FRANC PURG Veliko zvezda, 1987, les - medenina, vel. 2800 x 1000 x 80 cm osrednja knjižnica celje ? a^of Celjski zbornik 1987 YU-ISSN-0576-9760 Reprodukcija na ovitku: FRANC PURG: Velika zvezda, 1987, les — medenina, vel. 2800 X 1000 X 80 cm FRANC PURG, akad. kipar. Rojen 7. aprila 1955. leta v Ptuju. Študij na Akademiji za likovno umetnost (oddelek za kiparstvo) v Ljubljani je končal leta 1978. Deluje kot svobodni umetnik. Ukvarja se s kiparstvom, risbo in ilustracijo. Naslov: Aškerčeva 4, 63000 Celje. Risba poleg kiparskega dela igra pomembno vlogo v njegovem umetniškem izpovedovanju. Leto 1985 in sodelovanje na koloniji RIBNICA je pomenilo dokončno opredelitev njegove umetniške poti — emocionalnega sveta in opredelitve do novega materiala — granit in aluminij sta zamenjala les in medenina, in tako je nastal odličen opus PTICE — ciklus čistih plastičnih oblik največje širine. Z njim se je predstavil v Ljubljani, Ribnici in Celju, kot izreden gost pa tudi na mednarodni razstavi male plastike v Padovi. Za opus je prejel nagrado Delo meseca in požel odlično strokovno kritiko. (Iz utemeljitve za Prešernovo nagrado KSOC 1987) CELJSKI ZBORNIK 1987 P 1 %Liy \C/ CELJE 1987 Več kot 30 let že izhaja Celjski zbornik in s ponosom smemo trditi, da izhaja najdalj in najbolj redno med vsemi pokrajinskimi domoznanskimi zborniki. Povod za izid prve številke 1951. leta je bila 500-letnica Celja. Ze takrat je bil namen izhajanja zbornika določen — spremljati in proučevati vsa področja družbenega življenja, od gospodarstva do šolstva, zdravstva, kulture itd. Vendar je drugi zvezek izšel šele po šestih letih. Odtlej je zbornik izhajal dokaj redno, manj plodna so bila le leta 1977—1981, ko je izšla le ena knjiga. Potreba po aktualni informaciji je potrdila željo in odločenost izdajateljskega sveta po rednem vsakoletnem izhajanju. To se je tudi uresničilo. Že bežen pregled vsebine posameznih letnikov nam pove, da so v zborniku res našla svoj prostor vsa področja družbenega življenja v preteklosti in sedanjosti. Krog sodelavcev se je širil, prenekateri mlad strokovnjak je prav v Celjskem zborniku prvič zastavil svoje raziskovalno pero. Oblikovalci zbornika pa pri pridobivanju sodelavcev niso imeli lahkega dela. Tako tudi niso bila vsa področja družbenega življenja vedno enakovredno obravnavana. Le velika vztrajnost in osebna požrtvovalnost najožjih delavcev ob zborniku, zlasti urednikov — Tineta Orla, Gustava Grobelnika in Vlada Novaka — je lahko premagala prenekatero oviro. Veliko spodbujanja je bilo treba, da je avtor napovedano razpravo ali članek vendarle napisal, mnogo dokazovanja, da so sredstva res potrebna. Pa vendar ni več mogoče obiti dejstva, da predstavlja Celjski zbornik nepogrešljiv vir za poznavanje razvoja celjskega območja. V kulturni skupnosti bomo storili vse za redno izhajanje zbornika, saj bo le to pritegnilo širok krog sodelavcev, kar bo pomenilo tudi nenehno širjenje in poglabljanje njegove vsebine. V Celju, septembra 1987 Predsednica Kulturne skupnosti občine Uot ^UM^ Anka Aškerc, prof. umet. zgod. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK : 39 : 63(497.12—11)^1981« MILAN NATEK VELIKOST KMEČKIH GOSPODARSTEV V CELJSKI REGIJI LETA 1981 IZVLEČEK V članku je prikazana povprečna velikost zemljiške posesti po krajevnih skupnostih. Osvetljeno je razmerje med številom gospodinjstev in gospodinjstvi s kmečkimi gospodarstvi ter podana je njihova razmestitev po mestnih in drugih naseljih. Povprečna velikost kmečkih gospodarstev je razdeljena v šest skupin. Podrobneje je osvetljena njihova prostorska razmestitev po posameznih območjih celjske regije. Izračunana je korelacija med velikostjo kmečkih gospodarstev in odstotkom kmetijskega prebivalstva. V zaključnem delu je podana pregledna slika o številu kmečkega prebivadsitva po posameznih velikostnih skupinah kmečkih gospodarstev. SIZE OF THE FARMS IN THE CELJE REGION IN 1981 (Central Pa/rt of Eastern Slovenia) In the article the average size of the laimd tenure by the local communities is represented. The relatian between the number of the households and the house-holds with lan d tenure is illuminated and their airrangement by the town and other sattlements is given. The average size of the farms is divided into sdx groups. Their regional distribuition according to the individual areas of the Celje region is presen ted iin detail. The correlattion between the size of the farms and the percent of the agricultural populatdon is calculated. In the conclusiion a survey of the nuimber of the agricultural inhabitants by the individual size-groups of the farms is given. Avtor: Milan Natek, dipl. geograf, strokovni svetniik, Geografski inštitut Antona Meliiika, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana Uvod Podoba je, da je naš celotni povojni družbeno-gospodarski razvoj pospeševal drobljenje zemljiške posesti. Z najrazličnejšimi zakonskimi predpisi in normami, ki so sicer preprečevali koncentracijo zemljiške posesti v zasebnih rokah, je bila omogočena pospešena delitev nekdanjih sorazmerno že tako majhnih kmečkih obratov. V povojnih letih se je zmanjšala povprečna velikost slovenske kmetije od 7,68 ha (1953) na 5,62 (1981), to je za 26,8 % (Statistički godišnjak 1954; Popis prebivalcev 1981). V zadnjih dvajsetih letih (1960—1981) se je zmanjšala na Slovenskem zemljiška posest v povprečju za 1,08 ha (to je za 16,1 %). Ob tem ugotavljamo, da se je v tem času areal zasebnih zemljišč hitreje manjšal (— 19 %), kot je nazadovalo število posestnikov (— 3,3 %). In v tem je tudi vzrok naglega upada velikosti kmečkega obrata. Navedene ugotovitve, ki so veljavne in značilne za celotno slovensko ozemlje, smemo v mnogočem in posplošene uporabiti tudi za območja celjske regije. Zanjo je namreč značilno, da je v zadnjih dveh desetletjih (1960—1981) izgubila 256 ha rodovitne zemlje na račun širjenja naselij, industrijskih obratov, izgradnje prometnega omrežja, preureditev ali zajezitev rečnih strug itd. Na drugi strani pa je širjenje zemljišč družbenega sektorja kmetijstva, ki je bilo v stalnem vzponu, izpodrivalo in drobilo zemljiško posest kmečkih obratov na najrodovitnejših predelih celjske regije. Poleg tega ne smemo zanemariti razpršene industrializacije, ki je nemalo prispevala k nagli deagrarizaciji podeželja kakor tudi k zaposlitvenim spremembam in socialnim preslojitvam znatnega dela podeželskega prebivalstva. V sklopu nakazanih razvojnih teženj, ki so oblikovale socialno in gospodarsko podobo posameznim območjem celjske regije, moramo iskati tiste domače in notranje pokrajinske vzmeti, ki so spodbujale in usmerjale razkroj obstoječega kmetijskega gospodarskega sistema. Med njegovimi pomembnimi nosilci sta tudi zemljišJko-posestna struktura in zemljiško-posestni odnosi. Zemljiško-posestni odnosi pojasnjujejo, v čigavih rokah je zemlja kot osnovno sredstvo kmetijske proizvodnje. Zemljiško-po-sestna struktura pa prikazuje razčlenjenost zemljiških posestnikov po velikostnih skupinah njihovega zemljišča (Efconomski leksikon, 1975, 978; Poljopri-vredna enciklopedija, 2, 1970, 661—662). Razvoj zemljiško-posestne strukture je bil odvisen od številnih družbenih, gospodarskih in pokrajinskih danosti, ki so neposredno vplivale na socialno podobo določenega območja. V njej so zarisani sočasni odnošaji med posameznimi prvinami geografskega okolja. Kakorkoli že vrednotimo zemljiško posest, ugotavljamo, da je v njej zarisan kompleksen razvoj pokrajine od srednjega veka dalje. Toda človek je s svojim delom in neposrednim odnosom do zemlje vtisnil kmečkim obratom tisti razpoznavni pečat, ki pomaga razločevati in razmejevati posamezna območja. Podrobnejša zemljiško-posestna struktura celjskega območja, in sicer po posameznih občinah, je že bila prikazana v Celjskem zborniku 1985. Ugotovljeno je bilo, da je celjska regija v pokrajinskem sistemu izredno heterogeno ozemlje, zato so tudi bile tako očitne razlike v posestni sestavi med posameznimi občinami (Natek, 1985, 96—97). Zemljiška posest je neposredno odvisna od naravnih danosti in od številnih gospodarskih in socialnih prilik in sestavin, ki so v posameznem obdobju družbeno-gospodarskega razvoja vzpo- stavljale, spreminjale in preoblikovale svoj nekdanji odnos do kmečkih obratov. Ob tem ugotavljamo, da je naravno-geografski okvir, ki je bil vselej izrednega pomena za izoblikovanje pokrajinske podobe, med tistimi pomembnimi prvinami, ki so skozi stoletja ohranile svojo moč in veljavo pri oblikovanju zemljiške posesti. In prav s tega vidika smo želeli prikazati današnjo velikost kmečkih gospodarstev na celjskem območju. Osnovo za pregled teritorialne raznolikosti v velikosti kmečkih obratov smo zasnovali po krajevnih skupnostih. Čeprav le te niso naše najmanjše teritorialne enote (manjši od njih so naselja in katastrske občine), pa vendarle v večini primerov predstavljajo zaokrožene teritorialne družbeno-politične enote. Na območju celjske regije je bilo 151 krajevnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu KS) ob zadnjem popisu prebivalcev leta 1981, tki nam daje tudi osnovni vpogled v kmečka gospodarstva in njihovo proizvodno usmerjenost. Na podlagi izračunanih podatkov o povprečni velikosti kmečkih gospodarstev po krajevnih skupnostih celjske regije smo dobili vpogled v obstoječe razločke med njimi. 2e oris zemljiško-posestne strukture na celjskem območju (Na tek, 1985) je nakazal razvidne razlike med posameznimi občinami. V njih smo slutili, da so v vzročno-genetski povezanosti z osnovnimi pokrajinskimi prvinami in sestavinami. To pa je v marsičem potrdila predstavljena analiza velikosti kmečkih obratov po krajevnih skupnostih. Razmerje med številom gospodinjstev in kmečkih gospodarstev Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 31. 3. 1981 je evidentiral med drugim tudi zemljiške posestnike. Z nadaljnjo obdelavo zbranega gradiva so bila gospodinjstva z zemljiško posestjo razdeljena v dve skupini: 1. gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom* in 2. gospodinjstva brez kmečkega gospodarstva. Tokrat nas zanimajo kmečka gospodarstva, predvsem njihova velikost. Podrobnejša členitev statističnega gradiva je pokazala, da je bilo v celjski regiji 38,7 % gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom. To pomeni, da je imelo celjsko območje znatno višji delež gospodinjstev s kmečkimi obrati, kot je znašal njihov delež za celotno republiko (32,3 %). Če iz te primerjave izločimo Ljubljano oziroma njenih pet občin, dobimo za preostali del SR Slovenije podatek (38 %), ki se dokaj dobro ujema z deležem gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom v celjski regiji. Ta primerjava med drugim pokaže, da je celjsko območje kot celota, kljub prenekaterim raznoterostim, s svojimi razvojnimi značilnostmi že dlje časa na ravni slovenskega povprečja. * Gospodinjstvo, iki je imeto ali je obdelovalo' najmanj 10 arov obdelovalne zemlje (t. j. njive, vrtovi, sadovnjaki, vinogradi in travniki), je imelo kmečko gospodarstvo. Gospodinjstvo je imelo kmečko gospodarstvo tudi tedaj, ko nd uporabljalo 10 arov obdelovalnih površin, vendar je imelo najmanj: — kravo 'in tele ali mlado govedo, — kravo in dve odrasli drobnici iste vrste, — pet odraslih ovac, ali — tri odrasle prašiče, ali — štiri odrasle ovce in prašiča, ali — 50 vratov odrasle perutnine, ali — 20 čebeljih panjev. Gospodinjstvo ni imelo kmečkega obrata, Č3 ni izpolnjevalo navedenih kriterijev. (Prim.: Popis kmetijstva 1969. Statistično gradivo št. 20/70, str. 8, Ljubljana 1971; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. 3. 1981. Končni rezultati po občinah. Rezultati raziskovanj št. 282, str. 8, Ljubljana 1982.) Legenda k sliki 1. Razporeditev krajevnih skupnosti: občina Celje: 4 = Dobrna, 6 = Frankolovo, 8 = Hudinja, 10 = Ljubečna, 11 = Medlog, 13 = Ostrožno, 14 = Otok — Savinja! 17 = Pod Gradom, 18 = Strmec pri Vojniku, 19 = Svetina, 20 = Skofja vas, 21 = Šmartno v Rožni dolini, 22 =štore, 23 = Teharje, 24 = Trnovlje pri Celju in 25 = Vojnik. Niso posebej označena območja KS Aljažev hrib. Center, Dečkovo naselje, Dolgo Polje, Gaberje, Lava, Nova vas, Otok — K. Destovnik Kajuh, Otok — Slavko Slander; občina Laško: 1 = Breze, 2 = Jagnjenica, 3 = Jurklošter, 4 = Laško, 5 = Marija Gradec, 6 = Radeče, 7 = Rečica pri Laškem, 8 = Rimske Toplice, 9 = Sedraž] 10 = Svibno, 11 = Vrh nad Laškem, 12 = Vrhovo, 13 = Zidani Most; občina Mozirje: 1 = Bočna] 2 = Gornji Grad, 3 = Ljubno ob Savinji, 4 = Luče ob Savinji, 5 = Mozirje, 6 = Nazarje, 7 = Nova Štifta, 8 = Rečica ob Savinji, 9 = Solčava, 10 = Šmartno ob Dreti; občina Slovenske Konjice: 1 = Bezina, 2 = Brdo — Vešenik, 3 = Draža vas, 4 = Gabrovlje, 5 = Gorenje pri Zrečah, 6 = Gruš-kovje, 7 — Jernej pri Ločah, 8 = Konjiška vas, 9 = Loče pri Poljčanah, 10 = Polene, 11 = Resnik, 12 = Skomarje, 13 — Slovenske Konjice, 14 = Soiek — Kamna Gora, 15 - Stranice, 16 — špitalič pri Slovenskih Konjicah, 17 = Tepanje, 18 = Vitanje, 19 = Zbelovo, 20 = Žiče, 21 = Zreče, 22 = Žiče; občina šent j ur pri Celju: 1 = Blagovna, 2 = Dobje pri Planini, 3 = Dramlje, 4 = Gorica pri Slivnici, 5 = Ka-lobje, b ~ Loka pri žusmu, 7 = Planina pri Sevnici, 8 = Ponikva pri Grobelnem, 9 -- Prevorje, 10 = Šentjur-center, 11 = Šentjur-okolica; občina Šmarje pri Jelšah: 1 = Bistrica ob Sotli, 2 = Buče, 3 = Dobovec pri Rogatcu, 4 - Donačka Gora, 5 = Kostrivnica, 6 = Kozje, 7 — Kristan Vrh, 8 — Lesično, 9 = Mestinje, 10 = Osredek, 11 = Podčetrtek, 12 = Podsreda, 13 = Polje ob Sotli, 14 = Pristava pri Mestinju, 15 = Rogaška Slatina, 16 = Rogatec, 17 = Sladka Gora, 18 = Stojno selo, 19 = Šentvid pri Grobelnem, 20 = Šmarje pri Jelšah, 21 = Tinsko, 22 = Vinski vrh pri Slivnici, 23 — Virštanj, 24 = Zagorje, 25 = Zibika; občina Velenje: 1 = Bele Vode, 2 = Bevče, 3 = Cirkovce, 4 = Družmirje — Gabrke, 5 = Gorenje, 6 = Lokovica, 7 = Paka pri Velenju, 8 = Plešivec, 9 = Pod-kraj — Kavče, 10 = Ravne, 11 = Skorno — Florijan, 12 = Šentilj, 13 = Škale, 14 = Šmartno ob Paki, 15 = Šoštanj, 16 = Topolšica, 19 = Velenje — Konovo, 20 = Velenje — Pesje, 21 = Velenje — Stara vas, 22 = Velenje — Staro Velenje, 23 = Velenje — šalek, 25 — Zavodnje; niso posebej označena območja KS Velenje •— center — desni breg, Velenje — center — levi breg, Velenje — Šmartno; občina Žalec: 1 = Andraž nad Polzelo, 2 = Braslovče, 3 = Galicija, 4 = Gomilsko, 5 = Gotovlje, 6 = Griže, 7 = Letuš, 8 = Liboje, 9 = Petrovče, 10 = Polzela, 11 = Ponikva pri Žalcu, 12 = Prebold, 13 = Šempeter v Savinjski dolini, 14 = šešče pri Preboldu, 15 = Tabor, 16 = Trnava, 17 = Vinska Gora, 18 = Vransko, 19 = Vrbje, 20 = Žalec. Različne pokrajinske značilnosti, ki s svojo heterogenostjo razbijajo eno-vitost v pokrajinski fiziognomiji, so nemalo prispevale k oblikovanju različnega deleža gospodinjstev s kmečkimi obrati. Največ takih gospodinjstev je bilo v občinah, ki so imele nadpovprečno visok delež kmetijskega prebivalstva. To potrjuje tudi izračun korelacije med odstotkom kmetijskega prebivalstva in odstotkom gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom. Ugotovili srno, da je bila med navedenima pojavoma zelo velika povezanost (r = + 0,95550): čim večji je bil delež kmetijskega življa, tem večji je tudi odstotek gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom. Izračunani koeficient korelacije kaže, da je med obravnavanima pojavoma tesna povezanost, ki se bliža že funkcionalni povezavi. Tudi determinacijski koeficient (r2 = 0,91298), ki pojasnjuje, kolikšen del povezave med pojavom odpade prav na računano povezavo, je izredno visok. Na kratko zapisano: delež kmetijskega prebivalstva je odvisen od različnih dejavnikov: kar 91,3 % vplivov odpade na povezanost gospodinjstev s kmečkimi obrati in le slabih 9 % smemo pripisati še drugim, nenaštetim činiteljem. Še vedno sta število in delež kmetijskega prebivalstva tesno povezana z gospodinjstvi, ki imajo kmečke obrate. Kljub nagli deagrarizaciji in sorazmerno hitremu širjenju zemljišč družbenega sektorja kmetijstva ugotavljamo, da glavnina kmetijskega prebivalstva, tudi tistega, ki ne dela doma, temveč je zaposleno v kmetijskih zadrugah in kombinatih ter na drugih področjih organizirane družbene kmetijske proizvodnje, še vedno živi v družinah, oziroma v gospodinjstvih, ki imajo kmečko gospodarstvo. Sorazmerno največ gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom je bilo na območjih šmarske (67,5 %), šentjurske (64,5 %), mozirske (51,8 %) in konjiške občine (50,1 %), najmanj pa v naseljih velenjske (20,8 %) in celjske občine (22,8 %). Vrednosti za občini Žalec (39,9 %) in Laško (43,7 %) sta bili v mejah regijskega povprečja. Podrobnejša razčlenitev predstavljenega gradiva, in sicer po območjih krajevnih skupnosti, nam je odgrnila vpogled v stanje, ki se v mnogočem razlikuje in oddaljuje od občinskih povprečkov. TABELA 1. Število gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom v mestih in drugih naseljih po občinah celjske regije leta 1881 Občina Skupaj Mestna naselja Druga naselja vsa kmečka vsa kmečka vsa kmečka Celje 21.529 4.899 14.395 1.537 7.134 3.362 Laško 5.753 2.515 864 85 4.889 2.430 Mozirje 4.584 2.375 521 116 4.063 2.259 Slovenske Konjice 5.620 2.813 2.061 433 3.559 2.380 Šentjur 5.172 3.337 678 132 4.494 3.205 Šmarje 8.898 6.008 1.722 392 7.176 5.616 Velenje 11.728 2.440 8.451 701 3.277 1.739 Žalec 11.188 4.460 1.505 144 9.683 4.316 Celjska regija 74.472 28.847 30.197 3.540 44.275 25.307 V občini Celje je bilo največ gospodinjstev s kmečkimi obrati v KS Šmartno v Rožni dolini, Strmec in Svetina (med 75 in 76 %), najmanj, in sicer med 5 in 10 % na območjih KS Center, Nova vas, Gaberje, Otok — K. Destov-nik-Kajuh in Dečkovo naselje. V občini Laško so bile KS Laško, Radeče in Zidani most z najnižjim deležem gospodinjstev s kmečkimi gospodarstvi (od 26,4 do 28,6 %), najvišji delež takih gospodinjstev so imela območja KS Vrh nad Laškim (91,6 %), Breze (85,6 %), Vrhovo (75,5 %) in Jurklošter (75,8 %). Precej manjše so bile zadevne razlike med krajevnimi skupnostmi v Gornji Savinjski dolini. Največji odstotek gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom sta imeli KS Nova Štifta (69 %) in Šmartno ob Dreti (71 %), najnižji pa naselja v območjih KS Nazarje (36,5 %) in Gornji Grad (44,4 %). V konjiški občini je bilo šest KS, kjer je bilo več kot 80% gospodinjstev s kmečkimi obrati. Sorazmerno največ jih je bilo v KS Resniik (96,4 %), ki se razprostira po južnih pobočjih Pohorja ter na območju Jerneja (93,8 %), ki je nameščen na nizkih Dravinjskih goricah. V ostalih štirih predelih (Gorenje pri Zrečah, Sojek — Kamna Gora, Špitalič pri Slovenskih Konjicah in Grušovje) je bilo gospodinjstev brez kmečkih obratov med 11 in 19 %. V KS Slovenske Konjice (21 %) in Zreče (31,3 %) pa je bilo najmanj gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom. Na območju šentjurske občine je imela KS Šemtjur-center le 19,5% gospodinjstev s kmečkimi obrati, v štirih predelih, in sicer na območju KS Loka pri Zusimu (81,3 %), Dobje pri Planini (85,1 %), Prevorje (88,4 %) in Kalobje (90 %) pa je bilo največ takih gospodinjstev. Zanimivo je, da so bile zadnje štiri KS osredotočene na zatišne in hribovske predele med Tolstim vrhom (834 m) in Rudnico (686 m). V šmarski občini je bilo kar 17 KS, ki so imele več kot 80 % gospodinjstev s kmetijami. Z največjim odstotkom takih gospodinjstev so bile KS Osredek (100 %), Virštajn (95,5 %), Zibika (94,5 %), Zagorje (94,1 %), Tinsko (92,8 %) in Buče (91,7 %). Med gospodinjstvi v Rogatcu (19,7 %) in Šmarju pri Jelšah (21,1 %) jih je bilo najmanj s kmečkim gospodarstvom. Za Velenjsko kotlino in njeno obrobje, ki v upravno-političnem pogledu spada v okvir velenjske občine, je bilo največ gospodinjstev brez kmečkih gospodarstev. Razumljivo je, da so ta prevladovala v izrazito mestnih in obmestnih predelih, kjer je bilo le med 5 in 10 % gospodinjstev s kmečkim obratom (npr. Velenje-center desni in levi breg, Velenje-Šmartno, Velenje-Salek in Šoštanj). Razmeroma največ gospodinjstev s kmečkim obratom je bilo na območjih KS Cirkovce (80,8 %) in Plešivec (80,5 %), ki segata s svojimi samotnimi kmetijami v Šentviške hribe in na območje Graške gore. Tudi KS Ravne (62,3 %) in Zavodnja (56,8 %) sta imeli nad polovico gospodinjstev s kmečkim obratom. V žalski občini sta imeli območji KS Ponikva pri Žalcu (81,3%) in Andraž nad Polzelo (75 %) nad tričetrtine gospodinjstev s kmetijo, najmanj pa jih je bilo v Žalcu (11,5 %), Libojah (28,1 %), na Polzeli (29,6 %), v Petrov-čah (31,9 %) itd. Pregled deleža gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom je pokazal, da le-ta prevladujejo v izrazito kmečkih predelih, ki so odmaknjena od industrijskih in drugih neagrarnih krajevnih središč. Kolikor večji je bil odstotek kmetijskega prebivalstva, toliko manj je bilo gospodinjstev brez zemlje. Skozi več desetletij so bila mesta in industrijski kraji tista pokrajinska preoblikovalna središča, ki so s svojimi najraznovrstnejšimi vplivi razkrajala obstoječo gospodarsko in socialno podobo svojih zaledij. Podoba je, da so bile prometnice tisti pomemben posrednik in prevodnik najrazličnejših novosti, ki jih je porajala in prinašala neagrarna proizvodnja v mestih. Moči in učinki domala vseh novosti, zlasti še na področju načina vsakdanjega življenja, so pojemali in slabeli z oddaljenostjo njihovega izvora. Ob tem ne smemo prezreti obstoječe socialne podobe posameznih območij. Cim bolj enovita je bila socialna sestava naselja, tem bolj enotno je sprejemalo ali odklanjalo novotarije, ki so spreminjale in bogatile človekov odnos do dela in življenja, do zemlje in okolja in sploh do vseh podedovanih vrednot. Odmaknjenost posameznih naselij od vsakdanjega življenjskega utripa, ki so ga spodbujale in usmerjale industrijske in druge dejavnosti, je povzročila, da so ostala nerazvita z avtar-kičnim kmetijstvom in v zadnjih povojnih letih so bila podvržena strahotnim učinkom depopulacije. Delež gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom moremo ovrednotiti tudi z geografskega vidika. Pri tem ne smemo zanemariti tistih naravnih in soci-alno-gospodarskih in pokrajinskih prvin, ki so neposredno vplivale na velikost in gospodarsko-proizvodno usmerjenost kmetij. Podoba je, da so bila območja s prevlado velikih hribovskih kmetij, ki so praviloma tudi oddaljena od mest in industrijskih središč, dlje časa nedovzetna za prenekatere novosti, ki so jih porajale in vnašale v način vsakdanjega življenja številne neagrarne gospodarske panoge in druge dejavnosti. Tudi v hribovdko-gričevnatem svetu Kozjanskega pa v Obsotelju, Dravinjskih goricah kakor tudi v Ložniškem gri- čevju med Celjsko in Velenjsko kotlino, kjer prevladuje razdrobljena zemljiška posest, se je vse do danes ohranila prevlada gospodinjstev, ki imajo kmečko gospodarstvo nad tistimi, ki so brez njega in so po nastanku tudi mlajša. Gospodinjstva s kmečkimi gospodarstvi v mestnih* in drugih naseljih Z urbanizacijo podeželja, ki jo je sprožila industrializacija, so se v temeljih spremenili poglavitni nosilci smeri gospodarskega in socialnega napredka. S tem se niso spreminjali samo zaposlitvena sestava prebivalstva, pokrajinska fiziognomija, kmetijska proizvodnja (Kokole, 1969, 5), temveč tudi načini vsakdanjega življenja najrajzličnejših socialnih slojev prebivalstva. Kolikor hitrejša je bila deagrarizatija, toliko vidnejši so bili urbanizacijski učinki v naseljih in pokrajini. Meje mestnih naselij so se razširile na nekdanja obmestja in celo na podeželje. S tem so se spreminjali obseg in način proizvodnje kmečkih gospodarstev. Toda učinki urbanizacije, ki so nezadržema prodirali na podeželje, so bili močnejši in vabljivejši od ustaljenega in počasi spreminjajočega življenja na kmetijah (Kokole, 1969, 12—13). Zato ni presenetljivo, da je urbanizacija »požirala« kmetije in le najbolj trdne so se ji lahko upirale dlje časa. Vsekakor je urbanizacija našega podeželja pomembno vplivala na silno razdrobljenost zemljiške posesti, ki ni bila več sposobna s svojimi pridelki preživljati družin. Zato na urbaniziranih območjih prevladujejo mešane kmetije, katerih gospodarji ali njihovi otroci ali drugi družinski člani so v čedalje večjem številu zaposleni izven domačije, in sicer v najrazličnejših neagrarnih dejavnostih. Razumljivo je, da gospodinjstva s kmečkimi gospodarstvi prevladujejo v nemestnih naseljih. Njihov delež je na celjskem območju znašal 87,7 %, preostalih 12,3 % kmečkih gospodarstev oziroma njihovih lastnikov je bilo v mestnih naseljih. Primerjava s celotno SR Slovenijo kaže, da je bil delež kmečkih gospodarstev v mestnih naseljih celjske regije pod republiškim povpreč-kom (15,9 %). Vzroke za to moremo iskati med drugim tudi v nižjem odstotku mestnega prebivalstva na celjskem območju (36,1 %), kot je bil njegov delež v republiki (48,9 %). Členitev zadevnih podatkov po občinah celjske regije je po-kazala, da sta bila odstotek mestnega ali nemestnega prebivalstva in delež gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom v mestnih in drugih naseljih v tesni medsebojni povezavi oziroma odvisnosti. Vrednost korelacijskega koeficienta med navedenima pojavoma je znašala r = + 0,93197. Tudi vrednost determinacijskega korelacijskega koeficienta je bila visoka (r2 = + 0,86857). Največ gospodinjstev s kmečkimi gospodarstvi je bilo v mestnih naseljih celjske in velenjske občine (31,4 % oziroma 28,7 %) pa tudi v konjiški občini (15,4 %) je bil njihov delež nad regijskim povprečjem (12,3 %). V vseh drugih * Med mestna naselja po občinah celjske regije so uvrščena naselja: obč. Celje: Babno, Celje, Lava, Lisce, Ložniica pri Celju, Ostrožno, Polule, Spodnja Dobrova, Zagrad, Zgornja Hudinja; obč. Laško: Laško; obč. Mozirje: Mozirje; obč. Slovenske Konjice: Blato, Slovenske Konjice in Zreče; obč. Šentjur: Šentjur pri Celju; obč. Šmarje: Šmarje pri Jelšah in Rogaška Slatina ; obč Velenje: Šoštanj in Velenje; obč. Žalec: Žalec. območjih obravnavane regije je bilo 95 % in več gospodinjstev s kmečkimi obrati razmeščenih v nemestnih naseljih. (Podrobnosti so prikazane v tabeli 1.) Z urbanizacijo vasi je bila sprožena nezadržna deagrarizacija podeželja. Med njenimi vzporednimi učinki spremljamo nagle spremembe v zaposlitveni strukturi prebivalstva, v menjavi socialno-gospodarske sestave gospodinjstev, v drobljenju zemljiške posesti, ki je čedalje hitreje prehajala v posest domačega ali priseljenega deagrariziranega prebivalstva itd. (prim. tudi K o k o 1 e , 1969, 13 in si.). V tem pogledu se odpira zanimivo vprašanje o zaposlitveni in proizvodni usmeritvi gospodinjstev s kmečkimi obrati v mestnih naseljih. Ali je njihova proizvodnja prvenstveno usmerjena in namenjena potrebam lastnega gospodinjstva ah pa je njihov pridelek namenjen trgu? Podatki kažejo, da je med deležem urbaniziranega prebivalstva in odstotkom kmečkih gospodarstev v mestnih naseljih, ki proizvodno sodelujejo s kmetijsko zadrugo ali kombinatom, zelo majhna medsebojna povezava (r = — 0,28369). Delež mestnih kmečkih gospodarstev, ki so sprejela na svojih posestvih usmerjeno tržno proizvodnjo, je bil najvišji na območju mozirske (8,6 %) in konjiške občine (8,1 %), najnižji pa v mestnih naseljih laške (3,5 %), šmarske (3,6 %), velenjske (4,9 %) in celjske občine (5,1 %). Deloma je to razumljivo, saj so merila v povprečju le po 1,26 ha, v drugih, nemestnih naseljih pa 5,91 ha. Ce upoštevamo, da so imeli kmečki obrati v mestnih naseljih celjske regije le po 0,76 ha obdelovalne zemlje, je toliko bolj razumljiva odločitev njihovih gospodarjev, da gojijo in pridelujejo prvenstveno pridelke za svoje lastne potrebe. Tudi v pogledu velikosti zaostajajo kmečki obrati v mestnih naseljih celjske regije za slovenskim povprečjem, in sicer skoraj za štiri desetine (1,26 ha : 2,13 ha). Nekatere odločilne vzroke za to moramo iskati tudi v geografski legi celjskega območja; večina njegovega ozemlja je že pod subpanonskimi podnebnimi vplivi. In za ta območja je značilno, med drugim tudi manjša oziroma razdrobljena zemljiška posest. Povprečna velikost kmečkih gospodarstev po krajevnih skupnostih Povprečna velikost kmečkih obratov po občinah celjske regije je bila podrobneje predstavljena v Celjskem zborniku 1985 (str. 88—91). Ker so občine precej obsežne in ponavadi združujejo različne pokrajinske enote v upravno-teritorialno skupnost, ne pride do polne veljave njena ozemeljska heteroge-nost. Ugotovitve kažejo, da je prav v pokrajinski raznoterosti utemeljen pre-nekateri temeljni razlog za osnovne razlike v velikosti kmečkih obratov. Popolnejšo pokrajinsko podobo o zemljiško-posestnih razmerah bi dobili, če bi velikost kmečkih gospodarstev prikazali po naseljih. Na ozemlju celjske regije je 817 oziroma 824 naselij, ki so danes vključena v 152 krajevnih skupnosti (SL 85, str. 58—59 in 593). Ponekod je tudi .krajevna skupnost sestavljena iz različnih naravnih in pokrajinskih enot, zato so marsikdaj s povprečki zabrisane krajevne značilnosti. Kljub temu pa dajejo predstavljenim pojavom mnogotero pokrajinsko razsežnost, ki izžareva posebnosti v okviru celote. Velikost kmečkih gospodarstev, ki je prikazana po krajevnih skupnostih, smo razdelili v šest skupin, in sicer: a) do 1 ha, b) 1,1—3,0 ha, c) 3,1—5,0 ha, č) 5,1—8,0 ha, d) 8,1—10,0 ha, e) 10,1 ha in več. 1. Prva, najmanjša velikostna skupina kmečkih obratov, ki so imeli v povprečju manj kot 1 ha zemlje, od tega 0,54 ha ali 70,5 % obdelovalnih površin, je bila razširjena v 13 krajevnih skupnostih. Ta skupina kmečkih gospodarstev je bila omejena predvsem na ožje — osrednje dele Celja in Velenja, zajemala pa je tudi osrednji del Šentjurja. (Vse podrobnosti prim. v tabeli 2 in na sliki 2.) 2. Skupina krajevnih skupnosti, ki so imele povprečno velikost kmečkih gospodarstev od 1,1 do 3 ha, je bila neposredno naslonjena na stara mestna jedra in na nekdanja večja in pomembnejša trška naselja. Kmečki obrati te velikostne skupine so ali v mestnih naseljih ali v njihovem neposrednem obrobju ali zaledju kakor tudi v industrijskih območjih. V tem oziru je najbolj nazoren primer Celja: krajevne skupnosti s kmečkimi gospodarstvi s povprečno velikostjo od 1,1 do 3 ha obdajajo kot venec s treh strani mestno jedro. Središče novega Velenja je z vzhodne in južne strani obdano s podobnimi KS; v to velikostno skupino kmečkih gospodarstev sodi tudi KS Šoštanj. Sredi Spodnje Savinjske doline predstavljata KS Vrbje in Žalec osamljeni otok kmečkih gospodarstev te velikostne skupine. Na konjiškem območju spadajo v to skupino KS Bezina, Brdo, Slovenske Konjice in Zreče, slednji dve kot najbolj industrializirani in urbanizirani jedri Dravinjskih goric. V območju šmarske občine sta v to posestno skupino uvrščeni KS Rogaška Slatina in Rogatec, medtem ko takih območij ni ne v laški in mozirski in ne v šentjurski občini. Povprečna velikost kmečkih gospodarstev v navedenih območjih, to je druge velikostne skupine, je merila 2,14 ha, od tega je pripadalo 59,5 % obdelovalnim površinam. HABELA 2. Krajevne skupnosti celjske regije po številu kmečkih obratov in obsegu njihovega zemljišča (sfanje 1981) Posestna skupina Število KS Število kmečkih gospodarstev Skupna površina (v ha) Obdelovalna površina (ha) Do 1 ha 13 1.404 1.075 758 1,1— 3,0 ha 22 3.976 8.481 5.043 3,1— 5,0 ha 42 9.644 38.387 20.016 5,1— 8,0 ha 46 9.445 56.265 27.912 8,1—10,0 ha 11 2.139 18.576 6.889 10,1 ha in več 17 2.239 31.118 9.249 Celjska regija 151 28.847 153.902 69.867 3. V skupino kmečkih gospodarstev, ki so merila od 3,1 do 5 ha, smo uvrstili 42 KS. Tudi zanje je značilno, da z vseh strani obkrožajo prejšnji dve velikostni skupini kmečkih gospodarstev. KS s to velikostjo posestev zavzemajo osrednje ravninske predele in gričevnato kotlinsko obrobje. V sklenjenem pasu zajemajo dolino Pake pod Gorenjem, osrednji del Spodnje Savinjske doline, območje Šmartnega v Rožni dolini in dolino Hudinje pod Soeko navzdol. Na jugu je razširjena na nekdanje premogovniško območje (Liboje in Griže) pa na KS Laško in Šedraž. Na vzhod se nadaljuje v sklenjenem pasu po voglajnskem pod olju v porečje Mestinščice, vanj pa je vključen tudi svet ob Tinskem in Olimskcm potoku. Na območju konjiške občine so KS s to velikostno skupino kmečkih gospodarstev razdeljena v dva ločena dela: na vzhodu zavzemajo Dravinjsko dolino med Konjicami in Poljčanami, na severozahodu pa svet ob Dravinji med Resnikom in Skomarjem oziroma Konjicami. Na skrajnem severovzhodnem obrobju celjske regije uvrščamo v to skupino tudi KS Dobovec pri Rogatcu in Stojmo selo. Na skrajnem jugozahodnem delu obravnavane regije spadata v to velikostno skupino KS Radeče in Vrhovo. V Gornji Savinjski dolini ni bilo KS, ki bi sodile v to skupino velikosti kmečkih gospodarstev. Povprečna velikost kmečkega gospodarstva v tretji skupini je merila 3,98 ha; na obdelovalno zemljo je odpadlo 52,2% zemljiške posesti. 4. Krajevne skupnosti s povprečno velikostjo kmečkih gospodarstev od 5,1 do 8,0 ha so bile najštevilnejše na celjskem območju (46 ali 30,5 %). Z večjim ali manjšim številom so bile zastopane v vseh občinah obravnavane regije. V največjem številu so zavzemale skrajno jugovzhodno območje celjske regije, to je osrednji del Kozjanskega. Naslednje obsežnejše območje sestavljajo KS šentjurske in konjiške občine, in sicer v predelu med dolinama Voglajne in Dravinje. V to velikostno skupino kmečkih gospodarstev spadajo še KS v osrednjem delu Ložniškega gričevja med Celjsko in Velenjsko kotlino, v svetu med Velunjo in Bečovnico pa v Zadrečki dolini predeli pod Gornjim Gradom in KS Rečica ob Savinji. Sklenjeni pas četrte velikostne skupine se preko severovzhodnega dela Dobrovelj nadaljuje po desnem bregu Savinje in zajame še hribovski svet pod Mrzlico (1122 m). V laški občini zajema ozemlje KS Marij a-Gradec in Rimske Toplice, v vzhodnem delu šmarske občine pa svet pod Donačko goro (882 m). Skratka, tudi za to skupino KS lahko trdimo, da predstavljajo v večini primerov vmesni pas, oziroma stopnjo med prejšnjo in naslednjo skupino. Druga značilnost je v tem, da so KS te velikostne skupine kmečkih gospodarstev razširjene po vseh občinah celjske regije, kar za prejšnje tri skupine ne moremo trditi. Povprečna velikost kmečkih gospodarstev v četrti skupini je znašala 5,96 ha, od tega so obdelovalne površine zavzemale 2,96 ha ali 49,6 %. 5. Skupina KS s povprečno velikostjo kmečkih obratov med 8,1 do 10 ha je bila najmanjša, obenem pa tudi razbita na več osamljenih območij. Najobsežnejše in sklenjeno območje te velikostne skupine kmečkih gospodarstev se je širilo iz Šmartnega ob Dreti preko zahodnih Dobrovelj in doline Bolsike do Posavskih hribov, med Veliko (Cemšeniško, 1.204 m) in Reško planino (925 m), ki je na vzhodu. V laški občini so bila štiri taka območja s petimi KS (Breze, Jagnjenica, Rečica pri Laškem, Vrh nad Laškim in Zidani Most), in eno v šmarski občini, in sicer Osredek pod Velikim Trobojnikom (653 m), v povirju Rakouce. V celjsiki občini smo mogli v to skupino uvrstiti KS Dobrno, v žalski pa andraško območje in v Gornji Savinjski dolini ozemlje mozirske krajevne skupnosti. Vsa našteta območja zavzemajo predvsem hribovski svet, ki je poseljen s samotnimi kmetijami. Povprečna velikost kmetij te velikostne skupine je merila 8,69 ha, od tega je odpadlo 31,1 % na obdelovalno zemljo. 6. V sedemnajstih KS je povprečna velikost kmečkih gospodarstev presegala 10 ha. Ta območja so zavzemala večino alpskega dela Gornje Savinjske doline pa skrajno zahodno in severno obrobje velenjske občine na območju Zavodnja in Šentviških hribov med Smrekovcem (1.577 m) in Graško goro (825 m) oziroma Hudo luknjo. Na konjiškem območju imajo največje kmetije tiste KS, ki segajo na južna pobočja Pohorja, in sicer v povime dele Hudinje in Dravinje. KS Svetina je edina v celjski občini, kjer so merile kmetije v povprečju nad 10 ha. V laški občini sta bili dve takšni KS, in sicer Jurklošter in Svibno. V drugih občinah celjske regije (Šentjur, Šmarje in Žalec) ni bilo predelov z največjimi kmečkimi obrati. Kmečka gospodarstva šeste skupine so imela po 13,9 ha zemlje, od tega 4,13 ha ali 29,7 % obdelovalnih površin. To je bila njihova povprečna velikost, ki pa je bila od kraja do kraja zelo raznolika. Največje kmetije so bile na območju KS Solčava (36,1 ha; prim. tudi Meze, 1963 in 1980), Bele Vode (24,9 ha), Zavodnja (23,1 ha; pri m. tudi Marolt, 1970), Skomarje (17,1 ha), Resnik (16,9 ha), Luče (16,5 ha), Cirkovce (14,8 ha), Nova Štifta (14,8 ha), Paka pri Velenju (14,7 ha), Gornji Grad (13,8 ha) itd. Krajevne skupnosti z največjimi kmetijami so omejene na izrazito hribovska območja, kjer že od nekdaj prevladujejo velike samotne domačije. Ze ob nastanku oziroma ob naselitvi so dobile v uživanje, zaradi slabših naravnih prilik, večje površine kmetijskega zemljišča kot katerakoli dolinska ali ravninska kmetija. Njihova velikost se je kljub najrazličnejšim družbenim, socialnim in gospodarskim spremembam ohranjala iz roda v rod in iz stoletja v stoletje. Še danes pomenijo njihova zemljišča pomemben proizvodni potencial na področju kmetijske proizvodnje. Sklep Pregled velikosti kmečkih gospodarstev po krajevnih skupnostih celjske regije je pokazal, da je potrebno njeno različnost tolmačiti tako z naravnimi kakor tudi z družbeno-gospodarskimi značilnostmi pokrajine. V njej so namreč zarisane vse pomembnejše dosedanje razvojne značilnosti posameznega območja kakor tudi vsi sočasni socialni in gospodarski ukrepi. In prav s teh vidikov moramo ocenjevati prenekatere značilnosti v razvoju zemljiško-po-sestne strukture, ki se kaže navzven — v pokrajinski fiziognomiji — s posebnimi proizvodnimi in naselbinskimi oblikami in značilnostmi. Zemljiško-posest-nim strukturam posvečamo posebno pozornost, kajti v njih so najbolj neposredno zarisana prenekatera pretekla obdobja, ki so pomembno vplivala na preoblikovanje našega podeželja. S spremenjenimi socialnimi in gospodarskimi razmerami je zemljiška posest sicer menjavala svojo elementarno pokrajinsko funkcijo, vendarle so se ohranjale v tej premnoge osnovne značilnosti in poteze iz preteklih obdobij. Zato smemo upravičeno trditi, da je današnja zemljiška posest še vedno pomemben relikt preteklosti v sedanjosti in nam pojasnjuje marsikatero razvojno značilnost naših naselij (Ilešič, 1950, 7 in 96—99; 1964, 4—5; Nate k —Žagar, 1966, str. 136). Današnja velikost zemljiške posesti kmečkih gospodarstev v celjski regiji kaže, da sta njena razdrobljenost in koncentracija odvisni od mnogoterih pokrajinskih sestavin. Razlike med posameznimi predeli zelo prostranega ozemlja, 2* 19 ki zajema svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo, so tolikšne, da so s svojimi neštetimi prvinami vtisnile temeljno podobo tudi zemljiško-posestni strukturi. Preučitev je pokazala, da je zemljiška posest najbolj razdrobljena v mestih. Cim bolj se oddaljujemo od mestnih središč, tem večja so kmečka gospodarstva. Celje in Titovo Velenje s Šoštanjem, deloma tudi Slovenske Konjice z Zrečami, pa Žalec z Vrb jem, Rogaška Slatina in Rogatec so tista mestna naselja, oziroma nekdanja trška središča, iki so s svojim vsakdanjim gospodarskim utripom nemalo prispevala k širjenju urbanizacijdkih vplivov in učinkov v svoja neposredna gravitacijska zaledja. Vsa navedena naselja so središča z najmanjšo povprečno kmečko posestjo. Okrog njih so v pravem kolobarju razmeščena druga naselja, ki imajo večjo zemljiško posest. (Vse podrobnosti primerjajte na karti!) Ob tem je treba poudariti, da je idealna — koncentrična rast velikosti kmečkih gospodarstev, in sicer od mestnih in industrijskih sra-dišč navzven proti neurbaniziranemu podeželju tu in tam prekinjena zaradi osnovnih oblik in smeri reliefa in površinske razbrazdanosti ozemlja. Preučitev je pokazala, da se zemljiška posest zmanjšuje od Savinjskih Alp proti vzhodnemu, subpanonskemu obrobju celjske regije. Nižji in ravninski predeli, ki so že več desetletij pod stalnimi in različno močnimi vplivi in učinki industrializacije in urbanizacije, imajo bolj razdrobljeno zemljiško posest kot pa območja v njihovem neposrednem zaledju, ki zavzemajo gričevja in hribovje. (Prim. tudi Natek — Žagar, 1966, 140.) Nadalje smo poskušali dognati vpliv deagrarizacije na povprečno velikost kmečkih gospodarstev. V ta namen smo izračunali korelacijski koeficient (r) in determinacijski koeficient korelacije (r2). Analiza je pokazala, da je med velikostjo zemljiške posesti in odstotkom kmetijskega prebivalstva v celjski regiji le zmerna povezava (r = + 0,46837). Precej drugačne vrednosti korela-cijsikega količnika pa smo dobili za posamezne občine (prim. tabelo 3). Za večino občin velja, da je bila sorazmerno tesna povezanost med velikostjo posestev in deležem kmetijskega prebivalstva. Kar v štirih občinah je vrednost determinatijskega količnika znašala več kot 0,6 (npr. Celje, Slovenske Konjice, TABELA 3. Korelacija med povprečno velikostjo kmečkih gospodarstev in odstotkom kmetijskega prebivalstva po občinah celjske regije (stanje leta 1981) Občina Koeficient D etermin aci j ski korelacije (r) koeficient (tr2) Celje + 0,81264 0,66039 Laško + 0,57273 0,32802 Mozirje + 0,71880 0,51667 Slovenske Konjice + 0,80153 0,64245 Šentjur + 0,86693 0,75157 Šmarje + 0,62190 0,38676 Velenje + 0,78279 0,61276 Žalec + 0,68211 0,46527 Celjska regija + 0,46837 0,21937 Šentjur in Velenje), ikar pomeni, da je pri njih na odvisnost velikosti zemljiške posesti, na katero vplivajo najrazličnejši činitelji, več kot 60 % odpadlo na vzročno povezanost z večjim ali manjšim deležem kmetijskega prebivalstva. Razlike v povprečni velikosti kmečkih obratov po krajevnih skupnostih smo skušali ovrednotiti še z vidika kmečkega prebivalstva. Členi tev ustreznega gradiva je pokazala, da je živelo v gospodinjstvih, ki so imela kmečka gospodarstva do 1 ha, le 0,26% kmečkih prebivalcev, v skupini 1,1—3,0 ha 3,1%, v velikostni skupini krajevnih skupnosti z 10 ha in več zemlje pa je bilo 24,3 % kmečkega življa. Z velikostjo kmečkih gospodarstev, ki praviloma naraščajo z oddaljenostjo od mestnih in industrijskih naselij kakor tudi z nadmorsko višino domačij, zelo naglo narašča delež kmečkega prebivalstva, in sicer do posestne skupine 5,1—8,0 ha, nato stagnira in se ponovno dvigne pri največjih kmečkih obratih na 24,3 %. Med kmečkim prebivalstvom je bilo 60,6 % zaposlenih v kmetijstvu, preostali del — 39,4 % je predstavljalo vzdrževano kmečko prebivalstvo. Delež aktivnega kmečkega prebivalstva se je zvišal od najnižje povprečne velikosti kmečkih gospodarstev (28,3 %) k višjim. Območja s povprečno velikostjo kmečkih obratov od 3 do 10 ha so imela okrog 62 % aktivnega kmečkega življa. Med aktivnim kmečkim prebivalstvom je bilo 55,1 % žensk. Njihov delež je bil najnižji v krajevnih skupnostih z najmanjšimi (40,6 %) in največjimi kmečkimi gospodarstvi (44,3 %), v vseh drugih pa so prevladovale ženske od 53,6 % do 57 %. Tudi povprečna velikost kmečkih gospodarstev po krajevnih skupnostih je pokazala, da je zemljiška posest še vedno pomembna in dragocena proizvodna dobrina ne le kmečkega, temveč tudi precejšnjega dela našega deagrariziranega prebivalstva. Predstavlja mu namreč materialno osnovo, ki jo je mogoče aktivirati v gospodarsko kriznih časih. Poleg tega pa ugotavljamo, da je zemlja v zadnjih dveh desetletjih izredno pridobivala na prometni vrednosti. V prvem povojnem obdobju je postajala čedalje večje breme prenekate-remu deagrariziranemu lastniku, medtem ko je v zadnjem času postala čedalje bolj iskana in dobro vnovčena naravna proizvodna dobrina. Pričakovati smemo, da bo zemljiška posest še dolgo spremljala precejšen del našega deagrariziranega prebivalstva. Razdrobljena, kot je, ne bo mogla bistveno več kot doslej prispevati k povečanju kmetijske proizvodnje. Takšna, kakršna je, pa ostaja naš pomemben činitelj in tudi vzdrževalec kulturne pokrajine. Zato jo je potrebno vrednotiti tudi z vidika ohranjanja tistih pestrih pokrajinskih oblik, ki so tako značilne za naše podeželje. LITERATURA IN VIRI ILESlC, S., 1950, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. SAZU, Dela 2, Ljubljana, 120 str. + 32 kart v prilogi. ILESlC, S., 1964, Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja. Geografski vestaik, XXXVI., 3—12, Ljubljana. KOKOLE, VI. in Vetra, 1969, Urbanizacija podeželja v Sloveniji. Geografski vestaik, XLI., 3—23, Ljubljana. MAROLT, J., 1970, Hribovske kmetije v zahodnem delu Šaleške doline. Celjski zbornik 1969—1970, 65—93, Celje. MEZE, D., 1963, Samotne kmetije na Solčavskem. Geografski zbornik, VIII., 223—280, Ljubljana. MEZE, D., 1980, Hribovske kmetije v Gornji Savinjski dolini po letu 1967. Geografski zbornik, XIX., 7—99, Ljubljana. NATEK, M. — M. ŽAGAR, 1966, Prostorsko in časovno vrednotenje zemljiško-posesitnih sikupin v (agrarni ) geografiji. Geografski vestnik, XXXVIII., 133—143, Ljubljana. NATEK, M., 1985, Zemljiško-posestna struktura in prebivalstvo v celjski regiji. Celjski zbornik 1985, 83—110, Celje. EKONOMSKI leksikon. Savremena administracija. Beograd 1975, 1532 str. POLJOPRIVREDNA enciklopedija. Knjiga 2 (Krm—Proi). Jugoslavsnski leksi-kografski zavod, Zagreb 1970, 718 str. POPIS kmetijstva 1969. Rezultati prvega dela popisa zasebnih kmečkih gospodarstev. Statistično gradivo, št. 20/70, Ljubljana 1971. POPIS prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. 3. 1981. Končni rezultati po občinah. Rezultati raziskovanj, št. 282, Ljubljana 1982. Ustrezali podatki po krajevnih skupnostih so posneti na mikrofilme, ki jih ima Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana. STATISTlCKI godišnjak FNRJ 1954. Drugo izdanje. Beograd 1954. SL — 85 = Statistični letopis SR Slovenije 1985. XXIV. letnik, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1985. SIZE OF THE FARMS IN THE CELJE REGION IN 1081 (Central Part of Eastem Sloveraia) S u m m a r y To represent the average s>ize of the farms, the areas of the looai comrnunities as a basiic territoirial unit were chosen. In the Celje region, 2,381 sq. km, vvhich is divided inito 8 commiunes, 151 of the local comrnunities existed. In 1981 in this region, which ex,tends between the Savinja Alps and the river Sotia, lived 243,834 inhabitanits, 36.1 °/o of them in the town settlements. There were 25,994 or 10.7 % of the agricultural inhabitants. 16,501 of them were active, engaged in farming. In 1981 in the Celje region 76.4 % of the land belonged to a prdvate sector. Of 110,849 hectares of the agricultural surface, 81.1 0/o was in a private poisssssdon. The average siize of the farms was 5.34 hectares — it was under the Slovene average (5.51 hectares). In 1981 in the Celje region there were 74,472 households, 28.847 or 38.7 % of them had also land tetnure. In the town setitlemants there ware 30,197 househoids and only 12.3 % of them had land tenure. In out of the town settlements there were 60 % of households, 25,307 of them were farms. The correiation between the share of the agricultural population and the share of the households with land tenure is very high (ir = +0,95550). The linvesittgation showed t-hat in the town and industrial setblemients the smallest land tenure existed. The laa-ger are the distances from these centres the bigger are the farms. Around the towns and around the former mairket-towns the settlements wn,th a larger land tenure are to be found. (The details cf. on the maip.) The concentiric gixiwth of the average size of the farms, and that from the town centres towards the non-urbanized countiryside, is interrupted in consequence of the relief. The land tenure decreases from the heairt of the San/inja Alps towards the eastern sub-Piannonian margin of the Celje region. The lower-lying and plain areas, which have already been for some tirne under the influsnce of the industri-aliza-tion and urbanization, have a smaller land tenure than the areas in their immediate hilly and mountainous worid. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK : 312(497.12—11:497.13) ANTON SORE PREBIVALSTVO OBSOTELJA PO NARODNI PRIPADNOSTI IZVLEČEK Upravno-politična meja na Sotli je stara že tisoč let. Tuji gospodarji na našem ozemlju so ustvarili in ohranjali pregrajo med bratskima narodoma. Po osvoboditvi so postali stiki med ljudmi tostran in onstran Sotle resnično prijateljski in naravni. Na to kažejo med drugim tudi živahne medrepubliške selitve in vsestransko sodelovanje sosednjih narodov. Vsa vprašanja, ki so pomembna za dobre sosedske odnose, rešujejo strpno, složno in življenjsko. Sotla — Sutla je manjša reka, ki izvira v Maclju pod Belinovcem (717 m) in se izliva v Savo jugovzhodno od Dobove. Odmaka zahodni del Hrvaškega Zagorja in srednji del slovenskega subpanonskega sveta: Rogaško podolje, Kozjanško, Bizeljsko in Brežiško ravnino. Skoraj na vsej poti dela Sotla vijuge, v spodnjem toku pa tudi izrazite meandre. Da je reka prestavljala svojo strugo in ustvarjala mrtve rokave, nas opozarja tudi neskladnje med njeno današnjo strugo in republiško mejo; odstopanja so značilna za nižinske reke. Pri Dobovcu, med Rudnico (622 m) in Desiničko goro (422 m), med Kunšperkom (597 m) in Cesarskim brdom (509 m) se je Sotla vrezala v trške kamnine in zlasti pri Ze-lenjaku, pred Klanjcem, ustvarila prodorno deber, ki omogoča tesen prehod cesti in železnici. Razen na omenjenih odsekih je dolina Sotle razmeroma široka, nižina prehaja na obeh straneh v bolj ali manj položne terciarne gorice. Zaradi večkrat poplavljenih, mokrotnih, ilovnatih tal je dolinsko dno redko posejano in namenjeno predvsem travnikom in pašnikom. Sklenjena in razložena naselja so nastala na stiku nižine in gričevja ter na zloženih pobočjih in zaobljenih slemenih goric in hribov. V primerjavi z vzhodnimi podaljški Karavank: Rogaško Avtor: Dr. Anton Sore, prof. geograf., Srednja pedagoška šola Celje. goro (882 m), Bočem (978 m) in Konjiško goro (1014 m), ki na severu pregrajaja Celjsko kotlino in Rogaško podolje od sosednjih pokrajin, je neznatna Sotla komaj zaznavna ločnica dveh bratskih narodov in po fiziognomiji dokaj podobnih pokrajinskih enot. Slovensko naseljevanje ozemlja med Rogaško in Konjiško goro, Hudinjo, Spodnjo Savinjo in Savo je, po M. Kosu, naravno nadaljevanje naseljevanja v sosednjem Hrvaškem Zagorju (2,75).* Ko so v začetku 9. stoletja Franki pokorili Obre, so pomaknili meje svoje države daleč v Panonsko nižino. Z reformo 825. leta so nekdanjo Vzhodno Krajino Karla Velikega razdelili na manjše upravne enote, ki so imele prvenstveno voja§ko-obrambni pomen (2,109). Posotelje je postalo mejno ozemlje Frankovske Posavske Krajine. Njeni sosedi sta bili na severovzhodu Spodnja Panonija in na vzhodu Posavska Hrvaška, obe sta prav tako spadali pod frankovsko državo. Takrat je Sotla prvič postala mejna reka med slovensko Posavsko Krajino in Posavsko Hrvaško-V naslednjem poldrugem stoletju so Ogri vdirali proti Alpam in zasedli Pano-nijo. Zmaga Bavarcev nad Ogri pri Augsburgu (955) in nadaljnji dolgotrajni boji in osvajanja so nemške meje znova premaknili bolj proti vzhodu. Okrog leta 1000 je potekala nemško-ogrska meja na našem območju čez Macelj, ob Sotli do Bistrice in od Sotle proti Savi k Vidmu (1, 157). V novo nastali Savinjski Krajini so na meji proti Ogrom zgradili niz utrjenih postojank, ki naj bi branile ozemlje pred sovražnikom. Z obrambnim pasom se je zarezala politična meja med zahodnimi deli Južnih Slovanov in prekinila neposredni stik med Slovenci in Hrvati. Hrvaška je več stoletij ostala v tesni zvezi z Ogrsko, medtem ko smo Slovenci živeli pod Nemci. »Zgolj bolj ali manj slučajnemu uspehu orožja,« ugotavlja Milko Kos, »je pač pripisovati, da se je vojaško prodiranje ustavilo ob Sotli. Niti priroda zemlje niti govor prebivalstva ne kažeta vzdolž te neznatne rečice na nekaj, ob čemer bi se nujno morala ustaviti neka vojaška ali politična akcija.« (2, 176). Avstrijski statistični podatki iz leta 1900 in 1910 razlikujejo na obravnavanem slovenskem ozemlju tri skupine občevalnega jezika: nemško, slovensko in druge jezike. V skupini drugih jezikov je bil tudi srbohrvaški jezik. Sodeč po avstrijskih popisih prebivalstva je na desnem bregu Sotle govorila velika večina ljudi slovensko, manjša skupina nemško, v drugem jeziku so govorili le posamezniki. V takratnih (leta 1910) štiriindvajsetih krajevnih občinah in v zdravilišču Rogaška Slatina so našteli 557 inozemcev, največ jih je bilo v občinah: Sveti Peter pod Svetimi gorami, Bizeljsko, Kapele, Podčetrtek, Sveta Ema in Rogaška Slatina. Prvi popis prebivalstva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil leta 1921. V trinajstih občinah ptujskega okraja in v devetnajstih občinah brežiškega okraja je živelo skupno 24876 ljudi, od katerih je govorilo srbohrvaški materni jezik 271 oseb; to je 1,1 %. V razmeroma večjem številu (31—43 ljudi) so govorili v srbohrvaškem maternem jeziku v občinah: Bizeljsko (0,9 %), Veliki Obrež (5,9 %), Brežice (2,9 %), Sveti Peter pod Svetimi gorami (1,6 %) in Rogatec (6,0 %). V ostalih enajstih občinah ni bilo nikogar s srbohrvaškim ma-ternim jezikom. * Prva številka v oklepaju pomeni zaporedno številko v seznamu literature, druga pa stran. Zadnji popis prebivalstva v predvojni Jugoslaviji je bil leta 1931. Med obema popisoma prebivalstva so število občin zmanjšali. V šmarskem okraju smo upoštevali občine: Rogatec, Rogaška Slatina, Pristava, Podčetrtek, Zdole, Polje ob Sotli in Sveti Peter pod Svetimi gorami, v brežiškem okraju pa občine: Arti-če, Bizeljsko, Brežice, Dobova, Globoko, Kapele, Pišece, Podsreda in Sromlje. Na območju navedenih občin je živelo leta 1931 43418 ljudi, od katerih sta prijavila srbohrvaški materni jezik 2,0 % prebivalcev (878 ljudi). Večje število prebivalcev je govorilo srbohrvaški jezik v občinah Pristava (6,1 %), Rogatec (4,5 %), Rogaška Slatina (3,0 %), Podčetrtek (2,8 %), Dobova (2,8 %), Kapele (2,5 %), Brežice (2,4 %), Bizeljsko (1,3 %), Sveti Peter pod Svetimi gorami (1,1 %) in Podsreda (0,1 %). Od popisa prebivalstva leta 1931 do 1948 je preteklo sedemnajst let, med njimi štiri strahotna leta druge svetovne vojne. Prvi popis prebivalstva v svobodni domovini je bil leta 1948. Narodno pripadnost je zvezni zavod za statistiko predstavil po krajevnih ljudskih odborih. Pri naši analizi smo upoštevali naslednjo KLO: Dobovec (Sveti Rok ob Sotli), Rogatec, Donačka gora, Stojno selo (Sveti Florjan), Sečovo, Ratanska vas, Brestovec, Kristan vrh (Sveti Peter na Medvedjem selu), Pristava pri Mestinju, Sodna vas, Podčetrtek, Buče, Polje ob Sotli, Podsreda, Bistrica ob Sotli (Sveti Peter pod Svetimi gorami), Bizeljsko, Stara vas — Bizeljsko, Pišece, Dednja vas, Globoko, Artiče, Brežice, Brežice — okolica in Dobova. Na omenjenem območju je v šmarski občini živelo 18017 ljudi, v brežiški pa 15691. V obeh občinah so takrat zabeležili 993 Hrvatov; to je 2,9 % skupnega števila prebivalcev; v šmarski občini jih je bilo več (740 oseb — 4,1 %) kot v brežiški (253 oseb — 1,6 %). Razen Slovencev in Hrvatov so živeli tam tudi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, a v mnogo manjšem številu. Naj navedemo KLO, kjer je bilo Hrvatov več kot 2 %. Taki KLO so bili: Brestovec (5,7 %), Donačka gora (3,1 %), Podčetrtek (4,2 %), Polje ob Sotli (2,7 %), Pristava (7,1 %), Ratanska vas (5,1 %), Rogaška Slatina (6,2 %), Rogatec (1,7 %), Sodna vas (3,9 %), Dobovec (2,3 %), Stojno selo (3,9 %), Brežice z okolico (2,7 %) in Dobova (2,2 %). Popis prebivalstva 1981 navaja narodno pripadnost po naseljih, kar deloma omogoča primerjavo z letom 1948. Vsi drugi povojni popisi prikazujejo narodno sestav samo po občinah, iz katerih niso razvidne krajevne razlike ob republiški meji. Za primerjavo obeh popisov smo uporabili upravno politično razdelitev na KLO, ki so obstajali leta 1948. Najprej naj opozorimo, da je skupno število prebivalcev v obsotelskih KLO v šmarski občini v triintridesetih letih ostalo domala nespremenjeno (samo osemnajst oseb je bilo več), medtem ko je na brežiški strani precej poraslo (za 2667 ljudi). Pozitivno razliko prebivalstva so imela naselja v KLO Rogaška Slatina, Ratanska vas, Rogatec, Sečovo, Brežice z okolico, Dobova in Artiče. Najbolj je naraslo število prebivalstva v Rogaški Slatini in v Brežicah. Pretežno polkmečka podeželska naselja je zajela depopula-cija, deagrarizacija, ki jo poznamo tudi drugod, zlasti v obmejnih območjih Slovenije in Jugoslavije. Ne pozabimo, da je občina Šmarje pri Jelšah med gospodarsko najmanj razvitimi občinami SR Slovenije. V razdobju 1948—1981 je število Hrvatov na šmarski strani Obsotelja naraslo od 740 na 1268 oseb (indeks 171,4 %), na brežiški pa od 253 na 866 oseb (indeks 342,3 %). Število Srbov je naraslo od 26 na 514 oseb. Večina jih živi v Brežicah in v bližnjih naseljih, zaposleni pa so povečini na letališču v Cerkljah ob Krki. Na slovenski strani Obsotelja so leta 1981 predstavljali Hrvati 5,9 % skupnega prebivalstva, Srbi 1,4 %, pripadniki drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti ter narodno neopredeljeni prebivalci pa manj kot 0,5 %. Najvišji odstotek Hrvatov je bil po pričakovanju na območju KLO Rogatec (24,8) in Rogaška Slatina (11,3). Od 3 do 6,8 odstotkov Hrvatov je živelo na območjih KLO: Podčetrtek, Bizeljsko, Brestovec, Stara vas — Bizeljsko, Kapele, Dobova, Stoj-no selo, Ratanska vas, Dobovec in Brežice z okolico. V primerjavi z letom 1948 je odstotek Hrvatov porastel predvsem na območju Rogatca (za 9,1), Rogaške Slatine (za 5,1), Brežic (za 4,2), Dobove (za 3,2), Dobovca (za 4,5) in Kapel (za 3,4), drugod je bila njihova pozitivna razlika manjša ali pa je sploh ni bilo in je njihov odstotek celo nazadoval. Relativno nazadovanje števila Hrvatov so zabeležili na območjih Brestovca, Donačke gore, Podčetrtka, Polja ob Sotli in Sodne vasi; torej samo v Smarskem delu Obsotelja. Preden preidemo na hrvaško stran Obsotelja, si oglejmo narodno sestavo prebivalstva po občinah po popisih 1961, 1971 in 1981. Popisi prebivalstva 1953, 1961 in 1971 prikazujejo narodno sestavo samo v mejah takratnih občin, ki pa so se med popisoma 1953 in 1961 bistveno spremenile (zato popisa leta 1953 ne bomo zajeli); iz več manjših občin sta na slovenski strani Sotle nastali dve veliki: Šmarje pri Jelšah in Brežice. Podobno velja za hrvaško stran. Leta 1961 je v šmarski in brežiški občini živelo 1987 Hrvatov, to je 3,5 % prebivalstva. V šmarski občini je bilo več Hrvatov, v brežiški pa Srbov (skupno 670 ali 1,2 %). Do leta 1971 je odstotek Hrvatov v obeh občinah porastel za 0,2, odstotek Srbov pa za prav toliko upadel. Notranje razmerje med Hrvati in Srbi je ostalo približno enako. Od leta 1971 do 1981 se je skupno število prebivalstva v obeh občinah povečalo za 1107 ljudi. Odstotek Hrvatov se je od leta 1971, ko je znašal 3,7, dvignil do leta 1981 na 4,9, odstotek Srbov pa je ostal tak kakor leta 1971, to je 1,0. Številčno razmerje med Slovenci in Hrvati na hrvaški strani Sotle bomo prikazali najprej s popisom leta 1921. V okraju Krapina smo upoštevali občino Djurmanec, v okraju Pregrada občine Desinič, Pregrada in Hum na Sutli, v okraju Klanjec občine Zagorska sela, Klanjec, Kraljevec in Tuhelj, v okraju Zagreb pa občino Brdovec. Na omenjenem območju je živelo 58423 ljudi. Velika večina prebivalcev je govorila srbohrvaški jezik, za slovenski materni jezik se je opredelilo samo 0,9 % (530 oseb) prebivalcev. Skoraj polovica prebivalcev s slovenskim maternim jezikom je živela v občini Brdovec (3 % prebivalstva v občini). Razmeroma več Slovencev je živelo še v občinah Kraljevec (98), Hum na Sutli (58) in Pregrada (50), vendar razen v občini Kraljevec niso nikjer presegli enega odstotka prebivalstva občin. Pri popisu prebivalstva leta 1931 smo upoštevali okraje: Klanjec, Krapina, Pregrada in Zagreb. Iz razpoložljivih podatkov ne moremo izločiti posameznih občin, zato bomo za grobo primerjavo navedli samo odstotke prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in njihovo skupno število. V okraju Klanjec je bilo Slovencev 0,4 % prebivalcev, v Kra-pini 0,5 %, v Pregradi 0,8 % in v Zagrebu 2,1 %. Na območju omenjenih okrajev je leta 1921 živelo skupno 1189 Slovencev (0,8 %), deset let kasneje pa 1938 (1,2 %). Za primerjavo narodne sestave leta 1948 in 1981 smo izbrali naslednje KLO: Djurmanec, Hromeč (okraj Krapina), Donje Brezno, Gaber, Desinič, Druškovec Humski, Hum na Sutli, Jelenjak, Klenovec Humski, Kostel, Košnica, Prišlin (okraj Pregrada), Gredice, Klanjec, Kraljvec na Sutli, Kumrovec, Lučelnica To-maševečka, Risvica, Poljana Sutlanska, Tuhelj, Zagorska sela (okraj Klanjec), Brdovec, Hruševac Kupljenovački, Marija Gorica, Prigorje Prudnica, Sutla, Sveti Križ Brdovečki, Vukovo selo, Laduč (okraj Zagreb Zaprešič). Na ozemlju omenjenih upravnopolitičnih enot je prebivalo leta 1948 44729 ljudi, od tega 0,6 odstotkov (287) Slovencev in 0,1 odstotek Srbov; pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov je bilo zelo malo. V naslednjih triintridesetih letih se je skupno število prebivalstva znižalo za 14,5 %, odstotek Slovencev pa se je zvišal na 1,3 % (495). Nekoliko se je zvišal tudi odstotek Srbov, tako da je znašal 0,4 %. Upadanje števila prebivalstva je pripisati zmanjšani naravni rasti in večjemu izseljevanju iz agrarno prenaseljenega Hrvaškega Zagorja. Po absolutnem številu je bilo leta 1948 največ Slovencev na območju KLO: Sutla (50), Hum na Sutli (38), Brdovec (32), Prigorje Prudnica (27), Prišlin (23), Kraljevec na Sutli (15), Desinič (11) in Klenovec Humski (10). Do leta 1981 se je število Slovencev zvišalo predvsem na območju Brdovca (66), Poljane Sut-lanske (40). Laduča (23), Prišlina (51), Huma na Sutli (75), Hromca (17), Klanjca (25), Risvice (15) in Kraljevca na Sutli, drugod pa prebiva precej manj Slovencev. Glede na skupno število prebivalcev je bilo Slovencev relativno več na območju nekdanjih KLO: Hum na Sutli (2,7 %), Sutla (2,1 %), Prišlin (4,6 %) in Košnica (2,0 %), drugod je njihov odstotek znatno nižji. Še manjše je absolutno in relativno število Srbov in drugih narodov in narodnosti Jugoslavije. Če primerjamo skupno število prebivalcev celotnih občin Krapina, Pregrada, Klanjec in Zaprešič po popisih 1961, 1971 in 1981, opazimo v prvem desetletju skromen padec (0,6 %), v naslednjem pa glede na leto 1961 neznaten porast. Odstotek Slovencev se je v dveh desetletjih gibal med 0,8 in 0,6, za spoznanje nižji pa je bil odstotek Srbov. Odstotek Hrvatov je bil na slovenski strani Sotle leta 1948 in 1981 štiriin-polkrat (4,8 in 4,5) večji kot odstotek Slovencev na hrvaški strani. Preden bomo skušali poiskati vzroke za tako stanje, se vsaj za krajše zadnje obdobje seznanimo še z migracijskimi tokovi med republikami SFRJ s težiščem na meji ob Sotli. Na prijavi ali odjavi stalnega bivališča ni obvezno navesti narodne pripadnosti, pač pa poleg osnovnih osebnih podatkov tudi vzrok selitve. Žal lahko iz starejših statističnih poročil uporabimo le število prijavljenih in odjavljenih oseb po mesecih in letih. Od leta 1982 dalje krajevnim uradom ni treba več voditi omenjene statistične evidence. Ponekod so starejše statistično gradivo zavrgli, tako da razpolagamo samo s podatki (1971—1985) krajevnih uradov: Rogatec, Rogaška Slatina, Pristava pri Mestinju, Bistrica ob Sotli in Bizeljsko. Predpostavljamo, da sestavljajo večino pri medrepubliških selitvah v obsotelska naselja ljudje iz SR Hrvaške in SR Slovenije. Na območju krajevnega urada Rogatec je bilo v petnajstih letih povprečno 75,4 medrepubliških prijav in odjav na leto. V večjem številu so se čez Sotlo selili februarja, oktobra in decembra, manj pa junija in aprila. Prednjačili sta leti 1975 in 1978, verjetno je na to vplivala tudi gradnja novih stanovanjskih blokov v Rogatcu. Prijav je bilo takrat precej več kot odjav. Izredno malo selitev je bilo v letih 1971 in 1972, ko v nekaterih mesecih ni bilo niti ene prijave ali odjave. Na območju Rogaške Slatine je bilo več medrepubliških selitev v letih 1979, 1980 in 1981, nato je do leta 1985 vladalo relativno zatišje, po njem pa so znova zaznamovali porast. Povprečni višek prijav in odjav je bil v oktobru, nižek pa v juniju, ostali topli meseci so bili v tem pogledu precej izenačeni. Pozimi neradi spreminjamo stalno bivališče. V Rogaški Slatini je bilo na leto poprečno po 108 prijav in odjav. Za območja krajevnih uradov Pristava pri Mestinju, Bistrica ob Sotli in Bizeljsko so značilna podeželska naselja s prevladujočimi polkmeč-kimi in mešanimi gospodinjstvi. Ljudje se dnevno vozijo na delo v večja industrijska središča, zato ni pričakovati večjih medrepubliških selitev. Na območju krajevnega urada Bistrica ob Sotli jih je bilo poprečno 12,8, v Pristavi pri Mestinju 14,1 in na Bizeljskem 18,8. Njihovo število je od leta do leta precej nihalo. Na splošno je bilo prijav in odjav več v poletnih in spomladanskih mesecih, ponekod pa je tudi v teh mesecih po več let skupaj vladalo mrtvilo. Takšno mirovanje je bilo v Pristavi v mesecih februar, marec, junij, zlasti pa še oktobra, novembra in decembra. Na Bizeljskem je bilo povprečno najmanj selitev julija in avgusta, tudi več let zapored se ni nihče prijavil ali odjavil. Podobno velja za Bistrico ob Sotli, le da so se omenjenima poletnima mesecema pridružili še april, maj in november. Zaključiti moremo, da na Srednjem Sotelskem po letu 1971 ni bilo večjih selitev čez mejno reko. Čeprav obravnavano območje ne zajema celotnih obmejnih občin, nam bodo podatki o doselitvah prebivalcev iz SR Hrvaške oziroma iz SR Slovenije (popis 1981) dopolnili demografsko sliko tega območja. Iz SR Hrvaške se je v občino Brežice priselilo skupno 1496 ljudi, kar predstavlja 68 % vseh priseljencev iz drugih republik SFRJ. Skoraj enako število ljudi (14,3 %) se je priselilo iz SR Srbije in SR Bosne in Hercegovine. Med hrvaškimi priseljenci prevladujejo mlajši ljudje (20 do 39 let). Ce upoštevamo vse starostne skupine, je bilo več žensk kot moških. Razmeroma največ (27,8 %) priseljencev iz SR Hrvaške se je priselilo v letih 1976—1981, sicer pa je bilo priseljevanje v povojnih obdobjih (1946—1960, 1961—1970 in 1971—1975) dokaj enakomerno (15,9 %, 19,9 %, 17,3 %): od 238 do 297 oseb. Podobno velja za priseljevanje iz SR Srbije in SR Bosne in Hercegovine, le število je bilo manjše. Pred letom 1945 se je priselilo iz SR Hrvatske razmeroma skromno število ljudi (9,6 % vseh priseljencev iz SR Hrvaške). Iz sosednje republike sta se v občino Šmarje pri Jelšah doselili 1502 osebi, to je 85,5 % vseh jugoslovanskih priseljencev. Dobra polovica doseljencev je bila mladih (20 do 39 let). Glede na precejšnje število otrok lahko sklepamo, da gre v veliki meri za mlade družine. Na splošno je moških manj kot žensk-Po krajših razdobjih je bilo priseljevanje dokaj različno. Pred letom 1945 se je priselilo v šmarsko občino le 231 ljudi (15,4 % vseh priseljencev iz SR Hrvaške). V obdobju 1946—60 se je iz sosednje republike doselilo 356 ljudi, v naslednjih desetih letih malo manj, nato se je dotok znova močno okrepil, tako da se je od leta 1971 do 1981 doselilo kar 539 ljudi; to je 35,9 % vseh priseljencev iz SR Hrvaške. Doseljencev iz drugih bratskih republik je bilo mnogo manj. Na hrvaško stran Sotle, se je v občino Krapina preselilo iz SR Slovenije skupno 115 večinoma mladih ljudi, med katerimi sta malo manj kot dve tretjini žena.* Polovico manj je bilo doseljencev iz SR Bosne in Hercegovine in še nekoliko manj iz SR Srbije. Pred letom 1945 je prišlo iz Slovenije zelo malo priseljencev (16), v kasnejših desetletjih (1961—1970 in 1970—1981) se je njihovo število precej zvišalo (20 in 53 oseb), večinoma so bile ženske.* Tudi v občini * Skupno z otroki žensikega spola. Pregrada je bilo poleg Hrvatov še 360 priseljencev Slovencev, medtem ko je bilo priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik samo 78. Priseljevanje je naraščalo zlasti po letu 1961. V skupnem številu priseljencev jih je bilo iz SR Slovenije 69,3 %, od teh je bila polovica stara dvajset do devetintrideset let. V občini Klanjec predstavljajo priseljenci iz Slovenije 63,1 % vseh (198) priseljencev iz drugih socialističnih republik Jugoslavije. Več kot polovica (570) priseljencev iz SR Slovenije je prišla v zadnjih dveh desetletjih. Domala tri četrtine vseh priseljencev iz SR Slovenije so ženske-* Občina Zaprešič se razlikuje od doslej omenjenih občin po tem, da sta dve tretjini priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik prišli iz SR Bosne in Hercegovine, priseljenci iz SR Slovenije pa predstavljajo le 17,8 %. Tudi v tej občini sta med priseljenci dve tretjini žensk, večina je stara od dvajset do devetintrideset let. Od skupno 232 priseljencev iz SR Slovenije se jih je dobra polovica priselila po letu 1961. Vzroki za selitev so lahko različni. Žal imamo statistične podatke le za zadnjih nekaj let (1982—85). Iz drugih republik in avtonomnih pokrajin SFRJ so se priseljevali v občino Brežice prvenstveno zaradi zaposlitve (31,6 %), zaradi izboljšanja stanovanja (23,2 %), selitve vzdrževalca (20,9 %), zakonske zveze (13,2 %) in drugih vzrokov. Ce ne upoštevamo zakonske zveze, je bilo tri četrtine priselitev iz drugih republik socialno-gospodarskega značaja. V občini Šmarje pri Jelšah je med vzroki za priselitev na prvem mestu izboljšanje stanovanja (33.3 %), nato sledijo zaposlitve (22,8 %), selitev vzdrževalca (17,5 %), zakonska zveza (13,4 %) in drugi vzroki. Med brežiško in šmarsko občino v tem pogledu ni bistvene razlike, blizu sta si tudi po absolutnem številu priseljencev (569 in 582). Občutne razlike se med občinama kažejo pri vzrokih odseljevanja v druge republike in avtonomne pokrajine SFRJ. Iz brežiške občine se je več ljudi odselilo kot priselilo, šmarska občina pa je imela v tem pogledu občutno pozitivno razliko. V občini Brežice je med vzroki za odselitev na prvem mestu selitev vzdrževalca (30,2 %), kar kaže na visoko število neaktivnih družinskih članov. Na drugem mestu je sprememba zaposlitve in prva zaposlitev (28,1 %), na tretjem izboljšanje stanovanja (18,6 %), sledijo pa še drugi vzroki (14,4 %) in zakonska zveza (8,7 %). V šmarski občini izstopa med vzroki za odselitev izboljšanje stanovanja (29,2 %), sledijo pa selitev vzdrževalca (20,3 %), sprememba zaposlitve in prva zaposlitev (20,0 %), drugi vzroki (16,9 %), zakonska zveza (12,6 %) ter komunalno-urbanistični vzrok. Na splošno se je zaradi dela, stanovanja in zakonske zveze več ljudi priselilo kot odselilo. Na celotnem območju Hrvaškega Zagorja je število prebivalstva naraščalo od srede prejšnjega stoletja (1857) do popisa 1948 (6, 119), nato pa je začelo stanovitno upadati do zadnjega popisa leta 1981. V občini Brežice je število prebivalstva naraščalo od leta 1869 do 1910, nato je do leta 1931 upadalo ter se znova dvigalo do leta 1953. Ob popisih 1961 in 1971 so zabeležili občutro nazadovanje, ki se je leta 1981 znova spremenilo v pozitivno rast, k čemur sta precej prispevala kraja Brežice in Dobova. Še bolj kot v občini Brežice je nihalo število prebivalstva v prejšnjem in sedanjem stoletju v občini Šmarje pri Jelšah. Po osvoboditvi do leta 1953 je število prebivalstva zmerno naraščalo, nato je v naslednjih dveh popisnih obdobjih občutno nazadovalo, leta 1981 pa znova preseglo stanje prejšnjega (1971) popisa. Največji porast je opaziti na območju krajevne skupnosti Rogaška Slatina, 'ki predstavlja gospodarsko razvitejši del občine. Neznaten porast števila prebivalstva so v primerjavi z letom 1971 zabeležili še v krajevni skupnosti Podčetrtek, vendar je število prebivalstva še vedno precej nižje kot leta 1953. V krajevnih skupnostih Rogatec, Pristava in Bistrica ob S »tli je bilo leta 1981 manj prebivalcev kot leta 1953. V občini Šmarje pri Jelšah je znašal naravni prirastek prebivalstva leta 1982 komaj 1,3 %, v brežiški občini pa je bila negativna razlika med živo rojenimi in umrlimi (— 0,5 °/oo). Od štirih hrvaških občin, ki nas zanimajo, sta občini Zaprešič in Krapina pokazali večjo rodnost kot umrljivost (3,3 %o, 3,4 °/oo), medtem ko sta občini Klanj ec in Pregrada v tem pogledu izrazito negativni (— 5,6 %o, — 3,8 %o). Hrvaško Zagorje je že dolgo med najgosteje naseljenimi pokrajinami Jugoslavije, česar za slovensko Posotelje ne bi mogli trditi. V brežiški občini je gostota prebivalcev na km2 (1981) sicer večja (92,8) kot v šmarski (76,5), vendar precej nižja kot v obravnavanih občinah na hrvaški strani (Klanjec 111,5, Pregrada 134,9, Krapina 147,3, Zaprešič 153). Na splošno je za Posotelje značilna posest na razdrobljenost, ki je še posebno izrazita na zagorski strani, na kar opozarja naslednji pregled po občinah. Gospodinjstva po velikosti zemljiške posesti leta 1971 v % Občina 0,10- -3,00 ha 3,01—5,00 ha 5,01—10,00 ha nad 10,00 ha Brežice 65,3 7,0 21.2 6,5 Šmarje pri Jelšah 52,8 17,1 21,6 8,5 Krapina 80,3 14,0 5,3 0,4 Klanjec 76,3 17,0 6,7 0,0 Zaprešič 78,3 14.6 6,9 0.2 Površje je na obeh straneh Sotle zelo razgibano, gorice in nizke hribe ločijo bolj ali manj široke doline, obrnjene proti jugu k Savi. Zaradi že omenjenih mokrotnih, poplavnih tal je na dnu doline malo njiv. Držijo se na višjih in blagih bregovih. Sončna pobočja goric in hribov so znana po skrbno negovanih vinogradih in kakovostnih vinih (npr. okolica Virštanja, Bizeljskega, Tuhelja, Klanjca, Kumrovca idr.). Na njivah je največ koruze in drugih krmilnih rastlin, ki skupno s travo ali senom omogočajo rejo goveda, prašičev in perutnine (purani, gosi, race in kokoši). Nekaj dohodka prinaša tudi sadje. Mala posestva ne dajejo dovolj tržnih viškov za preživljanje večjega števila družinskih članov. Razmeroma pozno zgrajena obsotelska železnica ter nove ali posodobljene ceste do večjih središč omogočajo dnevno selitev prebivalcev do delovnih mest in obstanek na domačih tleh. Vsi pa ne morejo ostati doma ali si pozidati nove hiše v rojstnem kraju, zato so se preselili bliže k Zagrebu, Celju, Krapini, Rogaški Slatini in drugam. Po narodnem dohodku (1984) na prebivalca sodijo obsotelske občine v spodnji del razpredelnice slovenskih in hrvaških občin. Na najnižjem mestu med obravnavanimi občinami je Šmarje pri Jelšah, ki je tudi v okviru SR Slovenije med zadnjimi. Občini Pregrada in Klanjec sta si po višini narodnega dohodka na prebivalca precej blizu, vendar zaostajata za Brežicami in Krapino. Največji delež pri ustvarjanju narodnega dohodka ima v petih občinah industrija (Za- prešič 45,5 %, Krapina 60,6 %, Klanjec 41,3 %, Pregrada 53,1 %, Šmarje pri Jelšah 46,4 %), le v občini Brežice sta pomembnejši trgovina in gostinstvo, kar je precejšnja zasluga Cateških Toplic (industrija 24,4 %, trgovina in gostinstvo 35,1 %). Industrija in naravna zdravilišča nudijo Obsotelčanom več možnosti za zaposlitev kot prevladujoče male kmetije. Da bomo laže razumeli vzroke in smeri medrepubliških selitev, bomo industrijska podjetja in druge organizacije združenega dela navedli nekoliko bolj podrobno. Gorenje TOZD Rogatec zaposluje 171 ljudi, med njimi 78 žensk. Večina prihaja iz slovenskih naselij okoli Rogatca, približno tretjina pa iz hrvaške občine Pregrada. Po številu zaposlenih je na prvem mestu Straža, Tvornica stakla i plastičnih proizvoda. Sestavljajo jo TOZD Steklarna, Orodjarna, Restavracija in DS skupne službe, ki zaposlujejo skupaj 2393 ljudi (avgust 1986). Pičli dve tretjini delavcev in uslužbencev dela v TOZD Steklarna, sledita Plastika, Orodjarna in Skupne službe. Od skupnega števila zaposlenih je tretjina žensk. Veliko večino delavcev predstavljajo Hrvati, Slovencev je 6,3 % (151), pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti pa je malo (6). Največ zaposlenih je iz občine Pregrada (72,3 %), sledijo občine Krapina (16,3 %), Šmarje pri Jelšah (12,0 %), Ptuj, Zabok itd. Za večino zaposlenih je organiziran prevoz z avtobusi, nekateri pa prihajajo na delo z lastnimi prevoznimi sredstvi. Steklarna Boris Kidrič Rogaška Slatina je druga največja tovarna Obsotelja s 1634 delavci (avgust 1986), med katerimi je 42,2 % žensk; v TOZD Dekor Kozje dela 209 ljudi (99 žensk). Poleg Slovencev dela v tovarni v Rogaški Slatini in v obratu v Kozjem tudi veliko Hrvatov (38,5 %, december 1985), pripadnikov drugih narodov in narodnosti pa je relativno malo. Iz občine Šmarje pri Jelšah prihaja v steklarno v Rogaš-ki Slatini 71,6 % zaposlenih, iz drugih republik 26,9 %, ostali so iz drugih slovenskih občin. Po krajevnih skupnostih je vrstni red zaposlenih naslednji: Rogaška Slatina (49,1 %), Hum na Sutli (20,5 %), Rogatec (10,7 %), Šmarje pri Jelšah (3,5 Ž%), Pregrada (3,4 %), Kozje (2,0 %), Djurmanec, Krapina, Desinič, Lesično itd. Za redni avtobusni prevoz skrbi Izletnik Celje. Zdravilišče Rogaška Slatina zaposluje skupno 1166 ljudi (september 1986), od tega 63,3 % žensk. Dve tretjini zaposlenih stanuje na območju Rogaške Slatine, drugi se dnevno vozijo iz Rogatca (121), Podplata (89), Šmarja pri Jelšah (22), Celja (11), Stoperc (9), Pristave (9) in iz drugih krajev Voglajnsko — So-telske Slovenije. Iz Huma na Sutli, Djurmanca, Pregrade, Krapine in Desiniča prihaja na delo v zdravilišče 90 ljudi. Ce upoštevamo tudi zastopnike zdravilišča v raznih mestih SR Hrvaške, je vseh zaposlenih Hrvatov 176 (15,1 %). Pripadnikov drugih narodov in narodnosti je skupno 42, med njimi je nekaj več Srbov. KORS — Konfekcija oblačil Rogaška Slatina zaposluje skupno 429 ljudi (september 1986), od katerih je (82,7 %) iz občine Šmarje pri Jelšah, iz Pregrade (14,6 %) in Krapine (1,2 %), iz drugih občin in republik pa jih je malo. Tekstilna industrija zaposluje predvsem ženske (87,9 %). Pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, predvsem Hrvati, predstavljajo petino zaposlenih. Pri gradbenem obrtnem komunalnem podjetju TOZD Komunala in TOZD Gradbeništvo in obrt Rogaška Slatina dela skupno 223 ljudi, v veliki večini 3 Celjski zbornik 33 moški. Slovencev je malo manj kot tri četrtine. V tej delovni skupnosti so ra, zen Makedoncev pripadniki vseh jugoslovanskih narodov, med katerimi je največ (43) Hrvatov, ki se dnevno vozijo iz občin Pregrada in Krapina. V DO Ingrad Celje — TOZD Gradbeništvo Rogaška Slatina je zaposlenih 251 delavcev in uslužbencev. Približno 70 % jih prihaja iz Pregrade, Krapine, Vina gore, Desiniča in drugih zagorskih naselij. Razporejajo jih po gradbiščih blizu domačih krajev. Sezonsko dela tudi nekaj skupin s Kosova. V lesni industriji Bohor Šentjur — TOZD Lesna oprema Mestinje dela 416 ljudi (oktober 1986): v Mestinju 383 (118 žensk), v Kozjem 22 (2 ženski) in v Zagrebu 11 (ena ženska). Večina se vozi na delo iz raznih krajev šmarske občine, pa tudi iz občin Klanjec (12) in Pregrada (6). Z zagorske strani hodijo peš do avtobusne postaje v Rogaški Slatini in Podčetrtku, nato pa se vozijo z rednim avtobusom. SI o vin IBP — TOZD Vital Mestinje zaposluje 77 ljudi, od tega nad polovico (42) žensk. Skoraj vsi stanujejo v občini Šmarje pri Jelšah. Iz krajev onkraj Sotle ni nikogar. V Tekstilni tovarni Prebold, Obrat Pristava izdelujejo ženske nogavice 81 žensk in štirje moški. Obrat nameravajo razširiti tako, da bi lahko zaposlili še več ljudi. V tem primeru bodo morali iskati delovne moči tudi v občni Pregrada, od koder prihajajo sedaj le štiri delavke. Možnosti za razširitev so tudi v tovarni TOPER, Obrat Virštanj, ki so ga pred tremi leti namestili v starem šolskem poslopju. Trenutno dela tukaj 34 ljudi (pet moških). Nameravali so zajeti tudi hrvaško stran, a se je zataknilo pri prevozu delavk. V Atomskih toplicah pri Podčetrtku je zaposlenih 139 ljudi, večinoma žensk. Tri četrtine je Slovencev, ostali (34) so iz bližnjih zagorskih vasi. ZENIT, združenje obrtnih dejavnosti ima svojo upravo v Kumrovcu. Pred kratkim je osnoval svoj obrat v Miljani, kjer 60 ljudi izdeluje delovne obleke. V Klanjcu je Tekstilni kombinat Zagreb, TOZD Predionica Klanjec, ki daje kruh sedemsto ljudem, pretežno ženskam (424). Iz Slovenije, zlasti iz Orešja na Bizeljskem, Kunšperka in Bizeljskega hodi v tovarno devetnajst ljudi (14 žensk in 5 moških). Precej mladih obeh spolov iz občine Klanjec je našlo zaposlitev v Novem mestu, Sevnici, Štorah in Celju. Gorenje TOZD Rogatec ima svoj obrat v Bistrici ob Sotli. V njem dela 75 ljudi (10 moških) iz bližnjih slovenskih in hrvaških (12 oseb) naselij. Moški iz bistriškega območja se vozijo na delo v Krško, Senovo, Brestanico in Štore, nekaj starejših delavcev se vozi tudi v Zagreb. Čeprav je do Brežic bliže, se ljudje iz teh krajev zaradi pogostejših avtobusov raje usmerjajo proti Šmarju in Celju. Monting DO Valjaonica čelika Kumrovec zaposluje 284 ljudi, večinoma moških (žensk 33), med njimi je 22 Slovencev. Slovin Bizeljsko Brežice ima v TOZD Vinarstvo dve posesti: na Bizeljskem (25 ljudi, od tega 4 ženske) in v Pišecah (13 ljudi). Delavci so domačini. Pred leti so zaposlovali tudi sezonske delavce s hrvaške strani. Pretežno žensko delovno silo (25 žensk od 36 zaposlenih) zaposluje Iskra Novo mesto, Obrat za proizvodnjo relejev na Bizeljskem. Delavke so doma v bližnjih slovenskih naseljih. V manjšem obratu Tovarne klobukov ŠEŠIR škofja Loka v Stari vasi si ustvarja redni dohodek petnajst žensk iz bližnjih vasi. Večji naselji Spodnjega Obsotelja sta Dobova in Bizeljsko. Pred leti se je precej ljudi iz Brežic in Dobove vozilo na delo v Zagreb, sedaj se jih vozi iz Dobove v Zagreb le še okrog petdeset (Tovarna Pliva, Gavrilovič, Železniško gospodarstvo, Carinarnica idr.), drugi pa delajo v domačem kraju ali v sosednjih Brežicah. V Dobovi je več temeljnih organizacij združenega dela: — TRIMO Trebnje, TOZD Jeklene konstrukcije Dobova zaposluje 120 ljudi (štiri ženske), med njimi petnajst iz SR Hrvaške in štiri iz SR Bosne in Hercegovine; — Beti Metlika, TOZD Dobova daje dohodek 166 ljudem, predvsem ženskam (156). Tretjina zaposlenih se vozi iz občine Zaprešič; — Splošno livarstvo Dobova potrebuje predvsem moške (68), ki prihajajo večinoma iz krajev onkraj Sotle; — v Železniškem gospodarstvu, Centralne delavnice Ljubljana, TOZD Vzdrževanje voz Dobova dela 270 ljudi, pretežno so moški iz Slovenije; — v Sekciji za vleko voz in v Prometni sekciji Železniškega gospodarstva je od skupno 86 zaposlenih dve tretjini Hrvatov. Spoznali smo, da je zlasti na desni strani Sotle zraslo v zadnjih dveh desetletjih več industrijskih obratov, ki naj bi s pomočjo medobčinskega združenega dela pospešili splošni družbeni in gospodarski razvoj tega območja. Očitno je tudi, da vlada med ljudmi tega območja sožitje, nesebično medrepubliško sodelovanje je tu vsakdanja življenjska potreba in praksa. Na vseh krajevnih uradih ob Sotli ugotavljajo, da so zakonske zveze med Slovenci in Hrvati nekaj običajnega. V Rogatcu, Rogaški Slatini, Pristavi, na Bizeljskem, v Brežicah in Dobovi se često poročajo slovenska dekleta s hrvaškimi fanti in si uredijo nov dom tostran ali onstran Sotle. Slovenski fant se težko odloči za ženin dom na hrvaški strani, več je primerov, da se fant ali dekle iz Hrvaškega Zagorja preseli na slovensko stran. Mladi se spoznajo in zbližajo tako kot drugod, npr. v poklicnih šolah, v tovarni, na poti na delo, na različnih kulturnih in športnih prireditvah, na zabavah itd. Na splošno so dekleta bolj prilagodljiva in se prej asimilirajo v drugem okolju. Drugače je z odraslimi, zlasti moškimi, ki so prišli iz drugih republik, le-ti mnogo teže spreminjajo svoje navade in pogovorni jezik. Na to vplivajo tudi delovno mesto (tovarna, zdravilišče, JLA), naselitev na podeželju ali v mestu, narodno enotna ali mešana soseščina, stanovanje v zasebni hiši ali v družbeni večstanovanjski zgradbi (Rogatec, Rogaška Slatina, Brežice, Šentlenart). Zgledno sožitje vlada npr. med Rogatcem in Brodom oziroma Humom na Sutli, čeprav tudi drugod ni občutiti nestrpnosti. V novih stanovanjskih blokih v Rogatcu stanujejo skupaj in ločeno Hrvati in Slovenci, zaposleni v Steklarni Straža in v drugih dejavnostih. Jezikovnih ovir Obsotelje ne pozna. Ljudje govorijo med seboj v »mešanem, hrvaško-slovenskem« jeziku oziroma narečju, tako da je po govoru večkrat težko ločiti narodno pripadnost. Po Ramovševi dialektološki karti slovenskega jezika, ki sta jo priredila T. Logar in J. Rigler, govorijo v Zgornjem Posotelju srednje štajersko narečje. Na jugu in jugovzhodu prehajajo srednještajerski govori v kozjanske in obsotelsko-bizeljske, ki se že zelo razlikujejo od srednje-štajerskih (4, 5). Mejni narečji na levi strani Sotle sta zagorsko in spodnjesotel-sko. Severozahodno ali zagorsko kajkavsko narečje je razširjeno zahodno od črte 3* 35 Varaždin—Zagreb. Glede njegovega nastanka strokovnjaki niso enotni, ali se je kajkavski dialekt razvil iz slovenske jezikovne skupnosti in prešel zaradi zgodovinskih razmer v okvir srbohrvaškega jezika (Kopitar, Miklošič, Murko idr.) ali pa je to srbohrvaški dialekt, ki se je v nekem obdobju svojega razvoja zbližal s slovenskim jezikom (Šafarik, Florinski, M. Valjavec, Maretič idr.) (10, 165). Na slovenski strani govorijo v narodno mešanih zakonih doma bolj slovensko, na zagorski strani pa bolj hrvaško. Precej je odvisno tudi od narodne pripadnosti očeta, od tega, kje otroci obiskujejo osnovno in srednjo šolo in kje so zaposleni družinski člani. Ponekod se pogovarjata oče in mati z otroki vsak v svojem maternem jeziku, to velja zlasti za zakone, kjer oče ali mati nista doma z obmejnega območja. Otroci obiskujejo tisto osnovno in srednjo šolo, ki jim je bližja in nudi boljše pogoje za šolanje: boljše prometne zveze, dijaški domovi, štipendije, večje možnosti za zaposlitev itd. Od leta 1958 do 1963, ko na Humu ob Sutli še niso imeli prostora za vse razrede osnovne šole, so višji razredi gostovali v poslopju stare rogaške osnovne šole. Kasneje so v obeh krajih zgradili novi šolski zgradbi. Rogaška šola je razmeroma daleč izven sklenjenega naselja, zato so nekateri slovenski starši vpisali svoje otroke v bližnjo hrvaško šolo. V šolskem letu 1986/87 je obiskovalo osnovno šolo v Rogaški Slatini 22 otrok iz Velikega in Malega Tabora in Pri-šlina. Najbližja osnovna šola za hrvaška naselja Harina Zlaka, Bratkovec, Poljana, Donje in Gornje Brezno, Jazvine idr. je v Podčetrtku. Vsako leto prihaja od tam trideset otrok (10 % vseh učencev), katerih starši so povečini zaposleni v Atomskih Toplicah, Štorah, Šmarju pri Jelšah, Celju in drugod. Območja osnovnih šol Bistrica ob Sotli, Bizeljsko in Dobova ostajajo v obsegu republiške meje, prehodi učencev čez Sotlo so redki. Nadaljnjo srednješolsko izobrazbo nudijo mladini Krapina, Zabok in Celje, dva razreda poklicne šole pa sta tudi v Pregradi. Steklarska šola je v Rogaški Slatini, kovinarska v Štorah, vse druge srednje šole pa so v Celju. Večina otrok iz Zgornjega in Srednjega Obsotelja nadaljuje srednje šolanje v Celju. Glede knjižnega jezika so težave v hrvaških kakor v slovenskih šolah, kajti otroci in starši govorijo doma v mešanem narečju in uporabljajo precej tujih popačenk. Precej Obsoteljčanov gleda zagrebški televizijski spored (seveda ne vedno, odvisno je od kvalitete oddaje, zanimanja, razpoloženja in okusa gledalcev). V rogaški prodajalni časopisov prodajo več hrvaških časovisov (zagrebški Vijes-nik, Večernji list, Sportske novosti) kot slovenskih (Delo, Dnevnik, Večer). Podobno je v Rogaški Slatini, kjer je veliko zdraviliških gostov iz drugih republik Jugoslavije. Tudi tu je precej mladih mešanih zakonov in družin s priseljenimi člani, ki govorijo v srbskem ali hrvaškem in drugem materinem jeziku. Nekoliko bolj zadržani so medsebojni odnosi, kadar gre za nakup kmetijskega zemljišča, gradbene parcele, starejših stanovanjskih hiš ipd. Podjetni Hrvati (med katerimi so tudi prekupčevalci) so bili pri prodajnih razpisih često močnejši kupci. Do nedavna so mnogi Zagrebčani in premožni kmetje iz zagorskih obsotelskih naselij kupovali na slovenski strani vinorodna in druga zemljišča in si na njih postavili počitniške hiše ali uredili majhna kmečka posestva. Zanimali so se za počitniške parcele na Dolenjskem onkraj Save, ob Sotli, na Bizeljskem, okoli Dekmance, Podčetrtka, Pristave (Jerčin, Vonarje, Nezbiše), Rogaške Slatine in drugod. Domačini se za manjša odročna kmečka posestva niso kdove kako zanimali, ostareli lastniki pa jih niso mogli več obdelovati in so jih prodali najboljšim kupcem. Celjanom je Obsotelje že precej odmaknjeno, razen tega so v šestdesetih in sedemdesetih letih mnogi gradili nove stanovanjske hiše in vikende v bolj privlačnih krajih, blizu glavnih ali vsaj prevoznih cest. To je bil čas, ko so bili bencin in motorna vozila razmeroma poceni in (ko ekologi še niso tako odločno opozarjali na zaščito naravnega okolja. V zadnjih letih se je uradna zemljiška politika precej spremenila, zato je tudi prodaja kmetijskih površin pojenjala. Slovenci se v glavnem niso zanimali za nakup zemljišča onkraj Sotle, le izjemoma so dokupili kak manjši mejni travnik. POVZETEK Nad tisoč let je že minilo, odkar je Soitla prvič v zgodovini »razdelila prebivalstvo iste krvi pod različne politične gospodarje in pripravila s tem nastanek slovenske in hrvaške skupine Južnih Slovanov« (2,168). Morda je prav obmejni legi in relativni gospodarski zaostalosti širšega območja tega nekdanjega krajiško obrambnega pasu pripisati, da je prebivalstvo taiko dolgo vztrajalo na svojih skromnih kmečkih posestvih. Do večjih selitev čez Sotlo in v druge gospodarsko razvitejše kraje in mesta je prišlo šele po osvoboditvi. Od leta 1948 do 1981 se je število Hrvatov na slovenski strani Obsotelja povečalo od 993 na 2134 (indeks 214,9), število Srbov pa od 26 na 514 (indeks 1976,9). Večina Srbov živi v Brežicah in v bližnji okolici, zaposleni pa so v glavnem na letališču v Cea-kljah ob Krki. Hrvati so se naselili predvsem na območju Rogatca in Rogaške Slatine, kjer je bilo več možnosti za delo v steklarni in v zdravilišču. V skupnem številu prebivalstva slovenskega Obsotelja predstavljajo Hrvata in Srbi le skromen delež (5,9% in 1,4%). Podobno velja za Slovence in Srbe na hrvaški strani Obsotelja (1,3 % in 0,4 %). Število Slovencev se je v triintridesetih letih povečalo od 287 na 495 oseb, število Srbov pa od 25 na 136. Najbolj pogosti vzroki selitev čez Sotlo so bili zaposlitev, boljše stanovanje in poroka. V zadnjem času so odprli na naši strani več industrijskih obratov, v katerih so dobili delo tudi mnogi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti. Nekateri so s,i v Sloveniji uredili nov dom, drugi pa se dnevno vozijo na delo iz domačega kraja. Obsotelčani se med seboj sporazumevajo v hrvaško-slovenskem narečnem govoru. Obisk osnovne in srednje šole je povezan z oddaljenostjo šole, materialnimi pogoji šolanja in možnostmi za bodočo zaposlitev. Veliko mladih z obeh strani Sotle obiskuje srednje šole v Celju. Slovenci, Hrvati, SrU in pripadniki drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti živijo med seboj složno, neredko v narodno mešanih zakonih. VIRI IN LITERATURA 1. Z. Cepič, F. Gestrin, B. Grafenauer idr.: Zgodovina Slovencev Ljubljana 1979. 2. M. Kos: Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1955. 3. J. Koropec: Srednjeveško gospodarstvo. Rogatec, CZN, Nova vrsta. Zvezek I., str. 73—87. 1974. 4. T. Logar: Slovenska narečja. MK Ljubljana 1975. 5. I. Crkvenčič, Z. Dugački idr.: Geografija SR Hrvatske. Knjiga II. 1974. 6. I. Crkvenčič, M. Friganovič, R. Pavie: Geografija SR Hrvatske. Zagreb. Knjiga I. 1974. 7. Rogatec: Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno salo. Ob 700-letnici podelitve trških pravic. 1985. 8. M. Žagar: Kozjansko, gospodarsko-geografska problematika. Geografski zbornik X., str. 7—155. 1967. 9. A. Sore: Geografija nekaterih delov celjske makroregije. Agrarna geografija Zgornjega Sotelskega. Str. 77—155. 1969. 10. A. Peco: .Pregled srbskohrvatskih dialekata. Beograd 1985. 11. Leksikon občin za Štajersko', izdelan po rezultatih popisa ljudstva 1900. Dunaj 1905. 12. Specialni krajevni repertorij za Štajersko 1910. Dunaj 1917. 193? U Definitivlli rezultati stanovništva 1921. Opšta državna statistika. Sarajevo 14. Splošni pregled Dravske banovine. Glavni statistični podatki 1931. Liu-bljana 1939. 15. Popis stanovništva 1931. Savska banovina. Republiški zaivod za statistiku. Zagreb. 16. Konačni rezultati popisa stanovništva 1.948. Savezni zavod za statistiku. Beograd 1951. Knjiga I. 17. Popis stanovništva 1953. Savezni zavod za statistiku. Beograd 1960 Knjiga XI. 18. Popis stanovništva 1961. Savezni zavod za statistiku Beograd 1967 Knjiga VI. 19. Popis prebivalstva 1971. Zvezni zavod za statistiko. Beograd 1973 Knjiga VI. 20. Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971. Prebivalstvo. Velikost posestva in viri dohodkov gospodinjstev. Zvezni zavod za statistiko. Beograd 1974. 21. Popis prebivalstva 1981 po občinah. Stanovništvo prema narodnosti. Občine: Zaprešič, Krapina, Pregrada, Klanjec. Prebivalstvo po narodnosti 1981. Občine: Brežice, Šmarje pri Jelšah. Republički zavod za statistiku Zagreb in Zavod za statistiko Ljubljana. 22. Priseljeni po letu priselitve, starosti v letu priselitve in območju iz katerega so se preselili, ter po spolu. Občine: Brežice, Šmarje pri Jelšah, Krapina Pregrada, Klanjec in Zaprešič. Zvezni zavod za statistiko. Beograd 1981. 23. Statistički godišnjak Jugoslavije 1986. Savezni zavod za statistiku Beograd 24. Statistični letopis SR Slovenije 1982. Zavod SR Slovenije za statistiko Ljubljana. 25. Društveni proizvod i narodni dohodak 1984. Dokumentacija 583 Republički zavod za statistiku. Zagreb 1986. 26. Statistične informacije 8. Zavod za statistiko SR Slovenije. Ljubljana 1986. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK : 728.94 : 631.563(497.12—117) VLADIMIR ŠLIBAR KAŠČE NA JUŽNEM POHORJU V članku poizkušam prikazati, da na Južnem Pohorju poleg samostojne poznamo tudi kaščo v gospodarskem poslopju. Ta kašča resda ni tako imenitna kot savinjska-koroško vplivana kašča, zato pa verjetno predolgo pozabljena in zane-marjana, kljub temu da je v krajih, kjer jo poznajo, imela pomembno funkcijo pri spravljanju hrane in drugih potrebščin. Ker pa se je kmetijski obrat spreminjal in razvijal, je v tem razvoju tudi kašča dobila svoje novo mesto. V prispevkih o kaščah so te stavbe navadno opisane kot večje ali manjše stavbe ob kmečki hiši, ki so spodaj navadno zidane, zgoraj pa lesene ali izjemoma zidane. Po pomembnosti je to druga stavba v kmečkem dvoru. Navadno dodamo še to, da so okrašene bodisi z rezljano ograjo ganka, bodisi s slikarijo na vratih aH steni, rozeto na tramovih, ali pa za okras služi kar lepo izvedena vogalna konstrukcija na lastovičji rep. Pri tem pa navadno pozabljamo na vrsto vmesnih oblik, med kaščo kot samostojno stavbo in kaščo na podstrešju hiše, ki so prav tako služile svojemu namenu. V celjski regiji se niz kašč vleče od Zg. Savinjske doline, prek Sp. Savinjske doline na Kozjansko, pa vse do hrvaške meje. Tukaj poleg klasičnih samostojnih (bodisi eno ali dvoprostorskih) najdemo tudi kašče drugih oblik, ki niso tako slikovite pot prve in zato prezrte in neobdelane. To so kašče v gospodarskih poslopjih, ki jih najdemo precej na Južnem Pohorju in se razlikujejo od samostojnih (klasičnih) zlasti po tem, da so združene v večji kompleks gospodarskega poslopja. Po predvidevanjih naj bi bile samostojne kašče plod srednjeveške gradbene tehnike, ko naši domači tesarji in gradbeniki še niso bili sposobni graditi večjih poslopij.* Z razvojem gradbene tehnike pa so tudi stavbe na vasi postajale * F. Baš — Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev; Gospodarska poslopja. Avtor: Vladimir Šlibar, dipl. etnolog, kustos; Pokrajinski muzej Celje. vedno večje in se vedno bolj združevale pod isto streho. Tako so se na Južnem Pohorju kašče konec prejšnjega stoletja združile v kompleks gospodarskega poslopja. S tem se je gospodarsko poslopje razširilo še za dva prostora in poleg svoje prejšnje funkcije postalo tudi skladišče hrane za celo družino. Funkcija se je navadno razširila s tem, da je bila spodaj še vinska klet (če ta ni bila v stanovanjski hiši) ali pa klet za spravljanje »skuhe«, to je krme za prašiče, ter kislega zelja in kisle repe za družino itd. Tako je iz dveh stavb kmečkega dvora nastala ena sama, ki je prevzela funkcijo obeh predhodnic. Gradnja tako velikih poslopij je bila tehnično dokaj zahtevna, saj so pri gradnji teh velikih gospodarskih poslopij uporabljali le dobre materiale, to je lep čvrst raven les, ki so ga žagali na posebnih žagah s podaljšanim vozom za žaganje plohov. Navadne »venecijanke« z normalnim vozom za žaganje plohov so bile nekoč (do II. svetovne vojne) zelo pogoste, saj je imel skoraj vsak večji kmet svojo žago. Kljub temu pa so imeli le redki kmetje žage s posebnimi »cestami in vozom« za žaganje tramov za »Stale«. Ti tramovi so bili 1 meter daljši normalnih in temu primerno daljši je moral biti voz žage. Kljub temu, da je mnogo žag propadlo, pa še danes v Zg. Dravinjski dolini delujeta obe žagi, ki sta že nekoč žagali te posebne tramove za štale. Ko so imeli les za zgornji del poslopja pripravljen, so najprej narerdili spodnji del poslopja, kjer sta bili »stala« in »klet«. Ta del je navadno narejen iz kamenja, katerega na Pohorju ni nikoli primanjkovalo. Težje je bilo z vezavo, zato so kamni pri starejših stavbah vezani z ilovico, medtem ko so novejši že z malto. Na to osnovo so položili hrastova bruna, ki so nosila strop govejega hleva ali pa tla zgornjih prostorov. Zgornji del je bil navadno lesen, kot je bil v večini primerov lesen tudi del stavbe, v katerem je bila kašča. Kljub temu so lahko kašče v gospodarskem poslopju tudi zidane. Lahko pa je zidan samo tisti del, kjer je kašča. Spodnji del je vedno narejen iz kamenja. Takšen je tudi spodnji del pod kaščo. V tem spodnjem delu gospodarskega poslopja so prostori deljeni na dva dela, v prvem večjem delu je hlev za govejo živino in včasih tudi za prašiče, če ta ni samostojna stavba. Nad temi prostori sta pod in parna. Naslednji prostor je klet za živinsko krmo (to so repa, korenje, krompir itd..), poleg teh pa je tukaj še kad za kislo zelje ali pa kad za kislo repo, in drugo. Za vino in jabolč-nik so imeli pogosto posebno klet, ki je bila pod hišo. Kašča je v tem kompleksu zasedla prostor, kjer je bila ena od »parn«, saj ima večina hlevov dve parni, tako, da je na vsaki strani >«poda« po ena parna. Kašča v taki štali ali marofu je imela bodisi raven lesen strop, če so bile stene lesene, ali zidan velban strop, če so bile stene zidane. Imela je lesena vrata z močno ključavnico in največkrat dve okni na ožji strani stavbe. Okna so lahko po velikosti podobna tistim v kmečkih hišah, navadno pa so to samo nekoliko večje line v stenah kašče ter se zapirajo ponekod tudi na star način z zasunom na smuk. Prek oken so imeli zaščitno mrežo (da bi preprečili vdore v kaščo), lahko pa so bila okna tudi zastekljena. Zaščita pred mrčesom je bila gosta kovinska mreža prek line za zračenje v steni ali line nad vrati. Stare kašče, ki so bile narejene iz lesa, so bile zelo skrbno sestavljene in reže med tramovi so bile zapolnjene z mahom ali pa je bila notranjost obita z deskami. Tako so preprečili vdor mrčesa v kaščo. Strop je lahko lesen, lahko je »velban« ali pa pri novejših in obnovljenih kaščah raven — (betonska plošča — Zreče). Oroževo gospodarsko poslopje — Zreče, Cesta na Roglo Kosti v kašei v nadstropju gospodarskega poslopja. Orož Ivan, Zreče Ravnjakovo gospodarsko poslopje v Zrečah, Cesta na Roglo 56 Prostor, ki mu pravimo kašča, je bil vedno v prvem nadstropju gospodarskega poslopja in prideš do njega po stopnicah in po ganku. V tem prostoru so imeli žitne skrinje, imenovane »košte«. Ti košti so bili kot v drugih kaščah deljeni v več predalov za različne vrste žit in po kakovosti žit. Lahko pa je to nepredeljena skrinja, kot so jih delali nekoč. Košt je tedaj bila skrinja, ki je bila narejena iz tesanih desk (sedaj iz žaganih) in ima v novejši varianti spredaj odprtine za zrnje z vertikalnim zasunom. Tako ni potrebno več dvigati pokrova, ampak preprosto odpahnemo zasun. Pokrovi so lahko sedlasti — panonski ali ravni. Kot sem omenil, skrinje za žito prvotno niso bile predeljene, kasneje pa so imele največ dva predala. Skrinj so imeli zaradi različne vrste in različne kakovosti žitaric več, kar je bilo odvisno od velikosti posestva. Novejše skrinje so narejene drugače in vogali niso več vpeti v pokončen stebrič ter zvezani — zbiti z mozniki, ampak preprosto zbiti na lastovičji rep. Deske so žagane in ne več tesane. Noge so pri novejših skrinjah dodane in to zato, ker pri teh vogalnih stebričkov ni. Ker so deske sedaj žagane, so tudi skrinje lahko daljše, zato imajo sedaj več predalov. Te novejše skrinje imajo že zgoraj omenjene odprtine na sprednji strani. Pod stropom so pri novejših kaščah na železnih kavljih rante, kjer sušijo in po dimljenju obešajo meso in mesene klobase, če na podstrešju v hiši nimajo posebne lese za ta namen. Mlin v Ravnjakovi kašči. Zreče, Cesta na Roglo 56 To vrsto kašče so prav tako kot njeno samostojno vrstnico uporabljali za shranjevanje različnih živil in ne samo žitaric. Zato najdemo v kašči košare in peharje z orehi, fižolom (zluščenim in nezluščenim), grahom in drugimi živili. Pogosto so imeli v tem prostoru posebno skrinjo ali pa mehove z moko in otrobe. Ker je bilo gospodarsko poslopje glavni del kmetijskega obrata, je bila pogosto tudi usoda njegovih delov podrejena njegovi glavni namembnosti, to je na Južnem Pohorju predvsem živinoreji. Ko so začeli, 'po izpopolnitvi stanovanjske hiše in namestitvi dimnikov, kašče zunaj stanovanjskih hiš opuščati in se je le-ta preselila na podstrešje hiše, se je funkcija prostora, v katerem je bila kašča, spremenila. Poleg tega so kmetje zaradi nerentabilnosti sejali vedno manj žitaric in zato so začeli kašče opuščati. Prostor so sedaj namenili različnim drugim dejavnostim. Gospodarsko poslopje — Bobik Ivan, Bukovlje 17 Klet pod kaščo — Bobik I., Bukovi je 17 Kašča je v novi vlogi ponekod dobila funkcijo doma za preužitkarje, tako kot njena samostojna varianta. Z dozidavo ali prezidavo so kaščo spremenili v stanovanje za stare starše, lahko pa tudi v stanovanje za hlapce in dekle. Bolj pogosta je varianta, v kateri so funkcijo kašče delno obdržali in v njej namestili mlin, kaščo pa delno preselili na podstrešje v hiši. Mline so nameščali na domačiji zato, da bi bili bolj pri roki in ne bi bilo potrebno več hoditi k potoku mlet žito in »šrot« za živino. To preselitev je bilo možno izvesti šele po elektrifikaciji pohorskih domačij. Pogosto je ta prostor pred spremembo v mlin služil kot ropotarnica za odlaganje najrazličnejših neuporabnih odsluženih ali pa tudi uporabnih predmetov. Kljub temu pa mlini, ki so jih namestili v kaščah, meljejo bolj grobo moko in jo v večini primerov uporabljajo za »šrot« in z njim krmijo živino. Moko dobijo tako, da žito zamenjajo v menjalnici za moko in otrobe. Tretja funkcija kašče je bila ta, da so po njeni izselitvi v ta prostor namestili delavnico. Ker se je kmetijstvo vedno bolj spreminjalo od ekstenzivnega k intenzivnemu in so uporabljali vedno več strojev, je vsaka kmetija morala imeti manjši prostor tudi za spravilo najnujnejšega orodja za različna popravila strojev in voznega parka kmetije. To so v glavnem manjša popravila, ki jih lahko opravi vsak gospodar sam doma. Prostor, ki ni imel nobene funkcije, pa je bil kot nalašč za te namene. Ker so imeli v hlevu zaradi intenzivnejše živinoreje več živine, so potrebovali za spravljanje sena in slame več prostora. V tem primeru so iz strani, kjer je bil »pod« preprosto naredili luknjo v steno in v tej novi parni so lahko namestili seno, slamo ali pa stroj za rezanje — slamoreznico, s katero so delali »rez«* za živino. Poleg te lahko nastopa kašča tudi v različnih drugih variantah, kot je na primer ta, da imamo spodaj namesto govejega ovčji hlev in zgoraj prostor za ovčjo krmo (Pohorje). Druga možna kombinacija je ta, da so poleg kašče prizi-dali še stanovanje za preužitkarje, medtem ko so spodnji prostori enaki kot pri drugih kaščah. * Rez — na slamoreznici zrezana mešanica sena in slame. POVZETEK Na Južnem Pohorju poznamo poleg samostojne tudi manj poznano ali pa manj omenjano obliko kašče v gospodarskem poslopju. Ta varianta resda ni tako imenitna kot je naša savinjska — koroško vplivana 'kašča, vendar pa je v krajih, kjer jo poznajo, imela pomembno funkcijo skladišča hrane in drugih potrebščin. Ponekod so kaščo začeli ponovno uporabljati, ker sedaj sejejo več žitaric. Tako nekdanja kašča živi dalje v svoji prvotni funkciji ali v sekundarni funkciji daje prostor mlinu, delavnici, parni ali pa stanovanju za prevžitkarja. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 504.06:556.551.5 (497.12-119) DARKA DOMITROVIC — UR AN JEK EKOLOŠKA BILANCA CELJSKE REGIJE — L FAZA POVZETEK V I. fazi naloge Ekološka bilainca celjske regije je podana analitična ocena onesnaženosti zraka in površinskih voda v celjski regiji (ki jo sestavlja 8 občin: Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje, Titovo Velenje, Žalec). Prikazana je razvrstitev krajev celjske regije v območja onesnaženosti ozračja ter razvrstitev odsekov vodotokov v štiri kakovostne razrede. V nalogi so zbrani osnovni podatki o do sedaj izvedenih meritvah onesnaženosti zraka predvsem z SO., in dimom ter rezultati analiz vzorcev kakovosti vode na zajemnih mescih v obdobju od leta 1980—1985 ter nizki vodostaji in pretoki na vodotokih. Opredeljeni so tudi največji onesnaževalci zraka na območju regije (emisije) in onesnaževalci površinskih voda. Za dopolnitev ekološke ocene regije so v nalogi navedene tudi posledice prekomerne onesnaženosti, ki se kažejo v propadanju gozdov ter v zdravstvenih posledicah. ECOLOGIAL BALANCE OF CELJE REGION — I. PHASE S u m m a r y In the flaast phase of the projeet »Ecologial Balance of Celje Region« the anali tičal evaluation of air pollution, as well as pollution of surface watars in Celje region (covering eight communities: Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje, Velenje, Žalec) is being represented. The settlemants are classified into four quality groups according to' air pollution and to the pollution of individual segment of waters. We have gathered the basic data on: — the actual air pollution measuremsnts SOj and smoke contants — the results of water samples analyses at the testing points in the period of 1980—1985 — - low water levels and flows. The worst aiir pollutants (emissions, water pollution) are being specified. Hovv-ever, to complement the ecological evaluation of the region we pointed out the consequences of overpollution resuiting as wood degeneration and health distur-bances. Avtorica: Darka Domitrovič-Uranjek, prof. geogr. soc., vodilni, planer urbanist; Razvojni center Celje, TOZD Planiranje. 4 Celjski zbornik 49 Uvod Pojav onesnaževanja in razvrednotenja življenjskega okolja v regiji ter grožnja splošne ekološke krize, ki je posegla v vse pore gospodarskega in družbenega razvoja, sta spodbudila razmišljanja o potrebnosti oblikovanja skupne regijske naloge Ekološke bilance celjske regije,* ki bo obravnavala problem onesnaževanja zraka in voda ter nakazala ukrepe za sanacijo prekomernega onesnaževanja okolja v celjski regiji. Namen tega prispevka je podati oceno kakovosti okolja na območju celjske regije predvsem glede na onesnaženost zraka in površinskih voda ter posledice prekomerne onesnaženosti. V prvi fazi raziskovalne naloge Ekološka bilanca celjske regije so zbrani razpoložljivi podatki o meritvah onesnaženosti zraka in površinskih voda in nakazani največji viri onesnaževanja. Zavedamo se, da bi morali ocene onesnaženosti pripraviti še za druge segmente okolja, predvsem za odpadke, vendar potekajo aktivnosti okrog reševanja te problematike, predvsem za nevarne odpadke, preko gospodarske zbornice. Priprava I. faze Ekološke bilance celjske regije je potekala v času, ko je po občinah tekel program usklajenega inšpekcijskega nadzora nad zmanjševanjem onesnaževanja in ogrožanja okolja v SR Sloveniji. Zal ugotavljamo, da si z zelo pičlimi podatki, ki so jih »onesnaževalci-« vnesli v obvezne vprašalnike, ki so bili ob tej priliki razposlani preko inšpekcijskih služb, ni bilo mogoče dosti pomagati. Obenem smo zbirali podatke o onesnaženosti okolja na območju celjske regije tudi v času, ko so potekale aktivnosti ob pripravi občinskih, regijskih in republiške konference na temo — energija, ekologija, varčevanje. V nalogi zbrani podatki so nedvomno opozorili na resnost ekološke problematike v regiji in nujnost spremembe energetske politike v Sloveniji, kajti ta v veliki meri tangira tudi največji energetski objekt Termoelektrarno Šoštanj, ki na območju regije povzroča številne ekološke probleme, kakor tudi predvideno izgradnjo hidroelektrarne Vrhovo na Savi, kar vse postavlja v ospredje zahtevo po bistvenem zmanjševanju onesnaževanja zraka in voda in sanaciji največjih virov onesnaževanja. Neskladja med onesnaževanjem in onesnaženostjo okolja so v celjski regiji najbolj očitna v stopnji onesnaženosti zraka in voda, pri degradaciji površja zaradi rudarjenja na območju velenjske občine, v zadnjem času pa zlasti pri alarmantnem obsegu in hitrosti umiranja gozdov. K temu je pripomogla spe-cifika pokrajine v celjski regiji, kjer se zaradi velikega števila kotlin in dolin pojavlja temperaturna inverzija in s tem povezana prekomerna onesnaženost ozračja. Ker so v teh območjih skoncentrirana urbana in industrijska središča, ki emitirajo v zrak in vode škodljive snovi, je nevarnost onesnaževanja okolja še toliko večja. Poleg tega so na območju celjske regije oziroma na njenem * Ekološka bilanca celjske regije — I. faza, Razvojni center Celje, januar 1987, je kot dvoletna naloga uvrščena v skupni regijski raziskovalni program občinskih raziskovalnih skupnosti osmih občin celjskega območja za obdobje 1986—1990 in se bo izvajala v prvih dveh letih srednjeročnega obdobja. I. faza raziskovalne naloge, ki jo v prispevku predstavljamo, je bila opravljena v letu 1986. obrobju visoki dimniki največjih onesnaževalcev zraka, to je velikih termoenergetskih objektov (Termoelektrarna Šoštanj in Termoelektrarna Trbovlje) ter industrijskih objektov (Cinkarna Celje, Papirnica Radeče, Tovarna celuloze in papirja Krško, Tovarna glinice in aluminija Kidričevo), ki emitirajo v okolje ogromne količine škodljivih snovi. Na temo ekološke problematike — onesnaženosti zraka in površinskih voda je bilo na celjskem območju pripravljenih več raziskav in strokovnih študij, med katerimi omenjamo le nekatere: — Model sanacije ozračja v urbanizirani kotlini — I. in II. faza, ki z raziskavo meteoroloških parametrov ter onesnaženosti in virov onesnaževanja zraka v celjski kotlini oblikuje matematični, računalniško podprt model širjenja onesnaženosti zraka iz točkovnih virov emisij škodljivih snovi v ozračje. Na ta način so v nalogi nakazane možnosti vključevanja ekološke problematike v planske akte in investicijske razvojne odločitve; — ekološka bilanca Celja, ki opredeljuje dolgoročne in srednjeročne cilje na področju izboljševanja kvalitete zraka in površinskih voda v celjski občini in podaja predlog potrebnih ukrepov za njihovo uresničevanje; — katastra virov onesnaževanja zraka za občini Celje ter Žalec, ki podajata oceno virov onesnaževanja zraka v občinah (pri čemer kaže opozoriti, da emisije iz tehnoloških procesov niso izmerjene, pa bi, upoštevajoč zakonodajo na tem področju, morale biti); — meritve onesnaženosti zraka v okviru republiške merske mreže, ANAS, ter občasne meritve onesnaženosti zraka na nekaterih drugih merilnih mestih; — poleg republiške mreže še nekoliko podrobnejši kataster virov onesnaževanja vodotokov in kakovosti odsekov vodotokov, ki se vodi pri PUV Nivo. Poleg tega potekajo v regiji še nekatere druge aktivnosti za ugotavljanje posledic prekomerne onesnaženosti okolja in njihovo saniranje: — v velenjski občini se ukvarjajo s sanacijo ugreznin na območju eksplo-atacijskega območja REK Titovo Velenje; — ugotavljajo onesnaženost zraka na širšem območju Šoštanja zaradi uvedbe odžveplavanja dimnih plinov iz TE Šoštanj; — v celjski občini se ažurira kataster onesnaževalcev zraka in se pridobivajo podatki izmerjenih emisij škodljivih snovi iz tehnoloških procesov kot pripravljalna dela za izdelavo občinskega sanacijskega programa za varstvo zraka; — preko Gospodarske zbornice in Komunale Celje se je pripravil Kataster posebnih odpadkov na območju regije; — v okviru gozdarstva se skuša ugotoviti podrobnejši obseg in stopnja poškodovanosti gozdov; — v Zdravstvenem centru Celje so že stekle pripravljalne aktivnosti za raziskavo zdravstvenih posledic pri nekaterih skupinah prebivalstva, primerjalno za občine Celje, Slovenske Konjice in Titovo Velenje. Sicer pa je problematika onesnaževanja okolja vključena v srednjeročne in dolgoročne planske dokumente republike1 ter posameznih občin. 1 Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000 s kartografskim delom, Uradni list SRS, št. 1/86. Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1986—1990, Uradni list SRS, št. 2/86. 4* 51 V času priprave naloge Ekološka bilanca potekajo na dopolnilnih merilnih mestih v regiji kontinuirane enoletne meritve onesnaženosti zraka in meritve sedimenta v padavinah, kar bo skupaj z izdelavo katastrov virov onesnaževanja zraka v občinah Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje ter Titovo Velenje predstavljalo osnovo za izdelavo II. faze Ekološke bilance celjske regije. 1. Onesnaženost zraka na območju celjske regije Spremljanje onesnaženosti ozračja po meritvah onesnaženosti zraka na območju celjske regije je zelo neenakomerno. Celje ima verjetno najbolje v Sloveniji izmerjene in obdelane podatke o onesnaženosti zraka. Za Celje obstaja tudi računalniški imisijski model širjenja onesnaževanja zraka na območju Celja iz točkastega vira.2 V Celju se merijo 24-urne imisijske koncentracije S02 in dima na 5 merilnih mestih, trenutne imisijske koncentracije SOa pa na treh merilnih mestih. V Cinkarni Celje spremljajo podatke o emisiji SO2 iz svojih obratov in imisijo S02 na merilni postaji na območju Cinkarne. Za občino Celje je izdelan tudi kataster o emisiji škodljivih snovi iz industrijskih obratov in kurišč v celjsko ozračje. Na osnovi omenjenih podatkov je bila za občino izdelana tudi občinska ekološka bilanca.3 V ostalih občinah celjske regije je dosti manj podatkov o meritvah onesnaženosti zraka. Na območju regije opravlja kontinuirane meritve onesnaženosti zraka v okviru stalne republiške mreže na 10 merilnih mestih Hidrometeorološki zavod SR Slovenije. Poleg teh meritev je Zavod za socialno medicino in higieno Celje v obdobju september 1984—junij 1985 opravljal meritve imisijskih koncentracij S02 in dima v občini Žalec na štirih merilnih mestih. Podatke o najvišjih izmerjenih koncentracijah S02 in dima navajamo v spodnji tabeli. Podatkov o imisijskih koncentracijah ostalih škodljivih snovi, razen za Celje, je zelo malo. V velenjski občini se od junija 1986 merijo tudi imisijske koncentracije dušikovih oksidov in ozona. V celjski regiji je vzpostavljena precej gosta mreža merilnih postaj za spremljanje meteoroloških parametrov, in sicer smer in hitrost vetra, temperatura, količina padavin (ni pa podatkov o kemični sestavi padavin). Na območju regije je 8 postaj za merjenje smeri in jakosti vetra. 2 Model sanacije ozračja v urbanizirani 'kotlini, I. faza: Raziskovalni projekt, Hidrometeorološki zavod SRS, vrsta raziskovalnih nalog, ki so jih opravili Zdravstveni center Celje, Razvojni center Celje, Inštitut za geografijo univerze Ljubljana, Cinkarna Celje, 1981, 1982, 1983, 1984. Model sanacije ozračja v urbanizirani kotlini — II. faza, Raziskovalni projekt ORS Celje, Cinkarna Celje, Hidrometeorološki zavod SR Slovenije, EMO Celje, Celje, 1985—1987. 3 Darka Domitrovič-Uranjek s sod.: Ekološka bilanca Celja I. in II. faza, Razvojni center Celje, 1985, 1986. Merilna mesta za merjenje 24-urnih imisijskih koncentracij S02 in dima od 19T7 dalje v celjski regiji najvišja najvišja konc. MERILNO MESTO MERILNO OBDOBJE konc.SOj v dima v mg mg S0z/m3 dima/m3 Celje 00 - Center R od aprila 1977 dalje 1,23 0,29 Radeče R od aprila 1977 dalje 1,00 0,22 Rimske Toplice R od oktobra 1979 dalje 0,57 0,13 Šentjur R od oktobra 1978 dalje 0,81 0,20 Šoštanj R od aprila 1977 dalje 0,73 0,11 Store R od aprila 1977 dalje 0,99 0,21 Titovo Velenje R od aprila 1977 dalje 0,^7 0,11 Žalec R od aprila 1980 dalje 0,88 0,28 Rogaška Slatina . okt. 1978 - marec 1979 0,18 0,05 Šmarje pri Jelšah okt. 1978 - marec 1979 0,19 0,12 Laško okt. 1979 - marec 1981 0,^8 0,13 Marno april 1980 - marec 1981 0,69 0,08 Gore april 1980 - marec 1981 1,56 0,05 Turje (5) april 1980 - marec 1981 0,85 O.Ct Podkraj april 1980 - marec 1981 0,52 0,13 Sedra ž april 1980 - marec 1981 0,5*1 0,07 Veliki vrh/Šoštanj okt. 1977 - marec 1982 0,65 0.15 Žalec - veter.postaja sept.198't - junij 1985 0,72 0,16 Žalec - VVZ J.Herman ff.) sept.1981) - junij 1985 0,96 0,26 Polzela sept.1981! - junij 1985 0,79 0,22 Prebold sept.1981! - junij 1985 0,62 0,15 R - republiška merilna mreža za spremljanje onesnaženosti zraka z S0Z in dimom. V celotni celjski regiji je prevladujoča smer gibanja zraka vzhod—zahod. V tabeli so zbrani podatki o najpogostejši smeri vetra in njegovi jakosti za merilno obdobje 1956—1975. Poleg tega je podan podatek, kako pogosto nastopa brezvetrje, ko je ob pojavu temperaturne inverzije zlasti v hladnejši polovici leta možnost onesnaženosti zraka še večja. Podatki kažejo na to, da je najbolj prevetreno območje Slovenskih Konjic, kjer nastopa brezvetrje le v 9 % primerov, na ostalih merilnih mestih pa je brezvetrja več (od 20—80 %). 4 Na območju Celja potekajo meritve onesnaženosti zraka z S02 in dimom na treh merilnih mestih v okviru republiške merilne mreže, in sicer na merilnih mestih Celje-center (ki ga tu navajamo kot reprezentativno za Celje), Celje-Gaberje in Celje-Teharje. 5 Meritve onesnaženosti zraka z SO2 iin dimom za ugotavljanje posledic emisij iz visokega 360-metrskega dimnika v TE Trbovlje na območju laške in hrastniške občine. 6 Vse meritve, navedene v tabeli, je izvajal Hidrometeorološki, zavod SRS, razen meritev pod 3, ki jih je izvajal Zavod za socialno medicino, in higieno. Celje. Merilne postaje za spremljanje smeri in jakosti vetra in dvoje najpogostejših smeri za obdobje 1956—1975 Postaja Brezvetrje smeri Prevladujoče smeri vetra jakost smer jakost Celje-Lava 20 % WNW 1,0 WSW 2,3 Rogaška Slatina 57 % NE 1,9 NW 2,2 Sela pri Planini 21 % E 2,1 W 3,1 Slovenske Konjice 9 % N 2,2 SW 1,7 Radeče 55 % W 2,5 N 2,9 Titovo Velenje 30 % E 1,7 NW 1,7 Sentgotard 70 % NE 1,5 SW 1,5 Gornji Grad 83 % E 1,6 sw 2,5 Mozirje 80 % W 1,4 NW 1,5 Vir: Hidrometeorološki zavod SRS Legenda: N — sever, NE — severovzhod, E — vzhod, SE — jugovzhod, S — jug, SW — jugozahod, W — zahod, NW — severozahod Temperaturne inverzije in pojavi jezera hladnega zra/ka so za Celje obdelani,1 višine inverzije v Šoštanju so tudi izmerjene.2 Po teh ugotovitvah segajo inverzije do višine 100 m (nad terenom), večdnevne inverzije pa tudi 250 metrov in več. To pa so višine, ki jih ne presegajo običajni dimniki na industrijskih obratih, kotlovnicah in kuriščih, zato škodljive snovi, ki se emitirajo iz takšnih dimnikov ob nastanku jezera hladnega zraka, ostajajo v njem. Poleg tega pojav temperaturne inverzije običajno spremlja tudi nastanek megle, kar še otežuje razmere v jezeru hladnega zraka. Večina naselij na območju celjske regije se nahaja v kotlinskih in dolinskih legah, kjer je pojav temperaturne inverzije prisoten, v povezavi s tem pa v zimskem času tudi problem onesnaženosti ozračja. Glede na nivo onesnaženosti z žveplovim dioksidom je v tabeli podana uvrstitev krajev po povprečni onesnaženosti zraka z žveplovim dioksidom in dimom v zadnjih šestih kurilnih sezonah. Najbolj onesnažen zrak z SO2 v Sloveniji že vrsto let dihajo v Zasavju, v Trbovljah in Hrastniku, najbolj z dimom onesnažen zrak pa v Ljubljani in Mariboru. Med dvajset z žveplovim dioksidom najbolj onesnaženih krajev v Sloveniji se uvršča tudi 6 krajev iz območja celjske regije. V kurilni sezoni 1985/86 so to Celje na 7. mestu onesnaženosti, Rimske Toplice na 12. mestu (pred izgradnjo visokega dimnika v Trbovljah na 17. oziroma 22. mestu), Šentjur na 13. mestu, Štore na 17. mestu ter Žalec na 18. mestu (v prejšnjih sezonah na 10.). 1 Anton Planinšek: Zimsko jezero hladnega zraka v celjski kotlini, diplomsko delo, 1974. Model sanacije ozračja v urbanizirani kotlini — Hidrometeorološki zavod SRS, 1981, 1983. 2 Zdravko Petkovšek s sodelavci: Širjenje onesnaženja zraka v kotlinah, I. faza, Ljubljana, 1973. tlVIKTlTKV KIIA.HSV PO POPItEClU ONESHA&KIKJSTl ZRAKA V, 7.VKPI OV i M DIOKSIDOM V KURILIH SEZONI I-IKRILNO r,i';!io UJBO/HI 1901/82 ri)i;v03 1903/8'! igO'i/85 1985/86 Uvr. Keno. Uvr. Konc. Uvr. Konc. Uvr. Korio. Uvr. Konc. Uvr. Konc TIIPOVUK- 1 O.llG 1 0.39 1 0. 19 1 0.'I2 1 0.33 1 0.3C I1HA.SUHK 2 O.J'1 2 0.36 2 0.31 3 0.25 2 0.25 2 0.2 ClItlA , 5 0.26 5 0.23 3 (1.27 ?. 0.25 3 0.25 3 0.2( MAH 11 ''.111 6 0.20 9 0. 17 (J 0. I'j 6 0.20 5 0.22 II 0.1' MMICA 9 0. 18 G 0.21 6 0.19 8 0.17 12 0.15 5 0.1', LJUBLJANA 3 0.29 3 0.2'l •i 0.21 5 0.23 n 0.23 6 o.r, CELJE '1 0.27 'i 0.23 7 0. 19 'I 0.2'l 7 0.21 7 o.r KRŠKO 11 0.17 1H 0.13 l'l 0.11 12 0.13 6 0.21 8 0.1: KAMI M K 10 0.17 10 0.15 10 0.13 11 0.14 8 0.16 9 0.1; MEDVODE 16 0.13 19 0.11 17 0.09 19 0.10 13 0.11 10 0.1; ŽERJAV 7 0.20 8 0.18 '1 0.22 9 0.16 9 0.15 11 0.1; {(..TOPLICE 21 0. 10 26 0.09 2'l 0.07 22 0.08 17 0,10 12 0,1' jSENTJUR 0. 11 ?>l 0. 10 19 0.09 15 0.10 25 0.08 13 0.1( [I,'.DECE 21 0. 1! 22 0. 10 ■A) 0.08 20 0.09 26 0.08 lil" 0. H sK.LOKA 25 0. 10 22 0. 11 2'J 0.06 13 0.13 l'l 0.11 15 O.K ZAGORJE 17 0.13 12 0. l'l 9 0.15 7 0.18 10 0.15 16 0.0'. STORE_________ 12 0.17 18 0.12 13 0.12 17 0.10 15 0.11 17 0.0< ^ALEC 8 0. 19 7 0. 19 11 0.13 10 0. 16 11 0.15 18 0.0f IX")MZALE 18 0. 12 20 0.11 16 0.09 16 0. 10 28 "oToP" 19 0.0': FTUJ 19 0.11 27 0.03 27 0.06 23 0.08 20 0.09 20 0.0! Uvr. - uvratltcv Konc. - p^prnona koncentracija SO,, v m.0,32 mg S02/m3), območje B je sicer čezmerno onesnaženo, a še znosno za bivanje (C 95 — 0,16—0,31 mg S02/m3 zraka). • Onesnaženost ozračja na območju regije, saj so Celje, Radeče, Zavodnje nad Šoštanjem in Gore v Zasavskem hribovju uvrščeni v 4. območje kritične onesnaženosti zraka, večina večjih urbanih središč v regiji razen Rogaške Slatine in Šoštanja ter Titovega Velenja pa v 3. območju onesnaženosti zraka. • Kritična onesnaženost površinskih voda, saj so v vseh občinah regije odseki vodotokov, ki so biološko mrtvi ali pa uvrščeni v 4. kategorijo kritično onesnaženih voda; kot naslednje pa ekološka nevarnost, ki jo nakazuje izgradnja hidroelektrarne Vrhovo na Savi, če ne bodo pred tem očiščene vode Save in Savinje. • Odlaganje odpadkov — komunalnih, predvsem pa posebnih. • Posledice prekomernih emisij škodljivih snovi v okolje se kažejo zlasti v — propadanju gozdov predvsem na območju vplivov emisij iz visokih dimnikov (velenjska in mozirska občina, zasavsko hribovje, okolica Celja, Rogatca in Rogaške Slatine); — zdravstvenem stanju prebivalstva na območju s kritično onesnaženostjo ozračja; — poškodbah genetskega materiala pri rastlinah. Analiza onesnaženosti zraka in površinskih voda na območju celjske regije je pokazala vso resnost problema. Nakazana območja prekomerne onesnaženosti zraka in površinskih voda, predvsem pa skoraj že katastrofalne posledice onesnaženosti pri propadanju gozdov ter zdravstvene in družbenoekonomske posledice kličejo k hitri sanaciji virov onesnaževanja. Izboljševanje kvalitete okolja (predvsem kvalitete zraka in voda) je kot eden od osnovnih ciljev opredeljeno v planskih dokumentih republike in posameznih občin celjske regije. Reševanje ekoloških problemov bo moralo biti tesno povezano s sanacijo največjih virov onesnaževanja ter s kvalitetnejšim tehnološkim razvojem, ki bo okolje upošteval kot omejitveni dejavnik, v regiji pa razvijal takšne tehnologije, ki bodo na enoto proizvoda rabile manj energije, surovin in vode. To je alternativa razvoja, ki jo že tako prizadeto okolje v regiji tudi zahteva. LITERATURA IN VIRI 1. Raziskovalni projekt: Model sanacije ozračja v urbanizirani, kotlini, Republiška raziskovalna skupnost Slovenije, Občinska raziskovalna skupnost Celje — 1981, 1982, 1983. 2. Ekološka bilanca Celja, I. in II. faza, Razvojni ceinter Celje, 1985, 1986. 3. A. Planinšek: Zimska jezera hladnega zraka v celjski kotlini, diplomsko delo, 1974. 4. Z. Petkovšek in sodelavci, Širjenje onesnaženja zraka v kotlinah, I. faza (Projekt: Okolje — onesnaženje zraka), Ljubljana 1973. 5. Ključni problemi iin razvojne možnosti celjske regije, Razvojni center Celje, 1985. 6. Darka Domitroodč-Uranjek: Ekološka bilanca Celja, Celjski zbornik 1986, str. 75—100. 7. Darka Domitrovič-Uiranjek: Ekološka bilanca Celje — strokovna podlaga za pripravo ukrepov za izboljšanje kvalitete okolja, IB, Revija za planiranje, št. 9/1986, str. 17—24. 8. Darka Domitrovič-Uranjek: Pristop k razreševanju problematike okolja na primeru Celja, Naše okolje, št. 3—4/1986, str. 53—55. 9. Hidrometeorološki zavod Slovenije: Rezultati analiz Savinje, Pake in Sotle v letih 1980—1985. 10. Kataster kakovosti površinskih voda v letih 1980—1935, PUV Nivo Celje. 11. Fedor Ceme: Zasnova reševanja problematike varstva okolja v planskih dokumentih SR Slovenije, Naše okolje, št. 3—4/1986, sitir. 46—49. 12. Gospodarski načrti gozdnogospodarskih enot na območju GG Celje in Nazarje, 1986. 13. Marjan Šolar s sodelavci: Povzetek študije onesnaženja zraka in propadanje gozdov v Sloveniji. Inštitut za lesno in gozdno gospodarstvo, Ljubljana 1933. 14. Gozd in okolje — Foren 86, Jugoslovansko posvetovanje, 14.—15. 5. 1986, Ljubljana, maj 1986. 15. Mežnar in soddlavci: Kronične pljučne bolezni in stopnja onesnaženosti zraka v Cdlju, Zdravstveni vestaiik, št. 7—8/1984. 16. Dušan Mis: Nekateri vidiki zdravstvenih posledic zaradi škodljivih zdrav-stveno-ekoloških vplivov iz okolja, Zbornik — Slovensko posvetovanje o onesnaževanju in varstvu okolja, Zavod za tehnično izobraževanje Ljubljana, 1986. 17. Geografski problemi življenjskega okolja, Celje — Velenje, 25.—29. 9. 1978, Geographica Slovenica 9, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 1979. 18. Družbenoekonomske posledice onesnaževanja ozračja v celjski kotlini, Razvojni center Celje, Inštitut za geografijo univerze Ljuhljana, februar 1982. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 338.2(497.12—119) VLADO BUKV1C RAZVOJNA PRENOVA CELJSKEGA GOSPODARSTVA: STATUS QUO? Kaj je pravzaprav projekt »P« in ali res ni nič posebnega? V začetku 80-tih let srno snovalci programa družbeno usmerjenih aktivnosti za izvedbo projekta »Prestrukturiranje celjskega gospodarstva« svoja hotenja in prizadevanja takole razlagali in osmišljali: »Razmišljanja o razvojni problematiki Celja so pripeljala do sprejetja projekta »Prestrukturiranje celjskega gospodarstva-«, s katerim poskuša Celje prevzeti bistveno večjo odgovornost za lasten razvoj kot do sedaj. Da bi bilo to moč doseči, pa je potrebno ustvariti pogoje za družbeno usmerjen proces pri vseh tistih, predvsem pa v OZD, ki bodo permanentno izvajali programe prestrukturiranja gospodarstva. Tega cilja pa ni mogoče doseči drugače kot s sočasno in medsebojno koordinirano akcijo družbenopolitičnih organizacij, Izvršnega sveta, poslovodnih organov in stroke. Takšno razreševanje naj bi prineslo na strokovnem področju pomembne rezultate, saj izvajalci projekta prestrukturiranja zagotavljajo vnos najnovejših strokovnih dosežkov, s katerimi v tem trenutku razpolaga Slovenija. Takšen pristop zahteva torej skupen program aktivnosti, ki bo zagotovil ustrezno družbeno klimo in pogoje za realizacijo strateških ciljev prestrukturiranja celjskega gospodarstva, kar pomeni skupno organizirano iskanje razvojnih usmeritev in usposobitev tako družbenopolitične skupnosti kot organizacij združenega dela za stalno iskanje in uveljavljanje razvojnih usmeritev«. Da v tistem času večina DO ni imela izoblikovane strategije svojega dolgoročnega razvoja, je dalo misliti na dvoje: na določeno inercijo celjskih DO ali pa na njihovo razvojno stisko oziroma nemoč pri morebitnem iskanju razvojnih usmeritev. Kljub temu projekta »P« nikoli nismo razumeli kot iskanje teh razvojnih usmeritev nekje »izven gospodarstva« ali namesto njega in prenašanje tako oblikovanih usmeritev navzdol. Avtor: mag. Vlado Bukvič, dipl. oec., Razvojni center Celje 5 Celjski zbornik In kje smo danes, po nekaj letih strokovno usmerjenih aktivnosti in naporov, vloženih v razvojno koordinacijo projekta »P«? Zal ugotavljamo nič kajti dosti spremenjeno stanje, vsaj kar zadeva poslovno uspešnost in gospodarsko učinkovitost; torej večjih, merljivih rezultatov tehnološke prenove še ni. Ni pa jih, ker tudi prenove ni. Ob zadnji obravnavi projekta »P« na zborih skupščine občine v 1. 1986 je bilo ugotovljeno, da so sicer vidni določeni premiki v pozitivni smeri, vendar pa da so ti premiki prepočasni. Tudi danes še ne moremo trditi, da so DO dokončno izoblikovale strategijo svojega razvoja kljub ugotovitvi, da je v celjski industriji razmeroma kar lepo število razvojnih programov. Velika pomanjkljivost je namreč v tem, da pogoji za njihov prenos v proizvodnjo niso zadovoljivi. Prav zaskrbljujoči so. Zato moramo nedvomno vztrajati na kontinuiteti doslej vloženih naporov v okviru projekta »P« in jih v prihodnje celo intenzivirati, vendar ne v obliki vsiljevanja gospodarstvu nečesa, kar mora samo spoznati za svoje, namreč to, da je spremenjen odnos do razvoja edina pot iz sedanje gospodarske stiske. Ko tako ocenjujemo stvarne možnosti uresničevanja in praktičnega potrjevanja projekta »P«, moramo upoštevati občinski prostor — občinsko gospodarstvo kot dovolj definiran pojem, da lahko na njem lociramo aktivnosti v II. in III. fazi izvajanja projekta in družbene aktivnosti, ki so predvsem v samousposobitvi OZD za prestrukturiranje in soustvarjanje tistih pogojev v DPS, ki takšne procese omogočajo. Zato moramo projekt »P« oziroma celotno prestrukturiranje predstavljati kot trajno interdisciplinarno aktivnost v OZD, ki daje možnost preseganja posameznih razvojnih dilem. Projekt »P« ostaja razvojni koncept prostora, ki temelji na preobrazbi temeljnih nosilcev proizvodnje ob usmerjanju in aktivnem sodelovanju vseh subjektivnih sil. Izhajajoč iz teh spoznanj, projekt »P« res ni nič posebnega. Izhajajoč iz dolgoročne usmeritve občine Celje, da razvojno in tehnološko prenovi svoje gospodarstvo in da ga preusmeri v dejavnosti, ki bodo izkoriščale umski potencial, pa je projekt »P«, vsaj v svoji zasnovi, nekaj posebnega. Občina Celje je namreč redka ali skoraj edina občina v SR Sloveniji (poleg Maribora), ki se organizirano, strokovno, samoupravno ukvarja z modeli prestrukturiranja svojega gospodarstva. Skoda bi bilo, če si z afirmacijo v rezultatski uspešnosti teh razvojnih procesov ne bomo znali in hoteli podrediti v obliki skupne razvojne strategije. Kljub postavljanju črke P v navednice in kljub takšnemu ali drugačnemu apostrofiranju že tako sprofaniranega izraza, kot je prestrukturiranje, ni projekt »P« nič posebnega. Ni nič posebnega z vidika ugotavljanja potreb gospodarstva po prenovi, nič posebnega z vidika spremljanja premikov in nenehnega opozarjanja na poglabljanje gospodarske in razvojne krize. Zagotovo pa bo nekaj posebnega, če bomo projekt vselej akcijsko naravnavali — od globalne zasnove do konkretnih projektov, ki edini lahko spreminjajo obstoječe stanje, če bo imel projakt kreativno mobilizatorski značaj, če bo postal imanenten gospodarskim subjektom, skratka, če se bodo DO z njim identificirale in ga sprejele za svojega. Zasnova projekta »P« in organizacija njegove izvedbe Osnovna značilnost metode dela na projektu »P« je v opredelitvi raziskovalnega projekta kot družbeno usmerjenega procesa, s katerim naj Celje prevzame odgovornost za lastni razvoj. V letu 1987 znaša predračunska vrednost raziskovalnega projekta 497 milijonov din. Projekt sofinancira Občinska raziskovalna skupnost Celje v višini 82 milijonov din, strokovno in razvojno pa ga koordinira Razvojni center Celje. Projekt »P« smo zasnovali v treh fazah: koncepcija, strategija razvoja, izvedba. Z II. fazo smo si izvajanje projekta zamislili kot sistem povezanih, med seboj usklajenih razvojno-raziskovalnih nalog, ki jih lahko razdelimo v dve skupini: — razvojno infrastrukturne naloge, ki obsegajo • naloge, ki opredeljujejo perspektivno povezanost celjskega gospodarstva z zunanjim gospodarskim sistemom (tehnologija, izvoz), • raziskave, ki preučujejo možnosti gospodarstva za različne variante razvoja, • raziskave, ki proučujejo promotivnost raziskovalnega projekta kot družbene akcije in — R-R modelni projekti, ki imajo svoj domicil v DO, za cilj pa oblikovati organizacijsko tehnološke modele razvojno preobrazbenih jeder. V zadnjih dveh letih se ja več DO vključilo v II. fazo projekta »P« z lastnimi modelnimi projekti, ki predstavljajo tudi zanje nosilne razvojne programe. To lahko ocenimo kot pomembnejši kvalitativni premik v smislu večje identifikacije združenega dela s projektom »P«. Celotno izvajanje projekta usmerja in spremlja projektni svet. Za Izvršni svet pa je bilo že ob koncipiranju načrtne razvojne prenove poudarjeno, da mora ob realizaciji projekta »P« postati tisti strokovno in upravno oblastni organ, ki ob ustrezni klimi zagotavlja operativno politiko in izvajanje posameznih kriterijev prestrukturiranja ter sankcionira določila iz DD o temeljih plana, ki zadevajo razvojna vprašanja. Danes še posebej ocenjujemo, da mora biti vloga IS odločujoča na naslednjih področjih: — preverjanje, v koliki meri se izpolnjujejo kriteriji prestrukturiranja v DO; — vplivanje na finančno politiko v občini, predvsem v zagotavljanju materialne podpore perspektivnejšim razvojnim programom; — vplivanje na namensko koriščenje prostora in njegovo opredeljevanje ter infrastrukturno opremljenost (energija, voda, reprodukcijski material, ekologija); — izvajanje kadrovske politike za izboljšanje kvalifikacijske strukture itd. Drugi dejavniki, predvsem pa subjektivne sile, se vključujejo v aktivnosti ob projektu »P« spodbujevalno, ustvarjajoč predvsem ugodnejšo družbeno klimo za procese razvojne preobrazbe. s* 67 Uresničljivost ciljev projekta »P«: vizija ali razvojna nuja celjskega gospodarstva? Osnovni cilj projekta »P« še vnaprej ostaja isti: preseči sedanjo nemoč in inercijo ob organiziranem skupnem iskanju razvojnih usmeritev, zasledujoč pri tem dva temeljna podcilja: — oblikovati razvojna jedra (nosilne perspektivne proizvodne programe) in zmanjšati obstoječo heterogenost gospodarstva ter — usposobiti razvojna jadra kot nosilce razvojno tehnološke prenove celjskega gospodarstva. Pri snovanju II. faze projekta »P« smo že večkrat poudarili, da moramo potrjevati in dograjevati izhodiščne usmeritve dosedanjega R-R dela, za osrednjo nalogo pa smo si zastavili oblikovanje ustrezne strategije, kako namreč priti do končnih rešitev, t. j. pod kakšnimi pogoji lahko celjsko gospodarstvo razvojno in tehnološko usposobimo za konkurenčnejše nastopanje na tržišču. Uresničljivost tako zastavljenih ciljev ne more biti vizija, pač pa razvojna nuja našega tehnološko izčrpanaga gospodarstva. S sedanjih 20 %, kolikor ustvarijo tehnološko intenzivnejše proizvodnje DP celjske industrije, naj bi do 1. 2000 porastel ta delež za tretjino. Toliko načrtuje približno tudi SR Slovenija. S sedanje II. in III. tehnološke ravni naj bi se industrija tehnološko prestrukturirala vsaj na IV. Zato moramo projekt »P« kot celotno našo družbeno aktivnost zasnovati in predstaviti tako, da ni njena temeljna usmeritev v zmanjševanju zaposlovanja zaradi uvedba novih tehnologij, avtomatizacije, temveč, kot smo že tudi večkrat poudarili, da na račun še vedno pretežno fizičnih naporov usmerjamo delovne ljudi v tiste poklice, kjer lahko sproščajo svoje umske in druge psihofizične sposobnosti in ne zgolj moč svojih mišic. Za vsako DO, ki se bo še naprej obnašala razvojno stagnantno in vztrajala pri svojih nekonkurenčnih proizvodnih programih, potiskala razvojna vprašanja na rob svoje poslovne politike, ničesar storila za motivacijo notranjih vzvodov za sproščanje lastnih strokovnih potencialov, sodobne metode strateškega planiranja in vodenja pa jemala kot golo filozofijo, bodo zgoraj našteti cilji ostali nestvarni, neuresničljivi. Primerna kadrovska usposobitev celjskega združenega dela je conditio sine qua non, če naj se trendi tehnološkega in razvojnega zaostajanja Celja ustavijo. Tako moramo najprej vpreči vse sile, da izboljšamo danes izredno neugodno kvalifikacijsko strukturo zaposlenih. V nekaj letih bi morali doseči večji kvalitativni premik na višjih stopnjah strokovne zahtavnosti, kjer danes najbolj zaostajamo. V DO bi morali že zdavnaj spoznati, da je edina osnova za nagrajevanje strokovnih in drugih delavcev lahko le zahtevnost, obseg in rezultati njihovega dela, seveda ob zagotavljanju drugih normalnih pogojev dela (vlaganje v razvoj, razvojno-tehnična opremljenost). Glede na večje število perspektivnih razvojnih proizvodnih programov v celjski industriji v DO ne bi smelo biti defetizma. Nasprotno, tista DO, ki imajo razvojno perspektivo in tudi relativno kar ugodne pogoje, da programe realizirajo, bi morale te programe najprej tržno prevetriti in se potem čim- prej uspešno projektno in proizvodno organizirati. Nekatere DO pa te programe že bolj ali manj uspešno tudi uresničujejo, kot na primer: osvajanje proizvodnje mernih pretvornikov optimalizacija predelave brinja mikrokapsuliran j e biokompatibilne zlitine program avtomatizacije in program racionalizacije transporta, ločevanja in predelave odpadkov razširitev kapacitet proizvodnje jekla, program formarske linije na področju livarstva in program strojegradnje program aksialnih ventilatorjev proizvodnja tekočega CO., program grafike proizvodni program krogličnih ležajev in osvajanja tehnologije RIMA sit razvoj in osvajanje visokobeljakovinskih preparatov idr. Libela: Etol: Aero: Zlatarne: EMO: Železarna Store: Klima: Cinkarna Celje: Žična: MPI — MERX: Zakaj ne moremo biti zadovoljni z rezultati razvojne prenove celjskega gospodarstva? Čeprav bi lahko ob skrbnem prebiranju Kvalitativnih premikov v celjski industriji nekdo hitro zaključil: »Eppur si muove!«, pa moramo, ne da bi vlivali pesimizem v naša skupna razvojna prizadevanja, ob tej priliki opozoriti na vrsto blokad, ki so žal danes še vedno prisotne v združenem delu in v širšem okolju. Najpomembnejše med njimi lahko na hitro razvrstimo takole: 1. Čeprav se znanju postopoma spet vrača mesto, ki ga kot osnovna vrednota zasluži v naši družbi, pa je proces njegovega vrednotenja pustil vidne posledice (razvojno-tehnološko zaostajanje). 2. Širše in ožje okolje še vedno ni ustvarilo ugodne klime za R-R in ino-vativno delo. 3. Pri osvajanju novih programov postavlja relevantno okolje v ospredje vprašanje normativnosti, šele potem vprašanje tehnološke intaresantnosti in ekonomske upravičenosti. 4. Tehniška in druga inteligenca še nima pravega motiva za kreativno delo, problem je še večji v okoljih, kjer se le-ta bori za materialno satisfakcij o. 5. Prepočasno je oživljanje tehnične kulture, ki se je z razvrednotenjam znanja v preteklem dbdobju močno zožila. 6. Vsaka R-R naloga oziroma projekt je dolgoročna naloga, njeni izvajalci pa so prezaposleni z reševanjem tekočih problemov (poznamo nekaj primerov, ko so razvojni kadri morali nazaj v proizvodnjo) in se psihološko zaradi preobremenjenosti niso sposobni polno odgovorno Vključevati v poglobljeno R-R delo. 7. Sestava kadrov, ki naj bi se ukvarjali z R-R delom, ni ustrezna, pogostokrat ti kadri tudi nimajo posebne afinitete do takega dela. 8. Cesti so primeri nerazumevanja večdisciplinarnosti zahtevnega R-R dela in nepripravljenosti na skupinsko delo. 9. Ne razume se osnovnih načel projektnega vodenja in organiziranosti za izvajanje večjih in zahtevnejših nalog (prisoten je voluntarizem in improvizacija). 10. Številni so primeri, ko vodilni in vodstveni kadri nimajo časa prisluhniti razvojnim vprašanjem, še redkeje pa usmerjati razvoj DO in tako se razvojni problemi odlagajo na jutri; če že ni pravega interesa poglobiti se v to problematiko, se naj vzpostavi pri tej strukturi vsaj institut zaupanja. 11. Izjemnega pomena, predvsem v smislu vplivanja na R-R delo, je organizacijski vidik, ki se žal v večini primerov ne upošteva kot vhodna sestavina oziroma prvina poslovnega procesa; doslej se je izgubljalo preveč časa z vprašanji zunanje klasične organiziranosti, ne da bi jo pogojevala narava tehnologije in ekonomika delovnega procesa, žal tudi na področju R-R dejavnosti ne. 12. Zaradi neustrezne organiziranosti R-R dela prihaja v DO do t. i. razvojnega večvladja in do nasprotnih interesov med centralnim razvojem in operativnimi razvoji z domicilom v TOZD. 13. Zaradi zavisti, nevoščljivosti, predvsem pa bojazni za izgubo monopola nad osvojenim znanjem ne prihaja do funkcionalnega prenosa znanja in veščin na mlajše rodove — vsak ščiti le sebe. 14. Prisotni so tudi določeni lokalni interesi in boj za prestiž (kdo bo imel prednost na določenem področju). 15. Soočamo se z generacijskim razkorakom — prihajajo mladi strokovnjaki, neobremenjeni, oboroženi z novimi znanji, drugačnim razmišljanjem, eksaktnejšim razreševanjem problemov in priznavanjem edino strokovne avtoritete svojih sodelavcev in nadrejenih. Nova osvetlitev vprašanja projekta »P« Namesto da bi napravili klasičen zaključek prispevka te vrste in v tem kontekstu poudarili zahtevo po konkretizaciji nekaterih ključnih usmeritev — te v bistvu vejejo iz tega gradiva per se — raje osvetlimo vprašanje projekta »P« z vidika njegove pričakovane produktivnosti. Neizpodbitno je namreč dejstvo, da v tej razvojni stiski obstaja močna želja po logični dinamiki manifestiranja rezultatov pred leti zastavljenega projekta. Ob izvajanju projekta »P« se namreč vsiljuje vprašanje rezultatskega sistema, vprašanje linije pričakovanj projekta in simpatiziranja z njim. Tako bomo morali, predvsem tisti, ki projekt razvojno koordiniramo, tisti, ki smo nosilci razvojnih programov v cel j sik em združenem delu, in tisti, ki smo odgovorni družbenopolitični delavci te občine, izluščiti in osvetliti notranje elemente tega projekta in narediti nove nastavke njegovega učinkovitejšega poteka. Z razmišljanji o dopolnitvah projekta bo potrebno doiseči njegovo učinkovitejšo notranjo strukturo. In kot tretje ter zagotovo najpomembnejše je vprašanje primernosti okolja projekta. To je v bistvu začetek in konec bistva vprašanj glede uspešnosti razvojne prenove celjskega gospodarstva. Zavedamo se, da nam ne bo uspelo zagotoviti hitrejše realizacije in kvalitativnih premikov v gospodarstvu, če se nam ne bo dovolj hitro posrečilo zaostriti kriterijev uspešnosti poslovanja DO. Seveda so pri tem izvzete tiste DO, ki danes že imajo primerno razvito ambicioznost teh kriterijev in izoblikovano ofenzivno strategijo. Prek IS do vodstev OZD, prek skupščine do predsednikov delavskih svetov in prek DPO do njihovih osnovnih organizacij se bomo morali po eni strani usmeriti v DO z dobrimi rezultati in na drugi strani v DO s slabimi, podpovprečnimi rezultati poslovanja. V občini si bomo morali prizadevati, da bo vpeljan institut zaupnice in da postane neizprosna tudi zamenjava neuspešnih vodstvenih struktur v OZD. Dosea je potrebno, da bo razvojna komponenta v tem okolju dobila svoj drugi domicil. V občini pa bo potrebno oblikovati kvoto letnega ukinjanja za DPS »nesprejemljivih delovnih mest«, t. j. takih delovnih mest, ki v okviru svoje OZD ne zagotavljajo niti povprečnih OD podskupine dejavnosti niti povprečne akumulacije, in takih, ki nimajo nobene potencialne perspektivnosti. Neprimerno večji domet pa lahko dosežemo z ustanavljanjem novih majhnih, tehnološko propulzivnih proizvodnih enot — družbenih organizacij. V ta namen bomo morali oblikovati potrebna inicialna sredstva, poiskati in dati možnost »samoupravnim podjetnikom«, da se vključijo v proces avtonomnega ustanavljanja novih DO. Naša skupna naloga v prihodnje je torej priti do nove konstelacije tistih elementov politike prestrukturiranja, ki bo vnesla nov vzvod v razvojno in tehnološko prenovo celjskega gospodarstva. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 336.64(497.12—11) MARTA C VIK L OBLIKOVANJE AKUMULACIJE OZIROMA SREDSTEV ZA RAZŠIRJENO REPRODUKCIJO V OBČINI CELJE 1. Izhodišča Problematika akumulativnosti OZD je večplastna in — kar je izredno pomembno — predvsem strukturnega značaja. Pri tem je na eni sitrani prisotna vrsta vprašanj v zvezi s strukturo akumulacije po dejavnostih (vpliv organske sestave kapitala, vpliv primarne in sekundarne delitve dohodka) kot posledice obstoječega sistema pridobivanja in delitve dohodka, kjer je akumulacija v bistvu rezidualna kategorija, na katere višino in dislokaoijo direktno vplivajo splošni pogoji gospodarjenja skozi sistemske predpise in mere ekonomske politike ter preko številnih medrepubliških dogovorov in samoupravnih sporazumov. Kot vzroka za premajhno akumulativno sposobnost OZD se najpogosteje omenjata premajhna motiviranost OZD za akumuliranje ter premajhna možnost razpolaganja z ustvarjeno akumulacijo (obveznosti iz akumulacije!), pri čemer obstoječa sistemska regulativa še vedno ne vpliva dovolj na pozitivne spremembe na tem področju. Vloga, ki jo ima sistem razširjene reprodukcije v gospodarskem razvoju, se kaže v vzpostavitvi takšne povezave sistema akumuliran j a in sistema investiranja, da so izpolnjene zahteve obeh sistemov oziroma podsistemov, torej, da se možna akumulacija zbere in aktivira v takšne stvarne naložbe, da bo dosežena največja možna učinkovitost investicij. Sistem razširjene reprodukcije v naših razmerah ne opravlja svoje vloge v takem obsegu, kot bi bilo za stabilen gospodarski razvoj potrebno, saj se moramo soočati z velikim razkorakom med strukturo sredstev akumulacije in strukturo sredstev za financiranje investicij po nosilcih — torej razkorak med sistemom akumuliranja (načinom oblikovanja in zbiranja akumulacije) in sistemom financiranja razširjene reprodukcije oziroma investicij, pri čemer je nizka in padajoča akumulacijska sposobnost OZD ključni problem celotnega sistema razširjene reprodukcije. Avtorica: Marta Cvikl, dipl. oec., Razvojni center Celje Z nizko — v letu 1984 in letu 1985 je zdrknila pod republiško povprečje — in padaj očo akumulativno sposobnostjo se sooča tudi celjsko gospodarstvo. Zaskrbljujoče so še zlasti ocene (ne vodi se evidence), da so odlivi akumulacije iz občine precej večji od prilivov v občino in da investicije na osnovi združevanja dela in sredstev z OZD izven občine ne prinašajo pričakovanih odnosov. Glede na navedeno problematiko se je v občini izpostavila potreba po poglobljeni analizi tega, kakšno akumulacijo in sredstva za razširjeno reprodukcijo ustvarja celjsko gospodarstvo, kje so vzroki za padanje akumulativnosti, kam se je v preteklosti ta akumulacija usmerjala ter kakšen je bil saldo prilivov in odlivov akumulacije iz občine oziroma vanjo na osnovi združevanja dela in sredstev s poudarkom na učinkih le-tega. Odgovore na ta vprašanja iščemo s pomočjo raziskovalne naloge z naslovom »Oblikovanje in usmerjanje akumulacije oziroma sredstev za razširjeno reprodukcijo na ravni občine Celje«, ki jo izvajamo v okviru razvojno-raziskovalnega programa Občinske raziskovalne skupnosti Celje. Prvo fazo z naslovom »Oblikovanje akumulacije oziroma sredstev za razširjeno reprodukcijo na ravni občine Celje« smo izvedli v letu 1986 z namenom, da proučimo medsebojni odnos med »sistemom« kvalitete gospodarjenja ter »podsistemom« oblikovanja akumulacije, in s ciljem, da ugotovimo in analiziramo vzroke oziroma dejavnike, ki vplivajo (so vplivali) na akumulacijsko sposobnost OZD ter tako ugotovimo, katere med proizvodnimi podskupinami celjskega gospodarstva v primerjavi z istimi proizvodnimi podskupinami po Enotni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju EKD) v slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu dosegajo boljši, enak ali slabši položaj pri pridobivanju in razdelitvi dohodka. Drugo fazo z naslovom »Usmerjanje akumulacije oziroma sredstev za razširjeno reprodukcijo na ravni občine Celje« izvajamo v letu 1987 z namenom, da ob upoštevanju rezultatov I. faze raziskave opredelimo ustreznost oziroma učinkovitost porabe oziroma razdelitve v občini ustvarjene kot tudi celotne v občini razpoložljive akumulacije oziroma sredstev za razširjeno reprodukcijo (lastna akumulacija, priliv v »imenu združevanj OZD iz območij izven občin — regija, republika, druge republike), in s ciljem, da oblikujemo predlog smernic oziroma podamo iztočnico za izvajanje potrebnih aktivnosti v obeh smereh, t. j. na eni strani za povečevanje celotne akumulacije ter na drugi strani za čim racionalnejšo porabo le-te kot tudi celotnih sredstev za razširjeno reprodukcijo. V pričujočem prispevku na kratko prikazujemo rezultate oziroma ugotovitve prve faze raziskave. Podrobneje je metodološki pristop raziskovanja opredeljen v sami nalogi, na tem mestu pa omenimo le, da proučevanje celjskega gospodarstva temelji predvsem na podatkih za leti 1984 in 1985, primerjave kazalnikov pa smo izvajali z različnih zornih kotov: — vertikalno: kazalnike za posamezne proizvodne podskupine v celjskem, slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu smo primerjali s kazalniki za celjsko, slovensko in jugoslovansko gospodarstvo (gospodarstvo = 100); — horizontalno: kazalnike za posamezne proizvodne podskupine v celjskem gospodarstvu smo primerjali s kazalniki za iste proizvodne podskupine po EKD v slovenskem gospodarstvu (dejavnost = 100). 2. Analiza medsebojnega odnosa med »sistemom« kvalitete gospodarjenja in »podsistemom« oblikovanja akumulacije Položaj, ki ga posamezne dejavnosti, panoge, skupine in podskupine dosegajo pri pridobivanju dohodka, v veliki meri pojasnjujejo kazalniki razdelitve dohodka in čistega dohodka. Širše gledano predstavlja razdelitev eno izmed faz reprodukcijskega procesa, v katerem se odražajo vsi elementi proizvodnje (razdelitev sredstev za proizvodnjo in delovne sile), potrošnje (razdelitev sredstev za življenje) in tudi menjave. Ožje gledano pa lahko razdelitev razumemo kot delitev narodnega dohodka za različne namene in med različne subjekte. Govorimo o štirih oblikah razdelitve: — Primarna razdelitev je proces, v katerem se narodni dohodek razdeli med osnovne proizvodne subjekte. Izraža odnose med blagovnimi proizvajalci, vzpostavljenimi ob realizaciji njihovega blaga in storitev na trgu. Najbolj pogosto se pod pojmom primarne delitve razume samo gibanje absolutnih indeksov cen, to pa je dejansko samo del problema, ki ga je treba razlikovati od samega položaja v primarni delitvi. — Sekundarna razdelitev je proces, v katerem se dohodek organizacij združenega dela razdeli med organizacije in ostale subjekte, in sicer preko davkov, prispevkov in različnih dajatev, določenih z zakonom ali s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori. — Terciarna oziroma namenska razdelitev je razdelitev čistega dohodka (= dela dohodka, ki ostane na razpolago mikro gospodarskim subjektom) na osebno potrošnjo neposrednim proizvajalcem in na akumulacijo. — Kvartarna razdelitev je razdelitev sklada osebnih dohodkov med neposredne udeležence v proizvodnem procesu v organizaciji združenega dela. Zaradi tesne povezanosti z namensko delitvijo ju običajno prikazujemo in opazujemo skupaj. Vse oblike razdelitve so v tesni medsebojni povezanosti, pri čemer je namenska razdelitev odvisna od prejšnjih dveh, še zlasti pa od primarne razdelitve. V primarni razdelitvi organizacije združenega dela dobijo možnost, da sploh akumulirajo, v namenski razdelitvi pa to možnost realizirajo ali pa tudi ne. Po drugi strani pa lahko posamezni sektor izkazuje zelo visoko rast cen, pa to še ne pomeni tudi izboljšanja njegovega ekonomskega položaja v celoti niti položaja v primarni delitvi. To se najbolje vidi pri sektorjih, kjer so izdvajanja iz dohodka v sekundarni delitvi znatno nad povprečjem za gospodarstvo. Ker so davki in prispevki iz dohodka normirani, se največje razlike pojavljajo pri izdvajanju za delovno skupnost in za samoupravno dogovorjene obveze (v okviru njih še zlasti obresti, ki imajo v zadnjih letih vse večjo specifično ceno). V teh okoliščinah, ko se iz leta v leto zmanjšuje procent ustvarjenega dohodka, ki se razdeljuje v okviru organizacije združenega dela, se vse bolj uveljavlja prepričanje, da na primarno delitev z enako specifično težo vplivajo tako spremembe cen kot sekundarna in namenska delitev. Položaj, ki ga dosega posamezna proizvodna podskupina v celjskem, slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu v primarni, sekundarni in namenski delitvi, je moč ugotoviti skozi izbrane najpomembnejše kazalnike v priloženi tabeli. TABELA Zbirni prikaz kazalnikov pridobivanja in razdelitve dohodka po proizvodnih podskupinah v primerjanih gospodarstvih za 1984 in 1935 Si fra C 10105 010710 011093 011232 011311 011312 011313 011315 011320 011390 ■011419 iOl 1430 !011524 ;011724 |011810 •011930 bi 1949 •011990 jO 12130 jOl 2142 012201 1012202 »12310 D1252I bi 2522 (312615 D12622 □12810 P12909 p 13010 013021 013042 01305D 013090 013400 013500 013904 020110 020140 020200 030000 040000 Dejavnost Distribucija el. energije Proizv. železa in jekla Predelava cinka Proizv. porc.in keramike Proizv. litih izdelkov Proizv.kov.inst.materiala Proizv. orodja Proizv. žičnih izdelkov Proizv. konstrukcij Proizv. dr. kov.izdelkov raven dohodka | Proizv. dr. strojev 'Proizv. poklicne opreme 'Proizv. traktorjev | Proizv. meril.opreme I Proizv. kemikalij Proizv. barv in lakov Druga predel, plast.mas Proizv. drug.kem. izd. Proizv. opeke Proizv. gradb.pred.izd. Proizv. žag. lesa Proizv. furnirja in plošč Proizvodnja pohištva Proizv. bomb. tkanin Proizv. voln. tkanin Proizv. pozamenterije Proirv. oblačil Proizv. obutve Proizv.dr.izd.iz kvačuka Mletje žita Proizv. kruha in peciva Predelava mesa Predelava mleka Proizv. dr.živil.proizvodov Grafična dejavnost Dod.pred.inproizv.sur.izodp Proizv. nakita Poljedeljstvo Živinoreja Kmetijske storitve Gozdarstvo Vodno gospodarstvo Kazalniki sekundarne in namenske delitve razvrstitev v skupine v letu 1984 in 1. 1985 Skupine A:raven dohodka > 130 B: 110 4 raven dohodka < 130 C: 100 ^ raven dohodka < 110 D: 80 < raven dohodka < 100 E: raven dohodka 80 doh/Z >100 oseb. por./Z >100 AK/Z >100 AK/ PUPS >6% doh/Z >yr 100 Dseb. 3or./Z ^•100 AK/Z ^100 AK/ PUPS >6% CD/D ^ 50 % % povečanja oz. zmanjšanja deleža čistega dohodka v dohodku v letu 1905 v primerjavi z letom 1984 obr/D^ 23% AK/CD > 25 gosp. CE=I00 gosp. SRS= 100 gosp. SFRJ= 100 gosp.CE= 100 CL gosp. SRS = 100 [SRS CE SRS CL 5«S C£ E £ E X X -2,7 -4,6 X A C —>8 X x5 X X x5 X X -14,8 -0,7 X B B A X X X X X X X + 3,3 +3,3 A-—D D E X X -8,7 -1,9 X X X C-^D C^- D C x5 x5 x -9,3 -5,1 X X D B A x X X -0,4 +2,2 D^ D C x4 X -1,7 -1,3 X X D D C-^-B X s 5 -6,3 -1,1 -2,2 X A D E X -5,2 X D C A B X X X -4,6 -6,6 X X B—C B X X X X X X X X 6,7 -4,3 X X X X D-»- A D ->C C x5 x5 x5 X x5 x5 X -1,3 X X x x 8 B A E-> D C B ->A x5 X x5 X -10,6 -7,2 X A A A X X X X X X X X X X 7,3 + 5,3 X x B A A X X X X X X X X -11,6 -9,7 X X X X A D B X X X X X X X X -6,7 -3,3 X X X X A A A X X X X X X X X X X ♦0,9 +0,7 X X x D->C E E X -5,6 -10,4 X X D-rB D E ->D X -17,6 -0.3 X A B D X X X X -11,8 -7,5 x5 A B D X X X X -15,2 -10,7 x5 D-> C C o X X X -8,8 -9,5 x5 B B—C R -f-D X X X = -0,2 +0,9 X X x5 x5 D-» C C-^-D D E x5 x5 x5 -9,8 -13,0 A-^ D D C -»D X X X X 1,0 -0.6 X X X X C C -»- D D-*- E X X -15,8 -2,7 X x5 C C-»D C X X X -6,3 -6,4 X X X A B B->C X X * X X X * X -2,2 -0.1 X X X x5 A A C ->8 X X X X +0,3 E E D X x5 x5 x5 x5 0,0 1,4 X X B 3 C -=» D X X x5 X X -0,5 2,5 E D E -> D x5 ... -2,5 X A A ___ X X X X X X ♦ 1,6 -18,0 X X A D D-> E X X X X X »2,7 ♦4,4 X X x X A A A X X X X X X X X +4,5 -3,2 X X X B B A-> B X X X X X X X X -5,7 + 1,6 X X X X E C B->D x X x5 -2,3 11,2 X x5 A C->B D-> C X X X X -7,8 -3,3 x5 E B B C X X X X -3,6 -1,6 X E E X X x5 X .5,5 + 14,9 X X x5 E E E -7,5 -.,7 X X x5 nadaljevanje TABELE za >981 in 1985 Šifra Dejavnost 050100 050201 050202 050301 050302 060501 060502 060502 060800 1060900 1070110 1070120 1070130 |070140 j070! 50 1070210 i07022Q j070230 '070320 i0801 12 080120 080200 090100 090200 100102 100310 100330 ! i00340 ■100350 100390 110300 110400 I 10600 110900 raven dohodka razvrstitev v skupine 1984 in I. 1985 letu Skupine A:raven dohodka ^ 130 B: 110 4 raven dohodka < C: 100 raven dohodka < D: 80 < raven dohodka < E: raven dohodka ^ 80 130 110 100 gosp. CE=100 Visoke gradnje Gradnja, prom. objektov Nizka gradnja in hidrogr. Gradbene instalacije Zaključna in obrtna dela železniški promet Potniški prevoz v cestnem prometu Blag. prevoz v cestnem pr. Preklad.na žel. postaji PTT storitve Trgovina na drob.z živili Trgovina na drob.z neživili Trgovina na drob.z meš.bl. Trgov.na drob.z vozili Trgovina na drob.z deriv. I natte j Trgov, na deb. z živili I Trgovina na deb. z neživili I Trgovina na deb. z vozili | Zun. trgov.z neživ, blagom j Drugi hoteli in moteli Prehramb. storitve Turistično posredovanje Obrt.storitve, popravila Oseb. storitve in stor.gosf Urej. naselja-vzdrž.ulic Proizv., distrib. vode Proizv., distrib. plina Proizv., distrib. toplote Vzdrž.čistoče naselij Druge komunal.dejavnosti Stor.na podr. prometa Projekt.in sorod, tehn.stor Razvojno-raziskovalrio dele Poslovne storitve E D C-» D—7 E B E D- c-» A C -1 A E E E D . E E D- D- D- E E E E D-D gosp. SRS=I00 D E D D D E E D D D->E ! B^- C \0 iB jo-c c |A A A E E D E E E E-^-D E E E B D— D D—E gosp. SFRJ= I 00 E E E E E E E i E I B -»C : D i E i C-^D | E |D-C | B^-A i B i A I A i A E E A D E E E E E E E B B D D —>-E Kazalniki sekundarne in namenske delitve doh/Z >100 oseb. Dor./Z 100 AK/Z 100 gosp.Cb=IQlJ x5 x5 x5 x5 x5 AK/ Joh/Z o seb. WZ \K/ t povečanja oz. PUPS } 100 p or./Z M 00 =ups CD/D zmanjšanja deleža obr/D4 23% AK/CO > 25 % >6% >100 ^ 6% ^ 50 % čistega dohodka v dohodku v letu 1985 primerjavi z letom 1934 CE gosp. SRS=100 [ .RS CE SRS CE SRS CE SRS CE SRS -2,0 -0,2 X X +2,3 +0,4 X X X -2,3 -6,2 -1,1 X X x5 X x X -8,2 X X X x5 X -4,4 -5,5 X X X -1,1 -0,1 X X 1 X ! + 3,0 -3,7 X X X X X + 15,7 + 1,5 X X X X X X X + 10,9 +6,8 X X X X -2,1 +0,8 X X -1,3 +2,5 X X x5 X X X -8,5 -1,9 X X X +2,9 .1,4 X X X X X .8,8 -1,6 X x x5 X X X x5 +6,5 +4,7 X x A X X x5 X -9,2 -2,5 i X X X X X -7,5 -3,0 X X x5 X X X X -20,0 .0,1 x * X X X x5 X -8,4 -3,3 X X -3,9 .0,1 X X -2,3 X X X X X x5 »2,3 X X X X -4,6 -5,0 X X X X -4,9 -2,9 X X x5 +0,9 -0,8 X X -0,4 -0,8 X X X X X X -6,7 -3,2 X x5 x5 x5 ♦ 1,0 .0,6 X X x5 -4,5 -0,9 X X X X -3,3 X X x5 X X X ♦0,3 -1,8 X X X x5 x5 X X X ♦ 2,1 -4,8 X X X X X x5 -30,4 -3,8 X 1 X -4,2 -0,6 X X x5 t j LEGENDA: x4 oz. x5: vrednost kazalnika samo v letu 1984 oz. 1985 skupina j—skupina^ prehod proizvodne podskupine iz ene (leto 1984) v drugo (leto 1985) skupino (A,B,C,D,E) glede na vrednost kazalnika "relativna raven dohodka" VIR: tabele 6.2, 6.3, 6.4 in 6.5 v prilogi raziskovalne naloge Področje primarne razdelitve je izredno občutljivo, saj je od položaja, ki ga dosega v primarni delitvi, v veliki meri odvisen dohodkovni položaj vsake posamezne dejavnosti, panoge oziroma proizvodne podskupine, kar opredeljuje tako njeno učinkovitost kot tudi njen nadaljnji razvoj. Zakon o združenem delu določa, da je urejanje primarne delitve v obsegu pravic in odgovornosti združenega dela, medtem ko se družbeno posredovanje skrči in uporablja le v izjemnih okoliščinah ter v primerih, ko ne bi prišlo do soglasja in potrebnih rešitev v okviru samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja. Glavni instrument določanja kriterijev za oblikovanje cen je samoupravno sporazumevanje, ki pa je v praksi mnogokrat le instrument za »zidanje« cen in zato v praksi družbeno posredovanje preko ukrepov ekonomske politike zavzema vedno bolj odločilno vlogo. Med proučevanimi panogami so v jugoslovanski industriji v preteklem srednjeročnem obdobju beležile hitrejšo stopnjo rasti povprečnih prodajnih cen od stopnje rasti stroškov le predelava barvastih kovin, proizvodnja električnih naprav in aparatov, proizvodnja živilskih proizvodov in proizvodnja raznovrstnih izdelkov. Politika cen, ki sloni na kratkoročni kontroli izhodnih cen v situaciji, ko nabavne cene hitreje naraščajo kot prodajne, ni uspešna in z občasnimi splošnimi »zamrznitvami« cen ekonomska politika lahko le začasno blaži napetost med stroški in cenami, vedno pa na račun močnega pospeška inflacijskih stopenj. Spremembe v cenovnih razmerjih se v veliki meri odražajo v boljšem oziroma slabšem položaju pri pridobivanju in razdelitivi dohodka. Analiza je pokazala, da se v preteklem srednjeročnem obdobju trendi niso bistveno spreminjali in se je ohranila struktura neusklajenosti med baznimi in predelovalnimi panogami. Relativno najugodnejši položaj pri pridobivanju dohodka v celjskem, slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu so, kot lahko razberemo iz tabele, dosegale le proizvodnja kemikalij, proizvodnja barv in lakov, proizvodnja drugih kemičnih izdelkov, dodelava, predelava in proizvodnja surovin iz odpadkov, trgovina na debelo z neživili, trgovina na debelo z vozili in zunanja trgovina z neživilskim blagom, v celjskem in slovenskem gospodarstvu mletje žita in proizvodnja drugih živilskih proizvodov, samo v jugoslovanskem gospodarstvu pa predelava cinka, proizvodnja kovinskega instalacijskega materiala, proizvodnja traktorjev in turistično posredovanje, samo v celjskem gospodarstvu pa proizvodnja železa in jekla, proizvodnja konstrukcij, druga predelava plastičnih mas, proizvodnja žaganega lesa, proizvodnja furnirja, proizvodnja drugih izdelkov iz kavčuka, grafična dejavnost in živinoreja. Seveda pa položaj, ki ga posamezna proizvodna podskupina dosega pri pridobivanju dohodka, še ne pomeni tudi izboljšanja njegovega ekonomskega položaja v celoti. V primarni razdelitvi namreč proizvodna podskupina dobi možnost, da sploh akumulira, v namenski razdelitvi pa to možnost realizira ali pa tudi ne. To se najbolje vidi pri mletju žita in proizvodnji drugih živilskih proizvodov, ki dosegata relativno najugodnejši položaj v celjskem in slovenskem gospodarstvu, pri proizvodnji železa in jekla, proizvodnji konstrukcij, proizvodnji žaganega lesa, proizvodnji furnirja in živinoreji, ki dosegajo relativno najugodnejši položaj samo v celjskem gospodarstvu, pa se v sekundarni razdelitvi soočajo z izdvajanji iz dohodka, ki so znatno nad povprečjem gospo- darstva, kar posledično odseva tudi v manjšem deležu dohodka, ki ga usmerjajo v akumulacijo. Med izdvajanji iz dohodka predstavljajo obresti za kredite najpomembnejšo postavko, ki se iz leta v leto povečuje, pri čemer gre v bistvu predvsem za obresti za kredite za obratna sredstva. Celjsko gospodarstvo in industrija se soočata z večjo obremenjenostjo z obrestmi kot slovensko gospodarstvo in industrija. Z izjemo proizvodne merilne opreme, druge predelave plastičnih mas, proizvodnje porcelana in keramike, proizvodnje litih izdelkov, proizvodnje orodja, proizvodnje drugih strojev, proizvodnje poklicne opreme, proizvodnje opeke, proizvodnje obutve in proizvodnje drugih izdelkov iz kavčuka, katerih delež obresti v dohodku je manjši od 10 % samo v celjski industriji, druge proizvodne podskupine v celjski industriji dosegajo relativno visoke deleže obresti v dohodku, velika večina višje kot iste proizvodne podskupine po EKD v slovenski industriji. Druge neindustrijske proizvodne podskupine, razen kmetijskih storitev v slovenskem gospodarstvu, živinoreje, trgovine na debelo z neživih, trgovine na debelo z vozili, zunanje trgovine z neživilskim blagom in proizvodnje ter distribucije plina v celjskem in slovenskem gospodarstvu, namenjajo za kritje obresti relativno manjši delež dohodka. Velika večina med proizvodnimi podskupinami — še zlasti v celjskem gospodarstvu — osebni potrošnji namenja več kot štiri petine razporejenega čistega dohodka, pri čemer pa, gledano po kazalnikih osebne porabe na zaposlenega in povprečnih čistih osebnih dohodkov na zaposlenega, celjsko gospodarstvo v povprečju nekoliko zaostaja za slovenskim, celjska industrija pa v povprečju dosega nivo slovenske, saj skoraj polovica med industrijskimi proizvodnimi podskupinami beleži v primerjavi z istimi proizvodnimi podskupinami po EKD v slovenski industriji večje osebne dohodke in sredstva za skupno porabo iz čistega dohodka (= osebno porabo) na zaposlenega. Sistem financiranja razširjene družbene reprodukcije v vsakem gospodarskem sistemu v bistvu sloni na dveh sistemih: na sistemu samofinanciranja in na sistemu kreditiranja. Odnosi med obema sistemoma so determinirani s celim nizom različnih momentov, med katerimi so še zlasti pomembni tisti, ki se nanašajo na doseženo stopnjo akumulacije in reprodukcijske sposobnosti. Na višino akumulacije, ki se oblikuje po posameznih gospodarskih področjih in znotraj njih, bistveno vpliva obstoječi sistem pridobivanja in razdelitve dohodka in čistega dohodka. Razdelitev čistega dohodka na potrošnjo in akumulacijo je opredeljena tako s položajem v sekundarni razdelitvi kot z družbeno sprejetimi merili razdelitve čistega dohodka na akumulacijo in potrošnjo. Neugodna gibanja v sekundarni delitvi, ki so pri večini proizvodnih podskupin vplivala na stalno padanje deleža čistega dohodka v dohodku, so povzročila, da so postali tudi odnosi v namenski delitvi vse bolj napeti. Sicer pa so pri delitvi dohodka na sredstva za osebne dohodke in na akumulacijo pri nas že ves čas težave. Glavna pa je slej ko prej ta, da delavci pri odločanju o delitvi ne upoštevajo dovolj splošnih družbenih interesov, predvsem v tem smislu, da največkrat usmerjajo premalo dohodka v akumulacijo. V bistvu bi morale panoge in proizvodne podskupine, za katere je značilna visoka organska sestava kapitala, ki jim omogoča večjo produktivnost in s tem večji dohodek na zaposlenega, več izdvajati za akumulacijo. Teoretično gledano spada ta zahteva med temelje ekonomskih zakonitosti. Naša praksa in naše razvojne izkušnje pa dokazujejo, da temu ni vedno tako. Iz tabele je razvidno, da večina med proizvodnimi podskupinami, še zlasti v celjskem gospodarstvu, potrošnji namenja več kot 4/5 čistega dohodka. Med proizvodnimi podskupinami, ki za akumulacijo namenjajo več kot V5 čistega dohodka, velika večina dosega tudi nadpovprečne osebne dohodke in skupno porabo iz čistega dohodka na zaposlenega. Proizvodne podskupine v celjskem gospodarstvu, ki dosegajo nadpovprečno osebno porabo na zaposlenega, dosegajo z izjemo nekaterih tudi večjo osebno porabo na zaposlenega v primerjavi s proizvodno podskupino po EKD v slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu. Stopnje akumulacijske sposobnosti imajo v vseh primerjanih gospodarstvih tendenco padanja, pri tem pa je stopnja akumulacije sposobnosti celjskega gospodarstva pod povprečjem tako slovenskega kot jugoslovanskega gospodarstva. Stopnja reprodukcijske sposobnosti pa nasprotno izkazuje tendenco postopnega izboljšavanja v vseh primerjanih gospodarstvih. To tendenco, ki je vsekakor pozitivna, pa je moč v veliki meri pojasniti kot posledico manjšega povečanja sredstev, bistveno aktivnejše politike obrestnih mer kot tudi vplivov posameznih administrativnih ukrepov. Z negativno stopnjo akumulacijske sposobnosti — izguba iz tekočega poslovanja presega ustvarjeno akumulacijo — se v celjskem in slovenskem gospodarstvu soočata proizvodnja traktorjev (v letu 1986 so jo opustili) in mletje žita, v celjskem in jugoslovanskem gospodarstvu proizvodnja gradbenih pred-izdelanih izdelkov, proizvodnja mleka in živinoreja, samo v celjskem gospodarstvu pa proizvodnja kovinskega instalacijskega materiala, proizvodnja drugih kovinskih izdelkov, proizvodnja oblačil, potniški promet v cestnem prometu, drugi hoteli in moteli, vzdrževanje čistoče naselij in storitve na področju prometa, samo v jugoslovanskem gospodarstvu pa proizvodnja porcelana in keramike, proizvodnja pohištva, predelava mesa in železniški promet. Med proizvodnimi podskupinami, za katere smo ugotovili, da dosegajo relativno najugodnejši položaj v primarni delitvi, se kot akumulacijsko sposobnejše kažejo v celjskem in slovenskem gospodarstvu le proizvodnja kemikalij, proizvodnja barv in lakov, proizvodnja drugih kemijskih izdelkov, dodelava, predelava in proizvodnja surovin iz odpadkov, samo v slovenskem gospodarstvu — ne pa tudi v celjskem — pa trgovina na debelo z neživili, trgovina na debelo z vozili in zunanja trgovina z neživilsikim blagom. Med proizvodnimi podskupinami, za katere smo ugotovili, da dosegajo relativno najugodnejši položaj samo v celjskem gospodarstvu, pa se -kot akumulacijsko sposobnejše kažejo — samo v celjskem gospodarstvu — druga predelava plastičnih mas, proizvodnja drugih izdelkov iz kavčuka in grafična dejavnost. Položaj, ki ga v primarni delitvi dosegata mletje žita in proizvodnja drugih živilskih proizvodov tako v celjskem kot v slovenskem gospodarstvu, ne odseva tudi v njuni akumulacijski sposobnosti. Proizvodnja drugih strojev, proizvodnja poklicne opreme, proizvodnja po-zamenterije in proizvodnja nakita, ki se uvrščajo med akumulacijsko sposobnejše proizvodne podskupine tako v celjskem kot slovenskem gospodarstvu, ter proizvodnja obutve v celjskem gospodarstvu ne dosegajo v primarni delitvi sicer najugodnejšega položaja, zato pa relativno ugodnega v sekundarni delitvi, še zlasti z vidika (ne)obremenjenosti dohodka z obrestmi. Iz navedenega lahko povzamemo sledeče: — na višino akumulacije, ki se oblikuje po posameznih gospodarskih področjih in znotraj njih, bistveno vpliva obstoječi sistem pridobivanja in razdelitve dohodka in čistega dohodka — to je položaj, ki se ga dosega v primarni in sekundarni delitvi; — glede na doseženo relativno raven dohodka, ki jo dosegajo proizvodne podskupine v celjskem gospodarstvu v primerjavi z dohodkm, ki ga dosega gospodarstvo oziroma ista proizvodna podskupina po EKD v primerjanih gospodarstvih na zaposlenega in uporabljena sredstva ugotavljamo: o da celjske proizvodne podskupine, :ki dosegajo relativno najugodnejši položaj v vseh primerjanih gospodarstvih oziroma samo v celjskem gospodarstvu, dosegajo tudi v primerjavi z isto proizvodno podskupino po EKD v slovenskem gospodarstvu relativno višjo raven dohodka, • da celjske proizvodne podskupine, ki dosegajo relativno najneugodnejši položaj v vseh primerjanih gospodarstvih oziroma samo v celjskem gospodarstvu dosegajo tudi v primerjavi z isto proizvodno podskupino po EKD v slovenskem gospodarstvu relativno nižjo raven dohodka, o da se tudi v celjskem gospodarstvu tako kot v slovenskem in jugoslovanskem še vedno ohranja strukturna neusklajenost med baznimi in predelovalnimi panogami, » da je raven dohodka celjskega gospodarstva pod ravnijo dohodka, ki ga dosega slovensko gospodarstvo na zaposlenega in uporabljena sredstva, medtem ko celjska industrija v povprečju dosega raven slovenske industrije; — glede na položaj v sekundarni delitvi sta celjsko gospodarstvo in industrija v povprečju v slabšem položaju kot slovenska in jugoslovanska, še zlasti z vidika deleža obresti v dohodku; — dosežena položaja celjskega gospodarstva v primarni in sekundarni delitvi se reflektirajo tudi v namenski delitvi, zato se tudi pri akumulacijski sposobnosti celjsko gospodarstvo sooča z zaostajanjem za slovenskim in tudi jugoslovanskim gospodarstvom. 6 Celjski zbornik 81 LITERATURA IN VIRI Literatura 1. »Aktualni problemi privrednih kretanja i ekonomske politike Jugoslavije«, Ekonomski inštitut, Zagreb, študije iz let 1980, 1983 in 1986. 2. Predrag Božovič: »Godine nazadovanja«, Ekonomska politika št. 1797, str. 24—27, in št. 1798, str. 23—36, 1986. 3. Andrej Cetmski, »Družbeno usmerjanje delitve«, Gospodarski vestnik, št. 44, str. 22—26. 4. »Gde je akumulacija«, Pogledi i mišljenja, Ekonomska politika št. 1795, 1986, str. 25—26. 5. Miroslav Glas, »Notranji dejavniki poslovne uspešnosti OZD v slovenskem gospodarstvu«, Teorija in praksa, št. 1985, št. 1346—1355. 6. Marijan Korošič, »Ekonomske nejednakosti u privredi Jugoslavije«, Zagreb, 1983. 7. »Kvalitativni premiki v prestrukturiranju celjske industrije«, Razvojni center Celje, študije iz let 1984 in 1985. 8. Frančiška Logar, »Vpliv uspešnosti gospodarjenja in delitve dohodka na dosedanji razvoj gospodarstva in zagotavljanje reprodukcijske sposobnosti v energetiki«, IER, Ljubljana, 1986. 9. Anton Rop, »Nekateri problemi razdelitve narodnega dohodka v Sloveniji«, IB-revija za planiranje, št. 3, 1986, str. 9—17. 10. Sveti slav Paunovič, »Ekonomski položaj jugoslovanske industrije u 1985. i početku 1986. godine«, Industrija št. 3, 1986. 11. »Pod udarom troškova«, Aktualne teme, Glasnik privredne komore SFRJ, št. 5, 1986, str. 1—3. 12. »Položaj privrednih grana i grupacija u situaciji i raspodeli dohodka u privredi SFRJ«, Institut društvenih nauka Beograd, študije iz let 1983 in 1986. 13. Janez Potočnik, »Druga domača sredstva za reprodukcijo gospodarstva«, IB revija za planiranje, št. 5, 1986, str. 19—26. 14. Ljubodrag Savič, »Osnovne karakteristike namenske raspodele dohodka u Jugoslovansko j industriji«, Industrija št. 1, 1986, str. 49—80. 15. Janez Šček, »Presojanje kvalitete poslovanja v OZD«, Svetovalec, Gospodarski vestnik št. 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31 in 32, 1983. 16. Marjan Senjur, »Akumulativna sposobnost i sistem proširene reprodukcije«, RCEF, Ljubljana, 1979. 17. »Tehnološki napredek kot ključni dejavnik prestrukturiranja industrije«, Razvojni center Celje, 1983. 18. »Tendence v -razporejanju dohodka OZD«, Gospodarska zbornica Slovenije, Ljubljana, 1986. 19. »Uspešnost gospodarjenja proizvodnje v celjski industriji«, Razvojni center Celje, 1981. Viri 1. SDK, Podatki in kazalci iz ZR za leto 1985, OZD in DS s področja gospodarstva SRS. 2. SDK, Osnovni podatki in kazalci iz ZR za leto 1985, OZD in DS s področja gospodarstva po občinah in organizacijah. 3. Statistični godišnjaki za leto 1982, 1983, 1984, 1985 in 1986. 4. Statistični letopisi za leta 1982, 1983, 1984, 1985 in 1986. 5. »Položaj privrednih grana i grupacija u sticanju i raspodeli dohodka u privredi SFRJ«, Institut društvenih nauka, Beograd, študije iz let 1983 in 1986. 6. SDK, »Informacija o- gospodarski moči gospodarskih OZD občine Celje«, št. 36. 7. SDK, »Gospodarska gibanja v zadnjih desetih letih«. Občina Celje, št. 80. 8. SDK, »Sredstva za reprodukcijo«. Aktualna tema. Tekoči gospodarski pregled, julij—avgust 1986. POVZETEK V vsakem gospodarstvu, še zlasti pa v sodobnem gospodarskem sistemu, predstavlja akumulacija (= sredstva za financiranje razširjene reprodukcije) ključni dejavnik, od katerega je v celoti odvisen dolgoročen ekonomski in socialni razvoj. Pomen akumulacije za gospodarski razvoj (čeprav za razliko od investicij ni neposreden dejavnik gospodarskega razvoja) izhaja iz dejs-tva, da predstavlja vir financiranja naložb, je del novoustvarjene vrednosti ter je tesno povezan z učinkovitostjo gospodarjenja. Na višino akumulacije, ki se oblikuje po posameznih gospodarskih področjih in znotraj njih, bistveno vpliva obstoječi sistem pridobivanja in razdelitve dohodka in čistega dohodka — to je položaj, ki se ga dosega v primerni in sekundarni delitvi. Celjsko gospodarstvo dosega v primerni delitvi slabši položaj kot slovensko gospodarstvo, medtem ko celjska industrija v povprečju dosega raven slovenske industrije. V sekundami delitvi sta tako celjsko gospodarstvo kot industrija v slabšem položaju kot slovensko in jugoslovansko gospodarstvo in industrija, še zlasti z vidika deleža obresti v dohodku. Dosežena položaja celjskega gospodarstva v primarni in sekundarni delitvi se reflektirata tudi v namenski delitvi, zato se tudi pri akumulacijski sposobnosti celjsko gospodarstvo z zaostajanjem za slovenskim in tudi jugoslovanskim gospodarstvom. SUMMARY The whole long-term economic and social development in every economy espe-oialy in up-to-date economic system depends on accumulation acting as a main factor. The significance of the accumulation for the economic development (although it is not a direct factor of economic development cai the contrary of investments) has to be understood as a source to finance the investments, it is a part of the value added and it is closely connected with the ef£icdency of the economy. The present system of acquiring and distribution of the income and net income, i. e. the situatdon achieved in primary and secundary distribution, has a substantial influence upon the level of the accumulation formed in individual economic fields. The eccxnomy of the community of Celje has achieved for several years lower position in primary distribution than the Slovenian economy, whereas the Celje industry on an average achieves the level of the Slovenian industry. In secundary distribution the economy and industry of the communi,ty of Celje are in lower position than Slovenian and Jugoslav economy and industry, especially as far as the share of interests in income is concemed. The achieved position of the economy of the commamity of Celje in primary and secondary distribution refileots in terciary distribution. Therefore, lower level of its accumulation is the main reason for such a slow rate of economic growth. 6* 83 CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 728.81(497.12—119) DUŠAN KRAMBERGER — IVAN STOPAR PROGRAM SANACIJE IN PREZENTACIJE GRADU CELJE Program sanacije in prezentacije gradu Celje, ki ga je pripravil Zavod za spomeniško varstvo Celje, je rezultat teamskega dela dveh avtorjev: konservatorja — umetnostnega zgodovinarja in arhitekta — projektanta. Nastal je iz potrebe po jasno začrtani viziji o bodoči podobi tega izjemnega spomenika, ki je bil, je in bo osrednja privlačnost Celja, obenem pa nema priča enega ključnih obdobij slovenske zgodovinske preteklosti. I. VALORIZACIJA IN HISTORIČNE DETERMINANTE Raziskave, ki so bile na celjskem gradu opravljene v razdobju 1971—1986, so omogočile reinterpretacijo oz. dopolnitev nekaterih pogledov na zgodovino njegove stavbne zasnove, kakor je bila opisana v znanem vodniku Celjski stari grad iz leta 1972. Vmes so sicer izšli še nekateri članki, ki so se ukvarjali s to problematiko, vendar je bilo njihovo metodološko izhodišče do te mere spe-kulativno, da jih tu ne kaže upoštevati, zlasti še, ker ne prinašajo pogledov, ki bi jih kazalo upoštevati. V tukajšnjem okviru je stavbni razvoj gradu kajpak mogoče samo skicirati, nadrobnejša utemeljitev posamičnih tez pa bo podana v širše koncipirani, monografski obdelavi. Prvotni grad, ki so ga v prvi polovici 13. stol. postavili Vovbržani na zahodni skalni kopi grajskega grebena, je imel značaj iregularnega obodnega gradu. V talni ploskvi je imel obliko peterokotnika oz. bolje četverokotnika z za-lomljeno južno stranico, ki se je prilagajal razpoložljivemu terenu. V njegovem zahodnem delu, kjer je zdaj gostišče, je stala večnadstropna stavba — palacij, od katere so se ohranili samo fragmenti obodnih sten. S severnemu delu obzidja se je prislanjala nizka,dvocelična, bržčas gospodarska stavba, v vzhodnem delu pa je bilo zaprto dvorišče z veliko cisterno. Na vzhodni strani, kjer smo svoj čas domnevali prvotni palacij, je arhitekt Kramberger ugotovil in opredelil v Avtorja: Projekti — Dušan Kramberger, D. I. A. Samostojni arhitekt. Besedilo — Prof. dr. Ivan Stopar, konservatorski svetovalec. Zavod za spomeniško varstvo Celje. severni in južni steni obodnega zidovja zazidana šivana robova, ki dokazujeta obstoj nekdanjega ščitnega plašča. Zid plašča je bil za okoli 3 m višji od ostalega obodnega zidovja, na vrhu pa opremljen z leseno obrambno galerijo. Tako je bil prvotni grad na najbolj izpostavljeni vzhodni strani še dodatno utrjen, zlasti še, ker je tudi etažno niže vzdolž vzhodne stene potekal obrambni hodnik; tramovnice, ki so ga opirale, so v steni še vidne. Portal v tej steni, ki smo ga sprva šteli za dostop v grad, je torej samo povezoval obrambni hodnik in notranjščino grajskega jedra. Prvotni dostop v grad je bil urejen prek pečin na severni strani grajskega oboda in je na tem mestu ostal vse dotlej, da so grad opustili. V naslednji fazi, morda nekaj pred letom 1300, so zasnovo obdali z novim vencem obzidja, ki je segel od naravne zajede oz. poznejšega notranjega jarka do strmih prepadnih sten na severozahodu. To novo obzidje so na severni strani okrepili s stolpičem, ki je varoval dostop v grajsko notranjščino, verjetno pa so takrat poglobili in razširili tudi grajski jarek ter nad njim pozidali vhodni stolpič. Novo obzidje je bilo nižje od obzidja obodne zasnove, utrjeno pa je bilo z zidno krono, s cinami in prsobrani. Zovneški gospodje, ki so medtem prišli v posest celjskega gradu, so v prvi polovici 14. stol. pričeli spreminjati utrdbo v udobnejšo stanovanjsko rezidenco. Eliminirali so ščitni plašč, znotraj prvotnega grajskega obzidja pa so pozidali štirietažni zgodnjegotski palacij, ki je za prebivanje ponujal neprimerno več funkcionalnega prostora od romanskega zahodnega palacija. Znotraj novega pa-lacija so uredili sušilnico za meso, ki je v starejši literaturi pogosto napačno interpretirana kot kamin, ogrevani pa sta bili le vrhnji dve etaži in to s kamnom, nameščeni v tretji etaži — na zunamjščini palacija se kažejo ostanki tega kamina kot pokončna pravokotna reža. Dostopi v gotski palacij so bili urejeni v prvi in drugi etaži direktno z dvorišča oz. prek lesenega stopnišča, v vrhnji dve etaži pa prek notranjih povezav. Izgubo obrambnega ščitnega plašča, ki zaradi novega palacija ni mogel več o-pravljati svoje nekdanje funkcije, pa je bilo potrebno nekako nadomestiti. Tako so sredi predgradja v črti grebena vrh naravne lapornate kope pozidali štirinadstropni stolp, propugnaculum, z okoli 2,60 m debelimi zidovi, ki je pozneje dobil ime Friderikov stolp. Stolp je imel dostop v nadstropju, na vrhu je bil opremljen s cinami in prsobrani, pod vrhom pa ga je obtekal zunanji leseni obrambni hodnik, dostopen iz zdaj zazidanega prehoda — portala v južni steni. Ne dolgo zatem, nemara ob velikem potresu leta 1348, se je z delom pečine vred sesul severovzhodni vogal prvotnega romanskega paladija, ki tako ni bil več primeren za prebivanje. Situaciji so odpomogli tako, da so palacij pozidali na novo — od novega roba pečine so se umaknili proti notranjosti dvorišča, vhodno steno novega palacija pa so opremili z vhodnim stolpom, katerega mogočni temelji so pod nivojem dvorišča še vedno ohranjeni; vrhnje dele stopniš-čnega stolpa so odstranili v obdobju renesanse, ko so ob palacijevi steni uredili hodnik, ki je bil vsaj v pritličju arkadiran. Ob novi, zdaj že gotski pozidavi tega palacija so odstranili tudi malo gospodarsko stavbo, ki se je naslanjala na severni del obodnega zidovja, obenem pa so oba palacija povezali z lesenimi hodniki, ki so ob obzidju služili tudi za obrambo. Pozidava grajskega jedra je narekovala potrebo, da se pomožni objekti prenesejo v predgradje, tega pa so morali prej zavarovati in utrditi. Tako so v naslednji fazi grajskega razvoja najprej obzidali prostrano ravnico vzhodno od grajskega jedra. Novo obzidje se je na zahodni strani z lahnim zamikom prislonilo ob drugi venec romanskega obzidja, premostilo jarek in nato v vzhodni smeri sledilo konfiguraciji zemljišča do vrha grebena, kjer je okrepilo izpostavljeni »Friderikov« stolp, se obrnilo nato proti jugu in na tej črti presekalo gorski greben, nato pa se je ponovno zasukalo proti zahodu in se tu pripelo k južnemu delu drugega venca romanskega obzidja tik ob vhodnem stolpiču nad notranjim grajskim jarkom. Izpostavljeni stolp — propugnaculum — je tako dobil značaj bergfrida, ob njem pa je bil v tej fazi urejen dostop v območje gradu s severne strani, ki pa so ga že v renesančni fazi opustili. S tem pa se razvoj gradu še ni zaustavil. V naslednji, že poznogotski fazi, ki jo stavimo nekako na začetek 15. stoletja, so razširili predgradje vse do skalne kope na vzhodni strani grebena, kjer se je obzidje sklenilo z močnim peterokotnim obrambnim stolpom. Vhod v grajski kompleks so prestavili na sredo južne stranice novega dela predgradja in ga opremili z novim vhodnim stolpičem. Stari dostop ob Friderikovem stolpu so takrat opustili, zato pa so prebili južni del prečnega zidu, ga tudi opremili s stolpičem in tu skozi speljali pot iz novega vhoda na vzhodni strani grajskega kompleksa. Zid, ki je pred tem zapiral le zdajšnji zahodni del predgradja, je tako pomenil novo, dodatno cezuro v obrambnem sistemu gradu. Pozneje, ob koncu stoletja, so ob drugi venec romanskega obzidja na južni strani grajskega jedra prislonili nov obrambni zid, opremljen z dvema šalama, verjetno zato, da bi tako utrdili stari zid, ki je bil očitno že deruten in ga ni bilo mogoče več obnoviti. Vrhnji del starega zidu so odstranili in izravnali s hodno površino v medzidju, novi zid pa so na vrhu opremili s hurdami. S podobnim, a samostojnim, od starega odmaknjenim zidom, le brez šalastih stolpov, pa so obdali tudi južni del predgradja. Približno istočasno so v medzidju južno od grajskega jedra pozidali tako imenovani Andrejev stolp, v katerem so uredili grajsko kapelo. • Grajski razvoj je bil tako v temeljnih potezah sklenjen, čeprav tudi obdobje renesanse gradu ni pustilo brez sledov. Takrat so povišali celotno zunanje obrambno zidovje, na novo pa so uredili tudi notranje grajsko dvorišče. Viri iz let 1565—1579 nas o tem nadrobneje informirajo. Južni grajski vhod, ki je bil dotlej zavarovan le z lesenim braniščem, so zdaj prezidali v pravi vhodni stolp z obokano vežo in ga utrdili z barbakanom. V grajskem jedru so uredili dve novi izbi, na notranjem grajskem dvorišču so pozidali obokane arkadne hodnike in kamnitne stopnice. Obenem so odstranili zunanje obrambne hodnike na obzidju in ga nadzidali, nadzidali in zastrešili pa so tudi šali v južnem obzidju ob grajskem jedru. Zdi se, da so hkrati na novo pozidali ali modernizirali tudi jugovzhodni del zunanjega obzidja med peterokotno bastijo in novejšim južnim vhodom ter južno zunanje obzidje predgradja. Modernizirani del obzidja so opremili z renesančnimi strelnimi nišami. V opisani podobi je bil celjski grad klasičen primer gotskega, v času renesanse dodatno utrjenega gradu razpotegnjenega tipa s starejšim jedrom, ki je nastal s pridodajanjem novih sestavin k starejši obodni zasnovi. Tako je njegova talna površina ob koncu 16. stoletja že zaobsegala celotno območje grajskega grebena. Sredi 18. stoletja so grad, kjer je prebivalo le še nekaj ljudi, opustili. Ostrešje so porabili pri zidavi dvorca Novo Celje, grad pa se je zlagoma pričel spreminjati v kamnolom. Posledica je bila, da so do srede 19. stoletja izluščili iz grajskih zidov večino obdelanih arhitekturnih členov, vključno s klesanimi ogelniki iz peščenjaka. Pri tem so bile najbolj na udaru renesančne grajske sestavine, ki so bile zaradi svoje manj trdne gradnje bolj primerne za rušenje, medtem ko se je srednjeveška grajska substanca v dobršni meri ohranila do današnjih dni in to nemalo prav po zaslugi obnovitvenih in vzdrževalnih posegov Celjanov, ki so z večjimi ali manjšimi presledki prisotna že dobrih sto let. Tako se je grad ohranil kot razvalina z relativno kompaktno srednjeveško substanco, ki pa jo je zob časa statično že močno ogrozil. Kljub temu lahko grad Celje tako zaradi njegovih arhitektonskih karakteristik kot zaradi okoliščine, da je njegov obstoj živa priča nekdanje moči grofov, poznejših knezov Celjskih, označimo za najpomembnejši spomeniški kompleks na Slovenskem. II. STANJE SPOMENIKA Kljub stalnim prizadevanjem sprva celjskega Mestnega muzeja, nato Turističnega in olepševalnega društva ter naposled tudi celjske spomeniške službe se stanje gradu nenehno slabša. Priznati je treba, da so dosedanja prizadevanja s sprotnimi vzdrževalnimi posegi rešila grad pred uničenjem, res pa je tudi, da čas s svojo neusmiljeno razdiralno logiko vsa ta prizadevanja nenehno prehiteva. Se preden je saniran en del zidovja, že se pokažejo hude okvare drugod. Vzrok je preprost — pri dosedanjem načinu financiranja in pri dosedanjem obsegu sredstev nikoli ni bilo mogoče, da bi v okviru trdno fiksiranega, časovno opredeljivega programa obravnavali grad kot celoto in ga reševali s tempom, ki ga ta ogromni kompleks terja. Značilen primer za to so prizadevanja za sanacijo Friderikovega stolpa, ki je ogrožen že v temeljih in kjer se je sanacija končala z injiciranjem ene same stene. Ce sklenemo rezultate dosedanjih obnovitvenih posegov, se pokaže tale slika: — Grajsko zidovje je večjidel sanirano samo površinsko; pri tem nosijo vsi dosedanji obnovitveni in vzdrževalni posegi izrazit pečat časa, v katerem so bili izvedeni, ne da bi imeli kak skupen imenovalec. Tako že na prvi pogled ločimo dela, ki so bila opravljena v času pred prvo svetovno vojno, od del, ki jih je turistično in olepševalno društvo opravilo po obeh vojnah, v zadnjem času pa smo priče prvim, na zunaj komaj vidnim ali celo povsem skritim posegom v zidno substanco z metodo injiciranja in utrjevanja temeljev ter le v manjši meri poskusom, da bi rekonstruirali oziroma prezentirali najpomembnejše grajske sestavine. Trenutno stanje je takšno, da je v temeljih saniran zunanji obod grajskega jedra na severni in južni strani, odprto pa je še vprašanje statične sanacije njegovega vzhodnega in zahodnega dela, prav tako pa tudi ostalih zidov. Od opravljenih rekanstrukcijskih posegov lahko doslej omenimo le pozidavo dela eskarpe v notranjem jarku in most prek njega, ki naj sicer predvsem služi enostavnejšemu vzdrževanju grajskega gostišča, a sodi obenem v sklop spomeni-škovarstvenih prezentacijskih prizadevanj. III. KONSERVATORSKA OPREDELITEV PREDVIDENIH POSEGOV Konservatorski program za obnovo grajske razvaline, ki je v temeljnih potezah pripravljen in razviden, obenem pa se v skladu s potrebami in možnostmi še nenehno dopolnjuje, izhaja iz dveh temeljnih izhodišč. Prvo temelji na spoznanju, da grad, ki je spomenik izjemnega pomena, že sedaj služi ne le kot pomembna turistična postojanka, marveč tudi kot gostišče in razgledišče, obenem pa obstaja želja, da postane spet to, kar je nekoč že bil — prostor za različne kulturne in druge prireditve. Drugo izhodišče temelji na spoznanjih o poglavitnih spomeniških kvalitetah grajske razvaline, ki so zrasla ob dolgoletnem preučevanju njene zgodovine in seveda na ustrezni opredelitvi njene historične substance. Izluščila se je misel, da je potrebno k reševanju gradu pristopiti tako, da ne bomo obnavljali posameznih stavbnih faz, ampak bomo upoštevali kompleksni spomeniškovar-stveni prezentacijski princip, ki enakovredno obravnava vse razvidne historične sestavine. Tako bomo obenem omogočili potrebne funkcionalne posege, ki naj grad približajo današnjim potrebam in ga vsebinsko obogatijo, kar pomeni, da bomo grajsko arhitekturo obravnavali na dva različna načina. Stavbne sestavine, ki so še ohranjene in jih je potrebno le dopolniti in obnoviti, bomo pre-zentirali kot celoto in obenem zastrešili. To so grajski objekti, ki bodo služili bodisi potrebam gostišča bodisi potrebam turizma. V vseh ostalih delih nameravamo grad prezentirati kot spomeniško razvalino, brez vseh dozidav ali drugih posegov razen tistih, ki jih terja zavarovanje obstoječe spomeniške substance. Izjema so nekatere fortifikacijske grajske sestavine (obrambni hodniki ipd.), ki jih nameravamo po analogijah rekonstruirati, pozneje pa vpeti v turistično ponudbo. V celoti želimo obnoviti gotski palacij, v katerem naj bi bila urejena reprezentančna restavracija, kot funkcionalna objekta v sklopu gostinskih potreb pa bomo uredili še stolp v severnem medzidju grajskega jedra in južni Andrejev stolp. Ves ostali del grajskega jedra, skupaj z razglediščem na sedanjem mestu, ki se bo razpiral tudi na površino današnje restavracije, bo prezentiran kot razvalina; urejene bodo le neogibne ploščadi. V medzidju bomo prezentirali obhodni obrambni hodnik ob južnem obzidju, ki bo obtekal tudi obe bastiji, medtem ko nameravamo ves vzhodni del grajskega jedra med gotskim palacijem in jarkom obravnavati kot razvalino. Tu bo izjema le stolp nad Pelikanovo potjo, ki bo obnovljen in zastrešen; postal naj bi komunikacijsko središče celotnega grajskega kompleksa, od koder bo prek obrambnega hodnika vzpostavljena tudi povezava s Friderikovim stolpom. Konservatorska izhodišča torej temeljijo na spoznanju, da kaže v celoti obnoviti le nekatere dele gradu in to tiste, ki so ohranjeni do te mere, da jim je mogoče dati ustrezno funkcijo, obenem pa se pri izvedbi detajlov lahko opremo na možne analogije. Pri tem velja poudariti, da gre pri večini izbranih elementov še za srednjeveško grajsko substanco, ki zlasti v jedru po svoji ohranjenosti prevladuje in daje celoti svojevrsten pečat. Z opisanimi načeli skušamo doseči dvoje: V okviru dane in ohranjene substance naj bi grad kar najbolj polno zaživel, hkrati pa naj bi njegov razvaljeni del ohranil romantični nadih, ki je za številne obiskovalce verjetno še najbolj mikaven, saj si na celjskem gradu najbrž nihče ne želi arhitekture, ki bi z ničemer ne spominjala na čas, ko je bil grad središčna postojanka celjskih grofov, poznejših državnih .knezov. Zato bomo rekonstruirali tudi nekatere lesene fortifikacijske grajske sestavine, ki naj nazorno poudarijo značaj grajske arhitekture. IV. FORMALNA OBDELAVA ARHITEKTURNIH ČLENOV Ker je razvalina celjskega starega gradu povsem oropana avtentičnih arhitekturnih detajlov, bo obravnava drobnih stavbnih sestavin ena najbolj zahtevnih nalog, ki se postavljajo pred konservatorja in projektanta. Izhajamo iz opredelitve, naj bo grad prezentiran tako, da se bomo vsaj pri obnovljenih in pre-zentiranih delih kar najbolj približali njegovi nekdanji podobi. Kar zadeva prezentacijo celotnega grajskega jedra, je zato prevladala konservatorska odločitev, da se vsi obnovljeni oz. rekonstruirani objekti (gotski palacij, severni stolp v medzidju, Andrejev stolp in obzidje med stolpoma) omečejo z zaglaje-nim apnenim ometom, kot je bil to običaj v gotski in renesančni dobi, medtem ko ruševinsko prezentirani deli gradu — to zadeva tudi zidovje zunaj grajskega oboda — ostanejo neometani, da pride do veljave nekdanji način zidave. Pri tem je neogibno, da se kamniti ogelniki, ki so jih pobrali iz gradu v času, ko je ta služil za kamnolom, izklešejo na novo in vstavijo na ustrezna mesta. Tudi še potem namreč, ko bodo rekonstruirani in obnovljeni deli gradu že ometani, ostanejo kamniti vogali vidni, saj se bo omet iz njih nekako »izlizal«. V kamnu oz. umetnem peščenjaku bodo izdelani tudi vsi drugi arhitekturni členi: konzole, okenski in vratni profili. Vsi ti elementi bodo konstruirani po analogijah, ko bo program sprejet in bo dana zelena luč za njegovo realizacijo, v predloženem idejnem načrtu pa so samo skicirani. Da bomo našli ustrezne a-nalogije, bo potrebno namreč še precej dodatnega terenskega dela, saj žal ne razpolagamo z literaturo — katalogom, na katero bi se s pridom naslonili. Pri tem bo najbolj pomembno, da bomo izhajali iz mer obstoječih zidnih prebojev, ki v veliki meri nakazujejo potrebne proporce, členitev in profilacijo. V. FUNKCIONALNA PROGRAMSKA IZHODIŠČA Poudariti velja, da so predložena programska izhodišča samo okvirna, čeprav skušajo v največji možni meri upoštevati tako dano substanco kot potrebe, ki se kažejo na gradu z vidika prezentacije spomenika, posodobitve gostinske ponudbe in turistične atraktivnosti. Zamisel skušamo ponazoriti s priloženimi rešitvami in njihovim komentarjem, že uvodoma pa velja poudariti, da je realizacija idejnega projekta v veliki meri odvisna od tega, v koliki meri bo mogoče zagotoviti pogoje za nemoten potek investicijskih del in pozneje za čim bolj redno in enostavno oskrbo gostišča. Rešitev vidimo v novi cesti, ki bi v prvi fazi rabila za dovoz materiala pri predvidenih gradbenih delih, v drugi fazi pa oskrbi gostišča. VI. KOMENTAR K PRILOŽENIM SITUACIJAM Tabela I. 1. Stavbne faze — razvoj grajske stavbe Stavbni, razvoj, ki ga ponazarja tabela, je opisan oziroma skiciran v prvem poglavju programa. Tabela II. 2. Situacija in ceste V situaciji je vrisana sedanja cesta s parkirišči in predvidena nova oskrbovalna pot. Ta je zamišljena tako, da bi se pod nekdanjim grajskim gostiščem odcepila od sedanje ceste in bi nato po strani, večidel še ohranjeni trasi, ki ima zdaj v.svojem vzhodnem delu značaj kolovoza in se na zahodnem delu izgublja v zemljišču, po severni strani obkrožila grad, prečkala Pelikanovo' pot in se končala na platoju pod skalo, na kateri sloni severni obrambni stolp v medzidju grajskega jedra, v katerem bi uredili tovarno dvigalo. 3. Poimenovanje objektov Na delno rekonstruiranem tlorisu so smiselno poimenovani grajski objekti, tako da je hkrati označena njihova nekdanja funkcija. 4. Poti in namembnost Črta s polnimi pikami označuje sedanje poti, prvo s parkirišča, drugo Pelikanovo. Prva se na mostovžu v grajskem jedru razcepi, tako da ie omogočen dostop do grajskega dvorišča tudi po prvotni severni poti, druga popelje obiskovalca iz notranjega grajskega jarka po stopnicah ob kontraeskarpi najprej v predgradje, tu pa se pripne na pot, ki drži prek novega lesenega mostu v grajsko notranjost. Z nepolno pikčasto črto so označeni predvideni obrambni hodniki oziroma hurde, ki naj ponazorijo nekdanjo podobo grajskih utrdbenih sestavin. Hurda južno> od grajskega jedra bo služila obenem za razgledišče, hurda na obzidju severno od predgradja pa predvsem za povezavo med grajskim jedrom, komunikacijskim središčem v stolpu nad Pelikanovo potjo in Friderikovim stolpom. Tabela III. 5. Pogled na obnovljeni grad Projekcija ponazarja zaželeno podobo gradu po končanih prezentacijskih delih. Temeljno konservatorsko izhodišče, da obnovimo in zastrešimo samo tiste sestavine grajskega kompleksa, ki so še ohranjene, meditem ko kot ruševino obravnavamo ves ostali del gradu, je tu nazorno vidno. Do izraza pride tudi načelo, da pri pre-zentaciji ne gre za selekcijo grajskih ostankov, ki bi izhajala iz neke konkretne faze grajskega razvoja; vsa obdobja so obravnavana enakovredno, konservatorsko metodo pa opredeljuje izključno ohranjenost avtentične historične substance. Tabela IV. 6. Tloris kletne etaže Celjski grad večidel ni podkleten. Pod nivojem današnje dvoriščne hodne površine so samo prostori v prezidanem romanskem (zahodnem) palacij u, v Andrejevem stolpu in v jugovzhodnem vogalu dvorišča, izven ožjega območja grajskega jedra pa še v stolpu ob Pelikanovi poti in v danes porušenem stolpu, ki se s severne strani prislanja k prvotnemu grajskemu obodu. Načrt predvideva, da se vsi kletni prostori funkcionalno izrabijo. V romanskem palaciju so predvidena skladišča, dostopna z dvorišča, ki pa so skozi prostor pod današnjim stopniščnim prizidkom in prek na novo prebitega hodnika ob južnem delu prvotnega obrambnega zidu povezana z manipulacijskim prostorom v renesančni kleti na dvorišču. Iz manipulacijskega prostora bi uredili dostop do toplotna postaje v poglobljenem delu gotskega palacija, povezavo z vrhnjimi, gostinstvu namenjenimi etažami pa bi zagotavljalo v debelini zidu vgrajeno dvigalo. Kletni prostor v Andrejevem stolpu je namenjen za razdelilno elektro postajo, v severnem stolpu pa bi namestili tovorno dvigato za oskrbo kompleksa. V stolpu ob Pelikanovi poti, ki bo dostopen tudi iz medzidja, so predvidene sanitarije, obenem pa je tu predviden izhod na obrambni hodnik — povezovalni element med grajskim je- drom in Friderikovim stolpom. Ta stolp predstavlja torej vozlišče za centralni dostop, tu pa bodo tudi samostojne sanitarije za grajske obiskovalce in garderoba za nastopajoče ob raznih prireditvah. Srafirani deli načrta pomenijo površine, ki doslej niso bile arheološko raziskane in jih tretiramo kot arheološki rezervat, kjer so prepovedani kakršnikoli posegi. Načrt izrabe kletnih prostorov torej v celoti temelji na obstoječih danostih, saj predvideva delne (korekcijske) globinske posege le v jugovzhodnem vogalu gotskega palacija. Od historičnih determinant odstopa le pri podzemnem povezovalnem hodniku med obema palacijema; ta hodnik v srednjem veku ni obstajal, v renesansi pa so bile tu stopnice, ki so z dvorišča držale v renesančno klet in so se zapirale z leseno loputo. 7. Tloris pritličja V organizaciji pritličja se že razločno razodeva koncept, po katerem bi prvotni zahodni, romanski palacij organizirali kot odprto razgledišče, sekundarni vzhodni, gotski palacij pa kot restavracijo. Pri tem je jasno razvidno tudi temeljno konser-vatorsko izhodišče, da se sanira in ustrezno funkcionalizira samo obstoječa, historična stavbna substanca brez nasilnih rekonstrukcij. Toda tudi tu se omejujemo le na posege, ki so potrebni, da se dane stavbne mase sklenejo in zastrešijo. Tako varujemo avtentičnost historične substance, kjer rekonstrukcije arhitekturnih členov, katerih prvotne podobe ne poznamo, omejimo na minimum. Situacija, ki jo kaže načrt, je taka: Iz osrednjega grajskega dvorišča s cisterno se po stopnicah v prvotnem stolpniščnem stolpu spustimo v klet. nekdanjega romanskega palacija, s strani pa se skozi preboj v rekonstruirani obodni steni stolpa, ki je obstajal že v renesansi, povzpnemo na razgledno ploščad. Na južni strani bo v ravnini hodne dvoriščne površine urejen dostop v Andrejev stolp, na vzhodni strani dvorišča pa ohranjamo- nekdanji sistem dostopov v gotski palacij: dostop v pritličje je z dvorišča direkten, v prvo nadstopje pa se povzpnemo po lesenih stolpnicah. Opaznejši odmik od historičnih danosti nastopi le pri zasnovi rudimentarnega stop-niščnega stolpa ob -romanskem palaciju, kjer kombiniramo prvotni dostop v klet z rekonstrukcijo renesančnega dostopa v nekdanje visoko pritličje, čeprav je tudi ta rešitev historično utemeljena (renesančna faza grajskega razvoja). To kombinacijo danih historičnih komponent narekuje smotrnejša organizacija vhodnega motiva, ki sicer ohranja temeljno zasnovo stopniščnega stolpa, ne narekuje pa njegove polne rekonstrukcije in zastrešitve v smislu njegove prvotine podobe. Vizualna podoba kompleksa, ki izhaja iz danih temeljnih izhodišč, je razvidna iz aksonometričnih študij, pritlični nivo pa je že s tem načrtom opredeljen tudi kar zadeva ureditev hodnih površin. Dvorišče bo tlakovano z lomljenimi ploščami iz zreškega granitnega škrilja, razgledišče (tu naj bi bila v sezonskih mesecih organizirana priročna strežba) pa se uredi z betonsko ploščo, ki bo hkrati statično povezala razmajane ostanke obodnih zidov. Detajli bodo definirani z izvedbenim načrtom. 8. Tloris I. nadstropja Romanski palacij se tu izgubi — v tem nivoju ostanejo le škrbine historične stavbne mase, predrtine pa se zavarujejo s parapetnim zidom. Lesene stopnice nas pripeljejo v 1. nadstropje gotskega palacija, kjer je ob glavnem vhodu urejena avla, od koder se po stopnicah, skritih v debelini zidu, povzpnemo v gostinske prostore. Zunanje leseno stopnišče se na zunanjžčini palacija podaljša v lesen hodnik (rekonstrukcija nekdanjega srednjeveškega obrambnega in povezovalnega hodnika), ki s-e nato_prisloni ob južni zid in omogoči dostop v Andrejev stolp. V stolpu ob Pelikanovi poti je nad komunikacijskim vozliščem urejena stalna razstava Celjanov, na obodu južnega obrambnega zidu in nad obema renesančnima bastijama je urejena zas-trešena hurda. 9. Tloris II. nadstropja V tej etaži so pozidane le še tele grajske sestavine: gotski palacij, Andrejev stolp in stolp ob Pelikanovi poti. Konservatorsko ekskluzivna je tu le etaža v palaciju, kjer so predvideni rekonstrukcija gotskih oken s sedežnimi klopmi v oste-nju in preboj skozi zdaj zazidani romanski portal, ki drži na leseno obrambno galerijo; ta je imela tudi še v gotski dobi fortifikacijsko funkcijo. 10. Tloris III. nadstropja V tretjem nadstropju gotskega palacija, kjer ni predelne stene niti ne obstajajo znamenja, da je kdaj bila, je predvidena ureditev reprezentančne restavracijske dvorane, ki je lahko suvereno oblikovana, vendar predlagamo disajn z reminiscan-cami srednjeveškega oblikovanja notranjih prostorov. Rekonstruirana okna s sedežnimi klopmi se tu kombinirajo z enostavnimi pravokotnimi okni, ki se odpirajo proti predgradju — tudi tu torej ohranjamo kontinuiteto doslednega respektiranja historičnega stavbnega tkiva. Poletaža nad dvorano (podstrešje) ostaja brez posebne funkcije. Tabela V. 11. Zunanjost prvega obzidnega venca Razvite so vse obodne fasade srednjeveške grajske zasinove, od Andrejevega stolpa na levi do obrambnega stolpa na severnem obzidju. Andrejev stolp z nekaj manjšimi korekturami ohranja sedanjo podobo — na novo je rekonstruiran samo dimnik, viden v prerezu. Desno od njega je južni dostop v grajsko jedro — tu gre za dopolnilo sedanjega kamnitnega stopnišča, za leseno ograjo in nadstrešek, ki naj poenoti likovni izraz prezentirane grajske celote. Oblikovanje sloni na analogijah, saj stopnišča tu nikoli ni bilo, je pa iz funkcionalnih ozirov zaželeno. Pri fasadah gotskega palacija gre za času njegovega nastanka ustrezno prezentacijo odprtin, ld bodo ponovno zaživele v svoji prvotni funkciji. Rekonstruirani obrambni hodnik na široki vzhodni fronti palacija ne bo imel le funkcije razgledišča marveč bo projektiran tako, da bo na njem za manjše število gostov mogoče zagotoviti strežbo. Rekonstruirane podstrešne predrtine pod strešno kapjo bodo zaprte z lesenimi lo-putami. Vhod na dvorišče, t. j. prvotni severni, dostop v grajsko jedro, bo rekonstruiran po analogijah. Isto velja za zgodnjegotski stolpič v severnem medzidju, ki ga nameravamo rekonstruirati zaradi oskrbovanja gostišča v grajskem jedru. Oblikovno bo pendant Andrejevemu stolpu južno od romanskega grajskega oboda, imel pa bo obenem funkcijo' cezure med obnovljenim delom gradu, ki bo ometan, in njegovimi razvaljanimi ostalinami na zahodni strani grajskega jedra, ki bodo tudi po sanaciji ostale neometane. 12. Razvite dvoriščne fasade in prerez Z—V Izvedba rekonstruiranih sestavin in zlasti stavbnih detajlov je tu le nakazana in bo pozneje na temelju študija ustreznih analogij v Zavodu projektno rešena. Načelno: vratni in okenski podboji (okviri) bodo rekonstruirani v naravnem ali umetnem kamnu in stilno ustrezno prolilirani, v vseh oknih na gotskem palaciju bodo vstavljeni kamniti križi, okna in prsobrani med cinami na podstrešju bodo opremljeni z lesenimi loputami. Tabela VI. 13. Aksonometrični pogled z juga Poudarjen je konservatorski pristop, ki ohranjene oziroma funkcionalno neogibne stavbne mase gotskega palacija in obeh stolpov sklene, rudimentarni romanski palacij z ostanki zgodnjegotskega stopničastega stolpa pa ohranja kot razvalino. Okna in vrata bodo po detajlnih načrtih izvedena na temelju analogij, obenem pa opremljena z lesenimi polkni v celjskih barvah. Strehe nad hodniki imajo naklon 45°, nad stavbnimni. masami pa 60° in le ob zalornu nad kapjo spet 45°, medtem ko za kritino predvidevamo impregnirane skodle. Obrambna zidova na severni in južni strani bosta od gotskega palacija do naslona na oba stolpa izvedena v prvotni višini, ki se tudi v gotiki ni spremenila — definirata jo cezuri v severni in južni steni gotskega palacija, ki nakazujeta višino nekdanjega romanskega obzidnega plašča. Cezuri ostaneta tudi po prezantaciji zunanjščine z novim ometom vidni, tako kot klesani ogelniki na obnovljenih stavbnih sestavinah. Severno medzidje bo dobilo spet funkcijo cvingerja — obstoječi pomožni objekti bodo odstranjeni, ploskev ostane nezastrešena. 14. Aksonometrični pogled z zahoda V ospredju situacije je razgledišče, ujeto v razvaljeni obod romanskega pa-lacija, v ozadju za dvoriščem je gotski palacij z rekonstruiranim severozahodnim vogalom. Odprtine v pritličju gotskega palacija so avtentične (z rekonstruiranimi vložki — profiliranimi ostenji arhitekturnih členov), avtentična je tudi lokacija vrat v prvem nadstropju ter obeh oken v južnem deilu objekta. Okna v severnem delu (na levi) so na novo zasnovana na mestih, kjer je to spričo ohranjene dimne tuljave v zahodni steni (nad gotsko sušilnico) in dane debeline zidovja edino možno. Kaminski dimnik na konzolah, ki izstopa iz stene, je rekonstruiran na nekdanjem mestu in bo spet prevzel nekdanjo funkcijo. Lesene konstrukcije smo opredelili drugje. Tudi pri tem pogledu pride do izraza konservatorski pristop, ki temelji na ustreznih dopolnilih k dani stavbni substanci na eni in ohranjanju ruševinskega stanja na drugi strani. 15. Aksonometrični pogled z vzhoda Pogled na prezentirani jugozahodni vogal grajskega dvorišča. Na levi je z rekonstruiranim obrambnim hodnikom opremljeno južno obzidje, h kateremu je z zunanje strani prislonjen Andrejev stolp, na desni je razgledišče z v spodnjem, delu nakazanim zgodnjegotskim stopniščnim stolpom z dostopom v klet in na ploščad. Tabela VII. 16. Pogled na obnovljeni del gradu Pogled z južne strani na prezentirano grajsko jedro in na zahodni del pred-gradja. Poudarki so' na hurdah in na zastrešenih bastijah zunanjega obzidnega oboda južno od grajskega jedra, dalje na obnovljenem gotskem palaciju z obrambnim hodnikom v tretji etaži, v komunikacijskem stolpu ob Pelikanovi poti in na prezentiranem Friderikovem stolpu z rekonstruirano obrambno galerijo, ki ga obteka pod vrhom. Oba stolpa povezuje rekonstruirani obrambni hodnik ob severnem obzidju predgradja, medtem ko sta južni obzidji predgradja prezentirani kot ruševina. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 718(497.12—119) ALENKA KOLŠEK PREDLOG ZA PREUREDITEV SLOVENSKEGA POKOPALIŠČA NA GOLOVCU 1. Pomen Slovenskega pokopališča in njegove kvalitete Grič Golovec poznamo Celjani kot vzpetino z večkratnim pomenom za mesto. Poleg tega, da z zeleno gmoto členi pretežno industrijsko in stanovanjsko okolico, predstavlja s svojim položnim in valovitim reliefom tudi zanimivo rekreacijsko področje. Kljub okoliškemu prometu daje Golovec občutek odmaknjenosti in miru. Nenazadnje pomeni še informativno razgledno točko, saj z njega dobro vidimo vse mestne predele in hribovito zaledje. Na južnem delu Golovca, na izrazito prisojni, razgledni in izpostavljeni legi leži opuščeno Slovensko, nekdaj imenovano tudi okoliško pokopališče. Ime izvira iz prejšnjega stoletja, ko je tedanja okoliška občina ustanovila svoje pokopališče na Golovcu in v ta namen odkupila od lastnikov precejšen kos zemljišča. Za razliko od mestne občine, ki je imela pokopališče na Selcah pri Cretu (vzhodni, najvišji del današnjega mestnega pokopališča) in mu dala izrazit nemški značaj, so se na okoliškem pokopališču dali pokopavati slovenski meščani, voditelji in prosvetitelji. Tako je to pokopališče predstavljalo simbol slovenstva. Zato je njegov kulturno-zgodovinski pomen za Celje velik. Odlikujejo ga številni ohranjeni spomeniki in grobnice pomembnih slovenskih ljudi. Med njimi naj omenimo vodjo različnih gospodarskih podjetij in ustanov Antona Božiča; soustanovitelja »Posojilnice« Ludvika Filipiča; poslanca in narodnega voditelja Ivana Dečka; stavbenika Ferdinanda Gologranca; šolnika Armina Gradišnika; pravnika in javnega delavca Jura Hrašovca, klasičnega filologa Antona Jerši-noviča; zdravnika, narodnega buditelja in politika Štefana Kočevarja; veletr-govca in mecena Antona Kolenca; geografa Josipa Kožuha; šolnika, zgodovinarja in etnologa Emilijana Lileka; zgodovinarja Matijo Ljubšo; industrijalca Petra Majdiča; jezikoslovca dr. Vatroslava Oblaka; celjskega opata in rodoljuba Franca Ogradija; igralca in narodnega delavca Rafaela Salmiča; politika in gospodarstvenika Josipa Serneca in druge. Avtorica: Alenka Kolšek, dipl. ing. urejanja krajine; Zavod za spomeniško varstvo Celje. Sestavek je priredba elaborata Zavoda za spomeniško varstvo Celje »Slovensko pokopališče na Golovcu«, izdelan aprila 1986. Ti nagrobniki nimajo le zgodovinske in pričevalne vrednosti, pač pa so med njimi tudi taki z večjo umetniško kvaliteto, saj se ponašajo z elementi neore-nesanse, neogotike, neoklasicizma, secesije in obdobja med obema vojnama. Značilne sestavine grobov so tudi ograje, ki jih krasi bogastvo ornamentov iz kovanega železa. Slike od 1—5 predstavljajo nekatere nagrobnike z večjo umetniško in zgodovinsko vrednostjo. Sicer je posebnost pokopališča ta, da zaseda tri nivojsko ločene terase, nastale s postopnim izkopom terena za posamezne grobne poljine. ki so jih v teku časa dokupovali. Razgibanost terena je oblikovna kvaliteta pokopališča, ki je s tem pridobilo na preglednosti posameznih delov, z večjo razčlenjenostjo pa je površina tudi vizualno bolj pestra. Terase med seboj ločujejo opečni, pro-filizirani zidovi, ki so obenem nosilci nagrobnih plošč ter poudarjajo geometrijski red pokopališča. Na grafični prilogi 1 vidimo obstoječe stanje objekta. Celota daje vtis zaključenega prostora, kar še podčrtujejo obodni zid in skupine visokih dreves na robu. Severni in zahodni del pokopališča sta zaradi manjših, zaključenih grobnih polj pregledna in oblikovno ohranjena, kar dodatno obeležuje enotna vegetacija, iglavci, razvrščeni v linije. Nagrobnik veletrgovca Antona Kolenca (1868—1922), štipenditorja siromašnih dijakov in študentov; nagrobnik je delo arhitekta Omana in kiparja Stovieka. Mm« Bnmtit. W: m Sč-as*««« O&VgftSK. m* v. » t •; ,.:• **** Secesijski nagrobnik odvetnika in narodnega delavca dr. Alojza Brenčiča (1856—1912) z značilnimi ženskimi glavami. 7 Celjski zbornik Neorenasančni nagrobnik rodbine odvetnika in narodnega delavca dr. Josipa Vrečka (1851—1931) z značilno atiko in plastiko angela. Nagrobnik odvetnika in narodnega delavca — predsednika celjske Čitalnice, dr. Josipa Semeca (1844—1925); marmornata doprsina plastika je delo kiparja Bernekerja. LBSENDA ' MEJA POKOPAUSCA. porejs jtpov j£M, STSMEJŠS POSOCJt" «MM» ' vaam .. v>x:n.;i»c « M»S0 Z* SPOMENIŠKO *UBT«S OfUE 9 Na prilogi 2 so razvidni kvalitetni predeli in elementi pokopališča. 2. Izhodišča za preureditev Pobude za preureditev bivšega pokopališča niso nove, saj zanemarjeno stanje tega objekta ni privlačno niti za rekreacijsko površino, še manj pa kaže na naš pozitiven odnos do bližnje zgodovine in ljudi, ki so jo soustvarjali. Kljub takemu stanju je Slovensko pokopališče na Golovcu v zavesti ljudi še vedno močno prisotno kot kraj spomina. Zato je potrebno dobro pretehtati, kakšna namembnost bi utegnila biti za to površino primerna. Urbanistični pomen Golovca kot zelene površine je znaten, zato bi ga bilo vsekakor primerno urediti v parkovno površino, pri tem pa poudariti in vključiti kvaliteto in enkratnost Slovenskega pokopališča v njegov koncept. Danes močno propadel objekt je potrebno sanirati, ohraniti njegove kvalitetne sestavine in jih predstaviti v prostoru tako, da bo celota ohranila identiteto in pričevalnost starega. Hkrati mora pridobiti vsebino, ki ustreza današnjim potrebam in vrednotam. Možnosti izrabe, ki so jih do sedaj predlagali za Slovensko pokopališče, so bile različne. Naj omenimo dve, ki bi bili glede na prostorske danosti sicer mogoči, vendar premalo upoštevata značaj in vsebino oziroma poenostavljeno obravnavata celovito problematiko, ki jo zajemajo tovrstni objekti. Prvi predlog je bil nameniti kompleks pasivni in aktivni rekreaciji, kar pomeni ustvariti parkovno površino z različnimi programi. Ti naj bi služili okoliškim soseskam za sprehode, počitek, opazovanja mesta in okolice, sončenje, igre na prostem itd., pri čemer bi se grobovi prekopali, važnejši spomeniki in nagrobniki pa deponirali drugam. S tako ureditvijo bi ta del mesta izgubil svojo posebnost in značilnost, oporečna pa je tudi iz pietetnih razlogov. Druga predlagana varianta izrabe je bila ponovna usposobitev za aktivno pokopavanje, ki pa ne bi smelo zahtevati velike prostorske širitve, npr. žarno pokopavanje. Ta možnost bi zahtevala poleg prekopavanja in prestavitve nekaterih spomenikov tudi postavitev dodatnih objektov in komunalne opreme. Poleg tega je že sprejeta dolgoročna planska odločitev, da se pokopavanje nadaljuje samo na mestnem pokopališču. Predlog zato ni realen, čeprav bi prostorsko in oblikovno bil izvedljiv. Za razliko od naštetih možnosti preureditve želimo v pričujočem prispevku prikazati ureditev, ki skuša združevati koncept spominskega, parkovnega pokopališča z rekreacijsko funkcijo. Pri oblikovanju tega predloga smo imeli pred očmi na eni strani zgodovinski in spomeniški pomen pokopališča, na drugi pa smo poskusili ustvariti povezavo pokopališča s širšim zaledjem Golovca in ga z manjšimi spremembami obstoječe zasnove usposobiti v funkcionalno parkovno površino. &ov&&m m«**uščs na mjms pstim pologa 3 MOŽNOST PREUREDiTVE !W3NC£PTNQ) IS9ESC* Is »ka.»i«v. 0 **£*'«> x*k*t»» te***., -itmj rtj šftfma" s- izr&jszdtni /'<■»* (***, t"* m. nt jutri a- ««4' f » kw.»W *«?/.*<' «'** f yf in ' Ve*}; ta****"* * 4» v in s» A*«*, V ** essPOt fj» jtrUHSn* «h' ft»rft*tV«*/*. T CM J>*?l£P0ff! - m «*wffr£ wesT£# Poziv Westnovih delavcev k zborovanju za zvišanje mezd V novih razmerah se je najbolj razmahnila prosvetna dejavnost. Nastala je komunistična »univerza«, katere »rektor« je bil dolgoletni robi jas novinar in slikar Moše Pijade, urednik prvega Komunista. Študente so razvrstili po krožkih in tečajih glede na dolžino odmerjene kazni. Študirali so teorijo partije, države in revolucije, politično ekonomijo, temelje gospodarskega zemljepisa, obči zemljepis, narodno vprašanje, sindikate, dialektični materializem, se temeljito seznanjali z zgodovino (VKP/b), razvojem človeške družbe, teorijo o nastanku države. Hkrati so študirali tudi kemijo, matematiko in fiziko ter se učili materinščine in svetovnih jezikov. Študirali so po natančno določenem načrtu, vsak zase in v krožkih. O napredovanju pri pouku je moral vsak sodelovati in poročati. Študijsko gradivo so sprva prepisovali na roke v nekaj primerkih. Pozneje so si skrivaj pridobili šapirograf in vsak študent je imel svoja skripta. Avgusta 1936 so se razmere znova poslabšale in tudi »univerza« je morala krčiti obseg svojega dela. Novega razmaha dela pa Stante ni več doživljal, ker je bil 23. novembra 1936 odpuščen in po »šupu« poslan v Celje, vklenjen, od ene železniške postaje do druge, s postanki v zaporih do rojstnega mesta. 250 političnih zapornikov komunistov v Sremski Mitrovici je predstavljalo najmočnejšo koncentracijo članov partije v državi. Vodil jih je kaznilniški komite ali skrajšano Kakič (KK). V času ko je bil Stante v Sremski Mitrovici, so bili tudi v zaporih frakcijski spori med sekretarjem kaznilniškega komiteja Petkom Miletičem, policijskim konfidentom, ki je vodil škodljivo protipartij-sko politiko, in zastopnikom borbene, preudarne partijske linije Mošo Pija-dejem.. V začetku se je večina postavila na stališče Petka Miletiča in tudi Peter Stante ni bil izjema. Postopno pa je večina spoznala škodljivo delovanje Petka Miletiča. Iz tovariševanja s Petrom Stantetom »Industrijskim«, kot ga je imenoval Moša Pijade, je malo pred odhodom z robije, novembra 1935, nastala oljna študija mladega Petra Stanteta. Petru Stantetu je uspelo ob odhodu z robije iztihotapiti portret iz zaporov. Danes slika krasi Muzej revolucije Celje, kamor je prispela po burnih peripetijah med vojno in revolucijo. Peter Stante po vrnitvi z robije na stalno delo ni mogel računati. Vrnil se je ravno v obdobju po veliki stavki v tovarni Westen septembra 1936 in po hudem porazu organiziranega delavstva v tej tovarni. Povezal se je s celjsko partijsko organizacijo in komunisti Pepco Ubojčič, Hermino Seničar, Stek-ličem, Goručanom, Volkom ter povratniki z robije Slavkom Šlandrom, bratoma Hribar, Viktorjem Arzenškom, Brankom Diehlom, s skojevci na celjski gimnaziji Polom Kudišem in Dušanom Finžgarjem. Z vso vnemo so se pognali na partijsko delo, vsi so bili nezaposleni. »Bili smo druščina brez zaslužka in brez življenjskih sredstev.« Peter Stante se je ponovno vključil v pevski zbor Svobode, sedaj Vzajemnost, ker je bila Svoboda julija 1935 po velikem Zletu v Celju prepovedana. 16. marca 1937 je bil Peter Stante vpoklican v vojsko v polk za zveze v Požarevcu. Kot robijaš komunist je bil v vojski pod strogo kontrolo, vendar se je izkazal kot dober vojak in prizadeven delavec. Izučil se je za telegrafista in bil vodja delavnice za popravilo aparatov in orožja. Med vojaki si je pridobil širok krog prijateljev. Zaradi strokovnosti in politične razgledanosti so ga upoštevali in cenili podoficirji in oficirji. Med potjo na odsluženje vojaškega roka je Stante za kratke pol ure obiskal svoje zaprte sotovariše robi-jaše v Sremski Mitrovici. Govoril je z Mošo Pijadejem, Otokarjem Keršovani-jem in Petkom Miletičem, ki mu je predal celo nekaj partijskih povezav v Požarevcu. Stante je v polku in delavnici ustanovil partijsko celico. Ni pa se povezal s partijsko organizacijo v Požarevcu, ker je po nekaj poskusih povezave ugotovil, da zveze in ljudje niso zanesljivi. »Teden dni pred Božičem (1937. 1.) sem sprejel razglednico od sestre Albine. Začudila me je njena nečitljiva pisava in komaj sem razbral vsebino njenih vrstic. Obveščala me je, da se zaradi bolezni nahaja v bolnišnici in da se za-gvišno ne bova več videla. Tik pred Božičem sem sprejel depešo, da je Albina umrla. »Albina Stante je umrla v celjski bolnišnici 20. decembra 1937, stara komaj osemnajst let, zaradi pljučnice, odpovedalo ji je srce. Bila je vneta sko-jevka, sodelovala je z Vero Slander, pogosto je s kolesom odhajala v Savinjsko 10 Celjski zbornik 145 Peter Stante-Skala (olje, portretiral Moša Pijade v Sremski Mitrovici, novembra 1936) dolino. »Nazadnje je tja odšla že v zimskem mrazu, ko še ni zapadel sneg. Od tam se je vračala z Vero Šlander. Bili sta prijateljici in sta zvečine bili skupaj vključeni pri skojevskem delu na terenu. Zaradi dodatne obremenitve na bi-ciklu je sestra prišla v Celje vsa prepotena, Vero, odnosno Lojzko, je odložila v središču mesta, njo pa so aretirali v Gaberjih tek pred domom. Preznojeno so jo odvlekli in jo pahnili v hladno celico, kjer je že čez par dni zbolela zaradi pljučnice.« Stante je dobil teden dni dopusta in se udeležil pogreba sestre na okoliškem pokopališču. Preostale dni dopusta je porabil za razgovore s tovariši in bil je prvič v Medlogu pri Joštovih v znamenitem Rdečem mlinu. »Prvič sem bil v Joštovem mlinu, kamor me je odvedel skojevec Finžgar. Tedaj sem spoznal Joštovo družino, katera je name naredila izredno dober vtis.« Zaradi češkoslovaške krize je Peter Stante ostal vojak dva meseca dalj, kot bi moral biti drugače. V Celje se je vrnil 15. septembra 1938. Zanj spet ni bilo redne zaposlitve. Sele jeseni 1. 1939 je za kratek čas dobil delo v topilnici Cinkarne, v »šmelcu«. Ustanovitev samostojne KPS na Cebinah 17. aprila 1937 in prva konferenca KPS v Smiglovi zidanici nad Grajsko vasjo 17. aprila 1938 sta v delo partije prinesli temeljite spremembe. Tako je Peter Stante po prihodu iz vojske našel spremenjene pogoje za politično delo, mnogo širšo odprtost partije do politične stvarnosti in njeno moč, veljavo in navzočnost v vsakodnevnem političnem življenju. Fašistična nevarnost in druga svetovna vojna sta spremenili delo partije. V celjski partijski organizaciji, ki jo je od 1938. leta vodil sekretar okrožnega komiteja KPS Celje Franjo Vrunč, je bil Peter Stante zadolžen za področje okolice Celja, Šentjur, Dramlje, Kozjansko. Tu je postavil trdne partijske postojanke pri Novakovih, Dobrotinškovih v Šentjurju, Mastnakovih v Dram-Ijah, Kolarjevih v Lesičnem, vse postojanke narodnoosvobodilnega boja v letu 1941. Stante je tudi organiziral in skrbel za delo tehnike okrožnega komiteja KPS pri Milanu Boršiču v Vrbnem in pri Dobrotinškovih v Šentjurju ter za tehniko Janka Skvarče v tovarni volnenih odej v Škof ji vasi. Moč in organiziranost celjske partijske organizacije je najbolj pokazala 2. partijska konferenca KPS, ki je bila na Silvestrovo 1940. Peter Stante se konference ni udeležil. Bil pa je v tem času član Mestnega komiteja KPS Celje in okrožnega komiteja Celje. Da bi zajezil rast moči in vpliva partije in demokratičnih protifašističnih sil, je režim Cvetkovic-Maček v letih 1939—1940 ustanavljal taborišča za politično nezanesljive, za komuniste in demokrate. 6. februarja 1940, na pustni torek, je celjsko orožništvo izpeljalo široko zasnovano racijo na celjske komuniste, vendar brez večjega uspeha. Aretirali so le štiri komuniste. Tudi Peter Stante je bil o raciji obveščen še na delovnem mestu v livarni Cinkarne. Umaknil se je v ilegalo in si poiskal stalno zavetišče pri Dobrotinškovih v Šentjurju. Ko pa je po partijskih poteh zaradi letakov Rdeče pomoči prišel v Zavodno v delavnico komunista Janka Skvarče, je bil 24. februarja po naključju aretiran. 14. m 19. junija 1940 je celjsko okrožno sodišče sodilo šestim komunistom zaradi tiskanja in širjenja protestnega letaka Rdeče pomoči zoper konfinacijo komunistov v Bilečo. Peter Stante je bil obsojen na 12 mesecev zapora. Kazen je prestajal v zaporih Starega piskra in bil izpuščen 24. februarja 1941. Ponovno se je zatekel k Dobrotinškovim v Šentjur. Kot član okrožnega komiteja KPS Celje je Peter Stante v zadnjem mesecu pred vojno razvil obsežno dejavnost. Sodeloval je v protinacističnih demonstracijah in bakladi pred magistratom v Celju 27. marca 1941. V aprilski vojni se je prostovoljno javil v svojo vojaško enoto. »Mene so v Celju le s težavo sprejeli med prostovoljce. Četudi sem bil vezist, so me poslali v Sevnico v transportno enoto. Vse, kar smo imeli, je bilo na volovsko vprego. V Sevnici smo nekaj dni sprejemali vole in vozove in tam nas je kapitulacija prehitela, tako da sploh nismo utegnili formirati enote. Da ne bi prišli v ujetništvo, sem z majhno skupino odrinil peš proti Celju. Ko smo se spuščali od Planine prek Kalobja v Šentjur, smo že naleteli na prve nemške enote. V Šentjurju smo pri Novakovih z domačimi fanti na hitro poskrili nekaj orožja in vojaške opreme.« Peter Stante, vodja vojno-revolucionarnega komiteja okrožnega komiteja Celje, je postal po kapitulaciji organizator priprav za oboroženi boj proti okupatorju na celjskem področju. VIRI IN LITERATURA 1. Peter Stante: Vsakdanji kruh moje mladosti. Arhiv CK ZKS. 2. Proces proti. Tepina Pavlu. A CK ZKS, Okrožno sodišče Ljubljana, f. 26, 27 in 28. 3. Proces proti Petru Stantetu in tovarišem junija 1940. Predstojništvo mestne policije Celje, A MRC. 4. Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem 1868—1980. DE, Ljubljana 1981. 5. Alenka Nedog: Tone Tomšič. Borec, Ljubljana 1980. 6. Bitka, kakor življenje dolga. Cankarjeva založba 1978. 7. France Filipdč: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919—1939. Borec 1981, Ljubljana. 8. Joštov mlin, Spomenik delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. 11. zvezek. 9. Josip Broz-Tito, Zbrana dela, 2. knjiga. Komunist, Ljubljana 1978. 10. Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Komunist, Ljubljana 1986. 11. Emil Lajh: Razvoj revolucionarnega delavskega gibanja na celjskem območju do leta 1941. CT 1979. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK : 347.235(497.12—11) »1941/1945 MILKO MIKOLA NACISTIČNE ZAPLEMBE ZEMLJIŠKIH POSESTI NA OBMOČJU CELJSKEGA OKROŽJA 1941—1945 Predpisi nacistične oblasti v zvezi z zaplembami na Spodnjem Štajerskem Zaplembe premoženja so predstavljale sestavni del nacistične raznarodo-valne politike do Slovencev na Spodnjem Štajerskem. Z zaplembami premoženja so nacisti hoteli uničiti tudi gospodarsko oziroma materialno osnovo za obstoj slovenskega naroda na Spodnjem Štajerskem, hkrati pa s tem zagotoviti gospodarsko in materialno osnovo za krepitev nemštva v tej pokrajini. Ker so bile prvotne zaplembe tesno povezane z nacističnimi načrti o izselitvi oziroma o deportaciji tistega prebivalstva z območja Spodnje Štajerske, ki bi iz političnih, rasnih in drugih razlogov ne bilo primerno za ponemčenje so bile tudi prve smernice o zaplembi premoženja sprejete hkrati s smernicami o izvajanju izseljevanja Slovencev. Prve smernice o zaplembi premoženja tistih Slovencev, ki so bili predvideni kot prvi za izselitev, so bile sprejete že 8 in 9. aprila 1941 na sestanku v Gradcu, katerega so se udeležili državni sekretar dr. Wilhelm Stuckart, štajerski gaulajter Sigfried Uiberreither, vladni predsednik (Uiberreitherjev namestnik za občo upravo) Otto Muller Haccius in koroški gaulajter Franz Kutechera. Na tem sestanku, na katerem so razpravljali o ukrepih nacističnih okupacijskih oblasti na Spodnjem Štajerskem in na Gorenjskem, so glede ravnanja s t. i. nacionalnimi Slovenci sklenili sledeče-»Nacionalni Slovenci na Spodnjem Štajerskem, Slovenci na Kranjskem in poslovenjeni Vindišarji bodo načelno obravnavani kot državni sovražniki. Na Spodnjem Štajerskem bodo v celoti izseljeni vsi nacionalni Slovenci, na Kranjskem pa samo tisti, ki so znani kot nemštvu posebno sovražni. Izseljeni bodo vsi učitelji, duhovniki, tisti s svobodnimi poklici in polizobraženi srednji stan. Njihovo premoženje bo zaplenjeno in zaseženo (podčratl: M. M.). Enako velja tudi za cerkveno premoženje .. Avtor: Milko Mikola, prof. zgodovine, Zgodovinski arhiv Celje Katero lastnino na Spodnjem Štajerskem je treba zapleniti, je določil sam Heinrich Himmler, ko je 18. aprila 1941 obiskal Maribor. V posebnih »navodilih o zaplembi« je določil, da se zapleni: 1. vsa jugoslovanska državna lastnina, 2. vsa cerkvena lastnina, 3. posest vseh izgnanih, 4. habsburška posest.2 2e aprila 1941 so nacistične oblasti na Spodnjem Štajerskem začele ukinjati slovenska društva, organizacije in zveze, njihovo premoženje pa so zaplenile. S posebno odredbo šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko, Sigfrieda Uiberreitherja, je bil 16. aprila 1941 postavljen komisar (Stillhaltekommissar) za društva, organizacije in zveze, ki je izvajal likvidacijo slovenskih društev in organizacij in zaplembo njihovega premoženja. Navedena odredba je namreč med drugim tudi določala: »Vsa uradna mesta na Spodnjem Štajerskem so dolžna prijaviti in izročiti komisarju zaplenjene premoženjske vrednosti vseh društev, organizacij in zvez, ki so prizadete od te odredbe ter mu dati pravno in upravno pomoč .. ,«a Za izvajanje izseljevanja in deportacije slovenskega prebivalstva s Spodnje Štajerske ter za izvrševanje zaplemb in upravljanje zaplenjenega premoženja je šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko dne 22. aprila 1941 ustanovil t. i. Urad pooblaščenca državnega komisarja za krepitev nemške narodnosti v Mariboru (Dienststelle des Beauftragten des Reichskommissars fur die Festi-gung deutschen Folkstums in Marburg).4 V okviru tega urada je kot eden izmed splošnih oddelkov obstajal tudi zemljiški urad (Bodenamt), ki je neposredno vodil zaplembe, prevzem in upravljanje zemljiških posesti na Spodnjem Štajerskem. Urad pooblaščenca državnega komisarja za utrditev nemške narodnosti (v nadaljnjem besedilu: Urad za utrditev nemške narodnosti) je imel svoje izpostave (Aussenstelle) tudi v vseh večjih mestih na Spodnjem Štajerskem. Za celjsko okrožje je bila takšna izpostava ustanovljena v Celju. Tudi v okviru izpostav so bili ustanovljeni zemljiški uradi. Pristojnosti Urada za krepitev nemške narodnosti je šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem konkretneje določil z drugo odredbo o krepitvi nemške narodnosti na Spodnjem Štajerskem z dne 2. maja 1941, ki je med drugim določala: »...Urad pooblaščenca državnega komisarja za krepitev nemške narodnosti v Mariboru je pooblaščen zapleniti in zaseči premoženje pripadnikov in pravnih oseb bivše jugoslovanske države. Ta zaplemba in zasega se izvrši v korist pokrajine Štajerske v razpolaganje državnega komisarja za krepitev nemške narodnosti...«5 Celotni postopek v zvezi z izvedbo zaplembe, prevzemom in upravljanjem zaplenjenega premoženja je šef civilne uprave natančno določil s tretjo odredbo o krepitvi nemške narodnosti na Spodnjem Štajerskem z dne 23. 5. 1941.6 Ta odredba je predstavljala dejansko osnovni predpis in s tem pravno osnovo za izvajanje zaplemb na Spodnjem Štajerskem v obdobju 1941—1945. S četrto odredbo o krepitvi nemške narodnosti na Spodnjem Štajerskem, ki jo je šef civilne uprave izdal 7. marca 1943, so bila določila tretje tovrstne odredbe razširjena tudi na premoženje Zidov na Spodnjem Štajerskem.7 Zaplembe premoženja in drugi ukrepi proti udeležencem NOG oziroma proti njihovim svojcem so se zlasti dosledno in brutalno izvajali v celjskem okrožju. Iniciator teh ukrepov je bil politični komisar oziroma deželni svetnik (Landrat) celjskega okrožja Toni Dorfmeister. Ta je avgusta 1941 ukazal žan-darmeriji v celjskem okrožju, da takoj zapre vse žene pobeglih komunistov in jih preda celjskemu gestapu. Zupanom pa je naročil, da otroke odvedejo k njihovim sorodnikom ali znancem, imetje pa zaplenijo.10 Zaplemb premoženja udeležencev NOG oziroma njihovim svojcem je bilo na Spodnjem Štajerskem verjetno največ ravno na območju celjskega okraja. To smemo sklepati na osnovi ugotovitve, ki jo je zapisal predstavnik celjskega Bodenamta v poročilu o položaju v celjskem okrožju z dne 5. avgusta 1942, kjer navaja: »Okrožje Celje je pač najbolj nemirno na Spodnjem Štajerskem, kar nam dovolj dokazuje število ustreljenih. Med njimi so večinoma kmetje, ki so dajali bandam streho in preskrbo .. ,«u Med premoženje, ki so ga nacistične oblasti zaplenile na območju Spodnje Štajerske, je spadalo tudi premoženje tistih držav in njihovih državljanov, ki so se nahajale z Nemčijo v vojni. Šef civilne uprave je 19. septembra 1941 izdal posebno »odredbo o popisu premoženja Združenih držav Amerike in njihovih državljanov«,12 s katero je uredil postopanje s premoženjem Združenih držav Amerike in njihovih državljanov na Spodnjem Štajerskem. 30. junija 1941 je šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko izdal nov predpis v zvezi z izvajanjem zaplemb, ki se je nanašala na premoženje oseb, ki so pobegnile ali pa se izselile pred nacisti v inozemstvo. Sprejel je namreč »odredbo o zaplembi zapuščenega premoženja oseb, ki so pobegnile v inozemstvo ali pa se preselile«, ki je določala: »Na osnovi členov 1, 2 in 14 tretje odredbe o krepitvi nemške narodnosti na Spodnjem Štajerskem z dne 23. maja 1941, bo celotno premoženje, ki so ga na Spodnjem Štajerskem zapustile osebe, katere so po 1. marcu 1941 zbežale ali se odselile v inozemstvo, zaplenjeno in odvzeto v korist pokrajine Štajerske v razpolaganje državnemu komisarju za krepitev nemške narodnosti.. .«8 Kot sem že navedel, so nacistične oblasti na Spodnjem Štajerskem prvotno načrtovale predvsem množično izvajanje zaplemb zemljiških posestev tistih Slovencev, ki so bili v skladu s Himmlerjevimi smernicami z dne 18. 4. 1941 določeni za izselitev s Spodnje Štajerske. Ko pa je julija 1941 tudi na Spodnjem Štajerskem prišlo do vstaje, pa so nacistične oblasti izvajanje zaplemb premoženja razširile tudi na premoženje tistih Slovencev, ki so se udeležili narodnoosvobodilnega gibanja ali pa so bili obdolženi, da ga podpirajo. Tako je z razvojem narodnoosvobodilnega gibanja na Spodnjem Štajerskem na eni strani prišlo do postopnega zmanjševanja obsega izseljevanja in se je s tem zmanjševalo število zaplemb premoženja izseljenih Slovencev, na drugi strani pa se je zlasti po letu 1942 začelo povečevati število zaplemb premoženja udeležencev narodnoosvobodilnega gibanja in tistih, ki so to gibanje kakorkoli podpirali. Pravno osnovo za izvajanje zaplemb premoženja udeležencev in simpatizerjev NOG je predstavljala posebna odredba šefa civilne uprave z dne 16. avgusta 1941, ki je določala: »...Kdor se udeleži oboroženega sestanka, bo po odredbi z dne 14. aprila 1941 obsojen na smrt. Ista kazen doleti tistega, kdor članom takšnih sodrg nudi bivališče, jih oskrbuje z živili ali jih na kakršenkoli način podpira ter je z njimi v zvezi. Premoženje teh upornikov, njih pomagačev in njihovih družin bo zaplenjeno (podčrtal: M. M.)...«9 Ce na osnovi do sedaj ugotovljenih dejstev naredimo zaključek, lahko ugotovimo, da so nacistične oblasti na Spodnjem Štajerskem v letih 1941—1945 izvajale zaplembe: — premoženja Slovencev, ki so bili izseljeni oziroma deportirani, — premoženja oseb, ki so pobegnile ali se izselile v inozemstvo, — premoženja oseb, ki so sodelovale v narodnoosvobodilnem gibanju, — premoženja slovenskih društev, organizacij in zvez, ki so bile ukinjene, — premoženja, ki je bilo last bivše jugoslovanske države, — premoženja držav in njihovih državljanov, ki so bile v vojni z Nemčijo, — premoženja Zidov, — premoženja Cerkve. Postopek izvedbe zaplembe, prevzem in upravljanje zaplenjenega premoženja Postopek v zvezi z izvršitvijo zaplembe, prevzem in upravljanje zaplenjenega premoženja je natančno določala že navedena »tretja odredba o krepitvi nemške narodnosti na Spodnjem Štajerskem« z dne 23. 5. 1941. Po tej odredbi je zaplemba predstavljala osnovo za prevzem in uporabo premoženja. Pod pojmom premoženje je odredba smatrala nepremičnine (zemljišča, stavbe) in premičnine z vsemi terjatvami, udeležbami in pravicami vseh vrst. Zaplemba je lahko zajela celotno premoženje ali pa se je omejila samo na del premoženja. Iz zaplembe so bile lahko izvzete stvari, ki so bile potrebne za preživljanje kot npr.: nepremičnine, gotovina, bančne in hranilniške vloge. Postopek zaplembe se je začel tako, da je Urad pooblaščenca državnega komisarja za utrditev nemštva (konkretno Bodenamt) oziroma njegova izpostava najprej ugotovila, če so dani pogoji za izvedbo zaplembe. Ce so bili ti pogoji dani, je urad izdal odločbo oziroma ustrezno navodilo o izvedbi zaplembe. Zaplemba se je običajno izvršila na osnovi pisne odločbe, ki pa se je lahko nadomestila tudi z izobešenim obvestilom ali z javnim razglasom o zaplembi. Po sprejetju odločbe o zaplembi je Urad za krepitev nemške narodnosti oziroma njegova izpostava poslal svojega pooblaščenca, ki je opravil zaplembo premoženja in premoženje, ki je bilo zaplenjeno, tudi natančno popisal na posebne popisne pole (Erhebungsbogen oziroma Erfassungsbogen).13 Uradnika, ki je izvršil zaplembo premoženja, je spremljala policija, iz česar smemo sklepati, da so nacistične oblasti računale na možnost odpora oseb, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno. Da zaplembe v celjskem okrožju resnično niso vedno potekale brez težav, nam izpričuje ohranjeno poročilo uradnika celjskega Bodenamta o poteku izvršitve zaplembe pri posamejnih družinah v Mozirju, ki ga zaradi zanimivosti v celoti navajam (v prevodu). An die F. D. V. Abtlg. Bodenamt Aussenstelle Ci 11 i, 3. junija 1942 sem se peljal v Mozirje, da bi izvedel zaplembo posestev Pre-sovnik Franca, Letkše Vencesiiava, Lelkše Franca in Lekše Antona. Od vseh navedenih posestev se mošikli nahajajo v zaporu, vendar so bili doma njihovi družinski člani. Z zaplembo sem pričel pri Lakše Antonu, Mozirje, št. 42. V tej hiši so se nahajali soproga Rozalija, rojena 1895, otroci Marija, rojena 1921, Rozalija, rojena 1923, Antoin, rojen 1926, Vida, rojena 1928, Jožica, rojena 1935. Ko sem družinskim članom sporočil, da sem prišel izvast zaplembo premoženja, so žena in otroci začdlli vipiti in jdkati, talko da mi zaplembe ni bilo mogoče izvesti. Bržkone je do tega prišlo zaradi trditev, ki so jih širili komunisti, da se naj v primeru, ko pride do zaplembe posesti tiisitaih, ki so v zaporu, njihovi družinski člani pripravijo, da bodo ustreljeni. Ena od starejših hčera je skočila k policijskemu poveljniku in od njega zahtevala službeno pištolo, da hi se mogla z njo ustreliti. Dokler na posestvih, ki so določena za zaplembo, bivajo družinski člani, je izvedba zaplembe komaj mogoča. Višji upravnik Samide, ki me je ob zaplembi posesti spremljal, mi je pojasnil, da je v takšnih okoliščinah, zaradi nadaljnjega gospodarjenja, prisiljen prevzem posesti odkloniti. Nato sem svoje delovanje opustil, ker so tudi na ostalih posestvih, ki so določena za zaplembo, biiili doma naslednji družinski člani: Brezovnik Franc, Mozirje, št. 23: žena Elizabeta, rojena 1901, otroci: Marija, 1926, Franc, 1928, Martin, 1929, Angela, 1933. Lekše Venceslav, Mozirje, št. 60: žena Rozalija, rojena 1904, otroci.: Venceslav, 1937, Danijel, 1939. Melavc Martin, Mozirje, št. 35: otroci: Emil, 1928, Marija, 1932, Danijel, 1932 in sestra Frančiška, rojena 1888. Lekše Franc, Mozirje, št. 6: žena Marija, rojena 1910, otroci: Marija, 1936, Jožica, 1937, sestra Julijama, 1879. Lekše Anton, Mozirje, št. 42: žena Rozalija, rojena 1895, otroci1: Marija, 1921, Rozalija, 1923, Anton, 1926, Vida, 1928 in Jožefa, 1935. Izvajanje zaplemb in nadaljnje gospodarjenje po viš,jem upravniku bo možno brez težav le, če bodo hkrati s posestev odstranjeni tudi družinski člani. Ker bi se zaradi komunističnega nasilja, ki se v celjskem okrožju kaže dan za dnem, lahko število aretacij povečalo, je posebnega pomena, da se to odredi in pričakujem odgovor.11 Heil Hitler! Po opravljeni zaplembi je sledil prevzem zaplenjenega premoženja. Zaplemba premoženja se je po določilih »tretje odredbe o krepitvi nemške narodnosti na Spodnjem Štajerskem« z dne 23. 5. 1941 izvedla v korist pokrajine Štajerske in se je vpisala v zemljiško knjigo oziroma v trgovski register z besedami: »Prevzeto za pokrajino Štajersko, v razpolaganje državnemu komisarju za utrditev nemške narodnosti«.15 Hkrati z izvedbo zaplembe in prevzemom zaplenjenega premoženja je bil postavljen tudi skrbnik (Treuhander) oziroma upravnik (Verwalter), ki bi naj skrbel za upravljanje oziroma gospodarjenje z zaplenjeno imovino. Glede postavljanja skrbnikov oziroma upravnikov na zaplenjenih posestvih je dal splošna navodila že Heinrich Himmler 18. aprila 1941, v kateri je ukazal: »Vsaka posest, ki bo zaplenjena, se mora takoj prevzeti v upravljanje (skrbništvo). Nemčija je v vojni in bi zato ne bilo odgovorno, če bi katere gospodarske zmožnosti ostale neizkoriščene. Vsem skrbnikom mora biti jasno, da se bo vsaka poneverba kaznovala z najtežjo kaznijo. Dalje mora biti jasno, da skrbništvo ne daje nobene pravice za kasnejšo izročitev ali lastništvo. Skrbniki se morajo, kot to že beseda pove, šteti samo za upravnike te, z nemškim mečem pridobljene posesti, in sicer do tedaj, ko se bodo s fronte v domovino vrnili vojaki, ki bodo za zagotovitev svoje eksistence prejeli posest in zemljo, torej kmečka posestva, rokodelske delavnice in druge mestne delavnice.«16 Iz teh Himmierjevih navodil je razvidno, da so skrbniki upravljali zaplenjeno imovino samo začasno, dokler Nemčija ne bi zmagovito končala vojne in bi to posest prejeli v last nemški vojaki, kar je bilo v skladu z nacističnimi načrti o nemški kolonizaciji Spodnje Štajerske. Skrbnike je postavljal Urad za utrditev nemške narodnosti in jih tudi nadzoroval. Ce se je ugotovilo, da skrbnik ni ustrezal in se je delala škoda, so lahko nižje oblasti takšnega skrbnika predčasno razrešile, o njegovi dokončni razrešitvi pa je odločal Urad pooblaščenca državnega komisarja za utrditev nemške narodnosti.17 Celotna organizacija začasnega upravljanja zaplenjenih zemljiških posesti je bila določena s posebnim pravilnikom — »Organizacija in naloge Oddelka za začasno upravljanje.«18 Po tem pravilniku je bil za začasno upravljanje zaplenjenih zemljiških posesti pri Uradu pooblaščenca državnega komisarja za utrditev nemške narodnosti v Mariboru ustanovljen t. i. Oddelek za začasno upravljanje (Abteilung Zwischenbewirtschaftung), ki je bil direktno podrejen vodji Urada za utrditev nemške narodnosti. Oddelku za začasno upravljanje je načeloval Konrad Hermann. Delil se je na 4 pododdelke: poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo, gozdarstvo in lesna industrija, splošna uprava. Pododdelki so se delili na referate. Pri pododdelku za poljedeljstvo so bili ustanovljeni referati za območje mesta Maribor in za okrožja Maribor, Ptuj in Celje ter za okraj Ljutomer. V okviru posameznih referatov so za upravljanje zaplenjenih zemljiških posesti ustanovili t. i. višje uprave (Ober-verwaltung). V okrožju Celje so bile višje uprave ustanovljene v: Bukovžlaku, Šmarju, Rogaški Slatini, Rajhenburgu, Sevnici, Dobrni, Novem Kloštru, Laškem in Rimskih Toplicah, Velenju in Šoštanju ter v Mozirju. Višje uprave so vodili višji upravniki (Oberverwalter), ki so gospodarili z zaplenjenimi posestvi, ki jim jih je dodelil v začasno upravljanje vodja Oddelka za začasno upravo. Pododdelek za vinogradništvo in sadjarstvo je imel dva referata, in sicer: referat za kletarsko upravo (Kellereiverwaltug) in referat za sadjarstvo. Ta pododdelek je bil zadolžen, da je znotraj višje uprave za poljedelstvo skrbel za vinogradništvo in sadjarstvo. Pododdelek za gozdarstvo in lesno industrijo se je delil prav tako na dva referata in sicer na referat za lesno industrijo in na referat za lov in ribolov. Njegova naloga je bila, da je v okviru glavne uprave pododdelka za poljedelstvo skrbel za gozdove. Za upravljanje z zaplenjenimi gozdovi so v okviru pododdelka za gozdarstvo in lesno industrijo obstojale posebne gozdne uprave (Forstverwaltung). V celjskem okrožju sta bili takšni gozdni upravi ustanovljeni v Rogaški Slatini in v Mozirju. Pododdelek splošna uprava pa je imel posebno nalogo urediti popis in statistiko, ki sta bila potrebna za nadzor nad zaplenjenimi kmetijskimi in gozdnimi posestmi. Okrožje Celje 1941—1945 Okrožje Celje (Landkreis Cilli) je bilo ustanovljeno 1. julija 1941. Tedaj so bili namreč na območju Spodnje Štajerske odpravljeni okraji in je bilo ustanovljenih pet podeželskih okrožij — Landkreise (Brežice, Celje, Maribor-podeželje, Ptuj in Trbovlje) ter mestno okrožje (Stadtkreis) Maribor. Okrožjem so prvotno načelovali politični komisarji, ki so se 1. februarja 1942 preimenovali v deželne svetnike (Landrate). Izjema je bilo mestno okrožje Maribor, kjer je političnega komisarja zamenjal nadžupan (Oberburgermeister). Okrožje Celje je teritorialno obsegalo območje naslednjih bivših okrajev: 1. celoten okraj Celje; 2. celoten okraj Gornji Grad; 3. del okraja Laško (samo občino Laško); 4. del okraja Slovenj Gradec (občine: St. Andraž pri Velenju, Št. IIj pri Velenju, Št. Janž na Vinski gori, Skale, Šoštanj, Topolšica in Velenje); 5. večino okraja Šmarje pri Jelšah z izjemo občin Kozje, Planina pri Sevnici, Pilštajn, Polje ob Sotli in Sv. Peter pod Svetimi gorami, ki so bile priključene k okrožju Brežice, ter občin Stoperce in Zetale, ki sta bili priključeni k okrožju Ptuj. K okrožju Celje je spadalo tudi mesto (mestna občina) Celje, kjer je bil sedež okrožja. Ob ustanovitvi je celjsko okrožje obsegalo naslednjih 54 občin: Skofja vas, Celje-mesto, Dobrna, Braslovče, Vransko, Gomilsko, Griže, Velika Pire-šica, Polzela, Vojnik-trg, Vojnik-okolica, Kalobje, Luče, Ljubno, Kostrivnica, Nova Cerkev, Nova Štifta, Gornji Grad, Petrovče, Ponikva pri Grobelnem, Mozirje, Pristava, Rečica, Rogaška Slatina, Rogatec, Žalec, Št. Andraž, Sv. Krištof, Št. Ilj pri Velenju, Sv. Jurij ob Taboru, Sv. Jurij ob Južni Železnici, Št. Janž na Vinski gori, Šmarje pri Jelšah, Šmartno ob Paki, Šmartno v Rožni dolini, Sveti Pavel pri Preboldu, Sv. Peter na Medvedjem selu, Sv. Peter v Savinjski dolini, Sv. Štefan, Sv. Vid pri Grobelnem, Slivnica pri Celju, Šoštanj, Zibika, Skale, Solčava, Žusem, Topolšica, Dramlje, Trojane z izjemo zahodnega dela katastrske občine Trojane, Teharje, Laško, Podčetrtek, Velenje in Bočna. V obdobju julij—september 1941 se je število občin v celjskem okrožju zmanjšalo na 33, ker so bile nekatere ukinjene oziroma priključene k drugim ali pa je bilo več občin združenih v eno novo. Občinam so dali nemške nazive, navadno takšne, kot so jih uporabljali že v času Avstroogrske, nekaterim občinam, zlasti tistim, ki so imele naziv po določenem svetniku, pa so dali povsem nove nazive. Takšen primer je bil npr. z občino Sv. Jurij ob Južni železnici, ki je prvotno še nosila staroavstrijski naziv St. Georgen an der Siidbahn, kasneje pa so jo preimenovali v Ander-burg, kot se je imenoval v srednjem veku eden izmed gradov v bližini trga Sv. Jurij pri Celju. Po 20. septembru 1941, ko je bil proces združevanja (komasacij) občin v celjskem okrožju zaključen, je bilo okrožje Celje upravno razdeljeno na naslednjih 33 občin:19 1. Braslovče (Frasslau), h kateri je bila priključena občina Gomilsko; 2. Celje (Cilli); 3. Dobrna (Bad Neuhaus), h kateri je bila priključena občina St. Janž na Vinski gori; 4. Gornji grad (Oberburg), h kateri sta bili priključeni občini Bočna in Nova Štifta; 5. Laško (Tuffer-Romerbad), h kateri so bile priključene politična občina Sv. Krištof ter katastrski občini Sv. Lenart nad Laškim in Sv. Rupret; 6. Ljubno (Laufen); 7. Luče (Leutsch), h kateri je bila priključena občina Solčava; 8. Mozirje (Prassberg); 9. Nova Cerkev (Neukirche bei Cilli); 10. Petrovče (Arndorf); 11. Podčetrtek (Windisch Landsberg); 12. Polzela (Heilenstein), h kateri je bila priključena občina Št. Andraž; 13. Ponikva pri Grobelnem (Ponigl bei Cilli); 14. Pristava (Barental), v katero so se združile naslednje občine: Pristava, Sv. Peter na Medvedjem selu in Zibika; 15. Rečica (Rietz); 16. Rogaška Slatina (Rohitsch Sauerbrunn), h kateri je bila priključena občina Kostrivnica; 17. Rogatec (Rohitsch); 18. Slivnica pri Celju (Schleinitz), h kateri je bila priključena občina Ka-lobje in katastrska občina Suho; 19. Sv. Jurij ob Južni železnici (Anderburg), h kateri je bila priključena občina Dramlje; 20. Sv. Jurij ob Taboru (Oppendorf); 21. Sv. Martin v Rožni dolini (Rabensburg); 22. Sv. Pavel pri Preboldu (Pragwald), v katero sta se združili občini Sv. Pavel pri Preboldu in Griže; 23. Škof j a vas (Bischofdorf); 24. Šmarje pri Jelšah (Erlachstein), h kateri je bila priključena občina Sv. Vid pri Grobelnem; 25. Šmartno ob Paki (Packenstein); 26. Šoštanj (Schonstein), h kateri je bila priključena občina Topolšica, 27. Teharje (Tuchern); 28. Velenje (Wollan), h kateri sta bili priključeni občini Skale in Št. IIj pri Velenju; 29. Velika Pirešica (Hofrain); 30. Vojnik (Hochenegg), v katero sta se združili občini Vojnik-trg in Voj-nik-okolica; 31. Vransko (Franc), h kateri je bila priključena katastrska občina Za-planina; 32. Žalec (Sachsenfeld), h kateri je bila priključena občina Sveti Peter v Savinjski dolini; 33. Zusem (Siisenheim), v katero sta se združili občini Zusem in Sveti Štefan. Pregled zaplenjenih zemljiških posesti po posameznih občinah celjskega okrožja20 Zaradi večje preglednosti je pregled nacističnih zaplemb zemljiških posesti v celjskem okrožju v obdobju 1941-—1945 podan po posameznih občinah, i-n sicer tako, da je za vsako občino zase navedeno: 1. skupno število vseh zaplenjenih posesti v občini; 2. koliko je od skupnega števila zaplenjenih posesti v posamezni občini bilo zaplenjenih posesti do 2 ha, od 2 do 5 ha, od 5 do 20 ha, od 20 do 50 ha in vele-posesti nad 50 ha površine; 3. celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini. V tem prispevku se omejujem samo na pregled zaplenjenih zemljiških površin, ne navajam pa tudi ostalega premoženja, ki je bilo zaplenjeno hkrati z zemljo. Zaplembe zemljiških posesti namreč niso zajele samo zemljišča ampak tudi vse ostale nepremičnine in premičnine, ki so pripadale posestvu, in sicer: stanovanjske hiše, gospodarska poslopja, živino, stroje, kmetijsko orodje itd. Občina: Braslovče Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zerriljlilšč ha a m2 1. Posest do 2 ha Cerkev Sv. Radegunda in Sv. Mihael Mogu Alojz Stopa r Janez Saverski Marija Boršič Alojz Rotar Friderik 2. Posest od 2 do 5 ha Remše Fortunat Remic Manija Jager Franc 3. Posest od 5 do 20 ha Dr. Turnšek Viktor Kok Jufliijajna Gmladiič Jožef Pristan Anton Krašovic Emil Vodovnik Jožef Puncer Anton Stopair Alojz Šiketa Marija Viiranit Marija Rojnik Jakdb Cizej Helena Letuš Letuš Letuš Letuš Celje Sv. Rupert Skupaj Letuš Letuš Letuš Skupajj Podvrh Pod vrh P-alče Spodnje Gorče Braslovče Letuš Letuš Letuš Orla vas Gomiilsko Pdlče Sv. Rupert Skupaj 14 16 12 8 18 6 9 17 18 5 14 10 152 65 88 50 12 59 29 7 64 34 62 61 28 34 04 12 78 13 65 21 02 97 56 84 02 71 83 05 92 59 90 08 68 26 02 79 74 83 92 98 15 84 22 64 81 69 40 01 Župnijska nadanbina Braslovče 28 47 54 Metevšek Anton Dobrovlje 41 67 32 Skupaj 70 14 86 5. Posest nad 50 ha Turošek Jožef Dobrovlje 63 26 96 Miiklavžina Matevž Preserje 87 41 76 Skupaj 150 68 72 Rekapitulacija V občini Braslovče je bSilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 25 zemljiških posesti. Od tega: — 6 'zemljiških posesti do 2 ha porvršine, — 3 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 12 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 20 do 50 ha površlime, — 2 zemljiški posestvi nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Braslovče je znašala skupaj 388 ha 53 a. 61 m2. Občina: Celje Priimek in ime osebe, ki ji je balo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Doplihar Cvetko lisce 1 Kapucinski samostan Lisce 1 Dolžan Franc Celje 0 Jurač Jožef Medlog 0 Braitina Franc Spodnja Hudinja 1 Juivančič Spodnja Hudinja 1 Krap ene Andrej Košnica 1 Kristan Marija Kosmiča 1 Stanite Kari Arciin 0 Stavtbe Franc Arolin 0 Skupaj 10 2. Posest od 2 do 5 ha Dr. Strmšek Pavel lisce 2 Dr. Sernec Gvido Lisce 4 Komgregait šolskih sester Zagrad 3 Kovač Jožef Zagrad 2 Jošt Melhdjjior Medlog 2 Ažmain Jožef Medlog 4 Dr. Hočevar Mirko Medlog 2 Cuk Franc Spodnja Hudinja 2 Rupniik Frainc Košnica 2 Belak Vtesta Košniicsa 4 Skupaj 32 50 57 63 05 30 15 71 65 03 43 06 74 30 67 92 15 44 26 87 45 98 82 42 46 27 52 45 24 90 74 47 48 95 57 33 60 67 17 49 34 79 04 58 58 Kukovec Alojz Ostrožno 9 77 25 Opatija in mestna farna cerkev Sv. Danijela lisce 11 46 67 Poženel Dominik lisce 7 11 49 Maceljiski Marija Celje 7 04 26 Božič Martin Celje 10 98 15 Laizaretski samostan Sv. Jožefa Zagrad 6 47 03 Kol ene Franc Zagraid 6 07 19 Cesniik Ivan Zagrad 8 — — Kirbiš Jožefa Zagrad 11 99 53 Šriber (Doborvišnik) Ostrožno 8 48 14 Kosmač Branibor Medlog 5 42 91 Kopačin Terezija Medlog 8 63 26 Špacapan Franc Košnica 5 21 17 Maurič Pavel Kosni ca 6 66 45 Furtan Andrej Košnica 5 23 89 Božič Samo Košnica 5 86 53 Skupaj 124 43 92 i. Posest od 20 do 50 ha Gologranc Konrad Spodnja Hudinja 27 68 67 Opatija mestne župnijske nadarbine v Celju Spodnja Hudinja 22 37 02 Dečkio Adela Male Ddle 20 87 07 Božič Olga Košnica 21 47 80 Maljer Jurij Košnica 21 55 67 Bafbniič Frančiška Košnica 34 30 90 Skupaj 148 27 13 Rekapitulacija V občinii Celje je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 42 zemljiških posesti. Od tega: — 10 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 10 zemljiških posesti od 2 do 5 ha površine, — 16 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 6 zemljiških posesti od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Celje je znašala 315 ha 60 a 58 m4. Občina: Dobrna Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Rošer Jožef Klane 1 47 80 Dom šolskih sester Dobrna 1 07 — Zagorionik Franc Klane — 23 29 Rebemik Jožef Klane 1 14 19 Flišer Vladimir Dobrna 1 51 60 Rihter Jožef Dobrna 1 59 65 Skupaj 7 03 53 Dom šoiskiiih sester Gaibrič Irvan 3. Posest od 5 do 20 ha Dr. Pirkmajjer Otmar Švent Jožef Kruleč Janez Župnija in cerkev Dobrna Ružidkia Terezija Kos Mihaeli Štepihar Kari Zupnišče Sv. Jošt Kosteflinik Vladimir Dr. Siteinfelser Franc 4. Posest od 20 do 50 ha Zdravilišče Ddbrna Šivent Jakob Dobrna Dobrna Skupaj Klainc Klianc Dobrna Dobrna Dobrna Dobrna Dobrna Sv. Jošt Laka Zavrh Skupa,j Dobrna Klane Skupaj 10 6 15 8 12 5 9 6 7 6 43 29 72 88 19 07 55 14 62 27 77 55 43 2:1 37 31 27 53 38 91 65 03 68 58 39 89 79 06 65 81 96 34 23 70 81 11 92 Rekapitulacija V občini Dobrna je telo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 20 zemljiških posesti. Od tega: — 6 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 2 do 5 ha površine, — 10 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površone, — 2 zemljiški posesrbvii od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Dobrna je znašala skupaj 174 ha 30 a 83 m2. Občina: Gornji Grad Priimek in ime osebe, ki j,i je bilo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m'2 1. Posest do 2 ha Podružnica Sv. Miklavž Sv. Miklavž — 15 89 Podružnica Sv. Marija Sv. Miklavž — 09 86 Cerkev Sv. Martini Šmartno — 89 37 Podružnica Sv. Germazi in Sv. Protaai Šmartno — 01 69 Krompušek Franc Bočna — 03 47 Menčak Jožef Bočna — 36 18 Zmavc Martin Bočna — 09 62 Perne Jožefina Gornji grad 1 49 14 Župnija Gornji grad Gornji grad — 41 31 Skupaj 3 56 53 Strmšek Peter Skulj Jožef Potočnik Ivanka Božič Antonija Tratnik Anton 3. Posest od 5 do 20 ha Cerkev Nova Štifta Sebeniiik Alojz Pevec Ivan Cerkev Sv. Peter dn Pavel Cerkev Župnijska nadarbiina Sv. Peter Rolar Anton in Marija Zavolovšek Aniton Stiglic Anrton Purnat Ivan Marovt Aniton Brezovnik Jakob Ceplaik Franc Kovšak Anton Tratnik Franc Pniislan Marija Župnijska nadarbiina Pečnik Ivan Miklavc Jožef Podružnica Sv. Lenart i. Posest od 20 do 50 ha Presečnik Franc Zagožen Jakob Zmavc Frančiška Ogradi Doroteja Krajnc Franc 5. Posest nad 50 ha Levar Anton Kolenc Anton Škofija Ljubljana Bezovšek Jakob Bočna 2 54 95 88 Gornji grad 3 53 Gornji grad 3 3 77 Gornji grad 4 15 25 Gornji grad 2 27 72 Skupaj 15 55 57 Tirosek 15 64 56 Sv. Miklavž 7 43 64 Bočna 7 86 39 Bočna 5 25 36 Bočna 18 40 10 Bočna 5 61 66 Bočna 12 30 32 Bočna 9 18 24 Bočna 10 58 19 Bočna 16 25 71 Bočna 10 72 21 Bočna 15 83 12 Bočna 5 54 59 Bočna 14 96 89 Gornji grad 12 42 13 Gornji grad 8 77 21 Gornji grad 6 15 51 Sv. Florjan 8 24 96 Sv. Florijan 9 19 22 Sv. Lenart 17 96 93 Skupaj 218 36 94 Sv. Miklavž 29 37 52 Bočna 31 27 22 Bočna 29 67 83 Gornji grad 32 75 83 Gornji grad 25 88 26 Skupaj 148 96 66 Bočna 63 66 03 Gornji grad 255 74 50 Sv. Florijan 2558 60 87 Sv. Lenart 70 33 18 Skupaj 2948 34 58 Rekapitulacija . VI v občini Gornji grad je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 43 zemljiških posesti. Od tega: — 9 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 5 zemljiških posestfi od 2 do 5 ha površine, — 20 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine , — 5 zemljiških posesti od 20 do 50 ha površine, — 5 zemljiških posest od 20 do 50 ha površine, — 4 zemljiške posesti nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Gornji grad je znašala skupaj 3334 ha 80 a 28 ms. 11 Celjski zbornik Prliimek in ime osebe, Kraj k Q Površina zaplenjenih zemljišč ki ji je bilo premoženje ha a ms zaplenjeno 1. Posest do 2 ha Župnija Sv. Miklavž 1 75 78 Kajtna Anton Trnovo 1 30 80 Križnik Karel Lahomno 1 48 80 Demšar Janez Paučeno 1 52 38 Košir Fortunait Rečica — 24 43 Vi:zo višek Alojzija Rečica — 50 60 Skupaj 6 82 79 2. Posest od 2 do 5 ha Župnija Sv. Lenart Mrzilio polje 2 71 67 Župnija Sv. Jedeirt 2 90 19 Kleč Aniton Sv. Krištof 4 13 69 Kaijtna Kari Ogeče 3 84 64 Župnijska nadarbdna Sv. Margareta 2 35 23 Leban Jožef Plazovje 3 80 12 Gračner Anton Sv. Lenart 2 40 73 Gnačner Jožef Sv. Lenart 4 40 75 Jager Mihael Rečica 3 37 63 Jakopič Jožef Rečica 4 07 35 Skupaj 34 02 — 3. Posest od 5 do 20 ha Župntija Sv. Rupert 8 29 53 Purg Feliks Belovo 6 — 14 Golob Kari Trnovo 12 11 29 Štucin Matija Trnovo 5 47 76 Lapornik Jožef Sedraž 9 26 80 Manfreda Vincenc Žagaj 8 05 58 Baidoliin Dominik Tremerje 6 62 95 Graikelič Taiisia Lahomno 17 81 13 Deželak Matija Lože 17 18 90 Jurkošek Bertdld Sv. Lenart 5 49 72 Knez Matija Sv. Lenart 13 50 22 Lešnik Jakob Rečica 18 04 49 Napret Jožef Rečica 16 48 39 Deželak Matija Rečica 9 35 98 Lah Vincenc Rečica 7 06 53 Krempuš Janez Rečica 10 01 08 Košir Jurij Rečica 7 06 53 Skupaj 177 87 02 i. Posest od 20 do 50 ha Bartol Frančišek Marija Gradec 23 46 96 Zaunar Ferdinand Klenovo 22 98 42 Lapornik Vincenc Sv. Lenart 22 20 29 Dežeflak Ferdinand Sv. Lenart 20 57 22 Sobar Mari j a Sv. Lenart 29 38 89 Ramšak Jožef Rečica 36 77 32 Lavrinc Frančiška Rečica 23 77 89 Jeran Martin Rečica 20 61 17 Knez Frančiška Sv. Mohor 30 23 56 Skupaj 230 01 72 Župnijska nadarbina Laško 52 87 81 Dr. Roiš Franc Reka 114 — 14 __Skupaj 166 87 95 Rekapitulacija V občini Laško je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 44 zemljiških posesti. Od tega: — 6 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 10 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 17 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 9 zemljiških posestev od 20 do 50 ha površine, — 2 zemljiški posesti nad 50 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občini Laško je znašala skupaj 615 ha 61 a 48 m2. Občina: Ljubno Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje Kr,aa> Površina zaplenjenih zemljišč zaplenjeno ' ha a m2 1. Posest do 2 ha Zavetišče Gornji Grad Kodel Maks Piinoza I van Bahdn Gertruda Štuler Marija Farna cerkev Podružnica Sv. Primož 2. Posest od 2 do 5 ha Vertot Frančiška Darbaj Vincencija Jakob Jakob 3. Posest od 5 do 20 ha Cerkev Sv. Ksaverij Stermecktt Marija Natlačan Marija Juvan Alojz Zagožen Marija i. Posest od 20 do 50 ha Zupnijs.va nadairbina Ljubno Emeriik Frančiška 5. Posest nad 50 ha Škofija Ljubljana Druškioviič Karel Atelšek Georg Ljubno Ljubno Radmirje Radmirje Radmirje Sv. Primož Sv. Primož Skupaj Radmirje Sv. Primož Savina Skupaj Radmirje Radmirje Radmirje Sv. Primož Ter Skupaj Ljubno Sv. Primož Skupaj Laufen Ter Ter Skupaj 3 4 2 10 15 13 7 19 16 72 42 28 71 1012 64 282 1359 2 56 22 66 57 43 54 2 75 3 34 13 54 97 16 27 4 1 49 60 9 43 93 39 75 37 7 19 28 50 97 7 45 76 7 76 59 76 67 79 36 77 35 15 84 99 24 24 V občini Ljubno v Savinjski dolini je bilo v letih 1941—1945 skupaj zaplenjenih 20 zemljiških posesti. Od tega: — 7 zemljiških posestt do 2 ha površine, — 3 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 5 'zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 2 zemljiški posesti od 20 do 50 ha površine, — 3 zemljiška posestva nad 50 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občini Ljubno v Savinjski dolini je znašala skupaj 1519 ha 02 a 62 m2. Občina: Luče Priimek in ime osebe, ki ji je biLo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Nikolie Jurij Cerkev Sv. Antona 2. Posest od 2 do 5 ha Cerkev Luče Ikoviic Filip Prodnik Jakob 3. Posest od 5 do 20 ha Pustoslemšek Franc Logar Helena 4. Posest od 20 do 50 ha Košeninai Franc Prepadnik Franc 5. Posest nad 50 ha Žumer Alojz Revir Luče Žumer Allojz Žumer Alojz Dr. Rak in Košenina Župnijska nadarfoina Prodnik Agnes Merle Ivanka Prodnik Elizabeta Podbrežniik Franc Luče Podvolovlek Skupaj Luče Solčava Solčava Skupaj Luče Sv. Duh Skupaj Podvolovlek Raduha Skupaj Luče Luče Luče Luče Podvolovlek Solčava Sv. Duh Sv. Duh Sv. Duh Raduha Skupaj 5 5 11 36 35 72 212 5871 191 65 128 128 699 72 203 57 7631 21 26 48 30 66 48 45 57 65 23 39 98 37 60 54 31 5 95 81 68 60 86 45 53 90 43 73 55 28 44 75 19 86 8 94 83 88 61 9 50 67 80 82 8 28 V občini Luče je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 19 zemljiških posesti. Od tega: — 2 zemljiški posestva dio 2 ha površine, — 3 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 5 do 20 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 20 do 50 ha površine, — 10 zemljiških posestev nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Luče je znašala skupaj 7724 ha 00 a 12 m2. Občina: Mozirje Priimek itn ime osebe, ki ,jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Klemenšak Jožef Troger Jožef Jacinič Martin Podružnična cerkev Lepa njirva Cerkev Lepa njiva Cerkev Sv. Miklavž Biorečoilk Alojz Zaveršnib Maitija Podružnična cerkev Brezje 2. Posest od 2 do 5 ha Melavc Martin Lovšin Ana Cerkev Sv. Radegunda Benida Amailija 3. Posest od 5 do 20 ha Mozirje Mozirje Mozirje Mozirje Lepa njiva Ljubija Ljubija Ljubija Brezje Skupaj Mozirje Mozirje Radegunda Loka Skupaj Župnijska nadarbina Mozirje Mozirje M,ilklavc Anton Brezovnik Mlihael Rozeničriik Pavel 4. Posest od 20 do 50 ha Goričar Ma/hija Graščina Brdce Cerkev Sv. Mihael Goličnik Lovrenc Acman Ivan Ljubija Radegunda Sv. Mihael Skupaj Mozirje Mozirje Ljubija Sv. Mihael Sv. Mihael Skupaj 2 3 3 2 11 14 6 8 13 42 23 25 26 24 23 124 23 44 38 41 5 54 67 30 85 91 7 23 71 35 38 25 47 83 16 73 77 80 24 62 72 17 42 93 14 4 62 46 85 54 r/j 92 42 54 52 69 17 58 91 83 3 35 99 18 1 83 40 41 V občini Mozirje je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 22 zemljiških posesti. Od tega: — 9 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 4 zemljiške posesti od 2 do 5 ha površine, — 4 zemljiške posesti od 5 do 20 ha površine, — 5 zemljiških posesti od 20 do 50 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občim Mozirje je znašala skupaj 186 ha 20 a 85 m2. Občina: Nova Cerkev Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj, k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest od 2 do 5 ha Hren Jožef Pirkmajer Friderik 2. Posest od 5 do 20 ha Čretniik Jurij Pajder Janez Kamenšek Aliise Samec Juriji Likar Janez Marzidošek Damjan 3. Posest od 20 do 50 ha Župniijiska nadarbiina Sv. Lenart Lemberg 2 SoCikci 3 Skupaj 6 Vine, Nova Cerkev 16 Nova Cerkev 16 Nova Cerkev 6 Nova Cerkev 8 Hrenova 6 Higeldorf 5 Skupaj 59 Nova Cerkev 45 Skupaj 45 61 89 51 62 28 65 33 33 2 25 30 30 73 61 47 40 43 23 33 58 44 91 91 Rekapitulacija V občini Nova Cerkev je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 9 zemljiških posesti. Od tega: — 2 zemljiški posesti od 2 do 5 ha površine, — 6 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiška posest od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Nova Cerkev je znašala 111 ha 07 a 96 m1. Občina: Petrovče Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Vajs Matija Arja vas 27 68 Dr. Sernec Gvido Knafelc Anlton Košeniina Biarbara 3. Posesti od 5 do 20 ha Šus/ter Ivan Plarvc Jožef Siirše Vincenc Zadel Anton 4. Posest od 20 do 50 ha Vodeniik Anton Holobar Friderik Dobriša vas A,rja vas Leveč Skupaj Petrovče Kasaze Arja vas Leveč Skupaj Petrovče Kasaze Skupaj 7 7 9 16 40 25 32 58 69 77 87 33 22 17 42 87 69 91 74 65 20 6 34 60 31 8 83 87 89 19 46 65 Rekapitulacija V občini Petrovče je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 10 zemljiških posestev. Od tega: — 1 zemljiško posestvo do 20 ha površine, — 3 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 4 zemljiška posestva od 5 do 20 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Ai;jia vas je znašala 109 ha 96 a 80 m2. Občina: Podčetrtek Priiiiimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Pregrad Jakob Zlender Amalija Kovaoič Alojiz Cerlkev Sv. Andrej Cerkev Sv. Filip Cerkev Sv. Križ Cerkev Sv. Lovrenc 2. Posest od 2 do 5 ha Šelekar Martin Cvetkio Anton Todororvlič Zakošek Alojz Plevnik Jurij Podružnica Sv. Lovrenc Podčetrtek Imeno Imeno Sopote Verače Podčetrtek Sopote Skupaj Imeno Imeno Podčetrtek Virštanj Verače Podčetrtek Skupaj 3 4 l 2 2 2 17 87 94 7 1 59 47 79 78 34 25 32 75 30 11 9 64 53 41 62 71 30 83 4 98 46 49 35 67 93 Misija Marija Imeno 6 59 58 Počivavšek Imeno 6 — 2 Drobnič Vin cen c Virštanj 7 69 13 Počivavšek Jožef Sopote 19 99 59 Župnijska naidarbina Sv. Marija Sopote 8 78 70 Bah Jainez Virštanj 15 55 57 Skupaj 64 62 59 4. Posest od 20 do 50 ha Trsnioa Virštanj 26 77 17 Rekapitulaoija V občini Podčetrtek je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih 20 zemljiških posesti. Od tega: — 7 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 6 zemljiških posesti od 2 do 5 ha površine, — 6 zemljiških posesiti od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiška posest od 20 do 50 ha površine. Celotna površina zaplenjenih zemljiških posesti v občini Podčetrtek je znašala 114 ha 27 a 73 m2. Občina: Polzela Priimek in ime osebe, ki ji je bito premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Tergiav Anton Fonda Mihael Pnaprotnik Marija 2. Posest od 2 do 5 ha Spacapan Leopold Cdniperman Alojtz Tergiav Justina Stancer Angela Bauko Anton Zager Franc Cuk Franc Turnšek Franc 3. Posest od 5 do 20 ha Župnija Gomilsiko Župnijska nadarbina Stefančlič Anton Glaivnilk Atajiz C-ajlhen Janez Tiiršek Jožef Obu Alojz Polzela Ločica Sv. Andrej Skupaj Polzela Polzela Polzela Ločica Ločica Ločica Zaleže Založe Skupaj Gomilsko Sv. Margareta Polzela Polzela Polzela Polzela Sv. Andrej 4 4 2 4 4 2 2 3 28 9 13 5 9 9 13 12 28 31 98 57 28 20 7 90 93 61 32 29 62 12 2 36 45 64 18 77 34 49 1 84 5 68 57 5 79 34 7 42 97 28 48 61 15 33 7 48 Krajnc Rudolf Gizelj Ludvik Vidmajer Janez tTurnšek Štefan Dedič Franc Vaši Andrej Blagotinšek Ferdinand 4. Posest od 20 do 50 ha Sevčnikiar Franc Vasle Marija Taminšek Franc Blagotinšek Marija Blizjjak Janez 5. Posest nad 50 ha Parin Oito Sv. Andrej Podvin Založe Založe Sv. Andrej Sv. Andrej Sv. Andrej Skupaj Polzela Zakelj Sv. Andrej Sv. Andrej Srv. Andrej Skupaj Polzela 17 16 6 13 13 16 17 174 20 21 20 41 20 123 295 3 45 82 83 52 8 77 10 46 16 3 10 46 23 67 52 95 54 63 74 16 41 35 69 61 81 60 13 84 73 Rekapitulacija V občini Polzela je bilo v letih 1941—1945 skupaj zaplenjenih 31 zemljiških posesti. Od tega: — 3 zemljiška posestva do 2 ha površine — 8 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 14 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 5 zemljiških posestev od 20 do 50 ha površine, — 1 zemljiška posest nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Polzela je znašala 624 ha 22 a 73 m2. Občina: Ponikva pri Grobelnem Pniiiimek in ime osebe, ki jii je bfiHo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest od 2 do 5 ha Časi Franc Kamušič Vozlič Julijema 2. Posest od 5 do 20 ha Petek Anton Drušima Janez Drnovšek Jožef Smeri Marijin Lebam Mati ja 3. Posest od 20 do 50 ha Župnija Ponikva Boršnilk Ivan Ponikva Ponikva Dolga gora Skupaj Žagaj Ponkvica Žagaj Dolga gora Dolga gora Skupaj Ponikva Ponikva Skupaj 7 15 7 6 44 23 37 61 37 59 22 18 50 39 63 19 79 48 59 9 7 32 48 24 1 39 64 69 32 1 V občini Ponikva pni Grabelnem je toilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 10 posesti. Od tega: — 3 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 5 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 20 do 50 ha povrišne. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Ponikva pri Gro-belnem je znašala 115 ha 06 a 13 m2. Občina: Sv. Pavel pri Preboldu Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Hribar Leopold Pavelš^k Anton V.iipotntfk Frančiška Naprudnik Kari Vegi Pa/vlai Lobnikar Frančiška Svet Janez Burkelc Ferdinand Pioznič Franc 2. Posest od 2 do 5 ha Jež Janez Vlipotnik Franc Vidmar Franc Slander Marija 3. Posest od 5 do 20 ha Bazant Urh Ažman Jožef Potoko Vincenc Župnijska nadarbina Hlačar Marija Dr. Tajnšek Vincenc Ocvirlk Janez Kapus Jožef Kajitner Julijama Sopotnik Anton Potočnik Jožef Rogl Ferdinand Štenovec Anton Kač Jožefa 4. Posest od 20 do 50 ha Prašnikar Janez Zupndljska nadarbiina Gvenkel Nada Vedentilk Franc Ahac Franc Sv. Pongrac Migojnice Zabukovica Griže Kaplja vas Kaplja vas Kaplja vas Kaplja vas Prebold Skupaj Zabukovica Zabukovica Dolenja vas Latkova vas Skupaj Sv. Pongrac Sv. Pongrac Sv. Pongrac Griže Zabukovica Zabukovica Latkova vas Latkova vas Griže Sešce Kaplja vas Kaplja vas Sv. Lovrenc Sv. Lovrenc Skupaj Sv. Pongrac Sv. Pavel Latkova vas Marija Reka Mala Reka Skupaj 3 2 3 2 11 5 19 18 18 10 10 5 8 10 13 13 157 20 35 38 41 26 162 23 23 94 19 83 24 32 5 71 78 42 17 81 9 50 85 15 31 2 69 10 83 6 74 56 81 82 80 85 64 2 6 99 15 76 76 86 28 80 11 40 24 5 26 1 59 33 44 37 55 38 47 37 89 33 46 31 2 93 6 18 8 93 96 13 74 42 14 83 26 V občani Sv. Pavel pri Preboldu je bilo v obdobju 1941—1945 zaplenjenih skupaj 32 zemljiških posesti. Od tega: — 9 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 4 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 14 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 5 zemljiških posestev od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Sv. Pavel pri Preboldu je znašala 336 ha 08 a 85 m2. Občina: Pristava Priimek in ime osebe, „ ■, , ■ i____ ki ji je bito premoženje Kraj k' . Povrsma zaplenjenih zemljišč zaplenjeno a a m 1. Posest do 2 ha Rozancvat Franc Mesten je _ 77 50 Fink Anton Kristanvrh — 75 89 Podružnica Sv. Ana Tinsko _ 02 99 Rihtarič Peter Tinsko _ 79 98 Pošair Jožef Tinsko — 77 49 Kdliar Jurij Sv. Bartolome — 33 74 Kušar Viktor Kristanvrh — 73 63 Podružnica Sv. Urban Sv. Ema — 01 44 Fišer Simon Kristanvrh 1 31 63 Skupaj 5 54 29 2. Posest od 2 do 5 ha Verk Florjan Grliče 4 62 70 Verk Florjan Mestinje 2 53 78 Podružnica Sv. Marija Tinsko 3 36 06 KoqjJan Ana Sv. Magdalena 2 48 46 Humer Ignac Hajnsko 4 81 04 Kolanc Leopold Sodna vas 2 62 65 Skupaj 20 44 69 2. Posest od 5 do 20 ha Župnija Zibika Sv. Bartolome 17 92 77 Župnija Sv. Ema Sv. Ema 9 12 79 Hrovait Blaž Kristanvrh 7 23 02 PalEr Marija Sv. Magdalena 13 11 67 Damše Jožef Sv. Magdalena 7 11 75 Sitrmšek Pavel Kristanvrh 9 73 60 Jezavšak Roginska gorca 7 35 84 Debelak Jožef Pristava 7 18 93 Župnija Sv. Peter na M. s. Medvedje salo 11 73 77 Ogrizek Marija Sv. Vid 6 50 06 Skupaj 97 04 20 Rekapitulacija V občini Sv. Peter na Medvedjem selu (Barenital) je bitlo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 25 zemljiških posesti. Od tega: — 9 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 10 zemljiških posesitev od 5 do 20 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občini Sv. Peter na Medvedjem selu je znašala 123 ha 03 a 18 m2. Priimek din ime osebe, ki jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Zajic Franc Kramer Jožef Tlaker Alojz Cerlkev Sv. Mariija Cerkev Sv. Katarina Feliidijjain Janez Kos Janez 2. Posest od 2 do 5 ha Cerkev št. Janž Mlinar Franc Papež Frančiška Hliačun Franc Melauc Aniton 3. Posest od 5 do 20 ha Cerkev Okornima Melavc Martin Samostanski Nazaret Remlic Mariilja Ježovniik Uršula Kos Anton 4. Posest od 20 do 50 ha Cerlkev Rečica Skok Jožef 5. Posest nad 50 ha škofija Ljubljana St. Janž 1 St. Janž 1 Št. Janž •— Kokarje 1 Kokarje 1 Pusto polje 1 Prihova — Skupaj 7 Št. Janž 3 Št. Janž 3 Prihova 2 Prihova 2 Zgornje Pobrežje 3 Skupaj 15 Št. Jaaiž 5 Kokarje 7 Poljane 17 Prihova 11 Prihova 18 Prihova 6 Skupaj 66 Polane 32 Holmec 21 Skupaj 53 Poljane 1710 02 09 49 29 53 60 33 39 29 04 87 73 82 78 80 21 49 91 55 14 58 73 95 37 60 78 39 75 33 92 14 74 92 49 70 93 78 61 16 59 77 52 29 94 80 81 61 93 Rekapitulacija V občini Rečica ob Savinji je hilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 21 posestev. Od tega: — 7 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 5 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 2 zemljiški posestvi od 20 do 50 ha površine, — 1 zemljiško posest nad 50 ha površine. Celotna površina zaplenjenih posesti v občini Rečica ob Savinji je znašala skupaj 1854 ha 86 a 40 m2. Občina: Rogaška Slatina Priimek in ime osebe, ki jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Uherniik Marija Tkalec Jurtiij Hufnageil Anton Podružnica Sv. Margareta Podružnica Sv. Nikolaj Podružnica Sv. Leonard Kidrič Podružnica Sv. Rozalijja Verk Mihael Farkaš Janez Kodrič Franc Drofenjik Anton Debelak Heufel Ema Brezinšek Krašček Jožef Berdnik Janez Gobec Janez Krumvalder Mihael Cerkev Sv. Marija Cerkev Sv. Mohor Cerkev Sveta TrojSca PeTko Jakob Legat Janko 2. Posest od 2 do 5 ha Smrdu Justii Zurman Janez Bencina Jožef Kamenšek Janez KLajn Anton Pirtušek Janez 3. Posest od 5 do 20 ha Zurman Janez Podružnica Sv. Marija KoOiterer Alojz Zdravilni vrelec Čebuilar Franc Krumpaik Veronika Leskovec Cafuder Alfonz Kidrič Franc Sajko Anton Baufa|]|in Franc 4. Posest od 20 do 50 ha Župnija Sv. Križ Rog. Slatina — Topole — Negonje — Cača vas 1 Drevenik — Drevenik 1 Negonje — Drevenik 1 Sv. Križ 1 Spodnje Sečovo — Sv. Križ 1 Sv. Križ — Sv. Mohor — Sv. Mohor — Terziše — Terziše — Cerovec — Nimno 1 Ratanska vas — Terziše 1 Sv. Mohor — Velike Rodne — Spodnje Sečovo — Ratanska vas — Skupaj 20 Cerovec 2 Velike Rodne 2 Kostrivnica 2 Cača vas 3 Tržišče 3 Negonje 4 Skupaj 20 Velike Rodne 5 Kostrivnica 7 Topole 5 Gornji Gabernik 9 Tekačevo 17 Sv. Križ 7 Cerovec 6 Cerovec 6 Rajnkovec 9 Rajnkovec 8 Cerovec 19 Skupaj 103 Sv. Križ 24 58 87 68 35 01 89 05 53 08 73 44 35 27 91 88 89 74 13 49 60 96 92 84 67 92 80 63 46 47 98 29 22 88 33 86 14 34 95 47 27 53 87 90 48 59 14 41 56 26 20 18 22 57 68 70 97 90 28 94 44 31 37 86 20 86 54 36 96 50 99 50 07 86 45 45 32 57 23 37 08 34 89 32 51 17 67 43 58 72 V občini Rogaška Slatina je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 42 zemljiških posestev. Od tega: — 24 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 11 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiško posestvo od 20 do 50 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občini Rogaška Slatina 169 ha 67 a 12 m2. Občina: Rogatec Priimek in iime osebe, ki jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Fa Urbane Rojs Kari 2. Posest od 2 do 5 ha Poš Marija Cerkev Marija Doreto Cerkev Sv. Florijan Cerkev Sv. Rok 3. Posest od 5 do 20 ha Cesar Jurij 4. Posest od 20 do 50 ha Župnija Rogatec 5. Posest nad 50 ha Revir Log Dobovec Dobovec Skupaj Rogatec Stojno selo Strmec Dobovec Skupaj Dobovec Rogatec Terlično 1 2 4 3 3 2 13 36 1270 89 86 75 19 31 49 37 37 69 11 55 73 73 33 19 84 54 90 36 18 30 Rekapitulacija V občini Rogatec je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 9 zemljiških posestev. Od tega: — 2 zemljiški posestvi do 2 ha površine, — 4 zemljiška posestva od 2 do 5 ha površine, — 1 zemljiško posestvo od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiško posestvo nad 50 ha površine. Celo-tna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Rogatec je znašala 1329 ha 49 a 47 m2. Občina: Slivnica pri Celju Prfiliimek in iime osebe, ki jd je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest od 2 do 5 ha Žafran Frančiška Bodrež 2 07 16 2. Posest od 5 do 20 ha Župnija Kalobje Kalobje 15 98 60 Farna cerkev Sv. Magdalena Sv. Magdalena 6 15 68 Grdina Anton Kalobje 13 78 53 Skupaj 35 92 81 V občini Slivnica pri Celju so bila v letih 1941—1945 zaplenjena skupaj 4 zemljiška posestva. Od tega: — 1 zemljiško posestvo od 2 do 5 ha površine. — 3 zemljiška posestva od 5 do 20 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Slivnica pri Celju je znašala 37 ha 99 a 97 m2. Občina: Sv. Jurij ob Južni železnici Priimek in liime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Mastnak Franc Florjan Franc Arzenšek Agnes Maškon Jera Jager Marija Gorišek Simon Močnik Franc Voga Anton Kristan Ljudmila DobroiUinšek Miikuš Valentin Oblak Franc Podreberšek Belič Ana 2. Posest od 2 do 5 ha Lenaisi Jurilj Trsniica Dramlje Koželj Jožef Zupnišče Dramlje Mlaikair Jožef Zupane Kari Mernik Rudolf Škoberne Franc Suša Cretnik Sontelj Peter Sajko Viincenc Martin čfič Maifija Fermevc Jožef Marjanovlič Hrastelljj Anton Pirš Franc Ocvirk Franc Petar Franc Sv. Jurij Sv. Jurij Kameno Rifnik Marija Dobje Sv. Ilj Sv. Primož Sv. Jurij Kameno Rifnik Sv. Uršula Kameno Grobelno Kranj čica Skupaj Grobelno Sveti Ilj Podgrad Sveti Ilj Marija Dobje Sv. Primož Pletovarje Garičica Sv. Jurij Rifnik Kameno Grobelno Stopče Sv. Jurij Sv. Primož Sv. Jurij Rifnik Grobelno Grobelno Skupaj 16 3 3 3 4 4 2 3 2 4 4 3 2 3 4 2 3 4 3 2 68 54 08 04 40 05 98 09 20 18 13 98 92 89 55 85 84 50 54 70 28 28 38 70 66 77 74 55 71 09 07 11 46 86 16 29 51 02 83 55 11 95 52 24 94 98 39 02 95 30 65 29 31 33 01 61 99 04 78 35 35 48 17 32 61 16 96 41 Doboviiš^k Rudolf Sv. Jurij 5 50 04 Zdolšek Franc Tratna 9 59 49 Zdolšek Franc Sveti Ilj 17 76 56 Kačsičnik Marija Dobje 16 34 78 Križnik Franc Marija Dobje 7 36 70 Preložnik Mihael Marija Dobje 12 64 54 Mernik Rudolf Pletovarje 9 92 12 Novak Mihael Sv. Jurij 8 90 55 Župnijska nad&rbfina Marija Dobje 8 51 62 Pirjiaivec Tratna 5 35 40 Korošec Ivan Rifnik 8 75 72 Ijašook Jožef Podgorje 10 06 45 Šket Franc Hrušovec 8 58 80 Bizjak Financ Podgrad 8 18 68 Drešček Jožef Sv. Rozalija 7 21 62 Stante Stanislava Vrbno 5 14 13 Sabec Attiojlz Marija Dobje 11 76 54 Roije Ivan Sv. Primož 17 81 94 Noviačan Sv. Primož 9 80 74 Arzenšek Alojz Podgrad 13 77 60 Fendrih Amalija Rifnik 5 23 79 Jager Franc Sv. Junij 10 66 46 Dubej Anton Kranjčica 8 05 63 Mastnak Tomaž Marija Dobje 12 72 52 Gerzina Marija Sv. Jurij 8 24 12 Skoberne Avgust Kranjčica 7 66 14 Zličer Anton Šentjur 7 09 18 Žvegler Rifnik 19 58 02 Skupaj 282 29 88 4. Posest od 20 do 50 ha Župnsija Sv. Jurij Sv. Jurij 32 32 77 Horvat Kari Kranjčica 24 95 95 Soline Kari Cerovec 27 79 40 Skeri Franc Sv. Uršula 41 38 97 Skupaj 126 47 09 Rekapitulacija V občini Sv. Jurij ob Južni železnici (Anderburg) je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 66 zemljiških posestev. Od tega: — 14 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 20 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 28 zeml jiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 4 zemljiška posestva od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občimi Sv. Jurij ob Južni železnici je znašala 493 ha 48 a 68 m2. Občina: Sv. Jurij ob Taboru Priimek in iime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest od 2 do 5 ha Ahac Uršula Octvlirk Antonija Kaplja vas Kaplja vas Skupaj 15 21 15 55 70 Šusiter Alojz Zupančič Kari Kos Frančiška Kosmel Apolonija Lončar Jožef Štrošer Rozaiija Črni vrh Ojstriška vas Pandor Sv. Miklavž Sv. Miklavž Grajska vas Skupaj 3. Posest od 20 do 50 ha Srebotnjak Janez Loke Rožanc Katarina Pondor Župnijska nadarbina Sv. Jurij Ojstriška vas Cukaila Malks Ojstriška vas Novak Frane Pandor Zafcanjjšek Andreij Sv. Miklavž Kuder Janez Sv. Lenart Skupaj 17 8 12 13 19 6 77 46 20 24 31 34 29 27 215 22 9 89 01 18 60 03 81 94 63 83 54 08 67 52 98 93 55 84 48 81 59 08 44 09 46 57 19 38 21 Rekapitulacija V občini Sv. Jurij ob Taboru je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 15 posestev. Od tega: — 2 zemljiški posestvi od 2 do 5 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine. ■— 7 zemljiških posestev od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Sv. Jurij ob Taboru je znašala skupaj 299 ha 92 a 50 m2. Občina: Sv. Martin v Rožni dolini Priimek in jime osebe, ki ji j e bilo premoženji e zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m- 1. Posest do 2 ha površine Ozvadič Franc Z. Posest od 5 do 20 ha Dr. Čeme Bartol Župnijska nadarbina in cerkev v Rožni dolini Butar Janez Sv. Kunigunda Rožni vrh Sv. Martin Brezova Skupaj 12 5 16 96 17 24 34 7 73 — 30 14 30 Rekapitulacija V občini Sv. Martin v Rožni dolini so bila v letih 1941—1945 zaplenjena 4 posestva. Od tega: — 1 zemljiško posestvo do 2 ha površine, — 3 zemljiška posestva od 5 do 20 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Sv. Martin v Rožnii dolini je znašala skupaj 31 ha 02 a 42 m2. 12 Celjski zbornik Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Rutar Andrej Smrdeli j Iivan Raspet Peter Dolar Leopold Antloga Jožef 2. Posest od 2 do 5 ha Prekorščk Ivan 3. Posest od 5 do 20 ha Močnik Andrej Dr. Novačan Anton Vrečko Alojz Vidmar Ivan Kline Stanislav Boršek Ivan Sv. Miklavž 1 Arclin 1 Arclin 1 Arclin — Arclin 1 Skupaj 5 Arclin 2 Sp. Hudinja 10 Skofja vas 16 Škof j a vas 10 Arclin 5 Arclin (Skofja vas) 7 Arclin (Skofja vas) 6 Skupaj 56 05 62 44 06 43 62 34 15 35 53 68 11 93 77 85 79 04 86 01 55 97 55 83 01 31 39 23 32 Rekapitulacija V občini Skofja vas je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 12 zemljiških posesti. Od tega: — 5 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 1 zemljiško posestvo od 2 do 5 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občini Škofja vas je znašala skupaj 64 ha 74 a 84 m2. Občina: Šmarje pri Jelšah Prliiimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 Podružniica Sv. Rok Šmarje 1 01 71 Podružnica Sv. Tomaž Sv. Tomaž 1 20 42 Podružnica Sv. Nikolaj Dvor — 63 80 Podružnica Sv. Lovrenc Vrh — 71 59 Podružniica Sv. Barbara Sv. Barbara — 87 51 Župnijska nadarbina Sv. Vid Vodruž — 85 89 Sovdalt Ivan Dobovo — 37 45 Dafcolin Blaž Senovica — 14 57 Brodnik Jožef Dvor 1 97 54 Klemenčič Ladislav Lemberg — 72 61 Kos Jožef Lemberg 1 75 69 Zlatoper Jakob Dol — 87 44 Kukovec Alojz Koretno — 22 73 Podružnica Sv. Nikolaj Lemberg — 06 66 Podružnica Sv. Mihael Lemberg — 01 62 Podružnica Sv. Pongrac Lemberg — 03 96 Podružnica Sv. Benedikt Lemberg — 03 78 Šramei Dol 1 01 48 PovalS Anton Vodruž 1 90 — Skupaj 14 46 45 Mušina Franc Nagode Franc Korenč Ainton Brašovec Aleksander Lorgar Julijana Kovač 3. Posest od 5 do 20 ha Sever Franc Lorger Štefan Zaje Mjihael Mastnaik Jožef Mlekarna Šmarje Cakš Janez Turfc Janez Podružnica Sladka gora Cerovšek Mihael Kumperger Anton 4. Posest od 20 do 50 ha Župnija Šmarje pri Jelšah Lemberg Pijovci Sladka gora Šmarje Dol Vodruž Skupaj Lemberg Senovica Bodrež Platin ovec Šmarje Dobovo Preloge Sladka gora Bodrež Dol Skupaj 3 4 4 3 4 3 24 6 10 6 12 7 6 7 19 9 9 95 26 94 69 37 17 37 57 13 55 37 07 16 44 90 61 20 98 33 65 79 45 48 86 42 04 09 34 50 55 53 94 05 71 32 22 19 01 52 Rekapitulacija V občini Šmarje pri Jelšah (Erlachstein) je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 36 zemljiških posesti. Od tega: — 19 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 10 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiško posestvo od 20 do 50 ha površine. Celotna površ-ina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Šmarje pri Jelšah je znašala 161 ha 04 a 32 m2. Občina: Šmartno ob Paki Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjieno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Plaraovšak Franc Šmartno ob Paki _ 36 24 Bizjiak Helena Šmartno ob Paki — 54 75 Kllančniik Martin Paška vas 1 77 85 Razgoršek Ferdlinand Skorno — 99 39 Zupe Katarina Skorno — 56 16 Kravsl Marija (Tajnšek) Rečica ob Paki — 88 39 Podružnica Sv. Anton Gavce — 84 97 Pokieka Martin Gavce — 77 62 Skupaj 6 75 37 Robilda Jožef Berlliag Jakob Laraošek Ivan Surnlak Frančiška Primošic Franc Ahman Mihael Holobar Marija Letenja Ivan Župnija pri Mozirju 3. Posest od 5 do 20 ha Deleja Ivan Zagradišmlik Jožef Pucer Terezija Ajdič Vdsncenc Zolnir Martin Leton,ja Jožef Podoratrnik Ivan Obu Franc Stakne Ferdinand Irman Franc Potočnik Marija Kurmanček Ivan SteblovnSk Martin Bd'zjak Janez 4. Posest od 20 do 50 ha Župnijska nadarbdna Sv. Marijin Letanja Marija Bizjak Marija Šmartno ob Paki 2 99 Šmartno ob Paki 2 50 Šmartno ob Paki 3 98 Šmartno ob Paki 4 18 Paška vas 3 54 Paška vas 3 89 Skorno 4 02 Veliki vrh 4 92 Gavce 2 85 Skupaj 32 91 Šmartno ob Paki 6 29 Paška vas 13 85 Paška vas 10 51 Paška vas 8 62 Skorno 6 55 Skomo 10 56 Skorno 18 44 Skorno 8 88 Skorno 13 85 Veliki Vrh 5 23 Veliki Vrh 15 Veliki Vrh 19 Rečica ob Paki 6 Paska vas 10 Skupaj 155 Šmartno ob Paki 30 Skorno 22 Skomo 20 Skupaj 72 94 31 50 84 42 06 46 28 81 29 76 90 55 41 25 57 11 87 71 05 24 45 05 55 32 10 71 73 68 27 57 17 72 61 94 45 23 62 Rekapitulacija V občini Šmartno ob Paki je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 34 zemljiških posesti. Od tega: — 8 zemljiških posestev do 2 ha površine, — 9 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 14 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 3 zemljiška posestva od 20 do 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Šmartno ob Paki je znašala skupaj 267 ha 91 a 31 m2. Občina: Šoštanj __ Priimek in ime osebe, Kraj k 0 Površina zaplenjenih zemljišč kli ji je bilo premoženje ha a m2 zaplenjeno 1. Posest do 2 ha Praznik Florjan Kozilavčar Jožef Stropnik Alojz Mlinar Anton Topolšica Šoštanj Lokovica Ravne _ 50 — — 11 69 _ 93 72 — 60 44 2 15 85 Seruica Janez Langus Vladimira Skomšek Franc Župnijska nadarbfaa Sv. Andrej Bodvtašek Maitlija Soler Jiainez 3. Posest od 5 do 20 ha Mravflijaik Henrik Drežman Jožef Podružnica Sv. Križ Tajnik Mihael Medved Ferdinand 4. Posest od 20 do 50 ha Sumak Franc Knez Janez Terče Florijan Skruiler Lovrenc 5. Posest nad 50 ha Kunstl Vincenc Poznjič Alojz Felicijam Ivan Sešler Maturo Šoštanj Lokovica Družmirje Družmirje Ravne Ravne Skupaj Šoštanj Družmirje Bele vode Ravne Ravne Skupaj Sveti Vid Sveti Vid Sv. Florijan Ravne Skupaj Topolšica Sveti Vid Bele Vode Bele Vode Skupaj 4 2 2 4 4 3 20 19 6 5 15 7 54 41 39 23 15 121 132 59 167 138 497 43 34 64 13 01 35 92 86 11 48 70 14 31 63 96 95 70 25 72 19 29 19 42 32 39 16 42 57 40 26 42 55 30 82 61 70 15 17 77 82 91 98 44 91 80 13 Rekapitulacija V občini Šoštanj je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 23 zemljiških posesti. Od tega: — 4 zemljiška posestva do 2 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, — 5 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 4 zemljiška posestva od 20 do 50 ha površine, — 4 zemljiška posestva nad 50 ha površine. Celotna površina zaplenjene posesti v občini Šoštanj v letih 1941—1945 je znašala skupaj 696 ha 07 a 85 m2. Občina: Teharje Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m2 1. Posest do 2 ha Peternel Henrik Bočekaj Marija Bukovžlak Teharje 73 65 38 29 34 63 Ravnikar Eržen Peter Hrašovec Jurij Blažiič Fillip Sede Mihael Furflarti Viktor 3. Posest od 5 do 20 ha Bocajit Franc Teharje Gor j up Julijama Teharje Cajhen Jožef Teharje Arhar Franc Svetina Župnijska nadarbina Teharje Sv. Lovrenc Ceč Karel Kresnike Skupaj 3. Posest nad 50 ha Čater Ivo Bukovžlak 3 50 36 3 47 14 3 26 86 3 5 54 3 63 63 4 46 43 21 39 96 5 47 44 5 47 4 18 99 5 16 33 62 19 12 75 13 43 78 78 83 68 157 19 48 Bukovžlak Bukovžlak Teharje Teharje Teharje Prožinska vas Skupaj Rekapitulacija V občini Teharje je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 15 zemljiških posestev. Od tega: — 2 zemljiški posestvi do 2 ha površine, — 6 zemljiških posestev od 2 do 5 ha površine, —• 6 zemljiških posestev od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiško posestvo nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Teharje je znašala skupaj 260 ha 81 a 15 m2. Občina: Velenje Priimek in ime osebe, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m- 1. Posest do 2 ha Stropnik Pavla Velenje Kurnik Marija Velenje Pevec Friderik Velenje Blatnik Simon Velenje Ulrih Mihael Velenje Vranjek Ivan Lužnice VSidmar Justina Bevče Uršič Jožef Skale Muršič Ivan Skale Oštiir Ivan Plešivec Skupaj 2. Posest od 2 do 5 ha Šinkovec Alojz Velenje Martinček Andrej Velenje Janežič Martin Lužnice Stropnik Marija Skale 1 87 11 1 22 43 1 36 90 — 57 50 1 15 30 1 79 42 1 41 27 — 50 12 — 81 77 1 7 59 11 79 41 3 3 3 4 15 31 3 88 22 2 29 29 13 35 85 Stropnik Ivan Velenje Dr. Koran Ferdinand Velenje Ariič Frančiška Skale Arilič Apolonjija Skale Frliiškovec Franc Skale Ježovnik Martin Plešivec Volk Eliizaibeta Plešivec Natek Danica Plešivec Skupaj 4. Posest od 20 do 50 ha Mele Ivanka Velenje Marolt Jože Plešivec Arilič Rudolf Plešivec Potočnik Konrad Cirkovec Skupaj 13 63 28 9 92 28 19 18 26 11 50 31 5 26 5 16 6 32 18 60 98 16 44 93 110 62 41 36 92 29 29 61 86 32 29 30 20 43 25 119 26 70 Rekapitulacija V občini Velenje je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 26 zemljiških posesti. Od tega: — 10 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 4 zemljiške posesti od 2 do 5 ha površine, — 8 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 4 zemljiške posesti od 20 do 50 ha površine. Celotna površina zaplenjene zemljiške posesti v občini Velenje je znašala skupaj 255 ha 04 a 37 m2. Občina: Velika Pirešica Priimek in ime osebe, ki jli je biio premoženje zaplenjeno Kraj k. o. ha Površina zaplenjenih zemljišč a m2 1. Posest od 2 do 5 ha Cerkev Sv. Jungert Sv. Jungert 4 96 18 2. Posest od 5 do 20 ha Župnijska nadarbina Gornja Ponikva 15 35 45 Župnijska nadarbina Sv. Jakob Galicija 19 91 41 Glušič Anton Gornja Ponikva 14 75 25 Skupaj 50 2 11 Rekapitulacija V občini Velika Pirešica so bila v letih 1941—1945 zaplenjena 4 posestva. Od tega: — 1 zemljiška posest od 2 do 5 ha površine, — 3 zemljiške posesti od 5 do 20 ha površine. Celotna površina zaplenjenih zemljišč v občini Velika Pirešica je znašala 54 ha 98 a 29 m2. Priimek in ime osebe, kii jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. ha Površina zaplenjenih zemljišč 1. Posest do 2 ha Baijec Janez Golob Karel Koprliva Jožef Kerš Martin Sošter Franc Požar Alfonz Soter Janez Piink Franc Vojnik Vojnik Vojnik Vojnik Višnja vas Frankolovo Loka Stražica Skupaj 11 96 45 12 69 9 95 29 16 76 68 69 82 90 87 16 52 54 18 2. Posest od 2 do 5 ha Cotič Jožef Cerkev Sv. Jožef Brenko Franc Slavs Janez Belak Blaž Ilov ca Frankolovo Male Dole Arclin Zadobrava Skupaj 3 2 4 4 3 18 62 82 1 41 99 87 79 22 61 28 83 73 3. Posest od 5 do 20 ha Mauri Franc Simliigoj Julijama Juroak Franc Brezovniik Ladislav Cečko Alojz Petek Agata Kalin Agneta Borovniik Henrik Goršek Jožef Peteliinšek Alojz Fdjaivž Franc Vojnik Vojnik Vojmik Vojnik Selče Lindek Crešnovec Lipa Lipa Rove Frankolovo Skupaj 5 9 15 14 11 10 10 17 7 11 5 120 93 68 66 82 54 49 43 14 51 76 86 87 59 60 83 18 21 37 67 78 92 32 12 59 4. Posest od 20 do 50 ha Župnijska nadarblina Sv. Bartolomej Vrečar Jožef Dabrotinšek Helena Župnija Lindek, Dr. Volčič Faber Sisney Potočnik Franc 5. Posest nad 50 ha Kramaršek Janez Vojnik Vojnik Sv. Tomaž Lindek Frankolovo Gabrovec Skupaj Bezovica 37 23 44 26 24 35 191 55 12 17 48 56 68 53 56 12 29 34 32 90 88 19 92 39 V občini Vojnik je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 31 zemljiških posesti. Od tega: — 8 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 5 zemljiških posesti od 2 do 5 ha površine, — 11 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 6 zemljiških posesti od 20 do 50 ha površine, — 1 zemljiška posest nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v Obointi Vojnik je znašala skupaj 398 ha 20 a 81 m2. Občina: Vransko Priimek in ime osebe, ki jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. ha Površina zaplenjenih zemljišč 1. Posest do 2 ha Sošter Viktor Farčnik Janez 2. Posest od 2 do 5 ha Sevnik Juiijana Oset Stanko 3. Posest od 5 do 20 ha Župnijska nadartrina Šinkovec Frančiška Arh Franc Lakner Alojiz GorfObevšek Kari Zumer Alojz 4. Posest od 20 do 50 ha Grčar Ailiblin Kmečka hranil, in posojil. Rernic Emilija Stročnik Janez Rapaz Franc 5. Posest nad 50 ha Robič Ana Nastran Janez Pod vrh Prekopa Skupaj Vransko S topni k Skupaj Vransko Vransko Prapreče Vransko Prekopa Tešova Skupaj ' Vransko Loči ca Marija Cret Tešova Tešova Skupaj Sv. Jeronim Tržič Skupaj 2 3 6 18 5 13 9 6 9 63 22 42 30 38 28 161 126 81 207 62 96 58 85 34 19 60 52 77 14 47 94 47 7 41 6 13 55 23 27 24 52 7 28 35 13 53 66 90 43 76 96 40 6 51 47 26 85 25 13 96 78 97 75 Rekapitulacija V občini Vransko je bilo v letiih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 17 zemljiških posesti. Od tega: — 2 zemljiški posesti do 2 ha površine, — 2 zemljiški posesti od 2 do 5 ha površine, — 6 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 5 zemljiških posesti od 20 do 50 ha površine, — 2 zemljiški posesti nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v občini Vransko je znašala 440 ha 02 a 23 m2. Priimek in ime osebe, „ ., „ , ,— ki jii je bilo premoženje Kraj k" , Površina zaplenjenih zemljišč zaplenjeno ha a m" 1. Posest do 2 ha Staijner Jožef 2. Posest od 2 do 5 ha Virant Janez Straus Alojz Senica Maks Marovt Janez Erzetič Karoliina 3. Posest od 5 do 20 ha Ovankal Anton Zupinijjska nadarbina Prlivošnik Franc Srebotnjak Janez Rintar Valentin Zagode Jožef Senlica Valjem Krašovec Junij Pajek Franc Zagoničnik Frainc Ušen Jainez Ušen Vinko 4. Posest od 20 do 50 ha Konvent usmiljenih bratov Dr. Kalan Ernest Farna cerkev 5. Posest nad 50 ha Farna cerkev Kukec Frančiška Žalec Žalec 3 Vrbje 2 Žalec 3 Žalec 3 Žalec 2 Skupaj 13 Dobriša vas 7 Sv. Peter 12 Dobriša vas 5 Sv. Peter 7 Žalec 5 Gornja Ložnica 9 Žalec 8 Žalec 5 Gotovlje 8 Podlog 6 Gornje Grušovlje 9 Gornje Grušovlje 7 Skupaj 92 Vrbje 25 Žalec 25 Sv. Jurij 40 Skupaj 91 Žalec 57 Žalec 54 Skupaj 111 56 3 73 3 11 91 6 55 25 68 47 10 81 5 19 82 61 11 75 91 16 72 80 25 57 83 86 47 12 71 22 32 84 12 6 80 24 26 43 5 58 76 29 55 95 75 63 26 64 84 29 13 Rekapitulacija V občini Žalec je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 23 zemljiških posesti. Od tega: — 1 zemljiška posest do 2 ha površine, — 5 zemljiških posesti od 2 do 5 ha površine, — 12 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 3 zemljiške posesti od 20 do 50 ha površine, — 2 zemljiiški posesti nad 50 ha površine. Celotna površina v občini Žalec zaplenjene posesti je znašala 310 ha 87 a 56 m8. Občina: Zusem Priimek in ime osebe, ki jii je bilo premoženje zaplenjeno Kraj k. o. Površina zaplenjenih zemljišč ha a m- 1. Posest do 2 ha Podružnica Sv. Janez Podružnica Sv. Ana Sanc J ur ji j 2. Posest od 2 do 5 ha Hernaus Jožef 3. Posest od 5 do 20 ha Farna cerkev Zusem Farna cerkev Sv. Štefan 4. Posest nad 50 ha Revir Loka Sv. Janž Babna gora Grobelce Skupaj Loka Dobrina Grobelce Skupaj Loka 13 6 19 661 15 73 82 70 28 80 9 90 23 20 31 74 89 94 9 3 47 Rekapitulacija V občini Zusem je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 7 zemljiških posesti. Od tega: — 3 zemljiške posesti do 2 ha površine, — 1 zemljiška posest od 2 do 5 ha površine, — 2 zemljiški posesti od 5 do 20 ha površine, — 1 zemljiška posest nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene posesti v občini Zusem je znašala 688 ha 47 a 13 m2. d® >| S u a M ■5 d 2 o T3 iS % o ■o J5 o Celotna površina Občina " c? -g 0 m ■C M O *>M V o V o m zaplen. ha posesti a m2 (/1 N O. T3 O (M O tO C Braslovče 25 6 3 12 2 2 388 53 61 Celje 42 10 10 16 6 — 315 60 58 Dobrna 20 6 2 10 2 — 174 30 83 Gornji grad 43 9 5 20 5 4 3334 80 28 Laško 44 6 10 17 9 2 615 61 48 Ljubno 20 7 3 5 2 3 1519 2 62 Luče 19 2 3 2 2 10 7724 — 12 Mozirje 22 9 4 4 5 — 186 20 85 Nova Cerkev 9 — 2 6 1 — 111 7 96 Petrovče 10 1 3 4 2 — 109 96 80 Podčetrtek 20 7 6 6 1 — 114 27 73 Polzela 31 3 8 14 5 1 624 22 73 Ponikva 10 — 3 5 2 — 115 6 13 Sv. Pavel pri Preboldu 32 9 4 14 5 — 336 8 85 Pristava 25 9 6 10 — — 123 3 18 Rečica 21 7 5 6 2 1 1854 86 40 Rogaška Slatina 42 24 6 11 1 — 169 67 12 Rogatec 9 2 4 1 1 1 1329 49 47 Slivnica 4 — 1 3 — — 37 99 97 Sv. Jurij ob Južni železnici 66 14 20 28 4 — 493 48 68 Sv. Jurij ob Taboru 15 — 2 6 7 — 299 92 50 Sv. Martin v Rožni dolini 4 1 — 3 _ _ 31 2 42 Skofja vas 12 5 1 6 — — 64 74 84 Šmarje pri Jelšah 36 19 6 10 1 — 161 4 32 Šmartno ob Paki 34 8 9 14 3 — 267 91 31 Šoštanj 23 4 6 5 4 4 696 7 85 Teharje 15 2 6 6 — 1 260 81 75 Velenje 26 10 4 8 4 — 255 4 37 Velika Pirešica 4 — 1 3 — — 54 98 29 Vojnik 31 8 5 11 6 1 398 20 81 Vransko 17 2 2 6 5 2 440 2 23 Žalec 23 1 5 12 3 2 310 87 56 Zusem 7 3 1 2 — 1 688 47 13 SKUPAJ 761 194 156 286 90 35 23606 50 77 Rekapitulaeija V okrožju Celje je bilo v letih 1941—1945 zaplenjenih skupaj 761 zemljiških posesti. Od tega: — 194 zemljiških posesti do 2 ha površine, — 156 zemljiških posesti od 2 do 5 ha površine, — 286 zemljiških posesti od 5 do 20 ha površine, — 90 zemljiških posesti od 20 do 50 ha površine, — 35 zemljiških posesti nad 50 ha površine. Celotna površina vse zaplenjene zemljiške posesti v okrožju Celje je znašala skupaj 23606 ha 50 a 77 m2. OPOMBE O UPORABLJENIH VIRIH IN LITERATURI 1 Vermerk des Redchsminiisteriums des Innern iiber die Besprechungen in Graz betreffend Okkupationmassnahmein in den besetzen slowenischen Gebieten, Tone Ferenc: Viri o nacistični raznarodovalmi politiki v Sloveniji 1941—1945, dokument št. 13, stran 42. 2 Anwedsungen iiber Beschlagnahme, Tone Ferenc: Viri o nacistični razinaro-dovalni politiki v Sloveniji 1941—1945, dokument št. 23, stran 62. 3 Verordnung iiber die Bestellung eines Stillhaltekommdssars fiir Vereine, Or-ganisaticmen und Verbande, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilvar-waltung in der Untersteiermark, št. 5/1941. 4 Verordnung iiber die Festigung des Deutschen Volkstums in der Untersiteier-mark, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, št. 5/1941. 5 Ibidem, št. 8/1941. 6 Ibidem, št. 26/1941. 7 Ibidem, št. 7/1943. 8 Anordnung iiber die Einziehung des zuruckgelassenan Vermogens in das Aus-land gefluchteter oder ubersiedelter Personen, Verordnungs und Amtsblatt de-s Chefs der Ziviilverwaltung in der Untersteiermark, št. 36/1941. 9 Anordnung. Aus Anlass des Auftretens einzelner bewaffneter kommunisti-scher Banden ordne ich zum Schutze der Bevolkerung auf Grund der mir erteilten Ermachtigung an Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilvenvaltung in der Untersteiermark, št. 38/1941. 10 Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941— 1945, stran 304. 11 Bericht des Aussenstellenleiters bzw. Kreissachbearbeiters des Bodenamts Marburg in Cilli, Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), fond Pooblaščenec državnega komisarja za krepitev nemštva — izpostava Celje, fasc. 8. 12 Verordnung iiber die auslandischen Vermogens und deutschen Auslands-vermogens, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, št. 42/1941. 13 Dritte Verordnung iiber die Festigung deutschen Volkstums in der Untersteiermark, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, št. 26/1941. 14 Poročilo celjskemu Bodenamtu o poteku zaplembe premoženja v Mozirju z dne 3. 6. 1942, ZAC, fond: Pooblaščenec državnega komisarja za krepitev nemštva — izpostava Celje, fasc. 8. 15 Dritte Verordnung iiber die Festigung deutschen Volkstums in der Untersteiermark, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, št. 26/1941. 16 Anweisung iiber die treuhanderische Bewirtschaftung, Tone Ferenc: Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941—1945, dokument št. 23, stran 63. 17 Dritte Verordnung iiber die Festigung deutschen Volkstums in der Untersteiermark, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zi N J3 CD ■9 o, a H O X ii ^ & a O M O, B a 3 w S nh g g 92 2090 486 486 202 128 379 9 83 1195 1381 Pregledi so bili opravljeni ob umetni svetlobi s pomočjo zobnega ogledala ter zobnih sond. Rentgenografija ni biila uporabljena. Kot fcaries smo označili zobe z vidnimi znaki demineraiizadije — kredasto bela mesta v zobmi sklenini. Uporabili smo DMF (Decayed, Messiing, Fillad) sistem označevanja. Sistem je pri nas predstavljen kot KEP, kjer pomeni K kariozno ležijo (okvaro), E akstrahiran zob in P plombiran zob. TABELA 2 SISTEMATSKI PREGLEDI DELAVCEV TOZD »VLEKA VLAKOV MARIBOR — ENOTA CELJE« X! ® a -a s 6. m > oŠ a 1 s ta a u X/ m n % W % s e « o "O g S-g x g O H E, K 22,7 15 90 % 46% 12,9% 40,66 % 16.90% 10,71% 31,73% Po enotnem seznamu zdravstvenih storitev in njegovi uporabi v svobodni menjavi dela znašajo potrebe 4960 točk — skupaj za ordinacijo in tehniko. Za sanacijo smo rabili dobre 4 mesece, kajti skrbeti je hilo treba tudi za bolnike, ki so bili naročeni, za že končane, za otroke, pa tudli za vse tiste, ki jiih moramo sprejeti po načelu proste izbire zdravnika in zdravstvene ustanove. K I0 — odstotek oseb (indeks o), kii imajo KEP 1, K Iz — odstotek karioznih, ekstrahiranih in plombiranih zob (Indeks z). K Ip — število zob v povprečju (indeks p) pri pregledani osebi, ne glede na število karioznih ali zdravih zob. TABELA 3 NAČRTOVANE POTREBE IN STOPNJA PRIZADETOSTI PARODONTALNEGA TKIVA d) o •p c C _Q ' (S T3 . N tfl 5.8 Š S "S g I g-I g-s R t. . 29 31,53 % 16 25,39 % n 'S a o tž c a o 38 60,33 % 9 14,28 1 I. stopnja: Pacient potrebuje instrukcijo in motivacijo ustne higiene II. stopnja: Pacient potrebuje odstranitev škodljivosti — previsov in kiretažo žepov III. stopnja: Pacient potrebuje parodontailno kirurški poseg Uporabljen je parodontaini indeks ugotavljanja potreb po zdravljenju PTNS sistem (The Periodontal Tretmans Needs Sistem — metoda po prof. Janu Lindheju, kii jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija fcot prikladno pri rednih zobozdravstvenih pregledih; omogoča ugotavljanje prizadetosti parodonitalnega — ob-zabnega tkiva ter planiranje potrebnega zdravljenja: I., II. ali III. stopnjo). Z anketo, ki smo jo izpeljali v ZTO Celje 1983. leta, smo dobili podatke, ki smo jih kasneje uporabili za presojo ogroženosti posameznih delovnih enot na železnici. Po predhodni zobozdravstveno vzgojni pripravi, pomembni za odziv na akcijo, ki smo jo vodili preko naših občil, smo izbrali in s pregledi zajeli celoten TOZD »Vleka vlakov Maribor, enota Celje«, to je nadzornike lokomotiv, strojevodje za progo, za premik in pomočnike strojevodij. Sistematika dela nam je odkrila veliko takih, ki nas iz malomarnosti in neodgovornosti do lastnega zdravja ne bi obiskali, zmanjšala se je izguba časa za obisk pri zobnem zdravniku kot tudi bolniški stalež, potreben pri bolniku, ki je zamudil pravi trenutek. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK :792(497.12—119) »1983/1987« ANDRIJAN LAH ZVEDAVO ZRENJE SCENSKEGA SIJA (Sprehod po štirih sezonah SLG v Celju — od 1983/84 do 1986/87) Ko se po približno 10 letih spet lotevam sintetičnega pisanja o celjskem gledališču se mi zdi prav, da nekako povežem čas s časom in način z načinom. Leta 1976 je celjsko gledališče pripravilo dve izjemni predstavi: Jovanovičevo igro Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka (rež. L. Ristič) in Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (rež. M. Korun). Slednja je dobila priznanje kot najboljša predstava Borštnikovega srečanja 1976, uvrščena pa je bila tudi na Sterijevo pozor je 1977. Jovanovičeva igra pa se je uspešno predr stavila na Sterijevem pozor ju 1976. Pričakovati je bilo, da ne bo mogoče nizati predstav na tako visoki umetniški ravni. In vendar: že konec 1977 je sledila sijajna uprizoritev Seligove igre Čarovnica iz Zgornje Davče (rež. D. Jovanovič), leta 1978 dognana predstava drame Cehova Tri sestre (rež. V. Ognjenovič), leta 1979 pomenljiva in mojstrska izvedba Cankarjeve drame Lepa Vida (rež. M. Korun). Iz naslednjih sezon kaže izpostaviti še vsaj Shafferjevo svetovno uspešnico Amadeus (rež. D. Mlakar), ki so jo celjski gledališčniki predstavili v kar najboljši podobi (omenimo igralske kreacije J. Bermeža, Z. Agreža in A. Kumer). Vse te predstave so bile v svojem času tudi na slovenskem gledališkem vrhu. Kritik Vasja Predan pravi v Zborniku SLG Celje ob 300. premieri med drugim tole: »V minulih desetletjih je to gledališče med vsemi slovenskimi doživljalo najmanj radikalnih kriznih tresljajev; podatek, da se je več let tako rekoč nepretrgoma uvrščalo v sklepno dejanje jugoslovanskih gledaliških iger v Novem Sadu, pa izpričuje, da (je) v zenitnih časih zmeraj bistveno presegla (lo) regionalne pomene. Ta dolgotrajna stabilnost je zagotovo tiste vrste lastnost, ki si z njo ne more zidati kreativne samozavesti nobeno drugo slovensko poklicno gledališče.« Avtor: Rrof. Andrijan Lah, Slovanska knjižnica Ljubljana Obravnave se bom lotil podobno (kot v Celjskem zborniku 1977—1981. Se pravi: gre za pregled in analizo repertoarjev v omenjenih sezonah, za razmislek o posameznih dosežkih in za poskus ocenitve sezone v celoti. SEZONA 1983/84 Sestavljena je bila takole: D. Poniž — Škof Tomaž Hren, N. Hunter — A. Zorn: Profesor Modrinjak, Terencij: Evnuh, V. Havel: Obvestilo in V. Hugo: Ruy Blas. Torej samo 5 premier: od tega 1 domače sodobno delo (Poniž), 1 domača dramatizacija tujega dela (Hunter — Zorn) in 3 dela iz svetovne dramatike (antika — Terencij, 19. stoletje oziroma romantika — V. Hugo, 20. stoletje — V. Havel). Zanimiv vrh te sezone vidim v Terencijevem Evnuhu (rež. M. Uršič). Medtem ko je besedilo komedije bolj shematično kot izstopajoče, pa je bila predstava nenavadno razgibana, nudila je pravo pašo za oči in ušesa. Pokazala je dejansko suverenost gledališke umetnosti, ki vsekakor ni podrejena književnosti (pojem »literarno gledališče«). Domiselna režija s primerno modernizacijo in učinkoviti igralski deleži so pripravili zares mikaven gledališki dogodek. Denis Poniž: ŠKOF TOMAŽ HREN; rež. Franci Križaj; na sceni Nada Božič, Zvezda-na Mlakar, Janez Bermež, Peter Boštjančič; sez. 1983/84 Vsaka krstna predstava slovenske igre zbuja svojsko radovednost, tako je bilo tudi s Poniževo dramo Škof Tomaž Hren. Sodobne drame z zgodovinsko tematiko se ne zadovoljujejo zgolj s pomikom dogajanja v prejšnja obdobja. Čeprav se drže temeljnih časovnih dejstev, vendar merijo tudi na primerjave med nekdaj in danes oziroma se sploh ukvarjajo bolj s sodobnostjo, a »sub spe-cie historiae«. Tovrstna je tudi Poniževa drama, ki razvidno prikaže mehanizem politično-oblastniških odnosov in delovanje ljudi v teh odnosih. Solidno uprizoritev te igre je pripravil režiser F. Križaj. Tretja kakovostna predstava sezone je bila satirična komedija češkega (opo-rečniškega) dramatika V. Havela Obvestilo (režija F. Križaj). Igra je vsekakor posrečen prikaz določenega političnega vzdušja v (najbrž ne samo) češki družbi. Slabše sta se odrezali po mojem mnenju preostali igri te sezone. Hugojeva drama Ruy Blas (rež. A. Hieng) s svojo ljubezensko-politično patetičnostjo ne zmore več pritegniti sodobnega kritičnega gledalca. Za Zornovo dramatizacijo sicer znamenite mladinske knjige angleškega avtorja N. Hunterja Profesor Mo-drinjak pa moram reči, da ni zaživela v pravi meri. Zdi pa se, da ta izrazito pripovedni tekst že sam po sebi ni kdovekako primeren za dramatizacijo, ima enostavno premalo dramatičnih elementov. Tako tudi režiser Z. Šedlbauer s sodelavci ni mogel ustvariti kake bolj pritegljive predstave. Se razmerje med komičnim in resnim delom repertoarja: 3 komedije (Te-rencij, Havel, Hunter-Zorn) in 2 drami (Poniž, Hugo). Ansambel je sestavljalo v tej sezoni le 19 igralcev in igralk (v ostalih obravnavanih pa v glavnem 20). Jože Pristov in Anica Kumrova sta dobila ob slovenskem kulturnem prazniku 1984 od kulturne skupnosti občine Celje nagrado in priznanje: prvi »za življenjsko delo na področju gledališke dejavnosti« in druga »za pomembne umetniške dosežke v uprizoritvah zadnjih dveh let«. SEZONA 1984/85 Premiere so se vrstile v naslednjem zaporedju: A. P. Čehov: Striček Vanja, D. Dolamič: Oskar in morske deklice, W. Wycherley: Podeželanka, M. Jesih: Pravopisna komisija, I. Cankar: Za narodov blagor in I. Brešan: Slavnostna večerja v pogrebnem podjetju. Sestava repertoarja je bila primerna: 3 slovenska dela (Dolamič, Jesih, Cankar), 2 deli iz svetovne književnosti (Čehov, Wycher-ley), 1 hrvaška igra (Brešan). Prevladoval je komični del repertoarja (Jesih, Cankar, Wycherley, Brešan) nad resnim, dramskim (Dolamič, Čehov). In še izbor iger glede na čas: iz 17. stoletja ena igra (Wycherley), s konca 19. stoletja ena igra (Čehov), začetek 20. stoletja ena igra (Cankar) in 3 igre iz najnovejšega časa (Dolamič, Jesih, Brešan). Zvrstili sta se dve krstni predstavi (Dolamič, Jesih) in dve slovenski premieri (Wycherley, Brešan). Sezona se je pričela s svetovno klasiko: dramo Čehova Striček Vanja (rež. M. Herzog). O predstavi je mogoče reči, da je uveljavila dobršno mero tistega specifičnega razpoloženja, ki mu rečemo »čehovljansko«. Bolj malo zadovoljstva je nudila mladinska igra D. Dolamiča Oskar in morska deklica (v bistvu dramatizacija Wildove pravljice). Tudi tu je bila osnovna pomanjkljivost že v dramatizaciji, režija (K. Murari) pa tudi ni presegla tekstovne neprepričljivosti. Ivo Brešan: SLAVNOSTNA VEČERJA V POGREBNEM PODJETJU; rež. Franci Križaj; na sceni Bruno Baranovič, Anica Kumer, Borut Alujevič, Bogomir Veras, Jože Pristov, Miro Podjed, Iztok Valič; sez. 1984/85 Wycherleyeva komedija Podeželanka mi ostaja v spominu kot zanimiva uprizoritev pri nas še neuprizorjene igre. Povzročala je posamezne stilne probleme v postavitvi na oder (rež. F. Križaj), sicer pa nas je ob kulturnozgodovinski informaciji seznanila še z določenim tipom angleškega humorja. Posebni projekt te sezone je bila Jesihova komedija Pravopisna komisija. Posebni zato, ker jo je celjsko gledališče pripravilo v povezavi s Cankarjevim domom v Ljubljani. Predstave so se vrstile v Cankarjevem domu in v celjskem gledališču. Treba je pridati, da slaba akustika dvorane v Cankarjevem domu ni pomagala tej zelo na besedilu temelječi igri. Komedijo, ki je pisana v za Jesiha značilnem ludističnem stilu, je domiselno režiral Z. Sedlbauer. Na poseben način obravnavana sodobna slovenska problematika pri Jesihu se je posrečeno povezala z domačo klasiko, uprizorjeno z novih vidikov. Jesihovi komediji je namreč sledila uprizoritev Cankarjeve komedije Za narodov blagor (rež. V. Mo-derndorfer). Nove uprizoritve Cankarja vzbujajo običajno veliko zanimanje tako med vnetim gledališkim občinstvom kot pri gledaliških in književnih poznavalcih. Cankar je le naš dramski klasik in ob predstavah njegovih dram se ne merijo le umetniški dosežki novih gledaliških ustvarjalcev, ampak iščemo v njih tudi sodobno družbeno aktualizacijo. Gotovo sodi ravno komedija Za narodov blagor — ob Hlapcih, Kralju na Betajnovi in Pohujšanju v dolini šentflorjanski — med tiste tekste, ki najbolj omogočajo soočenje med Cankarjevim in našim časom. Splet proklamiranih idealov in političnih koristi kot temeljno osišče te igre je seveda življenjska stalnica in ne bežna časovna postavka, zatorej ohranja komedija Za narodov blagor svežino in aktualnost. V spominu mi je še celjska predstava te igre iz sezone 1966/67 (rež. M. Korun) ali pa svojska tržaška predstava iz sezone 1974/75 (rež. M. Uršič). Vsaka po svoje je prinesla izrazite nove zamisli in izpeljave. Isto bi mogel reči tudi za najnovejšo celjsko uprizoritev. Sezono je zaključila satirična komedija sodobnega hrvatskega avtorja Iva Brešana Slavnostna večerja v pogrebnem podjetju. Ta živahna igra s črnohu-mornimi elementi se je prav prilegla za dober in sproščen konec. Sploh velja pohvaliti skrb celjskega umetniškega vodstva (v tej sezoni ga je prevzel književnik Andrej Hieng) za uvrščanje del iz bližnjih jugoslovanskih književnosti na repertoar. Ob repertoarno dodajmo še osebno kroniko. Najprej je treba omeniti, da je igralka celjskega gledališča Mija Mencejeva prejela 1984 »nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za odlično kreacijo Pitiade v Terencijevem Evnuhu«. Nagrado Kulturne skupnosti občine Celje ob kulturnem prazniku slovenskega naroda je 1985 prejel Miro Podjed za pomembne umetniške dosežke v zadnjih dveh letih. Razveseljivima priznanjema pa se je pridružila žalost ob smrti Pavleta Jeršina, enega vodilnih igralcev celjskega gledališča v minulih 30 letih. Jeršin je prišel v SLG Celje leta 1953 in deloval v SLG do 1971. Za f Pavle Jeršin v »veseli zgodbi« Ferda Kozaka Kralj Matjaž krajši čas je odšel v mariborsko dramo, že v začetku 1973 pa se je vrnil v celjsko gledališče in tu ustvarjal do upokojitve 1976 in še po njej tja do leta 1983, ko ga je bolezen odtrgala od gledališkega odra. Jeršin je bil širok profil ljudskega igralca, ki se je enako uspešno uveljavljal v resnih kot v komičnih vlogah. Na prvi pogled se je zdel po nastopu, pojavi in glasu primernejši za vloge veljakov in imenitnikov (igral je npr. celjskega grofa Hermana II. kar v 3 igrah: v Kreftovih Celjskih grofih. Župančičevi Veroniki Deseniški in Rudolfovem Celjskem grofu na žrebcu). Med njegovimi komičnimi vlogami navedimo vsaj Švejka v Brechtovi igri Švejk v 2. svetovni vojni in Krjavlja v Jurčičevem in Inkretovem Desetem bratu. Bil je tudi Zois v Kreftovih Krajnskih komedijantih, Galileo Galilei v istoimenski Brechtovi drami, Grozd v Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Komar v Cankarjevih Hlapcih, župan Stockman v Ibsenovem Sovražniku ljudstva, Kralj v Gombrowiczevi drami Ivona, princesa Burgundije, Puntila v Brechtovi igri Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti, Zlodej v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski in še in še. Pavle Jeršin, soustvarjalec okoli 150 iger celjskega gledališča, bo živel še dalje v spominu gledalcev. Kot za vsakega ustvarjalca velja tudi za Jeršina znani Prešernov epitaf Korytku: Človeka smrt požanje, človeštva ne; naprej z njim, kar je storil zanje, živelo bo vselej. SEZONA 1985/86 Preidimo k sezoni 1985/86. Repertoar je bil sestavljen tehtno in premišljeno. Zvrstile so se po naslednjem vrstnem redu tele predstave: C. Fry: Gospa ne bo zgorela, E. Vos: Plešoči osliček, G. Feydeau: Bolha v ušesu, F. Lainšček: Samorastneži, J. Hristič: Savonarola in njegovi prijatelji. H. Ibsen: Gradbenik Solness. Sestava je bila karseda pisana: 1 sodobna slovenska drama —- krstna predstava (Lainšček), 1 sodobna srbska drama — slovenska premiera (Hristič), 4 dela iz svetovne književnosti — 1 holandska mladinska igra (Vos), angleška poetična komedija (Fry), francoska komedija (Feydeau) in norveška drama (Ibsen). Pravilna je usmeritev k sodobnosti, saj je najstarejša igra po nastanku s konca 19. stoletja (Ibsen), vse druge pa pripadajo 20. stoletju. Popolno ravnotežje je bilo med resnim in komičnim delom repertoarja (3 : 3). Gledali smo vrsto dobrih predstav. Kvaliteten vrh sezone je bila prejkone Feydeaujeva komedija Bolha v ušesu (rež. V. Moderndorfer). Feydeau, ta bri-ljantni francoski komediograf (1862—1921) je postal zadnja leta znova »moderen«. Res zna s pomočjo dobre režije in igre pridobiti izjemno pozornost gledalcev od začetka do konca svojih dovršeno grajenih iger. Celotni celjski igralski ansambel se je v tej igri razveseljivo razigral. Svetovno klasiko sta predstavljala še Ibsen in Frv. Kot Feydeau prihaja tudi Ibsen v zadnjem času spet češče na sporede gledališč. Že celjska predstava Sovražnika ljudstva (sezona 1969/70) je izkazala izrazito aktualnost tega avtorja. Tudi Gradbenik Solness (v režiji F. Križaja) je pritegnil s svojo psihološko problematiko stremljivega posameznika, njegovega vzpona in padca. Očarljiva poetična komedija C. Fryja Gospa ne bo zgorela (rež. D. Mlakar) s svojimi duhovitimi besednimi paradami spravlja izvajalce in gledalce v zagato: ali bolj prisluhniti tekstu ali slediti bolj teatraličnosti dogajanja. Feri Lainšček: SAMORASTNEŽI; rež. Franci Križaj; na sceni Iztok Valič, Jagoda Vajt, Anica Kumer, Igor Sancin, Jana Smid, Milada Kalezič, Bruno Baranovič, Borut Alujevič, Drago Kastelic; sez. 1985/86 Ljubko otroško igrico E. Vosa Plešoči osliček je pripravil režiser B. Kobal. Tako smo po dveh letih spet dobili posrečeno predstavo za otroke. Lainščkova drama Samorastneži (nekako nadaljevanje Prežihovih Sarno-rastnikov) je bila 300. premiera poklicnega celjskega gledališča. Umetniško su-gestivna drama (celo prvenec!) domačega avtorja o bratskih sporih na Slovenskem je bila prav primeren izbor za jubilej. Ne nazadnje je treba omeniti še kvalitetno dramo sodobnega srbskega dramatika Savonarola in njegovi prijatelji. To je primer drame, ki pod sliko realnih dogodkov iz 15. stoletja v Italiji nakazuje tudi sodobne probleme in dileme. Mikavno predstavo je režiral Z. Šedlbauer. Iz gledališke kronike je potrebno omeniti Borštnikovo odličje 1985 (za najbolj dognan odrski jezik za predstavo v celoti), ki ga je prejel ansambel SLG Celje za predstavo komedije Za narodov blagor. Borštnikovo diplomo 1985 za najbolj dognan odrski jezik posameznega igralca pa je prejel J. Bermež za vlogo dr. Grozda v predstavi iste igre. Ob kulturnem prazniku slovenskega naroda 1986 je dobil nagrado Kulturne skupnosti občine Celje igralec Borut Alujevič za vlogi Romaina Tournela v Feydeaujevi Bolhi v ušesu in za vlogo direktorja Murine v Brešanovi komediji Slavnostna večerja v pogrebnem podjetju. SEZONA 1986/87 Zadnja tu obravnavana sezona je bila z 8 premierami količinsko prav izstopajoča, prinesla pa je tudi vrsto razveseljivih kvalitetnih dosežkov. Potek premier je bil naslednji: W. Shakespeare: Kar hočete, V. Moderndorfer: Prilika o doktorju Josefu Mengeleju, O. Preussler — S. Potisk: Razbojnik Rogovilež (mladinska igra), M. Mikeln: Večerja v vili P., F. Durrenmatt: Zakon gospoda Mississippija, A. Strindberg: Sonata strahov, S. Mrožek: Emigranta, T. Partljič: Ščuka, da te kap. Sest od teh predstav je bilo uprizorjenih na matičnem celjskem odru, dve pa na komornih prizoriščih: Moderndorfer na gledališkem malem odru in Mrožek v celjskem lapidariju. Gledali smo 3 slovenske sodobne igre (vse tri so doživele krstno predstavo), ob te sodi še Potiskova dramatizacija Preusslerjeve povesti Razbojnik Rogovilež. Svetovno dramatiko so predstavljali: Shakespeare, Strindberg, Durrenmatt in Mrožek. Razmerje med domačo in tujo dramatiko je bilo tako izenačeno (4 : 4), enako je bilo razmerje med resnim in komičnim delom repertoarja. Očitna je popolna prevlada dramatike 20. stoletja, saj je le Shakespeare ostal izven nje (razmerje je tu 7 : 1). Kvalitetni vrh sezone vidim v nadvse izdelani uprizoritvi Strindbergove drame Sonata strahov (rež. D. Mlakar). Dragocena člena sezone sta bili tudi črna komedija F. Durrenmatta Zakon gospoda Mississippija (rež. B. Hieng) in Shakespearova komedija Kar hočete (rež. M. Korun). Mrožkova Emigranta je režiral I. Valič (v primernem prostoru celjskega lapidarija), igralsko pa sta se uveljavila M. Podjed in B. Veras. Mikelnovo igro Večer v vili P. sem že v kritiki označil za moralnopolitično meditacijo. To je konverzacijska igra, ki se predvsem ukvarja s sedanjim političnim trenutkom (podobno kot že igra istega avtorja Moralnopolitična kvalifikacija tov. Gobca). Vznemirljiva in usodna človeška vprašanja prinaša tudi igra V. Moderndorfer j a Prilika o doktorju Josefu Mengeleju. Partljičeva komedija Ščuka, da te kap prikupno nadaljuje linijo dveh uspešnih ščukinskih iger iz 70. let (Ščuke pa ni, O ne, ščuke pa ne). Partljič dokazuje tudi s to igro, da je pravzaprav kot komediograf v Sloveniji brez prave konkurence. Uspela mladinska igrica Preusslerja in Potiska (rež. M. Herzog) je sezoni dodala še izrazito dozo vesele radoživosti. Ob 300. premieri je izdalo celjsko gledališče lep zbornik, ki v besedni in slikovni dokumentaciji prikazuje obdobje od profesionalizacije 1951 do 1986. Žalostna vest leta 1986 je bila smrt vsestranskega slovenskega gledališčnika in kulturnika Bojana Štiha, ki je bil v obdobju 1970—1974 tudi upravnik in umetniški vodja celjskega gledališča. V septembru 1986 je SLG gostovalo v Češkoslovaški, in sicer z uspešnico sezone Feydeaujevo komedijo Bolha v ušesu. To je bila zamenjalna predstava za muzikal Nikola Šuhaj, ki ga je uprizorilo v Celju gledališče iz Uherskega Hradišta. Celjani so nastopili razen v Uherskem Hradištu še v Brnu. Jagoda Vajt, članica SLG Celje od 1984 do 1986, je prejela Borštnikovo nagrado 1986, namenjeno mladi igralki. Poročilo, ki ni prineslo podrobnejših statističnih podatkov o delu gledališča, je prišlo h koncu. Potrdilo je, da vzdržuje celjsko gledališče brez opaznih nihanj visoko kvalitetno raven. S tem pa bistveno prispeva h kulturni bogatitvi lastnega mesta in Slovenije v celoti. Preussler—Potisk: RAZBOJNIK ROGOVILEŽ; rež. Miran Herzog; na sceni Borut Alujevič, Drago Kastelic; sez. 1986/87 CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 73/76(497.12—119) »1985/1986« ALENKA DOMJAN LIKOVNI SALON CELJE KRONOLOŠKI PREGLED RAZSTAV IN NJIH KRATKA OZNAKA (1985—1986) (Nadaljevanje iz Celjskega zbornika 1985) 276. Jožef Muhovič (21. 12. 1984—10. 1. 1985). Razstavo slik, grafik, risb in prostorskih objektov mladega umetnika iz Rečice ob Savinji smo pripravili v sodelovanju z galerijo Zveze društva slovenskih likovnih umetnikov Ljubljana ter jo ob določenih časovnih intervalih dopolnili še s predstavo plesne skupine AKT v koreografiji Ane Vovk-Pezdir, scenografija in kostumografija pa je bila delo Jožefa Muhoviča. Njegova likovna ustvarjalnost je prežeta z razmišljanjem o človeku, njegovem notranjem in zunanjem svetu. S pomočjo risibe kot znaka, kot vizualne slutnje neke podobe, se odraža jedro razmišljujoče ideje. Kresna noč-ogenj, ki ohranja soncu moč, skrivnostne slutnje in želje, ki se porajajo ob plesu noči in ki nas spominjajo na besede velikega umetnika Vasilija Kandinskega: »Umetnost mora biti jezik, v katerem se skrivnost izraža skrivnostno«. Vabilo. Katalog smo izdali v sodelovanju z galerijo Zveze DSLU. Postavitev razstave Jožef Muhovič. Obiskovalcev 1368. 277. hois Cane (14. 1.—2. 2. 1985). Razstavo enega vodilnih predstavnikov sodobne francoske umetnosti, katerega obsežen ustvarjalni opus obsega slikarstvo, kiparstvo, grafiko in likovno teorijo, so nam posredovale Obalne galerije Piran, poleg Celja pa je bila razstava predstavljena še v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Celjska predstavitev je vsebovala le 41 eksponatov iz leta 1976—84 (celotna razstava 80 eksponatov), žal smo bili okrnjeni tudi za odlično študijsko platno Hotno Carnifex, katerega dimenzije (350 X 700 cm) niso dovoljevale njegove postavitve v prostorih Likovnega salona. Vabilo. Katalog so izdale Obalne galerije v ediciji Artes, poleg spremnega teksta je vseboval še izčrpen intervju Camdlle Saint Jacques z avtorjem o izvoru in vrednotenju sodobne umetnosti. Obiskovalcev 1072. Avtorica: Alenka Domjan, dipl. umet. zgod., kustos, Likovni salon Celje 15 Celjski zbornik 225 278. Franc Berneker (7. 2.—23. 2. 1985). Nosilec retrospektivne razstave velikega slovenskega kiparja Franca Bernekerja, ki je s svojim delom povezan tudi s Celjem, je bil Umetnostni paviljon Slovenj Gradec v sodelovanju z. Narodno galerijo Ljubljana. Ob počastitvi slovenskega kulturnega praznika srno v Likovnem salonu pripravili izbor iz te razstave (6 marmornih plastik in 14 bronastih ter 12 kaširanih fotografij). Kljub manjšemu številu razstavljenih del se je celjska publika vendarle seznanila z delčkom slovenskega kiparstva iz časa preloma dveh stoletij, s še vedno značilnim realističnim kiparstvom in nastajajočim nemirom v likovnem izrazoslovju, v katerega je Berneker vnesel rahle rodenovske impresionistične vplive in prefiinjene secesijske oblike. Vabilo. Katalog smo prevzeli v komisijsko prodajo. Plakat. Obiskovalcev 1632. Franc Berneker: Nagrobnik dr. Ivana Dečka na t. zv. okoliškem (slovenskem) pokopališču. Marmornata skala z izklesano bis.to. Deloma poškodovana, grob zanemarjen Dr. Ivan Dečko (1859—1908) narodni delavec, politik in organizator, soborec za slovensko gimnazijo v Celju (1895) 279. Nives Kavurič-Kurtovič (8. 3.-25. 3. 1985). Predstavitev dei pomembne hrvaške umetnice je bila osredotočena na slike »-pregrinjala« in risbe. V neskončnem prostoru dogajanja, z občutkom strahu in bolestnosti, se vpenja figura, ki se v svoji anatomski deformaciji vtaplja v prefiinjenem zamolklem koloritu. Vdanost moči usode, smrt in ponovno .rojstvo so oplemeniteni z izredno intuitivno slikarsko govorico v svojstveni nadrealistični manitri. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Zorana Kržišnika in Mete Gabršek Pro-senc. Postavitev rastave Prane Purg. Obiskovalcev 1426. 280. Boris Zaplatil (9. 4,—21. 4. 1985). Slikarsko razstavo mladega slovenskega umetnika smo pripravili v sodelovanju s šestimi jugoslovanskimi galerijami; v harmonično ubranem zaporedju slik in krpank je imela izreden odmev med mladimi gledalci. Njegovo slikarstvo izraža specifičen tip figuralike, koncepcija slike je simbolno in poetično naravnana, svojo vsebino pa črpa v magičnem prazgodovinskem in mitskem svetu. Intenzivni barvni kontrasti so usklajeni z ekspresivno pripoved-noiStjo, ki učinkuje izredno emocionalno in razpoloženjsko. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom B. Koviča je bil skupen vsem galerijam. Obiskovalcev 1086. 281. Ivan Lovrencič (23. 4.-9. 5. 1985). Z izjemno kvalitetno risbo in bogato pripovednostjo hrvaškega umetnika Ivana Lovrančiča smo se v Celju srečali prvikrat. Predstavil se je s tremi zaključenimi ciklusi »Polnočna lampa«, »Vrbova pisca!« in »Tiho žitje«, nastalimi med leti 1982—1984. Neizčrpnost njegove likovne fantazije je vsebinsko vezana na scenografijo gornjehrvaškega ambienta. Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Razstavnim salonom Rotovž iz Maribora. Vabilo. Zloženka s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 1171. 282. Mladi avstrijski štajerski umetniki (10. 5,—19. 5. 1985). Razstavo nam je posredoval Avstrijski kulturni institut iz Zagreba, na njej pa so bili zastopani najvidnejši predstavniki avstrijske likovne scene, katerih večina je svoje ime že uveljavila v evropskem prostoru. Sodelovali so: Erwin Bohatsch, Herbert Brandl, Alfred Klinkan, Alois Mosbachar, Alois Neuhold, Hannes Priesch, Hubert Schmalix, Wolfgang Wiedner in Erwin Wurm. Vabilo. Katalog s slovenskim prevodom. Obiskovalcev 830. 283. Kamila Volčanšek (24. 5.—8. 6. 1985). Morda zaradi večje publicitete in animacije v okviru vzgojnovarstvenih ustanov in šolsko mladino ter ne nazadnje zaradi mednarodne prireditve Mladinski pevski festival, v okviru katere smo razstavo tudi pripravili, je imela razstava mlade ilustratorke izreden odmev tako med mlajšimi, kot tudi starejšimi obiskovalci. Razstavljenih je bilo 10 knjižnih ilustracij, nastalih med leti 1978—1985. Kamila Volčanšek je izoblikovala svoj svet likovne pripovednosti, ki ga prilagaja svetu in občutju vsakič nove literarne predloge. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Janeza Lombergerja. Obiskovalcev 1594. 284. Karel Plemenitaš (14. 6.—29. 6. 1985). 21 slik v mešani tehniki na keramiki in 10 gi"afičnih listov, izbor iz ustvarjalnega opusa, nastalega med leti 1983— 1985, z osnovnim likovnim izrazilom linearnografičnih struktur, nam je predstavilo ustvarjalca Karla Plemenitaša. Zrnata ter tonsko usklajena površina z variacijami upodobitve makro-mikro sveta se je podredila predvsem estetskim vrednotam. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1050. 285. Anton Herman, Franc Purg, Jana Vizjak (18. 7.—3. 8. 1935). V okviru praznika občine Celje smo pripravili razstavo treh mladih celjskih likovnikov, ki vsebinsko sicer ni bila homogena tvorba, je pa nudila zanimiv vpogled v ustvarjalno sfero različnih umetniških osebnosti. Anton Herman se je predstavil z novim ciklusom večplastno oblikovano papirno maso, ki je imela značilnosti absolutne svobode gibanja, vrezovanja in prepletanja v nenavadne strukture s poudarkom na variacijah v zaporedju svetloba—senca—struktura. Kipar Franc Purg se je tokrat predstavil z risbo, ki deluje preko pike, pik in črt, v katerih mrežo je ulovil nepredvidljive poti notranjega vzgiba in z njimi odkril skladnost vizije in reali-tate. Z najnovejšimi deli je sodelovala tudi slikarka Jana Vizjak, ki je iz dvodimenzionalnega slikovnega polja prešla v tretjo dimenzijo, v volumen slikane plastike, ki je vsebinsko in kompozicijsko neločljivi del celote. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Alenke Domjan. Obiskovalcev 584. 286. Podobe novega nemškega slikarstva v risbi (6. 8.—24. 8. 1985). Razstavo so pripravile Obalne galerije Piran, na njej pa so sodelovali Peter Bommels, Walter Dahn, Michael Buthe, Jiri Georg Dokoupii, Siegfried Kaden, Hans Peter Adamski, Berd Zimmer, Gerhard Naschberger in Volker Tannert. Na razstavi smo se spogledovali z najsodobnejšimi tokovi nemškega slikarstva, kateremu daje dih veliki nemški umetnik Max Beckmann. Na prizorišču sodobne umetnosti, ko se je v 80-tih letih pojavilo divje slikarstvo z ostrimi barvnimi kontrasti in psihološko problematiko, je nastopil čas umirjanja. Umetniki se bolj posvečajo tematskim povezavam in novemu slikovnemu jeziku, ki ga črpajo iz neposrednega življenja, vendar pri interpretaciji le-ta ostane zaprt vase in ga doživljamo bolj kot osebno izkušnjo umetnika. Vabilo. Katalog so izdaie Obalne galerije Piran v Ediciji Artes s spremnim tekstom Jeannot L. Simmei in Andreja Medveda. Obiskovalcev 753. 287. Vojko Pogačar (5. 9.—21. 9. 1985). Jesenski program smo pričeli z razstavo mladega mariborskega umetnika Vojka Pogačarja. Širši izbor njegovih del sta sestavljali dve celoti: oblikovno klasično slikarstvo z izbrano vsebino (portret in akt) in slikarstvo v okviru novih tehnološko raziskovalnih smernic — kompjutorsko slikarstvo. Razstavo smo dopolnili z video projekcijo računalniškega slikarstva in demonstracijo le-te. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mitje Visočnika in Aleksandra Bassina. Plakat — avtor Vojko Pogačar. Obiskovalcev 1787. 288. Gabrijel Stupica (26. 9.—9. 10. 1985). Izjemna predstavitev enega najpomembnejših predstavnikov jugoslovanske sodobne umetnosti je zajemala najintimnejši del njegovega ustvarjalnega opusa — risbo, gvaš in akvarel iz let 1957— 1985. Stupičevo slikarstvo se nagiba k iracionalnim impulzom ter potenciranju subjektivizma. Površina njegovih slik je psihična opna, ki se vpenja v materialno strukturo notranjosti. Ne glede na nastanek del uvrščamo Gabrijela Stupico v post-modernistično obdobje. Vabilo. Katalog so izdale Obalne galerije Piran s spremnim tekstom Andreja Medveda. Obiskovalcev 2111. 289. Izbor jugoslovanske filmske scenografije (6. 11.—12. 11. 1985). V okviru Tedna domačega filma v Celju smo tokrat pripravili razstavo filmske scenografije, na kateri so sodelovali avtorji: iz Slovenije Niko Matul, Mirko Lipužič in Janez Kovič; iz Hrvaške Zelimir Zagotta in Zeljko Senečič; iz Srbije Mio-mir Denič, Veljko Despotovič in Miljen Kljakovič. Razstava je vsebovala fotografsko reproduciiran material, največ pa je bilo originalnih risb, akvarelov in gvašev. Scenografija, kot ena osnovnih komponent vizualne in likovne vsebine filma v celoti, je razmeroma malo znana kreativna disciplina. Zato želimo v okviru vsakoletne filmske prireditve v Celju predstaviti sopotne izrazne medije filma. V preteklih letih smo se dotaknili filmske maske in filmskega plakata, to pot pa scenografije. Vabilo. Katalog (kseroks) s spremnim tekstom Alenke Dornjan. Obiskovalcev 1530. 290. Alix Cleo Roubaud (14. 11.—28. 11. 1985). Razstavo nam je posredovala Kanadska ambasada iz Beograda, na njej pa je bilo predstavljenih 37 umetniških fotografij, nastalih med leti 1979—1983. V delih že pokojne umetnice je vidna želja po sekundarnem oplemenitenju fotografije, želja po slikarsko-umetniški vrednosti ter osebno poglobljenem izrazu. S pomočjo laboratorijskih posegov je potencirala naravne svetlobne kontraste v dramatične napetosti, z izluščevanjem nebistvenega in poudarjanjem pomembnega pa je dosegla izreden psihološki učinek. Vabilo. Zloženka. Plakat. Obiskovalcev 972. 291. Utrinek slovenske likovne tvornosti — Darilo za darilo (5. 12.—28. 12. 1985). Razstava je imela prodajni značaj, k sodelovanju pa smo povabili sedemdeset slovenskih likovnih ustvarjalcev, med njimi vse člane Društva likovnih umetnikov Celje, vendar se jih je odzvalo le 32. Zastopane so bile vse zvrsti likovne umetnosti (slikarstvo, grafika in mala plastika) različnih generacij, od starejše z že dozorelo ustvarjalno tvorbo do najmlajše, ki si z največjo prizadevnostjo utira pot in išče svojemu delu življenjske bližine. Razstava ni imela namena kritično poseči po nekem obdobju ali sredini, poudarjati razvojnih tendenc posameznih avtorjev ali sku- pin ali ovrednotiti strukturalnosti sodobne slovenske umetnosti. Želela je podati le ozek izsek podobe likovne ustvarjalnosti našega prostora in trenutka. Na razstavi so sodelovali Apollonio Zvest, Todorče Atanasov, Adi Arzenšek, Bogdan Borčič, Tone Demšar, Vasilije Četkorvič-Vaško, Štefan Galič, Anton Herman, Joža Horvat-Jaki, Stane Jagodic, Tone Lapajne, Avgust Lavrenčič, Vladimir Makuc, Franc Mesaric, Jožef Muhovič, Negovan Nemec, Franc Purg, Janez Pri stavec, Oton Poiak, Ratimir Pušelja, Anton Repnik, Jože Spacal, Viktor Sest, Tanja Spenko, Jože Subic, Klavdij Tutta, Konrad Topolovec, Jana Vizjak, Boris Zaplati!, Karel Zelenko, Alojz Zavolovšek in Vlasta Zorko. Vabila. Katalog z bruto- cenami je izšel že v mesecu novembru, tako da je imela širša celjska javnost vpogled v vsebino razstave že pred njenim piričetkom. Razstavo je obiskalo izjemno število obiskovalcev (3304), prodana pa je bila tretjina razstavnih eksponatov. Razstavo smo podnaslovili Darilo za darilo, kar pomeni, da je vsak kupec likovnega dela prejel ob nakupu še darilo Likovnega salona, umetniško grafiko akademske slikarke Jane Vizjakove. Utrinek slovenske likovne tvornosti.. Posnetek z otvoritve, december 1986. Foto: Viktor Berk, Celje Razstavno leto 1986 292. Tone Demšar (9. 1,—25. 1. 1986). Predstavili smo 10 kiparskih del iz žgane gline, nastal,ih v letih 1984, 1985, in študijske skice iz let 1972—1985. Razstava je tako po konceptu kot tudi vsebini vzbudila izredno zanimanje med publiko, kajti umetnik se je v svojem kontekstu dotaknil najbolj perečega vprašanja današnjega časa — človeške eksistence, momenta, ko stoji na robu propada in se sprašuje, ali mu bo dana moč premagati začarani krog sveta, ki ga je sam ustvaril. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Leva Menašeja. Obiskovalcev 1361. 293. Razstava Društva likovnih umetnikov Celje (5. 2.-22. 2. 1986). Na razstavi je sodelovalo 11 avtorjev (Vasilije Cetkovič-Vaško, Anton Herman, Joža Horvat-Jaki, Avgust Lavrenčič, Milan Lorenčak, Darinka Pavletič Lorenčak, Jožef Muhovič, Viktor Povše, Franc Purg, Ratimir Pušelja in Alojz Zavolovšek). Razstavo DLUC imamo v rednem programu vsaki dve leti in je vezana izključno na likovna dogajanja celjske regije. Z njo želimo aktualizirati najnovejša likovna sporočila posameznikov kot tudi celotno likovno sfero v Celju, ki proti ostalim slovenskim regijam po mladostniškem zagonu izredno zaostaja. Razstavo smo pripravili v okviru slovenskega kulturnega praznika, v mesecu juliju pa smo jo predstavili še v Gorenjskem muzeju Kranj v galeriji Mestne hiše. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlen Premšak. Obiskovalcev 2131. France Peršin, Dežnik je ostal sam, 1984. Akril 100 X 120, 294. France Peršin (27. 2—15. 3. 1986). Slikar starejše slovenske likovne generacije, ki se je predstavil z najnovejšim ciklusom, nastalim zadnjih šest let (16 akrilnih slik in 8 akvarelov). Njegovo slikarstvo se v svojem bistvu navezuje na upodabljanje pomenljivih artefaktov, ki ostajajo za »neko« civilizacijo. Posvetil se je simbolnemu videzu razpadajoče civilizacije, ki bo kot dragoceno gnojilo osnova »neke« nove kulture. Razstava ni imela posebnega odmeva med publiko, sicer pa je razmišljujoča tematika, posebno še, če gre za simbolno upodobitev, obiskovalcu prej breme kot pa sprostitev. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Ivana Sedeja. Obiskovalcev 1032. 295. Bogdan Borčič (20. 3.-5. 4. 1986). Prav tako hladno kot prejšnjo razstavo je sprejelo celjsko občinstvo odlično predstavitev najnovejših del umetnika starejše slovenske likovne generacije, ki se je predstavil z deli ZNAMENJA in OBJEKTI 1979—1983 (32 grafičnih listov in 18 objektov). Borčičevo ustvarjalno domišljijo so spodbudili »najdeni predmeti«, vendar je iz teh ustvaril »nov predmet« — umetniški izdelek z vsemi značilnostmi svojega osebnega in likovnega jezika. Le-ta izhaja iz kvalitet oblikovno strogo zasnovanega, a pomensko izredno bogatega jezika konceptualne umetnosti (iz zapisa spremnega teksta Mete Gabršek-Prosenc v katalogu k razstavi). Vabilo. Katalog. Obiskovalcev 1397. Razstavo smo prenesli še v galerijo Meduza v Kopru. 296. Marjan Remec (17. 4,—10. 5. 1986). Izbor del iz retrospektivne razstave (31 akvarelnih listov), ki jo je pripravil Razstavni salon Rotovž Maribor, je pirezen-tiral kronološki prerez desetletnega ustvarjanja mariborskega umetnika (1976—1986). Tematika v slikah Marjana Remca izhaja iz filozofsko naravnanega razmišljanja o evoluciji, rojevanju in smrti. Kot takšna dovoljuje tako ustvarjalcu kot gledalcu nepredvidljive domišljijske predstave, vezane na aluzivnost krajine in vpete figure v njej. Le redek gledalec je bil voljan izpreči se iz vsakdanje ujetosti in se ob pogledu na Remcev opus prepustiti senzibilnosti dogajanja. Vabilo. Katalog smo pripravili v sodelovanju z Razstavnim salonom Rotovž Maribor, spremni tekst Milojka Kline. Obiskovalcev 1369. 297. Aldo Spoldi — postmodernistični ostrzek (15. 5.—31. 5. 1986). Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran, Likovnim razstaviščem Rihard Jakopič Ljubljana in galerijo Artisticum Sarajevo. Zaradi premajhnih prostorskih možnosti smo razstavo okrnili, kljub temu pa smo predstavili najpomembnejša dela znanega italijanskega umetnika iz let 1980—1985. Njegova navidez sproščena likovna ustvarjalnost, ki se tesno navezuje na čas krize etične zavesti, je v svojskosti najras-nejši likovni spev, je sinteza sarkazma, nežnosti in igrivosti, pri čemer je težko razkriti, ali gre za črni ali beli humor. Vabilo. Katalog so izdale Obalne galerije Piran s spremnim tekstom Renata Berillija. Obiskovalcev 1050. 298. Finski plakat (5. 6.—25. 6. 1986). Na ogled je bila pregledna razstava finskega grafičnega oblikovanja s področja plakata, ki so jo pripravile Obalne galerije Piran; pri pripravi sta sodelovala tudi Cankarjev dom Ljubljana in Likovni salon Celje. Na razstavi se je predstavilo 13 finskih oblikovalcev z 51 deli (turistični, sociološki, propagandno komercialni, športni in kulturni plakat). Najstarejše delo na razstavi je bil plakat že pokojnega umetnika Ael Gallena-Kallele iz leta 1907, ostali pa so nastali v povojnem obdobju, večina po šestdesetih letih (Jorma Hautala, Erik Brunn. Kjost Variš, Jakka Veistola, Heli Hiltunen, Urpo Huhtanen, Erkki Ruuhinein, Kai Kujasalo, Kari Pippo in Kari Torkler). Turistični del plakatov smo prenesli v atrij Turističnega društva Celje. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Erkki Ruuhinea. Obiskovalcev 1892. 299. Avgust Lavrenčič (30. 6.—26. 7. 1986). Razstavo smo pripravili izven rednega programa, v okviru mednarodnega kulturno-zgodovinskega simpozija, ki je bil v tem času v Celju, in v sodelovanju z Univerzo v Mariboru. Razstava je bila kronološko koncipirana, predstavljenih je bilo 14 slik v olju iz let 1973—1986 z zanje zna-člino pomensko in razmišljujooo tematiko. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlen Premšak. Obiskovalcev 1656. Aldo Spoldi — Postmodernistični Ostržek. Umetnik v ateljeju, 1985. 300. Toviaž Gorjup (7. 8.-24. 8. 1986). Razstavo smo pripravili v okviru poletnih kulturnih prireditev, prezentirali pa smo dela, nastala po letu 1980, torej likovni opus, ki je nastal po njegovi prvi predstavitvi v Celju. Sledili smo kontinuiranemu in zanimivemu razvoju odslikavanja materialov, ki nas obdajajo: od čevlja kot simbola gibanja, nog, ki osvajalsko grabijo tla pod seboj, do razgibane figuralike, ki se tematsko navezuje na izročilo antične mitologije. Vabilo. Katalog smo prevzeli od Mestne galerije Ljubljana, spremni tekst Zoran Kržišnik. Obiskovalcev 869. 301. Karin Azad (28. 8,—17. 9. 1986). Nosilec razstave je bil Likovni salon Celje, posredovali pa smo jo še v galerijo Meblo Nova Gorica in Malo galerijo Sežana. Karim Azad, sicer po rodu iz Iraka, kjer je končal tudi študij slikarstva, nadaljeval pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, se je s svojim delom vpel v slovenski likovni prostor. Njegovo slikarstvo je tesno vezano na matični kulturni prostor, ki se kaže predvsem v barvitosti in kaligrafiji, hkrati pa se prepleta z evropskim modernizmom. Ciklus »O ženskah«, predstavljen na razstavi, izžareva radoživost in slikarsko svežino, na drugi strani pa posega po ključnem vprašanju — vlogi ženske v družhi skozi luč vzhodnjaške tradicije. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Braneta Koviča Obiskovalcev 1666. 302. Josip Diminič (18. 9.-7. 10. 1986). Josip Diminič je eden najpomembnejših jugoslovanskih kiparjev, predstavil pa se je s ciklusom PTICE, nastalim med leti 1980—1985. Ciklus Ptice pomeni novo stopnjo v njegovi izredno kultivirani plastični formi. V njem je oblikoval izredno osebno noto, lahkotno, igrivo in do skrajnosti sproščeno plastiko; vsebinsko enostavno, hkrati pa neskončno pripovedno. Preproste arhetipslke oblike, ki v svojem izvoru nikoli ne usahnejo, pripadajo prazgodovinski družbi in civilizaciji prihodnosti. Izredno zanimivo postavitev plastik v prostoru so dopolnjevale še skice, risbe n grafike, tematsko navezujoče se na ciklus Ptic. Vabilo. Katalog prevzeli od Obalnih galerij Piran, spremni tekst Andrej Medved in Ive Simat Banov. Obiskovalcev 1603. Josip Diminič, Človekova, greš, višina 35 cm, 1984. Leon Kopore, Trubarjev sen 1985, ol. pl. 120 X 60. 303. Leon Koporc (9. 10,—25. 10. 1986). Slikar starejše slovenske likovne generacije se je v prostorih likovnega salona Celje ponovno predstavil po 11 letih. Uvrščamo ga med predstavnike nadrealistične umetniške smeri. Svoj likovni izraz gradi predvsem na odličnem risarskem znanju in bogati barvni paleti, ki včasih postane celo predimenzioniran del celote. Iz njegovih slik izžareva fantastičen, sanjski svet, ki mu daje neizčrpne možnosti osebnega poetičnega izpovedovanja. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Janeza Mesesnela Razstavo smo posredovali v Paviljon Dušana Kvedira v Ptuj. Obiskovalcev 1625. 304. Prerez slovenskega risanega filma (3. 11,—22. 11. 1986). Razstava je bila takorekoč krstna uprizoritev tovrstne likovne zvrsti, pripravili pa smo jo v okviru Tedna domačega filma v Celju. Na razstavi je sodelovalo 7 avtorjev, od prvih začetkov v šestdesetih letih, ko je v slovenskem ,prostoru zaoral prvo brazdo MIKI MU-STER. Zal so originali prvih filmov izgubljeni, zato smo tega, za naš razvoj risanega filma pomembnega avtorja predstavili samo z informativnimi, kasneje nastalimi originali, osnutki za filme, ki so doživeli režijo in projekcijo v tujini.. Kronološko so si sledili avtorji: Koni Steinbaher, ki je skupaj z Emilom Zonto in Janezom Marinškom stopil na oder tega medija konec šestdesetih let. Koni Steinbaher kontinuirano deluje na tem področju vse do danes. V začetku sedemdesetih let pa se mu pridruži slikar Jaka Judnič, ki pa se je kasneje preusmeril na področje televizijskih vizualnih komunikacij. Konec sedemdesetih let se medij risanega filma še vedno razvija samo v okviru posameznikov, entuziastov, ki so se kljub slabemu posluhu za to' zvrst medija producentov in TV odločili nadaljevati pot začetnika Mikija Mustira. Pojavi se ime Bojan Jure, ki je vnesel v to zvrst poseben način izražanja, v osemdesetih letih pa se mu priključijo še mlajši kolegi: Milan Erič, Zvonko Coh, Boris Benčič in Marjan Manček. Razstava je doživela izreden odmev med javnostjo, obiskalo jo je 3505 ljubiteljev likovne umetnosti. V okviru likovne predstavitve pa smo predvajali tudi nekaj video projekcij risanih filmov, katerih originali so bili razstavljeni na razstavi. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Ivana Sedeja in Toneta Račkega, ki sta poleg Bojana Jurca in Alenke D0mjan sodelovala pri pripravi celotne razstave. 305. Utrinek slovenske likovne tvornosti (25. 11 —20. 12. 1986). Darilo za darilo. Po uspeli akciji prodajne razstave v lanskem letu smo jo v letošnjem letu ponovili, Na njej so sodelovali naslednji ustvarjalci: Bogdan Cobal, Tone Demšar, Jelka Flis, Štefan Hauko, Slavko Kores, Tone Lapajne, Milan Lorenčak, Jožef Muhovlč, Franc Novimc, Darinka Pavletič Lorenčak, Janez Pristavec, Irena Spendl. Zlatko Gnezda, Jože Denko, Zdenko Huzjan, Zmago Posega, Franc Mesarič, Ivo Prančič, Ratimir Pušelja, Brane Sever, Alenka Sotleir, Jože Spacal, Jože Subic, Franc Golob Lojze Zavolovšek, Miroslav Kugler, Dana Kočica, Janez Knez, Jana Vizjak in Franc Purg. Letošnje darilo Likovnega salona je bila grafika akad. slikarja Franca Mesariča. Razstavo smo zasnovali na osnovi lanskoletnega koncepta, prav tako smo izdali posebna vabila in katalog, ki je poleg osnovnih biografskih podatkov avtorjev in razstavljenih del ter cen slik vseboval še po eno reproducirano delo posameznih avtorjev. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlen Premšak. Obiskovalcev 2718. CELJSKI ZBORNIK 1987 UDK: 75.047.1:069(497.12—119) MILENA MOŠKON JOSEF LIPPERT V MUZEJSKI ZBIRKI CELJSKIH VEDUT Proslave ob stoletnici muzeja v Celju 12. oktobra 1982 se je udeležil tudi gospod Kurt Miiller, lastnik galerije in kabineta za grafično umetnost 16.—19. stoletja v Švici. Ob tej priložnosti je muzeju poklonil nekaj vedutnih upodobitev s celjskega območja. Z darilom je Kurt Miiller obogatil zbirko celjskih vedut ki je priključena sloveči Celjski zbirki starih grafik v Pokrajinskem muzeju. Kurt Miiller, dolgoletni gost Zdravilišča Rogaška Slatina, je donator petdesetih tematsko urejenih grafičnih zbirk in pobudnik ustanovitve Muzeja grafične umetnosti 16.—19. stoletja v sklopu Zdravilišča Rogaška Slatina, ki je bil za javnost odprt 3. julija 1985 v Rogaški Slatini z občasno razstavo 150 grafik izbranih iz vseh petdesetih darovanih zbirk. Dogovori in priprave v zvezi z donacijo grafičnih zbirk, ki jih je Kurt Miiller namenil Zdravilišču Rogaška Slatina, so trajale več let in nekaj listov, zlasti vedut Rogaške Slatine je bilo razstavljenih in poklonjenih zdravilišču že med samimi pripravami za ureditev muzeja. Tudi celjskemu muzeju je Kurt Miiller že leta 1971 posredoval dve veduti Celja.1 Pri pripravah za muzej v Rogaški Slatini sem sodelovala vrsto let. Na pobudo zdravilišča in željo Kurta Mullerja sem si leta 1975 informativno ogledala Miiller j ev grafični fond v Švici, se seznanila z njegovim bogastvom, načinom ureditve in drugim. Kurt Miiller mi je takrat pokazal tudi zbirko risb in akvarelov s signaturo J. Lippert in letnicami, ki so označevale čas nastanka v tretji četrtini preteklega stoletja. Številni akvareli tega avtorja so ponazarjali slikovite motive iz Benetk in drugod, mene pa so najbolj zanimale upodobitve slovenskih krajev, naših spomeniških stavb, arhitekturnih posameznosti in raznih drugih zanimivosti. Največ skic in akvarelov iz Slovenije, ki so bili ohranjeni v Mtillerjevi zbirki je bilo narejenih prav na Celjskem. To gradivo me je takrat izredno navdušilo, tako z dokumentarnih vidikov kot tudi z ozirom na likovne dosežke, značilne za tedanji način predstavljanja arhitekturnih značilnosti in obravnava drugih, pri nas zapaženih motivov. Kurtu Miiller ju sem pojasnila, da Lippert pri nas še ni poznan kot vedutist v čigar opus bi bile vključene tudi risbe in akvareli z naših krajev in da bi bila zbirka vedut v celjskem muzeju bo- Avtorica: Milena Moškon, dipl. umet. zgod., muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Celje gatejša in zanimivejša, če bi lahko pridobila katero izmed Lippertovih upodobitev. Kurt Miiller se je kasneje velikodušno odločil sam in počastil stoletni jubilej muzeja z darilom Lippertovih del, ki so nastala na Celjskem. Za donacijo se mu v imenu muzeja ponovno zahvaljujem. Kurt Muller je poklonil muzeju 9 listov iz skicirke, 1 samostojno risbo in 6 akvarelov. Avtor skic, risbe in akvarelov je Josef Ritter von Lippert.2' 3 Bil je arhitekt, rojen 1826 leta v romunskem mestu Arad, umrl pa je leta 1902 v Gutensteinu pri Wiener Neustadtu. Umetnostno izobrazbo je pridobil na dunajski akademiji za likovno umetnost. Bil je učenec arhitekta in arhitekturnega slikarja Leopolda Ernsta,4 ki je sredi preteklega stoletja vodil restavratorska dela v cerkvi sv. Štefana na Dunaju, pri kateri je sodeloval tudi Josef Lippert. V glavnem pa je Lippert v tistem času risal in dokumentiral srednjeveške stavbne spomenike. Nekatere njegove upodobitve ilustrirajo razprave dunajskih konservatorjev v Mitteilungen der k. k. Zentralkomission fiir Erforschung und Erhaltung der kunst. und hist. Denkmale. Ob razpravi Karla Weissa leta 1859, ki obravnava zagrebško katedralo, so objavljene risbe Josefa Lipperta z navedbo, da so bile te točne risbe narejene poleti 1858. Kot arhitekt je Josef Lippert deloval samostojno pri obnovah več cerkvenih spomenikov (Olomouc, Gyor, Sopron, Bratislava itd.), ustvaril pa je tudi nekaj novih zgradb (Esztergom, Buda). Lippert je znan tudi kot avtor osnutkov za izdelavo cerkvenega posodja, zlasti monštranc in kelihov. Med njegovimi deli, zbranimi v Mtillerjevi zbirki leta 1975, izstopajo najbolj akvareli z beneškimi motivi, ki predstavljajo kakovostne in vredne likovne dosežke. Kot vse kaže se je Josef Lippert mudil na Celjskem večkrat, zanimali pa so ga tudi na tem območju predvsem srednjeveški stavbni spomeniki, saj je le tu in tam likovno zabeležil kakšno pokrajinsko ali etnografsko zanimivost. Po datumih na listih iz skicirke je bil Lippert na Celjskem leta 1852 in to najprej v Zički kartuziji (7. in 11. junija), nato v Celju (12. junija), potem v Solčavi (19. in 20. junija), v Savinjski dolini (24. junija), v Laškem (26. junija), Jurkloštru (27. junija) in na Planini pri Sevnici (30. junija). Verjetno si je v zvezi s potjo v Zičko kartuzijo ogledal Spitalič, iz Celja pa še Svetino. Skice na listih dokazujejo, da je bil tudi v toplicah pri Novem mestu in pri Cerkniškem jezeru. Po datacijah na akvarelih pa vse kaže, da je bil Lippert v Zički kartuziji lahko tudi v letih 1853, 1854 in 28. junija 1856, na Svetini 30. maja 1854 in Ptujski gori 22. junija 1858. Z ozirom na bogato srednjeveško stavbno dediščino v Sloveniji lahko domnevamo, da niso bila v Muller j evi zbirki ohranjena vsa dela, ki jih je Josef Lippert uresničil pri nas, saj je skoraj nemogoče, da bi ga n. pr. v Celju zanimale le nekatere posameznosti v Marijini kapeli, da bi celjskemu Staremu gradu namenil le eno bežno skico in da bi na Ptujski gori upodobil samo Celjski oltar. Bodoče raziskave delovanja Josefa Lipperta bodo prav gotovo prispevale več novih podatkov o njegovem zanimanju za ostaline srednjeveške arhitekture na Celjskem in še kje drugje v Sloveniji. Darilo Kurta Miillerja pa je že zdaj zanimiv doprinos obstoječemu likovnemu in dokumentacijskemu gradivu v celjskem muzeju, ki opozarja na marsikaj, zlasti še na doslej pri nas neznanega, a vsekakor renomiranega arhitekturnega risarja in tudi mikavnega vedutnega slikarja. LISTI IZ SKICIRKE (papir, svinčnik, 19,6 X 26,2 cm, sign. in dat. 7.—30. VI. 1852, inv. št.: G/VI, 154—162) Zička kartuzija Pogled na samostanski kompleks s severovzhoda in skice raznih detajlov cerkvene arhitekture. Pokopališka kapela s severozahoda, ostaline Otokarjeve kapele, nekaj arh. detajlov, v rokopisu navedeni osnovni zgodovinski podatki in vzhodni del cerkve z oknom. Špitalič Razne podrobnosti cerkvene arhitekture in skica kipa stoječe ženske figure. Celje Razvaline Starega gradu s severa. Detajli iz kapele Žalostne matere božje v opatijiski cerkvi: baldahin s kipom sv. Pavla na konzoli v obliki golohradega obraza z listnim vencem, baldahin s kipom sv. Simona na konzoli s klečečim menihom, konzola z nojem in mladičema in drugo. Konzoli (fantastična krilata figura, rjoveči lev), sedilije z leve strani, tloris Marijine kapele. Nagrobnik Sigmiunda Schrotta, Andreja Hohenbarterja in škofa Hermana. Svetina Pogled na Marijino cerkev s pokopališčem s severa, tloris cerkve, siklepmiki in drugo. josef Lippert: Svetina — cerkvena zunanjščina s tlorisom in arh. detajli; risba iz skicirke, junij 1852 Foto: Viktor Berk Solčava Pogled na Solčavo z domačijo, cerkvenim stolpom in Raduho v ozadju. Tloris cerkve in različne posameznosti cerkvene arhitekture. Severni vhod v cerkev in pročelje hiše. Savinjska dolina Slap s stoječo moško figuro. Velika skala ob drevesu. Laško Antični relief na kaplamiji in detajl cerkvene arhitekture. Planina pri Sevnici Grad s cerkvenim stolpom desno, predstavljen je pa tudi vezani kozolec s slamnato streho in nekaj arh. detajlov. Dodana je še stran lista s skico ležečega antičnega leva (zdaj v Rimskih Toplicah), drevesoma, srednjeveško konzolo in kipelno veho na sodu. Poleg navedenega so skicirani motivi srednjeveških arh. detajlov iz cerkve v toplicah blizu Novega mesta in stoječa moška figura — ribič s Cerkniškega jezera. SAMOSTOJNA RISBA Jurklošter Strešni stolpič kartuzijanske cerkve, papir, svinčnik in delno akvarel sign • J. Lippert, 27. VI. 1852, 30 X 23,4 cm, inv. št.: G/VI—163. AKVARELI Žička kartuzija c/99/tGkno na zahodni fasadi cerkve, 27,5 X 19,7 cm, sign.: J. Lippert 1853, inv. št.: S/324 — na hrbtni strani skiciran prerez cerkvene ladje (svinčnik). q Pokopališka kapela s sončno uro, 32 X 23,5 cm, sign.: J. Lippert 1854, inv. št.: • odane smernice za bodoči razvoj letalstva ter poudarjene napake starega Aerokluba. Predvsem se je pokazalo veliko zanimanje mladih za letalski šport, ki pa takrat to še ni bil. Obe fizkulturni društvi sta pridobivali svoje člane v glavnem z osebno agitacijo v celjskih tovarnah in ustanovah ter med srednješolsko mladino, kar velja zlasti še za TD Celje. 2e v začetku leta 1946 se začne močno uveljavljati TD Teharje, predvsem v atletiki. Drugo povojno leto je Celju prineslo že prve rekorderje in državne repre-zantante. Slava Deržek je postala državni rekorder v peteroboju za ženske, atleti so se udeležili balkanskih iger v Tirani. Sloves atletike v Celju pa je razširil Olimpov Fizkulturni glasnik, ki je z reportažami o atletskih prireditvah in s strokovnimi članki o atletiki kmalu pridobil širok krog bralcev tudi izven celjskega okrožja. Pomlad 1946 je prinesla prva množična tekmovanja, ki so potekala po celi Jugoslaviji. 2e 7. aprila je bil tek čez drn in strn po vsej Jugoslaviji, od koder so prihajala poročila o množični udeležbi. V Celju se je kljub dežju pred Domom ljudske prosvete zbralo preko 2000 ljudi, ki so v povorki z dvema godbama, konjeniki, motoristi in s transparenti v rokah, odšli proti Olimpovemu igrišču. Festival 1946 — Mimohod nogometašev z nogometnimi sodniki na čelu: Mirko Pre-singar (sekretar Zveze nogometnih sodnikov v Celju), za njim od leve proti desni Janko Vagner, Viktor Stojkovič, Alfred Flis in Fran jo Orel Mimohod šahistov, na čelu dipl. ing. Fran Lah Tek je popolnoma uspel in ob koncu so se vsi udeleženci ponovno zbrali v po-vorki in se vračali iz Gaberja proti poslopju Okrajnega odbora, kjer sta zbranim spregovorila v imenu Okrožnega fizkulturnega odbora predsednik Karel JUG in v imenu vojske poročnik Milan PAVlSlC. Z mesecem majem so se pričeli odvijati atletski mitingi. Prvi je bil že 12. maja, na njem je bil dosežen slovenski rekord v teku na 800 m Marije Zamude iz TD Olimp; dosegla je čas 234,3, ki pa ga je že v istem letu sama izboljšala. 2e ta prvi miting je pokazal sadove množičnega delovanja društev, saj se je tekmovanja udeležilo 108 tekmovalcev in tekmovalk iz devetih društev. Zabeležili smo še naslednje rezultate: republiški rekordi: Vojko Ferluga — tek na 400 m z zaprekami, Mirko Polutnik — tek na 1500 m, Ljubo Zgalin — skok v višino s 181 cm, Edi Gole — met diska, Alma Butia — tek na 200 m, ter štafeta 4 X 60 m — Majcen, Črepinšek, Posinek in Gradišar. V poletnih mesecih se je odvijalo prvenstvo LRS v mnogobojih na igrišču Olimpa, v Pečovniku pa so do septembra uredili teren za streljanje, na katerem je bilo okrožno prvenstvo. Prvak je postal Franc Lužnik, FD Celje, v streljanju na tarčo, in Mišo Jezernik v hitrostnem streljanju. Razživel se je tudi tenis, ko so obnovili igrišča v parku in začeli prirejati tekmovanja mladinskih dvojic. Festival 1946 — nastop na bradlji Da bi vzgajali vsestransko razvite fizkulturnike in krepili množičnost, so v Celju izpeljali anketo o graditvi plavalnega bazena. Nezdrava in dokaj plitva Savinja ni mogla dajati pogojev za razvoj plavalcev. Pomembnost plavanja za nemoten, zdrav razvoj mladine, je rodila pobudo za gradnjo plavalnega bazena na levem bregu Savinje, na Rajerjevem posestvu. Anketa je uspela, še več: po vsestranski razpravi so Celjani ugotovili, da je bazen potreben že zaradi same prometne lege Celja na poti med Mariborom in Ljubljano. Lega bazena bo v neposredni bližini Gimnazije in bo vedno na razpolago mladini, ki ni vešča plavanja. Tako so opravili tudi že zakoličenje bazena v izmerah 25 X 18 m, izkop pa so prepustili pripadnikom vojske. Ob istem času je potekal tudi poziv za izgraanjo skakalnice v Mestnem parku, ki je bila dograjena prej kot bazen. Vaditeljski tečaj 1948. Od leve proti desni sedijo: Konrad Grilec, Rudi Peperko, Majda Zorko, Tone Grobelnik, Pavle Božič Dve leti togega administrativnega dela sta pokazali, da je treba korigirati način dela. V ospredju je bilo še vedno tekmovanje za značko ZREN (Za republiko naprej) —- akcija za vsestransko množičnost. Načelo akcije je bilo, da mora biti vsak fizkulturnik zelo prožen, kajti končni celj vsake fizkulture je pridobitev rednih delovnih navad in trajno privzgojene fizkulturne aktivnosti. Z ustanovitvijo* novega sindikalnega fizkulturnega društva KLADIVAR v letu 1947 so bile dane možnosti za novo organizacijo in krepitev posameznih panog, še posebej atletike. Sedež novega društva je bil v domu** na Mariborski cesti. Predsednik društva je bil Andrej Svetek, tajnik pa Viljem Spat. Fizkul-turno društvo Kladivar je imelo v letu 1947 dvanajst fizkulturnih aktivov, štelo pa je 1700 članov. Med njimi je bilo kar 239 podmladka, 220 pa prijateljev društva. Po tem letu pa je začelo veliko članov zapuščati društvo. Med njimi jih je bilo največ iz vrst delavstva v Gaberju. Na drugi strani pa je društvo pridobilo na kvaliteti, a zamrlo je prostovoljno delo, propaganda in reklama je močno upadla, saj niti v šasopisih ni več zaslediti poročil o športnih dogajanjih. Strokovno poročilo SFD Kladivar za leto 1947 ni razveseljivo. Za osnovno telesno vzgojo je imelo na razpolago komaj deset vaditeljev večinoma starega kova, * Po združitvi obeh celjskih fizkulturnih društev ** Bivši Sokolski dom, danes TVD Partizan Gaberje mladi so bili še nepripravljeni. Za vadbo so imeli na razpolago štiri telovadnice v zelo slabem stanju, štiri igrišča za skupinski šport in eno strelišče, ki pa ga je zasedla vojska. Vseeno so vse leto potekale športne manifestacije: od spomladanskega krosa, prvomajske parade do kvalitetnih atletskih mitingov. V novem društvu je vodstvo atletske sekcije prevzel Fedor Gradišnik. Z združitvijo društev pridobljeni organizacijski kader je uredil odnose v sekciji, novi prijemi pri vključevanju pa so privedli vrsto novih aktivnih atletov. Vzorno organizirano slovensko prvenstvo ter ohranjene in usposobljene naprave na stadionu Boris Kidrič v Cretu so bile odločilne prednosti, da so v Celju organizirali taborjenje najboljših jugoslovanskih atletov in atletinj. SFD Kladivar so poverili organizacijo III. povojnega prvenstva FLRJ v atletiki, na katerem "Šo prvič nastopih atleti in atletinje — posamezniki kot pripadniki svojih društev in ne kot reprezentanti republik. Doseženi so bili odlični rezultati. Vinko Pre-log je v krosu v Osijeku osvojil državno prvenstvo, prvi mednarodni uspeh je prinesla Alma Butia z odličnim tekom na 100 m na prvenstvu Balkana. Atletinje SFD Kladivar so zabeležile prvo kolektivno zmago, ko so postale državne prvakinje. Notranjost telovadnice bivšega Sokolskega doma v Gaberju Slava Deržek, rekorderka FLRJ 1947 (Zagreb) v metu kopja Nastopi leto 1948, ki pomeni veliko prelomnico v celjskem športu. Vsa leta od osvoboditve naprej so se bojevali s finančnimi težavami ter drugimi problemi. Atletika je bila med redkimi dejavnostmi, ki je imela več kot povprečne pogoje za nemoten razvoj na Kidričevem stadionu v Cretu. Poleg atletske steze so imeli na razpolago še garderobe, bazen, kopalnice, park ... 13. julija je prišlo brzojavno sporočilo o prenehanju vseh vadb na stadionu, (državna olimpijska reprezentanca se je ravno pripravljala na prvo povojno olimpiado v Londonu), saj bo na tem mestu zgrajena tovarna organskih barvil, današnja Cinkarna, prva te vrste v Jugoslaviji. Celjski atleti so se zatekli na Glazijo, kjer so jih nogometaši z razumevanjem sprejeli. Demontaža Kidričevega igrišča ter usposobitev Glazije za atletska tekmovanja je bila izvedena v rekordnem času 11 dni, večinoma s prostovoljnim delom. Nujno potrebne so bile tudi nove garderobe, nova tribuna in novo igrišče za košarko, zato so se vsi člani lotili dela ter v 708 urah prostovoljnega dela zgradili tribune iz lesa, ki so ga dobili na Kidričevem stadionu in tako iz stare tribune zgradili novo. Z zapuščenega igrišča na Ložnici so prenesli leseno garderobo, jo popravili in namestili na Glaziji. Igrišče za košarko pa so člani košarkarske sekcije zgradili s pomočjo mladine v 206 urah, pri čemer so nasuli 41,5 m3 ogorkov. 2e 23. avgusta so v Celju prvič izvedli mednarodno prireditev. V goste so povabili ekipo iz Češkoslovaške, ki so jo domače atletinje premagale. Največji kolektivni uspeh je poverjeništvo za atletiko doseglo z zmago v tekmovanju 36 društev za naslov državnega prvaka v atletiki za leto 1948. Žalostno je iz letnega poročila razbrati, da so si naslov priborili v izposojeni opremi, ki je bila celo različna. Velika večina članov je bila sindikalistov (kar 74 %), ostali pa mladinci, od katerih je bila večina učencev v gospodarstvu. Zato je bil Gospodarski svet SŠD Kladivar (po reorganizaciji fizkulturnih društev v telovadna in športna) primoran vložiti sredstva ne samo v izgradnjo novih objektov, temveč tudi v nabavo rekvizitov in opreme. Vedno bolj nemogoči pogoji za vadbo in tekmovanja vseh športnih panog na Glaziji so narekovali nujen pričetek gradnje novega stadiona. Svoje mesto naj bi dobil med Stritarjevo in Kersnikovo ulico. Društveni člani so po dogovoru demontirali nekatere objekte na Kidričevem stadionu, predvsem ograje in vodovodne cevi. Na zemljišču pa so med tem že polagali cementne robnike za tekališče in ostale naprave po načrtih Fedorja Gradišnika, medtem ko je načrt za garderobe in tribuno izdelal Dolfe Presinger. Do leta 1948 Celje tudi ni imelo modernega drsališča, kar je oviralo razvoj drsalnega športa, še bolj pa uvajanje hokeja na ledu, ki je bil v Celju skoraj neznan. V drsalne namene je do tedaj služilo opuščeno teniško igrišče v Mestnem parku, ki pa je bilo zaradi svojih majhnih dimenzij in slabe garderobe neuporabno za hokej. Po načrtu ing. Bloudka so povečali obstoječe drsališče in garderobe ter modernizirali elektrifikacijo novega velikega prostora. Novo drsališče je merilo 40 X 60 m, z garderobami posebej za ženske in za moške. Narejena je bila razsvetljava 6 m nad drsalno površino. V Mestnem parku je bila tega leta dograjena tudi skakalnica, ki so jo s prostovoljnim delom pričeli graditvi že v letu 1947. Potrebno je bilo popraviti še doskočišče ter most, ki so ga čez zimo spravili. Organizacija fizkulture v Celju je pridobila zlasti z zaposlitvijo profesionalnega referenta pri OOS. Takoj se je na novo formirala komisija za fizkulturo v naslednjem sestavu: Karel Jug, predsednik SŠD Kladivar, Franc Pipan, predsednik Šahovskega društva, Tine Orel, predsednik Planinskega društva, Tone Grobelnik, načelnik OTO, Mirko Mejavšek, odbornik strelskega društva, Ciril Ilovar, odbornik TD Celje I, Ivan Stavbe, odbornik TD Celje II, Anton Koražija, referent kovinarjev, Jaro Furlan, referent grafičarjev, Jože Uršič, referent kem. industrije ter Rafko Skale, referent Cinkarne. Ce ponovno pogledamo v društvena poročila, razberemo, da je bila množičnost še vedno največja v lahkoatletiki s 106 člani, sledi nogomet z 72 člani, kegljanje z 54 člani, odbojka z 38 člani, po 29 članov imata šah in drsanje, 27 članov košarka, 25 sabljanje, namizni tenis 18, smučanje 19, tenis 14, pa še streljanje 10 članov in kolesarstvo 9. Vsa društva so delovala z minimalnimi finančnimi sredstvi in zato se je vsepovsod javljala potreba po pokroviteljstvu sindikatov in s tem po preimenovanju v sindikalna športna društva, kajti s tem je sindikat dolžan društvo finančno podpreti. V začetku sezone 1949 se je pokazalo, da se kljub novim organizacijskim prijemom za pridobivanje novih članov ne bi smeli zanašati na lastne sile. Po-verjeništvo za atletiko je npr. popolnoma zanemarilo sodelovanje z organizacijami, ki bi utegnile skrbeti za pomlajevanje kadra, zlasti z obema telovadnima društvoma. Vseeno sta bila kmalu dosežena prva moška državna rekorda Lojzeta Za-gorca v troskoku in Matije Hanca v teku na 800 m, ki je bil mednarodne vrednosti. Iz polletnega fizkulturnega poročila je moč z veseljem razbrati, da je v Celju v 1949. letu tekmovalo kar 54 odbojkarskih moštev, in sicer 34 moških in 18 ženskih. V Mestnem parku je vsak dan igralo odbojko okoli 200 članov, od katerih je kar 144 tekmovalo za prvenstva. Odbojkarsko moštvo Mohorjeve tiskarne (današnji AERO — TOZD Grafika) 1948; od leve: Karel Polutnik, Milan Skerbec, Franc Pere, Ciril Dolžan, Pavle Božič, Jenko Bal do Reorganizacija fizkulturnega gibanja po sindikalni liniji je močno uspavala aktive, tako je večina prenehala s svojim delom. Rešitev je bila v ustanavljanju samostojnih društev. V letu 1949 ne smemo pozabiti na vzpon rokometa in namiznega tenisa, ki žanje uspehe po celi Jugoslaviji. Že 1948. zasedejo 4. mesto na državnem prvenstvu. V sezoni 48/49 so republiški prvaki moški ekipno, moške dvojice in mešane dvojice, kar se ponovi v sezoni 49/50. Tudi rokomet začenja svoj vzpon. Domuje na Glaziji in kot republiški prvak pritegne k ogledu polfinalnega turnirja za državno prvenstvo 5000 obiskovalcev. Jedro prvega moštva celjskih rokometašev je bilo oblikovano iz predvojnih športnikov, ki so nadaljevali po osvoboditvi: Ivan Stavbe, Vili Cater, Franc Ambrož, Jože Coh, Franc Salekar, Erih Salekar, Vili Koražija, Cocej, Macuh. Namesto zaključka bi ob koncu omenila športno zvrst, ki je danes skoraj ne poznamo več. Začetki hokeja na travi segajo v leto 1949 oz. 1950, ko se je skupina hokejistov navdušila za ta v Celju neznani šport. Začela je aktivno trenirati in pod okriljem SSD Kladivar nastopati na Glaziji. Zasluga za razvoj tega športa v Celju gre prof. Jugu, ki je poskrbel za uvedbo te igre. Pod njegovim vodstvom so hokejisti na ledu pričakovali, da bodo z igranjem hokeja na travi v poletnih mesecih izvajali svoj suhi trening. To jim je tudi uspelo, saj so se navdušili nad novo igro, ki je omogočila suhi trening kombinacij in tehnike. V letu 1950 se je igra že ustalila v Ljubljani, Mariboru in Murski Soboti. Tako so nastali v Sloveniji trije centri. Ze na prvi tekmi leta 1950 med Kladivar-jem in Ilirijo je rezultat 0 : 0 pokazal, da igralci Dolžan, Petek, Uršič, Juršič, Kerkoš, Jenko, Jagrič, Leskovšek, Hohnjec, Stanič, Jug in Brunšek v kvaliteti ne zaostajajo za igralci v Ljubljani in Mariboru. VIRI IN LITERATURA Arhiv Slovenji je, fond GO ZSS, F 118, F 67 Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja din okolice. CeZb 1980, posebna izdaja. Drago Stepišnik, Telovadba na Slovenskem. DZS Ljubljana 1974, Časopisi: Nova pot, Celje, leto 1945, št. 1 do 20, datum 2. 6. do 3. 12; Na delo, leto 1946, št. 1 do 37, datum 27. 4. do 24. 12. Trideset let rokometa v Celju, izdal ob 30->ietniici Zelezniičarski klub rokometa. Almanah celjske atletike. Izdal AD Kladii/var, uredila Fedor Gradišnik in Milan Božič. Celje 1954. Bilten TVD Partizan Gaberje — Celje, Sekcija za hokej na trarvii. Izjava: Pavel Božič — Namizni tenis FD Olimp. UDK :379.825—053.6(497.12—119) »1986« JOŽICA DOLENŠEK MLADI ZA NAPREDEK CELJA Akcija »2000 raziskovalcev do 1990« odmeva tudi na raziskovalnem področju mladih, ponekod bolj, drugod manj. V Celju je odmev komaj zaznaven. Več let smo bili Celjani vodilni v raziskovalni dejavnosti mladih, sedaj ne več. V Celju ta dejavnost poteka v okviru občinske raziskovalne skupnosti. Le-ta daje ne le vse pobude za delo, temveč tudi navezuje vse stike med učenci in mentorji v ZD ter financira vso dejavnost. Vodstva šol dejavnosti niso sprejele za svojo. Zanjo ne dajejo denarnih sredstev, učenci in mentorji še vedno nimajo ustreznega statusa. Odnos do dejavnosti se kaže tudi v poteku raziskovalnih dni. Šole pogosto ne pošiljajo svojih učencev na predstavitev nalog, ker menijo, da so to za pouk izgubljene ure. Celo vsi mentorji ne morejo priti. Izmed srednješolskih ravnateljev prihaja na predstavitve raziskovalnih nalog svojih učencev le ravnatelj srednje družboslovne šole, izmed osnovnošolskih ravnateljev pa le ravnateljica osnovne šole I. K. Efenko. Z veseljem pa ugotavljamo, da že nekaj let spremlja raziskovalno dejavnost Zavod za šolstvo, enota Celje. Z novim predsednikom Duškom Kosom pa je pokazala zanimanje za to interesno dejavnost tudi celjska OK ZSMS. Marsikje po Sloveniji je stanje drugačno. Za dejavnost so se poleg ORS zavzele tudi šole in zanjo prispevajo del sredstev. Tako so npr. na srednji naravoslovni šoli v Ljubljani opremili raziskovalni laboratorij, drugod, npr. na srednji elektro šoli v Ljubljani, pa so uvedli status mladega raziskovalca. Zveza organizacij za tehnično kulturo v Ljubljani je začela izdajati revijo Mladi raziskovalec. To je zelo potrebna revija, ki smo jo že dolgo pogrešali, saj prinaša metodologijo raziskovanja, poročila s področja raziskovanja mladih, pa tudi raziskovalne naloge v celoti. Tako se učenci lahko med seboj primerjajo in pridobivajo nova znanja. V nekaterih republiških organih, npr. Izobraževalna skupnost, ZOTK, DMFA, so le uvideli, da bi bilo treba nekaj narediti tudi za mentorje mladih Avtorica: mag. Jožica Dalenšek, prof. fiz., Srednja tehniška šola Celje. raziskovalcev. V razpravi je predlog za ustanovitev nagradnega sklada za najuspešnejše mentorje. Iz tega sklada bi podeljevali nagrade mentorjem v obliki štipendij za študijsko izpopolnjevanje doma in v tujini, opremljali šole itd. Celjska ORS daje že nekaj let del denarnih sredstev za eksperimentalno opremo tistim šolam, ki sodelujejo v akciji Mladi za napredek Celja. Doslej so šole dobivale računalnike, laserje in mikroelemente. Poglejmo, kako je bilo z raziskovalnim delom celjske mladine v letu 1986. Na razpis Mladi za napredek Celja smo prejeli 63 prijav. Eno nalogo smo odklonili, ker ni odgovarjala zahtevam razpisa. Osnovnošolci so pripravili 14 nalog, srednješolci pa 48 nalog. Po vsebini je bilo tretjina nalog s področja tehnike in računalništva, tretjina z družboslovnega področja, ostale naloge pa so bile iz naravoslovja in ekonomije. Pri nalogah je sodelovalo sedem osnovnih in sedem srednjih šol z 200 učenci in 46 mentorji. Nekaj najboljših nalog smo poslali na republiško srečanje gibanja Znanost mladini. To so naslednje naloge: Študij nodularne litine z ultrazvokom, avtorji: Helena Marulec, Friderik Knez in Primož Pere, STŠ Celje, mentorica: mag. Jožica Dolenšek; Računalniška simulacija uklona, avtorja: Marko Zebec in Jože Ulaga, STŠ Celje, mentorica: mag. Jožica Dolenšek; Gradovi v dolini Loire in njihova zgodovina (v francoskem jeziku), avtorici: Mojca Božič in Mojca Fain, SDŠ v Celju, mentor: prof. Slavko Deržek; Razvoj rudarstva v Libojah in Zabukovici, avtorici: Bojana Baloh in Mira Ramšek, SDŠ Celje, mentorica: prof. Majda Zlatolas-Omahen; Jelovska kmetija, avtor: Roman Brunšek, SDŠ Celje, mentorica: prof. Majda Zlatolas-Omahen; Rodbina Čop skozi stoletja, avtor: Boris Goleč, SDŠ Celje; Kemijska odpornost različnih vrst stekel, avtorica Andreja Knez, STŠ Celje, mentorica: mag. Silva Koklič. Zadnja naloga je bila izbrana za predstavitev na zveznem srečanju gibanja Znanost mladini, ki je bilo v Sarajevu. Raziskovalka Andreja Knez se je za nagrado udeležila mednarodnega kemijskega raziskovalnega tabora v Belgiji. Med poletnimi počitnicami se je več celjskih učencev udeležilo raziskovalnih taborov, ki so v različnih krajih Slovenije. 1. »Digitalno-analogni pretvorniki iza računalnik ZX-spektrum«, David Ne-deiljkovič, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Gorazd Breznik, dipl. ing. 2. »Obravnava ADC 0804 in konkretna uporaba analogno digitalnega pretvornika na primeru merjenja temperature«, Dajan Likovič, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Gorazd Breznik, dipl. ing. 3. »Primer programiranega učenja fizike s pomočjo računalnika«, Melita Zla-tečan, Srednja pedagoška šola Celje. Mentor: Igor Majerle, prof. 4. »Kalkulacije«, Erviin Jureša, Srednja zdravstvena šola Celje. 5. »Strelska zvočna merilna naprava«, Marjan Žagar, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Aleksander Zdovc, strokovni učitelj. 6. »Ultrazvočne meritve nodularnih litin NL 42 in 52«, Helena Marulec, Friderik Knez in Primož Pere, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. 7. »Vloga in krmiljenje ventila v cevovodu«, Andrej Orožen, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ing. 8. »Rotacijski mlin«, Jani Jurkošek iin Klemen Kindlhofer, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Aleksander Zdovc, strokovnii učitelj. 9. »Kako iin koliko pišejo novinarji o onesnaževanju zraka v Celju«, Tanja Mllakar iin Tanja Vračun, Srednja družboslovna šofla Celje. Mentorica: Alenka Stergar, prof. 10. »Določanje klora in zasledovanje reakcije klormetiliranja prostorsko zamreženega polisterena«, Tomaž Manolt, Srednja tehniška šola M. Tata Celje. Mentor: Marjan Ferlež, dipl. ing. 11. »Metodologija določevanja fluoridov v rastlinah«, Simona Pogač in Julija Vrbovšek, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentorica: mag. Silva Kokliič, dipl. ing. 12. »Kemijska odpornost različnih vrst stekel«, Andreja Knez, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentorica: mag. Silva Koklič, dipl. ing. 13. »Vpliv nekaterih učinkov česna in čebule na rast in razvoj mikroorganizmov«, biološki krožek Srednje šole za ekonomsko usmeritev T. Grear Celje. Mentorica: Majda Ga,jšek-Kamenšek, prof. 14. »Razlaga tematskih serij in simbolov na osnovi asociacij v Flandrijski cesti Clauda Simona« (v francoskem jeziiku), Jasna Krajinovič in Daša Orešnik, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorja: Slavko Derždk, prof. in Metka Zupančič, prof. 15. »Gradovi v dolini Loire in njihova zgodovina« (v francoskem jeziiku), Mojca Božič in Mojca Fain, Srednja družboslovna šola Celje. Mentor: Slavko Deržek, prof. 16. »Razvoj rudarstva v Libojah in Zabukovica«, Bojana Baloh In Mira Ram-šek, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Majda Omahen-Zlatolas, prof. 17. »Razvoj celjskega lokalnega časopisja od 1848 do 1986«, Ines Drame, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Darinka Casl, abs. slavistike. 18. »Ohcet je bila...«, Terezija Oblak, Zofija Zaje in Marija Zelič, Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje. Mentorica: Majda Golenač, strok, učiteljica. 19. »Jelovska kmetija«, Roman Brunšek, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Majda Omahen-Zlatolas, prof. 20. »Rodbina Cop sikoai stoletja«, Boris Goleč, Srednja družboslovna šola Celje. 21. »Kako smo živeli«, Mateja Grum in Karmen Poredoš, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Majda Omahen-Zlatolas, prof. 22. »Poskus valorizacije znanja učencev iz zgodovine pri prehodu iz osnovne šdle v usmerjeno izobraževanje (VIP učitelj)«, Darja Klenovšek, Nada Matric. Magda Novak in Sandi Žižek, Srednja pedagoška šola Celje. Mentor: Jože Škor-janc, prof. 23. »Ekonomski učinki sodobnega skladiščenja blaga v trgovinski delovni organizaciji«, skupina učencev Srednje šole za trgovinsko dejavnost. Mentorja: Bernarda iin Vinko Ravnjak. 24. »Iskanje vzrokov za anomalije pri pojavljanju ireverzibilnih deformacij v jeklu pod vplivom dvojice nateznih sil«, Nataša Vrbančič in Metka Hudina, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. 25. »Učni pripomoček: robot DIN O«, skupina učencev Srednje tehniške šole M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojisteršek, dipl. ing. 26. »Najpogostejše napake desetih številk Novega tednika«, Urša Lah, Srednja pedagoška šola Celje. Mentorica: Mojca Utroša, prof. 27. »Regulacija števila vrtljajev rotorja pri parni turbini«, Aleš Koprivec, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ding. 28. »Vzroki uživanja kave iin ugotavljanje njene kvalitete«, biološki krožek Srednje šole za ekonomsko usmeritev Celje. Mentorica: Majida Kamenšek-Gajšek. 29. »Pogoji kalitve semen motovilca (valerianellalocusta)«, Andreja Lesjak, Štefka Grdjan din Anita Jakuš, Srednja šola za ekonomsko usmeritev Celje. Mentorica,: Majida Kamenšek-Gajšek. 30. »Učinek naravnih snovi na rast bakterij«, Roman Jordan in Rosvita Gotičer, Srednja zdravstvena šolia Celje. Mentor: Janko Rode, prof. 31. »Sadjarstvo na celjskem območju«, blagoznanski krožek Srednje šole za trgovinsko dejarvnost Celje. Mentorica: Terezija Petkovnik. 32. »Morfološka primerjava nekaterih pogostejših jesenskih opraševalcev«, Mateja Kropeč in Irena Cebular, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Janko Božič, študent. 33. »Sladkovodno [ribištvo v Celju in okolici«, Iniis Hertiš in Roman Vogriinc, Srednja pedagoška šola Celje. Mentor: Janez BLahutnik, prof. 34. »Metodologija vrednotenja dei ,i,n nalog v DO Cinkarna«, Tea Kois in Ivanka Potočnik, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Irena Ferlež, diiipl. oee. 35. »Ljudje v družbi in med seboj«, marksistični krožek Srednje šole za ekonomsko usmeritev Celje. Mentorica: Erika Simoniič, dipl. pravnica. 36. »Zanimanje celjskih srednješolcev za vstop v ZK«, Katja Mešl dn Ksenija Lekič, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Milena Leskovšek, prof. 37. »Predvojna celjska atletika«, Bojan Kranjc, Srednja družboslovna šola Celje. Mentor: Igor Topole, prof. 38. »Nastanek in razvpj folklorne skupine ŽPD F. Prešeren Celje«, Irena KoCar in Vesna Kla-vžar, Srednja družboslovna šola Celje. Mentor: Edo Gaber -šek, dipl. oec. 39. »Bralna kultura na celjskih srednjlih šolah«, Damjan Kosec in Jure Miilje-viič, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Darinka časi, abs. slav. 40. »Vitamini«, Andreja Life, Sredinja tehniška šola M. Tita Celje. Mentorica: mag. Silva KoklAč, dipl. ing. 41. »Talni sistem hranjenja kokoši«, Lado Kolenc, Srednja tehniška šola M. Tiite Celje. Mentor: Jože Ojisteršek, dipl. ing. 42. »Hidravlično vodenje stiskalnice«, Urban Moljka, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ing. 43. »Kontrbla natančnosti merilnih trakov«, Andrej Kramer in Teodor M.irnik, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ing. 44. »Upraševanje tekočega tareina«, Igor Lekše, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ing. 45. »Časovni člen za prekinitev pogona«, Jainez Majcen, Srednja tehniška šola M. Tite Celje. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ing. 46. »Avtomatizacija topilnega sistema«, Dušan Cuček, Srednja tehniška šola M. Tita Ceije. Mentor: Jože Ojsteršek, dipl. ing. 47. »Uporaba comodorja 64 za krmiljenje Fischerja« Andrej Marčič, Srednja tehniška šola M. Tita Celje. 43. »Prenos slike s pomočjo steklenih vlaken«, Albert Trnovšek, Milan Kušer in Tomaž Glinšek, Srednja tehniiška šcEa M. Tita Celje. Mentor: Jože Ojsterš9k, dipl. ing. Raziskovalne naloge učencev osnovnih šol: 49. »Žganjekuha«, raziskovalni krožek OS Store. Mentor: Marjan Košele, predmetna učitelj. 50. »Razvoj osnovne šole I. celjske čete«, zgodovinski krožek OS I. celjske čete Celje. Mentor: Alojz Munda, predmetni učitelj. 51. »Umiranje gozda v celjsikli kotlini (primerjava gozda v Celju—Selcah in gozda v Ivenci pri Vojniku)«, geografski krožrfc, OS I. celjske čete Celje. Mentorica: Stanka Bukovnik, predmetna učiteljica. 52. »Ročna izdelava papirja«, raziskovalni krožek OS Store. Mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. 53. »Električna prevodnost zraka«, Matej Guček in Matjaž Trstenjak, COŠ F. Roš Celje. Mentor: Robert Gajšek, predmetni učitelj. 54. »Spominska obeležja delavskega gibanja d,n ljudske revolucije v krajevni skupnosti Pod gradom«, Iris Lokar to Lučka Tomažin, OS F. Kranjca Celje. Mentorica: Elizabeta Hočevar, učiteljica. 55. »Kako smo žfiveii-kmečke poljske opekarne«, zgodovinski krožek OS F. Vrunča Celje. Mentorici: Silva Izlakair in Jana Draksler, predmetni učiiteiljdci. 56. »Kako smo živelii«, zgodovinski krožek OS I. Kovačič-Efenka Celje. Mentorica: Suzana Tratnik, predmetna učiteljica. 57. »Barvanje volne z naravnimi barvili«, biološki krožek OS I. celjske čete Celje. Mentor: Bojan Kmecl, predmetni učitelj. 58. »Ločevanje rastlinskih barvil«, biološki ikroždk OS I. celjske čete Celje. Mentor: Bojan Kmecl, predmetni učitelj. 59. »Vpliv onesnaženosti vodotoka vzhodne Ložnice na porabo kisika«, raziskovalni krožek OS V. Viaihovdča Celje,. Mentorica: Silva Jontez, predmetna učiteljica. 60. »Sestava smeti v kmečkem okolju lin njihova uporaba«, raziskovalni krožek OŠ Store. Mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. 61. »Kurilna vrednost odpadkov«, Jure Brečko in Iztok Sedej, COS F. Roš Celje. Mentor: Robert Gajšefc, predmetni učitelj. 62. »Prenosni regulator«, tehnični krožek OS I. Kovačič-Efenka Celje, Mentor: Drago Zalj, dipl. ing. UDK:808.63—06:07(497.12—119) URŠA LAH NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE DESETIH ŠTEVILK NOVEGA TEDNIKA NAMEN RAZISKOVALNE NALOGE V zadnjih nekaj letih je bilo o rabi slovenskega jezika v javnosti mnogo posvetovanj in razprav. Kot redna bralka Novega tednika sem opazila v tem časopisu mnogo napak, zato sem se odločila, da na tem mestu opozorim na najpogostejše, ki se pojavljajo v publicističnem jeziku z namenom, da spoznanja, do katerih sem prišla, kolektiv — novinarji s pridom uporabijo pri svojem nadaljnjem delu. Želim namreč, da bi bili z rezultati raziskave na primeren način seznanjeni. Publicistični jezik naj bi hitro in na preprost način posredoval kulturne, politične, tehnične in znanstvene zadeve naslovniku. Od svoje prvotne naloge pa ta funkcijska zvrst jezika vedno bolj odstopa, saj vse pogosteje pada pod vpliv birokratskega jezika in se kot takšna vedno bolj oddaljuje od tistih, katerim je namenjena. Namen te raziskovalne naloge torej ni kritizirati in dokazovati neznanje novinarjev Novega tednika, temveč opozoriti na napake, da bi jih odpravili in tako vsaj malo popravili zmedo v javni rabi slovenskega jezika ter prispevali k lepši slovenščini v publicističnih besedilih. POTEK DELA IN REZULTATI Pregledala sem prvih deset zaporednih številk letošnjega Novega tednika in razvrstila napake glede na jezikovne ravnine. Potem sem za vsako ravnino izbrala trideset najznačilnejših napak in jih obdelala. Avtorica: Urša Lah, 3. c razred Srednje pedagoške šole Celje 1986; mentorica: prof. Mojca Utroša. Na tej ravnini se pojavljajo napake: a) nastale zaradi sintagmatike fonemov, b) nepravilnega deljenja besed, c) nepravilne rabe predlogov s, z in k, h. a) Napake, ki so nastale zaradi sintagmatike fonemov Dostikrat sem zasledila napake v besedah, kjer si sladita dva samoglasnika. Zaradi enozložne izgovarjave samoglasniiškega sklopa je velikokrat drugi samoglasnik izpuščen. Primer: beseda varira (Rejništvo — ljubezen ali poklic?, Novi tednik 10, stran 7) Napačna je tudi pisava volivni namesto pravilne volilni. Volilni je določna oblika pridevnika volilen, ki je izpeljanka iz glagola voliti. Po tvorbi pridevnika odbijemo nedoločniško obrazilo -ti in vrstno pripono -i zamenjamo s priponskim obrazilom -ilen. Ta se uporablja za pridevnika, ki izražajo uporabnost ali namenjenost. Do napake pride zaradi izgovorjave glasu 1 pred »oglasnikom kot v. Primer je vzet iz Novega tednika 9, stran 1. Nekaj je tudi napak, ki nastanejo zaradi izgovorjave v-ja, ki ne stoji ob samoglasniku, kot u. Primer je napačna pisava ustekleničimo namesto vste-kleničimo (Domače pivo, Novi tednik 1, stran 20). Ne glede na izgovarjavo je treba v pisavi upoštevati pravilo etimološkega nastanka basede. Beseda vste-kleničiti je nastala iz pomenske podstave dati v steklenico, torej je pravilna oblika vstekleničiti. b) nepravilno deljenje besed 1. Primer: pr — venstvo (Mladi plavalci državni prvaki, Novi tednik 10, stran 17) Besede ne smemo deliti tako, da ostane na eni strani deljeni del iz samih soglasnikov. 2. Pri deljenju besed je potrebno upoštevati zlogovno sestavo — zloga torej ne smemo deliti, kot je to narejeno v primerih: predv — sem (Prava volnena odeja še najbolj zaleže, Novi tednik 9, stran 4), osemind — vajsetkrat (S krvjo rešujejo življenja, Novi tednik 10, stran 7), izk — 1 j učno (Zahtevne naloge celjske kmetijske zemljiške skupnosti, Novi tednik 7, stran 7). c) Nepravilna raba predlogov s, z in k, h. 1. Raba predlogov s, z je edini primer, ko lahko v pisavi upoštevamo načelo asimilacije. Tako pred besedami, ki se začno z zvenečimi glasovi, pišemo zveneči predlog z. Pred nezvenečimi začetki ta primarni predlog nadomestimo z njegovim nezvenečim parom -s. Primer napačne rabe: Z svojimi (Kje je odgovornost, Novi tednik 10, stran 4). 2. Po pravilu pišemo predlog k pred vsemi oblikami razen pred besedami, ki se začno s k ali g, kjer uporabljamo h. Kljub temu razmeroma enostavnemu pravilu pa se ša vedno pojavljajo napake. Primer: k končnemu (Velik uspeh celjskih plavalcev, Novi tednik 9, 338 stran 16). GLAGOLSKA BESEDNA VRSTA Pogosta napaka je nepravilna raba namenilnika za modalnimi glagoli. Primeri: Zdaj bo pa treba zapirat... ... se pa ni treba držati dogovora, da je treba pomest (le) pred svojim pragom! ..., ki je morala služit. .. (Hiška, kjer je vedno nekdo doma, Novi tednik 3, stran 24), (Novi tednik 7, stran 9), (Petnajst skupnih Pšeničnikovih let, Novi tednik 7, stran 16). Zaradi površnosti je velikokrat uporabljen napačen sklon glagola ali napačno število, kar je razvidno iz pomenskih razmerij v povedi. Primera: Del odgovornosti za to je nalo- Gozdarji so sicer iskali pomoč pri ženo ... izvršnem svetu skupščine občine (Zdravje človeka ni samo naloga ter zahtevali količine in imena zdravstva, Novi tednik 9, stran tistih svojih kooperantov ... 13), (Črne poti gornjesavinjskega lesa, Novi tednik 9, stran 10). Napaka, ki se pogosto pojavlja, je tudi pisava povdariti namesto poudariti. Koren te besede j a udar, temu dodamo predpono po- na levi, na desni pa vrstno pripono -i in nedoločniško obrazilo -ti. Primer »poudariti« je vzet iz članka »Zbor žalskih rejencev psov, Novi tednik 10, stran 7. Nepravilno izpeljan glagol iz samostalniške osnove je tudi pogujuje namesto pogojuje. Samostalniška podstava glagola pogojevati je pogoj. Kadar izpeljujemo glagolsko obliko iz samostalniške podstave, dodajamo vrstno pripono -eva in nedoločniško obrazilo. Primer je vzet iz članka »Premalo o nalogah sindikata«, Novi tednik 7, stran 3. SAMOSTALNISKA BESEDNA VRSTA 1. Se vedno ja najpogostejša napaka nepoznavanje sklanjatvenih vzorcev: — raba tožilnika pred zanikanim povedkom, kjer bi moral biti uporabljen rodilnik Pravi, da jo nočno delo ne moti. (Hiška, kjer je vedno nekdo doma, Novi tednik 3, stran 24), — raba rodilnika, kjer je predmet nosilec stanja Libela je v dvorani STŠ premagala (Pod koši, Novi tednik 7, stran Kranjskega Triglava. 12), — nepravilna sklanjatev samostalnika moškega spola II. sklanjatvenega vzorca. Poslovodja v dajalniku: poslovodiji namesto poslovodji. 2. Zasledila sem tudi opuščanje dvojine, žlahtne samostalniške kategorije slovenskega knjižnega jezika. To se pojavlja zlasti v razpisih za delovna mesta, kot je v primeru: Pogoji: — srednješolska izobrazba, — predhodno testiranje splošnega znanja. (Novi tednik 10, stran 9). 3. Nerazumljiva je tudi oblika slovestnost, ki se pogosto pojavlja, čeprav se zdi pridevniška podstava slovesen dovolj močna, da se nanjo preprosto pripne samostalniško obrazilo za pojme -ost. 4. Moteča je uporaba velikega števila besed, ki ne sodijo na raven publicističnega jezika in ki niso zapisani v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Primer: kangla (Stare mlečne kangle so že za v muzej, Novi tednik 10, stran 10). 5. Se vedno nimamo razjasnjenih stališč glede pisave oblike poprečje oziroma povprečje. V Novem tedniku se pojavljata obe varianti, vendar druga večkrat kot prva, čeprav je pomenska podstava matematični izraz poprečje (izhaja iz po — preko). PRIDEVNIŠKA BESEDA 1. Veliko je narobe stopnjevanih pridevnikov, in sicer se namesto opisnega stopnjevanja pridevnika uporablja obrazilno. Primer: najbistvenejših (V Veplasu ukrep družbenega varstva, Novi tednik 7, stran 2). 2. Napake so tudi pri sklanjanju pridevnikov: — napačna oblika pridevnika ženskega spola v namestniku »Konec leta 1985 je bilo v žalski občini v gradnji 46 objektov v predračunsko vrednosti skoraj tri in pol milijarde dinarjev«, — napačna oblika pridevnika sr. spola v tožilniku »V načrtu za novo srednjeročne obdobje ...« (Trg diktira nove programe, Novi tednik 1, stran 3). 3. Raba nedoločnega pridevnika, kjer bi morala biti zaradi pomenskih razmerij v povedi uporabljena določna oblika. Primer: Utemeljitev zakaj prav nek določen kandidat, bi morala biti jasna, dorečena. (Kaj so demokratične volitve, Novi tednik 3, stran 1). 4. Napake, ki so nastale pri besedotvorju a) Nepravilno izpeljani pridevniki iz samostalnikov — Savinja — savinjski in ne sa vinski (Hiška, kjer je vedno nekdo doma, Novi tednik 3, stran 24). Samostalniku odbijemo obrazilo -a in dodamo pridevniško obrazilo -ski, ki ga uporabljamo za pridevnike, ki izražajo povezanost s tem, kar imenujemo samostalniška podstava. — Največ je napak pri pridevnikih, ki so izpeljani iz rodilniške osnove: iz metra — metrski in ne meterski (Skoki na Gričku, Novi tednik 9, stran 17), — Kataster — katastrski in ne katastarski, kot je uporabljeno v članku »V Taboru za samoprispevek«, Novi tednik 3, stran 1. iz jedra — jedrski in ne jederski (Leta 2000 svet brez jedrskega orožja?, Novi tednik 3, stran 3), decembra — decembrski, na decemberski Pri izpeljavi vseh teh pridevnikov odbijemo samostalniku rodilniško obrazilo -a in dodamo pridevniško obrazilo -ski (točka b). b) Nepravilno izpeljani pridevniki iz glagolov Primer: pretreslivih namesto pretresljivih (Nekazen — čestitka, Novi tednik 1, stran 15). Pridevnik pretresljiv je izpeljan iz nedoločnika pretresti. Odbijemo mu nedoločniško obrazilo -ti in dodamo priponsko obrazilo -Ijiv, ki ga uporabljamo za tvorbo pridevnikov in glagolov. 5. Nekoliko je nedoslednosti v pisavi števnih izrazov. Tako sta celo v enem stavku možni dve pisavi: s številkami in z besedo: 20 tisoč (Brez pomoči RTV do štirih programov, Novi tednik 7, stran 8). PRISLOV 1. a) Največ napak je v stopnjevanju prislovov. Po pravilu se prislovi stopnjujejo obrazilno s posebno fonemsko sestavo obrazil: namesto -je ali -še, s katerima stopnjujemo pridevnike, nastopa pri prislovih OBVEZNO obrazilo -e. Napak je največ pri stopnjevanju prislovov dobro, lahko, drago. Primeri: ..., da se Rogla uvršča med naše najboljše opremljene zimske centre,... (Rogla zasedena do sredine marca, Novi tednik 7, stran 6), ... ugotavljajo, da se stanje v mlekarni spreminja na boljše. (Standard ljudi je na plečih delavcev v kmetijstvu, Novi tednik 1, stran 2), ... se boljše počutim. (S krvjo rešujejo življenja, Novi tednik 10, stran 7). In nenazadnje, skupaj bodo tudi lažje nastopili proti tistim sosedom ... ... čeprav bi mnoge probleme lažje odpravili prav z večjo aktivnostjo... ... zato vodo še vedno grejejo z elektriko, kar je seveda mnogo dražje... Zadnji trije primeri so iz članka »Nesložni stanovalci in prazne obljube površnih gradbincev« (Novi tednik 9, stran 13). Pravilne oblike so najbolje, bolje, laže, dražs. b) Uporablja se tudi opisno stopnjevanje prislova pogosto. Običajno ga stopnj uj ejo obrazilno: najbolj pogosto (Problemi ostajajo enaki, Novi tednik 3, stran 2). Ustrezna je oblika najpogosteje. 2. Napačno je sklanjanje prislova v povedkovem določilu, kot je to v primeru: ... za dodelavo bo potrebnega še veliko denarja,... (Ime kulturnega doma, Novi tednik 3, stran 16). 3. Nepravilno izpeljan prislov umerjeno (Najstarejša obrt v Celju, Novi tednik 1, stran 24) namesto umirjeno. Do ,napak je prišlo že v prvi fazi nastajanja besede, in sicer ko iz glagola umiriti nastane pridevnik umirjen tako, da odbijemo vrstno pripono, nedoločniško obrazilo pa zamenjamo s pridevniškim. V drugi fazi nastane prislov iz pridevnika tako, da dodamo pridevniku obrazilo -o, katero uporabljamo za prislove, nastale iz pridevnika. SKLADENJSKA RAVNINA 1. Največ napak na skladenjski ravnini predstavljajo vejice v zloženi povedi. Primerov, kjer je vejica odveč, oziroma kjer manjka, je izredno veliko (glej prilogo!), zato sem vzela za vsako priredje oziroma podredje le po enega. Zelo pogoste so napake, kjer predmetni odvisnik ni ločen z vejico od glavnega stavka. Primer: Pozna se, da delavci na različnih delovnih mestih ramišljajo kako bi delo olajšali... (Vedno več inovacij, Novi tednik 10, stran 4). Enako velja za a) osebkov odvisnik: Kdor jih je skušal uresničiti je prizadel svojega sotovariša. Ivan Suster, Novi tednik 9, stran 7), b) časovni odvisnik: Ko pa smo se odlepili z letališke steze v Zagrebu so bile naše misli že pri Cerro Torreju, gori, ki nas je vznemirjala dve leti (Peklenska diretissina v Cerro Torreju, Novi tednik 9, strna 24), c) pogojni odvisnik: Kaj bi bilo, če ne bi štel? (Novi tednik 10, stran 10), č) načinovni odvisnik: ... ne bo nič manj zanimivo kot je bilo za udeležence prejšnjih takšnih izletov. (14. izlet kmečkih žensk na morje, Novi tednik 10, stran 10), d) namemilni odvisnik: .. . terja temeljito analizo da bi šmarska delegatska skupščina zaživela drugače. ^ novimi delegati bo bolje, Novi tednik 10, stran 2), e) prilastkov odvisnik: Dejstvo, da je bilo Celje organizator posveta pomeni priznanje za do-sežke (Sindikati o inventivni dejavnosti, Novi tednik 10, stran 3). Sploh je največkrat vejica manjkala na koncu prilastkovega odvisnika, še posebej, če je sledil veznik in ali ter: Glede na izgubo, ki ni zaskrbljujoča in glede .. . (V Veplasu izsilili višje plače, Novi tednik 3, stran 2), ...svobodna menjava dela, ki to ni ter občutek odrinjen osti na rob do- gaja'nj- (Problemi ostajajo enaki, Novi tednik 3, stran 2). V priredjih največkrat manjka vejica v a) proti vnem: Vino sicer ni v mojem »■delokrogu« a menim, da se tudi tega ne branijo. (Dnevi dalmatinske kuhinje, Novi tednik 10, stran 9), b) pojasnjevalnem: Šele nato bodo razdelili denar posameznim krajevnim skupnostim in sicer glede na število krajanov zaposlenih v velenjski občini. (Dogovor velenjske in žalske občine, Novi tednik 3, stran 2). Preveč pa je vejica v vezalnem priredju pred veznikoma pa in ter in v ločnem priredju pred veznikom ali: Sodni spor so Mozirjani izgubili, ter morali Razvojnemu centru za pro- grame'" (Kje je odgovornost?, Novi ted- nik 10, stran 4), Napačno je, da gostinci z velikimi jedilniki obremenjujejo goste in sabe, ter izgubljajo sloves,... (Gostinstvo ne more biti s stolom vred na mizo obrnjen zakasneli gost, Novi tednik 3, stran 9), Zvezni izvršni svet bi moral do konca februarja podaljšati uredbo, ali jo nadomestiti z drugo... _ . . , ,T . , , ., (Prodaja na obroke, Novi tednik 10, stran 2). Splošna ugotovitev je tudi, da se ne piše vejica za vrinjenim stavkom, kot bi se morala, in sicer največkrat za označbo datuma po oznaki dneva: ...se bomo že v soboto, 15. marca srečali z neugodno ekipo v Vrbasu. (Celjski rokometaši v Franciji, Novi tednik 10, stran 16). Pri naštevanju največkrat manjka vejica v razpisih za prosta delovna mesta, kjer je že praviloma ni zaslediti med pogoji. Primer: Novi tednik 9, stran 15. Kot zanimivost (izredno zaskrbljujočo) naj povem, da največ vejic manjka v članku »Ali veste« na 19. strani 3. številke, kjer v 24. vrsticah manjka kar 7 vejic, in to ne ravno v zapletenih povedih. 2. Izredno veliko je tudi napačnega besednega reda. Pri tem moramo upoštevati pravilo členitve po aktualnosti. Pri pričakovanem in nezaznamo-vanem besednem redu poteka pomenska perspektiva tako, da besede razvrščamo od izhodišča čez prehod k jedru, pri čemer je teža sporočila v jedru. To dejstvo pa ni upoštevano v primerih: Kdo bo prepričal otroke, da se ni dobro z ognjem igrati,... (Kinu 16 so dosegljivi tudi gradovi v oblakih, Novi tednik 3, stran 12), ...in poslati v uredništvo, kjer bomo opravili javno žreb. (Ne pošiljajte posameznih kuponov, Novi tednik 7, stran 7). Še več kot je neupoštevanja pravila členitve po aktualnosti, je napak v klitičnem nizu: Tudi bolj kakovostne ocene bi naj pomagale. (Premiki v delu celjskih komunistov, Novi tednik 1, stran 2), ... ki bi se naj spoznali... ..,.„..,._, . . „ , , (Najboljša judoist m prvič plavalka, Novi tednik 1, stran 16), ... dva čudeža bi pa že bila malo preveč. (Brez čudeža, Novi tednik 7, stran 9). 3. Dejstvo je, da je še vedno veliko napačne rabe predlogov, predvsem iz namesto pravilnega z: Sčasoma pa sta gneča in ponudba usahnili, plakati iz izložbenih oken so čez noč izginili... m , . . , , (Prodaja na obroke, Novi tednik 10, stran 2). Skoraj v nobenem članku nisem zasledila oblike vpisati sa v šolo, ampak se praviloma uporablja oblika na šolo, kot tudi hoditi na šolo. (Novi tednik 3, stran 6). 4. Zaradi zgoščevanja besedila prihaja do izpuščanja oblik v povedi: Uvedba torej za železničarje pravzaprav ne prinaša nič novega, podobno pa tudi za delovne organizacije na Celjskem. ,„ , . (Visoke kazni za zamudnike, Novi tednik 3, stran 1). ... da je treba čimprej izdelati dolgoročni načrt, nato pa potrebi dopolniti, če bi se razhajal z dolgoročnim. ,„ , „ , (Kako vec zaposlovati, Novi tednik 1, stran 2). 5. Uporabljajo se tudi neprimerna končna ločila, kot v primaru: Pa še zameriti jim ni mogoče? (Kdo izbira župane?, Novi tednik 3, stran 2). Primer stilno zelo slabega izražanja in neupoštevanja navezovalnih referenc je postavitev besede iz jedra prve povedi v izhodišče druge, kot je to v primeru: .. „ ki so bili posredovani temeljnim kandidacijskim konferencam. Temeljnim kandidacijskim konferencam so prepozno posredovali.. . (Temeljne kandidacijske konference so bile dobro obiskane, Novi tednik 7, stran 3). Stilno slabo je tudi nenehno ponavljanje besede ali besedne zveze. Primeri: ...sta vzljubili tovrstno delo. Simona Zupančič pravi, da ji je delo mentorja všeč, čeprav v začetku ni bila seznanjena s tovrstnim dalom. (Pionirska hranilnica na osnovni šoli v Radečah, Novi tednik 1, stran 4), Sicer pa menim, da stanovanjska kultura prebivalcev teh blokov ne izstopa bistveno. Znano pa je, da ta stanovanjska kultura na splošno ni na najvišji ravni. (Nesložni stanovalci in prazne obljube površnih gradbincev, Novi tednik 9, stran 13), Na celjskem območju je okolje precej onesnaženo. Najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da tudi na celjskem območju rastejo naravna smetišča po gozdovih in v vodah kot gobe po dvodnevnem dežju. Na celjskem območju ... (Kako zaščititi okolje, Novi tednik 1, stran 11), Da zaključim: — 3 vrste niže: Da ponovim: (Pust, ti čas presneti!, Novi tednik 9, stran 11). Slogovna napaka, ki se pogosto pojavlja, je začetek povedi s podrednim veznikom: Da ne bi prevladovali... (Pri poklicnem usmerjanju vse bolj sodeluje združeno delo, Novi tednik 10, stran 5), Da je začasni ukrep ... (Dovolj razlogov za predlagani ukrep, Novi tednik 3, stran 3). Opazila sem, da je mnogo stavkov popolnoma brezsmiselnih. Njihovega pomena se ne da razbrati niti iz pomenskih razmerij med povedmi: Lep dokaz nam je lahko ponudil zadnji pust, ko so se po celjskih ulicah predstavljali povorko. (Pust, ti čas presneti!, Novi tednik 9, stran 11), V zadnjih desetih do petnajstih je bilo v Sloveniji veliko narejenega . . . (Zdravje človeka ni samo naloga zdravstva, Novi tednik 9, stran 12), Njihovo ravnanje da je neodgovorno in takšnih ocen ni mogoče sprejeti. (»Prepovedana mnenja«, Novi tednik 9, stran 2), Z izvolitvijo bomo delegatom naložili veliko breme odgovornosti in lažje jim bo, če bodo vedeli, da smo jih izbrali in izbrali vsi, da jim zaupamo. (Odločitev je sedaj naša, Novi tednik 10, strani), In pet let in pol trajajoči vojni so se občasni spopadi in bombardiranja od preprejšnje nedelje dalje spet sprevrgle v boj za odločilno zmago ali poraz. (Nevarni sunek v bližino Kuvajta, Novi tednik 7, stran 3), Zato je tisti, ki javnosti najbolj poljudno, otipljivo predoči možnosti za izhod iz eksistenčne krize človeštva, nastale zaradi jedrske oboroževalne tekme, več akutov v rokah. (Leta 2000 svet brez jedrskega orožja?, Novi tednik 3, stran 3). Delavke Elkroja so se od srca nasmejale tudi svojima sodelavkama — Joži Špeh in Mi j i Spargelj, sta v kratkem skeču povedali nekaj pikrih na račun moških. (Vesele ure med marljivimi tek-stilkami, Novi tednik 10, stran 5), Na občnem zboru se jih je od 160 delavcev zbralo 40, ki so podpisali pristopne izjave. (Sindikat delavcev pri obrtnikih tudi v Šentjurju, Novi tednik 1, stran 2), Planinškovima so se v zakonu rodili štirje otroci. Vsi so pri svojem kruhu in dobri, pošteni krajani, kar imajo po svojih starših, dobro voljo. (»Boljšega ne bi mogla dobiti«, Novi tednik 7, stran 16). Prepogosto je tudi uporabljanje veznika pa samo zato, da se zapolni vrzel v sporočilu. Tako je v zelo kratkem članku »Želijo več štipendij« na 4. strani 7. številke kar šest nevezniških pa-jev. Dosti je tudi neprimernih besednih zvez, tako vlaki nabirajo zamude (Novi tednik 6, stran 1), stranke se pojavljajo (Zaščitite avto z Dinitrolom, Novi tednik 3, stran 15), velikokrat pa se pojavi tudi prislov sprotno (Odločitev je sedaj naša, Novi tednik 10, stran 1). PRAVOPIS Med pravopisnimi napakami zavzema posebno mesto pisava velike začetnice. Zdi se mi potrebno, da omenim, da vlada v pisavi nazivov samoupravnih organov, podjetij, ustanov prava zmeda. Razen tega so napake tudi v primerih: vlado (Vlado Huš, Novi tednik 10, stran 6), Laška občina (Pri poklicnem usmerjanju vse bolj sodeluje združeno delo, Novi tednik 10, stran 5), goriška — ime ulice (Modernizacija bolnišnice, Novi tednik 10, stran 7), Gornje savinjska dolina (Na Gol-teh bodo gradili novo sedežnico, Novi tednik 10, stran 9), Dan žena (Dan žena — za koga?, Novi tednik 10, stran 11), sanjalka — naslov pesniške zbirke (Prireditve, Novi tednik 10, stran 11), koncert iz naših krajev — naslov oddaje (Prvi klin na lojtroi domačih viž), Cerro torre (Peklenska diretissima v Cerro Torreju, Novi tednik 10, stran 24). Splošne pravopisne napake so tudi napačne pisave besed: čimmanj (Bučno in slovesno, Novi tednik 1, stran 13), prejšnje krati (Nevarni sunek v bližino Kuvajta, Novi tednik 7, stran 3), devetsto (Kinu 16 so dosegljivi tudi gradovi v oblakih, Novi tednik 3, stran 12), naprimer (V Vinski gori gradijo telovadnico, Novi tednik 10, stran 6), kakršno koli (Kam bodo zaposlili delavce žalske Delavske univerze? Novi tednik 9, stran 2). Delo pri razporeditvi napak po ravninah je bilo oteženo tudi zaradi tega, ker se jih v nekaterih povedih pojavlja več: Zaradi učencev, ki po osemletki ne nadaljujejo izobraževanja, (v regiji okoli 15 odstotkov, po nekaterih občinah, naprimer v Laški, pa kar petina generacije),.. . (Pri poklicnem usmerjanju vse bolj sodeluje združeno delo, Novi tednik 10, stran 5), Kar zadeva neuresničene naloge zagotavljajo v Cinkarni, da je . .. (Javno o dolgoročnem planu Cinkarne, Novi tednik 3, stran 3), ..., da je treba čimprej izdelati dolgoročni načrt razvoja če bi se razhajal z dolgoročnim. (Kako več zaposlovati, Novi tednik 1, stran 2). Več kot bi pričakovala, je tudi tiskarskih napak. Največ jih je v deseti številki (dvaindvajset), medtem ko jih v sedmi sploh ni, kar dokazuje, da se da natisniti časopis brez tržav namesto držav, sporzauma namesto sporazuma, Beorada namesto Beograda, dolumentov namesto dokumentov itd. V uvodnih besedah je bil na kratko omenjen namen te raziskovalne naloge. Vzgibi, da sem se lotila tega dela, so globlji in mnogi. Kot predstavnik šolajoče se in uka željne mladine se želim izobraževati na vsakem koraku, torej tudi ob prebiranju časopisov in gledanju T V. Gotovo bi bilo naše šolanje, oziroma izobraževanje uspešnejše, če bi teorijo, ki jo v precejšnji meri dobivamo v šoli, potrjevala in urejevala tudi vsakdanja praksa. Natanko se zavedam, da je jezik sistem, ki zahteva določeno poznavanje in neprestano dopolnjevanje znanja. Kdor ne napreduje, nazaduje. Ravno ta misel pa je tudi namen moje naloge. Razen tega, da sem preverila svoje poznavanje jezikovnih ravnin, sem treoretično dokazala, da zahtevajo izjemno zahtevna opravila naših novinarjev neprestano, med drugim tudi jezikovno, izobraževanje. Gotovo ne gre za to, da bi izzvenela nastanitev lektorja, ki bi ga, mimogrede rečeno, takšen časopis kot je Novi tednik, nujno potreboval, kot rešitev. Treba je narediti nekaj več. Ta več pa ni nič drugega kot čutiti se odgovornega do samega sebe, bralcev in jezika kot posrednika. Mojster je lahko samo tisti, ki se na svoje delo spozna. Družba, ki pripisuje informiranosti tako pomembno vlogo, kot to počne naša, mora poskrbeti, da bodo oddajniki in sprejemniki enako zadovoljni z informacijo. Zahteva torej lahko, da je ta informacija ne samo resnična, temveč tudi korektno zapisana. Nepoznavanja in neobvladovaje jezikovnega sistema vso težo informacij namreč razvodeni, pri bralcu pa zapusti grenak občutek slabe volje in v končni fazi nemoči ter razočaranja. UDK : 801.311 (497.12—119) METKA PLAN K IMENA CELJSKIH ULIC IN TRGOV DO LETA 1945 NAVODILO ZA UPORABO Letnice v oglatem oklepajru [1871] pomenijo leto, v katerem je bila ulliica prvtič imenovana s takim nazivom. Letnice v okroglem oklepaju () pomenijo leto dokumenta, v katerem sem zasledila ime ulice, ne pa tudi leto poimenovanja ulice. MaJlli tisk pomeni poimenovanje ulice po letu 1945. Zvezdica * pred imenom ulice pomena, da je danes s tem imenom poimenovana druga ulica, označena pa ne obstaja več. Prazen prostor za imeni ulic pomeni, da nisem našla letnice, kdaj je bila ulica imenovana z zadnjim nazivom. ZADNJI NAZIV STARI NAZIVI AŠKERČEVA ULICA: BREG: CANKARJEVA ULICA: CESTA NA DOBROVO: VRTNA ULICA (1871) AŠKERČEVA ULICA (1923) OBISFELDERSTRASSE (1941) AŠKERČEVA ULICA (1945) BREG RANN (1941) BREG (1945) KROŽNA ULICA (1871) KROŽNA CESTA CANKARJEVA CESTA (1923) RINGSTRASSE (1941) CANKARJEVA CESTA (1945) CESTA NA DOBROVO KARL TRAUNSTRASSE (1941) CESTA NA DOBROVO (1945) Avtorica: Metka Plank, prof. zgodovine, Zgodovinski arhiv Celje CESTA NA GRAD: CESTA V BUKOVZLAK: CESTA V LAŠKO: CINKARNIŠKA POT: CUPRIJSKA ULICA: DEČKOVA CESTA: DELAVSKA ULICA: DRAPSINOVA ULICA: GLEDALIŠKA ULICA: GREGORČIČEVA ULICA GUBCEVA ULICA: ■tri poti — CESTA NA GRAD — GRAFENSTRASSE, OB VOGLAJNI, SCHLOSSENBERGERSTRASSE (1941) SKALNA KLET, POD KALVARIJO, POD GRADOM (1945) CESTA V BUKOVZLAK BUCHENSTRASSE (1941) CESTA V BUKOVZLAK (1945) — je mi več CESTA V LAŠKO FLOSSER LAND (1941) CESTA V LAŠKO (1945) CINKARNIŠKA POT ZINKHUTENWEG (1941) CINKARNIŠKA POT (1945) del KOVAŠKE ULICE (1825) NOVA ULICA (1871) RAZLAGOVA ULICA (1923) JESENKOGASSE (1941) RAZLAGOVA ULICA (1945) DEČKOVA CESTA SANNTALERSTRASSE (1941) DEČKOVA CESTA (1945) LASTNI DOM VVERKSTRASSE (1941) DELAVSKA CESTA (1945) Delavska ulica (1954) DOLGO POLJE (zraven tudi Vrunčeva ulica) KOMENSKEGA ULICA BACHENSTRASSE (1941) DRAPSINOVA ULICA (1945) GLEDALIŠKA ULICA (1825) THEATERGASSE (1941) GLEDALIŠKA ULICA (1945) KAROLININA, KAROLINŠKA ULICA (1884) GREGORČIČEVA ULICA (1923) GOETHESTRASSE (1941) GREGORČIČEVA ULICA (1945) del KOVAŠKE ULICE (1825) TRAUNOVA ULICA MATIJA GUBCEVA ULICA (1923) SEEBARCHERGASSE, KARL TRAUNGASSE (1941) GUBCEVA ULICA (1945) IPAVCEVA ULICA: JENKOVA ULICA: JURČIČEVA ULICA: KAJUHOVA ULICA: KERSNIKOVA ULICA: KLJUČAVNIČARSKA UL: KOCBEKOVA ULICA: KOCENOVA ULICA: KOMENSKEGA ULICA: KOVINARSKA ULICA: KROŽNA POT: LANOVSKA CESTA GIZELINA CESTA (1884) CESTA BENJAMIN IPAVCA (1923) BEETHOVENSTRASSE (1941) IPAVCEVA ULICA (1945) JENKOVA ULICA (v 30. letih tega stoletja) KERNSTOCKSTRASSE (1941) JENKOVA ULICA (1945) RAKUSEVA ULICA (1908) JURČIČEVA ULICA (1923) RAKUSCHSTRASSE (1941) JURČIČEVA ULICA (1945) GABRIEL SEIDLOVA ULICA (1908) VEGOVA ULICA (1923) JOHANN GABRIEL SEIDLGASSE (1941) VEGOVA ULICA (1945) Kajuhova ulica (pred 1954) HUGO WOLFOVA ULICA KERSNIKOVA ULICA (1923) HUGO WOLFGASSE (1941) KERSNIKOVA ULICA (1945) med Miklošičevo ulico in Stanetovo ulico KLJUČAVNIČARSKA ULICA (1923) SCHLOSSERGASSE (1941) KLJUČAVNIČARSKA ULICA (1945) je ni več MEŠČANSKA ULICA (1889) SCHILLERJEVA ULICA STROSSMAYERJEVA ULICA (1923) SCHILLERSTRASSE (1941) KOCBEKOVA ULICA (1945) MLINSKA ULICA (15. st. — 1711) SPITALSKA, BOLNIŠKA ULICA KOCENOVA ULICA (1923) SPITALGASSE (1941) KOCENOVA ULICA (1945) med ulico 29. novembra in Vrunčevo ulico KOVINARSKA ULICA PREGLGASSE (1941) KOVINARSKA ULICA (1945) KROŽNA POT FABRIKWEG (1941) ZVEZNA POT (1945) KROŽNA ULICA: LEVSTIKOVA ULICA LILEKOVA ULICA: LINHARTOVA ULICA: LJUBLJANSKA CESTA MAISTROVA ULICA: MALGAJEVA ULICA: MARIBORSKA CESTA: MIKLOŠIČEVA ULICA: MUZEJSKI TRG: pod OBLAKOVO in nad Vošnjakovo — NEUGASSE (1941) KROŽNA ULICA (1945) POLJSKA CESTA (1889) LEVSTIKOVA ULICA (1923) FELDGASSE (1941) LEVSTIKOVA ULICA (1945) KOVAŠKA ULICA (1825) SCHMIDGASSE (1825) KOVAŠKA ULICA (1945) Lilekova ulica (pred 1954) NOVA ULICA (1711) VODNJAŠKA ULICA ZA KRESIJO (1923) BRUNNENGASSE <1941) JETNISKA ULICA lin TRG MUCENIKOV (1945) TRG BRATOV VOŠNJAKOV Linhartova ulica (1954) LJUBLJANSKA CESTA KREKOVA CESTA SACHSENFELDERSTRASSE (1941) LJUBLJANSKA CESTA (1945) CESTA NA MIKLAVŠKI HRIB ROMERSTRASSE (1941) CESTA NA MIKLAVŠKI HRIB <1945) MALGAJEVA ULICA (1931) SONNECKERSTRASSE (1941) MALGAJEVA ULICA (1945) GRAŠKA CESTA (od bivšega mostu čez Koprivnico dalje) MARIBORSKA CESTA (1923) GRAZERSTRASSE (1941) MARIBOR^vA CESTA (1945) HERMANOVA ULICA (1884) MIKLOŠIČEVA ULICA (1923) GRAF HERMANNGASSE (1941) MIKLOŠIČEVA ULICA (1945) ZGORNJA ŠOLSKA ULICA (1825) GRAJSKA ULICA (1827) PRED GROFIJO (1923) GRAFEIGASSE (1941) MUZEJSKI TRG NA OKOPIH: OBLAKOVA ULICA: OKROG CERKVE SV. JOŽEFA: MEZNARIJSKA ULICA (1711) ŠOLSKA ULICA (1825) NA OKOPIH (1923) GRAFEIGASSE (1941) NA OKOPIH (1945) OBLAKOVA ULICA in KOMENSKEGA ULICA ERNEST GOLLSTRASSE in BRUNO ERTLER-STRASSE (1941) OBLAKOVA ULICA (1945) OZKA ULICA: PARTIZANSKA CESTA: PLEČNIKOVA ULICA: OKROG CERKVE SV. JOŽEFA SUDMARKSTRASSE (1941) je ni več TRANCA (1925) LOČNA ULICA, BOGENGASSE OZKA ULICA (1923) BOGENGASSE (1941) OZKA ULICA (1945) OBREŽNA CESTA {1930) LAISBERGSTRASSE (1941) CESTA V LISCE (1945) Partizanska cesta (pred 1954) ZAHOD CERKVE SV. JOŽEFA. STEIERGASSE (1941) PLEČNIKOVA ULICA (1945) PLETERŠNIKOVA ULICA:VRVARSKA ULICA SEILERGASSE (1941) VRVARSKA ULICA (1945) Kocenova ulica in Ulica Tončke Cečeve POKOPALIŠKA ULICA FRIEDHOFSTRASSE (1941) POKOPALIŠKA ULICA (1945) PREČNA ULICA ESCHENBACHSTRASSE (1941) LESKOVSKOVA ULICA (1945) POSTNA ULICA (1825) ROTOVZKA ULICA (1889) ULICA K NOVIM VRATOM KOLODVORSKA ULICA ALEKSANDROVA ULICA in ULICA DR. ŽERJAVA (1930) FRANZ SCHAUERGASSE in BAHNHOFGASSE (1941) PREŠERNOVA ULICA in KIDRIČEVA ULICA (1945) Prešernova ulica (pred 1954) POKOPALIŠKA ULICA: PREČNA ULICA: PREŠERNOVA ULICA Z del V del 23 Celjski zbornik 353 SAVINJSKA ULICA: SAVINJSKA ULICA KAPUCINSKA ULICA (1923) SAANGASSE (1941) SAVINJSKA ULICA (1945) SAVINJSKO NABREŽJE: SAVINJSKO NABREŽJE FRANC JOZEFOVO NABREŽJE SAVINJSKO NABREŽJE (1923) MASARYKOVO NABREŽJE (1930) TEGETTHOFFKAI (1941) NABREŽJE SVOBODE (1945) Savinjsko nabrežje (1954) Kidričevo nabrežje (1957) SAVINOVA ULICA: SAMOSTANSKA ULICA (1875) AMBROSCHITZGASSE (1941) TRG TALCEV (1945) Savinova ulica (1954) SLOMŠKOV TRG: CERKVENI TRG SLOMŠKOV TRG (1923) KIRCHPLATZ, FRITZ ZANGGERPLATZ (1941) SLOMŠKOV TRG (1945) SOTESKA: (1930) — iz Zidanškove ulice proti Okopom KANALSKA ULICA SOTESKA (1923) KANALGASSE (1941) SOTESKA (1945) je ni več STANETOVA ULICA: KOMERCIALNA CESTA DUNAJSKA CESTA (je S del Stanetove ulice) (1871) GRASKA CESTA (J del Stanetove ulice — vse do Glavnega trga) (1825) (DUNAJSKA CESTA se ji priključi 1889. leta) KRALJA PETRA CESTA (1923) PRINZ EUGENSTRASSE (1941) STANETOVA ULICA (1945) STRITARJEVA ULICA SALZBACHERSTRASSE (1941) STRITARJEVA ULICA (1945) WOKAUNOV TRG (1882) VRAZOV TRG (1923) WOKAUNPLATZ (1941) SLANDROV TRG (1945) * STRITARJEVA ULICA: SLANDROV TRG: * TAVČARJEVA ULICA TEHARSKA CESTA: TITOV TRG: TKALSKA ULICA: TOMŠIČEV TRG: TOVARNIŠKA ULICA: TRG V. KONGRESA: TRG SVOBODE: iz Gregorčičeve vzporedno s Kersniikovo ulico proti bolnici TAVČARJEVA ULICA FELLINGERGASSE (1941) DR. KERŽIŠNIKOVA ULICA (1945) je ni več TEHARSKA CESTA, ŠMARSKA CESTA (1925) KLAVNIŠKA ULICA TUCHERNSTRASSE (1941) TEHARSKA CESTA (1945) BISMARCKOV TRG (1900) KREKOV TRG (1923) ALEKSANDROV TRG TRG KRALJA ALEKSANDRA BISMARCKPLATZ (1941) TITOV TRG (1945) TKALSKA ULICA (1930) DONATIGASSE (1941) TKALSKA ULICA (1945) TRG VELIKI TRG GLAVNI TRG MARKTPLATZ (1941) TOMŠIČEV TRG (1945) TOVARNIŠKA ULICA SCHMUCKGASSE (1941) TOVARNIŠKA ULICA (1945) NASUTINA, SCHUTT (1711) MINORITSKI TRG (1825) ROTOVŠKA ULICA POŠTNA ULICA (1827) PREŠERNOVA ULICA ADOLF HITERPLATZ (1941) STALINOV TRG Trg V. kongresa (pred letom 1954) NASUTINA, SCHUTT (1711) GRAJSKI TRG (1825) (proti Savinji je vodila kratka ulica MESARSKA ULICA (19. -st.)) JOŽEFOV TRG (1889) DEČKOV TRG (1923) KAISER JOSEFPLATZ (1941) TRG SVOBODE (1945) TRUBARJEVA ULICA: ULICA 29. NOVEMBRA ULICA IVANKE URANJEKOVE ULICA MOŠE PIJADE: ULICA XIV. DIVIZIJE: VESELOVA ULICA: VODNIKOVA ULICA: VOŠNJAKOVA ULICA: VRTNA ULICA: LUTHROVA ULICA (1908) TRUBARJEVA ULICA (1923) LUTHERGASSE (1941) TRUBARJEVA ULICA (1945) JAHNOVA ULICA (1912) ZRINJSKO FRANKOPANSKA ULICA (1923) ZRINJSKEGA ULICA in GAJEVA ULICA ULRICHWEG in ROSEGGERSTRASSE (1941) ZRINJSKEGA ULICA (1945) (za progo je bila Ga- jeva ulica) Ulica 29. novembra (pred letom 1954) VODNJASKA ULICA (1825) BURGERSCHULGASSE SODNIJSKA STEZA (1923) SODNA STEZA (1930) SODNIJSKA STEZA BARBARAGASSE (1941) SODNIJSKA ULICA (1945) Ulica Ivanke Uranjekove (pred letom 1954) STRITARJEVA ULICA (1930) SULZBACHERSTRASSE (1941) STRITARJEVA ULICA (1945) KROŽNA ULICA, RINGSTRASSE (1871) KOLENCEVA ULICA — del KROŽNE ULICE KOLODVORSKA CESTA (1923) ALEKSANDROVA ULICA (1923) KOLENCEVA ULICA (1930) NECKERMANNGASSE (1941) KOLENCEVA ULICA (1945) Ulica XIV. divizije (pred letom 1954) BEZENŠKOVA ULICA LANDWEHRSTRASSE (1941) VESELOVA ULICA (1945) ULICA NA JARKU, GRABENGASSE (1871) ROVSKA ULICA VODNIKOVA ULICA (1923) GRABENGASSE (1941) VODNIKOVA ULICA (1945) — seka Tavčarjevo ulico, 1945 odpade nadaljevanje Aškerčeve ulice proti Levstikovi ulici VRTNA ULICA (1930) GARTENGASSE, JOHANN KOWATSCHGASSE (1941) VRTNA ULICA (1945) VRUNCEVA ULICA: ZAGATA: ZIDANŠKOVA ULICA MESTNI PARK: GLAZIJA: DOLGO POLJE (z Drapšinovo) FRANKOPANSKA ULICA in KOMENSKEGA ULICA (1930) — od Okoliške šole do Dečkove ceste ULRICHSWEG in BACHERNSTRASSE (1941) FRANKOPANSKA ULICA (1945) Vrunčeva ulica (pred letom 1954) SVOBODNA, PROSTA ULICA ULICA PREHODA (1825) ZAGATA (1923) FREIGASSE (1941) ZAGATA (1945) DOLGA ULICA (1448) SPODNJA ULICA GRAJSKA, GOSPOSKA ULICA (1711) HERRENGASSE (1941) ZIDANŠKOVA ULICA (1945) SAVINJSKI TRAVNIK, VODNA GLAZIJA OTOŠKI TRAVNIK (1858) VELIKE, MALE JARMENCE (1828, 1829) EKSERCIRNI PROSTOR GLAZIJA VELIKA, MALA LITERATURA 1. BILTEN (glasilo občinskega ljudskega odbora Celje) Posebna številka: JANKO OROŽEN, Posestna in gradbena zgodovina Celja, Celje 1957, št. 11—12 VIRI 1. MESTNA OBČINA CELJE (MOC) — AS 51 : B7 1379/21 — Seznam uMc in trgov, 3095/23 Nova imena ulic — AS 54 : B7 1930 — Načrt mesta Celja — AS 55 : B7 1931 — Seznam mestnih ulic, hiš in zemljišč — AS 59 : B7 11140/39 — Seznam ulic in katastrskih občin za mesto Celje — AS 90 : L/1925 — Letopis mestnih ulic 2. Okupacijska občina Celje AS 6 : — Celje, načrt mesta in seznam ulic 3. Okrajni lin okrožni odbor OF v Celju 1945 AS 1 : — Imena ulic in cest v Celju 4. OBČINSKI LJUDSKI ODBOR CELJE (ObLO) 1945 AS 332 : Preimenovanje ulic mesta Celja UDK: 008:06.066(497.12—119) »1987« ŠLANDROVE NAGRADE 1987 Skromno število pobud* Komisija za podelitev nagrad »Slavka Šlandra« v sestavi: Danica HO MAN (predsednica) ter Marica FRECE, Uroš GORlCAN (nam. Ivana Andrejaša), Zoran KANDUC, Vili KONC AN, Duško KOS (nam. Janje Romih), Antonija MEŠL, Ivo POTOČNIK, Tone ROZMAN in Edvard STEPIŠNIK je med osmimi pobudami,* prispelimi na javni razpis (Novi tednik z dne 19. februarja 1987), po temeljiti razpravi in ob upoštevanju mnenj komiteja za družbeno ekonomski razvoj in komiteja za družbene dejavnosti predlagala občinski skupščini, da podeli štiri nagrade in sicer trem delovnim kolektivom: TOZD Veflon DO Cinkarna Celje, POZD Leskošek Celje in DO Tkanina Celje ter prosvetnemu delavcu Mirku Galeši. Nagrada naj bi znašala povprečni OD v SRS 1986, zaokrožena na 130.000 din.* Komisija bo po svoji predstavnici opozorila predsedstvo občinske skupščine na nerealiziran predlog komisije preteklega leta, da naj skupščina razširi odlok o nagradah in priznanjih z dodatnimi občinskimi priznanji.* Iz Delegatovega poročevalca z dne 30. maja 1987 povzemamo utemeljitve za predlagane nagrajence, ki jih je komisija predložila občinski skupščini v potrditev na njenem zasedanju 18. junija: MIRKO GALESA, roj. 13. 5. 1937. leta, profesor defektologije iz Celja, Nu-šičeva 12, ravnatelj TOZD OS Ivanka Uranjek Celje. V pedagoško delo je uvedel operacionalizacijo učnih načrtov kot osnovo za količinsko in kakovostno preverjanje načrtov in znanja učencev; načrtoval je * Vse po zapisniku seje Komisije za podelitev -nagrad »Slavka šlandra« z dne 6. maja 1987. Zabeležila Irena Avguštin. Predlagatelji kandidatov za Siandrovo nagrado: občanski komite za družbenoekonomski razvoj (TOZD Veflon Cinkarna Celje in POZD Leskošek), Izvršni odbor osnovne organizacije sindikata Remont (Obrtno gradbeno podjetje Remont), medobčinska gospodarska zbornica (Cestno podjetje Celje), delovna 'organizacija Tkanina (Delovna organizacija Tkanina), TOZD osnovna šala Ivanke Uranjek Celje (Mirko Galeša) dni TOZD osnovna šola I. celjske čete Celje (Bogomir Šipec). rešitve, kako bi se bolj približali vsakemu posameznemu učencu in optimalno razvili njegove sposobnosti. Tako so že v letu 1980 pričeli uveljavljati individualne vzgojnoizobraževalne načrte, ki so v času že prerasli okvire njihove šole. Korak naprej v zadovoljevanju otrokovih potreb so dosegli z uvedbo dveh novih integriranih predmetov in sicer: glasb en o-gibalne vzgoje in likovno-teh-nične vzgoje. Da bi lahko sistematično pomagali učencem z razvojnimi in učnimi težavami in perspektivno bolj načrtno zagotavljali razvoj duševno prizadete populacije, je za celotno celjsko regijo izdelal smernice za nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanje otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Delo tov. Mirka Galeše pomeni v celjskem in širšem prostoru tako pomembne in vidne dosežke, da zasluži Slandrovo nagrado. TOZD VEFLON v sklopu DO Cinkarna Celje. Temeljna organizacija Veflon je najmanjša in hkrati po času obstoja najmlajša v naši občini. Ze v letu 1978 je skupina sodelavcev pod vodstvom sedanjega vodje TOZD pričela s pripravami za realizacijo tehnologije predelave politetra fluoretilena (PTFE) z zahtevnimi fizikalnimi kemičnimi lastnostmi. Celoten razvoj tehnologije materiala bodočnosti je temeljil na proizvodnji izdelkov na doma izdelanih napravah. Prvi dobri dosežki so bili vzpodbuda za vzpostavitev sodelovanja s firmo Hoechst, kot drugo proizvajalko tega materiala v svetu. Pričeli so z industrijsko proizvodnjo, ki ima velik pomen ne le za Cinkarno in občino Celje, pač pa tudi za celoten jugoslovanski prostor. Hiter in učinkovit razvoj TOZD Veflon se potrjuje s poslovno uspešnostjo in številnimi priznanji ožje in širše družbenopolitične skupnosti. Ker uspehi vzpodbujajo, priznanja pa zavezujejo, nenehno iščejo nove proizvode, ki jih tržišče potrebuje. Paleta proizvodov se hitro širi in zajema skoraj vsa področja predelave PTFE, od sistemov za transport najbolj jedkih medijev, batnih obročkov, ventilov in črpalk, turbinskih ležajev, do posebnih cevi za medicino in človekovo telo. Veflon se v okviru celjskega gospodarstva lahko predstavlja kot organizacija, ki je nastala po zaslugi inovativnega razmišljanja skupine strokovnjakov, ki je izbrala perspektivno področje delovanja in ki s stalnim razvojnim delom širi svoj življenjski prostor in dosega nadpovprečno poslovno uspešnost. POZD LESKOSEK CELJE Obratovalnica iz stroke »steklarstvo«, ki jo je vodil Albert Leskošek, je od svoje ustanovitve v letu 1965 neprestano širila obseg dela in v dobrih desetih letih tako napredovala, da vsega dela z maksimalno dovoljenim številom zaposlenih — 5 delavcev, ni več zmogla. Ko je bila z obrtnim zakonom v letu 1973 nakazana rešitev možnosti širjenja in razvoja obratovalnice z ustanovitvijo pogodbene organizacije združenega dela (POZD), je samostojni obrtnik začel razmišljati, da bi mu ustanovitev POZD omogočila realizirati lastne ambicije — razširiti obratovanje in povečati število zaposlenih. Stekle so priprave za ustanovitev POZD in 1. januarja 1978 je celjska občina dobila prvo POZD, SRS pa deveto. POZD je pričela z obratovanjem z vloženimi sredstvi ustanovitelja v višini 800.000 din in s 6 zaposlenimi delavci ustvarila 2 milijona din prihodkov. Takoj po ustanovitvi se je število zaposlenih povečalo za 100 %, v zadnjem letu pa je v POZD zaposlenih 23 delavcev, ki so ustvarili 179,5 milijonov din prihodka. Pohvalna je pripravljenost majhnega kolektiva, ki jo je pokazal s pristopom k sprejemu posameznih samoupravnih sporazumov, s katerimi se rešuje problematika SIS materialne proizvodnje. DO TKANINA CELJE praznuje v letošnjem letu 35-letnico svojega obstoja. Skozi celotno obdobje obstoja je dosegla razvoj v smislu povečevanja trgovinskih zmogljivosti, kvalitete ponudbe in sodobnih oblik poslovanja. Med tovrstnimi OZD v Sloveniji zavzema Tkanina Celje 3. mesto po celotnem prihodku in dohodku, po akumulaciji pa celo 1. do 2. mesto. V preteklem obdobju so bila sredstva pretežno namenjena v naložbe, ki zagotavljajo povečanje celotnega prihodka in krepitev kapitalne sposobnosti delovne organizacije. Povečanje prodajne zmogljivosti obvladujejo z minimalnim porastom rasti zaposlenosti in s tem sledijo cilju lastne politike in politike celotne družbenopolitične skupnosti za doseganje produktivne zaposlenosti. Dobri poslovni uspehi omogočajo rast osebnega standarda zaposlenih in povečujejo njihovo motivacijo za vključevanje v skupne naloge v delovni organizaciji in družbenopolitični skupnosti kot celoti. BOŽENA OROŽEN IZ BIBLIOGRAFIJE FRANCETA JESENOVCA (CeZb 1986) Popravki št. 19 — 1768 namesto 1769 št. 23 — ob dvajsetletnici... namesto: ob dvanajstletnici št. 32 — ob oblekici ... namesto: ob stoletnici št 55 — ob 90-letnici... namesto: ob 99-letnici št. 132 — Exupery ... namesto: Exepery št. 139 — členic ... namesto: članic št. 169 — prihodnjik... namesto: zrihodnjik VSEBINA Milan Natek: VELIKOST KMEČKIH GOSPODARSTEV V CELJSKI REGIJI LETA 1981 .......................................................... 7 Anton Sore: PREBIVALSTVO OBSOTELJA PO NARODNI PRIPADNOSTI .... 25 Vladimir Šli bar: KASCE NA JUŽNEM POHORJU ............................ 39 Darka Domitrovič-Uranjek: EKOLOŠKA BILANCA CELJSKE REGIJE — I. FAZA .............................................................. 49 Vlado Bukvič: RAZVOJNA PRENOVA CELJSKEGA GOSPODARSTVA: STATUS QUO?.......................................................... 65 Marta Cviikl: OBLIKOVANJE AKUMULACIJE OZIROMA SREDSTEV ZA RAZŠIRJENO REPRODUKCIJO V OBČINI CELJE .................. 73 Dušan Kramberger — Ivan Stopar: PROGRAM SANACIJE IN PREZENTACIJE GRADU CELJE ..................................................... 85 Alenka Kolšek: PREDLOG ZA PREUREDITEV SLOVENSKEGA POKOPALIŠČA NA GOLOVCU ............................................... 95 Janko Orožen: ZGODOVINSKA POT GORNJEGA GRADA .................... 107 Janko Orožen: ROGAŠKA SLATINA V BOJU ZA NARODNE PRAVICE...... 117 Emil Lajh: REVOLUCIONARNO DELAVSKO GIBANJE NA CELJSKEM OBMOČJU OD ZAČETKOV DO SESTOJANUARSKE DIKTATURE ..... 121 Jože Vurcer: PETER STANTE-SKALA (1914—1980) ............................ 137 Milko Mi kola: NACISTIČNE ZAPLEMBE ZEMLJIŠKIH POSESTI NA OBMOČJU CELJSKEGA OKROŽJA 1941—1945 ......................... 149 Avgust Hribovšek: DR. MED. KAROL PECNIK, NEZNANI SLOVENSKI ZDRAVNIK ZA TUBERKULOZO .................................... 191 Danica Homan: PREGLED ZOBOZDRAVSTVA V CELJU IN OKOLICI 1945—1987 ........................................................... 203 Franc Stoifa: POMEN SISTEMATSKIH PREGLEDOV PRI ODKRIVANJU IN ZDRAVLJENJU ZOBNIH IN USTNIH BOLEZNI .................... 211 Andrijan Lah: ZVEDAVO ZRENJE SCENSKEGA SIJA (Sprehod po štirih sezonah SLG 1983/84 do 1986/87) ...................................... 215 Alenka Dornjan: LIKOVNI SALON CELJE 1985—1986 ........................ 225 Milena Moškon: JOSEF LIPPERT V MUZEJSKI ZBIRKI CELJSKIH VEDUT 235 Tatjana Badovinac: SABLJA C. KR. PRISTANSKIH MORSKO-ZDRAVSTVE- NIH URADNIKOV IZ ZAČETKA 20. STOLETJA .................... 241 Metika Planik: DR. ANTON NOVACAN IN NJEGOVA SLOVENSKA REPUBLIKANSKA STRANKA ................................................ 245 Janez Ovirn: SLOVENSKA BOL (Novačanovo pismo iz leta 1911) ............. 267 Gustav Grobelnik: UREDNIŠKO SPODBUJANJE ANTONA INGOLIČA ..............271 Ivainka Zajc-Cizelj: ZAČETKI OBRTNEGA ŠOLSTVA V CELJU (1829—1837) 275 Milko Miikola: OBRTNA NADALJEVALNA ŠOLA V CELJU 1878—1941 ............279 Hedvika Verhovšek: »LASTNI DOM« REGISTROVANA DELAVSKA STAVBENA ZADRUGA Z OMEJENO ZAVEZO V CELJU 1900—1933 ............293 Ivainka Zajc-Cizelj: DNEVNO ZAVETIŠČE V CELJU (1932—1940) ........................299 Ivanka Zajc-Cizelj: K ZGODOVINI GLASBE V CELJU (1824—1866) ....................305 Mateja Hočevair: RAZVOJ TAMBURASTVA V CELJU ................................................307 Franjo Mauer: TAMBURAŠKI ZBOR NA TEHARJU ....................................................315 Andreja Rihter: FIZKULTURA V CELJU V LETIH 1945 DO 1950 ........................319 Jožica Dolenšek: MLADI ZA NAPREDEK CELJA ........................................................331 Urša Lah: NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE DESETIH ŠTEVILK NOVEGA TEDNIKA ..............................................................................................................................337 Metka Planik: IMENA CELJSKIH ULIC IN TRGOV DO LETA 1945 ......................349 SLANDROVE NAGRADE 1987 ................................................................................................359 Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. kemična, grafična in papirna industrija Celje CELJSKI ZBORNIK 1987 Izdala in založila KULTURNA SKUPNOST OBČINE CELJE Predsednica Anka Aškerc Uredniški odbor: Tatjana Badovinac, Teo Bizjak, Mirko Doberšek, Jožica Dolenšek, Gustav Grobelnik (odg. urednik), Vlado Novak in Ivan Stopar Lektorja France Sirk in Ljudmila Kajtner Klasifikator Ivanka Bauman Zunanja oprema Jože Domjan Tehnični urednik Franjo Mauer Redakcija zaključena junija 1987 Tisk AERO, TOZD Grafika, Celje Dotiskano oktobra 1987 Naklada 500 izvodov Tabela I. Tabela II. Tabela III. Tabela IV. Tabela V. Tabela VI. Tabela VII. 1. Stavbne faze — razvoj grajske stavbe 2. Situacija in ceste 3. Poimenovanje objektov 4. Poti in (namembnost 5. Pogled na obnovljeiii grad 6. Tloris kletne etaže 7. Tloris iproltUiičja 8. Tloris I. nadstropja 9. Tloris II. nadstropja 10. Tloris III. .nadstropja 11. Zunanjost prvega obzidnega venca 12. Razvite dvoriščne fasade in prerez Z—V 13. Aksonometrični pogled z juga 14. Aksonometrični pogled z zahoda 15. Aksonometrični pogled z vzhoda 16. Pogled na obnovljeni del gradu