RANJENEC.
MATERI.
Težko povem. Težko molčim. Tvoj up iz srčnih globočin — Izpolnjen? Ni! Ne bo nikdar! O, večnost! Prej gre vanjo sin. Ah, mati! Ti šele za njim.
Moj up je tudi pokopan. Sem upal, da bo ista prst grob tvoj in moj odevala. Prišla je smrt iz bojnih vrst, izkoplje grob mi v bojno plan.
A zvezde — znanke med seboj, čeprav jih loči daljni tir — nad nama bodo sevale: Na severu moj sladki mir, na jugu sladki pokoj tvoj,
OČETU.
Mimo sto gora visokih
sto pozdravov Vam globokih.
V prošnjah prosim Vas iskrenih Naše njive ,Na slemenih' —
ne posejte je z ovsenim, ne semenom več ječmenim.
Z deteljo mi rožnoživo vso posejte ono njivo,
Kadar boste jo kosili, tiho boste govorili:
Padajte rudeče glave kakor kaplje prekrvave.
Sinova je tekla živa
kri — da prosta ti si, njiva!
DEKLETU.
Po planinah vaših jasnih lovec tvoj ne bo več stopal. In v očeh se tvojih čistih moj pogled ne bo več kopal. Več nikdar.
Dekle, kaj je bojno polje? Bojno polje — rdeče morje. Plavati po njem sem videl in prostake in majorje. Bridka stvar.
Nisem rekel, da utonem? Nisem rekel tebi prvi? Prej v očeh sem tvojih tonil. Danes tonem v gorki krvi — v zarji zmag.
In poroka ? Bo ! Prerano ! Ali tebe ne bo zraven. Ti nosila lep bi venec, jaz bi nosil zmagoslaven lovor drag.
A sedaj sem z drugo ženo zaročen pod smrtnim mečem. Kajkrat sem ti v okno klical, zadnjikrat nocoj ti rečem: Z Bogom, Manica!
Silvin Sardenko.
<@>     286     agJ-