1
96 Zaščita časti po novem kazenskem zakonu.
Zaščita časti po novem kazenskem
zakonu.
Dr. Avgust Munda.
(Dalje.)
Protipravnost dejanja.
Naš zakon je sprejel znak protipravnosti (okrnitev ali ogroženje interesov) izrecno v dejanski stan nekaterih kaznivih dejanj. Ker pa je dejanski stan posameznih kaznivih dejanj zoper čast težko opredeliti, je ustvaril zakonodajec za ta dejanja posebno določbo, ki navaja primere, v katerih žalitev ni protipravna.
Na eni strani je moral namreč zakonodaj ec vse storiti, da zaščiti čast proti neupravičenim napadom, na drugi strani pa ni smel preprečiti svobode dostojne kritike in onemogočiti zaščite opravičenih interesov. Da zadosti tem nasprotujočim si interesom, je ustvaril razkaznitveni razlog § 306. k. z. Določba § 306. k. z. je v bistveno isti obliki že v osnutku s. k. z. iz I. 1910. (§ 220.), v osnutku iz 1. 1922. (§ 296.) in v osnutku iz 1. 1926. (§ 299.); redaktorji osnutka iz 1. 1910. pravijo, da so si vzeli za vzor tej določbi določbo § 193. n. k. z.^" Ta določba govori o razžalitvi (Beleidigung); izraz »Beleidigung« pa rabi n. k. z. tudi kot sinonim za vse vrste žalitev. Nemška judikatura"'" uporablja določbo § 193. n. k. z. za vse vrste žalitev, torej za razžalitev (uvredo) in kleveto. Naš kaz. zak. govori v § 306. k. z. le o razžalitvi (uvredi). kleveto pa omenja le v odvisnem stavku: »U koliko su ovi (interesi) pretežniji od povredjenog interesa oklevetanog«:
^9 Motivi s. ik. z. 1'910.. str. 541.
50 01sh,a'usen, § 193.—2, Liiszt, § 95. IV., str. 512. Nemška judilka-tura qpora'blja § 193. celo za obireikoivanje (zavestna ineresinične o-bdoil-žiitve P'0 § 18.7.), če je kdo lizireikel cbdolžitev, da brani svoje pravice;
Zaščita časti po novem -kazenskem zakonu, 97
o. n. a. k. z. 192f7., ki govoTri v § 318. o »Wahirniah:miuin(g beraobtigter Interessen«, omejuje to dolioSbo le mia kleveto (»Uble .Nacbreide«). Motivi k o. m. k. z. 1909., str. 719, Sbuer, str. 211, 212.
'^^ Previzeli so ga 'tu določb § 318., 2. lodst., o. n. a. k. z. iz 1. 19217.
5^ Motivi k o. n. a. k. z. 19127. pravijo (str. 234), da ni moči priznati Oiproistitve v smislu § 318. (inaš § 306.) za psovko, ki ne vsebujejo cbanean razžalj.ivih činjiemic. Olshausen, § 193.—11, n. ipr. »lažnivec«, »sdeipiarskl pose.1«.
5^ Silovič-Frank, str. 218; nasprotnio: Ouibinski, str. 259, ki pravi, da je beseda »okJevetainog<< v § 306. k. z. redakcijska napaka; če je -to res, potem je ta Tedakcijska napaka rešilna bilka za prakso, ki ne more po-¦grešati določbe § 306. k. z. |pri kleveti, saj bi izgiubiLa 'ta dotočba skoro vso vredbast, akio bi bila uporabna lo za razžalitev (uvredo-).
5* Olshausen, § 193.—f2b. Mever, str. 426, Liszt. § 95.-^IV in fine, Sau«r, str. 211. Osniuitki n. k. z. odklanjajo stališče, da naj velja določba § 193. n. k. z. tudi za obrekovanje t. j. za Izavestrao krivo otodollžiiteiv (o. n. k. z. il909., str. 719). IPirav t(? velja za našo zakomodajo. Glede na razvrstitev § 396. k. z. pred >§ 307. k. z. ne velja § 306. k. z. za žalitev Veličanstva.
^'^ O. Čeh. k. z. nima določbe, ki bi bila slična določbi § 306. k. z.; v motivih praivi, da spadajo taika dejanja med zakonita dejanja, ki so .dopuistna po I5 22. (naš § 23. k. z.). Fraenkel, str. 67, Frank, str. 350.
B« Motivi s. k. IZ. 1910., str. 541, Fraenkel, str. 69.
ta stavek so vrinili šele v osnutek iz 1. 1929."'^ Praksa je pokazala, da uporabljajo določbo § 306. k. z. največ vprav pri dejanjih, ki se kvalificirajo za kleveto,^'^ saj so precej redki primeri, ko je bila n. pr. izrečena psovka in bi bilo moči izključiti namen žalitve. Iz smisla in namena te določbe torei izhaja, da jo je rabiti za vse vrste žalitev,^* t. i. za dejanja po §§ 297., 299., 301.'" in 302. k. z.
§ 306. k. z. navaja primere, v katerih žalitev ni kazniva. ker ni protipravna (§ 23. k. z.). Znaten del teh primerov bi bil nekazniv tudi tedaj, če ne bi bilo določbe § 306. k. z., ker bi bila ta dejanja nekazniva že po splošni določbi § 23. k. z.f^ določba § 3C6. ima torej deloma le deklarativen pomen.
Žaljiva kritika znanstvenih in sličnih del je le tedaj nekazniva, če se nanaša na »delo«, ne pa če se nanaša na »osebo«. Ker pa je cesto težko ločiti delo od osebe, velja načelo, da je kritika osebe dovoljena le v tem obsegu, da kritik ne napada človeškega dostojanstva dotične osebe (n. pr. kritika o talentu, o sposobnosti).
1
98 Zaščita časti po noveni kazenskem zakonu.
Kritike, izjave radi vršitve dolžnosti'"^ ali pravice®** ali obrambe pravice®" ali opravičenih interesov,*"' opomini in mnenja''' so le tedaj nekazniva, če jih ni izrekel storilec lahkomiselno, če je l5il marveč prepričan, da je obdolžitev resnična;"^ ni pa potrebno, da je bila zmota opravičljiva."^
Zaščita opravičenih interesov.
O zaščiti opravičenih interesov je treba podrobneje govoriti. S to določbo je napravil zakonodajec izjemo od pravila, da je motiv za krivdo brez pomena. Vprašanje je, kaj je imeti za »opravičeni interes«. Opravičen je vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in nravnosti,"'' ni pa treba, da bi bil osnovan na kakšni pravici. Ali je interes opravičen, presoja sodnik 1. po zakonitem pravu, t. j. po tem, ali priznava pozitivno pravo tak interes; 2. po pretežnem zasebnem interesu in 3. po javnem interesu (interes splošnosti, da se zaščiti interes). Opravičenega interesa n. pr. ni, če poda kdo izjavo le radi senzacije, radi zabave (n. pr. čenče v gostilni). Pojem opravičenih interesov je sporen tako v praksi kot v
^'^ Besedo »dolžnost« je im-eti kot pra;vino dolžnost, torej kot dolžnost, ki je o&novana v pravu; o. n. a. k. z. 1927., § 318.; »Ausacruingen. durch d:e jemand eine Rechtsipfilicht erfiilllt. ..« n. pr. priče (ne pa, če se izjava oe tiče predmeta zaslišbe), državni toižilec, branilec (§ 21. odv. zak.), uradnik, skrbnik, varuh, zaslišanje na zapisnik. Oilshausen, § 186.—2, b. p.
5^ N. pr. branike, pirijava oškodovanca, slmžbeno spričevalo, prijava radi kaznivega dejanja (§ 90. k. p.); San-er, str. 226.
°^ X. pr. tožba, opomin, poravnava. Izjave radi obrambe kake pravice (tudi neobstojioče) so nekaznive, tudi če se nanašajo na druge osebe, •n. ipir. toženec ugovarja v pravdi radi preživnine, da je tožnica v kritičnem času sipolno občevala z oženj enim človekom.
^0 Izjava mora biti podana »radi« zaščite interesov; ne zadostuje, da je oddana »o priliki« zaščite interesov; Frank, str. 353.
Z besedo »stairiji« (nadrejeni) misli zakon p-rimere, v katerih ima kdo na pcdstavi zakona ali pogodbe pravico, dajati opomine ali ukore. N. pr. državni ali zasebni uradnik, duhovinik, učitelj, delodajec, reditelji pri silavnostih, sodnik pri razpravaih, službodajec napram sluižinčadi.
«2 Motivi k o. a. k. z. 1909., stir. 28i6., motivi k o. n. k. z. 1925., str. 146,, motivi k o. n. a>. k. z. 1927., str. 232.
"3 Ker bi bila siicer določba § 306. k. z. spričo določibe § 304. k. z. nepotrebna; Olsbausen, § 193. — 9, 12; inasprotno: Lrszt, § 95. — 1, str. 505. '
Olshausen § 193. — 6; motivi k o. s. k. z. 1910., str. 541, Sauer iir. 187., 213.
Zaščita časti po novtm kazenskem zakonu. 99'
«5 Olshausen, § 193. — 6, Liszt, § 95. IV str. 512, mo-tivi k o. n. k. z. 1909., str. 718.
Po judikaturi Reichsgerichta so blizki interesi ali 1. neiposredno Jastni n. pr. piosvarilo služkinji, prijava oškodovanega o kaznivem dejanju, izjava hišnega gospodarja radi reda v hiši, izjava očeta o nedostatkih ¦v šoli, ali 2. po-sredno lastni n. pr. izjave občinskega odbornika ali občana o občinskih stvareh, izjave društvenega pTedscdnika o društvenih stvareh ali 3. interesi zbog posebnih odncšajev n. pr. sorodstvo, tovarištvo, prijateljstvo', pckilic (n. ipr. varuh, sodnik), izjave v rodbinskem krogu (interes svobodnega razigovora v ^rodbini, Sauer, st. 78.), sporočila prejišnjega prin-cipala novemu principalu o napa-kaih name-čenča. Tuji interesi: n. nr. obvestilo oškodovanca o kaznivem dejanju, da mu je mogoča kazenska iprijava, obvestilo razžaljenemiu o ža!i;tvi, da mu je mo-gcče tožiti po § 86. k. z. Pri pirijavi o kaizinivem -dejanju je treba presoditi, ali je bilo to sredstvo prim-erno n. pr. ali -ni morda zadostovala prijava pil nadrejenem obla-sitvu; določba § 90. k. p. ščiti ovaditolja le, če ni nastoipal malomarno in če je bila prijava in conioreto prim-erno sreds-tvo za zaščito interesov. Sauer, str. 227. «T Str. 353.
*^ Temu razilo-go-vanju ugovarja Sauer, str. 194, ko pravi, da mora: biti »oipravičen« ne le smoter nego tudi namen. 69 Str. 512, tako tudi Mieyer str. 424, 425. •» S:y. 192, 193. 195, 222, 225.
slovstvu. Spor je glavno v tem, ali ščiti zakon zgolj lastne ali pa tudi tuje in javne interese. Edino v tem soglašata sodstvo in slovstvo, da je treba to določbo kot izjemno določbo tolmačiti v interesu zaščite časti čim strožje. Čast je velika dobrina, radi tega jo sme brez kazni napadati le oni, ki ščiti interese, ki so za pravni red znatno važnejši od škode, ki jo ima žaljeni. Iz tega vidika ima nemški Reichsgericht"® za opravičene interese take okolnosti, ki so storilcu blizke"" in ki mu dajejo pravico, da ščiti ogroženi interes. Slovstvo se je izreklo proti temu stališču: Frank®^ pravi, da tolmačenje Reichsgerichta že iz jezikovnih razlogov ni pravilno; zakon namreč ne govori o »opravičeni zaščiti interesov«, temveč o »zaščiti opravičenih interesov«;"^ radi tega ščiti § 193. n. k. z. (naš § 306. k. z.) tudi opravičene tuje interese in Interese splošnosti (javnosti). Liszt"" dopušča zaščito opravičenih interesov tretjih oseb, če in kolikor je storilec poklican, da ščiti te interese iz pravnih ali nravstveno opravičenih nagibov, Sauer^" pa pravi, da je treba pojem opravičenih interesov zožiti (restriktivno tolmačiti) iz dveh vidikov: 1. glede smotra, t. j. sodnik mora vrednotiti'važnost interesa glede koristi za storilca in za splošnost; 2. glede sredstev
IfO Zaščita časti po novem kazenskem zakon«.
t. j. sodnik mora presoditi, ali je dejanje (žalitev) primerno in umestno sredstvo za zaščito interesov.
Glede prvega pogoja (smotra) je poudariti, da mora biti zaščiteni interes znaten in pretežno važen bodisi za storilca (lastni interes) bodisi za splošnost (tuji interes). Sredstvo (drugi pogoj) pa je tedaj umestno, če na najbolj enostavni in na najlažji način ščiti ogroženi interes, če torej čimboli pospeši interes, ki ga hoče storilec ščititi, nasprotni interes pa čim manj ograža ali okrne. Sredstvo mora biti torej prikladno in primerno, ni pa treba, da je potrebno; § 306. k. z. namreč ne zahteva, da se ne bi dali interesi ščititi drugače kakor z žalitvijo. Če se da torej interes lažje in enostavneje ščititi na drug način, § 306. k. z. storilcu ne daje zaščite, sicer bi bil ta paragraf po vsebini sličen geslu: »Namen posvečuje sredstva«. Da mora biti sredstvo primerno, .sledi tudi iz zaključnega stavka § 306. k. z., ki pravi, da ie žalitev kazniva, če se da iz »načina izražanja ali iz drugih okolnosti« ugotoviti namen žalitve. Zavestno krivo obdolžitev torej 306. k. z. že radi tega ne ščiti, ker taka obdolžitev praviloma ni primerno sredstvo za zaščito interesov. Po vsem tem mora torej sodnik oceniti morebitne težkoče, ki jih ima storilec, ko uveljavlja opravičeni interes, in težkoče, ki mu branijo ščititi interes brez žalitev, če n. pr. vsa druga sredstva niso zalegla ali vsaj ne obetaio uspeha. Ko tehta oba interesa (besedilo zakona: ... »kolikor so te pretežnejše kot oškodovana korist oklevetane osebe«), mora upoštevati težo in vsebino žalitve (zasebnik ali uradna oseba), osebo storilčevo (stopnja izobrazbe, razburjenost, prevelika vnema), osebo, napram kateri je storilec izrekel žalitev n. pr. osebi, ki je nadrejena žaljenemu in slično. Če je žalitev posebna težka, morajo biti na strani zaščite interesa okolnosti, ki opravičujejo to sredstvo (velika važnost interesa, težkoča uveljav-Ijenja).
V subjektivnem pogledu zadostuje, da je storilec imel izjavo za primerno, da ščiti svoje interese, ni pa treba, da jo je imel za potrebno, t. j. za edino objektivno potrebno sredstvo. Storilec torej tudi tedaj ni kazniv, če smatra v v svoji domišljiji, da ščiti opravičen interes, dasi takega interesa v resnici ni; razume se pa, da velia to le za dejansko zmoto, ne pa za pravno. Dejanska zmota se pa more nanašati le na to: 1. ali je interes podan, 2. ali je opravičen in 3. ali je sredstvo (žalitev) primerno in umestno.
Zaključek teh razmotrivanj je torej ta, da ščiti § 306. k. z. lastne, tuje, zasebne in javne interese. Ni umljivo, zakaj naj bi zakon odrekel zaščito po § 306. k. z. tujim interesom
Zaščita časti po novem kazenskem zakomu. 101
N. pir. besede: »nesram'no<c, »lažniv«-, »nesmiselne obla&tveine na-redfoie«, »steparaki posel«, Olshausen, § 193.—ill, Sauier, str. 2C0.
''^ N. pr. v gositilni, v noAniHiah niameisto na pristojmem oblastvu, žalitev podrejenega na,pT;am na dr ej enemu, sovraštvo', žalitev vkljuib posvarilu, opomin na plačilo na odiprti dopis^nici, žalitev o priliki svečanosti ali rodbinskega slavja.
(vzgoja altruizma!), saj ni samo pravica nego socij alna dolžnost vsakogar, da se po svojih zmožnostih udeležuje javnega življenja. Motivi o. s. k. z. 1910. (str. 541., 542.) pravijo, da § 220. (sedanji § 306. k. z.) ne ščiti tujih interesov: ne sme se pa prezreti, da je prevzel o. s. k. z. 1910. besedilo § 220. po § 193. n. k. z., naš kazenski zakon pa je to besedilo
spremenil z dostavkom, »____kolikor so te pretežnejše kot
oškodovana korist oklevetane osebe«; s tem je zakon že itak utesnil pojem opravičenih interesov glede »pretežne važnosti« interesa in torej ni treba še druge utesnitve po vzoru nemškega sodstva. Iz tega vidika je treba rešiti tudi sporno vprašanje, ali in koliko gre tisku zaščita § 306. k. z.: poudariti je, da tisk nima v tem pogledu več pravic kakor vsak zasebnik (Sauer, str. 224., Meyer, str. 425., Liszt, str. 512.). Osnutek n. a. k. z. 1927. (§ 318.) je rešil to vprašanje s tem, da izrecno dopušča nekaznivo zaščito javnih interesov in to zlasti v interesu tiska in javnih političnih razmotrivanj.
V formalnem oziru je treba pripomniti, da mora sodnik v razlogih sodbe ugotoviti interes, katerega je ščitil obtoženec; pretehtati mora po zgoraj navedenem oba interesa in ugotoviti, ali so interesi osebe, ki je žalila, pretežnejši. od interesov žaljene ali oklevetane osebe; interes te osebe pa je v tem, da je nihče ne žali (pravica do spoštovanja). Dejansko gre tu za kolizijo interesov, torej za primer, sličen skrajni sili po § 25. k. z.
Namen žalitve pri § 306. k. z.
Določba § 306. k. z. opravičuje izjavo le po vsebini, ne pa po obliki; storilec se torej kaznuje, če je izrekel izjavo v namenu, da žali, to je: če je n. pr. zavestno prekoračil pravico zaščite interesov. Ta namen je po besedilu zakona posneti iz »načina izražanja« (izbira besed, porogljivo ali sovražno izražanje, oblika izražanja n. pr. v plakatih, novi-nah, izrazi, ki jih je šteti med psovke; cesto je stvarni položaj tak, da so tudi psovke dopustne)^' ali iz »drugih okolnosti«, iz katerih se da sklepati, da izjava ni bila storjena n. pr. radi zaščite opravičenih interesov (n. pr. izjava na neprimernem kraju, času)." V vsakem primeru mora sodnik
102 Zaščita časti po novem kazenskem zaikoniu.
žalitev v objektivnem'^ in subjektivnem pogledu (namen žaliti) posebno ugotoviti; »obliko izražanja« in »druge okolnosti« pa so dokazna sredstva za to ugotovitev.
Motivi (n. pr. sovraštvo, maščevanje), iz katerih je storilec podal n. pr. izjavo radi zaščite opravičenih interesov, niso merodajni za oceno, ali je izjava kazniva, če je imel storilec resen namen uveljavljati upravičene interese.
Pripomnim, da spadajo ugotovitve, ali je podan razkaznitveni razlog § 306. k. z. v odločbo o krivdi (priziv zaradi kršitve zakona po § 337., št. 1.6 k. p., ne zaradi odločbe o kazni!).
Dokaz resničnosti.
Zakon priznava v interesu javne nravnosti vsakomur pravico govoriti resnico pod pogojem, da to stori na dostojen način; dokaz resničnosti opravičuje zaradi tega izjavo le po vsebini, ne pa po obliki.'* Kdor izreče obdolžitev zavestno v razžaljivi obliki ali na način, ki žali človeško dostojanstvo, se kaznuje radi razžalitve (§ 297. k. z.) kljub temu, da je dokazal, da je resnično, kar je izrekel (§ 311., prvi odst, k. z.). Ali je taka obdolžitev kazniva, sklepa sodišče iz načina (oblike) izražanja ali iz drugih okolnosti (primerjaj končne besede § 306. k. z.!) n. pr. po stopnji ob-toženčeve izobrazbe, iz tega kako se običajno izraža krog ljudi, med katerimi obtoženec živi itd. V primeru prvega odstavka § 311. k. z. ne zadostuje torej ugotoviti zavest, da so izrazi, ki jih je rabil storilec poleg klevete (torej objektivno nepotrebni in subjektivno nameravani plus), žaljivi, nego dokazati je treba namen žalitve. To izvira iz histori-jata'" in iz samega besedila te določbe. V pogledu kaznivosti takih žalitev (§ 311., prvi odst., k. z.) sta dve teoriji, objektivna (objektivni plus) in subjektivna (animus injuriandi). Nemški Reichsgericht zastopa subjektivno teorijo,'" prav-tako osnutek nemško-avstr. kaz. zak. iz 1. 1927. (§ 320., tretji odst.). Ce bi bil mislil zakonodajec v določbi prvega odstav-
''^ žalitev imora biti podana tuidi v obj-ektivnem pogledu; pa-imerja}
besadb:____»pa pri tom koga uvredi« (§ 306. k. iz.); Olshansen, § 19.3—14.
Motivi o. n. a. k. z. 1927., str. 234., Kinsbrumer, str. 47. § 238. o. s. k. z. 1910. pravi; »Ako optuženi dokaže istinitost svaga itvrdjenja, to se neče k-a»niti kao kievetnnk; ali' može bitii kažnjen zbog uvrede, ako se iz načina tvrdjenja ili drugih okolnosti uvidja njegova namera za vredjanje dotičnog l:ca.« O. 1922. in 1926. nimata več tega prisitavka (§ 304.).
¦'O Olshausen, § 192., 2.
Zaščita časti po novem 'kazenskem zaikomoi. 103
ka § 311. k. z. zgolj na razžalitev po § 297. k. z. (za katero ni potreben animu.s injuriandi), bi bila ta določba (§ 311., prvi odst.) odveč, ker bi določala nekaj, kar se razume samo po sebi."
Določba § 311., prvi odst., k. z. velja tudi za razžalitev (uvredo), če je izrekel storilec očitek konkretnega žaljivega dejanja le napram žaljenemu (med štirimi očmi) in če dokaže, da je resnično, kar je očital. Prav to velja za § 304. k. z., če je bil storilec v opravičljivi zmoti. V obeh primerih se kaznuje storilec radi razžalitve (uvrede), če se mu dokaže, da je imel namen žaliti.
Ako se sklicuje storilec na to, da je resnično, kar je izrekel o drugi osebi, mora sodnik po^ službeni dolžnosti izvesti zadevne dokaze. Zakon pravi: »Ce obdolženec dokaže resničnost svoje trditve ...«; iz teh besed pa ne izhaja, da je zakon nameraval naprtiti v tem primeru formalno dolžnost dokazovanja obdolžencu. Tudi v pravdah radi žalitve časti velja splošno načelo materijalne resnice'** (§§ 3., 100., 159., 227., tretji odst., 265., 273., prvi odst., k. p.). Sodnik mora torej poučiti'" obdolženca o njegovi pravici, da sme dokazati, da je resnično, kar je izrekel (§ 3. k. p.). Z zgoraj označenimi besedami zakon ni hotel izreči, da razpolaga obdolženec s pravico dokazovati resničnost obdol-žitve in da se lahko tej pravici odreče in se da obsoditi, če misli, da bo spravilo dokazno postopanje na dan stvari, ki bi ga utegnile osramotiti. Ako bi bil hotel zakonodajec dati obdolžencu to pravico, bi bil moral to izrecno odrediti. Tako določata n. pr. osnutek avstr. kaz. zak. iz 1. 1909. (§ 330.) in osnutek češkoslov. kaz. zak. (§ 302.): »Pogoj, da se izvede dokaz resničnosti, je ta, da se je storilec skliceval na to, da je obdolžitev resnična.«
Iz besed, »če obdolženec dokaže resničnost...« se vidi, da je dokazana resničnost predmeta klevete razlog, ki ukinia kaznivost (§ 280. k. p.). Slovstvo je vseskozi na stališču, da obdolženca ni kaznovati, ako dokaže resničnost obdolžitve v bistveni vsebini. Zadostuje n. pr. dokaz, da je žaljeni zagrešil očitano kaznivo dejanje, dasi ne v zatrjevanem obse-
'''' Čublnski, str. 263., Karajovanovič, str. .304., Frank, str. 3.tO., Olshausen, § 192. —• 1.
Olshausen, § 186., 10., motivi o. n. a. k. z. 1927., str. 233., o. a. k. z. 1909., str. 3S8., o. n. k. z. 1909., str. 707. o. čeh. k. z., str. 220, Sauar, str. 164.; nasprotno: 2,ivanovič, O u. i ki., str. 48. in Markovič, str. 335.
''^ Ne tako v postopku v tiskoTOih stvareh; po določbi čl. 86. z. o t. sodišče ni dolžno po službeni dolžnosti pribaviti dokaze.
104 Zaščita časti po novem kazenskem zakonu.
^" To velja zlasti za obdolžitve splošnega značaja. Olshausen, § 192-1.
»1 Enako dloločbo ima n. k. z. (§ 190.), o. a. k. z. 1909. (§ 330.) in o. n. a. k. z. 1937. (§ 317., 3. odst.). O. s. k. z. 1910. in o. 1922 nimata take določbe, pač pa o. 1926. (§ 304. k. z.). Določba § 311., drugi odst, k. z., je v kvar načelu materijalne resnice {§ 3. k. p.). Sauer, str. 185. Ne sme biti torej takrat razveljavljena n. pr. po obnovi postopka.
gu. N. pr. nekdo očita drugemu, da je ukradel 500 Din, dokaže se pa, da je ukradel le 400 Din. Potrebna pa je identiteta dejanja; dejanje, ki je predmet klevete, mora biti istovetno z dejanjem, ki je predmet dokaza resničnosti. Zgrešena kvalifikacija obdolžencu ne škoduje n. pr. obdol-ženi kvalificira dotično dejanje za tatvino, izkaže se pa, da je utaja. Potrebno pa je, da so se zgodila vsa dejanja, ki so predmet dokaza resničnosti, že prej, preden je obdolženi izrekel obdolžitev; to velja tudi za obdolžitve splošnega značaja. Ni pa treba, da je obdolženi vedel,**" ko je izrekel obdolžitev, da je žaljeni očitano mu dejanje započel.
Dokazno pravilo po § 311., drugem odst., k. z.
Za dokaz resničnosti dopušča zakon vsa dokazna sredstva z eno samo izjemo: če je namreč predmet klevete kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti, se sme dokazati resničnost činjenice zgolj s pravnomočno obsodbo pristojnega sodišča (§ 311., drugi odst., k. z.).**^ S tem utesnu-je zakon svobodno oceno dokazov in odreja dokazno pravilo; sodnik je vezan na sodbo o oficijalnem kaznivem dejanju, najsi bo morda tudi prepričan o tem, da obsodba ni pravilna. Vseeno je, ali je izšla sodba o oficijalnem kaznivem dejanju prej ali pozneje, ko je storilec izrekel obdolžitev; pač pa mora še obstajati za časa, ko se vrši dokaz resničnosti.**^ Pogoj te določbe pa je ta, da je obdolženi razžaljenega res obdolžil »kaznivega« dejanja, torej dejanja, ki se kaznuje po kazenskem zakonu ali po sporednih kazenskih zakonih. Če gre n. pr. za poljsko ali gozdno okvaro, sme obdolženec dokazati dejanje z vsemi dokazili, ki jih dopušča kazenski postopnik. Zakon govori v drugem odstavku § 311. k. z. le o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po službeni dolžnosti. Ce je predmet klevete kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, je dokaz resničnosti po § 312., št. 2. k. z. nedopusten. Če pa vloži v tem primeru zasebni tožilec tožbo in če postane sodba pravnomočna, ni razloga, da ne bi upoštevalo sodišče sodbe vkljub določbi § 312., št. 2, k. z., dasi po določbi § 311., 2. odst. k. z., ki
Zaščita časti po novem kazenskem zakonru. 105
Dolenc, str. 468., nasprotno Cubinski, str. 264. Motivi k o. n. a. k. z. 1927., str. 23.3., Dolenc, str. 468. Nasprotno: Cubinski, str. 264.
Po odobritvi 84. k. z.) se preganjajo zgolj kazniva dejanja po §§ 302., .307., 310., '.308., 309. in 3K3., štev. 2. k. z. ter §§ 14., drugi odst., 21. zak. o sodnikih.
Dokaz Tcsiničnositi je dopusten tudi v primeru razžalitve (uvrede) (§ 297. k. z.), če je izrekel storilec obdolžitev zgolj napram razžaljenemu med štirimi očmi.
§ 212., odst. 4. s. k. z. *** Cl. 77. z. o t. ni razveljavljen po § 311.. 2. odst., k. z. (§ 6., št. 2., uv. zak.): gleu opombo 10!
govori le o oficijalni tožbi, nanjo ni vezano.**' Razlog določbe § 311., 2. odst., in 312., št. 3, k. z. je namreč ta, da se prepreči več različnih .sodnih odločb**^ v isti stvari.
Če je predmet klevete kaznivo dejanje, ki se preganja po javni obtožbi toda le na predlog,'*'' velja določba § 311., drugi odst., k. z., če je oškodovanec stavil predlog (§ 85. k. z., § 2. k. p.) in če je izšla v stvari pravnomočna sodba. Prav to velja za dejanja, ki se preganjajo le po odobritvi^" (§ 84. k. z.); glede teh pa je dokaz resničnosti dopusten (§ 312., št. 1., k. z.) itak samo v primeru § 302. k. z.
Ako se obdolženec v primeru drugega odstavka § 311. k. z. sklicuje na to, da je obdolžitev, ki jo je izrekel, resnična, mora sodnik po službeni dolžnosti postopanje o kleveti" prekiniti in odstopiti spise državnemu tožilstvu (§ 89. k. p.); državni tožilec pa mora po legalitetnem načelu uvesti postopek (§§ 39., prvi odst., 44. k. p.), ali pa podati izjavo po §§ %., 108. k. p. Srbski kazenski zakon je določal,*® da mora sodnik prekiniti postopek o kleveti tudi tedaj, če je predmet klevete disciplinsko kaznivo dejanje. Naš zakon nima slične določbe, vendar bo sodnik iz razlogov umestnosti prekinil postopek tudi v tem primeru, dasi ga disciplinska sodba ne veže. Dokler traja postopek o oficijalnem kaznivem dejanju, se postopek radi žalitve časti ne sme nadaljevati.**" V tem času postopek radi žalitve časti ne more zastarati, ker določa § 80. k. z., da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne more započeti ali nadaljevati. Če se konča postopek po oficijalnem kaznivem dejanju z obsodbo, je resničnost obdolžitve dokazana; prav to velja, če je izšla obsodba že prej, n. pr. preden je storilec izrekel obdolžitev; v tem primeru je obtoženca oprostiti. Sodnik pa mora obtoženca kljub temu obsoditi, ako je izrekel obdol-
8
106 Zaščita časti po novem ikazenskem zakoeu.
90 Motivi ik o. a. k. z. 1909., str. 288., Sauer, str. 173.
91 .Motivi k o. n. a. k. z. 192.7., str. 230., 231., Motivi k o. n. k. z. 1909., str. 708., Dolenc, str. 466., Sauer, str. 181., 184.
žitev v namenu, da drugo osebo razžali (§ 311., prvi odst., k. z.) ali da ga izpostavi preziranju (§ 300. k. z.).
Če se pa konča postopek po oficijalni obtožbi z oprostitvijo (ustavitvijo), je sodnik vezan na meritorno oprostilno odločbo (§ 312., št. 3., k. z.).
Izjemo od dokaznega pravila § 311., drugi odst., k. z. določa zakon tedaj, ako pregon oklevetane osebe ne bi bil dopusten ali ako ni izvedljiv. Nedopusten je kazenski pregon, ako je nemogoč iz pravnih razlogov, n. pr. če uživa storilec imuniteto, eksteritorijaliteto, ali če ni bil za časa kaznivega dejanja vračunljiv. če je bil deležen abolicije, če je umrl, ali če je dejanje zastarano;^" neizvedljiv je pregon n. pr., če je storilec pobegnil v inozemstvo, izročitev pa ni dovoljena (dejanske ovire). V teh primerih sme klevetnik dokazati tudi z drugimi dokazili, da je resnično, kar je trdil.
Vsebina in obseg dokaza resničnosti.
Važno je vprašanje, kakšno vsebino in obseg naj ima dokaz resničnosti; v tem pogledu sodna praksa mnogo greši. Zakon pravi: »Če obdolženec dokaže resničnost svoje trditve ...«. Besedi »svoje trditve« kažeta, da se mora dokaz resničnosti omejiti na činjenico, ki je predmet**^ klevete. Nedopustno je razširiti dokaz resničnosti tudi na druga dejstva, ki jih predloži obtoženi sodišču naknadno radi svoje obrambe, ako ne bi bila ta dejstva neobhodno potrebna, da se dokaže očitano dejanje. Ni n. pr. dovoljeno dokazovati, da je razžaljeni že prej započel enaka kazniva dejanja (ilustracijska fakta). Cesto dopuščajo sodišča v okviru dokaza resničnosti dokaze, ki so le v dalj nji zvezi z dejanjem, ki je predmet klevete. Obtoženci pa zlorabljajo postopek o žalitvi časti, da navajajo z dokazom resničnosti vse mogoče stvari, ki škodujejo dobremu glasu razžaljenega, a niso v nobeni zvezi z očitanim dejanjem. Posledica tega je, da postane postopek radi žalitve časti za razžaljenega cesto muka; namesto pričakovanega zadoščenja mora dopustiti, da se razgali vse njegovo zasebno življenje pred javnostjo.
Radi tega teži zakonodaja za tem, da se dokaz resničnosti v korist pojačane zaščite časti deloma omeji. Ta težnja je našla odmev tudi v našem zakonu; o nedopustnosti do-
Zaščita časti po novem Icazenskem zakonu. 107
kaza resničnosti govori zakon v določbi § 312. k. z?'^ Ta določba je nastala iz določbe § 212. srb. kaz. zak., ki jo je osnutek s. k. z. iz leta 1910. skoro dobesedno prevzel."\
Dopustnost dokaza resničnosti.
Določba § 311., prvi odst., k. z. govori le o klevetniku, vendar je dokaz resničnosti deloma dopusten tudi pri razžalitvi (uvredi); to velja tedaj, če je izrekel storilec očitek določenega žaljivega dejanja le napram žaljenemu med štirimi očmi. Nemška sodna praksa dopušča dokaz resničnosti pri razžalitve (uvredi) tudi pri splošnih sodbah o vrednosti (n. pr. star oderuh), če se nanašajo očitki na določena dejstva. Take obdolžitve pa je redoma itak imeti za kleveto. Prav tako je dopusten dokaz resničnosti pri klevetah proti umrlim (§ 310. k. z.),'' ne pa v primeru § 299. k. z. (§ 312., št. 4., k. z.) in v primeru § 300. k. z. Radi čim izdatnejše zaščite vladarjeve avtoritete zakon ne dopušča dokaza resničnosti v primeru § 307. k. z., iz obzira na mednarodno kurtoazijo in da se preprečijo mednarodne komplikacije pa v primerih klevete po §§ 308. in 309. k. z. (§ 312., št. 1., k. z.).
Zasebne in rodbinske razmere (§ 312., drugi in četrti odst.).
Težnji, da se dokaz resničnosti v korist pojačane zaščite časti omeji,"'"^ je zadostil naš zakon na ta način, da je sledeč dosedanji izkušnji zakonodaje zabranil dokazati resničnost očitkov, ki se tičejo zasebnega"** in rodbinskega življenja, če obenem ne zadevajo javnih interesov. V tem pogledu zabranjuje zakon (§ 312., št. 2., k. z.) dokazati kazniva dejanja, ki so predmet zasebne tožbe;"' prav to velja za činjenice iz zasebnega in rodbinskega življenja (§§ 299.,
Cl. 61. z. o t. ni razveljavljen po § 312. k. z. (člen 6., št. 2., uvod. zak.); glej opombo 10!
93 § 227. o. s. k. z. 1910. V bistveno isti obliki je prešla ta določba v o. 1922. (§ 303.) in v o. 1926. (305.). Historična kritika.
9^ O. Čeh. k. z. ne dopušča dokaza res,ničnosti, če je storilee izrekel kleveto javno in če ni bila osnovana na opravičenem javnem ali zasebnem interesu (§ 302.); Sauer, str. 167.
96 Jzraz »privatan rad« po § 312., št. 4., k. z. ni primeren, pravilno bi bilo reči »privatan život«, ker se činijenica ne »tiče« zasebnega poslovanja, nego »obstoja« v zasebnem poslovanju, n. pr. obdolžitev duhovnika radi nemoralnega življenja.
9" O. n. a. k. z. 1927. dopušča dokaz resničnosti tudi tukaj; prav-tako veljavni n. k. z. Motivi k o. a. k. z. 1909, str. 287., 288.
108 Zaščita časti po novem 'kazenskem zakomu.
312., št. 4., k. z.). Kakor že omenjeno, velja prvo navedena določba (§ 312., št. 2., k. z.) le tedaj, dokler ni zasebni tožilec sam vložil obtožbe in dokler ni postala sodba o tej tožbi pravnomočna."** Zakon govori le o zasebni tožbi; če pa je predmet klevete kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, je dokaz resničnosti teoretično dopusten;'*''* izvesti se pa da po § 311., drugi odst., le, če je oškodovani stavil predlog na pregon (§ 85. k. z.).'""
Z zasebno tožbo razpolaga zgolj zasebni tožilec; ta njegova pravica bi postala iluzorna, ako bi se v stvareh zasebne tožbe dopustil dokaz resničnosti in s tem spravile v javnost stvari, ki naj ostanejo tajne po volji zasebnega tožilca. To je torej ratio legis določbe § 312., št. 2. in 4. k. z.). Vpraša se, ali velja ta prepoved tudi tedaj, če da zasebni tožilec odnosno prizadeti izrecno dovoljenje, da se izvedejo dokazi o predmetu zasebne tožbe ali o predmetu zasebnih odnosno rodbinskih razmer. Tretji odstavek § 212. s. k. z. je določal: »U slučajima tačke druge (naš § 312., št. 2,) i četvrte (naš § 312.. št. 4.) dokazivanje istinitosti dopustiče se po odobrenju onoga, koga se kleveta neposredno tiče«. To besedilo je prevzel osnutek s. k. z. iz 1. 1910. (§ 227.), osnutek iz 1. 1922. (§ 303.) in osnutek iz 1. 1926. (§ 305.); v osnutku iz 1. 1929., ki je postal zakon, pa so ga črtali. Ker ni motivov k temu osnutku, je treba gledati na motive drugih sorodnih zakonov. V vladni načrt nemškega k. z. iz 1. 1909. so nameravali sprejeti določbo, da se dopušča dokaz resničnosti v stvareh zasebnih ali rodbinskih razmer le, če privoli prizadeti; to določbo so pa namenoma opustili'"^ zato, ker so hoteli odvzeti razžaljenemu neprijetno in mučno stališče, naj odloča o tem, aH se naj dokazi izvedejo ali ne; ako namreč odkloni privolitev, s tem molče priznava, da je obdolžitev resnična;^"^ če  zabranjuje  zakon  dokaz
9** V s. k. z. (§ 212., št. 2.), iz katerega je prevzeta določba § 312., št. 2., k. z., je bil pristavek: »A ovakva tužba ne bi bila data vlasti ili bi tužilac od nje odustaoi.«:
*9 Dolenc, str. 468. Glede deiiktov, ki se preganjajo po odobritvi, velja § 312., št. 1., k. z. razen za delikt po      302., 313., št. 2., k. z. Čubinski, str. 266.
Motivi k o. n. k. z. 1925., str. 145., motivi k o. a. k. z. 1909.,
str. 287.
102 O. n. a. k. z. 1927. (§ 317., 4. oidlst.,) zabranjuje dokazovanje, če se tiče obdolžitev zasebnega ali rodbimskega življenja, ki ne tangira javnega interesa in če je bila obdolžitev izrečena v namenu žaliti ali tzt koristoljubja ali iz drugih nečastnih nagibov (motivi str. 231.).
Il
Zaščita časti po novem kazenskem zakonu. 109
resničnosti, velja ta prepoved absolutno, in sicer tako za obtoženca kakor za tožilca; ako bi se zabranila pravica dokazovanja le za obtoženca, bi se s tem tožilec moralno prisilil, da dokaže neresničnost očitka, da odkloni sum, da je obdolžitev resnična. V pravkar navedeni motivaciji pa Je videti trdoto za tožilca, ki se hoče oprati neopravičene obdolžitve; radi tega je vkljub gornjim navedbam pritrditi mnenju,^"^ da se sme dokazati resničnost očitka s privolitvijo onega, čigar se očitek neposredno tiče, to je: ako mu gre v predmetu obdolžitve zasebna tožba ali ako je po obdolžitvi prizadet, n. pr. obdolženec očita drugi osebi, da je z njegovo (obdolženčevo) ženo spolno občeval. Ker ima zasebno tožbo (§ 292. k. z.), sme dokazati resničnost obdol-žitve,^""* ker ne izreka in ne raznaša »tujih« rodbinskih razmer (arg. ex § 299. k. z.: besede »drugog lica«), ampak svoje lastne.
Kako je razumeti besede ^pravnomočna sodna odločba" v § 312., štev. 3, k. z.?
Določbo § 312., štev. 3, k. z. je prevzel zakonodajec iz s. k. z. (§ 212., štev. 3); njen namen je preprečiti, da se v isti kazenski stvari izrekajo sodbe različne vsebine in da se krši načelo »ne bis in idem«; po sistematiki pa bi spadala ta določba v drugi odstavek § 311. k. z. Tudi to določbo je moči uporabljati le tedaj, če je storilec obdolžil drugo osebo »kaznivega« dejanja. Če kdo očita drugemu, da si je prisvojil tujo stvar, mu s tem še ne očita tatvine. Kakor § 311., drugi odstavek k. z., tako omejuje tudi § 312., štev. 3., k. z. svobodno oceno dokazov (§ 273. k. p.) in načelo materijalne resnice (§ 3. k. p.); v stvari gre torej za omejevanje obdolženčevih obrambnih pravic. Že iz tega razloga je tolmačiti to določbo kot izjemno določbo utesnujoče. Navodilo za tako tolmačenje daje zakon v besedah ». . . oproščen odgovornosti . . .«. Poudarek je na besedi »odgovornosti«, odgovornosti (ne: obtožbe!) pa oprošča zgolj meritorna odločba. Zakon misli v § 312., štev. 3, k. z. le na vsebino odločbe t. j. na razloge sodbe, ne pa na obliko (dispozitivni del); sodnik mora, ko uporablja § 312., štev. 3, k. z., upoštevati razloge oprostilne odločbe. Ta določba ima torej v mislih le oprostitve in sodne ustavitve, ki so bile izrečene iz meritornih razlogov. Iz tega vidika se torej ne štejejo sem zavrnilne sodbe po § 276. k. p. in oprostilne sodbe
Uroševič, str. 449., Cubinski. str. 266. 'O* CMločba 29182 avstr. kas. sod., Finger, 1914., str. 305.
110 Zaščita časti po novem kazenskem zakonu.
(§ 280. k. p.), ako se izreče oprostitev iz formalnega razloga (n. pr. zastaranje). Na tem stališču je skoraj vsa literatura/'"' osnutek nemško-avstrijskega kazenskega zakona iz leta 1927. pa izrecno določa, da dokaz resničnosti ni dopusten, ako je bil razžaljeni pravnomočno oproščen, »ker dejanja ni započel ali ker ni dokazov, da ga je započel.«
Kar velja za sodbe, velja tudi za sodne rešitve (§ 74. k. p.) in sicer le za konstitutivne in meritorne sodne rešitve po § 96., drugem odst., § 108., drugem odst. in § 208. k. p., ne pa za ustavitve, če je n. pr. tožilec umaknil predlog na kazenski pregon (§§ 96., prvi odst., 108., prvi odst. k. p.). Izraz »osloboden« v tem pogledu ne sme motiti in ne opravičuje trditve, da velja določba § 312., štev. 3, k. z. le za sodbe, ne pa tudi za rešitve. Praktični primer: A je vložil proti B-ju zasebno tožbo, ker ga je obdolžil kaznivega dejanja, ki se preganja po javni obtožbi. Radi tega dejanja je bilo že prej uvedeno kazensko postopanje in je državno tožilstvo podalo ustavitveno izjavo, ker je bilo dejanje zastarano. Vpraša se, ali je v tem primeru dopusten dokaz resničnosti; vprašanje je treba potrditi. Dokazno pravilo § 312., štev. 3, k. z. tukaj ne velja, ker ne gre za sodno ustavitev iz meritornih razlogov, nego zgolj za deklarativno^ odločbo, ker mora (!) sodišče postopanje ustaviti, če izjavi državni tožilec, da pregona ne nadaljuje. Tudi dokazno pravilo § 311., drugega odst. k. z. ni tukaj v napoto, ker pregon radi oficijalnega kaznivega dejanja zbog zastaranja ne bi bil mogoč in radi tega itak ne bi bilo mogoče dokazati obdolžitve s pravnomočno sodbo. Seveda je omenjeno načelo, da velja § 312., štev. 3, k. z. le za meritorne sodne odločbe, več ali manj teoretičnega značaja. Če n. pr. poda državni tožilec ustavitveno izjavo iz razlogov dokazne ocene in nato sodišče postopanje (z deklarativno odločbo) ustavi, bi bil dokaz resničnosti glede tega dejanja po § 312., štev. 3, k. z. sicer teoretično mogoč, ni ga pa moči izvesti, ker je v napoto določba § 311., drugi odst, k. z. Stališče sodišča je v tem pogledu tem težavnejše, ker mu niso znani razlogi, zbog katerih je podal državni tožilec ustavitveno izjavo.
V praksi je povzročilo dvome vprašanje, ali je za uporabo § 312., štev. 3, k. z. merodajen čas, kdaj je bil okleve-
iživanovič: O u. i ki., str. 51, Olshausen, § 190. — 3, Sauer. str. 185, o. n. k. z. 1925., str., 147, Frank, str. 348, Fraenkel, str. 61, 62-•nasprotno; Liszt, §97.-1. Binding Hdb. I. 826, Dotanc, str. 496.
g 3J7 _ tretji odst., o. n. a. k. z., motivi, str. 233.
Zaščita časti po novem kazenskem zakomu. 111
tani oproščen: ali je bil oproščen prej ali pozneje, ko je izrekel klevetnik svojo obdolžitev. Nemški kazenski zakon odreja izrecno (§ 190.), da je dokaz resničnosti v tem primeru izključen le tedaj, če je bil oklevetani oproščen, preden je klevetnik izrekel obdolžitev. 2e osnutek nemškega kazenskega zakona iz 1. 1909.^*" (§ 260.) in vsi poznejši nemški osnutki ukinjajo to omejitev kot neumestno in krivično, češ oprostitev mora žaljenega trajno ščititi novih očitkov radi istega dejanja, radi katerega je bil oproščen (ne bis in idem). Učinek oprostitve mora biti torej objektiven, ne pa subjektiven v tem zmislu, ali je vedel klevetnik za oprostitev ali ne. Ratio legis te določbe je ta, da hoče zakonodajec po možnosti izključiti sodbe, ki si med seboj nasprotujejo. Iz tega vidika je torej razumeti tudi določbo § .312., štev. 3, k. z. lege non distinguente tako, da je irelevantno, kdaj je bil oklevetani oproščen ali prej ali pozneje, ko je izrekel klevetnik svojo obdolžitev."** Praksa se je nagibala k stališču, da velja določba § 312., štev. 3, k. z. le, če je bil oklevetani oproščen prej, preden je klevetnik izrekel obdolžitev. To stališče nasprotuje teoriji, zanj tudi ni opore v zakonu. Dosledno temu stališču bi bila morala praksa tudi zahtevati, da je moral obdolženi vedeti (.subjektivni moment) za oprostilno odločbo.
V tej zvezi je treba premotriti še vprašanje, ali je dopustno dokazati resničnost kaznivega dejanja, ako je obsojeni dosegel rehabilitacijo po tretjem odstavku § 90. k. z. Če je obsodba izbrisana, je obsojeni ni dolžan priznavati pred sodiščem ali pred drugimi oblastvi, državna tožilstva pa izbrisanih obsodb v izpiskih iz kazenskega vpisnika ne smejo niti omenjati razen v obvestilih, ki jih dado sodiščem ali drugim državnim tožilstvom (§ 482, k. p.). Rehabilitacija bi imela popoln učinek, ako nihče ne bi smel rehabilitira-nemu nekaznovano očitati izbrisane obsodbe; na žalost pa za tako prepoved ni opore v zakonu. Iz zakona je posneti vprav nasprotno; § 300. k. z. namreč določa, da je očitek pogojne obsodbe, potem ko je čas preizkušnje brez prikora potekel (§ 68. k. z.) kaznovati le, če je izrečen v žalilnem namenu. Zakon torej v § 300. k. z. ne razločuje med pogojnimi in nepogojnimi obsodbami. Pogojna obsodba pa ima potem, ko je preizkusna doba brez prikora potekla, prav isti učinek (§ 482., tretji odstavek, k. p.) kakor izbris ob-
i"'' -Motivi k o. n. k. z. 1909., str. 713., motivi k o. n. k. z. I9'25., str. 147, motivi k o. n. a. k. z. 1927., str. 233. Živanovič: O' u. i ki. str. 51.
112 Področje uredbe po ustavi z dne 3. septembra 1931.
sodbe po tretjem odstavku § 90. k. z. De lege ferenda bi bilo odrediti, da se dokaz resničnosti ne dopušča, če je bila sodba izbrisana; prav to naj bi veljalo tudi za pogojne obsodbe, če je preizkusna doba potekla brez prikora.
(Konec prih.)