Hovinorsla trošelc
Šentrupert
I982|83
u \ .J Lelo XIII.št.l
riiro/iza
Metka Šiško: UPANJE
Upanje je včasih človeku edini prijatelj.
Upanje človeku najbolj pomaga da napete trenutke premaga. Upanje je kot sonce, ki olajša tegobe in razsvetli pot v negotove dni.
Metka Šiško: JUTRI Jutri.
Negotovost,
ki lahko marsikaj pomeni.
Jutri.
To je prihodnost,
ki ti prinese ali žalost ali smeh.
Jutri.
To je problem, ker nikdar ne veš,
kaj se skriva za tem jutrišnjem dnem.
Martina Ruperčič: PROBLEMČEK IN PROBLEM
Problemček skače sem in tja, mi nagaja in razgraja.
Ta nagajivi škratek skoči mi na klop:
»Sem jaz tvoj problem?«
»Nagajivček mali, potepinček, poglej sem,
v mojem zvezku je velik problem.«
Problemček mali skoči in se razpoči po zvezku in po klopi.
In problem moj rešen je, saj pomagal mi Problemček je.
Milena Kotar: MOJA BUDILKA
Zjutraj še pred zoro me zbudi budilka, budilka, ki živi, ure v njej pa ni.
Noge pa ima, saj pod okno steče in se oglasi:
»Kikiriki, zdaj se že dani!«
Bariča Rugelj: MLADOST
Mladost je kakor zarja, ki vstaja in se dviga, da postane nekaj, za kar je vredno biti mlad. Mladost je takrat, ko se veselje razcveta in rasteš v učenost, ko so najlepša šolska leta.
Martina Povše: SONCE
Sonce žari in sije, toplo je in nas greje.
Sonce zvečer zaide. Takrat se bojim, da sonce za zmeraj odide.
Martina Ruperčič: MORDA
Morda je v tem trenutku ptica zletela iz gnezda.
Morda je v tem trenutku sonce pobožalo trave zelene. Morda se je v tem trenutku rodil otrok.
Morda bo v nekem trenutku povsod zavladal mir.
Morda?
Kdo ve?
Anka Rugelj: DEŽEVEN DAN
Sliši se
padanje kapelj dežja, ki povzročajo nemir v moji samoti.
Sama hočem biti v svojem svetu, polnem domišljije in neuresničenih želja.
Tadeja Zupan: O SEBI
Sedim na vlaku lepega otroštva. Vlak se izgublja v dalji.
Ne poskušam ga ustaviti.
V svojem svetu sanjarim o sreči, o sebi, o njih, ki me obkrožajo, o vseh nas.
Predajam se vsemu lepemu. Hočem narediti nekaj velikega, pa ne vem, kaj naj bi to bilo.
Martina Ruperčič: ZAKAJ
Le zakaj
so trave zelene?
Le zakaj
je sonce rumeno?
Le zakaj je na svetu
toliko različnih stvari?
Tadeja Zupan: ŽIVIM
Živim.
Sem delček tistega, kar ne more in ne sme razpasti. Sanjam o boljši prihodnosti sveta in o svoji prihodnosti.
Živim.
Gledam vzpone in padce nekaterih. Tudi svoje.
Poskušam narediti nekaj, kar ni podobno meni.
Živim.
Spoznavam značaje ljudi.
Še so dobri. A ne manjka slabih. Iščem srečo pod tem soncem. Samo iščem.
Živim.
In živela bom dotlej, dokler bom počela vse to.
Saj je pravzaprav lepo živeti.
Tadeja Zupan: HREPENENJE Glej!
Tam daleč daleč vzhaja sonce.
Čaka na nas, da vzide.
Čaka na nas,
da mu razpnemo zarje.
Čaka.
Samo čaka.
Tam daleč je sončen dan. Daleč,
a vendarle blizu.