J. KOVAČIC: 0 našem udruženfu.* (Tisk in zborovanja.) O tem predinetu se je do danes že mnogo pisalo in debatiralo, pa žal, da še nismo dospeli do kakih gotovih in zasiguranih uspehov. Poudarjam, da je udruženje prepoirebno tako v interesu našega stanu kakor v interesu države same. Le duševni omejenec in kratkovidnež mu more biti nasprotnik. V naslednjem podajem svoje misli o naši stanovski državni organizaciji. Kot viden simbol udruženja moramo ustanoviti skupen stanovski list za vse jugosl. učiteljstvo. List bi moral biti tiskan edino le v latinici in sicer iz sledečih razlogov: 1. latinica je in raora biti znana vsakemu srbskemu inteligenfcu, torej tudi učitelju; 2. marsikateri slovenski učitelj razume Srbo-Hrvata v govoru, pa ne zna cirilice in bi bili članki, tiskani s ririlco za njega neizkoristljivi; 3. pa tudi marsi- kateri drugi, ki za silo razbira cirilico, bo opustil čitanje daljšega srbskega članka, ker mu je prvič čas predrag in drugič, ker prepočasno čitanje silno otežuje shvatenje tiskanega besedila in v njem podanih misli; 4. cirilica tudi ni znak srbske narodnosti, ampak velja zgolj le kot simbol pravoslavja, torej verskega momenta, katerega ne priporočam poudarjati v našem udruženiu; 5. razlika med hrvaščino in sfbščino je tako neznatna, da Je lajik niti ne opazi: čemu potem delati na umeten način potom črk plemensko razliko? Razum pač tega ne more opravičiti, kvečjemu se more sklicevati na privzgojesio navado in n,a neko tajinstveno, nepojasnljivo čustvo; 6. če že nimamo enotnega jugosl. Jezika. oprhnimo se vsaj za omenjeno svrho enotne pisave! Na ta način se bo poznanje srbskega jezika bolj širilo in pospešilo, kar bo vendarle v interesu celokupnosti. Meni gre za jezik, tore! za stvar, in ne za črke, ki so le mrtev simbol; 7. vsak nepristranski okulist vam potrdi, da je latinica vizuelno boljša nego cirilica. O tem se lahko vsak sam prepriča. če poskuša čitati enako velike latinske in cirilične črke (besedilo) iz daljave. Napor vida mu dokaže resničnost moje trditve. Skupni list na} bi izhajal začetkom po dvakrat na mesec. Poleu iHega pa rabimo brezdvomno tudi še prlstno ookrajfnske llste, k[ bi prinašali novlce ln poročlla bolS lokalnesa poniena. Na ta način bi tudi ustresli tistim nosameznikom. ki brez provincializma ne more?o izhajati, pa paralizirali bi obenem tudi separatizem, k! — mimogrede povedano — ni istoveten s provinciaiizmom. Pripominiain, da ?e imelo tud! nem^ko učiteljstvo stare Avstrije pole^ skupne^a glasila prav mnogo lokalnih listov, ki rnp pa v nobenem ozirn niso bili v kvar. Prispevke za pokrajinske Iiste si naj določi dotično učitei.istvo samo. • Namenoma rabim Izraz udraženje, ker smatram ujedinjenje za drusd c?U, k! ga. Imamo dosečl. Olede učiteljskih zborovanj bi predlagal sledeče: Okrajna učit. društva naj imajo letno stiri redna zborovanja, pokrajinske organizacije, oziroma učiteljstvo ene in iste pokrajine letno ali vsaj dveletno po eno skupščino, po potrebi tudi kako delegacijsko zborovanje, državno udruženje pa priredi najmanj vsako tretje leto enkrat skupščino z menjajočim se sedežem. Skupščinam pokrajinskega učiteljstva smejo prisostvovati tudi učitelji iz drugih pokrajin s posvetovalno pravico. Višina prispevkov, kakor često pikolovska pravila o upravi, so za me posiranskega pomena, glavno mi je okvir organizacije ter njegova duševna vsebina: skupno glasilo, ninogoštevilno čianstvo, zborovanja, predavanja, izmenjava misl!, idej in izkušenj, medsebojna izpodbuda k samoizobrazbi ter sploh blago, vzajemno sfremljenje mnogih k višjitn skupnim smotrom! In naši cilji so tudi res visoki: napolniti imamo posodo novoustanovljene države s pravo duševnostjo, prosvetnostjo in z duhom skupnosti, da noben vihar ne bi bil v stanu, razdreti našo stavbo. Ako storimo v tem oziru svojo stanovsko in državIjansko dolžnost, bomo delovali skoraj nezavedno tudi tudi v smislu pacifikacije. Evrope, kajti država z duševno zrelim in edinstvenim prebivalstvom je najboljše jamstvo za mir ter sigurno sredstvo napram apetitu pohlepnih in škodoželjnih so sedov po — tuji lastnini! Slabotne države so bile skoraj vedno vzrok vojnih zapletljajev, kakor nas zgodovina uči. Zategadelj dobro umimo svcje prevažno poslanstvo, kajti s tem izkažemo ne le svojemu troimenskemu narodu, ampak evropskemu prebivalstvu sploh najlepšo človeko ljubno uslugo! Vsaka organizacija je plod človeškega intelekta. Čim višji intelekt, tem boljša in obsežnejša more postati organizacija. Osvedočimo torej z dobro in jako organizacijo svojo inteligentnost! To nas bo dvigailo v očeh naroda in spoštovanje njegovo bo ram zagotovljeno! Mnogo, premnogo dela nas še čaka. Lotimo se ga z veseljem in ljubavjo do njega satnega, plačilo pa nam bo v prvi vrsti dajala zavest, da smo izvrSevali dolžnost kot duševni izgraditelji svoje očetnjave!