ANALIZA
o uresničevanju svobodne menjave dela v družbenih dejavnostih
UVOD
Temeljni namen analize je — prispevati k ugotavljanju in zmanjševanju stvamih ovir, zaradi katerih se svobodna menjava dela še m uveljavila v polni meri kot dohodkovni odnos. ki ga je sistemsko opredelil zakon o skupnih osnovah svobodne menja-ve dela.
V ta namen so v gradivu povzete ugotovitve, ki jih vključuje Analiza o uresničevanju svobodne menjave dela v družbenih dejavnostih v SR Sloveniji (Poročevalec skupščine SRS, številka 30/84).
I. Povzetek nekaterih ključnih problemov iz prakse svo-bodne menjave dela v družbenih dejavnostih
—  Pri pripravi planskih aktov, zlasti samoupravnih sporazu-mov o temeljih planov samoupravnih interesnih skupnosti sode-lujejo delavci uporabnikov in izvajalcev. Praksa pa je pokazala, da zelo razvejanega predpisanega postopka skoraj nikjer ni bilo mogoče v ceioti izpeljati. zlasti še ne ločenega opredeljevanja uporabnikov in izvajalcev o elementih za samoupravno spora-zumevanje ter soočanje elementov plana vseh samoupravnih interesnih skupnosti v vsaki temeljni organizaciji.
—  Tako ravnanje je v mnogočem omajalo s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov dogovorjena merila vrednotenja dela in valorizacije povračil oziroma cen storitev. To pa so bist-veni  elementi  sporazumevanja o  pogojih  svobodne  menjave dela, zato se je v javnosti oblikovalo zelo razširjeno mnenje, da se svobodna menjava dela sploh ne uresničuje in da v teh raz-merah zanjo ni možnosti. Neselektivni omejitveni ukrepi, zlasti nekateri zvezni, so le še potrjevali tako prepričanje
—  Kljub spremembam dohodkovnih možnosti ni bilo večjih sprememb v strukturi skupne porabe in drugačnih opredelitev prednosti. Bolj ali manj linearno so se zmanjševala sredstva za vse dejavnosti. Značilno je. da niti izvajalci niti uporabniki niso pristajali na pomembnejše zmanjševanje programov, zaostajale so predvsem cene storitev. Doseženi učinki sicer kažejo. da so v dejavnostih bile in verjetno tudi še vedno so rezerve. vendar pa te niso mogle pokriti vsega izpada dohodka zaradi zaosta-janja povračil oziroma cen storitev
— V večini družbenih dejavnosti še ni dovolj razmejen tisti del programa, ki je neobhoden za uresničevanje ustavnih in zakon-skih pravic občanov, ali pa zaradi svoje narave terja dolgoročno stabilnost in kontinuiteto, od tistega dela programa, ki ga je mo-goče prilagajati spremenjenim dohodkovnim razmeram (»razšir-jeni« program). Kadar je zagotovljeni program določen, pa je po obsegu in po standardih pogosto tako opredeljen, da so za nje-govo uresničitev potrebna skoraj vsa ali vsaj velika večina raz-položenih sredstev.
—  Po 9. členu zakona o skupnih osnovah svobodne menjave dela udeležencev v SMD se vrednotijo rezultati dela izvajalcev po količini in kakovosti opravljenega dela, gospodarjenja z mi-nulim delom ter njihovem prispevku k zadovoljevanju osebnih in skupnih potreb in interesov uporabnikov,  k ustvarjanju nove vrednosti v materialni proizvodnji, k večanju produktivnosti daiž-benega dela in k razvoju družbe v celoti. V praksi se vredno-tenje praviloma omejuje ie na količino in zahtevnost dela; v posameznih aktih skupnosti se sicer omenja kot merilo tudi kakovost dela, vendar tega v praksi navadno ne upoštevajo Vsa druga merila, ki jih navaja zakon, v praksi niso konkretizi-rana in se ne uporabljajo.
—  Samoupravne interesne skupnosti s samoupravnimi spora-zumi o svobodni menjavi dela v praksi niso zagotovile učinko-vitejšega nadzora nad opravljanjem storitev, kar je pa po zakonu nujna sestavina sporazumov o svobodni menjavi dela. Tudi v tistih primerih, ko nekatere oblike nadzora nad kakovostjo stori-tev opravljajo upravni organi (inšpekcije, pedagoška služba in podobno), praviloma niso uveljavljene sankcije. Prav tako pa v praksi ni omogočeno, da bi izvajalci za nadpovprečno kakovost storitev dobili materialno spodbudo.
II. Urejanje medsebojnih odnosov pri uresničevanju svo-bodne menjave dela
—  Kot predmet svobodne menjave dela so se skoraj v celoti  uveljavile  storitve  oziroma  programi  storitev v  skladu s 7. členom zakona o skupnih osnovah svobodne menjave dela. Programi storitev se opredeljujejo s samoupravnimi sporazumi, z letnimi planskimi akti pa se določajo planske naloge v dolo-čenem letu ter višina potrebnih sredstev.
S samoupravnimi sporazumi se doiočajo tudi normativi in standardi za opravljanje storitev in njihovo ovrednotenje.
Uvajanje standardov in normativov v posameznih dejav-nostih spremljajo tudi številni ugovori in pomisleki, kot rm primer:
—  vrednotenje storitev na podlagi normativov in povprečnih cen povzroča povprečnost pri izvajalcih.  individualni prograrni posameznih izvajalcev in njihove kakovosti se ne morejo uvelja-viti. izvajalcev ne spodbujajo za uvajanje novosti. dokler te ne prodrejo v enotne standarde in normative. v boljšem material-nem položaju so izvajalci, ki opravljajo storitve na spodnji rneji še sprejemljivega.
—  sorazmerno ugodno postavljeni standardi in normativi po-vzročajo višje cene storitev,  kot jih ob omenjenih materialnih možnostih uporabniki lahko pokrivajo. zato se ob zaostrenih raz-merah stibijsko rušijo standardi in neutemeljeno se zmanjšuje dohodek.
—  usklajevanje dokaj raznoliko razvite in organizirane dejav-nosti z normativi povzroča spremembe v dejavnostih, kar po-vzroča prevrednotenje. ogrožanje socialne varnosti delavcev po-sameznih izvajalcev. pa tudi spremembe pri načinu zadovolje-vanja potreb uporabnikov, spremembe pri lokalni razporeditvi zmogljivosti in podobno,
—  uporaba enotnih standardov in normativov v različnih raz-merah povzroča, da so izvajalci v neenakopravnem položaju, zadržuje možne racicnalizacije dejavnosti in nagrajevanje do-sežkov nadpovprečne kakovosti.
Problematika oblikovanja povračil oziroma cen storitev
Ker je dohodek pri izvajalcih bistveno odvisen od višine do-govorjenega povračila oziroma cene, postaja oblikovanje povra-čil za storitve vse pomembnejše vprašanje uresničevanja 02. neuresničevanja svobodne menjave dela v družbenih dejavno stih.
Pri tem so v praksi prisotni zlasti naslednji problemi;
—  zaostaja oblikovanje podrobneje opredeljenih normativov materialnih stroškov po vrstah in količinah potrebnih materialov. energije in storitev, ki bi lahko vplivali na racionalizacijo porabe in tvorili nesporno podlago za sprotno usklajevanje sredstev za materialne stroške z gibanjem tržnih cen.
—  vrednotenje dela po vrsti in zahtevnosti ni usklajeno z gi-banji v širši družbi glede na vrednotenje del enakih oziroma po-dobnih zahtevnosti na drugih področjih, zelo različna so tudi
stališča, ali naj se tako usklajevanje opravlja po območjih, kjer se uporabniki in izvajalci vključujejo v odnose svobodne menja-ve dela (občina) ali pa na širšem območju, npr. v republiki.
Povzetek materialne osnove dela
Celotno področje razširjene reprodukcije v družbenih dejav-nostih je še precej neurejeno. Zniževanje in neurejeno združe-vanje amortizacije, neuporabljena sistemska rnožnost, da se tudi s cenami zagotavlja del sredstev za modernizacijo in razvoj ter razvrednotenje denarnih sredstev amortizacije, ki jo povzroča in-flacija, vse to prispeva k slabšanju materialne opremljenosti za-radi zastarevanja in obrabe opreme, ki je ni mogoče sproti ob-navljati. Ti procesi so zlasti boleči v tistih dejavnostih, kjer je tehnološko zastarevanje opreme zelo hitro (zdravstvo, razisko-vanje, del usmerjenega izobraževanja). Hkrati pa se omejena še razpoložljiva sredsteva usmerjajo predvsem v nove naložbe, za katere gre tudi velik del združene amortizacije, zlasti v primerih, ko je to združevanje organizirano na ravni občin. Zaradi pod-cenjenih materialnih stroškov v ceni storitev in slabega dohod-kovnega položaja izvajalskih organizacij oprema in zgradbe po-gosto tudi propadajo zaradi nezadostnega tekočega in investi-cijskega vzdrževanja.
Vloga amortizacije — povzetek
Po zakonu se v svobodni menjavi dela amortizacija upošteva v skladu z zakonom. Amortizacija nad obveznimi stopnjami je po zakonu sicer možna, vendar v obstoječih razmerah ni uveljav-Ijena, pač pa se v letih 1983 in 1984 obračunava amortizacija po obveznih stopnjah, znižana za 50 %.
Poleg stalnega razvrednotenja realne vrednosti amortizacije in razdrobljenosti teh sredstev veljavni predpisi zaradi visoke in-flacije omogočajo tudi prelivanje amortizacije v tekočo potrošnjo, saj se obresti na deponirana amortizacijska sredstva obravna-vajo kot dohodek TOZD. Veljavna ureditev na tem področju tudi ne upošteva, da je pri družbenih dejavnostih tudi enostavna re-produkcija širšega pomena, zahteva po ohranjanju vseh obsto-ječih zmogljivosti pa glede na spremenjene potrebe uporabnikov včasih deluje tudi anahronistično.
Zaradi vsega tega in pa tudi iz nekaterih načelnih razlogov se pojavljajo razmišljanja, da bi bilo treba amortizacijo v družbenih dejavnostih urediti drugače, kot to določajo splošni predpisi, in jo bolj povezati s skupnimi odločitvami o reprodukciji v teh de-javnostih.
Povzetek družbenoekcnomskih gibanj v letih 1981—1985
—  V plansko obdobje 1981—1985 je bil nadaljnji razvoj druž-benih dejavnosti vgrajen s predpostavko, da bo možno zaradi materiainega napredka gospodarstva, usmeriti razvoj predvsem z vidika kakovostnih premikov.
—  Zsrsdi bištveno skromnejše gospodarske rasti — od na-črtovane pa so se temu primerno zmanjšale tudi materialne možnosti za razvoj družbenih dejavnosti.
—  Delež sredstev za skupno porabo v dohodku gospo-darstva in prispevne stopnje so od leta 1981 v očitnem upa-danju v SR Sloveniji, kakor tudi v občini Ljubljana-Šiška.
1981     1982      1983    1984
Delež skupne porabe
v dohodku gospodarstva
občine Ljubljana-Šiška v %               10,6        9,3       8,9      8,5
Prispevne stopnje                          20,968 20,015 19,297     18,9
Z racionaiizscijO in vafčevanjenn ter deinim kfčenjern progra-mov je samoupravnim interesnim skupnostim sicer uspelo zadr-žati obseg in nivo storitev, pri tem pa je precejšnji del obreme-nitev padel na račun standarda delavcev — izvajalcev. Pri tem so problematične predvsem razlike, ki izvirajo iz naslednjih dveh vzrokov:
Zaradi omenjenih sredstev, ki se jim obseg programov storitev ni prilagodil, se delež dohodka v strukturi povračila oziroma cene ne more valorizirati v skladu z gibanjem nominalnih oseb-nih dohodkov pri uporabniklh.
Del sredstev za materialne stroške v ceni storitev se ne valo-rizira v skladu z gibanjem tržnih cen materiala in storitev. Mnogi izvajalci porabljajo za materialne stroške večji delež prihodkov kot je kalkulirano v cenah, to pa povzroča zmanjšan dohodek in nižje osebne dohodke. Zaradi specifične strukture stroškov se je ta problem nadpovprečno zaostril v zdravstvu, pa tudi v delu socialnega skrbstva.
V začetku tekočega srednjeročnega obdobja ob pripravi ustrez-nih  določb   samoupravnih  sporazumov  o  temeljih  planov  je
bilo v večini dejavnosti ugotovljeno, da so osebni dohodki de-lavcev (izvajalcev) nižji kot osebni dohodki za enako delo ali podobno delo v OZD uporabnikov. Zato je bilo med naiogami tega srednjeročnega obdobja planirano tudi zmanjševanje oziro-ma odpravljanje teh razlik v skladu z rastjo dohodka pri uporab-nikih. Ta naloga se iz navedenih razlogov ni uresničila v nobeni dejavnosti, pač pa se je zaostajanje osebnih dohodkov še po-večalo.
Solidarnostni programi in združevanje sredstev zanje so eno posebej občutljivih vprašanj. Določene obveznosti v zvezi s so-lidamostjo (npr. zagotovljeni programi osnovnega šolanja, zdrav-stvenega varstva, socialne varnosti) uvajajo zakoni. vendar bist-vene elemente (zlasti standard zagotovljenih programov, njihovo vrednotenje in pogoje za upravičenost do solidamostnih sred-stev) prepuščajo dogovorom v samoupravnih interesnih skup-nostih. Splošna usmeritev v zadnjih letih je zmanjševanje ob-sega solidamosti, kar v mnogih okoljih zbuja resne ugovore, zlasti v zdravstvu in osnovnem izobraževanju.
Uveljavljanje odgovornosti delovnih Ijudi in občanov v občini kot temeljni samoupravni skupnosti, za skoraj celotno področje družbenih dejavnosti ob sorazmerno majhnem obsegu solidar-nosti med občinami, vpliva tudi na oblikovanje pogledov na vlogo občin in republike. V večini primerov je mogoče trditi, da se v gospodarsko šibkejših okoljih krepijo težnje za večjo kon-centracijo odgovornosti, zlasti za nekatere dejavnosti, na ravni republike (osnovno izobraževanje, zdravstvo). V gospodarsko močnejših pa se prav tako krepi odpor proti vsakemu povečanju združevanja sredstev na ravni republike, vključno s prispevki za solidarnost.
Sklepne ugotovitve — povzetek
Ker je namen analize, da kritično prikaže predvsem tiste v dosedanjem razvoju ugotovljene pojave, težnje in ovire, ki bi lahko zavirale nadaljnji razvoj svobodne menjave dela, navaja-mo zlasti naslednje pomanjkljivosti:
1.  Ugotavljanje interesov, opredeljevanje potreb in dohodkov-nih možnosti ter sporazumevanje o obsegu in vsebini programov družbenih dejavnosti se je na vseh ravneh, od temeljnih orga-nizacij združenega dela in krajevnih skupnosti do republike, raz-drobilo. V praksi niso bile povsem izrabljene obstoječe sistem-ske možnosti in uresničene zahteve, da bi delavci TOZD uskla-jevali svoje tekoče in razvojne potrebe po družbenem standardu z možnostmi za njihovo zadovoljevanje. To pa poleg neusklaje-nih razvojnih teženj pogostoma omogoča tudi uveljavljanje po-samičnih in skupinskih interesov, tako da trpi učinkovitost in ka-kovost usklajevanja, to pa je v nekaterih primerih opravičevalo tudi intervencijske posege.
2.  V poslopkih načrtovanja, tudi v družbenih dejavnostih, je bilo preveč pozornosti namenjene metodološkim in tehničnim vprašanjem, kt so tudi vse preveč togo urejena. To pa je od-vračalo pozornost od ugotavljanja soodvisnosti med vlaganji v družbene dejavnosti in njihovimi družbenimi učinki, kar se kaže še zlasti pri težavnem usklajevanju obsega sredstev ter pri spo-razumevanju o prioritetah.
3. Z normativno ureditvijo samoupravnega organiziranja in po-stopkov sporazumevanja je bilo doseženo sodelovanje velikega števila delovnih Ijudi in občanov v delegatskem odločanju, hkrati pa so se izoblikovali tudi zelo obsežni in zapleteni načini odlo-čanja, ki že ovirajo samoupravno sporazumevanje o bistvenih zadevah in otežujejo sprostitev ter pretok ustvarjalnih pobud. Ureditev samoupravnega organiziranja na vseh področjih druž-benih dejavnosti je tudi preveč šablonska, čeprav bi raznolika narava posameznih dejavnosti, njihovi nameni in funkcionalne zakonitosti terjale bolj prilagodljivo organiziranost. Poleg tega izkušnje tudi kažejo, da ob spremenjenih družbenoekonomskih in socialnih  razmerah sedanje opredelitve nalog posameznih samoupravnih interesnih skupnosti oziroma sedanjih ravni odlo-čanja niso več povsod funkcionalne.
4.  V programih samoupravnih interesnih skupnosti v glavnem še niso razmejene tiste storitve, ki so nujne za enotno uresniče-vanje z zakoni zagotovljenih pravic občanov, ki jih je treba ures-ničevati ne glede na dohodkovna nihanja.
V praksi so vedno pogostejše zahteve za širjenje skupnih in »zagotovljenih« programov ne glede na dohodkovne možnosti in družbene učinke. V skupnih programih se tudi ohranjajo na-loge, za katere bi bilo primernejše, da bi jih v skladu z družbeno naravo dohodka uresničevali z drugimi oblikami združenega dela in sredstev vključno z neposredno svobodno menjavo dela in pa z združevanjem na podlagi udeležbe v skupno ustvarjenem dohodku.
5.  Planski akti družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti niso dovolj opredelili ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti, kadar se dejanske dohodkovne možnosti pri upo-rabnikih bistveno razlikujejo od predvidenih, ali pa pri teh ukre-
pih niso dovolj upoštevane nekatere bistvene posebnosti druž-benih dejavnpsti, zlasti dejstvo, da njihovih programov največ-krat ni mogoče na hitro spreminjati Zunanji intervencijski ukrepi za prilagajanje zmanjšanim dohodkovnim možnostim, še pose-bej če so linearni, zato pogosto delujejo kot vsiljeni in tiesamo-upravni posegi.
Predlogi — povzetek
Delovni Ijudje in občani z razvijanjem svobodne menjave dela uveljavljajo nov družbenoekonomski odnos. hkrati pa morajo še zlasti zaraai vpliva, ki ga družbene dejavnosti imajo na družbeno reprodukcijo in kvaliteto življenja, zagotavljati tudi njihovo učin-kovitost. Za hitrejše uveljavljanje takih odnosov predlagamo zla-sti naslednje:
"I.Treba je zagotoviti, da se bodo vse temeljne odločitve o razvoju družbenih dejavnosti in o svobodni menjavi dela obliko-vale in sprejemale že v postopku planiranja celovitega družbe-nega razvoja. Hkrati je treba poenostaviti postopke planiranja. tako da bodo delovni Ijudje in občani lahko dejansko nosilci družbenega planiranja ter v njegovem okviai učinkovito vplivali na celotno reprodukcijo ter usmerjali in usktajevali ekonomski in družbeni razvoj in družbene odnose.
Z dolgoročnim planirajem je treba v skladu s splošno usme-ritvijo družbenega razvoja. s cilji in smermi tega razvoja ter z dohodkovnimi možnostmi opredeljevati tudi odnos do zagotov-Ijenih oziroma minimalnih nujnih programov posameznih dejav-nosti ter cilje in izhodišča za politiko solidarnosti v družbenih dejavnostih.
Obseg zagotovljenih oziroma minimalnih nujnih programov, za katere se združujejo sredstva na podlagi vzajemnosti in solidar-nosti, potrebna sredstva, način in merila za njihovo združevanje ter ukrepi za odpravljanje motenj naj se določajo s srednjeroč-nimi planskimi akti samoupravnih organizacij in skupnosti, tako da bo določanje višine sredstev in obveznosti zavezancev za posamezna leta srednjeročnega obdobja imelo le značaj ugoto-vitve oziroma izvedbe že sprejetih planskih odločitev. S tem bi bistveno razbremenili delegacije in skupščine samoupravnih in-teresnih skupnosti ter usmerili njihovo delo predvsern k pripravi planov in spremljanju njihovega uresničevanja ter vsebinskim vprašanjem dejavnosti in uresničevanja svobodne menjave dela, posebej še k doseženim rezultatom v posameznih družbenih dejavnostih in povečevanju produktivnosti dela na tem pod-ročju.
2. Za naložbe v daižbenih dejavnostih, razen za potrebe teko-čega posodabljanja, ki se v skladu z dolgoročnimi usmeritvami določajo s srednjeročnimi planskimi akti samoupravnih organi-zacij In skupnosti, naj se sredstva praviloma združujejo izven povračil oziroma cen storitev, tako da v skladu z namenom na-ložbe združujejo sredstva tisti udeleženci svobodne menjave dela, ki so za naložbo neposredno zainteresirani.
3.  Sestavine razširjenih programov, pornembnih le za del upo-rabnikov, je treba izločiti iz skupnih programov. Udeieženci pa naj s sporazumevanjem o planskih aktih samoupravnih interes-nih   skupnosti   zagotovijo   poglobljeno   presojo   tistih   sestavin skupnih programov, ki so sicer neposredno pomembne !e za ne-katere uporabnike, vendar so hkrati tudi širše pomembne za ustvarjanje družbenih razvojnih možnosti.
4 Planski akti družbenopolitičnih skupnosti naj vsebujejo ne-katere temeljne odločitve, pomembne za planiranje razvoja družbenih dejavnosti in sporazumevanje o pogojih svobodne menjave dela: globalna razmerja o delitvi družbenega proizvoda, razvojne prednosti posameznih dejavnosti, temeljne usmeritve in ukrepe za kakovostni napredek dejavnosti ter nekatere temeljne standarde za opravljanje dejavnosti.
5. Na vseh področjih družbenih dejavnosti moramo uveijaviti pravico in obveznost vseh nositcev planiranja, da uskladijo svoje interese, potrebe in planske odločitve z dolgoročnimi razvojnimi prednostmi celotne družbe in posameznih dejavnosti ter svojimi in celotnimi družbenimi možnostmi. Za oblikovaje celovitih inte-resov družbenih dejavnosti, zlasti interesov uporabnikov, je nuj-no, da se okrepi samoupravno usklajevanje teh interesov, pred-vsem vsebine predlogov planskih aktov, o katerih delavci odlo-čajo z osebnim izjavljanjem. V tem pogledu je treba uveljaviti odgovornost delavskih svetov, organov upravljanja v krajevnih skupnostih in drugih ustreznih organov v samoupravnih organi-zacijah in skupnostih za izvedbo usklajevalnega postopka. Zbori združenega dela skupščin družbenopolitičnih skupnosti pa naj zlasti v postopkih sprejemanja planskih aktov namenijo pozor-nost usklajevanju potreb in interesov na ravni družbenopolitične skupnosti, pri čemer naj izhajajo iz svoje ustavne dogovornosti pri odločanju o namenu in obsegu izločanja dela dohodka za skupne družbene potrebe.
6. Za skladen družbeni in ekonomski razvoj ter izenačevanje pogojev za uresničevanje pravic občanov je na območju SR Slovenije neobhodno solidarno zagotavljati uresničevanje neka-terih programov dnjžbenih dejavnosti. Zaradi daljnosežnih učin-kov, ki jih imajo odločitvne o teh programih, se kaže potreba, da se zbori Skupščine SR Slovenije vključujejo v usklajevanje ciljev in temeljne politike solidarnosti.
7.  Samoupravna organiziranost v svobodni menjavi dela naj bo odvisna predvsem od vsebine programov dejavnosti ter nor-mativno tako opredeljena, da bo omogočena njena prilagodlji-vost vsebini svobodne menjave dela. Normativne, tudi zakono-dajne ovire za uresničevanje tega načela je treba odpraviti. Pri tem pa je treba izhajati iz ustavnega položaja občine in krepiti možnosti delovnih Ijudi in občanov v občini, da oblikujejo in uveljavljajo svoje interese.
Preveriti pa je treba ali je za uresničevanje tega načela nujno z zakonom predpisovati, da morajo bili določene samoupravne interesne skupnosti ustanovljene za območje občine
8. Organiziranost in delovna področja posebnih izobraževalnih in raziskovalnih skupnosti naj se bolj prilagodijo povezanosti in soodvinosti izobraževalnega in raziskovalnega dela v visokem šolstvu. V ta namen bi bilo smotrno okrepiti usklajevalno vlogo Izobraževalne  skupnosti  Slovenije  in  Raziskovalne  skupnosti Slovenije ter zlasti povečati njuno sodelovanje na področju viso-kega  izobraževanja  in  raziskovalnega dela,  posebej  se  po-diplomskega študija. V vseh zelo razdrobljenih posebnih izobra-ževalnih skupnosiih je treba preveriti interesno povezanost upo-rabnikov in na podlagi njihovih ustreznejših povezav zmanjšati število teh posebnih skupnosti. Delovna področja posebnih raz-iskovalnih skupnosti je treba bolj uskladiti z razvojnimi usmerit-vami. V izobraževalni in raziskovalni dejavnosti je treba pospe-šeno spodbujati razvoj neposredne svobodne menjave dela in drugih oblik združevanja dela in sredstev. Raziskovalno delo in izobraževanje kadrov za potrebe razvoja delovnih procesov ozi-roma novih tehnologij pa je treba razvijati predvsem kot sesta-vino reprodukcije združenega dela in kot sestavino novih naložb, tudi kot skupna vlaganja raziskovalnih in proizvodnih organizacij. Zaradi usklajevanja razvoja usmerjenega izobraževanja z bodo-čimi zaposlitvenimi možnostmi in potrebami je treba oblikovati tudi skupne organe izobraževalnih skupnosti in skupnosti za za-poslovanje.
9. Organiziranost in vsebina slrokovnega dela za skupščine in druge organe samoupravnih interesnih skupnosti morata biti v celoti podrejena zahtevam, potrebam in posebnostim delegat-skega sistema odločanja v teh skupnostih. Zagotoviti morata jas-ne in zadostne podlage temu odločanju in omogočati, da zlasti uporabniki lahko izražajo svoj skupen interes in da čim enako-pravneje usklajujejo ta interes z interesi in možnostmi izvajalcev. Strokovno delo je mogoče racionalizirati in povečati njegovo raven tudi s pritegnitvijo ustreznih služb oziroma slrokovnih de-lovnih skupin iz vrst uporabnikov in izvajalcev, pa tudi z vklju-čevanjem   specializiranih   strokovnih   organizacij,   kadar je  to smotmo zaradi kakovosti oziroma pomembnosti odločitve. Dolo-čene strokovne naloge lahko na podlagi ustreznih samoupravnih sporazumov opravljajo tudi strokovne službe v delovnih skupno-stih upravnih organov.
Povzetek analize pripravil komite za družbene dejavnosti