Hčerka mater slišala, Zdaj bi rada zbežala, Ali kosa zdaj zbrnci Ino hčerko pomori. Ti pa ljuba hčerkica, Bod' pobožnega srca Bodi doma pri materi, Da te kosa ne vlovi. Narodno blago s Pohorja. (Nabral Lipe Vrhovski.) A. Pesmi. I. Prevara. J. az sem v šolo hodil, Sem mislil da 'm gospod; Skozi zelen gozdič 'Mel sem svojo pot. Potem sem hlapec bil, Rad sem vince pil, Ženski spol sem prav častil. Jaz sem se oženil, Bil sem zauber mož, Mlado dekle dobil: Lepa žena boš! — Zdaj že mati je, Zmiraj krega se, Kamor hodi, kamor gre. Jaz sem si izmislil Da bom kanonir; In si c'lo sem mislil, Da bom oficir. Zdaj sem pa — pastir, V štal'ci imam kvartir, Šiba, gajžla je moj gvir. Jaz sem si ja mislil Kak b'ma virtvala, Dosti vinca imela, Ga drugim dajala: „Nu, le pijmo ga Ki nam ga Bog da!" — Vse zastonj b'la misel ta! Jaz sem si ja mislil Kak b'ma šparala, Zlate krone boma V kup nalagala. Zdaj ni več tako, Kot je včasih b'lo; Dostikrat še ni za so. Le poglejte ljudje, Kaj je samski stan, Kaj b'ga vam razlagal, Saj je vsak'mu znan. — Le ta zakonski Je ti težejši; Ne poskušajte ga vsi! II. Slovo neveste. Le jemlji nevesta slovo! Na božjo pot gremo s tabo; Zdaj vzeli te samsk'mu stanu In dali te bomo možu. Le jemlji nevesta slovo! K poroki it' sram te ne bo; Devica poštena si bila, Poštena za možem boš šla. Le jemlji nevesta slovo! Od svojga očeta lepo! Skrbeli veliko za te, Zahvali jih srčno za vse! Le jemlji nevesta slovo! Materi poljubi roko! Oh koljko so 'meli skrbi, Da zrasla poštena si hči! Le jemlji nevesta slovo Od bratov in sester lepo! Prijazno jim roko podaj, Da preveč ne jokajo zdaj. Le jemlji nevesta slovo Od znancev in žlahte tako: Da bode nas Jezus vesel, Med svate nebeške nas vzel. Narodno blago s Pohorja. (Nabral Lipe Vrhovski.) A. Pesmi. III. Marija in morska deklica. „ Lojte, pojte, vi deklici 'No veseli bodite!" „„Kako bomo pa mi peli, Ki smo sila žalostni, Ko so nam pa mati umrli Na otročji postelji, Druz'ga niso zapustili, Kot 'no dete majheno!"" Dete se pač milo joče Celo noč in božji den. — - Oče so se pa ožen'li Z neko drugo mačeho. Mačeha zdaj dete ziblje Celo noč in božji den; Zraven mu tud' lepo poje Od Marije Device: „CešČena si Marija, Milosti si polna." Mačeho zdaj jeza prime, Vzela je to zibelko; Vrže jo na sinje morje; „Pozobajte jo te ribice!" Iz zibelke mi je bila Lepa barka pisana, Iz detet e mi je bila Lepa morska deklica. Ona se po morju vozi V le-ti barki pisani, Ino si tak' lepo poje . Od Marije device: „CešČena si Marija, Milosti si polna." Stojaj, stojaj, lepa cerkev, Lepa cerkev zidana! Zravno mi pa stojaj lipa, Lipa lipa zelena! Priletela je drobna ptička V le-to lipo zeleno, In mi je lepo zapela Od Marije Device: „CešČena si Marija, Milosti si polna." Marija 'z cerkve na prag stopila, In poslušala ptičico: „Alj si pesem ti 'zmislila, Al j si jo le slišala.'" „ „Jaz je nisem si 'zmislila, Jaz sem jo le slišala; Pela jo je deklica, Ki po morju vozi se."" „Se le leti ti po zraku, Jaz jo bom pa k nogam šla!" Marija je pa prej tam bila Kot ta drobna ptičica. Marija jo je zdaj vprašala, Toto morsko deklico: „ Al j si pesem ti 'zmislila, Alj si jo le slišala?" „ „ Jaz jo nisem si 'zmislila, Jaz sem jo le slišala; Pela jo je mačeha, Ki je mene zibala."" „Zdaj le pojdi koj z menoj V sveto nebo in sveti raj! Tam boš jo ti zdaj pela Vsim nebeškim angelcem." IV. Lilija in vrtnica. -Leži, leži lepo polje, Lepo polje široko! Po polju leži cesta, Lepa cesta vglajena. Tam po cesti me peljajo Vsi ti mladi furmani." Najbolj ti prednji, naj ti gorši Je moj ljub' cartani. K 'ni oštariji so pripeljali, Tam so notri stopili. „Le krmite 'no štriglajte Moj'ga konj'Ča bistrega! Sem grede po poti zvedel: Moja ljuba bolena je; Je bolena, spovedena; K smerti je pripravljena." On je hitro k njej pritekel, Ali ljuba je že mertva b'la. Gor na mizo je naštel Se sto belih tolarjev: Pesem o Jo ptički skup zbrani, V planinco lete, Tam dol' na Dolenjskem Je zdravje moje. Le vzbud' se in vstani, ti mrzli Gorenc, Boš videl, kaj dela Dolenc! Oseka, oklesti, pripravlja že kol, U butaro zveze, da vse bo zravnal; Naloži, da ž'vinca prav težko pelja, U njem se pa srce igra. Je hramČek odprt in pripravljen je mož, Veselo gre k trti, nabrusil je nož; Se k trti poniža in pravi: „Svet' križ, Da mi spet v jesen obrodiš!" Saj ima korajžo, zauka na glas, Gre pit ga u kajžo, če zunaj je mraz. Pomisli, kako bi šparone šibil, Da bi ga na jesen spet pil. Le dela pozimska pustimo na stran, Pa v roko motiko, veseli je dan! Že solnce nam sije in rož'ce cveto, In spet nam ogreva zemljo. Korajžno globoko okol' trte kopa, Veselo družin'co prot' bregu pelja: Le višej, le višej, da bomo pri hram', Veselo zapel' bomo tam. „Zato molite 'no mašujte Se za naji oba dva!" Pri tej priči je na tla padel, Pri tej priči je mertev bil. Njegovo truplo so pokopali Na solnčnem kraju turna dol; Njeno truplo so pokopali Na ličnemJ) kraji turna dol. 'Z njegovega je groba raslo, Lepa, rdeča vrtnica. Z njenčnega je groba zrasla Lepa, bela lilija. Na vrh turna sta vkup prirasli 'No sta se lepo spletali, Gor v sveto nebo in sveti raj, Kter'ga nam Bog vsim skupaj daj! a) Senčnem. vinski trti. Je trto poročil, dal kolček za par, Je zdihnil prot' nebu: Zdaj Bog te obvar', Bog var' in Marija nesreče Čez te, Naj burja prežene megle!" Glej trta pa vinska že komaj drži, Dol k tlom se pritiska, mu grozde rodi. Ce d'narca mu manjka, že ima spet trošt, Da dal bo prijatelj na mošt. So brajde res polne po gorah okolj, Le pusti, naj ajda zori še na polj'! „Le v goro, le v goro!" veseli je glas, Zagornik pozdravlja že nas. Tam preša privija, se smeje, ha ha, Spet drug pa iz buče mu piti poda: „Sem letos od lani velik' več nabral, Le prid' sem, da pit' ti bom dal!" Kdor vince rad pije, naj prosi Boga, De pravo mu pamet in zdravje tud' da, Nikar se ne kregaj, ne "žali ljudi, Poglej, kako men' se godi: U žalostnem kraju prebivam jest zdej U kletu prestrašnem, ker solnČeca nej, In milo zdihujem, ker vinca želim, Se žalostne pesmi učim.