PREŠERNOVO
GLEDALIŠČE
V KRANJU
telefon Številka sss
gledališki list
SEZONA 1945 - 1946
10=
BARV CONNERS
BOKSI
Cena din 3*>
RO K SI
VESELOIGRA V TREH DEJANJIH
Spisal: Bary Conners — Prevel: I. Cesar — Režija: Dore Kern
OSEBE:
William Harrington	. . .	
Gospa Harringtonova . .	. Igličeva
Grace Harringtonova . .	. Fajgleva
Roksi Harringtonova . .	. Hlebševa
Bill Caldvvell		
Tony Anderson		. Rode
Mary Baxter		
Vsa tri dejanja se vrše v sobi Harringtonove družine, v srednje velikem ameriškem mestu
★
Vsi sodelavci Prešernovega gledališča se zahvaljujejo svojim ustanovnim in podpornim članom, kakor vsej ostali publiki za njihovo ljubezen in naklonjenost, ki so jo vedno znova izkazali tekom sezone s tako številnim posedanjem predstav našega gledališča.
Enaka zahvala velja tudi 00F in MOF odboroma za njihovo gmotno podporo in uvidevnost.
Ob koncu vsem ljubiteljem našega gledališča še to v vednost: gostovanje ljubljanske opere smo morali preložiti, ne po naši krivdi, na začetek naše nove gledališke sezone v septembru mesecu.
GLEDALIŠKI LIST
PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU
1945 — 1946 * ŠTEV. 10
Bary Conners
(Tlaksi
Premijera 11. julija 1946
Prisrčna veseloigra jo imenuje avtor sam. In je res taka — prisrčna, zalo ker je tako prisrčen njen glavni lik — Roksi. V njej je avtor hotel ustvariti lip ameriškega dekleta, naravnega in preprostega v njegovem snovanju, odkritega in poštenega v njegovem obnašanju, prisrčnega, iskrenega, pa tudi globokega v njegovem čustvovanju. To predvsem. Oblekel pa jo je v obleko Pepelkodeselnice, ki ji ni nič dovoljenega, ki ostaja doma in dela, medtem ko se njena časti-željna mali in njena ošabna sestra zabavala in plešeta. Povsod odrivana in zapostavljena opravlja liho in ponižno vsa hišna dela in da ni njenega ljubega očka, bi postalo življenje doma zanjo nevzdržno. On edini jo razume, jo pozna, ceni in spoštuje in — brani. On jo povede s seboj v borbo proti hišnim tiranom, on ji daje podporo v njeni borbi za ljubljenega fanta. Ta borba za njenega Tonyja je pač glavni motiv v vsej skladbi. Za njegovo pridobitev napne vse sile. Priprosto, ljubko si zamišlja, da bo uspela pri svojem ljubljencu z duhovitostjo, zalo si kupi leksikon in se v dveh tednih nauči iz njega 112 duhovitih pregovorov in aforizmov — uprav ameriški tempo. S pridobljenim znanjem operira ob vsaki priliki in povzroča v familiji popolno zaprcpaščenjc. Mati jo obsodi, da se ji je zmešalo, očka strmi in ga skrbi. Pa ni še dovolj! Spusti se v borbo za pokal in zmaga, s pomočjo zvijače sicer, ki jo njena mali in sestra smatrala za goljufijo in vse samo zato, da bi opozorila nase Tonyja. Zanj se zakadi v boj s svojo sestro in je pripravljena braniti svojo ljubezen z vsemi sredstvi, tudi škarje za lase so dobrodošlo orožje. Vztrajnost rodi sadove. Tonyju, ki ga je doslej slepila Grace-jina pojava, se odpro oči in pred njim zablesti v vsej lepoti biser, ki ga doslej ni videl in našel. Roko v roki s spoznanjem gre ljubezen, borba je končana, zmaga popolna. Z Roksi pa triumfira poštenost, dobrota in lepota nad licemerstvom, ošabnostjo in lažimoralo.
*:
PESEM S CESTE
(DCrUika)
Sure kova igra iz življenja malih ljudi „P e s c mi s c c s lc“ je življensko prisrčna in igralsko hvaležna naloga, ki ji je že a priori zagotovljen uspeh. Tema v njej sicer ni popolnoma nova, vendar še ne preveč obrabljena in originalno obravnavana.
Trije pocestni muzikanti žive v kletnem stanovanju, ki je last njihovega vodje Miška. Gospodinji jim Ana, nazvana Mami, ki ljubi mladega, čednega, a samoljubnega in sebičnega saksofonista Miška, ki je lastnik stanovanja. Miška, Ano, goslača Karla in harmonikarja Krištofa veže iskreno prijateljstvo, čeprav sta slednja dva dosti starejša od mladega para. Veže jih tisto prijateljstvo, ki zraste iz skupne bede, iz skupnega trpljenja, vsakdanjega pomanjkanja in majhnih vesel j, kot jih nudi §kopo življenje revnim ljudem.
V tem krogu kali! harmonijo lahkoživa vdova Katrica, tako, da omaje Miškovo ljubezen do Ane, nato pa pride velika življenjska preizkušnja za vse: denar.
Z najdbo dragocenosti, ki pa jih hočejo zatajiti in obdržati, pride v hišo denar, ki ga jim da na razpolago posredovalec nečednih kupčij, Konrad. Rad bi izmamil od trojice dragocenosti za manjšo vsoto kol so vredne. V prvi pijanosti prevladata veselje in sreča, nato se oglasi sebičnost in Miško povzroči, da sc zrahljajo prijateljske vezi. Pijanost in zapeljiva Katra omamita Miškovo čustvo, da zapade Katri in hoče v svet, od tega ga ne more odvrniti niti Anino odkritje, da pričakuje otroka od njega.
Zdaj zazvenijo s polnim akordom strune nesebičnega prijateljstva: oba stara in zapuščena človeka, Krištof, življenjski filozof in Karel, zapita dobričina, zacvetita ob novici, da pride v njihovo skupnost novo, mlado bitje. Njuni samotni srci osrečuje misel, da bi mu mogli pomagati, da bi bila nekomu potrebna in zato drug za drugim ponudita Ani zakon in otroku ime. Toda kljub temu, da spozna plemenitost njunih nagibov, ju Ana oba odkloni in ostane zvesta odsotnemu Mišku. Ona je tudi tista, ki pokaže pravo pot: dragocenosti odnese na policijo, na urad za najdbe.
Ljubezen do Ane, ki jo je zatajil, pa privede ljubosumnega Miška nazaj; zatajeno prijateljstvo med muzikanti znova zaživi in najde-nina za vrnjene dragocenosti jim bo omogočila boljše in človeka do-stojnejše življenje; nova bodočnost se jim obeta.
Kakor fabula ne izdaja skoraj nič posebnega, tako leži v besedilu in splošnem nastroju igre toliko človeško dragocenih, majčkenih spoznanj in resnic, ki so prvič povedane, da dajejo s prisrčnostjo, toploto in sončnim humorjem, ki ga srečuješ v slehernem
Slavku, igri veliko neposrednost in svojslvenost. Prav posebno ozračje zaveje z odra in vlada prav do kraja: sproščenost in dobrota.
Igro je zrežiral Peter Malce.
Po njdgovem lastnem zatrdilu mu manjka baje lahkote za režijo komedij; in kdor pozna tehtnost njegovih dramskih režij, bi morda podvomil o leto, da bi bil zmožen zrežirali lahkotno igro. Njegova režija „Pesmi s ceste" uverja o nasprotnem. Izpeljal jo je kakor treba. V bistvu je delo izrazito tragikomičnega značaja in morda je ravno to pomagalo Malcu, da jei v lepi menjavi tragičnega in komičnega elementa ter v posrečeni strnitvi obeh dosegel tako lep uspeh. V resnih je prišla tehtnost, v komičnih pa razigranost in humor do polne veljave. Ce bi bilo več časa in bi bili igralci bolj na razpolago za študij vlog, bi besedilo bolje teklo in ne oviralo tu in tam kak hiter dinamičen vzpon. Toda brez dvoma bo izostal ta nedostatek pri bodočih uprizoritvah te' predstave.
Miška je igral M. S l u h c c, ki ga poznamo doslej v samo zelo umirjenih vlogah. Nad pričakovanje dobro se je uživel v Miškovo lahkotnost, dasi bi več bohemslva, zlasti v sproščenem kretanju, vlogi še bolj pripomoglo do uspeha. Bil je prav dober in ne pretiran, tudi ne v maski.
Krištof v interpretaciji Horvata je zunanje kot pojava odlično odgovarjal in bil na marsikaterem mestu prav dober, marsikatero mesto, n. pr. ono najvažnejše o pomladil, pa je bilo premalo izdelano in ni doseglo učinka, ki bi ga moralo. Igralsko ni dovolj discipliniran, je samovoljen v igri in v govoru mestoma nerazumljiv. Vidi se mu’ da že dolgo ni: nastopal na odru, očitno pa je publiki zelo ugajal.
Karla je doživljal sočno in živo J. Vajt. Bil je odličen, tu in tam je sicer zašel v govoru in kretnji v domače diletantske vode; — toda lega je opazili vedno manj, kar moram pohvalno omeniti. V maski in igri je bil res življenjski, in verjeten. Na uspehu večera ima brez dvoma največji delež.
Konrada je dal Vertovšek. V maski posrečen lip z dna velemesta, je tudi v vsem ostalem odgovarjal in bil prav dober; režijsko bi bilo želeti, da bi ga režiser v njegovem glavnem prizoru — kjer preti, da bo naznanil skrivače dragotin — še bolj podprl v situacijskem in reakcijskem pogledu; nevarnost, ki jo predstavlja s svojo pr etn j o bi morala bolj zrasti, zalo bi več harmonične porazdeljenosti med pozitivnim in negativnim v igri delu le hasnilo.
Ano je podala Sagadinov a. Za začetnico je bila v tej vlogi kar zadovoljiva. Nikjer ni napravila kake občutne napake, linijo vloge je lepo držala, v scenah joka je bila celo prav dobra. Govorno ji delata preglavico črki s in š. Za začetek ne da veliko; toda kar da ni slabo In dela vtis pristnega in neizumelpičcga. Ana nikakor ni hvaležna igralska naloga, ker nikjer ne nudi možnosti, da bi stopila blesteče v ospredje, temveč zahteva to, kar je najteže, moči v pasivnosti. Sčasoma se bo Sagadinova v igri bolj sprostila in bo postala tudi v
gibanju na odru prožnejša. Brez dvoma pa je talentirana in bo ob pridnem študiju poslala uporabna moč.
Izvrstna je bila S. Hlebševa kot vdova Katra. Podala je z brezhibnim čutom za pravo mero sebično in koketno predmestno lepotico dvomljive morale. Če bi ji bila dala nekoliko več zrelosti v kretnjah in frizuri, bi dosegla še večji učinek. Morala se bo naučiti še bolj v smislu vloge spreminjali privatno zunanjost.
Stražnika je igral mladi Trefalt. Potrudil sc je, da bi dal glasovno in po maski zrelega moža in je bil v' svojem prizadevalij(u prav hvale vreden. Seveda se mu še pozna začelništvo in diletant-stvo, toda preko tega bo prišel samo s pogostimi in čim skrbneje pripravljenimi nastopi. Zato opozarjam, da je pametneje dajati začetnikom njihovi naravi in letom primerne vloge, ne pa karakternih, ki so zanje pretežka naloga.
Inscenacija dela je prav posrečena, le prehodi luči so bili tu in tam pomanjkljivi.
*
Pri poslednji predstavi „Pesmi s cesle“ je nastopil v vlogi Karla mesto obolelega Vajta, naš mladi, mnogo obetajoči komik Rode Stane. Približal se je temu liku z neko neprisiljeno lahkoto in prožnostjo, položil vanjo tudi precej srca in dal tako podobi svojoi žlahtnost. Več discipline bi bilo celotni igri še v večji prid! Vsekakor pa je la večer za Rodeta spel precejšen korak naprej!
-------------O ruskem gledališču--------^---------------
Stanislavski in Hudožestveni teater
(Nadaljevanje)
Čehova so igrali pravzaprav že popreje v carskih gledališčih, kjer pa je popolnoma propadel. Povsem umljivo, kajti tem dramam se ne da približali; s starim, patetičnim načinom uprizarjanja psiholoških dram, kakor so vprav Čehove; le so čisli naturalizem, da, Čehovu bi lahko vzdeli klasični naturalist. (Ce je naturalizem verna ponazoritev nečesa neaktivnega, nečesa povsem od vnanjih silnic obvladujoče človečnosti in če pomeni beseda klasično povsem popolno upodobitev nekega določenega umetniškega izraza!) Njegova snov in njegov osebni motiv je izraz duševnega stanja ruskega malomeščanstva, ki diha z vso svojo težo in silo v nekem čisto svojstven nem okviru, in ki sluti, ujet v nedoumljivost svoje eksistence, svoj bljižnji konec. Njegove drame so popolni brezčasovni dokumenti človeške povezanosti, večni spomeniki nekega prainstinkta, ob katerem so soudeleženi in sc razjedajo na robu obupa in blaznosti vsi ljudje in ki se dokončuje samo ob neki določeni zgodovinski nuji. In samo iz tega naslrojcnja in nuje je lahko in moral najti pesnik tudi
e
igralce, ki so mu bili povsem dorasli. Višek Stanislavskega teaterslco - zgodovinskega udejstvovanja so bile vprav režije Čehova. Tu so bili na sceni ljudje, ki niso več samo „igrali“, temveč, ki so samo še živeli, čustvovali in trpeli, s katerimi je drvela in se odigravala neka težko pojmljiva usoda, nepoznano k svojemu neizbežnemu koncu. To so bile vprizoritve, kjer so bile pavze daljše od govorjene besede in pritajeni človeški glasovi važnejši kakor „igranje“ ljudi na odru. Tu je ustvaril Stanislavski nepojmljivo muziko, kjer so se zlivali in prelivali zvoki gozdov in polj ler mestnega šuma z načinom govora in najvernejšo ter poglobljeno obrazno igro teh ljudi. Stanislavski je zbral ves čudovit izbor igralcev', ki je znal povsem pronikniti v La skrivnostni svet Cchov-Ijevih dram. Naj imenujemo samo par njih: Mo s k vi n, nedvomno najbolj čustven med njimi, Kača lov, Višnjevski, Kniper-CeUova/Germanova, ki so ji vzdeli ruska Duše.
Vsekakor je bila osebna vez tega pisatelja z Moskovskim Hudo-žestvenim teatrom zelo, zelo prisrčna in bo ostala večna.
Umclniški uspehi prireditev Hudožeslvenega teatra so bili ogromni, no pa toliko gmotni, kljub stalno razprodanim hišam. Takrat so je našel mecen Morosovv, ki je zgradil Hudožestvenikom novo, veliko gledališče in jim ga podaril. Krstna predstava lega novega gledališča je bila hkrati krstna vprizorilev drame, do tedaj malo poznanega poeta, Maksima Gorkega: „Na dnu“. Uspeh predstave j c bil nezaslišani To pot so doživeli Hudožesiveniki spet svoj velik in časten praznik. Ljudje so romali k tej predstavi kot na božjo pot.
Lela 1906 so odšli Hudožesiveniki prvič na turnejo po zahodni Evropi in zadivili tam s svojo veliko umetnostjo ves svet; ta slava jim je ostala vse do dandanašnjega.
Stanislavski je delal v svoji neumornosti še vedno dalje. Ustvaril je vse polno študijev, kjer je preizkušal vse, kar se je novega pojavljalo v tealrskem svetu. S svojim učencem Vahlangovim je ustvaril židovsko gledališče „Habima“, in kasneje tudi neke vrste kabaret „S i n j a ptica". Ampak njegova leatrsko-zgodovinska zasluga ostane prvenstveno ta, da je ustvaril z režijami Čehovih dram klasičnd ohliko naturalističnega podajanja teh svojevrstnih čustvenih komadov.
Kmalu po prvi svetovali vojni so prišli Hudožesiveniki ponovno, in to za dalje časa, na gostovanje v Evropo in spet znova potrdili svojo veliko, nedosežno umetniško poslanstvo. Prišli so tudi k nam, v takratno Jugoslavijo. Obiskali so Ljubljano, Zagreb, Beograd in tudi nekatera druga manjša mesta. Bili so to pravi triumfi, kamorkoli so prišli. Svet se je divil njihovi umetnosti. Na tem svojem drugem gostovanju se je ta grupa Hudožestvenikov nekoliko zrahljala. Nekaj članov se ni več vrnilo nazaj v Rusijo. Ostali so deloma v Pragi, oziroma v Parizu, Sofiji in Ncw-Yorku. Večina pa je odšla nazaj v Moskvo.
V kasnejših inscenacijah je zaslutili pri Stanislavskem narahlo že nekak realizem, ki se je prelil v poslednjih letih njegovega dela, dejali bi, v nekakšen duhovni realizem. Umrl je Stanif-slavski leta 1938.
Stanislavski je znan tudi po svojih znamenitih knjigah: „Moje življenje v umetnosti" in „1 gr a 1 če v o delo na samem sebi". Neprecenljive vrednosti so tudi njegove „režijske knjige", ki jih izdajajo danes ta dan znova in znova razne knjižne založbe v Moskvi. Sploh pa je literatura o Stanislavskem in Hudožestvenem teatru nepregledna in neprecenljive vrednosti.
SPOOIDNI STRDISL.RVSKECBPS
(Iz knjige »Igralčevo delo na samem sebi“)
Uvod
... februarja leta 19 ... so v mestu N., kjer sem služil kot stenograf, povabili mene in še nekega tovariša stenografa, da bi stenografirala javno predavanje znamenitega igralca in učitelja Arkadija Nikolajeviča Tor-cova. To predavanje je odločilo mojo nadaljno usodo: v meni je nastalo nepremagljivo hrepenenje k odru in ta trenutek sem že sprejet v gledališko šolo, kjer kmalu pričnem študij z Arkadijem Nikolajevičem Tor-covim in z njegovim pomočnikom Ivanom Platonovičem Rahmanovom.
Neskončno sem srečen, da sem zaključil staro življenje in da sem $topil na novo pot.
Toda nekatere stvari moje preteklosti mi bodo prišle, prav. Na primer stenografija.
Kaj, če bi sistematično zapisoval vsa predavanja in bi jih, če le mogoče stenografiral? Tako vendar lahko nastane cel učbenik! Pomagal mi bo ponavljati predelano! Pozneje, ko postanem igralec, pa mi bodo ti zapiski služili za kompas, ko pridejo pri delu težki trenutki.
Sklenjeno: vodil bom zapiske v obliki dnevnika.
I. Diletantizem
Danes smo trepetajoč čakali prve uri pri Torcovu. Toda Arkadij Nikolajevič je prišel v razred samo, da nam je razglasil neverjetno stvar: določil je predstavo, v kateri bomo igrali odlomke iz dram po lastni izberi. Ta predstava se bo morala vršiti na velikem odru, pred gledalci, pred gledališkim osobjem in njegovim uradništvom. Arkadij Nikolajevič nas hoče videti v okoliščinah prave predstave: na praktikablih, med dekoracijami, v maskah, v kostumih pred razsvetljeno rampo. Samo taka preizkušnja lahko da po njegovih besedah jasno predstavo o stopnji naše sceničnosti.
Učenci so od začudenja otrpnili. Nastopiti med stenami našega gledališča! To je bogoskrunstvo, profanacija umetnosti! Hotel sem poprositi
$
Arkadija Nikolajeviča, naj bi predstavo premestili na kakšen drug manj spoštljiv kraj, toda preden sem mogel to storiti, je že odšel iz razreda.
Ura je bila zaključena, čas, ki nam je ostal, pa smo imeli na razpolago za izbiranje odlomkov.
Misel Arkadija Nikolajeviča je izzvala živahne debate. Spočetka so jo odobravali zelo maloštevilni. Posebno vroče so jo zagovarjali stasit mlad človek, Govorkov, ki je, kakor sem slišal, že nastopal v nekem majhnem gledališču, visoka, polna blondinka Veljaminova in mali, nemirni, glasni Vjuncov.
Polagoma smo se tudi ostali privadili misli o bodočem nastopu. V domišljiji so nam zableščale vesele luči v rampi. Kmalu se nam je predstava zazdela zanimiva, koristna in celo nujna. Pri misli nanjo nam je pričelo srce utripati močneje.
Jaz, Šustov in Puščin smo bili spočetka zelo skromni. Naše sanje niso letale preko vodevilov in pustih komedij. Zdelo se nam je, da smo kos samo njim. Okrog nas pa so se vedno pogosteje slišala imena najprej ruskih pisateljev: Gogolja, Ostrovskega, Čehova, nato pa tudi imena svetovnih genijev. Ne da bi bili opazili, smo polagoma tudi mi trije zapustili naše skromne položaje, tudi mi smo si zaželeli romantike, kostumov in stihov... Mene je mamila podoba Mozarta, Puščina je zanimal Salieri, Šustov je pomišljal o don Carlosu. Potem smo jeli govoriti o Shakespearu in naposled sem se v izberi odločil za Othella. Ostal sem pri njem, ker sem doma Shakespearea imel, Puškina pa ne: mene pa je obvladal tak ogenj do dela, taka potreba, lotiti se takoj svoje naloge, da nisem mogel izgubljati časa za iskanje knjig. Šustov se je lotil Jagove vloge.
Isti dan so nam naznanili, da je prva vaja določena za prihodnji
dan.
Ko sem se vrnil domov, sem se zaprl v svojo sobo, poiskal Othella, sedel čim udobneje na divan, s pobožnostjo odprl knjigo in se lotil branja. Toda že na drugi strani me je pričelo mikati, da bi igral. Roke, noge, obraz so se pričeli gibati proti moji volji. Nisem se mogel zdržati, da ne bi deklamiral. Pri tem mi je prišel pod roko velik koščen nož za rezanje papirja. Vtaknil sem si ga za pas na hlačah kakor kindžal. Kosmata brisača je nadomestila oglavno ruto, pisana podveza za zastore pri oknu pa je dobila vlogo pasu. Iz rjuhe in odeje sem si priredil nekakšno srajco in haljo. Dežnik se mi je spremenil v damaščanko. Manjkal mi je ščit. Toda spomnil sem se, da je v sosednji sobi, v obednici za omaro skrit velik pladenj, ki bi mi lahko nadomeščal ščit. Moral sem se odločiti, da stopim iz sobe.
Ko sem se tako oborožil, sem se počutil kot vojščak, bil sem veličasten in lep. Toda celotna moja podoba je bila sodobna, kulturna, Othelln Pa je Afričan! Nekaj tigra mora biti v njem. Da bi si osvojil značilne kretnje tigra, sem si izmislil celo vrsto vaj: hodil sem po sobi s plazečo se, tihotapsko hojo in se spretno smukal po ozkih prehodih med pohištvom; skrival sem se za omare in prežal na žrtve; skakal sem v silnih
skokih iz zased, napadal umišljenega nasprotnika, ki mi ga je nadome- • stovala velika blazina; dušil sem jo in jo tigrsko podiral podse. Potem se je blazina spremenila v Desdemono. Strastno sem jo objemal, ji poljubljal roko, ki jo je predstavljal nategnjeni vogal prevleke, nato sem j jo s prezirom pehal od sebe in jo spet objemal; nato sem jo zadušil in sem jokal nad umišljenim truplom. Veliko momentov se mi je odlično ji posrečilo.
Tako sem skoraj neopazno delal skoraj do petih. Prisiljen tako ne moreš delati! Samo v artističnem navdušenju ti ure teko kakor minute. J To je dokaz, da je bilo stanje, ki sem ga preživljal, pravi navdih!
Preden sem slekel kostum, sem izkoristil to, da je v stanovanju š vse spalo. Splazil sem se v prazno predsobo, kjer je bilo veliko zrcalo, prižgal elektriko in se ogledal. Zagledal sem nekaj čisto drugega, kot | to kar sem pričakoval. Poze in kretnje, ki sem jih bil našel med delom, so bile čisto drugače kot sem se predstavljal. Več: zrcalo mi je pokazalo v moji figuri take trdote, take nelepe linije, ki jih prej nisem bil poznal pri sebi. Zaradi tega razočaranja je mahoma skopnela vsa moja energija, 'j
*
Prebudil sem se veliko kasneje kot običajno, se naglo oblekel in tekel v šolo. Pri vhodu v dvorano za vaje, kjer so me že čakali, sem se tako zmedel, da se nisem niti opravičil, marveč sem izbleknil bedasto, neslano frazo:
„Zdi se mi, da sem malo zamudil.“
Rahmanov me je dolgo očitajoče meril, naposled pa je dejal:
„Vsi sede, čakajo, so nestrpni, se jeze, vam pa se zdi, da ste le malo zamudili! Vsi so prišli razvneti za delo, ki jih čaka, vi pa ste se vedli tako, da me je zdaj minila volja delat z vami. Vzbuditi željo po ustvarjanju je težko, ubito jo, je pa nenavadno lahko. Kakšno pravico imate, ovirati delo družine? Preveč spoštujem naš poklic, da bi dopustil tak nered, zato menim, da moram biti pri skupnem delu vojaško strog. Igralec potrebuje discipline kakor vojak. Zdaj, prvič, se omejujem na ukor in vas ne vpišem v delovni dnevnik. Toda vaša dolžnost je, opravičiti se takoj pred vsemi in si v bodoče naložiti za pravilo, hoditi na vaje četrt ure pred začetkom, ne pa četrt ure prekasno."
Hitro sem sem se opravičil in sem obljubil, da ne bom več zamujal. Vendar Rahmaninov ni hotel začeti z delom: prva vaja je po njegovih besedah — dogodek v igralčevem življenju, na katerega mora ohraniti najlepši spomin. Današnja pa da je pokvarjena po moji krivdi. Zato naj to znamenito, po moji krivdi neuspelo vajo nadomesti jutrišnja. In Rahmanov je odšel iz sobe.
Toda s tem zadeva ni bila opravljena, kajti čakala me je druga „kopel“, ki so mi jo pripravili moji tovariši pod vodstvom Govorkova. Ta „kopel" je bila še bolj vroča kot prva. Današnje vaje, ki je ni bilo, gotovo ne pozabim.
*
%sebni pomen Cankarjeve dramatike za slovensko gledališče
III. In tako se nam ob gledajočem spoznanju lega našega talnega in zadušnega moralnega ozračja, ob tem krvavečem, upehanem in skorajda onemoglem uporu proti vsemu nečloveškemu nasilnemu oblastništvu in filistrskem samozadovoljstvu izvije tretja poteza Cankarjeve dramatike in sicer: hrepenenje po ljubezni in dobroti, hrepenenje po neskončni in nedosegljivi lepoti.
Gotovo poznamo vsi tiste tihe, blede in skoraj že bolne Cankarjeve postave, ki strmijo, daleč stran od posvetnega hrupa in vika, z zamaknjenimi očmi v nejasne, neznane daljave in sanjajo in sanjarijo ti sanjači — bolj duhovi kot ljudje iz mesa in krvi! — ki so od samega blaznega hrepenenja že skoro do smrti bolni, in ki vser kakor od samega „lepovidstva“ sploh niso sposobni živeti resničnega in pravega človeškega življenja. — Morda ni Cankar nikjer drugje tako zgovorno in tako prepričevalno pokazal svoje in sploh umetnikove usode, njegove obsojenosti in njegovega poslanstva.
,„In nebesa so mi sanje". Sanje, ki pravega umetnika sploh šele usposabljajo, da ustvarja predmete po svoji podobi in da na ta način okrog sebe vedno iznova razgiblje, pretresa in oblikuje.
Na podlagi pravkar opisanih temeljnih lastnosti Cankarjeve dramatike in na podlagi njegovega brezprimernega, sočnega, po lepoti in plastičnosti edinstvenega jezika, pa se bo tekom časa začelo razvijali tisto, kar je za vsako gledališko kulturo najbolj dragoceno, to je: naš lastni slovenski, samobitni gledališko igralski izraz. In iz lega izraza, zraslem iz spoznanja, upora in hrepenenja, v pravilnem zajemanju, podajanju in dojemanju bo zrasel polagoma tudi naš pravi in nepotvorjeni gledališki slog, to se pravi slog, ki, bo po svoji umetniški vrednosti na mednarodni višini, ki se bo pa po svojih značilnih narodnih potezah vendarle bistveno razlikoval od gledališkega izraza in sloga drugorodnega slovanskega ali neslovanskega gledališkega udejstvovanja. In ravno v tem ustvarjanju in oblikovanju našega lastnega gledališkega sloga po pravkar opisanih značilnostih, liči najvažnejša in zgodovinska pomembnost Cankarjeve dramatike za slovensko narodno gledališče.
(Po ljub. gledališkem listu)
Igralec — človek
Rad bi, kolikor je v moji moči, deloval na to, da bi postala pri gledališču zopet važnejša slika kakor pa okvir, važnejši pesnik in njegovo vzdušje kakor pa aktivno ravnanje z občinstvom, važnejši v celoti dozorel igralec kakor protejski pretvarjalec. Rad bi pomagal pesnikom in podpiral oblikovalce ljudi, ali z drugo besedo: igralce. Konstruktivno nadarjeni pisatelji časovnih iger, društveni bardi, ščuvalski pridigarji in lovci na aktualnosti se zlahka uveljavijo. Pesniki, ki so glasniki tega,
kar je večno aktualno, kar je vsem skupno, kar druži v človeško občestvo vse gledališke obiskovalce od galerije do prve vrste parterja — ti pesniki pa imajo težave.
Res je, da pravi pesniki ne ustvarjajo plakatirane reportaže, ki mora vpiti, da bi jo ljudje slišali. Rad bi pomagal pritajenim, samo po sebi umevnim, smiselnim pisateljem, ki govore o človeku, kakršen je vedno bil in bo, da bi se uprizarjala njihova dela.
S človekom!
Kajti igralec, ki naj igra pesniška dela mora biti predvsem človek.
Povsem pristen! Tako bogat, kot je le mogoče; otroško občutljiv; kar se da blizu mnogoterim vtisom mnogoterega življenja, resničen v sebi, ljubeče povezan z vsem, kar človeka uničuje in osrečuje; kar je onstran vsake morale, toda povsem tostran etike, ki nosi v sebi zavest nekega
—	vseeno kako občutnega in predstavljenega Boga.
Temu igralcu — tem oblikovalcu iz osnove — bi bil rad v oporo. Toda ne nekdo, ki ga uči hoditi po bergljah učinka. Rad bi mu razvezoval spone, rad bi ga vodil k njegovemu najbolj lastnemu Jaz-u in mu dal vero v prirodno povezanost tega Jaz-a. Rad bi ga — če bi bilo treba
—	pahnil v dvom, ki naj bi ga produktivno razjedal, ali mu, če bi bilo zopet treba — vzbudil čut samozavesti, da bi s trdnim nagibom do igranja, kakor je dan otroku, šel po svoji poti. Rad bi bil nekdoj ki ga prepriča o tem — kadar prične spoznavati globoko nekoristnost svojega poklica, — da je dar božji za verni in dvomeči svet, da je kažipot v otroške in nebesne daljave. Da mu je dana velika sreča, da s svojo igro predstavlja nasprotje vedno bolj industrializiranega sveta z njegovo specializacijo in stavi tej nasproti totalnost nedeljenega človeka. Rad bi ljudem vedno znova dopovedal, da je (igralec) nadvse važen in da ga ni mogoče pogrešati v brezbarvni puščavi civiliziranega sveta, — da je živopisani preostanek rajske prvobitnosti, ki zajema v sebi vse skale človeških občutij od Kalibana do Ariela.
Igralca ni mogoče narediti. Lahko pa ga prevzgojimo iz navadnega pretvarjalca v oblikovalca tako, da mu vrnemo vero vase in vzbudimo v njem fanatizem za odkrivanje zadnje resničnosti njegove najgloblje biti in sicer tako, da mu pokažemo v praktičnem delu, da more taka resnična bit dati mnogim pesniškim podobam, podobam mnogoterih stopenj in obliko živo resnico in resničnost.
POGLED NAZAJ =_=^=
Ob sklepu sezone 1945/46 se hočemo ozreti nazaj na storitve Prešernovega gledališča in presoditi dosežene uspehe ter ugotoviti pomanjkljivosti in njihove vzroke.
Predpogoj vsakega stremljivega gledališča je tehten, literaren repertoar. Kranjska gledališča so že v prejšnjih letih pred združitvijo v Pre-
šernovo gledališče gojila visoko vreden spored; poglejmo, če in koliko je napredovalo v tem pogledu Prešernovo gledališče in kakšna je bila njegova repertoarna politika.
Odigrana dela so bila: 4 slovenska, 1 srbsko, 1 češko, 2 švicarski, 1 avstrijsko, 1 lužiško-srbsko, 1 madžarsko, 1 amerikansko.
V sicer zelo literarnem in dobro izbranem sporedu pogrešamo kako delo avtorja drugega porekla.
Tudi bi bilo pravilneje, da bi nudilo gledališče Kranjčanom več novih del namesto ponovitev, ker so nova dela za manjše mesto kakor je Kranj, ki ima omejeno število obiskovalcev, vedno privlačnnejša kakor še tako kvalitetne ponovitve že videnih del.
Repertoar se je gibal v glavnem v znamenju Malčevih režij. In sicer ponovitve njegovih ljubljanskih in mariborskih režij iz preteklih 10 let. Da je živel Malec umetniško v tej sezoni od obresti svojega kapitala, je za Kranj gotovo hvalevredno, ker je na ta način spoznal nekaj dognanih režij; za Malca samega pa, ki ni ustvaril v tem času razen Zupančičeve: ..Veronike Deseniške" nobene nove režije, je to v škodo.
Torej, kakor rečeno: v resnem repertoarju so bila sama umetniško visoko vredna dela, v lahkem pa je bila izbira izvršena z vidika zabavnosti in blagajniškega uspeha in izkazuje v teh dveh pogledih dobiček, v literarnem pa izgubo.
Vsebinsko je podal repertoar sledeče probleme: o državniški morali, o pravniški etiki, o zdravniški humanosti, o socialnem nasilju, socialno-gospodarske in politične probleme.
Ob začetku sezone smo naznačili v »Gledališkem listu št. 2“ naloge, ki čakajo ansambl in režiserje v tekoči sezoni. To so bile: 1. Stremljenje po strnitvi vseh treh kranjskih diletantskih odrov, ki so se zbrali v Prešernovem gledališču v homogen igralski ansambl, 2. odpravljanje diletantskih igralskih napak, 3. izbor'repertoarja po zmogljivosti igralcev, 4. tehnični razvoj mladih moči, 5. igralska disciplina.
Pretekla sezona je uresničila posebno v prvi polovici marsikak del opisanih stremljenj. V delu je bilo mnogo resnične ljubezni in prizadevnosti ter elana, ki so nosili pri predstavah lepe sadove na odru. V drugem delu sezone, posebno v zadnji tretjini pa je intenziteta vidno popuščala, čeprav so bile tudi takrat opazne posamezne močne storitve. Skupnost je popuščala, celota se je pričela zopet drobiti. V veliki meri je uplivalo tu preiskušanje popolnih začetnikov v glavnih vlogah, pri čemer je trpela raven nekaterih predstav. Marsikaka igra bi bila lahko dosegla večji uspeh, če bi ne delali vsi štirji režiserji tu in tam usodnih napak pri zasedbi nekaterih vlog.
Najbolj dognana predstava sezone, tako po izberi igralcev kakor po igri ansambla in posameznikov, je bila brez dvoma „Via Mal a“. Izenačenost v zmogljivosti vlog in skupna ubranost sta bili vzrok, da je imelo delo tako velik uspeh. Sledi »Izdaja pri Novari“, ki se prvi močno približa. »Bela b o 1 e z e n“ bi imela prvenstvo, če ne bi motili ansambl-ski prizori s statisti in nedognano oblikovane epizodne vloge. »Kralj
na Betajnovi" ni imel odgovarjajoče zasedbe za naslovno vlogo, a je bil slogovno dober; »Veronika Deseniška" se odlikuje s posameznimi dobrimi stvaritvami; »Poko j nik“ je precej izenačen, vendar ne docela, prav tako ..Neopravičena ura"; »Trije vaški svetniki" so sicer odlični, motijo pa začetniki v njih. »Pesem s ceste" ima pa posamezne vrzeli v igri.
Mladinski igri P. Golie „S n e g ul j č i c a“ in »Princeska in pastirček" sta izpolnili svojo nalogo v tem, da sta nudili mladini mnot-go veselja; v igralskem pogledu pa sta bili bolj improvizirani, kar posebno pri drugi spričo številnega ansambla in pomajkanja dobrih igralcev za manjše vloge, ni čudno.
V tej sezoni so režirali: Peter Malec (5 režij), Dore Kem (4), Bratkovič (1), Dežman (2).
P. Malec ima v tej sezoni največje zasluge za vzgojo igralcev v tehničnem pogledu, za temeljit solističen študij s posamezniki, preden prične z ansamblskimi aranžirkami. Njegove režiserske vrline so: pravilen prijem za ustvarjanje sloga igre in vzdušja predstave ter povezava v ansamblsko igro. Njegov nedostatek pa je mestoma premalo oster občutek za pravilnost kostumskega in glasbenega sloga. Naglasiti je treba, da se je po Malčevi zaslugi dvignilo Prešernovo gledališče do nekaterih izredno močnih in lepih ustvaritev, ki so stopnice od diletantske k višji ravni.
Dore Kern ima kot režiser mnogo gledališkega čuta in dobrega okusa in je odločen nasprotnik diletantskih šablonskih manir. Ima smisel za prikazovanje resničnega, ne literarno papirnatega življenja in figur. Če bi se posvetil strokovnemu gledališkemu študiju bi bil lahko postal dober poklicni režiser. Tako pa pogrešamo pri njegovih režijah ostrega režijskega koncepta pri prikazovanju miselnega jedra ter označevanja menjave dinamike in tempa.
F. Bratkovič je režiral eno samo delo, zato ga je kot režiserja po tem bolj težko soditi. Slogovno je bilo neoporečno. Podrobnejše režisersko delo s posameznimi igralci (posebno z manjšimi vlogami), bi mu dalo večjo avtoriteto in bolj strnjeno podobo predstave. Vsekakor pa je v miselnem konceptu igre boljši kot v situacijskem.
B. D e ž m a n je režiser mladinskih iger. Predvsem kaže smisel za zunanjo podobo igre, za dekorativnost kulis in lučne učinke, bolj ga zanima zunanja kvantiteta kot notranja kvaliteta predstave. Zato se mi zdi, da mu je predvsem potreben študij etičnih osnov pravljičnih motivov in vpliv teh na otroško dušo.
Vsi diletantski režiserji so potrebni študija strokovnih knjig in poznanja dramaturških osnov iger. Ze davno je minila doba, ko so določali režiserji samo kulise ter prihode in odhode igralcev na sceno. Na režiserju leži vsa odgovornost za pravilen vsebinski prikaz dogajanja, in tega ni mogoče podati brez poznanja osnovnih dramaturških prijemov.
Žal, Slovenci še vedno nimamo prepotrebne strokovne literature in smo navezani na inozemsko, ki ni dostopna tistim, ki ne obvladajo tujih
jezikov. Upamo pa, da bodo naše knjižne založbe kmalu poskrbele, da. odpomorejo tej potrebi.
Vso težo repertoarja so nosili sledeči igralci: Božena Igličeva, Sonja Hlebševa, Angelca Hlebcetova, Marija Gerdejeva, Minka Kocmurjeva, Mayr Metod, Nace Reš, Marko Štuhec, Ado Klavora, Mirko Cegnar, Jela Vajt, Hlebš Ruda, Fugina Ivan, Rode Stane, Grašič Ivan, Trefalt France, Luxa Julij, Eržen Tone in Vertovšek Milan.
Ostali so mlajši igralci, ki se za enkrat še niso toliko uveljavili, da bi se dalo dokončno soditi o njih, ali pa starejši diletanti, ki so nastopali samo v posameznih igrah, a so tudi tu doprinašali svoj delež k skupnemu uspehu. Med mlajšimi nastopajočimi so bili tudi taki, ki se bodo morda obnesli šele po daljšem nastopanju in pripravi. Ni vsak takoj zrel za oder, marsikdo potrebuje temeljite priprave, posebno v govorno-tehničnem pogledu.
Med uspehe sezone je prišteti dejstvo, da se je govor nekoliko izboljšal, da govore igralci dokaj čisto, brez večjih dialektičnih motenj, a potreben je še temeljitejši študij fonetike in vaja za organ. Za prihodnjo sezono bi bilo neobhodno potrebno, da dobi Prešernovo gledališče nekoga, ki bi kontroliral izgovorjavo (dramaturga) in poučeval tehniko dihanja in govora.
Prešernovo gledališče ima že tolikšno tradicijo in toliko pozitivnega dela za seboj, da je njegova moralna dolžnost, da gre po tej poti naprej.
Želeli bi mu v bodoči sezoni več novega sporeda in še večjo strnjenost v ansamblu, več smisla za uspehe skupnosti kot posameznikov in več moralne odgovorosti celokupnega ansambla za splošni uspeh gledališča.
fpreijled Ittehi jega dela
Prešernovo gledališče je vprizorilo v svoji prvi sezoni (1945/46) 12 del in sicer:
1) K. Čapek: Bela bolezen (Premijera 22. IX. 1945. — Režija: Peter Malec. — Število predstav 7). — 2) Š. Bekeffi: Neopravičena ura. (Premijera 24. X. 1945. — Režija: Dore Kern. — Število predstav '/)• — 3) I. Cankar: Kralj na Betajnovi. (Premijera 21. XI. 1945. — Režija: Franjo Bratkovič. — Število predstav 7). — 4) J. Knittel: Via Mala. (Premijera 15. XII. 1945. — Režija: Peter Malec. — Število predstav 8). — 5) P. Golia: Sneguljčica. (Premijera 29. XII. 1945. — Režija: Beno Dežman. — Število predstav 14). — 6) M. Real: Trije vaški svetniki: (Premijera 30. I. 1946. — Režija: Dore Kern. — Število predstav 9). — 7) Arx: Izdaja pri No v ari. (Premijera 14. II. 1946. — Režija: Peter Malec. — Število predstav 6). — 8) B. Nušič: Pokojnik. (Premijera 28. III. 1946). — Režija: Dore Kern. — Število predstav 5).
9) O. Zupančič: Veronika Deseniška. (Premijera 12. IV. 1946. — Režija: Peter Malec. — Število predstav 12). — 10) P. Šurek: Pesem s ceste. (Premijera 18. V. 1946. Režija: Peter Malec. — Število predli
.stav 6). _ 11. P. Goli a: Princeska in pastirček. (Premij era 1. VI. 1946.
— Režija: Beno Dežman. — Število predstav 7). 12) Barry Conners: Roksi. (Premijera 11. VII. 1946. — Režija: Dore Kern. — Število
predstav 2).	'•
Odigranih je bilo torej 12 dramatskih del (med temi 4 slovenske) z 90 predstavami; na gostovanja odpade 6 predstav.
*
Tekom sezone smo gostovali na J e s e n i c a h, v Tržiču, (dvakrat) v Škofji Loki in v Križah povsod z Zupančičevo ..Veroniko Dese-niško", na Golniku pa z ..Tremi vaškimi svetniki".
V	„Prešernovem gledališču" pa so se vršila sledeča gostovanja: Sloven-
sko ljudsko gledališče Jesenice je vprizorilo Zvveigovo dramo »Siromakovo j a g n j e“; solisti ljubljanske opere in baleta so priredili »Koncertni večer" kot nadomestilo za večer „Slovanskih plesov"; V i j o -linski koncert Karla Rupla; LMS drž. gimnazije v Kranju je vpri-zorEa dvakrat Linhartovo komedijo: ..Veseli dan ali Matiček se ženi"; prav tako se je vršil v naši dvorani Miting tenkovske divizije s sodelovanjem LMS; nadalje je bila Akademij a LMS ob priliki otvoritve Mladinskega tedna ter Akademija kranjske šolske mladine. — Poleg tega smo oddali šestkrat dvorano raznim kvartom za masovne sestanke.	*
V	dobrodelne namene smo igrali „Belo bolezen" v korist vojnim invalidom, ..Neopravičeno uro" v prid ..Rdečega križa", ..Kralja na Betajnovi za vojne sirote in po globoko znižanih cenah za vojake J. A. ter za predstavnike O. F. organizacij. „Tri vaške svetnike" pa brezplačno za bolnike na Golniku in enkrat v korist dijaškega doma.
Skupno smo prispevali od teh predstav v dobrodelne namene 15.000.— dinarjev.	•
Aktivno je sodeloval pri „Prešernovem gledališču" šestčlanski režiserski kolegij in 26 igralcev ter 13 igralk. Režiserski kolegij je imel v nedeljah dopoldne redne sestanke, na katerih se je razpravljalo o tekočih umetniških vprašanjih našega gledališča. Mimo dela v gledališču so pomagali vsi režiserji tudi pri prireditvah in proslavah raznih organizacij in sicer z vežbanjem gledaliških družin, deklama tor jev in pri teh prireditvah so nastopali tudi sami z nekaterimi člani gledališča kot organizatorji in deklamatorji.
Istotako je izdajal režiserski kolegij za vsako premijero (razen obeh mladinskih) ..Gledališki list". — Vsi režiserji so sodelovali tudi kot igralci.
Teža vsega dela v našem gledališču je slonela v nadvse idealnih in požrtvovalnih igralcih in rešišerskemu kolegiju, kateremu je načeloval, od gledališča edini plačani, poklicni režiser Peter Malec.
.Izdajalci
___.__ lemovega gledališča ▼ Kranju — Predstavnik: HlcbS Rudolf — Za
jfki sosvet: Dore Kern — Tiskarna Sava — Vsi v Kranju 1243 46