str. 4 ,S L O V E N K A" Št. 19 Gospodar in pes. (Moderni samogovor) — Spisala Marica II. Ha, ha, Druže, moj zvesti pes, čudno, sumljivo me pogleduješ ? Ali si se varal v okusu svojega gospodarja? Kaj, prijatelj, doslej nisva bila navajena spremljati takih strašil velikoustih, kakoršna je bila najina današnja dama? Pa kaj češ.... „Ni brvice, ni stezice Ni rešilnega tiru".... Dolgovi so nama zrasli čez glavo... no in nisi videl, kako globoko se mi je odkril „Itzigleben", videvši me ob strani bogate gospodičine ?... Moj „stari"' je sicer dejal, izplačavši mi poslednje tisočake, da mi odslej naprej naj moj pes žre dolgove, a žal, da jih ni takih psov, pa nič ne de, v odločilnem hipu dobi se nevesta, ki seveda navadno ni dobila od usode druzega prikupljivega, kakor debelo mošnjo dena- rja, povrhu pa velika usta, kakor n. pr moja .izvoljen- ka v sili' — izvrstno ! saj jej bo požreti poleg dolgov i marsikaj druzega — ki pa sprejme odprtim naročjem gospodarja, psa... in njune dolgove... „Wer nicht liebt Wein, Weib und Gesang"... kaj, druže, v tej točki si ne dava ničesar očitati in.... „Mi pa ostanemo, kakor smo bli Enega srca — enih mislij"... Stresaš glavo ? Seveda, to ti je novo. Druže, a prosim, midva se ne oženiva radi žene, ampak radi ti- sočakov. Žena nama bo le neko sredstvo, ki nama bo osiguralo najin „dolce far niente"'... še nisi zadovoljen, dragi Druže, tu se žene za življenje in smrt : ali — ali! Ah ženo ali kroglo ! A tako! Sedaj mi je šinilo v misel, kaj te muči in skrbi ! Bojiš se, da postaneva fi- listra... kaj še ! Nobeden od naji ! Od kraja bova seveda morala malce spolnovati svoje dolžnosti, morala se bova dati sem ter tja pobožati od najine milostive, potem pa: „Kolikor kapljic, tol' k' deklet'", saj ti je znana moja najljubša popevka, duhovita variacija narodne pesmi, in pa tista: „Saj veš mojo navadico, navadico nicoj !"... Kar se tiče „Chambre separee", kjer se peni šam- št. 19 ..SLOVENKA-' Str. 5 panjec, kjer... pa kaj ti bom pravil, saj si sam vse videl, leže pri nogah bajnih krasotic... ostaneva ji zvesta i v bodoče, no in najina milostiva?... Spominjam se — spomina sem dobrega, seveda ne, kar se tiče upnikov — da sem se bil spravil kot mlad dečko nekoč nad debelo lukovo glavo ter se naslajal z njo, čeprav solznih očij. Kar prideta v kuhinjo oče in mati. Mati je bila hnda, češ .,dišal" mi bo tri korake daleč kakor pravi pravcati lukar, oče pa se je smejal, mene : „Pusti ga, človek, sosebno mož mora vse skusiti v življenji, ki mu vsili itak premnogi užitek, koji bo uži- val solznimi očmi." No, dragi moj „stari", prav si jo pogodil! Tudi z ženo svojo živel bom solznimi očmi, a živel vzlic temu... zakaj ? Nekaj sladkega vendar ima zame: to so njeni novci !.... Kaj je, Slovenka ali tujka? Bebebe... tega še sam sebe ne prašara.,. Ali, da ne bom toliko navezan na dom, hočem se ogledati za kakšno imenitno službo z visoko- donečim naslovom. Učil se sicer nisem mnogo, ka^ teo- rija.... ,,Grau ist alle Theorie"... praksa je merodajna. Kaj je dandanes treba človeku, ki ume življenje, knjig in učenja, človeku, ki dobi bogato ženo in z njo očeta, ki si je kupil z zlatom ugled, ki se naziva duhovitim, najsi ponovi še tako obrabljeno frazo, očeta, kojemu sta se podelili črki ,.pr' zlatu na ljubo. Denar in protekcija, to je glavna stvar, dragi moj druže, in v tej točki se nama ni bati konkurence. Moj plemeniti „oče" storil bo vse, da se bo lehko bahal pred svetom s svojim zetom No, in žena, ali jo bova prepustila dolgemu času? Kaj še ! Kedo bi mogel biti tako negalanten naproti ženskemu spolu ? Navlekel jej bom polno hišo tistih hišnih prijateljev, da se zabava z njimi. To je jako vrla iz- najdba novejšega časa, ne, ne novejšega, samo ime se jim spreminja po času, kajti tisti ,.minnesängerji in tru- badurji" se mi vidijo jako identični s temi našimi „Hausfreundi". Ampak, imenitna naprava, čeprav ne v vseh slu- čajih obema, možu in ženi. ljuba. Če jih žena rada vidi, so možu trn v peti, pri meni bo pa to nekaj čisto no- vega, kajti jaz bom svojo ženo sam oskrbel z njimi. Ali se ti vidi neverojetno, da bi jej hteli žrtvovati svoj čas ? O da, da, nikar se ne boj ! Veš, pri njih ne govori to- liko srce kakor želodec, ali reciva, skoz želodec pride se v.njih srce. Gostila jih bo dostojno naše hiše bogastvu, oni pa se jej bodo klanjali in klanjali . . . Midva pa bova obi- čajno — žalibog ovirana, vdeleževati se prijetnih domačih zabav po važnih opravkih najine imenitne službe... Torej, moj pes, ali ne potrebujeva žene uprav krvavo ? Ah ženo ali kroglo !...