Poslušam tišino
Kordova. Daljna in sama.
Joj, kako nenavadno je umreti opoldne. So vitezi umirali opoldne? Vitezi na črnih konjih, spoteni, z mečem čez kolena. Obzidje daleč. Raz-cefrana zastava. Otožen glas samotnega zvona. Vse za hrbtom. Za teboj. Pred tabo planjava, prekrita s trupli. Ne, nikoli ne pridem v Kordovo. Čeprav poznam vse ceste. Čeprav je moja črna kobila tako vrla. Kajti smrt me pričakuje, še preden pridem v Kordovo.
Nič preplaha, dragi moj. Bili smo, to se pravi, leta šestintrideset smo bili tam krepki, odločni fantje. Takrat sem ga videl. Lahko sem bil ponosen nase. Lahko si ponosen name.
Ponosen nanj. Ponosen. Ponosen. Nanj. Nanje. Na te močne fante.
Kako je umreti opoldne?
Opoldne je tišina. Velika, nedotakljiva tišina. Gozd molči. Vrelina pritiska kot z batom. Bilke medleče čakajo. Nič se ne zgane. Iz srca leze ogenj. Obliže telo. Plasti nasičenega zraka se usedajo na možgane. Tam je živahno. Veselje rije skoznje, ne briga se za nič, vnemar pušča presojo in razsodnost. Veselje, podobno svedru, ki razmika gobasto tkivo in se zažira v globino.
In potem sem se sklonil nad moškega in žensko. »Nočem živeti ta svet, pusti me in pojdi naprej, ta svet je preklet in nikoli ne bo drugačen, ne splača se, dopusti mi, naj se vrnem v zemljo, naj se spojim z njo.« In moževe ustnice so bile pomodrele, toda ne od ran, pač pa zaradi groze, sin moj, vseeno sem ju pobral in ju naložil na voz, voli so počasi stopicali, ženski se je bledlo, toda tudi njej ne od utrujenosti ali udarcev, ki so se videli na odkritih delih telesa. »Potrpita, kmalu bomo dospeli,« sem jima govoril, pokrajina je bila prijazna, nebo sinje, kot je špansko nebo opoldne, poleti, pravzaprav se je že prevešalo v jesen, ženska je zrla vame in premikala ustnice, priključil sem se koloni voz, nihče me ni spraševal nič. »Zavrzi naju, amigo,« je rekel moški jasno in prijel žensko za roko. Šele tedaj sem opazil, da je bila njegova roka črna in obraščena, njena pa nežna in bela. »Da, zavrzi naju, človek vendar ne more, ne more zreti tega neba in teh travnikov, ki so prav takšni, kot so bili kadarkoli, namesto da bi postali drugačni, veš,« in vedel sem, da misli na rdečo ah rjavo krvavo barvo, samo da bi ne bilo zeleno in modro. »Zelena barva je umrla,« je
167
Pesmi
Nada Gaborovič
nenadoma čisto jasno spregovorila ženska in izmaknila roko iz prijema ob-rastle črne roke, ki je potem mlahavo obležala na slami, kot odmrl predmet, ki ga moraš odvreči čimprej. Hotela sta nekam priti, pa je bilo predaleč, padla sta skupaj od utrujenosti, kot dve veji, ki ju je ulomil vihar z dveh dreves in zanesel na kakšen rob. »Nočem velikih časov, nočem lepih časov, hočem v zemljo, čeprav živ, pokrijte me, s travo, z roso, odpadki, izmečki, da se čimprej spojim.« Toda na srečo, sin, ni imel moči, da bi se bil izmuznil našim budnim očem, pravim ti, prvikrat sem videl obup kot iz kamna, iz vulkanskih izbljuvkov, črn kamnit obup, nikoli pozneje ga nisem več videl takega, da ga otipaš, zajameš v dlani in z odporom zaradi svoje in tuje nemoči hladno in tuje pahneš spet od sebe. Ker ti drugega ne preostane. Ker je pač tako, da kamna ne stisneš, kakor v pravljici, da bi iz njega pritekla voda in bi si lahko vsaj ovlažil suhe ustnice. Povem ti, sin, da se navadiš in otopiš, ker nimaš več kam spraviti, ker ne požira več tvoje srce nobene reči, ki je namenjena zanj, kot močvirna tla ne morejo več vsrkavati in klokota vse polno virčkov na površini, pojijo sami sebe in se dušijo sami v sebi.
In kaj, če postanejo tla presuha, potem tudi ne morejo vsrkati ničesar, dolgo časa ne morejo, ker je okorela plast pregloboka, oče, kaj meniš, raz-pokana zemlja, z neobrušenimi robovi brazd, voda ostaja dolgo na površini in največkrat shlapi, preden bi je prodrlo kaj v zemljo, v vaše srce, v zeleno ali modro srce, opoldne je vrelo, tišina je vrela, ti pa moraš z bosimi nogami po tem ognju, zublji se prebijajo od stopal k srcu, v glavo, v oči, nenadoma so zakrvavele, ogenj je bušil skoznje v svet, prerezal je tišino, dve veliki tišini, oče, razpadajo v nove in nove, ti sploh ne veš zanje, ti veš za hrup in mir, kakor veš za sol in kruh, ali za vino in studenčnico. Ti si kopal jame in vanje polagal moške in ženske, jaz pa, mene pa koplje zemlja in ti tega ne veš.
Zakaj je nebo modro? Oče?
Ne vem, sin.
In krošnje dreves, zakaj so zelene?
Vem, da ne veš. Toda vedi vendar, vedi, hočem, da veš, da si želiš vedeti, kajti želim te opazovati, ko si na drugem bregu, ko sva si vsaksebi, toda v tišini, jaz v njej, ti zunaj, ko se kdaj pa kdaj dotakneš balona, da nalahno zadrsne kot po napeti struni, jaz pa sem znotraj balona, v tišini, veže naju napeti nič, ki spušča zadrgnjene glasove, diham tišino, zato se razteza, tvoje drsenje konic prstov se odmika, vedno dalje si in ne veš, kajti ti nočeš vedeti, ti se smeješ, sonce je zabavna rumena krogla, s katero lahko počneš, kar te je volja, velik si in močan, rekel si, da si ponosen nase, rad se žogaš, sonce je žoga, mene pa je speklo, in to te preseneča, nasploh te preseneča preveč reči, pred soncem se umakneš v hlad. »Za sleherno zadrego je izhod, sin moj, glavo pokriješ, obuješ se, da te ne zebe, vse je tako preprosto,« toda meni šviga žarkovje skozi telo in se vrača, z mano gre, veš, ne znam se umakniti, ne tako kot ti, rad bi bil odličen človek, ki trdno stopa po zemlji, toda tistega dne, tistega vrelega avgustovskega dne se je zgodilo, da ne zmorem. To je danes. 2e zjutraj je bilo razgreto kot pred
168
Poslušam tišino
nevihto. Od takrat je minilo že pol ogromnega dneva, ki mu ne morem izmeriti razsežnosti. Sedim v tišini dneva in tišina se polni, dan se veča, razrašča, zrak se redči, ker je tišina vse večja, molčim vanjo, ker je moja prijateljica, ker me edina sprejema vase, ker ne potrebuje besed, ne ona ne jaz, ne ona ne jaz, ker ve, da sovražim besede, ker natanko ve, da so besede žeblji, ki se premikajo na povelje nekih ust in se zadirajo do glavice v lobanjo, v rame, nazadnje v srce. Kajti besede plešejo svoj koničasti ples, grizejo navznoter in navzven, prebijajo se, in ko so v tebi, jih zlepa ne izpuliš, z neštetimi kaveljčki se prisesajo nate, pijavke in klošči.
Lepa beseda lepo mesto najde, sin moj, Petra!
In če je lažna, hinavska, oče?
Beseda je taka, kakršno želiš narediti, sin. Zakaj za resnico je ena edina beseda, toda resnic je toliko, kolikor jih izločijo človeška usta. Samo omejenec, norec, najde zanje pomenske odtenke in krivi usta nezadovoljno, ker da je z resnico tako kot s kulisami na odrskih deskah, ki se spreminjajo pod lučmi žarometov, zato je potrebno počakati na konec predstave, ko so pogašene vse luči in uzreš predmete, kakršni so zares. Vse je prirejeno za odrsko osvetljavo, zakaj bi bilo bolje tako, kot je, ko vendar svetlobni prameni, ki se sekajo, naredijo iz še tako klavrne stvari bleščečo pojavo! Zapomni si to, Petra, otrok, odrastla si že, sin moj.
Visoki dan visokega avgusta, preklan, obnemogel, v meni in zunaj mene, preboden z žeblji besed, jaz pa sem obsedena od resnice, tudi če je postala že uvela in upognjena, tudi če je hrana norcev, hočem biti norec in bedak, jaz, Petra, tvoj sin stokrat na dan, ubogo dekle, ki je sedelo ob očetovih nogah in jih spremljalo na njihovih junaških poteh, križemsvet, na vzhod in zahod, na sever in jug, hodile so, postala sem tvoj sin, da bi mogla za njimi, toda izmikale so se, junaške noge, krepke in močne, ki se niso ustrašile gorskih prelazov niti širokih rek. Odlične noge odličnega človeka, kako naj ubiram korak v isto sled za njimi, ko komaj nebogljeno drobencljam, ti, oče, pa si hotel, da bi ti dorastla. Res me je bilo sram ženskega stopala, čeprav vem, da ljubiš ženske, da ti sežejo v srce njihovi nasmehi, usta, beli izrezi pod brado.
Dan se je vzdignil, se napihnil, spoznala sem, da ne morem več.
Zaradi tolikih resnic ne, oče.
Zaradi sulic, ki se pogrezajo vame, v mojo tišino, v sestro resnice. Bilo je že zelo vroče, sonce je stalo nad krošnjami, barve so se drugačile, postajale so nevsakdanje, mavričaste, šla sem z žeblji v srcu skozi izpuhe vreline, stiskala sem ustnice, kdo je zdaj z mano, tudi ti ne, oče, pustili ste me samo, tudi ti, oče, zalezla sem se v tišino, da bi odkrila, ali bom lahko strgala s sebe lev, pretesno suknjico, ki si mi jo sešil s svojimi besedami, kajti besede ne smejo biti vez in okovi, besede morajo biti luč in dihanje in polna pljuča dobrega zraka, tedaj pa je vrelina planila vame, prilepila se je kot oklep in udušila zadnje požirke studenčnega zraka, vse se je napolnilo z lepljivimi, sluzastimi besedami, polnimi nalepk s cenami, številkami vrste in kakovosti, navaden potovalni kovček, čez in čez polepljen
169
170
Nada Gaborovič
z neokusnimi reklamami za vse hotele sveta. Kot da more biti srce hotel, restavracija. Prvi ali tretji razred podzemeljske.
Si začutil, moj oče?
Kaj, Petra, sin moj.
Kako je umrla tišina.
Zmerom si bila nenavadno dekletce in preganjal me je strah, da boš zelo težko živela. Nekateri ljudje ne živijo lahko, ker. .. Da, ker ne znajo. Imel sem burno in veliko življenje, toda bilo je preprosto lahko, nezamotano. Avgust je bil vroči mesec poletja, ki po njem pride jesen. Ti pa nenadoma ne maraš tega. Tebi ne zadostuje. Hočeš zlesti skozi okno v nekaj, česar ne poznam, zato pa mi tega tudi ni nič mar. Vedno sem odmotaval, da je bilo preprosteje. Ti greš v obratno smer.
Svetal, velik dan, ki iz njega lahko vodijo poti kamorkoli. Vodijo na vse strani sveta, in vendar se nihče ne razveseli zaradi tega, jih ne opazi, ne odkrije, niso mu mar, ker mu sploh ničesar ni mar, kajti najudobneje je sedeti v loži in zreti na oder, vse lepo urejeno, klimatske naprave, odmerjeni zasuki žarometov, vse pravilno osvetljeno, za oči, da vidijo, kar je treba, za ušesa, da slišijo, kar je prijetno, za roke, da.
Šel sem, tvoj sin, in besede moža iz leta šestintrideset so se pomešale med besede-žeblje. Tisto so bile besede brez konic, toda ožgale so srce.
Šel sem počasi, v modro nebo se je zapiČila bela sulica reaktivca, nebo je postalo zemlja, čeznjo je jezdil vitez na vrancu, pel je otožno romanco in bil je srečen med nebom in zemljo, kajti nebo je bilo modro in zemlja rjava, dobra, stara, rjava prstena zemlja, ki se lepo uleže na tvoje truplo in zakrije obraz.
Poznal je eno resnico. Zanjo je padel, razprostrl je roke in padel vznak, s srečnim izrazom na obrazu.
Da, nad njim je zapel čriček, otrok modrega neba in bilk.
Ne razumeš? Še zmeraj ne, oče? Vse je izpraznjeno. In ko se obrneš ter greš sam sebi naproti, ni zate ničesar, tvoje zgodbe je popil zrak, jih vsrkale vode, zame je samo moreča, napeta vrelina, ki pritiska, je varljivi balon tišine, ki utegne pod konicami tvojih prstov počiti vsak trenutek.
To je bilo davno, danes dopoldne, kar sem začutila, oče.
Mislim, da zares ni mogoče priti v Kordovo.
Kolona voz je bila dolga, Petra, sinko, ženska se je končno umirila in je s topim pogledom merila moj obraz in obraz moškega, ki sva bila nad njo, sovražila je svojo nemoč, negibnost, kateri se je predajala, trepetajočo vrelino nad seboj, moj znoj in temno barvo oči moškega ob sebi, želel sem si sina, da bi mu pripovedoval o tem, kajti sinovi morajo ohraniti spomine svojih očetov, potem so nas napadla letala, čisto nizko so bila, ženski je postajalo obličje belo in svetlo, moški jo je zaščitil s svojim telesom, toda navzlic temu je ni skupil on, pač pa ona, ihtel je kot brezumen, za tujo žensko, ki jo je poznal nekaj ur, razumeš, Petra, čeprav je bil zbit in je hotel čimprej v zemljo, se je zdaj spravil na noge in je prosil za puško.
Človeka spodbode in mu izbije nore misli, meniš, kaj, oče. Meniš, da je za vsako bolezen zdravilo, preprost recept, toda kaj, če se varaš, če le ni
Poslušam tišino
vse tako preprosto, če zgodbe očetov niso za stanja sinov, stanje je čudna tkanina, skoznjo se marsikaj precedi, pretrgati pa jo je težavno, dovoli, oče, vročina visokega avgusta se je nakopičila v meni, tvoja zgodba je ne prežene, ohladiti moram sama opečene podplate in zložiti osmojena krila, zrl si v oči tisti ženski in moškemu in se kot po rovu spustil v svet, preprost in nezamotan, in potem me je presenetila v klade zbita vrelina tega avgusta, tik pred poldnem, dogajalo se je tudi že prej, pa nikoli tako silno, nekaj v meni se je uprlo, ker se mi je zamerilo, veliki svet naših očetov, verjela sem, da lahko smuknem vanj, kakor si dopovedoval, toda moja platna so ostala prazna, po njih so se cedile samo blede lise, nezgovorne, nedonošene, nočem lagati sebi, hočem priznati, da je vse zaman, da ne verjamem besedam, ker so razpadle, ker se nič ne spreminja, ker je ostala samo velika tišina tvoja last, človek, svet pa je prav tak, kot je bil šestintridesetega in prej in pozneje in bo nekoč, vsi upi razpršeni, vse samo phanje v možnarju, bat gor in dol, gor in dol, preprosta groba moka laži, in otrobi te pikajo v jezik, občutljiv zaradi preobilice sladkobe, ranljiv od strupenih plesnivih grudic, in zmerom tako, v nedogled enako, in kako naj potem pojasnim, oče, da mi je prav, ker mi je danes pred poldnem vžgala smrt, bodi še tako presenečen, razočaran, kajti tvoj svet je urejen in naravnan v okvir, ki si ga izdelal sam, jaz pa vanj ne morem in ne znam napeti svojega platna, toda raje bom molčala, da te ne bodo zaskelele oči, kajti potem ne bi mogel več razlikovati med svojo modrino in zelenim, ki urejata vse, ki ti zadoščata, verjemi, dovoli, ljubim ju tudi jaz, vendar mi ne zadoščata in v tem je vsa nesreča, vsa zmota.
Petra, ta možakar je hodil nekaj tednov z nami in pozneje se je izkazalo, da je bil odličen človek, imeniten, v čast si štejem, da sem mu pomagal prebroditi smrt, toda to ti govorim zato, da bi.
Svet ni samo modrina in zelenilo, oče.
Proti grobosti sem nastopal.
Vem, sovražiš grobost. Toda ne obsojaj me zaradi moje grobosti, hotel si velikega sina, vsi vi hočete zmerom velike in močne sinove, daj, dovoli, da dokončam svojo zgodbo o avgustu, ki se je vzpel nad mano in me stisnil v svojo vrelino, ko sem pretikala svoje bose noge med ostrorobimi brazdami, zakaj, zakaj, ne sprašuj, nekdo je sklonjen hodil pred mano, z očmi, uprtimi v tla, iskal je sledove, človek je nenehno lovec, nenehno na sledi nečemu, drugemu, iz bojazni ali občutka premoči, jaz pa bi rada sedla v senco, o kateri si govoril, in nisem mogla. Naslikala sem veliko modrih in zelenih lis, postala pa sem še bolj nesrečna in nemirna.
Hočeš reči, da je zmerom človek proti človeku, nezaupljiv in negotov.
Mislim. Mislim modro. Mislim zeleno. Ne zadošča. Svet se je razcepil in vsak del je v malem natančno izdelan posnetek prejšnjega, zdaj vpije vame veliko svetov in vsak zahteva svoje. Tako te jame trgati na kose in nikoli ne moreš scela. Šla sem za človekom, toda hkrati sem morala na več strani in tedaj sem spoznala, da je rešitev iz tega samo ena.
Rekel bo, kot je govoril vedno, da se vse uravna in da nikoli ni bilo drugače, le da smo danes narezljani na drobno, smehljal se bo in bo ob-
171
Nada Gaborovič
žaloval, ker je povedal že vse lepe spomine. Raje bom molčala. Kadar je stiska prehuda, tedaj.
Torej, rada bi ti povedala do konca. Poznam vsako tvojo misel, kretnjo, navado, zato vem, kje bi mi segel v besedo, kako bi zavzdihnil v blaženih spominih, obžaloval to pa ono, vse vem in predvidim lahko vnaprej, samo moja zgodba, ta je vtkana vnovo, mogoče bi te presenetila, kajti rada bi ti povedala, zakaj nekateri umirajo opoldne, ko je sonce najviše na nebu, stalo je tik nad mojo glavo, sence so bile kratke, ozrla sem se in senca se je skrila med moje noge, kot bi ji bilo nerodno, moški je šel prežavo pred menoj, šel je med čeljusti vreline, ni se umaknil v senco, in nenadoma sem se zavedela, da mora biti na sledi, kajti tudi na njegovi so, na moji so, na sledi slehernega, življenje ni nič drugega kot zasledovanje, vročina je bila neznosna, peklo me je v prsih, kaj sem storila komurkoli, da sem zajeta v ta krog in ne bom mogla nikoli iz njega, moški je izginil, morda za kako stavbo, ne vem, toda od nekod je prišla ženska in je bila ob njem, moja senca se je smukaje pritisnila k meni in je drobnela malce za mano, vem, da nočeš razumeti, oče, toda nič drugega mi ni preostalo, kot da umrem. Ne vzdržim več tega nenehnega korakanja, te hoje proti stolpom z zlato konico, ozarjenih od jutranjih in večernih zarij. Moje noge bodo hodile, kot so doslej, kamor boš pokazal, moje roke bodo risale in slikale, kar ti bo všeč, toda odkar vem, da so brez moči, da ne zajamejo niti delčka, ki bi ga rada, da je vse le eno izmed neskončnih ponavljanj, ki se mi upira, jih ne morem več gojiti. Začutila sem, da je tišina postala nema, da misli popolnoma umolkniti, in zbala sem se, polotil se me je doslej neznan občutek bojazni, da se bo celo praznota sprevrgla v nekaj hujšega, in zato sem želela umreti in sem.
Bil je lep dan, bil je lep, vroč dan, ki greje srca, mene pa je sežgal in potem sem lahko zrla za moškim in žensko, ki sta se našla in sta šla nekam naprej, zdaj ni bilo več važno ne pomembno, nalahno sem poskusila, če je v meni še kaj živo, toda niti najšibkejšega znaka življenja ni bilo, nič se ni odzivalo, tedaj sem vedela, da sem. Da se je posrečilo.
Ali veš, kako sva potovala skupaj v mesto stolpov in svetlih oken? Vsako moje vlakno je živelo, odkrivalo in trepetalo od pričakujočega vznemirjenja. Toda stolpov in oken je sčasoma postalo preveč, nisem jih imela več kam spraviti.
Hodila sva po galerijah. Platen in okvirov za stotine življenj. Hotela sem ustvariti vsaj enega za ljudi nekoč. Toda preobilica me je udušila. V vsem zasičenju ni bilo proste pore, ki bi z njo lahko dihala.
Tako je to, oče.
Ne ugovarjaj, da ne razumeš. Ne pustim ti do besede. Vsega je tako neznansko veliko, vse se meša, razkraja, razpada, padaš v jame, izkopane za zveri, vzdigne te nad krošnje, razpne, slednja reč prehiteva samo sebe, še ne začeta je že razpadla in tako venomer.
Živ človek ne zdrži, kajti zdaj je treba v kratkem času preiti vse, kar so nekoč določili za vse dolgo življenje. Nenadoma si prazen, brez besed, na sphani zemlji, ne veš ne kod ne kam.
172
Poslušam tišino
Poleg tega mi je Robert dejal, da slišim zunaj tega sveta, da vidim barve, ki jih ni, da vonjam in tipam, česar ni, da ga je groza tega in potem je še poočital, kako ga zasvedra pri srcu, kadar odprem usta, in govoril je natanko kot ti, kadar govoriš, namesto leta šestintrideset je bilo deset let kasneje in vedela sem, kaj bo prišlo, dušilo je zrak okoli naju, teptalo iglice, ki so čeznje drseli moji podplati, zagatilo je mravlje in čričkovo cvrčanje, ali sploh veš, oče, kako se oglaša čriček, tudi Robert nima ušes zanj, pa sva šla pod vinogradi in prvi mrak je legal, bilo je samo pobočje in trsje, dobro privezano za žico, debeli grozdi, večernica, mukanje krav in rahla meglica. »In potem sem vzdignil roko, Petra,« je rekel Robert in se ustavil, da bi pokazal, kako je naredil, »toda kaj za vraga počenjaš, strižeš z ušesi kot divjad, jaz pa ti pripovedujem, kako sem se postavil proti vsem, bil je velik čas, bil je težak čas, nisem se bal, nisem se ustrašil.« In tedaj je tenko za-zvenelo, prvi predvečerni čriček, dolg, počasen zvok, nato ponovno, za-dehtelo je po pašnikih in tišini, ki je zgovorna brez ene same besede, po dimu, ki diši kakor prastari vonj zemlje in ognja, toda Robert je postal siten, bil je na preži nezadovoljstva, začutil je, lovec, da se je zalezlo spet med naju, toda jaz nisem mogla drugače, poslušala sem, prisluškovala, vedela sem, da bi mogla dospeti kamorkoli, ker me žene srce, ker grem za blagim in jasnim, odkritim zvokom, ki je sam po sebi, ki v njem ni preže in umika ali stremuštva, pač pa sama plaha preprostost, in Robert si je izsilil glas, povzdignjen nad tišino, drobni zvok pa je silil ven, iz hrupa in razvpitosti, zategel, enakomeren, odrešujoč, razpršil je sivino, in ko mu je pritegnil drugi, nekje daleč, ko je zadišalo po senu in rosi, ko se je jelo zlivati v eno samo valovanje, sem za hip mislila, da je vse urejeno, da se je tišina odprla za vse, tudi za Roberta in zate, tedaj pa je rekel Robert nenadoma zelo jasno in ostro, presekal je rahlo opno, ki naju je bila komaj pričela zapredati, rekel je: »Nemogoča si, Petra, prav strah me je, če sploh razumeš, kaj mislim reči.« Zazvenelo je kot rezko paranje napetega platna, ostra britev skozi do skrajnosti napeto tkanino, tudi ti, oče, se me kdaj bojiš, veliki mož, ki si leta šestintrideset. In potem sem pospešila korak, nisem več gledala pod noge, bila sem izločena, morala sem iz tistega, Robert se je sprva dvizal za mano, končno je odnehal, na hrbtu sem čutila njegove misli, prilepile so se name, topoli so stali v ravni vrsti, topoli nenavadno naglo rastejo, s konicami krošenj so drezali v megličasti svod, nobenih žarometov ni bilo treba, mrazilo me je, želela sem si vreline, naglega, zelo naglega doumevanja vsega, kar se mi je doslej zapiralo, gotovo sem kriva sama za vse, nenadoma sem stekla in tekla sem, da bi se količkaj upehala, vso noč, dolgo poletno noč, do jutra, do vrelega dopoldne, ko me je zajela vročina in sem se zavedela, da je konec, da me ne bo predramilo nič več.
Kajti ni bilo zvokov, bila je sama gluha vrelina, žgala me je vse huje, cvrčalo je in butalo skozme, mislila sem jasno, ker sem se namerila na dolgo pot, morala pa sem jo preiti v kratkem času, do opoldneva, vleklo se je, ker je bil cilj tako oddaljen, že vnaprej me ga je bilo strah, zadaj pa sem puščala vse tisto, na kar sem se navadila, dneve in noči, večere in jutra, sajaste dimnike in stolpnice, reko, ki teče skozi mesto, Roberta, očeta in
173
Nada Gaborovič
vinograd, v katerem pod večer sune v mehkobo odmirajočega dneva čričkov glas, toda vem, da vsega tega ne bom potrebovala, vsemu temu ni mesta tam, kamor moram, v izsušeno, prazno, gluho pokrajino žarečega sončevja, ki se zarije v prsi, kadar se zaveš, da ne smeš pričakovati ničesar, niti kančka, ko si se odrekel vsemu.
Kod si hodila, Petra, sin moj?
Si videl kje Roberta, oče.
Mar ne veš zanj? Kako neki bi potem jaz. Menda je bil on tisti povabljenec, ki je danes predaval, videl sem lepake, morda pride kasneje. Ne utegnem se muditi, kličejo me v klub, predavati moram, Petra. Lepo si odpočij, videti si nekam bleda, malce utrujena, kajne? Vroče je, nenavadno zagatno, majhen sprehod bi ti dobro del, danes vse preveč pozabljamo na naravo, se mi zdi.
Nič ne bodi zaskrbljen, imam svoje pribežališče, ha, očka, zdaj ga imam.