Pesniška angažiranost v zgodovini
DEČEK NA KAMNU    Njega ne bom našel. Kamna ne bom prepoznal. Vse je pozabljeno. Bile so modre oči s preplašenim, zaledenelim nebom, modre oči na kamnu, žena, daljna in naključna. Ne tvoj ne moj. A naš. Takšnega smo ga našli izza kolone, ki z rumeno trpkim so krohotom zrešetale jo železne ptice — priletevajoče z nekih drugih vej, z neba temačnega, ki zvezde mu skamnela kletev bo na veke vekov, da tam bo kamen vse, ležišče-kamen, trava-kamen, kjer kamnito spi brez sebe mrtvi deček. Ne tvoj ne moj. Najden na obronku — sam in brez imena in brez dlani, da nežno šle bi prek obraza. Morda kurir. Od muke do svobode. Skoz ves mrak gozdov. Z nasmehom žoltim ga ustavila je smrt, opoldne prikovala na ovinku, na začetku poti. Popek še.
Se spominjaš? Srečala sva se in obstala. Med nama je bil deček, deček, ki že ni več bil. Le midva in njegove modre oči in šop las, med češnjami; nebo brez sebe in sinjine. So padali na dečka listi ali pa zenice tvoje? Ne vem. Vse je pozabljeno.
Pobrala si orožje plavolasca in meni dala bombo v roko kakor zaobljubo deblom, vetru, krilom, razpletenim lasem matere (kje je, žalostna?). Od spodaj so prodirali. Hoteli so od vseh strani. Midva hitela sva za četo, a za nama lajali so psi (koliko, o bog, teh psov!);
krogle žvečile so liste, travo, kamen, skrbno in pazljivo naju spremljale, da za goro ne bi zašla, kot mesečina. A sva zašla. Izginila.
In nikoli več se nisva videla. Vse je pozabljeno. Le tisti deček, mrtev, sam na kamnu, brez imena — kdaj na pomlad vztrepeče v zraku, da me spomni nase in nate, žena, daljna in naključna . . .
P rev. Ciril Zlobec
401