257
Rim nas ljubi.
Spisal Ivan Lavrencie.
Z žalostnim, otožnim srcem prebiramo povestnico naših pradedov. Kaj bi je ne! vsaj skoro slehrna nje ^tran spisuje nam ljute, strašne boje, katere so morali biti za obstanek svoj s sovražnimi svojimi sosedi in z drugimi barbarskimi rodovi, ki so razlivali se, enako pogubonosnemu mrčesu, po pokrajinah njihovih. Videti je bilo, da hočejo in morajo ukončati narod slovanski. Pač zaman niso brusili meča, ker severnih Bodricev in Luticev uže dolgo ni — izginili so za vselej. V svoji surovosti dosegli bi bili še več, ali moč, sočnost, po-,gum dajalo je sv. nebo našim očetom, da viteško stavili so se v bran, čestokrat premagali sovraga in oddahnili se — ali žal le za trenutek! Komaj je opešala in izginila ena sila, vzdignila se je druga; nov boj se prične in podlegli, obupali bi bili naši pradedje, da vsaj ena velevažna, čila moč ne bi bila delila jim tolažbe, izdatne podpore — in to je bil Rim, vsem narodom enako pravičen. Strpeti ni mogel, da bi bile udušile narod naš tuje sile, hotel je in potrudil se, da se ^ohrani, živi ter da vživa enako drugim po božji naredbi priznate mu pravice — zato potegoval se je za-nj ne z mečem sicer, a z veljavno svojo besedo; delil mu dobrote, zanimival za njega napredek vse dni, vzlasti v v devetem stoletji za bratov solunskih in v času najnovejšem.   Uverimo se!
Uže v prvih stoletjih po Kristusu pošiljal je Rim duhovnike v slovanske pokrajine iz najboljšega namena, da zasveti in razširjuje se v naših pradedih luč Gospodova, da jih duševno prerodi, izreda, oživlja, pomaga v nebesa in časno osreči. Vzvišeno poslovanje dušnih pastirjev zlorabili so slovenskemu razvoju — sovražni duhovi; vplivati so znali na nje; da ponemčevali so ljudstvo in se trudili odtrgati je vladarjem domačim. Le ti opazili so nepoštene pogubljive namene ptujih gospodov — zato iznebili bi bili se srčno radi vzlasti nemških svečenikov. A kje vdobita druzih, boljših, če možno veščih jezika slovanskega? to bilo je težavno — domačega sinu niti enega niso imeli sposobnega v istem trenutku za preimenitno delo. V zadregi pomagalo jim je milo nebo, ki je dovedlo jim iz dalnjega Carigrada dva vrla brata, porojena v deloma slovanskem Solunu. Ne le, da sta bila slovanskega jezika popolnoma zmožna, prinesla sta sabo prevod sv. pisma v domači besedi. Uže to in nju srčna ljubezen do naših pradedov, pripomogla je, da ljudstvo oklenilo so ju je tesno in slovo duhovnikom ptujim. Nehote umikajo se ti vrlima bratoma in vračajo se v svoje nemško domovje, trdno na-dejaje se, da vrnejo se kmalu. In izvestno bi bili se tudi, da veljalo bi nje, nemške kneze in sploh bratoma in nam sovražne duhove. Dasi so napeli vse sile ter črnili sv. blagovestnika v Rimu, da zapeljujeta ljudstvo,
da podučujeta je v jeziku barbarskem — slovanskem ia še celo opravljata v njem daritev najsvetejšo — vendar opravili niso ničesar. Rim pokazal je jasno, da eiiako drugim rodovom ljubi nas.
Spoznal je, da tožbo je narekovala le zavist, sovraštvo, in zlobni, sebični nameni; uvidel je, da tožniki ne brigajo se toliko za vero v Slovanih, marveč za svoje interese, svoje gospodstvo — zato prezrl je njihovo pritožbo. Prevrat blagodejni sv. očeta Nikolaja celo razveseli, ker čul je uže, da po vrlih bratih solunskih se krščanstvo oživlja, utrjuje in širi brzim korakom; uvidi tudi, da vspeh še sijajnejši bodeta dosegla, če podeli jima vikše cerkveno dostojanstvo ter posveti povoljno število slovanskih mladeničev — prav nju duha — v mašnike. Misel to izpelje njemu naslednik papež Hadrijan II., ki posveti ju v Rimu, v cerkvi sv. Petra v škofa ter blizu 50 nju učencev v svečenike. Ker pa je bila volja božja, da v malih dneh 14. svečana 1. 869, modrijan Ciril umre, odlikuje ga sv. oče in ž njim izvestno vse Slovane, da pokoplje njega čestita telesne ostanke z največjo častjo vlastno svojo rakev v cerkvi sv. Klemena.
„A da sem posvetil Metodi j a v škofa — misli si sv. oče — pomogel nisem njemu in ne njega ljudstvu zadostno; odvisen in ostane kot škof služen nemškemu, solnograškemu metropolitu in deloma vladiki pasov-skemu: roke so mu zvezane, prosto gibati se ne more — tedaj prostosti, samostalnosti mu je treba.^^ V to svrho ne premišljuje se dolgo, da osnuje panonsko-mo-ravsko nadškofijo ter imenuje Me t odi j a nje metropolitom in posebej poslanikom svojim za pokrajine slovanske.
V svoji dobrohotnosti potrdil je tudi prevod sv. pisma v besedi slovenski in še celo dovolil slovensko liturgijo, proteč z izobčenjem onemu, ki bi si usojal grajati naredbo in jezik slovenski ;,qui autem, ausus fuerit aliter persuadere vobis vituperans litteras linguae vestrae sit excomunicatus" — tako je pisal isti sv. oče Hadrijan II. knezu Rastislavu in Kocelju.
Izvestno je, da z veseljem nepopisljivim začuli so knezi, pradedi naši i Metodij, da krepko se poteguje Rim za-nje, vzlasti pa, da je odlikoval sv. blagovestnika in izredno počastil njihov jezik. So li nasprotniki molčali? Ne! Takoj so napisali pritožbo in poslal jo v Rim, češ, da rimska stolica krati in ruši njihove pravice. A sv. oče zagovarja temeljito svojo vrhovno cerkveno oblast, postavne svoje naredbe in niti za las ne odneha. Vide, da papežu ne morejo do živega, planejo na Metodija, sodijo ga samovlastno in tirajo v ječo daleč tja na Bavarsko, kjer je preživel v bedi dve in pol leta.
Med tem zaspal je v Gospodu našim očetom in apostolu iskreni prijatelj in dobrotnik Hadrijan II. Hvala Bogu, da dobil je vrednega naslednika Ivana VIII. Zvedoč o nečloveškem dejanji pošlje takoj svojega poslanika Pavla Jakinskega s posebnimi pooblastili na Nemško, Panonijo in Moravijo, da se krepko potegne za Hadrijanove odloke, kakor tudi, da oprosti Metodija in cerkveno kaznuje sokrive svečenike. Le ti izgovarjajo se, skušajo se oprati —^ a zaman.
Izmislijo si kmalu novih laži; dolže namreč Metodija krivoverstva Grkom vlastnega: da izhaja sv. Duh le od Očeta, ne pa tudi od Sinu", in, da opravlja službo božjo v jeziku barbarskem v to svrho, da prikriva drugim svoje zmote — za te svoje nakove pridobe z zvijačo omahljivega moravskega kneza Svatopluka, vrlemu Rastislavu naslednika.                            (Konec prih.)
264
Rim nas ljubi.
Spisal Ivaa Lavrenčič. (Konee.)
Pač sumljiva vidi se sv. očetu zatožba, ker podpira jo Metodijev knez; ali vendar se v svoji sodbi ne prenagli. Ćuduo res misli si, da bi Metodij drugače za-mogel učiti, nego uči in veleva učiti rimska stolica — on, ki je dokazal jasno uže čestokrat, da se ne strinja z očetom verskega razkola, Fotijem? on, ki se je dal v Rimu in ne v Carigradu v škofa posvetiti ter on, ki tako živo hrepeni dovesti vse Slovane v pravo cerkev Gospodovo in s katero jih je uže tesno združil v ogromni večini?! Hoče se prepričati, vsaj njegove sovražnike in vseh Slovanov spoznal je uže do dobrega, katerim je le želja goreča, da bi duševno ukončali njega in njegove zveste ovčice. Skoro izvestno sodijo apostola krivo — pride naj v Rim, da se prepriča o delu in pravovernosti njegovi.
Z mirno vestjo nakloni se sv. mož pozivu ter dokaže v rimskem najvišem cerkvenem zboru v izredno veselje papeža Ivana VIII. in vseh prisotnih dostojanstvenikov, da se v vsem popolnoma strinja z naukom Jezusovim in njega sv. cerkve. Zbor odobruje njegovo delo in laskovo pohvali ga vzlasti sv. oče pismeno knezu Svatopluku. Priporoča mu in prosi ga, da izprejme Metodija z veseljem, z dostojno častjo, kot svojega lastnega vikšega pastirj a. Tudi veleva, da so mu vdani in v vsem pokorni vsi mašniki, dijakoni bodi-si slovanskega ali druzega rodu, in sicer tako, da ničesar ne store, da bi on ne vedel. Če bi pa bili nepokorni in se ne hoteli poboljšati, naj jih odstrani. V istem pismu odobruje slovansko liturgijo, ker niti zdravi veri ali nauku ne nasprotuje, bodi-si sv. mašo brati ali sv. blagovestje v slovanskem jeziku, da je le prevod dober in razlaga.
Je li pa vdobil Svatopluk papeževo pismo? — ne t Nasprotniki so skrili list pravi in izročili mu pismo izmišljeno, v katerem se zatrjuje, da je Metodij preklical svoje zmote ter da papež brezpogojno prepoveduje v slovanskem jeziku sv. mašo pevati ali brati. Knez veruje, kar čita in vede se mrzlo, sumljivo do sv. bla-govestnika. Metodij srčno žalosten toži mu , da krivo sodi o njem in ukazu — pismu papeževem, a knez ne da se poučiti.    Sedaj  pritoži  se  sv. mož Ivanu  VIII.,
265
ki takoj knezu stvar razjasni in potolaži Metodija v lastnoročnem pismu. Svatopluk spozna svojo zmoto in oklene se tesno svojega apostola, ali žal, da prepozno — umrl je Metodij, malo prej pa Ivan Vlil., ki je toliko uslug storil sv. možu ter našim pradedom in nam delil neprecenljivih dobrot, da zasluži s svojima prednikoma naj odličnejše mesto, ne le v cerkveni i v svetni naši povestnici devetega stoletja.
Pač res! niti slaven ne časten bi bil deveti vek za narod naš, da mu ni došel Rim na pomoč. Nasprotni nam duhovi pregnali bi bili takoj sv. brata, a ž njima zatrli naših očetov in naš obstanek ter ob enem razvoj vsestranski — postali bi bili njihovi sluge. Sv. vera se ne bi bila ukoreninila, še manj razširila skoro po vseh pokrajinah slovanskih. In tudi pismenost naša in književnost zamrla bi bila takoj po rojstvu svojem; slovenskih knjig ne bi bili vdobili pradedi naši, še manj srečo doživeli, da bi bili kedaj čuli v sladkem svojem jeziku pevati ali brati daritev najsvetejšo, s čemur se ne more ponašati dosle še noben narodov evropejskih. Hvala tedaj rimski stolici — papežem Nikolaju, vzlasti Hadri-janu II. in Ivanu VIII., ki sta dokazala jasno dejanski, da Rim želi nam vsega najboljšega, nas brani, podpira, pomaga, radovoljno; da! istinito spoštuje — ljubi, v Žemur nas več ali manj uverujejo in vsi nju nasledniki, posebno v času najnovejšem Le o XIII.
Komaj je zasedel sv. oče prestol svoj apostoljski, ozrl se je uže na nas; žal na ogromno večino z rosnim, solznim očesom, vidi namreč, da razrušena je vez verska med nami, da zlobna roka, ne slovanska — ptuja, grška odtrgala je svetemu rimskemu sedežu toliko naših bratov na jugu in severu, ne v srečo, marveč v veliko, zelo občutljivo nezgodo njihovo in našo. On pomagal nam bi rad, združil nas zopet in objel vse v svoji ljubezni — zato poslal nam je pismo, okrožnico, v kateri nas spominja zlatega nam devetega veka in oziraje se na sedajnost piše med drugim: Srčno želimo in potruditi se hočemo , da ljudstvo slovanskega plemena podučuje v prihodnje večje število vladik in duhovnikov, da te utrjuje v veri pravi, v pokorščini do prave cerkve Gospodove ter vedno bolj spoznava, koliko blagosti pritaka iz katoliške cerkve v domače življenje in v vse stanove v državi. Zakaj za one cerkve — slovanske — zelo skrbimo in ničesar bolj ne želimo, nego, da bi zamogli v srečo njihovo jih združiti vse z neprestano vezjo edinosti, ki je naj veča in najboljša zveza blagosti.
In resnično sv. oče trudi se neumorno, da bi nas združil v našo blagost. Pred 4 leti zatrjeval nam je v Rimu ustmeno, a za nas laskovem svojem govoru, da prosi in moli, da bi skoro spoznali naši bratje cerkve iztočne zmoto svojo in povrnili se v cerkev pravo, s katero sta nje in nas tako tesno združila sv. Ciril in Metodij. Upa pa tudi, da trud in molitev njegova ter nas njihovih pravovernih bratov ne bode zaman, ker i sv. brata nad zvezdami gojita gorečo željo in prosita Boga, da se združimo skoro; in v onih dveh prošnjo zaupa sv. oče posebno, vsaj tudi v to svrho zaukazal je, da ju časti in proslavlja vesoljna katoliška cerkev dne 5. julija vsacega leta. Da! sv. oče Leo XIII. upa tako trdno, da v proroškem duhu prorokuje in vidi slogo vseh Slovanov z Rimom, pišoč, da ko se p o-vrne edinost verska med nami, povrnil se bode vsestranski blagostan >— tedaj s ponosom ozirala se bode cerkev na nas in tudi najodličnejše mesto čaka nas v oziru svetnem v družbi narodov evropejskih in iizijatskih.
Smelo se nadejamo tudi mi, da prerokovanje sv. očeta se bode izpolnilo; molitev, trud, ljubezen omehčati,   ogreti zamore srce še tako trdovratno,  pre-
gnati zaslepljenost in temo še tako hudo — tedaj ga-^ niti,   zdramiti i naše brate  cerkve iztočne;   le stanovitnosti v molitvi,  prošnji,   trudu je treba,  in došel bode trenutek zaželjeni,  da spoznavali bodo Tedno bolj in bolj   svojo  zmoto  in  polagoma približevati se edina pravi cerkvi — Rimu in približali se   nam,   ki   željno, hrepeneče pričakujemo,  da jih pozdravimo,  objamemo^ poljubimo kot brate i po veri; a tudi, da slovesno sklenemo prijateljstvo večno,   najzvestejše v složno,   neumorno   delovanje,   da  dosežemo  prorokovani  blagostaa vsestranski, katerega veselil se bode srčno z nami vedno nam prijazni, iskreno ljubeči nas Rim.