<3 1 § I ) | ; sl** gp* \ i22). Za sadove kakor tudi za darove Svetega Duha moramo vedno znova prositi, a tudi sami z njimi sodelovati. V 5. poglavju pisma Galačanom nas apostol opominja, naj se osvobodimo del mesa in se odpr-emo delovanju duha. V današ-njem svetu doživljamo velike skušnjave, da bi tudi sami podlegli delom mesa v najrazličnejših oblikah. Zato so apostolove besede toliko večjega pomena. Sveti Duh je duh resnice in Ijubez-ni- Ce se mu odpremo in ga sprejmejo, živimo v resnici, ki nas osvobaja, ln v ljubezni, ki nas združuje. Binkošti bomo letos praznovali v nedeljo, 11. junija. NI ajvečja skrivnost naše vere je skrivnost presvete Trojice, IM v kateri spoznavamo enega Boga v treh osebah. Tri božje osebe so se razodele pri Jezusovem krstu. Ko je Jezus, učlovečeni božji Sin, stopil iz vode, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je prikazal v podobi goloba, iz nebes se je pa zaslišal glas Boga Očeta: „Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." Najbolj jasno je pa Jezus razodel, da so v Bogu tri osebe, ko je pred svojim vnebohodom apostolom naročil, naj ljudi krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Vse tri božje osebe so pa le en Bog. Vse imajo eno in isto nerazdeljivo božjo naravo: zato je v Bogu le en najpopolnejši razum, ena najpopolnejša volja in eno najpopolnejšo življenje. Naš um resnice, da so v enem Bogu tri osebe, ne more razumeti. Ta resnica je za nas največja skrivnost. Če bi nam Jezus te resnice ne bil razodel, bi je sploh ne poznali. Pa celo sedaj, ko jo poznamo, je ne razumemo, ker je naš um preslab, da bi razumel Boga, ko celo ustvarjenih reči ne razumemo. Vse, kar imamo, je dar božjih oseb. Nekatera božja dela nas pa spominjajo posebej na posamezne božje osebe, zato se za ta dela posebej zahvaljujemo posameznim božjim osebam: Očetu, da nas je ustvaril, Sinu, da nas je odrešil, Svetemu Duhu, da nas je posvetil. Ali ni nedelja svete Trojice priložnost, da se vprašamo, kako molimo vero, kako se pokrižamo, kako molimo slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu? PRAZNIK GOSPODOVEGA VNEBOHODA SVETA TROJICA wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwv RESNICA SVETE TROJICE FRANCE ROZMAN l~~) esnica o enem in troedinem Bogu je najgloblja resnica Fl krščanstva. Tudi ko nam je razodeta, ostaja v bistvu skrivnost, vendar je ta resnica tako vpisana v knjigo narave, da jo lahko prepoznamo, če znamo brati to knjigo. „Od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij” (Rim 1,20). Bog je ustvaril prostor, ta pa ima dolžino, širino in višino. Vse tri razsežnosti skupaj tvorijo prostor; če ene od njih ni, ni prostora, ampak samo površina. Bog je ustvaril čas, ta pa obsega preteklost, sedanjost in prihodnost. Brez preteklosti ne bi bilo sedanjosti in prihodnosti; vse tri razsežnosti tvorijo čas. Bog je ustvaril naravo, ta pa se deli na kopno, vodovje in zrak. Osnova življenja je voda, ta pa nastopa v treh stanjih: v tekočem, trdem (led) in plinastem (para). Bog je ustvaril življenje, to pa se deli na rastlinski svet, živalski svet in človeka. Rastline imajo korenine, deblo in krono; žival se rodi, raste, pogine; človeško telo ima glavo, trup in ude. Osnovna celica človeške družbe je družina, njo pa tvorijo oče, mati, otrok. Skratka: tako pogosto je v naravi vpisano število tri, da ni naključje, če Jezus naroča učencem, naj posvečujejo naravo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. H raznik svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhajajo v Sloveniji in mnogih deželah na četrtek v osmini svete Trojice. Praznik bomo obhajali v nedeljo, 25. junija, s slovensko procesijo na čast svetega Rešnjega telesa. Kristus je dal kot oporoko ljubezni v hrano telo in v pijačo svojo kri. On sam živi med nami pod podobama kruha in vina, ki ju darujemo nebeškemu Očetu in izpolnjujemo Gospodovo naročilo, ki ga je dal pri zadnji večerji: To delajte v moj spomin. Verujemo Jezusovim besedam, ko je dejal: „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem” (Jn 6,54-56). Evharistijo darujemo. Darovati pa pomeni izročiti se Bogu. Jezus je to storil na križu, ko se je popolnoma izročil v roke Očetu, saj je prelil svojo kri. Njegova daritev je največje dejanje ljubezni. V evharistični daritvi se zgodi isto kot na križu, le način je drugačen. Rečemo, da se Jezus daruje na nekrvav način. Tudi mi se pri maši darujemo Bogu. Prinašamo mu v dar svoje življenje z veselimi in žalostnimi trenutki, z napori in omahovanji, z dvomi in upanjem. Vse darujemo nebeškemu Očetu skupaj z Jezusom in tako je evharistija obhajanje Jezusove in naše daritve. Obhajilo je sestavni del evharistije. Kristus želi, da bi verniki, ki se udeležujejo maše, prejeli tudi obhajilo. Saj je pri zadnji večerji naročil: „Vzemite, jejte, to je moje telo” (Mt 26,26). Mnogi ne gredo, ker mislijo, da morajo iti najprej k spovedi. Če imajo velik greh, je to res, sicer pa nam obhajilo tudi odpušča male grehe. K obhajilu ne gremo, ker bi ga bili morda vredni, marveč zato, ker ga potrebujemo za življenje. Obhajilo je moč za čim bolj zvesto hojo za Kristusom. Seveda ne smemo zanemarjati spovedi, saj nam zakrament svete pokore daje novih moči v boju z napakami in grehi. Cerkev nam priporoča pogosto obhajilo, ki pa ne sme postati samo zunanja navada. Iz spoštovanja do najsvetejšega zakramenta moramo biti tešč vsaj eno uro, bolniki pa četrt ure pred obhajilom. Voda ne krši posta. Svete hostije, ki so ostale od obhajila, duhovnik spravi v tabernakelj, da bo z njimi obhajal prihodnjič ali bolnike. Tako je Jezus v tabernakljih cerkva navzoč v svetem Rešnjem telesu. Njegovo navzočnost kaže večna luč. Lepo je, da ga, če le imamo priložnost, obiščemo v cerkvi, saj je naš prijatelj. Procesija s svetim Rešnjim telesom je tudi javna slovesna izpoved vere v Kristusovo trajno navzočnost v najsvetejšem zakramentu, vmesne prošnje pa so izraz prepričanja, da vsemu človeškemu prizadevanju daje pravi uspeh Gospod s svojim blagoslovom. Petek, 30. junija Praznik Srca Jezusovega je praznik božje ljubezni. Ta je I dosegla vrhunec, ko je Bog daroval svojega Sina, ki je ljubil svet tudi s človeškim srcem. Človeško srce si je privzel kot orodje neskončne božje ljubezni. Iz te ljubezni, iz tega srca so izšle vse misli in hrepenenja, dejanja in besede, vse do poslednjih besed na križu. Ljubezen tega srca objema vse ljudi in vse stvarstvo. Ta praznik nas vabi, naj bi vračali ljubezen za ljubezen; se posvetili, izročili Jezusovemu srcu, mu zadoščevali ne le za svoje grehe, temveč za grehe drugih-Vsak prvi petek v mesecu nas vabi, naj na vse to ne pozabimo. SVETO REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI PRAZNIK SRCA JEZUSOVEGA leposlovje_ wwwwwwwwwwwwwwwwwww^ww Vrnitev k Očetu ----- WILHELM HÜNERMANN - T\ PT esec ijar je šel h kraju. I % /1 Binkoštni praznik je bil pred -L v JL vrati. Apostoli so po Gospodovem naročilu še enkrat potovali v Jeruzalem. Pred očmi Svetega mesta naj bi se zgodilo še zadnje veliko dejanje Gospodovega življenja. Z Janezom je prišla tudi Jezusova Mati. Ni se vrnila v Nazaret, ostala je kar pri Janezu v revni ribiški kolibi v Kafarnaumu. Štirideseti dan po veliki noči so se apostoli spet zbrali in sicer na zajtrku v dvorani zadnje večerje. Jezus je še enkrat prišel k njim kot gost. Z njimi je jedel kruh in jim nato govoril: ,,To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas. Treba je, da se izpolni vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih. ” Tako kakor emavška učenca, je se-dnj tudi apostole spomnil na stare prerokbe. Nadaljeval je: „Tako je pisano: Kristus bo tr-Pel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo začelo v Jeruzalemu oznanjati vsem narodom spreobrnjenje, da bodo dosegli °dpuščanje grehov. Vi ste priče teh reči. In glejte, poslal bom na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne prejmete moči od zO o raj!” Vstali so in odšli po isti poti, ki so jo prehodili v tisti najstrašnejši noči. Vzpeli so se na Ojjsko goro, vendar se niso ustavili v vrtu Getsemani, am-Pak so odšli naprej proti Beta-niji. Na vrhu je Jezus obstal, se obrnil in še enkrat z dolgim pogledom objel kupole in mogoč-ne zidove Svetega mesta. Gledal je in molčal. Apostolom se Je zdelo, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj velikega, nekaj nezaslišanega, čudež nad čudeži. . Peter se je pretil v ospredje- Glas se mu je tresel od razpenja, ko je vprašal: „Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?” Jezus ga je žalostno pogledal. Ga Peter še vedno ne razume? Da, kraljestvo bo prišlo! Toda ne bo se imenovalo Izrael! Bog si je izbral vsa ljudstva sveta. Ko pa bo prišel Sveti Duh, učitelj Resnice, tedni bodo padle še zadnje sence z njihovih oči, razumeli ga bodo in se kot njegovi oznanjevalci razkropili po cestah vsega sveta. Spet jih je nagovoril. Njegov glas je mogočno zadonel v svetle višave: „Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel na vas in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta!” Besede so slovesno odzvanjale po pobočju OJjske gore. Obraz mu je zasijal v čudoviti svetlobi. Žarki nadnaravne luči so lili tudi iz njegovih ran na rokah, nogah in prsih. Sedaj je zažarelo tudi njegovo oblačilo. Da, tako kakor takrat, ko se je spremenil na gori Tabor! S sinje modrega neba se je spustil srebrn oblak in obstal pri njegovih nogah. Prav takšen je nekoč obdajal največjo svetinjo njihovih prednikov -skrinjo zaveze. V njegovi bleščavi se je začel dvigati. Še enkrat je dvignil roko, blagoslovil enajsterico in svojo mater, ki je stala ob njegovem npj dračjem učencu, nato seje dvignil više in više v večne višave, od koder je nekoč prišel, da bi odrešil svet. Ko so še vedno negibno stali in strmeli v nebo, sta pri njih z rahlim šumom obstala nebeška glasnika, dva angela v svetlih oblačilih, ko da so tkana iz sončnih žarkov, sta jih nagovorila: „Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo!” Veselja in žalosti so bila polna njihova srca, ko so se vračali na Sion. Videli so Gospoda v njegovi slavi! Odšel je k Očetu, v večne višave, v neminljivo kraljestvo luči, v slavo božjega Sina! Sami pa so ostali tu, na mračni zemlji, da bodo zanj pričali! Ah, ubogi, nemočni ljucjje so! Kako naj uresničijo svoje poslanstvo? „Maran atha!” so v svojih srcih hrepeneče vzdihnili. „Gospod, pridi kmalu!” Marija, Gospodova Mati, je kot tolažnica ostala med njimi- Skupni z njo so v molitvi dvigali roke in prosili za moč z višav, ki jim jo je bil Gospod obljubil. „Pridi, Sveti Duh! Dnj nam svojo luč in ogenj! Pridi z ognjenim viharjem svoje ljubezni! Pridi v naša srca! Strah in malodušje v njih sežgi! V svoji luči nam daj spoznati Resnico! Dnj, da bomo oznanjevalci tvoje slave! Amen!” 16. aprila je bila krščena v sanjuški stolnici CINTIJA ANDREJA OBLAK, hči cont. Feliksa in Marte, roj. Urbančič. Botra: Sašika Urbančič in Marko Oblak; krstitelj župnik Toni Bidovec. POSPEŠITI KORAK V DEMOKRACIJO Nadškof RODE v Mariboru o Cerkvi, šoli, državi in odnosu do življenja V četrtek, 16. marca, je na povabilo Kolpingovega združenja Slovenije v Škofijski avli v Mariboru o Cerkvi na pragu tretjega tisočletja s posebnim poudarkom na razmerah v Sloveniji predaval ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode. Cerkev - država Po kratkem pregledu krščanstva v svetu se je nadškof Rode dotaknil treh perečih problemov v slovenski Cerkvi in družbi. Kot prvega je navedel odnos med Cerkvijo in državo. „Po petdesetih letih marksistične indoktrinacije ločitev Cerkve od države mnogi, ki so hodili v marksistične šole in so še danes pod vplivom prejšnje ideologije, razumejo kot izločevanje Cerkve iz javnega življenja,” je dejal nadškof. Nikakor se ni mogoče strinjati, da Cerkev in druge religije v javnosti ne bi smele imeti nobene besede. Nadškof razume 7. člen ustave kot avtonomijo političnega in religioznega prostora, ki ne izključuje sodelovanja med Cerkvijo in državo na tistih področjih, kjer je „interes skupen, kjer lahko delamo za skupno dobro”. Napačno razlaganje ločitve Cerkve in države je nevarno, saj lahko pomeni izločitev Cerkve iz javnega življenja in posledično za vernike privatizacijo vere. Sporazum s Svetim sedežem bo na to področje vnesel veliko več jasnosti. Šolska zakonodaja „Drugi problem je šolska zakonodaja, naš sedanji šolski koncept,” je bil nadškof kritičen do slovenske šole. Kritiko je utemeljil v dejstvu, da ta šola, šolska usmeritev in zakonodaja „popolnoma ignorira vernike v Sloveniji”. „Ko so delali to šolo, so nas popolnoma obšli, kot da nas v tej deželi ni,” je dejal nadškof, kljub temu da je po anketi, objavljeni v reviji Didakta, v slovenskih šolah 80 odstotkov vernih šolarjev in 50 odstotkov vernih učiteljev in profesorjev. Zato je sklenil razmišljanje z besedami: „Javno in jasno povem. Ta šola ni naša šola. S to šolo se ne moremo strinjati. ... To šolo moramo spremeniti v spoštovanju do vsakega prepričanja. Ampak naj se spoštuje tudi naše prepričanje.” Izumiramo Če sta se prva dva problema dotikala v veliki meri Cerkve na Slovenskem, pa je tretji, na katerega je opozoril nadškof Rode, življenjskega pomena za ves slovenski narod. Vsako leto je Slovencev za eno povprečno slovensko vas manj. „Če ne bomo imeli drugačnega odnosa do življenja, drugačnega pojmovanja življenja, če ga ne bomo sprejemali, se ga veselili in ga podarjali, potem lahko že hitro izračunamo, kdaj bo konec tega našega milega slovenskega naroda,” je bil jasen, ko je govoril o odnosu Slovencev do življenja. Poslanstvo Cerkve v Sloveniji Na koncu predavanja je nadškof poudaril vlogo Cerkve v slovenskem prostoru. Ta se kaže v povezovanju slovenskega naroda in v prinašanju smisla in vrednot v slovensko družbo. V nadaljevanju dela in truda duhovnikov, redovnikov in redovnic ter laikov pri vzgoji slovenskega človeka k poštenju, dobroti, solidarnosti, odprtosti do drugega, resnicoljubnosti. Brez teh vrednot nobena družba ne more živeti. Odgovori na vprašanja poslušalcev V drugem delu večera je nadškof odgovarjal na vprašanja poslušalcev. V pri- meru Betnava se je zavzel za vrnitev premoženja: „To, kar je bilo nezakonito vzeto, je treba vrniti legitimnemu lastniku." Svoje stališče je pojasnil z dejstvom, da mariborski škof niti nima pravice karkoli odtujiti ali podariti ali ne zahtevati nazaj. Nedavno izrečeno papeževo prošnjo po odpuščanju za grehe in napake, ki jih je Cerkev storila v preteklosti, je Rode ocenil kot dejanje izredne veličine Petrovega naslednika, evangeljske pristnosti in tudi velikanskega poguma. Od tega dne je Cerkev še bolj vidno sveta in očiščena. Ponovil je tudi neomajno stališče katoliške Cerkve do splava: „Človeško bitje je tam (od trenutka spočetja) in ga je treba absolutno spoštovati. Kdor zagovarja splav, se pravzaprav postavi za gospodarja življenja in smrti drugega človeka. Treba je spoštovati življenje vsakega človeka. Od prvega trenutka do naravne smrti.” Ovrednotil pa je tudi duhovniški celibat kot prostovoljno in svobodno izbiro, ki je nenehen izziv za današnji svet. „Evropa je imela vedno ljudi, ki so se odločili za celibat. Bodite hvaležni, da vaši duhovniki niso poročeni.” Dogajanje, povezano z obnovitvijo procesa proti škofu Rožmanu, je „sramota za Slovenijo” in „do obnovitve procesa vsaj pod to garnituro ne bo prišlo”. Posmrtne ostanke pa kaže, po nadškofovem mnenju, prepeljati v Slovenijo, „ko bo to pozitivno odmevalo in bo to pozitiven prispevek k pomiritvi v slovenskem narodu”. O novih škofijah je dejal, da se o vseh stvareh ne more javno razpravljati in da se mu ne zdi primerno, na mah ustanavljati nove škofije. Škofija mora imeti tudi določeno gmotno podlago. Dokler v Sloveniji ne vemo, s čim škofije razpolagajo, ne more priti do delitve. Na ustanavljanje novih škofij pa se slovenske škofije že pripravljajo. Za konec se je nadškof Rode dotaknil medijev. „Slovenski mediji na splošno, predvsem nekateri, da so sila alergični do Cerkve,” je bila splošna ocena. In želja: „Naj obravnavajo Cerkev kot enega od družbenih dejavnikov, kot eno od skupin v družbi, brez predsodkov, brez sovražnosti, brez alergije in navsezadnje, želel bi malo več spoštovanja do človeka, pa do tega, kar so imeli njihovi stari starši za najbolj sveto, za najbolj spoštovano,“ ter ugotovitev: „Dokler ne bo uravnoteženih, nepristranskih, objektivnih medijev, dotlej ne moremo govoriti o zreli demokraciji na Slovenskem. Boriti se moramo zanje.” SLOVENIJA ŠE VEDNO POLNA STRAHU BRANKO ROZMAN RESNICA, RESNICA... Pred kratkim mi je neki dijak pravil, kako jim profesor zgodovine pri pouku še vedno prodaja lažno resnico o naši polpreteklosti. Akademski slikar Marijan Tršar pa je ugotovil: „Zapisano enoumje traja naprej, polne so ga učne knjige, zgodovine, enciklopedije, vseh vrst povesti in še marsikaj. Tudi literatura in film.” Seveda se ni mogoče sprijazniti z zgodovinsko lažjo, ki si jo je izmislila revolucija in jo vsiljuje že petdeset let. Sprejeti laž za resnico bi Pomenilo neodpustiljivo krivico in škodo za ves narod. Sodelovati z lažjo pa nemoralno. Vsak Slovenec, ki mu je pri srcu moralna čistost, s tem pa tudi lepa prihodnost Slovenije, je dolžan pomagati resnici do njene vzpostavitve. Šele po njej se bo tudi Pokazalo, kaj je bilo pri nas herojstvo in kaj izdaja. Sporno predsednikovo stališče - Mladen A. Švare, Mag (1. marca): Zelo enostavno se je dalo razumeti, da predsednik države Kučan (v svojem govoru 27. januarja na stockholmski konfe-rencia) z nacističnim holokavstom nad Judi opravičuje povoj-ni partijskopolicijski teror in tako imenovane zunajsodne poboje. Na izrecno prošnjo TV-pos-t^je, ki je pripravila prispevek o Kučanovem govoru in slovenskih odzivih nanj, je predsednikov kabinet sporočil, da je Kučan „že večkrat" obsodil zu-najsodne poboje, začenši s spralo prireditvijo v Rogu. Škoda j® le, da je pojasnilo veljalo samo slovenski javnosti in da to ni bilo enako nedvoumno in jasno povedano tudi svetovni javnosti v Stockholmu. Slab okus in prizadetost po Kučanovem govoru ostiyata še naprej, saj pojasnilo iz kabineta ni moglo zanikati namena in na- BRANKO ROZMAN ravnanosti spornega predsednikovega stališča. Prav tako pa se ne moremo iztrgati občutku, da gre pri vsem tem za klasično potezo iz nepozabnega komunističnega arzenala - propaganda za tujino, nagobčnik za domačo rabo. Teharskka priča - Marijan Tršar, akademski sli-kar, Demokracija (2. marca): Akademski slikar in likovni kritik Marijan Tršar je preživel Teharje, nato pa se je, kot sam pravi, težko prebijal skozi življenje, snj je bil, zaznamovan kot drugorazredni državljan, brez možnosti, da bi se uveljavil kot umetnik in razumnik. „V sanjah se mi dostikrat prikazujejo prizori, kako so po vojni žive ljudi metali v globoke rudniške jaške. Niti pobijali jih niso vedno, a nobenega upanja ni bilo, da bi se lahko kdo od i\jih rešil. To grozotno, neznansko, počasno umiranje ranjenih, polomljenih, polmrtvih, pa celo nekaterih komnj poškodovanih mi ježi lase. To je stokrat hujša smrt kot nemške morije s plinom. In pri tem vem, da sem se taki smrti izognil za las. Spravo lahko Slovenci dosežemo samo z resnico, kjer ne bo ena stran ohranila mita idealnih borcev za svobodo, druga pa prekletstva zavrženih izdnjalcev.” Slabe izkušnje z mediji - Dipl. inž. Andrej Grebenc, predsednik sveta katoliških laikov Slovenije, Delo (4. marca): Bil sem na tiskovnih konferencah, ki so jih imeli nekateri nemški škofje. Tam te poteklo tako kot vse druge tiskovne konference, denimo predsednika vlade, direktorja kakšnega podjetja ali kogar koli, ki ima kaj povedati. Naslednji dan mediji teh stvari običajno ne popljuvajo, ampak poročajo o dogodku. Seveda tudi tam mediji objavljajo komentarje o Cerkvi, vendar je praksa, daje objavljeno eno mnei\je za in eno proti. Z Delom, denimo, imamo tudi mi, svet katoliških laikov, nekoliko slabe izkušnje. Problem je, prebiti se v časopis. Če kakšna podobna organizacija kot smo mi, morda celo manjša, napiše kakšno izjavo, je objavljena na mestu, kamor spada takšno mnenje, izjava ali stališče. Ko mi napišemo izjavo, za katero mislimo, da je pomembna, pa se nam zgodi, kadar se, daje objavljena v Sobotni prilogi med pismi bralcev, nekje pod razno. KOMU GRE DRŽAVLJANSKI FORUM V NOS? Pred nedavnim ustanovljeno civilno združenje Državljanski forum bo s svojimi nasveti skušalo prispevati k uspešnemu delovanju koalicije Slovenija. Forum je izredna pridobitev za Slovenijo, še vedno zastrupljeno z ideologijo revolucije. Kako zelo gre v nos starim silam, sta dokazala tudi novinarja Dela, dežurna precejevalca komarjev na desnici: eden ga je označil za „Marijino družbo” in „tercialke” (kako nizko!), drugi pa dokazal, kako ponižujoč da je forum za pomladne stranke. Če dobivajo leve stranke za svoje politično delovanje stalno recepte iz starega ideološkega centra, potem tudi svetovanje foruma ne more biti za desne stranke nesmiselno. Sicer pa zadošča, da se na desnem bregu zave- dajo tega smisla, zato razne nasvete starih sil hvaležno odklanjajo. V takšnih primerih Argentinci uporabljajo modrost gavčov: „Psi lajajo - znamenje, da smo na konju.” Dobro je vedeti - Franc Blatnik, Delo (7. marca): Ž. Ž. piše 23. februarja v Delu, da partizani niso nikomur prisegli, da bodo komu pokorni itd. To pa ni res! Tisti moment, ko je privrženec NOB položil na glavo kapo z emblemom največjega gorja v človeškem pomnen-ju, je prisegel hkrati z odporom tudi vdanost tisti zločinski ideologiji in pokornost tujemu poglavarju te zločinskosti, katere cilj je bil pogubna sovjetizacija. Vodstvo NOB je sproti dokazovalo, kako resen je bil ta pristop in da sovjetizacija kot cifj ni bila niti za hip pritajena. Kako resno je bil odpor združen z omenjeno pogubnostjo, se vojska OF ni obotavljala dokazati niti pri pripadniku tujega rodu in tujega državljanstva, ki se je znašel v Ujenih vrstah in je moral umreti tisti trenutek, ko je odklonil rdečo zvezdo. Kdo ruši kulturne spomenike? - Drago Dolenc, Delo (15. marca): Dve leti in pol je minilo od nasilne odstranitve stebra ob Brezarjevem breznu in Glincah, na katerem je prva tablica označevala brezno kot kulturni spomenik, druga pa sporočala o nekulturnem dogodku, ki je povzročil, da je brezno postalo „kulturni spomenik”. Vanj je bilo 27. in 28. maja leta 1945 vrženih več kot 800 trupel mož, žena in otrok, ki jim je „kruti maščevalec” (op. Tito) v deževni soboti 26. muja z balkona ljubljanske univerze napovedal revolucionarno maščevaivje. Po dveh letih in pol je neznanega zlikovca spet zapekla vest: šel je ponovno „v akcijo” in drugo tablico odstranil. Morda je bil ta neznanec ena od zveri v človeški podobi, ki so dva dni po zgledu svojih sovjetskih vzornikov iz Katyna ,,z veseljem” streljali v tilnik nemočnih... LJUDJE SE ŠE VEDNO BOJE... wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwv Ko sprašujemo ljudi o tem, kaj so doživeli med revolucijo in v desetletjih po njej, si ne upajo govoriti. Še vedno se boje. Nekateri si niti ne upajo zapisati na farne plošče imen svojih sorodnikov, ki jih je pomorila revolucija. Na vprašanje, koga se bojijo, odgovarjajo, da komunistov. In na vprašanje, zakaj se jih bojijo, pravijo, da še niso pozabili, kaj se je zgodilo Krambergerju. Žalostno je, da je Slovenija še vedno polna strahu. Iz časa revolucije in po njej. Temu strahu botruje strah dedičev revolucije, ki se upravičeno bojijo resnice o njej in petinštiridesetletnem partijskem totalitarizmu in ta strah vzdržujejo. Vendar pohoda resnice ni mogoče več zadržati. Tudi strah vedno bolj plahni - kakor slava, zgrajena na neresnici. Ostajamo na nemirnem terenu - M. A. Švare, V. Blažič, S. Resnik - Delo (18. marca): Spoštovani dr. Anton Bebler je v prejšnji Sobotni prilogi opisal boljševiško stranko, ki po r\jegovem deluje v današnji Sloveniji. Ima nacionalno in socialno demagogijo, kult voc(je, mre- žo ovaduhov, tajnih sodelavcev in provokatorjev v pomembnih državnih organih in množičnih medijih, lastno varnostno-ob-veščevalno službo s tajno, večinoma ukradeno, dokumentacijo in bremenilnimi gradivi za izsiljevanje političnih oponentov, z vodstvom stranke tesno povezano polvojaško organizacijo, t^jne bančne račune v inozemstvu itn. Kolikor poznamo slovenski politični prostor, ni te stopnje totalitarne popolnosti dosegla še nobena od novonastalih političnih strank, čeprav bi si nekatere to gotovo želele. Ker so minili časi, ko je bilo treba govoriti v ezopskih prilikah, bi prosili profesorja Beblerja, naj pove, katero stranko ima v mislih, da bi se lahko o mračnih plateh opisane stranke v bodoče normalno pogovarjali. NEKULTURNO POMENKOVANJE Poslanec Združene liste Ciril Ribičič je 19. marca pripravil v Lutkovnem gledališču v Ljubljani večerni pogovor s hrvaškim predsednikom Mesičem. Večer naj bi popestril primorski dramski igralec Boris Kobal s satiro. V resnici ga je z duhovičenjem, ki sem in tja niti to ni bilo, posejanim s primitivnostjo, surovostjo in kvan-to, proti politikom iz pomladnega bloka in proti nadškofu. Res je, da smo pri njem vajeni kvante, proticerkve-nosti in protipomladnosti že iz oddaj TV-Poper, vendar sta takšna nestrpnost in vulgarnost v izrazih vpričo predsednika tuje države poleg vsega drugega tudi diplomatski škandal. Mesič si je ob tem primitivizmu pač mislil svoje, obenem pa se prisiljeno smejal, namesto da bi odšel iz dvorane. Naj Kobal svoj nastop še tako opravičuje s svobodo do satire in naj levica kritike njegovega nastopa še tako označuje za inkvizitorje, mračnjake in ozkeže, dejstvo je, da nekulture ni mogoče opravičevati z nobenimi razlogi. Ribičič pa je s to „predstavo” v slovenski prostor sporočil, da bo nomenklatura letošnji predvolilni boj vodila na zelo nizki ravni. Ta šola ni naša šola Te besede je izrekel v Mariboru (jub(janski nadškof in z rji-mi sprožil med liberalistično srenjo časnikarjev in šolnikov močan alarm. Ti so v njegovih besedah našli vse mogoče. V rjih so videli poskus rekatolizacije šole, polastitve šole s strani Cerkve, cerkvene ustavne ureditve pouka, uvedbe obveznega verouka, čeprav ni bilo o vsem tem niti črke. Kasneje je nadškof izjavil, da bi škofle gladko odklonih, če bi jim država ponudila verouk kot obvezen predmet v državnih šolah. Da naša šola ni naša, je v satiri povedal Kobal na omenjenem večeru, ko je rekel: „Naša šola je Kumrovec,,, in požel močan aplavz. Ni še tako dolgo od tega, ko je šef slovenskega cekaja izdal povelje, da mora biti vsak učitelj vojak revolucije, kar v čistopisu pomeni, daje treba šolarjem revolucijo za uvedbo partijskega totalitarizma prikazovati kot NOB in prisiljevati njihove možgane z marksizmom, ateizmom in protikrščan-stvom. Zahteva vseh Slovencev, ki jim je kaj do poštenosti našega prostora, je, da naj naša šola postane strogo nevtralna, kar sedaj vsekakor ni. Kaj je z ideološko nevtralnostjo naših šol? - Janez Markeš, Mag (29. marca): Pravi ideološki zapleti se začnejo, ko se javne šole imenujejo npr. po Prešernovih brigadah, Moši Pijadeju, Ivu Loli Ribarju, mladinskih delovnih brigadah, Tonetu Čufarju, kakem Ivanu Matiji Mačku, moskovskem rdečem agentu Prežihovem Vorancu, šentflorjanskih kurirčkih in krvodajalcih na osvobojenem ozmelju, Sutjeski in Neretvi, Titovi štafeti ah pa kar datumih, kot je 8. marec, 23. junij ah 27. april. Gre torej za znake in imena, ki označujejo ideologijo revolucije, komunizma, spo-minjajo pa na državljansko vojno, morijo, teptarje človekovih pravic, preganjanje drugače mislečih, ugonabljarje samoniklih idej in najčistejšo ideološko nestrpnost novega veka. LDS in ZSDL se v imenu nevtralnosti na vse kriplje borita, da v šoli ne bi bilo konfesionalne dejavnosti. Neodtujljiva pravica slovenskih državljanov je, da v imenu iste ideološke nevtralnosti oz. neideološkosti v šoli pod nobenim pogojem ne sme biti niti kriptokomunizma WWVWWWWWWWvWWVWWWWvWVvVWW niti psevdorevolucije, prav tako ne ikonografije slovenskega kar-deljkomunizma. To je namreč religija - in konfesionalna dejavnost je v šolah ustavno prepovedana. Zato je nedopustno, da se šole še vedno imenujejo po revolucionarjih, datumih njihovih praznikov ali katerikoli pritiklini rdeče ideologije. Nedopustno je, da učitelji, kolikor še, učence posiljujejo ali se pustijo posiljevati s „tovariši” in „tova-ri-šicami”, nedopustno je, da „rdeča vera" obvladuje ozadje slovenskega uradno ideološko nevtralnega šolstva NA KRIŽPOTJU Konec leta bo minilo deset let od takrat, ko smo se Slovenci skoraj stoodstotno odločili, da nam je vsiljene sreče pod rdečo zvezdo dovolj in da hočemo živeti v svobodi. Vlado je prevzel Demos. Takrat ne bi smeli nosilcev preteklega totalitarizma pustiti do vzvodov oblasti) pa to ni bilo mogoče, saj so se vgnezdili celo v vodstvene strukture Demosa. Kljub vsemu je zaživela demokracija vsaj na papirju. Zdaj smo na točki, ko lahko zaživi tudi v resnici, če bodo prevzeli vodstvo države ljudje z ideološko čistimi Pogledi. Odvisno je od modrosti in spretnosti pomlad-oih voditeljev in od demokratične prebujenosti naroda. Solza smeha - Mišo Renko, Delo (24. marca): Državljani Slovenije smo Sedeli pred tv zasloni in opazo-vali predsednika, kako se smeji Kobalovim žalitvam drugače tttislečih na javni prireditvi. In to n* bilo niti majmanj smešno. Kakor tudi ni smešna trditev, da Posluša „koalicija, ki si je izposodila ime Slovenije, s svojim Političnim programom zbrisati nasmeh z obraza slovenskih državljanov”, Id smo jo slišali od Prireditelja blamaže v lutko-'mem gledališču, poslanca Ribičiča Da si politična združba, fl si je nadela to ime, najbolj 2eli zmage na volitvah in potem Prevzema oblasti, je seveda jas-P°- In ni si težko zamišljati, .Ko bi v tem primeru nekaterim slovenskim državljanom, med katere lahko štejemo tudi Kučana, Ribičiča in Kobala, vsuj za nekaj časa izginil nasmeh z obraza. Skušajmo si predstavljati, kako bi bilo, ko bi v nekem drugem gledališču neki drugi „humorist” žalil ljudi z imenom in priimkom, ki imajo drugačno politično prepričanje od voditeljev opozicije, namesto nadškofa pa bi si za sramotenje izbral predsednika države. Seveda, od smeha bi tudi tam tekle solze... Hudodelstvo nad otroki - Dr. Hubert Požarnik, Delo (1. aprila): Joj, prej oj! Koliko sovraštva, sprenevedanja, hipohondričnih bolečin in histerije ob nadškofovi oceni slovenske šole („Ta šola ni naša šola.”) Kakšno prilaščanje države, kolikšno razglašanje lastnih nazorov za edino pravilne in dopustne, kakšno zanikanje pravic kristjanov, da si posamič ali skupinsko prizadevajo za uresničitev vere tudi v javnem življenju! Kdo med našimi novodobnimi pedagoškimi inženirji, ki toliko prisegnjo na intelektualno poštenost, objektivnost, javni diskurz in demokracijo, se je oglasil, ko je starosta slovenskih pedagogov dr. F. Petriček izdal lani obsežno knjigo o tej prenovi in po skrbnem tehtanju zaključil, da je zadnja šolska refor- ma na Slovenskem hudodelstvo nad otroki in slovenskim narodom? Nihče! Odgovor je jasen: priča smo učni uri novega ideo-lo-škega totalitarizma na Slovenskem. Politični smeh - Žarko Petan, pisatelj, Mag (5. aprila): Pamet mi solijo tisti, ki za to nimajo nobene moralne pravice. Nobene! Če si šel v prejšnem sistemu za en vic proti Titu v zapor za dve leti ali celo več, potem ti pa visok funkcionar stranke, ki je to izvajala, reče, da hočemo nekaterim Slovencem zbrisati smeh z obraza, je ta človek izgubil spomin. Kdaj pa je ta smeh sploh bil? No, sni ga je tudi zdni res bolj malo, a tudi zato, ker so ljucfje prestrašeni. Pri tem pa se spomnim, kako mi je Ciril Ribičič kot vojaškemu obvezniku predaval take kozla-rije, da sem se čudil, da je kaj takega sploh mogoče. Pred zadryimi volitvami je Ribičič ogorčeno kazal na predvolilni plakat, ki naj bi bil po njegovem zelo nesramen in žaljiv, sni so bili na njem poleg slik naših nekdanjih komunistov portreti Berjja, Stalina in drugih znanih komunistov. A lepak v resnici ni bil žaljiv. Naši komunisti so bili z njimi v ideološki in tudi siceršnji navezi, tudi sistem je bil zelo podoben. IZ NAŠE KRONIKE Slovenci v Rosariu, povezani v društvu Triglav, ki ga vodi Marjan Jeriha, so imeli 19. februarja pustno prireditev, udeležili so se mednarodne likovne razstave v Villa Constitution, veliko nastopa folklorna skupina Vesel slovenski duh, tečaj slovenskega jezika pa vodi Rosa Polh; Tone Brišar doma iz Cerknega in v Argentini od leta 1928, ki je vsa leta deloval v društvu, je umrl 7. januarja. 39. redni občni zbor Sloge je bil 25. marca v Slovenskem domu v Carapachayu; v upravnem odboru za leto 2000, ki je bil izvoljen, so: predsednik Franc Tomazin, podpredsednik France Hrovat, tajnik Ciril Jan, namestnik tajnika inž. Janez Krajnik, blagajnik Marjan Ober-žan, namestnik blagajnika Marjan Petkovšek; svetovalci: Avguštin Jeločnik, Milan Keržič, Anton Podržaj, Marjan Kopač in Ivan Makovec; namestnika svetovalcev: Mavricij Kočar in Janez Čeč; nadzornika: Božidar Fink in Janez Jenko; upravnik Marjan Loboda. Redni občni zbor društva Slovenska pristava je bil v nedeljo, 9. aprila. PARTIZANI SO BILI BORCI REVOLUCIJE, NEKATERI OD NJIH TUDI ŽRTVE ZARADI.. KAJ PA VEST? ti tudi njene žrtve zaradi prevare ali nasilja. BOŽIDAR FINK \ # zadnjem času se oglašajo osebe, \/ ki jih moti, če kdo vse partizane V imenuje borce komunistične revolucije, češ da so bili oni ali njihovi svojci verni tedaj in vse doslej ter da so bili samo iskreni borci za svobodo. Nimam razloga, da ne bi verjel tem izjavam. Pošteno je, da pri ocenjevanju tujih odločitev upoštevam zunanji položaj ter miselno in čustveno naravnanost posameznikov. Nekateri od tistih, ki so pristali v partizanstvu, so se sami zatekli v ilegalo, da bi se izognili mobilizaciji v tujo vojsko ali pregnanstvu, drugi so bili od partizanov mobilizirani proti volji, spet drugi so se jim pridružili res samo z namenom, da se uprejo okupatorjem. Verjamem, da je bilo pri partizanih, vsaj v začetku in predvsem v predelih zunah Dolenjske in Notranjske, precej takih, ki niso vedeli za komunistično vodstvo ali se niso zavedali njegovih naklepov v vsej razsežnosti. Sprejemam tudi razloge tistih, ki se pozneje, ko so spoznati ustrahovalne metode in daljnje namene partizanstva, niso mogli ločiti od njega zaradi prisile ali iz strahu pred maščevanjem nad domačimi. Take in podobne situacije je treba upoštevati v njihovi tehtnosti ter zavračati vnaprejšnje in splošno obsojanje. Vendar mora biti sprejeto objektivno dejstvo, da je bila partizanska pobuda usmerjena po načrtu komunističnega vodstva v nasilen preobrat družbenega reda in uvedbo oblasti totalitarnega sistema. To je dovolj izpričano z zgodovinskim razvojem, ki se je začel s prvim partizanskim nastopom in končal v nepretrgani zvezi pet desetletij pozneje. Dejansko so bili partizani, čeprav brez notranje privolitve, borci revolucije, nekateri od njih pa hkra- š E, Sr 2. Š i s. g “ > n — 1 = <§.! 7? E< 1 = < »• S g 11 < I' x g c o a o- id s i. 3 O Na občnem zboru Društva Slovenska vas 26. marca je bil izvoljen nov odbor: predsednik Stane Jemec, podpredsednik Ciril Jan, tajnik Franci Urbančič, blagajnik Andrej Goljevšček, gospodar Marko Zorko, kulturni referent Martin Sušnik, knjižničarka Zali Vire, športni referent Franci Sušnik, gradbeni referent Jože Čampa st., športni referent Franci Sušnik; odborniki: Janez Petek CM, Peter Rot, Jože Mehle, Janez Kocjančič; nadzorni odbor: dr. Andrej Fink, Rotija Grbec, Pavlinka Grbec. Po mladinski sveti maši v cerkvi Marije Pomagaj se je v nedeljo, 2. aprila, na sestanku deklet in fantov v Slovenski hiši pogovarjal diakon Igor Jereb iz Ljubljane. Radijska oddaja Slovenski kotiček v Argentini oddaja od ponedeljka do petka vsak večer od 20. do 21. ure na radio Sintonia FM 104,5. Na sestanku staršev Balantičeve šole je bil v nedeljo, 9. aprila, v Našem domu v San Justu pogovor s prof. Miriam Jereb Batagelj; obenem je bila odprta razstava počitniških ročnih del. Ali smem vprašati tiste, ki se sklicujejo na svojo vernost, kaj jim zdaj govori njihova krščanska vest? Ali ne nekaterim, da se odrečejo svoji tedanji odločitvi, drugim, da obtožijo prisilo k udeležbi? Vsem pa, da se ogradijo od revolucijske pobude in zavrnejo njeno poveličevanje? Vem, da je za tako ravnanje treba poguma pred silo okolja in samoodpovedi zaradi izgube morebitnih materialnih ugodnosti. Še teže je javno priznati zmoto ali šibkost značaja in sprejeti breme tuje krivde za zlo ter obenem priznati tedanjim domačim nasprotnikom upravičenost in poštenost. Zavedam se tudi, da je trkanje na tujo vest zoprno, in dopuščam, da se kdo spomni moje. Vsi pošteni ljudje naj bi se zavedali, da je treba odpravljati zlo, če je bilo zagrešeno ali ne. Proti fizičnemu in moralnemu zlu komunistične revolucije in režima, ki še zdaj v posledicah teži slovensko družbo, bi morali vsi presvetljevati sedanjost z uveljavljanjem resnice in s popravljanjem krivic. K temu so poklicani tudi nekdanji zmagovalci, predvsem tisti, ki se potegujejo za svojo čast s sklicevanjem na krščansko vest. IZ NAŠE KRONIKE ,,GLEDAJO, PA NE VIDIJO, IN POSLUŠAJO, PA NE DOUMEJO" Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil JANI RAVENKO eljnega brskanja po zgodovini vojnih let, ki ne more in ne more utoniti v pozabo, me je pred leti hitra asfaltna pot zanesla v koncentracijsko taborišče Dachau. Iz molka, ki še traja, se mi na ozare vsakdanjika kar pogosto v bolečini iztisne napis: „Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil.” Ko sem se neštetokrat naključno sprehodil po slovenskih krajih ter se zazrl v napise posameznih cest, ulic, trgov, nabrežij, ploščadi (Tita, Engelsa, Marxa, Kidriča, Kardelja),sem prisluškoval, kako mi iz neke skrivnostne daljave odpevajo svetopisemske besede: „Gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne doumejo.” Protagonisti nekdanjega totalitarizma - Tito, Marx, Engels, Kardelj, Kidrič - so še vedno pritajeno navzoči v 41 slovenskih krajih. Še vedno so ulice, trgi, parki po njih poimenovani. Podoba je, daje še vedno močna nostalgija Po časih in ljudeh, za katere vemo, da so ubijali, ustrahovali, zapirali, zlorabljali, poniževali, zasmehovali, zaničevali ter razčlovečevali ne le posameznike, temveč ves slovenski narod! Zato postoj, potnik! Na Trgu maršala Tita (Tolmin, Jesenice, Ilirska Bistrica), na Titovi cesti, Titovi ulici, Titovem trgu (Velenje, Koper, Postojna, Maribor, Slovenska Bistrica, Radenci, Senovo, Logatec, Radeče) se spomni na čas štafet, večnostnih priseg, stadionskih ritualov, šolskih ur o ljubezni do socializma in Tita ter njegovih besed o sovraštvu do sovražnikov, o čiščenju „slovenske hiše”. Spomni se maršalovih grozečih besed, s katerimi je maja 1945 napovedal čistke, pobote- Postoj, potnik, na Engelsovih in Marxovih ulicah države Slovenije (Ma-ribor, Piran); „zaslužna” sta, ker sta balkansko ozemlje imenovala smetišče narodov, partijski prvaki pa so za več Kot pol stoletja pobožanstvili njuni ime-ni'> obsedeni od njunih ideoloških shem, So ju postavili v temelje svojih totalitarnih in terorističnih drž. Postoj, potnik! Tudi na ulicah, cestah, trgih po Kidriču in Kardelju imenovanih (v 40 slovenskih večjih mestih). Ljubeznivo in odpustljivo izgovarjaj njuna imena - ob vseh drugih. Spomni se na čas, ko je slovenski človek živel sredi totalitarnega, nadzorovanega in nasilnega sistema, na ljudi, ki so povzročili neskončno število krivic in morje gorja, uvedli teror in nekulturo ter Slovenijo za dolgo leta spremenili v pokrajino nasilja, strahu in molka. Ceste, ulice, trgi, ploščadi, posvečene diktatorjem iz polpretekle dobe, kakor rdeče kričeči plakati obujajo neljube spomine o najmarkantnejših zlih dejanjih v stoletju, ki se je pravkar izteklo, pozabljeno pa ne bo nikoli. To je kozmični krik! O poboju več kot 12.000 naših ljudi, o desettisočih, ki so šli skozi sodne politične obravnave, o strelih v tilnik, bojnih strupih, utopitvah, obešanju, prisilnem delu, lakoti, epidemijah, deportacijah, o marših v smrt, o komunistih kot udarni pesti stoletja, njihovo logiko terorja, državni terorizem (26.000 srbskih prostovoljcev, hrvaških ustašev, slovenskih domobrancev, vrnjenih prek Karavank - pobitih na slovenskih tleh). O širokem razponu mehanizmov terorja: leta 1950 je imela Udba 24.193 registriranih zaupnikov, nekaj let pred tem pa jih je že tudi v cerkvenih krogih imela 177. V federalne zbirne centre se je steklo 1600 visoko kakovostnih umetniških slik, 400.000 izvodov knjig, 900 vrhunskih akvarijev. O zaplembah premoženja: skupaj je bilo izdanih okrog 24.000 odločb o zaplembah. Kidrič je zahteval „postopno zadušitev privatnega sektorja”; izvajalci so bili uspešni. Zahteval je, naj posebni „logorji” počistijo z nemškim v mestu. Kardelj - absolutna „avtoriteta” - je odrejal, kakšna bodi linija dejavnosti v Sloveniji, da bo enotna z beograjsko; po njegovih direktivah je morala partija „prekontrolirati” vse „kadre”; navodila so disciplinirano izvajali. Na oltar revolucije je Tito postavljal neposredne izvajalce množičnega pobijanja, prejeli so pohvalo z vzdevkom „junaki dela”. Cas je kot zvesti ocenjevalec stvari postavil na pravo mesto: to je krvava hipoteka zločinov proti človeštvu, ki v naših dnevih Slovenijo strahotno ovira na poti resnične demokratične države. Državni terorizem mnogoterih oblik je razslojeval podeželje, spodbujal „beg” v mesta, družbo potisnil k tlom z milijoni liliputanskih niti vsakdanjih laži, kompromisov in konformizma; med vse sloje prebivalstva so se zalezli strah, sumničavost, nezaupnost, medsebojna odtujenost. Zaradi povojnega nasilja je Slovenijo zapustilo 275 duhovnikov in redovnikov (iz ljubljanske nadškofije 185, nezasedenih je bilo 75 župnij). V knjigi Farne spominske plošče je objavljenih 7392 imen slovenskih žrtev (v naslednjih jih bo okrog 5000) vojnega in povojnega nasilja, ki so ga izvajali komunisti; v množičnih grobiščih v Celju in okolici je pokopanih 5.000 trupel (večinoma ljudi hrvaškega rodu). Črna knjiga komunizma (avtor francoski zgodovinar Stephan Courtois, Pariz, 1997, do pomladi 1998 izšlo v nakladi 150.000 izvodov, 850 strani; v slovenščini Ljubljana 1999) pregledno opisuje mehanizme terorja, ki so jih brezobzirno izvajale komunistične partije v raznih državah. Od 200 milijonov žrtev (pobitih), ki so jih na svetu povzročila najrazličnejša vojna nasilja v pravkar minulem stoletju, jih v zadnjih osemdesetih letih v grobem polovico, tj. sto milijonov, pripisujejo boljševistično komunističnim teroristom. „Naj ne bo nobenega maščevanja,” pogosto slišimo ali beremo. „Naj nihče ne pobere nobenega kamna, nihče naj ne sodi, da ne... bo sojen.” Tako so nas poučili avtorji kataloga Temna stran meseca. Toda - v imenu kulture in civilizacije! - naj ne bo tudi nobenega spomenika, cest, trgov, ulic, naselij, ki bi bili poimenovani z imeni ljudi, ki so ukazovali strele v tilnik, množične usmrtitve, marše v smrt, ki so praznili - in ne „čistili” - slovensko hišo. Naj bo vsaj v javnosti dovolj te nostalgije po realsocialistični, horukarski, udarniški, vsezveličavni brigadirski stvarnosti. „GLEJ JIH STARE, VEDNO SE SAMO KREGAJO"__ WWWWWWWWWWWWWWWWWWVWWW POGOVORI ob kavi „Sem mislil, da boš ostal kar v Sloveniji," me je pozdravil Pavel, ko smo po nekaj mesecih spet sedeli v domačem Domu pri kavi. „Saj bi, pa moram le priti po pokojnino,” sem se namuznil. „Si pa edini, ki je opazil, da me nekaj mesecev ni bilo. Izpred oči, iz spomina, pravi pregovor. Bo že res.” „Kaj boš govoril,” se je oglasil Peter, „saj sem te čakal na Ezeizi, da nisi sam prenašal kovčkov. Pregovorom pa ne verjemi. Stari pregovori ne držijo več.” Začudil sem se, da tradicijam zvesti Peter ne verjame v trdnost ljudske modrosti. Ni se pustil prositi. „Star slovenski pregovor pravi: Jabolko ne pade daleč od drevesa," je pričel. „Morda je bilo tako v starih časih, zdaj ne več. Spomnita se, kako so se že med revolucijo člani iste družine ponekod bojevali na nasprotnih straneh. Vsaj eni so se verjetno družini izneverili. Pa tudi zdaj poglejta okrog sebe. Otroci nekaterih dobrih staršev zaidejo, da ne veš,+kako je to mogoče, in drugi, nič kaj zgledni, imajo tako dobre sinove in hčere, da je veselje.” „Milost ni vezana na tradicijo. Kdo je dober in kdo ne, ve le Bog,” je pomodro- val Pavel, na kar mu je Peter odvrnil, da Bog ne potrebuje pregovorov, ljudem pa da so včasih koristili. „Zdaj je vse narobe. Vzemi drug pregovor: Laž ima kratke noge. Kje neki. Majhne laži imajo kratke noge, velike, debele laži pa take, da prestopajo po petdeset let in jih tako nihče ne ujame.” Pritrdil sem. Petra je to opogumilo, da je nadaljeval: „Če bi laž imela kratke noge, bi v Sloveniji ljudje ne kupovali časopisov, ki kar naprej ponavljajo stara komunistična propagandna gesla. Po zlomu totalitarnega sistema bi mislil, da se bodo ljudje starim lažnikom in njihovim izmišljotinam smejali, pa se ne. Verjamejo jim kar naprej.” „Kaj hočeš, pol stoletja pranja možganov se mora nekje poznati," sem ponudil poceni razlago, pa me je Peter kar ustavil: „Saj to pravim!+Še danes verjamejo na primer v mit Osvobodilne fronte in to, da so bili partizani vsi vprek verni fantje, ki so šli v boj iz domoljubja in da so jih šele po vojni komunisti izrabili. Nekateri gotovo, a večina? Desettisoči pomorjenih med revolucijo in po njej jim ne pomenijo dosti. Verjamejo, da so partizani med revolucijo pobijali izdajalce, kot da bi bil slovenski narod najbolj izdajalski na svetu. Ko se bodo zavedli vse strahotnosti partizanskih množičnih moritev, se vprašam, ali bodo še trdili, da so bili to dobri, verni, zapeljani ljudje?” „Nekateri so lahko bili verni, pa hkrati tudi lahkoverni, kar ni ravno občudovanja vredna lastnost,” sem poduhovičil. Nihče ni opazil moje besedne igre in Pavel je povedal trezno, kakor vedno: „Takrat bodo rekli, kar že zdaj trdijo, da so bili umori stvar elitnih oddelkov in da drugi niso ničesar vedeli.” „Saj so tudi v Dachauu in Auschvitzu morili posebni oddelki, pa nosijo odgovornost za njihove zločine vsi nacisti in do neke mere vsi Nemci. Čim bolj naši rojaki pometajo pod preprogo resnico o množičnih moritvah, ki so jih organizirali in izvedli slovenski komunisti, bolj splošna postaja krivda. Končno se bomo morali opravičevati za njihove zločine vsi Slovenci,” se je razburjal Peter. „Vsi ne. Zakaj se bi se opravičevali svojci žrtev pa tudi verniki? Mar ni škof Rožman javno svaril pred pogubnimi sadovi komunizma?” Zajel sem sapo, da bi nadaljeval, pa mi je Peter kar vskočil v besedo. „Seveda je svaril, a so ga komunisti ves ta čas tako obsojali in blatili, da so jim pričeli celo nekateri cerkveni ljudje verjeti in ne želijo, da se o njem govori. JEZIKI NADISLAVA LAHARNAR I eziki! O, ti jeziki! Za zobe z njimi, Usem rekel. Pa hitro! Takole se je razhudil že priletni učitelj, ko so učenci ie preveč šepetali med tiho vajo. Dežela na razpotju narodov. V spokojni gladini jezera so se ogledovali skalnati vrhovi zasneženih gora, kakor izrezani iz ozadja umitega neba. V nižinah so se tu in tam še previjale tenke štreni-ce meglic, visoko gori pa so sončni žarki že razlili razkošje čistega zlata. Bajno prizorišče za protagonista, človeka. Ob jezeru je stal človek, ves prevzet od tolike lepote. Z brega se je sklonil nad vodno ogledalo in v čudovitem naravnem okviru zagledal svojo lastno podobo. Srce se mu je širilo, duša pela hvalo, na usta mu je privrela beseda in ga razodela. Prav ta, tedaj ob jezeru, ni bil Ilir ne Kelt, Rimljan ali Longobard! Zgodovina, čas, življenje pač ni stanje, ampak tok. Prav ta, tedaj ob jezeru, je hvalo zapel slovensko. Bil je Slovenec. - Hej, fantič, daj povej mi, kako tja pridem, kamor grem! Izpod žitno rumenih las so se nasmehnile bistre oči, modre kot spominčice. - O ja, seveda vam povem in še do ovinka vas pospremim. In drugič: - Otrok moj, povej mi, kako tja pridem, kamor grem! Vetrič mu je česal težke kostanjeve lase. Živahne temne oči, skrivnostne kot tolmun na gozdni jasi, so se zaiskrile in kar same govorile: - O ja, seveda vam povem in še do ovinka vas pospremim. Zvonec je zdramil učitelja iz razmišljanja. Ozrl se je na zemljevid Slovenije na zadnji steni učilnice, potem pa po kuštravih glavicah svojih varovancev in si sam pri sebi govoril:,,Domovina, mili kraj, ozemlje z mojimi ljudmi! Ni domovine brez ljudi. Je ni, brez domače besede, prav zares je ni. Ne vidijo, da je škof Rožman od vsega početka jasno prepoznal perverznost revolucionarnega dogajanja v Sloveniji-Prav Cerkvi in predvojnim katoliškim organizacijam gre zahvala, da so pri nas verni ljudje že takrat poznali komunizem bolj kot ga pozna večina danes, potem ko I so ga petdeset let prenašali. Kako si si- wwwwwwwwwwwwwwwww^wwww cer razlagaš, da v svobodnih volitvah še volijo nekdanje komuniste? Verjamejo laži.” „Ne manjka več dosti do novih volitev. Boš videl, to pot bodo ljudje bolj premišljeno volili. Konec koncev se vedno izkaže resnica," je trdil Pavel. „Konec koncev bo sodni dan!" je zaklical Peter in po nekaj razgretih besedah sta se prijatelja zedinila, da bo takrat, ob sodnem dnevu, če ne prej, vse tako kot je treba. Pri tem sta nehote dvignila glas in pri sosednih mizah so pogovori utihnili. Tako smo vsi lahko slišali, kako je pri točilni mizi neki mlajši mož precej vzvišeno povedal: „Glej jih stare, vedno se samo kregajo.” To je Pavleta, ki je sicer mirne narave, pogrelo. Kar čez pol sobe je zaklical: „Tako da se kregamo? Smo preveč prijatelji, da bi se kregali. A med prijatelji je lahko več mnenj in prav je, da vsak zagovarja svoje. Zakaj pa smo prijatelji, če ne zato, da se odkrito pomenimo? Ce si rečemo kaj na glas, je zato, ker nas stvari brigajo. Kogar pa nič ne briga (tu je Pavel uporabil močnejši izraz), se tudi nikdar ne razvname. Imamo že svoja leta, za naše stvari pa še vedno bolj toplo srce kot marsikdo, ki ga poznam.” Potem pa se je popolnoma mirno obrnil k nama: „Ali ni zanimivo? Eni nam očitajo, da se samo kregamo, drugi pa spet Pisarijo, da vlada med nami v diaspori neke vrste enoumje, ki naj bi počasi izginjalo šele pod blagodejnimi vplivi nove slovenske demokracije." „Kakšno enoumje neki," je zabrundal Peter. „Vajeni smo misliti po svoje, kadar Pa gre za skupno stvar, potegnemo vkup. Ali ne?" Pavel je pokimal in po stari navadi nemoteno razvijal svojo misel. „Tisti očitek, da se Slovenci kregamo, ima po mojem mnenju dva razloga. Prvi je, da nas je ^alo in bi zato radi bili enotni. Mislimo, da bi bili močnejši, če bi mislili vsi enako. Mnogi ne vidijo, da sta moč in rast v različnosti, če zna ta povezati sile, ko gre 2a vrednote. Radi imamo svoj narod, pa nas tudi nebistvene razlike motijo. Drugi razlog, se mi zdi, je, da je bilo v domovi-Pi samostojno mišljenje predolgo obsoja-n°- Enoumje je postalo način življenja, morda tudi zato, ker so ga prikazovali kot 'deal. Težko si predstavljajo, da ni povsod tako. Mnogi še ne znajo ločiti debate od beganja. Tudi za to bo treba časa.” Prikimal sem in se spomnil pogovora Pred komaj nekaj tedni s skupino rojakov v dobri slovenski gostilni. Tudi tam so me Prepričevali ljudje, ki niso nikdar prišli čez 40 LET MAŠNIŠTVA P. FRANCELJNA BURJE OEM V nedeljo, 19. decembra 1999, je frančiškanski pater Francelj Burja praznoval 40-letnico mašništva z zahvalno mašo v cerkvi sv. Kajetana v buenosaireškem predmestju Ciudad Evita, kjer je za župnika, in z družinskim srečanjem v Hladnikovem domu v Slovenski vasi, kjer žive skoraj vsi njegovi številni sorodniki. Rojen je bil 30. septembra 1934 v Prikrnici pri Moravčah v kmečki družini mejo Evrope, da je emigracija vsa skregana in v isti sapi, da med nami ni bilo nikoli prave svobode, da so nam duhovniki in politiki diktirali, kaj naj mislimo. Rekel sem jim, naj se vsaj odločijo za eno ali za drugo varianto naših napak, ker obe hkrati ne moreta držati. Ali se kregamo ali smo kot backi? Molčali so, pa sem videl, da jih nisem prepričal. Svetoval sem, naj se pozanimajo za naše resnične napake, ki jih ne manjka, da jim ne bo treba ponavljati, kar so si o nas izmislili drugi. Da smo zdomci ob vrednotah enotni, pa lahko strastno različni v drugih pogledih, tega niso razumeli. Pojem vrednot je mnogim še, drugim pa na žalost že - tuj. Iz teh misli me je zdramil Pavel, ki je ugotavljal, da je oni ob točilni mizi razbil razpoloženje ter da je najbolje, da spijemo kavo in gremo domov. Zunaj je rosilo. Skupaj smo odšli do parkirišča, si pomahali v slovo in drug za drugim zavozili na mokro cesto. Pa še drugič kaj kot drugi od 10 otrok očetu Antonu in materi Pavli, roj. Klopčič. Prvi sin Jožko je umrl kmalu po rojstvu, zadnji sin Stanko pa je bil rojen v begunskem taborišču v Špitalu na Koroškem in je pred leti umrl v Argentini. Med revolucijo se je oče pridružil domobrancem, maja 1945 pa se je vsa družina pridružila reki beguncev, ki se je pred partizani zatekla na Koroško. Najprej so z drugimi begunci živeli na Vetrinjskem polju, nato v taborišču v Peg-gezu in potem v Špitalu. Francelj je ves čas obiskoval begunsko osnovno šolo. Ker ni bilo perspektiv za vrnitev v domovino, so se odločili za izselitev v Argentino, kamor so prispeli 30. januarja 1949. Kako je bilo z začetnimi težavami in s številno družino po prihodu, vedo le tisti, ki so to doživeli. Naselili so se v Villa Industriales, Lanüs Geste. Oče se je zaposlil v mizarskem podjetju. Francelj je ob koncu leta 1949 vstopil v frančiškanski aspirantat v Paso del Rey in opravil srednjo šolo, noviciat pa leta 1953 v Catamarci. Večne redovniške zaobljube je naredil leta 1957. Ko je končal filozofske in teološke študije v San Antonio de Padua in Buenos Airesu, ga je posvetil v duhovnika moronski škof Raspanti 13. decembra 1959. Redovniško in dušnopastirsko je deloval na frančiškanskih farah in ustanovah v predmestjih Buenos Airesa in v notranjosti države. Tako so se vrstile postaje njegovega dela: Paso del Rey, Ba-rrio Pistarini - Esteban Echeverria, Ana-tuya, Pampa de Achala, Villa Martelli, Santiago de Estero, San Antonio Redon-do, La Plata, Ciudad Evita. 3 leta je bil gvardijan bazilike sv. Frančiška v središču Buenos Airesa (1993-1995). Od leta 1999 je župnik fare sv. Kajetana v Ciudad Evita. Fara ima okrog 60 tisoč prebivalcev. Pri delu v župniji z dvema podružnicama mu pomagata dva redovna sobrata. Jubilant je vedrega značaja, frančiškansko preprost in prijazen, lahko se vživlja v nova okolja in vzpostavlja tople osebne stike z ljudmi. Našemu naročniku in prijatelju želimo, da bi še dolgo vrsto let s pristno frančiškansko vedrino in prijaznostjo širil Kristusovo veselo oznanilo. V mladosti je telovadil pri Sokolu in že zgodaj pričel hoditi v hribe. Vzljubil je hribe, svetel vzor mu je bil dr. Klemen Jug, planinski in plezalni filozof (ki je trdil, da z voljo zmore vse, op. ur.). Pred vojno je še preplezal severno triglavsko steno, potem pa mu je vojna preprečila izlete v hribe. Živel je v Ljubljani, večkrat pa pri stari mami v Ribnici. Na Ljubljanski univerzi je študiral na pravni fakulteti ter leta 1943 diplomiral za advokata. Kmalu nato so Nemci univerzo zaprli in se je zato napotil v Italijo, na Padovansko univerzo, kjer se je vpisal na politične vede. Tudi on je bil potisnjen v vrtinec druge svetovne vojne in domače revolucije. Ko so partizani jeseni 1943 po kapitulaciji Italije zasedli Ribniško dolino, ga ni bilo v Ribnici. Pač pa je bil njegov mlajši brat Branko. Partizani so pozaprli veliko njim nenaklonjenih ljudi, tudi Branka. Ker je bil medicinec, so ga dodelili v bolnico. Ko pa so se morali partizani jeseni 1943 pred močno nemško ofenzivo umakniti iz „osvobojenega ozemlja”, so vse ujetnike postrelili. Med njimi je bil tudi Branko. Vojko je študiral v Padovi. Na univerzi je bilo tudi več Slovencev in Hrvatov, ki so v frančiškanskem samostanu dobili zvezo s p. Cortese-jem. Bil je Hrvat s poitalijančenim priimkom. Delal je za zaveznike in nekateri študentje so zbirali za njega podatke o gibanju nemških čet in te podatke je pater pošiljal zaveznikom. Vohunska mreža je bila najbrž izdana. Nemci so patra zaprli in je bil v tržaškem zaporu umorjen. Italijanska policija pa je zaprla tudi nekaj študentov in tudi Vojka. Italijani so jih kot Jugoslovane obdolžili, da so komunisti, in jih izročili Nemcem. Nemška policija je bila bolj razgledana in je vedela, da če si Jugoslovan, da zato še nisi komunist, vendar jim niso zaupali in so bili zaprti do konca vojne-Vojko je bil skupaj z italijanskimi Praznovanje bratov Burja ob 40-letnici duhovništva brata Francelj na v Hladnikovem domu v Slovenski vasi 19. 12. 1999 asistenci Francija Cukjatija in diakona Igorja Jereba; kronista je pel Bogdan Magister, berili sta brala Majda Repovž in France Bidovec, napovedovalec je bil inž. Tone Podržaj, pel je mešani pevski zbor Gallus pod vodstvom Anke Savelli Gaser; obred velikonočne vigilije z vstajenj sko sveto mašo se je začel ob 21; s prelatom Jožetom Škerbcem sta somaševala prelat Jože Guštin in Toni Bidovec; napovedovalec je bil Tone Rode, velikonočno hvalnico je pel Škerbec, berila so brali Danica Malovrh, Aleksander Zarnik, Veronika Vivod, Gregor Modic, Sonja Avguštin, mašno berilo pa predsednik ZS Tone Mizerit; pel je Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom Andrejke Selan Vombergar; dušni pastirji, ki niso sodelovali pri obredih, so bili na voljo za spoved; vse tri dni je bila udeležba rojakov množična; napolnili so cerkev in velik del dvorišča. Na veliko soboto so dušni pastirji po vseh verskih središčih blagoslavljali velikonočna jedila, na velikonočno nedeljo pa so se rojaki množično udeležili slovenskih vstajenjskih maš; mladina je imela še posebej velikonočna srečanja. Dr. Vojko Arko Rodil se je 19. avgusta 1920 v Ribnici v družini dr. Jožka Arka in Ivice Pakiš+Miklove. Krstili so ga z Vojislava, imel je še brata Branislava in sestro Ireno. Ko je bil oče imenovan za okrajnega zdravnika v Šentvidu nad Ljubljano, so se preselili. Stanovali so v Vižmarjih in Vojko je obiskoval osnovno šolo v Šentvidu. V srednjo šolo pa je hodil v Ljubljano in leta 1938 maturiral na klasični gimnaziji. Bil je vedno odličnjak. Mnogo je čital in se učil razne jezike. Šodeloval je tudi pri mladinskem časopisu Naša volja. IZ NAŠE KRONIKE V Rožmanovem domu je bil na cvetno nedeljo, 16. aprila, blagoslov butaric in oljčnih vej, sveta maša in skupno kosilo. Duhovno obnovo za veliko noč je vodil prelat Jože Guštin v Berazateguiju, v Carapachayu in v Ramos Mejiji, dr. Jure Rode v Castelarju in v San Jus-tu ter Janez Cerar CM v Slovenski vasi in San Martinu. Pred cvetno nedeljo so žene in dekleta po vseh krajevnih domovih delale lične slovenske butarice. Veliki teden v cerkvi Marije Pomagaj: na cvetno nedeljo je obred vodil prelat Jože Guštin; on je vodil tudi večerno mašo na veliki četrtek; so-maševal je Franci Šenk, asistiral diakon Igor Jereb, napovedoval je Bogdan Magister, berili sta brala Angelca Klanšek in Jernej Štefe, pel pa je zbor iz San Martina pod vodstvom Lučke Kastelic; po prenosu sv. Rešnjega telesa so bile ure češčenja Najsvetejšega: ob 20 za žene, ob 21 za može in ob 22 za mladino; opravilo velikega petka je vodil dr. Jure Rode ob GOSPOD, DAJ JIMA VEČNI MIR IN POKOJ!_ WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWV političnimi zaporniki in tam spoznal več po vojni vplivnih italijanskih politikov. Bili so določeni za transport v Nemčijo, a transport je obtičal zaradi hitrega napredovanja zavezniških čet. Po končani vojni so zavezniki pozvali vse v Italiji živeče tujce, da se morajo prijaviti. Vojko se je šel prijavit, pa so ga kot druge pridržali in poslali v zbirno taborišče v bližini Neaplja. Pa je zopet sedel! V enem delu so bili vojni ujetniki Slovenci, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, precej Hrvatov in nekaj Srbov. V drugem oddelku so bili civilisti istih narodnosti. Sami Vugo. Amerikanci niso imeli pojma o razmerah v domovini teh ljudi in dolgo je trajalo da je Vojko našel ameriškega oficirja, kateremu je mogel razložiti (Vojko je govoril angleško), da on nima najmanjše želje, da se vrne domov. In drugi tudi ne. Ko so ga spustili, se je na poti v Padovo ustavil v Rimu. Srečal se je s Šentvidčanko gospodično Zakotnikovo, katera ga je v Slovenski pisarni seznanila z begunskim odborom. Veliko teh znancev je potem zopet srečal v Buenos Airesu. V Padovi je končal študij in I-1947 doktoriral iz političnih ved. Argentina je bila prva deže-!a, ki mu je odprla svoja vrata in zato se je Vojko kmalu odločil zanjo ter tako prispel z ladjo v Buenos Aires v začetku I. 1948. prva njegova zaposlitev tam je bila pri javnih delih na Ezeizi, kakih 30 km južno od prestolnice. Tam je navezal tesne stike z Milošem Staretom, ko sta paberkovala za oddih v opoldanskih urah v senci nekega ombiija. Ko 9a je Vojko obvestil, da se namerava preseliti v Bariloče, ga je M. Stare takoj zadolžil kot poročevalca za svoj tednik Svobodno Slovenijo. In to je Vojko vršil Vestno skozi več kot petdeset let! Za Bariloče in njih smučarsko središče je Vojko že vedel v Padovi, v Italiji. V Buenos Aire-Su pa mu je bilo to potrjeno z Qloboko navdušenostjo ob sreča-Var>ju z mladimi begunci, prihajajočimi iz Avstrije, ki pa so imeli Sveže novice od argentinskih smučarskih tekmovalcev, katere s° srečali v Avstriji. Eden izmed teh mladeničev je bil nato njegov veliki prijatelj Dinko Bertoncelj. Gibal pa se je v Buenos Airesu Milan Jager, ki se je posvečal prodaji zemljišč, tudi v daljnih Bariločah, katere pa je kar poimenoval kot Argentinska Švica. In nekateri rojaki so po njem pričeli kupovati zemljišča v okolici Laguna el Trebol, skoraj 20 km zahodno od Bariloč. Vojko je šel Bariloče najprej pogledat in se navdušen vrnil v Buenos Aires, tam tudi pisal o njih in se kmalu nato preselil tja za vedno. Ob njegovem prihodu v začetku I. 1949 je že bilo tam sorazmerno precej rojakov, predvsem Primorcev izpred druge svetovne vojne in že nekaj begunskih družin, kot Bavdaževa in Habjanova. Med Primorci je bil tudi sedaj že pokojni gorski vodnik Peter Štrukelj, s katerim je imel veliko skupnega zaradi gorništva. Nastanil se je, kot mnogo drugih emigrantov, v Kashevi gostilni La Veneta. Prvo zaposlitev pa je dobil v trgovini Raynoff & Caldat kot knjigovodja, skozi približno dvajset let. Nato se je osamosvojil s pisarno na glavni ulici Mitre, za knjigovodstvo, sklepanje pogodb in podobnih storitev. Končno sta pa z Janezom Drajzibnerjem prevzela v last trgovino Alumine, kjer je potem Vojko spolni! vsa svoja delovna leta do upokojitve. V Bariločah se je po njegovem prihodu kaj kmalu nabrala druščina približno dveh ducatov mladih slovenskih fantov, ki so skoraj vsi kipeli od navdušenja za gore in smučarstvo. Nekateri od njih so prihajali iz povojnih zavezniških taborišč (n.pr. RAF-a) ter prinesli z seboj ime „Yu-gos”, kar se je tu nato prikrojilo kot zelo znani „Los Vugo”. Približno istočasno pa je nastala med njimi (neformalna) bratovščina „Šuma" ljubiteljev gora in končno je postalo oboje neločljivo in kamor, seveda, je tudi Vojko bil vključen. Poleg podvigov v lastni priredbi Šume, so se Vojko in drugi kaj kmalu pridružili Club-u Andino Bariloche, in v tistem sklopu je zabučala mogočna simfonija pohodov na vršace Patagonskih Andov, S. Valentin, Cerro Paine, Cerro Balmaceda, itd., kjer je slovensko ime ostalo zapisano za vedno! Pod Paine-jem, tudi z življenjem prijatelja Tončka Pangerca! Vojko je povsod soudeležen, če ne drugače, vsaj duhovno... in o vsem tem poročal v Buenos Aires, v tedniku in zbornikih Svobodne Slovenije in v občasni reviji SPD-a Gore. Šuma naskoči goro Capilla že ob začetku I. 1951 in je tedaj tako prevzeta, da na njenem samem vrhu sklene ustanoviti Slovensko planinsko društvo, ki kaj kmalu nato s svojim zgledom spodbudi nekatere Buenosai-rečane, da ustanove svoj odsek tega društva. Kaj kmalu sodelovanje obeh rodi dva bogata sadova: že v prvem letu je postavljen križ na Capilli; dve leti kasneje pa Planinski stan v Bariloč- ah, ki postane obenem zatočišče buenoaireških planincev in središče že kar številnih slovenskih priseljencev. Vojko je soudeležen pri vsem tem in se tam, poleg vsega, z veliko vnemo posveča prosvetnemu delu, ki pa ga bo nadaljeval čisto do konca svojega življenja. L. 1958 se je poročil z Mileno Lenard, s katero je imel znanje že v predvojni Sloveniji, v Šentvidu. Milena je bila v dobi begunstva učiteljica na Selah na Koroškem in se je od tam preselila v Kanado, kjer jo je dosegel Vojkov klic iz Bariloč. Zakoncema so se rodili štirje sinovi. Po svojem prihodu v Bariloče je pa gospa Milena kaj kmalu začela s Ob postavitvi drugega križa na gori Capilla (2167 m) februarja 1962. Z leve na desno: Jožko Simčič, Ivan Arnšek, dr. Vojko Arko, dr. Lojze Grzetič, čisto na desni Janko Grzetič, desno pri križu Davorin Jereb, sedi Marko Martelanc. IN VEČNA LUČ NAJ JIMA SVETI!_____ WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWW¥ slovensko dopolnilno osnovno šolo, katero jo nato vodila čez dvajset let. Slovenska skupnost je rasla in z njo raznolike potrebe. Vojko se je udinjal pri odborih Slovenskega planinskega društva, ni pa nikdar sprejel predsedniškega mesta („raje je delali"), pisal poročila, pisal knjige. Kar pet jih naštejemo: Dhaulagiri z Dinkom Bertoncljem, Zgodbe z Nahuel Huapija, Ljubezen po pismih (dvajset let kasneje tudi v španskem jeziku), Shaihueque in življenjepis Otto Meilling-a. Poročila je pisal tudi za inozemske revije kot American Alpine Journal in Schweitzerischen Stiftung für alpine forschungen. Zasledoval ter zapisoval je dosledno vse izvršene vzpone rojakov ne samo v bariloškem območju, temveč po vsej Patagoniji. L. 1969 je pa ustanovil skupno s Frenkom Jermanom in Antonom Zidarjem srednješolski tečaj, ki je kot samostojen oddelek že dolgo let priključen buenosaireškemu istoimenskemu tečaju. Na njem je poučeval do lanskega leta vključno. Seveda, preteklo leto sta dijaka višje skupine hodila na pouk k njemu na dom. Zadnja leta je poučeval le zgodovino. Še s prav posebno vnemo tudi zgodovino slovenskega gorništva in smu-čarstva v Argentini! In tudi o znamenitih rojakih, kot Janez Beni-gar v Neuquenu, arhitekt Viktor Sulčič, itd. Prva leta je pa pouče- val tudi slovensko slovstvo in zemljepis. Spremljal je delo slikari-ce Bare Remčeve, ki je skozi štiri desetletja prihajala ustvarjat v bariloško poletje. Domovino Slovenijo je prvič obiskal I. 1963 in nato vsaj še dvakrat, in sicer se je vračal k svoji materi, katero je ob zadnjem obisku v letih 80 tudi pokopal. Z domovino pa je vodil tudi drugačne stike, ko je pošiljal tja poročila o naši gorniški dejavnosti, kljub nerazpoloženju pri tamkajšnjih veljakih za njih priobče-vanje in... končno prodrl. Najprej je objavil v tržaški Mladiki in veliko kasneje pa v Planinskem vestniku v Sloveniji zgodbo našega gorništva. Pred nekaj leti je poslal v že samostojno Slovenijo rokopis tozadevnega celostnega pregleda, kateremu se sedaj obeta, da kaj kmalu zagleda beli dan v knjižni obliki. Za ves trud, napor in ljubezen do naše stvari mu je I. 1995 Slovensko planinsko društvo podelilo naslov častnega predsednika. Vojko je vedno ljubil zgodovino in ni zato nič čudnega, če se je poglobil do dna v spoznavanje bariloške preteklosti, že od vseh njenih početkov dalje, in do potankosti. In je tako postal eden izmed redkih in najtemeljitejših referentov glede celostne bariloške zgodovine. Zato ga je bilo precej pogosto zaslediti pri razgovorih na radiu, televiziji ali pa časopisih. Seveda, kadar je bilo primerno, je govoril tudi o naši skupnosti, njenih uspehih, običajih, ob raznih kulturnih prireditvah, itd. Bil je tudi med po-buditelji tako znane Fiesta de las Colectividades (sejem narodnostnih skupnosti), ki se vrši vsako zimo, neprekinjeno že skozi dvajset let. Užival je resnično priznanje in velik ugled pri ljudeh in pri najrazličnejših ustanovah, kot to potrjujejo razna odlikovanja, npr. vojaške gorniške šole, Club-a Andino Bariloche, Club-a Andino Buenos Aires, ipd. Skratka: bil je pristen Barilo-čan. Kot upokojenec zadnjih pet let se je še vedno posvečal pisanju in raznim prireditvam; ako-ravno ga je to vedno več stalo; za večere se je pa že kar nerad podajal od doma, ker mu je tisto že pomenjalo prehud napor. Zaposlil se je za kake tri ure dnevno pri informacijskem uradu pri Club Andino Bariloche, kjer je z sebi lastnim gorniškim navdušenjem pojasnjeval in nudil turistom in izletnikom navodila, zemljevide in vodiče za sprehode in vzpone na bariloškem območju, obenem pa tudi prodal kako svojo knjigo. Seveda, često je bilo tam srečati kakega rojaka na prijateljskem klepetu. Pred zadnjim božičem je njegovo mesto ostalo za nekaj dni nezasedeno, kot je sam pozneje razlagal, zaradi nekega „neobičajnega prehla- da”, katerega je prestal še kar dobro, ter se vrnil na svoje mesto.. za kratek čas. Nekaj dni po novem letu pa je tamkajšnja uradnica povedala, prav občuteno: „Don Arko ya no viene desde el primero de este mes... estä muy enfermito”. In res, obležal je za vedno in nastopil dobo težkih bolezenskih preizkušenj in priprav na odhod, obkrožen od svoje družine - prišel je tudi najmlajši sin iz Kanade, z družino - in prijateljev. Zvečer v četrtek, 9. marca leta 2000, je Vojko nastopil svoj poslednji in dokončni vzpon h Gospodu. Naslednjo soboto, kar v pogrebnem zavodu in ob odprti krsti, je dušni pastir bariloške skupnosti Branko Jan ob zelo visoki udeležbi imel sv. mašo. Nato pa ga je izredno dolga avtomobilska kolona, Bariločanov in Slovencev, pospremila na Gorniško pokopališče - Cementerio del Montanes - na vznožju severne stene Cerro Löpez-a, katero je bil pokojnik sam ali pa v družbi prijateljev (posebno še Ivana Arnška) v mladih letih preplezal v vseh smereh, kot svojo najljubšo goro. Ob odprtem grobu sta se poslovila od njega prijatelj in bivši predsednik Club-a Andino Bariloche, Vicente Ojeda, in predsednik Slovenskega planinskega društva arh. Andrej Duh, s pesmijo pa priložnostni otroški zbor pod vodstvom Lučke Jerman, roj. Kralj, ob navzočnosti raznih drugih ustanov in vojaštva. Končno je potrebno še omeniti pokojnikove osebnostne odlike, predvsem kar zadeva njegovo široko razgledanost in odprtost v mnogoterih ozirih. Vedno je bil na tekočem o splošnih dogodkih na domači in svetovni ravni, predvsem pa še v zvezi s smučarstvom in gorništvom, in je to rad posredoval nesebično prijateljem in znancem. Zato je bil tudi publicist in pisatelj. Za delo je bil vedno pripravljen, da je bilo le usmerjeno pozitivno. Rad je podpiral, vzgajal in vodil mlade ljudi, najsibodi na kulturnem ali pa gorniškem področju; in glede slovenstva, vse, kar je šlo za rast in napredek skupnosti (članki, nastopi, razstave, vzdrževanje „picad” in tako ljubljene Skalce v Catedralskem pogorju, beležen- wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwws? je podvigov, itd.). Naravno je bilo torej, da je bil končni referent pri izdelavi diplomske naloge Andreje Mrak na Ljubljanski univerzi o bariloških Slovencih, in za katero je avtorica preteklega februarja prejela Prešernovo priznanje na Filozofski fakulteti, v veliko pokojnikovo vzradoščenje, ko mu je bilo tozadevno obvestilo sporočeno že priklenjenemu na posteljo. Zanimal se je za vse rojake, za njih uspehe in težave; posebno pa še za prišleke, kateri so pri njem vedno našli prijazno besedo ali pa nasvet. Končno je pa treba tudi omeniti njegovo skrb za versko življenje v naši skupnosti, še na poseben način v dobi, ko v Bariločah še ni bilo slovenskega dušnega pastirja, nato pa pri rednem udeleževanju in sodelovanju v okviru našega verskega občestva pod vodstvom Branka Jana. Pokojnikovo življenje je bilo tako bogato, da ga je težko primerno obseči na nekaj straneh tiska. Naj bo, torej, to le bežen oris njegove, tako polne osebnosti, rojakom v trajen spomin. Želimo mu, naj za vedno počiva v Bogu, vdovi gospe Mileni in sinovom pa izrekamo globoko sožalje! Stane Žužek Prelat Ignacij Čretnik umrl v Parizu V ponedeljek, 10. aprila, je umrl v Parizu duhovnik Ignacij Čretnik. Rojen je bil v Velenju 'sta 1917, maturiral v Mariboru 1937, bogoslovne študije začel v Mariboru, nadaljeval v Ljubljani in končal v slovenskem begunskem semenišču v Briksnu v Italiji, kjer je bil posvečen leta 1947 in 'nkardiniran v mariborsko škofijo. Ko je kmalu po mašniškem Posvečenju prevzel mesto slovenskega dušnega pastirja v Franciji s sedežem v Parizu, se j6 z vsem srcem posvetil rockom, ki so živeli raztreseni P° tej veliki deželi. Ni omejeval svojega dušnopastirskega dela oe Politične begunce, ki so tako k°t on ostali po komunistični revoluciji zunaj meja domovi-ne. Vsak rojak mu je bil drag in vsem je po svojih najboljših 'Počeh posredoval duhovno opo- ro v domačem jeziku, vsem je bil zgled kristjana, duhovnika in Slovenca. V letih po vojni je bil Pariz še v večji meri kot kasneje središče političnega dogajanja v Evropi. Razgledani prelat Čretnik si je s svojim nastopom, z duhovito in pogumno bistrostjo kmalu utrl pot med vodilne katoliške pa tudi druge kroge francoskega glavnega mesta. Te zveze je velikodušno posredoval dr. Mihu Kreku in drugim sodelavcem, ki so v prvih povojnih letih snovali skupno s Poljaki in s Čehi srednjeevropsko Zvezo Krščansko demokratskih strank. Sam ni posegal v politiko, a s svojo energično prisotnostjo je pomagal, da so laiki iz njegove bližine skrbeli za slovensko prisotnost v evropskih povezavah demokratičnih, krščanko usmerjenih strank in da na njihovih kongresih niso man-jakli slovenski delegati. Leto kasneje, v času ko se je pričela rušiti železna zavesa vzhodnih totalitarizmov, kar je končno privedlo do razpada komunistične Jugoslavije in do slovenske državne samostojnosti, so postale zveze prelata Čretnika spet neprecenljivo dragocene. Ko je dozorel čas za prvo srečanje vodstev Slovenske ljudske stranke iz emigracije in nastajajočih Slovenskih krščanskih demokratov iz domovine, prelat Čretnik ni odklonil sodelovanja. Bil je aktivno prisoten pri njihovih pogovorih v starodavnem samostanu Stams na Tirolskem. Spremljal je tudi delegacijo, ki je nato na povabilo tedanjega predsednika vlade prof. Lojzeta Peterleta po petinštiridesetih letih simbolično prestopila meje svoje domovine. Zveze, ki jih je v teku let nabral prelat Ignacij Čretnik, so pričele v Evropi odpirati vrata slovenskim demokratičnim politikom. Za svoje delo je dobil morda kdaj kako osebno zahva- IZ NAŠE KRONIKE Na sestanku ZSMŽ v Slovenski hiši 5. aprila je biljiogo-vor s prelatom Jožetom Skerb-cem. Na Večeru Tineta Debeljaka je pod okriljem SKA v Slovenski hiši v soboto, 8. aprila, predaval o njegovem delu Tine Debeljak ml., tri poezije pa je recitirala Debeljakova vnukinja Andrejka Vombergar Štrfiček; razstavljene so bile tudi avtorjeve knjige in druge publikacije. Na mesečnem duhovniškem sestanku v Slovenski hiši lo, nikoli pa javnega priznanja. Ko je zaradi teže let moral v pokoj, je odšel v Slovenijo, bival v duhovniškem domu v Maribu-ro, občasno pa se še vračal v Pariz, kraj njegovega življenjskega dela, kjer se je izčrpal v delu za dušni in telesni blagor razseljenih rojakov in za uveljavljanje slovenskega naroda v svetu. V Parizu je končal svoje življenje in od tam odšel po plačilo h Gospodu, kateremu je vse življenje služil. Naj počiva v miru! Na letošnjem slovenskem romanju v Lujanu 14. maja: duhovniki pri popoldanski pobožnosti, od leve: prelat Jože Guštin, dr. Jure Rode, Franci Cukjati, diakon Igor Jereb, prelat Jože Škerbec, Toni Bidovec, Jaka Barle in dr. Alojzij Kukoviča. NI ZADNJA STRAN wwwwwwwwwwwwrwwwwwwwww m sa©WQßoaoB UVOŽENO Slovenija ima najmodernejše zapore: v njih ni mesta za zločince. Politična linija se ne da držati z dieto. Država - to so oni. Prišleka najprej vprašajo, kdaj bo odšel. Volja ljudstva se lahko spremeni v nevoljo ljudstva. Na uvožene ideologije se plača visoka carina. Kratek spomin je pogoj za dolgo kariero. Tudi v politiki se prehiteva po levi strani. Če si načelen, ne boš nikoli postal načelnik. Odkar sem se postaral, se mi zdi, da se je svet okrog mene pomladil. Marksistični zgodovinarji bodo morali dognati, kolikšne so bile pravzaprav Stalinove zasluge za našo osamosvojitev. Pri nas popravljamo krivice tako, da nagrajujemo krivce. Zgodovino pozabijo najprej tisti, ki so jo delali. 26. aprila je govoril dr. Lojze Kukoviča o delivcih evharistije in o dogajanju v Medžugorju. Akademski slikar Milan Volovšek je v soboto, 29. aprila, razstavil v mali dvorani Slovenske hiše 25 olj; uvodne besede je povedal slikar Ivan Bukovec. V Slomškovem domu je bil v nedeljo, 30. aprila, po maši občni zbor; dosedanji odbor s bodo je bil potrjen še za eno leto. 48. misijonska tombolska prireditev s kulturnim in zabavnim programom je bila v nedeljo, 30. aprila, v farni dvorani župnije Marije Kraljice in je kljub slabemu vremenu pritegnila veliko rojakov; številke je izkliceval Lojze Rezelj. Mladinski nogometni turnir za mladino Velikega Buenos Airesa je bil L maja v Hladnikovem domu v Slovenski vasi. hoMd.bzb Safeb» STIKI - Tine: „Kaj pravzaprav dela tvoj oče?” Janko: „Ima stike s Francozi, Angleži, Ame-rikanci, Brazilci in z mnogimi drugimi." - „Potem pa veliko potuje po svetu!” - „Kje pa! Prenaša jim prtljago na letališču!” STVARJENJE - „No, ponovimo, Marta, kako je Bog ustvaril človeka!” pravi katehet pri verouku. „Najprej je ustvaril moža, Adama, nato pa je rekel: 'Naredimo nekaj boljšega!’ In je ustvaril nas, žene.” KOKOŠ - „Katera žival je najbolj koristna?” vpraša učiteljica v tretjem razredu. „Kokoš.” -„Kako kokoš, zakaj?" - „Zato, ker jo lahko jemo pred rojstvom in po smrti.” JE NI POZNAL - „Kako je bilo ime Abrahamovi ženi, Damijan?” - „Ne vem, gospod, jaz sem začel hoditi k verouku, ko je bila svatba v Kani Galilejski.” DOMAČA NALOGA - „Tomaž, kdo ti je napisal domačo nalogo?" - „Ne vem, gospodična, „včeraj sem šel zgodaj spat.” SPOR! V HIŠI - „Da ne bo spet prišlo do kakih izgredov, morate biti malo bolj popustljivi do svojega moža.” - „Saj jaz vedno popuščam. Ker pa on nikoli, me to tako razjezi, da tudi jaz ne popustim.” POTOVANJE - „Gospod doktor, ali ne bi bilo bolje za mojega moža, da greva na potovanje?" - „Seveda, vsak zase in vsak v drugo smer.” NEKJE - „Zdi se mi, da sem vas nekje že videl.” - „Ne spominjam se, da bi bil kdaj tam.” PRI ADVOKATU - „Prosim, koliko zaračunate za vprašanje?” - „Za vprašanje nič, plačate samo odgovor.” ANGEL - „Marko, nocoj je prišel angel in ti je prinesel sestrico. Ali jo hočeš videti?” reče oče sinku. „Ne, jaz bi raje videl angela,” odvrne sinko. PRIDIGA - Maksi je mašni strežnik. Ko pride v nedeljo od maše, ga oče vpraša: „No, kaj je danes župnik pridigal?” Maksi: „Rekel je, naj starši ne sprašujejo o tem svojih otrok, ampak naj raje sami pridejo v cerkev." pastirstva dr. Bajuku Država nam je bila izmoljena - 139 Wilhelm Hünermann 147 Nadškof Rode v Mariboru o Cerkvi, Spomin in pozaba - Franci Markež 129 Slovenski svet - Alojz Rebula 10-letnica skavtov v Sloveniji 140 140 šoli, državi in odnosu do življenja 148 Slovenija danes - Branko Rozman 149 Čas mučencev - Justin Stanovnik .. 130 Papež Janez Pavel II. javno Kaj pa vest? - Božidar Fink 152 Slovenija dobila tri nove škofe 132 obžaloval napake sinov Cerkve.... 141 Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, Tretja fatimska skrivnost: atentat na papeža 132 Osamljeni glas Pija XII. 142 20-letnica škofovskega posvečenja je obsojen, da jo bo ponovil - Jani Ravenko 153 Dali so vse, kar so imeli - svoje življenje - Jože Bernik 133 dr. Šuštarja Bogoslužni koledar v juniju 143 144 Pogovori ob kavi - Zapisuje Srečko Jug 154 „Tako sem padel v jamo živ” - Iz knjige Alojza Rebule 136 Rad bi zaupal še eno skrivnost Vladimir Kos 144 Jeziki - Nadislava Laharnar 40 let mašništva p. Franceljna 154 Deseta pomlad - Drago Ocvirk 138 Prazniki v juniju 145 Burje OFM 155 Dr. Andrej Bajuk predsednik vlade RS 139 Resnice Svete Trojice - /-ranro Pn7mpn 146 Odšla sta /7 na^e krnnike 151, 152, 156 156, 160 Čestitke delegata Slov. dušnega I /dz/vcz nučllldll Vrnitev k Očetu - 159 DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo. Urednik: Jože Škerbec - Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registro de la Propie-dad Intelectual N2 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Grafi-cos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina -Tel.: (54-11) 4307-1044 - Fax: 4307-1953 - E-mail: viIko@ciudad.com.ar POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Go-rizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 2000: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skerbec, Ramön L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina^/ Od zgoraj in od leve: 1 ■ Slovo od ge. Ivanke Puhek, skozi 35 let zveste sodelavke učiteljstva in knjižničarke Balantičeve šole v San Justu. 2- Člani komisije Državnega zbora RS za odnose s Slovenci po svetu 1. aprila tudi v Prešernovi šoli v Castelarju. ■ Razstava ročnih del s počitniških dni v Našem domu v San Justu. Foto: Marko Vombergar -4- Blagoslov velikonočnih jedil na veliko soboto v Hurlinghamu. Foto: Marjan Šušteršič b- Na praznik 1. maja so se v Slovenski vasi pomerili v nogometu člani SFZ iz buenosaireških predmestij. Foto: Marko Vombergar W’hJP, RS! m /äätax «ge Od zgoraj in od leve 1. Sv. maša v čast Svetemu Duhu 12. marca na začetni prireditvi Slovenskih! dopolnilnih osnovnih1 sobotnih šol v Slovenski hiši. t 2. Skozi dolgo vrsto li - do lani - je Albert Malovrh pripravljal vs potrebno za „sanjušl oltar” za slovensko procesijo sv. Rašnjeg telesa v farnem parki Marije Pomočnice v Ramos Mejiji. V spomin na njegovo zadnje pripravljanje oltarja in na njegovo požrtvovalnost. 3. in 4. Praznovanje velike noči in akademija v Našem [ domu v San Justu z odrsko scenerijo Toneta Oblaka. 5. Slovenski romarji. v nedeljo, 14. maja, | v lujanski baziliki, t 6. Zaradi dežja je | bila procesija znotraj f Za križem, j ■ <(0 cerkve zastavami ter bandero Svetogorske Kraljice so šli šolski otroci, i fantje s kipom lujanske Device, % narodne noše, podobi Marije Pomagaj, v ministranti in J duhovščina. Drugi s° • ostali na svojih mest^1 . 7. Med petimi litanijami Matere Božjčj pri popoldanski pobožnosti v Lujanu Foto: Marko Vomberg< oS FRANQUEO PAGADO SIS Concesiön N9 6395 o |>h TARIFA REDUCIDA < = Connesitin N° 2560 La Vida Espiritual Revista mensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena. Director: Jose Skerbec Ramčn L. Falcčn 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N9 90-87?