Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 24, 1984, s. 5-64 Oxf. 231 : 232.4: 236: 181.36: 174.7 Picea abies: 187 Piceetum Subalpinum {497.12 Pokljuka) Izvleček: HORVAT-MAROLT,S.: KAKOVOST SMREKOVEGA MLADJA V SUBALPSKEM SMREKOVEM GOZDU JULIJSKIH ALP Kakovost smrekovega naravnega mladja v subalpskem smrekovem gozdu na Pokljuki je bistveno boljša od kakovosti zasajenega smrekovega mladja. Vzrok je predvsem v različni štartni zasnovi in mikrorastiščnih razmerah. Z ustreznimi ukrepi je možno povečati tudi kakovost zasajenega smrekovega mladja. Abstract: HORVAT-MAROLT, S.: THE QUALITY OF SPRUCE REGENERATION IN SUBALPINE SPRUCE FOREST OF JU LIAN ALP The qua/ity of the natura/ spruce regeneration in subalpine spruce forest of Pokljuka is substantially better than the quality of the planted spruce regeneration - due to the origin and different microsite conditions in which both kinds of regeneration originate. The qua/ity of the planted spruce regeneration can be approved by appropriate measures. 5 .. Doc. dr. SONJA HORVAT-MAROLT, dipl. inl. gozd. Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, Večnapot83 6 1. UVOD IN POSTAVITEV PROBLEMA V srednji Evropi je smreka umetno najbolj razširjena, za gozdarstvo najvažnejša, za raz- iskovanje najbolj privlačna in vendar najbolj sporna drevesna vrsta. Ekološko izredno labilna, je že dlje časa v žarišču vsestranskega raziskovanja. Raziskana je zgodovina na- seljevanja, naravno in umetno širjenje areala smreke v horizontalni in vertikalni smeri, izredna plastičnost in morfološka variabilnost te drevesne vrste. Po ledeni dobi je bila smreka razširjena mnogo bolj proti jugu, vendar se je zaradi močnih klimatskih nihanj umaknila iz južnih in vzhodnih predelov v višje lege (SCHMIDT-VOGT, 1977). V južnem delu areala, na Balkanskem polotoku, se smreka pojavlja naravno v ob- liki raztresenih manjših ali večjih otokov. V Sloveniji je največ smrekovih rastišč v gor- skem svetu: v Karavankah, na Pohorju, v Savinjskih Alpah ter na visokih planotah Julij- skih Alp. Vsepovsod se je smreka pod antropogenim vplivom razširila tudi v obrobni pas svojega areala. Tudi za slovenski prostor so izdelane ali pa so v teku raziskave, ki se nanašajo na smreko kot drevesno vrsto, na načine gospodarjenja v smrekovih gozdovih: v raznih predelih Slo- venije pa so izločene raziskovalne ploskve, na katerih strokovnjaki spremljajo razvoj smrekovih gozdov ipd. Za naravne smrekove gozdove v gorskem svetu je značilna krajša vegetacijska doba in ostrejše podnebne razmere. V njih se pojavljajo problemi, ki niso zanimivo zgolj za raz- iskovanje, temveč vplivajo na uspešnost gospodarjenja. Med drugim je slabo raziskano poglavje o naravni in umetni obnovi smreke v gorskem svetu. Gozdarski strokovnjaki že dlje časa z zaskrbljenostjo ugotavljajo, da je umetna obnova s smreko na Pokljuki manj uspešna - zasajene smreke v večini primerov slabše rastejo v višino - in da je pri zasajenem mladju mnogo več poškodovanih smrek slabše kakovosti in vitalnosti. Posledice so znatni izpadi v proizvodnji, manjši delež kakovostne smrekovi- ne, obenem pa se poraja dvom v utemeljenost investicij, ki niso v skladu s pričakovanjem. Iz teh razlogov smo želeli proučiti: - nastanek, razvoj in oblikovanje naravnega in zasajenega smrekovega mladja v subalp- skem smrekovem gozdu na Pokljuki; kolikšne in kako bistvene so razlike v kakovostnih znakih med smrekami iz naravnega in zasajenega mladja in kakšne so posledice teh razlik; vzroke, zaradi katerih razvoj in kakovost smrek iz zasajenega mladja zaostaja, ter mož- mosti, kako osnovati smrekovo mladje in ravnati z njim, da po kakovosti ne bi tako močno zaostajalo za naravnim. 2. SUBALPSKI SMREKOV GOZD NA POKLJUKI Vzhodni del triglavskega pogorja prehaja v gorski masiv Pokljuke. Glavnino masiva pred- stavlja obsežna, valovita, skledasto oblikovana pokljuška planota, ki jo je v nadmorski višini 1000-1400 m izoblikoval triglavski ledenik, ki se je čez planoto pomikal v dolino (sliki 1 in 2). Posebnost pokljuške planote so visoka barja, ki so tudi posledica delovanja 7 ledenikov (Veliko blejsko barje 14,95 ha, barje Šijec 15,60 ha in drugi). Izredno razgiban relief Pokljuke je predvsem odraz geološke podlage. Tako je za obrobje pokljuške planote značilen mezorelief z večjimi strminami in ostrimi prehodi, na vsej planoti pa izstopa močno razgiban mikrorelief, ki se je oblikoval na apneni in dolomitni podlagi. Kjer so glinasti laporji in peščenjaki, pesek in ledeniške gline, so bolj umirjene reliefne oblike (WRABER, 1958). Značilni kraški pojavi, kot so kraške doline in vrtače, so na Pokljuki pogosti in povečujejo reliefno pestrost. Slika 1. Skica skledasto oblikovane pokljuške planote Das schiisselartig ausgeformte Pokljuka-plateau Pokljuško planoto poraščajo danes pretežno čisti smrekovi gozdovi, posamič je primešana jelka, proti obrobju planote se močneje pojavlja bukev. Temperaturni ekstremi, kratka vegetacijska doba, spomladanske in jesenske pozebe v osrednjem delu planote omejujejo rast bukve, oziroma povečujejo konkurenčno moč smreke. Na podlagi klimatoloških, pedoloških, palinoloških in drugih raziskav o nastanku in raz- voju gozdov v času in prostoru sklepamo, da je smrekov gozd na Pokljuki naravna tvorba. Subalpski smrekov gozd na pokljuški planoti je nastal pod vplivom regionalne klime in je klimatogena rastlinska združba. V Centralnih Alpah sestavlja subalpski smrekov gozd močan naravni vegetacijski pas na silikatni podlagi v nadmorski višini 1300-1700 m (TREGUBOV, 1958). Na visoki pla- noti Pokljuke, kjer se zaradi posebne mraziščne oblike pojavlja toplotna inverzija, se je smrekov subalpski gozd razvil v nižjem višinskem pasu, v nadmorski višini 1050-1400 m. Subalpski prostor z navidez enoličnim smrekovim gozdom se odlikuje s posebnostmi, ki jih je vredno in potrebno poznati, da bi laže razumeli in spremljali nekatere pojave ter vplivali nanje in na razvojne posebnosti subalpskega smrekovega gozda. Še posebno zani- mive so gozdnoekološke, fitogeografske, makro in mikroreliefne posebnosti, zgodovina gospodarjenja z gozdovi na Pokljuki, zlasti pa tudi pomladitvena ekologija smreke. 8 Slika 2. Shematski prikaz pokljuške depresije Die Pokliukadeoression - Querschnitt 1050 - 1350 m 2.1 Gozdnoekološke in fitogeografske posebnosti Pokljuka, mrzel otok sredi sicer toplejših Julijcev, ima pri nadmorski višini 1150-1350 m izredno nizko poprečno letno temperaturo 1,4 do 3,2"' C. Poseben skledast relief po- kljuške planote povzroča toplotno inverzijo. Močno ohlajen zrak, ki v pozni pomladi ali zgodnji jeseni priteka na planoto iz okoliških pobočij, napolni planoto kot nevidno mra- zno jezero do več rnetrov, pa tudi več deset metrov visoko. Pogosta megla še stopnjuje mrazišč ni značaj pokljuške planote. Značilnost pokljuškega podnebja so razmeroma topla poletja in mrzle zime (slika 3). Poprečna dnevna toplotna oscilacija v juliju se giblje med 16° C opoldne in 9° C ponoči, toda zimska temperatura zdrkne tudi do -32° C (ČUK in sodelavci, 1968). Klima Pokljuke, zlasti pozimi, ni stalna. Temperatura tudi poleti često zdrkne pod 0°C. Temperaturni značaj Pokljuke ustreza podnebnemu tipu gorskih planot, za katere je značilno, da podnevi sončno toploto akumulirajo, ponoči pa oddajajo. Odtod velike amplitude med nočno in dnevno temperaturo. Pozitivni mesečni temperaturni povprečki, ki omogočajo rast vegetacije (+5°C), trajajo od maja do septembra. Temperatura, ki omo- goča rast smreke (+10°C) traja na Pokljuki le 3 do 4 mesece. To dejstvo je treba sprejeti nekoliko previdno, kajti na vegetacijo vpliva tudi „mikrotemperaturno polje", t.j. tem- peratura vegetacijske površine, ki je v gorskih predelih zaradi močne gorske insolacije lahko višja od temperature zraka (MANOHIN, 1958). Mrazišč ni značaj planote in izredno kratka vegetacijska doba omogočata rast smreke: bukev in jelka se pojavljata močneje v obrobju ter iznad planote, kjer preneha vpliv mrazišča. Najostrejše mraziščne razmere so v vrtačah v osrčju planote. Padavine na Pokljuki so obilne, pogostne (slika 4) ter ugodno razporejene za razvoj smre- kovega gozda. Snežna odeja leži na pokljuški planoti nad polovico leta. Večino Pokljuke sestavljajo apnenci, zato poteka močan proces zakraševanja. Ker pada• vinsko vodo požirajo tla, najdemo redke studence le na nepropustnih kameninah. 9 Slika 3. Poprečne mesečne temoerature za Mrzli studenec oc ! 4 1 Z 1 • • (obdobje 1913-1914, 1948-1950). Nadm. v. 1224 m Durchschnittl. Monatstemperaturen fiir Mrzli studenec - Pokljuka (Po ~anohinu, 1958) II IV VI VII Vili ll lil meseci Slika 4. Poprečne mesečne padavine za Mrzli studenec (obdobje 1948-1956) Durchschnittl. Monatsniederschliige fiir Mrzli studenec - Pokljuka II III IV VI YII VIII ll X XI XII meseci Na Pokljuki je najnevarnejši jugozahodni veter, ki prinaša vlago in padavine. Nadležen je zlasti jeseni, ko je zemlja razmočena od dežja. Severozahodnik, ki se pojavlja pretežno v prvi polovici leta, prinaša suho vreme in povzroča na drevju zmrzal. Oba vetrova povzro- 10 čata zlasti v razrahljanih kakovostnih smrekovih sestojih uničujoče vetrolome, katerih posebnost je visok delež (do 90%) izruvanih smrek - podrtic {MANOHIN, 1958, GG načrt za gozdno-gospodarsko območje Bled 11 - 1971 do 1980). Posebnost Pokljuke so vrtinčasti viharji, ki se pojavljajo zlasti poleti in podirajo drevesa v popolnoma nenačetih sestojih (BERNIK, 1966, GG načrt Bled II - 1971 do 1980). Vetrovi, močnejši od 8. stopnje po Beaufortu, so na območju Mrzlega studenca dokaj pogosti (MANOHIN, 1958). Najstarejša in najbolj razširjena kamenina Pokljuke je zgornjetriadni apnenec, kateremu se pridružujejo srednjetriadni dolomiti. Predvsem v južnem in vzhodnem obrobju se pojav- ljajo mlajši jurski apnenci. Najnižji vzhodni del planote, t.j. okolico pokljuških barij in depresije v širšem okolišu, pokrivajo debele plasti ledeniške gline in peski, sivi glinasti laporji in peščenjaki. Velik del dna pokljuške planote, zlasti v srednjem in vzhodnem delu, pokrivajo pleistocenske morene iz zadnje ledene dobe. Za karbonatne kamenine (apnence in dolomite) so značilne ostre reliefne oblike z naglimi prehodi, skalovitimi tlemi in zna- čilnimi kraškimi pojavi. Nekarbonatne kamenine ustvarjajo bolj kislo talno podlago, povr- šinske oblike tal so bolj umirjene in za vodo slabo propustne, tako da so tu in tam nastala močvirja (WRABER, 1958). Pokljuška tla so po večini mlada in bogata z mineralnimi snovmi. Pokljuka je znana po izredni pestrosti talnih tipov, ki so po površini razporejeni mozaično (KODRIČ, 1958, PAVŠER, 1968). Talne enote se menjajo pogosto že na majhnih površinah (nekaj 10 m2 ). Tako lahko peta boniteta tal neposredno prehaja v prvo. Na skalovitem terenu Pokljuke se npr. razvije na skalah protorendzina, med skalami pa globoka rjava tla (PAVŠER, 1968). Celo posamezno drevo ima lahko korenine v več talnih tipih. Najpogostejši talni tipi na pokljuški planoti so: protorendzine, prhninaste in sprsteninaste rendzine, podzol, rjava tla in organogena močvirna tla. Vedno močneje se razširja tudi antropogeni stagno• glej. Na veliko število talnih enot in talnih kompleksov na Pokljuki vplivata najmočneje kamenina in relief (PAVŠER, 1968). Vegetacija Pokljuke se je razvila v posebnih ekoloških razmerah, med katerimi so po- membni zlasti: relief, geološka podlaga, tla in podnebne razmere. Današnja slika poklju- ške vegetacije pa je tudi odraz zgodovine gospodarjenja s temi gozdovi v bližnji in daljni preteklosti, paše in neustreznega gospodarjenja. Pokljuške gozdove sestavlja malo dreves- nih vrst: bukev, smreka, jelka in macesen. Gospodarsko pomembne gozdne združbe oblikujeta le bukev in smreka. Jelka je močneje primešana bukovim gozdovom, v smreko- vih sestojih je zastopana le posamično. Macesen bogati smrekove sestoje v višjih legah (WRABER, 1958). Klimatogeno vegetacijo pokljuškega masiva lahko predstavimo na grobo v obliki treh širokih pasov: najnižji pas gradi bukev, srednjega smreka, najvišji pas pa ruševje s smreko in macesnom (WRABER, 1958). Na prehodih med vegetacijskimi tipi je smreka pod človekovim vplivom močno izrinila bukev. Tako so se marsikje razvili sekundarni smre- kovi gozdovi. Fitocenološko je Pokljuko kartiralo več avtorjev (Tregubov, Wraber, Piskernik). Izhodišča proučevanj gozdnih združb so bila različna, zlasti pri opredelitvi rastišča, zonalne povezave v širšem prostoru (Piskernik - razgovor, 1977), ter zgodovine nastanka in razvoja pokljuških gozdov. Na grobo je predstavitev gozdnih združb na Po- kljuki takole: - Na trdnih apnencih in dolomitih na obrobju pokljuške planote v nadmorski višini 600-1300 m je približno 700 m širok pas bukovega gozda z večjo ali manjšo primesjo 11 jelke: Anemone-Fagetum Tregubov, 1957. Ta gozdna združba je ekološko izredno pestra in predstavlja le eno izmed različic alpskega bukovega gozda (Piskernik - raz- govor, 1977). V višjih legah, v nadm. višini 1000-1300 m, toda še vedno v višinskem pasu Anemone-Fagetum, se kot vegetacijski subklimaks krajevno pojavlja mešan gozd jelke in bukve - Abieti Fagetum J. at M. Bartsch, 1940. Ta združba, v kateri sta jelka in bukev enakovredni udeleženki, zavzema vzhodne in severne lege. - Na isti matični podlagi v višjih legah, do ca. 1500 m nadm. v., se je razvil Triglavski smrekov gozd Adenostylo glabrae-Piceetum, ki prehaja brez ostre meje v združbo subalpskega grmovja: Rhodothamneto - Rhodoretum hirsuti (AICHINGER, 1933). Triglavski smrekov gozd porašča vzpetine, ki se dvigajo iznad pokljuške planote. Tako na primer ves masiv Mesnovca (1536 m nadm. v. in druge). Edifikator za triglavski smrekov gozd je smreka, v spodnjem sloju se mestoma pojavlja bukev. Posamezno je primešana jelka. Na severnem in zahodnem obrobju pokljuške planote, kjer prehaja le-ta v strmo pobočje, sestavlja triglavski smrekov gozd strnjen pas v nadm. višini 1400-1600 m, nato pa polagoma prehaja v pas subalpskega grmovja. Subalpski smrekov gozd - Piceetum subalpinum Br: BI. 1938, porašča obširno dno pokljuške planote v nadm. višini 1150-1400 m (WRABER, 1958). To je subklimaksna združba, saj bi v normalnih podnebnih razmerah v tem višinskem pasu raste! bukov gozd slabše kakovosti (Anemone Fagetum), delno pa triglavski smrekov gozd (Adeno- stylo glabrae Piceetum). Kot klimaksna združba je subalpski smrekov gozd razvit npr. v švicarskih Alpah v nadmorski višini 1600 do 1900 m. Subalpski smrekov gozd na Po- kljuki gradi samo smreka. Jelka je primešana posamezno, bukev pa le tu in tam v pod- stojnem sloju. Vegetacijsko obliko pokljuške planote pestrijo visoka barja in močvirja s smreko, rušjem in šotnim mahom. 2.2. Mikroreliefne posebnosti Pokljuke Značilnost pokljuških gozdov je grbav mikrorelief, imenovan grbavine (SADAR, 1968). Gre za drobno vzvalovljen svet majhnih vzpetin in globeli, ki so razporejeni mozaično in odločilno vplivajo na mikrorastiščne razmere. O nastanku grbavin (grbin) je več teorij. Najverjetneje pa so se razvile pod vplivom različnih procesov: mehanskega delovanja vetra, glacialnih procesov in procesov zakraševanja (SADAR, 1968, MUELLER, 1959, PENCK, EBERS in drugi). Domnevo, da so grbavine zgolj posledica poznoledeniških pro- cesov, ko je mraz privzdigoval, krčil, raztezal in razganjal morenski drobir tako, kot v arktičnih tleh, izpodbija dejstvo, da v arktičnih tleh ni grbavin. Grbavinast svet je zna- čilen predvsem za morensko podlago. Kjer je morenska groblja pomešana s težko pro- pustnimi laporji, ki zadržujejo vodo, je svet bolj izravnan. Grbavinast mikrorelief močno vpliva na razvoj vegetacije, pa tudi na nastanek in razvoj smrekovega mladja. Zaradi različnih mikroekoloških razmer na grbinah se je razvila dru- gačna vegetacija na vrhu gričkov, drugačna v žlebeh (SADAR, 1958, ZIERL, 1972). 2.3 Kakovost smrekovine na rastiščih Pokljuke Smrekovi gozdovi na Pokljuki in na podobnih rastiščih so pomembni zaradi lesa, ki ima posebne lastnosti. Zaradi rastiščnih posebnosti in kratke vegetacijske dobe nastaja značil• no grajena smrekovina enakomernih, ozkih branik, z majhnim deležem jesenskega in 12 pretežnim deležem spomladanskega lesa. Takšen les ima posebne estetske in odzvočne lastnosti (resonančni les), zato je izredno cenjen in iskan pri izdelovalcih glasbii, zahtev• nejše notranje opreme, športnega orodja, pohištva, ipd. Takšen les je na trgu z urejenimi razmerami tudi do 25-krat dražji od povprečne smrekovine. Odločilna dejavnika za na- stanek resonančnega lesa sta predvsem: počasna rast v mladosti in nega mladih gozdnih sestojev. Smreka raste v mladosti pod zaščito odraslega sestoja razvlečeno pomladitveno raz• . dobje. Na ta način se omili neugoden vpliv ostrih spomladanskih mrazov na mladje. Od takega razvoja smrekovega mladja zavisi tudi dolžina čistega debla v kasnejših razvojnih fazah (MLINŠEK, 1966). Pri zadržani rasti se na mladih smrekah razvijejo tanke veje, ki razmeroma naglo odmirajo. V gozdnogospodarskem načrtu Bled II (Pokljuka), so pred- videna pomladitvena obdobja za smreko 20-30 let: to pomeni približevanje naravnemu pomladitvenemu razdobju, ki je seveda še daljše. Raziskave na poskusnih ploskvah v smrekovih gozdovih na Pokljuki so pokazale, da so navidezno enodobni smrekovi sestoji nastajali z dolgotrajnim, do 40-letnim postopnim pomlajanjem (ČOKL, 1958). Z nego mladih smrekovih sestojev vplivamo na oblikovanje vitalnih in simetričnih krošenj, na enakomerno priraščanje smreke, kar je pogoj za nastanek enakomernih branik ali kako- vostnega lesa. 2.4 Naravno in zasajeno smrekovo mladje Nastanek naravnega in zasajenega mladja na pokljuški planoti se bistveno razlikujeta, zato je razumljivo, da so značilnosti in nadaljnji razvoj obeh načinov obnove, pa tudi kakovost in stabilnost odraslega gozda, bistveno različni. Za uspešno nasemenitev in razvoj potrebuje smreka dovolj svetlobe, toplote in vlage. Zaradi izjemno ostrih podnebnih razmer na Pokljuki je toplota v minimumu, količina vlage je zadovoljiva, svetlobo v sestojih, ki so predvideni za obnovo, pa lahko uravnava gozdar. V sklenjenih smrekovih sestojih ni naravne obnove, ker za to ni ustreznih pogojev. V presvetljenih smrekovih sestojih, v dovolj velikih sestojnih vrzelih in jasah pa se pojavlja naravno pomlajevanje v različnih oblikah - v večjih strnjenih površinah, kjer je mladje tu gosto kot krtača, tam rahlo, vmes pa so manjša nepomlajena mesta. Pojavlja se v obliki šopov, gruč, skupin ali prog ·- redkeje pa posamično. Nastanek mladja je povezan z več­ jim dotokom svetlobe, toplote in vlage do tal, zaradi česar se aktivira razkroj opada in organskih snovi na gozdnih tleh. To pripomore kalitvi in razvoju mladih smrek. V neraz• krojenem smrekovem opadu smrekovo seme ne kali, na takih mestih rastejo mahovi, borovnice, trave in druga pritalna vegetacija. Sestojne vrzeli ne smejo biti prevelike, sicer se pojavijo za nastanek in razvoj naravnega mladja zaviralni procesi, ki so tipični za površine, posekane v golo. Premajhne sestojne vrzeli pa naravnega pomlajevanja tudi ne pospešujejo. Pri raziskovanju smrekovega mladja v smrekovem pragozdu bavarskega visokogorskega pasu so ugotovili, da se razvijejo vitalne mlade smreke šele pri zadostnem dotoku svetlobe, nikakor pa ne v sestojni senci (ZIERL, 1972). Nadaljnji razvoj smrekovega mladja v subalpskem smrekovem gozdu lahko uravna- 13 varno z dotokom svetlobe v dno sestoja in tako vplivamo na pomladitveno razdobje. V subalpskem smrekovem gozdu se naravno smrekovo mladje pojavlja pretežno v obliki aglomeracij - šopastih struktur.* Izraz šopasta struktura ne predstavlja samo večjega števila smrek v šopu, temveč vsebuje več elementov, ki ponazarjajo izredno pestrost v zgradbi šopov. To so predvsem: stopničasta, vertikalna zgradba šopaste strukture, različna gostota, velikost in oblika šopastih struktur, različna starost smrek, izredna vitalnost smrek v šopasti strukturi. Naravna obnova na pokljuški planoti tu in tam izostane, zaradi česar ostajajo manjše ali večje nepomlajene vrzeli, ali pa se na večjih površinah pojavi le sporadično. Zaviralni mo- menti naravne obnove so predvsem: ujme, paša, neustrezno gospodarjenje. Ujme, ki jih povzročajo predvsem veter, sneg in žled, navadno prizadenejo gozd na večji površini. Izruvane smreke - podrtice ob padcu izruvajo tudi korenine skupaj s humusom, pogosto prav do morenskega grušča. Za dvignjenim koreninjem se pojavljajo „iztrganine", ki se združujejo v večje ali manjše „jalove" površine. Le-te polagoma poraste pionirska pritalna vegetacija. Potrebno je dolgo časa, da se ustvarijo ustrezni pogoji za naravno nasemenitev smreke (sliki 5 in 6). Paša močno zavira naravno obnovo na Pokljuki. Živina s hojo stlači površinski sloj tal, zaradi česar se zmanjša zračnost tal in se začno redukcijski procesi. Nastopi površinsko zaglejevanje, ki je nedvomno posledica paše, kajti v globljem mineralnem delu je dre- nažnost tal zopet ugodnejša. Surovi humus, ki se razvija na stlačenih tleh, vpija vlago neposredno pod humoznim horizontom, vedno močnejši postajajo anaerobni procesi. Kjer je propustnost tal zmanjšana, se tak proces nadaljuje še po prekinitvi paše. Tako nastaja antropogeni stagnoglej (PAVŠER, 1968). V taki plasti se tudi korenine starejših dreves ne razraščajo - morda le v globljih plasteh. Izredno dolgotrajen, zaviralen vpliv paše (tri in pol stoletja) na razvoj smrekovih go- zdov, še zlasti na naravno obnovo smreke, so ugotovili v bavarskem visokogorskem smrekovem gozdu (1000-1400 m nadmorske višine). Vpliv paše je trajal vse do šest- desetih let tega stoletja, ko so s pašo končno prekinili (ZIERL, 1972). Neustrezno gospodarjenje v subalpskem smrekovem gozdu v preteklosti, posebno sečnje na golo in klasična redčenja, so tudi zavirala naravno obnovo. Izredno pomembno pa se nam zdi poudariti, da naravne obnove v smrekovem subalpskem gozdu na Pokljuki ne omejuje semenitev smreke. Semenitev pokljuške smreke je dokaj redna, čeprav nekateri raziskovalci menijo, da v subalpskih legah pogostost in moč obroda smreke pojema (KALHS, 1974). KUOCH meni, da proizvodnja semenja v subalpskem gozdu zadošča za nasernenitev primarnih rastišč. Zasajeno smrekovo mladje nastane na pokljuški planoti s spopolnjevanjem ali snovanjem novega gozda. Nepomlajene gozdne površine ali prazna mesta med šopastimi strukturami * Tak način pomlajevanja je bil prvič opisan pred leti v nemški literaturi. Ker menim, da aglomera- cija ne predstavlja notranje razgibanosti šopa, sem se odločila za izraz „šopasta struktura". V študiji uporabljam tudi nekatere druge, v strokovnih člankih citirane izraze. 14 Sliki 5 in 6. Smreka podrtica ob padcu izruje tudi koreni nje. Na globljih tleh prerašča koreninje globjo plast tal, premer jame je manjši. Na plitkih tleh pa smreka z izredno ekstenzivno razvitim koreninjem ob padcu „posname" talno rušo na znatni površini. Auf tiefgriindigem Boden verursachen die vom Wind geworfenen Fichten tiefe Gruben mit kleinem Durchmesser, auf flachgriindigem Boden reissen die Baume grosse Wurzelteller mit. 15 posadijo gozdni delavci s 4-letnimi, močnimi sadikami smreke. Daljšega pomladitvenega obdobja pri zasajenem mladju ni. Med posajenimi smrekami je večji ali manjši razmik. Smrekovim sadikam dodajajo hranilne snovi v obliki štartnega gnojenja. Pri zasajenem mladju ie torej predvsem druaačna štartna zasnova in drugačno rastno okolje, kot pri naravnem smrekovem mladju. Zato pričakujemo, da bodo lastnosti, predvsem stojnost, kakovost in razvoj zasajeneaa mladja drugačni. kot ori naravno nastalem smrekovem mladju. 3. RAZISKOVALNE PLOSKVE IN METODE DELA Naravno mladje v smrekovem subalpskem gozdu se že na oko bistveno razlikuje od zasaje- nega mladja, s katerim na Pokljuki zapolnjujejo večje praznine v naravnem mladju. Med skupinami mladih smrek iz naravnega in zasajenega mladja so kakovostne razlike, ki jih je mogoče ugotoviti šele na podlagi temeljitejših analiz. 3.1 Splošna oznaka raziskovalnega območja Celotno območje raziskovanja je v mraziščnem delu pokljuške planote, za katero so značilne ostre podnebne razmere, kratka vegetacijska doba, močan spomladanski in jesen- ski mraz, občasni močnejši vetrovi, snežna odeja, ki dolgo obleži in visoka relativna zračna vlaga. Raziskovalne ploskve so v okolišu Mrzlega studenca, le ena je v okolišu Rud- nega polja. Nadmorska višina raziskovalnega območja je med 1225 in 1340 m. Značilnost vseh ploskev je izredno razgiban, kopast mikrorelief. Na vseh ploskvah se pase živina. Talne razmere med ploskvami se razlikujejo po fizikalnih in kemičnih lastnostih, vendar talne razlike v območju raziskovanja kjer prevladuje morenska podlaga, ne vplivajo na nastanek in razvoj naravno nastalega ali zasajenega smrekovega mladja. 3.2 Raziskovalne ploskve V tabeli 1 predstavljamo osnovne podatke za 8 raziskovalnih ploskev, na katerih sem opravila meritve in primerjave kakovostnih znakov in koreninske študije. Na dodatno slučajno izbranih 6 ploskvah pa sem proučevala nastanek in razvoj smrekovega naravnega mladja in šopaste strukture. Število, velikost in oblike raziskovalnih ploskev so različni, odvisno od vsebine in namena posamezne raziskave. Osnovni gozdnovegetacijski tipi na raziskovalnih ploskvah (določevalec dr. M. Piskernik, IGLG, Ljubljana) Trije izhodiščni vegetacijski tipi označujejo revna, srednje bogata in bogata rastišča, v teh pa so bolj ali manj tople in bolj ali manj vlažne različice. Že ta opredelitev priča o izredni pestrosti rastišč na majhnem prostoru izbranih raziskovalnih ploskev. 16 Tabela 1: Temeljni podatki o raziskovalnih ploskvah Angaben i.iber die Versuchsflachen Raziskovalna ploskev (zap. št./ odd.) t/53e 2/54c 3/39b 4/39e ledinsko ime Mrzli Mrzli Vrinov Goli studenec studenec rovt vrh nadmorska vilšina/m t.225 1.100 1.230 1.280 lega JV rahlo J SZ valovito nagib 100 do20° 20° 5/59d 6/35a 7/58a 8/66b Lom Goli Zidanica Rudno vrh polje 1.235 1.275 1.250 1.340 v JV v rahlo nagnjeno proti jugu 5-10° 15-20° do 10° nastanek gole površine vse raziskovalne ploskve so na večjih golih površinah, ki so jih povzročile ujme leta 1963 leto pogozdovanja 1968 1968 1966-77 1966 1967 1966 1967 1965 in v vrzeli 1964 naslednjih 1967 letih 1969 mikrorelief grbavine na vsen ploskvah Opomba: Na vseh raziskovalnih ploskvah so preostali del. sestoja posekali v nekaj nasled- njih letih in vrzeli pogozdili. Iz popisa značilnih razlikovalnih rastlin na raziskovalnih ploskvah ugotavljamo naslednje gozdnovegetacijske tipe (tabela 2): LL = Piceo - luzuletum luzuline MS = Piceo - Melampyretum silvatici VU = Fago - Veronicetum urticifoliae V florističnem pomenu bi glede na zgornji sloj tal opisane vegetacijske tipe opredelili takole: Ploskev A Revna rastišča 3/39 b toplejše in vlažnejše 2/54 C toplejše in sušnejše B Bogata rastišča l. srednje bogata 1/53 e toplejše in vlažnejše 5/59 d - toplejše in sušnejše II. bogata 6/35 a toplejše in sušnejše 7/58 a toplejše in vlažnejše 8/66b hladnejše in vlažnejše 4/39 e hladnejše in sušnejše Pedološke analize na raziskovalnih ploskvah (opravil jih je prof. dr. J. Sušin, Biotehniška fakulteta) kažejo izjemno pestrost talnih tipov na majhnem prostoru, saj najdemo: kisla rjava tla na moreni, ki so srednje globoka, ilovnata do glinasto ilovnata. Razvila so se na karbonatni moreni, ki ji je primešano nekoliko silikatnega materiala. Tanka plast humusa je v prhlinasti obliki. Količina skeleta se z globino povečuje 17 Tabela 2: Preglednica značilnih in razlikovalnih rastlin po ploskvah Tabelle 2: Obersichtstabelle der charakteristischen Pflanzen auf den Flachen Ploskev 8/66b 4/39e 7 /li8a 6/35a l/53e 5/59d 3/39b 2/540 VE!l!etaollskl tln -- LL LL LL vu LL LL MS MS ·-Homollvne alolna + Viola blflora + Sax!frrura rotundlfoUa + Calamru,rostls vlllosa + Dentarla enneanhvllos i +· l 1 + l 1 + 1 Saxlfrrura cunelfol!a + Mllium effusum + + Cardamine trlfolla + + Euohorb!a amvirdaloldes + + Lamlum maculatum + Calamnscrostis varla + + Seneolo fuohsll + + Gallum vernum + + + Daotylls elomerata + A rrhenatherum elatlus + Blechnum apicant + ciadonla iji,c. - + ·+ + Carex b l'izoldes + + Cetrarla islandica + Polvtrichum lunlnerlnum + Oxalls acetosella + + + + + + + • Rubus tdaeus U + + • + + + Luzula alblda + + + + Vacclnlum mvrtillus + + + + + + + Luzula luzullna + + + + + + + + Lamlum l:'aleobdolon + Tortella tortuosa + Polvtrlchum formosum + + + Luzu!a sllvatloa + .. Al!:rostls tenuis + + + + + + + Carex ollu!ifera + + + + FASt"Aft -·,,._~a + + + + + + + + Clrslum plustre + + + + + + + Clrsium arvense + Agrostls stolonlfera + manj kisla rjava tla na moreni, ki so srednje globoka, ilovnato-glinasta, vsebujejo pa sprsteninasto obliko humusa. Količina karbonatnega skeleta z globino narašča kisla rjava tla na koluvialnem nanosu iz peščenjakov in škrilavcev. Tla so ilovnata do meljasto ilovnata in vsebujejo do 5% drobnega skeleta (škrilavec) kisla rjava tla na peščenjakih in skrilavcih na srednje nagnjenem, valovitem reliefu. Na površju so tu in tam apnenčaste skale, ki so se privalile iz više ležečih pobočij. Tla so globoka, glinasto-ilovnata in drobno skeletna (50 do 70% peščenjaka in škrilavca) rjavo prhninasto rendzino na.moreni na rahlo valovitem svetu z mnogimi depresijami, Tla so plitka, glinasto ilovnata, močno zakisana in v prehodnem horizontu vsebujejo do 25% drobnega apnenčastega skeleta. Veliko fosforja in kalija dostopnega rastlini, ima le zgornji organski horizont - sprsteninasto rendzino na apnencu na skalovitem svetu, ki ga gradi triadni apnenec. 18 Organski opad se razmeroma hitro razkraja. Oblika humusa je sprstenina. Tla vsebu• jejo mnogo debelega apnenčastega skeleta (80 do 90%). Tabela 3: Podatki pedoloških analiz po ploskvah Tabelle 3: Die Angaben der Bodenanalysen fiir die Versuchsfelder Dostopni Ploskev Hori· Glob. pH Org. C Skupni N Org. C:N !'205 K20 zont cm IKCL) % % snov R mg na 100 g/tal 1/53 e Ah 2-8 4.7 5.1 0.45 8.7 11.2 4.0 8.6 (8) 8-45 4.5 2.9 0.18 5.1 16.3 1.3 1.2 2/54c Ah 2.-4 4.2 10. 1 0.96 17.5 10.5 19.0 32.5 IB) 4-50 4.3 1.9 0.15 3.2 12.3 2.7 3.6 5/59d Ah 1-7 4.6 8.4 0.48 14.6 17.8 3.4 8.6 (81 7-34 4.1 3.7 0.21 5.4 17.7 1.5 1.2 4/39 e Ah 0-3 5.3 4.9 0.32 8.5 15.3 2.0 8.6 (B) 3-40 5.3 1.5 0.11 1 .8 13.0 1.3 2.8 3/39 b Ah 1-4 4.4 5.1 0.45 8.7 11.2 5.7 8.6 (BI 4-80 4.2 1.0 0.09 0.7 11.2 2.7 2.8 6/35a Ah 1-8 4.4 8.4 0.65 14.6 13.0 12.7 24.1 (BI 8-45 4.7 0.6 0.04 1.0 15.0 1.7 2.8 8/66b Ot/Oh 0-3 4.1 32.6 1.9 56.3 l.7.6 33.0 45.7 Ah 3-7 4.6 8.8 0.7 15.3 13.4 3.6 12.0 (B)/C 7-21 4.6 4.2 0.4 7.3 11.1 1.3 3.6 7/55a Ah1 0-18 5.7 26.1 2.14 45.2 12.9 8.7 22.8 Ah2 18-24 6.6 22.5 1.89 38.9 15.3 3.5 12.0 3.3 Metode dela Nastanek in razvoj naravnega smrekovega mladja Posebnosti nastanka smrekovega mladja v presvetljenem smrekovem sestoju sem prouče­ vala na naključno izbrani progi velikost 40 x 2 m. Na progi sem natančno določila stojišča odraslih smrek, svežih in razpadajočih panjev ter oblikovanje, gostoto in povprečno višino smrekovega mladja za vsak tekoči meter. Nadaljnji razvoj smrekovega mladja sem proučevala na dveh naključno izbranih progah, in sicer: na 1 x 30 m dolgi progi v dokaj strnjenem smrekovem mladju neposredno po odstra- nitvi odraslega sestoja in na 3 x 30 m veliki ploskvi v smrekovem mladju, ki je že na prehodu v goščo. Na obeh progah sem ugotavljala gostoto, višino in vrzelasto oblikovanje mladja. V bolj razvitem smrekovem mladju sem ugotavljala tudi združbeni položaj smrekic po IUFRO klasifikacij i. Šopaste strukture naravnega smrekovega mladja sem proučevala na treh raziskovalnih ploskvah: - na vetrolomni površini z izruvanimi panji -velikost ploskve 18 x 13 m, 19 na površini, kjer se je smrekovo mladje razvilo po poseku sestoja velikost ploskve 10 X 10 m, na pobočju velikost ploskve 2 x 68 m. Na vseh ploskvah je prisotna paša. Na ploskvah smo za vsako smrekovo drevesce: - izmerili natančno mesto na ploskvi - višino po IUFRO klasifikaciji označili „izbranke" (zdrave, kakovostne, navadno predrasle smreke) izmerili položaj in velikost panjev po ploskvi ocenili povprečno velikost krošenj. Kakovostne razlike med naravnim in zasajenim smrekovim mladjem 8 raziskovalnih ploskev je izbranih po načelu slučajnosti. Vsem ploskvam so skupne nekatere poteze. Na vseh ploskvah: - je naravno in zasajeno mladje - razvojni študij naravnega in zasajenega mladja je na vseh ploskvah približno enak - vse raziskovalne ploskve so na površinah z izruvanimi panji v precej izenačenem višin- skem pasu - sajene smreke so vzgojene iz semena pokljuške smreke - starost sajenih smrek je enaka Na vsaki raziskovalni ploskvi je analiziranih po 30 smrekic iz naravnega in zasajenega mladja. Osebki smreke so izbrani po načelu slučajnosti po enotnih merilih. Za študij biosubstance in koreninskih pletežev smo na petih raziskovalnih ploskvah izko- pali po 5 smrekic iz naravnega in zasajenega mladja skupaj s koreninjem. Smreke za izkop so izbrane po istih merilih, kot za proučevanje kakovostnih razlik. Vse nadaljnje delo je potekalo v laboratoriju. 4. NASTANEK, RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI NARAVNEGA SMREKOVEGA MLADJA NA POKLJUKI . 4.1 Nastanek naravnega smrekovega mladja Naravno smrekovo mladje v subalpskem gozdu nastaja pretežno v okolici organskih snovi: okoli panjev posekanih smrek, razpadajočih in izruvanih panjev, okoli lesnih ostankov (slike 7, 8, 9, 10). Značilnosti nastajajočega naravnega smrekovega mladja so povsod na Pokljuki podobne. Pri nastajanju smrekovega mladja v preredčenem smrekovem sestoju ugotavljam tele po- sebnosti (slika 11): - smrekovo mladje naseli velik del površine, vendar se razvija neenotno; - najvišje, najgostejše in najvitalnejše smrekovo mladje se razvije okoli razpadajočih ali svežih panjev in okoli stoječih smrek. Glede na razgiban mikrorelief na Pokljuki so to vzpetinice v sestoju; - na ostali površini je smrekovo mladje nižje, manj vitalno, redkejše ali posamično; 20 Sliki 7, 8. Nastajanje smrekovega mladja okoli panjev Entstehung der Fichtenverjiingung um die Stocke 21 1\) 1\) Sliki 9, 10. Nastajanje smrekovega mladja na razpadajočem in izruvanem panju Entstehung der Fichtenverjiingung auf dem zerfallenden und ausgerissenen Baumstumpf l'o,,) C.., Slika 11. Razvoj smrekovega mladja v preredčenem smrekovem sestoju Die Entwicklung der Fichtenveriiingunq in durchforstetem Fichtenaltbestand ,, Poprečne viiine SDrekovega n-.1.a :lja Dlrchsc:hnittl~ r!Bhen der fie.ht"!nve:-~ Poi:,,,,čna gostota Slll"ekovega "1a1ja Oie d\rci'ls(:hn.1ttl.D1Chte Qer Fichtenver ji.ingung Zaradi opisane posebnosti pri nastajanju smrekovega mladja smo v mikroreliefu od vrha vzpetinice do dna raziskali tla (slika 12). Slika 12. Nastanek naravnega mladja je odvisen od mikroreliefa in lastnosti tal Das Aufkommen der Naturverjiingung ist vcim Mikrorelief und Bodeneigenschaften abhangii:i m 1 o mladje - - - - - ,Y:rjUngung "'""' ', greben ~, ' 2 ' ' ~ dno 4 1 Globina talnih horizontov po vzorcih C m 01 do 1 o,5 o,5 of o,5 - 1 ~ Oh 3,5 - 5,5 1,5 - 5,o - 7,o 5,5 - 8,0 2,5 - 8,0 Ah B 8,o - 3o,o 8,o - 3o,o 7,o - 2o,o v o1 = sloj iglic of = fermentacijski podhorizont Oh = humificiran organski podhorizont _ .. - 6 m (Oh/Ah) Tla na omenjenem prerezu pripadajo kislim, globokim, rjavim tlom na moreni s karbo- natnim in nekarbonatnim materialom. Sestava in globina tal na različnih mestih je pred- stavljena v tabeli 4. Talni Horl- Globina pH Org Skupni Org. Razmerje R vzorec zont cm (KCL) C N snov C/N 1(greben) Oh 3,5-5,5 3,0 24,6 0,69 42,5 25,6 Ah 5,5-8 3,3 5,2 0,32 9,0 16,5 Bv 8,0-30 4,4 2,3 0,18 3,9 12,5 Oh 1,5-2,5 3,0 18,9 0,98 32,7 19,3 2(pobočje) Ah 2,5-8,0 3,2 6,6 0,35 11,5 18,9 Bv 8,0-30 4,3 2,1 0,15 3,6 13,6 3(dno) Oh/Ah 5-7 3.4 9,5 0,63 16,3 15,0 Bv 7-20 3,8 2,5 0,20 4,3 12,3 24 Analiza tal iz vrha grebena v dno kaže, da so talne razmere na izredno majhnem prostoru zelo različne. Nastanek, oblikovanje in vitalnost smrekovega naravnega mladja se tem spremembam prilagajajo. Tla na grebenu so najgloblja, talni horizonti najugodneje razporejeni. V Oh je mnogo organskih snovi. Razmerje C:N v Oh je široko, saj znaša 25,6, z globino tal se zoži. Tla so glinasto-ilovnata, propustna, zračna in močno prekoreninjena. Biološka aktivnost je živahna. smrekovo mladje je gosto, zdravo in vitalno. Vrh grebena je najboljše minirastišče za razvoj smrekovega mladja. Tla na pobočju so plitkejša. Oh in Ah horizonta sta tanjša. Manj je organskih snovi. Tla so bolj stisnjena, čeprav ne zbita. So manj prekoreninjena, njihova biološka aktivnost je močno zmanjšana. . . . smrekovo mladje na pobočju je redkejše, nižje in manj kakovostno. Tla na dnu grebena so izredno plitka. Posebnost je močnejši fermentacijski podhorizont, v katerem se kopiči surovi ali delno razkrojeni opad. Mnogo tanjši je horizont Bv, v kate- rem je 20 do 30% kremenovega skeleta. Količina organskih snovi je neznatna. Korenin starejšega drevja v tleh ni. Biološka aktivnost in zračnost tal sta močno omejena. smrekovo mladje na dnu grebena (v minidepresiji) je še nižje, bolj ali manj gosto, ali posamično. Vitalnost smrek je manjša. Talne razmere in minitopografska razgibanost terena so torej izredno pomemben dejavnik pri nastajanju in razvoju smrekovega mladja na Pokljuki. 4.2 Posebnosti v razvoju naravnega smrekovega mladja Od nastanka do odstranitve gozda se smrekovo mladje razvija izredno počasi. V tem ob- dobju se utrjujejo smrekice predvsem v koreninskem prostoru. Po odstranitvi gozda se smrekovo mladje sprosti. Če smreka v tem času semeni, lahko zapolni še vsa za naseme- nitev ugodna mesta. Smrekovo mladje se okrepi, zasnove mladja okoli na novo nastalih panjev se združijo, pojavijo se nove skupine, gnezda in šopi smrek. Nastanejo večje in manjše površine strnjenega, kot krtača gostega homogenega smrekovega mladja, ki je tu in tam vrzelasto prekinjeno. Gostota takega mladja je zelo različna. Pri proučevanju naključno izbrane proge v tako oblikovanem smrekovem mladju ugo- tavljam (slika 13): poprečna višina smrekovega mladja število smrek na tekoči meter število smrek na 1 ha starost smrek 0,4do 0,5 m 13do 190 630.000 1 do 20 let Na nadaljnji razvoj smrekovega naravnega mladja močno vplivata naravna selekcija in aktivno razslojevanje. Smrekovo mladje prične prehajati v goščo. Nepomlajene vrzeli ostanejo, celo povečajo se (slika 14), ker smrekovo mladje v zanj neustreznih rastiščnih 25 N O') Slika 13.0blikovanje kot krtača gostega smrekovega mladja po odstranitvi sestoja Die Ausfonnung der biirstenartigen Fichtenveriiingung nach der Entfernung des Altbestandes 30 x l m ~., ;,_ Slika 14.0blikovanje smrekovega mladja na prehodu v goščo Die Fichtenverjiingung in der Uebergangsphase zur Dickung 30 X 3 ffi razmerah propade; kar pa še ostane na takih mestih, poškoduje živina. V tako oblikova- nem smrekovem mladju ugotavljamo: poprečna višina mladja poprečna višina 30 najvišjih smrek na 1 tekoči meter naštejem le še število smrek na 1 ha 1,5m 1,9 m O do 20 smrek 72.333 Naravno izločanje je silovito, saj je od 630.000 smrek/ha v „krtačasto" oblikovanem mladju ostalo le 72.333 smrek/ha, to je 11% v mladju na prehodu v goščo. Te pa so po združbenem položaju razvrščene takole: predrasle smreke smreke srednjega sloja smreke, ki zaostajajo na raziskov. ploskvi Pokljuka 16.000 ali 22% 25.000 ali 35% 31.000 ali 43% za smrekove gošče po GRILCU 26% 34% 40% Tudi H ILLGARTER ( 1973) ugotavlja pri proučevanju subalpskega gozda v Švici (rezervat v Brigelsu), da raste smrekovo mladje po nasemenitvi izredno počasi, saj zrastejo smreke v prvih 25 letih komaj okoli 50 cm. V smrekovem subalpskem gozdu v Karpatih (po MA VER, 1976) je potrebno 20 do 50 let, da zrastejo smrekova drevesca 1 do 3 m visoko. 4.3 Šopaste strukture naravnega smrekovega mladja Ker se naravno pomlajevanje v smrekovem subalpskem gozdu na Pokljuki pojavlja pred- vsem kot posledica načrtovanih sečenj, ali po ujmah (snegolomi, vetrolomi), sem prouče­ vala šopaste strukture - na površini z izruvanimi panji in - na površini, na kateri se je izvršil reden posek sestoja. Šopaste strukture na površini z izruvanimi panji Na raziskovalni ploskvi smo izmerili stojišča vseh živih smrek iz naravnega in zasajenega mladja, ter položaj stoječih in izruvanih panjev (slika 15). Na &liki 16 predstavljam isto smrekovo mladje z vrisanimi krošnjami. Na sliki 17 pa so vidne tri večje, nepomlajene vrzeli na isti raziskovalni ploskvi. Iz opravljenih meritev, ocenjevanja in izdelanih slik ugotavljamo na tej ploskvi sledeče: število smrek iz naravnega mladja od tega je izbrank število posajenih smrek od teh je smrek izbrank na ploskvi 234 m2 720 64 25 1 na 1 ha 30.770 2.735 1.068 43 27 Slika 15. Oblikovanje smrekovega mladja na površini zizruvanimi panji Die Gestaltun!:I der Fichtenverjiingung auf der Windwurfflache •. •. 0 . ~- .;•: · .... . ·. ~ .. ... .. -~ ·• .. ::·.:.-.. ..:~:@ •. :J' .. o. ·· .. ~~-· .. -. . . . ,, ·. · .. : .. · .. -· . , .. o ... -~,:·o·. . t?\ ·_; ..... -~.-- .. :·,. . · ....... ~ . .. . .... O, ·- . . -:.,. .. ~---••.··. • ·· .. -~,; ;· .... ·-·=:.. . .. • . . smreke izbranke ostale smreke !!! posajene smreke O panji posekanih smrek . . .... :~\.·•·.: z - eawne Ubrige Fichtenbaume gepflanzte Fichten Stocke der gefallten Pa.ume .. · .. ·,_. ··-o G panji izruvanih smrek Stocke der ~eworfener Pa.ume .. .,• :· ··- @ o .. . . smrekovo mladje se je na vsej površini razvilo pretežno v obliki šopastih struktur okoli stoječih in izruvanih panjev; velikost in oblika šopastih struktur so različni. Lahko je to skupnost nekaj smrekic, 28 aglomeracija pa lahko zavzema tudi več 10 m2 , zlasti takrat, ko se šopaste strukture smrekovega mladja združujejo; gostota in število smrekic v šopasti strukturi so različni; starost smrek v šopastih strukturah je različna. Pri slučajno izbrani šopasti strukturi sem ugotovila starost od 3 do 30 let; krošnje smrek v šopasti strukturi prekrivajo tla v več plasteh, podobno, kot škodle na strehi; kakovostne, vodilne smreke „izbranke" se razvijejo v šopih. Te smreke so navadno višje od drugih smrek, imajo močnejša debla, hitreje rastejo v višino, obdaja pa jih množica „satelitskih" smrekic; vse smrekice v šopasti strukturi, tudi tiste, ki so večkrat prekrite s krošnji'lmi drugih smrek, so vitalne, le posamezne smreke se zaradi konkurenčnih razmer posušijo; za izruvanimi panji, ki ob padcu izrujejo talno rušo, ni smrekovega mladja. Slika 16.Šopaste strukture smrekovega naravnega mladja na Pokljuki. Smreke z vrisanimi krošnjami Agglomerationen der Fichtenveri(ingung. Die Fichten mit eingezeichneten Kronnen 8 smreke izbranke ostale smreke posajene smreke Q panji posekanih smrek @ panji izruvanih smrek 1 ; C: ŠOPASTE STRUKTURE SMREKOVEGA MLADJA Z VRISANIMI KROŠNJAMI Z - Baurne Ubrige Fichtenbaume gepflanzte Fichten Stocke der gefallten Baume Stocke der umgeworfener Baume 29 Šopaste strukture niso izključna oblika naravne obnove. Tu in tam so tudi redkejše skupi- ne smrek ter posamične smrekice. Le izjemoma je katera teh kakovostna in vitalna. Slika 17. Na ploskvi so tri večje vrzeli brez naravnega mladja An der Fliiche sind drei Qrossere unverjiingte Liicken ,--,--r--.--r- --,-----,--.--,---,r----r--r=-r---i ·.-, . r'-' .. ,' . .. .. . .. ' ' .. . - -;;:-:·--- .. . ;.:.: :. ·- ... ·•·: .:,. ·0·. · O· :· ·, .. V) • . '>i •• • ''l- •.•••.• .. . . ... , .:.· ,· . .. o :,· (')s: •• :f . .. . ' Ugotovljeno število izbrank je zadovoljivo, saj jih je, preračunano na 1 ha, kar 2735, vendar pa po površini niso razporejene enakomerno. Površina treh večjih vrzeli na ploskvi, na katerih se naravno mladje ni razvilo, znaša približno eno petino površine. Nepomlajene vrzeli so nedvomno normalen pojav v razvoju smrekovega gozda na Pokljuki in verjetno v smrekovih subalpskih gozdovih sploh. Narava je v „evolucijskem" razvoju v boju za obstoj ustvarila ustrezne dinamične oblike smrekovega gozda v obliki šopastih aglomeracij, med njimi pa puščala nepomlajene vrzeli. Verjetno imajo tudi te, za naravno obnovo smreke ,,jalove" površine svojo vlogo, ki je še ne poznamo. Proučujemo posebnosti naravne ob- nove na Pokljuki, nepomlajene vrzeli pa brez pomislekov pogozdujemo. Večje vrzeli na ploskvi so pred leti pogozdili. Precej posajenih smrek v vrzelih se je posušilo, one, ki so ostale ali pa obstale, pa se ne odlikujejo po kakovosti in vitalnosti. Še tako skrbno sajene smreke v rastiščno manj ugodnih razmerah tudi močneje poškoduje živina. 30 Šopaste strukture na povrlini po poseku sestoja Tudi tam, kjer je bil gozd posekan, se smrekovo mladje pojavlja okoli panjev v šopastih strukturah (slika 18). Na raziskovalni ploskvi velikosti 10 x 10 m sem ugotovila takole stanje: število vseh smrek smrek izbrank na ploskvi 403 31 Slika 18.0blikovanje naravnega mladja smreke po končnem seku. na 1 ha 40.300 3.100 Die Ausformun!'.I der natiirlichen Verjiingung nach dem Endhieb. Velikost ploskve 10 X 10 m .·.;··. . .. : ...... :o.: .. . ::":·.·;.o·:_:·,:< · .. ·.:. , __ \ . ;. ~- ..... • , •• : .... ·=· .. ··•. o..-. ..... ·.-; ··o . . ... . . ·: . ..... . ;- ···o·.· ., . • • • •• ••I• t' . · .... ••• smreke izbranke ostale smreke O panji ... ·:• . -:•: · .. ~ . ; ~ . . . ~. . . . ·.· . . Z - Fichten ilbrige Fichten Stocke . . o ...... Sajenih smrek na tej ploskvi ni. Posebej sem analizirala 1 m široko progo, ki poteka skozi šopasto strukturo, da ponazorim gostoto in razgibanost šopaste strukture (slika 19). Na progi pa ugotavljam: 31 Slika 19. Razgibana zgradba v šopasti strukturi naravnega mladja Stufiger Aufbau der Fichtenveriiini:tunq in der Rotte izbranke Z - Fichten 8 i število smrek od tega smrek izbrank na progi 82 6 na 1 ha 102.500 7.500 Posebnosti, ki jih ugotavljam na raziskovalni ploskvi in na progi skozi šopasto strukturo: število smrek izbrank na ploskvi je podobno kot na površini z izruvanimi panji popreč­ no so tri smreke izbranke na 10 m2 površine. Na progi, ki poteka skozi šopasto struktoro, pa je število izbrank večje; na 10 m2 jih je 7,5. Ponovno ugotavljam, da je število izbrank zadovoljivo, le razporejene niso enakomerno. Višine smrek izbrank na ploskvi so različne, odvisno od razvoja šopastih struktur. Gostota smrek v šopasti strukturi je 2,5-krat večja od gostote smrek na raziskovalni ploskvi, prav tako je število izbrank v šopu 2,5-krat večje kot na ploskvi. 32 Šopaste strukture na pobočjih Na raziskovalni progi smrekovega mladja na pobočju (slika 20) ugotavljam, da se aglo- meracije smrekovega mladja oblikujejo na spodnji strani panjev. Pojav pripisujem temu, da razvijejo odrasle smreke več močnejših korenin po pobočju navzdol, saj prav te kore- nine nosijo pretežno težo drevesa, pa tudi krošnje dreves so močneje razvite na spodnji strani. Ekologija in vloga šopastih struktur Šopaste strukture smrekovega mladja v subalpskem smrekovem gozdu so se razvile v posebnih mikrorastiščnih razmerah, ki jih odlikujejo naslednje posebnosti: 1. Tla na dvignjenih mestih mikro- in mezoreliefa, kjer se najčešče pojavljajo šopaste strukture, izkazujejo za nastanek in razvoj smrekovega mladja ustreznejše lastnosti, kot tla na dnu grebenov, kjer je naravno mladje redkejše in manj vitalno. Na vzpetini- cah so ponavadi bolj ali manj razpadajoči panji, v tleh pa korenine posekanih smrek, kar povečuje zračnost tal, ustvarja ugodnejše vodne razmere, obenem pa predstavljajo razpadajoče organske snovi dolgotrajno, čeprav skromno zalogo hranilnih snovi. Za razvoj smrekovega mladja in talne flore, pa tudi za razvoj mikroorganizmov v tleh so zlasti pomembne rezerve dušika v ostankih korenin. Pri izkopavanju mladih smrek smo često naleteli na pojav, ko so korenine mladih smrek rasle skozi kanale razpada- jočih korenin posekanih smrek. 2. Tla v šopastih strukturah so toplejša. 3. Vlaga v tleh in v prostoru krošenj v aglomeracijah je ugodnejša. Padavine, ki so med letom ugodno razporejene in visoka relativna zračna vlaga, ki zadržuje premočno iz- hlapevanje, še zlasti z območja šopastih struktur, kjer so tla nekajkrat prekrita s krošnjami, vplivajo na ugodnejši režim vlage v tleh in v prostoru krošenj. Prekrivajoče se krošnje smrek zagotavljajo, da padavine dlje časa in bolj enakomerno odtekajo na tla. Tudi intenzivna prekoreninjenost zadržuje več _vlage. Zaradi naštetih lastnosti so tla v šopih bogatejša s talno favno in mikroorganizmi, kar pospešuje biološko aktivnost tal. Ostanki razpadajočih korenin, panjev in drugih organ- skih primesi v tleh predstavljajo mesta z višjo stopnjo vlage. Taka mesta imajo posebno ,.higrotropsko" privlačno silo in pritegujejo rast živih korenin (KOESTLER, 1956: DCHEN YAO-MING, cit. v KOESTLER). Šopaste strukture smrekovega mladja v subalpskem smrekovem gozdu imajo pomembno vlogo: a) pestro in dinamično oblikovane šopaste strukture smrekovega mladja so izredno od- porne proti ujmam, ki jih povzročata veter in sneg. Šopaste strukture se še posebno uspešno upirajo močnejšim pritiskom od strani (veter), pa tudi snežne obremenitve (vertikalna obremenitev) dobro prenašajo, kajti težo snega nosijo vsi osebki aglome- racije, ki nastopa in deluje kot zaključena celota. b) v šopastih strukturah nastaja najbolj kakovostna smrekovina. Po zakonitostih statike (MLINŠEK, 1975) so drevesa v osrednjem delu gruč v nevtralnem območju, kjer pre- vladujejo idealne možnosti za rast dreves. Smreke izbranke, ki so najbolj kakovostne in katerih je največ v šopastih strukturah, imajo torej večkratno prednost: poleg ugod- nejših mikrorastiščnih razmer, ki vladajo v prostoru šopastih struktur, rastejo v ideal- nih razmerah po načelih statike in so zaščitene pred živino. 33 ., o .. .• .. ::. ~ •!",.', (j) ,•, . •,· ·•: 34 ~ E • l!l M 0 ,: 0 M 0 N 0 .. Na podlagi vsega povedanega o šopastih strukturah, jih predstavljam takole: Šopas'te strukture smrekovega mladja v subalpskem smrekovem gozdu so sklenjene (str- njene) aglomeracije smrek, ki se razvijejo predvsem na terenskih vzpetinicah okoli panjev, na stičnih površinah koreninskega preraščanja posekanega drevja iri na mestih, kjer so raz- padajoče organske snovi. Značilnosti §opastih struktur so predvsem: izredna vertikalna razgibanost, velika gostota smrek različnih starosti, razvoj smrek izbrank, izredna vital- nost vseh smrek v skupini, kar daje šopasti strukturi značaj samostojne celote. 5 KAKOVOST NARAVNEGA IN ZASAJENEGA MLADJA Pogoj za primerjavo kakovostnih znakov smrekovega mladja med raziskovalnimi ploskva- mi so enotne rastiščne in sestojne možnosti. Ker temu pogoju ni bilo mogoče povsem ustreči, ostajam pri primerjavah naravnega in zasajenega mladja znotraj ploskev, kakovost- ne razlike med ploskvami nato primerjam med seboj in izvajam zaključke. S pomočjo statistično-računskih primerjav (SNEDECOR, 1969) sem v raziskavo zajela tele znake: - višino smrek, - letne prirastke v višino, - poprečno starost za vsako skupino naravnega in zasajanega mladja, - stopnjo vitkosti, - premer vej zgornjega in spodnjega vejnega venca (zgornji vejni venec je iznad h/2, spodnji vejni venec pa izpod h/2), - poprečni obseg zgornjega in spodnjega vejnega venca. 5.1 Rast v višino a - Ce/o'ten po'tek vilinske rasti Pri proučevanju celotnega poteka rasti v višino ugotavljam, da so na šestih ploskvah (od osmih) nagibi transformiranih regresijskih krivulj značilno večji za naravno smrekovo mladje (***)1 , kar pomeni, da so regresijske krivulje naravnega mladja strmejše. Pač pa je lega transformiranih regresijskih krivulj na vseh osmih ploskvah značilno višja za zasa- jeno smrekovo mladje {***, slika 21), kar je razumljivo, saj sajene smreke rastejo prva štiri leta v ugodnih razmerah v drevesnici in v tem času dosežejo znatno večje višine, kot smreke iz naravne obnove, ki rastejo več let zadržano pod zastorom odraslega sestoja. Kasneje, ko je sestoj odstranjen, se naravno mladje okrepi in začne močneje priraščati v višino tako, da v zadnjih letih primerjalnega obdobja že izkazuje močnejšo višinsko rast kot zasajeno mladje. Velika variabilnost višin pri zasajenem mladju na eni od ploskev je verjetno posledica zakasnele sadnje z delno osušenimi sadikami. 1 Pri preskusih značilnosti veljajo sledeča merila: "statistično značilna razlika pri stopnji tveganja 5% ** statistično značilna razlika pri stopnji tveganja 1% *** statistično značilna razlika pri stopnji tveganja O, 1 % 35 Slika 21.Grafična primerjava regresijskih krivulj odvisnosti višinskih prirastkov od starosti za smreke iz naravne in umetne obnove h/cm Ploskev 4 140 120 100 Bo 60 40 20 2 4 6 8 10 12 14 starost/let h/cm Ploskev 5 140 u 120 100 80 60 40 20 2 4 ') 8 10 12 14 starost/let Ob podmeni, da naravno in zasajeno smrekovo mladje obdržita ritem višinske rasti tudi v bodoče, se bodo transformirane regresijske krivulje višin obeh načinov obnove sekale v točki, pri kateri dosežeta naravno in zasajeno mladje enako višino in starost ter enake poprečne višinske prirastke (tabela 5, sliki 22 in 23). Ta pogoj je izpolnjen v točki B, za katero velja 36 (.) ...., Tabela 5 v točki n je Stanje ob tekoči visinski izenačen po- Ploskev snemanju prirastek preč. višinski . ~tarost višina starost višina prirastek YN ~ YU let cm let cm cm cm 1 2 3 4 5 G 1/ 53 e N 14 100 19. 904 292.205 45. 228 14.680 53 e U 10 88 19. 904 292,205 27.108 14.680 2/ 54 C N 18 94 31.091 436. 759 41.674 14.048 54 C U 10 82 31,091 436. 759 20.167 14.048 3/ 39 b N 17 149 24. 727 606,933 91.475 24.545 39 b u 12 150 24. 727 606. 933 49.243 24. 545 4/ 39 e N 16 157 25.096 699. 597 92.476 27.877 39 e U 13 147 25.096 699,597 67. 317 27 .877 5/ 59 d N 19 152 26. 705 601. 567 88,951 22.527 59 d U 12 137 26. 705 601.567 44. 033 22. 527 6/ 35 a N 15 149 23,895 587 .100 73.642 24.570 35 a U 12 148 23.895 587 .100 52.594 24. 570 7/ 58 a N 14 137 26. 340 '1067. 058 131.459 40.511 58 a U 11 132 26. 340 1067.058 97.417 40.511 8/ 66 b N 18 125 42.630 1057. 823 86. 515 24.814 66 b U 12 121 42.630 1057. 823 42. 867 24.814 A ~ točka "srečanja" krivulj za tekoči višinski prirastek B točka "srečnnja" transformiranih regresijskih krivulj (višinske krivulje). V točki A f l' Poprečni višinski prirastek i,wnn(·cn tt:'ko- od točko A či višin. prira- do točke A do točke B stek starost višlnn Y' N= Y' U lcl cm cm cm cm 7 ~ 9 10 11 13.147 81,432 19.082 6. 194 31. 193 13.147 135.865 19.082 10.334 23,137 19.353 107. 012 16.404 5.530 28.091 19. 353 221.136 16. 404 11.427 18. 369 17. 253 158,698 34. 281 9.199 59,969 17.253 294. 804 34. 281 17.088 41.759 17. 652 9.17. 750 40. 921 12.336 64. 733 17.652 299,132 40. 921 16.946 53. 800 18. 769 149,470 31.446 7.964 56. 970 18. 769 301. 945 31. 446 16.088 37. 756 16.131 180. 812 33. 596 11.209 52.328 16. 131 253.176 33.596 15.695 43.008 18. 438 335,406 59. 029 18. 191 92.598 18,438 452. 611 59. 029 24.547 77,764 28. 598 262. 985 32.062 9.196 56.646 28.598 530. 766 32,002 18.560 37.562 Krivulji tekočih višinskih prirastkov za naravno (Y~) in zasajeno (Yµ) mladje se sekata v točki A. V tej točki imata naravno in zasajeno mladJe enako starost tn enake tekoče višin- ske prirastke Krivulji tekočih višinskih prirastkov za naravno in umetno smrekovo mladje se sekata veliko preje kot krivulji poprečnih višinskih prirastkov. Pri slednjih mora namreč smreko- vo mladje naravne obnove nadomestiti skromno višinsko rast daljšega pomladitvenega raz- dobja. V razponu od izhodišča do točke A izkazuje sajena smreka hitrejšo rast. V točki A se tekoči višinski prirastek pri mladjih obeh načinov obnove izenači. Od tu dalje je tekoči višinski prirastek večji za mladje naravne obnove. Zanimivo je, da se višinske krivulje naravnega smrekovega mladja na raznih raziskovalnih ploskvah prekrivajo, kar pomeni, da ima naravno smrekovo mladje v širšem prostoru enak ritem višinske rasti, kar za zasajeno mladje ne veljal Verjetno bi krivulja višje stopnje, več meritev in prava (ne poprečna) starost smrek narav- ne obnove še bolj olajšali primerjave in bolje pojasnili razlike v poteku višinskih krivulj. Slika 22.Grafični prikaz podaljšanih višinskih krivulj za smrekovo mladje naravne in umetne obnove s točko srečanja B in krivulj tekočih višinskih prirastkov s toč ko srečanja A h/cm h'/cm Ploskev 3 A točka izenačenja tek. viš. prir. 600 60 B • točka izenačenja povpr. viš. prir. 500 50 400 40 300 30 200 20 100 10 4 8 12 16 38 e) 1' I I v / / •J / YN / I I I /. I / 20 24 starost let Slika 23.Grafični prikaz podaljšanih višinskih krivulj za smrekovo mladje naravne in umetne obnove s točko srečanja 8 in krivulj tekočih višinskih prirastkov s točko srečanja A h/cm h'/cm 600 60 500 O 100 Ploskev 5 A= točka izenačenja tek, viš.prir. B= točka izenačenja povpr. viš. prir. 8 12 16 I I I; Bj ji / I / / / I Yy / / YN I I / I / / .18 staros (let) Primerno bi bilo tudi, da bi višinsko priraščanje smrekovega naravnega in zasajenega mlad- ja spremljali še daljše obdobje naprej. b - Rast v vilino zadnjih pet let Pri primerjavi celotne višinske rasti med naravnim in zasajenim mladjem moti zadržana rast naravnega mladja v času, ko je bilo mladje še pod krošnjami odraslega sestoja. Da bi se temu izognila, sem primerjala višinsko rast aktivnejše dobe zadnjih pet let. Tako sem iz primerjav izločila vpliv presaditvenega šoka na višinsko rast sajenih smrek oziroma sprosti- tvenega šoka (odstranitev sestoja) na napredovanje smrek iz naravnega mladja. Iz podatkov za višinsko rast zadnjih pet let ugotavljam s pomočjo linearne regresije, da je nagib premic na treh ploskvah značilno višji za naravno smrekovo mladje, na nadaljnjih štirih ploskvah pa leže premice naravnega mladja značilno višje. Očitno je, da naravno mladje prevzema prednost pri višinskem priraščanju. Iz težnje višinske rasti, ki jih kažejo prirastne premice in višinske krivulje sklepam, da bo obdobju navidezno izravnane višin- ske rasti sledilo obdobje značilno močnejše višinske rasti naravnega smrekovega mladja. 39 5.2 Oblikovanje mladih smrek Čeprav je pri mladih smrekah najbolj očiten razvoj krošnje, se sočasno razvijajo tudi ostali deli drevesc. Predstavljam oblikovanje debla ter posebnosti vejnih vencev in vej. a - Oblikovanje debla Pri proučevanju vitkosti ugotavljam, da smreke iz naravnega mladja z večjo poprečno višino postajajo vitkejše. Pri sajenih smrekah te pravilnosti v zatečeni razvojni fazi nisem zasledila, kar je verjetno posledica neenotnega razvoja debelc zaradi paše, vetra in snega. Tabela 6 Naravno smrekovo mladje Zasajeno smrekovo mladje poprečna viši- poprečna poprečna viši• poprečna na/ cm vit kost na/ cm vitkost 94 0,0197 82 0,0195 100 0,0192 88 0,0206 125 0,0182 121 0,0184 137 0,0160 132 0,0146 149 0,0155 137 0,0147 149 0,0144 147 0,0159 152 0,0145 148 0,0137 157 0,0155 150 0,0164 Linearna odvisnost med premerom debla na polovici višine in višino smrek je najtesnejša na ploskvah, na katerih so poprečne višine smrek najnižje. Močnejša je linearna odvisnost med premeri debelc pri dnu in višino smrek Zanimiva je tudi ugotovitev, da oblikujejo smreke naravnega mladja pri polovični višini in pri koreninskem vratu značilno debelejša debelca, kot sajene smreke. b - Značilnosti vejnih vencev in vej Linearne zveze med poprečnim obsegom zgornjega odnosno spodnjega vejnega venca in višino si lahko razlagamo kot določen parameter vitalnosti. Čim večji je obseg vejnega venca, tem močnejši je verjetno asimilacijski aparat. Močnejši vejni venec pa je lahko tudi posledica posebnega položaja smreke (smreka v šopasti strukturi ali na samem). Primerjave regresijskih premic za naravno in zasajeno mladje niso pokazale nobenih poseb- nosti, pač pa ugotavljam, da imajo smreke iz naravnega mladja močnejši zgornji in spodnji vejni venec (razlike na vseh ploskvah niso statistično značilne). Ne vemo pa, ali so zaradi močnejših vejnih vencev v osrednjem delu krošnje pri naravnem smrekovem mladju tudi veje močnejše, ali imajo močnejši vejni venci kakšno drugačno vlogo. Variabilnost debeline vej je pri sajenih smrekah večja, kot pri smrekah iz naravnega mlad- ja, kar je verjetno posledica poškodb, ki nastanejo predvsem zaradi paše. Smreke iz zasaje- nega mladja razvijejo v osrednjem delu krošnje močnejše veje. Veje so lahko debelejše zato, ker so daljše in težje, saj vemo, da razvijejo posajene smreke globoko krošnjo, ki se v tem razvojnem obdobju še krepi. Verjetno so veje pri sajenih smrekah močnejše tudi v spodnjem delu krošnje. 40 5.3. Vitalnost in drugi kakovostni znaki Pri primerjavi vitalnosti smrek iz naravnega in zasajenega mladja sem ocenjevala barvo krošenj in zdravstveno stanje smrek, od drugih znakov pa kakovost debelc in delež dvoj- nih vrhov. - barva krošenj V smrekovem mladju naravne obnove sem ugotovila na vseh ploskvah višji delež inten- zivno zelenih ali zelenih krošenj (slika 24). Smreke iz zasajenega mladja imajo bolj bledi- kave krošnje lahko zato, ker je v tleh manj dušika (BAULE in FRICKER, 1967). Več kot 90% dušika v tleh je vezanega organsko, sajene smreke pa rastejo največkrat v tleh z manj organskimi snovmi in manjšo biološko aktivnostjo; zato lahko sklepamo, da je pomanjka- nje dušika v tleh eden od vzrokov manjše vitalnosti sajenih smrek. Pri analizi tal smo ugotovili: v hori- doš,ka skupaj organskih org. C zontu % snovi% % na mestu z na- ravnim mladjem Oh 0,96 42,5 24,6 v zaravnici brez naravnega mladja Oh/Ah 0,63 16,3 9,5 Ker je intenziteta barve krošenj tudi merilo vitalnosti, lahko trdimo, da so smreke narav- nega mladja vitalnejše. Slika 24 Barva krosnje /(ronen/arbe u N u N u N u N u 2 3 .4 ••• ... ... 5 ... N u N 6 . .. - intenzivno zeleno ~ zeleno r=:J bledo zeleno u N 30 7 PI H• Od6 41 zdravstveno stanje Ocene: 4 - zdrave smreke 5 - manjše rane na deblu in krošnji 6 - močnejše rane na deblu, obžrta krošnja, škodljivci itd. Zdravstveno stanje smrek iz naravnega in zasajenega mladja je po cenitvah takole: Tabela 7 Naravno mladje Zasajeno mladje Ploskev 4 5 6 4 5 6 1 30 - - 29 1 - 2 30 - - 8 21 1 3 28 2 - 28 2 - 4 16 14 - 18 12 5 22 8 - 17 13 6 15 15 - 26 4 - 7 17 11 2 21 9 - 8 30 - - 26 4 - Tabela ne prikazuje povsem stvarnega stanja, ker v analizo niso zajete smreke z vidnimi močnejšimi deformacijami, ranami in enostransko oblikovanimi krošnjami. Ker je takih smrek več pri zasajenem mladju, bi bili realni podatki za zasajeno mladje še neugodnejši. Za stvarnejšo primerjavo zdravstvenega stanja bi morali oceniti še večjo število smrek brez omejitvenih kriterijev. Naravno mladje je torej bolj zdravo. - kakovosti debelc Ocene: 4 - pretežno ravna debelca 5 - manjše deformacije debelc 6 - večje deformacije debelc Merila izbire smrek so bila enaka, kot pri presoji zdravstvenega stanja. Delež ravnih debelc (ocena 4) v naravnem in zasajenem mladju je takale (v%): Ploskev Naravno mladje Zasajeno mladje 2 3 4 5 6 7 8 ·67 17 63 70 60 67 60 30 23 20 10 63 30 63 40 O V zasajenem mladju na ploskvi 8 ni niti ene smreke s'kakovostnim ravnim deblom. Snež- na odeja, ki je na tej ploskvi izredno debela in dolgotrajna, močneje poškoduje posajene smreke, dodatno pa jih poškoduje še živina. 42 - dvojni vrhovi V naravno nastalem smrekovem mladju sem ugotovila manj dvojnih vrhov, ki pogosto spremljajo smreko že od spodnjega dela debelc. Zato sem jih ugotovila šele, ko sem na- tančno ocenjevala izbrana drevesca. Težko je presoditi, ali so dvojni vrhovi smrekovega mladja genetsko pogojeni ali so posledica ekstremnih rastiščnih vplivov v zgodnji mla- dosti (mraz, sneg). Ker se tudi v drevesnici pri vzgoji sadik smreke pokljuške provenience pojavijo šopaste smrekice in take z dvojnimi vrhovi, sklepam, da je ta pojav deden. Mnoge smreke pozneje to „napako" prerastejo, nekatere pa obdržijo „globoki" dvojni vrh v vsem svojem razvoju. Sajene smreke imajo dvojne vrhove pretežno v zgornji tretjini dreves. Dvojni vrhovi pri zasajenih smrekah so posledica „kravjega gobca", poškodb po snegu in bolezni. V smrekovih goščah švicarskega sredogorja ugotavlja GRILC ( 1972) 15-20% smrek z dvojnimi vrhovi. Najpogostejše napake, ki zmanjšujejo kakovost smrek pri zasajenem mladju, so: zahojene, zalomljene, odrgnjene in obžrte, delno ali popolnoma izpuljene smreke ipd. Poškodbe velikokrat niso vidne; npr. poškodbe na koreninah ali koreninskem vratu. To so pretežno fizične okvare, ki izzovejo bolezen. Povzročajo jih predvsem živina, delno pa tudi spravilo lesa v vegetacijski dobi. Take rane se zaraščajo počasi, posledice pa so dolgo- trajne ali trajne in vplivajo na uspešnost gospodarjenja. Na smrekah naravnega mladja so fizične poškodbe izjema. 5.4 Biosubstanca mladih smrek Zanimala me je predvsem razporeditev biosubstance v mladih smrekah iz naravnega in zasajenega mladja in delež vlage v posameznih delih mladih smrek, kajti oskrba z vodo je za razvoj drevesa odločilnega pomena. Tabela 8: Razporeditev biosubstance v mladih smrekah iz naravnega in zasajenega mladja Tabelle 8: Die Verteilung der Biosubstanz in den jungen Fichten aus der nati.irlichen und und kunstlicher Verji.ingung --- l/59d ll/66b lll/53e 1V/58a V/39e ______ j ____ [ _ _1 ___ , ___ L ___ I__ Naravno mladje Zasaieno mladje korenine deblo krošnja krošnja deblo korenine 16 17 19 19 19 32 32 27 33 29 52 51 54 48 52 59 56 53 52 56 25 29 29 30 27 16 15 18 18 17 Smreke iz naravnega mladja oblikujejo težja debelca in lažjo krošnjo od zasajenih smrek. 43 Ugotovitev je zanimiva, kajti taka razporeditev biosubstance pri smrekah naravne obnove nedvomno povečuje odpornost smrek proti sili vetra in teži snega. Sajene smreke razvijejo na lažjih debelcih težjo krošnjo, kar pomeni, da nosijo večjo težo snega. Ker je krošnja široka in globoka, leži težišče pri sajenih smrekah niže. Razmerje biosubstance med koreninjem in krošnjo kaže, da korenine sajenih smrek nosijo precej težjo krošnjo od koreninja smrek iz naravne obnove: Na ploskvah 2 3 4 5 so krošnje smrek iz naravnega mladja 3,2 3,0 2,9 2,4 2,6-krat iz zasajenega mladja 3,7 3,5 3,0 2,9 3,4-krat težje od koreninja. Težo zračno suhih korenin, debel, vej in iglic smrek sem ugotavljala po 4-mesečnem suše- nju in ugotovila, da je suha snov razporejena v smrekah v naslednjem procentnem raz- merju: Pri smrekah iz: 1 Korenine 1 Deblo l Veje Iglice Skupaj naravnega mladja 1 19,3 1 32,7 l 20,3 27,7 100% zasajenega mladja 18,2 30,5 22,3 29,0 100% Razporeditev suhe snovi v delih mladih smrek se ujema z ostalimi izsledki. Pri smrekah iz naravnega mladja je več suhe snovi v deblu, manj v vejah in iglicah, pri zasajenih smrekah je obratno. Pri nadaljnji ·rasti smrek se delež iglic povečuje, dokler na razvojni stopnji letvenjaka ne doseže neke „optimalne" vrednosti. Od tedaj naprej se delež iglic v primerjavi z razvojem debla znižuje (MITSCHERLICH, 1975). Koreninski pletež konča svojo rast kasneje. Ko je izoblikovan, je ustvarjanje in odmiranje korenin v ravnotežju. Razvoj posameznih delov dreves je med seboj povezan. Še posebno zanimivo je postalo proučevanje razmerja med deležem korenin in drugih delov dreves, kajti korenine so po- goj za nastajanje lesne snovi. Od razvoja korenin in globine zakoreninjenosti je odvisen razvoj drevesa ali debla (LEMKE, 1956; HESSELINK 1926; WIEDEMANN, 1924; WA- GENKNECHT, 1961). Med koreninjem in drugimi deli drevesa ugotavljamo pozitivno soodvisnost, prav tako med deblom in iglicami. Pri vseh parih je odvisnost močnejša za smreke iz naravne ob- nove. Korenine smrek iz naravnega mladja se močneje razvijajo ob priraščanju drugih delov smrek. To se ujema tudi z izsledki drugih raziskovalcev (MELZER, 1962 in drugi), ki ugotavljajo, da je razvoj koreninskega sistema intenzivnejši na tleh, ki so bogatejša s hra- nilnimi snovmi, kot na revnih rastiščih. Proučevane smreke iz naravnega mladja na Poklju- ki rastejo v ugodnejših mikrorastiščnih razmerah. 44 Ugotavljam torej, da se pri smrekah iz naravnega mladja kaže težnja po močnejšem pri- raščanju debla in korenin: pri sajenih smrekah pa po oblikovanju močnejše krošnje. Iz vidika stojnosti lahko oba „tipa" smrek predstavimo takole: - smreka iz naravnega mladja razvije zaradi posebnega položaja v šopasti strukturi ozko in globoko krošnjo s tanjšimi vejami. Močnejša debelca in intenzivnejši razvoj korenin pomaknejo pri smrekah iz naravne obnove težišče v spodnji del drevesa. Spremljajoče smreke s krošnjami in koreninjem povečujejo stojnost smrek v šopu. - sajene smreke razvijejo težje, globlje, piramidalno razvite krošnje s šibkejšim debelcem in debelejšimi vejami. Zato je težišče drevesa tudi pri posajenih smrekah pomaknjeno v spodnji del debla, kar tudi povečuje stojnost sajenih smrek. Količina vlage v raznih delih dreves je različna, med letom se spreminja. Več vode je v krošnjah in koreninju, manj pa v deblu (EIDMANN, 1967; UGRENOVIČ, 1950 in drugi). Pri mladih smrekah iz naravne in umetne obnove sem ugotovila takle razpored vlage v po- sameznih delih smrek: Tabela 9: Vsebnost vode v raznih delih mladih smrek Tabelle 9: Das Wassergehalt in verschiedenen Teilen von jungen Fichten %vi""• Naravno mladje Zasajeno mladje Ploskev deblo korenine krošnja deblo korenine krošnja 1 45,6 50,4 55,4 41,7 44,7 51,6 II 40,1 44,0 51,2 38,6 43,5 51,7 III 43,6 45,0 53,0 42,3 44.4 51,5 IV 46,7 49,5 53,9 42,8 44,9 54,0 v 44,4 47,3 53,0 41,0 43,0 50,6 (podana so poprečja skupin) Tudi pri mladih smrekah je višji odstotek vlage v koreninju in v krošnji, čeprav morda ta dva maksimuma vlage na razvojni stopnji mladja nista tako izrazita, ker se mlade smreke šele oblikujejo. Količina vlage v debelcih, krošnji in koreninah na vseh ploskvah je značilno višja za smre- ke iz naravnega mladja, kar lahko pomeni, da je preskrba z vodo pri proučevanih smrekah iz naravnega mladja ugodnejša. Pri proučevanju biosubstance mladih smrek ugotavljam, da smreke iz naravnega mladja: - ustvarjajo težj;i debla in lažjo krošnjo od zasajenih smrek, - da se pri nadaljnjem razvoju korenine razvijajo intenzivneje, kot korenine zasajenih smrek, in da je - delež vode v koreninah, deblu in krošnji višji pri naravnem smrekovem mladju. 5.5 Zgradba koreninja mladih smrek Koreninje smrek se razvija v popolnoma drugačnih razmerah kot deblo in krošnja. Obli- kovanje koreninskega sistema je odvisno predvsem od funkcij, ki jih korenine opravljajo, 45 in od talnih razmer, v katerih se korenine razvijajo. Razvoj korenin je predvsem funkcija rastišča, šele nato drevesne vrste. Tako npr. vse drevesne vrste in tudi smreka razvijejo v rahlih, s hranilnimi snovmi bogatih tleh globlje korenine. Korenine spadajo med slabše raziskana področja v biologiji gozdnega drevja. Z dojema- njem gozda kot ekosistemske tvorbe je pozornost raziskovalcev vse bolj usmerjena k rizosferi gozda. Mnenja raziskovalcev o razvoju koreninskih pletežev pri smreki niso enotna, zato bodo navedene raziskave morda pripomogle k jasnejši predstavi o stanju in razvoju korenin mladih smrek iz naravnega in zasajenega mladja v gorskem gozdu. Pro- učevanje koreninja gozdnega drevja je povezano z izredno zamudnim in potrpežljivim delom. Pri študiju korenin sem si največ pomagala s knjigo KOESTLERJA (1968). Koreninski pleteži smrek iz naravnega in zasajenega mladja se bistveno razlikujejo (slike 25, 26, 27, 28): 1. Pri mladih smrekah iz naravne obnove se vertikalna korenina le malokdaj razvije (od 18 izkopanih smrek sem jo našla le pri eni sami smreki). Zasajene smreke razvijejo (razen izjeme) glavno korenino, ki v razvoju zakrni ali pa se razvije v stransko korenino. Znano je, da razvije smreka v mladosti vertikalno korenino, ki hitro prodre v tla in ščiti drevo pred izsušitvijo. Toda pri smrekah iz naravnega mladja na Pokljuki le redko najde- mo ostanek glavne korenine. Verjetno je tako zaradi tega, ker večina smrekovega seme- nja kali v humusu - na razpadajočih panjih ali organskih ostankih, v opadu ipd. Tu drevesca razvijejo takoj plitek, ekstenziven koreninski sistem, ki se razrašča med humu- som in mineralnimi tlemi. Večina sajenih smrek pa ima glavno korenino, saj smo jih z njo že sadili. 2. Pri večini smrek iz naravnega mladja rastejo stranske korenine od koreninskega vratu poševno - plagiogeotropno v tla, napredujejo na prehodu med mineralnimi tlemi in surovim humusom, se obrnejo proti površini tal in rastejo dalje tik pod talno površino. Pri večini sajenih smrek sem ugotovila „dvoetažni" koreninski sistem. Zgornja „etaža" korenin raste od koreninskega vratu navadno pod pravim kotom tik ob talni površini ali pa rahlo poševno v tla. Korenine spodnje „etaže" se razvijejo ob dnu zakrnele vertikalne korenine, vendar se kmalu usmerijo proti površini tal. Dvoetažni koreninski sistem pri sajenih smrekah je lahko posledica saditve. Pri globlji sadnji lahko razvijejo smreke adventivni venec korenin ob koreninskem vratu. Znano je, da smreka lahko razvije adventivne korenine, saj je ta lastnost povezana z njeno prese- netljivo sposobnostjo, da se prilagaja različnim rastiščnim razmeram (WIEDEMANN, 1928; NAEGELI, 1931; cit. v KOESTLER, 1968). PODHORSKY (1931) je že pred pol stoletja ugotovil, da je smreka ob hudourniški pregradbi, zasuta z gruščem, razvila nov venec adventivnih korenin. 3. Večjih koreninskih deformacij pri smrekah naravnega mladja nisem ugotovila, razen zaraslih korenin pri isti smreki, med sosednjimi smrekami in kolen, ki so nastali pri preraščanju mehanskih preprek. Koreninski pleteži sajenih smrek pa dajo vtis izredne neurejenosti. Koreninski odcepi 46 .(>, ...... Slika 25. Koreninje smreke iz naravnega mladja Das Wurzelsystem der Fichte aus der Naturverjiingung it Slika 26. Koreninje smreke iz zasajenega mladja. „Dvoetažni" koreninski sistem Das „Zweietagenwurzelsystem" der gepflanzten Fic~te Sliki 27 in 28. Enostransko razvito koreninje sajenih smrek z deformacijami Einseitig entwickelte Wurzeln der gepflanzten Fichten mit Deformationen 49 se med seboj prepletajo, ustvarjajo vozlaste sprimke, razne odebeline ipd. Ob korenin- skem dnu se pogosto razvijejo „sedeče" korenine, ali pa je koreninje „zatlačeno". Tudi zarasle korenine dveh ali več sosednih smrek niso nikaka redkost. Številne deformacije korenin pri posajenih smrekah so predvsem posledica saditve, pa tudi mehaničnih poškodb, ki jih povzroči živina, delno pa tudi spravilo. Zarasle korenine med sosednjimi smrekami ne pospešujejo rasti, temveč stopnjujejo nevarnost okužbe, ki jo izziva rdeča gniloba (MITSCHE RLICH, 1970: HOLMSGAARD, 1963, in drugi). 4. Stranske korenine so pri večini smrek iz naravnega mladja razvite dokaj simetrično okrog koreninske osi. Pretežni del korenin je razvit v območju šopaste strukture, posa- mezni koreninski odcepi pa rastejo izven šopa. Pri večini sajenih smrek so stranske korenine razvite okrog koreninske osi nesimetrič­ no, često v eno samo smer, zato pa rastejo daleč proč od drevesa, Da imajo smreke iz naravnega mladja dokaj simetrično koreninje in so tu koreninske deformacije redke, utemeljujem s tem, da rastejo te smreke na ugodnejših rastiščih. Drevje v pragozdu na primer oblikuje v svojem ekološkem optimumu povsem simetrično koreni- nje, podobno kot rastline v vodni raztopini z najustreznejšo količino hranilnih snovi. Rastlinski organi v ekološkem optimumu ne razvijejo nikakih deformacij (BARNER, 1965). Iz istih razlogov je koreninsko območje smrek naravne obnove ožje; sajene, manj vitalne smreke, ki rastejo na slabših, revnejših tleh, pa razvijejo izredno dolge in tanke koreninske odcepe. Tak razvoj koreninja pojasnjujejo tudi drugi raziskovalci (BOSS- HARD, 1974; NABE, SCHWARZ, KLEIN, AAL TON EN, KERN, FIEDLER idr. - cit. v KOSTLER, 1968). 5. Pri izkopu celotne šopaste strukture mladih smrek sem ugotovila, da imajo predrasle smreke najmočnejši koreninski pletež, smreke spremljevalke močno, zaostajajoče smreke pa nebogljeno koreninje. Velikost in oblika koreninja smrek iz šopastih struktur je nedvomno povezana z zdru• žbenim položajem smrek v tej skupnosti. Ne vemo pa, ali vpliva položaj smreke v šopu na razvoj korenin, ali obrnjeno, koreninje na združbeni položaj smrek. Verjetno je povezava obojestrartska. 6. Mlade smreke na pobočju razvijejo več korenin na spodnji strani drevesa. SKLEP: Zgradba koreninja smrek iz naravnega in zasajenega mladja je različna; skupna pa je zna- čilnost izrednega prilagajanja korenin različnim talnim razmeram in posebnostim, npr.: rast koreninskih poganjkov m.ed mehanskimi preprekami, pod kamenjem, skozi kanale od- mrlih korenin, menjavanje smeri in globine pri rasti korenin ipd. Na razvoj korenin naj- močneje vplivajo lastnosti tal, zlasti zračnost. V slabo zračnih tleh rastejo koreninski odcepi celo negativno geotropno (cit. v SCHMIDT-VOGT, 1977, HORVAT-MAROLT, 1967). Zbitost tal in mehanske prepreke so za razvoj korenin često drugotnega pomena. 50 6 RAZPRAVA IN NAPOTKI ZA PRAKSO Poznavanje nastanka, razvoja, oblikovanja, zgradbe, vitalnosti in mikroekoloških poseb- nosti v naravnem smrekovem mladju, pomen šopastih struktur za stojnost in nastanek visokovredne smrekovine, je za gozdarsko prakso še kako pomembno. Marsikatera spozna- nja je treba popraviti, ter jih pri izdelavi napotkov upoštevati. Tudi pogozdovanje s smreko je nepogrešljiv del trajne gozdne proizvodnje v subalpskem smrekovem gozdu na Pokljuki. Treba ga je upoštevati, še posebej se je treba poučiti o njegovih prednostih in pomanjkljivostih. V študiji so poudarjena nekatera spoznanja, ki bodo pomagala pri odločitvah kdaj, kje, kako in zakaj je potrebno saditi. Med drugim je prav gotovo pomembno spoznanje, da sajena smreka po dosedanjih načinih saditve ne bo dajala vrednejšega lesa. Pomembne pa so tudi nekatere ugotovitve, ki vplivajo na racio- nalizacijo negovalnih del v smrekovem naravnem mladju na Pokljuki. Čas obnove in pomladitveno obdobje V smrekovem subalpskem gozdu se prične naravna obnova gozda takrat, ko zaradi red- čenja ali drugih razlogov pride v dno sestoja dovolj svetlobe, toplote in vlage, kar pospeši biološke, biokemijske in kemične procese v tleh. Najprimernejši čas za naravno obnovo nastopi, ko se pri razvoju sestoja križata krivulji za tekoči vrednostni in poprečni dobni vrednostni prirastek: torej, ko nastopi kulminacija povprečnega dobnega vrednostnega prirastka {LEIBUNDGUT; 1960). Ta kulminacija nastopi v subalpskem smrekovem gozdu pozno, je precej razvlečena, brez ostrih vzponov in padcev (MLINŠEK, 1966), za to nam je na voljo daljši časovni razpon za nastanek in razvoj naravne obnove v zaščiti sestoja, z istočasno izrabo vrednostne proizvodnje odraslega gozda. KALHS (1973) po- jasnjuje, da se v smrekovem subalpskem gozdu tekoči in dobni' v§ednostni prirastek od optimalne razvojne stopnje dalje zelo malo spreminjata, cena m kakovostne smreko- vine pa vztrajno raste z večanjem premera, razen če se v lesu ne pojavijo napake, ki zmanjšujejo kakovost lesa. V obdobju razvlečene kulminacije poprečnega dobnega vrednostnega prirastka lahko torej - izrabimo podaljšano optimalno proizvodno obdobje, - izrabimo podaljšano pomladitveno obdobje, ki je tudi pogoj za nastanek visokovredne smrekovine, - zagotovimo trajnost gozdne proizvodnje, in - zmanjšamo riziko gospodarjenja in gospodarimo varčneje. Napotek za prakso: Pri načrtovanju kdaj, kako in s kakšnim tempom naj poteka naravna obnova smreke v smrekovem subalpskem gozdu, je potrebno upoštevati stanje sestojev, sestojne in rastiščne posebnosti, raztegnjeno pomladitveno obdobje, stojnost sestojev in semenska leta. Pri tem ima posebno vrednost spoznanje, da je počasna rast smreke v mla• dosti pogoj za nastanek visokovredne smrekovine. Za gojitelja je to izredno zahtevna naloga. Pomen razpadajot!ega lesa za naravno obnovo Za nastanek in razvoj naravnega mladja v subalpskem smrekovem gozdu je izredno po- 51 memben razpadajoči les, saj sem na vseh naravno pomlajenih površinah ugotovila, da se · najbolj vitalno in najbolj številčno smrekovo mladje pojavlja tam, kjer so v neposredni okolici izruvani panji, panji posekanih smrek z obiljem korenin v tleh, razpadajoča po- zabljena debla, lesni ostanki in podobno. O enakih zapažanjih poročajo tudi drugi raz- iskovalci subalpskih smrekovih gozdov (VORREITH, 1960; HILLGARTER, 1971; KUOCH, 1973, in drugi). EICHRODT (1969) zagotavlja, da so površinice, na katerih je razpadajoča organska snov, mikrorastišča s posebnimi kemičnimi, fizikalnimi in biološ- kimi lastnostmi. Še posebno pomembna se mi zdi ugotovitev, da je procent kalivosti smreke na prhnečem lesu enak tistemu na gozdnih tleh ali kompostu. Pri višjih tempe· raturah in večji zračni vlagi je kalivost na prhnečem lesu še višja, vendar večji del vznika propade. Kot ugotavlja EICH RODT smrekove mladice bolje napredujejo na razpadajoči beljavi zaradi simbiotičnega delovanja mikorize, kot na črnjavi. Enoletne iglice smrek, ki rastejo na razpadajočih organskih snoveh, vsebujejo enake količine kemičnih elementov (N, P, K, Ca, Mg) kot iglice enako starih smrek, ki rastejo na gozdnih tleh. Razpadajoči les resda ni idealen hranilen substrat, zato pa ima več ugodnih fizikalnih lastnosti: posebno dobra je preskrba z vodo, ki ne zastaja; izhlapevanje je zadržano; na prhnečem lesu skorajda ni konkurenčne vegetacije, snežna odeja iz močnejših kosov hitreje izgine. Z obravnavano vsebino je povezana tudi ugotovitev HILLGARTERJA (1971), ki je v gozdnem rezervatu Brigels (Švica) ugotovil na prhnečem lesu v razvojni fazi pomlaje- vanja 200.000 smrečic, na gozdnih tleh pa le 60.000 mladih smrek na ha. Napotek za prakso: Organske snovi, kot so panji in koreninje izruvanih in posekanih smrek so nepogrešljiva „surovina" pri uspešni naravni obnovi v subalpskem smrekovem gozdu. Zato bi imelo pridobivanje lesa skupaj s panji za nadalnji razvoj gozda na Pokljuki uničujoče posledice. Nega smrekovega mladja Izredno pomembna je nega naravnega smrekovega mladja. Nastajajoče smrekovo mladje v sestoju negujemo in oblikujemo z zastorom odraslega drevja. S primernim odmerkom svetlobe v sestoju vplivamo na večji ali manjši delež mladja, na oblikovanje in smer raz- voja. S končnim posekom odraslega sestoja je mladje izpostavljeno popolnoma spremenje- nim rastiščnim razmeram. Spremenijo se svetlobne in toplotne razmere, mladje je moč­ neje izpostavljeno vetrovom, ranemu in poznemu mrazu, neposrednim padavinam itd. V tej razvojni fazi nastajajočega gozda močneje napredujejo tiste smrekice, ki se bolje prila- gajajo nenadnim spremembam in so odpornejše do ekstremnejših razmer okolja (dedna komponenta). Vodilni položaj zavzamejo smreke, ki so se v nastajajočem mladju bolj utrdile, ali pa rastejo po poseku v boljših rastiščnih razmerah. Pomembna je genetska predispozicija. Smreke sočasno z višinsko rastjo izgrajujejo tudi koreninski splet. Dokler se v smrekovem mladju ne pojavi močnejše razslojevanje, nima gozdar v njem kaj veliko negovati. Gozd sam je ustvaril, oblikoval in razvijal smrekovo mladje tako, da so napredovale najbolj vitalne, zaostale pa šibke in manj sposobne smreke. Ko zaradi močnejšega razslojevanja izstopijo vodilne smreke, je primeren čas za gojitveno ukrepanje. Vodilnim smrekam sicer ne moremo bistveno pomagati, izvajamo predvsem negativno izbiro. Odstranimo predrasle smreke z nezaželjenimi lastnostmi, zaradi česar 52 izzovemo ponovno razslojevanje in najvitalnejše smreke v srednjem sloju nadomestijo od- . stranjene osebke. V tem razvojnem obdobju je posebno pomembno, da poskrbimo za zadostno število kakovostnih, močnih, vodilnih smrek, ter čimbolj enakomeren razpored takih smrek po površini. Za uspešen nadaljnji razvoj subalpskega smrekovega gozda zadošča v razvojni fazi gošče 16 do 20 dobro oblikovanih smrek na 1 ar površine (KALHS, 1973). Pri analizi šopastih struktur na pokljuški planoti smo na površini 1 ara našteli od 25 do 30 kakovostnih vodil- nih smrek (tj. 2500 do 3000 smrek na 1 ha). Če zaradi neustrezne medsebojne razdalje med temi smrekami, ali iz drugih razlogov odstranimo še nekaj smrek, bo preostalo število vodilnih, kakovostnih smrek še vedno zadoščalo. Napotek za prakso: Pomembno je, da pri negi odnosno gojitveni intervenciji v smrekovem mladju obravnavamo vsako skupino, vsako šopasto strukturo smrekovega mladja kot sa- mostojno negovalno celico, pri čemer je treba upoštevati celovit razvoj smrekovega mladja na večji površini v času in prostoru. Z nego smrekovega mladja je treba začeti takrat, ko se v smrekovem mladju prične močnejše razslojevanje ali združbeno razlikovanje. Pozor- nost posvetimo predvsem kakovostnim vodilnim smrekam, ki so nosilke vrednostnih prirastkov in stojnosti v smrekovem subalpskem gozdu. Pozorno je načrtovati začetek, pogostnost in jakost negovalnih posegov. Smotrno je negovati pogosteje in ne preveč močno, da ohranimo stabilnost sestojev in zavarujemo pridobivanje kakovostne smreko- vine. Ker imamo opraviti samo z eno drevesno vrsto, nega ni preprosta. Izredno pestra zgradba smrekovega mladja v subalpskem prostoru in močno spreminjanje lokalnih raz- mer izključujejo vsakršne šablone pri tem delu. Prav gotovo pa bomo najbolj uspešni, če bomo poznali in ukrepali skladno z naravnim razvojem gozda. Ohranitev šopastih struktur Izredno pomemben smoter nege smrekovega mladja v subalpskem smrekovem gozdu je oblikovanje, krepitev in ohranjanje pestrih, razgibanih šopastih struktur, ki uspešno klju- bujejo ekstremnim klimatskim razmeram ter so močno odporne proti krizam raznih vrst (npr. snegolomi, vetrolomi}. Na Pokljuki se že na razvojni stopnji mladja razvijejo šopaste strukture. V gorskih legah Švice se 2/3 smrekovega mladja pojavlja v obliki aglomeracij (GRILC); v celinskem delu švicarskih Alp v nadmorski višini 1950-2240 m, se pravi v pasu boja za obstanek (Kampfzone), iznad subalpskega smrekovega gozda, pa se od 98% smrekovega mladja pojavlja v kolektivni obliki (KUOCH in AMIET, 1970). Vsaka drevesna vrsta se pomlajuje in širi v različnem okolju različno. Pri strategiji širjenja drevesnih vrst ubira narava različne poti. V subalpskem smrekovem gozdu se je uveljavila strategija osvajanja površin, ali ohranjanja kontinuitete v razvoju gozda · s šopastimi struk- turami. Nedvomno je ta oblika širjenja smreke v teh razmerah najbolj primerna, kajti samo v stabilnem gozdu je mogoče pridobivati kakovosten smrekov les brez večjega tveganja, da se bo gozd ob prvem močnejšem sunku podrl, z njim pa naši kratkoročni in dolgoročni cilji. Samo odporen, zdrav gozd lahko upraviči naše gozdnogojitvene posege in denar, porabljen v ta namen. 53 Leta 1975 je vetrolom na Pokljuki povzročil največ škode predvsem v sestojih, v katerih je bila porušena šopasta struktura. V teh sestojih so ugotovili tudi več rdeče gnilobe. V oddelku 64, ki ga je vihar izredno močno prizadel, je bila šopasta struktura porušena, na 80% podrtih smrek pa je bila ugotovljena rdeča gniloba v koreninju ali v spodnjem delu debel. Narava v subalpskem smrekovem gozdu ustvarja heterogeno zgrajeno smrekovo mladje, ki je odlična zasnova za heterogeno in stabilno zgradbo odraslega sestoja. Zato so vsi ukrepi, ki rušijo pestrost v mladju ali na drugih razvojnih stopnjah smrekovega gozda, protina- ravni in rušijo v tisočletjih razvito naravno lastnost združevanja smrek v šopaste strukture. Napotek za prakso: V naravnem smrekovem mladju je treba šopaste strukture ohranjati, utrjevati ter jih obravnavati in negovati kot samostojne enote .. Nastajanje visokovredne smrekovine Posebno gozdnogojitveno vrednost predstavlja spoznanje, da nastaja visokovredna smreko- vina danes samo v smrekovih sestojih, ki so nastali iz naravne obnove. Kakovosten les na- staja namreč samo na smrekah, ki rastejo v posebnih razmerah: dolgo pomladitveno ob- dobje, rast v aglomeracijah, počasna in enakomerna rast v vsem rastnem obdobju. Na te dejavnike gozdarski strokovnjak lahko vpliva. Umetna obnova smrekovega gozda Izpopolnjevanje v naravnem smrekovem mladju in snovanje novega gozda na Pokljuki sta nepogrešljivo dopolnilo naravni obnovi. Napotki za prakso: Manjše nepomlajene vrzeli med naravnim mladjem ni smiselno posa- diti s sadikami smreke, saj jih smrekov gozd v nadaljnjem razvoju bolj ali manj prekrije. Pri izpopolnjevanju večjih vrzeli ali pogozdovanju večjih površin pa je smotrno upošte- vati tele napake: pogozdovanje naj se opravi čimprej po spravilu lesa. Sadijo naj izkušeni gozdni delavci, ob ugodnih vremenskih razmerah, z močnimi, svežimi sadikami pokljuške provenience; da bi se čimbolj približali naravnemu načinu obnove, naj se pri saditvi oblikujejo šopi, skupine ali kulise okoli panjev, vzdolž debelejših korenin ipd.; obstoječe naravno mladje je smotrno vključiti v obnovo, saj tako povečujemo razno- likost smrekovega mladja (starost, vertikalna struktura, gostota). Previsoko število smrek na ha ni potrebno - pomembnejše je oblikovanje mladja; klasično pogozdovanje z enakomernimi razmiki je neprimerno. Enomerna smrekova mladja so neodporna, razen tega v takem mladju ni mogoče prigospodariti kakovostne lesovine. Mladje je močneje izpostavljeno vetru in snegu, pa tudi poškodbam, ki jih povzroča paša. To pa zvišuje možnost okužbe, ki jo izzove trohnoba. · Saditev in razvoj korenin Ker je od razvoja korenin odvisna rast drevesa, je zelo pomembno, da je saditev opravljena v redu. Na mnogih posajenih smrekah ugotavljam neustrezno razvito koreninje prav zaradi neustrezne saditve. Če delavec stlači koreninje sicer močne sadike v premajhen rastni prostor, se na koreninah razvijejo deformacije, ki zavirajo razvoj korenin in sadike. Tako se včasih razvije samo koreninski „čep" z množico koreninskih laskov. Če izkopane jame niso dovolj velike in korenine niso razporejene v ustrezne smeri, se razvijejo korenine eno- stransko. Pregloboko posajena smreka razvije ob koreninskem vratu venec adventivnih 54 korenin, ki pomenijo veliko količino izgubljene rastne energije. Globoka sadnja pa je pri- poročljiva na ekstremnih rastiščih, npr. na antropogenem stagnogleju. Napotek za prakso: Pri sadnji je potrebno izkopati dovolj velike jamice, koreninje ob dnu pa razporediti v več rastnih smeri. Saditi pregloboko ni pravilno - globoka sadnja ni na- domestilo za slabo razvito koreninje! Z ustrezno kombinacijo naravne in umetne obnove lahko omilimo pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri obeh načinih obnove v subalpskih smrekovih gozdovih. Pomembno je, da zagotovimo neprekinjen gozdnoproizvodni proces, ohranimo izredno občutljivo ravno- težje gozdnih tal, s tem pa tudi vseh drugih, na subalpski gozd vezanih elementov flore in favne v mikro in makrodimenzijah. Načini gospodarjenja in obnova smrekovih gozdov Golosečno gospodarjenje ter drevesno in skupinsko prebiranje v subalpskem smrekovem gozdu niso primerni iz več razlogov, med drugim tudi zato, ker zavirajo nastanek in razvoj naravne obnove smreke. Zaradi posebne pomladitvene ekologije se smreka pri takih nači­ nih gospodarjenja naravno ne pomlajuje, pač pa se močno razvija razna pritalna vegeta- cija. Prebiranje v subalpskem smrekovem gozdu povečuje labilnost sestojev, saj razgrajuje šopasto zgradbo smrek, z golosečnim načinom gospodarjenja pa se ustvarjajo rastiščni ekstremi, prekine se nega tal, poveča erozija, nastajajo odprti prostori za živino. Take prostore je treba končno pogozditi, kar je drago, uspeh pogozdovanja pa je često dvo- mljiv. Ti načini gospodarjenja tudi ne zagotavljajo trajne gozdne proizvodnje. • Kaže, da subalpskemu smrekovemu gozdu, ki ima izredno močno varovalno vlogo, najbolj ustrezajo razne oblike skupinsko postopnega gospodarjenja, ki ustvarjajo primerne mož- nosti za naravno obnovo in omogočajo sestojno gospodarjenje in nego vseh razvojnih stopenj gozda. 55 POVZETEK Na visoki pokljuški planoti, kjer se je zaradi toplotne inverzije na nadm. višini 1000-1400 m razvil subalpski smrekov gozd, smo proučevali nastanek, oblikovanje in razvoj smreko- vega naravnega mladja, ter kakovost naravnega in zasajenega smrekovega mladja. Ugotovili smo vrsto posebnosti, ki so odločilne za boljše, varčnejše in trajnejše gospodarjenje v smrekovem subalpskem gozdu na Pokljuki. 1. Za visoko planoto Pokljuko je značilen izredno razgiban mikrorelief - vzvalovljen svet majhnih vzpetin in globeli, ki je povezan z oblikovanjem mikrorastiščnih posebnosti ter nastankom in razvojem naravnega smrekovega mladja. Grebeni mikroreliefa, kjer je mno- go organskih snovi, tla pa so globoka, zračna, prepustna in močno prekoreninjena, so najugodnejša mesta za nasemenitev in razvoj naravnega smrekovega mladja. 2. Naravno smrekovo mladje v subalpskem smrekovem gozdu na Pokljuki se pojavlja v presvetljenih smrekovih sestojih, sestojnih vrzelih in na večjih golih površinah (ki nasta- nejo zaradi ujm) v aglomeracijah, gručah, šopih, progah, pa tudi v večjih, bolj ali manj strnjenih površinah. Šopaste strukture dobivajo ostrejše značilne oblike, čim bolj se pomikamo proti izrazitejšim mraziščem - osrednji del planote - ali proti zgornji gozdni meji. 3. Šopaste strukture naravnega smrekovega mladja so pestro in dinamično oblikovane. Zanje so značilni: izredna vertikalna razgibanost, različna gostota smrek različnih starosti, razvoj smrek izbrank in izredna vitalnost smrek v skupnosti. Te lastnosti dajejo šopastim strukturam značaj samostojnih enot. V prostoru šopastih struktur so za razvoj smreko- vega mladja ugodnejše mikrorastiščne razmere. 4. Pomembna je ugotovitev, da nastaja najvrednejša smrekovina v šopastih strukturah. Razvijejo se smreke izbranke, ki jih je dovolj, le njihov razpored po površini ni enako- meren. Med šopastimi strukturami smrekovega naravnega mladja ostajajo manjše ali večje vrzeli, v katerih je naravno mladje redko, manj kakovostno, ali pa ga sploh ni. Večje nepo- mlajene vrzeli zavzemajo 1 /5 površine. Izredno pomembno je, da šopaste strukture zago- tavljajo stojnost v smrekovem mladju in v celotnem razvoju gozda ter zagotavljajo nasta- nek visokovredne smrekovine. Na razvoj šopastih struktur v smrekovem mladju vplivajo človek, okolje in ujme. 5. Zasajeno smrekovo mladje najdemo na Pokljuki v manjših in večjih vrzelih med narav- nim mladjem, ali na večjih površinah, ki so nastale zaradi škode, ki jih povzročajo veter in sneg. V vseh primerih je zasajeno mladje v manj ugodnih rastiščnih razmerah. 6. Naravno in zasajeno smrekovo mladje na Pokljuki razločimo že na pogled, predvsem zaradi načina oblikovanja, pa tudi po kakovostnih znakih. Vrsto kakovostnih razlik je mogoče ugotoviti le z natančnejšimi me,:jenji in ocenjevanjem izbranih znakov: - Primerjava višinske rasti celotnega rastnega obdobja kaže na prednost pri zasajenem mladju, kar je posledica ugodnejših razmer vzgoje smrekovih sadik v drevesnici, med- tem, ko smreke iz naravnega mladja rastejo več let zadržano pod zastorom odraslega drevja. Primerjave višinskega priraščanja za~njih petih let, ko smo iz primerjav izločili vpliv 56 vzgoje v drevesnici za posajene smreke in vpliv daljšega pomladitvenega razdobja za smreke naravne obnove, pa kažejo, da smreke naravnega mladja rastejo močneje. Dinamika višinske rasti smrekovega mladja naravne obnove je na različnih, med seboj oddaljenih ploskvah enaka, pri zasajenem mladju pa ne. Smreke naravnega mladja z višinsko rastjo postajajo vitkejše, pri zasajenem mladju pa je vitkost glede na višino zelo neenotna - predvsem zaradi poškodb, ki jih izzovejo veter, sneg in paša. Proučevane skupine smrek iz naravnega mladja oblikujejo debelejša debelca in tanjše veje od zasajenih smrek. Smreke iz naravnega mladja razvijejo težja debla in lažjo krošnjo kot posajene smreke. V smrekovem mladju naravne obnove je delež smrek z intenzivno zelenimi, vitalnimi kronami večji, manj je poškodb in deformacij na deblih in kro§nji, več je ravnih debelc brez napak. Na smrekah iz obeh načinov obnove ugotavljamo poškodbe, ki nastanejo zaradi težke snežne odeje in vetra; pri posajenih smrekah pa je tudi mnogo mehanskih poškodb, ki nastanejo ob pali. - Pri sajenih smrekah je večji delež dvojnih vrhov. - Pri smrekah iz naravnega mladja je v vseh delih - deblu, koreninju in krošnji - višji odstotek relativne vlage kot pri sajenih smrekah. Količina vlage pri smrekah iz obeh načinov obnove narašča od korenin proti krošnji. Smreke iz naravnega mladja imajo tudi značilno višji odstotek vlage v debelcih, zasajene smreke pa v krošnji. l. Koreninje smrek iz obeh načinov obnove je močno različno oblikovano: - Smreke iz naravnega mladja redkokdaj razvijejo vertikalno korenino, večjih deformacij na koreninju ni, stranske korenine so razvite dokaj simetrično okoli debelne osi. Sajene smreke imajo vidno glavno korenino. Pri večini posajenih smrek se je razvil dvo- etažni koreninski sistem. Zgornja koreninska etata se razvije ob koreninskem vratu, spodnja pa ob dnu zakrnele vertikalne korenine. Koren/nje je izredno neurejeno: kore- ninski odcepi se prepletajo, zvijajo, ustvarjajo vozlaste sprimke; na koreninskem dnu se pogosto razvije „zatlačeno" ali „sedeče" koreninje. Koreninski odcepi so razviti asime- trično, često v eno samo smer. V §opastih strukturah imajo predrasle smreke najmočnejše koreninje, smreke spremlje- valke močno, zaostajajoče smreke pa skromno koreninje. V pobočju razvijejo smreke več korenin na spodnji strani drevesc. Za korenine smrek obeh načinov obnove je značilno, da se izredno prilagajajo rastiščnim razmeram in posebnostim, kot so: prodiranje med preprekami, menjavanje rastne smeri, globine preraščanja itd. Naravno smrekovo mladje v subalpskem smrekovem gozdu na Pokljuki nastaja in se raz. vija v ugodnejših mikrorastiščnih pogojih, kot sajeno smrekovo mladje, oblikuje razgibane in vitalne šopaste strukture, ki so odporne na ujme. V šopastih strukturah nastaja najbolj kakovostna smrekovina. Proučevani kakovostni znaki so pri naravnem mladju znatno boljši. S spoznavanjem pomladitvene ekologije, posebnosti oblikovanja in razvoja naravnega smrekovega mladja na Pokljuki ter upoštevanjem predlaganih napotkov za delo v smreko- vem naravnem in zasajenem mladju, bo gospodarjenje v smrekovem subalpskem gozdu boljše in varčnejše. 67 8. ZUSAMMENFASSUNG DIE QUALITAET DER FICHTENVERJUNGUNG IM SUBALPINEN FICHTENWALD DER JULISCHEN ALPEN Das ausgedehnte Hochp/ateau von Pokljuka, Slowenien, in den slidiistlichen Julischen Alpen wurde vom Triglaver Gletscher ausgeformt. Die schiisse/artige Ausbildung des Plate- aus, das von hoheren Hiingen umgeben ist, verursacht auf dem Plateau die Warmein- version, ein Grund fiir die Ausbildung des subalpinen Fichtenwaldes in einer tieferen Hoh- enlage (1050 bis 1400 miiM) als in den Zentralalpen. Der subalpine Fichtenwald (Pice- etum subalpinum Br. BI. 1938) auf dem Pokljukaplateau ist eine Subklimax-Wa/dgesell- schaft, entstanden unter dem Einfluss des Regionalklimas. Unter normalen klimatischen Bedingungen hatten sich in diesem HohengUrtel ein Buchenwald von schlechterer Quali- tat (Anemone Fagetum) und teilweise der Triglaver Fichtenwald (Adenostylo-G/abrae- Piceetum) entwickelt. Schon liingere Zeit wird darauf hingewiesen, dass die kiinstliche Verjiingung auf dem P/ateau im Vergleich zur natiirlichen Verjlingung meist weniger erfolgreich und minder- wertiger ist. Die Folgen dieser Tatsache sind var allem betriichtliche Ausfalle in der Holz- produktion und zwar vor allem in der Wertholzproduktion, so, dass bezweifelt wird, ob lnvestitionen in die klinstliche VerjUngung gerechtfertigt sind, da die Ergebnisse dieser Aufforstungen den Erwariungen nicht entsprechen. D i e S t a n d o r t s b e s o n d e r h e i ten des Pok/jukaplateaus sind folgende: die durchschnittliche Jahrestemperatur auf dem Plateau betragt· 1,4 bis 3,2 Grad C. Die Sommer sind verhaltnissmassig warm, die Winter kalt. Die Vegetationsperiode fiir die Fichte (Minimum·+ 10 Grad C) dauert nur drei bis vier Monate. Die Niederschliige sind ausreichend, ihre Verteilung wahrend des Jahres ist gUnstig. Die Schneedecke bleibt iiber sechs Monate liegen. Nasschnee und Eisanhang sind hiiufig. Die gefiihrlichsten Winde aus SW und NW verursachen besonders in den aufgelichteten Fichtenbestanden katastrophale Windwiirfe mit einem hohen Anteil an entwurzelten Baumen (bis zu 90%). Die geologische Unterlage bilden vor allem Kalkgesteine, mit den typischen scharfen Re- liefformen und Karsterscheinungen, und Dolomite. Auf dem Plateau kommen auch Kalk- steinmoranen vor. Die Boden sind jung und reich an Mineralien. Es haben sich kleinflachig und mosaikartig verschiedene Bodentypen entwickelt: Rend- zinen in verschiedenen Entwicklungsstadien, Pararendzinen, Braunerde usw. lmmer hf:iufi- ger kommt der anthropogene Stagnogley vor. Die hervorstehende Besonderheit des Pokljukagebietes ist ein bucke/artiges Mikrorelief (mit den Buckelwiesen in Bayern vergleichbar), dass einen starken Einfluss auf die Ent- stehung und Entwicklung der natlirlichen Fichtenverjiingung ausiibt. Des Gebiet wird mit Rindern beweidet. D i e n a t ii rl i c h e u n d k ii n s t I i c h e Ver j il n g u n g. Die Entstehung, Ge- staltung und Entwick/ung der natUrlichen und der kUnstlichen Verjiingung auf dem Po- kljukaplateau sind verschieden. Damit hangt die Ausbildung der Qualitatsmerkmale zu. sammen. 58 Fiir erfolgreiche Ansamung und gesundes Wachstum braucht die Fichte genUgend Licht, Warme und Feuchtigkeit. fnfolge der ausserordentlich scharfen klimatischen Bedingungen ist auf dem Plateau die Warme im Minimum, die Feuchtigkeit befriedigend, die Lichtver- haltnisse kann der Waldbauer in der vorgesehenen Verjiingungszeit regulieren. In aufge- lockerten Fichtenbestanden und in den Bestandesliicken erscheint die Fichtenverjiingung. Ausserordentlich wichtig ist die Grosse der Bestandesliicken. Diese diirfen nicht zu gross sein, sonst kommen die negativen Erscheinungen, die fiir Kahlflachen typisch sind, zum Ausdruck. Aber sie sol/en auch nicht zu klein sein. Zu wenig Licht fordert die natiirliche Verjiingung auch nicht. Die natlirliche Verjiingung kommt in verschiedenen Formen: grosse, zusammenhangende oder zerrissene Verjlingungsfliichen, Gruppen, Trupps;. Kulis- sen usw., vor. Aber eindeutig entsteht die vita/ste, dichteste und hochste Fichtenverjling- ung in der unmittelbaren Umgebung der Baume und Stocke, vor allem auf kleinflačhigen Erhebungen. Die Bodenanalysen durch eine Erhebung zeigen auf dem RUcken fUr die Ent- stehung und Entwicklung der Verjiingung bessere Bedingungen. Die Bbden sind tief- griindiger, die Bodenhorizonte giinstiger verteilt, in dem Oh Horizont sind viele organi- sche Stoffe, die Boden sind durchlassig und stark durchwurzelt. Die Bodenverhaltnisse und die minitopographische G/ederung des Geliindes iiben einen ausserordentlich starken Einfluss auf die Entstehung und Entwicklung der FichtenverjUngung aus. Durch die Riiumung des Altholzes wird die FichtenverjUngung freigestellt und verliert den Schutz des alten Bestandes. Der VerjUngungszeitraum ist Jang und hat einen entscheiden- den Einfluss auf die Entwicklung der Oualitiit von erwachsenen Biiumen. Bei der weiteren Entwicklung werden die Verjiingungskerne (die Fichtenrotten) an den besseren Mikro- standorten noch eindeutiger und starker und wachsen hie und da zusammen. Die Fichten- verjUngung an der weniger giinstigen Stel/en wird stark reduziert, verschwindet oder vege- tiert noch liingere Zeit. Die unverjiingten Stel/en werden grosser. Die natilrliche Ver- jlingung auf dem Pok/jukaplateau erscheint nicht iibera/1, wo sie erwartet oder gewiinscht wird. Vor allem bleiben grossere und kleinere Liicken zwischen den Rotten unbedeckt. Auf den plotzlich durch Katastrophen freigestellten grosseren Flachen kommt die Ver- jlingung nur sporadisch oder nur teilweise vor. Diese Flachen werden aufgeforstet. In beiden Fallen sind die Umweltbedigungeh fur das Wachstum der gepflanzten Fichten weniger gUnstig. D i e Q u a I it ii t smer km a I e de r F i c h ten aus der natiirlichen und kUnst- lichen Verjlingung. Die natlirliche und kiinstliche Verjiingung auf dem Pok/jukaplateau konnen wir schon auf den ersten 8/ick unterscheiden: P f I a n z u n gen bzw. Rot- t e n. Jedoch konnen viele Unterschiede beziiglich der Oua/if;jtsmerkmale erst durch ge- nauere Messungen, Schatzungen und Beurteilungen eindeutig nachgewiesen und eventue/1 statistisch Uberpriift werden. Ho h en w a c h s tu m s ve r I a u f. Bei den gepflanzten Fichten ist in der ersten Wach- stumsperiode ein schnelleres Hohenwachstum festzustellen. Die Griinde daflir sind vier Jahre Wachstum in der Baumschu/e und Startdiingung bei der Pflanzung im Ge/ande. Da- zu hat die natiirliche Verjiingung einen f'angen VerjUngungszeitraum mit minimalen Ho- henzuwachsen. Nach der Beseitigung des a/ten Bestandes wird die natlirliche Fichtenver- jiingung stiirker und Ubernimmt al/mahlig die Fiihrung des Hohenwachstums. Diese Fest- stellung bestatigt auch der Verg/eich des Hohenwachstums der letzten fiinf Jahre, wobei aus den Vergleichen der Einfluss der giinstigeren Bedingungen fiir die gepffanzten Fichten in der Baumschule und der Jang anhaltende Verjiingungszeitraum fur die natlirliche Ver- jiingung ausgeschaltet wurden. 59 D i e H oh e n z u w a c h s d y nam i k ist bei den Fichten aus der natiirlichen Ver• jiingung auf verscheidenen Flachen, identisch. Bei der kUnstlichen Verjlingung dagegen erfolgt der Hohenzuwachs in Stossen, weil die Terminaltriebe oft beschiidigt sind. A u s b i I d u n g d e r. S t ii m m e, A e s te u n d K r o n e n. Die Stamme der Fichten aus der natiirlichen Verjllngung weisen einen stiirkeren Durchmesser auf (bei ht/2 und hstammfuss). lm Vergleich zu den gepflanzten Fichten sind die Kronen (Kro- nenprojektion) enger ausgeformt und die Aeste diinner. E i n i g e Mer km a I e de r Vita Ji t ti t. Der Anteil der vitaleren Kronen ist bei den Fichten aus der natiirlichen VerjUngung wesentlich hoher, der Anteil der beschadig• ten Stiimme und Kronen geringer. Zahlreiche Kronen-Stamm-und Wurzelschaden .an den gepflanzten Fichten sind durch Kuhweide, Ho/zbringung und Schneebelastung verursacht und konnen verschiedene Krankheiten hervorrufen bzw. verbreiten. B i o mas se. Die Untersuchungen der Biomasse weisen bei Fichten aus der natUrlichen VerjUngung - schwerere Stiimme und /eichtere Kronen a/s bei den gepf/anzten Fichten auf die Wurzeln zeigen die Tendenz einer intensiveren Entwicklung der Wassergehalt ist in allen Tei/en der jungen Baume (Wurzeln, Stlimme, Kronen) hi:iher. Der wesentliche Unterschied: die Fichten aus der natUrlichen VerjUngung bilden starkere (schwerere) Stamme und Wurzeln, diejenigen aus der kiinstlichen VerjUngung eine schwe- rere, breitere, tiefer angesetzte Krone aus. W u r z e In. lnteressante Unterschiede ergaben sich bei den Wurzefuntersuchungen. - Bei den meisten Fichten aus der natiirlichen Verjiingung wachsen die Seitenwurzeln schrag - plagiogeotropisch - in den Boden, wachsen weiter an der Kontaktzone zwi• schen dem Mineralboden und Rohhumus, wenden sich wieder der Bodenoberfliiche zu und wachsen weiter unmittelbar unter der Bodenoberflache. Bei der Mehrzahl der ge• pflanzten Fichten ist ein „Zweietagenwurzelsystem" entwickelt. Die obere Wurzele- tage ist am Wurzelhals, dle untere an der Wurzelbasis ausgeformt. Bei den Fichten aus der natiirlichen Verjiingung stel/en wir se/ten bemerkenswerte Wurzeldeformationen fest. Dagegen sind bei den gepflanzten Fichten zahlreiche Wur• zefdeformationen eine haiifige Erscheinung. Die Seitenwurzeln bei den Fichten aus der natUrlichen Verji.ingung sind in den meisten Fallen symmetrisch ausgebildet, bei den gepflanzten unsymmetrisch, hiiufig sogar in eine Richtung orientiert. Bei der UntersUchung der Fichtenwurzeln einer Rotte haben wir festgestellt, dass die vorwiichsige starkere Fichte das starkste, die Fichte aus der Begleitzone ein starkes und die zurilckgeb/iebene Fichte ein schwach entwickeltes Wurzelsystem aufweist. Die Wurze/grosse und Form sind also mit der Sozia/stellung der Fichte in der Rotte eng verbunden. D i e R o t te n. Ausser der aufgezahlten Qualitiitsunterschieden ste/It auch des Phano• men der Fichtenrotten ein fJUSserordentlich wichtiges Oualitatsmerkmal dar. 60 vor allem sind die heterogen, dynamisch aufgebauten Fichtenrotten ein wertvo/les Ete• ment der S t a b i I i t ii t im subalpinen Fichtenwald. Den Widerstand gegen Wind (= Seitendruck) und Schnee (= Vertikalbelastung) tragen a/le Mitglieder der ,qotte mit. Die Rotte, eine biookologische Agglomeration von lndividuen, ist als eine se/bstandige Einheit zu betrachten - im Hinblick auf Stabilitiit, Pflege usw. einen besonderen waldbaulichen Wert bedeutet die Erkenntnis, dass hochwertiges Ho/z nur in Fichtenbestanden, welche sich aus natiirlicher Verjlingung entwickeln, entsteht. Die Bedingungen fiir die Entwicklung hochwertigen Holzes sind niihmlich: ein /anger Verjiingungszeitraum und ein langsames, gleichmlissiges Wachstum der Fichte wahrend der ganzen Wachstumsperiode. In den Rotten entsteht das wert- vo/lste Ho/z, niihmlich Klang- und Furnierholz. Die Rotten ha/ten klimatische Extreme gut aus. D e i 8 e u r t e i I u n g d e r k ii n s t I i c h e n u n d n a t ii r I i c h e n V e r- j Un g u n g. Jede Baumart verjiingt sich und erobert neue Fliichen unter verschiedenen Umweltbeding- ungen verschiedenartig. lm subalpinen Fichtenwald von Pokljuka erfolgt die Expansions- strategie der Fichte in Form von Agglomerationen (Rotten). Diese Erroberungsstrategie ist bei den gegebenen Bedingungen ohne Zweifel am glinstigsten. Die Kontinuitat und die Stabilitiit des Fichtenwaldes im subalpinen Bereich sind gewilhrleistet. Nur in einem stabil gestalteten Wa/d kann Wertho/z erzeugt werden, ohne das Risiko, dass der Wald bei den ersten stiirkeren „Stoss" zusammenbricht und damit aber unsere kurz-und langfristi- ge Ziele zunichte werden. Alfe Eingriffe, welche die Heterogenitat in der Jungwuchs- •bzw. in den nachfolgenden Entwicklungsstadien zerstoren, sind naturwidrig und ver- nichten die in Jahrtausenden entwickelte Eigenschaft der Rottenausformung. Die kiJnstliche Verjiingung (Nachpflanzung oder Waldbegriindung) bedeutet eine unent- behrliche Erganzung der natiirlichen Verjiingung. Dabei ist zu beachten dass bei den „kla- ssisch" ausgefiihrten Aufforstungen keine besondere Oualitat entsteht und - die Stabilitiit nich gewiihrleistet wird. Um bessere Erfolge, mehr Oualitat und hohere Stabilitiit bei den Aufforstungen zu er- reichen, wird vorgeschlagen: - um die Art und Weise der natiirlichen Verjlingung (Rottenausbildung) nachzuahmen, so/len bei den Aufforstungen rings um die noch nicht besiede/ten Stocke und entlang der starkeren Wurzeln Fichtengruppen formiert werden. Auch eine „ Verstfirkung" bzw. Erweiterung der schon vorhandenen, aber lockeren Fichtengruppen ist zu emp- fehlen. kleinere, unverjiingte Liicken zwischen den Rotten lohnt es nicht aufzuforsten. Wiihrend der Waldentwicklung werden diese mit Kronen der heranwachsenden Biiumen mehr oder weniger iiberdeckt. - nach Katastrophen (Wind-bzw. Schneebruch) soli die Wiederbewaldung moglichst rasch erfolgen, um die Entwick/ung der Konkurrenzflora (Unkraut) zu vermeiden. Mit einer geeigneten Kombination von natiirlicher und kiinstlicher Verjiingung konnen Nachteile vermindert und Vorteile besser ausgeniitzt werden. Die Vbersetzung: Autorin 61 9. LITERATURA Von AUFSESS, H. 1972. Einige licht- und rasterelektronenmikroskopische Untersuchun- gen an rotfaulem Fichtenholz. Fortsw. Cbl. 91 S. 98-105. BACHMANN, R. P. 1968. Untersuchungen zur Wahl des Verjiingungszeitpunktes im Waldbau. Bilhler Buchdruck ZUrich. BARNER, J. 1965. Experimentelle Okologie des Kulturpflanzenanbaus. Verlag Paul Pa- rey, Hamburg und Berlin. BERNIK, R. 1966. Katastrofe v gozdovih triglavskega gozdnogospodarskega območja. Gozd. V. št. 9-10. S 270-273. BOSSHARD, H. H. 1974. Holzkunde. Birkhiiuser Verlag, Basel u. Stuttgart. BURGER, H. 1952. Ho/z, 8/attmenge und Zuwachs. XII. Mitt. (Fi im Plenterwald). Mitt. d. Schweiz. Anst. f. d. forst. Versuchswesen. Von BULOW, 1964. Fichten - Naturverjlingung in den Hochlagen des Bayerischen Wal- des. Allg. Forstz. MUnchen. S 593. BAULE, H., FRICKER, C. 1967. Die Dlingung von Waldbaumen. BL V-Verlag, MUnchen - Basel Wien. BUDNAR, A., TREGUBOV, A. 1958. Palinološka raziskovanja barij na Pokljuki. Kom- pleksna raziskovanja smrekovih sestojev na Pokljuki~ IGLG, Ljubljana. CIGLAR, M. 1958. Stanje mladih sestojev in kultur na Pokljuki. Kompleksna raziskova- nja smrekovih sestojev na Pokljuki, IGLG, Ljubljana. ČOKL, M. 1958. Raziskovalne ploskve na Pokljuki. Kompleksna raziskovanja smrekovih sestojev na Pokljuki, IGLG, Ljubljana. ČUK, C. 1958. Problematika visokokvalitetnega smrekovega lesa. Kompleksna raziskova- nja smrekovih sestojev na Pokljuki, IGLG, Ljubljana. ČUK, C. 1966. Rastiščne značilnosti triglavskega gozdnogospodarskega območja. Gozd. v. 9-10, s. 274. ČUK, C., PAVŠER, M., PISKERNIK, M. 1968. Gozdna rastišča in gojenje gozdov triglav- skega gozdnogospodarskega območja v luči sodobnih rastiščnih raziskovanj. Gozd. V. Ljubljana, 7, 8 S 193-218. EICHRODT, R. 1969. Uber die Bedeutung von Moderholz fur die natUrliche VerjiJngung im subalpinen Fichtenwald. Beiheft Schweiz. Z. Forstw. 45. EIDMANN, F. E., SCHWENKE, H. J. 1967. Beitrage zur Stoffproduktion, Transpiration und Wurzelatmung einiger wichtiger Baumarten. Beiheft z. Forstw. Cbl., Heft 23. GRILC, J. 1971. Waldbauliche Untersuchungen in Fichtendickungen an der Nordabdach- ung der Schweizer Alpen. Diss. ETH - Zurich. HILLGARTER, F. W. 1973. Bestandesstruktur und VerjUngung im subalpinen Fichten- waldreservat Brigels/Graubllnden. In: 100 Jahre Hochschule fur Bodenkultur in Wien, Bd. IV. HILF, H. H. 1927. Wurzelstudien an Wa/dbaumen. Die Wurzelverbreitung und ihre wald- bauliche Bedeutung. Hanover (Scharper). HORVAT-MAROLT, S. 1967. Pomlajevanje na pohorskih posekah in konkurenčne raz- mere v koreninskem prostoru. Gozd. V., 1 Ljubljana. HEISIG, J., THOMAS/US, H. 1968. Einfluss der Uchtverhaltnisse auf die Verjlingungs• freudigkeit der Fichte. Arch. f. Forstw. 12. JUVAN, J. 1966. Nekaj podatkov o zgodovinskem razvoju gospodarjenja z gozdovi v tri· g/avskem območju. Gozd. V., 9-10. KA LHS, J. 1973. Der Einfluss der natUrlichen und kiinstlichen Verjlingung auf Struktur und Stabilitat subalpiner Fichtenbestiinde. In: 100 Jahre Hochschule fiir Boden- kultur in Wien. Bd. IV. 62 KALHS, J. 1974. Struktur und Entwicklungsdynamik im subalpinen Fichtenwald Schlos- sberg/Lienz. Diss. der Hochschule filr Bodenkultur in Wien. KUOCH, R. 1972. Zur Struktur und Behandlung von subalpinen Fichtenwiildern. Schweiz. Z. Forstwes. 2, S 77-89. KUOCH, R. 1973. Zur Verjllngung und Pf/ege subalpiner Fichtenwiilder. 100Jahre Hoch- schule fUr Bodenkultur in Wien, Bd. IV. KtJSTLER, J. N. 1953. Bildliche Darstel/ung des BestandesgefUges. Allg. Forst. u. Jagd- ztg. 2. Kl:JSTLER, J. N. 1955. Der Bestockungsaufbau in der waldbaulichen Bestandsdiagnose. Allg. Forstztschr. Nr. 1. S 1-8. K'cJSTLER, J. N., BRUCKNER, E., BIBELRIETHER, H. 1968. Die Wurzeln der Waldbau- me. Verlag Paul Parey, Hamburg, Berlin. KRAMER, W. 1966. Kalkung und Rotfliule bei Fichte. Aus dem Walde, Mitt. aus d. Nie- dersiichs. Landesfvw., 12. KUOCH, R., AMIET, R. 1970. Die Verjilngung im Bereich der oberen Waldgrenze der Alpen. Mitt. d. Schweiz. Anst. .f. d. forst. Versuchswesen. Bd. 46. S 159-328. LAA TSCH, W. 1963. Bodenfruchtbarkeit und Nadelholzanbau. B L V - MUnchen, Basel, Wien. LEIBUNDGUT, H. 1949. Uber Zweck und Methodik der Struktur - und Zuwachsanalyse von Urwa1dern. Schweiz. Z. Forstw. Zilrich. LEIBUNDGUT, H. 1960. Die waldbauliche Planung als Mittel zur Erhohung des forst- wirtschaftlichen Erfolges. Schweiz. Z. Forstw. Zlirich. LEIBUNDGUT, H. 1966. Die Waldpflege. Verlag Paul Haupt Bern. LEIBUNDGUT, H. 1970. Der Wald - Eine Lebensgemeinschaft. Verlag Huber Frauen- feld. L'OW, H. 1975. Zustand und Entwicklungsdynamik der Hochlagenwa1der des Werden- felser Landes. Diss. Uni. Mlinchen. MANOHIN, V. 1958. Klima Pokljuke. Kompleksna raziskovanja smrekovih sestojev na Pokljuki, IGLG, Ljubljana. MA YER, H. 1976. Gebirgswaldbau. Schutzwaldpf/ege. Gustav Fischer Verlag, Stuttgart. MELZER, E. W. 1962. Die stochastischen Beziehungen zwischen Spross- und Wurzelsy- stem des Baumes. Arch. F. Forstwes 11. Bd. Heft 7. MELZER, M. 1964. Bodenaufschluss und Wurzelausbildungder Holzarten auf nichtme- liorierten Standorten der Oberfiirsterei Adorf/Vogtland. Arch. Forstwes. 13. Bd., 5. S 473-501. MITSCHERLICH, G. 1970. Wald, Wachstum und Umwelt. l. Form und Wachstum von Baum und Bestand. J. D. Sauerlander's Verlag. MITSCHERLICH, G. 1971. Wald, Wachstum und Umwelt. II. Waldklima und Wasserhaus- halt. J. D. Sauerlander's Verlag. MITSCHERLICH, G. 1975. Wald, Wachstum und Umwelt. III. Boden, Luft und Produk- tion. J. D. Sauerlander's Verlag. MLINŠEK, D. 1966. Gozdnogojitveni problemi in naloge v gorskih smrekovih gozdovih. Gozd. V. 9/10, Ljubljana. MLINŠEK, D. 1968. Sproščena tehnika gojenja gozdov. Ljubljana. MLINŠEK, D. 1973. Natlirliche Walderneuerung und Waldentstehung. Allg. Forst. 1. S240-242. MLINŠEK; D. 1975. Die Waldpflege im subalpinen Fichtenwald an Bei - spiel von Po- kljuka. Forstw. Cbl. 94 S 202-209. MOR OSO V, G. F. 1959. Die Lehre vam Walde . . Verlag von J. Neumann - Neudamm. 63 MOLLER, S. 1959. Buckelwiesen. Cosmos. PAVŠER, M. 1968. Tla gozdov Pokljuke in Mežaklje. Ekspertiza, IGLG, Ljubljana. PODHORSKY, Y. 1931. Ersatz - bzw. Adventivwurzelbildung bei der Fichte. Forstw. Cbl. RACHOY, W. 1976. Waldbauliche Strukturuntersuchungen in Abhlingigkeit von denoko• logischen Verha7tnissen. IUFRO XVI World•Congress, Oslo. RICHTER, D. 1972. Probleme des biotischen Forstschutzes insbesondere bei der Fichten• intensivpflege. Beitriige zur Erhohung der Produktivitiit unserer Wa1der, Suhi, S43-51. ROBIČ, D. 1973. Zveza med mladostno rastjo in obliko doraslega rdečega bora (P. silve- strus L.). Zbornik gozdarstva in lesarstva, L. 11, št. 2, S 185-198, Ljubljana. RtJHRIG, E. 1966. Die Wurzelentwicklung der Waldbiiume in Abhiingigkeit von den oko• logischen Verhliltnissen. Forst. Arch. 11, Sammelreferat. SADAR, V., ŠTUPICA, T. 1968. Delovanje gnojil na grbavinah na Pokljuki. Zbornik BF, zvezek 15-A, Ljubljana, S 91-107. SCHMIDT-VOG T, A. 1977. Die Fichte. Paul Parey, Hamburg und Berlin. SNEDECOR, G. W. 1969. Statistical Methods. Sixth Edition. The Iowa State University Press. USA. Third printing. TRE GUBO V, V. 1958. Sklepi glede gospodarjenja z gozdovi in gozdnogojitvene tehnike. Kompleksna raziskovanja smrekovih sestojev na Pokljuki, IGLG, Ljubljana. TREPP, W. 1974. Der Plenterwald. Hespa Mitteilungen Luzern Nr. 66. UGRENOVIC, A. 1950. Tehnologija drveta. Zagreb. WAGENKNECHT, E., BELITZ, G. 1959. Die Fichte. Neuman Ver/ag, Radebeul und Berlin. WRABER, M. 1958. Ekološki in fitosociološki oris gozdne vegetacije na Pokljuki. Kom• pleksna raziskovanja smrekovih sestojev na Pokljuki, IGLG, Ljubljana. ZIERL, H. 1972. Der Hochwald. Verlag Paul Parey, Hamburg und Berling. VEČ AVTORJEV, 1976. Der Wurzelschwamm (Fomes Annosus) und die Rotfiiule der Fichte (Picea abies). Ver/ag Paul Parey, Hamburg und Berlin. 1977 - Gozdno-gospodarski načrt za Gozdno-gospodarsko območje Bled II (za 1976- 1985). 64