pregledni znanstveni članek UDK 159.953:612.76 prejeto: 2004-09-13 MOTORIČNO UČENJE Milan ČOH Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22 e-mail: milan.coh@sp.uni-lj.si IZVLEČEK Motorično učenje ima specifične značilnosti in zakonitosti, ki jih moramo upoštevati v raznih pojavnih oblikah gibalne dejavnosti človeka. To je proces pridobivanja, izpopolnjevanja in uporabe gibalnih informacij, znanj, izkušenj in gibalnih programov. Gibanje je mogoče izvesti le takrat, ko zanj obstaja ustrezen motorični program. Gibalni proces se začne z določanjem zaželenega rezultata gibanja in poteka v treh med seboj povezanih fazah: faza osnovne koordinacije gibanja, faza natančne koordinacije gibanja in faza stabilizacije gibanja v spremenljivih in oteženih okoliščinah. Predpogoj učinkovitega motoričnega učenja je čim bolj natančna predstava gibanja, ki temelji na vizualnem in nato na kinestetičnem procesiranju informacij. Ključne besede: motorično učenje, faze učenja, motorični programi, motorični spomin, shema gibanja APPRENDIMENTO MOTORIO SINTESI Uapprendimento motorio ha caratteristiche e regole specifiche, che vanno rispettate nelle varie forme in cui si presentano nelTattivitk motoria dell'uomo. E un processo di acquisizione, perfezionamento e impiego di informazioni, cognizioni, esperienze motorie e di programmi motori. Il processo motorio inizia con lo stabilire il risultato desiderata e procédé in tre fasi interconnesse: quella délia coordinazione grezza del movimento, quella délia coordinazione fine del movimento e quella délia stabilizzazione del movimento in circostanze variabili e difficili. Presupposto per un apprendimento motorio efficace e una quanta piu précisa rappresentazione del movimento, basata sulTelaborazione dapprima visuale e poi cinestetica delTinformazione. Parole chiave: apprendimento motorio, programmi motori, memoria motoria, schéma del movimento Milan ČOI-I: MOTORIČNO UČENJE, 385-394 UVO D Uradna definicija učenja (UNESCO/ISCED, 1999) se glasi: "Učenje je vsaka sprememba v vedenju, informira­nosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev". Uče­nje spremlja človeka vsakodnevno v različnih oblikah in situacijah. Z učenjem spreminjamo samega sebe kot osebnost, to je proces sprejemanja, pridobivanja, spo­znavanja, razvijanja in širjenja življenjskega obzorja. Z vprašanji, kaj je bistvo učenja, katere so osnovne oblike učenja, kateri so pomembni pogoji, da do učenja sploh pride, katere so najučinkovitejše metode učenja, so se v zadnjih desetletjih ukvarjali številni psihologi in pri tem oblikovali preko 50 teorij učenja. Najbolj znane so: asociativistične, behavioristične, gestaltistične, kognitiv­no-konstruktivistične, humanistične in kibernetsko-infor­macijske teorije učenja (po Marentič Požarnik, 2000). Kljub vsej raznolikosti teh teorij pa jih povezujejo dileme, kot so razmerje med deli in celoto, ali je učenje spoznavno-razumski proces ali individualni proces, kjer se neločljivo prepletajo čustveni in socialnim elementi. Med oblikami učenja ima nedvomno motorično učenje specifične značilnosti in zakonitosti, ki jih moramo upo­števati v raznih pojavnih oblikah motorične dejavnosti človeka. PROCES MOTORIČNEG A UČENJA Motorično učenje (gibalno učenje, ang. motor lear­ning) je proces pridobivanja, izpopolnjevanja in upo­rabe gibalnih informacij, znanj, izkušenj in gibalnih pro­gramov (Adams, 1976). To je proces, ki je tesno po­vezan s psihičnimi sposobnostmi, gibalnimi sposob­nostmi, predznanjem, kognitivnimi, konativnimi značil­nostmi posameznika in poznavanjem teoretičnih osnov tehnike gibanja. Glede na biomehanske študije Haya (1985) se lahko ugotovi, da pri teku, kot najbolj ele­mentarni obliki človekove motorike, sodeluje več kot 80 mišičnih skupin in 46 kosti lokomotornega sistema. Da bi prišlo do pravilne izvedbe gibalne akcije, pa je nujno potrebna optimalna uskladitev gibanja. Abernethy in sod. (1997) razlikujejo v procesu motoričnega učenja tri osnovne faze: verbalno-kognitivno fazo, ko je potrebno novo gibalno strukturo najprej spoznati in jo razumeti; asociativno fazo, ko je potrebno več elementov gibalne strukture povezati v celoto in jo prilagoditi spre­minjajočim se razmeram, ter avtonomno fazo, ko pride do povsem avtomatiziranega gibanja z majhnim števi­lom napak. V prvi fazi izvaja začetnik vrsto nepotrebnih gibov, aktivira tudi tiste mišice, ki so nepomembne za izvedbo gibanja, ne obvlada potrebnega ravnotežja. Posledica je nepravilen začetni položaj, ritem gibanja in zakrčenost. Ta stopnja motoričnega učenja traja 15 do 30 ur. Na drugi asociativni stopnji je kakovost gibanja že bistveno boljša. Gibanje je že bolj povezano in sproščeno, odvečnih gibov je vedno manj. V moto­ričnem delu centralnega živčnega sistema se ustvari predstava v obliki gibalnega stereotipa. Ta stopnja traja 3 do 5 mesecev. Tretja avtonomna faza je stopnja avto­matizacije gibanja, kjer so posamezni kinematični in dinamični parametri gibanja optimalno usklajeniceloto. Traja več let in ni nikoli povsem zaključena. Gi­balni stereotip se jim poruši le v skrajno nepredvidljivih pogojih, kot so velika utrujenost, izjemna odgovornost ali stres. Magill (1993) opredeljuje motorično učenje preko sedmih stopenj mišične aktivnosti: - izbor in inervacija mišic, ki so potrebne za učin­kovito izvedbo gibanja, - sekvencioniranje (pravilno zaporedje aktivacije mi­šic), časovno strukturiranje gibanja (trajanje aktiv­nosti posamezne mišice v celotnem gibanju), - gradacija (cloziranje količine moči mišic, ki so vklju­čene v gibanje), - timing (prilagajanje strukture gibanja glede na zu­nanje pogoje), - alternativna gibanja (izbor najoptimalnejše gibalne strukture glede na trenutno situacijo), - kontrola gibanja (avtomatizacija gibanja in prila­gajanje gibanja v nestandardnih okoliščinah). Gibanje je mogoče izvesti le takrat, ko obstaja zanj ustrezen motorični program. Schmidt (1977) opredeljuje motorični program kot množico ukazov, ki gredo iz centralnega živčnega sistema do mišic in so definirani že pred gibanjem. Avtor pri tem razlikuje kratkotrajni in dolgotrajni motorični spomin. Kratkotrajni motorični spomin registrira vidne, zvočne kinestetične in druge dražljaje iz okolja. Uporaben je za trenuten proces kontrole gibanja. Gre za delovni spomin, ki traja le 30 sekund. Dolgotrajen motorični spomin hrani dobro naučene in avtomatizirane gibalne naloge. Za motorično učenje sta pomembna oba spomina, prvi zlasti v začetni fazi učenja. Nobeno motorično učenje ni idealno ali vselej enako učinkovito. Večino gibalnih struktur je potrebno izpo­polnjevati in z motorično kontrolo prilagajati novim okoliščinam. Pri motorični kontroli se loči sistem za­prtega in odprtega kroga (Schmidt, 1991). Tista gibanja, ki trajajo do 200 milisekund (refleksna, balistična gibanja) so nadzorovana centralno (sistem odprtega kroga). Za ta gibanja mora biti motorični program vna­prej definiran z vsemi detajli. Gibanje ali posamezni deli gibanja niso odvisni od povratne informacije, ampak kontrola gibanja poteka nezavedno v višjih centrih centralnega živčnega sistema. V procesu realizacije tega programa niso več mogoče korekcije. Pri tistih gibanjih, ki trajajo dlje časa, to je več kot 200 milisekund (sistem zaprtega kroga) pa je mogoče morebitne napake kori­girati (slika 1). Za izvedbo gibanja je pomembna pri­prava programa in kontrola njegovega poteka. Vsak gib Milan ČOH: MOTORIČNO UČENJE, 385-394 NAPAKE• SI. 1: Kontrola gibanja na osnovi sistema zaprtega kroga (Schmidt, 1991). Fig. 1: Movement control based on a closed loop system (Schmidt 1991). se realizira v zaključenem sistemu prostorskih in ča­sovnih koordinat. Še posebej pomembni so kinestetični receptorji, ki uravnavajo potek gibanja z regulacijo to­nusa mišic in tetiv (golgijevi tetivni receptorji) ter ruf­finijevi prosti živčni končiči in pacinijeva telesca, ki se nahajajo v sklepih in ob sklepnih tkivih (Enoka, 1998). Za motorično učenje športne tehnike je potreben določen načrt, ki ga je Schmidt (1977) poimenoval kot "shemo", ki jo je potrebno uskladiščiti v motorični spo­min. Shemo gibanja sestavljajo štirje elementi: - začetni pogoji, to so informacije o okolju, o položaju posameznih delov telesa, o položaju rekvizita (npr. palice, loparja, žoge), prijem, informacije o rav­notežju, - informacije o hitrosti zamaha, amplitudi zamaha, moči zamaha, informacije, ki jih posredujejo kinestetični receptorji o poteku gibanja, - informacija o uspešnosti odgovora glede na po­stavljeni cilj. Gibalni proces se začne z določanjem zaželenega rezultata gibanja in z določanjem začetnih pogojev. Na osnovi informacij, ki so uskladiščene glede na pred­hodne gibalne izkušnje, se pričenja izvedba gibalnega programa. Predpogoj učinkovitega motoričnega učenja je čim bolj natančna predstava gibanja. Izoblikovanje predstav gibov poteka na temelju vizualnega in nato gibalnega zaznavanja skupaj z govorno in miselno de­javnostjo ob aktiviranju že obstoječih predstav, ki ob­stajajo pri posamezniku (Tancig, 1996). Pojem gibalnega programa pa je povezan s procesiranjem informacij v času izvajanja same gibalne naloge. Pri tem obstaja ANNALES • Ser. hist, sociol. • 14 • 2004 • 2 Milan ČOH : MOTORIČN O UČENJE, 385-394 Količina učenja SI. 2: Krivulje motoričnega učenja. Fig. 2: The curve of motor learning. velika razlika pri zavestnem izvajanju gibalne naloge (verbalno-kognitivna faza) ali pri avtomatizirani izvedbi gibanja. Pri avomatiziranem gibanju odpadejo številne posredne stopnje, prehod od senzorne informacije do izvedbe giba poteka neposredno brez simbolične inter­pretacije, ki je bila v začetku nujna. V procesu moto­ričnega učenja sta pomembni dve obliki povratnih po­vezav: senzorna povratna povezava in indirektna po­vratna povezava. Senzorna povratna povezava omogoča kontrolo gibanja zlasti v začetni fazi motoričnega učenja. Te informacije prenašajo različni receptorji: - eksteroreceptorji (oko, uho), - taktilni receptorji (receptorji v koži dlani in prstov), - proprioreceptorji (receptorji v mišicah, sklepih, te­tivah, vezivnih ovojnicah). Indirektna povratna povezava je bolj prisotna v drugi in tretji fazi motoričnega učenja in temelji na pozna­vanju rezultata izvedbe gibanja. Natančno poznavanje izvedbe gibanja, izkušnje, zelo diferencirani taktilni in kinestetični občutki ter anticipacija zunanjih okoliščin so tisti dejavniki, ki omogočajo igralcu izvedbo opti­malne tehnike tudi v nepredvidljivih pogojih tekme. Sposobnost motoričnega učenja pri posamezniku je lahko zelo različna. Odvisna je od zaznave informacij, primerjave in obdelave informacij, starosti, motivacije, gibalnih izkušenj kratkotrajnega (delovnega) in dolgo­trajnega spomina. Motorično učenje je proces shranje­vanja informacij v dolgotrajni spornin z vadbo oziroma ponavljanjem gibalnih nalog (Keele, Summers, 1976). Slika 2 prikazuje krivulje motoričnega učenja oziro­ma spreminjanje učnega učinka zaradi učenja. Abscisa prikazuje količino učenja, ordinata pa učinke tega učenja. Količina učenja se lahko izrazi s časom učenja ali številom udarcev, učni učinek pa s številom pravilnih odgovorov - pravilnih udarcev. Krivulje motoričnega učenja so lahko različne oblike. Pri učenju elementarnih gibanj je najpogostejša krivulja z negativno pospešitvijo (krivulja A). Učni učinek sprva raste hitro (a), nato počasi (b) in končno doseže plato motoričnega učenja (c). Takšno obliko krivulje definirajo različni dejavniki. Začetnik se sprva uči lažjih gibov, deloma že znanih gibov, v manjši hitrosti ob veliki motivaciji za učenje. Ko vpliv teh dejavnikov ni več tako močan, krivulja na­rašča počasneje. Praviloma se krivulja konča z platojem, to je s fazo, ko ni več napredka pri učenju (Schmidt, 1976). Najpogostejša krivulja v motoričnem učenju je C­krivulja, ki ima obliko črke "S" z negativno in pozitivno cono. Ta krivulja učenja je značilna za tiste motorične naloge, ki se jih praviloma izvaja prvič in se zanje nima nikakršnih izkušenj in motoričnega programa. Med te nedvomno spadajo: gimnastika, smučanje, tenis, golf. V prvi fazi je napredek relativno majhen, začetnik nima ustreznih gibalnih izkušenj in predstav. Napredek je tno­goč le s povečanjem frekvence vadbe ob primerni moti­vaciji, koncentraciji, razumevanju gibanja in ustreznih motoričnih sposobnostih. Krivulja s pozitivno pospešit­vijo (krivulja B) je manj pogosta v motoričnem učenju. DELOVANJE MOŽGANSKI H HEMISFER I N MOTORIČN O UČENJE Nevrofiziološke raziskave v zadnjih desetletjih so dale močan pečat proučevanju procesov učenja, tudi motoričnega, v različnih športnih panogah. Možgani namreč niso enovita celota, ampak so sestavljeni iz dveh različnih polovic, leve in desne hemisfere. Celotno živ­čevje predstavlja izredno visoko organiziran in zapleten sistem. Kateri deli živčevja oziroma možganov so odgo­vorni za uspešno motorično učenje? Na to vprašanje kljub številnim raziskavam še vedno ni zadovoljivega odgovora. Ve se, da so različni deli možganov odgo­vorni za določene funkcije. V možganski skorji velikih možganov se nahaja motorični center, ki je odgovoren Milan ČOH : MOTORIČN O UČENJE, 385-394 za gibalne funkcije človeka. Tudi možganski polovici ­hemisferi ne delujeta simetrično, ampak imata vsaka svojo specializirano funkcijo. Učenje poteka najbolje, kadar hemisferi povezano delujeta. Komunikacijo med obema omogoča živčni most - corpus callosum. Pri večini ljudi obvladuje desna možganska polovica gibe in občutke leve polovice telesa in obratno. Pri tem ni simetrične delitve funkcij, saj je znano, da je 90% ljudi desničarjev. Že raziskave R. Sperrya (1971) so pokazale, da gre za dva načina mišljenja, za govornega in ne­govornega. Leva polovica je "zgovorna", desna pa je "nema". Ves izobraževalni sistem in zahodna civilizacija dajeta prednost funkcijam leve možganske hemisfere in zapostavljata delovanje desne možganske polovice. Dejavnost leve hemisfere je povezana z analitičnim mišljenjem, logiko, branjem, pisanjem, govorom, štet­jem in računanjem. Dejavnost desne hemisfere pa je po­vezana z intuicijo, prostorskimi predstavami, celostnim dojemanjem, gibanjem, risanjem, ritmom, čustvenostjo, kreativnostjo in sanjami. Pri motoričnem učenju sode­lujeta pri kontroli gibanja obe možganski polovici, toda zaznavne in informacijsko posredovane funkcije izvirajo bistveno bolj iz desne možganske hemisfere. Desna hemisfera je pristojna za celostno prostorsko zazna­vanje, za vizualno predstavo globine prostora, za ritem, za prepoznavanje vzorcev gibanja ter za sočasno pre­delavo mnogih vstopnih informacij, ki potekajo na osnovi hkratnih in zaporednih gibov (Bouchard et al., 1992). Leva polovica možganov je "pametna", medtem ko je desna polovica "spretna". Veljavnost teorije o funkcijah ene in druge polovice možganov ni povsem dokazana, vendar ponuja mnoga zanimiva razmišljanja v zvezi z motoričnim učenjem. Najbolj ugodna leta za motorično učenje so do šestega leta starosti (Bompa, 1999; Marjanovič Umek et al., 2004). V tem času obe možganski hemisferi delujeta v tesni povezavi druga z drugo. Kolikor bolj odraščamo, toliko bolj ozko specializirani postajata. Šolski sistem začne izrazito favorizirati logično sklepanje, učenje na pamet, matematiko, branje in učenje jezikov. Pri tem je vse manj intuicije, domišljije, igre, ritma, glasbe in gibalne ekspresije. Vse več je kalupov, zakonov in pra­vil. Po mnenju H. Abrahama (1985) je vrhunska športna kreacija v kakšnem koli športu domena desne mož­ganske hemisfere. Kot poročajo nekateri vrhunski šport­niki, je spremljalo njihovo vrhunsko igro ali športno iz­vedbo svojevrstno razpoloženje, podobno transu. Njiho­va igra ali tekmovalna izvedba je bila mirna, brez na­pora, imeli so vseskozi občutek lahkotnosti, njihove misli so bile kristalno jasne. Da bi v motoričnem učenju uveljavili te sposobnosti, je treba prebuditi desno možgansko hemisfero in tako samemu sebi omogočiti hitrejše in učinkovitejše učenje. Šele s prebujanjem desne možganske polovice bodo izkoriščene vse človekove umske zmogljivosti in spro­ščene bodo že obstoječe sposobnosti. Za večje sodelo­vanje desne možganske hemisfere H. Abrahama (1985) predlaga naslednja priporočila: - Pri motoričnem učenju se doseže optimalne učinke tedaj, ko se uspe aktivirati poleg leve tudi desno možgansko hemisfero. Spontanost in intuitivnost na­ redita vadbo zabavno. Kadar posameznik uživa v gibanju, tudi hitreje napreduje. - Začetniki grešijo, ko poskušajo nadzorovati svoje gibe z navznoter usmerjeno zavestjo. S tem zaposlijo levo, analitično možgansko polovico, kar sproži v telesu celo vrsto ukazov, ki praviloma zmotijo celost­ no usklajenost gibanja. Usklajevanje gibanja je primarna funkcija desne možganske polovice. - Preveliko število napotkov bo prav tako aktiviralo samo levo polovico možganov. Prišlo bo do blokade centra za analizo gibanja. Naučiti se je potrebno usmerjati svoje misli proti želenim učinkom. - Celostno dojemanje gibanja je funkcija desne možganske hemisfere. Učenje gibanja je lažje, če se ga obravnava kot celoto, ne pa kot sestavljenko iz mnogih posameznih delov. - Napake so sestavni del učenja. Dovoliti je treba samemu sebi, da se dela tudi napake. To je normalen pojav, do katerega naj se ne bi gojilo preveč ne­gativnih emocij. Ne sme se dopustiti, da le-te zni­žujejo samozavest in samozaupanje. Takojšnje raz­sojanje in analiziranje napak močno zaposli delova­nje leve možganske polovice, kar lahko deluje uničujoče na izvedbo gibanja. - Vizualizacija gibanja in gibalna predstava sta pred­pogoja učinkovitega motoričnega učenja. Miselna predstava pomaga pri izvedbi določene gibalne naloge. Naučiti se je treba opazovati gibanje, ritem in usklajenost le-tega. Posebna oblika takšne prakse je "opazovanje" lastnega gibanja. Gibanje v mislih je treba večkrat ponoviti (ideomotorni trening). Miselna vizualna predstava ni koristna samo kot psihična pri­prava, ampak aktivira tudi mišice in mišično-živčne poti, ki sodelujejo v realnem gibanju. Z miselnimi predstavami se prebudi desno možgansko hemisfero, zmanjšuje strah in dviguje stopnjo samozaupanja. FAZE MOTORIČNEG A UČENJA Proces motoričnega učenja je dolgotrajen in se ga po svojih učinkih lahko razdeli na tri osnovne faze (Harre, 1982): fazo osnovne koordinacije gibanja, fazo natanč­ne koordinacije gibanja in fazo stabilizacije koordinacije gibanja v spremenljivih in oteženih okoliščinah. Faza osnovne koordinacije gibanja Je tista faza učenja, ko se posameznik spoznava z osnovnim gibanjem in ga lahko izvaja le v ugodnih pogojih pri močni zavestni koncentraciji. Rezultati so dokaj skromni, kajti tehnika je slabo razvita in neeko­ Milan ČOH: MOTORIČN O UČEN)E, 385-394 nomična. Gibalna predstava in gibalni občutki so grobi, medli, nepopolni, včasih tudi napačni in niso usklajeni z dinamičnimi in časovnimi komponentami optimalnega gibanja. Začetnik ne loči bistvenih in manj bistvenih prvin in faz gibanja. Praviloma začetna prestava temelji na demonstraciji učitelja, sliki ali video posnetku. Vklju­čen je prvenstveno tako imenovani zunanji senzorični signalni sistem ali vid, ki nam posreduje optično in­formacijo. Poleg optične je v tej fazi gibalnega učenja pomembna tudi verbalna informacija oziroma razlaga učitelja, ki mora biti jasna, konkretna in razumljiva. Na osnovi vizualne in verbalne informacije si začetnik najlažje oblikuje osnovno gibalno predstavo, ki je temelj za izvajanje gibanja. Ko začne začetnik izvajati gibanje, se vključi na nivoju centralnega živčnega sistema moto­rični spomin, v katerem so shranjeni določeni motorični programi - motorična predznanja (Piek, 1998). V pri­meru učenja zahtevnejših gibalnih nalog (tenis, smu­čanje, golf, gimnastika) so ti programi zelo skromno zastopani v motoričnem spominu, zato ni potrebno biti razočaran nad prvimi poskusi, ki praviloma ne vodijo k uspehu. Me d začetniki so seveda velike razlike zaradi različne stopnje gibalnega predznanja in gibalnih iz­kušenj, motoričnih sposobnosti, miselne koncentracije, motivacije in prizadevnosti. Pomembno funkcijo imajo tista motorična predznanja (motorični programi), ki so posredno povezana z elementi tehnike v določeni športni zvrsti. Po Bernsteinu (Latash, 1998) obstaja mo­čan transfer (prenos gibalnih znanj in sposobnosti) med sorodnimi gibalnimi situacijami. Na primer: nekatera gibalna znanja s področja gimnastike, atletike, tenisa zelo pozitivno vplivajo na učinkovitost učenja smu­čanja, košarke, nogometa in obratno. Več kot ima po­sameznik gibalnih znanj, izkušenj in motoričnih pro­gramov, tem lažje se bo učil novih tehnik gibanja tudi drugih športov. V tej fazi začetnik pogosto misli, da izvaja nalogo pravilno, v resnici pa dela površno ali povsem napačno. Zcikcij ? Zato ker ima zelo šibko kontrolo lastnega gi­banja. Sposoben je nadzorovati gibanje le preko vizu­alnega signalnega sistema. Oči so najpomembnejši op­tični analizator, vendar pa ne zadosten. Najpomemb­nejšo funkcijo pri uravnavanju gibanja imajo kinestetični receptorji (Shmidt, 1991). To so čutilna telesca v sklepih, vezeh in kitah, ki zaznavajo položaj in spremembe posameznih delov telesa, kotov v sklepih in napetosti v mišicah. Kinestetični analizatorji imajo pri začetnikih bistveno manjšo funkcijo, ker so odvisni od izkušenj in že osvojenih motoričnih programov in motoričnega spo­mina. Tako je povratni informacijski tok zelo šibak, in­formacije nepopolne, približne in nepravočasne. Če se hoče, da bi začetnik razumel verbalne informacije (raz­lago), mu je potrebno pomagati z optično kontrolo. Učitelj mora zato posamezne tehnične elemente na­zorno demonstrirati, jih po potrebi večkrat ponoviti tudi v manjši hitrosti, poudariti ključne točke izvedbe in te povezati z ustrezno razlago. Pri razlagi pa je potrebno paziti, da začetniku selektivno posredujemo samo tiste informacije, ki so za izvedbo določenega gibanja nujno potrebne. Prevelika količina začetnih informacij lahko negativno vpliva na koncentracijo in motivacijo posa­meznika. Glavna značilnost te faze motoričnega učenja je okornost gibanja, ki se manifestira v nezmožnosti selek­cije pravilnih od nepravilnih gibov, neustrezni amplitucli gibanja, zakrčenosti in nesproščenosti, neustreznem tempu izvedbe in nepovezanih gibih v celoto. Osnovni razlog tiči v fenomenu "iracliacije" v motoričnem kor­teksu centralnega živčnega sistema (Bernstein po Latash, 1998). Prihaja do nekontrolirane aktivacije mišic, ki v določenem gibanju sploh ne sodelujejo. V svojem delo­vanju si posamezne mišice in mišične skupine medse­bojno nasprotujejo in se medsebojno ovirajo. Posledica tega je velika psihična in fizična utrujenost tistih, ki vadijo. Ta se prej ali slej manifestira v zmanjšani spo­sobnosti koncentracije za vadbo. Temu se pogosto pri­druži še strah pred neuspehom, ki lahko dodatno blokira funkcije procesa učenja. Navdušeni začetnik ne sme bili pod pritiskom , da mora na vsak način uspeti in takoj uresničiti svoje pogosto previsoko zastavljene cilje in ambicije. Učitelj v tej fazi ne sme biti pretirano kritičen, prinašati mora pozitivno energijo in vzpodbude na vadeče, osredotočiti se mora na popravljanje le ključnih napak. Ne sme obremenjevati posameznika s preveliko količino informacij. Znano je, da začetnik lahko kon­trolira le enega ali največ dva elementa v posameznem gibalnem poskusu. Da bi zagotovil ustrezno začetno uspešnost moto­ričnega učenja, mora učitelj razmisliti tudi o možnosli izvajanja gibanja v olajšanih okoliščinah z asistenco, z manjšo hitrostjo ali z manjšo silo. Hkrati mora analizirati igralno tehniko z vidika posameznikovih motoričnih sposobnosti. Napake imajo v mnogih primerih primaren razlog ravno v neustreznih gibalnih sposobnostih. In nenazadnje, za uspešen začetek motoričnega učenja je pomembna ugodna delovna atmosfera, ki se kaže v medsebojnem zaupanju, motivaciji, primernosti okolja, ugodnih klimatskih in temperaturnih razmerah ter ustreznih rekvizitih. Faza natančne koordinacije gibanja V tej fazi je posameznik sposoben v normalnih oko­liščinah izvesti gibanje že zelo kakovostno, glede na optimalen vzorec tehnike. Napake so še prisotne, vendar so manj očitne in pojavljajo se z manjšo frekvenco. Zaradi mnogokratnega ponavljanja se rezultat igralca izboljšuje. Gibanje postane bolj usklajeno, posamezne; gibalne faze so medsebojno povezane, ustvari se dobra in prefinjena koordinacija gibanja. Napredovanje v osvajanju tehnike vendarle ni kontinuirano in je pogo­jeno z individualnimi značilnostmi in sposobnostmi lj0~ Milan ČOH: MOTORIČNO UČENJE, 385-394 sameznika. Po mnogih zelo uspešnih izvedbah tehnike se lahko pojavi trenuten zastoj, ki pa je praviloma kratkotrajne narave. Izvajanje nekvalitetnih ponovitev ima lahko tudi dolgoročne posledice, ki se kažejo v nehotenem utrjevanju napak. Čim večkrat se napako ponovi, tem bolj se ta avtomatizira, tem težje jo je mogoče kasneje odpraviti. Zato imajo razni "samouki" v tenisu, smučanju, plavanju, golfu velike težave pri učenju s usposobljenim učiteljem ali vaditeljem, ker so v njihovem motoričnem spominu napačne gibalne pred­stave, napačni motorični programi in iz njih izhajajoče napake. Pri tem pride do pojava interference (Bernstein po Latash, 1998), ko se navidezno podobni, v bistvu pa različni programi med seboj ovirajo in motijo in s tem otežujejo pravilno izvedbo tehnike. Sicer pa je za to fazo motoričnega učenja značilno, da so gibalni programi bistveno bolj natančni in pove­zani predvsem s kinestetičnimi receptorji. Učinkoviteje se povezujejo vsi trije signalni sistemi: verbalni, senzorni in kinestetični, ki tako kot celota oblikujejo precizne gibalne predstave, usklajene z zunanjimi prostorskimi in časovnimi koordinatami. Gibanje se opravlja na temelju natančnega usklajevanja med želenim in stvarnim. Izrazito se v tej fazi izboljša anticipacija (predvidevanje) gibanja na osnovi notranjih in zunanjih dejavnikov. Zmanjšuje se zavestni nadzor gibanja. Gibanje izvajamo "podzavestno", subjektivno bolj lahkotno in sproščeno. Poleg povratne kinestetične in senzorne kontrole se v tej fazi formira tudi ustrezen miselni in simbolni sistem. Športnik prevede konkretne gibe v pojme, izraze ali lraze, kar mu omogoča razumsko kontrolo gibanja in boljše sporazumevanje z učiteljem. Sposoben je natanč­no opisati lastno gibanje, posamezne faze in njihove ključne trenutke. Kinestetični občutki so vse bolj iz­ostreni in povezani s spremembami okolja in rekvizitov. V metodiki učenja naj bo v tej fazi poudarjena vadba tehnike v normalnih okoliščinah. Ko so ugodne razmere, uspe igralec praviloma doseči dobre rezultate. V težjih, nepredvidljivih in spremenljivih okoliščinah pa nasta­nejo napake in se tehnika lahko povsem poruši, kar ima lahko dolgoročne negativne posledice za igro. Učenec in učitelj si morata postaviti za cilj, da bo izvajanje tehnike konstantno pravilno v standardnih okoliščinah. Faza stabilizacije natančne koordinacije gibanja v spremenljivih in oteženih okoliščinah Vadeči je sposoben izvesti optimalno tehniko tudi v ^Pomenljivih in najtežjih razmerah z visoko stopnjo stabilnosti. V tej fazi je motorični program povsem avto­matiziran in konstanten. Prisotni so zelo subtilni kine­sloticni občutki, povezani z verbalnimi in senzoričnimi intonnacijami. Dosežena je visoka uporabnost tehnike ennnja.v tekmovalnih okoliščinah. Gibalni program je Pri .gojen posameznikovim sposobnostim in značilno­ s lm m vključuje visoko stopnjo anticipacije gibanja z možnostjo korekcije gibanja. Poleg zanesljivosti in kon­stantnosti je takšen-motorični program tudi prilagodljiv na različne nepredvidljive zunanje in notranje razmere. Igralec lahko izvaja pravilno tehniko kljub nekaterim šumom, kot so psihični pritisk, fizična ali psihična utru­jenost, tekmovalni stres, veter, neugodne vremenske razmere in podobno. Športnikova tehnika, ki ni prila­gojena spremembam, je povsem neuporabna. Zato se v metodiki učenja izvaja gibanje v oteženih in spremen­ljivih okoliščinah pri stalni kontroli in korekciji. Izobli­kovati je treba visoko raven natančne koordinacije gibanja z elastičnim in prilagodljivim programom na zu­nanje in notranje spremembe. Le takšna tehnika lahko zagotavlja pričakovane športne dosežke. Strokovnjaki ugotavljajo, da je potrebno za popolno stabilizacijo in avtomatizacijo tehnike (tenis, smučanje, golf) izvesti 40.000 do 50.000 ponovitev določene gibalne naloge. Pomembna metoda vadbe tehnike gibanja v tej fazi po­staja "trening tekma", kjer gre za simulacijo tekmovalnih razmer in tekmovalne taktike za dosego želenega tek­movalnega rezultata. Ena od najpomembnejših komponent učenja in izva­janja tehnike v tekmovalnih okoliščinah je koncentra­cija. Koncentracija je pravzaprav proces, ki lahko traja le nekaj minut ali nekaj ur. Športnik se mora osredotočiti na izvedbo gibanja, svoje misli in razmišljanje mora usmeriti točno v določeno smer. V mislih naj večkrat ponovi shemo gibanja (ideomotorni trening). Na ta na­čin se utrjuje gibalni vzorec in motorični spomin. V zavest si lahko prikliče tudi nekatere pretekle "dobre gibalne vzorce" (Singer, 1981). Ustvari naj pogoje za pozitivno razmišljanje in pozitivno predstavo o pravil­nem udarcu. Iz spomina je potrebno črtati napake, ki so bile storjene v preteklosti. Čim prej je potrebno pozabiti na "slabe gibalne vzorce" saj nam le-ti zmanjšujejo potrebno samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti. Tik pred izvedbo gibalne naloge se mora igralec osre­dotočiti na eno stvar, vse ostale misli mora izključiti. "Prihodnosti in preteklosti ni, je samo sedanjost in jaz" (Bernhard Langer, eden najboljših profesionalnih igral­cev golfa na svetu). Visoka koncentracija pa je povezana z ogromno porabo mentalne energije, ki je na določe­nem nivoju športnikove priprave omejena. Bolje kondi­cijsko pripravljeni športniki lažje in dlje časa vztrajajo v stanju visoke koncentracije (Glyn, 1992). Kot vse druge veščine je potrebno tudi to sposobnost resno in siste­matično trenirati. POMEN MOTORIČNEG A UČENJA V CELOSTNEM RAZVOJU OTROKA Otrok spoznava in doživlja svet na različne načine. Pri tem predstavlja specifična motorična dejavnost za njegov normalen razvoj in oblikovanje zrele osebnosti nenadomestljiv vir izkušenj. Poseben pomen ima spo­znavanje in osvajanje različnih načinov gibanja, ki so v Milan ČOH : MOTORIČN O UČENJE, 385-394 večini filogenetsko pogojena (hoja, tek, lazenja, pla­zenja, plezanja, skoki meti). Druge oblike gibanja so specifična in pogojena zaradi prostora dogajanja in na­čina izvedbe (igre z žogo, plavanje, smučanje, drsanje). Prva so prirojena (filogenetsko pogojena - gibalni vzorci) in se bodo prej ali slej pojavila (vsak otrok bo shodil, stekel in se plazil ali plezal), drugih, ki so ontogenetsko pogojena (gibalni stereotipi), pa se mora človek naučiti (Pišot, Zurc, 2004). Zato je pomembnost uvrščanja teh vsebin v delo z otrokom samoumevna in tudi življenjsko pomembna. Elementarna gibanja, ki temeljijo na gibal­nih vzorcih, so osnova za razvoj gibalnih stereotipov. Motorični razvoj poteka od prvih refleksno pogojenih gibalnih vzorcev, ki šele omogočajo vzdrževanje polo­žaja telesa, kasneje pokončno držo in hojo (lokomocijo), pa do osvajanja hotenih, kompleksnih in problemsko zastavljenih gibalnih nalog po določenih zakonitostih. Pot od grobe oblike gibalnih vzorcev pa do zahtevnih gibalnih stereotipov, ki jo spremljajo številne korekcije in neuspeli poizkusi, je možna le skozi številne izkušnje, ki se smiselno nadgrajujejo. Pri tem pa ne gre pozabiti tudi na izredno pomembno vlogo, ki jo ima v psi­homotoričnem učenju otrok motorični transfer - ver­tikalni, lateralni in bilateralni. Prenos informacij pri osvajanju novih gibalnih nalog iz že usvojenih gibalnih nalog na druge podobne gibalne naloge omogoča otro­ku hitrejše napredovanje in bogatenje motoričnega spo­mina (Pišot, 2003). Premajhno prisotnost ali popolno odsotnost gibalne dejavnosti v vzgoji odraščajoče mladine v kasnejšem obdobju ni mogoče v celoti nadomestiti, saj je vpliv gibalnih stimulusov z napredovanjem otrokove rasti in zorenja vse manjši. Pomanjkanje izkušenj in možnosti sodelovanja pri gibalni aktivnosti lahko upočasni tako motorični kot intelektualni razvoj otroka (Kelly, 1985; Humphrey, 1991). Otrok je v zgodnjem otroštvu izredno dojemljiv na impulze okolja. Vpliv gibalnih aktivnosti na njegov celosten razvoj je v tem obdobju največji (do 5. leta), kasneje pa se postopoma umiri in upada. Za mlajšega otroka je gibalna aktivnost izrednega pomena, ker omogoča vključevanje vseh področij njegovega izražanja od motoričnega, kognitivnega, konativnega pa do čustveno-socialnega. Vsa ta področja pa imajo (kot podkrepitev) izredno pomembno vlogo tako v samem spoznavnem procesu (Gardner 1995; Pišot, 1998) kot pri oblikovanju celotne otrokove osebnosti. Povezanost med motoričnimi in kognitivnimi spo­sobnostmi in njen pomen v regulaciji motorike je treba razložiti tudi skozi fenomen otrokovega celostnega ra­zvoja. H. Gardner (1995) v svoji "teoriji o več inteli­gencah", v kateri razglablja o razsežnostih človekovega uma, med drugimi opredeljuje tudi telesno-gibalno in­teligenco. Predstavlja jo kot zmožnost uporabe lastnega telesa na različne spretne načine in zmožnost spretnega ravnanja s predmeti. Tudi F. Bartlet (po Gardner, 1995) poudarja pomen omenjenih povezav pri gibalni aktiv­nosti. Trdi namreč, da za velik del tistega, čemur se običajno reče mišljenje, velja isto načelo, kot so ga strokovnjaki razkrili pri očitno fizičnih dokazovanjih gibalnih spretnosti. Tudi ugotovitve nevropsihologov lahko podkrepijo to povezanost, ki je pri otroku še toliko bolj prisotna. R. Sperry (po Evvarts, 1973) je v svojih raziskovanjih vključevanja možganskih hemisfer pri mo­torični aktivnosti opozoril, da je treba umske dejavnosti obravnavati kot sredstvo za izvrševanje dejanj. Mož­ganske procese je potrebno jemati kot sredstvo, s po­močjo katerega se v motorično vedenje vnese dodatno stopnjo podrobnosti, povečano usmerjenost proti ciljem in večjo splošno prilagodljivost. Pri otroku je treba tako razvoj gibalnih sposobnosti jemati bolj splošno in ne le v povezavi s telesnimi dejavnostmi, temveč ob upošte­vanju vseh vrst spoznavnih operacij. Za učinkovito iz­vajanje gibalnih struktur je potrebno usklajeno delo­vanje mehanizmov za sprejem, predelavo in analizo afe­rentnih in reaferentnih informacij v centra I no-živčnem sistemu, delovanje zunanjega in notranjega regulacij­skega kroga ter najvišjih kortikalnih struktur v obeh he­misferah. Hierarhija omenjenih mehanizmov sooblikuje sestavine ustvarjalnosti, ki se pri otroku odraža na različnih področjih, pri tem pa ima gibalna aktivnosti v otrokovem miselnem razvoju pomembno vlogo. Cilj gibalne aktivnosti otroka ni le v telesni aktivnosti, ampak v estetskem doživljanju, sporočanju in prenašanju infor­macij. ZAKLJUČEK Motorično učenje je kompleksen in kontinuiran proces, ki poteka v več fazah. Meje med posameznimi fazami so običajno zabrisane. Osnova motoričnemu učenju je ustrezen motorični program, ki se oblikuje v motoričnem korteksu na osnovi zunanjih in notranjih informacij. Bistvo učinkovitega motoričnega učenja je pravilna predstava o gibanju. Pri začetnikih je gibalna predstava bolj groba, nepopolna, včasih celo napačna in neusklajena z realnimi časovnimi in prostorskimi para­metri tehnike gibanja. Uporaba metod motoričnega učenja je odvisna od biološke in koledarske starosti, predznanja, gibalnih izkušenj in gibalne informiranosti. Pozoren je treba biti predvsem na vzroke napačnega gibanja in ne na posledice. Najpogostejši vzroki nera­cionalnega gibanja so napačna predstava, pomanjkanje motoričnih sposobnost in neugodna morfološka konsti­tucija posameznika. Milan ČOH: MOTORIČN O UČENJE, 385-394 MOTOR LEARNING Milan ČOH University of Ljubljana, Faculty of Sport, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22 e-mail: milan.coh@sp.uni-lj.si SUMMARY Motor learning is a specific type of learning with specific characteristics and norms that must be taken into account when dealing with the different forms of motor activity in humans. This is a process of acquiring, completing and using motor information, knowledge, experience and motor programmes. A movement can only be carried out when there exists a suitable motor programme for it. A motor process begins by determining the desired result of movement, and develops in the course of three interrelated phases: basic coordination of movement, exact co­ordination of movement, and stabilisation of movement in changeable and difficult circumstances. The precondition for effective motor learning is having as exact a mental picture of the movement as possible. The creation of the images of movement develops on the basis of visual and, later, motor perception -these in concurrence with the development of speech and mental activities in an individual. The most favourable age for motor learning is from 0 to 6 years. During this period both hemispheres of the brain still function in close correlation; later, with age, they become increasingly specialized: the activity of the right hemisphere is related to intuition, spatial visualisation, comprehension, rhythm, emotions and creativity, while the left hemisphere is responsible for analytical and abstract thinking and logic. Optimum results in motor learning will thus be achieved only when we have succeeded in activating both hemispheres of the brain. Key words: motor learning, learning phases, motor programmes, motor memory, movement diagram LITERATURA Abraham, H. (1985): Skiing Right. PSIA, Inc. USA. Adams, J. (1976): Issues for a closed-loop theory of motor learning. V: Stelmach, G. E.: Motor Control. New York, Academic Press, 87-107. Abernethy, B., Kippers, V., Mackinnon, L., Neal, R., Hanrahm, S. (1997): The Biopsysical Foundations of Human Movement. Champaign, Human Kinetics Books. Bompa, T. (1999): Periodization, Theory and Metodo­logy of Training. Champaign, Human Kinetics Books. Bouchard, C , Barry, D., McPherson, D., Taylor, A. (1992): Physisal Activity Sciences. Champaign, Human Kinetics Books. Enoka, R. (1998): Neuromechanical Basic of Kinesio­logy. Champaign, Human Kinetics Books. Ewarts, E. (1973): Brain Mechanisms in Movement. Scientific American, 229. New York, 103-110. Gardner, H. (1995): Razsežnosti uma - teorija o več inteligencah. Ljubljana, Tangram. Glyn, R. (1992): Motivation in Sport and Exercise. Champaign, Human Kinetics Books. Harre, D. (1982): Trainingslehre. Berlin, Sportverlag. Humphrey, H. (1991): An Overview of Chidhood Fitness. Springfield, Charles C. Thomas Publisher. Hay, J.(1985): The Biomechanics of Sport Techniques. Englewood Cliffs, Prentice-Hall, Inc. Keele, S., Summers, J. (1976): The structure of motor programs. V: Stelmach, G. E.: Motor Control. New York, Academic Press, 109-142. Kelly, T., Kelly, B. (1985): Physical Education for Pre­school and Primary Grades. Springfield, Charles C. Thomas Publisher. Latash, M . (1998): Progress in Motor Control ­Bernstein's Traditions in Movement Studies. Champaign, Human Kinetics Books. Magill, R. (1993): Motor learning: Concepts and Appli­cations, 3rd. ed. Madison, WCB Brown & Benchmark. Marentič Požarnik, B. (1980): Dejavniki in metode uspešnega učenja. Ljubljana, DD U Univerzum. Marentič Požarnik, B. (2000): Psihologija učenja in pouka. Ljubljana, DZS. Marjanovič Umek L. et al. (2004): Razvojna psihologija. Ljubljana, Rokus. Piek, J. (1998): Motor behavior and Human Skill. Champaign, Human Kinetics books. Pišot, R. (1998): Nosilci motoričnega izobraževanja otrok. FIT- revija gibanja športa za vse, 3. Ljubljana. Pišot, R., Zurc, J. (2003): Influence of out-of-school sports/ motor activity on school success. Vpliv izven­ Milan ČOH: MOTORIČNO UČENJE, 385-394 šolske gibalne/športne aktivnosti otrok na učni uspeh. Kinesiologia Slovenka, 1. Ljubljana, 42-54. Pišot, R., Zurc, J. (2004): Gibalna/športna aktivnost pri učencih in učenkah drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja osnovne šole. Pedagoška obzorja, 1. Novo mesto, 28-37. Schmidt, R. (1976): The schema as a solution to some persistent problems in motor learning theory. V: Stel­mach, G. E.: Motor Control. New York, Academic Press, 41-65. Schmidt, R. (1976): The search for invariance in skilled movemend behevior. Research Quarterly, 2, 56. Was­hington, D.C., 188-200. Schmidt, R. (1977): Schema theory: Implication for Movement Education. Motor Skills: Theory into Practice, 2. New York, Academic Press. Schmidt, R. (1991): Motor Learning & Performance. Champaign, Human Kinetics Books. Singer, R. (1981): Task classification and strategy uti­lization in motor skills. Research Quarterly, 1, 52. Washington, D.C., 100-16. Tancig, S. (1996): Razlage psihomotoričnega učenja. Teorija motoričnega programa, teorija sheme in neo­piagetova teorija. Psihološka obzorja, 4. Ljubljana, 105­ 116. UNESCO/ISCED (1999): Classifying Educational Pro­grammes. Manual for ISCED-97 Implementation in OECD Countries, 1999 Edition. OECD. Http: //www . oecd.org/dataoecd/7/2/1962350.pdf, 9. 10. 2004.