Sonja Sever Bebček Miha Ilustiiral M. Sedej Dolgo se je Mihec tako vlekel in prerival v temi čez vse mogoče zapreke. Končno je daleč izven trga srečno dospel do ceste, ki se je kalvor siv trak vila proti domačemu kraju. Previdno se je oziral, toua nikogar ni bilo v tej pozni uri na njej. »Kaj bi se še dalje mueil skozi gozd! Kar naravnost jo malinem. Tudi če me kdo sreča, nie ne de, saj me ne bo poznal!« Tako si je mislil Mihec in stekel po gladki cesti proti rodnemu kraju kot bi ga nosila lahka krila. Izza temne gore se je dvigal svit in bledi mesee je prikukal čez greben. Mar se rau ne smehlja prijazno z neba? »O, pozdravljen, pri-jatelj mesec, pozdravlieni hribi, polja in travniki!« je vriskalo v Mih-cevem sreu. 2e je zagledal prve hišiee Dolge vasi. Mar mu ne kimajo tndi one prijazno v pozdrav? Da, seveda! Toda on ne srae do njihl Ne. nihče ga ne sme videti! In zavil je okrog Kiš po stranskih stezicah k svojemu domu. S trepetajočim srcem se je približal domačemu klancu. Tam ga i-aka kočica, oreh in mogoče tudi sivka! Toda nenadoma je obstal kakor vkopan. Kai je to?... Mar ni to njegov klanec? Mar je zase!? Kje je oreh, kje kočica? Prepadeno se je oziral, toda ni se zmotil. To je njegov klanec, saj ni slep. Ves zmeden je stopil na vrh in o gro/.a! Tam, kjer je nekoč stala njegova domačija, mu je mrzlo zijala nasproti praznina. Kjer se je nekoč dvigal ponosen oreli, je iz zemlje štrlel le kratek štor in od mile hišice je ostal le kup razvalin. Mihec je zatrepetal po vsera telesu. sO, oo! Ooo! Kdo je bil tako hudoben, kdo je posekal oreh!« je bolno zakričalo v njem in zgrudil se je kot zadet v sroe. Mihčevo šibko telo se ie krčilo in vilo od silnega ihtenja. >Oreh. moj lepi oreh so posekali! Mojo malo kočico podrli, a uboga moja sivkica, kaj neki so s teboj naredili ti grdi ljudje? Ne, nij več ne ostaiiem tu, proč grem, daleč proč v visoko goro! oivkica moja, samo da tebe še najdem, potem pojoeva skupaj daleč proč od teh hudobnih ljudi.« Tako je Mihec doJgo ihtel in z vročimi solzami pojil domačo grudo. Hipoma se je zdrznil. Spomnil se je svojih kril. >Da niso še njih izlaknili in odnesli orodja!« ga je zaskrbelo. Skočil je kvišku in siekel proti svojemu skrivališčn. kar so ga noge nosile. Že je prišel na rebro in se približal mestu, kjer je nekoč stal županov senik. Bolno ga je zaskelelo v srcu, ko je zagledal v mesečini temno pogorišče. Mar se ni na tem mestu začela njegova največja nesreča? Brž je hitel dalje v gozd in se s straliom približal svoji jami. S tresočimi rokami je taz-grnil grmovje. odvalil kamenje in fipal okrog. Hvala Bogu! Vse je še tu, torej le niso nnšli! »Mama, mama, kmalu priletim k tebi!« se je razveselil. Skrbno je spet zadelal jamo, a nato se spustil nararnosf profi cerkvi na mamin grob. Težka žalost ga je obšla, ko je prišel na pokopališfe. Maminega 1 groba skoraj ni spoznah tako moono se je bil posedel. Namesto lepe L eredice mu je zevala nasproti črna luknja, a križ, ta lepi križ, jie L ležal prevrnjen na tleh in plevel ga je prerasel. Tak vendar ne sme ¦ bhi! In brž se je lotil dela. Oprezno je pobral korčke in bršljan iz f 283 zemlje, z rokami zasul luknjo in kolikor je pač mogel zravnal gomilo. Nato je ponovno zasadil korčke in bršljan, dvignil križ in ga postavil na staro mesto. Ko je bil mamin grob zopet v redu, je Mihec še ciolgo ždel ob njem in se v duhu razgovarjal z raamo. Pripovedoval ji je, kaj vse je doživel v daljnem trgu in mestu, Na vzhodu se ie začelo svitati. »Sedaj pa moram iti, da me ne najdejo,« se je naglo dvignil. >Toda kmalu pridem k tebi, mamalf ji je še obljubil in odhitel v gozd. Tu se je stisnil v gosto grmovje in Čakal. V srcu niu je tlela iskrica upanja: mogoče pa bodo pastirji z drugimi kozami prignali tudi njegovo sivko na pašo. Zvezde na nebu so umirale in mlado jutro se je dvigalo nad goro. Vas se je budila. »Klin-klon, klio-klon,« je zazvenelo po dolini. Pastirji so gnali živino na pašo. Tudi županov pastirček je prišel s svojo drob-nico. Mihec je napeto kukal skozi grmovje in glej, res, tudi sivka je med čredo. Mihcu so se od sreče orosile oči. Najrajši bi skočil k svoji kozici in jo objel. Toda tega ni smel storiti. Oprezno je čakal dalje. Drobnica se je razkropila po velikem pašniku skoraj do gozda in pridno zajirkovala. Toaa kaj je sivki? iuikor da ji danes ni za pašo. Nemirno se je prestopala, se ozirala zdaj na levo, zdaj na desno, kakor bi prisluškovala nekemu glasu. Mar je res slutila, da je njen gospodar v bližini in slisala, da jo v svojem srcu željno kliče? Mihec, ki jo je ves čas napeto opazoval, se ni mogel več zdržati. Iz grla je iztisnil glas, s katerim jo je že svoječasno vabil k sebi. Sivka se je zdrznila, našpičila ušesa, napeto zrla v gozd, a naenkrat skočila, kakor da jo je pičil sršen, in se zakadila naravnost k Mihcu v grmovje. To je bilo veselo svidenje! Mihec jo je ves srecen stiskal k se-bi, a ona mu je polo-žila glavico na rame in milo zameketala. »Sivka, mar si po-norela!« se je ta čas zadrl županov pastir-ček, liitro pobral bič in stekel proti gozdu. To-da že ga je Mihec opa-zil, skočil kvišku in iz-ginil s svojo sivko v gošcavi. Tekel je, kar so ga noge nesle, a siv-ka seveaa za njim. Ur-no sta se vzpenjala v hrib in se šele usiavila, ko sta bila visoko gori nad pečino. Tu se je Mihec oprezno nagnil čez steno, ki je skoraj navpično padala v dolino, in radovedno pogledal na pašnik. Spodaj je pastirček ves zbegan tekal okrog. »Sivka, sivka, sivka!« je klical in iskal ubežnico. Toda kje sta že bila Mihec in sivka! Skoraj škodoželjno se je Mihec nasmejal, lju-beče pobožal svojo kozico in krenil ž njo dalje v hrib. Tam gori, visoko pod vrhom, že med zadnjimi macesni, ie vedel za veliko jamo, kjer so v starih Časih kopali rudo. Tam ju ne bo nihče našel in živela bosta v miru, daleČ proč od hudobnili ljudi. Tja je Mihec poliitel s svojo sivko. Vzpenjala sta se tako naglo v nrib, da je obema že skoraj pohajala sapa. 284 »O, kostanj!« se je naenkrat razveselil Mihec in se ustavil pod košalim drevesom. Po tleh je ležalo vse polno sladkih, rjavih plodov in brž jih je začel pobirati, »Lačen ne bom!« se je smejal in si natlačil •vse žene. Nato si je še podvezal rokave suknje in tudi te napolnil do vrha. Tako sta bogato založena nadaljevala pot. Poldan je že davno minil, ko sta dospela do svojega novega doma. Pod skoraj navpično steno, skrit med grmovjeru in redkimi macesni, se je odpiral vhod v stari rov. Sivki je tn nad vse ugajalo. Sai je bila pred jamo velika, lepa trata, kjer ie lahko po mili volji mulila pla-ninsko travo. Tudi bister studenček je žuborel iz skale, a grmovja s sočnimi listi je bilo nič koliko. Od hvaležnosti in veselja, ker je mladi gospodar ni pozabil in jo je prignal sem. mu je dala mnogo dobrega mleka, ki ga je pa bil Milieev lačni želodec že zelo potreben. Ker Mihec ni imel posode, si je molzel mleko naravnost v usta. Ko se je okrepčal, se je takoj lotil ure-ievanja novega doma. Nanosil je v jamo meh-ko vejevje in suho list- ie ter postlal sebi in :ozi udobno ležišče. Privlekel je velik hlod in ga položil ob steno T jami. To je bila klop. Zraven klopi je zvalil ploščato skalo, ta je služiLa za mizo. Bolj proti vhodu pa si je iz kamenja naredil ognji-šče. Le ognja žal še ni imel. Ker pa znajo biti tu v višavi noči zelo hladne, si je priskrbel tudi vrata: nekaj močnih, košatih vej z bližnjih dreves in vrata so bila narejena. Bilo je že pozno popoldne, ko si je Mihec za silo uredil dom. Dasi je bil že zelo truden, se ni odpočil. V dolini so ga še čakaia krila, še nocoj jih mora spraviti gor! Hitro se je pripravil za pot. Da pa ne bi sivka tekla za njim, jo je s srobotom privezal za hlod v jami. >Pridna bodi in nič se ne boj,< jo je pobožal in skrbno zadelal vnod z vejami. Nato se je naglo spustil čez drn in strn v dolino. Še preden se je popolnoma stemnilo, je dospel do svojega skriva-lišra. Tu je žde] za ffrmom jd čakal lnno, da mu bo svetila pri delu. Naposled je priromala čez goro zaželena svetilka in b svojimi žarki razgnala trdo temo. Tedaj je Mihec oprezno izvlekel svoje stvari iz jame. Skrbno je povezal šibovje in nekatere dele kril v velik snop. Nato si je privezal težko škatlo z orodjem kakor nahrbtnik na hrbet, vrgel vrečo s črevi čez rame iu s snopom .pod pazduho dobre volje odkorakal nazaj v hrib. Dasi mu je mesec pridno sretil, je bila pot skozi gozd ka/ težavna. Zdaj se mu je dolgo šibovje zataknilo med veje, zdaj mu je vreča ob-visela v trnju. Spotikal se je ob štore in korenike in celo večkrat ne-milo štrbunknil z vso svojo prtl jago na tla. A Mihec ni zgubil pognma. Hitro se je pobral in se neutrudno prebijal dalje navzgor. Kai je bil sedaj Mihcu ta trud, ko mu je pa duša kar vriskala in pela od sreče. Prost je, sivko ima, krila si bo naredil in kmalu bo zletel k mami! L. 285 Mihec je tako hitel, da je dospel do svojega doma, še preden se je zdanilo. »Me-e-eU ga je veselo pozdravljala sivka in kukala skozi veje kot bi ga hotela vprašati, kje je bil tako dolgo. »Seni že tu iu sedaj ostanem nri tebi!« ji je prijazno prikimal Mihec, odprl vrata in varno spravil svoie zaklade v jamo. Sedaj je šele čutil, kako ga je zdelala pot. Kaj ga tudi ne bil Že dve noči ni zatisnil oči in koliko poti je prehodil! Skrbno je zopet zadelal vliod z gostimt vejami, udobno legel na ležišče, stisuil sivko k sebi in kmalu trdno zaspal. Bil je že velik dan, ko se je Afihec spet prebudil. Sivka je mediem že po svoje zajtrkovala. Ker ni mogla iz iame, ie kratko malo pojedla vjrata! Prisrčno se ji je Mihec smejal. odfstranil žalostne ostanke vrai in spnstil navihanko na svobodo. Sedaj mora še sebi napraviti dober zaitrk: pečen kostanj in sivkiiio mleko! To bo tekuilo! Toda za pečeni kostanj je treba najprei Ognja., a žveplenk ni bilo pri hiši! Toda Mihec ni bil v zadregi. Spomnil se je, kako je stari županov pastir vselej brez žveplenk delal ogenj. Brž je na starem macesnu nabral suhega mahu in drobne suliljadi. Iztaknil je tudi suho kresilno gobo. Nato si je še poiskal primeren kremen, vzel iz škatle za orodje pilo in »kvrc, kvrc« z njo udarjal po kumnu. Iskre so zafrčale in padale na gpbo, ki je kmalu začela tleti. Mihec jo je brž razpihal, pritaknil lahko gorljivi mah in suhljad in že so zaplapolali rdeči plamenčki. Ogenj je bil torej tu in ni dolgo trajaio, ko so se v lepi žerjavici pekli dišeči kostanji. Mediem si je Mihec naredil imenitno posodo za mleko. Iz šib je zvil in sestavil okrogel okvir, ki je stal na treh nogab. V ta okvir je kakor vrečo obesii pripraven meKur in lonec je bil gotov. Poklical je kozo in jo pomolzel. Sivka je bila kaj pridna, dala mu je mleka za poln mehur. V iem so bili tudi kostanji že pečeni in začela se je gostija. To je bil zajtrk! Mihcu se je zdelo, da še nikoli ni tako ime- nitno jedel. Ko se je okrepčal, se je z velikim vese-ljem lotil kril. Režljal, sestavljal in gradil je s tako vnemo, kakor da bi že jutri mislil zleteti. Dan je minil kakor bi trenil in za-čudeno se je Mihec oziral, ko ga je naen-krat zajel mrak. Mar je mogoče, da je že mrak? Zastrmel je v nebo in iskal sonee. Toda le na obzorju se je še poslavljala ve-černa zarja. Brž je pospravil svoje stvari v jamo, podpihal žerjavico, pomolzel kozo iti spekel kostani za kosilo ia večerjo hkrati. Ob svitu ognja je še dolgo Ijubeče ogleaoval svoje delo. Krila in spet samo krila so mu rojila po glavi. Še v spanju mu niso dala miru. Delal in gradil jih je v sanjah vso noč. ¦ 286 Drugi, tretii in sledeči dan se ni mnogo razlikoval od prvega. Mihec je molzel sivko, pekel kostanj, gradil krila in se sleherni veeer čudil kratkemu daevu. A pri tem je bil srečen, kakor že dolgo, dolgo ne. Medtem ko je Mihec tako mirno in zadovoljno živel visoko na gori, so bili vaŠčani v dolini silno razburjeni. Veliki požar še ni bil pozablien, ko je prišel glas o skriviiosinem Mihcevem Begu' iz zavoda. »Mar ni dan po njegovem begu bil grob Mihčeve matere poprav-Ijen in je na čuden način izginila njegova koza? Gotovo je tu, a sedaj se skriva po gozdovih. Bog ve, če se ne misli mašcevati in zažge se celo vas,« so plaho šušljali vaščani in boječe gledali proti temnim gozdovom. Najboli razburjen in potrt pa je bil županov Francek. Odkar so odpeljali Mihca, ni imel več mirne ure. Nič več ni bil tisti razposajeni in živi fant, nič več mu ni bilo do vodstva svojih tovarišev. Celo iz-ogibal se jih je in bil najrajsi sam. Saj mu je vselej kakor z bodalom prebodlo srce, če je kdo omenil Mihca, a o čem bi otroci tiste dni go-vorili, če ne o Mihcu požigaleu? Zaman si je Francek skušal miriti svojo vest, ČeŠ: končno je le Mihec kriv požiga. Vse glasneje je klical glas vesti: »Krivico si mu storil, spravil si ga v nesrečo!« Niti to, da se je tako imenitno maščeval, ga ni več veseiilo. Še sovražiti ni mogel več Mihca in kar neumno in otročje se rau je zdelo, da se je tako jezil na dobrodušnega siromaka. Kakor mora ga je dan in noč preganjala slika, kako ženejo orožniki revčka vsega bledega in trepetajočega z vklenjenimi rokami po pra.Šni cesti. Ne, Mihec tega ni zaslužill Francka je peklo v dusi kot ogenj in čedalje bolj bled in potrt je taval okoli. Maii je zaskrbljeno opazovala svojega edinca. »Francek, mar si bolan? Kaj ti je?« ga je često vprašala. A rrancek se je vselej izmikal: >Oh nic, mama, nič mi ni!« Šele ko je slišal, da je Mihec v gluho-nemnici, kjer se prav pridno uči, mu je malo odleglo, dasi se vest nikoli ni dala popolnoma umiriti. Tisto jntro pa, ko je izginila koza in so našli popravljen grob, se je še močneje zlbudila v njem. Dasi še ni dospel glas iz m^sta o Mihčevem begu. je Francek točno vedel, da ie Mihec spet tu. Kakor zgubljen je taval ves dan okrog in ni vedel, kaj bi počel. Venorner je moral misliti nanj. »Kaj neki je moral revček vse pretrpeti, da se je odlocil za beg! Kod neki se sedaj skriva? Gotovo je laoen! In če ga sedaj najdejo, Bog ve, kako bodo z njim ravnali!« Take misli so ga glodale kakor črv v srcu. >In vsega tega si ti kriv!« ga je z mogočnim glasom obto-ževala vest. Francek je glasno zaječal in kakor blazen begal po gozdu in travnikih. »General, slavni general, mar iščeš Mihčevo sivko?« so ga dražili decki. »Lep si nam drug in vodfa, da se nič več ne brigaš za nas!« Francek se je prestrašeno zdrznil in stekel pred otroki v gozd. Sram ga je bilo in vest ga je vedno bolj pekla. Ko se je drugi dan raznesla novica o Mihčevem begu, Francek ni več zdržal. Smrtno bled je stopil k mami, ki je sedela sama sklo-njena nad šivanjem, in ji dejal: »Mama, prosim, napolni mi nahrbinik z jestvinami, grem iskat Mihca!« »Iskat Mihca?« se je prepadeno zdrznila mati in vprašajoče str-mela v sina. »Mar se ti nič ne smili? In ti bi ga spet izročil orožnikom?< je strogo vprasala in z mrzlim pogledom ošinila Francka. 287 >Ne, ne, mati!« ie preplašeno vzkliknil. jHočem... hočem k nje-mu... da...« Več Francek ni spravil iz grla. Glasno ihteč je padel na kolena in skril obraz v mamino krilo. Mati je s solznimi oemi gledala svojega edinca, ralilo pogladila njegove lase in čakala nadaljnjih besed. Nastal je molk. Slišalo se je le njegovo bridko ihtenje. »No, reci, zakaj ga potem hočeš iskati?« je končno mati z mehkim glasom vprašala. Toda Francek ni mogel govoriti, prevee so ga dušile solze. Naposled se mu je kakor krik izvila silna obtožba iz prsi: »Da mu povem, naj se vrne, ker sera jaz zažgal seuik!« Krčevito ihtenje m\\ je pretreslo vse ielo. lhtel in jokal je, kakor bi hotel iz-jokati vso bol, ki ga je žgala vse dolge dni v srcu. S trepetajočimi rokami je mati gladila svojega edinca in vroče solze so ji polzele po licu. »Sin moj!« je polna nsmiljenja zašepetala in mirno čakala. dokler se ni njen otrok izjokal. Ko se je naposled umiril, mu je dvignila glavo, ga nežno poljubila na čelo in dejala: >Stori, kakor čntiš, jaz ti bom pomagala!« Nato je vstala, šla v shrambo in napolnila torbo z najboljšimi prigrizki. Francek si je poln tipanja naprtil težko zalogo in se napotil v gozd. Ves dan je tiival po njem, pretaknil vse skrite koticke, toda o Milicu oi bilo sledu. Bled in izmučen se je vrnil pozno v noč domov. Iskal ga je tudi ves dtugi in tretji dan, a vselej se je vrnil še bolj žalosten in potrt. Tako bolno je že izgledal, da je mater zaskrbelo, in ko se je na-slednje jutro zopet odpravil na po(, ga je prosila: »Nikar se ioliko ne ženi, Francek, sai bo gotovo sam prišel v -?as.< »Ne, ne, mama, ti ga ne poznaš. Ne bo prišel, tudi ie bi umrl od lakote, zato ga moram najti,« je žaloslno odvrnil. »Če bi poslali naše hlapce in pastirje, da ga poiščejo? A ti se med-tem vlezi! Zdiš se mi bolanU »Ne, ne, maijial Bežal bi pred njimi, ne smemo ga preganjati ka-kor divjo zver. Jaz sam ga moram najti in najprej z njim govoriti. Danes ga grem iskat pod vrh, mogoče se skriva tam.« »Pa dobro, če misli«,« se je s težkim srcem vdala mati in Ftaucek i*e spet od.šel na pot. Tokrat se je vzpenjal naravnost v hrib. Dolgo je odil in plezal, poldan je že davno minui in že je bil listnati gozd globoko pod njira. Tudi smreke so se umaknile redkim macesnom. »Me-e-e!< je zdajci zameketalo visoko nad njim. »Miličeva sivka.t se je zdrznil, »gotovo je tudi Mihec tu!i Lah-koino kakor divja koza se je pognal navzgor. »Me-e-e!« je spet zameketalo, že mnogo bliže. Opresno, da ne bi preplašil koze in Mihea, se je Francek vzpen jal dalje. Tako je neslišno prilezel tik do trate pred jamo. Hipoma je obstal in se stisnil za skalo, zakaj zagledal je Mihca. Tam pred votlino je sedel in z zadovoljnim obrazom nekaj vneto rezljal in sesfavljal. Sivka pa se je mirno pasla v grmovju. Že je Francek hotel pohiteti k tovarisu, toda ne! »Saj bi ga preplašil in utekel bi,