KRONIKA ČASOPIS ZA ril O VENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA - SPOMENIK ZGODOVINSKEGA URBANIZMA IN ARHITEKTURE NACE ŠUMI O nobenem mestu na Slovenskem niso to- liko pisali kakor prav o Ljubljani, o njenem starem jedru, njeni baročni arhitekturi in o pričali arhitektonskega snovanja novejših dob, zlasti še o Plečnikovih delih. Če se kljub temu ponovno ukvarjam s to temo, storim to v upanju, da bodo tudi tele vrstice pripomogle k utrditvi spoznanja o njeni pomembnosti, o dragocenosti njenih zgodo- vinskih urbanističnih sestavin in njenih po- sameznih arhitektur, raztresenih na videz brez reda zunaj sklenjenih starih okolišev. Zlasti je tokrat ponovno opozorilo potreb- no spričo pereče, vse bolj vidne in v veliki meri »brezobzirne« modernizacije mestnega središča; ta modernizacija sicer popolnoma razumljivo in upravičeno mora rušiti ne le stare nadrobnosti, marveč tudi cele predele. Toda žal moramo še zmerom ugotavljati, da nam ne daje vselej nadomestila za izgubljene ali »obsojene« stare vrednote. Nihče pač ne more trditi, da osrednja magistrata ni tista, na kateri opazujemo in po svoje tudi vrednotimo prispevek naše do- be k podobi Ljubljane. Že tisto, kar je bilo: na njej napravljeno v povojnih letih, dobro nakazuje smer njene modernizacije: zidava v višino. To je kajpak docela razumljivo: moderno mesto ali mestno središče si danes že kar »podzavestno« predstavljamo kot vi- sok predel s širokimi ulicami in trgi. A tu gre zdaj za temeljno vprašanje, kakšen naj bo odnos med to zahtevo in starim mestom. V Ljubljani namreč ni mogoče, da se staro mesto zaključuje denimo ob magistrali. Za- kaj ne? Zato, ker staro mestO' ne omejujejo zgolj neke ulice — to velja samo' za poglede od blizu, marveč se preko sedanjega sre- dišča uveljavlja njen najstarejši del, njena krona. Grad na hribu. Od nekdaj velja fa- sada Ljubljane — pogledi s Šišenskega hri- ba, s Tivolija in gorenjske vpadnice — za vrednoto, brez katere si slovenske prestolni- ce ne moremo predstavljati. Zato ni brez pomena govoriti o urbanistični disciplini v današnjem širšem središču (ki sega na se-, veru do železnice), kakršno so poznali in uvedli urbanisti starejših dob v Ljubljani in zaradi katere se ukvarjamo s tako ime- novanim spomeniškim vprašanjem. Zavoljo 36 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tega bi bilo nesmiselno in konservativno po- stavljati vprašanje, da visoka gradnja ne sodi v Ljubljano; marveč zgolj postaviti na tehtnico razmišljanje, kam take stavbe sodijo in kako visoke bi smele biti v sredi- šču. Ne bi se smelo zgoditi, da bi posamez- ne pobude prerasle nujno potrebno urbani- stično disciplino, ki se mora vselej ozirati na »nepremakljive« konstante, ki pa kajpak na primernih krajih omogoča nemoteno uve- ljavljanje v višinah. Drug moment, ki bi že danes terjal iz- črpno analizo, je vrsta sistematično začetih del za regeneracijo srednjeveškega jedra. A v tem sestavku spričo posebnega zani- manja za odnos med spomeniškim varstvom — in izročilom na splošno — in urbanizmom ni mogla biti izvedena. V primeri s temelj- nim vprašanjem, kakor sem ga označil zgo- raj, je tudi v resnici za zdaj drugovrstnega pomena. IZ ZGODOVINE SPOMENIŠKIH PRIZADEVANJ V LJUBLJANI Prva sistematična poročila o zanimanju za zgodovinske spomenike pri nas, zlasti tudi o njihovem varovanju, potekajo (če odštejemo sporadične zapise) iz baročne do- be. Kolikor gre za resnično varstvo, zlasti v okviru zbirateljstva in tudi že javne pre- zentacije, smemo šteti v to vrsto posebno antične ostaline (na primer pri Dolničarju). S takimi podatki se začenjajo navadno orisi spomeniškega varstva, ki je iz zbirateljsko- muzejskih nagibov zraslo v sodobno, široko in vsestransko znanstveno utemeljeno giba- nje. Vendar menim, da s takim prikazom ne zadenemo bistva problema, kakor nas zani- ma v tej razpravi. Kadar govorimo o varo- vanju arhitektonskih in zlasti urbanističnih prvin, potem takega prizadevanja sploh ni mogoče oceniti brez analize sodobnih aktiv- nih posegov in predstav v urbanizmu in arhitekturi. Gre torej v bistvu za vprašanje, v kakšni meri in v kateri smeri je urbani- stična dejavnost kake dobe upoštevala, vključevala in razvijala izročilo prejšnjih razdobij. Ce s tega vidika presodimo razdobje sred- njeveške Ljubljane, potem lahko zadevo opravimo na kratko: srednjeveška Ljublja- na je nastala kot mestna naselbina v celoti zunaj Emone, le del svojega obzidja ob da- našnji Vegovi ulici je prilagodila rimski obrambni črti. Vprašanje, koliko pomeni grajska trdnjava izrabo neke starejše antič- ne ali celo predrimske utrdbe, je postran- Mestni trg skega pomena, zakaj srednjeveško mesto je pač zraslo v zavetju Gradu spričo znanih okoliščin in pogojev (obramba, racionalna izraba zemljišča in ekonomična črta ozidja), pri čemer je izrabilo tudi Ljubljanico. Določen pomen pa dobiva zastavljeno vprašanje ob baročni Ljubljani. — Baročna doba je na splošno znana po svoji aktivni komponenti: neusmiljeno je rušila staro, srednjeveško in uveljavljala svoje ideale. Prizadevanja plemiških rodbin, ki so gra- dile iz stanovskega ponosa in nuje, so imela pogosto prav katastrofalne premoženjske posledice. Ta vnema je terjala napravo re- prezentančnih prostorov in izoblikovanje monumentalnih prostorskih sosledij (veža, stopnišče, salon, dvorišče), hkrati pa je kaj- pak spreminjala ali zabrisovala staro par- celacijo in podobo ulice. Skoraj vsa srednje- veška Ljubljana je v nadrobnostih spreme- nila svojo staro podobo spričo združevanja več hiš v večje enote, čeprav je bila vrsta tako nastalih novih palač in hiš pogosto izvedena le z rahlo spremembo prvotnih se- stavin (ali kakor se izražajo stari urbarji, hiše so bile samo spete, ne vselej prezidane). Kolikor se je srednjeveškega ohranilo, je bi- lo modernizirano; šele kasnejše dobe so za- čele odkrivati stare arhitektonske elemente in jih ponovno usposabljale bodisi za prvot- no funkcijo ali vsaj za dokumentarno ozi- roma dekorativno nalogo. V dobi, ki je tako močno živela iz svojega, bi bilo kajpak na- pak pričakovati, da bi mogla ohranjevati staro na račun svojih potreb in predstav. Zlasti ne zato, ker je baročna Ljubljana po sili razmer živela na istem mestu kakor srednjeveška; vse do konca XVIIL stol. je bila vklenjena v obzidje in je v tem okviru 37 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO mogla uveljaviti svoje ideale. Kakor rečeno, je pospravila s starimi nadrobnostmi, uza- konila svoje pojmovanje prostorskih in pla- stičnih vrednot; spremenila je ritem hiš, kot enotno kuliso obravnavala ulično mejo in dodala staremu mestu novo (tretje) nad- stropje, s čimer je mesto pridobilo na go- sposkem videzu. Ce je kazala srednjeveška ulica skakljajoči ritem skromnih dvonad- stropnih hiš, je baročna doba uvedla nov čut za prostor. V okviru starega mesta je ta težnja mogla le v posameznih primerih po- kazati izrazite poudarke (povečanje prosto- ra pred križevniško cerkvijo), v polni meri pa so jo mogli realizirati zunaj ozidja s postavitvijo uršulink in dvorcev (Koslerje- ve hiše, Tivolija in Cekinovega gradu), ki se naslanjajo na Šišenski hrib in njegove zelene podaljške do današnje Titove ceste. Še posebej se namreč prav tu kaže temeljni ideal baročnega urbanizma, ki oblikuje ob- sežne prostore in jih podreja učinku posa- meznih arhitektur ali skupin. Opisane okoliščine so baročno dobo »pri- silile«, da je ohranila temeljni motiv sred- njeveškega mesta, nad katerim kraljuje grad in na čigar zelenem pobočju se projicirajo številni zvoniki kot živahni zaključki višin- sko normiranega mesta. Baročni urbanizem v Ljubljani je torej organsko zrasel iz tra- Gornji trg: hiše z zamiki dicije, le da jo je obogatil z novim pojmo- vanjem prostora in razširil. Radikalni po- segi so bili pri nas zelo redki in so nastali v prvih začetkih (jezuiti) in ob koncu dobe (Gruber). Mnogo bolj je prišla do izraza iz- redna prilagodljivost stari urbanistični she- mi, ki je tudi odlika zrele baročne dobe po prvem navdušenju in radikalizmu. V danem srednjeveškem okviru in s pritegnitvijo Ši- šenskega hriba kot novega urbanističnega oporišča je Ljubljana postala vsestransko zaključen organizem. Temeljita obnova mesta v XVIIL stol. je eden od očitnih razlogov za ohranitev nje- govega značaja, zlasti tudi v posameznostih, v naslednjem stoletju. Temu je treba dodati razmeroma majhne potrebe po večjih rekon- strukcijah, a tudi še dvoje drugih dejstev: prvič je prav to stoletje tudi sVoje nove stvaritve »normiralo« po historičnih zgledih in očitno uveljavilo vsaj romantično spošto- vanje do starih prvin, drugič pa moramo računati vsaj pri palačah z daljšo rodbin- sko kontinuiteto z zavestjo, da gre za žive spomenike zgodovinskega pomena. Na sploš- no je torej »historična« usmerjenost stoletja pripomogla k ohranitvi stare Ljubljane. Si- cer pa imamo o odnosu do starih vrednot na voljo za zdaj še prav skope podatke, zlasti za prvo polovico stoletja. Za urbanistična prizadevanja te dobe pa lahko rečemo, da pomenijo logično nadalje- vanje baročnega izročila, o čemer priča mo- numentalni Trg revolucije (Kongresni trg), ki je nastal iz čisto reprezentativnih nagi- bov; v svojem južnem prostorskem jedru se je naslonil na baročno fasado uršulinske cerkve kot dominantne arhitekture, mero prostorske meje pa je dala Kazina. Tipično znamenje dobe pa je nedvomno tloris parka. Prvi doslej znani dokument, ki spričuje rojstvo modernih spomeniških realizacij, je obnova rotovža (fasada z balkonom) po po- tresu, kar je takratni župan Hribar z ne- majhnim ponosom v tem smislu tudi sam označil. Doba po velikem potresu, po katerem se je to zgodilo (1895), pa pomeni vznik spo- meniških prizadevanj v najširšem obsegu. Usoda stare Ljubljane po potresu, ki je me- sto močno prizadel, je bila v celoti odvisna od rešitve temeljnega vprašanja: ali bo srednjeveška Ljubljana še naprej mestno središče. Ko bi ostalo pri tej tezi, ki je ime- la mnogo zagovornikov, bi spričo naraslih potreb in neizoblikovanih pogledov na spo- meniško varstvo oziroma korektno regenera- cijo staro Ljubljano najbrž za vselej izgu- bili, a hkrati bi bilo sodobno življenje stis- 58 ČASPPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA njeno v preozke meje. Sklep mestne uprave, da pozida novo mestno središče, je spričo tega treba označiti za revolucionarno deja- nje, kot nujen pogoj za zdravo rast mesta in hkrati pogoj za ohranitev starega prede- la. Morda se nam zdi danes ta odločitev tako sama po sebi umevna, da se njenega pomena niti prav ne zavedamo. — Brž ko je bilo temeljno vprašanje rešeno, je nasto- pilo drugo: kako zagotoviti organsko vklju- čitev starega mesta v novi razširjeni orga- nizem, zlasti kako zagotoviti dobre promet- ne zveze z novim središčem, ki se je pomak- nilo k Pošti in se danes pomika po Titovi cesti na sever. Iz povedanega je že očitno, na čigavih ramenih je slonelo breme odgovornosti za usodo stare Ljubljane po potresu: v prvi vrsti na urbanistu. Ljubljana je spričo ši- rokega pogleda tedanje svoje uprave pri- tegnila k izdelavi načrta za razširitev mesta Camila Sitteja, ki je slovel v Evropi kot varuh starih mest in mestnih jeder in kot teoretik, ki je celo načela za projektiranje novih predelov naslonil na zgodovinsko iz- ročilo, ki je terjal, naj urbanizem ne bo zgolj šablonsko risanje po tabli, marveč pa- noga, ki mora računati z estetskimi faktorji. Njegov načrt je bil ena od podlag za končno redakcijo »regulacije« starega in novega mesta. Drugega, ki je odigral še pomemb- nejšo vlogo, je napravil Maks Fabiani, sicer po lastni pobudi, a je postal temeljni ka- men za rast moderne Ljubljane, saj se je zadnja redakcija naslonila zlasti na njegove zamisli. Zato je mogoče razmerje popotresne dobe do stare Ljubljane razvideti prav iz tendenc, ki jih kažeta oba imenovana načrta. Ker je bila kritika obeh izvedena že na drugem mestu, naj samo povzamem splošne rezul- tate prizadevanj obeh avtorjev. Temeljna značilnost obeh projektov je v tem, da skušata novi mestni del na levem bregu Ljubljanice organsko zvezati s starim; ne zgolj z nujno adaptacijo cestne mreže, marveč tudi estetsko. Zato sta oba priznala kot dominanto celotnega mesta motiv graj- skega hriba s trdnjavo in sta ga upoštevala zlasti pri speljavi novih cest in napravi no- vih trgov. Še dalj: tudi posamezne arhitek- ture so postale dobesedno nenadomestljive v podobi mesta prav zaradi tega, ker sta jih vključila v nove poglede; pri tem velja zlasti omeniti frančiškansko cerkev, ki je postala estetski zaključek Miklošičeve ceste (še večjo vrednost bi dobila, ko bi bil izve- den tudi motiv diagonalne ceste med Ajdov- ščino in Prešernovim trgom). S takimi po- segi sta urbanista vključila stare vrednote v razširjeni organizem. In še drugače: Sitte je spričo svoje historične usmerjenosti za- snoval tudi za novi mestni del osrednji za- prt trg na prostoru današnjega nebotičnika; Fabiani je šel še dalje, vendar v drugi sme- ri. Prenesel je temeljni motiv starega mesta, ki se v obliki različno široke ulice prilega Grajskemu hribu in Ljubljanici, v novo za- snovani mestni predel. Ta korak, ki žal ni bil v celoti realiziran, pomeni spoznanje osnov Ljubljane, kakor jih ni ugotovil nihče pred njim. In končno je tudi Fabianijeva . zasluga, da smo dobili zadnji trg v Ljublja- ni, Slovenski (Marxov) trg pred sodno pa- lačo, ki je postal s soseščino reprezentativen spomenik popotresne dobe in normiral mase v tem predelu. Posebej je treba namreč poudariti prav to zadnjo lastnost Fabianijevega projekta: normiranje mas novega mesta v razmerju s starim (mimogrede: tudi tedanja mestna uprava je sama spoznala potrebo po takem normiranju!). Za" vse območje razširjenega mestnega središča, ki naj bi bilo sklenjeno pozidano in naj bi ga zaključevala (frag- mentarno izvedena) okrožna cesta, je Fabia- ni uveljavil gabarit stare Ljubljane, kakor ga je uvedla baročna doba. To praktično pomeni, da bi se staro jedro, zlasti Grad, Eden znanih pogledov na grad iz Židovske steze 39 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Krakovo uveljavljalo kot enakopravna in dominantna sestavina ne le z okoliških višin (s Šišen- skega hriba oz. njegovih sprehajališč), mar- več tudi z ravnine okrog mesta, posebej z glavnih vpadnic, od katerih je najvažnejša vsekakor gorenjska. Da ta ukrep ni bil na- ključen, nam dokazuje arhitektovo stališče zazidave Bežigrada; tam je projektant (na projektiranem osrednjem trgu) dopuščal »neomejeno« višino stavb. V nobenem pri- meru pa se po njegovem mnenju ne bi smela porušiti ustaljena višinska razmerja v no- tranjem mestu, ki je tako postalo po kom- poziciji mas organska razširitev starejšega jedra. Tako moramo torej ugotoviti, da je v predstavi obeh arhitektov, zlasti Fabianija, živel celotni prostor mesta, zlasti mestnega središča, kot povezan organizem, ki pomeni logično razširitev jedra, kar je bilo zagotov- ljeno s spoštovanjem temeljnih črt izročila. To je bistveno vprašanje. Vse drugo je pri tem drugovrstnega pomena: nadrobna ob- ravnava starega jedra, posamezni posegi, ki so ga prizadeli, kažejo sicer razločke v prid globljega Fabianijevega razumevanja. Za primer naj rabi obdelava prav zdaj spet aktualnega preseka Rožne in Hrenove ulice pa Vožarskega pota kot modernizacija zve- ze s Karlovško cesto, ki je bil pri Sitteju izveden polovično, zaradi česar je projek- tant na papirju podrl Gornji trg (razširil cesto), pri Fabianiju pa dosledno, zato je mogel ohraniti Gornji trg nedotaknjen. A take naloge so bile prihranjene kasnej- šim generacijam. Treba je bilo namreč si- stematično fiksirati zgodovinske vrednote (o tem zlasti pri Sitteju ni bilo jasnih po- gledov) in si pridobiti potrebnih izkušenj. Za take naloge v popotresni Ljubljani ni bilo niti zadostnega razumevanja niti de- lavcev. Preozko gledanje, deloma romantični vidiki pa premajhen vpliv takratnih orga- nov spomeniškega varstva na odgovorne kroge lahko pojasnijo velike in majhne na- pake (na primer rušenje knežjega dvorca v Gosposki ulici). Temeljni uspeh popotres- ne dobe moramo vsekakor videti v delu urbanistov. Prva svetovna vojna je ustavila realiza- cijo popotresnih načrtov zlasti pri izgradnji magistrale, ki je bila takrat načeta le v majhni meri. Obdelava glavnega odseka od Pošte do železnice je ostala za povojni čas in še danes ni dokončana. — Naglo porasle potrebe pa so terjale v tridesetih letih novo formulacijo urbanističnega programa in na- črta. Ta priložnost je leta 1933 privedla do prvega kompleksnega fiksiranja spomeni- škega programa. Na predlog takratnega konservatorja Fr. Steleta je bil izdelan za- časen pravilnik, ki je zajel arheološke terene posebnega pomena, zgodovinske mestne dele in prvič označil tudi vrsto posameznih objektov, ali njihovih delov za spomenike. Kasneje je bil kot sestavni del urbanistič- nega programa izdelan tudi predlog za za- varovanje spomeniških objektov in arheo- loških terenov za območje velike Ljubljane. A v tem sestavku nas zanima samo pravil- nik, ki zajema današnje središče. Pravilnik je poleg javnih spomenikov v ožjem pomenu besede in cerkva zajel še okroglo 50 hiš ali hišnih delov. Če kritično premotrimo gradivo te vrste v mestu, potem moramo reči, da je ta številka odločno pre- majhna. Mogoče je na primer ugotoviti, da v pravilniku pogrešamo nekaj stavbno- zgodovinskih spomenikov prvega reda, zla- sti pa je občutna vrzel v zajetju interieu- rov, kar bo menda najslabša točka tega pravilnika; zakaj mnogo bolj je bila takrat aktualna zunanja, ulična podoba, varovanje posameznih plastičnih detajlov kakor arhi- tektonskih prostorov. Toda v eni stvari po- meni pravilnik izreden napredek. Ne le da je označil kot zgodovinski spomenik celotno območje srednjeveškega mesta, kolikor je bilo obzidano do konca XVHL stol., marveč je za ta najstarejši mestni del tudi že do- ločil poseben gradbeni, oziroma vzdrževalni režim. V sedmem členu tega pravilnika namreč beremo: »V členu 5 označeno ozemlje stare Ljubljane se mora vzdrževati in dopolnje- vati v svojem zgodovinsko-umetniškem zna- čaju in se mora v splošnem ohraniti sedanji tloris tega dela mesta; vzdrževati se morajo glavne višinske črte stavb in sedanji način kritja z bobrovci. Naprava novih ali pre- 40 ČASOftS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA urejanje obstoječih fasad in izložbenih por- talov se mora harmonično prilagoditi zna- čaju tega dela Ljubljane.« Postransko je vprašanje, ali se je ta točka pravilnika tudi v celoti izvajala in koliko so bili izvedeni posegi neoporečni. Poudariti je treba, da je citirana odredba pravilnika prvič skušala zakonito zajeziti nekontroli- rane posege v starem jedru, opravka imamo s prvo formulacijo miljejskega varstva, ki je prešla okvire teoretičnih razpravljanj in postavila konkretne norme. Doba med obe- ma vojnama je uveljavila tudi že vse odtenke, ki jih mora upoštevati sodobna konservatorska praksa: od ustvarjanja in izboljševanja pogojev, v katerih žive urba- nistični in arhitektonski spomeniki do ožje strokovne obravnave spomenikov samih; ob- segla je torej, če se tako izrazim, okvirne, načelne in tehnične naloge. Nasproti sicer še danes močno razširjenemu mnenju, da se konservator ukvarja zgolj z ozkimi, poseb- nimi nalogami, ki zadevajo sam spomenik, je namreč takratni konservator prav zaradi ustvarjanja pogojev za spomeniško varstvo v najožjem pomenu besede nujno moral pre- stopiti meje posebnega in tehničnega var- stva ter je celo postal pobudnik akcij, ki na videz nimajo s stroko prav nobenega opravka, postal je spremljevalec in propa- gator vsega novega, kar je glede na staro mesto in nove predele obetalo kvaliteto in se izkazalo za upravičeno. Z drugimi bese- dami to pomeni, da je bila spomeniška služba z obema nogama v areni življenja, sodobnega snovanja. Njena zasluga je med drugim, da je zlasti z delom pokojnega Plečnika načela in zgledno realizirala pro- blem dopolnjevanja starega z novim (uredi- tev cest in Levstikovega trga), problem to- rej, ki ga je Stele z vso ostrino formuliral šele po vojni. Hkrati je kajpak uveljavila načela, ki jih porabljamo na spomenikih, kadar samo »gostujemo«. Spomeniško varstvo je bilo tako med obema vojnama postavljeno na življenjske, široke in trdne temelje. Ni pa na tem mestu odveč, če spregovo- rimo tudi o nekaterih do neke mere pro- blematičnih straneh dejavnosti v tej dobi. Mislim tu na konkretne izvedbe na posa- meznih spomenikih, na delež torej, ki so ga prispevali arhitekti. Obseg takih del je sicer skromen in se omejuje zlasti na obravnavo in »estetske« korekture nekaterih zunanj- ščin. Kaže, da je bil v tem pogledu vpliv Plečnikove šole včasih tudi negativen: na- mesto rekonstrukcij ali modernih dodatkov smo doživeli poskuse svojevrstnega histori- ziranja, ki je slonelo na nezapisanem na- čelu, da je treba zdraviti arhitekture z umetnimi stilnimi, bolje rečeno, stiliziranimi elementi. Tako so novi portali posnemali Plečnikove profile, ljubezen do historičnih lokov je povzročila zmotno porabo na fasadi (Olupova hiša, Rekarjeva hiša, južna stavba rotovža). Ti elementi kajpak prav zato učin- kujejo šolsko, pedantno in pusto, saj so umetne rože na pristni arhitekturi. Ali ni zanimivo, da občinstvo še danes meni, da so za reševanje starega prikladni zlasti arhi- tekti, ki »stilizirajo«? In vendar šo iz takega pojmovanja porojeni posegi že pri rojstvu mrtvi in prisiljeni, saj so v nasprotju s sta- rim »originalom« zrasli mimo našega časa. Na dlani je vendar potreba, naj bodo novi dodatki moderni (ne modernistični!), seveda pa jih je treba zasnovati s tistim posluhom, ki ga šola in življenje lahko samo izostrita, ne moreta pa ga ustvariti; kadar ne moremo rekonstruirati, je treba dodati novo, kvali- tetno. Komaj bi bilo treba omeniti te stvari, če ne bi posledic sem in tja čutili še danes. Se preveč pogosto imamo opravka z arhi- tekti, ki se lotevajo spomeniških nalog, pri katerih pa moramo ugotoviti premajhno kreativno silo in preslabo poznanje stare arhitekture, da bi njihovi posegi mogli ob- roditi sočen sad. Po vojni se je spomeniška služba znašla v dinamičnem vretju mestne izgradnje, ki se je pogosto — razumljivo — kaj malo mogla meniti za zgodovinske vrednote. Zla- sti v zadnjih desetih letih smo doživeli naglo nadaljevanje modernizacije mestnega sredi- šča, kar je terjalo ponoven pretres obsega spomeniške Ljubljane in pogojev, ki so po- trebni za smotrno varstvo značilnih črt in za regeneracijo tistih predelov, brez katerih Dve znaicüliü hi& na Trubarjevi cesti s sušilnimi odprtinami 41 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO bi bila spomeniška Ljubljana pojem z okr- njeno vsebino. Iz teh okvirnih potreb in zavoljo časov- nega odmika, ki nas loči od prvih korakov moderne Ljubljane, je nastala nova formu- lacija stare ali spomeniške Ljubljane. Pod tem pojmom danes ne razumemo več zgolj srednjeveškega, nekdaj obzidanega mesta, marveč tudi oba zrela dokumenta starejšega urbanizma, Trg revolucije in Marxov trg; od drugih sestavin poleg posameznih arhi- tektur sodita sem tudi še obe dobro ohra- njeni stari predmestji, Krakovo in Šentpe- ter; od trgov, ki nedvomno ne kažejo zaklju- čene in v celoti zrele podobe, še Prešernov trg. Tudi v srednjeveškem mestu je bilo treba izpopolniti seznam vrednot v posameznostih. Zlasti je bila ta potreba pereča spričo do- trajanosti stavb in sistematičnih ukrepov, ki se jih je za ozdravljenje lotila ljudska oblast. Sklep ObLO Ljubljana-Center, da uvede finančne olajšave za vse spomeniške objekte, je rodil natančnejši pretres hiš in njihovih sestavin glede na zgodovinsko in estetsko pričevalnost; število spomeniških objektov v celoti ali posameznih delih stavb se je povečalo na okroglo tretjino vseh hiš. Iz vseh teh prizadevanj se je nazadnje rodila tudi postfbna ustanova, ki skrbi za sistematično regeneracijo starega mesta. Za- vod za ureditev stare Ljid>ljane. Medtem ko je danes spoznanje o spome- niškem pomenu srednjeveškega mestnega jedra na splošno prodrlo, tako da je ta predel postal »domena« spomeniškega var- stva, so stališča o drugih urbanističnih se- stavinah še močno deljena. Sicer je bilo ob sestavljanju novega urbanističnega progra- Uršulinska cerkev kot dominanta Trga revolucije ma pred nekaj leti na te predele posebej opozorjeno, vendar praksa ne kaže izčišče- nih mnenj. Mimo takih splošnih spoznanj tudi še ni uveljavljen vidik, da je treba varovati ne le posameznosti, marveč miljej- sko vrednost posameznih predelov; to se posebej kaže tudi v finančnem režimu. Zavoljo vseh teh momentov je bilo treba ponovno opozoriti na te vrednote. Zakaj usoda spomeniške Ljubljane je skoraj v celoti odvisna od razumevanja odgovornih oblastnih organov in urbanistov. Ti so dolž- ni, da se poglobe v svoje delo tudi z »zgo- dovinskega« vidika: odkar je s pojmom domovine, humanizma in kulture nerazdruž- no povezano tudi varovanje in vzdrževanje vseh tistih členov v razvoju naselij in arhi- tekture, ki so organske stopinje do sodob- nosti, se spoznanju in upoštevanju spome- niških vrednot pač ni mogoče brez škode upirati. Brez škode za pričevalnost in živ- ljenjsko polnost miljeja, v katerem smo zra- sli in ki smo ga dolžni ohraniti zanamcem. Pri nas žal vse preveč govorimo o turizmu in znižujemo spomeniške vrednote na raven turističnih atrakcij, kakor da je naša zgo- dovina in naša kultura zanimiva samo za tujce, ne pa zlasti za nas. Po drugi strani se prav zato tudi omejujemo zlasti na sred- njeveške elemente (podobno kakor baročna doba na antične), premalo pa vidimo tudi tiste bližnje stopnice, po katerih smo se po- vzpeli v današnji dan. In kar je isto: pre- malo upoštevamo izročilo v sodobnem urba- nizmu, ki se, kakor kažejo nekateri ljub- ljanski primeri, kar nič ne ozira na neiz- podbitne konstante mesta. Reči je treba, da bi bila vsakršna malomarnost v tem pogle- du najmanj na mestu prav v Ljubljani, ki ni le rasla izredno logično in organsko, mar- več je v njej vsaka pomembna gradbena faza zapustila vsaj en monumentalen urba- nistični prostor, celotna zgodovina pa izobli- kovala skladno podobo. To kajpak pomeni, da spomeniško varstvo ni in ne more biti stvar nekaterih zgodovinarjev in ljubiteljev, marveč je nujno ena temeljnih sestavin in kulturnega urbanizma. Poleg tega ima Ljubljana veliko odgovor- nost pred drugimi slovenskimi mesti: po njej se zgledujejo naša manjša historična urbana naselja ter ima zato sleherni napačni korak dvakraten odmev. OBSEG IN NEIKATEBA PEREČA VPRASAN.JA SPOMENIŠKE LJUBLJANE Vsak od omenjenih urbanističnih predelov ima sicer svoje posebne probleme, ki zade- vajo njegovo regeneracijo, izpopolnitev ali 42 CA60PIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vzdrževanje. Vsem pa je potreben jasno začrtan gradbeni, vzdrževalni ali regenera- cijski režim. Zato poskusimo na tem mestu na kratko označiti značilne črte vsakega posebej in na tej podlagi postaviti zahteve, ki bi jih moral upoštevati tak režim. Samo mimogrede naj pri tem opozorimo na neka- tere osamljene spomeniške arhitekture zu- naj sklenjenih predelov, na tiste, ki se zdijo v sedanjem trenutku ogrožene ali dobro ob- ravnavane. SREDNJEVEŠKO MESTO Po obsegu, zgodovinskem pomenu in urba- nističnih kvalitetah je srednjeveško mesto gotovo najpomembnejši element spomeniške Ljubljane. Stisnjeno ob Grajski hrib s trd- njavo, zavarovano na drugi strani z Ljub- ljanico, z Novim trgom (pristaniški predel), ki se naslanja na vzhodno črto rimske Emo- ne, pomeni s svojo dolgo magistralo in »pra- vilno« zasnovanim Novim trgom odlično izrabljen naravni motiv. Tloris tega dela mesta in njegove mase so skoraj v celoti ohranjene take, kakršne nam je s svojimi korekturami srednjeveškega mesta zapustila baročna doba, ki je v vseh mestnih delih postavila nekaj močnejših akcentov, palač. Le glavni vhod v staro mestno jedro, Stri- tarjeva ulica, je po potresu doživel moč- nejše spremembe v grupaciji mas in širini uličnega prostora. Vodnikov trg je nadome- stil plastiko bivše licealke (prej frančiškan- skega samostana), ki je zapirala vhod v magistralo. Na Starem trgu in tudi na le- vem bregu reke se je namreč popotresna rekonstrukcija omejila v glavnem na novo postavitev podrtih objektov v starih merah. • Zazidalni sistem srednjeveškega mesta je znan: prvotno so bile hiše, kakor kaže, po vrsti ločene od sosed z ozkimi uličicami, šele poznejša stoletja so to prvino zvečine zabrisala. Tak sistem je bil sicer posledica požarnovarnostnih ukrepov (vsaka hiša je imela svoj požarni zid), a je bil bistvena sestavina estetske podobe ulice: tudi v obli- kah streh so se hiše izražale kot razmeroma samostojni deli, saj so bila na cestno stran obrnjena strešna čela. V enakomernem ritmu so se nizale hiše druga ob drugi ter tako sestavljale ogrlico ulične meje. Edini predel, ki je ob vseh spremembah še ohranil prvot- nejšo podobo, je Gornji trg. Tu je skaklja- joči ritem hiše izražen vrh tega še z zamiki stavb, ki se v vijugi vzpenjajo po klancu. Odkrivanje takih uličic v celoti, oziroma v prvotnem načinu je torej na mestu zlasti tu in še v tistih odsekih, kjer so ohranjene prvotne širine hiš brez izrazite baročne po- dobe. Drugod je namreč baročna doba ne le iz praktičnih, marveč tudi iz estetskih raz- logov spremenila ta sistem druge ob drugo nanizanih posameznosti: če je bil srednje- veški urbanistični prostor, da se tako izra- zim, razmeroma nevtralno telo, pomembnej- ša plastika stavb, ki so sestavljale njegovo mejo, je bilo v baroku prav narobe. Vsaka enota se je morala podrediti dominanti pro- stora, zato so njegove meje oblikovane kot siklenjena, le v plastični obdelavi različna stena, zato so strehe zravnane z ulico. V ba- roku, ki je normiral, kakor rečeno, višino prej normalno dvonadstropnih stavb na tri nadstropja, a te namere ni uspel do kraja izvesti, so nastale zato pri višjih stavbah v razmerju do nižjih sosed značilne stopnice požarnih zidov, ki potekajo vzporedno s strešinami. Ta nedokončana vrsta sicer enot- no usmerjenih slemen in strešin je po svoje prav tako pričevalcu dokument baročne dobe, ki je ne bi kazalo docela zabrisati. Toda potrebne korekture je tedaj smiselno izvesti kot nadaljevanje začete akcije. Spri- čo povedanega bi bilo nelogično prirezovati novejše previsoke stavbe (nastale zaradi viš- jih proporcev etaž) ter tako osamosvajati prizadete objekte, marveč se usmeriti na dvig sosed. Te ugotovitve o srednjeveškem zazidal- nem sistemu in baročni preobleki že torej popolnoma jasno narekujejo nekatere ele- mente režima, ki bi ga bilo treba po zgledu predvojne dobe uzakoniti v srednjeveški Frančiškanska cerkev je kot estetski zaključek Miklošičeve ceste nenadomestljiva arhi/tektura 43 KfiONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Stara in nova razmerja ob izteku Titove ceste na Trg revolucije Ljubljani: narekujejo režim obravnavanja uličnega odseva parcelacije, vzdrževanje in izpopolnjevanje strešnih zaključkov. O krit- ju z bobrovci kajpak ni treba izgubljati besed. Ena novejših sestavin, ki zadevajo podobo ulice, je bila že med obema vojnama pred- met ostre kritike (kar je razvidno tudi iz takratnega pravilnika): lesene izložbene vi- trine, ki ponekod zakrivajo vse pritličje do venca in še čez, so posledica 'trgovske kon- junkture in jih je neiznajdljivost opremlje- valcev vzdrževala vse do danes. Sprejeto je bilo namreč načelo, naj bodo stavbe vidne do tal, naj se torej pri obnovitvenih delih ti dodatki odstranijo. Ce je bilo to stališče na splošno sprejeto, ne moremo reči, da bi bili pogledi na napravo novih odprtin (zla- sti izložbenih) enotni. Bili so predlogi (in ne samo predlogi), naj bi obravnavali pri- tličja povsem moderno, oblagali naj bi jih tudi s kamnom, razen če je mogoče rekon- struirati staro podobo. Praksa je ubrala malo drugačno pot. Projektanti so uvedli zlasti po analogijah določeno obliko odprtin, zaključenih z ločnim segmentom, kakršnO' je uveljavilo kasno XVIIL stol. in obdržal na- slednji vek, a jih najdemo tudi sporadično že prej. Nedvomno gre torej za zelo raz- širjeno obliko. Zdaj vidimo te odprtine na vseh obnovljenih pritličjih. Sprehod Pod trančo nam odkrije dobre in slabe strani take rešitve. Nedvomno so nove predrtine korektnejše od predvojnih, ker niso oprem- ljene s »historičnimi«, stiliziranimi profili in drugič ometana stena zagotavlja enotnost ulične podobe. A ta enotnost se kaže tudi v ponavljanju in variiranju enega samega motiva. Kakor se ta perspektiva zdi zape- ljiva, skriva v sebi nevarnost, da sproži nekritično nadaljevanje in s tem ustvari italijansko podobo magistrale, kakršne ni bilo v Ljubljani nikoli; zlasti velja to za podhode. Vsaj vernejša rekonstrukcija ba- ročnih palač bi morala v tem sistemu za- gotoviti pristnejšo podobo. Ali ne bi tudi kazalo preizkusiti moderne odprtine (brez lokov), zlasti pri stavbah, ki sicer ne po- menijo posebnih vrednot? Ta pomislek se zbuja sam ob sebi, če opazujemo malce ne- logično rabo modernih polnil (aluminij) v historičnih ali po njih povzetih odprtinah. Obnova ulične podobe se v imenu miljej- skega varstva (restavracija je v popolnosti nedosegljiva) ne sme prevesiti v svoje na- sprotje, da bi zabrisala razločke med prist- nim starim, rekonstruiranim, poustvarjenim in na novo dodanim, saj jo mora voditi pri vsem kriterij resnice. Tu gre na videz za malenkosti, v resnici pa so to načelna vpra- šanja delikatne narave, o katerih bi kazalo — ne samo na ljubljanskih zgledih — spre- govoriti posebej. Nedvomno pa je velika zasluga začetih del v Ljubljani prav v tem, da omogoča praktično, ne zgolj teoretično tehtanje vrednot in prijemov ter tako od- pira v naši spomeniški praksi doslej komaj načeto poglavje. Opozoriti je treba pri tem še na nekaj drugega, na kar bo treba skrbneje paziti; na toniranje zunanjščin. Iz vsega, kar je bilo rečeno o dejavnosti baročne dobe in o čemer se obiskovalec zlahka sam prepriča, je razvidno, da so prav baročne fasade od- ločilne za glavni odsek magistrale pod Gra- dom in prav tako na Novem trgu. Poglobiti bi se bilo tedaj treba v barvno^ skalo te dobe, in sicer v skalo vseh njenih razvoj- nih faz. Ob nekaterih dobrih rešitvah so se namreč zdaj primerile tudi take, ki jih je treba odkrito grajati. Tako imenovana Val- vasorjeva hiša na primer se je iz kvalitetne poznobaročne palače z nepravilnim tonira- njem spremenila v secesijski kič. — Tu je jedro problema: toniranje fasad ne more biti posledica improviziranih akcij, marveč mora temeljiti vsaj za glavne objekte na historični analizi (podatki zanjo so skoraj povsod na fasadah samih, kjer je ohranje- nih do pet barvnih plasti, torej sega doku- mentacija prav do baročne dobe). Teorije o »slikarskih« obdelavah, ki so postale pri nas kdo ve zakaj moderne, nimajo s takim delom nobenega opravka; lahko pomagajo pri obdelavi prehodov in nians, ne morejo pa izbirati tonov, ki jih določa značaj arhi- tekture, kakor jo je razumel njen avtor. Se pred nekaj leti so ljudje majali z glavami, 44 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Če se je v starem mestu pojavila kajka druga barva mimo sive in rjavorumene. Zdaj je skoraj narobe: barvna skala se zelo svobod- no komponira, uspele barvne kombinacije pa se včasih prav nekritično prenašajo z ene arhitekture na drugo. Morda se komu zdi, da je razpravljanje o tem vprašanju drobnjakarstvo, vendar se moramo zavedati, da s toniranjem spričujemo svoje razume- vanje arhitekture prav tako kakor z dru- gimi posegi na njej, da je torej barva bi- stvena sestavina spomeniške prezentacije. Dosedanje delo je utrdilo še dvoje drugih sestavin, ki bistveno sodelujeta v podobi ulice: ureditev cestišč in razsvetljave. Za glavno magistralo in za vse tiste ozke ulice, kjer je to prometno mogoče izvesti, je bilo uveljavljeno načelo historičnih profilov: po- vršina se tlakuje kot enotna ploskev (z mul- dami). S tako obdelavo bo zaživela stara ulica brez novih meja, ki jih ustvarjajo hod- niki, zlasti neustrezni v ožinah. O razsvet- ljavi: razumljivo je, da pomeni postopno odstranjevanje snopov žic, ki prepredajo fasade in ulico, veliko pridobitev. Posrečena je tudi projektirana naslonitev na historične zglede v načinu nove osvetljave. Prvi za trdno izpričani dokumenti javne razsvetlja- ve potekajo iz dobe plina. OhraniH so se v obliki konzolnih nastavkov iza svetila ob portalih, kjer so izpolnjevali svojo temeljno nalogo, osvetliti glavni vhod, obenem pa je taka namestitev luči poudarjala najpo- membnejše plastične sestavine. Taka bo tudi v prihodnje osvetlitev tega predela, seveda z modernimi svetili. Odkar je postala trgov- ska reklama nepogrešljiva sestavina mestne ulice tudi ponoči, je aktualna kajpak tudi razsvetljava ulice z izložbami; le glavni objekti bodo dobili še dopolnilno, zlasti slavnostno luč z dodatnimi reflektorji. To so v glavnem značilnosti in zahteve, ki zadevajo podobo ulice. Obiskovalec sta- rega mesta, kjer so bili taki posegi že oprav- ljeni, se bo zlahka prepričal, da počasi na- preduje tudi izdelava nove drobne opreme (reklamnih izveskov v prvi vrsti), ki pri- speva k poživitvi zdaj nekam opustele ulice. In notranjščine? Razmeroma lahko je ure- jevati ulico, medtem ko je ozdravljenje in spomeniška prezentacija notranjščin bolj zapletena, dolgotrajna in nič manj občut- ljiva. Zakaj temeljna lastnost ljubljanskih hiš je prav v tem, da skoraj ne poznamo enotno zasnovanih sestavov. Srednjeveška osnova in barokizacija nastopata največkrat družno, čeprav je starejša doba kajpak »skrita«. Poleg tega se zlasti v pritličjih po- javljajo skoraj redno novejše konstrukcije. Histarični del »Ajdovščine« Ce k tema prištejemo številne prizidke, zlasti v notranjosti parcel, prenaseljenost, ki je pritegnila v redno stanovanjsko rabo ar- kadne hodnike in gospodarska poslopja — in vrsta higienskih pomanjkljivosti v zvezi z gostoto, potem ni slika prav nič razvese- ljiva. Pomembno je pri tem, da se je ustalil obnovitveni program, ki predvideva razred- čitev prebivalstva, prodiranje do prvotnej- ših zasnov in konstrukcij ter delno spre- membo funkcije posameznih objektov. Ker se tehtnica nove uporabe očitno nagiba v korist podjetij, zavodov, zlasti torej pisar- niških in podobnih prostorov, se kaže po- treba, da se določi tisti ožji »železni« reper- toar notranjščin, ki bi jih kazalo ustrezno opremiti in eventualno omogočiti javen do- stop. Ne bi se smelo več zgoditi, da se raz- dirajo še pristno (celo baročno) opremljeni saloni, saj so taki spomeniki nenavadno redki ne le v Ljidjljani, temveč v sloven- skem merilu. Odveč je pripomniti, da bodo regeneracije notranjščin odlična priložnost za izpopolni- tev dokumentacije o razvojnih fazah posa- meznih stavb. Zakaj na dlani je, da sedanje stanje le redko omogoča popoln ali vsaj zadovoljiv pregled zgodovinskega razvoja hiš; o tem bo pač treba voditi nadvse skrb- no evidenco. Eno od okvirnih vprašanj, ki jih bo mo- rala reševati sleherna širša regeneracija, — prve pobude so že tu — je odnos do ohra- njenih dokumentov zgodovinske parcelacije in gradbene izrabe parcel. Mislim tu na že omenjene uličice med hišami, na mejne zi- dove in na objekte v globini parcel. Študij nekaterih hišnih skupin je rodil misel, da bi morda kazalo obravnavati zdaj z zidovi ločena dvorišča kot enotne prostore, s čimer bi mogli doseči izboljšanje osvetljave in zračenja in pridobiti tudi za širšo javno poraibo primerne prostore. Tu se odpira 45 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO mikavna perspektiva, čeprav ne bi kazalo radikalno odpraviti te dokumente. Dalje mislim na objekte v globini parcele, o ka- terih nekateri mislijo, da so v celoti mlajši dodatki, nastali zgolj iz konjunkturnih na- gibov. Preiskava teh sestavin pa pokaže, da so zlasti v teh delih res postavljali vrsto novejših prizidkov, da pa so jedra začelnih stavb stara in so rabila za gospodarske na- mene. Zato bi bilo tudi radikalno čiščenje takih sestavin nelogično; zlasti tam, kjer arkadni (ali konzolni) hodniki vežejo te dele z obcestnimi v organske celote. Ce torej na kratko povzamemo: za uved- bo regeneracijskega režima bi bilo treba upoštevati tale načela. Ohraniti in vzdrže- vati prostorske in plastične vrednote s cest- no mrežo in parcelacijo, obdržati višine stavb, kakor jih je normirala baročna doba, sistem strešin in kritja; obnova ulične po- dobe naj se izvaja po načelu, da pri, estet- sko dominatnih stavbah težimo za rekon- strukcijo, povsod pa za odstranitev nezida- n:h sestavin; barvna podoba se mora v glavnih odsekih nasloniti zlasti na baročno skalo. Čiščenje notranjščin se izvaja po na- čelu, da je treba prodirati do prvotnejših, vsaj v odsekih stilno enotnejših sestavin, s čimer se določajo okviri tudi za funkcio- nalne spremembe ali izboljšave. ■ KLASICISTIČNA LJUBLJANA: ; TRG REVOLUCIJE (KONGRESNI TRG) 3 .i Trg revolucije, čigar južno prostorsko je-) dro je v zarodku nastalo že v baroku, je bil i Palača iGradisa« (>Kio«olec«) je uvedla novo višino zasnovan kot celota v spomin na znani kongres »Svete zveze« 1821. V seznam spo- meniških vrednot je bil sprejet formalno sicer šele po vojni, čeprav so njegove kva- litete že dolgo znane in priznane. Predvojni pravilnik je od posameznosti na trgu upo- števal zgolj uršulinsko cerkev kot dominant- no arhitekturo, a očitno je, da po zgodo- vinski in stavbnozgodovinski plati zaslužijo pozornost tudi druge stavbe (hiša Slovenske Matice, Filharmonija, Univerza, zlasti pa Kazina); z njimi smo izpopolnili seznam spomeniških arhitektur. A izredno po- membna in kvaliietna je zasnova celote. Kazina predstavlja idealno mero prostorne meje. Tudi ni brez pomena, da so razen dveh vse zunanjščine stavb iz XIX. stoletja, kar s tipično zasnovo parka vred označuje trg tudi s te strani za značilen spomenik dobe. Znano je sicer, da podoba trga ni dokonč- na. Tako je očitno, da bo treba o priliki korigirati višino dveh stavb pred Wolfovo ulico, zapolniti ali oblikovati vrzel ob ka- zinskem poslopju (kar je deloma odvisno od ureditve pasaže med Titovo cesto in Wol- fovo ulico). Tudi ne bi bila huda nesreča, če bi se kdaj posrečilo izboljšati kako na- drobnost, zlasti na južni stranici. Temeljno pomembno pa je, obdržati višine, nad ka- terimi za pogled od starega mesta dominira uršulinska fasada, v nasprotni smeri pa sil- hueta srednjeveškega mesta z Gradom, — pogled, ki je za Ljubljano klasičen. Saj ni nobeno novo spoznanje, da Trg revolucije s sedanjimi višinami stoji in pade. A tu smo že pri viru nevarnosti, ki jo je sprožila nova zaziidava izteka Titove ceste na trg. Ne mislim tu toliko na tendenco, da se utegne uveljaviti tudi na trgu nova širina te ceste in ne bi smela oškodovati nobenega objekta v tem predelu, saj bi njeno nada- ljevanje uničilo efekt uršulink (o čemer so že razpravljali po potresu). V mislih imam danes še dobro viden dokument sprememb v višinah. Do zidave novega bloka za Ko- slerjevo hišo je bil ta zgodovinski del magi- strale, kakor jo je dobro analiziral Ravnikar, enakovreden, da, celo podrejen masam na trgu. Zdaj je prav narobe: nova stavba je potisnila trg v nezavidljivo odvisnost. Ta ni le direktna, marveč obeta sprožiti še nove spremembe: zdaj je že slišati glasove, da bi bilo treba Kazino nadzidati vsaj za eno nadstropje. In potem? Kazina je vendar normativ trga, razen tega sama zase vredna, da jo vzdržujemo v sedanji pristni obliki. In da se povrnemo na tolikokrat premle- vano vprašanje Koslerjeve hiše: kot urba- 46 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGOD, OVINO KRONIKA Stopničasti prehod 2 ulice Mose Piljade na Miklošičevo ceato j — dobra resi'tev I Rekonstrukcija pomola na Olupoivi hiši Pod Trančo nistični motiv je bila ne glede na svojo izredno umetniško ceno čuvar zgodovinske- ga prehoda na Trg revolucije. Problematika trga je torej glede na va- rovanje njegovih prostorskih kvalitet jasna. POPOTRESNA LJUBLJANA: MARXOV TRG (iSLOVElNSKI TRG) S SOSEŠČINO Nič manj ni kritično stanje v reprezen- tativnem jedru popotresne Ljubljane. Trg pred sodno palačo s sosednimi bloki, ki se raztezajo v Tavčarjevo, Dalmatinovo, Ciga- letovo ulico in na odsek Titove ceste na Ajdovščini, je prostorsko in po masah ugla- šeno področje. Mimo nekaterih modnih so tu zbrane stvaritve pomembnih modernih arhitektov. Videli smo, da harmonija ni nastala naključno, marveč je bila rezultat projektiranega sožitja z masami starejšega mesta. Kar se je zdelo Fabianiju in takrat- nemu mestnemu svetu samo ob sebi umevno, se zdi danes nekaterim očitno odveč. Brez zadostnega opravičila je bila zlasti s »ko- zolcem« prekoračena dopustna višina, ki neugodno učinkuje kot nesorazmerna stop- nica že za pogled iz Ajdovščine, hudo pa kvari tradicionalno, zmerom spoštovano sil- hueto mestnega jedra za poglede proti Gra- du. Nameravani nebotičnik pa bo storil kajpak nepopravljivo zlo. Že sedanji nebo- tičnik je bil zgrešen korak, ker kvari čistost mestne zasnove, brez potrebe zabrisuje do- minanto gradu na zelenem griču in zastav- lja poglede nanj s klasičnih razgledišč Šišenskega hriba oz. njegovega podnožja. S takimi posegi postajajo razen tega mase ustaljene zazidave v tem predelu pritlikave. Zakaj ni bilo mogoče preprosto obdržati višino ožjega centra, ki se zaključuje z lepo palačo Zadružne zveze? Ce nam je kaj do ohranitve mestne »fasade«, ki jo krona Grad, potem je treba na tem kraju uvesti strogo urbanistično disciplino, ki bi se morala ozi- rati na nedvomne konstante. Nekateri tudi tu menijo, da bo mogoče stvar »rešiti« z nadzidavami. Vsak, ki doživlja urbanistične prostore, ve, da gredo s takimi rešitvami kvalitete, mere prostora, v izgubo; silhuete pa kajpak na ta način ni mogoče prav nič popraviti. Vrh tega so taki posegi, kakor dobro kaže sodna palača (mimo tega kvali- tetno nadzidana) nečisti. Režim? Zagotoviti korektno uveljavljanje mas popotresne dobe, ki se kažejo zlasti na Ajdovščini, na njeni severni in vzhodni stra- nici in na trgu pred sodni jo; ne dopustiti, da bi v tem odseku zrasle stavbe, ki bi kvarile občutljivo podobo mestne silhuete. Nebotičniki se lahko postavljajo zunaj cen- tra, če brez njih ne moremo prebiti. Kakor vidimo, gre tu za tisto temeljno vprašanje, ki je bilo že enkrat zastavljeno in ugodno rešeno po potresu. Za vprašanje, ali je podoba Ljubljane toliko trdna v naši kulturni zavesti, da jo varujemo in izpo- polnjujemo — ali pa smo jo pripravljeni zabrisati in s tem črtati iz seznama kultur- nih vrednot. Zdaj samo presodimo: v Parizu niso celo Corbusieru pustili niti na perife- riji postavljati visokih objektov, a Pariz je mesto, ki bi to preneslo vsekakor prej kakor Ljubljana. Ce se je podredil Corbusier, za- kaj se ne bi še ljubljanski urbanisti? Sicer pa imamo v Ljubljani prav odličen primer, kam sodijo in kako se postavljajo stolpnice: posajene med Gradom in Golovcem so lep motiv; mesto dobro dopolnjuje v novo smer. 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO PREDMESTJI: KRAKOVO IN SBNTPETER Ce SO pomenile doslej obravnavane enote zrele urbanistične rešitve mestnega tipa, potem Ljubljana premore tudi dve pred- mestji, ki vsako po svoje zaslužita pozor- nost. Krakovo je naselbina v območju bivše križevniške komende in pozidana po vaškem sistemu ob notranjih cestah, medtem ko se proti robu naselja širijo zelenjadne gredice. Ni mogoče prezreti likovnih kvalitet tega predmestja; zato je le vprašanje, ali je Ljubljana danes sposobna prebaviti in ohra- niti to vrednoto. Zdi se, da smemo navesti dve okoliščini, ki govorita v prid takega obravnavanja: Krakovo je zunaj strogega centra in je razmeroma majhen kompleks. Ima tudi še drug pomen za Ljubljano: za- radi nizke zazidave je od tod dobro viden Grad. Podobno velja, le še v večji meri, za znani Jakopičev vrt, ki je arheološki re- zervat. Sentpeter je razmeroma dobro ohranjeno predmestje, kjer je bila v starih časih na- meščena industrija na vodni pogon. O tem pričajo še zanimive oblike streh z dolgimi sušilnimi odprtinami (za usnje oz. kože). Vendar so možnosti za ohranitev predmest- ja mnogo manjše kakor v Krakovem, zakaj perspektivna razširitev Trubarjeve ceste, podaljšek ulice Mose Pijade in razumljivi projekti za ustrezno ureditev Ljuibljaniči- nega nabrežja postavljajo pred obstoj pred- mestja velik vprašaj. Ali bi bilo mogoče ohraniti vsaj nekaj značilnih hiš, recimo hišo z arkadnim podhodom na severni stra- ni ceste, nekaj tipičnih stavb z omenjenimi strehami? Te spomine bi bilo gotovo mogoče vključiti v pameten projekt. NEDODELAN TRG: PREŠERNOV TRG Trg je pravzaprav križišče cest in je tak značaj dobil z rekonstrukcijo vhoda v Stri- tarjevo ulico, z napravo Trimostja, ki je ustvarilo optično ploščad. Najpomembnejši objekt, frančiškanska cerkev, dominira na trgu, po njenih vrhnih vencih se ravnajo vse ostale stavbe. Problematična bo postala njegova jugozahodna stranica ob pričako- vani razširitvi Wolfove ulice in morebitni novi zvezi trga z današnjo pasažo med Titovo cesto in Wolfovo ulico. ELEMENTI PLEČNIKOVE LJUBLJANE Vsak pozna nabrežje Ljubljanice od Trnovskega pristana do »Špice«, pot od Florijanove cerkve mimo zasajenega Levsti- kovega trga do Križank, od trnovskega mo- stu z urejeno Gradaščico do Križank in potem po Vegovi ulici do Trga revolucije. Gre za sijajno združitev zelene in zidane 48 ČASOPIS ZA SLOVI^NiSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA arhitekture, za arhitekturo zelenja v tera- sah. Zakaj je treba sploh sprožiti to vpra- šanje? Zato, ker celo nekateri urbanisti jemljejo Vegovo ulico kot dve stavbni črti, ne vidijo urejenega prostora. Tako so mogli nastati programi, s katerimi bi bila ta edin- stvena ulica okrnjena za zahodno stranico. Spoštljivo razumevanje se je na drugi strani pokazalo ob projektiranju nove cestne zveze preko Levstikovega trga na Karlovško cesto, pri čemer je nasad na trgu ostal. O režimu je komaj treba govoriti: gre samo za vzdr- ževanje. o DVEH OSAMLJENIH SPOMENIKIH Cekinov grad. Čeprav bi bilo idealno urediti pod gradom park v terasah, kakr- šen je ohranjen na starih mestnih načrtih, je naprava športnih prostorov zelo srečna rešitev. Eden od primerov, ki more veljati za vzorno obravnavo okolice spomenikov, saj se novi elementi docela podrejajo stavbi in celo stopnjujejo njeno dominatno lego. Nerešeno vprašanje: uršulinski kompleks. Nameravana preureditev vrta v trg, ki bo postal po svoji funkciji ne le ljubljansko, marveč osrednje slovensko reprezentančno središče, se lahko odlično združi z obstoje- čimi vrednotami: kompleks bivšega samo- stana, čigar novejši podaljšek je treba po- dreti, ostalo pa očistiti, je izredno kvali- tetna grupacija mas, poleg semenišča, ki pa ima drugačno lego, najboljši primer težke, le z masami učinkujoče italijanske arhitek- ture v mestu. Projekt pa, ki bi se lotil te zasnove, je kajpak tudi spričo tega posebej zahtevna naloga. Osamljenih arhitektur je seveda še več. A omenili smo samo dve, ki lahko dobro pokažeta način obravnave v takih kočljivih primerih. A vse to so nadrobnosti, v pri- meri s temeljnimi vprašanji urejanja sre- dišča in magistrale podrejenega pomena. SKLEP Upam, da je iz teh vrstic vsaj približno razvidna problematika spomeniške Ljublja- ne, ki jo po povedanem moramo deliti v dvoje velikih nalog: ena je ureditev in re- generacija starih mestnih enot, zlasti sred- njeveške Ljubljane in pomeni v današnjih pogojih že nekako »interno« vprašanje spo- meniške službe; druga zadeva podobo celot- nega mesta, ohranitev in smotrno izpopol- njevanje mestnih mas, novejših urbanistič- nih zasnov in »fasade«, silhuete celotnega ljubljanskega središča. Mislim, da je bilo mogoče vsaj v grobih obrisih pokazati na zgodovino obeh nalog in na uspehe teh pri- zadevanj. In če je bila dovolj poudarjena odgovornost urbanista za varovanje domi- nant Ljubljane, potem je namen dosežen. Iz Plečnikove Ljubljane 49