Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) Ł. Od pragrmatične sankcije do Franc Jožefa L (1713—2. grudna 1848). 4. Perdinand I. (1835.—2. grudna 1. 1848.). (Dalje.) dan 25. mal. travna 1. 1848. je vlada oklioala novo ustavo, ki je bila sestavljena po vzoru belgijske ustave, a ni ugajala avstrijskim razmerara. Ustava ni zadovoljila avstrijskih narodov in ni bila namenjena Ogerski, Lombardiji in Beneški. Zlasti so se upirali novi ustavi Čehi in Poljaki, različna društva, dijaki in radikalno časopisje. Ko je nameravala vlada razpustiti ^osrednji odbor", ki je imel braniti narodne pravice, vzdignilo se -je ljudstvo dne 15. vel. travna ter zahtevalo, da se prekliče tedanja ustava, popravi volilski zakon in skliče nov državni zbor. Cesarska rodovina in ves dvor se preselita v Innsbruck dne 18. vel. travna. Dunajčani so prosili cesarja, da se bi zopet vrnil, kar se je pa šele 12. vel. srpana izvršilo. Vladni zahtevi, da se razide ,,dijaška legija", ne ugodijo, in Dunajčani napravijo nekaj barikad po ulicah. Po Pillersdorfovem vplivu se sestavi iz dijakov, občinskih odbornikov in narodne straže ,,meščanski odbor", kateremu je predsedoval dr. Pischhof. Nadvojvoda Ivan je bil imenovan cesarjevim namestnikom dne 15. rožnika. Dunajsko ministerstvo ni nastopalo s potrebno odločnostjo zoper upornike. Pillersdorf^o ministerstvo raora končno odstopiti, novo ministerstvo pa sestavi Doblhoff. Clani novega rainisterstva so bili: Wessenberg (predsednik in zunanje zadeve), Doblhoff (notranje zadeve), Latour (vojni rainister), Bach (pravosodje), Kraus (denarstvo), Schwarzer (javna dela) in Hornbostel (trgovski minister). Po izvršenih državnozborskih volitvah se je otvoril novi državni zbor dne 22. mal. srpana. Poljaki so nameravali zopet ustanoviti staro poljsko kraljestvo ter hoteli v to svrho vzeti Avstriji Galicijo, Krakov, Bukovino in vzhodno Šlezijo. Vendar pa niso mogli pridobiti kmetov za to idejo, ker je tedanji gališki guverner grof Stadion 17. mal. travna po vladinern naročilu odpravil tlako in obljubil odškodnino grajščakom. Tako so ostali kmetje Avstriji zvesti podložniki. Nasprotje med Rusini in Poljaki je bilo veliko. Oesar je porailostil poljske begunce, ki so se zopet vrnili dornu. Dne 26. mal. srpana je nastal v Krakovu upor, katerega je vlada kmalu premagala. Nemiri v Lvovu pa niso bili znatni in kraalu je nastal mir v Galiciji. 9* Na Češkera so stanovi podpisavali prošnjo do cesarja, kateri je sprejel češko poslanstvo dne 22. sušca. Cesar je ustregel nekaterim željam ter obljubil, da bode pozneje rešil druge zadeve. Sklicali so v Pragi ljudski shod, kateri je zahteval združenje Moravske in Šlezije s Ceško, skupen deželni zbor in posebno deželno ministerstvo za notranje zadeve. Odposlali so novo poslanstvo na Dunaj, a zjedinjenja čeških dežel ni moglo doseoi. Kakor v drugih večjih mestih, tako so se tudi v Pragi primerili neredi. Cehi niso hoteli voliti za narodno skupščino v Frankfurtu, osnovali so pa slovanski odbor, ki je vabil zastopnike vseh avstrijskih Slovanov na slovanski shod v Prago, da bi se posvetovali o skupnih zadevah. Novi deželni glavar je bil grof Leo Thun, kateri je v sporazumljenju s poveljnikom knezom Windischgratzom imenoval začasno namestniško svetovalstvo, v katerem sta tudi bila znani zgodovinar Palacky in Rieger. Cesar pa ni pofcrdil tega svetovalstva. Dne 2. rožnika 1. 1848. se Je sešel v Pragi slovanski shod, na katerera je bilo 340 zaupnih mož. Predsedoval je Palacky. Osnovali so tri oddelke: češki, poljsko-rusinski in hrvatsko-srbsko-slovenski (jugoslovanski). Sklenili so, da se v posebnem pismu razjasnijo Evropi slovanske razmere, cesarju pa v prošnji naznanijo slovanske želje in pritožbe. Tudi so si poslanci obljubili, da hočejo z vsemi zakonitimi priporaočki delovati za jednakopravnost z drugimi avstrijskirai narodi. Med zborovanjera slovanskega shoda so nastali v Pragi resni poulični nemiri, pri katerih je nekdo ustrelil Windischgratzovo ženo. Windischgratz je kraalu zadušil upor, nekatere upornike so zaprli, drugi pa so pobegnili večinoraa na Dunaj. Slovanski shod je nehal zborovati, in poslanci so se zopet vrnili v domace kraje. V Italiji se je zelo razširila narodna zavest, in takozvani italijanisimi so zahtevali od Avstrije Lombardijo, Benečansko, južno Tirolsko, Trst in velik del Primorskega. Zlasti angleška vlada je spodbujala Italijane v teh težnjah. Uprlo se je mesto Milan in končno doseglo, da se je umaknil Radecki v Verono. Tudi v Benetkah je nastala prekucija, ki se je hitro širila in odvetnika Manina izvolila predsednikom nove republike. Sardinski kralj Karol Albert je poslal vojaško pomoč upornikom. Toda Radecki premaga sardinskega kralja pri nSanta Luciji" ter čaka podpore iz Avstrije, ki je celo nameravala se odreči večini posestev v zgornji Italiji. Dunajska vlada se je pogajala z uporniki ter hotela v marsičem odjenjati. Radecki pa zmaga sardinsko vojsko pri Sommacampagni in pri Custozzi in prisili Karola Alberta k premirju. Zelo velike nevarnosti za naše cesarstvo pa je bil madjarski prevrat. Ogersko poslanstvo je prišlo na Dunaj z mnogimi zahtevarai, katere je naposled cesar potrdil. Nastali so pa prepiri med Madjari, Srbi in Hrvati, kateri so se hoteli ločiti od Madjarov. Palatin nadvojvoda Štefan je imenoval po Ferdinandovem naročilu novo ministerstvo, kateremu je predsedoval grof Battyanyi, Ludovik Košut pa je bil finančni minisfcer. Novo ministerstvo je osvobodilo kmete, obdačilo vse stanove in ustanovilo narodno stražo. Ferdinand I. je sara prišel v Požun, kjer je vsem madjarskim zahtevam pritrdil. Ogerska vlada se je potem preselila v Budirn Pešto in je bila raalone neodvisna od Dunaja, kajti le osebno jedinstvo je vezalo Ogersko z Avstrijo. Vso oblast je imel K o š u t, kateri je na to deloval, da odstrani Habsburžane od ogerskega prestola. S tem prevratom in novimi uredbarai na Ogerskera pa niso bili zadovoljni Hrvatj e in Srbi. Že dne 17. sušca 1. 1848. je predlagal I van Kukuljevicv zagrebškem mestnem starešinstvu prošnjo do kralja, da se kmalu skliče deželni zbor »trojedine kraljevine", kar se je z navdušenjera sprejelo. Veliko hrvatsko odposlanstvo se je podalo na Dunaj do kralja, kateri je Hrvate Ijubeznivo sprejel in imenoval Josipa Jelačica za bana trojedine kraljevine in upravitelja Vojaške Krajine, drugim zahtevam pa ni ugodil. Ban Jelačic je bil odločen mož in vojak, zvesto udan kralju Ferdinandu in je proti madjarskira težnjam utrjeval avstrijsko doraoljubje raed Hrvati. Oprostil je kraete tlake in desetine ter si s tem pridobil velike zasluge. Zoper Jelačica sta se pa vzdignila palatin in ogersko rainisterstvo ter skušala pri kralju sumničiti bana. Uprli so se tudi avstrijski Srbi zoper Madjare in v Karlovcih izvolili Josipa Rajačica kot patrijarha in narodnega voditelja. Srbsko poslanstvo je prišlo v Zagreb v hrvatski deželni zbor in sklenilo zavezo s Hrvati. Srbi so izbrali svoj narodni odbor, da izvede srbske zahteve. Jelačic je bil sklical deželni zbor proti volji Ferdinandovi ter ga z velikanskim sijajem otvoril. Pod milirn nebom je ban prisegel kralju in doraovini zvestobo in po dovršeni cerkveni svečanosti otvoril deželni zbor, ki je proglasil jednakopravnost med Hrvatsko in Ogersko, ter zahteval zjedinjenje Dalraacije in Vojaške Krajine s Hrvatsko. Jelačic se poda dne 12. rožnika z velikim poslanstvom k cesarju v Innsbruck in mu izroči zahteve deželnega zbora. Cesar ga nemilostno sprejme in mu svetuje, da se Hrvati poravnajo z Madjari. Šele na potu proti domu izve Jelačic, da ga je cesar že 10. rožnika na zahtevanje Madjarov odstavil in proglasil hrvatski deželni zbor kot nezakonit. Kljubu terau Jelačic ni odložil banske časti in je zopet sklical deželni zbor. Potem se je podal na Dunaj, kjer ga je zelo slovesno sprejelo prebivalstvo. Ker pa pogajanja z ogerskim ministerskim predsednikom niso irnela uspeha, vrnil se je v Zagreb ter zbral 40.000 mož broječo vojsko, s katero je prekoračil Dravo dne 11. kimovca leta 1848. (Dalje prih.)