552
Vse bo minulo.
Spomini s planin. — Po zimi.
Vse   bo   minulo.
(gfmagala noč je; oblastno sama caruje, Žarek poslednji s črno temo je vmorila; Davi je zemlja solnce kot kralja slavila, Zdaj pa noči na čast zmagoslavje praznuje. Solnce, povej mi, kje ti je carska slava? Prestol se stri je, žezlo v prah se razsulo, Priča mi tvoja krone oropana glava: Vse bo minulo, vse bo minulo . . .
Carstvo ti danes pričenja zima snežena, Včeraj zemljo je že sapica božala mila; Zemlja-nevesta poroko je v pomlad slavila, Vdovi na licu blesa dnes solza ledena. Reci mi, vdovica, kje je tvoj rožnik duhteči? Mlado veselje poročno, kam je odplulo? Citam na belih laseh ti odgovor molčeči: Vse bo minulo, vse bo minulo...
Nemo grobišče rodov že nekaj zakriva, Mimo prihaja še truma, žareč od veselja, Jutri pa mnogim zadnja ugasne želja; Kmalu nas vse posreblje smrtna njiva. Reci mi, gnilo, razpalo okostje pod rušo: Kam si ponos in čast in lepoto zasulo? Jeka mrtvaška udarja resnobno mi v dušo: Vse bo minulo, vse bo minulo...
Spomini  s  planin.
III. Potoku.
pfot lahek spev iz grla Na dan privreš iz skal, In tisoč na planinah Cvetic vzbudiš iz tal. A, ko planinski potok, Pridirja v dol tvoj val, Površje mirno v strugi Objame tiha žal.
Jaz tudi sem popeval Vrh sinjih gor stoječ, A doli v mestu hodim Otožen in molčeč; Zahajam k tebi, potok, In zdi se, da tožeč Tvoj val šepeče z mano: Nazaj ne morem več! . .
J. K.
A. M,
Po   zimi.
^s=f)sokril je sneg goro in plan Čez noč z odejo belo, Zamrl je cvet in spev glasan Z naravo mrtvo, velo . . .
Čez snežno plan mi zre oko, Čez trate brez zelenja, —
A duša moja zre temno Na mračno pot  življenja.
Na misel hodi meni dan,
Ko v krsti bom počival, Ko mene bode — kot to plan,
Mrtvaški prt pokrival.
In — Bog le ve, če bo-li kdo
Tako pogrešal mšne, Kot jaz pogrešam zdaj bridko
Prirode, prej zelene?
tfosephus.