rŁAv pokop&n* f*o »Dgleškeni izvirniku A. Bennetta napisal Paulus. 8. nadaljcvanje. Alcš Blaž je planil po koncu in vrgel list od sebc. «Kaj —? čudak —? Ha ha ba —\ Kaj vse si bote še izmislili, vi lažiijivi Sasnikarji! Vsi pojte —! J»« — čudak?!« Sunil je z nogo časopis. «S«Tfda —! Samolar sera bil, posebnež, čudak —! Ha ha h«! Ker niste imeli zrnisla za moje potrebe in za moje ideale, dokler sem bil še živ, — ker ste mi zagrenili življenje med vami, sem šel proč od vas. Zato pa sem sedaj saniotar, čudak —! Ti bi se bil obesil, obesil bi se bil, pa ne samo samotar postal in čudak, 6e bi bil toliko grenkobe in razočaranja in slrlih idealov dožirei, kakor sem jih jaz —1« Razbuiil se jc in jezno je stopal po sobi. Čisto nič več ni bil plahi, boječi Aleš Blaž, — to je bil drzni, neustrašeni, užaljeni Alež Blaž, pripravljen na boj do skrajnosti. Ni mu bilo več za časopise, ne bil bi jih reč vzel v roke, da mu ni obviselo oko na debelo tiskanih besedah: »Spomenik nepozabnemu pisatelju!« Potegnil jc časopis iz kupa in bral. Nekdo se je razvneinal v članku, da mora veliki mož dobiti dostojen spomenik. Na najživahnejšem trgu mu ga morajo postavili. To da je narodna dolžnost. Sramoval bi se naj narod pred tujci, če ne bi s primernim spomenikom počastil spomina možu, ki ga slavi ves svet. Kraljcrska akaderaija sama, je vedel povedati, je že sproiiUi ttiisel. N«t«č»j za uinetnike bo kmalu razpisan itd. -^ V zaničljiv smeh jc prasnil Aleš. «Takile so —! Da bi mi kruha dali v življenju, zato iistikral niso imeii denarja —. Sedaj, ko sem umrl, se ine špominja tista čedna cakademija« —. Seveda —! Zsi spomenik bu j)a ime}a tlenarja! Ivamen mrsto kruliR —! BrrnT —!« «Pravijo«, je nad«ij«val člankar, «da hočc sorodnik velikega pokojnika, tovarnar Šime Blaž, sam tudi prispevati veliko svoto —.« «Prej ga ni bilo na spregled —!« je zamomljal Aleš in jczno zavrgel list. Še euegu je vzel v rokc. «Pogreb uašega vclikega moža!« Blaža je spreletela mrzla polt —. Bral je. «Najnovfjšc! Iz poluradnega vira doznavamo o pogrrbu našega slavnega pisalelja tok: Veliki pokojnik bo izpostarljen v mestni liiSi na mrLvaškem odru. Občinstvn bo dovoljen vstop v sredo od 9. do 2. ure. Pogreb bo v sredo popoldan ob štirih. Iz mestnega doma bo šel sprevod v cerkev in od lam na pokopališče. Pogrebnc stroške bo poravnala kniljevska akademija prosrete. Natančen spored —. Itd. Alc.š Blaž je skočil na noge s tako silo, da se je prevregel udobni naslonjač vkljub svoji tcži. ... «To se ne snie zgoditi —! Nikdar iii nikoii ne —! Škandal bi bil, sramota }>i bi!a, žaljenje narodnega ponosa —!« • Aleš Blaž je divjal in sopihal po ulicah. za nikogar se ni zmenil, ves sliaih pred ljudmi ga jc ininil. Z rokami je krilil, polglasno je govoril. «Ha ha ha! Tega malopiidueža, tega goljula. — pa bi §p v mestni hiši djali na mrlvaški oder! In narod bi ga hodil gledat, «felikega pisatelja«, in slofesno bl ga nesli v cerkev in —.« Dalje ni mogel misliti. Krčevilo, blazno se je oasmejal. čulo se je, kot bi bil zajokal. Ljudje so se obračali za njim, majali so z glavami, to pa tam je kalcri dfjal: «M<?nda je znoref, tafe de<kc —?« Aleš Blaž ni videl, ni slišal nikogar. «K njemu pojdem! K Šimenu —! dn je moj sorodnik, z njim se uajlažje zrnenim. Vse mu povem! Kakor scm ga prevaril —. Da je mnko Brglez urnrl, ne pa jaz —. In kako s«n sebc izdal za Hinkota —.« Ujezil se je, da je storil tako ncumnost. «Takle sem! Boječ, kadar bi moral biti odločen, — pa predrzen in nagel, kadar bi moral biti preriden — l Ne mislim na posledice! Kdo ve, kake neumnosti bom še počel v življenju —!« Stopil je počasneje. Saj ni več daleč. In postaial da se je, si je pravil, noge ga ne nesejo vcč tako dobro, naduha ga tlači —. In vobče, čemu bi hitel. Stvar je trtba premisliii. i!a kje spet ne naredi neunmosti. Kaj bo rekel SLme —? Spomnil se je na sinočišnji prizor. J-rril oči mu j« stopil Šime B!až, njegov «mrzli stric«, star, obilen, močen človek, strogega, ncprijaznega lica. v ^rni. žalni obleki, s črnimi rokavicami. Čul je njegov trdi. neizprosni glas. Sponmil se je, kako ga je brezsrčno spodil iz hiše: «Poberite svojc stvari in pojdite!« Alešu je zastajal korak. »Cudno, da člotck tako naglo opeša —! Star sem, ster!« je mrmral. «Nc morern yei kakor nekdfcj —.« Počasi, umerjeno je stopal. Ni več krii.- z rokami. Globoko se jc zamislil. «Kaj bo naredil šime —? Poslušal me bo, s svojimi itrogimi, nepremičnimi, trdimi očmi me bo gledal —. In potem —?« Aleš je v dubu videl, kako ga Šime Blaž, njegov cdini sorodnik, sune in brcne iz hiše njegovega očeta. čul je, kako so se hišna vrata zaloputnila za njim, ]>ognan kakor berač —. «Ali pa —. Pograbil me bo in ine zaprl v eno tistih praznib sob, slražo bo poklieal in v blaznico rne bo dal odvesti —. ,Temu le človeku se je zrnešalo v glavi', bo rekel, ,za Aleša Blaža, mojega rajnega nečaka in velikega pisatelja se ima!' — O, ta neusmiljeni Šime je vsega zmožen!« Čisto počasi je lczel. Noge so mu drsale po tlaku. »Utrojcn sem! Preveč sein se zaletel izpočetka!« Pot si je brisal s čela. Zavil je okrog ogla. Dolga, samotna ulica je ležala pred njim. Da, to je njegova ulica —1 In tamle spodaj, je njegova hiša, biša njegovih dedov —! Aleš Blaž je Se narcdil par drsavih korakovin nato jse je ustavil. Srce mu je močno udarjalo. Sopel je. «Niscm zdravl In počili si tudi moram nekoliko! Tak jie boin stopil predenj!« «Pa še kdove če je tukaj —? Morebiti je pa doma na svojem stanovanju? Kaj bi tudi naj počenjal v tistile prazni, zapuščeni hiši? Saj Hinkotovo truplo so inenda že odncsli —. Žive duše ni videti —. Ne bom ga našel! Neumnost tole, da sera ga šel sem iskat! Vrnil se bom —.« S plašnijni, negoiovimi očmi je mcril dolgo vrsto tihih hi5. Glej —, da, — zares! Cudno, da je ni prej zagledal! Na hiši je visela črna zastava —. Aleš se je stresel od nog do glave. Spomnil se je naznanila v časopisju. Jutri bo njegov pogreb —. Kri niu je planila po žilah. V hipu je izginila neodločna obotavljivost, ki ga je skorajda že prcinagala. Zasukal se je na peti in trdo, odločno stopil naprej.  «Ne ne —! To se ne sme zgoditi —! To moram preprečiti, za vsako ceno preprečiti! K njemu moram, moram —! Mortbiti je pa vendarle tukaj. .Ne, skoraj gotovo da je —. Zavoljo pogreba. Edini sorodnik je, mnogo posla bo iniel s pogrebom —. Iri če ga ni, pa poizvcm za njcgov naslov. iNekoga je gotovo pustil za varuba zapuščeni hi.ši —. Najti ga rnoram —1 Vse mu bom povedal, dokazal inu bom, da sem njegov sorodnik, da ga poznam iz otrožkih let —. Dokazal mu bom, da sem jaz Aleš Blaž, pisatelj, da je umrl Hinko, moj sluga, ne pa jaz —. Verjel mi bo, prepričal ga bom. In če ne —? K založniku pojdcm, vso javnost bom spavil na noge zoper njega, časopise —. Ne pa ne —! To se ne bo zgodilo! škandal, —, sramota —, goljufija —!« Pred hišo je stal. Brez sape je bil. Tule nekje mora viseti zvonec —. Da, tule je —. Le brž —! Pograbil je za ročaj in se ga trdno oklenil, kakor se utopljenec oklcne rešilnega droga. Le brž, da ga ne bo odnesel val plahosti in strahu. Hastno je potegnil. Znotraj v veži je zabingljalo, otožno, javkajoče. Čul je, kako je odmeval zvonec po praznih prostorih. Srce rnu je bilo kakor kladivo, mrzel pot mu je stal  na čelu, kolena so se mu tresla. Noge so silile r sfran, po  ulici — proč —. Prijel se je za ročaj. «Ne ne —! Ne sine se zgoditi! Vse mu bom povedall Da nisem umrl —. Da je lunrl Hinko —.« — Vrata so se odprla. Mlad človek je stal pred njim, oblečen kakor so običajno oblečeni strežaji, če trenutno nimajo posla krog osebe svojega visokega gospoda in se pečajo s pospravljanjem in snaženjem. Akš je kradoma ujel njegov nezaupni, neprijazni, skorajda sovražhi pogled. ffKaj žclitc?« je vprašal osoren, ošaben glas. «E — prosim, ali ne stanuje tukaj gospod Smi«kar?« je vprašal Aleš plaho in prestrašeno. Šime Blaž se ni pisal za Smrekarja in Aleš je dobro vedel, da se tako ne piše. Smrekar je bilo le prvo ime, ki je prišlo na misel njegovim plašnim možganom. «Ne«, je odgovoril mladenič in naduto nabral ustnice. «Gospod tovarnar šime Blaž stanuje tuJkaj. Ste se zmotili!« «0h, oprostite!« je dejal Aleš. »Mislil sem — zdelo se mi je — da je tukaj gospod Smrekar doma. Zmolil som se. Oprostite!« In šel je. — Ni se prepiral sam s seboj, nič si ni očital. Cemu —? Nekatere reči so mogoče na svetu, nekatere pa so nemogočc. In v tistem kratkem hipu med mladeničevim vprašanjcm in svojim odgovorom je dobil Aleš Blaž jasno, neovrgljivo spoznanje, kaj je njemu mogoče in kaj nemogoče. In nemogoče je bilo, da bi bil Aleš Blaž stopil pred Šimena in mu povedal: Jaz sem Aleš Blaž, niscm umrL Hinko, moj sluga, je umrl. Tega Šimenu ni mogel poTedati. Vobče nikomur ne —. (Dalje prihodnjič).