131
Bombaž - erotika
Pavle Zidar
Ure so se nabrale v dneve, v našteto
zamahov neslišnosti,
peroti tihote so se združile v let
črnih tednov, mesecev in dalje
v nepregledna polja,
leta detelje črnih cvetov.
Kako osrečujoče so bile te razdalje
in varne pred vsakim hudim.
Navadile so naju,
da si bila ti tam
in jaz tu
in čez potok mesa s krokodiljimi
ugrizi nisva stopila nikoli.
(Nikoli.)
To bledo vdanost sva živela do dne,
ko sem ti sporočil,
da imam kupe bombaža
in iz njega tkana oblačila
tudi zate.
Še sanjalo se mi ni, da je bil to
nepreviden dotik stvari,
docela nepoznane
meni doslej.
132                                                                                                               Pavle Zidar
Zato je bila pa tebi, o kača,
ki te je sama plahost in budnost.
Morala si podivjati, skočiti v ogenj
moje nesramnosti in jo, zaželeno
ves ta čas,
vsa ta leta sem,
preskusiti daleč proč od mene
na sebi,
kakšna je - groba, uničujoča
ali le pretveza za eno in drugo.
S tem si stopila v neko
nadaljevanje,
si rekla,
in navado najinih ur
- ti tam in jaz tu -
obrnila s plugom močnega čustva,
plemenitega in opojnega,
sličnega konjakovi moči
v krvavo žarečih ustih.
Bombaž je blago,
ki pusti koži dihati
in vpija kri.
Bombaž je spremenil vse naenkrat
in že sem bil jaz tam,
kjer si sedaj ti in ti si bila tam,
kjer sem jaz od vekomaj.
Sledili so očitki, da bi bilo lahko
(kmalu) vsega konec.
Ure, tedne in mesece si
imenovala higieno.
Zaradi mene.
Jaz te nisem slišal.
Po vsakem srečanju z mano
si samo jokala.
In čemu nisi prišla sredi noči,
ko si se me tako želela.
(Bala si se.)
In če bi prišel jaz.
(Ne veš...)
Vozi počasi, pridi živ, preveč so solze
zalile ta dolgi čas, si mi pisala.
133
Bombaž-erotika
Vozil sem celo noč
in prišel spremenjen.
In prvo, kar sem ti rekel, je bilo:
nič te ne sme sleči
razen mene.
Nobena potreba.
Z vsemi vonji na sebi me čakaj.
Jaz te bom preoblekel, umil
in odvedel
na posteljo, in luč bo,
ko se bova ljubila,
iz kota na mizi bo tipala.
Sam hočem odpreti školjke podpazduh,
to nežno,
črno spanje strasti.
In občutiti magnetno polje prsi,
žalosti in veselja izvor.
Slišati vdihe.
Te izprazniti izdihov.
V siju belega telesa
najti muko življenja - vstop v telo
in srečanje z resnico
življenja,
ki je grenka in veličastna.
Grom.
Zadnji hip,
sicer bi se bila darovala prahu.
Mirno naju je iz kota varovala luč,
ko sva našla vstop.
Bila je grobost, bilo je uničenje,
toda za ceno,
ki bi jo plačal vsak.
Zdaj se te nenehno spominjam.
Ni dne, ki ne bi bil iz tega,
saj med nama ni več časov,
zdaj samo še pridem
in luč v kotu
sije.