ali

bi

hoteli

delati

v

Sloveniji?

slovensko

gospodarstvo

Ker bi NAŠA LUČ našim „lubim
Slovencom“ po zahodni Evropi
rada ohranjala njihovo navezanost
na ..deželo na sončni strani Alp",
išče vedno nove vidike bitja in žitja
v njej. Letos vam bomo postregli s
podatki o nekaterih vidikih našega
gospodarskega življenja. Upamo,
da vas bo to zanimalo.

-s

SLOVENIJA

— površina: 20.256 km

— prebivalcev: 2.020.000

— gospodinjstev: 641.900

— ljudi na km 2 : 99

— državna ureditev: par¬
lamentarna republika

— narodnosti: Slovenci 91
%, Madžari 0,5 %, Itali¬
jani 0,1 %

— denar: slovenski tolar
(1 SIT = 100 stotinov)

— letna rast prebivalstva:
0,11 %

za uvod

Slovenija ima dva milijona prebi¬
valcev. Od teh je zaposlenih 840
tisoč, ki proizvedejo letno za 12,4
milijarde dolarjev za domači trg, za
11 milijard dolarjev pa za tujino.
Gospodarsko je najvažnejša indu¬
strija. Tudi obrt ni zanemarljiva. Po¬
sebno ceno pa ima lepota sloven¬
ske pokrajine, ki nudi turistom in
počitničarjem brez števila vrst od¬
diha in užitkov, ne nazadnje iskreno
prijaznost ljudi in izvrstno domačo
kuhinjo. Res pa je, da ob vsem do¬
brem, slovenska pošta in njene de¬
javnosti še niso čisto v Evropi. Po
zaslugi koga, se ve.

delovna sila

Zaposlenost prebivalcev Slove¬
nije je neobičajno visoka, posebno
še žensk (46 %, kar gotovo ni
dobro, vsaj za tiste med njimi, ki so
matere in bi morale biti pri svojih
otrocih). Ker zaposlenost zagotav¬
lja ljudem dostojno življenje, mora¬
jo zato v mnogih primerih v podjet¬
ja tudi poročene ženske in matere.
Uspoboljenost zaposlenih je so¬
razmerno zadovoljiva. Vedno več
se jih šola tudi na tujem.

46 % vseh zaposlenih dela v
proizvodnji, 51,6 % v storitvenih
dejavnostih, 2,4 % v kmetijstvu in
gozdarstvu. To zadnje je porazno
— saj je kmetijskih in gozdarskih
površin v Sloveniji zelo veliko — je
pa posledica partijskega dirigira¬
nega gospodarstva. Partija je
namreč hotela „kulake“ odpraviti,
ker so ji bili kot gospodarsko od nje
neodvisni pri njenem samodržnem
vladanju motnja.

Družbene lastnine, ki ni bila last
nikogar in s katero je razpolagala
partija, je žal še veliko, saj je slo¬
venska skupščina šele tik pred vo¬
litvami izglasovala zakon o lastni¬
njenju, po katerem naj bi ta lastni¬
na prišla v zasebne roke. Medtem
so bivši direktorji, po večini partijci,
veliko (večino?) te lastnine pokradli,
tako da so ustanovili svoje „by-

/ -N

SLOVENIJA

— večja mesta (v tisočih
prebivalcev): Ljubljana
(269), Maribor (105),
Celje (42), Kranj (37),
Velenje (27), Koper
(25), Novo mesto (23).

— glavni kmetijski pridelki
(v tisočih ton): krompir
(412), koruza (337),
pšenica (200), hmelj
(3,5), jabolka (94),
grozdje (112), meso
(18), vino (521 hi),
mleko (5,8 mil. hi).

— glavna industrija: kovin-
skoobdelovalna, tekstil¬
na, živilska, elektroteh¬
nična in elektronska,
kemična, prometnih
sredstev, strojna, les¬
na.

s_>

pass“-firme in denar prenesli nanje
ali pa da so ga naložili v tujini. Koli¬
ko bo nova vlada pripravljena in
sposobna ugotoviti te kraje in last¬
nino urediti, je vprašanje. Dedičem
komunizma in njihovim strankam to
nikakor ne bi bilo všeč, saj so ti
novi bogataši ptiči iz njihovega
gnezda. Ti ptiči jim režejo od ukra¬
dene pogače zajetne kose prav
zato, da jih oni ščitijo.

Z vznikom demokracije v Slove¬
niji se začenja močna rast zaseb¬
nega podjetništva. Obenem se pa
veča brezposelnost, posebno še v
velikih družbenih podjetjih. Marsi¬
kakšno bo šlo na boben. Vlada je
pripravljena pomagati le tistim, ki
dajejo upanje, da bodo splavala.
Vir brezposelnosti je tudi zaprtje ju¬
goslovanskega trga: Slovenija je
nekdaj lahko tja izvažala svoje bal¬
kanske izdelke. Slovenska delovna
sila je po evropskih merilih plače-
vana sramotno nizko. Poprečna de¬
lavska plača znaša čistih 300
DEM.

NASLOVNA FOTOGRAFIJA:
Pozimi na Veliki planini
(foto Mirko Kambič)

mesečnik
za Slovence
na tujem

1993

Januar

1

veselo v novo leto!

Vsem Slovencem doma, v zamejstvu in zdomstvu želimo v letu, ki ga začenjamo,
veliko božjega blagoslova. In to na vseh ravneh: na telesni in duhovni, na naravni in nadnaravni,
na osebni in skupnostni.

• V narodnem oziru je za Slovenijo v svetu življenjskega pomena, da zavestno gradi
svoje slovenstvo. Slovenske skupnosti naj gojijo narodno življenje in se povezujejo v sebi, z drugi¬
mi našimi skupnostmi in z domovino. Odkar je v Sloveniji komunizmu odzvonilo, se da tudi v
zdomstvu laže dihati.

— Pri zavestni gradnji slovenstva se bo treba izogibati obema skrajnostima: na eni
strani tisti, da bi se tako neprodušno zapirali v svoje slovenstvo, da ne bi zaradi tega črpali vrednot
in ugodnih vplivov iz svojega okolja; na drugi pa tisti, da bi do tujega okolja gradili premočne
mostove. Kot navadno pelje tudi tu pot po zlati sredi. To pot je treba kar naprej iskati in neenkrat
jo bo zelo težko najti.

— Pri povezovanju zdomskih skupnosti samih v sebi ne bomo storili nikdar preveč.
To povezovanje se začne po družinah, nadaljuje se med njimi, končuje pa se v celotni krajevni
slovenski skupnosti, ki se običajno krije z našo faro.

— Pri združevanju z drugimi slovenskimi zdomskimi skupnostmi ne gre pozabiti, da
kristjani dobivamo življenjsko usmerjenost in moč iz krščanstva. Na dolgo roko bi utegnilo biti
za nas usodno, če bi se povezovali s slovenskimi zdomskimi nekristjani prek breznačelnega
slogaštva. Pri tem opozorilu ne gre za morebitno načelno ozkost, ampak za naš obstoj, za obstoj
slovenskih zdomskih kristjanov kot kristjanov.

• Za našo zvezo z domovino so slovenski škofje ustanovili v Ljubljani Katoliško
središče Slovencev na tujem. To — in samo to — je središče katoliških Slovencev po svetu.
Središče se za svoje naloge počasi usposablja — denarno (pomagajte!), kadrovsko in po vzpo¬
stavljanju zvez (dežurstvo v uradu, telefon, telefaks).

Koliko bo uradna domovina prispevala k vzdrževanju slovenstva v svetu, odvlsi od
usmeritve nove slovenske oblasti: kolikor več besede bodo imeli v njej dosedanji internacionalisti,
toliko manj pomoči smemo pričakovati. Za nas je pomembno to, da se povezujemo med seboj.

Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven¬
skih izseljenskih duhovnikov, dia¬
konov in pastoralnih sodelavcev v
Evropi. Založnik: Mohorjeva dru¬
žba v Celovcu.

Odgovorni urednik: Janez Pucelj,
4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29.
Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja,
9020 Celovec, Viktringer Ring 26.

UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Viktringer Ring 26,

A-9020 Klagenfurt
Austria

NAROČNINA

(v valuti zadevne dežele):

Avstrija.200 SCH

Anglija.11 funtov

Belgija.690 bfr

Francija. 106 ffr

Italija.24.000 ITL

Nizozemska .. 35 NLG

Nemčija. 30 DEM

Švica. 27 sfr

Švedska. 130 SEK

Avstralija_26 avstr. $

Kanada. 23 kan. $

ZDA. 20 $

Slovenija .... 800 STL

Razlika v cenah je zaradi neenake
poštnine v posameznih državah in
različnih deviznih preračunavanj.
Naročnike sprejemajo poverjeniki
in uprava NAŠE LUCI.

PRINTED IN AUSTRIA.

Naročnino lahko plačate tudi na po¬
štni čekovni račun (Osterreichische
Postsparkasse) štev. 9.564.255

Usmeritev: Versko-kuiturni in informacijski mesečnik za Slovence na tujem.

pismo iz don Kamilovega mlina

19 — G + M

Polnoč. Evropsko nebo bo polno
raket, bengalski ogenj bo razsvetlil
nebo, različni poki bodo naznanili
začetek leta Gospodovega 1993. V
sobah si bomo nazdravili s polnimi
kozarci in si zaželeli srečno novo leto.

V ta slovesni trenutek se bo letos,
hote ali nehote, vtihotapil tudi pogled
na preteklo leto, ki je bilo polno do¬
godkov in novic o njih. Vsak dan
so nas obveščali, da se boji v Bosni
z nezmanjšano silo nadaljujejo.
Poki, ki prinašajo s seboj smrt, poje¬
jo kar naprej pesem sovraštva in ne¬
človečnosti. Na ta poročila smo se
navadili, ker se že tako dolgo ponav¬
ljajo in ker se vse to dogaja daleč
od nas. Do nas segajo samo posle¬
dice te vojne, to so begunci, ki so
morali zapustiti opustošene domove
in so sedaj med nami. Postali so
breme, ki moti naše življenje in

srečno novo leto! + b — 93

ugodje. Kako hitro smo pozabili, da
je tudi nam grozila enaka nesreča
kot njim, pa smo jo, po božji dobroti,
poceni odnesli. Begunci so postali
tudi motnja Evrope. Povsod po Evro¬
pi se poraja odpor proti njim.

Za nami so volitve. Ko pišem tele
vrstice, še nimamo nove vlade. Ko jih
boste brali, jo pa utegnemo že imeti.
A bo ostalo vse kot vedno, v glavnem
tako kot doslej. Ostali bomo isti lju¬
dje, imeli bomo iste težave, naši med¬
sebojni odnosi se ne bodo veliko
spremenili, saj svojega mišljenja ne
moremo vsak dan menjavati kot
obleko.

Prav danes sem mimogrede ujel
na radiu izjavo neke feministke, to je
ženske, ki se bojuje za žensko ena¬
kopravnost in, kot pravi, za svobodo
žensk. Med svojim stokanjem — za
vsako tretjo besedo je spustila svoj
„a“ — je ugotovila, da so ženske
uboge, ker so izgubile skoraj vse
pravice, da jim je pa kljub vsemu
ostala ena, in to najbolj pomembna:
z ustavo zajamčena pravica do spla¬
va (beri: umora). Poudarila je, da je
po razpadu socializma ženskam to
uspelo samo v naši republiki. Pozabi¬
la je povedati, da imajo enako pravi¬
co tudi v neki neznatni afriški
državici. Žalostno je, da ta gospa
Vlasta meni, da je pravica do splava
osvoboditev in enakopravnost žene.
Umor nerojenega otroka je v resnici
ponižanje in zasužnjenje ženske.

Škoda za tiste četrt ure, ko je s

temi zmotami solila pamet tudi mla¬
dim ljudem in jim izkrivljala vest.

V novem letu se nam slabo piše, če
bodo naša dekleta in žene tako misli¬
le. Omenjena gospa ni najbrž še nik¬
dar slišala za božjo zapoved: Ne ubi¬
jaj! Verjetno se zg raža nad vojno v Bo¬
sni, še na misel ji pa ne pride, da bi se
zgrozila nad odobravanjem svojega
ubijanja. Lepa podoba slovenske
pomladi, če nas bodo vodile tako  „ na¬
predne “ in za enakopravnost zagnane
ženske. Poleg vsega drugega: kje je
enakopravnost nerojenega otroka, ki
se sploh ne more braniti pred tem, da
bi ga lastna mati umorila?

Sicer je pa boljše, da o tem sploh
več ne premišljam, ker bi bilo tisto,
kar bi napisal, preveč ostro. Naj tudi
ne premišljam naglas o tem, kako
brž bomo Slovenci izumrli, če se
bodo Slovenke ravnale po tej ustavni
pravici.

Kakšne tri dni pred volitvami je vo¬
ditelj okrogle mize predstavnikov
političnih strank na TV pokazat foto¬
grafijo razpadajoče kmečke hiše in
jih vprašal, kaj bodo z njo naredili,
če pridejo v parlament. Škoda, da ni
povedal, zakaj hiša razpada. Rekel je
samo to, da v njej živita dva stara
človeka.

Skoraj vsi vprašani so odgovorili,
da bodo poskrbeli, da takih hiš ne bo
več. Nesmisel! Takšne hiše bodo
ostale, dokler bo obstajal svet. Če
razpada streha, ni temu vzrok revšči¬
na, ampak gospodarjeva zanikrnost.
Če res ne more dveh opek zamenjati
sam, naj gre k sosedu in ta mu bo
gotovo pomagal. Če pa čaka, da mu
propade pol strehe, to ni revščina,
ampak malomarnost. Te pa ne more
nobena, še tako napredna stranka,
odpraviti.

Te dni si bomo želeli srečno novo
leto. Srečno bo, če se bomo spet za¬

vedli, da moramo biti sol zemlje in luč
sveta. To pa bomo le, če se bomo vsi-
drali v Boga.

Vse naše prizadevanje je brez Boga
prazno tekanje in zapravljanje časa.
„Zaman je vstajati zgodaj zjutraj, če
Gospod ne zida hiše" (psalm). Ali smo
v novem Gospodovem letu sposobni
.zidati hišo z Bogom"?

Ali ni nevarnost, da ob preveliki
skrbi za zemske dobrine pozabimo
na molitev in Gospodov dan? Velika
skušnjava je, da bi si za cilj življenja
postavili pridobitev vseh proizvodov
moderne tehnike.

Francoski verski pisatelj Ouoist je
napisal knjižico z naslovom NAJ VSE
DELO POSTANE MOLITEV! Pri tem
ga je gotovo vodila misel apostola
Pavla: .Karkoli delate, ali jeste ali pi¬
jete ali karkoli drugega delate, vse
delajte v božjo slavo!"

Če zjutraj posvetimo Bogu vse, kar
bomo čez dan počeli, se vse, razen
greha, spremeni v molitev. Vsaka mo¬
litev pa časti Boga in nas posveti.

Dan začenjati in končavati z molit¬
vijo, je velika modrost. Najti zjutraj
minuto časa, da se izročimo Bogu,
in zvečer dve minuti, da se mu zahva¬
limo — ne more biti za nas prevelika
obremenitev, je pa na poti v večnost
vsekakor pomembno početje.

V smislu vsega, kar sem zapisal,
Vam želim srečno in blagoslovljeno
novo leto!

Vaš don Kamilo

Neki misijonar opazi v cerkvi
moža, ki po vsaki nedeljski
maši še dolgo kleči in strmi v
oltar.

Neke nedelje ga vpraša, kaj
toliko časa tam počne.

Ta odgovori: „Dušo si

sončim."

o

Sveti arški župnik Janez Via-
nney je opazil v cerkvi moža,
ki je uro in več tam klečal.

Vprašal ga je: „Kaj Bogu ves
čas pripoveduješ?"

Ta je odgovoril: „Nič. Gledam
ga, on pa mene."

o

Župnik je pokaral vernike:
„Vaša vera je zelo šibka. Prišli
ste k procesiji za dež, pa ni
nihče prinesel s seboj dežni¬
ka."

ne bodimo molilni mlinčki!

Bog nam je govoril po prerokih, v
polnosti časov pa po svojem Sinu Je¬
zusu iz Nazareta. To je tisto nezasliša¬
no, čudovito in enkratno, da je za mar¬
sikoga nesprejemljivo. In vendar so
razlogi, da je to res, povsem pre¬
pričljivi.

Kakšen naj bo naš odgovor Bogu na
njegov nagovor? Ta, da mu verjame¬
mo? Gotovo. Samo to? Ne še kaj več?
Vera v Boga ne pomeni samo prepriča¬
nja o božjem obstoju, marveč veliko
več. Vera ni samo to, da nekaj o Bogu
vemo, ampak je tudi nadnaravna sila,
ki zajame celega človeka: ga preobli¬
kuje in usmeri k njegovemu zadnjemu
cilju, k Bogu. Najpomembnejši in naj¬
ustreznejši izraz vere v Boga pa je mo¬
litev. Zato je naš odgovor Bogu na nje¬
gov nagovor molitev.

kdor ne moli,
ne more biti kristjan

Sveto pismo nas zavzeto navaja k
molitvi. Še prav posebej pa Jezus.

Starozavezni psalmi, teh 120 čudovi¬
tih božjih hvalnic, so prava zakladnica

Med padanjem bomb je
ležal vojak prestrašen v strel¬
skem jarku in goreče prosil
Boga, da bi ostal živ. Bombar¬
diranje je počasi pojenjalo.

Naslednji večer je šel ta
vojak s svojim dekletom na
sprehod, pa ji o rešitvi med
bombnim napadom ni črhnil
niti besedice.

Sicer pa itak ni nikdar niko¬
mur črhnil niti besedice o
Bogu.

molitev. Evangeliji poročajo, da je
Jezus pogosto molil. Na primer, da je
stopil v krajevno molilnico, sinagogo,
molit ali da je prečul noč v molitvi k
Očetu na skritem kraju. Zlasti opazna
je njegova molitev pred vsemi važnimi
odločitvami. V molitvi je Očeta prosil,
se mu zahvaljeval, ga slavil, se mu po¬
tožil in se zaupno predajal njegovi volji.
Jezusovo življenje je bilo prepojeno z
molitvijo. Zato je jasno, da njegovi
učenci ne morejo biti to brez molitve.

ali je molitev
res nesmiselna?

Za mnoge kristjane je molitev nekaj
samoposebi umevnega. Vprašanja
»moliti ali ne moliti?" zanje sploh ni.
Emilijan Cevc je npr. zapisal: »Rožni
venec, čudež božje tehnike, nebeški
telefon! Po njem se pogovarjava z Bo¬
gom in veliko si imava povedati" (Pre¬
proste stvari). Ti kristjani se sprašujejo
le, kako naj se nebogljeno človeško bit¬
jece ustrezno bliža neskončnemu Bo¬
gu in z njim v molitvi občuje.

Poleg kristjanov je velika množica
ljudi, ki jih mučijo dvomi in ugovori
proti molitvi. Poglejmo nekatere:

— Molitev je beg pred odgovornost¬
jo, angažiranjem v svetu.

— Molitev je zgolj potuha, ki krni
človekovo domišljijo in hromi njegove
sile.

— Molitev je otročarija, zadeva ne¬
zrelih negodnikov, ki se zaradi svoje
duševne nedoraslosti niso sposobni
spoprijeti s stvarnostjo in krutostjo živ¬
ljenja. Sami sebe varajo in se zatekajo
k nečemu, kar so si sami umislili kot
najvišje bitje.

— Molitev je prikrito zlorabljanje
Boga v samoljubne namene.

Prav gotovo je v naši molitvi marsikaj

tega. To so pač izrojene stranpoti, ki
grozijo vsakemu molilcu. Vendar te za¬
blode in odkloni ne zadenejo prave mo¬
litve. V psalmih in v Jezusovi molitvi ne
najdemo nič takšnega.

kaj je pravzaprav
molitev?

Če odgovorimo na kratko: molitev je
izraz človekovega hrepenenja po Bo¬
gu. Torej je več kot samo razglabljanje,
je nekaj drugega kot »higiena duše" ali
zgolj duševno »polnjenje baterij". V
molitvi postane človeku jasno, da po¬
trebuje pomoč, da je sam iz sebe ne¬
sposoben utešiti svoja hrepenenja in
upanja. Samo neskončni Bog, člove¬
kov temelj, smisel in cilj, je dovolj velik,
da človekovo nespokojno srce umiri.

V molitvi se srečata Bog in človek.
V vseh verah najdevamo globoko hre¬
penenje, da bi postal človek z Bogom
eno, da bi živel v skupnosti z njim. Sv.
Terezija Avilska je rekla, da je molitev
prijateljstvo med Bogom in človekom,
sproščen pogovor z Bogom.

Molitev je daleč od bega pred stvar¬
nostjo. Je edina prava drža in edino
pravo ravnanje, saj odgovarja dejan¬
skosti in se vanjo vklaplja. V molitvi se
vsa namišljena sreča razblini. Molitev
razkrinka vse, kar se skriva za masko, s
katero si eden drugemu tvezimo neres¬
nice. Molitev je pogled za kulise in fasa¬
do. Daje nam moč, da se otresemo živ¬
ljenjskih laži in da sprejmemo resnico o
sebi. Vodi nas k Bogu in ljudem. Daje
nam gotovost, da dobra dela vedno za¬
denejo v polno, da niso nikdar nesmi-

4

Ribiči so bili na morju, ko se
je dvignil vihar. Prestrašeni so
odvrgli vesla in začeli moliti.
Vihar je nesel čoln vedno dlje
od obale.

Oglasil se je star ribič: „Za-
kaj smo odvrgli vesla? Zdaj
moramo veslati z rokami. Mo¬
limo in veslajmo, samo tako se
bomo lahko rešili.

selna. S tem nas opogumlja, da ostaja¬
mo v svetu in si prizadevamo za njegov
boljši jutri. Je spodbuda k ponižnosti in
velikodušju, k potrpežljivosti, ne da bi
nas s tem naredila neobčutljive. Kdor
moli, zna sprejemati — kar je morda
najtežje — samega sebe in svet. Zaveda
se namreč, da ga Bog sprejema v celoti,
takšnega, kakršen je. Končno nam mo¬
litev daje tudi razsodnost, notranji mir,
veselje, uteho in moč za življenje.

kako moliti?

Molitev je nekaj zelo osebnega, zato
ni mogoče zanjo predpisati nobenega
recepta. Za sleherno molitev pa velja
to: ne sme biti samo zunanja. Na to
je opozoril Jezus z besedami: „Pri mo¬
litvi ne blebetajte kakor pogani. Mislijo
namreč, da bodo uslišani zaradi svojih
mnogih besedi." Ne bodimo torej molil¬
ni mlinčki!

Ko molimo, praznimo pred Bogom
svoje srce: to se sprašuje, toži, se
obtožuje, se kesa, prosi, obljublja,
hvali, se zahvaljuje in se vdano predaja
božji volji.

Najbolj razširjena molitev je ustna
molitev. Lahko jo uresničujemo s svoji¬
mi besedami ali pa zanjo uporabimo
ustaljene obrazce, npr. očenaš, ange¬
lovo češčenje ipd. Glede rožnega
venca in litanij je treba povedati, da
niso nikakršno mehansko ..lajnanje".
Njun ritem je prilagojen človekovi du-
hovnotelesni naravi in človeku poma¬
ga, da vsebino izgovorjenih besed kar
najbolj do dna izčrpa.

Je pa še premišljevalna molitev, v
raznih oblikah. In končno molitev srca,
ki vodi v skrivnostno združenje z
Bogom. Ta, zadnja, ni redka tudi med
običajnimi ljudmi, sploh pa ni rezervi¬
rana samo za menihe in duhovnike.

Molitev je vedno božji dar, tudi naša
vsakdanja molitev, ki se nam morda zdi
nekaj privajenega. Nanjo se moramo
vselej resno pripraviti. Brez umiritve,
sprostitve in zbranosti nam ne bo
uspelo prav moliti. Prav tako je važno
za molitev izbrati primeren čas in kraj.

dalje

na naslednji strani

kari rahner

vsakdanji

pogovor

O, ti vsakdanja molitev!

Revna si, malo oguljena kot
vsakdanjost sama. Nisi simfo¬
nija v stolnici. Zelo preprosta
si, precej enolična, poprečna
— a si vendarle prisrčna,
pobožna pesem. Si molitev za¬
nesljive zvestobe, ki
nesebično služi božjemu
veličastvu in ki ne pričakuje
plačila. Posvečuješ puste ure
in daješ veličino neznatnim
trenutkom. Ni ti do doživetij,
marveč le do počeščenja
Boga. Nočeš izkustva, hočeš
le verovati. Zdi se, da si kdaj
le na ustnicah, ampak ali ni
boljše, da slavijo Boga vsaj
ustnice, kot da bi ves človek
molčal? In ali ne vzbuja prav
ta molitev ustnic upanja, da bo
nekoč odmevala tudi v srcu?

V naših dneh brez molitve je
celo to, kar pri sebi in drugih
grajamo kot molitev ustnic, de¬
jansko molitev sicer revnega,
a vendarle zvestega srca: z
njo si vsak dan po malem kop¬
ljemo rov skozi slabosti, utru¬
jenost in nerazpoloženje, da bi
v srce, ki ga je zasula vsak¬
danjost, prisijal vsaj žarek
božjega dneva.

Skušajmo spremeniti vsak¬
danjo molitev v osebno.

Molitev je umetnost, ki se ji
moramo privaditi. Lahko se je
naučimo.

Če bi bili učljivi, ne bi imeli
boljšega učitelja, kot je vsak¬
danjost. Dolge, enolične ure
naših dolžnosti bi nas naredile
tihe in nesebične, če bi jih
sprejemali brez tožbe. Vsak¬
danjost sama bi postala moli¬
tev brez besede.

5

romano guardini

moliti
= služiti

Slišali smo ali brali, da naj molimo
le tedaj, ko nas k temu žene srce.
Opustimo naj torej molitev, če ne
privre samodejno iz naše no¬
tranjosti.

Gotovo je včasih molitev naraven
vzklik duše nad lepoto narave, nad
osrečujočim dogodkom, ali pa is¬
kren vzklik na pomoč, ko smo v stis¬
ki. Po drugi strani je pa tudi res, da
dostikrat veselje preplavi naše srce
tako močno, da na Boga kar pozabi¬
mo, in da stiska le prerada srce za
Boga zakrkne.

Lahko rečemo, da je molitev iz no¬
tranje potrebe skorajda izjema. Kdor
bi gradil svoje versko življenje samo

nadaljevanje s prejšnje strani

moliti skupaj
z Jezusom

Kadar molimo, molimo k troedine¬
mu Bogu, ki ga nam je razodel Jezus.
K njem u se obračamo po Jezusovem
naročilu in skupaj z njim, saj nam je
rekel, naj „vedno molimo" in da bo
tudi on prosil z nami. V molitvi pa pro¬
simo tudi Jezusa, kot so to sredi
težkih preganjanj počeli prvi kristja¬
ni: „Maranata! Pridi, Gospod Jezus!"
Poslal je Svetega Duha, ki nas navdi¬
huje, vodi, spremlja in z nami moli,
„da bi ne živeli več sebi, ampak
njemu, ki je za nas umrl in vstal".

na tem, bo molitev kmalu opustil.
Nekdo, ki bi se pri vsakdanjem delu
ravnal po samodejnih doživetjih in
navdihih, bi postal svojevoljen,
uživaški  — skratka neresen, in nje¬
govo življenje bi zapadlo slučaj¬
nosti.

Isto velja za molitev, če bi se hote¬
la zanašati samo na notranje izzive.
Če smo do Boga pošteni, nam po¬
stane kmalu jasno, da molitev ni le
odraz naše notranjosti, ki bi se pora¬
jal sam od sebe, marveč je tudi
služba, ki jo moramo opravljati
ubogljivo in zvesto, in molitev je to
celo najprej. Moliti moramo torej ho¬
teti in se v njej vaditi.

Množico pravil o tem, kako moliti,
lahko strnemo v tale poglavja: čas
in kraj molitve, telesna drža in kret¬
nje, zbranost, molitveni obrazci,
načini molitve . . . Kakorkoli že smo
si uredili naš dan in molitev v njem,
bodimo v tem vestni in dosledni.

Vedeti moramo namreč, da človek
nerad moli. Prevzame ga spanec,
dolgčas, zadrega, odpor, celo
mržnja ... V trenutku, ko začne
nekdo moliti, postane vse drugo bolj
važno kot molitev. Kakor hitro pa se

Boga lahko prosimo za to in ono: za
skupnost Jezusovih učencev; za to,
da bi vsi mi vanj in v njegovo sporočilo
iskreno verovali; za edinost vseh
kristjanov; zato, da bi znali svetu, kr¬
ščanskemu in poganskemu Cv Afriki,
Aziji in drugod), Gospodovo
sporočilo uspešno oznaniti; za to, da
bi znali služiti vsem, posebno še za-
postavljanim, odpisanim, obrobnim,
ostarelim, bolnim, lačnim, revnim,
zamamljenim (tudi pijančkom), otro¬
kom, dojenčkom, nerojenim . . .

Ker je Bog ljubezen, smogotovi, da
je vedno z nami kot tisti, ki nas ima
rad. Zato nas nič, prav nič, ne bo
moglo ločiti od njega.

človek odvrne od molitve, se utegne
ukvarjati z najbolj nepomembnimi
stvarmi. Manj slabo je priznati, da
se nam ne ljubi moliti, kot se izgo¬
varjati: ,Joj, še to naredim prej . . .
Še prijatelja pokličem ..."  Za na¬
predovanje v molitvi je resnica
boljše izhodišče kakor razna pri¬
krivanja.

Pri molitvi gre za nekaj resnega,
zato se k njej prisili, izpolni svojo
dolžnost! Brez molitve vera medli in
versko življenje opeša.

Današnji človek se bo kot človek
ohranil samo, če se bo usmeril v
svojo notranjost. Tedaj ga ne bo
izčrpala še tako obsežna in razprše¬
na dejavnost ter zunanji vtisi. Brez
molitve ne bo našel notranje oporne
točke in z njo duševnega miru.

K temu, da se k nam povrne du¬
ševni mir in gotovost, ne hasnejo
dosti umetnost, znanost, življenje v
naravi ob koncu tedna. Potrebna je
molitev. Ta seveda ne sme biti sama
sebi namen, h kateri bi se zatekli za¬
radi njenih sadov v duši in njenega
zdravljenja. Biti mora izraz naše us¬
merjenosti v Boga, preprosto, moli¬
tev iz vere.

Vera nas uči, da je v našem prvot¬
nem, starem življenju vzklilo po
Bogu drugo, novo življenje, ki pa je
še zelo krhko in ranljivo. Poleg
vsega ga še vedno hromi in duši naš
„stari človek“. Novo življenje mora¬
mo negovati. Kot brez dihanja ni
življenja, tako novo življenje brez
molitve slabi in končno zastane.

Vprašaj se, koliko je zate vredno
novo življenje v tebi! Potem pa trez¬
no sklepaj in stori, kar je potrebno,
da ga ohranjaš! Ne dajaj se zapeljati
od praznih puhlic o notranji pristni
in resnični veri. Stori, kar terja resni¬
ca, resnica božje besede in
človeške skušnje, ki jo je razsvetlilo
božje razodetje.

Zato: z  vso resnostjo in voljo moli
vsak dan!

/ -N

na sploh

< _ >

ALI IMATE SLOVENIJO RADI?

Center za raziskavo javnega mnenja
v Ljubljani je izvedel anketo, v kateri
je slučajno izbranim zastavil vpraša¬
nje: „Če bi imeli možnost izbirati deže¬
lo, v kateri bi želeli živeti, ali bi izbrali
Slovenijo?" Odgovorili so takole: 6,7
odstotka je ne bi izbralo, medtem ko
bi se zanjo odločilo 65,1 odstotka,
23,6 odstotka pa bi jo verjetno izbralo.
Med nezadovoljneži je najbrž precej
Neslovencev. Ali si lahko dejstvo, da
imata dve tretjini slovenskih državlja¬
nov Slovenijo še radi, štejemo v čast?

NAŠO REPUBLIKO PRIZNALO

DOSLEJ STO DRŽAV

Uradno je do sedaj Slovenijo kot sa¬

mostojno državo priznalo že sto držav.
Pred kratkim so jo namreč priznale
tudi Etiopija, Tanzanija in Belize. Slove¬
nija ima diplomatske odnose z devetin-
šestdesetimi državami.

BOGOSLOVNA FAKULTETA

SPET DEL UNIVERZE

Člani sveta Univerze v Ljubljani so
skoraj soglasno — samo štirje člani so
se vzdržali — sprejeli sklep, da Teološ¬
ka fakulteta spet postane njena člani¬
ca. Prejšnja oblast jo je leta 1952 svo¬
jevoljno iz nje izključila. Poleg nje je
bila v Univerzo sprejeta tudi Univerzi¬
tetna narodna knjižnica.

ŠKOFOVI ZAVODI OBNOVLJENI

Škofove zavode v Šentvidu pri Ljub¬
ljani je leta 1905 ustanovil ljubljanski
škof Jeglič, v njih pa tudi prvo sloven¬
sko gimnazijo. Zavod je vzgojil vrsto
pomembnih osebnosti. Ob okupaciji

PISMO MOJEMU PREDSEDNIKU...

Novi ljubljanski pomožni
škof g. Lojze Uran, dosedanji
župnik v Šentvidu pri
Ljubljani.

V.

J

so Nemci zavod spremenili v ječo, v
čemer so jih po koncu vojne posneli
tudi slovenski komunisti: skozi zavode
je šla večina domobrancev in civilistov,
ki so jih Angleži iz Vetrinja vrnili v Slo¬
venijo in so kasneje končali na Rogu.
Po teh likvidacijah je zasedla zavod ju¬
goslovanska soldateska, ki ga je dodo¬
bra uničila, tako da je ostal nepoško¬
dovan samo skelet zgradbe. Konec no¬
vembra je ljubljanski nadškof razglasil
njihovo obnovo. Slavnostni govornik na
prireditvi je bil nekdanji zavodar akade¬
mik dr. Stane Gabrovec. Nadškof je
imenoval za direktorja Zavoda dr. Bo¬
ruta Koširja, za ravnatelja gimnazije pa
prof. Jožeta Mlakarja, ki je povedal, da
bo ta srednja šola temeljila na krščan¬
skih vrednotah in bo humanistično us¬
merjena (pouk latinščine in grščine).
V začetku bo imel vsak razred po tri
oddelke z največ 24 učenci. Ker bo po¬
trebno ogromno denarja za obnovo ve¬
likanske stavbe, je nadškof ustanovil v
ta namen Jegličev sklad.

NAŠE ŽELEZARNE

Slovenska skupščina je končno le
sprejela predloge zakonov za ozdrav¬
ljenje naših železarn (Štore, Jesenice,

7

Ravne) in s tem zagotovila delo 12.000
delavcem, zaposlenim v njih, poleg
tega pa še okrog 50.000 delavcem iz
podjetij, povezanih z železarnami. Dr¬
žava bo pokrila izgube v višini 4,4 mili¬
jarde tolarjev, ozdravljenje samo bo pa
stalo 32,2 milijarde tolarjev. Če bodo
železarne hotele preživeti, bodo morale
zapreti neproduktivne oddelke, odpu¬
stiti tretjino delavcev in najti donosne
proizvodne programe, ker je jeklarstvo
v krizi po vsem svetu.

IZTREBLJANJE GOZDOV

Od začetka januarja 1991 do 20. ok¬
tobra 1992 je bilo v Sloveniji posekanih
brez ustreznega dovoljenja 230 tisoč
dreves, kar pomeni skoraj prav toliko
kubičnih metrov lesa. Pri tem je hudo
tudi to, da so posekali predvsem kako¬
vostno drevje, čigar les je mogoče pro¬
dati z velikim dobičkom čez mejo. Divja
sečnja določene vrste dreves osiro-
mašlja sestav gozdov in ruši njihovo
obstojnost. Prav zaradi tega so se na¬
množili gozdni škodljivci, npr. lubadar.
Prihodnji lastniki družbenih gozdov
posegajo vanje kar po svoje, saj so
sedaj lastniki teh gozdov vsi in nihče.
Novi zakon o lastnikih ..družbenih" go¬
zdov bo sprejet letos spomladi.

VSAKO LETO 30.000 VOZIL VEČ

Lani je bilo v Sloveniji vpisanih
779.709 vozil (avtobusov, tovornjakov,
osebnih vozil, traktorjev, motornih
koles . . .), od tega kar 594.289 oseb¬
nih avtov. Nove registrske tablice so v
črni, zeleni in beli barvi, pač po seriji
ustanov ali voznikov. Večina vozil ima
še stare tablice — mnogi so zvezdo
prebarvali ali prelepili —, do 25. junija
1984 jih bo pa treba zamenjati, kakor
tudi vozniška in prometna dovoljenja.

—

od tu in tam

__ /

APAČE

V tem kraju radgonske občine že
dvajset let deluje folklorna skupina, ki
popestruje z nastopi skoraj vse prire¬
ditve v bližnji in širši okolici, gostovala
pa je že tudi v Avstriji in na Madžar¬

skem. Njihov program sestavljajo
prekmurski, štajerski in belokranjski
plesi, ki jih skupina pleše v ustreznih
narodnih nošah.

CELJE

Tu so odprli razstavo stekla in stare
keramike s tega področja. Keramika se
je začela v teh krajih razvijati že v 18.
stoletju, naj večji razcvet je pa doživela
že v naslednjem stoletju. Po kakovosti
in raznovrstnosti — 2000 različnih iz¬
delkov — slovijo Liboje (Schutzeva ke¬
ramika). V okolici Celja ima bogato iz¬
ročilo tudi steklarstvo. Tu so delovali
mojstri Kendlerji, ki so poznali že tudi
barvasto in brušeno steklo. Kot nasled¬
nice tega izročila delujejo danes ste¬
klarne v Hrastniku, Rogaški Slatini in
Straži, keramiko pa izdelujejo samo še
v Libojah.

ILIRSKA BISTRICA

V začetku decembra je okoli 400 tu¬
kajšnjih kmetov s skoraj 70 traktorji
zaprlo vse dohode v ta kraj in tako
ovrlo tudi promet med Ilirsko Bistrico
ter mejnima prehodoma Jelšane in
Rupa. Za tako oster ukrep so se odlo¬
čili, ker jim zadruga Hmezad dolguje
za že pred meseci oddano mleko in
poljske pridelke več kot 13 milijonov to¬
larjev. Reševanje kmetijstva na tem

področju je zelo zanemarjeno in kme¬
tovanje bo začelo propadati, če ne
bodo odprtih vprašanj hitro uredili.

IVANČNA GORICA

Ob hitri cesti Ljubljana—Novo mesto
so v Ivančni gorici pri Stični postavili
novo župnijsko cerkev sv. Jožefa.
Zgrajena je na gričku nad krajem, tako
da je dobro vidna že od daleč.
Načrtovalec je oblikoval cerkveni pro¬
stor (30 krat 35 m) v dvoranskem slo¬
gu z razširjenim sredinskim delom, ki
se zoži v smeri proti oltarju. Oltarni
prostor je nekoliko dvignjen, pregle¬
den, celoten prostor pa zelo zvočen.
Poleg cerkve z zvonikom so postavili
tudi župnijski dom.

IZOLA

Ob sedanji bolnišnici, ki je za potre¬
be prebivalstva premajhna, gradijo
nove prostore na površini 10.000 kva¬
dratnih metrov. V nove prostore bodo
namestili porodnišnico, žensko bolniš¬
nico, otroški oddelek in transfuzijsko
postajo. Denar za dograditev poslopij
je zagotovljen.

KOPER

Edinim baročnim freskam na Pri¬
morskem in enim redkih v Sloveniji bije

Pri Logu nad Škofjo Loko stoji na pomolu nad dolino dvostolpna
zgodnjebaročna cerkev  sv. Volbenka, ki je znamenita tudi zaradi oltarnih
slik Janeza in Alojza Šubica.

8

Idrijski grad je spremenjen v
muzej, ki je zanimiv posebno
' zaradi rudniške zbirke.

zadnja ura, je potarnalo časnikarjem
vodstvo koprske gimnazije, Te freske
se nahajajo v nekdanji cerkvi sv. Fran¬
čiška, ki je bila kasneje spremenjena
v telovadnico. Ta je sedaj zaprta zaradi
resne nevarnosti, da se bo zrušil strop.
Lani so sicer freske prenavljali, vne¬
mar pa so pustili strop, čeprav je že
odstopal od nosilne strukture. Iz ob¬
činskega proračuna je bil denar za ob¬
novo kljub prošnjam in opozorilom
„črtan.

LJUBLJANA

Baročna zunanjost frančiškanske
cerkve Marijinega oznanjenja iz 17.
stoletja je sedaj obnovljena, tako da je
taka, kot je bila ob nastanku: pobarva¬
na je v treh odtenkih pomarapčno-roza
barve. Tako so sedaj obnovljene vse
pomembnejše stavbe na Prešernovem
(včasih Marijinem) trgu, ki nudi očem
resničen užitek.

LJUBLJANA

Cerkev v sklopu Splošne bolnice,
današnjega Kliničnega centra, je bila
zgrajena leta 1895. Partijska oblast jo
je zaprla leta 1948, leta 1970 pa dala

podreti zvonik. Danes je v njej kovi¬
narska delavnica. Bolniki in del bolniš¬
kega osebja zbira podpise za obnovi¬
tev bogočastnega prostora, kjer bi bol¬
niki lahko našli miren kotiček za moli¬
tev in premišljevanje, kar prav gotovo
pripomore k uspešnejšemu zdravlje¬
nju. Sedaj je maša enkrat na mesec
v eni od predavalnic Kliničnega centra.

LJUBLJANA

Na Orlovem vrhu na Ljubljanskem
gradu je pokopanih 172 mož in fantov,
žrtev stalinistične revolucije. Po koncu
vojne in vse do leta 1990 so uniformi¬
ranci tam preprečevali zasajanje križev
in prižiganje sveč. Še bolj grobo je ta
kraj oskrunjala skupina Ljubljančanov,
ki je tam prirejala piknike. Društvo za
ureditev zamolčanih grobov je s temi
dogodki seznanilo predsedstvo in
vlado RS. Sicer res ni več prepoveda¬
no postavljati pomnike protirevolucio-
narjev, vendar pa še ni poskrbljeno za
zaščito partijskih morišč in grobišč nji¬
hovih žrtev. Ker se v ljubljanski občini
glede tega nič ne premakne, se je
omenjeno društvo odločilo, da zaprosi
za pomoč Svet Evrope za varstvo
človekovih pravic.

MARIBOR

Proslavili so stoletnico dograditve
mariborske klasične gimnazije. Usta¬
novljena je bila že leta 1776. Bila je zi¬
belka kulturnega življenja na Štajer¬
skem. Na njej so dobivali znanje
mnogi pomembni možje, npr. Danjko,
Miklošič, Vraz, Glonar, Kocbek, Kreft,
Kovič, Bibič, Pučnik. Partijska oblast jo
je leta 1959 brez utemeljitve ukinila.
Sedaj deluje v poslopju gimnazije Vi¬
soka pravna šola. Prireditev je izzvene¬
la v zahtevo po ponovnem odprtju gim¬
nazije.

MARIBOR

Mariborski škof Kramberger je po¬
slal 40 župnijam na območju Maribo¬
ra, Pesnice in Ruš pismo, v katerem
poziva vernike, da naj kljub sedanjim
hudim gospodarskim razmeram glasu¬
jejo za podaljšanje samoprispevka za
dograditev internega oddelka Splošne
bolnišnice Maribor. Škof se je že pred
leti vključil v akcijo za začetek samo¬

prispevka, saj je karitatvna dejavnost
ena nalog Cerkve. Novo poslopje inter¬
nega oddelka bo namenjeno predvsem
srčnim bolnikom, ki jih je vedno več in
jih ni možno uspešno zdraviti brez
ustreznih aparatov.

METLIKA

Belokrajnski muzej je odkupil staro
hišo, ki stoji na obrobju Metlike, da bo
v njej namestil muzejsko zbirko. Hiša
združuje vse značilnosti nekdaj pogo¬
stih lesenih, z blatom ometanih in be¬
ljenih hiš s slamnatimi strehami. Ima
dva bivalna prostora, vežo in črno kuhi¬
njo, grajeno s tesanimi bruni. Ta hiša
je bila zgrajena verjetno sredi 18. sto¬
letja, dobrih sto let kasneje so ji pa pri¬
zidali še trakt s kamro.

NOVO MESTO

Pobrateni mesti Novo mesto in Lan-
genhagen s Spodnjega Saškega,
Nemčija, že več let vzorno sodelujeta
na kulturnem in športnem področju.
Od lanske vojne naprej so se pa
Langenhagenčani potrudili še za so¬
cialno pomoč. V nekaj več kot enem
letu so zbrali 42.000 DEM. Te sta Kari¬
tas in Rdeči križ razdelila Splošni
bolnišnici, Domu starejših občanov,

Zimski posnetek Idrije.

9

begunskemu centru ipd. Organizatorji
zbiranja denarja v Nemčiji so v korist
Novega mesta pripravili razne nabiral¬
ne akcije in več velikih koncertov. Po¬
leg tega so nemški zdravstveni delavci
ponudili svojo strokovno pomoč pri or¬
ganizaciji dela v bolnišnici.

PERTOČA

Lani so na Goričkem v Večeslavcih,
Ropoči, Fikšincih in Pertoči, ki se
združujejo v pertoško krajevno skup¬
nost, posodobili 8,369 km cest, od
tega skoraj 5 km vaških, ostale pa so
občinske. Za stroške so prispevali
največ domačini sami. Letos načrtuje¬
jo še popravilo 4,4 km cest, izboljšanje
telefonskega omrežja in vodovodne na¬
peljave.

POSTOJNA

Kras je naraven vir pitne vode, ki po¬
kriva več kot polovico potreb v Sloveni¬
ji. Na žalost še ni podzemska preplete¬
nost kraških voda povsem raziskana,
zato jih ni mogoče uspešno varovati.
Vsako onesnaženje le-teh je svareče.
Največji možni onesnaževalci so: 170
črnih odlagališč, skladišče naftnih de¬
rivatov, več kot polovica neočiščenih

odplak, vojašnica na Počku itd. Ukre¬
pi, nujni za zaščitenje voda so: določiti
območno odlagališče in ločeno zbirati
odpadke (papir, kovino, plastiko . . .),
ozdraviti vsa divja odlagališča, zavaro¬
vati z ustreznimi znaki zajetje Maine,
ki oskrbuje z vodo Postojno, in sprejeti
zakone o težkih kaznih za kršitelje.
Enake odloke bi morali sprejeti tudi
cerkniška in ilirskobistriška občina.

POSTOJNA

Jamarski klub Slovenije je tu pripra¬
vil Jamarske dneve. Predstavniki zveze
so ob okrogli mizi predložili načrte o
nadaljnjem raziskovanju Slovenskega
krasa. Stoletna dejavnost jamarjev se
ponaša z odkritjem 6187 jam. V pri¬
hodnosti jih čakajo raziskave jamske¬
ga sistema pod reko Reko, v podzems¬
kem trikotniku med Postojno, Cerknico
in Planino ter Kaninska brezna.

PTUJ

Balonarstvo je bilo doslej dejavno
samo v Ljubljani in Mariboru. Sedaj pa
so se jim pridružili tudi ptujski letalci,
ki so Aeroklubu Ptuj priključili balo¬
narsko sekcijo s štirimi izšolanimi piloti
in mnogimi naraščajniki. Ptujski balo-

narji so postali člani evropskega balo¬
narskega sveta na evropskem srečanju
balonarjev, ki so se ga poleg domači¬
nov udeležili tudi Angleži, Italijani in
Španci. Ptujčani upajo, da bodo s tem
privabili na svoje ravnice tuje pilote in
turiste.

SOLKAN

Goriški in Škedenjski muzej sta tu
odprla razstavo „Škedenjske kruhari-
ce“. S to slovensko posebnostjo sta
hotela seznaniti čim širši krog ljudi.
„Krušarce“ iz Skednja so nekoč v svo¬
jih kuhinjah pekle kruh za prodajo
širokemu krogu kupcev. Peka je bila
zanje sveto opravilo. Veliko kruha so
prodajale v Trst, od koder jih ni pregna¬
la niti huda konkurenca industrijske
peke. Res pa je, da je tržaškim pekom
uspelo za nekaj časa z zakonom
preprečiti oskrbo Trsta s škedenjskim
kruhom. Delo se je končalo okoli leta
1955.

ŠMARJE-SAP

Odprli so 6,75 km dolgi odsek avto¬
ceste, ki se pri Malencah zveže z ljub¬
ljansko južno obvoznico in se v Šmar-
ju-Sap priključi na dolenjsko avtoce¬
sto. Razbremenil bo silno prometni del
ceste med Ljubljano in Škofljico. Zara¬
di pomanjkanja denarja so to cesto
gradili tri leta. Stala je 59 milijonov do¬
larjev, z odkupom zemljišč in drugimi
stroški pa 80 milijonov dolarjev. Na
tem kratkem odseku so štirje tuneli s
skupno dolžino 1600 metrov in viadukt
Reber, ki je s 610 metri drugi najdaljši
v Sloveniji.

ŠOŠTANJ

Termoelektrarna Šoštanj se je z dve¬
ma avstrijskima podjetjema dogovori¬
la, da bodo v dveh letih v 4. blok elek¬
trarne vgradili napravo za odžveplova-
nje dimnih plinov. Celotna naložba
stane 136 milijonov DEM, od katerih jih
bo Avstrija prevzela 68 odstotkov, osta¬
lo pa šoštanjska elektrarna. Ko bo
čistilna naprava začela delovati, bo naš
največji onesnaževalec zraka bruhal v
okolje 40 odstotkov manj žveplenega
dioksida kot doslej. Ko bodo na podo¬
ben način ozdravili še 5. blok, bo elek¬
trarna svoje izpušne pline prala
90-odstotno.

10

SLOVENIJA JE VOLILA

Na dan sv. Miklavža smo Slovenci
volili tv pripravah na volitve kandidati
niso bili enakopravni, ker so imeli ko¬
munisti zaradi prisvojenih medijev, di¬
rektorskih stolčkov in pokradenega
družbenega denarja še vedno odloči¬
len vpliv nanje)  in si izbrali državnega
predsednika, 90 poslancev za državni
zbor (parlament) in del 40 članov za
državni svet (senat).

• Za predsednika RS je večina na¬
ših sodržavljanov izvolila bivšega pred¬
sednika CK KPS Milana Kučana. Ta iz¬
volitev je legalna, a obenem neligitim-
na. (Primer: vse slovenske vlade od
konca vojne pa do prvih demokratičnih
volitev 1990 so bile legalne, a neligitim-
ne, ker niso bile postavljene na volji na¬
roda.) Kučan je nelegitimen predsed¬
nik RS iz drugega razloga: zato, ker je
s svojo nekdanjo udeležbo nščvrhu to¬
talitarne oblasti izgubil pravico, da bi
smel biti oblastnik v demokraciji. Tak¬
šna so etična pravila. Začudljivo je, da
Kučan sam tega ni uvidel.

Drugo nerazumljivo vprašanje pri
tem je, kako je mogoče, da je večina
slovenskih državljanov — tudi 130.000
Neslovencev, ki so pred kratkim dobili
slovensko državljanstvo —  volila Kuča¬
na. Nekdo je ob tem rekel, da je to za

Slovence ubožno spričevalo in da bi
jim bilo treba priporočiti v branje Can¬
karjeve HLAPCE in Milčinskega
BUTALCE.

Vendar je treba pri teh volilcih upo¬
števati nekatere razloge:

— množica nima rada tveganj, am¬
pak rajši sprejema ljudi, ki jih je že na¬
vajena in ki so že doslej, po njenem
prepričanju, posle dobro opravljali:

— Kučan zna brisati svojo totalitar¬
no preteklost in obenem razkazovati
svoje zasluge ob razdružitvi z Jugosla¬
vijo, dalje je politik, beseda mu gladko
teče in nastopa pomirjevalno;

— masa še ni zmožna spremeniti
mišljenje, ki ji ga je vsilila partija s svo¬
jim 45-letnim pranjem možganov, zato
tudi ne pomisli na to, da bi smel biti
predsednik SR ie človek s pošteno po¬
litično preteklostjo.

• Slovenski državljani so izvolil tudi
poslance za parlament (državni zbor).
Po uradnih podatkih ima

— Liberalno demokratska stranka
22 poslancev,

— Slovenski krščanski demokrati
15,

— Združena lista 14,

— Slovenska nacionalna stranka

12 ,

— Slovenska ljudska stranka 10,

— Demokratska stranka 6,

— Zeleni Slovenije 5,

— Socialdemokratska stranka Slo¬
venije 4.

• Članov senata (državnega sveta)
je 40 po številu. V njem so zmagali levi¬
čarji, ker so po ustavni ureditvi vanj
voljeni tudi člani raznih družbenih od¬
sekov (podjetij, bank, . . .), ki jih še
vedno vodijo bivši partijci. Desničarji
so dobili v njem samo 5 mest (3 SLS,
2 SKD, ND 1.) Drnovškova vlada bo
imela v senatu zaveznike.

USODA SLOVENIJE — V ROKAH

OBLASTI ALI OPOZICIJE?

Če bi hoteli v Sloveniji izpeljati spre¬
membe, ki bi nas izenačile z evrops¬
kim demokratičnim sistemom, bi po¬
trebovali vlado, ki bi si ta cilj resno za¬
stavila, pa skupščino, z veliko večino,
da bi tako politiko lahko podprla. Take
vlade sedaj nimamo, najbrž je tudi ne
bomo imeli, predvsem pa nimamo

f -\

KAKO SE BODO STRANKE

POVEZOVALE?

• LDS — Liberalno demo¬
kratska stranka (Drnovšek) bo kot
najmočnejša stranka sestavila
vlado. Ker je sama prešibka,
mora iskati povezav z drugimi
strankami. Možne so tri poveza¬
ve: 1. LDS — SKD — SSDS-ZS
(ta je najbolj verjetna); 2. LDS —
SKD — ZL: 3. LDS - ZL —
SSDS-ZS-DS.

• SKD — Slovenski krščanski
demokrati (Peterle) hočejo iti v
vlado, a bojijo se, da bi Drnovšek
vanjo povabil tudi ZL (v kateri so
tudi prenovitelji); če bi SKD tudi
v tem primeru vstopila v vlado, bi
to utegnilo pomeniti zanjo resnič¬
no katastrofo, saj bi postala njena
načelnost več kot vprašljiva. Tudi
ne bi šli radi v vlado, v kateri bi
sedeli demokrati (DS), ki so se že
doslej pokazali za najbolj neza¬
nesljive partnerje — med drugim
so oni razbili Demos.

• ZL — Združena lista (Ribi¬
čič) je pripravljena sklepati zveze
z vsemi strankami razen s SNS.

• SNS — Slovenska nacio¬
nalna stranka (Jelinčič) bo ostala
v opoziciji, saj se ne mara zaradi
njenih skrajnih nacionalnih sta¬
lišč z njo nihče povezovati.

• SLS — Slovenska ljudska
stranka (Podobnik) hoče ostati v
opoziciji, ker naj bi bila LDS, ki
je predvsem odgovorna za delo
sedanje vlade, kriva težkih spo¬
drsljajev le-te.

• DS — Demokratska stranka
(Bavčar) skuša kljub svojim samo
šestim sedežem v parlamentu de¬
lati vtis, da je v slovenskem poli¬
tičnem prostoru nepogrešljiva;
tega smo že vajeni (Rupel, Bav¬
čar, Hribarjeva, Bučar, Kacin). Za
svoj vstop v vlado bi celo rada
stavila določene pogoje. V naj¬
boljšem primeru bo dobila le
enega ministra, in še to ne notra¬
njega ali zunanjega kot doslej.

• ZS — Zeleni Slovenije

t_>

11

f -\

(Plut) iščejo krivca za to, da so
dobili na volitvah tako malo gla¬
sov. V vlado, kot kaže, ne bodo
vstopili.

• SDSS — Socialdemokrats¬
ka stranka Slovenije (Pučnik) je
najšibkejša stranka v novem par¬
lamentu. Pripravljeni so vstopiti v
vlado in želeli bi si svojega člana
Janša za obrambnega ministra.

• SSS — Socialistična stran¬
ka Slovenije (Žakelj) ni prišla v
parlament. Preživi lahko samo
tako, da se združi z levimi
strankami.

• NDS — Narodna demo¬
kratska stranka (Pirnat), nasled¬
nica Slovenske demokratske
stranke, iz katere so odšli Slo¬
venski demokrati (Rupel-Bavčar),
skoraj nimajo upanja, da bi
preživeli.

• LS — Liberalna stranka
(Gros) je tudi izpadla iz parla¬
menta, kar je škoda, ker je vedno
skrbela za prepih v njem.

s_ J

skupščinske večine, ki bi od vlade kaj
takega terjala in jo potem tudi podpira¬
la. Zdaj imamo samo to možnost, da
dobimo vlado, ki bo imela v skupščini
šibko podporo.

Taka vlada skupščinske podpore v
bistvu ne bo potrebovala, saj se bodo
politične igre odvijale drugje. Vplivni
centri moči so namreč še povsod tam,
kjer jih je utrjevala bivša partijska
oblast. To so sindikati, gospodarska
zbornica, denarne ustanove in skladi
vseh vrst, kulturne in šolske ustanove
itd. (Sestava državnega sveta to najbolj
dokazuje.) Medtem ko se bodo v skup¬
ščinski dvorani odvijale bolj ali manj
neplodne razprave, pa bodo mediji,
tako kot do sedaj, poskrbeli za dejan¬
sko podporo vladi.

V teh razmerah se krščanskim de¬
mokratom postavlja vprašanje, sode¬
lovati v vladi ali ne.

• Res je, da bi nesodelovanje po¬
menilo, da vsi izvodi oblasti znova prei¬
dejo v roke nekdanjih struktur, ki so

pred leti pristali na spremembe zato,
ker se jim je podiral svet. Dobrega pol
leta po odhodu JLA iz Slovenije so
oblast že zasedli nekdanji politiki in jo
z letošnjimi volitvami še utrdili. Na vsak
način bodo skušali oblast obdržati še
v naslednjih desetletjih. Zato pa mora¬
jo poskrbeti vsaj za navidezno legitim¬
nost pred zunanjim svetom. Kaj bi bilo
v tem trenutku primernejšega kot po¬
vezava s krščanskimi demokrati?

• Kakšen bi bil vpliv krščanskih
demokratov v taki vladi? Ali lahko pri¬
čakujemo utrjevanje njene politike v
gospodarstvu, kulturi, šolstvu in drug¬
je? Težko je verjeti, da bi lahko igrali
vlogo, sorazmerno s številom svojih
poslancev, saj so središča vplivov
drugje in ne v skupščini. Lahko bi sicer
zasedli nekaj na videz pomembnih mi¬
nistrskih mest, v njih bi pa dejansko vla¬
dale stare upravne strukture. Namesto
med seboj sprtega parlamenta bi delo
teh ministrov spet ocenjevali mediji
(spomnimo se primerov Capudra,
Venclja, Rejca in drugih) in svet bi zve¬
del, da so krščanski demokrati kljub
najboljši Drnovškovi in Kučanovi volji
popolnoma nesposobni za vladanje.
Povsem mogoče je torej, da bi bili v tej
vladi le okrasek na demokraciji sloven¬
skega tipa, hkrati pa bi jih mediji primer¬
no osmešili, sami pa bi si skuhali še do¬
datne zamere pri svojih zaveznikih,
članih stranke in simpatizerjih.

• Najbrž bo zato primernejša odlo¬
čitev, da se krščanski demokrati pridru¬
žijo SLS in drugim v opoziciji in s tega
položaja pripomorejo, da bodo ljudje že
v kratkem spoznali, kakšen polom se
obeta politiki nadaljevanja prosvetljene¬
ga komunizma Tita, Kardeljain Kučana:
utopije o delitvi dobrin vsem po njihovih
potrebah, ne glede na to, koliko je kdo
naredil, bo kmalu konec. Spregledali
smo namreč, da je današnja navidezna
blaginja samo posledica viškov, ki jih
zadnji dve leti ne odvajamo več v Beo¬
grad, in da je Drnovšek v želji po oblasti
vrgel v trošenje skromne presežke, ki
so jih ustvarila podjetja v boju za svoj
obstanek.

V takih razmerah, ko so na oblasti
vase zaverovane pokomunistične
strukture, ni za Slovenijo druge rešitve
kot čvrsta in vztrajna opozicija.

Jože Mlakar  - SLOVENEC, Ljublja¬
na, 15. 12. 92.

PO VOLITVAH

Po dolgih letih odrinjenosti, zauka¬
zanega molka in strahu so se tokratne¬
ga volilnega boja sproščeno udeležili
tudi slovenski kristjani. Volilni izidi so
pokazali, da so verni volilci svoje gla¬
sove oddali zelo različnim strankam.

Strahovi nekaterih posameznikov ali
strank, ki so očitali cerkvenemu vod¬
stvu, da se vmešava v politiko in s svo¬
jimi izjavami usmerja vernike v eno
stranko, so bili neutemeljeni. Neute¬
meljeni so bili tudi napadi na pisanje
DRUŽINE.

Z volitvami smo dobili predsednika
države in nove poslance v državnem
zboru in državnem svetu. Nekateri so
po našem okusu, drugi ne. Demokraci¬
ja je v tem, da sprejmemo oboje. Zav¬
zeto bomo spremljali njihovo delo in
presojali, ali ravnajo v skladu s svojimi
obveznostmi (poštenje, pravičnost,
človekove pravice, /tudi vera/, gospo¬
darstvo). Če danih obljub ne bodo iz¬
polnjevali, jih bomo javno opozarjali,
na naslednjih volitvah jim pa odtegnili
podporo.

Janez Gril  —- DRUŽINA, Ljubljana,
božič 92.

r

stari novi
predsednik RS

V dosedanjem obdobju je imela
Slovenija kolektivno predsedstvo,
na čelu katerega je bil bivši pred¬
sednik ZKS Kučan. V njem so se¬
deli bivši komunisti (Kmecl, Plut,
Zlobec), razen Omana, ki je bil kot
član predsedstva tudi ves čas v
senci.

Za Kučanovo popularnost so
sistematično skrbeli skorajda vsi
mediji. Njegovo zatrjevanje, da bo
na volitvah kandidiral kot nestran¬
karski kandidat, je ena največjih
predvolilnih manipulacij s slovens¬
kimi volilci.

s_

12

LIPA SPRAVE IN DVE PETDESETI

OBLETNICI

Pod tem naslovom g. Skalič polemi¬
zira z mojim prispevkom v Delu, v kate¬
rem sem spomnil tudi na petdeseto
obletnico znanega tajnega povelja
Kardelja Mačku 1. 10. 1942: »Duhov¬
ne v četah vse postreljajte. Prav tako
oficirje, intelektualce itd. ter zlasti ku¬
lake in kulaške sinove."

Skalič pravi, da ima tokrat to obuja¬
nje za cilj, da bi v oblastne organe ne
volili ljudi, ki do tega zločinskega po¬
velja še niso zavzeli stališča in o njem
sploh nočejo govoriti. Uganil je moj
namen.

Res je, da je ta zločinski dokument
bedast (za takega ga je označil IO OF),
toda je resničen. Tvorec tega doku¬
menta je bil predavatelj na akademiji
Djerdinskega, ki je bila vseskozi visoka
šola za pobijanje razrednih sovražni¬
kov in ne visoka šola za svobodo slo¬
venskega naroda. Metode lenistične-
ga nasilja sta v celoti prevzeli KPJ in
KPS s Kardeljem in Kidričem na čelu,
ki sta bili prvi osebi OF, Vidmar in drugi
iz vrst Sokolov in krščanskih sociali¬
stov pa samo vabe na partijskem
ribiškem trnku.

Slovenski volilci na to manipula¬
cijo niso bili opozorjeni, zato mu
niso zamerili,

— da je cincal pri brionski de¬
klaraciji,

— da je imenoval slovenski par¬
lament karikaturo demokracije,

— da je kot predsednik pred¬
sedstva RS v času Peterletove
vlade izrabil vsak svoj nastop za
kritiko te vlade,

— da je v času iste vlade nepre¬
stano opozarjal na gospodarsko
krizo, za katero naj bi bil kriv Peter¬
le, ko je bila dejansko rezultat par¬
tijskega enoumja,

— da je imel v času iste vlade  ,
telefonske pogovore z bivšim ko¬
munistom Markom Voljčem, ki je
hotel z nezaupnico zrušiti Peterle¬
tovo vlado,

Najpomembneje je, da je Kardelj
pismo priznal za svoje in ga je leta
1947 (torej v času, ko je pobijanje
političnih nasprotnikov še bilo Stalinu
in Partiji dopadljivo dejanje) izročil Dji-
lasu za »potrebe CK KPJ", kar je ugoto¬
vil zgodovinar Biber in je tudi to že bilo
objavljeno.

Prvi cilj organizacije partizanstva
je bil komunistična absolutna in
večna oblast, narodna osvoboditev pa
krinka tega primarnega cilja.

Stanislav Klep, Kranj — DELO, Ljub¬
ljana, 7. 11. 92.

IZ DEMOKRATURE
V DEMOKRACIJO

Če pogledamo našo ureditev, vidi¬
mo, da smo v DEMOKRATURI, nekak¬
šni mešani ureditvi med demokracijo
in komunistično diktaturo. Po volitvah
bomo sicer dobili demokratične struk¬
ture, vprašanje pa je, kako bodo delo¬
vale, saj je njihova (ne)učinkovitost od¬
visna od ljudi. Demokracije zaidejo v
krizo, kadar pridejo do oblasti ljudje,
ki jim niso mar morala in zakoni,

— in da je ob aferi Cirila Zlobca
(ta je po telefonu izbrbljal italijans¬
kemu veleposlaniku državno skriv¬
nost, da bodo slovensko samostoj¬
nost proglasili en dan pred napove¬
danim, s tem je pa spravil v nevar¬
nost proglasitev sšmol Zlobca
samo opomnil, ne pa ravnal kot
varuh državne skrivnosti.

Danes je v Sloveniji grd tisti, ki
terja odgovor za storjena dejanja,
ne pa tisti, ki jih je storil. Zlobčevo
izdajanje državne skrivnosti opravi¬
čujejo z danimi okoliščinami, med¬
tem ko obsojajo ministra Janšo,
češ da je prisluškoval telefonskim
pogovorom s tujino. Kako prav je
Janša ravnal, je razvidno prav iz
Zlobčevega primera.

Prirejeno po SLOVENCU, Ljub¬
ljana, 21. 11. 92.

/

ampak vse podrejajo svojim koristim
ali ideologijam.

Pri nas so se v zadnjih dveh letih iz¬
kristalizirali trije tipi politikov. Prva dva
rasteta iz komunizma, tretji pa se giblje
v okviru krščanskih ali humanističnih
vrednot.

• PRVI TIP politikov predstavljajo
„preskušeni partijski kadri“, ki so
nam diktirali do zadnjih volitev in so se
po strmoglavljenju Demosove vlade
znova povzpeli na oblast. Sedaj prise¬
gajo, da so za demokracijo, vendarle
ostaja vprašanje, koliko so res sposob¬
ni sprejeti splošno veljavne moralne
zahteve, ki so jih doslej strumno
teptali.

• V istem duhovnem obzorju se
giblje DRUGA SKUPINA naših politi¬
kov. Ti so bili v glavnem komunisti, a
so se v zadnjem desetletju „sprli“ s
Partijo in ji »nasprotovali" (v glavnem
zato, ker jih ni pustila h koritu!). Danes
so z njo že našli skupni jezik v »zau¬
stavljanju desnice", strašenju s »kleri¬
kalizmom" in svarjenju pred »črno pri¬
hodnostjo". Prav to dviganje ideološke¬
ga prahu razodeva, kako »spretni" so
politiki te vrste. Sedaj, ko se je prah
polegel, vidimo namreč, da je bilo bist¬
veno vprašanje denar. Ni namreč šlo
za ideje, še manj za levico in desnico,
ampak za družbeno lastnino, dokler je
bila še kaj vredna. Šele zdaj, ko so
divje privatizacije opravljene in kapital
v tujini, so podprli zakon o lastni¬
njenju.

• TRETJI TIP politikov so novi in
sveži ljudje, neobremenjeni s protide¬
mokratično dejavnostjo, ker izhajajo iz
krščanskih in humanističnih vrednot,
na katerih stoji evropska demokracija.
Svoje sposobnosti in odgovornost so
pokazali v Demosovi vladi in v opozici¬
ji. Njim veljajo papeževe besede v na¬
govoru našim škofom: »Kristjani so
dolžni pričevati za tisto pravičnost, ki
daje vsakemu, kar mu gre, in vse us¬
klajuje k višjemu cilju skupnega
dobrega."

Upajmo, da bodo v papeževih bese¬
dah odkrili zrno resnice tudi tisti politi¬
ki, ki rastejo iz komunizma in
protikrščanstva.

Drago Ocvirk — DRUŽINA, Ljublja¬
na, 22. 11. 92.

13

košček

izgubljenega raja

Ne odkrivam Amerike, če rečem,
da večina ljudi živi v družini. To je
naravno, tako je Bog uredil.

Prav tako je res, da si slehernik
želi biti srečen.

Iz obehdveh trditev sledi sklep:
družina naj bi bila prostor sreče,
košček izgubljenega raja.

Kajpada ne pride v življenju nič
samo od sebe. Za vse se je treba
potruditi. To pomeni v našem raz-
prezanju, da se je tudi za srečo v
družini treba potruditi.

Že slišim ugovor.

Ona: „Jaz sem vsa leta zakona
storila vse, da bi se v naši družini
dobro počutili. A kaj, ko nima on
za to nobenega smisla!"

— Če je res tako, kot pravi ona,
je on velik egoist, čigar ravnanje
zasluži vso grajo, ona pa žena in
mati, katere prizadevanje je vredno
vse pohvale.

— Če ona le misli, da je tako, v
resnici pa ni, je treba najprej ugo¬
toviti, kako dejansko je. Seveda je
treba biti pri tem do konca iskren.

— Potem je v obeh primerih —
če je tako ali če ni — treba poiskati
vzroke zakaj je tako.

— Nekaj vprašanj:

— Ali se imata zakonca (še)
rada? Če se nimata, zakaj se nima¬
ta (več)?

— Ali je tega kriva ona? Če,
zakaj? Ali je pretirano ljubosumna?
Gospodovalna? Zanemarjena? Živ¬
čna? Surova? Mrzla? Prezahtevna?
Skopuška? Ali ima kakšnega dru¬
gega občudovalca?

— Ali je tega kriv on? Iz pravkar
omenjenih vzrokov: pretirano lju¬
bosumje, gospodovainost, zane¬
marjenost, živčnost, surovost,
mraz, prezahtevnost, skopuštvo,
morebitna druga občudovalka.

— Če je ugotovljena krivda —
pri njej ali pri njem  — je treba najti
vzrok, zakaj je tako.

— Končno pa je treba določiti
zdravljenje bolezni (= odpravljanje
vzrokov, če je to možno: če pa ni,

najti način, kako družini pomagati,
da bo občutje v njej kar najbolj
znosno.)

• Prijetno vzdušje ustvarja
družina s tem, da se skušajo njeni
člani med seboj razumeti in da
skrbijo za veselje, vedrino, dobro
voljo in zadovoljstvo. Tako postane
življenje kljub vsem težavam lepo.
V takem vzdušju prevzame veselje
do življenja tudi otroke: zrasli bodo
v vedre ljudi. Za takšno ozračje v
družini morata poskrbeti predvsem
oče in mati.

• Družina se mora tudi zavest¬
no povezovati med seboj. Najti
mora čas, da se bodo kljub raznim
dolžnostim ob različnih časih njeni
člani srečavali za skupno mizo, kjer
se bodo pogovarjali. Koliko skup¬
nosti razpade zato, ker si niso vzeli
časa za takšen pogovor! Če ni po¬
govora, se člani družine vedno bolj
med seboj odtujujejo. S tem dom
neha biti dom in postaja vedno bolj
hotel ali menza. Otrokom so pogo¬
vori s starši zelo pri srcu.

• Posebna priložnost za ustvar¬
janje družinske skupnosti so

prazniki.

— Za kristjane je tu najprej

nedelja.

iz mladosti se spomnim družine,
ki je živela v našem predmestju. On
je bil velik in močan, po poklicu zo¬
bozdravnik, ona pa srednje visoka,
suha in materinsko lepa. Kako lepo
ju je bilo videti, ko sta šla vsako ne¬
deljo skupaj z otroki — menda jih
je bilo šest — k deseti maši. Dekle¬
ta so se držala očeta, fantje pa ma¬
tere. V cerkvi sta bili njihovi klopi,
za kateri so plačevali najemnino,
na sredi tik pred oltarjem.

Kako lep zgled so bili našemu
brezdušnemu predmestju: v dru¬
žinskem oziru, pa tudi v verskem ;

14

in v tem, da je najbolj zanesljiva vez
med člani družine Kristus.

— Še posebej se nudijo za ust¬
varjanje družinske skupnosti veliki
krščanski prazniki kot božič in veli¬
ka noč. Če jih družina obhaja z
udeležbo pri verskih obredih in jih
potem še narodno obeleži (božič:
adventni venec, jaslice, blagoslov
in kajenje hiše na tri svete večere;
velika noč: pirhi, gnjat, hren in poti¬
ca ter njih žegen), začuti neko
sproščeno veselje, blagodejni mir
in lahkotno občutje, kar vse močno
vpliva na njeno povezanost.

— So pa še drugi prazniki, npr.
novo leto ali vsi sveti, godovi in
rojstni dnevi. Tudi te naj bi družina
praznovala.

Posebno so mi v spominu večeri
na praznik vseh svetih.

V mojem času je tedaj navadno
že padel prvi sneg, tako da smo šli
v cerkev po plundri, to je mešanici
snega in dežja. Tam smo zmolili
rožni venec. Potem so pogasili vse
luči, le tista nad prižnico je svetila.
Star, resen frančiškan je govoril o
smrti, sodbi, peklu in nebesih. Cer¬
kev je napolnilo čisto posebno ob¬
čutje: večnostno in malo shrljivo
ter zastrašeno.

Potem je doma mama skuhala
kostanj. Lupil ga je vsak sam. Ker
je bila mama v tem veliko bolj spret¬
na kot mi, ga je temu in onemu olu¬
pila ona.

Pogovarjali smo se o pokojnih.
Sam sem se vsaj na en tak večer
spraševal, kdo od nas bo prvi umrl.
In zbal sem se, da bi bila to mama.

Včasih smo se spominjali samo
godov, posebno maminega. Ker je
bila v nas živa zavest, da smo roje¬
ni za nebesa, je bil za vsakogar od
nas najbolj važen naš nebeški za¬
ščitnik. Zato smo vedeli za god

vsakega iz družine  — za sedem go¬
dov — obenem pa komaj za kakšen
rojstni dan.

Mami smo za 8. december kupili
šopek rož, ona je pa skuhala po¬
sebno dobro kosilo. (Pri svojih sko¬
raj sedemdesetih letih naj povem,
da nisem nikdar in nikjer jedel tako
dobro kot doma, čeprav je bila
naša kuhinja dosti skromna.) Na
svoj god je bila naša mama še po¬
sebno lepa. Kar žarela je od sreče.
Danes vem, da tudi zato, ker je svoj

god praznovala na Brezmadežno.

Menda ni treba posebej omenja¬
ti, naj bi se praznik v družini čutil
tudi na zunaj; svež prt na mizi, ze¬
lenje ali rože, boljše kosilo. Seveda
bo žrtev teh priprav navadno spet
žena, mati. Ali pa ne pravi naš pre¬
govor, da podpira žena tri vogle pri
hiši? In ali ne velja resnica, da je
družina takšna, kakršna je gospo¬
dinja: če je dobra ona, bo dobra
tudi družina; če pa ni dobra ona,
ne bo dobra tudi družina. ,

15

ivan cankar

martin

kačur

življenjepis idealista

DOSEDANJA VSEBINA:

V Zapolje je prestavljen učitelj
Martin Kačur. Mlad je in poln na¬
črtov o poučevanju naroda. Zalju¬
bi se v lahkoživo Sitarjevo Minko
v Bistri, ki ga pa dejansko vleče
za nos.

V vasi sklene ustanoviti bralno
društvo. V gostilni Mantova se za¬
to zberejo kmetje in delavci. Nje¬
gov govor razvname prepir in pre¬
tep. Zaradi tega sestanka se mora
zagovarjati pri nadučitelju, župni¬
ku in županu. Za kazen je prestav¬
ljen v Blatni dol. Tudi Sitarjeva
Minka ga pusti, ker je že zmenje¬
na z drugim.

Blatni dol je umazana in zaosta¬
la vas. Kačur se naseli v šoli: ta
je zanemarjena in zapuščena. Za
hrano se zmeni v gostilni. Pogo¬
vori se z župnikom, ki je poseb¬
než in pravi kmet. V krčmi na
kraju vasi spozna krčmarjevo re¬
jenko Tončko, ki ga brž zaprede
v svoje mreže.

Krčmar Kačurja ozmerja zaradi
njegovega razmerja s Tončko, Ka¬
čur pa se zakolne, da jo vzame.
Ko Kačur odhaja iz krčme, sreča
v veži Tončko, vso objokano. Pravi

ji:

»Glej, morda je bilo prezgo¬
daj . . . prehitro . . . preveč slučaj¬
no  ... morda ni bilo prav. . .
ampak bodi, kakor je božja volja:
zdaj sva zvezana za zmerom!

Jako resnobno govoriš, da me je
skoraj strah. Kaj me nimaš več
rad? Zdaj nič več?"

In bilo je v njenih očeh kakor
upor in očitanje. Takega pogleda ni
videl prej in zabolelo ga je.

„Pad te imam. drugače zdaj
kakor poprej. Zaklel sem se, da te
ne izpustim, da ostanem pri tebi
zmerom, ker sem prišel prvi večer,
prvo noč. Jaz vem, da je nekaj med
nama — sam komaj razumem, kaj
— kakor senca, kakor jarek. Am¬
pak to mislim, Tončka, da bova
jarek že prestopila, če se bova dr¬
žala trdno za roko . . . Saj ne govo¬
riva poslednjikrat . . . Bog s teboj!"

Poljubil jo je na lice in je šel po
ulicah počasi, s povešeno glavo,
truden in bolan.

Čutil je globoko, da se je v krat¬
kem času njegovo življenje popol¬
noma do temelja spremenilo in da
se je sam spremenil v njem. In koli¬
kor bolj natančno je čutil in spoznal
to spremembo, toliko bolj jasno je
videl v preteklost in v prihodnost.
Stal je globlje, toda bolj trdno je
stal kakor kdaj poprej. Teža je pa¬
dala na njegove rame in z breme¬
nom je rasla moč.

Zaklenil se je v izbo, luči ni pri¬
žgal. Sedel je na posteljo, oprl ko¬
molce ob kolena in stisnil čelo v
dlani. Podobe iz prejšnjih časov so
vstajale pred njim in nobena ni bila
svetla. Misli so se trgale iz teme
prihodnjih dni in nobena ni bila
sladka.

. . . Saj je še komaj nekaj dni,
nekaj korakov od tiste dobe, ko je
bil krepak in vesel in ko se je na¬
pravljal na boj proti vsemu svetu.
Komaj da je zašla zarja tistega
sonca — in glej, da bi zašla za
zmerom, da bi je nikoli več ne bilo
nazaj? Ni mogoče. Tako kratek ni
dan, tako hitro ne mine mladost.

... Da bi ga ugledal zdaj kdo
izmed tistih, izmed slabičev, kleče¬
plazcev, kruhoborcev, ki je gledal

nanje nekoč s studom in zaničeva¬
njem! Nekoč? Prizanesi Bog, še
včeraj! Kako bi zardel, vztrepetal
pred njim! Kako prešerno bi se mu
smejal v obraz slabič, klečeplazecI
„Ali še izobražuješ ljudstvo? Ali ga
še rešuješ? Ali še deluješ? Peklu in
streli in krajevnemu šolskemu sve¬
tu navkljub? Ali si se hitro unesel?
Pri Bogu, še jaz se nisem tako
hitro!. . .“ Kaj bi mu odgovoril? Po¬
vesil bi glavo ter molčal.

Vse je vzkipelo, se je uprlo v
njem.

. . . Zakaj bi bil konec glorije?
Kdaj, čemu se je bil odpovedal sebi
in svojim visokim ciljem? Kdo je
tako ročno preustvaril njegovo
srce? Kdo je zaokrenil nenadoma
njegove misli v drugo smer, s str¬
mega klanca v gluho dolino? Kdaj
se je to zgodilo in zakaj?. . .

„Ali sem jaz še jaz, kakor me je
rodila mati? Ali sedi kdo drug na¬
mesto mene in misli namesto me¬
ne, govori in dela namesto mene in
proti meni ?..."

Premišljeval je mukoma, razgret
in razburjen, toda ogibal se je
spretno nečesa temnega, neprijaz¬
nega, kar je bilo čisto blizu. Tako
gleda človek najbolj napeto, kadar
ne vidi ničesar in kadar ne mara
ničesar videti.

Kakor v senci, kakor tam v kotu
za durmi je stala Tončka, čisto
mirno je stala, on pa je obračal
glavo vstran in gledal napeto dru¬
gam, da bi je ne videl. Gledal je
drugam in tam je videl pusto izbo
in v izbi sebe in njo. Posegla je v
njegovo življenje, udomačila se je
tam z vso svojo šaro in ropotijo in
priklenila je na verigo njegovo telo
in njegovo dušo in vse njegove
misli.

povest

Bil je sam nekoč. Zdaj nima več
ne svojih misli ne svojih želja in še
to klavrno telo, izmučeno, od skrbi
in gnusa in srda izžeto, se bo zava¬
lilo naposled na gnoj . . .

Zavzdihnil je. Ob tisti uri si je
zaželel prijatelja.

„Koga bi klical? Komu bi se
potožil?"

Spomnil se je na zdravnika.
Sram bi ga bilo, da bi stal ponižen
in bolan pred njim. Toda nenadoma
je stopil iz mraka pred njegove oči
tovariš Ferjan, vesel, pijan in bla-
godušen.

Kačur se je nasmegnil in je napi¬
sal Ferjanu dolgo pismo.

„Vem, da pride!". . .

Zjutraj je stopila v izbo debela
župnikova dekla.

.Gospod," je zaklicala z osornim
glasom. .Župnik pravi, da stopite
precej k njemu."

„Moram v šolo."

„Precej k njemu! Kaj boste v
šolii-

ln je zaloputnila duri.

Kačur se je napravil k župniku.
Prišel je bil pravkar iz cerkve in se
je preoblačil, da bi se napotil na
polje.

„Sveta Pomagavka!" je vzkliknil,
ko je ugledal Kačurja. „Ali ste
znoreli?"

.Zakaj?" je vprašal Kačur. Nje¬
gov nasmeh pa je bil prisiljen in
skoraj žalosten.

Župnik je udaril s škornjem ob
tla.

.Zakaj?" je klical ves srdit in žile
na čelu so se mu nabrekle. „Vpra¬
ša, zakaj da je znorel. Ali se ženite
ali ne? Kar brž povejte!"

.Ženim se."

Župnik se je obuval, život je imel
globoko upognjen, držal je ško¬
renj, ki je bil šele pol na nogi,  'i
obema rokama, glavo pa je dvignil
in je strmel Kačurju molče v obraz.
Nato se je ozrl spet na škorenj in
se je obuval.

.Zakaj bi se ne ženil?" je vprašal
Kačur nekoliko osramočen.

„Kajpak. Seveda," se je smehljal
župnik in je kimal z glavo. .Pa otro¬
ke mislite tudi imeti, kajpak? Veliko
otrok?"

.Morda," je zardel Kačur.

.Morda. Tako je. Morda bom ži¬
vel, morda pa ne. Morda bo kaj
otrok, morda pa jih ne bo. Morda
bodo živeli, morda bodo pogini¬
li..  . O, ti prekleti paglavec, ti go¬
lobradi, kako bi zgrabil tale škorenj
ter ti ga treščil ob glavo!"

Župniku so se tresle roke in tež¬
ko je sopel od srda.

„Ni znorel, ničvreden paglavec
je. Pa še tisto misli vzeti, tisto žen¬
sko, ki ne hodi v cerkev molit, tem¬
več razkazovat svojo prsatost in
svojo cukreno maškaro! Bog ti jo
žegnaj! Ampak pridigo vama bom
naredil tako, da je svet še ni sli¬
šal..  . Od česa pa mislita živeti?
Od ljubezni? Pi... pi... pi..  .?
Če se ženi hlapec, naj se ženi, na¬
mesto da bi se tako babil. Učitelj
pa je manj kakor hlapec: po go¬
sposko ne more živeti, po živinsko
ne sme. Torej nič!"

Kačur se je okrenil in je stopil k
dur im.

.Kam?" je zaklical župnik.

.Kaj še ni pri kraju pridiga?"

Župnik je spregovoril tiše.

. Pojdite v božjem imenu in stori¬

te, kakor vas je volja! Samo toliko
vam rečem, da se mi smilite."

Župnik se je molče in hitro
oblačil dalje. Kačur je še postal na
pragu, nato je šel.

„Kmet je!" je pomislil jezen, ko
je stopil iz farovža. Toda nekaj
grenkega in težkega mu je ležalo
na srcu in je bilo zmerom težje.

. Bog ve, če ni blago mislil. In če
ni bila senca resnice v njegovih be¬
sedah ... Da bi se vse to končalo!
Enkrat za zmerom. In potem bo že
Bog pomagal dalje."

Čez nekaj dni, v soboto na večer,
je priromal Ferjan. Z veselim sme¬
hom je pozdravljal Kačurja in mu
stiskal roko.

Kačurju se je zdelo, da njegov
smeh ni več tako odkritosrčen in da
so njegova lica nekoliko upadla.

.O, idealist, tako si torej skočil v
past. Veliko je bilo besedi v tvojem
pismu, ampak nazadnje sem le ra¬
zumel, da si korenito obtičal in da
bi v svoji žalosti rad videl krščanski
obraz . . . Kako pa si naredil to
neumnost?"

Kačur je skomizgnil z rameni.

„ No, saj si lahko mislim, kako si
jo naredil. . . Prekleto je to pusta
izba. Človek bi se razjokal v
njej . . . Pojdiva v krčmo."

Šla sta k županu in Ferjan je go¬
voril po poti in v krčmi.

„ Potrt si, na obrazu se ti pozna.
Ampak, veš kaj? Po pravici rečeno:
čemu bi bil potrt? Doslej si živel
sam, sam svoj, praviš, svoboden,
praviš. Kako pa si živel? Klavrno,
da se Bog usmili! Kaj ti je bila vred¬
na ta samosvojost, ta svoboda? Kaj
si jo užival? Vraga si užival!. . .
Jaz si mislim, da je človeku veliko
huje, če sam visi na vislicah, kot

17

povest

če ima tovariša. Vsaj pogledata se
lahko in to je veliko vredno . . .Za¬
torej, duša krščanska, potolaži
se .. . Kdo pa je tistole stegno
tam?" je pokazal v krčmi na dolge¬
ga tajnika, ki je takoj prihitel k mizi
ter se poklonil.

„Karel Grajžar, občinski tajnik."

„Kaj?“ se je začudil Ferjan. „Kaj
imajo v Blatnem dolu občinskega
tajnika? Če je taka, mi pa precej
razložite, zakaj je v tem zakletem
kotlu tema in mraz in blato, ko že
po vsem drugem svetu sonce
greje."

„Sonce?“ je privzdignil obrvi taj¬
nik. „Jaz ga še nikoli nisem videl."

„Ker je zmerom pijan," je zagr¬

mel od sosednje mize županov de¬
beli glas.

„No, Ahiles brzokraki, zbo¬
gom ... Pa nadaljujva tisto reč,
Kačur. Ker si me poklical za zdrav¬
nika svoje žalosti, te vprašam: ali
jo imaš rad ali je nimaš rad?"

Kačur mu je pogledal v oči in ni
takoj odgovoril.

„E,“ je zmajal z glavo Ferjan,
,žalost je žalost."

.Rad jo imam," je govoril Kačur

in je gledal zamišljen na mizo. „Toli¬
ko je gotovo, da bi je ne pustil
komu drugemu in da bi mislil nanjo
vse življenje z bolečino in
poželenjem. Jaz ne vem, kakšna je
ta ljubezen. Nisem premišljeval in
ne maram premišljevati. Ali je Ma¬
dona ali je dekla — ni moja briga.
Le to vem, da miru, veselja, sonca
ni prav nič v tej ljubezni. In vendar
je velika in ne bom je nikoli
premagal."

Ferjan je nakremžil obraz v
čudne, osorne gube in se je ozrl
postrani na Kačurja.

„Kaj pa je z Minko?"

,.Ne dotikaj se tistega!" se je ozrl
Kačur temno nanj.

Jam je zakristija."

„Zakristija, res," se je nasmehnil
Kačur z žalostnim nasmehom.

„Jaz pa mislim, Kačur: še zme¬
rom boljše to dekle kakor resnična
ljubezen, tista ljubezen, glej, ki gre
proti soncu. Tako da bi se uklenil
— tam bi bil pekel in bi bila smrt.
To boš laže prenašal, bolj miren
boš, njene solze te bodo manj
pekle in tvoje trpljenje bo lažje za¬
tegadelj, ker boš gledal njeno z
mirnejšimi očmi. . . Zakaj se tako

hudobno smeješ? No, tolažiti sem
te mislil."

Pil je hitro, njegov obraz pa je bil
zelo resen in njegove oči so bile
motne.

Jepa tolažba, ko si mi sam raz¬
kazal svojo nesrečo, ne da bi hotel.
Ti zadnji dnevi so napravili zelo bi¬
stre moje oči. . . Kako pa je z Ma¬
tildo? Ali je že tvoja nevesta?"

Ferjan je napravil obraz, ki je bil
na pol žalosten, na pol smešen.

„Veš kaj, v moji stvari ni toliko tra¬
gike kakor pravične božje kazni.
Kaj? Satana bom imel ob strani, to
je vse. Tepen bom, če bom pil —
kaj tisto! Tudi prej sem bil včasih
tepen. Zjutraj sem spoznal, ko me
je bolelo, pa nisem vedel, kdo me
je naklestil. Zdaj bom vsaj zmerom
vedel, kdo je bil. .  . Pomisli,
zadnjič je nastavljala mreže'neke¬
mu mlademu doktorju. Jaz sem bil
jezen in žalosten celo, na dnu srca,
tako da sem komaj sam slišal, pa
sem le dejal: , Da bi ga ujelaI ’. . .
Ni ga. Jaz sem bil jezen nanjo, ona
pa na doktorja in tako sva se
zaročila . . . No, zadel sem si križ
in bom hodil z njim, kakor sem
hodil doslej brez njega. Še ne veš
ne, kako so moja pleča krepka . . .
S tabo pa je stvar  vse drugačna.
Nič ti ne maram očitati, saj sam
veš, kako je, tudi sam veš, zakaj je
s tabo stvar drugačna."

Kačur je molčal.

„No!“ je zamahnil Ferjan z roko.
Jo so žalostni pogovori. Jaz ne
jokam rad . . . Kaj pa, ali si tudi že
v Blatnem dolu razlagal evan¬
gelije?"

„Nič nisem razlagal."

„Samo da nisi. . . Tudi nikoli več
ne boš, mislim."

„V Blatni dol bi prišel lahko sam
Kristus, pa bi molčal. Takih ljudi
nisem videl še nikjer na svetu: noč
tako temna, da je stotero sonc ne
prežene. Gledal sem kmete na
polju, ki so hodili poleg živine: s
prav tako lenimi, težkimi koraki,
prav tako nerodno zibaje se, in na
njih obrazih, verjemi, je bil prav tisti
topi, mirni izraz, brez misli in brez
čustva kakor v velikih očeh živi¬

ta

povest

ne .. . To je tista težka, zadehla
vlaga, ki kipi iz te zemlje, to so tiste
sence, ki leže na njej ne¬
prestano . . .

„Prej bi bil posvetil tudi v tako
noč," se je nasmehnil Ferjan.

Kačur je razumel očitanje.
Spomnil se je: tako bo stal pred
tabo slabič, klečeplazec, in se ti bo
smejal v obraz . . . Kri mu je šinila
v lice.

„ Nisem se odpovedal sebi in svo¬
jim ciljem", je vzkliknil trepetajoč.
„ Ničesar nisem zatajil, ničesar še
zamudil. Pozneje ...,  ko ...  “

„Le spregovoril “ se je zasmejal
Ferjan na glas. „ Pozneje, ko se boš
oženil. Potem, o potem boš razla¬
gal evangelije. Potem —- kako si že
govoril? — potem boš šele stregel
ljudstvu, učil ga na pot blaginje in
napredka ... In s tako norostjo v
glavi se misliš ženiti?"

Kačur se je pogladil z dlanjo po
čelju in se je ozrl na Ferjana s
svobodnejšim pogledom.

„Bodi, kakor je božja volja!. . .
Ali slabo ali dobro: sam sem si pri¬
pravil. Le toliko je gotovo, da ne
bom živel kakor živina. Ne zato, ker
ne maram, temveč ker ne morem."

„Saj zato je stvar drugačna . . .
Kaj si že kaj mislil na druge reči?"

„Na kakšne?"

„Saj sem vedel. . . Denarja boš
potreboval, veliko denarja. Kje pa
ga boš vzel?"

„Na to še nisem mislil."

..Seveda ne . . . No, bom jaz po¬
gledal, če se bo dalo zate kaj dobi¬
ti. Imam skušnje. Pa pohištvo? Ali
bo imela balo?"

„ Ničesar ne bo imela. Ali pa vsaj
ne veliko."

( -"\

sonca ni
prav nič v
tej ljubezni

< _ >

„ Sveta Mati božja! No, presneto
boš zabredel... In zraven bi bil še
rad evangelist ..."

Ko sta se zjutraj poslovila, sta si
bila bliže kot kdaj, pogledala sta si
v oči in sta se razumela brez
besed.

Ji si že šel tisto žalostno pot  —
jaz pa je ne nastopim nikoli," je
mislil Kačur.

„Jaz sem že šel svojo žalostno
pot  — tudi ti jo boš nastopil," je
mislil Ferjan . . .

Kolikor bliže je bil čas svatbe, to¬
liko bolj se je zdelo Kačurju, da mu
je nevesta tuja. Oddaljevala sta se
drug od drugega polagoma, toda
neprestano, in Kačurja je bilo
strah. Videl je svojo nevesto z
drugačnimi, bolj hladnimi in mirni¬
mi očmi. Zato se je spremenila
pred njim. Pogleda človek preblizu
v obraz, ki ga je poznal in ljubil, in
opazi majhne, komaj vidne lise,
drobne gube, nelepe poteze. Stopi¬
la je bila nevarnost, s težkim kora¬
kom, v njegovo življenje, vsilila se
je v njegovo tiho izbo, v njegovo
dušo, in ga ni pustila nikoli več sa¬
mega. Objel je prišleka, ker je bil
sam in žalosten, toda zmerom bolj
ga je bilo strah pred njim in zmerom
bolj je čutil, da mu ni prinesel niče¬
sar, temveč da se namerava polastiti
njega vsega, vse njegove duše.

Tončka je gledala včasih dolgo
nanj, tako da je povesil oči. Slutila
je, kaj je v njegovem srcu, in obšel
jo je srd.

„Nima me več rada. Pri meni je
bil, grizel mi je v ustnice in dobra
sem mu bila. Zdaj pa me nima
rada. Napil se je, zadosti ima, šel
bi k drugi."

In kakor je slutila ona njegove
misli, tako je slutil on njene. Govo¬
rila sta malo, hladno in zlovoljno.
Le včasih sta se poljubila, zdramila
se je prejšnja strast, lica sp jima
zažarela. Za hip.

Edini, ki je bil vesel v hiši, je bil
pijani krčmar. Včasih je kričal, da
ni bilo še takega para v devetih
farah, včasih, kadar ni mogel več
stati in je slonel na mizo, se je raz¬
jokal ter pomiloval sebe in svoje sa¬
motno življenje.

Kačurju se je studil in strahoma
se je umaknil, kadar je stopil krčmar
predenj z zakrvavelimi očmi in mo¬
krimi ustnicami ter razprostrl roke.

l/se, kar se je vršilo pred poroko
in svatbo, mu je bilo neizmerno
zoprno in gnusno. Šivilja se je na¬
selila pri krčmarjevih in Tončkin
obraz se je razvedril, hodila je hi¬
treje po izbi, njena lica so bolj go¬
rela in njene ustnice so se

19

Ob odprtem
grobu

Ivana Ermana.

iz_

življenja
naših
far _

po _

Evropi

anglija

ANGLIJA

• Zelo nam je žal, da smo ravno za
prvo številko Naše luči v letu 1993
dolžni poročati o naših, v preteklih
nekaj tednih, umrlih rojakih  v Angliji in
VValesu.

Pokojni Jože Pavlič (1911—1992)

— V novembrski številki smo
zabeležili 80-ietnico  življenja Ivana Er¬
mana, dobrega in zavednega Slovenca
iz Cardiffa v Vl/alesu. Kmalu po svojem
jubileju pa nas je Ivan 10. novembra
zapustil po dolgi in težki bolezni. Od
njega smo se poslovili z mašo v
župnijski cerkvi sv. Filipa v Cardiffu,
nato pa smo ga pospremili na
pokopališče v Penarth. Pogrebni
obred je opravil naš slovenski župnik
ob veliki udeležbi rojakov iz VValesa.
Naj g. Ivan počiva v miru!

— V soboto, 21. novembra, je umri
v bolnišnici VVhipps Cross v vzhodnem
Londonu naš dolgoletni prijatelj Jože
Pavlič. Rojen je bil 3. marca 1911 v
Ratjah, fara Hinje na Dolenjskem. Do¬
movino je zapustil leta 1945 skupaj z
domobransko vojsko. Srečo je imel, da
ni bil vrnjen iz Vetrinja v roke komuni¬
stičnih zločincev. Iz Vetrinja ga je pot
vodila na delo po velikih kmetijah v Av¬
straliji, leta 1948 je pa prišel v Anglijo.
Tu je sprva delal na angleških farmah.
Kasneje se je zaposlil pri gradbenem
podjetju Taylor VVoodrovv, kjer je delal
vse do upokojitve. Živel je pri hčerki
Veroniki in njeni družini. Vedno si je
želel še kdaj videti svojo domačijo v
Ratjah, vendar se mu ta želja ni izpol¬
nila zaradi oslabelega zdravja.

Jože je bil vedno zaveden Slovenec
in dober katoličan. Bil je eden najred-
nejših obiskovalcev slovenske maše v
našem domu in tudi drugih verskih in
narodnih prireditev.

3. novembra smo se od Jožeta po¬
slovili z mašo v cerkvi sv. Jožefa (Ley-

ton) ob prisotnosti številnih londonskih
rojakov. Ob grobu na pokopališču City
of London se je s pogrebnim govorom
od njega poslovil tudi slovenski
župnik, ki je bil Jožetov velik prijatelj.

Hčerkama Veroniki in Mariji, zetu
Johnu ter vnukinjam in vnuku izreka¬
mo v imenu slovenske katoliške misije
v Londonu iskreno sožalje. Naj počiva
v miru v tej tuji, a po toliko letih življe¬
nja tukaj že kar domači zemlji!

— Zelo smo se razžalostili, ko smo
zvedeli, da nas je dne 30. novembra
nenadoma zapustila  zvesta članica
naše slovenske skupnosti v Haslingde-
nu kakor tudi župnijskega sveta katoli¬
ške misije in dobra mati treh otrok, ga.
Marija Grčar, roj. Žle. Bila je neutrudl¬
jiva cerkvena delavka in res lahko
rečemo, da je živela samo za domačo
cerkev.

Pokojna ga. Minka je bila rojena 2.
februarja 1929 v Studi pri Domžalah.
V Anglijo je prišla leta 1959 in se še
istega leta poročila s sedaj že pokoj¬
nim Jožefom Grčarjem. Rodili so se
jima trije otroci, od katerih je Marinka
še posebej tesno povezana s Cerkvijo
v delu za misijone in begunce prek
apostolata Little Way v Londonu. Smrt
je za gospo Minko prišla mnogo pre¬
zgodaj. Družina, tamkajšnji rojaki,
kakor tudi župnijski in pastoralni svet
slovenske katoliške misije za Veliko
Britanijo, jo bodo zelo zelo pogrešali.

Ko izrekamo naše globoko sožalje
hčerkama Marinki in Marti, sinu Jožetu
in bratu Tonetu, prosimo ljubega Boga,

20

da nakloni mami in naši sestri Minki
čimprej srečo pri sebi.

— Silno nas je presenetila vest o
nenadni smrti  našega zaslužnega roja¬
ka g. Dušana Pleničarja.

G. Dušan se je rodil 2. junija 1921
v Litiji. Gimnazijo je vseh osem let
obiskoval v škofovih zavodih sv. Stani¬
slava v Šentvidu nad Ljubljano. Po
končani maturi se je vpisal na pravno
fakulteto, a mu je vojna preprečila na¬
daljnji študij. Med vojno so ga Nemci
pregnali v Srbijo. Po vrnitvi v Slovenijo
se je pridružil antikomunističnim
vrstam, kjer je deloval do konca vojne.
V begunskem taborišču v Forliju se je
poročil z Vrhničanko Elizabeto (Lizo),
ki je skupaj z njim delila begunsko
življenje v italijanskih in kasneje
nemških taboriščih. Leta 1948 sta z
ženo prišla v Anglijo. Najprej sta delala
v predilnici v Buryju nad Manche¬
strom. G. Dušan se je v večernih
tečajih usposobil za tiskarja. Nato se
je z družino preselil v London, kjer je
ustanovil tiskarsko podjetje in ga
uspešno vodil vse do smrti. Umrl je 4.
decembra zvečer, sredi dela v tiskarni.

Premalo bi bilo prostora, če bi hoteli
popisati njegovo delo, kajti vse
življenje je bil izredno aktiven. Naj po¬
vemo le nekaj o njegovem delu pri Slo-

G. Dušan Pleničar z župnikom, ko je
prejel odlikovanje „Pro Ecclesia et
Pontifice".

venski katoliški misiji in domači župniji
v Enfieldu.

G. Dušan Pleničar je bil nekaj časa
predsednik slovenskega župnijskega
in pastoralnega sveta za Veliko Britani¬
jo. Bil je zelo požrtvovalen in naši misiji
v veliko pomoč s tiskanjem Bogosluž¬
nih sporočil in Vestnika. Njegova
župnija Our Lady of Mount Carmel &
St. George, mu je za zasluge podelila
papeževo odlikovanje „Pro Ecclesia et
Pontifice". Neutrudljivo je deloval tudi
na raznih drugih področjih, saj je bil
človek, ki ni znal počivati. Ustanovil je,
dolga leta urejeval in tiskal in mesečnik
KLIC TRIGLAVA, ki je bil eno najboljše
informiranih demokratičnih glasil Slo¬
vencev na tujem in ki je s svojo neiz¬
prosno jasnostjo glede partijskih laži,
zločinov in jemanja svobode odigral
zgodovinsko vlogo. S svojo
velikodušnostjo je tudi zelo pomagal
raznim karitativnim dejavnostim.

Naj mu vsemogočni in dobrotljivi
Bog njegovo značajnost, dobroto in
požrtvovalnost obilno poplača. Sloven¬
ska skupnost v Veliki Britaniji ga bo oh¬
ranila v najlepšem spominu.

Počivaj v Bogu, g. Dušan!

avstrija

PREDARLSKA

• Martinovanje  — Naše martino¬
vanje bi lahko uvrstili med naše
običajne prireditve. Več ko dvajset let
jih že imamo in so še vedno dobro
obiskane. Tudi potek prireditve je že
ustaljen. Glavna je zabava s plesom,
pokušanje novih vrst vina in tombola.
Letos smo povabili ansambel Confort
iz Lipovec iz Prekmurja, da nam je
igral. Sami mladi fantje, ki so poskrbeli
za vse zvrsti plesa in prinesli pravo slo¬
vensko vzdušje med naše rojake. Med¬
tem so na veliko prodajali srečke za
tombolo. Hitro so pošle. V prvem delu
žrebanja pridejo na vrsto bolj tolažilni
dobitki, v drugem delu pa boljše na¬
grade. Največ zanimanja in pričako¬
vanja je za športno kolo — pa sreča
se nasmehne le enemu.

Nepogrešljiv gost martinovanja je
Edi 2000, ki razveseljuje celo dvorano
s čarovnijami, triki in bruhanjem
ognja.

Kolikor bolj se je prireditev bližala
koncu, toliko bolj je bilo prijetno in ve¬
selo. Po dveh ponoči se je končalo in
druščina se je z veselimi obrazi od¬
pravljala k počitku.

LINZ

• 22. novembra smo na zasedanju
cerkvenega odbora sklenili, da bomo
tudi letos naredili majhno zbirko  za
Slovenijo.

• Po želji pastoralnega urada za
tujce smo izvolili zastopnika za družin¬
ske zveze  (Familienverband) za škofijo
Linz g. Zlatka Ribiča. Po želji škofije
naj bi bil za to mesto izbran izkušen
družinski oče mlajših otrok, ki je spo¬
soben zastopati slovenske družine pri
Cerkvi in državi v Avstriji. Za njegovega
namestnika je bil izvoljen g. Jože Les¬
jak, oče treh majhnih otrok. Prepričani
smo, da nas bosta oba odlično za¬
stopala.

• Isto nedeljo smo v našem centru
praznovali rojstni dan  g. Zlatka Ribiča,
njegovega sina Borisa, g. Hausederja
in god Silke (Cecilije) Skala. Ob vese¬
lem razpoloženju je najprej zaigral na
harmoniko godovnjak Zlatko sam,
nato pa mu je pomagal še g. Sadi. Ob
tej priložnosti se moramo zahvaliti g.
Zlatku, da rad prevzame vodstvo v
našem centru, kadar je odsoten g.
Zore. Skupaj z ženo sta nas zares
velikodušno pogostila, za kar obema
Bog plačaj!

• Tudi gospa Abraham je letos z
nami praznovala rojstni dan  v našem
centru in nas obdarila s pecivom. Vse
najboljše in lepa hvala!

• Seveda nas je tudi letos obiskal
sv. Miklavž.  Obdaril je 21 otrok. Otroci
so ga bili zelo veseli, čeprav prazno¬
vanje ni minilo brez solza.

• 9. novembra je obhajala g. Felo-
mena Koki 70. rojstni dan.  Gospa Koki
je skrbela več let za velikega dobrotni¬
ka naše skupnosti g. Jakoba Hrastlja,
sedaj pa skrbi za njegov grob. Bog naj
ji poplača to delo. Lepo seji zahvaljuje¬
mo in ji želimo še mnogo lepih let!

21

• Rojstni dan  je z nami obhajal g.
Vladimir Jalšovec, ki rad prihaja k slo¬
venski maši. Ker se je odločil prazno¬
vati na praznik sv. Miklavža, nas je v
centru gostil. Lepa hvala.

-N

belgija

v_ 4

CHARLEROI-MONS-BRUXELLES

• Pa še nekaj novic s tega konca
Belgije.

V krogu svoje družine je praznovala
lanskega avgusta 80-letnico  življenja
ga. Marija Milost iz Hautrage. Rodila
se je 14. avgusta 1912 v Grgarju, Slo¬
venija. Poročila se je z g. Rafaelom Pe¬
čenkom, rudarjem, in rodili so se jima
trije otroci, ki jih je morala vzgojiti
sama, saj ji je mož umrl, ko je bila še
mlada. Sedaj ima devet vnučkov, ki ji
delajo veliko veselje. Slavljenka ima v
Sloveniji še sestro in sicer v Grgarju;
ta je 3. avgusta dopolnila 91 let. Ga.
Marija Pečenko je vsa leta, kar je v Bel¬
giji, naročena na NAŠO LUČ. Želimo

Ob krstu Thomas (Tomaža) Škrbine v
župni cerkvi v Spy.

ji polno zdravja in zadovoljstva in ji is¬
kreno čestitamo k visokemu jubileju.
Bog vas živi!

• V soboto, 14. novembra 1992, je
izseljenski duhovnik krstil  v dekanijski
cerkvi SS. Piere et Paul v Chatelet dru¬
gega otroka v družini Ragolitsch-An-
ckaert, kateremu so dali ime Jordan.
Mladi družini čestitamo.

• Vsem rojakom in rojakinjam v za¬
hodni Belgiji in drugod želim srečno
novo leto Gospodovo 1993!

Kazimir Gaberc

LIMBURG-LIEGE

• Miklavževanje  — Imeli smo lepo
miklavževanje. Otroci so obljubili, da
bodo pridni, da bodo nekaj časa in
moči posvetili tudi slovenski šoli. Ni
lahko. Poleg redne šole nekateri gojijo
še muziko, balet, plavanje itd. Za
slovenščino ostane le malo časa. Ven¬
dar je prav, če se zavedamo, da bo v
novi Evropi poznanje jezikov nekaj
silno važnega. Na slovenskem velepo¬
slaništvu v Bruslju se je kot tajnica za¬
poslila v Belgiji rojena Benečanka, ki
govori slovensko, francosko, flamsko,
angleško in verjetno tudi italijansko.
Čestitamo!

• Gremo  v novo leto  — Zaskrblje¬
no spremljamo življenje v Sloveniji, ki
mukoma išče pot iz demokrature v de¬
mokracijo. Vse polno problemov! 45 let
je komunizem posiljeval z enoumjem in
je ljudi odvadil misliti s svojo glavo. Teh
razmer še ni konec. Tisk, radio in tele¬
vizija še vedno solijo pamet našim lju¬
dem in mnogi jim naivno nasedajo.

Naše poslanstvo? Najprej moramo
razumeti, kaj neko družbo dviga in oh¬
ranja. To so vrednote: materialne, so¬
cialne, kulturne in duhovne. Da, tudi
duhovne vrednote. „Prevladajoča kul¬
tura je obolela za smrtonosno bolezni¬
jo: meja med dobrim in zlim ni več
jasna in gotova; vrednota življenja in
dostojanstvo osebe sta tako odvisna
od samovolje posameznika." Usodno
je, da ministri, ki prihajajo iz enoumja,

Ga. Marija Milost iz Hautrage, ob
80-letnici življenja.

ne vidijo te smrtonosne bolezni. Slove¬
nija potrebuje bolj kot kdajkoli močnih
osebnosti. Tudi v izseljenstvu.

Naj nam v letu 1993 nebo pomnoži
število takih osebnosti!

• Odšli so:

—  V Dilsenu je umrl g. Franc Es,
upokojeni rudar. Bil je sin številne ru¬
darske družine, ki je nekoč stanovala
v Eisdenu. Rajni Franc je bil izredno
priden delavec. Že štirinajstleten je šel
v rudnik, da bi zaslužil za družino, ker
je bil oče invalid. Poznali smo ga kot
dobrodušnega, skromnega človeka, ki
ni bil sposoben storiti nikomur kaj
žalega. V Dilsenu si je zgradil lepo
hišo, v kateri bi s svojo ženo, go. Justi¬
no Konajzler, mirno užival pokoj, ko bi
ga ne mučila silikoza. Rajni Franci je
bil z voljo do dela zvest božji sodelavec
pri izpopolnjevanju stvarstva. Naj bo
Bog njegova nagrada!

— V VVinterslagu je dobro leto po
smrti svojega moža Antona Pelikana
(Pelhana) iz Ajdovščine umrla  ga.
Avguština Štefančič, roj. 1921 v Pod¬
kraju na Vipavskem. Bila je srečna
mati treh otrok, ki so vsi poročeni.
Zadnjo zemeljsko pot so ji pripravili Ita¬
lijani z italijansko zastavo na čelu. Naj
počiva v miru!

22

-\

francija

~ - 1

PARIZ

• Maša za Slovence je vsako nede¬
ljo ob petih popoldne  v cerkvi sv. Tere¬
zije v Chatillonu, poleg slovenskega
doma.

• Ponovitev nove maše  — Na prvo
adventno nedeljo je letošnji novo-
mašnik iz škofije Metz, Albert Krapež,
ponovil med nami novo mašo. Novo-
mašnik je sin slovenskih staršev Ivana
in Magde Krapež, ki sta doma iz
Vrhpolja pri Vipavi, živita pa v Fa-
mecku. Novomašnik je bil posvečen v
duhovnika v Metzu 28. junija. Sedaj je
kaplan na francoski fari v Metzu, obe¬
nem pa nadaljuje bogoslovne študije
v Strasbourgu. V pridigi nam je pove¬
dal, zakaj se je odločil za duhovniški
poklic, ki v današnjih časih ni lahek,
in kako misli, da bo kot duhovnik za
ljudi največ naredil. Bila je lepa sloves¬
nost, saj je z novomašnikom somaše-
valo kar šest duhovnikov (prelat Čret¬
nik, Robert Petkovšek, dva misijonarja
z Madagaskarja, Janez Puhan in Rok
Gajšek, profesor Edi Kovač iz Ljublja¬
ne in diakon Pavle Novak). Slavje se
je po maši nadaljevalo v dvorani, kjer
so naše družine poskrbele za prigri¬
zek, ob katerem je pogovor z novomaš¬
nikom in z znanci z Madagaskarja in
iz Ljubljane še bolje rekel.

• Miklavževanje  je v nedeljo, 6. de¬
cembra, privabilo dosti ali po letih ali
po srcu mladih otrok.

• Na Sorbonni Universite Pariš II!
je v novembru branila doktorsko tezo
Kopitar in začetek evropske slavistike
ga. Antonija Grobelnik-Bernard. Roja¬
kinji k lepemu uspehu, teza je bila
sprejeta s „tres honorable", iskreno
čestitamo. Gospa je doma iz Sv Lov¬
renca na Pohorju, v Franciji živi od leta
1965 in je profesorca ruščine na liceju
Henri IV, na Inalco v Clichyju pa vsak
četrtek predava o Sloveniji.

• Društvo Slovencev v Parizu, ki je
na občnem zboru 22. novembra izvoli¬
lo za predsednika g. Janeza Ložarja,

vabi na silvestrovanje.  Ob osmih bo v
cerkvi zahvalna maša, nato pa v dvora¬
ni pričakovanje novega leta.

MORESTEL Clsere)

• V hiši sester frančiškank Brez¬
madežne je 18. novembra umrla sestra
Vida in bila pokopana 21. novembra.

Sestra Vida Medved je bila rojena 3.
marca 1900 v Cirkovcah na Dravskem
polju, v dobri krščanski družini. Njeni
starši so imeli petnajst otrok, štiri
hčerke so vstopile v redovno življenje,
(tri so šle k usmiljenkam, kjer še živi
najmlajša, s. Amida v Gradcu, s. Vida
pa se je odločila za sestre frančiškan-
ke Brezmadežne v Slovenski Bistrici).
Po noviciatu je opravljala različne
službe, največ časa pa je posvetila
bolnikom.

Leta 1940 je prišla v Francijo. Tudi
tukaj je bila njena služba pri bolnikih.
Skrbela je za mlade fante najprej v In-
stitution Robin v Vienne, potem pa veli¬
ko let v Orphelins d’Auteuil na Meudo-
nu pri Parizu. V tem zavodu so bili
večinoma otroci brez staršev ali pa iz
razbitih družin. S. Vida jih je imela vse
rada in mnogo let skrbela za njihovo
zdravje.

Leta so tekla naprej in s. Vidi so moči
pešale, tako je prišla v pokoj v provin-

Sr. Vida s svojo sestro
Lojzko.

cialno hišo v Morestelu. Tukaj je še ve¬
liko šivala in izdelovala ročna dela in
tako naredila s svojim dobrim srcem
marsikomu veselje, posebno še du¬
hovnikom, ki jim je marsikaj zašila ali
popravila. Končno jo je bolezen popol¬
noma priklenila na posteljo, a vsaka
sosestra ji je do zadnje ure z veseljem
naredila vsako uslugo. Zadnji teden je
bila nezavestna in je mirno zaspala 8.
novembra v navzočnosti treh sosester.
Pokopali smo jo na pokopališču v Mo¬
restelu. Njen prostor v naši hiši je pra¬
zen, upamo pa, da je dobila tistega,
ki ji ga je pripravil Kristus.

S. E.

PAS-DE-CALAIS in NORD

• Prehitro je minil december s ču¬
dovitimi prazniki. Sv. Barbara  nas je
zbrala okoli oltarja in pri bratski mizi.
Hvaležni smo našim pevcem, ki že več
kot pol stoletja pojejo Bogu v čast in
v veselje slovenskim vernikom.

• Miklavževanje  je privabilo veliko
znanih in neznanih malčkov, ki so bili
bogato obdarovani ob spremljavi kar
treh harmonikarjev.

• Po krstu  so postali božji otroci
Šarlota Jaroš, Jeremija Moquet. Jor¬
dan Dominik Strappe in Marian Ven-
peuter.

Zakrament sv. zakona  sta si podelila:
Paskal Povšič in Marija Roza Capone.

Naj vse spremlja božje varstvo! No-
voporočencema naše prisrčne če¬
stitke!

TUCQUEGNIEUX-M ARINE

• 18. novembra 1992 smo v Tuc-
quegnieux-Marine pokopali  gospo
Nežko Petkovšek. Pogreb je vodil g.
Dejak. Gospa je umrla pri hčerki Lidiji,
poročeni Selšek, blizu Pariza. Tja blizu
Pariza se je nekako pred tremi leti pre¬
selila z možem in otroki. Prej je stano¬
vala več let v Lyonu, kjer je imela pri
sebi mamo in zanjo skrbela. Ta se je
najboljše počutila pri njej, ki je zanjo
skrbela z vso ljubeznivostjo in rahlo¬
čutnostjo. Najbrž je bila prav ta njena
skrb za mamo tisto, zaradi česar da se
je zdravje Petkovšekove gospe večkrat

23

ta pa je božji dar po Jezusu Kristusu,
ki nas uči, da smo vsi božji otroci, med
seboj bratje in sestre, člani enega
božjega kraljestva, poklicani za večno
življenje. Tudi te resnice spadajo k vaši
identiteti."

Po razmišljanju in iskanju resnice o
sebi so mladi udeleženci nadaljevali
srečanje ob prijetnem kramljanju, pes¬
mih in domačih vižah, dokler se niso
ob prelomu noči poslovili od kraja le¬
pega doživetja. Srečanje v Stuttgartu
je organizirala naša mladina ob sode¬
lovanju župnijskega središča.

• Slovenija-Stuttgart živi —  „Čeri
slovenskega razvoja" je bil naslov pre¬
davanja dr. Marka Dvoržaka 15. no¬
vembra v Stuttgartu. Predavatelj je
prišel med nas na povabilo društva
Slovenija-Stuttgart. Okrog sto rojakov
se je zbralo ob tej priložnosti v
gostišče Friedenau, da prisluhne be¬
sedi znanega slovenskega kulturnika
iz Ulma, ki sicer deluje kot pomočnik
v tamkajšnjem slovenskem verskem
središču.

Gospod Dvoržak je poslušalcem od¬
krival čeri, ob katerih bi se lahko razbi¬
le težnje našega naroda. Te čeri je
ugledal v raznih „izmih“, ki so v tem
stoletju povzročili že toliko gorja: preti¬
ran nacionalizem, fašizem, komuni¬
zem, egoizem in delno celo klerikali¬
zem, kolikor bi ga lahko porodila kaka
politična stranka. „Vseh teh čeri se
mora Slovenija skrbno izogibati, če naj
gre naproti lepši prihodnosti," je
zaključil govornik.

Po predavanju se je razvila živahna
debata o trenutnem položaju v Sloveni-

V Slovenskem
domu v Stutt¬
gartu je 29.
novembra lani
dalo potrditi
svojo volilno
karto 350
rojakov.

Essna in Oberhausna in še iz nekate¬
rih drugih krajev.

Namen srečanja je bilo iskanje iden¬
titete mladih Slovencev, ki živijo v Nem¬
čiji. To so odkrivali ob predavanju dr.
Marka Dvoržaka iz Ulma, ki je popeljal
mlade poslušalce v zgodovino dežele
pod Triglavom, od koder izvira njihov
rod. Skupaj s predavateljem so mladi
odkrivali, da nosijo v sebi tisočletno
kulturo, tradicije, mentaliteto, značaj in
jezik ljudi ob Soči, Savi in Dravi, Muri
in Kolpi.

Navzoči mladi slovenski rojaki so od¬
krivali svojo identiteto tudi pri skupnem
bogoslužju, kjer so slišali besede:
„Razlikujemo dvojno identiteto, ki pa
sta v kristjanu spojeni v enoto. Narav¬
na identiteta nam je dana po starših,
po narodu, po šoli, po vzgoji in okolju,
v katerem živimo. Nadnaravna identite¬

zboljševalo in da je mogla bolna, kot
je bila, toliko časa kljubovati smrti.
Dočakala je dvainosemdeset let.

Veliko ljudi, Francozov in Slovencev
iz Aumetza in Boulange, kjer je imela
pokojna največ sorodnikov, je prišlo na
pogreb. In še več bi jih prišlo, ko bi bili
živi vsi tisti, s katerimi je pokojna delila
trdoto življenja v Sloveniji na Štajer¬
skem in potem v Franciji.

Pokojni Nežki naj da Gospod večno
srečo v nebesih!

( -'

nemčija

STUTTGART-okolica

• Mladina na pohodu  — 14. no¬
vembra lani, se je v Stuttgartu srečalo
skoraj 80 slovenskih deklet in fantov v
starosti od 16 do 23 let. Poleg mladih
ljudi iz Stuttgarta so prišli naši mladin¬
ci iz Boblingena, Reutlingena, Ulma,
Ingolstadta, Nurnberga, Frankfurta,

Ta dekleta in fantje so na srečanju v
Stuttgartu 14. novembra lani odkrivali
svojo identiteto.

24

ji. Nekaj aktualnih vprašanj so poslu¬
šalci stavili tudi generalnemu konzulu
iz Munchna, g. Andreju Grasselliju, ki
je bil prvikrat med nami. Presenetilo ga
je število navzočih in demokratično
vzdušje na zborovanju.

• Volitve po pošti  — Rojaki v deželi
Baden-VVurttemberg smo z veliko zav¬
zetostjo spremljali volilni boj v Sloveni¬
ji. Prilike, da tudi sami oddamo svoj
glas za državnega predsednika, držav¬
ni zbor in državni svet, nismo hoteli za¬
muditi, saj nam je biia dana, da volimo
po pošti.

29. novembra je prišlo 350 rojakov
v Slovenski dom v Stuttgartu, kjer je
generalni konzul Graselli potrjeval vo¬
lilne karte. Volitev se seveda niso
udeležili le ti, saj jih je šlo večje število
volit v Slovenijo teden pozneje. Zvedeli
smo tudi, da je v Schvvabisch Gmundu
konzul potrdil na isto nedeljo kakih 40
volilnih kart.

Z ozirom na delo volilne komisije v
Ljubljani bi radi izrazili željo, da bi nas
drugič hitreje in točneje obveščala o
načinu volitev po pošti ter pravočasno
dostavljala volilni material. Nekaj roja¬
kov ga je dobilo sploh prepozno.

• Solze v Stuttgartu —  V četrtek,
5. novembra, je v Stuttgartu umrl znani
slovenski trgovec Jože Vipavec. Skozi
več let je potrpežljivo prenašal bolezen
na jetrih, dokler ni postala močnejša
od zdravniške pomoči. Za slovo od
tega sveta se je pokojni Jože lepo pri¬
pravil s zakramenti Cerkve. Bil je nam¬
reč globoko veren človek. Ob navzoč¬
nosti žene Ivanke je ob pogledu na križ
mirno zaspal v Boschkrankenhausu.
Rojaki in številni trgovski prijatelji smo
se od njega poslovili z mašo zadušnico
v cerkvi sv. Konrada. Pokojni Jože Vi¬
pavec je bil rojen 26. 1. 1930 v Šmart¬
nem v Rožni dolini. V Nemčiji je živel
in delal nad 30 let. Poklicno je dosegel
velik uspeh, kar pa mu ni vzelo vere,
da je Bog tisti, ki edini lahko človeka
popolnoma osreči. Prav zato je tudi
sam odprl srce za potrebe posamezni¬
kov in še posebej verskih skupnosti v
Sloveniji. V spominu ga bomo ohranili
kot dobrega Jožefa, kar smo dali napi¬
sati tudi na venec, ki ga je potem
spremljal na pokopališče v Žalcu, kjer
bo čakal snidenja z vsemi, ki so ga
spoštovali in imeli radi. — V Stuttgartu

Novomašniku
Andreju Pozniču
čestitajo rojaki
v Stuttgartu,
kjer je
18. oktobra
lani ponovil
svojo novo
mašo.

žaluje za njim žena Ivanka, sin Peter
ter hčerki Irena in Majda in pa brat
France, v domovini pa cela vrsta so¬
rodnikov in znancev. Vsem žalostnim
naše iskreno sožalje.

• Prijatelj otrok  — Miklavž je tudi
lani obiskal slovenske otroke na VVurt-
temberškem. Z njim so se srečali v
Stuttgartu, Bčblingenu, Heilbronnu in
Schvvabisch Gmundu. Osrednji spre¬
jem nebeškega gosta je bil seveda v
Stuttgartu, kjer je Miklavž privabil v
cerkev blizu 400 rojakov in v dvorani
ni bilo praznega prostorčka. Tu so odi¬
grali svojo vlogo tudi angeli in parkelj-
ni. Prvi so vabili otroke v nebeški raj,
drugi pa so jim kazali pot v pogubo.
Seveda so se otroci odločali za angel¬
sko pot.

Posebno presenečenje je bilo
miklavževanje v Hailbronnu v soboto,
12. decembra. Slovenski trgovec iz
vasi Rudno v Selški dolini, g. France
Demšar, ki je igral vlogo Miklavža, je
ob tej priliki iz družinskih prihrankov
poklonil za dobre namene dva čeka v
skupni vrednosti 10.000,— DEM. Po¬
lovico vsote je dobila adventna akcija
dnevnika Heilbronner Stimme pod na¬
slovom „Menschen in Not — Ljudje v
stiski", polovico denarja pa je gospod
Demšar poklonil Karitasu za begunske
' otroke iz Bosne, ki so našli zatočišče
v Sloveniji. Seveda je bila s to
človekoljubno potezo sporazumna tudi
njegova žena Petra Demšar, ki je
nemška rojakinja. Vso čast obema!

• Konzularni dnevi v Stuttgartu:

V prvem četrtletju 1993 bo Generalni
konzulat Republike Slovenije v Munch-
nu imel konzularne dneve v Stuttgartu
po naslednjem razporedu:

januar:  četrtek, 14. 1. in četrtek, 21.
1.; februar:  četrtek, 11. 2. in četrtek,
25. 2.; marec:  četrtek, 11. 3. in četr¬
tek, 25. 3.

Konzularni dnevi bodo v prostorih
Ljubljanske banke v Stuttgartu, Nad-
lerstraCe 18, 2. nadstropje, tel.

0711 / 23 32 57 vsak navedeni četrtek
od 10. do 13. ure in od 14. do 17. ure.

• Volitve v Stuttgartu  —- Ljudje spro¬
ščeni, kot le kaj!  Slovenski zdomci, kot
tudi tisti, ki jim je bilo odvzeto držav¬
ljanstvo po drugi svetovni vojni, si
bodo nedeljo, 29. novembra 1992,
zelo dobro zapomnili, še več, ta dan
jim bo ostal v spominu, ko je mačeha
domovina postala ponovno za vse
svoje otroke spet domovina.

Niti močno jesensko deževje v Stutt¬
gartu in njegovi okolici Slovencev ni
moglo odvrniti, da ne bi prišli v Sloven¬
ski dom, kjer jih je ta dan pričakoval
generalni konzul iz Munchna, g. An¬
drej Grasselli, ki je overjal volilnice.
Velika slovenska zastava, ki se je po¬
nosno vila na Slovenskem domu, je
vsakemu voiilcu dala čutiti velik po¬
nos: „ Danes se odloča in gre za
res!' Na mizi, kjer je sedel konzul, je
stala slovenska tribarvnica z grbom,

25

poleg adventni venec s prvo gorečo
svečo.

Kako lepo je bilo gledati, ko so priha¬
jale cele družine. Prihajali so tudi
starejši, ki niso v prejšnji državi nikoli
volili. Tu mi vest ne da miru, da ne bi
omenil g. Komotarja, ki je bil v Južni
Ameriki, sedaj pa že vrsto let živi v
Nemčiji s svojo družino in otroki in ki
ima slovenski potni list. Bil je eden
izmed prvih volilcev, kljub svojim 82
letom. Ko sem ga nagovoril in pozdra¬
vil, mi je s tresočim se glasom, ki ga
ne poznam v navadnem pogovoru z
njim, dejal: ..Vidite, gospod Časar,
dočakali smo, bilo je dolgo, vendar se
je izplačalo. Vesel sem, da je tako!"
Dobil je odgovor: „Da, že v evangeliju
piše, kdor bo trkal, se mu bo odpr¬
lo ... “. G. Komotar je opravil svojo
državljansko dolžnost kot veliko drugih
Slovencev po svetu, vendar je bil pri
njem ta dan le malo drugačen kot pri
večini drugih; to so potrdile njegove
oči, ki so bile veliko bolj vlažne, kot so
navadno. Tudi njegova žena, ga. Ana
Komotar, je žarela v neizmerni sreči ob
doživetju tega dneva.

Za naše konzularne predstavnike
pomenijo volitve po pošti dodatno
delo. Tako je g. Grasselli overovljal vo-
lilnice v Ulmu, Augsburgu in Ravens-
burgu, v nedeljo pa je iz Stuttgarta na¬
daljeval pot v Schvvabisch Gmund, kjer
so ga prav tako z veseljem pričakovali
dobri in pridni Slovenci. V Stuttgartu
so našteli več kot 350 volilnih
upravičencev, ki so dali uradno potrditi
svoje volilnice, bili pa so tudi taki, ki
so z veseljem sporočili novico, da

bodo nedeljskega Miklavža praznovali
doma v Sloveniji pri svojih družinah, in
se volitev osebno udeležili.

Moje opazovanje pa ne bi bilo popol¬
no, ko ne bi povedal še tega, kar so
povedali ljudje predstavniku države: da
so se srečali z drugačnim človekom,
kot so bili do sedaj vajeni. „Kako je
lepo, ko smo vsi tako po domače sku¬
paj, da ni tistih mrkih obrazov, ki so
nas z očmi prebadali in mrzlo ogovar¬
jali in pošiljali sem in tja, seveda brez
razlogov!" Konzul je na to odgovoril
samo: ..Upajmo, da so tisti časi za
nami!"

Tone Časar

MUNCHEN

• Miklavževanje  je bilo kot vsako
leto prisrčno domače. Pobožno v cerk¬
vi, kjer nam je prepeval naš mladinski
pevski zbor, prijetno sproščeno pa v
dvorani na BlumenstraCe. Tudi tukaj so
bili v središču pozornosti naši mladin¬
ci. Pripravili so nam krajši prizor, neko¬
liko sodobneje navdahnjen.

Mladinci se prepirajo, ali Miklavž
resnično obdaruje otroke ali ne. Spor
razreši sestra Ljubomira, ki jim razloži
Miklavževo življenjsko zgodbo, a jim
zaupa, da je lahko Miklavžev pomočnik
vsakdo, ki dela dobro, kdor pomaga
svojemu bližnjemu.

Nastopajoči so se odlično odrezali.
Bratsko-sestrska nesoglasja, medse¬
bojna zafrkljivost, pa zdrav dvom in
resnično navdušenje za krščanske ide¬
ale, vse to so zaigrali tako pristno, ne¬
narejeno, da sojih mladi in starejši gle¬

dalci nagradili z dolgim ploskanjem.
Zapomnili si bomo tudi, kako doživeto
je Martina upodobila moderno redovni¬
co sestro Ljubomira.

Sledilo je obdarovanje otrok. Bilo jih
je nekaj manj kot prejšnja leta. A Mi¬
klavževa beseda je bila kot vedno teht¬
na, preudarna in dobrohotno prijazna.
Miklavževina pa je bila tako obilna kot
že dolgo ne. Najlepše se zahvaljujemo
vsem tihim in zvestim sodelavcem, ki
so pripravili našim najmlajšim to čisto
veselje.

• V adventu  smo se skušali dožive¬
to pripraviti za božič. Maše so bile lepo
obiskane, vernikom smo ponudili tudi
naše domače voščilnice, pa jaslice,
oglje za kajenje, blagoslovljeno vodo,
različne koledarje in verske knjige.

• Slovensko društvo Lipa  je bilo
ustanovljeno v Munchnu že julija na
pobudo naših zavednih rojakov. Prvič
so se zbrali v gostoljubni Vovkovi go¬
stilni in sklenili, da bodo ustanovili
društvo, ki bo gojilo slovensko prosve¬
to in prirejalo zabavne prireditve.

Septembra so sprejeli pravila in izvo¬
lili predsedstvo. Za predsednika je bil
izvoljen g. Lojze Grojzek.

Javnosti se je društvo predstavilo
prvič 21. novembra, ko so priredili iz¬
redno uspelo martinovanje.  Vsi člani
so složno pomagali pri pripravah. Po¬

l/ese/o martinovanje je priredilo slo¬
vensko kulturno društvo Lipa iz
Munchna.

26

.sebno razveseljivo je bilo navdušeno
sodelovanje mladih.

Skrbno pripravljena dvorana je bila
polna že kmalu po 16. uri, tako da za
mnoge ni bilo več prostora. Ob izdatno
obloženih mizah nas je zabaval ansam¬
bel g. Lojzeta Landekerja. S posebno
pozornostjo smo sledili prosvetnemu
programu, ki so ga pripravili moški
pevski zbor in naši najmlajši. Pozdrav¬
ne govore so imeli župan Grunvvalda,
msgr. Zdešar in slovenski generalni
konzul v Munchnu Graselli.

Ob pogovorih, žlahtni kapljici in
plesu so se naši rojaki razvedrili in si
zaželeli skorajšnjega snidenja. Na¬
slednja prireditev bo pustovanje 6. fe¬
bruarja.

pa so se s pomočjo slovenskih
učiteljev dopolnilnega pouka in v slo¬
venski veroučni šoli.

• V Moersu  se nas je po daljšem
času po maši spet zbralo kar precej.
Miklavž se je čudil. Tu je bil namreč
zares obsežen kulturni program. Sode¬
lovali so poleg mešanega zbora Slo¬
venski cvet in moškega kvinteta Slo¬
venski fantje tudi mladinci, ker v teh
krajih ni več slovenske šole. Vendar so
nekateri otroci vseeno nastopili. Nau¬
čile so jih doma mame. Večinoma je
bil tam mali drobiž, ki se je veselil drob¬
narij v vrečkah. Miklavževanje šele
pokaže, da bo najbrž treba odpreti šolo
v Moersu, če bodo seveda to želeli
starši.

• Skupina v Wettru  je mladostno
zagnana. Vse pohvale in občudovanja
so vredne žene, ki vsakokrat pripravijo
toliko dobrot, da se mize šibijo. Ta
večer so bile še posebej polne
Miklavževe dobrodelnosti, od tega pa
ima skupnost največ. Možje modrujejo
za mizo in se šegavo muzajo na račun
svojih vrlih ženk, obenem pa ne morejo
skriti zadovoljstva in vsak zase uživa,
ker je njegova tudi zraven. V tej skup¬
nosti je veliko otrok, ki so korajžno na¬
stopili — nagajivcu — parkeljnu v
posmeh.

• Essenska  skupnost je praznova¬
la sv. Miklavža v prostorih društva
Bled. Program sta spet vodila učitelj g.
Branko Oman in diakon g. Stanko
Čeplak. Glavno težo pa so seveda no¬
sili spet otroci sami, kakor se spodobi
za pred Miklavžem. Za darila poskrbijo
v društvu in že smo navajeni, da je tam
vsak, ki se oglasi, lepo postrežen. Ob
takih praznovanjih pa še posebej.

• Miklavž je imel pri nas veliko
dela, saj je moral potem še isto popol¬
dne v Gutersloh.  Tam ga je pa spet pri¬
čakovala nenavadno velika skupina
ljudi. In med njimi malčkov. Koliko je
bilo tega drobiža poleg otrok, ki sode¬
lujejo v slovenski dopolnilni in obenem
v veroučni šoli! Te otroke je treba še
posebej pohvaliti. Poleg obsežnega
programa, ki so ga pripravili skupaj z
učiteljico go. Majdo Hovestadt, so na
vsak način želeli recitirati še kaj. Nji-

Društvo Lipa, ki želi ohranjati slo¬
venstvo na krščansko-humanističnih
temeljih, vabi vse Slovence in Slovenke
iz Munchna in okolice, da se mu pri¬
družijo. Informacije, pojasnila in prijav¬
nice dobite pri predsedniku g. Grojzd¬
ku, Adalbert-Stifterstr. 2, 8022 Grun-
wald, tel.: 089 / 64 15 215.

OBERHAUSEN

• V adventu smo imeli na naših
mašnih srečanjih kar povsod lep
obisk.

• Pritegnil je najbrž sv. Miklavž,  ki „Sestra Ljubo-
nas je obiskoval na več krajih ob naših mira" razlaga
adventnih srečanjih. Letos je bilo pov- mladincem
sod zares živahno. Sodelovali so prav Miklavževo
požrtvovalno otroci z nastopi. Naučili zgodbo.

27

hov nastop je bil najbrž najboljši od
vseh v naših skupnostih, ker so ga tudi
sami povezovali. Žal so bili odrasli
poslušalci nekoliko preveč nepozorni.
Tako prireditev je treba poslušati. Za
pogovor je še vedno dovolj časa
potem.

• Naslednjo nedeljo pa je Miklavž
moral še v Krefeld.  Tu je tudi toliko
otrok, da se krefeldskim Slovencem ni¬
kakor ni treba bati, da bi skupnost
ostarela. Med njimi je precej birman¬
cev, ki so to leto utrjevali v sebi zavest,
da jih Jezus kliče, naj bodo njegovi
dobri in požrtvovalni sodelavci povsod,
v šoli in doma. Pa tudi v zvestobi slo¬
venski skupnosti.

FREILASSING

• Na prvo adventno nedeljo je žup¬
nija St. Rupert obhajala s somaševa¬
njem nedeljo tujih soobčanov.  Poleg
domačega župnika in dekana g.
Schvveigerja so bili okoli oltarja zbrani
še duhovniki poljskega, španskega in
slovenskega občestva. Naš g. Počivav-
šek je dajal v krogu starejših duhovni¬
kov videz pravega duhovniškega mla¬
deniča.

Preveč bi bilo naštevati vsa lepa do¬
živetja, ki so se prepletala skozi mašno
bogoslužje in so dosegla vrhunec v
molitvi očenaša, ki ga je vsak lahko
molil v svojem jeziku. Pravi binkoštni
dan!

Tukajšnje slovensko občestvo je ta
dan gostilo tudi duhovno pobrateno
močno slovensko skupino iz Linza, ki

Martinovanje
v Berlinu.

nam je bila velika opora pri petju in
oblikovanju mašnega slavja. Prav po¬
sebno še v zaključni pesmi Marija,
skoz’ življenje, ki je v tej cerkvi po bla¬
goslovu mogočno vzkipela.

Skupno in prijateljsko doživeto pra¬
znovanje po maši in pozneje še v naši
gostilni, ob slovenski besedi, harmoni¬
ki in pesmi, je v vseh zapustilo nepo¬
zabne sledove. Zato Linčanom, župlja-
nom in vsem drugim: Bog povrni za
tako čudovit advent!

BERLIN

• Zares smo bila pisana družba,
ko smo v slovenski župniji praznovali
martinovanje.  Čeprav je bilo več pred¬
stavnikov različnih narodov na enem
mestu, nas to ni oviralo, da ne bi bili
veseli, razpoloženi in dobre volje. Tudi
to je dokaz, da glasba ne pozna meja,
tudi to je dokaz, da ljudje različnih na¬

Dr. Janko Prunk
med Slovenci
v Berlinu.

rodov lahko živimo skupaj in se sreču¬
jemo, pogovarjamo in se veselimo.

Nekaj tega veselega in osrečujoče¬
ga so nam v Berlin prinesli člani an¬
sambla OBZORJE iz Železnikov pri
Škofji Loki, ki so že drugo leto, na ta
isti praznik, izvabljali tone iz instru¬
mentov. Pesem En hribček bom kupil
nas je, vse obiskovalce, mlade in stare,
povezala v eno, in to do zadnje kitice,
ki je izzvenela v vsej svoji lepoti kot
prošnja človeka, ki v molitvi dviga roke
k Bogu: .Prelepo rumeno kot čisto
zlato; le pijmo pošteno to žlahtno
blago!"

V Sloveniji je ob Martinovem poseb¬
no veselo v vinskih krajih in to od Prek¬
murja do Goriških brd. Zakaj? Ker se
o Martinovem novi mošt spremeni v
novo vino. Za nas Slovence v Berlinu
so sicer slovenske kleti in vinogradi bili
tokrat daleč, morda celo predaleč. To¬
da kljub oddaljenosti smo imeli delček
Slovenije tudi v Berlinu, tudi na marti¬
novanju. Strežniki so nam namreč vso
noč nosili domače slovensko vino iz
sodov, iz kleti, ki je bila za plesiščem
drugo najbolj priljubljeno mesto zbi¬
ranja. Ko pa še k dobremu vinu doda¬
mo dobro večerjo in prijetno glasbo,
potem je krog zadovoljstva že za¬
ključen.

Na koncu naj velja za vse: „Prijat'lje
bom vabil, še sam ga bom pil." Zares,
človek s človekom, z roko v roki, to je
prihodnost človeka in človeštva.

• 29. novembra je bil gost sloven¬
ske župnije dr. Janko Prunk,  minister
za Slovence po svetu in narodnosti v
Republiki Sloveniji. Po pozdravu

28

mešanega zbora, okteta in ansambla
Druga generacija nam je dr. Prunk opi¬
sal gospodarski in politični položaj v
Sloveniji. Hkrati nam je razložil, kako
bo deloval slovenski parlament po vo¬
litvah 6. decembra in kakšna bo funk¬
cija državnega sveta in državnega
zbora. Kot dober poznavalec zgodovi¬
ne pa nam je na kratko predstavil
težave in možne rešitve državne meje
med Slovenijo in Hrvaško.

Prav gotovo pa bo dr. Prunk imel
marsikaj povedati svojim kolegom v
slovenski vladi, predvsem to, da bi mo¬
rali biti vsi, od ministrov v vladi do zad¬
nje tajnice na občini, bolj učinkoviti in
konkretni. V prihodnosti se namreč ne
bo smelo dogajati, da bodo kakšnega
palčka, ki se želi vrniti v domovino in
si zato ureja potrebno dokumentacijo,
pošiljali od Poncija do Pilata. Tako bo
moral zdomec, ki bo želel odpreti pod¬
jetje, dobiti odgovor v za to določeni
pisarni.

Zadnji poziv tistih, ki so se srečali
z dr. Prunkom pa je bil: „Ljudem po
občinah in v slovenski vladi bo moralo
postati jasno, da so oni v službi Ijudi-
državljanov, in ne nasprotno". Vsi
upamo, verjetno tudi državljani v do¬
movini, da bo do te kvalitativne spre¬
membe mišljenja in konkretnegaja
uresničevanja pri državnih uslužben¬
cih tudi prišlo.

nizozemska

_ >

• V začetku oktobra so Barbara,
Zvon in Folklorna pripravili običajno
martinovanje.  Prosto zabavo je vodil
orkester Nagelj iz Kamnika. Imeli smo
lep obisk, čeprav je bil včasih še lepši.

• Prvo nedeljo v decembru nas je
obiskal sv. Miklavž  po naročilu Sv. Bar¬
bare. Tudi miklavževanje je pokazalo,
da je naša skupnost zdrava. Ima čut
za skupne nastope. Vsi starši z majhni
mi otroki so bili navzoči. Razpoloženje
je bilo odlično. Otroci so peli, deklami¬
rali in plesali. Vsa družba je doživela

prijetno popoldne. Iskrena hvala vsem,
ki se žrtvujejo za našo mladino!

• Rudarjev ni več, vendar Sv. Bar¬
bara  na tem področju še vedno lepo
deluje v povezavi s slovenskim duhov¬
nikom. Pripravi božič in veliko noč, ma¬
terinski dan, miklavževanje v decem¬
bru, Škrjančkovo nedeljo v januarju,
šmarnice v maju. Pred božičem obišče
in obdaruje bolnike in onemogle. Veli¬
ko prispeva k temu, da veljamo Sloven¬
ci pri tujcih za gosposki narod. Iskrena
zahvala in priznanje vsem sodelavcem.

• Kaj pa Sv. Barbara v sosednji
državi?!

• Uglednega delovanja Zvona  in
Folklorne  ne omenjamo posebej, saj
so njuni nastopi bolj vidni in bolj
poznani.

• Stockholm  — Še pred leti si imel
občutek, da leži Stockholm nekje ob
strani. Bil je kvečjemu izhodišče za
Helsinki in za redko naseljena pro¬
stranstva severne Švedske. Za vse

drugo si se moral napotiti proti zaho¬
du. Goteborg je zaradi svoje lege med
tremi skandinavskimi prestolnicami ve¬
liko bolj v središču. Odkar je vzhod
odprl svoje meje in se je Baltik začel
osamosvajati, je drugače. Odpirajo se
nove prometne povezave. Poštna rekla¬
ma za minuli božič je razglašala, da
lahko pošljete paket v baltiške države
za isto ceno kakor znotraj Švedske in
v nordijske države. Tudi to je eden
izmed kazalcev, da postaja Stockholm
vedno bolj središče gospodarskega in
kulturnega prostora, ki se širi proti
vzhodu. Našim rojakom, ki živijo v nje¬
govem zaledju, je to uveljavljanje
Stockholma vsaj majhno zadoščenje
za tistih sedem ur vožnje, ki jih čaka
vedno, ko stopijo ob vrnitvi iz domovi¬
ne v Helsingborgu na švedska tla. Še
bolj imenitno se jim zdi, da odslej živijo
v enem izmed prestolnic s slovenskim
veleposlaništvom. Ko smo se za praz¬
nik Kristusa Kralja, 22. novembra,
zbrali pri maši v kripti stolnice, smo
imeli priložnost med seboj pozdraviti
prvega veleposlanika Republike Slove¬
nije na Švedskem, g. Iva Vajgla. Po
maši smo se zbrali v župnijski dvorani
ob kavi in se lahko z njim o marsičem

Spomin na poletne dni  — po maši v
Stockholmu junija lani.

29

pogovorili. Zvedeli smo, da bo naše
veleposlaništvo v Stockholmu pokriva¬
lo osem držav, pet nordijskih in tri
baltiške, in s tem postalo pomembno
predstavniško središče naše države za
sever Evrope. Ko so švedski politiki
zvedeli, kako obsežno področje pokri¬
va, so rekli, da je to kar zunanje mi¬
nistrstvo in ne ambasada. Velepo¬
slaništvo je zraven cerkve sv. Klare na
Klarabergsgatan 33, v ulici, ki povezu¬
je glavno železniško postajo z obelis¬
kom sredi mesta.

Pri tem srečanju smo se spomnili
več petnajstletnic. Pred petnajstimi leti
je izseljenski duhovnik Jože Drolc pri¬
šel na Švedsko in v Stockholmu prvič
maševal. Posebej so se tega spomnili
Štefanovičevi, saj je njihova Renata
ravno takrat praznovala svojo 15-letni-
co rojstva, njenim staršem Jožetu in
Ani pa je poteklo dobrih petnajst let,
kar sta si obljubila zvestobo. O božiču
bo Renata praznovala še petnajstletni¬
co krsta. Tega se tudi duhovniku Jože¬
tu ni težko zapomniti, saj je bila prva,
ki jo je krstil po prihodu na Švedsko.

• Goteborg  — Miklavž ni pozabil
na slovenske otroke na Švedskem.
Obiskal jih je v Kopingu in drugod. V
Goteborgu je bil 5. decembra, na
večer pred svojim godom. Tudi letos je
miklavževanje pripravila mladina, po¬
magali pa so jim slovenski veroukarji.
S kratkim skečem so pritegnili pozor¬
nost najmanjših, da so bolj napeto
prisluhniti babici, ki je otrokom
razložila, kdo je sv. Miklavž. Pozneje
so lahko sami ugotovili, da je to mož
velike postave in čvrste besede, ki ga
zelo zanima, če otroci znajo lepo slo¬

vensko govoriti in tudi kaj zapeti. Videti
je, da je vajen lepega petja in prijetne
glasbe, saj sta ga spremljala krepka in
postavna angela Slavko in Danijel. Prvi
je skrbel za pakete, drugi pa je na kita¬
ro igral nebeške melodije. Trideset
daril je razdelil med otroke in še nekaj
med nastopajoče. Gospe Mariji Kolar
pa je podaril šopek za rojstni dan, ki
je ob tem dodala: „Vidite, pred 47 leti
me je Miklavž prinesel." Čestitamo,
Mariji in tudi Miklavžu.

• Martinovanje  — O sv. Martinu je,
kot vemo, sad trte in dela človeških rok
že toliko zrel, da ga smemo imenovati
vino. Ljudje to seveda radi po svoje
proslavijo — bodisi da Sloven’c Slo¬
venca vabi (iz Slomškove pesmi) v zi¬
danico ali v klet, bodisi z raznimi vese¬
licami, martinovanje  imenovanimi, na
vrsto pa pride še kaj domiselnega.

Tako smo naredili, že osemnajstič
tudi v Solothurnu, kjer je duša marti-
novanjskih poslov naš rojak — kletars¬
ki strokovnjak Brumčev Martin, bivajoč
z družino in zaposlen v Liestalu.
Tamkajšnja kletarna, ki ima svoj
današnji izgled in zmogljivost v obilni
meri po njegovi zaslugi, ima tudi nekaj
vinograda. Da bi bila priprava na marti¬
novanje čimbolj izpolnjena, je Martin
povabil nekaj prijateljev najprej na
trgatev.

Prišel je 14. november, sobota. Dvo¬
rana v gostišču St. Urs v Biberistu pri
Solothurnu je bila pripravljena za spre¬
jem gostov, ki so jo že predčasno na¬
polnili do zadnje možnosti. Za začetek
martinovanjskega večera se je ob
20.15 na odru zavrtela folklorna skupi¬
na Encijan iz Oltna. Zatem je nastopil
kvintet Kranjci iz Oltna, komorni zbor
Slovenija in dekliški trio, oba iz Zuri-
cha, vmes pa nas je razvedrila še
štiričlanska igralna skupina s skečem
Pomota. Ob koncu tega uvodnega kul-
turno-zabavnega programa, ki ga je
kot po navadi vodil naš Milan, je zado¬
nela slovenska državna himna. Če bi
slovenska zastava na sprednji steni ne
bila pritrjena, bi najbrž vsaj malce za¬
nihala.

Slednjič se je oglasil ansambel Fant¬
je izpod Rogle, ki je z živahno glasbo
in petjem malodane do zgodnjega jutra
podžigal pete in nam upodabljal obrise
naše domovine. Obiskovalce je zapos¬
lovalo tudi kupovanje srečk in jemanje
zadetkov ter zaradi deloma premajhne
kuhinjske zmogljivosti nekoliko počas¬
na postrežba z večerjo.

Zadovoljni nad jesensko prireditvijo,
ko sveti Martin naredi iz mošta vin’,
smo se poslovili z veselim „Na svidenje
prihodnje leto!"

• Miklavževanje  — Kakor sv. Mar¬
tin prinaša veselje (no, včasih tudi
skrbi), tako sv. Miklavž kot eden najbolj
priljubljenih svetnikov prinaša poleg
veselja, namenjenega zlasti otrokom,
tudi neko določeno resnost. Če hoče¬
mo namreč vsaj malo posnemati Mi¬
klavževo dobroto (ne samo na njegov
dan) in zaradi začetnega adventnega
časa, ki pomeni pripravo na božične
praznike, pač ne moremo mimo nje in
brez nje, resnosti.

Miklavževanje smo imeli v Oltnu v
soboto, 5. decembra, začenši z mašo
ob 17. uri. Iz praktičnih razlogov smo
se zatem najprej okrepčali. Dvorana bi
bila lahko sprejela še nekaj gostov, a
kaj se hoče, ko je pa bil že pri Jezusu
znan pojav, da ne pridejo na svatbo
vedno vsi povabljeni.

Po okrepčilu je prevzel glavno vlogo
Miklavž. Otroci so radostno in zado¬
voljno, nekateri kajpak tudi malo s stra¬
hom, sprejemali darila iz njegovih rok,

30

DO KDAJ ŠE „TOVARIŠI“

IN „TOVARIŠICE“?

Povojno komunistično enoumje Cali
brezumje) nas je med drugim posililo
s tistimi obrabljenimi, po sovjetskem
vzoru prevzetimi ..tovariši" in .tovariši-
cami“, ko si moral naslavljati celo svo¬
jega sovražnika s ..tovarišem". Vendar
je pri tem še posebno nerazumljivo,
prav bedasto, da je postal pojem „tova-
riš, tovarišica" domala istoznačnica za
učitelja in učiteljico.

Skratka, vsesplošno poneumljanje,
ki je značilnost boljševizma, težnja po
razvrednotenju razuma, ki je totalitar¬
nim režimom največji trn v peti. Kako
bi sicer nekdanji kravji ali kozji pastirji,
kurji tatovi ipd. lahko postali po parti-
zanščini generali, ministri, direktorji, ki
so sicer s svojo partijsko inteligenco
(= rdečimi izkaznicami) v nekaj mese¬
cih nadomestili večino manjkajočih
razredov osnovne šole in vso gimnazi¬
jo z maturo?

Ne bi želel tukaj razpravljati o uniče¬
nem ugledu naših učiteljev, o neznanju
učencev, o izprijeni morali univerzitet¬
nih profesorjev itd., kar vse nam je za¬
pustil komunizem. Gre predvsem za to,
kam nas je to privedlo. Poglejmo le ne¬
davno barbarsko uničevanje nenado¬
mestljive umetnine, starega Robbove¬
ga vodnjaka v Ljubljani, nenehne van-

pri tem pa še kaj zapeli ali povedali.
Da bi bilo veselje večje, je Miklavž ob¬
daroval tudi nekaj odraslih.

Večer se je nato nadaljeval ob pogo¬
voru, petju in glasbi. Za slovo smo
opolnoči še voščili in zaželeli vse naj¬
boljše za rojstni dan Alenki, ki jo je
pred nekaj desetletji prinesel Miklavž
njenim staršem.

Odšli smo domov v nadaljnje'
srečevanje z adventom in z mislijo na
božič, pa obenem hvaležni vsem, ki so
nam pripravili ta lep Miklavžev večer.

dalizme v parku Tivoli (razbite svetilke
idr.), huligansko uničevanje spomeni¬
kov in zidov z nesmiselnimi čečkarija¬
mi itd.! Klavrna dediščina komunistič¬
ne vzgojel

Zato pa, do kdaj še odvratni spomini
nanjo, do kdaj še .tovariši" in .tovariši¬
ce"?

Branko Ozvald, dipl. inž., univ. prof.
v p. — SLOVENEC, Ljubljana, 21. 10.
92.

ODPRTO PISMO PREDSEDNIKU

SKD

Spoštovani gospod predsednik
Lojze Peterle!

Čeprav naše mnenje nima posebne
teže, vam vseeno dajemo v premislek
in v nasvet:

Naslednje obdobje bo za Slovenijo
izredno težko. Plačati bomo morali
komunistične dolgove za 40 let nazaj.
To ne bo samo javni dolg za banke in
naše neperspektivne realsocialistične
gospodarske mastodonte, ampak tudi
dolgovi nekdanje Jugoslavije. Vsi
bomo morali plačevati .inflacijske kre¬
dite", s katerimi so naši ljudje dokaj
lahko zidali hiše in imajo zato danes
domotožje za starim režimom (analizi¬
rajte volilne rezultate po nekaterih
naših krščanskih farah!). Torej, naj ga
imajo! Gotovo dobro veste, da bo brez¬
poselnost še naprej občutno narašča¬
la, da se bodo nižale pokojnine, da bo

ob nesposobnih direktorjih, ki skrbe le
zase (saj so nam pokradli že pol
premoženja!), zastoj gospodarstva še
dolgo trajal itd. Za božjo voljo, ne jem¬
ljite tega bremena nase, saj za vse to
niste vi krivi!

Vas bi danes levica potrebovala le
za to, da bi ji odpirali vrata v Evropo
in v svet. Notranjega vpliva boste imeli
silno malo. Požrešnost teh ljudi pa je
neskončna. Poglejte dobro, kdo so iz¬
voljeni člani LDS, s katero se namera¬
vate vezati. Saj to je vendar elitni
podmladek .nekdanje" Partije! Ne za¬
pravite velikega ugleda, ki ga še imate!
Močna opozicija bo veljala več kot
drobtinice, ki jih boste dobili v vladi. In
prav je, da Slovence dokončno
streznimo.

Za /O Nove slovenske zaveze
dr. Tine Velikonja
prof. Justin Stanovnik
prof. Pavel Kogej
Franc Hočevar, dipl. inž.

Stane Štrbenk, dipl. jus.

SLOVENEC, Ljubljana, 22. 12. 92

NOV JE BILA REVOLUCIJA

Na rob članku g. Ivana Dolničarja

Moti me neprestano poudarjanje g.
Ivana Dolničarja, da je NOV samo os¬
vobodilna vojna.

Mislim, da g. Metod Mikuž ni lagal,
ko nam je študentom zgodovine na FF
Univerze v Ljubljani predaval, da se je
KP že prej, pred začetkom vojne,
odločila, da bo med vojno izvedla re¬
volucijo.

Vedno je poudarjal, da je NOV revo¬
lucija in osvobodilna vojna.

(dalje na strani 34)

-,

Kot vsako leto bodo tudi letošnji diakoni, ki bodo konec junija 93
posvečeni v duhovnike, poromali v Sveto deželo in sicer v februarju.

Za to pa morajo zbrati 15.000 nemških mark. Prek NAŠE LUČI se
obračajo na rojake v tujini za denarno pomoč, za katero se že vnaprej
najlepše zahvaljujejo.

Denar je treba nakazati na naslov:

DIAKONI

BOGOSLOVNO SEMENIŠČE
Dolničarjeva 4, 61000 Ljubljana

31

kaj ko bi se malo vadili
v slovenščini

• NEODVISNE VPRAŠALNE STAV¬
KE SPREMENI V ODVISNE.

Primer: Šofer je vprašal fantka:
„Kje je bencinska črpalka?“

Šofer je vprašal fantka, kje je ben¬
cinska črpalka.

— Ženica me je vprašala: „Kako se
pride v sredo mesta?"

— Vprašal sem soseda: „Kaj ste
počeli včeraj?"

— Sosed me je vprašal: „Ali si sinoči
gledal televizijsko nanizanko?"

— Zdravnik se je zanimal: „Kakšne te¬
žave imate?"

— Oče me je vprašal: „Ali si dobil
mojo pošto?"

• POPRAVI NAPAKE.

— K konju, k glavi, harmonikaš, to je
njena hčer, vidim njeno hči, hidrav¬
ličen, hidravljika, higijena, higi-
jenski, hitim kositi — hitim kosit,

Hitlerjanec, hockey, Homerov,
pasti komu v hrbet, hrptišče, hrpte-
nica, bolezen mu je ohromela roke,
keber, hvalospev.

• NEODVISNE VELELNE STAVKE
SPREMENI V ODVISNE ŽELEL-
NE.

— Ded je ukazal vnuku: Jomaž, pojdi
v mojo sobo po pipo!"

— Potnica je prosila sopotnika: „Za-
prite, prosim, okno."

— Teta mi je rekla: »Govori malo tiše!"

— Blaž mi je telefoniral: »Preberi si
današnji uvodnik v Slovencu."

— Minca mi je pisala: »Oglasi se že
kaj!"

• GLAGOL „REČI“ ZAMENJAJ S
PRIMERNO SOPOMENKO.

— Alenka je vznemirjeno rekla: »Kaj
praviš?"

— »Nehaj že!" je nejevoljno rekel
Primož Matjažu.

— „Oho!“ je rekel sprevodnik.

— »Na svetu je pač tako," je rekel mo-
žiček. »Dobrota je sirota."

— »Le počakaj, ti mrha," je rekla Iva
Ivu, »jaz ti bom dala piti kropa!"

• PREME GOVORE SPREMENI V
ODVISNE.

— »Ali me imaš še kaj rad?", je
vprašala Betka Jana.

— »Če pride Rok, naj malo počaka!"
je naročil Aleš delavcu.

— »Brž mi kaj pogrej!" je prosil Ciril
ženo.

— »Če bo snežilo, se ne peljem na
Bled," je telefoniral Dušan Evi.

— Lovro je pisal Mihu: »Če ti do nede¬
lje ne sporočim, ne pridem."

Igo Gruden

spomin na staro mater

(odlomek)

O Sveti Križ v okolici tržaški,
v njem hiša stare matere ponosna:
po bregu pnejo se zidovi vaški,
na vrhu se odprejo hribi kraški,
mornarjem vidni skozi jutra rosna.

Zdaj mrtva je Terezija Košuta,
a jaz jo gledam sklonjeno nad skrinjo:
pred praznikom zvečer nad njo zasnuta,
a komaj mine noč napol prečuta,
šumenje svile spremlja nje stopinjo.

V procesiji z molitvami in petjem
brez diha je Terezija Košuta:
za sliko gre z Brezmadežnim spočetjem,
vsa vas posuta z žajbljem je in cvetjem,
na prsih v križ je speta njena ruta.

Ko pa sedeli v noč pri medli luči
hčere in zetje so o svetem Petru,
hitela v klet je polnit prazni buči,
pred njo sem jaz s svetilko šel in ključi,
ves svet se zdel mi je kot drevje v vetru.

32

• ZAIMKE V OKLEPAJIH POSTAVI V
USTREZNE SKLONE.

— Kupi vstopnico še za (onidve).

— Tudi (oni) že dolgo poznam.

— Moja mati je dolgo časa delala pri
(oni).

— Odkar je umrla mama, ni pri (mi)
nič več prijetno.

— Potem (midva) je Marijan spremljal
na postajo.

• PONAVLJAJOČE SE SAMOSTAL¬
NIKE ZAMENJAJ Z ZAIMKI.

— Miha mi je pisal. Z Mihom sva veli¬
ka prijatelja.

— Napisal sem članek za Družino. Z
Družino sodelujem že peto leto.

REŠITEV NALOG IZ PREJŠNJE

ŠTEVILKE NAŠE LUČI:

• PRAVILNI IZRAZ: Voz stoji na
poti. Bil mu je napoti, pa ga je brcnil
proč. — Kolo je kupil zelo poceni. Kolo
je kupil po ceni, napisani na ceniku.
— Trudil se je zaman. Vrata mu je izde¬
lal zastonj. — Zanaprej bo drugače. Ta
račun ni za nazaj, ampak za naprej. —
Zares je pridna. Ne smeš jemati vsega
za res.

• PRAVILNI IZRAZ: Čim bolj raste,
tem bolj se debeli. Skušali so kanaliza¬
cijo čimbolj zboljšati. Čim dlje je študi¬
ral, tem manj je znal. Čim prej prideš,
tem boljše bo. Vrni se čimprej!

• POPRAVLJENE NAPAKE: Gang¬
sterski, gangsterstvo; to ga ni nič gani¬
lo, pretreslo, prizadelo; ginjenost, gar¬
jav, teptati moralo, genij, genialnost,
genijalen, gibanje, gibalen, glasba,
odločba se glasi, globlji, globočji,
globokejši, najgloblji, daleč v gozdu;
trda, gosta tema; sredi trde zime, trdno
prepričan, trdno spanje, oglušel je na
obe ušesi, ropot je glušil ušesa; gne¬
ča, vrvež, prerivanje; gnesti se, treti
se, prerivati se, tlačiti se; golida, korec,
keblica, molznjak; golša, pridi brž
gor!, Andrej je gori v sobi, z goslimi,
gospodar, gospodarica; gosposki,
imeniten; gospostvo, gospošček, pri¬
pravljen sem za na pot, neke ovire, ne¬
kateri ljudje, do neke mere; končal
sem delo, naredil sem; gotovost,
trdnost, zanesljivost, prepričanost; go-

— Mehanik mi je dal neko mazilo. Z
mazilom sem namazal spojke in
motor je spet mirno tekel.

— Jurčka je treba odrezati ali odviti.
Če jurčka izpulimo, poškodujemo
podgobje.

— Ljudje mislijo, da kaktusi cvetijo le
sem in tja. Če zanje prav skrbimo,
cvetijo vsako leto.

• ZAIMKE V OKLEPAJIH POSTAVI V
USTREZNE SKLONE.

— O (jaz) je imel Martin povedati toli¬
ko slabega.

—■ Ali greš z (jaz) v kino?

— Majda hiti k (ona).

—• Kaj si bil spet pri (on)?

— Janez (on) rad daje nasvete.

veji zrezek, govoriti; o tem je bil govor,
so govorili, se je govorilo; govorjenje;
prejšnji govornik, govornik pred me¬
noj; gozd, brez graje, gristi.

• PREMI GOVOR V ODVISNEGA:

Gospodinja je zagodrnjala, da je kruh
kruh. Učiteljica je otrokom zaploskala
in rekla, da bodo danes zapeli pesem
Na planincah sončece sije. Matevžek
je smrkavcem zapretil, da naj le poča¬
kajo. Naj le zmerja, je kričala Terezka.
Nekdo je vzkliknil, da je pobič tako
majhen, pa že pase.

• PRESTAVLJENI SPREMNI
STAVKI: „Ne joči, Iva," je tolažila teta.
„To se bo že uredilo. Teta je tolažila:
„Ne joči, Iva. To se bo že uredilo." —
„Mama,“ je spraševala Majda, „ali je še
daleč do vrha?" .Mama, ali je še daleč
do vrha?" je spraševala Majda. —
„Malka,“ me je vprašal Tadej, „zakaj pa
sneži?" „Malka, zakaj pa sneži?" meje
vprašal Tadej. — „0, posekano deblo!"
se je oddahnil Blaž. „Kar sem bova
sedla." „0, posekano deblo! Kar sem
bova sedla," se je oddahnil Blaž. —
.Zgini!" je zakričala Tilčka. »Poberi se
od tod!" »Zgini! Poberi se od tod!" je
zakričala Tilčka.

• PREMI GOVOR V ODVISNEGA:

Vnuk je odgovoril, da gre spat. Stric
je dejal, da bo danes še snežilo. Teta
je rekla, da bo fotografije pokazala
jutri. Aleš je obljubil mami, da bo ods¬
lej res priden. Miha je telefoniral, da
pride jutri.

izražajmo
se lepo

Oči so bile potopljene v bla¬
zinice tolšče. — Mačka
neslišno stopa po blazinicah,
o

Njihovi blazirani obrazi. (=
Naveličani.) — Poslušala je
njegovo blazirano govorjenje.
(= Dolgočasno.) — To je
meščanski blaziranec.
o

Njegova popolna brezčut¬
nost se je mahoma sprevrgla
v blaznenje. — Odnesli so tru¬
plo ob joku in blaznenju
žensk. — Njena duša je blaz¬
nela od bolečine. — Še vedno
blazni za tisto lepotico. (= Je
zaljubljen vanjo.) — Planil je
kot blaznež. — Ta je zrel za
blaznico. — Pri nas je prava
blaznica. — Saj to, kar poč¬
neš, je blaznost.

o

Bila je vsa blažena. — Čez
obraz se mu je razlil blažen
nasmeh. — Okoli nas je bil
blažen mir. — Blažene, ve ma¬
mine roke! — Upamo, da bo
škof Slomšek kmalu prištet
med blažene. — Obšla ga je
neskončna blaženost. — Kar
žarela je od blaženosti. — Moj
brat je gotovo že dosegel
večno blaženost.

o

Ta zdravila so blažev žegen.
(= Neučinkovito. Blagoslov sv.
Blaža so osmešili novodobni
pogani.)

o

Učinek zdravila je res blaži¬
len. — Novo okolje je nanj vpli¬
valo blažilno. — Sprehod po
gozdu je za živce pravo blaži¬
lo. — Čas blaži bolečine. —
Veter blaži vročino. — Ljube¬
zen blaži človeka. (= Ga dela
plemenitega.)

33

prezračevanje

(nadaljevanje z 31. strani)

Jasno je povedal, da so organiza¬
torji NOV računali na kontrarevoluci¬
jo. Zato so posameznike tudi likvidirali,
in sicer tiste, za katere so mislili, da
se bodo revoluciji uprli.

Glede na preganjanje vernikov in du¬
hovnikov g. Ivan Dolničar navaja kot
zgled duhovnike na Primorskem in
Koroškem. Vprašujem g. Dolničarja,
zakaj so po vojni tako preganjali in
zapirali duhovnike na Primorskem.
(Preberite si knjigo Jože Kragelj: Moje
celice). Za duhovnike na Štajerskem
pa bi vas vprašala, zakaj so komunisti
duhovnike, ki so se vrnili iz pregnanst¬
va, kamor sojih pregnali Nemci, začeli
kmalu zapirati. Lahko vam naštejem
celo vrsto imen duhovnikov mariborske
škofije in navedem tudi ime g. župnika
iz moje rojstne fare. Nikoli več mu niso
dovolili, da bi se vrnil tja, pa je bil
vedno pošten in pokončen mož. Danes
je natisnjen že cel niz teh spominov,
ki jih beremo, vi pa še kar naprej vrtite
lajno od takrat, ko so drugače misleči
morali molčati.

Strinjam se z vami, da je bilo v NOV
veliko vernih, vendar je bila večina teh
prepričana, da se bojuje samo za os¬
voboditev domovine, komunisti pa so
jih izrabili za svojo revolucijo. Zato za
pobijanja med vojno in po vojni niso
krivi vsi partizani, ampak samo komu¬
nisti med njimi, ki so si nasilno prisvoji¬
li vodstvo NOV.

Jožica Ahaj

SLOVENEC, Ljubljana, 22. 12. 92

SANJAL SEM,

DA SEM PREDSEDNIK KUČAN

CSeveda je ta prispevek ironija!)

Po končanih volitvah čutim dolžnost,

KATOLIŠKO SODIŠČE
SLOVENCEV PO SVETU
SLO 61000 Ljubljana, Poljanska 2
tel. (061) 454 246, 132 075
faks 446 135

da se vam zahvalim, spoštovani volil-
ci. Posebno bi se rad zahvalil vam,
dragi katoličani na Slovenskem.

— Najprej bi rad izrekel zahvalo
našim škofom, ki so svojim duhovni¬
kom in vernikom dali zares korektna
navodila za volitve.

— Veselim se predvsem dejstva, da
se Cerkev bolj boji klerikalizma znotraj
same sebe kakor pa mi vsi okoli in
zunaj nje.

— Hvaležen sem najprej vam, spo¬
štovane stare matere in spoštovani
očetje. Nemalokrat se samo po vas
živi in se prenaša na mlajše rodove
krščanski etos. Prav vaši redni obiski
nedeljskih maš in obrabljeni „molki“
med vašimi prsti so največji dokaz, da
jemljete krščanstvo popolnoma zares.
In vendar ste svoj glas zaupali meni.
Hvala vam.

— Hvaležen sem vam, katoličani z
visoko, višjo in srednjo izobrazbo.

Med svojim študijem ste se udeleževali
verskih srečanj, hodili na duhovne vaje
in romanja, bili člani cerkvenih pevskih
zborov in župnijskih svetov ter klju¬
čarji. Ti vaši glasovi mi pomenijo še
posebno veliko. Zares, hvala vam.

— Zahvalil bi se rad vam, spošto¬

vani upokojenci. Koliko vas je! Še na¬
prej bom mislil na vas. Hvala vam za
zaupanje.

— Dragi kmet z zgarano roko, od
lendavskih ravnin do bohinjskih planin!
Na miklavževo si pozabil na vse tegobe
kmečkega človeka in življenje po drugi
svetovni vojni. Hvala ti za tvoj glas.

— Zahvalil bi se rad Mariborski
škofiji. Povabila me je na pomembne
mejnike v okviru triletnega ciklusa
Slomškovih proslav. Takrat sem že ne¬
kako intuitivno čutil, da sem še enkrat
ogrel srca vernih Slovencev in Slo¬
venk. Dodatno sem se še obrnil na
verne Slovence s svojim časopisom
Predsednik.

— Zelo sem vesel tako korektnega
sodelovanja s Cerkvijo na Sloven¬
skem. Srčno upam, da se bodo stvari
v tej smeri začele odpirati tudi v ljub¬
ljanski metropoli. Na njenem ozemlju
je živel naš veliki misijonar med Indi¬
janci — Baraga.

— Mogoče bi se moral še kateri
„plasti“ katoličanov zahvaliti za njiho¬
ve glasove. Naj bo dovolj. Zavedam se,
da brez vaših tako množičnih glasov ne
bi mogel biti predsednik, dragi katoli¬
čani Cerkve na Slovenskem. Hvala
vam. Še naprej in še bolj vaš — Milan
Kučan.

Potem sem se zbudil . . .

Jože Hrastnik  — SLOVENEC, Ljub¬
ljana, 15. 12. 92.

34


Koledar Mohorjeve družbe za leto 1993

Marija Nemanič, Težko, a lepo (večernice). Povest o prebivalcih ob reki Kolpi.

Čingiz Ajtmatov, Iz oči v oči. Povest o usodi kmečkega stanu za časa revolucije
v Sovjetski zvezi.

Anton Trstenjak / Ervvin Ringel, O slovenskem človeku in koroški duši (stvarna knjiga)
Doplačilna: Ansambel Korenika, „Mi pevci, godci smo“, glasbena kaseta

Knjižni dar dobite pri poverjenikih, v vseh knjigarnah v Sloveniji, v
slovenskih knjigarnah na Primorskem in Koroškem ter seveda pri
Mohorjevi družbi v Celovcu (Viktringer Ring 26), 9020 Celovec / Kia-
genfurt, telefon 0 46 3 / 56 5 15 - 0) in pri zastopstvu celovške
Mohorjeve v Ljubljani (Gruberjevo nabrežje 6, telefon 061 / 21 96 86).

Cena daru: šil. 490.-; DM 70.-; FF 245.-; US-$ 35, Can-$ 39

Naročilnico odrežite in pošljite na naslov
Mohorjeve družbe v Celovcu,

Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt / Celovec

NOVI

knjižni dar celovške Mohorjeve

35

• DRAGI ROJAKI, POTUJETE V ITALI¬
JO? Na pragu domovine, v središču
stare Gorice, ob lepem drevoredu
Corso Italia, Vas pričakujemo v PALA¬
ČE HOTELU• * ***, najboljšem in
največjem hotelu v mestu. Najmoder¬
nejši komfort (kopalnica, telefon, ra¬
dijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija). Rojaki imajo
15% popusta. - PH-PALACE HO¬
TEL***, Corso Italia 63, 1-34170 GORI-
ZIA, tel. 0481 /82 166, telex 461154
PAL GO I, fax 0481 /31 658.

V večnem mestu Rimu pa Vam je na

voljo HOTEL EMONA***, prav tako z
vsem komfortom (kopalnica, telefon,
radijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija), sprejelo pa Vas
bo slovensko osebje. Rojaki imajo
15% popusta. - HOTEL EMONA***,
Via Statilia 23, 00185 ROMA, tel. 06/
7027827 / 70227911, fax 06 / 7028787.
— Pričakujemo Vas! — Lastnik obeh
hotelov: Vinko Levstik.

• Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v do¬

movino se Vam toplo priporočamo. —

Obrnite se na naslov: Gebr. HORŽEN,

Mobeltransporte, HerderstraOe 36,
D-4010 Hilden bei Dusseldorf. (Telefon
02 1 03 / 44 5 62). — Informacije dobi¬
te pismeno ali po telefonu v slovenščini
ali nemščini.

• RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM
245,— Vse vrste Commodore, Schnei-
der, Atari RADIOAPARATI, AVTORADIO
Hi-Fi. Razni stroji in orodje. Eksportni
popust. — Jode Discount Markt,
Schvvanthalerstr. 1, 8000 Munchen 2,
BRD.

• Slovenec, rojen 25. 12. 1947 na
Štajerskem, živim in delam v Nemčiji
25 let, želim spoznati ženo, ki živi v
Nemčiji ali Švici zaradi prijateljstva.
Moj točen naslov: Stanko Arbeiter,
Leutkirchstr. 51, 7614 Gengenbach,
BRD, telefon: 07803 / 6972.

• PRODAM hišo v Zg. Dupleku št. 74
pri Mariboru (oddaljeno 8 km od Mari¬
bora), pošta 62241 Sp. Duplek, Slove¬
nija. Hiša je enonadstropna, primerna
za vselitev dveh družin; je v celoti
opremljena. Hiša ima centralno kurja¬
vo, vodovod, telefon: 514 238, klicna
številka je 062 in CTV. K hiši je dograje¬

nih 5 garaž, 2 kleti, kurilnica in manjša
soba s kaminom in barom. K hiši
spada 30 arov zemlje, primerne za gra¬
ditev. Lokacija hiše je ob glavni asfalti¬
rani cesti. — Naslov: Franc Kurnik, Zg.
Duplek 74, 62241 Spodnji Duplek, Slo¬
venija.

• V Stranjah—Šmarje pri Jelšah pro¬
dam takoj vseljivo enodružinsko hišo z
drvarnico in 400 m 2  zemlje. Voda, elek¬
trika in telefon v hiši (45.000 DEM). Tel.
063/82 17 92.

• Naprodaj je hiša v Krškem. Infor¬
macije dobite na naslovu Boris Šepec,
Mascnova 11, 68270 Krško ali po tele¬
fonu 0608/34 943.

Če potujete v Munchen,
Vas pričakuje
HOTEL ERBPRINZ
Sonnenstr. 2, 8000 Munchen 2
tel. 089 / 59 45 21.
Družina Zupan

PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno
na najbližjega.

ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku,
ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke,

NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte, da ste Slovenci. Pri izpolnjevanju vseh formularjev
napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija.

MALE OGLASE sprejema uredništvo .Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100
besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih
šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati.
Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov
oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.

vsaj majčkeno se nasmejčkajte!

„Gospod doktor, koliko let misli¬
te, da sem stara?"

Jega bi si ne upal uganiti, a verje¬
mite mi, da ste videti veliko mlajši. “

o

„Ali greš na malo pivo?"

„Ne, ne smem mešati."

„Kaj si pa pil?"

„Veiiko pivo."

o

Jega ni mogoče več prenašati:
danes zjutraj sem spet dobil ano¬
nimno pismo!"

»Vfeš kaj, najboljše je, da sploh
ne odgovoriš."

o

Dve gosi pri zajtrku.

„Ne, ne," pravi ena od njih, „jaz
ne bom jedla: v tem času je treba
paziti na linijo — bliža se god svete¬
ga Martina."

o

„Aii veste, da rabi človek samo
tretjino svojih možganov za to, da
misli?"

..Zanimivo. In čemu je potem
druga tretjina?"

o

Šolarji so za konec leta pripravili
igro. Mati enega od njih je
vprašala, kako je bilo.

„ Izreden uspeh. Ljudje so se kri¬
vili od smeha."

„Kaj ste pa igrali?"

„ Hamleta."

o

S predvolilnih plakatov
nas je nagovarjal Kučan:
„Vredni smo dobrega pred¬
sednika." Ljudje sporočila
niso razumeli in so volili —
Kučana.

Duhovnik se pelje prvič v letalu.
Stevardesa opazi njegovo živčnost
in mu zato, da bi se pomiril, ponudi
konjak.

„Kako visoko pa letimo?" vpraša
duhovnik.

„V višini 10.000 metrov."

„ Potem bi rajši limonado . . .
Veste, šef je preblizu  ..."

o

Ne posebno dober pevec gostu¬
je v malem mestu. Zgodaj popol¬

dne pride v trgovino kupec in poku¬
pi paradižnike in jajca.

„Aha,“ pravi trgovec, „ nocoj
boste najbrž šli na koncert starega
krokarja?"

„Ne, ne, jaz sem tisti stari
krokar."

o

Potrpežljivo čaka natakar pri mizi
mlad par, ki se nepremično gleda.

Po nekaj minutah vzdihne mladi
zaljubljenec: „Ah, ljubica, tako
sladka si, da bi te kar pojedel!"

„No, hvala Bogu!" pravi natakar.
,Kaj boste pa pili?"

o

Na zelo dolgočasnem večeru
reče gospodinja: „Zdaj vam bom
pa zapela pesem ,Pri vodnjaku
pred vrati'."

„ Pametno, “ pravi eden od gostov,
„tu bi vas itak nihče ne poslušal."
o

Profesor pride na avtobus. Neki
otrok mu prepusti sedež.

Jo je pa zelo lepo od tebe," pravi
profesor. „Kako ti je pa ime?"

„Blaž, očka."

o

Dva privrženca popa se pogovar¬
jata o Beethovnu. Eden od njiju
meni:

,Njegovo frizuro bi še prenesel,
a njegova glasba je kratko malo
nemogoča."

„Oprostite, ampak ta miza je rezervirana!"


KfiH m ^

_ LOJ I O)

KnSH

toj loj Krfrl®
\iRii  IffSiirfri' ioi  uo/LTfd

h ™ hffrl KFfrf h ™.

hffii Mp,  .l>™ n™ .

Erscheinungsort: Klagenfurt
Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt
Viktringer Ring 26
P. b. b.

SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI

ANGLIJA

Stanislav Cikanek, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 071-735-6655).
AVSTRIJA

P. mag. Janez Žnidar, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.

(Tel. 0316 / 91 31 69 - 37).

Ludvik Počivavšek, KirchenstraBe 1, 4053 Haid bei Ansfelden.

(Tel._ 0 72 29 / 88 3 56 - 3, samo ob petkih popoldne in ob sobotah).
Anton Štekl, Einsiedlergasse 9—-11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75).
Slovenski pastoralni center, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien.

(Tel.. 0222/55 25 75).

Janez Žagar, Herrengasse 6, A-6800 Feldkirch, Vorarlberg.

(Tel. 05522 - 73 1 00 ali 05522 - 34 85-0).

Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau.
BELGIJA _

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. 0032/89/76 22 01).
Kazimir Gaberc, 10, rue de la Revolution, B-6200 Chatelineau (Belgique).
(Tel. 071 - 39 73 11).

FRANCIJA

Prelat Nace Čretnik, Slovenski dom, 3 Impasse Floche, 92320 Chatillon.

(Tel. (1) 42 53 64 43).

Slovenski dom, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon. (Tel. (1) 42 53 64 43).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt.

(Tel. 21 70 91 88).

Anton Dejak, 9 rue Saint Gorgon, 57710 Aumetz. (Tel. 82 91 85 06).

Jože Kamin, 14 rue du 5 Decembre, 57800 Merlebach. (Tel. 87 81 47 82).
Franpois Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 56 66 01).
NEMČIJA

Msgr. dr. Janez Zdešar, RosenstraBe 26, 8011 Heimstetten b. Munchen.

(Tel. 089 - 90 30 050).

Martin Horvat, KolonnenstraBe 38, 1000 Berlin 62. (Tel. 030- 788 19 24,
telefax 030 - 788 33 39).

Slovenska katoliška misija, KolonnenstraBe 38, 1000 Berlin 62.

(Tel. 030 - 784 50 66).

Janez Pucelj, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208- 64 09 76).
Stanko Čeplak, diakon, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208 -
64 09 76).

Martin Mlakar, MoltkestraBe 119-121, 5000 Koln 1. (Tel. 0221 - 52 37 77).
Janez Modic, 6000 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 069 - 63 65 48).
Bogdan Saksida, 6800 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).

Stanko Gajšek, 8070 Ingolstadt, Feldkirchnerstr. 81. (Tel. 0841 - 59 0 76).
Ciril Turk, 7000 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91).

Janez Demšar, UrbanstraBe 21, .7410 Reutlingen 1. (Tel. 07 1 21 - 44 7 89).
Župnijska pisarna Slow. kath. Mission, KramerstraBe 17, 7410 Reutlingen 1.
(Tel. 07 121 - 45 2 58).

Jože Bucik, 8900 Augsburg 22, (Goggingen), Klausenberg 7 c.

(Tel. 0821 - 97 9 13).

Slov. dušnopastirski urad, 7900 Ulm, OlgastraBe 137. (Tel. 0731 - 27 2 76).
Marijan Bečan, Liebigstr. 10, 8000 Munchen 22. (Tel. 089 - 22 19 41).
NIZOZEMSKA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. iz Nizozemske:

09 - 32 11 76 22 01).

ŠVEDSKA

Jože Drolc, Parkgatan, 14, 411 38 Goteborg. (Tel. 031 - 11 54 21).

ŠVICA

P. Robert Podgoršek, Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 44 15 in 01 - 301 31 32).

Pisarna Slov. misije, Schaffhauserstr. 466, Postfach 771, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 31 32, Telefax 0041 1 / 303 07 88).

P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU (Janez Rihar), SLO-61001
Ljubljana, Poljanska 2, tel. 061 / 454 246; 132 075; faks 446 135