DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec.			Velja 8 K na leto.	
1. zvezek.	V Ljubljani, januar 1916.			XXXIII. letnik.
Cerkveno leto.
(Spisal dr. Fr. Ušeničnik.)
(Nadaljevanje.)
Božji grob. Liturgične knjige rimske Cerkve imenujejo božji grob (s. sepulcrum) oltar, na katerem se od velikega četrtka do velikega petka hrani presv. Rešnje Telo' za mašo prae-sanctificatorum. Ko veliki petek preneso sv. hostijo na oltar, kjer je maša praesanctificatorum, se božji grob izprazni in raz-dere. V Avstriji in Nemčiji pa je stara navada, da se veliki petek po končanem sv. opravilu presv. Rešnje Telo slovesno v monštranci izpostavi na oltarju božjega groba.
Zato v naših krajih mašnik na veliki četrtek pri sv. maši posveti tri hostije, in ne samo dveh, kakor veleva rubrika v misalu. Veliki petek eno sv. hostijo zaužije pri obhajilu, drugo pa po obhajilu dene v monštranco, in monštranco zagrne z belo tančico. Ko si umije prste in odmoli »Quod ore sumpsimus«, prenese v sprevodu monštranco k božjemu grobu in jo izpostavi na tronu.
Do 16. stoletja presv. Rešnjega Telesa niso izpostavljali, ampak so sv. hostije, ki so ostale po obhajilu pri maši praesanctificatorum, položili v pekak grob; natanko po besedah sv. pisma so grob s kamenom pokrili in zapečatili, O tej navadi beremo že v življenju sv. Ulrika (f 973), škofa v Augsburgu.1 Na veliki petek 1. 1577. so jezuiti v Monakovem prvikrat slovesno v monštranci izpostavili presv. Rešnje Telo1. V 17. stoletju se je ta običaj razširil po nemških in avstrijskih deželah; in odtakrat pa do danes ni bolj popularne ljudske pobožnosti kakor je obiskovanje božjega groba na veliki petek in veliko soboto.1 2
Velika sobota.
Liturgično opravilo velike sobote je bilo že v 6. stoletju domalega tako, kakor je sedaj; vršilo pa se je do 1L stoletja,
1	Acta Sanct. a Bolland., Julii II. 103.
2	Obširna zgodovinska razprava o božjem grobu je priobčena v De-creta authentica C. S. R. vol. IV: Suffragium super decreto 3939, quaest. III.
1
Duhovni Pastir.
ne kakor sedaj v soboto dopoludne, ampak v velikonočni vigiliji, to je, ponoči med soboto do nedelje.1
Poseben znak vsej liturgiji velike sobote daje slovesni krst katehumenov. Ves postni čas so se pripravljali na ta veliki dan. Veselje novorojenih v Sv. Duhu se v velikonočnem jutru strne z veseljem vse katoliške Cerkve, ki ta dan praznuje največji in najbolj pomenljivi dogodek v življenju Gospodovem. Zato so vigilijo velike noči (noctis magnae) v stari dobi kar mogoče svečano obhajali. V Rimu je papež sam opravil vse sv. obrede v lateranski baziliki in krstil katehumene v bapti-steriju poleg bazilike.
V	soboto zjutraj v stari dobi ni bilo sv. maše; zbrali pa so se v cerkvi katehumeni, molili so glasno vero in očenaš (redditio symboli et orationis Dominicae) in naredili krstno obljubo; mašnik pa je izvršil nad njimi vse tiste obrede, ki so še sedaj v navadi neposredno pred krstom. Zvečer so prišli k vigiliji katehumeni s svojimi botri in množica pobožnega ljudstva, Dijakon je stopil na ambon in začel praeconium p a s c h a 1 e. Sledila so berila, prophetiae iz starega zakona; vmes se je glasilo sveto petje, odmev pobožnih čustev, ki jih je sv. berilo budilo v dušah. Ob koncu zadnje prerokbe je zapel zbor pevcev: »Kakor jelen hrepeni po studencu žive vode, tako želi moja duša k Tebi, o Bog.« Katehumeni so se uvrstili v sprevod in šli v baptisterij. Škof je blagoslovil krstno vodo, katehumene slovesno krstil in potem birmal. Litanije pojoč so se vrnili v cerkev; bilo je že ob zori velikonočnega jutra. Med slovesno sv. mašo, s katero se je končala liturgija velikonočne vigilije, so novokrščeni, odrastli in majhni, tudi dojenčki, prejeli sv. obhajilo.
V	11.—13. stoletju se je začenjalo opravilo velikonočne vigilije že opoludne, hora sexta.1 2 Pozneje so prenesli vso liturgijo velikonočne vigilije na soboto dopoludne. Zato pa se od takrat v liturgiji tega dne kaže dvojen enačaj: liturgična molitev (officium) je vsa posvečena spominu na Gospodovo smrt in njegov počitek v grobu; druga opravila pa preveva sveto veselje; med mašo nam »aleluja« že oznanja vstajenje Gospodovo.
a) Začenja se sedaj opravilo z blagoslovom ognja. Ta običaj, blagoslavljati ogenj na veliko soboto, se je pojavil najprej v frankovskih deželah; v 8. stoletju je bil tam že udomačen.3 V Rimu je bil v tej dobi drugi obred v navadi. Veliki četrtek so iz kremena ukresali ogenj in z njim prižgali svetilko, ki je
1	Cf. Sacramentarium Gelasian. ed. Muratori I 564—571; Ordo. Rom. I. nn. 36—47 ed. Muratori II. 996—1001; Migne, P. L. 78, 954—958; Grisar, Ge-schichte Roms etc. n. 531—535, pg. 800—807.
2	Ordo Rom. X. n. 16; Migne, P. L. 78, 1014.
3	Dokaze gl. v Franz, Die kirchl. Benediktionen, I 508.
gorela do velike sobote.1 Veliko soboto so ob tej svetilki prižgali luč za slovesen krst. V 10. stoletju so obred velikonočnega ognja sprejeli tudi v Rimu.
Rubrika v misalu veli, naj se ukreše ogenj iz kamena in pripravi žerjavica zunaj cerkve. Iz prve molitve, ki jo mašnik moli pri tem blagoslovu, je razvidno, da nam kamen simbolično znači Kristusa, ogeljni kamen, ki nam je prinesel ogenj milosti, Sv. Duha.2 Ob novem ognju se prižgo sveče in ugasle svetilke v cerkvi. Pobožni verniki posnemajo obred sv. Cerkve in veliko soboto zakurijo na ognjišču z žerjavico od blagoslovljenega ognja. Cerkev se ozira na to navado vernega ljudstva in prosi v svojih molitvah, naj bi bil novi ogenj v blagor vsem, ki ga bodo rabili.
Ker so stari Germani v pomladnem času zažigali ognje svojim bogovom, proseč blagoslova na polju, mislijo nekateri, da je ta poganska navada bila povod za blagoslov ognja; misijonarji v frankovskih deželah da bi bili ljudstvu priljubljeno šego sprejeli in ji s cerkvenim blagoslovom dali drugi pomen/
Po blagoslovu ognja se mašnik s kleriki vrne v cerkev. Po cerkvi grede zapoje dijakon trikrat: Lumen Christi, in z novo lučjo prižge sveče na trirogljati stalnici (arundo cum tribus candelis). Ko pridejo k oltarju, se začne blagoslov velikonočne sveče, Dijakon zapoje E x u 11 e t, slavospev na Kristusa, čigar simbol nam je velikonočna sveča. Kristus je luč sveta — to je glavna misel, ki odmeva iz prekrasne hvalnice.
Velikonočna sveča je bila v Italiji in na Španskem že proti koncu 4. stoletja v navadi. Dijakoni so sami poljubno zlagali »praeconium cerei«; in sv. Hijeronim v pismu do dijakona Prae-sidija graja v teh slavospevih pretirano opisovanje čebel.4 V Gelazijevem zakramentarju6 ima slavospev že stalno obliko, ki pa se ni ohranila v liturgiji, ampak se je umeknila današnjemu »E x u 11 e t«. Exultet se pojavi v obredih velikonočne vigilije v 7. stoletju. Kodiki one dobe imenujejo sv. Avguština avktorja tej hvalnici; sv. Avguštin je res zložil neki slavospev »laus cerei«,u toda Exultet ni njegovo delo. Kdo je zložil veličastno hvalnico, ni dognano.7
Med Exultet vtakne dijakon v svečo v podobi križa pet zrn iz kadila. Zrna je mašnik prej blagoslovil obenem z ognjem. Ta obred je prišel v navado v 12. stoletju. Kadilo pomeni dišave, ki so jih pripravile pobožne žene, da bi z njimi mazilile telo Gospodovo v grobu.8
' Ordo Rom. I n. 32; Migne, P. L. 78, 952.
2	Cf. Durandus, Rationale, 1. 6, c. 80, n. 1. 2.
Franz. o. c. I. 517.
' Epist. 18; Migne P. L. 30, 182.
6	ed. Muratori I 564.
* v. S. August. de civitate Dei, 1. 15, c. 22.
7	Franz, o. c. I. 519—553.
8	Durandus, Rationale, 1. 6, c. 80, n. 9,
Kot simbol od smrti vstalega Zveličarja mora velikonočna sveča goreti pri slovesni božji službi (pri maši in večernicah) prve tri velikonočne dni (velikonočno nedeljo, ponedeljek, torek), v soboto pred belo nedeljo in vse nedelje do Vnebohoda; druge dni in praznike se sme prižigati, če je kje taka navada.1 Na Vnebohod se po evangeliju pri slovesni sv. maši velikonočna sveča ugasi,1 2 v znamenje, da je Gospod šel v nebesa.
Glavni del božje službe ob vigilijah je bilo branje sv. pisma, vmes pa petje. V velikonočni vigiliji po končanem Exultet bero sedaj 12 lekcij, prophetiae, iz starega zakona. V srednjem veku so bile ponekodi samo 4 prerokbe v navadi; drugje so imeli po 6, 12, 14 lekcij.3
Ogenj in velikonočna sveča se blagoslovi in prerokbe se bero tudi v onih cerkvah, kjer nimajo krstnega kamena in se torej krstna voda ne blagoslovi. Klerik, ki poje profetije, jih mora brati do konca in ne sme prenehati, če je mašnik z branjem prej gotov.4
b) Kakor v starih časih, zapoje tudi sedaj zbor pevcev ob koncu zadnje prerokbe: »Sicut cervus desiderat ad fontes aquarum«. Mašnik in kleriki se uvrste v sprevod in gredo h krstnemu kamenu. Začne se blagoslov krstne vode,
O blagoslovu krstne vode govori že Tertulijan5 6 in sv. Ci-prijan.9 Najstarejši formular za ta blagoslov pa imamo v zbirki mašnih molitev škofa Serapiona (f 362) iz Thmuisa v Egiptu.7 V rimski Cerkvi so se nam ohranile stare molitve za blagoslov krstne vode v Gelazijevem zakramentarju.8
V vseh teh formularjih se ponavlja ista glavna misel, ki je izražena tudi v sedaj običajnih molitvah: sv. Cerkev moli, naj Sv. Duh podeli vodi nadnaravno moč, ki bo katehumene osvobodila iz oblasti hudobnega duha, jih očistila greha in prerodila v božje otroke (progenies coelestis).
Vprav to misel izražajo tudi simbolična dejanja med molitvami, ko se mašnik z roko dotakne vode, ko naredi nad njo znamenje sv. križa, vanjo diha, ko potopi vanjo velikonočno svečo, podobo Jezusa Kristusa, ki je s svojim krstom posvetil vodo v Jordanu (starejšim liturgikom je bila sveča simbol Sv. Duha, in zato jim je potapljanje sveče direktno predstavljalo posvečenje vode po Sv. Duhu9), ko vlije v vodo sv, olja (oleum catechumenorum et s. chrisma).
1	C. R. 19. maii 1607 n. 235 ad 11.
2	Rubr. Miss. Rom., in die Ascensionis Dom.
3	Durandus, Rationale 1. 6, c. 81, n. 1.
4	C. R. 14. mart. 1861, n. 3104 ad 8.
s De baptismo c. 5. 9.
6	Epist. 70.
7	ed. Funk, Didasc. et Constit. Apostol. II. 181.
8	ed. Muratori I. 558.
8 Durandus, Rationale, 1. 6, c. 82, n. 10.
Za blagoslov krstne vode se mora rabiti novo sv. olje, to se pravi, olje za katehumene in krizma, ki je bila posvečena na veliki četrtek tega leta.1 Ko bi mašnik novega sv. olja ne mogel dobiti za časa in bi se zamuda ponavljala vsako leto, naj veliko soboto primeša vodi staro sv. olje, to je sv. olje prejšnjega leta; na binkoštno soboto pa bo pri blagoslovu nove krstne vode rabil novo sv. olje. Če pa se kako leto samo slučajno zgodi, da ni o pravem času sv. olja, naj mašnik izvrši vse obrede pri blagoslovu krstne vode, le sv. olja tedaj ne vlije v vodo. Mešanje vode s sv. oljem bo pozneje dopolnil (pri krstnem kamenu, v roketu in vijolični štoli, brez drugih obredov), ko bo prejel novo sv. olje. Ko bi med tem časom, predno dobi novo sv. olje, moral koga krstiti, naj vlije v vodo olje za katehumene in pa krizmo prejšnjega leta, in potem rabi to vodo do binkoštne sobote.1 2
V 6. stoletju in pozneje je bila navada, da so verniki veliko soboto krstno vodo zajemali v posode in nosili domov za pobožno rabo. Ordo Ro-manus I. veli;3 * »Omnis populus, qui voluerit accipit... in vasis suis de ipsa aqua, antequam ibi baptizentur parvuli, ad spergendum in domibus eorum, et vineis, et campis, et fructibus eorum.«1 Od 9. stoletja naprej je to prepovedano. Pač pa smejo verniki tudi sedaj zajemati blagoslovljeno vodo, predno je pomešana s sv. oljem.
Da ostane dovolj blagoslovljene vode za krščevanje, pa da je tudi verniki dobe za na dom kolikor je žele, je pri mnogih cerkvah navada, da blizu krstnega kamena pripravijo veliko posodo navadne vode in v to vodo vlijejo po nekoliko krstne vode, predno ji primešajo sv. olja. A na ta način se navadna voda v veliki posodi ne blagoslovi, ker se ji je prililo manj blagoslovljene, kakor je bilo neblagoslovljene; tu velja: »pars maior trahit ad se minorem«. Da je zadosti krstne vode in da tudi ljudstvo dobi dovolj res blagoslovljene vode za pobožno rabo, naj duhovni pastir ravna tako-le; Začetkoma naj se kotliček krstnega kamena napolni z vodo. Predno pomeša sv. olje med vodo, naj odlije iz kotlička nekoliko te vode v pripravljeno, dovolj veliko, prazno posodo za ljudstvo. Ali ker je je premalo, naj se jej prilije navadne vode, toda gotovo manj, kot je blagoslovljene. To prilivanje se sme ponavljati tolikrat, da je dovolj blagoslovljene vode, in paziti je samo na to, da se nikoli več navadne vode ne prilije, kakor je prejšnje že blagoslovljene v posodi.
Po blagoslovu krstne vode so v starih časih v velikonočni vigiliji krščevali katehumene. Drugi redni krstni dan je bila binkoštna vigilija, ko se zopet slovesno blagoslavlja krstna voda. Tudi sedaj Cerkev želi, da bi, kjer se to lahko zgodi, odrastle katehumene zlasti v stolnih cerkvah krščevali ta dva dneva.5
Ko bi med letom zmanjkovalo krstne vode, »alia non be-nedicta admisceri potest, in minori tamen quantitate«.6 Ko bi Pa se krstna voda pokvarila ali vsa izlila, blagoslovi mašnik novo vodo po krajšem, bolj preprostem obredu, ki je označen v obredniku pod naslovom: benedictio fontis baptismi extra sabbatum paschae et pentecostes.7
1	Rit. Rom., tit. 2, c. 1, nn. 31. 32. 33.
2	C. R. 23. sept. 1837, n. 2773; 31. jan. 1896, n. 3879.
3	Ordo Rom. I. 42; Migne, P. L. 78, 956.
1	Franz,	Die	kirchlichen	Benediktionen I. 52.
5	Rit.	Rom.	tit.	2,	c. 1,	n. 27.
6	Rit.	Rom.	tit.	2,	c. 1,	n. 5.
7	Rit.	Rom.	tit.	2,	c. 1,	n. 6;	c.	7.
c)	Litanije pojoč se vrne mašnik s kleriki od krstnega kamena k velikemu oltarju. Kjer nimajo krstnega kamena, mašnik po zadnji prerokbi precej moli litanije. Sledi sv, maša. Oblika mašnega obreda nam kaže daleč nazaj v staro dobo: pri maši na veliko soboto ni Introita, ne antifone za Offertorium, ne Agnus Dei. Namesto antifone za Communio in molitve po obhajilu so uvrstili v mašni obred slovesne večernice. Molitve in berila nas živo spominjajo onih časov, ko se je ta maša vršila velikonočno jutro po slovesnem sv. krstu. Cerkev se veseli Gospodovega vstajenja in prosi Boga, naj v novokrščenih ohrani pravega duha (adoptionis spiritum).
d)	Vstajenje. V srednjem veku so Gospodovo vstajenje liturgično dramatično praznovali. Velikonočno jutro, predno so začeli moliti jutranjice, je vzel mašnik iz božjega groba sv. hostijo (ali sv. razpelo), ki jo je bil veliki petek tja položil; pokazal je sv. hostijo ljudstvu, potem pa jo v piksidi prenesel na drugi oltar. Med jutranjicami (po tretjem responzoriju) so dramatično obnovili oni dogodek, ko so velikonočno jutro prišle k grobu tri Marije. Trije mašniki v pluvijalu in s kadilnicami v rokah so šli k božjemu grobu; tam sta jih že čakala dva dijakona v pluvijalu, ki sta predstavljala dva angela. Dijakona sta vprašala mašnike: ,Koga iščete', — in začel se je razgovor med njimi. Dijakona izročita mašnikom naličje Gospodovo, in ti ga med petjem neso v kor. Ob koncu so zapeli »Te Deum«.
Odkar pri božjem grobu izpostavljajo Najsvetejše v monštranci, so dramatični prizori velikonočno jutro prenehali. Po matutinu v soboto po-poludne (ali velikonočno nedeljo zjutraj), predno se zapoje »Te Deum«, gre mašnik s kleriki k božjemu grobu. Dijakon vzame s trona monštranco in jo da mašniku; mašnik se z monštranco v roki obrne proti ljudstvu in po navadi naših krajev zapoje trikrat .Aleluja'. Potem gre slovesna procesija z Najsvetejšim ven iz cerkve. Ko se vrnejo v cerkev, zapoje mašnik »Te Deum« in da blagoslov z Najsvetejšim. — Tako praznujejo vstajenje Gospodovo v Avstriji in Nemčiji; drugje pa te liturgične navade nimajo.1
e)	Lepa, stara navada je, da se na veliko soboto (ali velikonočno nedeljo) blagoslavljajo hiše in jestvine (agnus paschalis). — Blagoslov hiš ta dan je de iuribus parochialibus, in zato ga more izvršiti le župnik ali od njega pooblaščen mašnik.1 2 3 4 * 6 Voda, ki jo rabi pri blagoslovu, je krstna voda, ki ni bila pomešana s sv. oljem. Formular je v rimskem ob-redniku pod naslovom: Benedictio domorum in sabbato Sancto Paschae/ Po istem obredu se smejo hiše blagoslavljati vso velikonočno osmino/
Velikonočne jedi (jagnje, piruhe i. dr.) sme blagoslavljati vsak mašnik. Formular je določen v obredniku/ Durandus veli:" na velikonočni praznik se smejo uživati samo blagoslovljene jedi; zakaj po dolgem postu je večja nevarnost, da nas bo hudobni duh izkušal zapeljati v nezmernost; tudi Jezusa je izkušal; zato nam Cerkev v blagoslovu prosi božje pomoči proti tej izkušnjavi.7
1	Decr. auth. C. S. R. vot. IV.: Suffragium super decreto 3939, quaest. IV.; Thalhofer I2 653.
2	C. R. 7. mart. 1903 n. 4108 ad 3.
3	Rit. Rom. tit. 8, c. 4.
4	C. R. 20. nov. 1885 n. 3645 ad 2.
3	Rit. Rom. tit. 8, cc. 13. 14. 15. 18.
6	Rationale 1. 6, c. 86, n. 7.
7	Cf. Nilles, Kalendar. II2 325. sq.; Franz, Die kirchl. Benediktionen I. 575—603.
III. Velikonočna nedelja.
Prvotno so Veliko noč imenovali Dominica Resurrectio-nis; pozneje so iz hebrejskega (aramejskega) sprejeli besedo p a s c h a. Glavni dogodek, ki ga praznujemo v velikonočni liturgiji, je častitljivo vstajenje Gospodovo. Drugi predmet, ki se ga spominjamo v liturgiji, pa je duhovno prerojenje novo-krščenih. Oboje, Gospodova zmaga nad smrtjo in nov.o število otrok božjih, je za Cerkev vzrok svetega veselja. »Aleluja« odmeva pri vseh svetih opravilih: »Haec dies, quam fecit Dominus, exultemus et laetemur in ea«, — kličemo pri maši in pri oficiju.
Glavna božja služba tega dne je bila zgodaj zjutraj po slovesnem sv. krstu. Kmalu pa so uvedli še drugo sv. opravilo. V Rimu n. pr. so že v 6. stoletju imeli drugo slovesno sv. mašo v baziliki Marije Snežnice. Zato še sedaj beremo v našem misalu na Velikonočno nedeljo: Statio ad S. Mariam maiorem. Sekven-cija »Victimae paschali laudes« je iz 11. stoletja; zložil jo je Wipo (f po 1. 1048.), dvorni kapelan cesarja Konrada II.1
Ker so velikonočno vigilijo prečuli v molitvi in sv. branju, zato je oficij velikonočne nedelje že od nekdaj bil krajši od navadnega. Sedanjo obliko (3 psalmi in 3 lekcije pri jutranjkah) za ta dan in vso osmino je določil Gregorij VII. 1. 1074.1 2
Velike noči v prvi dobi niso praznovali povsod eden in isti dan v letu. Jezus Kristus je umrl 15. Nisana po judovskem koledarju. Kateri dan je to po rimskem koledarju, je bilo težko, da, nemogoče dognati. Judje so namreč šteli mesece po luni; lunino leto pa je ll^ dneva krajše od solnčnega leta. Da se razlika izravna, so po potrebi navadnim 12 mesecem en mesec dodali; pri tem pa se niso ozirali na astronomične račune, ampak so duhovniki poljubno določevali, kdaj naj se uvrsti en mesec. Edino pravilo jim je bilo: velika noč se praznuje, ko pride solnce v znamenje ovna, to je, ob pomladnem ekvinokciju. Kdaj pa je ekvinokcij, to je bilo samo približno določeno.
Odtod se je že v 2. stoletju pojavila razlika v praznovanju Velike noči. Vzhodni kristijani so se ravnali po judovskem koledarju, na zapadu pa so se držali rimske tradicije. Sv. Polikarp, škof v Smirni, je prišel zato okolo 1. 160. v Rim k papežu sv. Ani-cetu, da bi se vzhodna in rimska Cerkev zedinili v praznovanju Velike noči; pa edinost se ni dosegla. Sv. Viktor I., papež (189 do 199), je zato odredil, naj skličejo povsod sinode in se posvetujejo o tem vprašanju; potem >pa je ukazal, da naj vse cerkve sprejemajo rimsko navado. Polagoma so se zedinili v tem, da
1	Dreves u. Blume, Ein Jahrtausend latein. Hymnendichtung. I. T., Leipzig 1909, 147.
2	Baumer, Geschichte des Breviers, 313.
se praznuje Velika noč prvo nedeljo po polni luni po pomladnem ekvinokciju.1
Velika noč je prvi praznik, ki se je obhajal z osmino. Ob koncu 4. Stoletja so praznovali celi teden;1 2 tako je bilo tudi v srednjem veku do 12. stoletja.3 Pozneje sta bila samo še velikonočni ponedeljek in torek zapovedana praznika.4 *
V Rimu je med osmino vsak dan v drugi cerkvi bil štacijon, božja služba, h kateri so novokrščeni prihajali v belem oblačilu. Štacijonske cerkve so še zaznamovane v rimskem misalu. V ponedeljek so se zbrali pri sv. Petru, v torek pri sv. Pavlu. Zato nam pri sv. maši velikonočni ponedeljek v listu sv. apostol Peter oznanja vstajenje Gospodovo, v torek pa sv. Pavel. V soboto so zopet hiteli v Lateran, kjer so bili krščeni. V nedeljo, osmi dan po sv. krstu, pa je bil shod pri sv. Pankraciju, mladeniškem mučencu in posebnem varihu nedolžnih. Sv. maša se je začenjala kakor dandanašnji z besedami apostola Petra: »Quasi modo geniti infantes, rationabiles, sine dolo loc concupiscite«. Belo oblačilo so novokrščeni v nekaterih krajih slekli to nedeljo (dominica in albis), drugje pa že v soboto.6
Velikonočna osmina se konča v soboto, ne na belo nedeljo; to nam pričajo rubrike v misalu in brevirju in ves obred pri sveti maši in oficiju.
IV. Velikonočni čas (tempus paschale).
Dobo po Veliki noči do Binkošti so v starih časih imenovali Pentecoste. Tako beremo v dejanju apostolov (2, 1.): ,Cum complerentur dies pentecostes.' Tudi Tertulijan rabi besedo v tem pomenu.0 Sedaj obično poznamenovanje za dobo po beli nedelji je tempus paschale, velikonočni čas. Poseben znak vse dobe je duhovno veselje, ki veje iz liturgije sv. obredov in molitev. Ker je to čas sv. veselja, v tej dobi ni nobenega posta; molitve, pri katerih drugače poklekujemo, v tem času stoje molimo;7 v oficiju in pri maši se ponavlja vesela .Aleluja'; ,Te Deum' in .Gloria' se moli tudi v ferije.
Posebni liturgični dnevi v velikonočnem času so: prošnji dnevi, Vnebohod in Binkošti.
1	O Polikarpu nam poroča Eusebius, Hist. eccl. 4, c. 14; 5, c. 24; o Viktorju papežu ibid. 5, c. 23—25, in Vita Constantini 3, c. 5, 18, sq. Cf. Grisar, Geschichte Roms etc. I. n. 195, pg. 243; Kellner, Heortologie :1 35—39; Nilles, Kalendar. II2 279—283.
2	Constit. Apost. VIII., 33; ed. Funk 539.
2	c. 1, dist. 3, de consecrat.
4	c. 5, X. 2, 19; Urbani VIII. Const. Universa per Orbem, 13. sept. 1642; decr. auth. C, R. n, 812.
* Grisar, Geschichte Roms etc. I. n. 537, pg. 808 sq.
6	De bapt. c. 19; De corona mil. c. 3.
7	Cf. C. Nic. c. 20 — c. 10, dist. 3, de consecr.
1.	Prošnji dnevi.
Prošnji dnevi so: litaniae maiores 25. aprila in litaniae minores tri dni pred Vnebohodom.
ajLitaniaemaiores. V 25. dan aprila je bila v Rimu že pred Gregorijem Vel. navada, da so šli v procesiji ven iz mesta črez polje in travnike.1 Ljudstvo se je zbralo v cerkvi sv. Lavrencija »in Lucina«, potem pa je šlo v sprevodu po via Flaminia ven iz mesta do milvijskega mostu; onostran mostu se je sprevod obrnil na levo in se pomikal po desnem bregu Tibere; procesija se je končala v baziliki sv. Petra, kjer je bila slovesna sv. maša. Imenovali so procesijo Litaniae maiores. Namen temu obhodu je bil, prositi Boga blagoslova na polju. Cerkev pa je odbrala za procesijo uprav 25. dan aprila bržkone zato, ker so stari Rimljani isti dan in po istem potu hodili v svečanem sprevodu in prosili svoje bogove, naj jim polje varujejo nesreče, zlasti snetja na žitu; častili so ob tej priliki z daritvami in igrami (tekmo v letanju) božestvo Robigo, kot va-riha zoper snetje ali rjo, in imenovali po njem praznik Robigalia. Ljudstvu priljubljen običaj je Cerkev sprejela, očistila ga poganskih šeg in posvetila z molitvijo k pravemu Bogu.1 2 3
b) Cerkvene obhode tri dni pred Vnebohodom Gospodovim, križev teden, je po sporočilu sv. Gregorija turonskega uvedel (ok. 1. 470.) v svoji diecezi sv. Mamert, škof v Vienni, in sicer zato, da bi si ljudstvo z molitvijo in pokoro izprosilo božje pomoči zoper hude stiske, ki so takrat trle one kraje.'1 Provincijalni koncil v Arelatu leta 511. je lepo navado potrdil in odredil, naj bode tiste dni post;4 papež Leon III. pa je okoli 1. 800. te spokorne obhode ukazal v Rimu in za vso Cerkev, toda radi velikonočnega časa brez posta.5 6 Da se prošnji dnevi pred Vnebohodom ločijo od prošnjega dne 25. aprila, so jih imenovali Litaniae minores ali feriae Rogationum.
Liturgično opravilo v prošnje dni je vprav tako, kakor je bilo nekdaj v štacijonske dneve. Ukazana je procesija z litanijami in posebna sv. maša, missa rogationum. Obred je določen v obredniku in misalu.f)
1	V Sacrament. Gregor, so zbrane molitve in določene postaje za to procesijo.
2	Grisar, Gesch. Roms u. der Papste I., n. 422, pg. 654.
3	S. Gregor. Turon., Histor. Franc., 1. 2, c. 34 IMigne, P. L. 71, 231); Bollandisti, Acta SS., 11. Febr. (tom. 2. Febr. p. 522). mislilo, da so prošnji dnevi že pred sv. Mamertom bili v navadi v Milanu; cf. Nilles, Kalendar. IIS
364—365.
4	Can. Rogationes 3, Dist. 3 de consecr.
5	Liber Pontif. ed. Duchesne II. 12.
6	Rit. Rom. tit. 10, c. 4; bolj natanko za ljubljansko škofijo Compend. Rit. Rom. dioec. Labacen., de processionibus ordinariis III, pg. 257 sq; Missale Rom. in festo S. Marci et post Dominic. 5. post. Pascha.
Procesija in posebna sv. maša sta tako navezani na 25. dan aprila in na tri dneve pred Vnebohodom, da se nikoli ne opustita in nikoli ne prestavita; le če je 25. aprila Velika noč, se procesija in missa rogationum prenese na velikonočni torek. God sv. Marka se prenese, če je treba, po splošnih rubrikah; zakaj med praznikom sv. Marka in med prošnjim dnem ni nobene zveze.
Procesija je ukazana za stolne, kolegiatne in župne cerkve. Če je v katerem kraju več cerkva, vodi procesijo duhovščina prve cerkve (ecclesiae maioris). Sprevod gre izven cerkve po javnih potih. Ko bi pa kdaj radi slabega vremena ali drugega vzroka procesija ne mogla iti izven cerkve, naj se opusti, ali, kar je še bolj primerno, procesija gre po cerkvi, če je dosti prostorna.1 Posamezne invokacije in prošnje pri litanijah se med procesijo morajo po dvakrat moliti (duplicantur), tudi če je procesija samo v cerkvi.* 2 Redno gre procesija iz župne cerkve v bližnjo podružnico ali kako drugo cerkev, kakor je navada; kjer pa v fari razun župne cerkve ni druge cerkve, se procesija po kaki pol uri pota vrne nazaj v župno cerkev.3 Ko pride procesija v cerkev, mašnik pred oltarjem odmoli po litanijah vseh svetnikov običajne molitve.4 * *
S	v. m a š a je združena s procesijo,0 in mora biti redno med procesijo ali ob koncu procesije; pred procesijo sme biti sv. maša le tam, kjer bi verniki radi bili pri sv. maši, procesije pa se ne morejo udeležiti.0 Bolj primerno je, da je maša peta, in kjer so dolžni imeti vsak dan konventualno peto mašo, prošnja maša mora biti peta.7 * — Obred prošnje maše, missae rogationum, je tisti kakor pri ferijalnih in votivnih mašah: brez Gloria in Čredo,3 s tremi oracijami, kakor so označene v misalu; barva je vedno vijolična. To pravilo velja, tudi če je prošnja maša med velikonočno osmino ali v nedeljo. — O oracijah pa je posebe pomniti: Kjer imajo procesijo, pa eno samo sv. mašo, se mora v tej maši, missa rogationum, dodati commemoratio festi occurrentis, torej com. Sti Marci, ali Dominicae occurrentis, ali kakega drugega godu.9 Če je prošnja maša v cerkvi, kjer je tisti dan festum T i tula r i s , je sv. maša o prazniku, doda pa se commemoratio ex missa rogationum.10 11 Zadnji evangelij prošnje maše je sv. Janeza ,In principio'; če pa je pri maši com. Dominicae occurr., mora biti zadnji evangelij o nedelji."
Maše, ki niso v zvezi s procesijo, so de officio currenti cuin comme-moratione rogationum;12 le če je v torek ali sredo križevega tedna praznik 1. ali 2. reda, izpade com. rogationum.13
Mašniki, ki prošnje dni ne gredo za procesijo, morajo sami zase moliti litanije vseh svetnikov z običajnimi molitvami ob koncu; posameznih prošenj v litanijah pa ne ponavljajo."
> C. R. 14. aug. 1858, n. 3069 ad 1.
2	C. R. 16. sept. 1865, n. 3135; 30. jun. 1883, n. 3580 ad 4.
3	Rit. Lab., de process. ordin. III., nn. 8. 12.
4	Tako veli Rit. Rom.; po ljubljanskem obredniku (de process. ordi-nar. III., n. 10) pa je najprej sv. maša in šele po maši se opravijo običajne molitve.
s C. R. 12. mart. 1836, n. 2740 ad 9.
o C. R. 5. mai. 1736, n. 2319 ad 20.
2	C. R. 14. aug. 1858, n. 3069 ad 3.
3	C. R. 25. sept. 1688, n. 1801; 5. jul. 1698, n. 2002 ad 12.
0	C. R. 23. mai. 1846, n. 2915 ad 2; 3. jul. 1896, n. 3924 ad 9 et 10; 13. jan. 1899, n. 4006 ad 3.
10	C. R. 27. febr. 1847, n. 2942; 10. jan. 1693, n. 1890 ad 9.
11	Rubr. ad norm. C. ,Div. affl.‘, tit. 10, n. 3.
12	C. R. 12. nov. 1831, n. 2682 ad 35.
13	C. R. 19. jun. 1875, n. 3352 ad 2.
*4 Rubr. Miss. in festo S. Marci; C. R. 12. mart. 1836, n. 2740 ad 8.
Dan poprej litanije odmoliti, ni dovoljeno.' Ker so litanije ta dan del oticija, se morajo moliti latinsko.1 2 3
2.	Vnebohod Gospodov,
Vnebohod Gospodov (Ascensio Domini) so v 4. stoletju že splošno praznovali.3 Romarica Silvija nam pripoveduje,4 da so verniki v Jeruzalemu v sredo popoldne pred praznikom šli v Betlehem »propter vigilias celebrandas«. Vigilija pred Vnebohodom se nam je torej ohranila iz najstarejše dobe; je pa navadna vigilija, brez kakega privilega. Zavoljo velikonočnega časa v to vigilijo ni posta. Z osmino se praznuje Vnebohod šele od 15. stoletja.
Na vnebohod se pri sv. maši po evangeliju ugasi velikonočna sveča, v znamenje, da je Gospod šel v nebesa.
Kot pripravo na binkoštni praznik je papež Leon XIII. ukazal devetdnevnico v čast Sv. Duhu, ki se začne v petek po Vnebohodu.5 6
3.	Binkošti.
Binkošti (Dominica Pentecostes) so poleg Velike noči najstarejši praznik. Tertulijan pravi, da so Binkošti »proprie dies festus«.6
Posebno slovesno so v 4. stoletju praznovali binkoštno nedeljo v Jeruzalemu. Prej to noč je bila vigilija. Ob zori se je zbralo vse ljudstvo v cerkvi božjega groba, kjer so imeli pridigo in mašo. Ob devetih dopoludne so šli v sprevodu v Coenaculum na Sionu. Iz Dejanja apostolov so prebrali, kako je Sv. Duh Prišel na apostole; potem je bila zopet sv. maša. Popoludne so šli na Oljisko goro, odkoder so se šele v mraku v procesiji vrnili v mesto; v cerkvi božjega groba so nazadnje še molili do polunoči.7
Dogodek, ki ga Cerkev ta dan slavi v liturgiji, je prihod Sv. Duha na apostole. Pri Izraelcih šobile Binkošti zahvalni dan za žetev.8 Ker pa so Izraelci v tretjem mesecu po izhodu iz Egipta na gori sinajski prejeli deset božjih zapovedi in so Binkošti praznovali v tretjem mesecu, so se Judje v poznejši dobi tudi tega dogodka spominjali na binkoštni praznik. To je vzrok, da nekateri cerkveni očetje primerjajo krščanski praznik judov-
1	C. R. 28. mart. 1775, n. 2503 ad 4.
2	C. R. je 3. jun. 1904 izjavila, da ne zadosti svoji dolžnosti, kdor moli litanije v domačem jeziku; toda v avtentično zbirko, med Decreta authentica (Vot. VI, ab a. 1900 ad ann. 1911), ta odlok ni bil sprejet.
3	O prazniku govore; Eusebius, de sol. pasch. c. 5 (Migne P. Gr. 24, ^99); S. Augustin. Epist. ad Januar. 54, 1.
4	Peregrinatio Silviae c. 42, ed. Geyer, 93.
5	Leo XIII. Lit. encycl. .Divinum illud munus' 9. maii 1897; C. R. 8. jun. 1911, n. 4271 ad 6.
6	De bapt. 19, Migne, P. L. 1, 1222.
7	Peregrinatio Silviae c. 43, ed. Geyer 93.
8	Exod. 34, 22.
skim binkoštim, češ, kakor je Bog na Sinaju dal deset zapovedi, tako je Sv. Duh ta dan dal novo postavo, postavo milosti,1
Praznujejo se Binkošti z vigilijo in oktavo, podobno kakor Velika noč; zato se v liturgičnem jeziku imenujejo tudi p a s c h a p e n t e c o s t e s.2
V binkoštni v i g i 1 i j i, po noči med soboto in nedeljo, so v rimski Cerkvi v stari dobi slovesno krščevali. Blagoslavljali so krstno vodo tako, kakor v velikonočni vigiliji. V 13. stoletju so delili krst popoludne ob treh.1 2 3 Sedaj je vse opravilo že do-poludne. — V mašnem formularju na vigilijo se je ohranil stari značaj, ko se je ta maša vršila v nedeljo zjutraj po slovesnem sv. krstu. Kakor veliko soboto je tudi ta dan sveta maša brez Introita.4 Ko gre mašnik k oltarju, poje pevski zbor »Kyrie elesion«, konec litanij. List in evangelij govorita o Sv. Duhu; v molitvah se spominjamo novokrščenih.
Po sedaj veljavnih liturgičnih pravilih se binkoštno soboto mora blagosloviti krstna voda, tudi ko bi se voda, blagoslovljena na velikonočno soboto, ne bila prav nič rabila.5 6
Pri sv. maši na binkoštno nedeljo in vso osmino se moli sekvencija »Veni, Sancte Spiritus«; zložil jo je neznan avktor, bržkone v 12. stoletju.0
Binkoštni ponedeljek in torek sta bila v srednjem veku, pa tudi po redukciji Urbana VIII. (1. 1642.) zapovedana praznika; v starih časih so praznovali vso osmino.7 Kakor velikonočna osmina, konča tudi binkoštna osmina in z njo velikonočni čas (tempus paschale) v soboto pred praznikom presv. Trojice. Posebnost binkoštne osmine je, da je v tem tednu kvatrni post. Za Rim je ta navada označena že v Gelazijevem zakramentariju; drugje ni bilo povsod tako, dokler ni papež Urban II. (1. 1095) določil kvatrnih tednov.8
§ 3. Pobinkoštna doba.
0	p O'binkoštni dobi govorimo samo v širšem, ne v pravem pomenu. V tem času namreč nimamo nobenega centralnega praznika, ki bi se okrog njega drugi dnevi vrstili kot pripravljanje ali popraznovanje. Binkošti so po liturgičnih knjigah še v velikonočnem času. Štejemo sicer nedelje »po Bin-koštih« (post pentecosten), toda ta štetev je samo slučajna in
1	Cf. Knabenbauer, in Act. Apost. 2, 4.
2	Brev. Rom. rubr. gen. VII., 2.
3	Durandus, Rationale 1. 6, c. 106, n. 2..
4	Za privatne maše, ki so sedaj sploh dovoljene, je določil papež Pij V. Introit »Cum sanctilicatus fuero«.
3	C. R. 13. apr. 1874, n, 3331.
6	Dreves u. Blume, Ein Jahrtausend latein. Hymnendichtung, II. T., Leipzig 1909, 160.
7	Const. Apostol. V. 20.
8	c. 4, D. 76. — Cf. Kellner, Heortologie3 84—88; Gatterer, Ann. liturg.3 355—359.
se ni uvedla zato, kakor da so te nedelje v kaki zvezi z bin-koštnim praznikom. Vendar ima tudi doba po binkoštih neki enoten značaj. V božični dobi se spominjamo skritega življenja Gospodovega; velikonočna doba je posvečena predvsem spominu na trpljenje, smrt, vstajenje in vnebohod Odrešenikov in na prihod Sv. Duha. Ob dnevih, ki ne pripadajo k tema dvema dobama, torej po Binkoštih do adventa (in tudi v času med božično in velikonočno dobo), pa se v liturgiji ponavljajo skrivnosti javnega življenja Odrešenikovega. V razvrstitvi evangeljskih perikop v tem času se sicer ne kaže notranja zveza;1 a ker so v govorih, čudežih, sploh v dogodkih javnega življenja Gospodovega izražena načela, po katerih Sveti Duh vlada Cerkev, lahko rečemo, da je objekt pobinkoštne dobe: delovanje Sv. Duha v Cerkvi Kristusovi.
V cerkvenem letu ločimo torej v pravem pomenu dve dobi, božično in velikonočno, dva cikla, ki se odlikujeta s posebnim liturgičnim značajem in centralnim praznikom. Vmes med eno in drugo dobo, od binkoštne osmine do adventa, pa od osmine sv. Treh Kraljev do Septuagezime, ni nobenega praznika, ki bi kot neko središče vsemu temu času dajal poseben značaj: zato v tem času tudi ne moremo v pravem pomenu govoriti o posebni dobi cerkvenega leta; v liturgičnih knjigah se imenujejo nedelje in ferije tega časa: Dominicae per annum, feriae per annum. Liturgična barva v božični >n velikonočni dobi je spokorna (color violaceus), dokler se na praznike pripravljamo; vesela, bela in rdeča (color albus et rubeus), ko praznike obhajamo; v pobinkoštnem času in po sv. Treh kraljih je liturgična barva z e 1 e n a , simbol čustev med žalostjo in veseljem.
Večji Gospodovi prazniki v dobi po Binkoštih so:
I. Praznik preš v. Trojice.
V 9. stoletju je v deželah Karola Vel. prišlo v navado, da so ob nedeljah imeli posebno (votivno) mašo »de Trinitate«.1 2 Polagoma (v 10. stol.) pa so presv. Trojici posvetili posebno nedeljo y letu. Zgodilo se je to najprej v francoskih, angleških, nemških škofijah. Papež Janez XXII. pa je 1. 1334, ukazal, naj vesoljna Cerkev v čast presv. Trojici praznuje prvo nedeljo po Binkoštih.3
II.	Praznik presv. Rešnjega Telesa.
Veliki četrtek nas sv. maša in božji grob spominjata, da je Gospod ta dan postavil najsvetejši zakrament. Ker pa Cerkev veliki teden pred vsem obžaluje trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, in ima zato vsa liturgija na sebi znak žalosti, ni mogoče liste dni dostojno praznovati velikega in veselega dogodka, da nam je Gospod pri zadnji večerji dal presv. Evharistijo. Zato je papež Urban IV. 1. 1264. z bulo »Transiturus« ukazal poseben
1	Beissel, Entstehung der Perikopen des rom. Mefibuches. Freib. i. Br. 1907, 195.
Franz, Die Messe im deutschen Mittelalter. Freib. i. Br. 1902, 136 sq.
3 Nilles, Kalend. IF 460 sq; Kellner, Heortologie3 89 sq.
praznik presv. Rešnjega Telesa za četrtek po nedelji presv. Trojice. Oficij je sestavil sv. Tomaž Akv.; on je zložil tudi sekven-cijo »Lauda Sion«. Zapoved Urbana IV. je obnovil Klemen V. na cerkvenem zboru v Vienni 1. 1311.1
Povod ukazu papeža Urbana IV. je bila prikazen, ki jo je imela pobožna redovnica Julijana iz Liitticha (t 1258). Julijana je od mladosti goreče častila najsvetejši zakrament. Od 16. leta naprej je večkrat v prikazni videla polni mesec, iz katerega je bil izrezan krajec. Kaj bi to pomenilo, si ni mogla raztolmačiti. Tedaj pa se ji je prikazal Gospod in ji rekel, da je mesec Cerkev s svojimi prazniki; mesečni krog pa ni cel, ker v cerkvenem letu ni še posebnega praznika v čast presv. Rešnjemu Telesu; velel ji je, naj to svetu oznani in pomaga, da se ta praznik uvede. L. 1230. je Julijana razodela svojo skrivnost nekaterim mašnikom v Luttichu, med drugimi tudi tedanjemu arhi-diakonu Jakobu Pantaleonu. Ker so v oni dobi škofje v svojih diecezah smeli uvajati nove praznike, je škofijska sinoda v Luttichu 1. 1246. sklenila, naj se zanaprej v škofiji obhaja praznik presv. Rešnjega Telesa.
Jakob Pantaleon, kateremu je Julijana kot arhidiakonu v Luttichu razodela željo Gospodovo, je bil leta 1261. izvoljen za papeža; imenoval se je Urban IV. Do njega se je tedaj obrnil škof v Liittichu v zadevi praznika presv. Rešnjega Telesa. Papež je prošnji ugodil 1. 1264.
Konstitucija Urbana IV. in Klemena V. govori samo o prazniku, maši in oficiju presv. Rešnjega Telesa, molči pa o procesiji. Procesija se je pojavila brez odredbe rimske stolice kot izraz češčenja presv. Evharistije ponekodi že proti koncu 13. stoletja, drugje v 14. stoletja; v 15. stoletju je bila procesija povsod v navadi.
Svečan obred procesije, ki je med vsemi cerkvenimi obhodi najbolj veličastna, je določen v ritualu.1 2 Po rimskem obred-niku se da en sam blagoslov, in sicer tedaj, ko se procesija vrne v cerkev. V Avstriji in Nemčiji pa je že od 14. stoletja navada, da se ob poti, koder gre procesija, postavijo štirje oltarji. Pri teh se procesija ustavi, poje se začetek čveterih evangelijev in mašnik da blagoslov z Najsvetejšim. C. R. je staro navado dovolila, ko je odobrila razne diecezanske rituale.
Po redukciji praznikov, ki jo je izvedel Pij X.,3 sv. Rešnjega Telesa dan za splošno Cerkev ni več zapovedan praznik (v Avstriji je praznik še zapovedan), vendar pa se tudi zanaprej ta dan lahko vrši slovesna procesija v onih krajih, kjer se škofom tako prav zdi.4 Sme pa biti procesija vsak dan vso osmino, četudi manj slovesna kakor na praznik; za zadnji dan osmine Caeremoniale Episcop. procesijo izrečno dovoljuje.5
Procesija je ukazana za župne cerkve; v drugih cerkvah sme biti, če ni kje kake posebne prepovedi, ki bi to
1	C. »Si Dominum«, cap. un. de reliqu. et venerat. SS. III. 16. Clement; v konstitucijo Klemena V. je do besede sprejeta bula Urbana IV. »Transi-turus«.
2	Rit. Rom. tit. IX, c. 5; Rit. Labacen., de processione in festo Ssmi Corporis Christi, pg. 260 sq,
3	Motu propr. »Supremi disciplinae«, 2. jul. 1911.
« C. C. 3. mai. 1912, A. A. S. 1912, 340.
5	Caerem. Episcop. 1. 2, c. 33, n. 34.
branila. Če je v kraju več cerkva, ima procesijo glavna cerkev (ecclesia maior).
III.	Praznik preš v. Srca Jezusovega.
V	petek po osmini sv. Rešnjega Telesa je praznik presvetega Srca Jezusovega.1 Objekt ali predmet prazniku je isti kakor sploh češčenju presv. Srca: telesno Srce Odrešenikovo kot simbol njegove ljubezni do nas. Posebni namen češčenju pa je: naša srca vneti v ljubezni do presv. Srca Jezusovega in mu zlasti dati zadoščenje za krivice, ki jih trpi v najsvetejšem zakramentu.
Povod prazniku so bile prikazni, ki jih je 1. 1673.—1675. imela zvel. Marjeta Marija Alacoque v samostanu redovnic Marijinega Obiskanja v Paray-le-Monialu. Papež Klemen XIII. je b 1765. dovolil praznik posameznim škofijam; Pij IX. je 1. 1856. ukazal, naj se praznik presv. Srca obhaja v vsej Cerkvi kot duplex maius; Leon XIII. pa je 1. 1889. povzdignil praznik v festum duplex primae classis; praznik pa ni zapovedan.1 2
Škofje so od rimske stolice pooblaščeni, da smejo zunanjo slovesnost preložiti na kak drugi dan; z zunanjim praznovanjem se prelože na tisti dan tudi odpustki.3
IV.	Praznik posvečevanja cerkva.
Že v 4. stoletju so v Jeruzalemu z veliko slovesnostjo praznovali obletnico posvečenja cerkve božjega groba. Cerkev je bila posvečena 1.335, 14. sept., na dan, ko je sv. Helena biia našla sv. križ.4 V prav ta dan so obhajali obletnico posvečenja, obenem pa so praznovali tudi spomin, da je bil ta dan najden križ Gospodov. Kakor so Judje praznik templjevega posvečevanja (encaenia) obhajali osem dni,r’ so tudi kristijani obletnico posvečenja cerkve božjega groba praznovali z osmino. Iz Egipta in Mesopotamije in drugih dežel so na ta praznik prišli v Jeruzalem škofje in kleriki in velike množice vernega ljudstva.6
V	srednjem veku je bila obletnica posvečevanja zapovedan Praznik. Obhajali so ga z veliko zunanjo svečanostjo; ta dan so imeli semenj, igre, veselice, pojedine. Radi posvetnih razvad in nerodnosti je Urban VIII. 1. 1642 obletnico posvečevanja črtal iz vrste zapovedanih praznikov.
1 Cf. Nilles, De rationibus festorum ss. Cordis Jesu et Purissimi Cordis Mariae.5 Oeniponte 1885. Nix, Cultus ss. Cordis Jesu.2 Friburgi Br. 1891.
J C. R. 28. jun. 1889, n. 3712.
3	C. R. 23. jul. 1897, n. 3960.
4	Euseb., Vita Constant. 4, 6.
5	1 Mach. 4, 52—59; 2 Mach. 10, 5—9.
6	Peregrinatio Silviae, cc. 48—49. ed. Geyer 100.
Sedaj veljavna liturgična pravila o prazniku posvečevanja cerkva vele:
a)	Obletnico posvečevanja praznujejo samo posvečene cerkve in kapele (ecclesiae consecratae).1 Če je cerkev samo blagoslovljena (bene-dicta), nima tega praznika.
b)	Praznuje se obletnica tisti dan, na katerega je bila cerkev posvečena, ali kateri drugi dan, ki ga je škof pri posvečevanju določil. Z dovoljenjem rimske stolice pa smejo vse cerkve v škofiji (razun stolne cerkve) praznovati obletnico posvečenja isti dan. Tako so v Avstriji že od 1. 1786. naprej v vsej državi obhajali obletnico posvečevanja tretjo nedeljo v oktobru.1 2 Po Motu proprio Pija X. »Abhinc duos annos« 23. okt. 1913 pa so škofje vsak za svojo diecezo določili za vselej en in isti dan v mesecu za obletnico posvečevanja cerkva.3 4 5 Obletnica posvečevanja stolne cerkve se praznuje po-sebe, ne skupaj z drugimi cerkvami, in sicer v vsej diecezi.
c)	Obletnica posvečevanja je festum primarium I. cl. cum octava.,‘ Posvečevanje stolne cerkve praznujejo v oficiju in pri maši vsi mašniki v diecezi (redovniki, ki imajo svoj koledar, praznujejo ta dan kot praznik I. reda, toda brez osmine). Obletnico drugih posvečenih cerkva pa obhajajo samo mašniki, ki so pri zadevni cerkvi nastavljeni, *quibus eadem ecclesia propria est aut ratione beneficii aut ratione subjectionis torej kanoniki, župniki, župni upravitelji, beneficiati, rectores ecclesiae, kapetani (cooperatores, coadjuto-res, vicarii). Drugi mašniki, ki morda pomagajo v cerkvi (v izpovednici, na prižnici) ali tu mašujejo, pa niso nastavljeni pri cerkvi, ob obletnici posvečevanja ne molijo oficija de dedicatione ecclesiae.
Obletnico posvečevanja cerkve treba ločiti od godu cerkvenega pa-trona, festum Tituli ecclesiae. >Titulus ecclesiae« je prvotno pomenil usta-novnika cerkve, s čigar troški in trudom se je cerkev zidala; torej .titulus Pudentis', .titulus Eudoxiae’, je cerkev, ki jo je zidal Pudent, Evroksija. Po sedanjem običaju zaznamujemo z besedo .titulus' ali .titularis ecclesiae' cerkvenega patrona, sveto osebo ali skrivnost, po kateri je cerkev pri posvečevanju ali blagoslavljanju dobila svoje ime. Posvečevanje je kakor krst cerkve;6 in kakor kristijanu pri krstu dajo ime kakega svetnika, tako dobi vsaka cerkev pri posvečevanju svoje ime, po katerem jo poslej kličejo. To ime se cerkvi brez dovoljenja rimske stolice ne more premeniti.7
God tistega svetnika ali spomin skrivnosti, po kateri ima cerkev ime, se obhaja vsako leto kot festum tituli, in sicer kot praznik I. reda z osmino. .Festum tituli' praznujejo cerkve in javni in napoljavni oratoriji, če so posvečeni ali vsaj slovesno blagoslovljeni.8
Za mašnike, ki naj v oficiju praznujejo festum tituli, velja isto pravilo kakor za Anniversarium Dedicationis. Če pri cerkvi ni nobenega mašnika, ki bi bil .ecclesiae adscriptus', oficija de Titulari nihče ne moli; pač pa se obhaja titulami god pri sv. maši, če je tisti dan ali v osmini sv. maša v zadevni cerkvi.6
1	C. R. 12. febr. 1914 (A. A. S. 1914, 96).
2	Cf. Director. Labacen. a. 1787 (Izvest, muz. dr. 1909, 169).
3	Kalendarium perpetuum in usum dioec. Labacensis, a S. R. C. revisum et approbatum die 19. dec. 1913, ima 16. dan oktobra določen za praznik posvečevanja cerkva: in ecclesiis consecratis, excepta cathedrali, Dedicatio ecclesiarum consecratarum Dioecesis.
4	C. R. 4. febr. 1896, n. 3881.
5	C. R. 9. jul. 1895, n. 3863.
6	c. 20, dist. 1 de consecr.
7	P. Rom., ritus benedic. primarii lapidis; C. R. 6. sept. 1834, n. 2719.
8	C. R. 5. jun. 1899, n. 4025: 1. 5.
6	C. R. 5. jun. 1899, n. 4025: 4.
Misijonske pridige.
1. Človekov namen.
Najbrže je znano, kar pripoveduje Teodoret iz življenja sv. Macedonija. Mogočen knez je z obilnim spremstvom dirjal za divjačino po temni šumi. Prišedši na vrh neke gore najde častitljivega starčka Macedonija, ki je živel ondi odločen od sveta. Knez stopi s konja, spodobno pozdravi starčka in ga vpraša: »Kaj počneš v tej pustinji?« — Macedonij odgovori tudi vprašaje: »Ali smem vedeti, svetli knez, kaj je tebe privedlo semkaj?« — »Jaz sem na lovu,« odgovori knez. »Tudi jaz sem na lovu,« pravi starček, »toda ne dirjam za divjačino, še manj za veseljem sveta, marveč edini cilj mojega teženja je Bog, so sveta nebesa in ne mirujem prej, da jih dosežem.« — Knez je slišal te besede in bil osramočen; kajti vest mu je očitala, da preveč hlepi po svetnem veselju, premalo pa skrbi za večnost.
Človek mora pri vsem, česar se loti, imeti določen namen pred očmi. Po različnosti namena se ravnajo sredstva. Stavbenik mora natančno vedeti, kateremu namenu ima služiti stavba; bode-li hiša, tovarna, gledišče ali cerkev, in po tem naredi obris. Čim važnejše je delo, tem večje pozornosti je treba in priprave. Ali vse naše delovanje je malenkostno v primeri s končnim namenom človeka. Najvažnejše vprašanje je pač: O d kod sem, čemu sem? Je kardinalno vprašanje, od katerega zavisi cela večnost. A ravno glede tega vprašanja je svet jako nebrižen in neveden. Zategadelj premišljujemo danes človekov namen. I.
I.	Vsaka stvar na zemlji ima svoj namen. Zemlja sama služi za stališče drugim stvarem, v njej koreničijo drevesa in zelišča. Rastlinstvo krasi zemljo in daje ljudem in živalim hrano. Živalstvo zopet hrani ljudi in jim pomaga na razne načine. Pero je za pisavo, konj za ježo in vožnjo, solnce razsvetljuje in ogreva zemljo. — Kaj pa človek, ki je krona stvarjenja, mar je on brez namena na zemlji? To ne more biti. Ako hočemo torej prav spoznati svoj namen na zemlji, treba nam je odgovoriti na dvoje vprašanj: Odkod sem, čemu sem?
Da bivamo, o tem ni dvoma, saj se vidimo, čutimo. Nekdaj nas ni bilo. Beremo v zgodovini o očakih, o izraelskem ljudstvu, o preganjanju prvih kristjanov, o nastanku in poginu narodov in držav, o francoski prekuciji itd., a mi tega nismo doživeli, nas tedaj še ni bilo. Pač so bivali moji starši, dedje in pradedje in v njih sem načelno bival tudi jaz. A nekdaj tudi ni bilo mojih pradedov, da, bili so časi, ko ni bilo niti enega človeka na zemlji. Takrat je bival edini Bog, ki nima začetka, ne konca. 0 kako mi )e prevzet duh svete tihote in samote, v kateri gledam edinega
Duhovni Pastir.	2
Boga. Neskončni Bog ne potrebuje nobene stvari, ampak je sam v sebi popolnoma srečen. Njemu ne more nihče nič vzeti, nihče nič dati. Da bi tudi ne bilo sveta, Bog bi zadostoval sam sebi, prav nič bi mu ne manjkalo. Ustvaril pa je svet samo zalo, da je pokazal svoje popolnosti tudi na zunaj in da bi tudi drugim bitjem dal okusiti samega sebe in svojo srečo. O kako dobrotljiv in ljubezniv je torej Bog, ki ni hotel sam uživati popolne sreče, marveč jo je prisodil tudi drugim bitjem.
Ali ti je sedaj jasno, o človek, odkod da si? Bilo bi ti jasno, da te ne motijo sovražniki božji in sovražniki tvoji, ki v svoji zagrešenosti taje Boga, katerega se boje, in taje tudi izvor človeka iz Boga, in te svoje zmote stresajo ne samo v knjigah in časnikih, marveč tudi med verno ljudstvo. Trde namreč, da je stvarstvo večno, večen torej tudi človek, del stvarstva. Ali, predragi, mi sami vidimo, da se na zemlji vse spreminja, da ni nikjer stalnosti; da vse prihaja in odhaja, je torej spremenljivo; kar je pa spremenljivo, ni večno; večen je le Bog, ki je nespremenljiv.
Drugi trde, da se je človek pričel sam od sebe. A tudi to je popolnoma napačno, ker nobena stvar ne more delovati, preden biva. Tretji so si izmislili, da izhaja človek odživali;ataješe najbolj nespametna. Svet stoji že 6000 let, in nikdar se ni še slišalo, da bi se ena žival spremenila v drugo, kaj šele v človeka, marveč dognana resnica je, da vsaka vrsta živali ostane, kakršna je. Konj ostane konj, osel ostane osel in tudi opica nikdar ne bo spremenila svoje narave. Pa ko bi se živalsko telo moglo spremeniti v človeško, odkod pa duh, ki biva v človeku? Duh, ki misli, sodi, sklepa? Naj se torej trudijo učenjaki, kolikor hočejo, oni nam ne morejo odgovoriti na vprašanje: Odkod smo?
To vprašanje zamore rešiti le Bog sam in to je storil v svojem razodetju. V 1. Mozesovih bukvah berem, da je Bog ustvaril raj in v raj postavil človeka, ki ga je naredil iz ila, in mu vdahnil dih življenja. Ustvaril je ženo iz Adamove srčne strani, zavezal oba v zakon, ju blagoslovil, rekoč: »Naraščajte in množite se in napolnujte zemljo!« (1. Moz. 28.) Vsi ljudje torej izhajamo od prvih staršev, katera je ustvaril Bog sam. O človek, pomisli sedaj svojo čast! Ti nisi delo človeško, ne delo angelsko, marveč stvar božja si. Bog sam je tvoj začetnik, tvoj oče. »Smo namreč božjega rodu« (Dj. ap. 17, 29).
Kako pa smo ustvarjeni? V 1. Mozesovi knjigi govori Gospod Bog: »Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti« (I, 26). Zakaj pravi: »podobi in podobnosti?« To pomeni dvojno podobnost, naravno in nadnaravno. Naravna podobnost je ta: Bog je duh; tudi človek je prejel poleg telesa ne-umrjočo dušo. Bog je neskončni um in ima neskončno sveto voljo; tudi nam je dal um in prosto voljo. Kar ima on v neskončni meri, dal je nam v omejeni meri. To so naravni darovi, ki spa-
dajo k bistvu človeka. — A dal nam je tudi nadnaravnih darov, namreč posvečujočo milost božjo, ki nas stori otroke božje in dediče nebeškega kraljestva, in v tem je nadnaravna podobnost z Bogom, ki je svet skozi in skozi, — svetost sama. Bog te je torej ustvaril kot krono stvarjenja; dal ti je neumrjočo dušo, um in prosto voljo, spomin, domišljijo in celo vrsto duševnih in telesnih zmožnosti. Vse, kar si in kar imaš, je dobrote božje dar. Še več! Bog te je ustvaril, dasi je vedel od vekomaj, da boš lahkomišljeno oskrunil to podobo, mu postal nehvaležen, se mu izneveril. Lahko bi bil ustvaril druga bitja, ki bi mu bila bolj hvaležna in zvesta. Toda ne, ravno tebe je hotel ustvariti. — Še ne dosti! Bog te ni le ustvaril, marveč on te tudi ohranjuje. Da te on ne hrani, hipoma bi padel v svoj prvotni nič.
O človek, ali ne čutiš že zdaj neskončne dobrotljivosti božje? Ali ti ni že zdaj hudo pri srcu, če pomisliš, kako si do-sedaj vračal božjo ljubezen? O zahvali ga iz dna srca za vse dari, naravne in nadnaravne, ki ti jih je podelil ljubi Bog iz zgolj ljubezni, in skleni, da nočeš nikdar več pozabiti, kaj ti je storil on, ki je dotber.
Največjo milost pa ti je Bog skazal s tem, da te je postavil na zemljo v dobi sv. evangelija. Da si prišel na svet v starem veku, morda bi bil tudi ti molil malike in jim služil s pregrešnimi strastmi in se pogubil. — Toda rojen si bil-v dobi milosti, v kateri je evangelij že. znan malone po vesoljnem svetu, ko imaš že toliko svetnikov za vodnike v sveto nebo. In da ga tem gotoveje dosežeš, si rojen v katoliški deželi, rojen od katoliških staršev, izrejen po katoliških načelih. Kako nesrečni so n. pr. indijani ali zamorci, ki ne poznajo še pravega Boga, ki ne poznajo še dolžnosti do Boga. Tebe pa, komaj si bil rojen, že te je sveta mati katoliška Cerkev sprejela med svoje otroke in te prerodila v svetem krstu k večnemu življenju. Ah, predragi, se li zamoreš dovolj hvaležnega skazati Bogu za toli neprecenljive milosti?
II.	Menim, da ste sedaj dovolj prepričani, odkod ste. Bog sam vas je ustvaril in vas ohranjuje dan za dnevom. — Sedaj pa nastane drugo vprašanje:	Čemu te je ustvaril Bog?
Kakšen ti je namen na zemlji? — Morda te je Bog ustvaril, da ješ in piješ, delaš in počivaš? »Ko 'bi bil to tvoj namen,« pravi sv. Avguštin, »tedaj bi ne bil boljši od živali.« — Morda si ustvarjen, da si nabiraš bogastva, da živiš v sijaju in časti? Da je to tvoj namen, morala bi te bogastvo in čast zadovoljiti; vendar temu ni tako. Skušnja namreč uči, da premoženje in slava rodi v človeku hrepenenje po vedno večjem imetju, po večji slavi. Kralj Salomon je bil neizmerno bogat, češčen in slavljen. Je li bil srečen? Poslušajmo, kaj pravi sam: »Kar so poželele moje oči, ničesar jim nisem odrekel in svojemu srcu nisem branil, da bi ne uživalo vseh sladnosti; .. . tedaj sem videl v vsem niče-murnost in obtežnost duha in da pod solncem nič ne obstane« (Pridig. 2, 10—11).
Morda pa nimaš nikakega namena na zemlji? To ne more biti. Ne hlapec, ne dninar ne delata brez namena; tudi neskončno modri Bog ne naredi ničesar brez namena, torej je tudi tebe ustvaril iz gotovega namena. Torej čemu si na svetu? Odgovori sam! Saj vsaka stvar čuti, da je za nekaj na svetu in ne miruje, dokler ne doseže svojega namena. Orel se dobro počuti le v zračnih višavah, lev v samotni pustinji, jelen v temnem gozdu, riba v vodi, črv v zemlji. Človek, povej mi, kje pa ti najdeš miru in utehe? Morda v kaki stvari? Ne in zopet ne. Nobena stvar te ne more zadovoljiti, nobena ne utešiti. Majhno je tvoje srce, a celi svet ga ne more napolniti. Zakaj ne? Zato, ker
1.	tvoje srce ni ustvarjeno za svet, marveč
za Boga. Boga spoznavati, Boga ljubiti, njemu služiti, to je tvoja naloga na zemlji, to je tvoj namen. Ako ne verjameš svojemu čutu, ne meni, odpri sveto knjigo, ki hrani v sebi neskaljeno resnico; ondi bereš v knjigi pregovorov:	»Vse je Bog ustvaril
zavoljo sebe« (16, 4). Če je pa vse ustvaril le zase, tedaj gotovo tudi človeka, ki je najblažji del vidnega stvarstva.
V 5. Mozesovi knjigi se bere: »Go<spoda svojega Boga ljubi iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje moči!« (6, 5.) Ako si dolžan izključno ljubiti le Boga, gotovo si ustvarjen le zanj. — Ravno.tam berem (6, 13); »Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu služi!« — V Pridigarju pa govori Gospod: »Boga se boj in spolnuj njegove zapovedi, ker to dela človeka popolnega!« (12, 13.) Tvoja pamet spoznavaj in občuduj Gospoda, volja ga ljubi in hrepeni po njem, spomin tvoj naj se spominja njegovih dobrot, domišljija naj si predstavlja njegovo bitje in delovanje, duša in telo naj mu služita z vsemi svojimi močmi.
Neki modrijan starega veka, ki je služil dva vladarja, si je zložil sam nagrobni napis, ki se je glasil: Simile je bival 80 let na zemlji, pa živel le 7 let. Star 73 let se je namreč spreobrnil in le 7 let preživel v službi pravega Boga. — Tako je, ako ne živiš za Boga, zastonj si na zemlji; drevo si brez sadu, ogenj brez toplote, orodje, ki ni za rabo, svetilka, ki ne sveti. Tudi človek, ki ne živi po svojem namenu, ki ne živi za Boga, ne zasluži, da bi dalje živel. Kaj pa naj rečem o tistih nesrečnih ljudeh, ki nočejo služiti Bogu, marveč ga celo žalijo s svojimi grehi? Oni so ne le nerodovitna drevesa, marveč škodljivo trnje v vrtu božjem, ki se bo kmalu vrglo v večni ogenj. Duša moja, kako sodiš o sebi? Ali si živela dosedaj svojemu poklicu in Bogu? Morda si pa zlorabila dneve svojega življenja in kopičila greh na greh? Bog ti bodi usmiljen in ti odpusti tvojo malomarnost!
2.	T voj poklic na zemlji je pa vresnici vzvišen. Kako ponosni so služabniki cesarjevi na svojo službo, na svoj stan; nekako čez rame gledajo na druge služabnike. Svojo čast pa prejemajo iz veličja cesarjevega. Ali kaj je cesar v primeri z Bogom? Reven zemljan, črvič, prah in pepel. Vsi rodovi
so pred njim (namreč pred Bogom), kakor bi ne bili« (Iz. 40, 17). — Ti pa si služabnik najvišjega Boga, kralja kraljev, vladarja neba in zemlje. O kolika čast!
Nobena stvar na zemlji nima tako visokega namena kakor ti. Na zemlji se nahaja čudovito število živali, krasno rastlinstvo in čudapolne pokrajine. Na nebu sije veličastno solnce, bleda luna in brez števila žarečih zvezd. Čemu so ustvarjene? Ustvarjene so, da služijo tebi, ki si kralj zemlje, krona stvarjenja, in ti pomagajo', da dosežeš svoj zadnji in nadnaravni namen. Ti sam pa imaš višji namen; ustvarjen si, da bivaš in žiješ za Boga najvišjega, za Stvarnika nebes in zemlje. Celo med vzvišenimi nebeškimi duhovi ni nobenega, ki bi imel višji poklic. Rajsko se svetijo angelci v nebeškem sijaju, a poklic njihov je kakor tvoj, namreč spoznati in slaviti Boga in mu služiti z vsemi močmi. Vzvišeni so kerubi in serafi, razsvetljeni in ljubezni plamteči duhovi, ki vedno stoje pred božjim prestolom. V rajskem, skoraj božjem svitu plava presveta in brezmadežna Devica Marija. Ali vsa ta bitja imajo s teboj en namen in njih veličje je v tem, da služijo Bogu.
3.	Slednjič je človekov namen na zemlji tudi zveličaven. Ako služiš Bogu, najdeš srečo1 in mir na zemlji, v nebesih pa dosežeš večno življenje. Kaj pomagajo brez-božnikom zemeljske blaginje, ko pa ne najdejo miru svojemu srcu, ki je pogoj prave sreče? »Brezbožniki,« pravi Gospod, »nimajo miru« (Iz. 48, 22). Vest jih peče noč in dan, kakor črv, ki ne umrje; svet ne mara zanje, ker so hudobni, leni in zanikarni. K sklepu mučnega življenja jih čaka pa še žalostna smrt, grozna sodba in nesrečna -večnost.
Sreča zate, ako odideš tej nesreči. V službi božji najdeš že tu na zemlji mir in zadovoljnost, mir, ki presega po besedah Pavlovih ves um (Filip. 4, 7). Čislali in ljubili te bodo vsi dobri ljudje, angeli te bodo veseli in Gospod Bog bo zadovoljen gledal nate. — Sv. Leonard Portom., sloveči misijonar, pripoveduje, da je živel v Boloniji mladenič, ki je imel vsega na razpolago, vendar ni bil srečen. Sklene tedaj, vsaj en dan preživeti tako, da bo užil vse, kar svet dati zamore. Tisti dan je jedel in pil, kar mu je šlo v slast, obiskaval gledišča, koncerte, igral in užival do pozne noči, kar se je laskalo njegovim čutom. In kaj menite, je li bil zadovoljen? — S težko glavo in še težjim srcem je vstal drugo jutro in žalosten se oziral v prejšnji dan. Tisti hip je spoznal resničnost Avguštinovih besed:	»Zase, o Gospod, si nas
ustvaril in nemirno nam je srce, dokler ne miruje v tebi« (Conf. U 1). Podal se je k Bogu, vstopil v dominikanski red in zatrjeval °b raznih prilikah, da je kljub redovni ostrosti srečnejši kakor med svetom.
Predragi! Ko pa dokončaš v božji službi zemeljski tek, čaka te v nebesih večno plačilo, plačilo, o katerem piše sv. Avguštin: »Kar je Bog njim pripravil, ki ga ljubijo, vera ne more umeti,
upanje ne doseči, ljubezen ne pojmiti.« Previsoko je; lahko se doseže, po vrednosti ceniti se ne da.
111.	Kaj bi nam pa pomagal visoki namen, ko bi nam nedo-stajalo pripomočkov, doseči ga? — Ne bodite v skrbeh; Bog, ki nam je dal tako visok in zveličaven namen, dal nam je tudi obilnih pripomočkov, da ga dosežemo. Med te štejem
1.	nadnaravne pripomočke: posvečujočo milost božjo, potem dejanske milosti, ki nam razsvetljujejo pamet, krepijo voljo in jo nagibajo k dobremu. Dalje: svete zakramente, ki so nalašč postavljeni v naše posvečenje; besedo božjo, ki mehča naša srca, kakor rahel dež zemljo. Celo angele nam je Bog dal v pomoč. »Ali niso vsi službujoči duhovi poslani v službo tistih, kateri bodo prejeli delež zveličanja?« (Hebr. 1, 14.)
2.	Naravni pomočki: naše duševne in telesne moči; dalje vidne stvari, ki nam pomagajo v dosego našega namena. — Vse stvari so kakor visoka lestva, po kateri naj bi stopali kvišku do Boga. Nekaterim daje Bog bogastva, da si ž njim kupijo nebo; drugim pomanjkanje, delo in križ, da si s potrpežljivostjo zaslužijo večno življenje.
3.	Kar je pa največje vrednosti, poslal nam je nebeški Oče svojega lastnega Sina, ki je »vzel podobo hlapca nase in nam postal enak« (Fil. 2, 7). Ko imamo Jezusa, česa nam še manjka y dosego večnega življenja? V resnici, sedaj imamo vse. Ako z Jezusom združimo svoje molitve, ako z njegovim trpljenjem sklenemo svoja spokorna dela, potem bo Oče nebeški potolažen in uslišal bode naše molitve. Jezusova ponižnost bo pokrila naš napuh, Jezusova pokorščina našo samoglavnost, Jezusova svetost našo zagrešenost.
0 Bog, tvoja brezmejna dobrotljivost, tvoja skrb nas je popolnoma osramotila. V prihodnje hočemo živeti, kakor zahteva stavljeni natn namen. Iz srca nam je žal, o Bog ljubezni, da smo dozdaj tako malo mislili na svoje zveličanje, da nismo živeli zate, marveč le zase in za svet. Toda danes ti obljubimo, da hočemo z vso resnobo delati za svoje zveličanje in se vsega ogibati, kar nas moti v tej skrbi. V nebesih je naša domovina, po njih zdihujemo, po njih hrepenimo. — Sv. Frančišek je čestokrat rekel zbranim svojim bratom: »Bratje, do sedaj skoraj nič nismo storili za svoje zveličanje; toda danes hočemo začeti.« Predragi! tudi mi smo morda do sedaj prav malo storili za svoje zveličanje; torej danes pričnimo z vso resnobo. Amen.
P. Hugolin Sattner.
2. Smrtni greh.
l egenda pripoveduje o pobožnem puščavniku, da je imel od Boga posebno milost in je vedno videl s telesnimi očmi svojega angela variha. Z njim je šel čez polje. Poleg pota je ležala napol segnita žival, ki je dajala od sebe grozen duh. Puščavnik
se obrne z obrazom proč, da bi ne videl crkovine in ne dihal v se okuženega zraka. Angel pa koraka mirno dalje in ne kaže najmanjšega studa. — Pozneje srečata mladeniča, krasno opravljenega, ki se vede do njiju prav prijazno in ljubeznivo. Puščav-nik ga ogleduje z velikim zanimanjem, angel pa se obrne s studom proč. Puščavniku se čudno vidi obnašanje angelovo, tedaj mu reče angel: »Crkovina za nas angele ni ostudna, ker gniloba je naravna stvar. Ta mladenič pa ima na svoji duši smrten greh, in duša v smrtnem grehu je nam groznejša nego vam pogled napol segnite živali.«
Grešnik je po besedah sv, Mateja »enak pobeljenemu grobu, ki se od zunaj lep zdi ljudem, znotraj pa je poln mrtvaških kosti in vsake gnusobe« (23, 27). Greh mora biti torej kaj strašnega v očeh Gospodovih. Kajpa je greh? Greh je ve-doma in prostovoljno prelomljenje božje postave. Ako je zadeva božje postave prav važna, je, prelomljenje smrtni greh, alto je pa stvar manjše važnosti, je prelomljenje mali ali odpustljivi greh. Govoriti hočemo samo o smrtnem grehu.
Greh se imenuje smrten, ker umori dušno življenje, ker zada duši smrt. Duša ima namreč dvojno življenje: naravno in nadnaravno. Naravnega življenje duša nikdar ne more izgubiti, niti v peklu. Nadnaravno življenje duše pa je življenje, ki ga je duša prejela pri svetem krstu, in se imenuje tudi življenje milosti. To življenje milosti tedaj umori smrtni greh. Bog sam je to življenje. Kakor hitro pa duša stori smrtni greh, zapusti Bog dušo, in ker je Bog življenje duše, pravimo, da je duša mrtva. — Ko je Bog prepovedal Adamu, da ne sme jesti od drevesa spoznanja, je rekel: »Katerikoli dan boš jedel od njega, moral boš umreti« (I. Moz. 2, 17). Z istimi besedami žuga tudi nam: Katerikoli dan boš jedel od prepovedanega sadu in boš prelomil mojo zapoved vedoma in prostovoljno, moral boš umreti. Ako tedaj iz lastne krivde v nedeljo ali praznik zanemarimo sveto mašo, ako na petek ali zapovedan post jemo meso, ako se prostovoljno vdamo nečisti misli ali želji, že je sklenjena sodba čez nas: »Umrl boš.« V trenotku, ko smrtno grešimo, smo mrtvi za Boga, mrtvi za večno življenje. Ah, predragi, smrt duše je straš-nejša od smrti telesa, kajti prerok Ecehiel govori: »Duša, katera greši, naj umrje« (18, 4).
Smrtni greh, kakor vidite, ie tedaj grozna nepokorščina do Boga, je upor zoper Boga. Upor zoper Boga je pa gotovo grozno hudodelstvo. Ni mi mogoče, da bi vam popolno opisal hudobijo smrtnega greha. Ko bi to hotel, moral bi popolno poznati neskončno veličje božje. Ker pa jaz revni človek tega ne morem, hočem vam vsaj približno dokazati, da je smrtni greh grozno hudo ozir Boga in ozir človeka.
I.	Smrtni greh je grozovita hudobija, ako se oziramo n a Boga. Po besedah sv. Tomaža Akv. je greh tem večji, čim veličastnejši je oni, ki se z grehom žali. Z grehom se žali neskončni Bog, torej je greh neskočno hudo.
Hudoben je, kdor brez vzroka udari žival. Še hudobnejši, kdor udari človeka, ker človek je vzvišen nad živaljo. — Ako človek žali človeka svoje vrste, ravna zoper ljubezen. Še večja je pregreha, ako žali škofa ali posvetnega kneza. Kako silno< pa naraste hudobija, ako žali presvetlo osebo cesarja ali papeža!
Kakšna pa je razmera med Bogom in človekom? Bog je Gospod, človek služabnik. Čim višji je Gospod in čim nižji je služabnik, tem večji je greh; čim svetejša je pravica Gospodova, tem hujša je krivica; in čim večje so dobrote od strani Gospodove, tem bolj črna je nehvaležnost služabnikova. Kdo pa je v našem slučaju Gospod in kdo je služabnik? Gospod je Bog sam, služabnik je človek.
1.	Kaj pa je Bog? Bog je bitje, čigar veličje je nerazumljivo. »Vesoljno stvarstvo je pred njim le peščeno zrno; narodi so pred njim kakor kaplja vode, človeštvo kakor nič« (Iz. 40). — »On je govoril in vse je bilo ustvarjeno« (Ps. 32, 9). — »On pogleda zemljo in ona se trese; dotakne se gora in se kadijo« (103, 32). — »Pred njegovim obličjem se topijo kakor vosek« (96, 5). — »Strašen si ti, Gospod, in kdo se ti bo zoperstavil?« (75, 8.)
Kdo pa si ti, o človek? Motri svoje telo, glej, kako je šibko in trohljivo! Danes živiš, jutri veneš kakor cvetka. Motri svojega duha! Kako je omejen tvoj razum, kako šibka je tvoja volja; sprijena ti je domišljija, nenasitljiva tvoja strast. »Posušena trava si« (Iz. 40), »pero, s katerim se igra veter« (Job 13), »dim, ki se za malo časa prikaže in zopet izgine« (Jak. 4, 15). — Greh je tedaj v resnici upor najnevrednejšega služabnika zoper najvišjega Gospoda.
2.	Kaj je Bog? Bog je stvarnik, človek je njegova stvar. Pravica pa, ki jo ima Stvarnik do stvari, je najsvetejša izmed vseh pravic. Posestnik ima sicer pravico do svojega posestva, starši jo imajo do svojih otrok, ali to pravico imajo le kot namestniki božji. Vse pravice se iztekajo iz pravice, ki jo ima Bog do svojih stvari. Pravica božja je torej najsvetejša izmed vseh pravic. Kdor se upira Bogu, stori največjo krivico. — Ker je tedaj Bog naš neomejeni gospodar, zaukazal je: Veruj v mene, svojega edinega Boga. Grešnik pa govori z napuhnjenim Faraonom: »Kdo je Gospod, da bi poslušal njegov glas?« Jaz verujem, kar se mi zljubi. — Dalje govori Gospod: Ne imenuj po nemarnem mojega imena! Posvečuj praznik! Grešnik pa pravi: Kaj meni mar njegove zapovedi, njegove postave? Jaz govorim, kar hočem, preklinjam, kadar hočem. Tako odgovarja grešnik, če ne z besedo, pa z dejanjem, kar je stokrat huje. Kako grozna je tedaj hudobija grešnika!
3.	Kaj je Bog in kaj je človek? Vprašam v tretje. Bog je največji dobrotnik človeka. Vse, kar si in kar imaš, je dobrote božje dar. Bog ti je dal telo z zdravimi čuti in udi, dal ti je dušo in vzvišene duševne zmožnosti; dal ti je družino, potrebno premoženje, službo in pošten zaslužek. Bog je tedaj človeka dobrotnik, in sicer največji dobrotnik, prvič zato, ker so dobrote, ki jih prejemamo od njega, največje vrednosti, in drugič, ker se dobrote, ki jih prejemajo od ljudi, iztekajo od Boga. — Grešnik pa žali Boga, ker zlorabi božje dobrote. Največ namreč greši s svojimi čuti in udi, z očmi, ušesi, ustrni; greši s svojimi duševnimi močmi, s svojo pametjo, ki je noče podvreči neskočnemu umu božjemu, in s svojo voljo, s katero se ustavlja sveti volji božji. Greši v trenotku, v katerem prejema božje darove. Ni namreč zadosti, da je Bog ustvaril človeka, marveč on ga mora ohranjevati vsak trenotek, mu ohraniti dan za dnevom dušne in telesne moči. Bog nas v resnici varuje vsak trenutek našega življenja, čuje nad nami kakor nad punčico svojega očesa. — Še več, Bog nas je sprejel med svoje otroke, nas prištel izvoljenemu ljudstvu, katerega ni odkupil z zlatom in srebrom, marveč s svojo lastno dragoceno krvjo. Na milijone ljudi leži v temi nevere in malikovalstva, nas pa je prerodil v otroke edino prave katoliške Cerkve. Angele nam je dal za vodnike in izročil nas je v oskrbo svoji lastni materi Mariji. Hrani nas s svojim lastnim mesom in napaja nas s svojo lastno krvjo. Ustvaril je nebesa, da bi gori z njim vred kraljevali vekomaj. Sam hoče biti naše preobilno plačilo.
Mi pa, kako smo mu povračevali njegovo dobrotljivost in ljubezen? Bog nam daje jedi in pijače; mi pa smo zlorabili te darove, ker smo meso jedli ob prepovedanih dneh in nezmerno uživali pijačo. Bog nam je dal pamet in prosto voljo; naredili smo ju sužnje najpodlejših strasti. Dal nam je oči, da občudujemo lepoto božjega stvarstva, v nebesih pa Boga gledamo iz obličja v obličje; slabili smo oči z branjem slabih knjig in s pogledovanjem nesramnih podob. Dal nam je ušesa, da poslušamo na zemlji božjo besedo, v nebesih pa veličastno petje angelskih korov; mi pa smo gluhi za božji nauk, poslušamo pa grešno opravljanje, obrekovanje in ostudne pogovore. Bog nam je dal jezik, da ga molimo, častimo, ga zahvaljujemo; kolikokrat pa smo oskrunili jezik s kletvino, z grdimi pesnimi, krivo prisego, obrekovanjem! Bog nam je dal roke, da bi dobrote delili ubožcem in jih sklepali k molitvi; onečastili smo jih z goljufijo, krivičnostjo in skrivnimi pregrehami. Noge nam je dal, da bi nas ponesle v hišo božjo; hodili smo pa v gledišča, na plesišča, kjer je škodo trpela naša nedolžnost. Dal nam je srce, da bi ga ljubili; mesto njega smo ljubili minljive stvari. Dal nam je telo, da bi bilo posvečeni tempelj Svetega Duha; in glej, to telo je postalo orodje za greh.
Neštevilnokral nas je dobrotljivi Bog obvaroval smrti in
pekla, pri sv. krstu nas sprejel za svoje otroke, mi pa smo ga s svojimi grehi pribili na križ. Bog nam je dal zakrament svete pokore in sv. Rešnjega Telesa, da umijemo naše duše in jih oživljamo s presvetim Telesom in Krvjo; ali z nevredno spovedjo in nevrednim obhajilom smo z nogami poteptali Jezusovo presveto Telo in Kri. — Bog je dal zakrament sv. zakona, da bi zakonske ljudi varoval greha in jih posvetil; mnogi pa skrunijo ta zakrament, ker sklenejo zakon z drugoverci, ali pridejo k poroki v stanu smrtnega greha, ali skrunijo zakon z nesvetim življenjem. Ah, predragi, smrtni greh je grozovita nehvaležnost do Boga, našega največjega dobrotnika. Ne čudim se tedaj, da toži Bog pri preroku Izaiju; »Poslušajte nebesa, in ti zemlja, vleci na ušesa, ker govori Gospod: Otroke sem izredil in povišal; oni pa so me zaničevali.« (3. 13.)
4.	Greh postaja še večji, ako se ozremo na namen, ki ga ima grešnik. Grešnik prelomi božjo zapoved samo iz tega namena, da bi zadovoljil svojo strast, da bi užil, četudi za trenutek, kake prijetnost. Dobro ve, da se zameri Bogu; in ravno zato, ker to ve, je njegovo dejanje pravo zaničevanje Boga. Neki prizor iz Jezusovega življenja vam popolnoma pojasni to stvar. Pilat je spoznal, da je Jezus nedolžen in skušal je rešiti ga. Dal ga je krvavo bičati in nečloveško razmesarjenega, kronanega s trnjem, pokritega z raztrganim plaščem, ga je postavil pred ljudstvo, češ, smilil se jim bo in ga bodo izpustili. Toda zastonj! Bila je pa navada, da si je ljudstvo o velikonočnih praznikih izprosilo prostost enega jetnika. Pilat je tedaj poleg Jezusa dal na izbiro Barabo, silovitega tolovaja, češ, tega si gotovo ne bodo izvolili. Reče jim torej: »Koga naj izpustim, Jezusa ali Barabo?« — In čujte, kaj se zgodi? Z vseh strani se začuje klic: »Barabo izpusti, Jezusa pa križaj!«
Kaj ne, predragi, vi vsi obsojate Jude, ki so tolovaju dali prednost pied nedolžnim Jezusom, Sinom božjim, in pravite, to je zaničevanje božje. Da, da, zaničevanje božje je to. Kaj pa dela grešnik, ki da stvari prednost pred Stvarnikom, ali ne zaničuje tudi on Boga? Da, tudi on zaničuje Boga. Kolikorkrat hudo preklinja, zanemarja ob nedeljah božjo službo, živi v sovraštvu, v nečistosti, tolikokrat da Barabi prostost, Jezusa pa križa. Ah, takega zaničevanja ne zasluži dobri Jezus in ga tudi ne more prenašati, zategadelj toži pri preroku Jeremiji: »Strmite nebesa nad tem in njih vrata močno žalujte. Dvojno hudobijo je namreč storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili in si skopali kapnice, kapnice predrte, ki ne morejo držati vode.« (2, 12.)
5.	Kdor hoče živeti po svoji volji in streči razbrzdani po-željivosti, ta seveda ne vidi rad Boga nad seboj, ki ga bo enkrat sodil in ga zna vekomaj pogubiti. Zatorej grešnik taji Boga in ko bi mogel, vrgel bi ga s prestola, svojo strast bi postavil na prestol in se ji klanjal. Seveda je roka grešnikova prekratka,
da bi Bogu vzela krono z glave; a ko bi mogel, storil bi to in v srcu se to v resnici godi. Dokler je človek v stanu milosti božje, kraljuje Bog v njegovem srcu; kakor hitro pa stori človek smrtni greh, pahne Boga s prestola in ga zapodi sramotno iz svojega srca. Pri sv. krstu je govoril duhovnik nad krščencem te-le besede: »Zapusti, hudobni duh, le-to dušo in daj prostora Gospodu nebes in zemlje.« — Kaj pa pravi grešnik? — »Zapusti, sveti Bog, le-to mesto in prepusti ga hudiču, kateremu hočem odslej služiti. Pojdi, nebeški Oče, iz te duše, odslej bo greh moj Bog! — Pojdi vun, božji Sin, odslej bo greh moj Gospod! — Pojdi vun, Sveti Duh, odslej bo greh največja moja blaginja!« In Bog, ki daje človeku na zemlji popolno prostost, se mora umakniti grehu in satanu, ki porogljivo prihaja v nesrečno dušo in jo vzame v last.
Grešnik ve, da je greh križal Simi božjega; on ve, da njemu veljajo besede sv. Pavla, ki pravi, da »grešniki vsak zase z°pet križajo Simi božjega in ga zasramujejo.« (Hebr. 6, 6.) Ali ni torej morilec Boga samega? Ali njegov greh ni umor? — Morilec ne najde nikjer na zemlji mini. Kajn, ki je ubil brata Abela, se je skrival pred božjim obličjem in nestanoviten je begal po zemlji, češ: »Kdorkoli me dobi, me bo ubil.« — Grešnik, o grešnik, ti nisi navaden morilec, kajti z grehom moriš Boga. In pri vsem tem si miren, živiš leta in leta v smrtnem Žrehu, kopičiš greh na greh? Ah, zadelo te je prokletstvo božje in če te ne vzdrami to premišljevanje, kaj bo s teboj?
II.	Da se še bolje prepričamo o hudobiji greha, ozrimo se še na človeka samega. Kakšne nasledke ima greh za človeka?
1. Smrtni greh odvzame duši vso lepoto, pripravi jo ob prijaznost in milost božjo. — Duša, dokler ni grešila, je bila v stanu milosti božje. Uživala je prijaznost božjo, prijaznost angelov in svetnikov, vsi pravični zemlje so jo ljubili in cenili. Bila je ogrnjena z bleščečim krilom božje milosti, lepše je blestela kakor solnce, mesec in zvezde. Njena lepota je dopadla celo Bogu samemu in ga silila ljubiti jo. »Kako lepa si, prijateljica moja!« — »Moje veselje je, bivati med človeškimi otroci!« — Odkar pa je storila greh, o kako se je izpre-menila! Odvzeta ji je milost božja, zavržena je od Boga, zavržena od svetnikov v nebesih, zavržena od pravičnih na zemlji.
Ko sq sovražniki zajeli mesto Jeruzalem, ga opustošili in razdejali, ljudstvo pa odpeljali v sužnost, tedaj je jokal prerok Jeremija, sedeč na razvalinah, in tožil: »Jeli to mesto lepote in dovršenosti, veselje celega sveta?« — Vprašal je: »O Jeruzalem, kje je tvoj tempelj, dika in ponos ljudstva? — Razdejan je. _ Kje so, o Jeruzalem, tvoje palače, krasna tvoja stanovanja? — Razdejana so. — Kje so tvoji duhovniki in leviti, kje kraljeva hiša, kje tvoji učeniki in veselo ljudstvo? — Oh, vse je razdejano, odpeljano!« — Po vsej pravici je smel prerok tožiti
in zdihovati, kajti grozno; je bilo razdejanje, ki je bilo prišlo nad božje mesto, nekdaj tako slovito.
Veliko več vzroka tožiti in zdihovati pa ima grešnik, ker groznejše je razdejanje, ki ga naredi smrtni greh v človeški duši. Pred storjenim grehom je bila duša prijetna Bogu; lahko je klicala k njemu: Oče, moj Oče! — Bog sam jo je vodil in Sveti Duh je prebival v njej, kakor v svojem tempeljnu. Po smrtnem grehu pa je izgubila posvečujočo milost božjo, ljubezen in prijaznost božjo. Duši se je vtisnil grd, nečist madež; oropana je nadnaravne lepote, ona je in ostane otrok ali posoda jeze toliko časa, da se ji ne izbriše madež smrtnega greha.
Ako umrje kdo izmed naših, ako nam umrje prijatelj, tedaj jokamo in v znamenje žalosti se oblečemo v črno obleko; žalujemo celo, če se je ponesrečila brezpametna žival. Če pa eden izmed naših smrtno greši, nihče ne joka, nihče ne zdihuje. Oče ali sin, mati ali hči so v nedeljo po lastni krivdi zamudili sv. mašo. Sin se je napil in v pijanosti zagazil v grešno ostudnost; on prihaja domov z mrtvo dušo, z dušo, katero je umoril smrtni greh; že prestopi hišni prag in prinese v hišo dušo, umorjeno po smrtnem grehu. Vprašam: Ali žalujejo domači, ali beže pred morilcem lastne duše? Ah ne. Ko bi nam Bog odprl oči in nam pokazal njegovo dušo v vsej ostudnosti, gotovo bi umrli samega strahu. Bog je pokazal sv. Frančišku Asiškemu stan duše v smrtnem grehu. Frančišek se tako prestraši, da zbeži in se skrije v samoten kraj. Zunanjost grešnika je morda prijetna in prikupljiva, srce pa je polno gnusobe. Grešnikom veljajo Jezusove besede pri sv. Mateju: »Gorje vam, hinavci, podobni ste pobeljenim grobovom, kateri se od zunaj lepi zde ljudem, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe.« (23, 27.)
2.	Smrtni greh zatre vse zasluženje, ki ga je človek pridobil z dobrimi deli. — Bogato obložena barka plava proti domovini. Napolnili so jo z zlatom, srebrom in dragimi kamni. Nebo je bilo jasno, veter ugoden in barka je kakor laibud naglo plavala po morski gladini. Mornarji so bili veseli, ker po dolgotrajni vožnji jim bo kmalu stopiti na domača tla. Naenkrat se stemni nebo; grozen vihar nastane in meče barko se,m-tettja kakor orehovo lupino. Zdajci trči ob skalo, se razbije in v malo trenotkih izgine v zevajočih valovih. Drugo jutro se zjasni nebo, morje se umiri, ali barka je izginila na dnu morja z ljudmi in vsemi dragocenostmi vred. Le par desk plava na površini. To je podoba po grehu opustošene duše. Ko je bila še otrok božji, je bila bogata. Dolgo vrsto let je pisal angel varih v knjigo življenja vsa dobra dela, ki jih je storila iz ljubezni do Boga, in za vso to ji je bilo pripravljeno v nebesih toliko plačilo, kakršnega še ni videlo oko, ne slišalo uho, ne občutilo človeško srce. — Ali prišel je vihar, prišle so izkušnjave, prišel strašen polom po smrtnem grehu in vse dragocenosti, vsa
lepota, vsa dobra dela so izgubljena, kajti Gospod govori pri preroku Ecehijelu: »Ako se pravični odvrne od svoje pravice in počenja hudobijo, pozabljena bodo vsa njegova pravična dela in v svojem grehu bo umrl.« (18, 24.) 0 strašna izguba!
Ako mož polomi doma vse pohištvo, denar in dragocenosti pomeče v vodo, hišo pa zažge, rekli bomo; Možu se je zmešalo, on mora v norišnico. Ako storimo smrtni greh, smo ravno tako pokončali vso svojo imovino in vse zaklade, zaklade neizmerne vrednosti, našo dušo, nebo in Boga samega. Zmešalo se nam )e in tudi nas bodo zaprli v tisti nesrečni kraj, v tisto norišnico, kjer pogubljeni v svoji obupnosti norijo na vekomaj. — Dobro si torej zapomnite šesto temeljno resnico; Milost božja je človeku tako potrebna, da človek brez nje ne more nič zaslužnega storiti za večno življenje. Moli, dokler hočeš, posti se, kolikor hočeš, daj vbogajme vse, kar imaš, ako si v smrtnem grehu, si sovražnik božji in od svojega sovražnika Bog ne more sprejeti ničesar.
3.	Smrtni greh nam prinaša časne kazni. Greh je vzrok, da je Bog svet pokončal z vesoljnim potopom, da sta žveplo in ogenj požgala cvetoči mesti Sodomo in Gomoro. Greh nepokorščine je iztrgal Savlu kraljevo žezlo iz rok. Salomon ie na stare dni zidal malikom tempeljne; v kazen za ta greh je izgubil njegov sin Roboam deset rodov. Nabuhodonozoir je bil pahnjen s prestola in sedem let je taval po gozdu kakor žival. To je storil napuh. Spomnite se vsega hudega, kar je že zadelo človeštvo od začetka, in kaj še pride: bolezni, revščina, sovraštvo, kuge, lakote, vojske, potresi. Kje so dandanes tisti cvetoči narodi, tista kraljestva Asircev, Grkov, Rimljanov? Kje mesti Troja, Sparta? Ni jih več, samo zgodovina še pripoveduje o njih. Vprašal bi, zakaj so bila razdejana ona mesta? In prejel bi odgovor: Razdejal jih je ogenj, opustošile so jih vojske in sovražniki. Pravzaprav pa jih je razdejal greh, kajti Modri piše: »Čednost dviga ljudstvo, greh ga pa ponižuje. — Vladar-stvo se prenaša od naroda do naroda zavoljo nepravic in krivic in obrekovanja in mnogih zvijač.« (Eccl. 10, 8.)
Kar velja o narodih in državah, to velja tudi o posameznih družinah. Dostikrat razpadejo bogate in imenitne hiše, pozabijo sc in izginejo na čudovit način. Kaj je temu vzrok? Brez dvoma greh. Podlaga teh hiš ni nič več vredna; zidane so na krivičnost, častihlepnost, lakomnost, silo. Dolgo se ne morejo ohraniti, one morajo pasti. »Ako Gospod ne zida hiše, zastonj jo zidajo zidarji.« (Ps. 126.)
4.	Najstrašnejši nasledek greha pa je smrt in večno Pogubljenje. »Po enem človeku je greh prišel na svet, po grehu pa smrt.« (Rim. 5, 12.) — Je pa verska resnica, da greš-mk. ki nespokorno umrje, pride v večno pogubljenje. »Kateri mso pokorni evangeliju Gospoda našega Jezusa Kristusa, bodo trpeli večne kazni v pogubljenju.« (II. Tesal. 1, 8, 9.)
Blanka, pobožna francoska kraljica, je skušala svojemu sinu Ludoviku vcepiti prav velik stud do smrtnega greha. Nekoč mu reče: Ljubo dete! Ti veš, da te ljubim s tako ljubeznijo, kakršne morda nima nobena mati na zemlji. A povem ti: Rajši te vidim pri tej priči mrtvega pred seboj, nego da padeš v smrtni greh.
Moj Bog! Ali se bodo tudi nam skoraj odprle oči? Ne čudim se, da so se svetniki tresli že pred senco smrtnega greha; da tisti, ki so le enkrat padli vanj, so se zanj ostro pokorili celo svoje življenje. Čudim se pa predrznosti nekaterih kristjanov, ki pijejo dan na dan smrtne grehe kakor vodo. Gredo o veliki noči k spovedi, a ni teden dni, zopet so padli vanje. Tedaj pa živijo v njih do adventa. Tistikrat se zopet spovedo, a čež en teden ali pa še preje so stari grešniki. In tako živijo celo svoje življenje v smrtnem grehu. S smrtnim grehom zjutraj vstanejo, s smrtnim grehom gredo zvečer spat. Mogoče, da so par tednov v letu v milosti božji, ogromno večino življenja pa v smrtnem grehu. Nad njimi je oster Sodnik, pod njimi peklensko brezdno. Ni čuda tedaj, če grešniki padajo v pekel kakor sneg na zemljo v zimskem času.
Ah, predragi, nikar več ne živite v smrtnem grehu. Kakršno življenje, takšna smrt. Ako hočete lepo umreti, zapustite greh in ohranite milost božjo. Zdaj so dnevi zveličanja, zdaj je Bogu prijeten čas. Z vso resnobo se pripravite za dolgo spoved, grehu pa se odpovejte v tem trenutku.
O Marija, pribežališče grešnikov, ki stojiš pod križem, vtopljena v globoko bolest, izprosi mojim poslušalcem pravo spoznanje in obžalovanje pregreh in resničen sklep poboljšanja.
Oh, Oče nebeški! Spoznamo svojo hudobijo in se je kesamo. Odpusti nam naše dolge, ne vpelji nas v skušnjavo, temuč reši nas hudega, posebno pa greha. Amen. P. Hugolin Sattner.
Obrezovanje Gospodovo.
(Novo leto.)
1. Hvaljen bodi Jezus Kristus!
In dano mu je bilo ime Jezus.
Luk. 2, 21.
Prvi evangelij, ki smo ga slišali v novem letu, govori o imenu Jezusovem. Po vsej pravici prične sv. katoliška Cerkev s tem imenom novo leto, saj je Jezus alfa in omega, začetek in konec vsega. On je središče zgodovine, in naj bi bil središče tudi našega življenja, vsega našega mišljenja, našega hrepenenja. Zato naj ga prvi dan novega leta naše duše pozdravljajo: »Ho-zana ti, Sin Davidov! Bodi hvaljen in slavljen Jezus Kristus, ti Gospod in Kralj naših src!«
Ena največjih zmot, morda največja v svetovni zgodovini je bila ta, da Judje niso marali Jezusa iz Nazareta spoznati in pripoznati za Mesijo ali Zveličarja sveta, za učlovečenega Sinu božjega. Še dandanes se maščuje in kaznuje ta zmota na izraelskem ali judovskem ljudstvu, po vsem svetu razkropljenem in raztepenem. »Izraelski otroci bodo ostali brez kralja in brez poglavarja in brez daritve in brez oltarja«, jim je zagrozil Gospod, njih Bog, že po preroku Ozeju (Oz. 3, 4).
Judje so se tekom časa, posebno cdkar jim Bog ni več pošiljal prerokov, nekako povsem pogreznili v posvetno. Tako si je ob času, ko je Mesija, Maziljenec in Sin božji, res prišel na svet, večina ljudstva mislila Odrešenika — mogočnega posvetnega kralja, ki bi naj rešil Jude iz nadoblasti Rimljanov, pod katerih železnim jarmom so tedaj vzdihovali in katere so tako smrtno sovražili. Saj so bili istega mnenja tudi apostoli in učenci Gospodovi. Spominjamo se pač evangelija na velikonočni ponedeljek, ko učenca, gredoča v Emavs, spremljevalcu-Gospodu žalostna pravita: »M i pa smo imeli upanje, da bo on Izrael odrešil« (Luk. 24), odrešil namreč oblasti Rimljanov. Ponosni Judje, posebno višji, izobraženi in bogati, farizeji in pismarji, si Mesije niso mogli in niso hoteli misliti nizkega in zasramovanega, dasi so ga preroki na več mestih takega napovedali. Ne, kralj mora biti! Kralj, ki bo premagal Rimljane, strl svetovno njihovo moč; premagal pa tudi vse druge narode ter jih podvrgel žezlu izraelskemu.
V tej veliki zmoti so Sinu božjega, krotkega in iz srca ponižnega, zavrgli. Ko je jezdil iz Betanije v slavnostnem sprevodu v Jeruzalem — na cvetno nedeljo praznujemo mi ta dogodek — je bilo ljudstvo prepričano: »Zdaj se bo dal izklicati za kralja. Nato se dvignemo pod njegovo zastavo zoper Rimljane in zdrobimo njih moč!« A so se varali v svojem pričakovanju! Z bridkostjo je ta prevara napolnila srca. To je bil eden poglavitnih vzrokov, da so nekaj dni pozneje tako neusmiljeno in divje zahtevali od Pilata: »Križaj ga! Križaj ga!« (Marko H, 13.)
Sv. križ, ki je na njem Jezus, Zveličar sveta, umrl, je prepad med Judi in Jezusom le poglobil in povečal. Judom je postal Kristus križani, kakor pravi apostol narodov, sv. Pavel, »p o -hujšanje« (I. Kor. 1, 23) in »nespamet« (I. Kor. 1, 18). Ker so Judje križ in Jezusa križanega le sovražili in sramotili, so se apostoli odvrnili od njih in se obrnili k poganom, iz katerih smo izšli tudi mi. »Znanovamtorejbodi, da je poganom poslano to zveličanje božje, in oni bodo Poslušali,« je zagrozil apostol narodov trdovratnim Judom (Dj. apost. 28, 28).
Nam je torej poslal Bog, hvaljen vekomaj, blagovest Gospodovo, evangelij Gospodov in z njim kraljestvo božje!
ln če se mi vprašamo; »Kakšen pa je Mesija, Odrešenik svela, nam ljubši? Ali nizek, majhen in ubog, kakršen je res prišel na svet, kakršen je bival pred devetnajstimi stoletji med ljudmi, ali bi radi imeli visokega kakor Judje, mogočnega vojskovodja, ves svet vladajočega, posvetnega vladarja?«
Kaj porečemo na to?
Da prav odgovorimo, vprašajmo dve važni priči: Zgodovino in lastno srce.
Odprimo zgodovino! Poglejmo, kako mogočni so bili na primer Faraoni, kralji egiptovski. Zapovedovali in gospodovali so velikemu ljudstvu, stoječemu na visoki stopnji kulture. A kaj ima človeštvo zdaj od njih? Nič! Nekaj mrtvih piramid v puščavi, sicer ničesar! One velikanske piramide in ona molčeča, skoro povsem zasuta sfinga pač govore o njih moči, njih slavi. A sicer? Nič. In njih nekdanja moč in slava, kje sta? Njih bogastvo, njih delo, njih vojne in zmage — kje so? Kakor je zabrisal veter njih stopinje v pesku, ki so stopali po njem pred tisočletji, tako je izbrisal čas njih moč, njih slavo, njih dela. Človeštvo nima od njih ničesar.
Mož in vladar, ki sem ga v dijaških letih najbolj občudoval, je bil Aleksander Veliki (roj. 356. pred Kr. v Macedoniji, umrl 11. junija 323. v Babilonu). Res, mož, vreden občudovanja! Z dvajsetimi leti je nastopil vladarstvo. Ko pa je umrl v daljnem Babilonu, star 32 let in 8 mesecev, je bil pod njegovo oblastjo malone ves tedaj znani svet. Mož, plemenit in nesebičen, dokler je bil trezen; v pijanosti je pač moril najboljše prijatelje, kar je, ko se je iztreznil, bridko obžaloval. Vladar, ki je živel kakor najzadnji vojak, spal na tleh, na goli zemlji, prenašal z vojaki žejo in glad. Ko so mu na brzih pohodih proti Baktriji, za perzijskim kraljem Darijem III., na iranskih planotah pod pekočim tamošnjim solncem nekega dne prinesli v čeladi vode, da si ohladi izžgana usta, je izlil vodo v pesek. Ni maral prednosti pred navadnimi vojaki, ti pa so trpeli žejo. Vojskovodja, ki je bil pri vseh napadih v prvi vrsti, najbolj neustrašen bojevnik. — Res, mož, vreden občudovanja! — A če se vprašamo: »Kaj pa ima človeštvo od njega?« moramo priznati: »Nič!« Mnogo dobrega je storil svojim prijateljem v življenju. A komaj je zatisnil oči, so se ob n)egovem truplu ze prepirali za njegovo dediščino, za neizmerno njegovo kraljestvo. O ljubezni ni bilo več govora.
Napoleon! Res, slavno ime, velik mož! Milijonom in milijonom je bilo pred sto leti ob tem imenu srce hitreje, v nemiru, v strahu in grozi, a tudi v občudovanju, v navdušenju, v ljubezni. A kaj je storil za človeštvo? S svojimi armadami je preplavil Evropo, gospodaril je po njej z ognjem in mečem, nad petdeset milijonov ljudi je pognal v smrt. Torej le uničeval je, rodil gorje. Zidati, osrečevati ni znal, ni mogel.
Na drugi strani pa — Kristus Gospod! Ta mali, nizki, ki so ga zvali sina tesarja Jožefa iz Nazareta: »A linita Jezus,
Jožefov sin?« (Jan. 6, 42.) — »Odkod ima vse to? In kakšna m o d r o s t m u j c dana...? Alini ta tesar, sin Marije ?« (Mark. 6, 2, 3.) Ta krotki in ponižni prijatelj malih in nizkih, ljubitelj otrok! Brez vojsk in brez armad, brez vsake vidne zunanje, posvetne moči je vpisal svoje ime v srca milijonov in milijonov. Ne le za eno leto, za deset let! Za tisoč in tisoč let! Če je kaj na svetu, kar se ne stara, kar je večno mlado, večno zeleno in cvetoče, večno vroče in plamteče — je ljubezen src do Jezusa! S svojo ljubeznijo je vpisal to ljubezen v človeška srca. In bolj stanovitno je, vpisana ta ljubezen v srca, nego če bi bila v marmor vklesana.
Kako to?
Velika stvar je, če reši kdo koga iz sužnosti. A najhujša sužnosl je sužnost greha, to je jarem hudega duha, to je nemir vesti, to je bridki kes srca. In glej, da nas reši te najhujše sužnosti, tega najtežjega jarma, tega najstrašnejšega nemira in trpljenja, zato je prišel na svet Jezus Kristus, Sin božji.
Judje so mislili le na posvetno slavo, na minljivo zemsko gospostvo, na zlate kraljevske krone. — A kaj je vse to pred Bogom? Iti kaj je vse to nam? Kaj bi nam pomagal najmogočnejši, najslavnejši vladar sveta, če pa k njemu ne bi mogli, ne upali ali ne smeli! Kaj bi nam pomagal kralj, ki bi mu bila pokoma vsa ljudstva sveta, če pa ne bi mogel umiriti naših src, ko trpe in kriče: »Mir, mir! Samo to breme s srca! Samo to zavest, da sem sovražnik božji, z vesti! In spet bom srečen človek!« Nič nam ne bi bil s svojo slavo in častjo.
A glejte, da nam to breme odvzame, je prišel Kristus Gospod na svet. Nebesa so se približala zemlji, da mi moremo doseči nebesa. In da se ne bi nihče bal priti k njemu, potožiti mu svojo bol in svoje gorje, je prišel Kristus Gospod na svet majhen, ubog, ponižen.
Zato nam pravi srce; Res, ta ubogi, iz srca ponižni in krotki Jezus je naš največji dobrotnik. In vreden je, da pripogibamo tudi mi v globoki ponižnosti, v goreči pobožnosti, v največji Hvaležnosti in ljubezni svoja kolena pred njim in ga hvalimo in zahvaljujemo iz globočine srca. Saj je Jezus, to je: naš Odrešenik. In »v imenu Jezusovem se pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo« (Filiplj. 2, 10). In po pravici! »Zakaj nobeno diugo ime ni dano pod nebom ljudem, ki bi se mogli v njem zveličati« (Dej. ap. 4).
Ljubimo to presveto ime! Naj nam res bo
krasota Jezus angelska, v ušesih pesem miljena, v ustih najsladkejši med, v srcih čudotvorna jed.
Spoštujmo to najsvetejše ime! Ne izgovarjajmo ga brez potrebe, še manj kot kletvico, v jezi, v prepirih. Morda si bral
3
Duhovni Pastir.
ali slišal o onem možu, ki je imel slabo navado, da je vedno brez premisleka izgovarjal to ime. Pa je sanjal nekoč, pravi legenda o njem, da vidi presladko ime Jezusovo v gorečih črkah napisano med nebom in zemljo, v črkah tako mogočnih, da so izpolnjevale ves svet. A ko dalje časa gleda, vidi na blestečem imenu nešteto malih ran. Iz vseh pa je curljala topla kri. In Bog mu je dal spoznati: »Moji lahkomiselni klici: ,Jezus, Jezus!' sekajo te rane!« Ko se je, prebudil, je zahvalil Boga za razodetje, obžaloval svoj greh in ni brez potrebe klical presvetega imena nikoli več.
O sv. Ivani Frančiški Fremiot (f 1641.) beremo v legendi, da si je z razbeljenim železom vžgala na prsi ime Jezusovo, samo da ga nikoli ne bi pozabila. Kako krasno! A vendar bi ji malo pomagalo to, ko ga ne bi imela s še bolj plamtečo ljubeznijo vžganega v srce. A kako ljubijo naša srca to presveto ime in onega, ki ga je nosil? Kako spoštujemo to najsvetejše ime?
Naposled sklenimo vsi: Z imenom Jezusovim, najmogočnejšim imenom začnem novo leto. In vse dni leta hočem pričeti s tem imenom, vsa svoja dela hočem posvetiti s tem preblago-slovljenim imenom, s tem virom vsega blagoslova, kakor opominja tudi mene veliki apostol Gospodov: »Vse, karkoli delate, z besedo ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, zahvaljujoč Boga in Očeta po Jezusu Kristusu, Gospodu naše m« (Kol. 3, 17).	Ksaver Meško.
2. Kje najdemo pravo srečo.
Dano mu je bilo ime Jezus.
Luk. 2. 21.
Gotovo je eden ali drugi slišal opolnoči glas zvona. Ura je bila enakomerno, a vendar slovesno in resno, ter naznanila, da se začenja novo leto. Začelo se je, a kmalu bo minulo! O kako hiiro beži čas naprej! Mnogoskušeni, pobožni Job (9, 25, 26) je govoril: »Moji dnevi so bili hitrejši nego oni, ki teče; odbežali so in nič dobrega niso videli. Mimo so šli kakor ladje, ki neso sadje, kakor orel, ki leti k jedi.« Vsakdo, ki le nekaj časa na svetu živi, je skusil, kako resnične so te besede. Tukaj ali tam naletiš na kakega znanca, katerega par let nisi videl, in ko se snideta, vprašaš ga nehote, ali pa on vpraša tebe: »Prijatelj, kje pa si bil, da si že sive lase dobil?« In drug drugemu morata reči: »Staramo se, staramo!« Vsakdo izmed nas pa mora vzdihniti s psalmistom: »Ecce, mensurabiles posuisti dies meos et sub-stantia mea tamquam nihilum ante te (Ps. 38, 6). Glej, storil si, da svoje dni lahko zmerim in moje bitje je kakor nič pred teboj.«
Sv. Gregor pravi, da je naše življenje podobno ladji, v kateri se človek vozi. Naj človek stoji ali sedi ali leži ali hodi v
ladji, ladja ga vendarle nese naprej. Tako je tudi z nami: Ko delamo, ko sedimo, ko spimo, ko molčimo, ko govorimo, se čas neprestano pomika naprej, dokler se čoln našega življenja ne ustavi v pristanišču večnosti. Na to minljivost človeško je mislil slavni kralj Salomon, ko je sredi vsega bogastva, sredi vse slave in časti zaklical pretresujoče besede (Eccl, 2, 11): »Vidi uni-versa, quae fiunt sub sole; et ecce universa vanitas et afflictio spiritus.«
Pa, čemu vam o tem govorim? Morda si kdo misli: »No, ta je pravi mojster. Danes je novo leto. Človek bi mislil, da bo slišal v cerkvi kaj veselega, da bi novo leto dobro začel, pa sliši le, da vse skupaj ni nič. — »Ecce universa vanitas, omnis Homo vivens (Ps. 89, 6). Vse je prazno, ničevo, vsak živ človek.« Pa recite, če ni res tako, kakor sem govoril.
Predragi v Kristusu! Ravno zato, ker je vse prazno in ničevo na svetu, vse le v to nekako namerjeno, da nam dela bridke ure, katerih ste gotovo že mnogo doživeli, zato vam vsem skupaj želim srečno in veselo novo leto! Bog blagoslavljaj vas in vaša dela, da si pridobite vsega, kar potrebujete za ta in za oni svet! Več in boljšega vam sploh želeti ne morem.
Danes in sploh te dni si ljudje vse vprek voščijo srečno in veselo novo leto, ustmeno in pismeno. A vendar se bo gotovo temu ali onemu, ki je dobil cel sklad pismenih voščil in zraven tega morda še ustmenih toliko, da se mu samega poslušanja kar v glavi vrti, pripetilo, da bo to leto zanj silno nesrečno, morda bolj nesrečno nego vsa dosedanja leta. Morda bo tudi eden ali drugi izmed vas tako nesrečen, čeprav danes ljudje voščijo srečno novo leto? Zakaj bo nesrečen? Zato, ker srečen biti noče! Pregovor pravi: »Vsak je svoje sreče kovač«. Torej morate tudi vi sami sebi srečo skovati, če hočete srečni biti. Jaz vam torej želim, da bi bili vi vsi kovači svoje sreče. »Kdorkoli pod milim nebom živi, vsakdo pač srečen biti želi. .. Tudi jaz je iščem križem sveta, kje neki prebiva, kje je doma?« Vem, da ste doslej iskali sreče in jo bote še poslej; pa je niste našli. Zakaj ne? Včasih človek vrat išče, pa v preveliki gorečnosti mimo vrat leti in jih ne najde. Ali ste tudi že vi leteli mimo vrat, kjer vaša sreča prebiva? Katera so ta vrata? Vrata vašega srca. »Sreča prebiva sredi srca, v srcu poštenem ti je doma!«
Torej »pošteno srce« morate imeti, ako hočete srečni biti. V svojem lastnem srcu morate iskati sreče, ne v svetu. Če je boste iskali v svetu, vam že danes povem, da je ne boste našli. Torej se je treba od sveta ločiti, odtrgati? Da! Toda ne telesno, temuč duševno! Po besedah apostola: »Quae sursum sunt, quae-rite, non quae super terram!«
Če hočete torej v novem letu srečni biti, morate v vsem iskati Boga; pri vseh svojih delih, mislih, besedah, opravilih, v trpljenju in žalosti, v veselju in Sreči biti z Bogom. Na to nas navaja današnji evangelij. »Dano mu je bilo ime Jezus.« Kratek
evangelij, a obsega veliko. Tudi jaz vam danes dam za novoletno darilo le ime »Jezu s«. V tem sv. Imenu ste dovolj bogati in srečni. Geslo naj vam bo: Z Jezusom, za Jezusa, k Jezusu! — celo to leto in celo življenje!
Kako naj se to uresniči, vam hočem še povedati.
a)	Z Jezusom! Kadar gre človek po neznani, nevarni poti, ima rad variha poleg sebe, ki zna bolj pot in je bolj močan nego on. Po taki neznani in nevarni poti hodimo mi po tem svetu proti večnosti. Kako potrebni smo pomoči Jezusove! Torej z njim hodimo, potem smo varni! On sam pravi: »Brez mene ne morete nič storiti.« Sv. Peter s tovariši je celo noč lovil ribe brez uspeha. Ko pa je vrgel mrežo na Jezusovo besedo, je zajel toliko, da se je mreža trgala. — Kolikokrat pravi eden ali drugi: »Toliko delam in se trudim, pa vse skupaj nič ne pomaga!« Zakaj ne? Ker z Bogom ne delaš! »Prazno je delo brez sreče z nebes.« »Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo.« Ker se premalo dela z Jezusom, v zaupanju vanj, zato ni blagoslova in sreče. Pomnimo: Brez Jezusa ne zmoremo nič, z Jezusom pa vse! Sv. Pavel: »Vse, kar delate v besedi ali dejanju, delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa« (Kol. 3, 17).
b)	Za Jezusa! Njemu v čast! Naš namen je izražen v besedah: »Ut cognoscant te verum Deum, et quem misisti Jesum Christum.« Njega spoznati, njega ljubiti. Tomaž Kemp.: »Kjer je Jezus, tam je vse dobro in nobena reč se ne zdi težka, kjer pa Jezusa ni, je vse težavno ... Brez Jezusa biti je živ pekel, z njim biti je sladak raj.« Sv. Pavel, poprej Savel, je vse delal za Jezusa. Sv. Tomaž Akv.: Nosil je Jezusovo ime v svojem srcu, ker je vedno nanj mislil, na čelu, ker ga je očitno spoznaval, v ustih, ker je vedno o njem govoril, na roki, ker je toliko zanj storil, na peresu, ker je tako lepo o njem pisal, na celem telesu, ker je neizmerno zanj pretrpel.« — »Kaj me bo ločilo od ljubezni Jezusove? Niti sedanje, niti prihodnje, niti visočina, niti globočina, niti žalost, niti trpljenje, niti smrt, niti življenje.« Kako storite vse za Jezusa? Darujte mu svoja dela. »Ali jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse v čast božjo delajte!« Vsako misel, željo, besedo, delo, trpljenje darujte njemu. »Naj bo vse v čast božjo!«
c)	K Jezusu! Kdo si tega ne želi? »Kakor hrepeni žejen jelen pc mrzli studenčnici, tako hrepeni moja duša po tebi, o Gospod!« Sv. Avguštin: »Zase si nas ustvaril, o Gospod, in nemirno je naše srce, dokler v tebi ne počiva.« Če pojdemo z Jezusom, če bomo delali vse za Jezusa, pridemo gotovo k Jezusu,
To je moje novoletno voščilo! Moje darilo vam: ime Jezus! Rabite ga sebi v prid! Potem bote v življenju in v smrti mogli veselo klicati s Habakukom: Ego autem in Deo gaudebo et ex-sultabo in Deo Jesu meo. Amen.	J. T.
Praznik presvetega Imena Jezusovega.
(Nedelja po novem letu.)
Visoki pomen Jezusovega imena.
Dano mu je bilo ime Jezus.
Luk. 2. 21,
Danes obhajamo god našega Gospoda, Odrešenika in Zveličarja, kar njegovo ime Jezus tudi pomeni. Vsak izmed nas se veseli svojega godovnega dne, pa tudi godu svojih prijateljev. Jezus je gotovo naš najboljši prijatelj, ki nam je izkazal in še vedno izkazuje največjo ljubezen; saj je sam rekel: »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje« (Jan. 15, 13). Jezus je vso svojo Rešnjo Kri prelil za nas, ki smo zaradi svojih grehov bolj njegovi sovražniki kakor prijatelji. Koliko veselje mora torej navdajati našo dušo današnji god in praznik našega nas do smrti in še po smrti do konca dni ljubečega prijatelja Jezusa Kristusa!
Da si povišamo duhovno veselje, premislimo sedaj visoki pomen lastnosti Jezusovega imena, in to v čast Jezusovemu imenu.
Izmed vseh od Boga Sv. Duha navdahnjenih mož se je gotovo najlepše izrazil o Jezusu in o visokem pomenu njegovega imena sv. apostol Pavel v listu do Filipljanov: »Ponižal je sam sebe in je bil pokoren do smrti, do smrti na križu. Zato tudi ga je Bog povišal in mu dal ime, ki je čez vsa imena; da se v imenu Jezusovem vsako koleno pripogne, teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpričuje, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta« (2, 8—11).
Iz teh tako pomenljivih besedi posnamemo, da je Jezusovo ime 1. na j svetejše, najbolj vzvišeno.
Domajeiznebes. Troedini Bog sam je to ime izvolil za tistega, ki naj bi ob spolnitvi časov odrešil vesoljni svet. Vzvišen nebeški knez, nadangel Gabriel, ga je prinesel iz nebes prečisti Devici in božji Materi Mariji. »Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sina, in imenovala boš njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega« (Luk. 1, 21). Spet beremo v svetem evangeliju, da se je prikazal angel sv. Jožefu v spanju ter mu rekel: »Jožef, sin Davidov, nikar se ne boj k sebi vzeti Marije, svoje žene, zakaj kar je v njej rojeno, je od Sv. Duha. Rodila pa bo Sina, in imenuj njegovo ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mat. 1, 20, 21). Po rojstvu pa, »ko je bilo osem dni dopolnjenih, dano mu je bilo ime Jezus.«
Imena, ki jih daje Bog, niso prazna, ampak so v resnici to, kar pomenijo. Po preroku Izaiji je Bog napovedal Emanuela, kar Pomeni: Bog z nami, Bog med nami ali Boga in človeka skupaj.
Tako je Bog tudi po svojem angelu dal Odrešeniku ime, ki obsega vse *o, kar je bila Jezusa, obljubljenega Mesije, naloga na zemlji.
Iz nebes je torej to ime doma, in komu jebilodano? Presveto ime Jezus je bilo dano učlovečenemu Bogu, njemu, v katerem po besedah apostolovih »prebiva vsa polnost božanstva telesno* (Kol. 2, 9), njemu, ki je z Očetom iin Sv. Duhom en, nerazdeljen Bog.
To ime sta izrekali najprej najsvetejši osebi, ki sta kdaj živeli na zemlji, Marija in sv. Jožef; izgovarjala sta to nebeško ime vsak dan z največjo spoštljivostjo, ko sta klicala Jezusa k sebi.
Zavoljo tega tudi sv. Cerkev pobožno časti to ime ter mu je postavila poseben praznik, odobrila litanije v čast Jezusovemu najsvetejšemu imenu in jih obdarovala z odpustki, kakor je tudi že na pobožno izreko besede »Jezus« ali »hvaljen bodi Jezus« podelila odpustke.
2.	Jezusovo ime je tudi n a j s 1 a j š e , najbolj nas osrečujoče.
Neki pobožen pisavec je zapisal to-le misel:	Mi živimo
med nebesi in pokloni, v nebesih je zgolj veselje, v peklu zgolj trpljenje, torej imamo na zemlji pomešano veselje in žalost, svetlobo in temo v naši duši. »Po temi,« pravi Job, »zopet upam luči« (17, 12). In glejte, po besedah sv. Bernarda se v visoki pesmi ime ženina naših duš kaj lepo primerja olju, ker »olje sveti, redi in mazili. Jezusovo ime sveti oznanovano, redi premišljevano, na pomoč poklicano hladi in mazili.« Nobeno ime še ni nikoli človeškim srcem prineslo toliko tolažbe, toliko veselja, toliko sladkosti, kakor predragoceno ime Jezusovo. V njem je vse strnjeno, kar more grešnika dvigniti, žalostnega potolažiti, obupanega osrčiti, zvestega služabnika božjega navdušiti. Z Jezusovim imenom nam je dano poroštvo, da nam Bog hoče dati vse, kar nas more časno in večno osrečiti. Koliko nešteto hvaležnih ljudi je že bilo, katerim je to ime izvabilo sladke in poživljajoče solze! Koliko svetnikov, ki so vso sladkost svojega življenja iskali in našli v presvetem imenu Jezusovem! Sv. Bernard, znani »sladkomedeni« cerkveni učenik, kliče: To ime je med mojim ustom, najprijetnejši napev mojim ušesom, radost mojemu srcu. Je kdo med nami žalosten, naj pride v njegovo srce Jezus in odtod v usta!«
Kristjan moj! Ali tudi ti iščeš tolažbe pri Jezusu, ali pogosto misliš na svetost in vzvišenost Jezusovega imena? Ali ga izrekaš vselej zares spoštljivo? Ali ga marveč izgovarjaš kar brez vsakega najmanjšega pomisleka, ko se brez potrebe začudiš, vznevoljiš, malo ustrašiš? Spominjaj se pogosto, kdo nosi to ime, in imel boš več spoštovanja in svetega strahu glede na to najsvetejše in najslajše ime! Izgovarjaj ga, kakor tudi presladko ime Marijino, v izkušnjavi, bolezni, težavi spoštljivo in nepo-
pačeno z jezikom, ali vsaj v srcu vzdihni k svojemu Jezusu in k Mariji! Pomisli, kaj bi bil brez Jezusa, brez njegove milosti, brez njegovega usmiljenja, brez njegove ljubezni ali brez pomoči njegove presvete Matere.
Ko se je izpreobrnil sv. Pavel, mu je bil Jezus vse, le zanj je živel, le za njegovo Cerkev delal. Sv. Avguštin je zapisal sam o sebi to-le: »Karkoli sem jaz v svojem preteklem življenju našel brez presv. Jezusovega imena, ni me moglo za seboj potegniti, četudi je bilo še tako učeno in lepo.«
Ni čuda, da je vzkliknil kraljevi pevec: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps. 8, 2.) In »Njega ime bodi hvaljeno na vekomaj!« (Ps. 71, 17.)
3.	Jezusovo ime je tudi najmogočnejše; spet posebno pomenljiva lastnost. To ime predočuje troedinemu Bogu vse to, kar je Sin božji kot Sin človekov, torej v našem imenu in namesto nas storil, da poveliča svojega Očeta ter mu skaže najpopolnejšo pokorščino in zadosti za grehe vesoljnega človeštva.
Skratka: Ime Jezus vsebuje vse pozemeljsko delo učlovečenega Sinu božjega. Če so torej naše prošnje oprte na Jezusovo neskončno zasluženje, jih bo nebeški Oče tudi uslišal. Saj je rekel božji Zveličar: »Resnično, resnično vam povem: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal« (Jan. 16, 23). Zato je Jezus zatrdil, da nam najmanjše dobro delo, storjeno v njegovem imenu, prinese v nebesih obilno plačilo. Zato je Jezus pred svojim vnebohodom tudi obljubil, da se bodo v njegovem imenu godili največji čudeži in izganjali hudobni duhovi.
Tako ste slišali v prazničnem berilu, kako je sv. Peter po čudežu nad hromim človekom rekel pred velikim zborom v Jeruzalemu: »V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, Na-zareškega, ki ste ga vi križali, ki ga je Bog obudil od mrtvih, v tem stoji ta pred vami zdrav.«
Dalje se bere v dejanju apostolskem o sv. Pavlu v Efezu, da je čudeže, ne majhne, Bog delal po Pavlovih rokah; tako da so tudi potne rute od njegovega života in pasove na bolnike pokladali, in bolezni so jih popustile, in hudi duhovi so šli iz njih. Izkušali so pa tudi nekateri izmed Judov, kateri so okoli hodili in hudiča rotili, klicati na tiste, ki so imeli hude duhove, ime Gospoda Jezusa, rekoč: Zarotim vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje. Bilo je pa sedem sinov Skevana, judovskega velikega duhovna, kateri so to delali. Odgovoril je pa hudi duh in jim rekel: Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste? In človek, v katerem je bil prehudi duh, je skočil v nje in je dva premagal in ju tako zdelal, da sta naga in ranjena zbežala iz tiste hiše« (19, 11—16).
4.	Visoki pomen Jezusovega presv. imena je razviden tudi iz resnice, da je to ime najslavnejše in najbolj č e -š č e n o v nebesih in na zemlji. Na križu se je hotelo to vsega češčenja vredno ime za vse veke ponižati in osramotiti. Apostol
pa je zapisal: »Zato ga je tudi Bog povišal in mu dal ime, katero je čez vsa imena.«
Kako lepo so se izpolnile te besede v teku časov! Na milijone svetih mučencev obojega spola, vsake starosti, vseh stanov je že dalo svojo kri in svoje življenje za čast Jezusovega imena, milijoni in milijoni so to mogočno ime z največjim uspehom klicali na pomoč. Nešteto jih je bilo, ki so v tem presv. imenu našli rešitev in blagoslov, našli moč v življenju, tolažbo v smrti, kakršne jim cel svet ni mogel dati. Kateri knez ali kralj se more ponašati s takim imenom, ki bi bilo tako češčeno, tako slavljeno, tako ljubljeno?
Med posebnimi častilci božjega imena je zlasti sv. Ignacij Lojolanski. Imel je navado reči pri vsaki priliki: »Vse v večjo čast božjo!« Ustanovil je proti sredi 16. stoletja red, kateremu je dal najsvetejše ime Jezusovo in ga tako postavil pod posebno varstvo tega mogočnega imena. Glavni namen tega reda ali družbe Jezusove je poveličanje božjega imena. In res, koliko duš je pripeljal sv. Ignacij ali njegov tovariš sv. Frančišek Ksaver k Jezusu v nebesa! Koliko jih je sprejelo po tem redu božje ime v Indiji, na Japonskem, v Ameriki in v Avstraliji. Milijone je že izpreobrnil ta red s pomočjo najslavnejšega imena Jezusovega.
Kristjani! Poživimo danes svojo vero v prečudno moč Jezusovega presv. imena! Naj se vname v nas danes vnovič plamen ljubezni do tega najslajšega in najmogočnejšega imena! In k j e se zgodi to najložje? Ali ne tukaj pri najsvetejši daritvi, ki se opravlja v čast božjemu imenu? Ali ne tu pred tabernakljem, kjer prebiva on, ki nosi ime nad vsa imena in katerega visoki pomen smo ravnokar bolj spoznali na njegovih lastnostih? Ali ne tukaj, kjer na tako čudovit način Sin božji ponavlja ponižanje, pokorščino in daritev, ki mu je zaslužilo ime, Jezus? Kaj je primernejše in pravičnejše kakor hvaliti, blagoslavljati in proslavljati Jezusovo ime pred tabernakljem? Bodi torej Tvoje ime, o Jezus, hvaljeno in češčeno v presv. Rešnjem Telesu, neusahljivem studencu, iz katerega vre božja kri v naše duše, da nas hogati z zaslugami odrešenja! Amen.
Val. Bernik.
Razglašenje Gospodovo.
1. Kristjanovi darovi Zveličarju.
In so odprli svoje zaklade, in so mu darovali zlata, kadila in mire. Mat. 2. 11.
Eden najljubeznivejših praznikov se danes obhaja, praznik razglašenja Gospodovega: Tisti dan, ko so trije modri iz daljnih
jutrovih dežel kakor zastopniki malikovalcev prihiteli k jaslicam ter novorojeno Dete razglasili za svojega kralja in Boga. Tem trem modrim, ki so bili po izročilu obenem kralji, duhovni in zvezdoznanci, je bilo znano prerokovanje, da se bo čudežna zvezda prikazala, ki bo naznanjala rojstvo kralja vseh kraljev. Ko zagledajo to čudežno zvezdo na nebu, se koj odpravijo iskat Zveličarja sveta. V glavnem judovskem mestu, v Jeruzalemu, ga menijo najti, ali mali Betlehem se jim odkaže; tu mislijo najti božje Dete v sijajni palači, a zvezda obstoji nad bornim hlevom; oni iščejo kralja, pa najdejo ubogo Dete v bornih jaslicah. A vendar ne omahuje vera svetih treh kraljev, oni »so predenj padli in ga molili; in so odprli svoje zaklade ter mu darovali zlata, kadila in mire« (Mat. 2, 11).
V teh darovih je globok pomen glede na Kristusa in na nas. Zlato so prinesli Detetu, ker so gai spoznali za kralja; kadilo so darovali, ker so ga kot svojega Boga častili; mire so mu dali v znamenje, da ta Bog je tudi človek, ki bo moral trpeti in umreti, da bo zadostil za grehe sveta. — Ako pa hočemo pomen darov glede na nas spoznati, se moramo prej vprašati: Kaj pa naj mi darujemo svojemu Gospodu Bogu, ki več ne leži v jaslicah, temuč na prestolu svojega, veličastva, od bliščobe obdan, na desnici Očetovi sedi in vlada? Ali se naj s praznimi rokami prikažemo in nas naj pogani osramotijo? Kaj naj torej darujemo svojemu Zveličarju? Morda svoj denar, svoje premoženje, svoje hiše? Ah, Gospod nebes in zemlje ne potrebuje naših zakladov, in njegova stanovanja so neskončno lepša kakor palače zemskih vladarjev.
Pustimo, naj si Jezus sam izvoli; pa kakšen dar mu bo pač dopadel? V bukvah Pregovorov (23, 26) je odgovor zapisan: »Sin moj, daj mi svoje srce!« Svoje srce mu torej danes darujmo; to srce pa mora biti kakor zlato, kakor kadilo, kakor mira; to srce mora imeti tri lastnosti. Mi moramo Bogu darovati:
1.	srce, polno ljubezni,
2.	srce, polno pobožnosti,
3.	srce, polno spokornosti.
Tak dar bo Gospod radovoljno sprejel ter ga z nasprotnimi darovi svoje milosti poplačal. Naj bi mu danes nihče tega daru ne odrekel. I.
I. Tudi nam sije svetla zvezda ter nas pelje v Betlehem. Betlehem pa pomeni »hišo kruha«. Ta zvezda je sv. vera in ta nas pelje k pravemu Betlehemu, k sv. tabernaklju, kjer se nam kaže naš Gospod in Bog, ne v podobi ubogega otroka, ampak v podobi kruha. Pojdimo torej k temu Betlehemu in molimo ga *n mu poklonimo darove. Ko tedaj pokleknemo pred najsvetejši zakrament kakor sveti trije kralji pred ljubeznivo Dete, predvsem vprašajmo: Moj Gospod in moj Bog, kaj ti hočem daro-
vati?« In Gospod odgovori: »Moj sin, moja hči, daj mi svoje srce!« To srce pa mora biti kakor zlato : to je polno ljubezni do Boga in do bližnjega.
a)	Kakor je zlato najdražje in najžlahtnejše med vsemi kovinami, tako je tudi krščanska ljubezen kraljica vseh čednosti. Sv. Pavel, ki je iz goreče ljubezni do Boga in do svojih bratov prenašal vse nevarnosti in trpljenja, popisuje tudi velikost te ljubezni v najkrepkejših potezah. On jo imenuje vez popolnosti (Kol. 3, 14), izpolnjenje postave (Rim. 13, 10) in večjo kakor vero in upanje« (I. Kor. 13, 13). Velika in veličastna je vera, pa ona nam kaže le pot proti zveličanju v obljubljeno deželo; veliko in veličastno je upanje, pa ono nas le krepča in tolaži na poti proti nebesom; večja in veličastnejša pa je ljubezen, ker ona nas res pelje v nebeško kraljestvo in nas tudi tam ne zapusti. Medlem ko v večnem življenju to, kar smo verovali, gledamo, kar smo upali, uživamo, ljubezen nikdar ne mine, marveč se zmerom bolj pomnožuje. Kakor ima zlato najvišjo ceno, tako ima ljubezen največjo vrednost pred Bogom. To zatrjuje apostol (I. Kor. 13, 1—3) z besedami: »Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron ali zvoneč zvonec. In ko bi znal prerokovati in bi veidel vse skrivnosti in imel učenost, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdelil ubogim v živež vse svoje premoženje, in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga.« Tako nepopisljivo visoka je tedaj ljubezen, največja med vsemi čednostmi, da brez nje nobeno delo nima pravega zasluženja pred Bogom. Take ljubezni vneto srce moramo Bogu darovati; potem mu darujemo zlato.
b)	Zlato ima posebno zato toliko ceno, ker se lepo blešči. Tudi ljubezen se mora svetiti, to je po zunanje razodevati, mora biti dejanska. Če rad na Boga misliš, o njem govoriš, ga častiš, moliš, njegove zapovedi izpolnjuješ, potem imaš dejansko ljubezen do Boga. Saj Bog s tem dosti ne zahteva. Ali ni Zveličar te ljubezni vreden, ki nam je od rojstva pa do smrti skazoval toliko neizrekljive ljubezni? Zatorej se ne obotavljaj, kristjan, in prinesi mu ta dar, zlato ljubezni!
Enako naj sveti pred tvojim bližnjim luč ljubezni po dobrih delih. Kajti vse, kar daš ubogim, to polagaš kot dar božjemu Detetu v naročje. Saj veš besede Kristusove: »Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mat. 25, 40.) Zatorej pojdi, kristjan moj, in tako stori; nasičuj lačnega, oblači nagega, obiskuj bolnega, stori dobrega, kolikor moreš, potem res daruješ zlato Gospodu.
c)	Svojo lepoto, bliščobo in ceno zadobi zlato šele p o ognju. Ogenj ga mora poizkusiti, ali je le zlata pena, ki jo plamen pokonča, ali pa pravo zlato, ki postaja v ognju zmerom svetlejše. Tako se mora tudi naša ljubezn do Boga in do ljudi
v ognju poizkusiti. Boga ljubiti in hvaliti v srečnih dnevih, ni velika čednost; a iz roke božje ravno tako težke križe sprejeti ter jih voljno nosili, dokler on hoče, kaže pravo, čisto ljubezen. Zakaj prava ljubezen da moč in pogum za božjo čast se bojevati, trpeti, da, celo umreti. Bližnjega ljubiti, ki nam dobro dela; s krotkim se lepo razumeti, to ni nič posebnega, to store tudi pogani, pravi Kristus; a z razžalniki se prisrčno obnašati, z jeznimi in razuzdanimi v miru živeti, to kaže pravo, izkušeno ljubezen. Dokler nima človek take ljubezni do Boga in do bližnjega, naj ne drži dosti nanjo; kajti ona je le bolj navidezna, zlata pena. O da bi se naša srca vnela od ognja čiste ljubezni, posebno ko opazujemo živi zgled sv. treh kraljev in drugih svetnikov, ki so toliko težav in zaprek iz ljubezni do Jezusa prenašali! O tako srce bi bilo več vredno kakor zlato. Bili so ljudje, ki so iskali kamna modrih, da bi si s tem delali zlato. Ta kamen modrih pa lahko slehern človek najde; ta kamen je ljubezen božja. Kdor ima to ljubezen, ta si vsako, delo izpreminja v zlato in s tem zlatom si kupi nebesa. Zatorej darujmo Bogu ljubeznipolno srce. — To ljubezen pa Bog posebno tistim daruje, ki ga zanjo prosijo; zato moramo imeti srce polno pobožnosti ter ga Bogu darovati.
11.	»In prišel je angel, in je stopil pred oltar; imel je zlato kadilnico, in mu je bilo dano veliko kadila, da bi položil od molitev vseh svetnikov na zlati oltar, ki je pred sedežem božjim. In dim kadila se je kvišku valil z molitvami svetnikov iz roke angelov pred Boga.« Tako piše sv. Janez v skriv. raz. (8, 3—4.) Glej, kristjan! tako stojiš ti pred oltarjem, na katerem je Kristus v najsvetejšem zakramentu postavil svoj milostni prestol: tudi ti moraš imeti kadilnico, v kateri je veliko kadila, namreč srce, ki je polno molitve, polno pobožnosti, in to pobožnostipolno srce položi pred Gospoda v dar. Da kadilo pomeni molitev, spoznamo iz besed psalmista, katere mašnik govori: »Moja molitev pridi kot kadilo pred tvoje obličje.« (Psi. 140, 2.)
a) Kakor se namreč kadilo od zemlje vzdiguje k nebesom,; tako je molitev povzdigovanje duha k Bogu. Zato pravi sv. Avguštin: »Kaj je molitev drugega, kakor povzdigovanje duše od posvetnega k nebeškemu, iskanje tega, kar je zgoraj, hrepenenje po tem, kar nam je še nevidno?«
Toda vse molitve se ne vzdigujejo k nebesom, temuč le tiste, katerim srce pot navzgor pokaže, ki pridejo iz vnetega srca, iz čistega namena. Z molitvami ljudi je tako, kakor z darovi Kajna in Abeljna. — Kajn kleči pri svojem žrtveniku; a njegovo srce se ne vzdiguje kvišku, njegove temne oči so v zemljo obrnjene, in dim z njegovega oltarja se plazi po tleh. Zraven kleči Abel; veselo vzdiguje svoj obraz proti nebu, nedolžnost sije z njegovega očesa, in dim se vzdiguje proti nebeškim višavam. — Kdor tedaj moli, in svoje srce obrača od
Boga in navezuje na svet, kdor povzdiguje svoje roke, da bi zadobil le časne reči; tega molitev ne spuhti kvišku, ampak ostane pri tleh. Kdor pa z rokami in očmi tudi srce kvišku obrača in med tem na časne skrbi pozabi, kdor bolj nebeških kakor minljivih reči prosi: ta sme upati, da bo njegova molitev oblake predrla in da jo bodo angeli postavili pred prestol Najvišjega.
b) Kadilo s svojim vzdigovanjem kaže, kaka je molitev, s svojo vonjavo pa razodeva, kako dopadljiva je dobra molitev pred Bogom in koliko moč ima za ljudi. Angeli, ki nosijo pobožne molitve pred obličje božje, se ne vračajo prazni, ampak obdarovani z milostmi in blagoslovom.
To resnico lepo izrazi molitev, ko mašnik pokadi darove: »To kadilo, od tebe blagoslovljeno, naj k tebi gori gre, o Gospod! čez nas pa naj doli pride tvoje usmiljenje.« Z molitvijo torej zadobimo božje usmiljenje, in z njim vse, kar potrebujemo za dušo in telo. Ako bi Gospodu molitev ne bila všeč, bi nas tolikrat k njej ne izpodbujal: »Kliči me, in te bom uslišal!« (Jerem. 33, 3.) »Prosite in se vam bo dalo.« (Mat. 7, 7.) »Vse, karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in se vam bo zgodilo.« (Mark. 11, 24.) »Vse, kar boste Očeta prosili v mojem imenu, to vam bo dal.« (Jan. 16, 23.) Kdo bi torej rad ne sklepal rok k molitvi, ker je ona ljubša dišava pred Bogom kot lepodišeče kadilo? Kdo bi rald svojih misli k nebu ne povzdigoval ter si privabil ljubezni in milosti božje odzgoraj?
Pa kakor se mora ljubezen očistiti po ognju trpljenja, tako se tudi kadilo potem šele vzdiguje in daje dišavo, ko se na ognju uničuje; t. j. naša molitev ima le potem moč, če je združena z zatajevanjem in spokornost jo,
III.	Ako si hočemo pridobiti ljubezen božjo, se moramo razen molitve poslužiti še spokornost i. Le z molitvijo in spokornostjo si moremo pridobiti božje dopadenje. Darovati moramo Bogu še mire, namreč srce polno spokornost i. Mira je grenko zelišče in pomeni pokoro, zatajevanje in križanje mesa. To so res grenke reči, zoper to se ustavlja človekova narava in večina ljudi o tem noče nič slišati. In vendar je potrebno, da Gospodu tudi m i r o darujemo, če ga hočemo ljubiti; treba je kakor notranja nagnjenja tako tudi zunanje občutke zamoriti.
a) Saj Zveličar sam pravi: »Kdor hoče za menoj priti, naj zatajuje sam sebe« (Mat. 16, 24), t. j. naj zatira slaba nagnjenja in poželenje. Srce človekovo je kakor vrt, v katerem rastejo tudi divje rastline, te mora človek pleti, da ne zbo-hotajo in ne zamorč, kar je dobrega. In če tudi mislimo, da smo srce očistili od ene slabosti, se kmalu zopet druge prikažejo. Zato je človeško življenje vedni boj. Vzemite tedaj, kristjani, orožje v roke ter čujte, in kakor se oglasi slabo nagnjenje v srcu, ga brez usmiljenja zadušite. Če jeza zavre, zateri
jo takoj; če se oglaša zavist in nevoščljivost, ne poslušaj je; če te pregrešna radovednost muči, potlači joj; če hočejo ošabne in ostudne misli tvoje čute prešiniti, ne daj jim prostora!
S tem notranjim zatajevanjem mora biti tudi zunanje združeno. Kako potrebno je to, nam je Kristus pokazal, ker je bilo njegovo življenje polno zatajevanja in bolečin. Kaj je prestal od rojstva pa do groba, vam je vsem znano. Kako resnično je o sebi govoril. »Pojdem h gori mire in k hribu kadila« (Cant. c. 4, 6), t. j. hodil bom po potih grenkosti in trpljenja. Mire so mu prinesli k zibeli, da so mu naznanili grenkobe od mladosti, zadnji požirek bil je tudi grenak. Gora Kalvarija je bila zanj v resnici gora mire. — Kakor Kristus sam, tako so tudi vsi, ki so njega ljubili, svoje meso z vsemi hudobijami in pože-ljivostmi križali. »In jaz sam,« pravi sv. Pavel, »tarem svoje telo in ga v sužnost devam, da ne bom zavržen.« Kaj torej kristjanu ostaja drugega, kakor zatajevanje? Zatajuj svoje oči — ušesa — jezik — nezmernost v jedi in pijači, ako nočeš, da skozi te čute pride greh v tvoje notranje in umori tvojo dušo. Kako potrebna je torej krotitev samega sebe! Mnogo jih je, ki morajo po poti mire hoditi s svojim Zveličarjem, ker je vse njihovo življenje cela vrsta bolečin in grenkobe. A tudi te neprostovoljne mire vašega življenja, o kristjani, sprejme Gospod kakor dopadljiv dar; le ne tožite, ampak veselite se, ker morete v svoji revščini Gospodu tako drago darilo pokloniti. Ne odrecite torej, če mu danes darujete zlato in kadilo, ne odrecite Zveličarju mire; odpovejte se vsem grešnim nagibom srca, prenašajte vse grenkobe življenja, ker te se, bodo izpremenile v sladkosti.
b) Mire niso samo grenke, ampak imajo to koristno lastnost, da varujejo gnilobe. Zato so v starih časih trupla mazilili s sokom mire, da ne bi segnila. — Tako se tudi človek pred grehom obvaruje, če se zatajuje, če svoje meso duhu podvrže; duša in telo spokornega človeka se reši pogina, ko nasproti kristjan, ki živi samo po poželjenju mesa, ne le svojega duha izroči v sužnost mesa1, ampak je tudi sovražnik svojega telesa. Zakaj tak mora za vse nedopuščene slasti se pokoriti v tem življenju po raznih boleznih, v onem življenju pa v večnem ognju. Kdor pa s sv. Pavlom tukaj križa svoje meso, ta ga mazili z mirami, ga pripravlja za veličastno vstajenje, ko se bodo telesa izvoljenih svetila kakor solnce. Zatorej, kristjani moji! ako vam je blagor duše in telesa pri srcu, prinesite Gospodu tudi tretji dar, podajte mu tudi mire!
Ne dajmo se osramotiti po Modrih iz jutrove dežele! Tudi mi moremo Gospodu darovati zlato, kadilo in miro, t- j. srce, ki je polno ljubezni do Boga in bližnjega, ki se rado v molitvi k Bogu vzdiguje, in zatira vsa slaba nagnjenja. Pridite
tedaj, kristjani! in pojdimo s sv. tremi kralji v Betlehem, v hišo kruha; pokleknimo pred Jezusom v podobi kruha in mu poklonimo trojni dar. A storimo to v resnici. Jezus nas gleda iz tabernakeljna; poslušajmo njegovo prošnjo, ko nam kliče: Moj sin, daj mi svoje srce; pa mora biti kakor zlato, kakor kadilo, kakor mira, srce polno ljubezni, polno pobožnosti in polno spokornosti. Amen.
Anton Žlogar.
2. Na potu treh Modrih,
Kje je kralj judovski, ki se je rodil? Videli smo namreč njegovo zvezdo na Jutrovem in smo ga prišli molit.
Mat. 2, 2.
Sredi skrivnosti in čudežev stojimo. Saj je življenje Gospodovo od jaslic v Betlehemu do križa na Kalvariji in do vnebohoda iznad Oljiske gore dolga vrsta skrivnosti, nepretrgana veriga čudežev, skritih in očitnih. Tekom cerkvenega leta se spominjamo najimenitnejših. V božičnem krogu se vrste naglo drug za drugim, da drže dušo v vednem prazniškem razpoloženju, jo vedno dvigajo nad hladno vsakdanjost.
Tri velike skrivnosti, spomin na tri čudeže iz življenja Gospodovega praznujemo danes s sv. Cerkvijo. Sv. Cerkev imenuje današnji praznik: »Razglašenje Gospodovo«. Lahko bi rekli tudi: »Razodetje Gospodovo«. Zakaj v vseh treh dogodkih se je razodelo, pokazalo in razglasilo med ljudmi božanstvo Jezusa iz Nazareta.
Prva skrivnost je prihod treh Modrih iz jutrove dežele, nekaj mesecev po rojstvu Gospodovem. Vsekakor niso prišli pred štiridesetim dnevom po rojstvu Zveličarjevem. Zakaj štirideseti dan poneseta Marija in Jožef Dete v tempelj k darovanju, a se še nič ne bojita Heroda. Ta še ni ničesar vedel o tem novorojenem kralju. Torej ga Modri iz Jutrovega še niso iskali pri njem.
Modri so se, ko so Jezusa počastili, v živi veri, da je res Sin božji, po drugem potu vrnili v domovino. Tam so med pogani gotovo z veliko gorečnostjo razglašali veselo sporočilo o njem, ki je bil njim naznanjen in razodet po zvezdi. Legenda pravi, da so zaradi razglaševanja in oznanjevanja vere v Kristusa Gospoda umrli mučeniške smrti.
Druga skrivnost današnjega praznika je Jezusov krst v Jordanu, blizu Jerihe, ob Mrtvem morju, nekako tam, kjer so Izraelci šli čez Jordan v obljubljeno deželo. Čudež, ki se je zgodil po krstu, je znan. Jezus je stopil iz reke, je na bregu pokleknil in molil. In glej, tedaj se odpro nebesa in Sveti Duh
se prikaže v podobi goloba in se ustavi nad Jezusom. In zasliši se glas nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, s katerim imam svoje veselje« (Mat. 3, 17).
Tako so tukaj nebesa sama razodela in razglasila božanstvo Jezusovo.
Čudež je tukaj Jezusova ponižnost. Da se krstiti, kakor bi bil tudi on potreben pokore kot navadni, grešni ljudje. Zakaj ta krst je bila le drugačna, vidna oblika Janezovega opomina in klica: »Spokorite se, zakaj kraljestvo božje je blizu!« (Mat. 3, 2.) Obenem je bila molčeča obljuba onih, ki so se dali krstiti: »S pokoro se hočemo pripravljati na kraljestvo božje, ki ga s takim hrepenenjem pričakujemo, in ti praviš o njem, da je blizu.«
O bral moj, sestra moja, da ne bi nekoč, pri sodbi, ta spokorna ponižnost Jezusova vstala zoper naju kot glasna toži-teljica! Ako namreč sedaj napuhnjena govoriva: »Nimam greha. Čemu naj hodim k spovedi?« Poglejva Jezusa! Ponižajva se kar najgloblje v najini grešnosti. Nama je potrebna spokorna, najgloblja ponižnost, Gospodu Jezusu ni bila potrebna. A dal nama je zgled.
Spomniva se pri krstu Gospodovem tudi na oni najin veliki dan, ko sva skozi vodo sv. krsta vstopila iz dežele suženjstva v deželo otrok božjih. Glej, pri sv. krstu se Sv. Dulh ni samo nad nama prikazal, temveč je prišel v naju — pri Gospodu Jezusu to ni bilo potrebno, ker je božanstvo tako bilo vedno združeno z njim. Duhovnik je dihnil v naju in je, zarotil hudega duha: »Pojdi iz njega hudi duh in daj prostor Sv. Duhu.« In glej čudo, Sv. Duh naju je vzel za svojo lastnino, tempelj božji sva postala. Zato pravi veliki apostol narodov: »Ali ne veste, da je vaše telo tempelj Sv. Duha, ki je v vas, ki ga imate od Boga, in da niste sami svoji?« (I. Kor. 6, 19.) Toda — ali sva še? Ali nisva tega templja morda že grdo omadeževala? Ali nisva morda z velikimi grehi Sv. Duha iz njega izgnala? Razdejan je morda oltar najinih src: živa vera. Pogasle so morda vse sveče na oltarju: vse zaupanje v Boga. Upihnjena je morda, večna luč pred tabernakljem: goreča ljubezen. S sten je strgan ves okras: dobra dela in razne čednosti. Tako je sama lema in sama žalost v tem, nekdaj tako krasnem, tako veselem svetišču. Kjer je kraljeval poprej Sv. Duh s svojo osrečujočo milostjo, vlada zdaj najhujši trinog, Lucifer.
Kako neskončno žalostna izprememba! Svetišče najboljšega kralja postane jama najhujšega roparja. Zgražamo se, ko beremo, kako je onečaščalo brezversko in podivjano ljudstvo ob francoski revoluciji hiše božje; boli nas, ko slišimo, kaka so jih oropali in jih izročili nečednim posvetnim rokam ob kulturnem boju v nedavnih časih. A če kristjan onečasti in umaže z velikimi grehi najlepše, živo svetišče, ustvarjeno od samega večnega Boga v svojo čast in slavo, v svoje bivališče, najlepše
ozaljšano z biseri milosti božje, ali ni to tisočkrat hujše, tisočkrat žalostnejše?
In glej, tudi nama je govoril ob sv. krstu Bog Oče: »Ta je zdaj moj ljubljeni otrok, s katerim imam svoje veselje.« Ali sva pa še otroka božja? Ali mu delava s svojim življenjem še veselje? Morda pa le bridko žalost! Morda namesto tega, da bi tudi midva razglaševala s svojim življenjem slavo božjo, Bogu njegovo čast in slavo z grešnim življenjem le kradeva. In še druge zadržujeva in odvračava, da ne dajejo Bogu slave in časti, ko se pohujšujejo nad nama, češ: »Glejte, takšni so oni, ki bi naj bili otroci božji!« — Ne daj, usmiljeni Bog!
Tretja skrivnost današnjega praznika je prvi čudež Jezusov v Kani, mestecu na Galilejskem, male tri ure oddaljenem od Nazareta. Tam je bila poroka. Povabljena sta bila h gostiji tudi Marija in Jezus Z Jezusom pa so prišli tudi njegovi učenci. Znano ti je, kako je zmanjkalo vina; morda, ker apostolov niso pričakovali. Misli si, da bi ga zmanjkalo v vaši hiši ob taki slovesni priliki, pa si lahko misliš, v kaki zadregi so bili vsi domači.
A kdo opazi najprvi njih zadrego — ako seve Jezusa, ki je, ker je bil obenem Bog, tako vse vedel, izvzamemo? Glej, Marija, Mati! O, materino srce čuti kaj kmalu, ako otroku česa manjka, in najsi se otrok tudi potaji, najsi svoj nemir in svojo skrb tudi skriva in prikriva. Tako tudi tukaj. In Mati ne poreče: »Kaj meni mar! Zakaj pa se niso preskrbeli s potrebnim!« Ne, ampak takoj skuša pomagati. Obrne se do svojega vsemogočnega Sina in zaprosi: »Glej, vina nimajo.« In Jezus res svoji Materi prošnje ne odbije, ampak izpremeni šest vrčev, kakih šest sto litrov vode v vino. S tem je prvič razodel in razglasil svojo nadzemsko moč. In gotovo so vsi, ki so bili na gostiji, razglaševali ta čudež dalje. — »Ta začetek čudežev,« pravi evangelist, »je storil Jezus v galilejski Kani ter je razodel svoje veličastvo. In njegovi učenci so verovali vanj« (Jan. 2, 11).
Več čudežev Gospodovih sva že videla tudi midva. Ali torej ne bodeva verovala? Morala bi biti slepca, velikega pomilovanja vredna.
A zdaj, prijatelj, se vrniva k prvi skrivnosti, k obisku treh Modrih v Betlehemu. Premisliva nekoliko pot treh kraljev. Ali se ti ne zdi, da je njih pot najvarnejši pot k Bogu, v nebesa? Oglejva si ga maio in učiva se iz njega, kod in kako naj hodiva midva.
Glej, prvo je: Zapuste svoj dom, zapuste vse, kar jih najbolj veže na svet, domače in premoženje, ter gredo iskat velikega kralja. Povej, prijatelj, kaj pa naju najbolj loči od Boga? Ali ne ono, kar naju najbolj vleče k zemlji, kar naju najbolj veže in priklepa na zemljo? Bodisi da je živa ali mrtva stvar, kaka oseba, ali premoženje, čast, kaka posebna ugodnost in udobnost v življenju. Glej, dokler se ne ločiva in ne odtrgava
od tega, ne moreva resno in prosto Bogu naproti. Zakaj pot k Bogu gre navzgor, na strme višave. Kdor hoče tja, se mora najprej odtrgati od nižin, mora otresti s sebe predebelo plast zemeljskega prahu, vreči s sebe vse, kar ga preveč zadržuje v nižinah, kar mu otežuje hojo navzgor.
Trije kralji so zapustili mnogo, midva zapustiva malo, ker malo imava. Niti tega ni treba povsem zapustiti. Zakaj red v svetu zahteva, da so posestniki in ne sami berači, da so bogatejši in ubožnejši, višji in nižji, predstojniki ih služabniki. A glej, v tem je velika in sveta modrost, da, ako kaj imava, imava to, kakor da bi ne imela. »To tedaj rečem, bratje: Čas je kratek. Tedaj naj bodo, kateri kupujejo, kakor da bi ne imeli; in kateri uživajo ta svet, kakor bi ga ne uživali« (I. Kor. 7. 29). Ali preprosto povedano: Da ne navešava srca na ono, kar imava, bodisi da imava mnogo ali malo. Zakaj dostikrat ubožec naveže svoje srce na kako malenkost bolj nego bogatin na svoje bogastvo. In to mu je lahko v veliko dušno škodo.
Za dokaz naj ti povem zgled iz življenja svetnikov. V legendi o sv. Severinu, nadškofu kolinskem, beremo to-le: Ob času tega svetega moža je živel mladenič knežjega rodu. Vzgojen je bil v vsem izobilju, a tudi pobožno. Ko je prišel v mladeniška leta, si je pridobil ljubezen deklice, vredne ga po srcu, lepoti in bogastvu. Tako je stal na vrhuncu zemeljske sreče, kakor je sodil svet in kakor je mislil sam. A zvečer pred poroko, ko je v gradu že vse leglo k počitku in je nameraval leči tudi mladi ženin, zagleda nenadoma ob sebi čudovito krasnega mladeniča. Ta ga nagovori in pravi: »Če bi ti obečal še večjo radost kot jo uživaš sedaj, in še večjo čast in slavo nego ti jih more dati svet, ali bi mi sledil?« — »Da,« pravi kneževič, »če mi moreš dati kaj lepšega in večjega, ti sledim.« — »Obljubljam ti večno radost in nebeško slavo, če si dovolj močan, da se odpoveš posvetnim sladkostim.« — »Da, hočem biti močan. Sledim ti, kamorkoli hočeš,«
Tako je zapustil mladi kneževič tisto noč na tihem očetov grad. Ničesar ni vzel s seboj, razen najpreprostejše obleke in majhne lesene kupe, ki jo je dobil v dar od mamice ob nekem lovu.
Angel ga je povedel v divjo samoto, v obširen les, kakršnih je bilo v tistih časih še povsod mnogo. Preden sta se ločila, mu je naročil: »Tukaj služi Bogu in skrbi za zveličanje duše. Za vse drugo se ne brigaj!«
Mnogo let je preživel kneževič v tej divji samoti, v vednih molitvah, v vednem ostrem zatajevanju, v težkih postih, v mnogem bedenju. Kar se mu zbudi nekega dne v srcu misel: »0 ko bi vedel, ali doseže kdo izmed sedaj'živečih ljudi v nebesih tako plačilo kakor jaz?« Takoj mu je bilo razodeto, da čaka nadškofa kolinskega v nebesih ista stopinja slave kakor njega. Puščavnik se silno začudi. Loti se ga močna želja, da bi videl
Duhovni Pastir.	4
tega moža, ki je pred Bogom njemu enak. In glej, prikaže se mu spet mladenič, ki ga je bil svoječasno spremil v ta samotni kraj, in mu naznani, da mu pokaže pot v Kolin. Puščavnik je takoj pripravljen zapustiti borno duplino' v gozdu; le leseni kozarec, ki ga je bil svoječasno vzel s seboj od doma, in ki si je z njim tolikokrat v bližnjem viru zajemal vode, vzame s seboj. Bil mu je zelo drag in ljub.
V Kolin prideta ravno na velik praznik. Gresta v mesto in najprej v škofijsko cerkev, kamor so ju vabili kakor druge vernike mogočni zvonovi s slovesnim zvonjenjem. Tam vidi puščavnik nadškofa pred oltarjem, v obleki, ki se je lesketala zlata. Od tam gresta v škofovo palačo. Ko stopata po hodniku, mu odpre angel vrata v veliko sobano. Bila je škofijska obed-nica. Z začudenjem vidi puščavnik mize, polne srebrne posode, in vse posode, polne najrazličnejših dišečih jedil — vsi mestni imenitneži so> bili povabljeni za tisti dan k nadškofu na kosilo.
Tedaj misli puščavnik z velikim začudenjem in z nekako nezadovoljno bridkostjo v srcu: »Jaz sem vse zapustil, kar mi je nudil grad mojega očetai in svet in življenje, živim le od koreninic in vode, se postim dneve in dneve, premolim cele noči — pa dobim isto plačilo kakor ta bogati škof?« Tedaj mu pravi angel, ki je videl njegove misli: »Glej, ta sveti škof ceni vse to bogastvo, ki je njegovemu stanu primerno in potrebno, manj kot ti svoj leseni kozarec. Laže bi pustil ta hip vse te bleščeče dragocenosti, če bi bilo treba, kot ti svoj kozarec. Zato je tako velik pred Bogom.«
Tako, glej, prijatelj, je lahko tudi bogatin ubog, ubožnejši nego berač, ako zaradi Boga manj naveša srce na vse svoje bogastvo kot berač na kako malovredno stvar. To se pravi v resnici: v pravem duhu vse zapustiti zaradi Boga.
Ko so zapustili Modri svoj dom in svoje domače v živi veri, da res najdejo zaželjenega kralja, jih je upanje jaderno gnalo dalje in dalje, ljubezen pa jim je sladila vse težave dolgega, nevarnega in napornega popotovanja. Glej, brat moj, brez tega tudi midva ne vzdrživa na potu proti nebeškim višavam. Brez vere — brez zvezde! Niti na pot se ne more nihče podati brez nje. Kako bi hodil, ko pa je okoli in okoli njega žalostna noč, ko pa »sedi v smrtni senci?« (Luk. 1, 79.) Izraz vere pa je molitev. Brez te ne pridemo nikamor! — Brez upanja? Brez tega ni veselja, ni navdušenja. In kako naj brez teh dosežemo one nebeške višine? Z veselim, navdušenim srcem Bogu naproti, to velja! »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno je moje srce!« (Ps. 56, 8.) Kdor je slabe volje, utrujen, napol obupan že spodaj ob začetku pota, kako bo hodil? Kdor vidi na potu proti Bogu le, težave, kdor ves nevoljen zadene ob vsako zapreko, kako ne bi omagal? A kdor gre z veselim srcem, komaj čuti, da je pot strm, dolg in težaven. In če kdaj začuti, glej, ljubezen mu bo pomagala čez vse težave. Ljubezen do onega, ki je prišel
zaradi nas iz onih višav dol med nas, na ta borni svet. »Kdor veliko ljubi, veliko stori,« uči pobožni Tomaž Kempčan. Smeli bi pristaviti: »in vse lahko stori«.
Tako pridejo trije Modri do Jeruzalema, do velikega šum-nega mesta. In tukaj, glej, svetla zvezda vodnica pred njimi nenadoma ugasne. Tedaj gredo iskat sveta in pomoči v palačo kralja Heroda, hinavca in brezsrčnega hudobneža.
Žalost mi prevzame srce, ko mislim pri tem na vrste naših mladeničev, na trume naših deklet, ki gredo, dobri še, nepokvarjene še in nedotaknjene od greha, v tuje kraje iskat služb. Z njimi gre blesteča zvezda, ona velika, topla, ogrevajoča vera, ki so jo dobre matere in verni očetje izza mladih dni prižigali v srcu ljubljenega otroka. Staršev edina tolažba ob vsej bolesti ločitve, njih edino upanje doma je: »Ta zvezda bo vodila sina, bo kazala pot hčerki, da v tujini ne zaide, da se ne izgubi na kriva pota.« A glej, gorje! Nista dolgo v mestu, pa zvezda ugasne. Sin zaide v slabo druščino. Verno, pošteno slovensko dekle pride v hišo kakega modernega Heroda, bogatega, sladko govorečega hinavca, ki se dela izpočetka na vso moč dobrega in poštenega, da tem laže sklati z neba njene lepe mladosti zvezdo vere, da tem laže ugasne čudovito, prelepo blestečo zvezdo njene čistosti. Tako umori njeno lepo dušo, bolj brezvesten in neusmiljen od Heroda, ki je umoril le telesa nedolžnih otrok, a je s tem njih duše poslal v večno življenje. A današnji Herodi more brez pomisleka telesa in duše, — O kolikerim zaide dandanašnji v šumnih mestih njih zvezda, ki je doma sijala njim in njih okolici tako jasno in lepo — kolikerim zaide za vekomaj! Najboljše sredstvo v teh nevarnostih so za fante, ki pridejo v mesta, krščanska društva, za dekleta Marijine družbe. Brez teh boš težko ohranil svetlo svojo zvezdo, krščanski mladenič, še težje ti, blago slovensko dekle! In saj veš: Ugasla zvezda, ali zagori kdaj spet v svoji nebeški krasoti? Pomisli, pazi, dokler je čas!
Ko pridejo trije Modri gor v Betlehem, najdejo tam preprosto mlado mater, navadnega moža-delavca in prav borno dete. Pa li poreko: »To ne more biti oni veliki kralj, ki ga mi iščemo!« Ne! Verujejo, da je, padejo v največji ponižnosti predenj in ga molijo. Več vredna je bila ta ponižnost nego vse njih prejšnje hrepenenje po novem kralju, nego vse med potom prestane težave. Kaj bi jim vse to pomagalo, če bi se zdaj na-puhnjeno odvrnili od tega siromašnega detetd? — Glej, ko stopiva v cerkev, tudi ne vidiva Jezusa v njegovem kraljevem veličastvu. Verujeva pa, da je skrit v tabernaklju pod borno podobo kruha. In bova li midva bolj visoka in prevzetna kot ti bogati in mogočni kralji? Ne daj Bog! Padiva v največji ponižnosti tudi midva na kolena predenj in ga drhte moliva.
In so mu darovali kadilo, zlato in miro. Kadilo — Bogu, zlato — kralju, miro, dragoceno, bridko, a lepo dišeče olje —
H*
človeku. Storiva isto! Darujva Bogu danes in vsak dan življenja kadilo: goreče, zbrane, vdane molitve. O ko bi bile res vedno take, da bi se dvigale proti Bogu kakor dim prijetno dišečega kadila. »Moja molitev pridi kot kadilo pred tvoje obličje« (Ps. 140, 2). Darujva mu zlato: ono malo premoženja, kar ga imava. Iz božje roke ga imava: božja roka naj gospodari in ravna z njim kakor ona hoče. Naj nama kaj pridene, naj vzame del ali vse — hvaljena naj bo vedno! »Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor je bila njegova volja, se je zgodilo; bodi češčeno Gospodovo ime!« je molil Job, ko je izgubil premoženje, sinove in hčere (Job 1, 21). In darujva od svojega premoženja, kolikor moreva, Gospodu Jezusu v njegovih bratih in sestrah, v ubožcih. »Resnično vam povem; Karkoli ste storili kateremu teh najmanjših mojih bratov, ste meni storili« (Mat. 28, 40).
Darujva mu bridko, a dragoceno miro: vse, težave, trpljenja, bridkosti vsakdanjega življenja! Deniva vse v zlato posodo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« In glej, angeli Gospodovi bodo jemali vsak večer te posode, do vrha morda polne dragocene, dehteče mire, v blagoslovljene svoje roke in bodo plavali z njimi pred prestol Najvišjega: »Mogočni Gospod, to je današnje darilo tega in one,« Ob sodbi pa nama poreče Gospod: »Mnogo si mi daroval, še več hočem dati jaz tebi. Jaz sam sem tvoje veliko plačilo« (I. Moz. 15, 1).
A ti — ti, kaj sediš tako zamišljen, s tako žalostnim obra-zoim ob tem premišljevanju? »Ne poznam pota h Gospodu. Ne sveti mi zvezda-vodnica.« Prižgi si jo, ti ubogi! S čim? Z molitvijo. Ta te privede k njemu, ki ga vsi iščemo, ki vsi hrepenimo po njem, ki vsi potujemo k njemu, k sladkemu Detetu v jaslicah.	Ksaver Meško.
Prva nedelja po razgl. Gospodovem.
Kdaj izgubimo Jezusa in kako ga moremo zopet
najti.
In ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem in ga tam iskala. Luk. 2. 45.
Marija kot Mati Odrešenikova je morala pomagati odrešiti svet. Zato pa je morala dokaj trpeti in prestati. Saj to je že napovedal sivolasi Simeon v templju, ko je 40. dan po Gospodovem rojstvu po postavi zopet prišla v tempelj. Rekel je namreč: »Tvojo dušo pa bo presunil meč.« Ni pa presunil njenega Srca samo en meč, marveč s sedmerimi meči prebodeno zremo na podobah njeno čisto Srce. In eden teh mečev je bolečina, katera je prešinila ljubeče materino Srce, ko je pogrešila svojega ljubega Sina, 12letnega Jezusa, Nič bolj človeka ne gane kakor grenke solze, katere toči mati za svojim otrokom. Če
jokajo odrastli pri odprtem grobu, te solze niso vedno solze ljubezni, ampak včasih so solze samopridnosti, samoljubja, strahu pred bodočnostjo, da, tudi samo prisiljene solze; a kadar porose gomilo otroka solze matere, so te solze pač solze prave, iskrene, najčistejše materine ljubezni, ki od otroka ni imela nič koristi in dobička. In take solze je točila najboljša vseh mater, Mati Marija, za Jezusom, ko se ji je izgubil. Kakor pa je bila velika ob tej priliki njena žalost, tako veliko pa je bilo zopet njeno veselje, ko je našla preljubljenega Sina Jezusa. — Kar se je Mariji primerilo, prečastiti v Gospodu, to se tudi nam primeri le prerado, da namreč izgubimo Jezusa. In mi izgubimo Jezusa po lastni krivdi in lastnem zadolženju, česar nikakor ne moremo reči o Mariji. Jezus sam je hotel pokazati svojim staršem, da mora biti v tem, kar je njegovega očeta, in zato je ostal še v Jeruzalemu in templju, ko sta Jožef in Marija že davno odšla proti Nazaretu. Zato nam Marija ne more pokazati, kako Jezusa izgubimo, pač pa nam bo pokazala, kako da ga zopet najdemo in dobimo. In v tem jo hočemo posnemati, v tem nam bodi ona vodnica in učiteljica. Če smo bili kdaj tako nesrečni, da smo Jezusa izgubili, nikar ne bodimo zato obupani, ker lahko ga zopet najdemo, lahko ga zopet dobimo nazaj. Kako torej Jezusa izgubimo po lastni krivdi in kako g a p o Marijinem zgledu zopet dobimo, to hočemo danes premišljevati Jezusu in Mariji v čast, sebi pa v pouk in korist. Pričenjam v imenu Jezusa in Marije! I.
I.	Jezusa izgubimo z vsakim smrtnim grehom. Tega mi menda ni treba še dokazovati na dolgo in široko, ker to je jasno ko opoldanje solncc. O tem tudi nočemo danes nadalje govoriti. Spoznati hočemo le, kako Jezusa večkrat izgubimo po neprevidnosti, hipoma, ne da bi ravno kaj slabega in grešnega mislili in hoteli. — Tako na primer se loti kdo svojega dela in posla z vso vnemo, z vsem ognjem. Nič hudega ne misli pri delu, ves je v delo zatopljen; a tu mu pride hipoma in nagloma kaj navzkriž; to ali ono se mu ne posreči, ne gre mu izpod rok kakor bi rad. Pa začne rentačiti in preklinjati ter kolne ljudi in živali in stvari — da, celo svetnike in Boga. Premagala ga je jeza in nepotrpež-ljivost, ni pazil dovolj nase, in glej, izgubil je Jezusa. Kako pač naj Jezus biva pri njem, ki po nevrednem in nemarnem kliče njegovo presveto ime, pri njem, ki Boga samega preklinja! — Ali kdo drugi opazi pri svojem poslu z drugimi ljudmi, da bi tu kaj zase pridobil zlahka, ker nima dovolj prebrisanih ljudi pred seboj. In začne lagati, se hliniti, goljufati ter pripravi onega v škodo; pregrešil se je zoper tisto zapoved, katero je Jezus Kristus poudarjal tako zelo ter jo imenoval drugo zapoved, zoper zapoved ljubezni do bližnjega. »Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj,« je dejal
Gospod; a tak gotovo še ni učenec Gospodov, ki se je pregrešil zoper zapoved ljubezni, od takega se je Jezus oddaljil, on je izgubil Jezusa. — Kdo drugi izgubi zopet Jezusa v družbi. Saj mu nikdo ne zameri, če se hoče poveseliti, razvedriti, odpočiti, zabavati v družbi, kaj še, človek je vendar družabno bitje, in nič ni človeku tako hudo, če ga vnanja sila ali razmere silijo, da mora biti vedno sam in nima nikogar, s komer bi se kaj pomenil. A glej, ta ne pozna mere v pijači, družba ga zapelje, in dasi pozna moč pijače, pije, pije in slednjič postane tak, da ga zadene ostra beseda sv. Pavla, ki šteje pijance med one nesrečneže, ki ne bodo videli nebeškega kraljestva. Ali je Jezus še pri njem? Gotovo ne, — V družbi začno tudi koga prav pošteno vleči skoz zobe, tako ga prerešetajo, da ne ostane ni dlake dobrega na njem. In nikogar ni, ki bi branil čast onega, ki ni navzoč. Vsi padejo po njem ter celo povečujejo resnične napake, si novih izmišljujejo ter tako črnijo svojega bližnjega, da je strah in groza. In Jezus se žalosten oddalji, ker vidi ta srca trda kot kamen, brez ljubezni, brez usmiljenja. — Ta ali oni zabavlja čez vero in smeši verske stvari; ker sam nič ne veruje, bi tudi drugim rad iztrgal nebeški dar svete vere. In kmalu se mu posreči, da v kom omaje prepričanje in zbudi dvom. More li biti Jezus tam, kjer ni vere? — Jezusa, ljubitelja čistosti, izgubi, kdor ne beži iz druščine, koder veje sapa, ki preti zamoriti lilijo svete čistosti. Tako, dragi v Gospodu, utegnemo izgubiti Jezusa pri opravilih in pri druščini. A izgubimo ga prav lahko celo v cerkvi. Pridemo v hišo božjo, polni časnih in svetnih skrbi, in tudi v cerkvi se pečamo z njimi. Če pa nam poleg raztresenosti branijo povzdigovati duha k Bogu tudi še druge strasti, kje bi smeli upati, da bi prišli iz cerkve in Jezus ob naši strani? Ostal je v cerkvi, ni maral iti z nami na dom, za nas je izgubljen. — Pa porečete mi, dragi v Gospodu, kaj nam opisuješ tako na dolgo in široko, kako izgubimo Jezusa, pokaži nam rajši, kako ga zopet dobimo. Glejte, veliko boljše je za kristjana, če more reči, da Jezus zanj ni bil nikdar izgubljen, kakor pa če ga mora znova iskati. Kot svarilen opomin sem ob kratkem naštel nekaj takih prilik, pri katerih Jezusa lahko izgubimo, da se. v takih položajih vemo tem bolj varovati. Čujmo vedno in bodimo pazljivi, da nas prilika in izkušnjava ne zapelje tako daleč, da bi Jezusa izgubili. Če ima kdo, recimo, dragocen prstan, kajne, kako skrbno ga bo varoval, da ga ne izgubi? S tem večjo skrbnostjo pa glejmo na to, da ne izgubimo njega, v katerem je naše odrešenje in zveličanje, naša časna in večna, dušna in telesna sreča in blaženost, da ne izgubimo Jezusa Kristusa.
II. Torej, kaj pa nam je storiti, če smo izgubili Jezusa? Pot, po kateri ga zopet najdemo, je pokora, prava, resnična pokora. Pa poglejmo predvsem, kako nas evangelij navaja k temu, da Jezusa zopet najdemo. »Iskala sta ga,« pravi o Mariji in Jožefu sv. pismo. Torej hrepenenje je prvo, kar mora prešinjaiti
našo dušo, ako se hočemo povrniti h Gospodu. Volja, ki se je odvrnila od Jezusa, ta volja mora zopet začeti iskati ga, »Kakor žejen jelen po studencu, tako hrepeni moja duša po tebi, o Gospod,« je vzkliknil David prerok. Kako krasna podoba. Brzo-nogi jelen, žejen od vročine poletja, išče in išče studenca, da bi si ohladil svojo žejo. Ravno* tako pa mora duša, ki je izgubila Jezusa, hrepeneti, srčno in koprneče hrepeneti, da ga zopet dobi. Greh je kakor suša za našo dušo. Vsi sadovi naših kreposti odpadejo, ako se vanjo vseli greh; cvetje zvene, liste orumeni in zarjavi, puščava postane tam, koder je prej poganjalo bujno zelenje in so cvele lepe cvetice. Grešnik ni srečen, čuti nad seboj neko težo in iznebil bi se je rad. In zato začne hrepeneti po njem, ki edini more odvzeti butaro grehov, hrepeneti začne po Jezusu. Storjen je prvi korak k poboljšanju. — To hrepenenje pa se kmalu sprevrže v bridko kesanje. »Glej, jaz in tvoj oče sva te iskala z žalostjo,« je dejala Marija Jezusu. Žalost nad storjenim grehom se mora vseliji v naše srce,, če hočemo res priti na pravo pot, in stud nad grehom mora zavladati v naši duši, če želimo res zopet biti zedinjeni z Jezusom. Ni druge poti za grešnika, ki hoče priti k Jezusu, kakor pot kesanja in srčne žalosti. A vsakega, ki pride po tej poti, sprejme dobrotljivi in usmiljeni Zveličar milostno, da, radostno in z veseljem. Saj je že prerok David rekel: »Potrtega in ponižanega srca ne boš zavrgel.« To vidimo uresničeno nad spokornico Magdaleno. Iskala je prilike, da bi se vrgla Jezusu k nogam in spoznala svoje grehe. In ko izve, da je Jezus na obedu pri nekem farizeju, pride tja, ne meneč se za zaničljive poglede, jame maziliti noge Gospodove, jih močiti s solzami in brisati s svojimi lasmi. Vse to so vnanja znamenja njenega resničnega kesanja nad dosedanjim grešnim življenjem. Tako je Magdalena našla zopet Jezusa, našla ga v kesanju in solzah. — Ko Jožef in Marija nista našla Jezusa med sorodniki in prijatelji, se vrneta nazaj v Jeruzalem. Kaj je za nas Jeruzalem? Nič drugega ko katoliška Cerkev. Grešnik je sicer še vedno ud Cerkve, a je le suha, neplodna veja na drevesu. Ako hoče postati zopet živ ud in ozelenela, cvetja in sadu polna veja, mora se poslužiti obilih pripomočkov, katere nudi sv. Cerkev v tako obilni meri. Njen nauk, na primer o pravičnosti božji, mora ganiti grešnikovo srce k pokori, pa ga tudi obvarovati obupa in malosrčnosti. Njeni sveti zakramenti dajejo moč, da se moremo v prihodnje uspešno vojskovati in ustavljati zapeljevanju mesa, sveta in hudobnega duha. Vse to se dobi le v novem Jeruzalemu, v katoliški Cerkvi. Ona je grešnikom rešilna deska, na kateri se morejo rešiti iz viharjev življenja, greha in smrti. — »In našla sta Jožef in Marija Jezusa.« Kje? V templju, V cerkvi najde grešnik zopet Jezusa, in sicer najprej in najbolj gotovo. Saj v cerkvi sliši besedo božjo, ki trka ob vrata njegovega srca, ki buta kakor močno valovje ob skale greha, dokler jih ne spravi pod gladino vode. V
cerkvi se dan na dan daruje Jezus Kristus nekrvavo za grehe sveta nebeškemu Očetu in od oltarja se razliva dan za dnem reka milosti na vse, ki se hočejo zveličati. Združena molitev vernikov prodira oblake in naklanja grešnikom milost izpre-obrnjenja ter resničnega poboljšanja, V cerkvi se očisti grešnik v skesani spovedi svojih madežev, prejme zopet svatovsko oblačilo ter pristopi k nebeški večerji, kjer ga sam Gospod pogosti s svojim mesom in krvjo v znamenje resnične sprave in popolnega odpuščanja vseh grehov. V cerkvi najde grešnik zopet Jezusa, in sicer tukaj najprej in najbolj gotovo. Drugod ga išče zastonj, ker v posvetnem hrumu in šumu in trušču se Jezus ne mudi, marveč v tihi samoti katoliških cerkva. Tam je postavljen prestol njegovega usmiljenja in njegove milosti, tam je studenec moči in kreposti, s katerim Jezus napaja žejne in jih okrepčuje, leči njih rane in jim daje poguma za nove boje.
Predragi v Gospodu! Če smo torej kdaj bili tako nesrečni, da smo Jezusa izgubili, prizadevajmo si, da ga po popisani poti zopet najdemo. Ne zamudimo pravega časa in ne odlašajmo svoje pokore, ker dokler je dan, delajmo, zakaj ko pride noč, nihče več ne bo mogel delati. In ko smo ga zopet našli, trdno se ga oklenimo in ne spustimo ga več od sebe. Blagor onemu, ki je po padcu v greh zopet našel Jezusa z resnično pokoro in zadobil mir in odpuščanje na njegovem božjem Srcu, a stokrat bolj blagor onim, ki jih strupena kača zapeljevanja nikdar ni odtrgala od tega božjega Srca, ki Jezusa niso nikdar izgubili, marveč vedno tesno z njim združeni živeli. Amen.
Fr. Sal. Watzl.
Druga nedelja po razgl. Gospodovem.
1. Zakonski križi.
Tisti čas je bila ženitnina v galilejski Kani in mati Jezusova je bila tam. Povabljen je pa bil na ženitnino tudi Jezus in njegovi učenci.	Jan. 2, 1.
Navada je v nekaterih krajih, da si najmejo fantje, ko morajo k vojakom, godce. Ti jim godejo vesele in okrogle, fantje se vesele in vriskajo. Tako gredo z godbo in med vriskanjem iz domače vasi, od staršev, bratov in sester, od prijateljev in znancev.
Zakaj tako, predragi? Pač zaradi tega, ker jim srce trepeta pred prihodnostjo, pred težkimi dolžnostmi, pred nevarnostmi, ki jih čakajo. V šumnem veselju iščejo tolažbe nemirnim srcem, med godbo in vriskanjem hočejo pozabiti na prihodnost.
Spet drugikrat gre mlad par, ženin in nevesta, v cerkev. Spremljajo ju sorodniki, prijatelji, sosedi in znanci; spremljajo pa ju mnogokrat tudi godci. Ali se vam ne zdi, da so tudi tukaj godci največkrat le zaradi tega, da ženin in nevesta ob veseli, glasni godbi ne bi mislila na prihodnost, ki ju čaka, na trpljenje in težave, ki jim gresta naproti? In ko stopi tak mlad par pri velikih vratih v cerkev, ako bi se tedaj odgrnil gori pri velikem oltarju oni temni zastor, ki zakriva prihodnost, in bi te mlade, upanja in radosti polne oči zagledale vse, kar jih čaka v življenju, ali se vam ne zdi, da bi ženin in nevesta mnogokrat le z žalostjo ostala pri svetih obredih?
Res, nič ne pretiravamo, če pravimo:	»Težek stan je
zakonski stan.« Še najboljši zakonski, ki so se vzeli res iz srčnega nagnjenja, po tehtnem premisleku in po mnogih molitvah, imajo dostikrat težave, da jih komaj nosijo na obeh ramah. Kaj šele taki, ki pravzaprav ne sodijo skupaj!
A današnji sv. evangelij daje sladko tolažbo zakonskim. Jezusa vidimo v njem sedečega pri ženitnim v Kani med drugimi, navadnimi gosti. Čemu je pač prišel ljubi Jezus tja? Ali da bi se malo pozabaval? Gotovo ne! Prišel je, da zakonska blagoslovi, da jima pomore že ob prvi težavi na poročni dan, ko jima bo vina zmanjkalo, in da bi bil pri njih s svojim blagoslovom in s svojo pomočjo v vseh težavah, ki bodo prišle v poznejšem zakonskem življenju.
In glejte, predragi zakonski, tudi vašo zvezo je ljubi Jezus blagoslovil. Sv. zakon je zakrament. Pri vsakem zakramentu pa je, če ga verniki vredno prejmejo, ljubi Jezus s svojo milostjo pričujoč.
Zato pa nikar ne obupajte, predragi zakonski, ko bodo spet danes in jutri in ves teden in vse to leto prihajale težave zakonskega stanu.
Otroci bodo morda zboleli — križ bo v hiši. Ta, oni otrok se pokvari, kar na lepem začne krasti, staršem in drugim — križ je v hiši. Že bolj odrasli sin zaide v slabo druščino, se udaja pijači — križ je v hiši. Hči ne mara več ubogati, izostaja od doma, se vlači z moškimi okoli; ko pohaja in postaja s fanti po cestah, ko govori z njimi čez plot domačega dvorišča, je sam med in cuker, a proti domačim, proti materi in očetu, bodeča kopriva — križ je v hiši, žalost v srcih. Mož je naglo nevoljen, odgovarja še na tako lepo besedo ženino ostro in trdo — križ ie v hiši. Žena je klepetulja, dela zdražbe in prepire v soseščini — križ je v hiši. Žena je zanikarna, slabo kuha, zanemarja otroke, vsa hiša je umazana — križ je v hiši. Mož pije — križ je v hiši. Pije žena — trije križi so v hiši, ne samo eden. Zboli mož, boleha žena — križ je v hiši. Mož in žena spoznata tekom zakonskega življenja, da sta se zmotila, ko sta se vzela, in nista drug za drugega — križ je v hiši. Ti mož si gledal kot mladenič in snubec le na lepoto, ali je srce blago,
ali je roka delavna, nisi vprašal: A lepota je minila, pa ni ničesar ostalo! Fant je obljubljal pred poroko, da te bo na rokah nosil in boš imela nebesa pri njem, dal pa ti je pekel; in roka njegova te nc nosi v ljubezni skozi življenje, ampak te večkrat le hudo udari — oh, kakšen križ je v hiši. In to ne en dan, ne en teden, temveč leta in leta, dokler vaju smrt ne loči.
Celo najblažji, res svetniško živeči zakonski ne uživajo vedne, neskaljene sreče. Tudi v takih zakonih nastanejo nespo-razumljenja, pridejo križi in težave. »Kogar Gospod ljubi, ga tepe« (Preg. 3, 3). Gospod Bog pač te svoje ljubljence preizkuša, ali mu bodo zvesti tudi v trpljenju. Obenem pa jim daje priložnost, da si nabero novega zasluženja. A ne pozabi jih. Ob svojem času jim gotovo pomore. »Bog jih poskuša in jih najde sebi vredne. Kakor zlato v peči jih poskuša in ob svojem času se bo na nje ozrl« (Modr. 3, 5, 6).
Le pomisli na zakonska Elkana in Ano ob času sodnika Helija. Ker Ana ni imela otrok, jo je njena lastna dekla Fenena zasramovala in žalila. O zakonskih brez otrok so namreč Judje sodili, da so od Boga zapuščeni in zavrženi. Hudo je trpela Ana. A ni nehala moliti. In glej, ob svojem času se je Bog ozrl na Anino molitev in jo je blagoslovil s sinom. Rodila je Samuela, poznejšega velikega sodnika v Izraelu (I. Kralj. 1, 2).
Tudi med pobožnim Tobijem in njegovo ženo Ano je nastalo nekoč neljubo nesporazumljenje. Ko so obubožali, »je Ana hodila vsak dan tkat in je prinašala od dela svojih rok živeža, ki ga je mogla dobiti. Tako se je zgodilo, da je prinesla domov kozliča, ki ga je dobila. Ko je pa njen mož slišal njegov meketajoči glas, je rekel: ,Le glejte, da ni ukraden; vrnite ga njegovemu gospodarju, ker ne smemo jesti ali dotakniti se ukradenega!’ Nato je odgovorila njegova žena jezna: .Pokazalo se je, da je tvoje upanje prazno, in sedaj vidiš, kaj so tvoje miloščine.' In s temi in z drugimi takimi besedami mu je očitala« (Tob. 2, 19—23). — A znano ti je, da je tudi Tobijevo hišo obiskal Gospod pozneje z velikim blagoslovom, z veliko srečo. Postali so spet premožni, in slepi Tobija je spet izpregledal.
O starših Marijinih, sv. Ani in sv. Joahimu, pripoveduje legenda, da tudi dolgo nista dobila otrok. To je bila velika žalost njunega življenja. Ko hoče Joahim nekoč v jeruzalemskem templju darovati, ga duhovnik Ruben odžene od oltarja, češ: »Ti nisi vreden, da daruješ. Otrok nimaš, proklet si od Boga.« Joahima je to tako bolelo, da ni šel domov k ženi, ampak v gorovje in je tam v samoti živel s svojo žalostjo. In Ana je nosila zdaj dvojno bridko gorje: bila je brez otrok in brez moža. »Ker sta bila Bogu prijetna, je bilo potrebno, da ju je poizkušnja potrdila« (Tob. 12, 13). »A ob svojem času se je
Gospod ozrl na nju.« Ko je prišel čas, da naj bo rojena ona, ki ima postati Mati večnega Sinu božjega, se jima je rodila lilija med ženami, preblažena Devica Marija. — Po veliki žalosti še večje veselje!
O svetih zakonskih na cesarskem prestolu, o sv, Henriku in sv. Kunigundi (f 1040), pravi legenda, da je po hudobiji zlobnih jezikov prišla huda poizkušnja nad njuno zakonsko ljubezen in srečo. Sveto cesarico so zavistneži očrnili pri cesarju, kakor da bi mu bila nezvesta in bi imela grešno znanje z nekim vitezom. Hudo je trpel sveti cesar, še bridkeje deviška cesarica, ko je tudi ona izvedela o zlobnem obrekovanju. A božji sod je dokazal njeno nedolžnost — šla je bosa čez razbeljena plužna železa, ne da bi se bila najmanj opekla. — Bog je pustil sveta zakonska nekaj časa trpeti, da je bila poznejša sreča tem večja, tem lepša.
* * *
Res, tudi o zakonskem stanu veljajo zlate besede pobožnega Tomaža Kempčana: »Pojdi gor, pojdi dol, pojdi noter, pojdi vun, povsod najdeš križ« (II. knj. 12).
Vse to vemo vsi, vse to vsi priznavamo. — A vemo še eno: Kjer je križ, tam je blizu Jezus križani!
Glejte, predragi zakonski, Jezus Kristus je povzdignil sveti zakon v zakrament. Zakramenti pa so kakor živi studenci, iz katerih vedno na novo teko božje milosti in božja pomoč. Milost Kristusa Gospoda, ki vas je blagoslovil, ko ste pred njegovim oltarjem in pred namestnikom božjim sklenili zakonsko zvezo, vas ne bo zapustila. Le pridno zajemajte ob težavnih dneh zakonskega življenja iz bogastva teh milosti. Zajemajte z molitvami! »Akojekdo med vami žalosten, naj moli!« (Jak. 5.) Zajemajte s pridnim obiskovanjem cerkve in sv. maše. Zajemajte pri sv. spovedi in pri sv. obhajilu. Kako pa je bilo, zakonski mož, zakonska žena, ali sta pred poroko dobro opravila sv. spoved, ali sta vredno prejela sv. obhajilo? Če sta, sodim, da se vama ni treba preveč vznemirjati in bati. Gospod Jezus je bil pri vaju poročni dan, pri poročni mizi je sedel z vama kakor v Kani na Galilejskem in vaju tudi v težavah zakonskih ne bo zapustil. Le zajemajta njegove milosti, njegovo pomoč. Ko bo breme, ki ga morata nositi, posebno težko, in bo butara posebno žulila rame in srce, pokleknita tja k mizi Gospodovi. In ko pride Gospod k vama, drag, ljub gost, verujta, da ne pride prazen, ne pride brez tolažbe in milosti. Le z veliko vero, z neomajnim zaupanjem se zatecita k njemu!
Da si poživita ob težkih dneh to vero in to zaupanje, spomnila se mnogih zakonskih, ki nam pripoveduje sveto pismo o njih, da so prišli h Gospodu pomoči prosit, in Gospod jim je ni odrekel. Spomnita se Herodovega oskrbnika Kuže v Kafar-navmu, ki mu je sin smrtnonevarno zbolel in »je že začel umirati« (Jan. 4, 46—53). A kaj storita oče in mati? Ali ob-
upata? ali se srdita nad božjo previdnostjo in božjo dobroto? Ne! Oče Kuža se napravi na pot gor v Kano, pade pred Gospoda in ga prosi; »G ospod,pridi,predenmojsinumrj e!« In Gospod? Ko' še nekoliko preizkuša njegovo vero in zaupanje, pravi Kuži: »Idi, tvoj sin živi!«
Z istim zaupanjem, izvirajočim iz istotako velike vere, je šel iskat pomoči k Jezusu načelnik shodnice Jair (Mat. 9, 18 do 19, 23 do 26). »Pokleknil je pred njim, rekoč: Gospod, moja hči je pravkar umrla; toda pridi, položi svojo roko nanjo, in živela bo!« (Mat, 9.) Kako čudovita vera , kako krasno zaupanje! A Gospod? »V stal je in šel z njim... in je noter šel ter je deklico za roko prijel, in deklica je vstala.«
Glejta, če je tem Gospod tako poplačal njih vero in zaupanje, mislita li, da jih vama ne, bo? Bo! Le malodušna nikar ne postanita! In če Gospod ne bi slišal in uslišal takoj, le prosita, prosita! Ne odnehajta!
Tako prosita, kakor je prosila ona uboga poganska žena iz krajev Tira in Sidona (Mat. 15, 21—28). »Tisti čas je šel Jezus v kraje Tira in Sidona (to je spodaj ob morju, zunaj Svete dežele, v Feniciji). In glej, neka kananejska žena iz tistih krajev je prišla in klicala, rekoč:	»Usmili se me, Gospod, sin Davidov;
mojo hčerko zelo muči hudobni duh.« On ji pa ni besede odgovoril. In pristopili so njegovi učenci in ga prosili, rekoč: »Odpravi jo, ker za nami vpije.« On pa je odgovoril in rekel: »Poslan sem samo k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Ona pa je prišla in ga kleče prosila rekoč: »Gospod, pomagaj mi!« On pa je odgovoril in rekel:	»Ni prav, jemati kruha otrokom in ga
psom metati.« Ona pa je rekla: »Pač, Gospod! Zakaj tudi psički jedo drobtine, ki padajo z mize njih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel; »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure.«
Glejte, kaj je ta žena s svojo verno, zaupljivo in stanovitno prošnjo dosegla! Potožita zaupljivo posebno pri sv. obhajilu tudi vidva Jezusu: »Glej, ljubi Jezus, ti, ki si naju privedel skupaj in si naju blagoslovil na dan najine poroke, da bi težave zakonskega stanu laže nosila, glej, zdaj so te težave tolike, da skoro presegajo človeške moči. Pomagaj ti, ljubi Jezus!« A ne tožita sama, ne prosita sama! Nikar ne pozabita poklicati na pomoč one, ki je v svoji materini ljubezni in skrbi najprej opazila zadrego pri gostiji v Kani in je takoj s svojo mogočno besedo pri Jezusu zaprosila:	»Sin, glej, vina nimajo!« To je naša po-
sebna, neprecenljiva sreča, da ta neskončno skrbna, neskončno usmiljena žena-mati še živi, še skrbi. In najbližja izmed vseh zveličanih je svojemu Sinu v nebesih; torej ga poprosi najlaže pomoči. Na njeno, Marijino priprošnjo bo pomagal Jezus, vedno dobrotni, tudi vama. Saj kliče tudi vama, kakor nam vsem, ki smo tako bedni, tako pomoči potrebni: »Pridite k meni vsi, ki
trpite in ste obremenjeni, in jaz vas bom poživil« (Mat. 11, 28). In če ne pomaga danes, pomagal bo jutri, če ne jutri, pojutrišnjem, če ne pojutrišnjem, pa gotovo, ko »pride njegova ura«.
.	Ksaver Meško.
2. Ženitnina — podoba združitve duše z Bogom.
(Načrt govora.)
»In tretji dan je bila ženitnina v Kani Galilejski« (Jan. 2, 1). V teh besedah so nam tri reči povedane glede ženitnine.
1.	Čas praznovanja: »Tretji dan« (Jan. 2, 1).
2.	Kraj praznovanja: »V Kani« (Jan. 2, 1).
3.	V priporočilo ženitnine je povedana tudi povabljena oseba: »In mati Jezusova je, bila tam« (Jan. 2, 1).
Duhovno pomeni ta ženitnina združitev Boga z dušo. Za to ženitnino so tudi potrebne tri reči: Sodba, pravica in usmiljenje. »In zaročil se bom s teboj v pravici in sodbi . . , in v usmiljenju« (Ozej. 2, 19). Sodba mora biti z ozirom na nas same, pravica glede na Boga, usmiljenje pa glede na bližnjega.
I.	Sodba glede samega sebe obstoji v treh rečeh,
1.	Da zapusti vsakdo greh. »Sovražite hudo« (Rimlj. 12, 9), kakor beremo v današnjem listu,
2.	Da dela dobro. »Držite se dobrega« (Rimlj. 12, 9).
3.	Da potrpežljivo prenaša nadloge. »V nadlogi potrpežljivi« (Rimlj. 12, 12).
II.	Pravica glede na Boga obstoji ravnotako v treh rečeh:
1.	Da človek v Boga, najvišjo resnico, čez vse veruje. To se zgodi po veri, »Po meri vere« (Rimlj. 12, 6).
2.	Da vanj kot v najvišjo moč nad vse upa. »V upanju bodite veseli« (Rimlj. 12, 12).
3.	Da ga kot najvišjo dobroto zaradi njega samega nadvse ljubi. »Ljubezen bodi brez hinavščine« (Rimlj. 12, 9).
III.	Usmiljenje glede na bližnjega obstoji ravnotako v treh rečeh:
1.	Da uči nevednega. »Kdor opominja« (Rimlj. 12, 8).
2.	Da pomaga potrebnim. »Kdor usmiljenje skazuje v veselju« (Rimlj. 12, 8).
3.	Da razžaljivcem odpušča, »Nikomur ne vračujte hudega s hudim« (Rimlj. 12, 17).
Pomenljiva je v današnjem evangeliju beseda: »Tretji dan« (Jam. 2, 1). Prva je vera, potem upanje in slednjič ljubezen, in to je duhovna ženitnina, ko se namreč duša po ljubezni z Bogom združi. »Kaj drugega je ljubezen kakor življenje, ki združuje ljubečega z ljubljenim« (Sv. Avguštin).
V besedah »In mati Jezusova je bila tam« (Jan. 2, 1) pa je povedano, kar se tiče razmerja človeka do samega sebe. Marija namreč pomeni »razsvetljena«, »morska zvezda« ali pa »grenko morje«.
Človek pa postane razsvetljen, ko odstopi od greha. »Ko opusti napake,« pravi sv. Ambrož, »začne pot čednosti.« Morska zvezda je pa dobro delo, ki razsvetljuje. »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mat. 5, 16). Grenko morje je pa potrpežljivost v nadlogah. Kdor tako praznuje to ženitnino, bo tudi v nebesih praznoval večno ženitnino. »Blagor jim, kateri so na ženitno večerjo Jagnjetovo poklicani« (Raz. 19, 9). In k tej naj nas pripelje Gospod Jezus Kristus. Amen.
S.	Thomas Aquin. Serm. Dominic. in II p. Epiph. — A. T.
Tretja nedelja po razgl. Gospodovem.
1. Tri čednosti v krščanski družini.
(Osnova govora za praznik sv. Družine.1)
Razsvetli naj nas, o Gospod, zgled tvoje družine! (Iz hvalnic v brev.)
Kadarkoli se ozremo v podobo sv. Družine, se nam zdi, kakor bi videli sv. Družino, kako je opravljala svoja dela; zdi se nam, kakor bi videli malega Jezusa, kako je pomagal Mariji in Jožefu, kako se je z njima razgovarjal, kako z njima molil. Pogled na podobo sv. Družine nam pa tudi kliče v spomin vse one svete čednosti, katerih najlepši zgled nam je sv. Družina. Premislili bomo danes posebno tri čednosti sv. Družine, in sicer: molitev, pokorščino in sveto čistost. Te tri lepe čednosti naj bi krasile tudi vsako krščansko družino.
1.	V sveti Družini je bila prvič molitev. Bolj pobožne družine ni biloi na zemlji kakor je bila sveta Družina, in v pobožnosti bi jo morala posnemati vsaka krščanska družina. Da je kaka družina pobožna, za to je pa treba, da se v njej vsak dan opravlja vsaj jutranja in večerna molitev. Zjutraj naj bi družina ne šla prej na delo, kakor da vsaj nekaj malega skupaj zmolijo! Če bi bila prav jutranja molitev kratka, da je le nekaj, da vsaj kaj malega skupno obmolijo! Zakaj, če ne molijo jutranje molitve skupaj, potem gotovo polovica družine zjutraj nič ne moli.
1 Praznik sv. Družine se obhaja sedaj 19. januarja. Vsakoletna posvetitev krščanskih družin sv. Družini pa se prav primerno vrši 3. nedeljo po razgl. Gosp.
Krščanska družina mora svojo molitev tudi lepo opravljati. Ravno pri molitvi se kaj hitro lahko spozna, ali je kdo dober kristjan ali ne. Dober kristjan namreč moli zbrano in lepo: slab kristjan pa opravlja molitev vnemamo in malomarnp.
Ko bi bilo pač v naših družinah vsaj nekaj iskrene pobožnosti, potem bi bile bolj podobne sveti Družini!
2.	»Razsvetli naj nas, o Gospod, zgled tvoje Družine!« tako moli sveta Cerkev v brevirju o sveti Družini. Zgled svete Družine naj bi razsvetlil posebno odrastle sinove in hčere v naših družinah, da bi kaj bolj ubogali starše! Poglejte, Jezus je bil Bog, pa je le ubogal Marijo in sv. Jožefa, zakaj bi potlej krščanski otroci ne ubogali staršev? Da je bil Zveličar pokoren svojemu nebeškemu Očetu, to se nam ne zdi čudno; toda to je nerazumljivo, da je bil pokoren Mariji in Jožefu, ki sta bila le revna človeka! S tem je pokazal zgled vsem krščanskim sinovom in hčeram. Kakor je Jezus ubogal, tako naj ubogajo otroci v vsaki družini!
Koliko neizmerno žalost napravljajo nepokorni otroci svojim staršem! — O tistih družinah pa še ne govorim, v katerih otroci kolnejo, kajti to je jasno, da v taki družini sreča ne more biti doma! Saj pravi Sveti Duh v bukvah pregovorov: »Kdor svojega očeta in svojo mater kolne, mu bo svetilnica v največji temi ugasnila« (Preg. 20, 20), to se pravi, da ga bo sreča v največji sili zapustila!
3.	Zraven molitve in pokorščine bi morala v vsaki krščanski družini biti tudi sveta čistost, kakor je bila v sveti Družini. Cela sveta Družina nam je velik zgled svete čistosti. Zgled čistosti je sv, Jožef, zato vidimo na vseh njegovih podobah, da ima belo lilijo v roki. Zgled čistosti nam je brezmadežna Devica Marija, katero imenujemo Devico vseh devic, Mater prečisto. Najlepši zgled čistega življenja nam je pa seveda Jezus Kristus, ki je bil Bog in človek skupaj, neskončno čist in svet.
Čistost svete Družine naj bi posnemala vsaka krščanska družina! Žalostno je, da se nahajajo družine, v katerih je, rekel bi, nespodobnost kar popolnoma doma. Žalostno je, da se dobe krščanske družine, v katerih so vsi odrastli otroci izprijeni! Taka »hiša je pot v pekel« (Preg. 7, 27), pravi sveto pismo. In v bukvah pregovorov pravi Sveti Duh, naj si »naredi človek pot daleč od take hiše in naj se ne bliža njenim durim!« (Preg. 5, 8.)
Sveta Družina se je najbolj odlikovala po pobožnosti, pokorščini in čistosti, kakor sem rekel v začetku. Pa tudi vse druge čednosti so krasile to družino v najvišji meri. Vsaka krščanska družina pa naj bi sveto Družino tako posnemala, da bi postala živa podoba te božje družine. Poglejte, kako lepo je sveto Družino posnemala na primer družina sv. Henrika, nem-
škega cesarja. Iz te rodovine imamo kar štiri svetnike! Henrik sam je svetnik, svetnica je njegova soproga Kunigunda, svetnik je Henrikov svak, Štefan, ogrski kralj, in prav tako je bil svetnikom prištet sv. Štefana sin, Emerik! Če so mogli ti posnemati sveto Družino, zakaj bi je mi ne? Ti zgledi naj nam torej dajo pogum, da bomo tudi izkušali posnemati najsvetejšo Družino, da pridemo kdaj v njeno družbo v svetih nebesih. Amen.
J. G.
2. Marijina zaroka.
(Obenem priložnostni govor za sopraznik Marijine zaroke.)
Gotovo je ura, v kateri si človek stan izbira, ena najimenitnejših v njegovem življenju. Časna in večna sreča zavisi večinoma od te odločitve, — Kdor se sili v kak stan, v katerega ga Bog ni klical, kaj lahko postane nesrečen v njem. Bog mu sicer ne odreče potrebnih milosti, ker mu je dal prosto voljo, pač pa se rado zgodi, da človek v nesrečno izbranem stanu zanemari stanovske milosti ali jih zlorabi in si nakoplje poleg telesne še dušno nesrečo. Vse kaj drugega je z onim človekom, ki se poprime stanu, v katerega ga Bog kliče. Ne samo, da mu ne bo manjkalo stanovskih milosti, še veliko več jih bo prejel kakor mu jih je neobhodno potrebno, in če količkaj z njimi sodeluje, ne bo zgrešil poti zveličanja.
Veliko pouka in razsvetljenja v tem vprašanju nam kaže zgled Marijin. Premišljujmo danes, kako si je Marija volila stan, udeležimo se v duhu njene zaroke in poroke. I.
I.	Marijo so zaročili možu, po imenu Jožef, iz Davidove hiše (Luk. 1, 27).
Cerkveni pisatelji pravijo, da se je Marija dolgo branila sploh vsake zaroke, ker je hotela, prosta vseh zemeljskih vezi, živeti le v ljubezni do Boga in združena z Bogom.
To njeno ravnanje se je seveda takrat ljudem čudno in neumljivo zdelo.
Zakon je bil Judom višek časti in zasluženja. Vsaka judovska žena si je štela v neizmerno čast in srečo, v svojem zarodu udeležiti se blagoslova, ki ga je Bog obljubil Abrahamu in njegovim potomcem. Nerodoviten zakon je bil znamenje proklet-stva in izključenja iz Abrahamovega rodu. O časti devištva vsled tega Judje tudi niso imeli pravega pojma. Zato se jim je neumljivo zdelo, da se Marija brani zaroke.
Zraven tega je bila Marija dedna hči in vsled tega pravzaprav dolžna poročiti se, da se posestvo ohrani družini, njenemu rodu. Njeni varihi so tedaj vse potrebno ukrenili, da ji dobe primernega ženina.
Kakor še dandanes v jutrovih deželah, tako so deklicam tudi takrat volili ženina njih starši, oziroma sorodniki in varihi. iMarijini varihi so se izmed snubačev odločili za Jožefa, iz hiše Davidove. Marija se je vdala volji svojih varihov in pokorila Mozesovi postavi, ki določa zakon dednim hčeram.
Zaroka se je vršila preprosto, po judovski šegi. Sv. Jožef je Mariji v navzočnosti sorodnikov nataknil prstan na roke, z običajnimi zaročnimi besedami: »Če te je volja, da postaneš moja žena, vzemi ta prstan kot zastavo poroštva.« S tem, da je sprejela Marija zaročni prstan, se je zavezala, da hoče biti Jožefu žena, in le duhovska sodnija je mogla sedaj zvezo razveljaviti z ločilnim pismom.
Po judovski šegi je med zaroko in poroko minilo vselej nekaj mesecev.
Vendar je treba razločevati med judovsko in našo zaroko in poroko. V bistvu je bila judovska zaroka to, kar je naša poroka. Poročni dan je bil le dan začetka skupnega bivanja zaročencev. Poroka je imela vsled tega tudi le zunanji, posvetni pomen.
Ta dan je preživel ženin v družbi svojih moških sorodnikov in prijateljev in nevesta v družbi svojih ženskih sorodnikov in prijateljic bolj ali manj veselo. Ženitovanjsko gostovanje je imelo bolj značaj slovesa od brezskrbnih samskih let, kakor pa značaj veselja nad sklenjeno zakonsko zvezo.
Proti večeru poročnega dne pa je šel ženin s svojim spremstvom na nevestin dom.
Do vrat nevestine sobe ga je spremil starejšina; sv. pismo ga imenuje »ženinovega prijatelja«. V sobo je stopil ženin sam: tu ga je čakala do tal zagrnjena nevesta: Ženin je stopil k njej in ji odgrnil obraz z besedami: »V imenu usmiljenega in milostljivega Boga!«
Večinoma sta se sedaj ženin in nevesta v prvič videla v življenju.
Ako najde sedaj nevesta dopadenje v očeh svojega ženina, tedaj le-ta vzklikne od veselja, in zunaj stoječi povzemo ta radostni klic. Na ta klic je čakal starejšina, »ženinov prijatelj«, ob njem se je napolnilo tudi starejšim srce veselja, ker vidi, da je ženinu ustregel z izvolitvijo neveste.
Glejte, ta običaj je sv. Janez Krstnik povzel v lepo priliko, da označi svoje stališče proti Jezusu, ko pravi: »Kdor ima nevesto, ta je ženin. Prijatelj ženinov pa, kateri stoji in ga sliši, se silno veseli zavoljo glasu ženinovega. To moje veselje je sedaj dopolnjeno« (Jan. 3, 29). Nevesta spremi nato ženina na njegov dom.
Ta ženitvanski običaj, ki sem ga vam sedaj opisal, se je iz davnih časov ohranil do današnjega dne med ljudstvom na vzhodu. Ni dvojbe, da bi se ga ne bila držala tudi Jožef in Marija.
Duhovni Pastir.
5
Mnenje sv. Tomaža Akvinčana je, da sta oba takoj po ženitovanju obljubila sveto devištvoi.
II. Sedaj povzemimo nekaj naukov iz te najsvetejše zveze med Marijo in Jožefom.
Kakor sem rekel, so starši, sorodniki ali varihi izbirali devicam ženina. Ta navada je imela takrat in bi imela še dandanes dobro in slabo stran.
Odgoja otroka najde svoj zaključek v volitvi njemu primernega stanu. Ta volitev dela staršem obilo in težkih skrbi. Sreča in nesreča otroka je odvisna od tega, je li so starši prišli do spoznanja, kateri poklic je po odgoji, ki so jo otroku dali, zanj. Če kdaj, je o tej priliki staršem in otrokom treba razsvetljenja od zgoraj. Tega si sprosijo v molitvi. Predaleč bi me vodilo, ako bi vam hotel danes razviti, kako naj starši v luči svete vere presodijo, kateri stan bi bil njihovim otrokom najprimernejši, in pa da se morajo pri tem izbiranju stanu varovati vsake zlorabe svoje oblasti, da morajo imeti pred očmi ne samo časni blagor, ampak še veliko bolj večni blagor svojih otrok.
Opozoriti pa hočem odrastle njihove sinove in hčere, ki so na tem, da si ustanove svoj lastni dom, lastni družinski krog — na Marijin zgled povodom njene zaroke. Starši so svojim otrokom božji namestniki. Protinaravno je, če otroci pri tem najvažnejšem svojem koraku ne vpoštevajo besed od Boga jim danih svetovalcev, in izrodek duha današnjih časov ter njihove prevzetnosti in neukrotljivosti je naziranje lahkomišljenih sinov in hčera, ki trdijo, da je njih ženitev ali možitev le njihova zasebna zadeva, in da njihovim staršem nič mari ni treba biti njihovo nagnjenje, ali kvečemu le v toliko, kolikor se pri tem gre za doto.
Toda zakon je resna, sveta, neločljiva zveza. Torej ni, da bi se človek oziral le na slamnati ogenj nestanovitne naravne ljubezni, pri tem pa preziral, kar je podlaga res trajne sreče v zakonu, namreč razen prave krščanske čiste ljubezni tudi soglasje takih družabnih razmer in pogojev, ki jih pamet zahteva. Tako soglasje pa znajo presoditi izkušeni in bogaboječi starši bolj nego njihovi otroci, ki resnosti življenja morebiti še zadostno ne poznajo.
Iz tega pa izvira zanje koristni nauk, naj ne sklepajo zvez za hrbtom svojih staršev, še manj proti njihovi volji, če je ista utemeljena po razlogih svete vere in pameti.
Končno naj povzamem še za nas vse splošen nauk, da izpolnujmo po zgledu prečiste Device dolžnosti svojega stanu zvesto in natančno. — Sprejmimo iz božjih rok po njenem zgledu dobro in slabo, kar nam prinaša naš stan prijetnega, pa tudi neprijetnega. Presveti Devici pa se goreče priporočimo, naj nam izprosi čednost stanovitnosti. Amen.
P. Jeronim Knoblehar.
Četrta nedelja po razgl. Gospodovem.
Homilija.'
Izredno lep in zanimiv je evangelij četrte nedelje po sv. Treh kraljih. Iz njega nam kaj lepo odseva božja pa tudi človeška narava Kristusova. Kristus je človek: zakaj on je podvržen človeškim potrebam, saj potrebuje spanja. Kristus je Bog: zakaj njemu je pokorna vsa narava, saj pomiri z eno samo besedo morje in vihar. Zalo ni čuda, da imajo apostoli toliko zaupanje vanj: Ko ne morejo nikamor naprej, tedaj se obrnejo z vsem zaupanjem do njega. Tudi o tem nam poroča današnji sveti evangelij. Pa ne le o Kristusu in o apostolih nam govori ta sveti evangelij, iz njega moremoi tudi mi zase povzeti tri pomembne tolažilne nauke.
In kateri so ti nauki?
1.	Četudi pride nad nas trpljenje, vendar ne zapusti Bog svojih zvestih v trpljenju.
2.	Četudi se nam zdi, da nas je Bog zapustil, vendar se oglasi na naše molitve.
3.	Četudi nas kaznuje, vendar nam je pripravljen pomagati. In prav te nauke hočemo povzeti zase, ko bomo preudarili stavek za stavkom današnjega evangelija.
1. Evangelist prične in pravi: »Tisti čas je stopil Jezus v ladjico, in njegovi učenci so šli za njim.«
Kateri je tisti čas, o katerem nam govori evangelist? Bilo je to v drugem letu javnega delovanja Gospodovega.
Gospod se mudi v severni Galileji ob genezareškem jezeru. Tani ob bregu stoji ladjica ribiča Petra, in s te ladjice uči in tolaži, opominja in deli dobrote Kristus že cel dan. Že se bliža večer. Tedaj sklene Gospod prekiniti svoj pouk in ga nadaljevati drugi dan na drugi strani obrežja. Zato ukaže učencem, da odrinejo proč od kraja Učenci ubogajo in kmalu reže ladjica jezerske valove.
In kako prijetna vožnja je to! Niti oddaleč ne misli nihče na vihar in nevihto. Zakaj ni ga oblačka na nebu. Tam v daljavi vstaja jasna luna, ki napoveduje lepo zvezdnato noč. Le rahel večeren vetrič ziblje jezersko gladino. Gospod sam, ki je bil utrujen od celodnevnega učenja, utihne, leže v zadnji konec ladjice in sladko zaspi. In kakor Gospod, tako so tudi učenci mirni in tihi. Nekateri zaspe, drugi veslajo, a tretji nemoteno razmišljajo nauke, ki jih je govoril Gospod čez dan.
Naenkrat pa se vse izpremeni. Tam ob kraju jezera se • dviga visoko gorovje Hermon. In sem od tega gorovja zapiha 1
1 Po Ries: Sonntagsevangelien in v. Keppler: Homilien und Predigten.
silen veter, zapiha drugič in tretjič in kmalu se pokaže, da bo nastala nevihta. Vedno močneje se zaganja vihar v gorsko skalovje in skale ga odbijajo v morje in morje začne šumeti in se peniti. Že pljuskajo močni valovi v ladjico in že se zdi, da bodo vsi, ki so v njej, potopljeni. Proč je tihota in mir, proč spanje in pokoj. Vseh se polašča groza in strah. Toda eden je, ki se ne vzdrami, in to je Gospod Jezus Kristus, ki mirno počiva dalje.
Kajne, predragi v Gospodu! Čudno, da je nastal naenkrat tako silen vihar, o katerem ni bilo pri odhodu nikakega znamenja; a še bolj čudno to, da Gospod spi in se ne vzdrami, ko so vendar njegovi najljubši učenci v smrtni nevarnosti!
Toda preljubi v Gospodu! Ali se ne zgodi včasih podobno tudi v našem življenju? Kajne, kakor je šla ladjica, v kateri so bili učenci, mirno skozi jezerske valove, tako teče prav pogosto mirno in veselo tudi naše življenje skozi življenja valove. Pa naenkrat se zasuče v našem življenju. Kakor vihar pride težka preizkušnja in konec je mirnih dni. Kakor vihar za viharjem pride nesreča za nesrečo nad hišo, in konec je veselih ur pod domačim krovom. Kakor vihar pride nenadno ponižanje, pridejo silne izkušnjave in konec je dušnega miru. Kakor vihar pride neizprosna bolezen in ugrabi nam drago osebo, in mesto veselja je žalost v srcu. In ravno sedanji vojskini časi so nam lepa podoba onega viharja na jezeru. Kako brezskrbno in veselo smo živeli pred vojsko! Niti oddaleč nismo mislili na lakoto in bolezen in druge vojskine grozote. Pa kakor nenaden vihar je prišla silna vojska. In kar je najbolj čudno! Človeku se zdi, da nas je Bog zapustil, da se ne zmeni več za nas, da smo postali le žrtev razdivjanih človeških strasti.
Toda, je li to res? O ne! Kajti kakor je bil Kristus, ki je bil Bog sam, tudi za časa viharja blizu svojih apostolov, tako je tudi nam Bog blizu v nesreči, in celo bliže kot drugekrati. On je namreč tisti, ki je pripustil, da so prišle nad nas tako velike bridkosti in nesreče, kakor je bil Kristus tisti, ki je pripustil, da je prišel vihar ob vožnji čez jezero. Zato je namreč prišel na svet, da bi bil svet po njem odrešen in bi vsi ljudje postali njegovi učenci. Nihče pa ne more biti njegov učenec brez trpljenja in križa. Kajti sam je dejal: »Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji samega sebe, vzame svoj križ in gre za menoj.« Zato pa, čim več trpimo iz ljubezni do njega, tem bliže smo mu. In ta misel naj nam daje poguma, kakor so učenci ostali vztrajni ob času viharja ob pogledu na Kristusa, ki je v ladjici spal.
2.	Pa poglejmo dalje, kaj pravi evangelist! »In pristopijo k njemu njegovi učenci ter ga vzbude, rekoč: .Gospod, otmi nas, potapljamo se'.«
Ko je vstal vihar, tedaj sta se polastila apostolov strah * in trepet. Toda samo za hip. Kajti apostoli so vešči mornarji. Navajeni so morja in vetra, zato jim zlepa ne upade pogum.
Zato kmalu premagajo strah in bojazen. Hitro poravnajo jadra, z vso silo se upirajo v vesla, in kar je v njih moči, storijo vse, da rešijo ladjo in sebe. Toda danes je zdivjal vihar, kakršnega še niso doživeli. Nikakor mu ne morejo biti kos. Znova in znova se zaganja v ladjo, že teče voda v njo, le nekaj trenutkov še in vsega bo konec. Tu pa jim upade pogum in moč jim poide. Ne kaže jim drugega kakor zbuditi Gospoda, ki še vedno spi. Zato zakličejo: »Gospod, otmi nas! Mi se potapljamo.«
O preljubi v Gospodu! Kako lep nauk sledi iz tega zopet za nas! Kajne, apostolom se je zdelo, da Kristus spi; a vendar je vedel v svoji božji vsevednosti, kaj se z njimi godi.
Podobno pride trpljenje tudi nad nas in podobno se zdi tudi nam, da Gospod spi. Kajti večkrat se zdi človeku v trpljenju, da se Gospod ne zmeni več zanj, da ne posluša njegovih molitev, da ga prepusti, da se bori s trpljenjem in bridkostjo. Toda ni tako.
Glejte! Kakor je prepustil apostole samim sebi, da storijo vse, kar je v njih moči, tako se zdi, da tudi nas prepusti včasih, da storimo tudi mi vse, kar zmoremo sami iz sebe. Toda kakor naj bi spoznali apostoli, da je v veliki sili odločilna edina pomoč božja, da hoče Bog večkrat, da tudi mi spoznamo, da sami iz sebe ne zmoremo vsega, da se moramo predvsem zatekati k njemu za pomoč. Da, kakor bi bil lahko pomagal apostolom, četudi bi ga ne bili poklicali, pa je vendar hotel, da so ga zbudili, tako bi tudi nam lahko pomagal brez naših molitev, a vendar hoče, da kličemo k njemu. Zato pa, predragi, nikdar ne odnehajmo v svojih težavah moliti k njemu. Saj je dejal: »Kdor prosi, prejme, kdo išče, najde, kdor trka, se mu odpre.«
3.	Pa poglejmo še enkrat v sveti evangelij! »Gospod, otmi nas, mi že poginjamo,« tako kličejo apostoli, in Gospod se na ta klic zbudi. Pa kaj jim reče? Ali jih morda tolaži? Ali takoj pomiri vihar? Ali odstrani meni nič tebi nič vsako nevarnost?
O ne! Preden jih reši nevarnosti, jih ostro pokara. Kajti trda je beseda, ki jo jim govori, rekoč: »Kaj ste boječi, maloverni?«
Pa zakaj, preljubi, ta trda beseda? So jo li mar apostoli zaslužili? Ali naj jo zaslužijo zato, ker so se zatekli k njemu za pomoč? Ali morda zato, ker so se bali v tolikšni nevarnosti za svoje življenje?
O ne! Da se bojijo, ko se gre za smrt in življenje, to je pač čisto naravno, in tega jim tudi Gospod ne zameri. Toda zameri jim to, da je njih strah večji od njihove vere. Zameri jim to, da je bil klic, s katerim so ga zbudili iz spanja, ne klic otroškega zaupanja, temuč klic silnega obupa. To ga peče v duši. Zato jih ostro pokara, da bi si enkrat za vselej zapomnili, da mora biti vera v pomoč božjo večja kot pa strah pred nevarnostjo, četudi se vse maje in giblje.
Pa čeprav jih Gospod kara, vendar jim kmalu pomaga. Potem, ko jih pomiri in pokara, pomiri z eno samo besedo tudi morje in vihar. Evangelist namreč pravi: »Tedaj vstane, zapove vetrovom in morju, in bila je velika tišina.« In kako veličasten je moral biti ta prizor! Kristus vstane v vsem svojem božjem veličanstvu, stegne roko in z njo zagrozi vetru, in kakor hitro zagrozi, že nastane tihota. In Kristus zakliče v morje: Miruj, in komaj tako reče, že leže valovi, krotki kot jagnje, ob njegovih nogah.
Hitro kakor je nastal vihar, tako hitro je bil tudi končan. Trenutek poprej je bilo razdivjano vse, trenutek poprej je grozila smrt vsem, trenutek poprej je vladal vse strah in trepet. Sedaj pa naenkrat mir v naravi, tihota v ladji, veselje v srcu. Še pred kratkim se je razlegal obupen klic: Gospod, otmi nas, mi že poginjamo, sedaj pa klic veselja in začudenja: Kdo je ta, kateremu sta pokorna vihar in morje? Tako Kristus zopet izpriča, da je pravi Bog. Apostoli pokleknejo, se mu zahvalijo in ga molijo v globoki ponižnosti.
Tako je Kristus pokaral apostole, pa jim tudi pomagal. Pa poglejmo sedaj tudi v svoje življenje! Ali se ne dogaja podobno tudi z nami? Kajne, četudi se Kristus zbudi, vendar ne pomaga takoj apostolom, četudi se gre za njihovo življenje, vendar jih pusti dalje trpeti, četudi jih reši, vendar jih ostro kaznuje. Podobno se godi tudi z nami. Pridejo nesreče, in mi se zatečemo k Bogu. A mesto, da bi nam Bog polajšal nesrečo, pridejo še večje bridkosti. Pa zakaj tako? Zato, ker je tudi naša molitev večkrat le klic obupa, ne pa klic otroškega zaupanja v Boga. Zato nas Bog hoče zmodriti v trpljenju, da bi vse svoje zaupanje stavili vanj. In kadar se bomo v živi veri zatekli k njemu, tedaj smemo imeti zaupanje, da nas bo tudi uslišal. Da, Bog nam bo pomagal, četudi nas nekaj časa kaznuje. Ali nam mar ne spričuje tega tudi naše vsakdanje življenje?
Kajne, če se ozreš nazaj v svoje življenje, je bilo večkrat, da nisi vedel ne kod ne kam v svojih nadlogah. Pa naenkrat je prišla pomoč, in kakor posije solnce izza temnih oblakov, tako nenadoma je prišlo veselje za žalostjo. Res! Vselej ni prišla pomoč na isti način kot si jo želel. Morda si prosil, da ne bi ugrabila smrt te in one tebi drage osebe, da ne bi prišla ta in ona nesreča, pa je vendar prišla. A kljub temu tvoja vera ni bila zastonj in tvoja molitev ni ostala neuslišana. Če ti Gospod ni odvzel vnanje nesreče, pa ti je dal notranjega miru in tolažbe, katere ti ni mogla ugrabiti še tako velika zunanja nesreča.
Zato pa, predragi v Gospodu! Če se nam zdi, da se pomoč božja noče prikazati tako kot jo prosimo, če se nam zdi, da so vse naše molitve zastonj, če se nam zdi, da se nam kaže božji Odrešenik ne kot dobrega Odrešenika, ampak kot strogega Sodnika, potem je naša prva dolžnost, da se vprašamo, je li naša vera vanj živa, je li naše zaupanje v njegovo pomoč tako, da
prav nič ne dvomimo. Kajti kdor dvomi, je po besedah sv. Jakoba podoben morskim valovom, in njemu veljajo besede apostola, ko pravi: »Zakaj, kdor si pomišlja, je podoben morskemu valu, ki ga veter goni in semtertja meče. Naj tedaj ne misli tak človek, da bo kaj prejel od Gospoda.« Nasprotno pa, če se zatekamo k njemu z zaupanjem in vero, se bo uresničila beseda psalmistova, ki pravi: »Bog je moja moč, vanj bom upal, moj škit in rog mojega rešenja, moj vzdigovalec in moje rešenje, rešitelj moj, otel me boš hudobije. V svoji stiski sem klical Gospoda in k svojemu Bogu sem vpil, in uslišal me je iz svojega svetega templja, moj glas in moje vpitje je prišlo k njegovim ušesom. Zares, Gospod, ti si moja luč in ti, Gospod, razsvetljuješ mojo temo. Kdo je Bog, razen Gospoda, ali kdo je Gospod, razen našega Boga.« Amen.	Ivan Filipič.
Priložnostni govori.
Nauk za mladeniče.
Najlepši med vsemi letnimi časi je brezdvomno spomlad. Čas spomladi je čas upanja za kmeta. Če v spomladi vse lepo cvete in raste, je pričakovati bogate žetve, dobre jeseni. Če v spomladi slabo kaže, tudi v jeseni ne bo nič. Seveda včasih tudi v spomladi lepo kaže, pa žetev je slaba. Pa to je le redkokdaj. Če pa v spomladi malo cvete in slabo raste, potem v jeseni gotovo ni nič.
Mladost je za človeka spomlad. Mlada leta so najlepša leta. Čas mladosti je čas upanja. Če mlada leta človek lepo preživi, bo tudi enkrat pošten, dober mož. Tuintam se že lahko zgodi, da človek kot mladenič lepo živi, pa pozneje krene na slabe poti. Pa ako človek mlada leta zapravi, bo težko kaj poštenega, zanesljivo poštenega iz njega. So sicer tudi izjeme. Pa izjeme potrjujejo glavno pravilo.
Mladeniči! Vi ste upanje naše! Preživite lepo svojo mladost! V naši fari potrebujemo značajnih, poštenih mož. V naši fari, kakor seveda tudi v drugih, se bo izbojeval velik boj med poštenimi in hudobnimi. Kdo bo zmagal? Tista stranka, ki bo imela boljše može. Torej pripravite se! Pripravljajte se z lepim krščanskim življenjem na svojo moško dobo! Tri reči bi vam, ljubi mladeniči, rad danes položil na srce! Poslušajte me! Če bote to izpolnjevali, bote veselje svojih staršev, radost in tolažba svojih dušnih pastirjev, slava in čast slovenske domovine in katoliške Cerkve.
Prvi nauk: Mladenič, ohrani in kaži pred vsem svetom svojo kraljevsko krono. Katera
pa je ta? To je tvoja rimsko-katoliška vera. Ta krona ti obljublja kraljevsko dediščino v deželi vseh dežel, v svetih nebesih. S to krono si bil ti kronan pri svetem krstu.
Stara pesem pripoveduje, da je nekje v Renu na dnu pokopana kraljevska krona iz samega zlata in biserov. Kdor jo bo našel, ta bo v isti uri za kralja v Ahenu kronan in gospod vseh dežel. Ti tudi nosiš tako krono v srcu. Le vzdigni jo in kaži jo pred vsem svetom! Katoliška vera je ta krona. Nosi jo pogumno in ne sramuj se je nikdar! Kaži svojo vero v besedi in dejanju, kaži jo s krščanskim življenjem! Ko si še v šolo hodil, so te katehet vodili v krščanskem življenju. Starši so te tudi navajali k izpolnjevanju krščanskih dolžnosti. Moral si hoditi k maši, k svetim zakramentom itd. Sedaj si iz šole izstopil. Sedaj si pa bolj prost. Ali boš zdaj vse pustil, česar si se v šoli učil? Ali boš zdaj zavrgel vse nauke dobrega kateheta in pridnih, gorečih staršev? Oh, kako bi to bilo žalostno! Ali si zato v šolo hodil, da boš zdaj ničvrednež? Oh, kako krvavi dušnemu pastirju srce, ako vidi, kako se mnogi mladeniči tako malo menijo za svojo vero potem, ko enkrat iz šole izstopijo!
Mladenič! Kaži svojo sveto vero v dejanju! Nobene nedelje naj ne bo brez svete maše in pridige. Nobenega dneva brez molitve in nobenega meseca brez svetega obhajila. Ne drži s tistimi, ki vero zasmehujejo in ki duhovnike sovražijo. Ne drži s tistimi, ki ne živijo po sveti veri! Ne ravnaj se po njihovem zgledu! Kratkovidni neumneži so. Enkrat jim bo žal. Tebi pa ne bo nikdar žal. Naj se ti smejejo. Pusti jih. Naj zmerjajo. Zmerjanje je zelo poceni. Naj te psujejo, To te ne bo ugonobilo. Ne razumejo bolje, ubožci.
Mlad delavec je vstopil v delavnico. Ko so izvedeli sodelavci, da je zelo veren, so vsakokrat, ko je prišel v delavnico, posmehujoč se križ delali, Kaj je storil neustrašen fant? Jokati se bi bilo otročje. Z njimi držati bi bilo grdo. Nič ni storil, začel je svoje delo, kakor ne bi nič slišal in nič videl. Kmalu je bil mir.
Pogumnega fanta spoštujejo tudi nasprotniki, in versko-značajen človek ima tudi pri sovražnikih vere ugled in spoštovanje.
Z zasmehovalci svete vere se nič ne pogajaj! V tem oziru bodi odločen! Nosi visoko glavo in bodi neustrašen! Strahopetni ljudje so zaničevanja vredni. Grdo in podlo bi bilo, če bi malo z njimi držal, malo pa z Bogom. Ti ne moreš na dve strani šepati, ti ne moreš biti obenem mrzel in vroč. »Ker nisi ne mrzel in ne vroč, te bom izpljunil iz svojih ust,« tako ti sam Gospod grozi. — Ne bedi polovičarski kristjan, ne bodi mlačnež! Bodi katoliški skoz in skoz do zadnje srčne žilice, do zadnje misli! Če se tudi drugim zameriš, da se le Bogu ne! Potem te ne bo nikdar izkušnjava obšla, da bi vero sprevrnil, da bi odpadel. Tega greha pač ne boš nikdar storil, nikdar, nikdar.
Visoko ceni svojo kraljevsko krono, bodi ji zvest, za zvestobo boš enkrat kralj svetih nebes.
Drugi nauk: Glej, da si priboriš lovorjev venec. Vojak, ki zmaga v vojski, dobi tak venec. Ti se moraš tudi vojskovati, hudo vojskovati, osobito proti meseni poželji-vosti, proti nečistim izkušnjavam. Ni li res, to je hud boj? Oh, koliko mladeničev pade in si ne pribori nikdar lovorjevega venca! Vdajo se takim izkušnjavam in se nesramno obnašajo. Kako ubogi so taki mladeniči! Če se enkrat tega greha navadijo, potem pa se ga ne morejo več odvaditi. S solznimi očmi so mi že taki mladeniči pravili, da se jim studi ta greh, pa ne morejo drugače.
O vojskuj se, mladenič, bojuj se pogumno! Čist in nedolžen si le, če premagaš spolni nagon, čutno poželjivost. Če boš vsakokrat zatrl take izkušnjave, bo tvoja duša postala močna kot železo. Čisto življenje je zdravo. Neki veliki učenjak uči: »Nesramni grehi so ognjišče mnogih in velikih bolezni.« Ti čutiš v sebi nagnjenje do drugega spola, v tebi nekaj vre. Ti čutiš izkušnjave. Res, narava deluje. Te izkušnjave, če v nje ne privoliš, še niso greh. Ti pač zdaj rasteš, ti nisi več tako otročji kot prej. Tvoj glas doni zdaj bolj globoko, moško. Ti se moraš pripravljati, da boš zdrav in močen mož. Ne zapravljaj zdaj svojih moči! Ne igraj se s svojim telesom in ostani čist!
Nikdar kaj takega ne stori, kar bi še bolj zbujalo hudo poželjivost in jo povečalo. Ne stori tega, če te tudi kdo k temu napeljuje! Ne pajdaši se s takimi, ki se nesramno obnašajo! Preženi hitro vsako nečisto misel, ne zastrupljaj svoje domišljije! Ne glej takih reči, ne beri lakih knjig, izogibaj se drugega spola! Ne bodi radoveden, bodi pogumen in odločen!
Bodi čist! Gre za tvojo dušo! Nečisti greh uniči vso lepoto duše! Nečisti greh je strup za tvojo dušo. — Kaj bo enkrat s tabo v večnosti, če se boš udal nesramnemu grehu — v pekel boš prišel. Nikdar si ne boš priboril lovorjevega venca. Koliko mladeničev si je priborilo ta venec! Misli le na sv. Alojzija in na sv. Stanislava!
Poglej si nečistnike! Kako daleč so padli, nesrečneži, venec so izgubili. V blatu se valjajo* Nesrečneži, preslabi so bili. Zdaj pa se je njih glava postarala, postaralo njih meso in kosti so potrte. Kako nesrečne se počutijo! Pusta jim je postala zemlja in na nebu ne vidijo nobene luči. — Izgubili so svojo mladinsko srečo, svojo mladinsko spomlad, svoja nebesa na zemlji. — Ostani čist! Ti boš ostal čist, bodi uverjen, pa ti moraš moliti. Moliti moraš goreče, moliti z vso močjo, moliti s sklenjenimi rokami. Moliti moraš kot ubožec, ki potrebuje pomoči. Prejmi tudi večkrat kruh močnih, krepčaj se ž njim, in ti boš ostal srečen in vesel!
Bil sem pri smrtni postelji nekega starčka. Beli so bili njegovi lasje. Duša je bila blizu večnosti. Spovedal se je svojih
grehov, izpovedal se jih je s solznimi očmi. Objokoval je osobito grehe svoje mladosti. Zdaj se je zgodilo nekaj pretresujočega. Naenkrat so postale njegove oči velike, kakor bi gledale v preteklo mladost, stegnil je roke, se začel tresti in njegova usta so začela preklinjevati zapeljivce njegove mladosti, ki so ga tako nesrečnega napravili. 0 to so bile strašne besede! To proklet-stvo je zadelo tiste, ki so ga v mladosti v nesramnosti zapeljali. Gorje, trikrat gorje tistim, ki imajo kaj takega na vesti!
Bila je tiha, borna sobica in samo Bog in spovednik sta slišala tisto prokletstvo — prokletstvo umirajočega ... Gorje, gorje vam, mladeniči, če imate kaj takega na vesti, če ste kako nedolžno dušo zapeljali! Sedaj je čas, da se tega obtožite!
Tretji nauk: Mladenič, ljubi svojo mater!
Pri obleganju mesta Sebastopol 1. 1854. so ležali mnogi vojaki močno ranjeni v bolnišnici. Krogle so bile še v ranah. Ko so jih vun vzeli, pa so pustili vojaki krogle raztopiti in so dali iz njih napraviti srce. To srce so pozlatili in posvetili Materi božji. To je čista ljubezen. Ali me razumeš? Tvoje mlado srce daj Mariji že zdaj v življenju! Marija naj bo tvoja ljubezen.
Na Bavarskem je v Altottingu staro Marijino svetišče. Okoli čudodelne podobe Matere božje je sezidana v krogu velika stena. V tej steni ležijo srca vseh bavarskih knezov. To je pa nekaj lepega. Knezi ne vedo za svoje srce boljšega prostora, kakor tam čisto blizu Matere božje. Marijo so ljubili v življenju, ona naj bo njihova ljubezen po smrti.
Ljubi Marijo s čisto ljubeznijo! Potem ne boš mislil na drugo ljubezen. Vsak dan moli k njej, noben dan ne pozabi trikrat moliti k njej »Angelovega češčenja«, noben dan ali vsaj noben teden ne pozabi moliti rožnega venca! Saj imaš rožni venec pri sebi... Včasi, če si sam, pa vzemi rožni venec v roke, pa moli vsaj eno skrivnost. Marija te bo varovala v hudih skušnjavah. Dokler jo boš res iskreno ljubil in častil, se ti bo gnusila vsa podlost in nesramnost. Ti boš ostal čist, kakor je ona bila čista. Nosi z veseljem njeno svetinjo! — Daj si obleči škapulir. Bodeš videl, ne bo zastonj.
Če Marijo res ljubiš, boš pa vstopil v Marijino družbo. Naj te ne bo sram Marije! Koliko imenitnih mož je bilo že v Marijini družbi! V Lownu stoji na trgu velik spomenik velikega učenjaka Lipsija. On je rekel: »Najlepši dan mojega življenja je bil dan mojega sprejema v Marijino družbo.« Ta beseda je več vredna kot spomenik. Rajni finančni minister avstrijski grof Za-leski je bil jako učen mož, pa tudi zvest Marijin družbenik. On je določil v testamentu, naj se na mrtvaških listih izpustijo vsi mnogoštevilni blesteči naslovi, natisne naj se pa »družbenik Marijin«. Bolj kot to, da je minister, ga je tolažila ob smrtni uri zavest, da je otrok Marijin.
Te tri nauke si napiši globoko v srce! Napiši si jih z ognjenimi črkami! In veselje boš svojih staršev, ponos svojih dušnih
pastirjev, in čast svojega naroda. Blagoslov božji te bo spremljal skozi vse življenje in tvoja smrtna ura bo začetek novega, srečnejšega življenja. Amen.	E. Vračko.
Govor pri sprejemu v Marijin vrtec.
Preljubi otroci! Saj imate tudi pri vas doma, kajne, poleg hiše vrtiček. Po sredi pelje lepa stezica, na vsako stran se vrsti gredica za gredico. Skrbna vaša mati so pa nasadili v rahlo zemljo poleg sočivja tudi lepih cvetic: rdečih vrtnic, belih lilij, pestrih nageljev in še drugih lepih cvetk. Kako prijetno je, ni res, se sprehajati po vrtcu. Kako veselo gledati te lepe cvetke, uživati prijeten vonj in opazovati marljive čebelice v vrtičku.
Toda, otroci, vem še za drug vrtec, prav krasen vrtec, tudi zasajen z lepimi rožicami. Kaj mislite, čegav je? Povem vam: Marija, mati Jezusova, je vrtnarica tega vrtca. In cvetke? Te so pa pridni otroci, ki jih zasadi Marija vanj, kadar se vpišejo v Marijin vrtec. Tudi vi boste danes tako srečni, da boste sprejeti med Marijine cvetke, Lepo to. Toda Mariji ni všeč vsaka rožica. Poslušajte, povem vam, kakšne cvetice posebno ljubi Marija, kateri otroci so vredni, da so zapisani in da žive v Marijinem vrtcu.
Veste, otroci, kakšne cvetice hočejo imeti vaša mati zasajene v vrtcu? Rožice morajo lepo cveteti, prijetno dišati in morajo dolgo cveteti. Ali ni to res? Glejte, prav to velja o cveticah v Marijinem vrtcu.
Predvsem ljubi Marija le lepe rožice, le pridne otroke, ki so v njenih očeh in v očeh njenega Sina zares lepi. In kateri so ti? To so otroci, ki jim krasi nedolžne duše prelepa in predragocena obleka milosti božje, tisto svatovsko oblačilce, ki ste ga prejeli pri sv. krstu, ki se pa umaže, zelo lahko ostudi z grehi. Kaj je greh, vi veste, saj že hodite v šolo. Tisti otroci torej, ki radi ubogajo starše, ki jim nikoli ne napravljajo jeze in žalosti, ki se doma in v cerkvi lepo in pobožno obnašajo, to so otroci, ki živi v njih lepa duša, v veselje Bogu in Mariji. Ti so lepe rožice v Marijinem vrtcu. To stoji tudi zapisano zadaj na podobici, številka 3 in 4, ki jih boste sedaj prejeli. Le dobro preberite, in ne samo enkrat, ampak večkrat.
Marija ljubi dalje cvetice, ki prijetno diše. Cvetic z zoprnim, morda celo strupenim duhom nihče ne mara, najmanj pa Marija. Ali ste vi take prijetno vonjajoče cvetice? Ne veste, kajne! Boste takoj izvedeli. Mislite si, da greste sedajle z materjo v vrtiček. Komaj odprete vratiča, pravzaprav še preje, vam prihaja nasproti prijeten vonj. Vi greste za tem vonjem in pridete do krasne vrtnice. Glejte, pestra cvetka vas je že naprej
s svojim lepim duhom nase opozorila. Nekaj podobnega najdete pri otroku, ki o njem lahko rečemo, da je cvetica, lepo dehteča. Deček, deklica, ki v cerkvi gleda samo na oltar, nič okoli, in ves čas pridno moli ali bere iz molitvenika, ki doma prav rada molita, ki sta rada pri starših, drugim ljudem ne delata nadlege, to sta otroka, ki razširjata prijeten vonj okoli sebe in ki obrneta pozornost vsakega dobrega človeka nase. Sedaj mi pa že lahko poveste, če ste vi v številu takih otrok. Kdor bi ne bil, naj se takoj poboljša, da ga bo Marija ohranila v svojem vrtcu. Sicer bi te časti ne bil vreden.
Pa to, preljubi otroci, še ni vse. Nimamo radi cvetke, ki cvete le en dan in dehti, potem pa koj usahne cvet. Rožica mora dolgo cveteti in dehteti. Prav pravite. S tem pa tudi sebe učite, kakšni morate biti v vrtcu. Ne bi delali Mariji veselja, če bi bili le malo časa pridni in ubogljivi. Vaše duše morajo ostati vedno lepe, vedno take, da vas imajo ljudje radi. To se pravi: morate dolgo cveteti in dehteti. Seveda ni to prav lahko. Pomagati vam mora dobri Bog v nebesih in pa njegova mati Marija. Da vam bosta pa pomagala, boste morali prositi. Zato boste pa molili, otroci, vsak dan ono lepo molitvico, ki jo že znate: O Gospa moja, o mati moja!.., S tem si boste izprosili varstvo Marijino. Jezusu boste pa prav posebno ustregli, ko boste šli gotovo najmanj vsak mesec enkrat k angelski mizi, k s v. o b h a j i 1 u. Pa ne samo enkrat na mesec. Pridni otroci bodo prihiteli prav velikokrat, nekateri celo vsak dan, k Jezusu, prijatelju otrok, da bodo zaužili njega kot dušno hrano, in tako laže ostali pridni.
Toda, otroci, ni vsak deček in ni vsaka deklica tako pridna, da bi jo hotela nebeška Vrtnarica presaditi v svoj vrtec. Zato mi pa povejte tukajle v cerkvi pred oltarjem, pred Jezusom, ki vas gleda vun iz tabernaklja, vpričo Marije, ki stoji nevidna pri vas, vpričo angela variha, ki je navzoč in vpričo vseh ljudi, ki so v cerkvi: »Ali boste ljubili Marijo?« — »Bomo,« pravite. Prav. »Pa, ali ji boste zvesti ostali do smrti?« — »Bomo.« — »Se boste Marije kdaj sramovali?« — »Nikoli.«
No, če je temu tako, vas s tem sprejmem v Marijin vrtec. Zapisani ste ludi v nebesih pri Mariji kot njene nežne cvetke, ki jih ima ona posebno rada. Srečni otroci! Le ljubite Marijo! Boljšega, dela si niste mogli izvoliti.
V spomin na ta pomembni dan bo dobil vsak izmed vas Marijino svetinjo na višnjevem traku. Svetinja z Marijino podobo vam kliče neprestano, da ste Marijini otroci, ki morajo biti pridni. Večkrat jo spoštljivo poljubite. Višnjevi trak, glejte, vas pa spominja na nebo. Tudi nebo je višnjevo in gori nad njim prebiva nebeški Oče; tudi vi bi radi prišli gori. Boste tudi, če boste ostali lepe rožice v Marijinem vrtcu.
Podobico pa, ki jo prejmete, lepo shranite v molitveniku in večkrat preberite pravila vrtca, ki so zadaj napisana.
Preljubi otroci! Daleč, daleč gori na Irskem je živela mala deklica po imenu mala Nelica. Sirotno, bolehno, pa sila pridno Nelico so vzgajale redovnice dobrega Pastirja. Srečna Nelica. Komaj nekaj nad štiri leta stara je že prejela prvo sv. obhajilo. Ko bi jo bili vi videli, kako pobožno je prejela prvič nebeškega gosta v svoje nedolžno srce! Kmalu nato so jo sprejeli duhovnik tudi med Marijine otroke. Sreča Nelice je bila polna. Sedaj šele je bila pridna. Prejemala je pogosto sv. obhajilo, tako rada ubogala, bila hvaležna za vsako stvar, ostala ponižna in nad vse potrpežljivo prenašala bolečine dolge bolezni. Tako je bila všeč ljubemu Bogu, da jo je hotel imeti pri sebi in zato je poslal angela krilatca doli k njej, da jo je privedel v nebesa. Mirno je zaspala Nelica, duša pa je pohitela med angele in pred Marijino zalo obličje, kjer še sedaj živi in bo živela na veke.
Otroci mi ljubi! Take lepe rožice v Marijinem vrtcu bodite tudi vi. Potem bo vas Marija vesela in vas bo presadila, ko boste umrli, iz Marijinega vrtca na zemlji v svoj vrtec v nebeške višave, kjer boste cveteli im dehteli po rajskih livadah kot nebeške cvetice v nevenljivi lepoti na veke. Amen.
Anton Hafner.
Pogled na slovstvo.
Mesija. Spisal dr. Anton Bon. Jeglič, knezoškof. II. zvezek. Vel. 8°. Str. 161—413. Celovec, 1915. Izdala in založila Družba sv. Mohorja.
»Križani Jezus je središče vsega našega življenja, pa tudi vse zgodovine. Ali se ne sučejo naši srčni boji okoli Jezusa, da li hočemo ali morda nočemo spoznati in priznati ga za svojega Boga in Kralja in torej vse misli, želje in dela uravnati strogo po njegovem nauku in po njegovi volji, ali pa ne? In zgodovina rodu človeškega? Ali se ne suče tudi ona okoli križanega Jezusa, da li naj se njemu kot kralju pokorava v vsem političnem in družabnem življenju, ali pa naj ga zatajuje, odbija in pobija?«1 — Da se pa bomo Zveličarja popolnoma oklenili, da bomo vse misli, želje in dela uravnali po njegovem nauku in njegovi volji, je treba življenje in delovanje Zveličarjevo dobro poznati. Sedanji namestnik Jezusov na zemlji, sv. oče Benedikt XV., pravi:	»Opus etiam maximeque est nosse Christum; cognitam eius
habere doctrinam, vitam, passionem, gloriam; non eum sequi levi quodam sensu religiositatis, quae quidem tenera molliaque corda facile commoveat, lacrimulas eliciat, vitia vero intacta relinquat; sed vivaci constantique fide, quae mentem, quae animum, quae moreš dirigat ac moderetur. Atqui hoc omnino est causa, cur Jesus aut a plurimis negligatur, aut a multis parum ametur, quod illis fere ignotus, his non satis est cognitus.«1 2
Knezoškof dr. Anton B. Jeglič in Družba sv. Mohorja sta poskrbela, da ima vsak Slovenec priliko natančno se seznaniti z življenjem božjega Zveličarja, Knjiga »Mesija«, ki je sedaj z drugim zvezkom dovršena, nam opisuje Jezusovo življenje, in sicer, kakor smo lani poudarjali (Duh. Pastir, 1914, str. 710), na način, da mora vsakdo, ki vzame knjigo v roko, z zanimanjem slediti posameznim dogodkom. Življenje Jezusovo se pred nami razvija. Jasno se vidi, kako deluje Zveličar za izvršitev svojega namena na zemlji: »da z razodetjem večnih resnic in s smrtjo na križu odreši ves človeški rod in ga spravi z razžaljeno božjo pravico.« Zato poučuje ljudi, trpi in umrje na križu in ustanovi na zemlji svoje mesijansko kraljestvo. In kakšno nasprot-stvo ima v napuhnjenih Judih, ki si predstavljajo Zveličarja kot svetnega vladarja, ki bode osvobodil njih narod! Pa kolikor večje je na-sprotstvo, toliko večja je ljubezen Jezusova, ki se ne ustraši nobenega truda, nobene težave, ki vse pretrpi, samo da doseže svoj namen — rešitev človeštva.
Poleg »Zgodb sv. pisma« je pač presv. knezoškofa dr. Ant. Bon. Jegliča »Mesija« najimenitnejša knjiga, kar smo jih prejeli od Družbe
1	Knezoškof dr. Ant. Bon. Jeglič v predgovoru slovenskega prevoda Didonovega Jezusa Kristusa.
2	Benedicti PP. XV. epistola ad R. D. Matthaeum Crawley Boeney, sacerdotem e Congregatione Ss. Cordium Jesu et Mariae: De singulis catho-licorum familiis Sanctissimo Cordi Jesu consecrandis — 27. apr. 1915.
sv. Mohorja. Izšla je v velikem času svetovne vojske. Naj jo dobe v roke, kolikor je le mogoče, tudi naši vojaki, l Gotovo naj pa ima sedaj in po vojski najbolj častno mesto v vsaki slovenski hiši.
Al, Stroj.
Svečenička zajednica pod zaštitom presv. Srca Isusova. Glasilo diecezanskih udruga hrvatskog i slovenskog svečenstva i Družbe svečenika klanjalaca. Izlazi jedanput na mjesec. Uredništvo i uprava: Krk (Veglia). Godišnja cijena 3 krune.
Ss. Eucharistia. Organ der »Priester der Anbetung« in Oster-reich-Ungarn, Deutschland und der Schweiz und des eucharistischen Priesterbiindnisses. Expedition fiir Osterreich-Ungarn: Konvent vom Allerhlst. Sakrament in Božen (Siidtirol). Erscheint jeden Monat. Der Bezugspreis pro Jahr fiir Mitglieder K 2-—, fiir Nichtmitglieder K 2-50.
Jezus je katoliškemu duhovniku neizcrpljiv studenec modrosti in kreposti božje. »Zaupajte, jaz sem zmagal svet« (Jan. 16, 33), tako je govoril Jezus apostolom, potem ko je pri zadnji večerji ustanovil najsvetejši zakrament. Isto nas zagotavlja, stanujoč z nami v tem sv, zakramentu. Blagor nam, ako mu odpremo srce, ako pijemo iz studenca našega Odrešenika (Iz. 12, 3). On je svet že premagal, mi ga bomo premagali, ako smo z Jezusom v sv. zakramentu združeni.
Tudi duhovnik potrebuje vedno nove izpodbude, da ostane stanoviten v češčenju najsv. zakramenta. Izvrstna pripomočka za to sta časnika »Svečenička zajednica« in »Ss. Eucharistia«. Po svojih temeljitih člankih sta oba lista častitim gg. sobratom dobro znana in ne potrebujeta novega priporočila. Oba lista prinašata tudi »libellos adorationis«, ki se morajo — izpolnjeni — vsak drugi mesec pošiljati škofijskemu voditelju. Oba lista moremo tudi smatrati kot evharistično glasilo, kakor ga mora imeti vsak član duhovske zveze »Foedus sacerdotale eucharisticum« — zveze za razširjanje pobožnosti pogostnega in vsakdanjega sv. obhajila. O tej duhovski zvezi smo v »Pastirju« (1913, str. 337—345) obširneje govorili. »Instructio pasto-ralis« ljubljanske škofije (str. 81 in sl.) in ljubljanski »Škofijski list« (1. 1914, str. 36) jo vsem duhovnikom prav toplo priporočata.
Namen »Foederis sacerdotalis eucharistici« je: razširjevati pobožno vajo pogostega in vsakdanjega sv. obhajila. Član more biti vsak duhovnik, ki si zares hoče prizadevati, da pospešuje prejem pogostega in vsakdanjega sv. obhajila. Sredstva so molitev, spisi in beseda; duhovnik naj pogostokrat o tej vaji ljudstvu govori, ga k njej vabi in naj primerne knjige med ljudstvom razširja.
Člani naj ljudstvu večkrat razlagajo, kaj je sv. Rešnje Telo; kdaj, kako, zakaj in s koliko ljubeznijo ga je Gospod Jezus Kristus usta- 1
1 Rottenburški škof dr. P. W. v. Keppler je v knjigi »Kraft aus der Hohe« (herausgegeben von Dr. H. Finke, 1915) napisal članek »Die Heilige Schrift an die Front«. Ondi pravi: »Und wenn das heilige Buch als treuer Kriegsgenosse bei euch ausgeharrt hat bis zum Ende, so lasset von ihm nach Wiederkehr des Friedens euch heimgeleiten und weiset daheim ihm den Ehrenplatz an in eurer Bibliothek«. Tako naj se ravna s knjigo »Mesija«!
novil, kateri so njegovi sadovi, ki jih prinaša kot daritev, kot med nami vedno pričujoč in posebno kot dušna hrana. Člani naj tudi pobijajo razne predsodke in pomisleke, ki so še med ljudstvom zoper pogosto in zoper vsakdanje sv. obhajilo; v ta namen naj poskrbe, da se primerni spisi med ljudstvo razširjajo. Pouče naj ljudstvo, da za vredno vsakdanje in pogosto sveto obhajilo se zahteva edino le stanje posvečujoče milosti božje in dober namen, in da je pomotno, ako se v kakem molitveniku zahtevajo večje priprave. Ker pa pogosto in vsakdanje obhajilo ni lahko mogoče, ako verniki niso vajeni hoditi k sveti maši tudi ob delavnikih, naj jih člani k temu vabijo in jim razlagajo večkrat o koristi svete maše in o načinu, biti pri njej pobožno. Sami si bodo prizadevali maševati ob času, ki je za vernike najbolj primeren. (Prim. »Ljub. škof. list« 1914, str. 36.)
Priglasila k »Duhovski Evharistijski Zvezi« (Archiassociatio Sacerdotalis Eucharistici foederis pro quotidiana Eucharistiae sump-tione) sprejema č. predstojništvo samostana sv. Rešnjega Telesa (Kon-vent vom Allerheiligsten Sakrament) v Bozenu na Tirolskem. Za sprejemnico in poštnino je treba priložiti 20 vinarjev v znamkah. Posreduje tudi naše uredništvo.
Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. — Petinštirideset let že poučuje in zabava priljubljeni »Vrtec« slovensko mladino. In kljub tej dolgi dobi se zlasti zadnjih enoindvajset let, odkar ga urejuje prezaslužni mladinoljub in vrlospretni mladinski pisatelj profesor Anton Kržič, vsak letnik odlikuje po izbranih spisih, ki ne vedre le duha, ampak v resnici blaže srce. Častiti sobratje naj delujejo na to, da pride »Vrtec« v vsako boljšo slovensko družino. Povesti in poučne spise v »Vrtcu« pa z zanimanjem bere tudi odrasla mladina in zato naj bi nobena knjižnica naših izobraževalnih društev ne bila brez tega časnika. »Vrte c« s prilogo »A n g e 1 č e k « stane za vse leto 5 K 20 vin. in se naroča pri upravništvu v Ljubljani (Pred škofijo št. 9).
Angelček. Priloga »Vrtcu« in glasilo »Marijinih vrtcev«. Ne moremo dovolj priporočati vzgojiteljem in učiteljem, naj poleg »Vrtca« med slovensko mladino širijo tudi nežni starosti namenjeni časnik »Angelček«. To, kar otrok dobi razen šolskih knjig za prvo branje, je odločilnega pomena v vzgoji; zato je potrebno, da damo mladini v roke skrbno urejevani list »Angelček«, ki prinaša toliko blažilnega in mikavnega za deco. Tudi ne poznamo lepšega darila za mladino, kot vezan letnik »Angelčka«. — List je postal zadnji čas tudi glasilo »Marijinih vrtcev« in prinaša za mladino, ki se hoče posvetiti Mariji, prav izpodbudne nauke in zglede.
»Vrtčevim« naročnikom se pošilja »Angelček« brezplačno; posebej naročen velja za celo leto 1 K 20 vin. »Vrtec« in »Angelček« izhajata v založbi »Pripravniškega dom a«.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.