Nasilje nad otroki
V zadnjih dveh desetletjih je sindrom trpin-čenega otroka izpostavljen kot samostojen po-jav. V novejšem času se tudi pri nas resneje ukvarjamo s problematiko nasilja nad otroki. Zelo težko pa je priti vsaj do približnih ocen kajti otroci so »molčeče žrtve«. Pa tudi svoje starše imajo po svoje radi in kdaj pa kdaj preje-majo od svojih staršev, ki jih trpinčijo, tudi ljubezen kakršno so zmožni dajati svojemu otroku. (Kdor ljubi, kaznuje! Čeprav ta prego-vor ne bi smel biti resničen.)
Tisto, kar se razkrije, je le vrh ledene gore, ker je maltretiranje otrok univerzalen pojav; najdemo ga lahko v vseh kulturah.
Brez dvoma vsi soglašamo v ugotovitvi, da je nasilja v družinah, še zlasti nad otroki, preveč. Kaj pomeni trpinčenje otrok? Ali se dogaja samo v družini? Ali je v našem okolju s tem kako drugače kot drugje? Kaj o teh pojavih vemo pri nas, kakšne so ugotovitve nasploh? In kako ukrepamo? Predvsem pa, kaj izboljšati.
Polovica otrok v Sloveniji, kot zatrjuje mag. dr. Marjana Šalehar iz zdravstvenega doma Ljubljana-Šiška, kaže psihosomatske znake: glavobole, bolečine v prsnem košu, v trebuhu, nogah, utrujenost, razdražljivost, agresivnost, katere posledice so lahko usodne. Žal pa danes ugotavljamo da je naš otrok kaznovan za tisto, česar ne zmore in ne za tisto, česar noče. De-ležni so strogasti doma in v šoli, v vrtcu in na ulici, nečloveškega, pogosto fizičnega obraču-navanja staršev.
Zaradi nasilja v družinah, za domačimi ste-nami, ko njihovi najbližji: starši, posvojitelji ali rejniki - torej tisti, ki naj bi jim dajali največ ljubezni ter največjo oporo v življenju, trpinčijo
otroke - vse več je pobegov od doma, poskusov samomorov in celo samomorov.
Nasilnežev je v vseh okoljih in družbenih plasteh, med reveži in dobro situiranimi ljudmi, med nepismenimi ali komaj pismenimi in takšnimi z visoko izobrazbo, med ljudmi iz patriarhalnih okolij in takimi, ki se ponašajo z dolgo svobodomiselno tradicijo, celo takimi, ki zunaj doma zagovarjajo zelo napredne na-zore.
Nasilje v družini poredkoma, ali nikoli ne pride na dan. Povečini so mučitelji moški, žrtve pa ženske in otroci. Kazen postaja stalno, pone-kod celo glavno sredstvo. Fizično kaznovanje je dresura. Toda človek ni žival. Telesno trpinče-nje težko razdira otrokov duševni razvoj. Kljub temu mnogi starši uporabljajo palico kot sred-stvo »kratkega stika«. Nasilje sčasoma preide v sadizem, v mučenje otroka. Pogosto je temu vzrok dejstvo, da je tudi sam oče (mati) šel skozi otroško nasilje in se sedaj podzavestno maščuje otroku za vsa ponižanja, pretepanja in drugo nasilje, katera je doživljal. Barbarska navada, da se otroke pretepa daje staršem pri-ložnost da nekaznovano izživljajo svoja sadi-stična nagnjenja.
Pogovarjali smo se s strokovnjaki o tem kako preprečiti nasilje nad otroki, kaj storijo, če se že razkrije dejanje, občane pa o tem, ali opažajo v svojem okolju nasilje nad otroki, kaj mislijo o vzgoji trdne roke, telesnem in duševnem trpinčenju otrok, kako so njih vzgajali in kako oni sami, če so že starši, vzgajajo lastne po-tomce?
Temo je pripravil: Ivan Šućur