LOJZE MALOVRH 
Jesenski gozdni šopek 
»Čudesa narave« 
Te jesenske barve 
čudovito zbrane. 
od sonca obsijane. 
kot z zlatom so pretkane. 
Ančka Rumenjak 
Tako kol je kmečka ženica pesnica, doma s Hlavčih njiv pri Gorenji vasi izrazila 
v svojih stihih občutenje jesenskih ban. tudi mi z navdušenjem opazujemo njeno 
barvitost. 
Skoraj vsako drevo ali grm predstavlja v tem času pravo, svojstveno -čudo narave«. 
Bolj ko se bližamo jeseni, vse manj je zelenja. Namesto tega pa se pojavljaljo rumeni, 
oranžni, rjavi, rdeči odtenki. 
Pod vplivom hladnih noči se namreč zelena klorofilna zrnca v listih dreves razgraju 
jejo in do izraza prihajajo nove barve. To je še prav posebno zaznavno v našem gozdu. 
259 
LOSKJ RA/.C1.F.DI -tU 
Naj na samem začetku omenim nekaj značilnih lastnosti gozda. Gozd je z drevjem 
strnjeno porasla površina. Uspeva povsod, kjer mu to dopuščajo ekološke razmere: 
zadostna temperatura in množina padavin, odsotnost daljših sušnih obdobij in za 
dostna stabilnost prsti. 
Na svetu gozd pokriva okoli .-i""11 kopnega, v Evropi 32"". v naši nekdanji občini 
- Škofji Loki - 63 %. Po sestavu drevesnih vrst je gozd listnat, iglast in mešan. Od 
vsega kopnega rastlinja proizvaja največ kisika (do 65 ton na hektar) in veže največ 
ogljikovega dioksida, prečiščuje zrak. zmanjšuje radioaktivnost ozračja, oddaja hlape 
eteričnih olj. ki delujejo razkužilno. zbira in prečiščuje vodo, ki jo nato enakomerno 
odvaja. 
Piet Godalfa, vrtnar, doma v vzhodni Nizozemski, je ob obisku v Sloveniji izjavil: 
»Vaši travniki in gozdovi so zelo zanimivi. Hoja po njih je hi/a zame najlepše po 
tovanje.-
Pojdimo še mi v lepem sončnem jesenskem dnevu v gozd. ga opa/.ujmo in do-
življajmo z vsemi svojimi čutili. Približajmo se posameznim drevesom - molčečim 
sopotnikom, ki skupaj z nami potujejo skozi prostor in čas. Ob povralku domov pa 
odnesimo lep spomin na to doživetje gozda jesenski gozdni šopek-. Poglejmo 
posamezne vejice dreves z barvitimi listi - šopka - in spoznavajmo njihovo poreklo. 
njihovo osnovno rastišče, zgradbo in način življenja. 
Navadna bukev — Fagits sylvatica 
To je gotovo drevo, ki je najbolj pri 
merno za nesproščene in nesamozavestne 
ljudi današnjega časa. Prijateljevanje z njo 
dokaj hitro pomaga pri odpravljanju bo-
azni pred nevarnostmi v življenju. 
Zraste okoli tO m visoko. Ima veliko 
krošnjo, gladko deblo siv kaste barve. Veje 
se postopoma razvejujejo v pravilnem pri 
jetnem ritmu. I.isti so čez leto bleščeče 
zeleni, v jeseni pa lepo rumenijo. Cvetovi se pojavijo v trenutku, ko v/brste mladi 
belosvilnati in mehko puhasti listi. 
Moški cvetovi se pojavijo v obliki oblastih glavic na drobnih pecljih in imajo štiri 
do osem prašnikov. Na istih vejah, vendar bolj na koncu, pa se razvijejo ženski cve 
tovi. Ti so v glavnem razporejeni dvakrat po dva v štirikrpasti skledici. Sama skledi-
ca se razvije v olesenel črnodlakavi ovoj (bukvica). V njem pa sta en ali dva plodova 
- bukov žir. ki dozorevata v septembru in oktobru. 
Rastlina se razmnožuje s semenom. Je enodomna in 
enospolna rastlina. 
Bukev uspeva večinoma na apnencu, lahko pa 
raste tudi na Ilovnati ali peščeni podlagi. Razširjena je 
v osrednji, zahodni in južni Evropi. Pri nas je bukev 
najpogostejše drevo in sestavlja raznovrstne gozdne 
združbe. 
260 
I1M-:\SKI (,()/.!>\l ŠOPEK ČUDESA \AR.\\ I-
Pravi kostanj — Castanea satira 
Pradomovina pravega kostanja je Mal 
Evrope, na Krimu, Kavkazu in v severn 
javlja. Kaste v krajih z vlažnim pod 
nebjem, v zakisanj zemlji in kjer ni 
zgodnjega jesenskega mraza. Ne 
mara pa apnenih tal. 
Je do 30 ni visoko listnato dre 
vo. Plodove ima v jezicah. Ko so 
ti zreli se jezice razpočijo in pa 
dejo na tla. Od bukve in hrasta se 
loči po dolgih listih, ki so bolj ali 
manj bodičasto nazobčani, in po 
dolgih klasnatih socvetjih s števil 
nimi moškimi cvetovi zgoraj in 
ženskimi cvetovi v šopkih drob 
nih cvetov. Ti so nameščeni na so 
cvetju spodaj. 
Cvete v juniju. Medtem ko bukov 
cvetni prah prenaša veter, oprašuje-
jo kostanjev e cvetove hrošči, čebele 
in muhe. Moški cvetovi oddajajo 
poseben vonj (po trimetilaminu). ki 
privablja žuželke. 
Je enodomna rastlina. V jeseni 
listi prehajajo iz zelene v lepe rume 
ne barve. Vejice teh dreves so zelo 
dobrodošle za šopek. 
Navadni gaber— Caprinus 
betulus 
Je listnato drevo, visoko do 
25 m. Deblo je obdano z glad 
kim belkasto sivim lubjem. 
Listne ploskve mladih listov so 
nagubane in po robu dvojno 
napiljene. Ženske mačke so 
valjaste in so krajše od moških. 
Plod je enosemenski orešek, ki 
ga po eni strani pokriva tridelni 
krovni list. 
Razširjen je v nižinskih pre 
delih, v listnatih in mešanih 
gozdovih. Cvete v juniju. 
a Azija. Danes je razširjen v večjem delu 
\friki. Tudi v naših gozdovih se dosti po-
261 
Ii^kl RAZGLEDI tH 
Navadna breza— Betula vernicosa 
Baron Pierre Francois Perey, vojaški kirurg 
in glavni inšpektor zdravstvene službe Napo 
leonove vojske je o brezi zapisal: 'Po vsej se 
verni Evropi do ruskih meja je brezova roda 
za reveže in bogatine, za gospodo in za kmete. 
Daje jim upanje in vero v ozdravljenje.-
Za Rusijo simbolizira breza pomlad. Ljud 
stvo iz Sibirije pa jo ima za os sveta in 
je nepogrešljiva pri nekaterih starodavnih 
obredih. 
le listnato, do šil m visoko drevo. Ima be-
lo-srebrno luskasto lubje'. Deblo je ravno 
z visečimi bradav ieasiimi vejami. Listi so goli 
in v začetku malo lepljivi. Moški cvetovi sede 
v štiri do šest eni dolgih inačicah. Ti se 
oblikujejo že* v jeseni. Tudi ženski cvetovi so 
v maeieah. ki so pokončne in se pojavljajo spomladi. 
le enodomna rastlina. Vzdrži zelo nizke temperature. Cveti v aprilu in maju, 
vzporedno z olistanjem. Razmnožuje se s semenom. 
Raste na slabih rahlih tleh in v svetlih gozdovih. Tudi pri njej se zeleni listi v jese 
ni obarvajo v zlatorurnene cekinčke. 
Ostrolistni javor- Acerplatanoides 
|e clo 30 m visoko listnato drevo z gosto jajčasto krošnjo in ravnim okroglim 
deblom. Lubje je do 1 cm debelo s številnimi drobnimi in plitvimi ter vzdolžno 
mrežastimi brazdami. 
Koreninski sistem je sestavljen pretežno iz dobro razvitih stranskih korenin. Te ne 
prodirajo globoko v zemljo in zato zavzamejo veliko površino. Popki so bleščeči, 
rjavordeči. Luske so po robu dlakave. Listi so na dolgih tankih pedjih. Nasprotno 
razporejeni listi so narezani v S--1 krp 
z. ostrimi zobci. 
Po zgornji strani so listi temnozeleni, 
na spodnji pa skoraj sivi. V jeseni pa tem-
nozelena barva listov prehaja v rumeno. 
Ko se listi razvijejo, se pojavijo viseča 
grozdasta socvetja. Ta tvorijo ženski, 
moški in dvospolni cvetovi. Po barvi so 
zelenkasto rumeni. Plod razpade v dva 
krilata plodiča pod topim kotom 180 sto 
pinj. Seme je ploščato. Cveti v aprilu in 
maju. Razmnožuje se v glavnem s se 
menom. Raste v listnatih gozdovih ob 
vodah in po iogih. 
262 
[ESESSK1 GOZDSl ŠOPEK ODESA Y1A'.H/:' 
Graden — Quercus petraea 
Je listnato drevo do 35 ni visoko in s premerom debla do enega metra. Lubje je 
na starejših rastlinah do dva eni debelo in plitvo razpokano. Y zemlji ima osrednjo 
korenino. Ima vitko deblo, ki se razveji šele v zgornji tretjini. Listi so na dolgih 
peeljih. Listna ploskev je tanka, trdna, do 12 cm dolga in 7 eni široka. Jesenski listi 
porjavijo in največkrat ostanejo na rastlini do pomladi. Moški cvetovi so na goli ali 
redko dlakavi osi, dolgi do ti cm. 
Ženski cvetovi so sedeči, posamični 
ali po dva do pel skupaj. Želodi so 
v globokih nepecljatih skledicah in jih 
je običajno po več skupaj. 
Je enodomna rastlina. Cveti v aprilu 
in maju. Razmnožuje se s semenom. 
Plod zori v septembru in oktobru. 
Kaste predvsem v nižjih predelih, tja 
do 600 m višine, in to skupaj s kosta 
njem, belim gabrom, rdečim borom 
ali ttidi bukvijo. 
Za popestritev šopka mu dodajmo 
se nekaj vejic macesna. Ta sicer 
spada v drevesno skupino iglavcev, 
vendar pa se od njih loči v jeseni 
prav po zlatorumenih iglicah. 
Evropski macesen - Larix decidua 
Pisatelj Janez Kajzer je v knjigi Macesen napisal: 
»Potegnjeni pastirček - Ivan Grohar— je sedel sredi 
nadvse strme senožeti, ki si/ /o pred ne tako davnim 
iztrgali iz gozda. Z njegovega sedišča je bil ne 
navaden razgled- eno samo gozdno prostranstvo. 
Oko se mu je ustavilo oh brstičih dreves macesnov, 
ki so bili odeli s svetlim rumenkastim igličevjem. 
Ti so se mu zdeli kol rumene lepotice.« 
Macesen je večinoma rastlina gorskih območij — 
Alp. Lahko uspeva pa tudi v nižini. Deblo je ravno 
z jajčasto, piramidasto krošnjo in z vodoravnimi ali 
pobešenimi vejami. Drevesa so pozimi gola. ker 
iglice žive eno samo sezono in jeseni odpadejo. 
V vročih poletnih dneh se zjutraj nabira ob iglicah 
nenavadna bela snov. Izloček ima sladek okus in 
vsebuje sladkor melezioza (imenujejo ga briancon-
ska mana >. 
Skorja debla je zelo debela (2—t cm) in globoko 
razbrazdana. Iglice so na mladih poganjkih 
263 
1DŠK1 KA/.<;il:l>l IH 
razvrščene spiralno ter se pojavljajo po 1~> in vec v šopih. So tanke mehke, ošiljene 
in svetlozelene bane. V jeseni se prebarvajo v zlato rumeno in počasi odpadejo. 
Moški cvetovi so rumenkasti, medtem ko so ženski temnordeči. Cveti v aprilu 
in maju. vzporedno z olistanjem. Iz ženskih cvetov se razvijejo storži z dolžino 
20-40 mm. So sivorjave bane. Ti dozorevajo pozno jeseni, vendar ostanejo na 
vejah še nekaj let. 
Macesen je enodomna rastlina, hitro raste in prenaša nizke temperature, burjo 
in sneg. Razmnožuje se s semenom. 
Še in še bi lahko v jeseni srečevali v gozdovih drevesa, katerih veje so obdane 
z listi raznobarvnih odtenkov. Ob tem naj poudarim, da sem predstavil vsaj nekaj 
pomembnejših vrst dreves, ki pomenijo v tem obdobju v naših gozdovih prava 
čudesa narave. 
264