Doneski 26 Memorabilia Locopolitana 15 Neva Grce, BIČANJE, risba s kredo 2011 Andrej Capuder PASIJON UBOGIH Izbor 1. 2. 3. 4. Raj Na nebu je veseli kraj, kateri v božjem umu biva, ljudem zapisan kakor raj, kot doba večno ljubezniva, nekoč odprt bil na stežaj, a danes gošča ga prekriva; kako, zakaj, prekmalu zveste, če s prave ne zdrsite ceste. Bog tja naselil je človeka, da bi nedolžno kraljeval, nag, vedel ni, kaj je obleka in kaj je slabo, kaj je prav, za njega čas je stal od veka, v njem je živel in ni se bal, prijatelj božji znal je biti, se z njim neskončno veseliti. Da bi pomnožil mu veselje, odloči se vladar neba, ki rad usliši skrite želje, in mu družico zvesto da. iz sanj mu naredi povelje, ki z enega ustvari dva, skrivaj odpre mu rebro levo in adamu pripelje Evo. Videč to radost neskaljeno se brž rodila je zavist, da sprla bi moža in ženo in spol zavila v figov list, iznajde zgodbo premeteno in ji vsadi namen nečist ta, ki načrt Boga obrača in v svetu plazi se kot kača. 5. Potuhnjena v drevo spoznanja iz njega sladko govori, že Evi jabolko poklanja, naj je in z adamom deli, da užila bosta brez kesanja to slast, ki sama se množi, da ju neskončna sreča čaka, kjer Bogu bosta brž enaka. 6. In pade ženska v to napast, s seboj še adama povleče, ta jed preide jima v slast, in ju navda z občutkom sreče, pozabita, da šla sta krast, da Bog na take strele meče: gorje!, ko se užitek neha, obide ju spoznanje greha. 7. Postavi ju pred vrata raja, on, ki je bil prepoved dal, v opombo, kaj je greh in kraja, ki v njej se žali božji prav, naj vest stoji kakor ograja, da človek ve, da ni žival, da v njem živi kot večna priča ukaz Boga in trik hudiča. 8. A da prekletstvo se omili, kjer prvi adam se je ujel, ga on, ki se mu človek smili, še v drugo je v naročje vzel; v odkup za to, kar smo grešili, kar raste v nas kot huda zel, poslal je v svet odrešenika, ki nam tolažba bo velika. Cehi 25. Pomoč je tu in mora priti, saj Bog obljubo nam je dal, pri delu moraš se spotiti, da vrednega te bo spoznal, da te prištel bo v red častiti on, ki potil je pot krvav: ni revež, kdor zagrabi delo, in z dneva v dan si služi jelo. 26. Kdor dela, sodni dan odmika, poštenih žuljev ni ga sram, svoj vrt neguje kot se šika, kar rabi, v njem pridela sam, tam, kjer bo pela še motika, spozna se Eva in odam, komur je mar pošteno delo, na starost ga v život bo grelo. 27. Zatorej kvišku, vsi stanovi, ki častno delo vas redi, kjer z očem orjejo sinovi in z materjo potegne hči, kjer se odpirajo rodovi, in hiša trdna jim stoji, kjer bogec se ozira s kota, on, ki je milost in dobrota. 28. Lončarji, peki in kovači, vi, mojstri tinte in peres, mesarji, furmani, krojači, in vse kar dobrega je vmes, vi, ki država vas oblači in davek jemlje kar počez, vam sojene so prve vrste, naprej zastave, potljej krste! 29. Nato pa pridejo zdravniki, ki skrb prevaga jim denar, zatem vsi drugi obrtniki; ki naročniku niso v kvar, pa še odvetniki, sodniki, ki jim poštenja še je mar, in ti, ki svet ravnajo s stroji, Bog vedi, tudi ti so tvoji! 30. Učitelje smo pozabili, težak je šolnikov poklic, ti, ki naj pamet bi solili, ne zmotajo se iz plenic, zatorej Bog se jih usmili, pekla obvaruj jih in vic, dokler modrosti ne spoznajo, in sebe vzamejo na vajo. 31. Za njimi drenjajo se taki, ki niso voda niti krop, možje poslovni in veljaki, ki delajo za slaven grob, ti, ki te božajo po dlaki, in skačejo, kjer piše stop, vsi dialektiki, tajkuni, ki spijo s tajnimi računi. 32. Zato, da bodi svet pregleden, izberi vsakdo si svoj ceh, pred samim s sabo bodi čeden in mož veljal boš pri ljudeh. v nebesih Bog, ki je vseveden, ti bo izbrisal kakšen greh, kdor ni zakopal si talenta in na pomoč poklical šmenta. Poncij Pilat 81. No, kje so tvoje divizije, povpraša Jezusa pilat, Brez vojske veš, da ni mesije, nikar ne sili se v spopad; zakaj ta narod k tebi vpije, ne vidijo, da si brez gat? gorje, če se igraš preroka, zanič bo kruh in tvoja moka! 82. Tedaj pa Jezus se odloči, ošabnežu odgovor da, naj zrno se od pleva loči, naj zve, kdor je vladar sveta, kje dobri iščejo pomoči, ko duša v smrti trepeta: od tal povzdigne on poglede krilate izreče mu besede. 83. Rimljan, na nebu je armada, ki zdaj še skrit ima obraz, vsa gorka si želi spopada moj oče zbira jo, ne jaz, v to zgodbo bi posegla rada, vse čaka le na moj ukaz, tedaj boš ti, ki zdaj si prvi, odšel ujet na lastni vrvi. 84. Tedaj ukaži jim, ukaži, pilat se mu v obraz smeji, nato pomigne svoji straži, naj sname jetniku vezi, da Jezusa ujel bi v laži, odstopit stražnikom veli, da mož bo prost, iz lastne volje pokazal, kaj je zanj najbolje. 85. Ozira Jezus se v veljaka, naravnost gleda ga v oči, zatrepeta mu žila vsaka, in k srcu mu požene kri, milijone angelov že čaka, da mu sovražnika zdrobi: ne! - v tla upre poglede in znova spet ne da besede. 86. Pilat pa se neskončno čudi, tak bacek bi mesija bil? z ujetnikom se več ne trudi, naj bo nedolžen ali kriv, z duhovniki, ki nanj so hudi, ob njem bi rad se pomiril, ukaže rablju ga izročiti, in z bičem trmo mu izbiti. 87. Da burka prav bo odigrana in bo pohvaljen še sodnik, da rešena bo čast Rimljana, da Judom se posreči trik, in ker velika noč je znana, da milost daje oblastnik, oprostil bo, kot je navada, moža, ki bi ga srenja rada. 88. Razbojnika imel je v ječi, ki bil je kradel in moril, tja k Jezusu veli ga vleči, Eden od dveh ostal bo živ: Baraba, vpije zbor grozeči, Barabi bodi milostljiv! a Jezus? kam naj gre mesija? na križ, na križ! mu zbor pribija. Jezusa bičajo 89. Zdaj mu po hrbtu bič zapoje, ki je z žebljicami prešit, kamor zobe zarine svoje, na koži madež je očit, kako boš zdržal, srce moje, kdo rane šel ti bo umit, kdo naj okrutno dlan ustavi, ki vtiska vate žig krvavi? 90. Ti, ki so tvoji, so zbežali, pod kožo jim je zlezel strah, na moč bojijo se drhali, ne šli bi radi pod zapah, nihče mesija več ne hvali, na srca legel je preplah, kdor more, se poskuša skriti in ga pred svetom zatajiti. 91. A bič prepeva brez zastoja in rano z ranami množi, kako vzdržiš, ti duša moja, doklej bo tekla božja kri? kako da sam si sredi boja, da k tebi zdaj nikogar ni, ki bi ustrahoval biriča, zaustavil roko, ki te biča? 92. In kje so zdaj ti dvanajsteri, ki svojo dal si jim oblast, v ljubezni, upanju in veri naj pričali bi v tvojo čast, kje so, preplašeni pastirji, ki si poslal jih ovce past? gorje!, da se le volk prikaže, pobegnejo od svoje straže! VIII 93. In kje je množica velika, ki stala ti je kakor zid, navajena, da oblastnika Je roko lizala in rit, kje je trobenta, ki ti vzklika ko pot si kazal zmagovit, kdo je, ki reveža spoštuje, ko pod udarci omahuje? 94. A bič še kar naprej udriha, negibno čaka ga telo, umolknila so usta tiha, in jezik lepi se v nebo, življenjska sila mu usiha, gori trpinčeno meso… tedaj pa rabelj se ustavi, vrč vode zlije mu po glavi. 95. Ni kelih poln, še mora piti on, ki je bičani mesija, križ, ki bo treba ga nositi, se zadaj na dvorišču zbija, pod njim omagajo spočiti, kaj šele takšna podrtija iz pol Boga in pol človeka, ki ugrizne se, da ne zaveka. 96. Vaš kralj! pilat si roke umije, ko rablju Jezusa izroči; on čelo s trnjem mu ovije, pod krono to naj krvavi, v zavito dlan mu trs zabije, s tem žezlom vladal bo ljudi: ne kralja, hočemo cesarja, mu starešinstvo odgovarja. in vrnejo ga spet med straže, naj Rim v tej krvi se umaže! Trnjeva krona 97. Na glavi Jezus nosi trnje, z umetno krono je pokrit, kamor da glava se obrne, mu kožo žre krvava nit, prelegajo ga sence črne, ugaša mu že dneva svit, vsak, ki izmučenega vidi, se roga mu: mesija, pridi! 98. Saj veš, da čaka te tiara, ti svetu boš papeževal, po nebu hodil boš nemara in templje dvigal boš iz tal, prihodnost, če nas vid ne vara, Bo križanemu dala prav, a zdaj, prijatelj, se potrudi, da sam boš kos tej uri hudi. 99. Daj Bog, da smrt ti bodi hitra, naj angeli neso te vstran, neučakan je nebeški mitra, ob njem sijal boš kot iz sanj, to zemljo pa naj vrag pocitra, to je drobiž, slabo kovan: trenutek ta samo preskoči, ves svet tedaj bo v tvoji moči! 100. Ti trni le navzven skelijo, navznoter pa so kot balzam, po tem boš prepoznal mesijo, ki gleda te in zre drugam, poslušaj jih, kako kričijo: ta nauk, ki si ga znašel sam, dejal si, kdor trpi v telesu, že v božjem je uzrt očesu. 101. Gorje, trenutki so kot trni, v meso zabode se ti vsak, iz belih barvajo se črni, ko da ti dušo šiva vrag, zaman rotiš Boga, povrni mi čas, ko bil sem sebi blag, ne daj, da pridem ti ob uri ko grenka jeza me zakuri. 102. Iz malega rodi se kletev, ki v ustih se naprej drobi, iz slabega se vsuje setev, ki pot v nebo ti zamaši, kar si sejal, bo piš pometel, in v prah razpade, kar stoji, iz trnov res je taka krona, ki božjega ne najde lona. 103. Zato pa, Jezus, le zakliči in angelov priženi zbor, na tla da padejo biriči, in boljša vrsta pride gor, ki z njo nasilje se uniči, vsa laž, krivica in umor, ta svet pometi, o mesija, ne daj, da zmaga hudobija! 104. Ne zganejo se božja usta, Beseda jim ne pride ven, ta nori dan je našel pusta in greh je varno naložen, pritlehni so spodnesli hrusta zdaj vriska, kdor je premeten; od glave kronane cedi se težka, počrnela kri. Jezus nosi križ 105. Pod križem se mesija sključi, na golgoto ga nese sam, prezir sveta mu dušo muči in kakor svinec je nogam, Je še kaj olja v tvoji luči?, vzdihuje ko da ga je sram, nato pa, kot podrt od klade, na trda tla izmučen pade. 106. Kdo križ pomagal bo nositi, vi prostovoljci, brž na plan, vsi simoni in simoniti, ki v dobrem upali ste vanj, vsi vi junaki, bolj spočiti kot revež ta, pokrit od ran, naj v stiski zdaj se vsak izkaže, če res je mož, če videz laže. 107. Med prvimi se tam ponudi duhovnik zvesti brat anton, ki dosihmal na rodni grudi Je vlekel le za farni zvon, ob tej škofiji, se ne čudi, udaril bo v še trši bron, naj ve, da z njim utegne pasti, kdor nima prav Boga v časti. 108. Od njega zopet križ prevzame prijatelj zvesti brat andrej, pogumno vzel ga bo na rame in ravno hodil kot poprej, daj Bog, da bi ne bil iz slame, ki sama zgnije prej ko slej, gorje, kdor v tovoru se zmoti, dolg nos na koncu bo siroti. 109. In zdaj marije magdalene ponuja tam se vitki stas, nosila bo prek moči njene, dokler ne pade na obraz, četudi lajajo hijene, da ženska je samo iz las, naj vidijo, kaj zmore žena, iz dobrega testa znesena. 110. In Jezus znova križ poprime, ta težki, silno težki križ, ne bo še konec dolge zime, če hrbet še tako kriviš, še muk te čaka polno vime, ko stopaš, kamor ne želiš, življenje ti je hoja k smrti, tja greš, pa še tako se prti! 111. Kje si, usmiljeni Elija, da te ne gane lastni sin, njegova naj bo polomija in kelih zvrhan bolečin? kdo bo verjel, da je mesija, ko mu telo prebode klin, zato se moral je roditi, da svetu kaže lik razbiti? 112. Na golgati je konec ježe, z ujetnika tam pade hlod, na križ tedaj se krotko vleže in hlapcu dlan moli gospod, da žebelj ostri se zareže in v mesu išče pravi kot: noge, roke na les pribije, a mož molči in ne zavpije. XIII Neva Grce, CEHI, risba s kredo 2011 asijonski doneski 2012 7 Muzejsko društvo Škofja Loka & Lonka Škofja Loka, Stara Loka 2012 Loški razgledi Doneski 26 Lonka Memorabilia Locopolitana 15 PASIJONSKI DONESKI 2012 Uredil in oblikoval Alojzij Pavel Florjančič Ilustracije: Matej Metlikovič, Neva Grce Fotografije: Aleksander Igličar, Igor Horvat, Miha Trpin Jezikovni pregled Ludvik Kaluža Oblikovanje naslovnice: Studio Jure Miklavc, zanj Barbara Šušteršič Priprava za tisk Jože Šenk Salve Naklada 300 izvodov Založila in izdala Muzejsko društvo Škofja Loka (www.mdloka.si), zanj predsednik, mag. Aleksander Igličar; Lonka, zanjo Alojzij Pavel Florjančič Izdajo je omogočila Občina Škofja Loka, zanjo župan, mag. Miha Ješe Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji ISSN 2232-2965 Kazalo Andrej Capuder PASIJON UBOGIH (izvirno delo, prva objava, izbor)..................................2 BeSedA UredNIkA.................................................................................................. 23 PASIJONSkI dONeSkI ............................................................................................. 25 Luise Maria Ruhdorfer kOrOŠkI PASIJONI ........................................................................................ 27 Edvard Gregorin, Roman Tominec I.N.r.I. (1928) ..................................................................................................... 49 Alojzij Pavel Florjančič GreGOrIN-TOMINČeV PASIJON IN dUHOVNA drAMA PrI SLOVeNCIH V 20. STOLeTJU ............ 109 PASIJONSkI rAzGLedI.........................................................................................135 Miha Terpin VIŠNJeGOrSkI PASIJON ............................................................................ 137 Igor Horvat VIrSkI PASIJON 2011...................................................................................145 Tomaž Paulus PASIJONI V eVrOPI (tabelarični prikaz).................................................. 164 Alojzij Pavel Florjančič eUrOPASSION 2011, »LA TUrBA« V CANTIANU ............................ 170 Aleksander Igličar PASIJON V krAJU ST. MArGAreTHeN V AVSTrIJI ........................ 177 Aleksander Igličar OGLedALI SMO SI rIBNIŠkI PASIJON.................................................. 178 POzABLJeNA IN VNOVIČ OdkrITA »PrVA« OMeMBA eVrOPASIJONA ............................................................................................. 180 Od PASIJONA V LedINICAH dO kONCerTA V SOkOLSkeM dOMU ............................................................................................................... 180 Miha Ješe, Andreja Megušar MedPASIJONSkI ČAS V ŠkOFJI LOkI (Škofja Loka, 9. marec - 11. april 2012) ....................................................... 181 Matej Metlikovič PASSIO AMOrIS (katalog k razstavi)......................................................... 185 Matej Metlikovič ilustracija za knjigo Cirila Berglesa VIA DOLOROSA risba s čopičem in tušem, 1996 Pasijonske raziskave Lansko leto so se v slovensko pasijonsko družino vključili še Višnja gora in Vir pri Domžalah, zato letos podrobneje predstavljamo obe njihovi pasijonski igri. Gospa Luisa Maria Ruhdorfer, ki z neverjetno vztrajnostjo raziskuje duhovne ljudske igre v alpskem prostoru, nam letos odkriva bogastvo pasijonskega izročila na Koroškem. Po lanski objavi Finžgarjevega pasijona iz leta 1896, najdenega v Kapiteljskem arhivu Novo mesto, objavljamo tokrat še en, na novo odkrit pasijon, to je Gregorin-Tominčev I. N. R. I. iz leta 1928, ki ga je našel p. Felicijan Pevec v novomeškem frančiškanskem samostanu. Sledi prispevek o tem delu, o obeh av­torjih in o duhovni drami na Slovenskem v 20. stoletju. Naj vas spomnimo še na nekatere dosežke pasijonskih raziskav v sedemletnem času izhajanja naše revije. Predlanskim smo objavili izčrpno, založeno in poza­bljeno diplomsko delo p. Roberta Podgorška z naslovom O pasijonskih igrah in procesijah na Slovenskem iz leta 1967. Isto leto nas je Ilja Popit opomnil, da so igrali pasijone pri nas že pred letom 1584. V Narodni in univerzitetni knjižnici smo odkrili Osapski pasijon iz 17. ali 18. stoletja. Matere Božje pasijon (1856) iz Železnikov nam je predstavil Vincencij Demšar. Prav pred kratkim nam je prišel pod roke »Kalanov pasijon« iz leta 1925. Nekaj malega o njem preberite v nada­ljevanju. Predvsem pa so tu dosežki znanstvenikov in naših sodelavcev, teologa in zgo­dovinarja dr. Metoda Benedika, jezikoslovca in gledališkega lektorja prof. Jožeta Faganela, muzikologa dr. Franceta Križnarja, gledališkega zgodovinarja, pedagoga in režiserja Marka Marina in literarnega zgodovinarja dr. Matije Ogrina. Slednji nam razlaga, da »naš« torej Romualdov Škofjeloški pasijon ni nastal leta 1721, kot se običajno misli in govori, ampak je nastajal od leta 1715 do leta 1727; da pa so igrali v Škofji Loki pasijon, pravzaprav pasijonsko procesijo že vsaj leta 1713, če ne že preje. Skratka, poglobljene pasijonske raziskave so se pravzaprav šele začele, tako nekako, kakor se je na prehodu zadnjega stoletja začela tudi renesansa pasi­jonskih iger na Slovenskem. Se pa tudi dogodi, da kakšno pasijonsko sled izgubimo. Tako smo pozabili, da je naš sodelavec Peter Pokorn že leta 2004, prvič pri nas spregovoril o združenju evropskih pasijonskih mest. Vse to in še marsikaj drugega boste, dragi bralci, našli v letošnjih Pasijonskih razgledih. Alojzij Pavel Florjančič Matej Metlikovič ilustracija za knjigo Cirila Berglesa VIA DOLOROSA risba s čopičem in tušem, 1996 Matej Metlikovič ilustracija za knjigo Cirila Berglesa VIA DOLOROSA risba s čopičem in tušem, 1996 luise Maria Ruhdorfer KoRoŠKI PaSIJoNI Moj Bog, zakaj si me zapustil? RazISKovalNI PoložaJ Luise Maria Ruhdorfer se v svoji diplomski nalogi ukvarja z razvojem pasijon­skih iger v nemškem, slovenskem in gornjeitalijanskem jezikovnem prostoru in v njej obravnava slovensko igro o Kristusovem trpljenju „Terplenje in smrt Jezusa Kristusa“, ki jo je napisal Edmund Müller leta 1931 deloma s pomočjo kostanjske­ga pasijona Andreja Šusterja, pd. Drabosnjaka v Drabosinjah, in deloma s pomo­čjo slovenske Biblije.1 V drugi knjigi Luise Maria Ruhdorfer predstavlja koroška nemška in slovenska besedila, ki so povezana s pasijonskimi igrami ali predstavljajo igre o Kristusovem trpljenju v enem ali drugem koroškem deželnem jeziku. Med njimi sta dve igri o Kristusovem trpljenju in slovenski Marijin pasijon Valentina Birta iz Sel iz leta 1902 ter del slovenskega Kapelskega pasijona.2 V okviru projekta Evropske unije pod vodstvom prof. Franca Križnarja z Uni­verze v Mariboru bo Luise Maria Ruhdorfer izdala še tretjo knjigo o temi duhovne ljudske igre, v kateri bosta med drugim tako božična igra kakor tudi igra o Kristu­sovem trpljenju Jožefa Urana, ki ju je napisal konec 19. stoletja v Lipi nad Vrbo.3 Poleg tega avtorica upošteva v tem članku zadevna raziskovanja o pasijonski igri, ki so jih objavili prof. Herta Maurer - Lausegger, prof. Erik Prunč in drugi do 31. oktobra 2011. Uvod Podnaslov se nanaša na drugo Jezusovo besedo na križu (Mk 15,34). Sedem zadnjih Jezusovih besed na križu je torej ohranjenih iz evangelijev Biblije. Rim­skokatoliškim duhovnikom so bili znani že v zgodnjem srednjem veku vsaj v latin­ščini, dolgo preden je Martin Luter prevedel Biblijo v času reformacije leta 1534 v celoti v nemščino. V slovenščino sta Biblijo prevedla Primož Trubar med leti 1555 (Matejev evangelij) in 1582 z objavo nove zaveze in nekaterih delov iz stare zaveze ter Jurij Dalmatin leta 1584 s celotno izdajo Biblije. Od reformacije naprej so imeli verni kristjani v nemščini in slovenščini dostop do verskih resnic. Ker je Rimskokatoliška cerkev v srednjem veku široki množici božjega ljudstva zamolčala oznanjenje Odrešenika v posameznem deželnem jeziku, so se iz litur­gije razvile duhovne igre, med njimi tudi pasijonske ljudske igre, ki so jih nemški rudarji prinesli v Šentvid ob Glini in so jih od tam širili po bližnjih dolinah od leta 1600 naprej. V nadaljevanju so torej igrali v dolinah rek Metnitz, Krke in Gline v rednih presledkih, pri čemer so prepovedi cesarsko-kraljevske in rimskokatoliške oblasti povzročile premestitev amaterskih iger iz mest v trge in nato v oddaljene vasi.4 lItURgIčNa beSedIla Pri liturgičnih besedilih so bili vernikom v celotnem alpsko-jadranskem pro­storu znani vsaj deli iz evangelijev in s tem Jezusovo življenje, njegovi čudeži, nje­govo trpljenje in njegovo umiranje. S tem so sledili vsako leto v postnem času ponavljanja sedmih zadnjih Jezusovih besed na križu, posebna liturgija na veliki četrtek in veliki petek, pobožnost božje glave in križev pot. Tesno s tem povezano je bilo nastajanje pasijonskih pesmi, ki so jih predvajali katoliškemu občinstvu tako v cerkveni liturgiji kakor tudi pri tako imenovanem pasijonskem petju. V tej zvezi je zanimivo dejstvo, da je že Martin Luter za evangeličane odklanjal uprizo­ritve pasijonskih ljudskih iger kot spektakel.5 veRSKa NabožNa KNJIževNoSt Medtem ko so liturgična besedila in pesmi pisali rimskokatoliški učenjaki in duhovniki in jih je potrdila rimskokatoliška hierarhija za liturgijo, se je hkrati raz­vijala versko-didaktična nabožna književnost, ki so jo pisali rimskokatoliški du­hovniki ali vsaj redovniki, ustrezno mesto med katoliškimi verniki pa si je lahko ustvarila šele s časom in korak za korakom jo je kot mogočo eksegezo priznalo rimskokatoliško cerkveno vodstvo. Takšne splošno razumljive razlage so na pri­mer legende svetnikov v zbirki „Zlate legende“ dominikanskega meniha Jakoba de Voragine (okoli 1230–1298), ki je ohranjena še kot rokopis iz leta 1282 in vsebuje tudi traktate o cerkvenih praznikih, ter tako imenovano „knjigo o Kristusovem življenju“ p. Martina von Cochema (1634–1712), ki jo je napisal v dveh delih in je izšla prvič v Mainzu pri založbi Zubrodt leta 1677 in je do leta 1912 doživela številne nove izdaje. Prvi del je ohranjen v predelavi iz leta 1841 in ima naslov „Das große Leben Chri.ti6 oder ausführliche, andächtige und bewegliche Be.chreibung des Lebens und Leidens un.eres Herrn Je.u Chri.ti und .einer glorwürdig.ten lieben Mutter Maria ...“, kar bi bilo po slovensko „Veliko življenje Kristusa ali izčrpen, pobožen in razgiban opis življenja in trpljenja Gospoda Jezusa Kristusa in njegove slavne drage matere Marije, od vseh njihovih prijateljev, namreč: sv. Ana in njene matere, sv. Jožefa in Joahima, sv. Janeza Krstnika in evangelista, sv. Štefana, sv. Magdalene in Marte, sv. Nikodema in Jakoba, Jožefa iz Arimateje. Prvi del, v katerem so najo­dličnejše stvari, ki so se dogajale od stvarstva sveta do uničenja Jeruzalema, zgod­bo stare in nove zaveze v judovski deželi, in so v bibliji opisani nekoliko temno in kratko, izčrpno pojasnjeno in nakazano. Z razgibanim opisom poslednje sodbe in pekla. Novo izdali številni duhovniki. V kraju Landshut, leta 1841.“ Drugi del je še danes ohranjen v obdelani novi izdaji iz leta 1859, pri čemer naslov vsebuje le Jezusa Kristusa, Božjo mater s prijateljskimi svetniki. Ta knjiga o Kristusovem življenju poleg dejstev iz Svetega pisma s pristankom treh papežev in dveh koncilov upošteva razodetje sv. Brigite in pisma cerkvenih očetov in je bila napisana za pobožne duše in ne za teologe, kakor je izrecno za­pisal avtor v predgovoru k prvemu delu. V drugem delu je p. Martin na okoli 350 straneh razvil trpljenje Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Nadalje je v njem govoril o življenju sv. Janeza in sv. Marte ter sv. Magdalene, opisuje vstajenje Jezusa Kristusa, Kristusov vnebohod in binkoštni čudež in obravnava pomen sve­tih krajev v Jeruzalemu in v celotni sv. deželi.7 II. Kapitel Wie Chri.tus .einer Mutter .ein Leiden offenbarte. Die gegenwärtige Ge.chichte i.t .o traurig und rührend, daß .ie dich, wofern du nur eine geringe Liebe zu Je.us und Maria trage.t, zum herzlich.ten Mitleid bewegen kann. Le.e .ie daher lang.am und andächtig zur Ehre des Herzenleids Je.u und Mariä, .o wird ohne Zweifel dein hartes Herz erweicht werden. Am Mittwoch nahm Maria ihren Sohn allein in ein Zimmer, und wollte ihm in großer Vertraulichkeit ihr großes Herzenleid klagen. Als .ie nun .o bei.ammen .aßen, .prach die hochbetrübte Mutter: „Mein allerlieb.ter Sohn! obwohl ich nicht würdig bin, mit dir, als meinem Gott und Herren, zu reden, .o gebrauche ich dennoch, weil du auch zugleich mein wahrer natürlicher Sohn bi.t, die mütterliche Freiheit und will etwas von dir begehren, was du mir nicht ver.agen wolle.t“. Chri.tus .prach: „Meine allerlieb.te Mutter! du weißt, daß ich allzeit eine kindliche Liebe gegen dich getragen habe, darum .age mir, was dein Begehren .ei, und ich will´s dir nicht ab.chlagen.“ Martin von Cochem, Das große Leben Chri.ti. 2. del, 1859, str. 4 f. V nemškem govornem prostoru so nato nastale podobne nabožne knjige, kot npr. „Velika knjiga življenja Jezusa“ Gašparja Erharda, ki je bila natisnjena leta 1846 v Augsburgu in jo hranijo v muzeju običajev v Metnitzu. Natančen naslov bi bil po slovensko: „Gašparja Erharda sveto pismo, doktorja in župnika v Paaru na Bavarskem, krščanska hišna knjiga, ali veliko življenje Jezusa Kristusa, z iz­črpnimi, močnimi in nabožnimi opisi, pripovedmi in molitvami. Za pojasnitev in čaščenje trpečega trpljenja našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa, z dodatkom zadnjih štirih stvari, 13., nova predelana izdaja Simona Buchfelnerja, 2. del, v Augsburgu 1846, založba Matth. Rieger.“ Poleg naslovnice so v tej knjigi na levi strani naslikane naslednje postaje Kristusovega trpljenja: „Ecce homo, Smrtna sodba Kristusa, Kristusovo nošenje križa, Zaničevanje Kristusa, Kristusov padec pod križem, Kristusovo kronanje, Veronika s potnim prtom, Pribitje Kristusa na križ.“ Podpisi so tam seveda v nemščini. MaRIJIN PaSIJoN Nemško govoreči ljudski pisatelji so iz takih nabožnih knjig prepisovali trplje­nje in umiranje Jezusa Kristusa in trpljenje njegove matere Marije in prijateljskih oseb ter jih preoblikovali v tako imenovani Marijin pasijon v prozo ali v rime. In v slovensko govorečem jezikovnem prostoru so imele vsaj samostanske knjižnice takšne knjige, tako da so lahko iz njih prepisovali duhovniki, redovniki in laiki, iz njih je nato nastal slovenski Marijin pasijon. Za široko publiko je Mohorjeva založba v Celovcu od leta 1861 naprej izdajala tudi nabožno književnost, kot npr. prevod zgoraj navedene velike knjige Kristusovega življenja Gašparja Erharda.8 Takšno apokrifno besedilo je rokopis „Device Marija Passijon“ Valentina Birta iz Sel iz leta 1902, ki sega nazaj na besedilo Valentina Koglerja iz leta 1846. Rokopis Valentin Birta obsega 74 strani v majhnem formatu zvezane blagajniške knjige. Besedilo v prozi vsebinsko ni razčlenjeno in je napisano v podjunskem narečju, na kar nakazujeta neuporaba za ziljščino tipičnega „e“ oziroma „k“, kakor je v navadi v narečju Spodnjega Roža, pri čemer je uporabljena že gajica. Pisava in slovnica pa seveda nista uporabljeni dosledno. Avtor Valentin Birt je moral torej dalj časa živeti v Selah in je ohranil stike s Podjuno. Začetek tega slovenskega Marijinega pasijona je direkten prevod zgornjega citata iz knjige o Kristusovem življenju Martina von Cochema.9 Device Marija Passijon. Al Premišlovanje Terplenja Jezusa Kristusa in Žalost Device Marije. Na velko sriedo uzame Marija Jezusa samega na stran v eno Kamro inzačne njemu svoje velko Nadlogo in Žalost tožit. Kir sta pa ona dva ukupej sedela, pravi ta žavastna Mati k´ njemu: »Oh, moj preljubeznivi sin, velkoŽavast in Grenkust, sen jaz s tabo preterpela, ker sem s tabo v Egipt rajžava, kolko straha noj Mraza in na vsim Pomankanja, ja, v Porodu nisem mogva Herpeg dobiti. Zavol tega mislim jaz, da ti moje Prošnje k na boš dov udaru, ker si ti moj ljubeznivi sin, in jaz tvoja prava Mati; zato jaz hočem s tabo serčno govoriti, kakor z mojim Bogam in Gospodam, in tebe za eno Reč lepo prositi.« Na tu pravi Jezus, »oh moja precartana Mati, ti ja doro veš, da sem jaz vselaj proti tebi eno otroško Ljubezen imel, satu povej, kaj je tvoja Prošnja, in jaz jo tebe ne bom dol udaril, al ni črez Voljo moga nebeškega Očeta.« Valentin Birt: Device Marija Passijon. ... Rokopis, Sele, 1902, str. 1 f. Pri obeh omenjenih Marijinih pasijonih iz Sel gre torej za predstopnjo neraz­členjene proze o trpljenju božje matere Marije. Prav tako je treba po moji oceni sem uvrstiti tudi druge takšne rokopise, kakor tistega Simona Kosina iz Slovenje­ga Plajberka iz časa okoli leta 1892 s posebnostmi iz ziljskega in rožanskega na­rečja ali tistega Rosalie Zimmermann iz Kozloza pri Brdu (blizu Šmohorja) z dne 31. marca 1917, ki je napisan v bohoričici in gajici, z ziljskimi narečnimi izrazi.10 Andrej Šuster pa je napisal svoj „Marijin pasijon“ v akrostihih po nemški abe­cedi in ga je izdal v tiskani obliki leta 1811. Naslov tega Marijinega pasijona se glasi „PASION TU JE POPISVANIE OD TERPLEINIA JESUSA KRISTUSA INU NIEGOVE SHALOSTNE MATARE MARIE DEVIZA. Ta Pasion je venka u.et is tai.tih Bukou katere .e jemenujajo Kri.tusava shiulenjä ali Chri.te Leben = Buch inu u´ druk dane u´ tem lete od Andreja Shuesterja Drabosnika eniga poredniga Paura u´ Korotane. M.D.CCCXL.“11 Že France Kotnik je v svoji disertaciji na Univerzi v Gradcu leta 1907 o življenjuin delu Andreja Šusterja napisal, da je on svoj Marijin pasijon oblikoval po nemškemvzorcu iz Cochemovega Kristusovega življenja, ki pa je bil razčlenjen v poglavja.Drabosnjak je v istem letu objavil tudi dele iz tako imenovanega Cochemovega delav slovenščino. Celotni slovenski prevod tega je izšel še pred letom 1824. Po Herti Maurer - Lausegger se Drabosnjakov jezik v njegovem rimanem Ma­rijinem pasijonu bliža višji koroško-kranjski tradiciji katoliškega verskega obreda, tako da je etnologinja v svoji obširni razpravi postavila vprašanje o duhovniku kot lektorju, kajti druga Drabosnjakova dela nikakor ne dosegajo tako visoke jezikov­ne ravni. Znanstveno utemeljena geneza o Marijinem pasijonu pa še manjka.12 P A S I O N. Na velko Srido usäme Maria Jesu.a samiga na.tran u´ eno Kamro inu sazhne niemu .vojo. velko nadluego, inu shauo.t to­shiti. Kir .ta pak ona dba ukupa .edeua, pravi ta shau.tna Mati k´ niemu: oh! moj prelube.nivi Sin. Q velko shauo.ti, inu gren­kue.ti .em je.t .tabo shie preterpeua, ki .em .tabo u´ Egypt rajshaua, kuelko .trahu noi mrasa, inu na u.em pomän­kenje, ja u´ porodi kir ni.em mogua gerperg dobiti sa volo ta?. Rajtam je.t, de ti kna bosh mojo proshnjo doui u´ da­rou, kir si ti moj lubi sin, inu je.t tvoja prava Mati, satu o­zhem je.t .tabo serzhnu, koker is mojem Buëgam govoriti, inu tebe lepu sa eno rezh pro.iti. Saj ti viesh, pravi Jesus k´ Ma­rii: oh! moja zartana Mati, je.t .em u.olej prueti tebi eno otroshko lubie.en jemou, satu povej kaj je tvoja proshnja, inu je.t tebi jo nabodem doui u´da­rou, aku ni zhes volo mojga Ozheta. Lausegger: Marijin pasijon 1811. V Celovcu: Mohorjeva, 1990, faksimile, str. 4. KaPelSKa PaSIJoNSKa KoMedIJa Podobno kot je bil Marijin pasijon iz Sel vzorec za v 296 akrostihih napisan Marijin pasijon Andreja Šusterja, temelji ohranjena kapelska pasijonska komedi­ja brez dialoške členitve na „Pasijonu“ v prozi, ki predstavlja ljudski prepis štirih evangelijev v slovenščini13 . Ko je Jezus končal vse te govore, je rekel svojim učencem: »Veste, da bo čez dva dni velika noč; in Sin človekov bo izdan, da ga bodo križali.« Tedaj so se zbrali véliki duhovniki in starešine ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. Sklenili so, da bodo Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili, vendar so dejali: »Nikar na praznik, da ne nastane hrup med ljudstvom.« (Mt 26, 1-5.) Pasijon. Tu je popisano trpljenje Jezusa Kristusa našiga Gospoda: po spisu vseh štirih Evangelistah. Kadar se je približal praznik teh opresnih kruhov, kateri se imenuje Velika noč, je Jezus k svojim Učencem rekel: Vi veste, da bo čez dva dni Velika noč: in sin tega človeka bo izdan, da bo križan. Tedaj so se ukupe zbrali višji teh Farjov pisarjev in Starejši tega ljudstva, na dvor tega višjega farja, kateri je bil imenovan Kajfež, so svet držali, kaku bi Jezusa pregnali ujeli in umorili oni pa so se ljudstva zbali, in so rekli: nikar ob tem prazniku, da kej en hrup med ljudmi ne naustane. Pasijon. Rokopis, fragment, str. 75. V: Valentin Birt. Device Marija Passijon. … Rokopis, Sele, 1902. Kapelška pasijonska komedija je torej dramatiziran del iz evangelijev, ki ga je napisal klerik ali laik, predvsem iz Matejevega evangelija, pri čemer jezik ustreza ljudski rabi. Ta ponishna Pri.toua Chri.tu.oua Priedi je te predgouor, po predgouoru priede Chri.tu. is .oimi 12 Jogrami .emkei ino tako govori. Nr. 1. [Jezus:] Lubi otrozhizhi, vi ve.te de bo zhies dua dni velika nuezh inu Sin tiga zhloveka bo izdan, de bo krishan. Nr. 2. Natu gouorita dua Jogra. Kam ozhesh da gremo, inu tebi perpravima to velikunozhnu Jagne je.ti. (Komödia od Kristusoviga Terplinia … Tiposkript, …, str. 2.) „ K o m ö d i a o d K r i s t u s o v i g a T e r p l i n i a Katero so nekdej na te Veliki četrtek inu na te Velikonočni ponedeljek v K a p p l i š p i l a l i “ obsega kot tiposkript naslovnico in 34 strani v formatu A 4, ki je bil od strani dve do strani pet natipkan v do leta 1848 običajni bohoričici, drugače pa je napisana v gajici. V njej je veliko posebnosti glede na delujoče osebe, slovensko narečje igranih vlog, nemška režijska navodila poleg oštevilčenja posameznih nastopov ter tridelnega načina uprizoritve. Prvi del do Pilatusove obsodbe Kristusa so igrali namreč na veliki četrtek podnevi, drugi del do polaganja v grob istega večera in Kristusovo vstajenje kot tretji del na velikonočni ponedeljek.14 Jetzt wird der Rath vorgestellt. Nr. 1. Kaifas: Kaj ozhmo storiti mi vishi fari ven is tega Ratha, dokler v Jerusalemskemu mestu ena velika smotta, katiera se meni tudi sd[i] ja za gvishnu, shie blisu hodi jnu skues nigov foush nauk nash folk s sabo vodi. Ta-istega on sa veliku shtima, nasho postau pa sa en smi[...] sposna; niega poslusha ta folk ves zhas jnu sa eniga Mesijasa [jma], sedei slishite moi glas. Nr. 2. Der erste Farißäer: Le-tu je eno govorjenie, dobru spremishleno, osemimo k serzu, kar sedei shlishimo, sakai le-ta sapelanc velike zhudežhe diella, le-tu ta folk na sojo vero perpella, taku bodo ti stolz Rimlary zhries mogli priti jnu nam vsim ukupei nasho oblast prozh odsetti. Nr. 3. Der zweite Pharisäer: Moi Rath je le-ta, da mi njega dobimo k shpotu, niemo le-tu storimo, usemite moi Rath, katierega jes vam dam, sei sim jes [...]shan, da na bom sapelan, al ga ne bomu s nashe deshele sagnali, taku mi nis[mo] shiher, da bi per nashem shiuleni ostali. Nr. 4. Erster Pharißäer: Resnizhnu je le-tu, kai ozhmo veliku govoriti, le-ta Rot[h] vsimo kupei zadoisti biti, katier le-tu prau spremisli, gvishnu sa dobro s[...], de nam en tak Roth zadoisti pomaga, pak dobru zastopite, kar jest govorim. Zastopnu je meni storiti, da ga jes v nashe roke dobim, bodi an[...]stopn, kaker se meni sdi, vende ga ozhmu u nashe pesti dobiti mi. Nr. 5. Zweiter Pharißäer: Niega zil inu konz je golfia teh ludi, kir so malu [...] inu slabu sastopni. s aniga Mesiasa se ven daje, jnu ves folk enu tak[u ter]dnu vero jma, oni vsi niega sa eniga preroka dershiu jnu nam vsim en [...] shpot narediu. Komödia od Kristusoviga Terplinia … v Kappli špilali. Tiposkript, … str. 3 f. Zgodbo o nastanku in vsebino ter jezikovne posebnosti te kapelske pasijonske komedije je izčrpno obravnavala Maria Pollanz v svoji diplomski nalogi na graški slavistiki.15 Na tem mestu samo še pripominjam, da je bila ta komedija uprizorjena med leti 1771 in 1815, sredi 19. stoletja, verjetno 1899, potem 1937 oziroma za­dnjič leta 1950. Obstaja prepis iz leta 1816, ki ga je odkril Stefan Singer leta 1899.16 Novejše raziskave o tem načrtuje prof. Erik Prunč. gledalIŠKa IgRa JezUItov v CelovCU Nadaljnje dejstvo za razvoj duhovnih ljudskih iger na Koroškem so bile gledali­ške uprizoritve jezuitov v Celovcu, ki so jih naštudirali s svojimi gimnazijci v času protireformacije in v baroku in so jih igrali tako v tamkajšnji latinski šoli kakor tudi v cerkvah in na odprtih trgih, s čimer so prispevali k ohranjevanju gledališke tradicije, čeprav so se morale bratovščine v mestih v času razsvetljenstva vdati prepovedi igranja. Ta način postopanja je pogojeval premestitev igre iz mest v trge in vasi, ker tam cenzura ni bila tako učinkovita.17 PaSIJoNSKa IgRa, PaSIJoNSKa PRoCeSIJa IN IgRa o KRIStUSoveM tRPlJeNJU Zaradi načina igranja med leti 1600 in 2000 lahko med ljudsko posredovanimi pasijonskimi igrami, ki so bile večinoma napisane v rimah, na splošno razlikujemo med tremi tipi, in sicer med prvotno pasijonsko igro, ki so jo igrali na postavlje­nem odru na trgu ali v gledališki hiši, kot na primer v Oberammergauu in St. Margarethnu na Gradiščanskem, in so komercialno delali reklamo in jo je vodil in interpretiral profesionalni režiser, v večjem delu kaže le nekaj do skoraj nič anahronizmov in v kateri nastopajo ne-svetopisemske vloge, odvisno od režiser­jevega in scenaristovega mnenja, pri čemer sedi občinstvo na postavljeni tribuni, torej je na enem mestu. Drugi način igre je figurirana procesija ali pasijonska procesija, pri kateri no­sijo in vozijo sceno s seboj, to potem na določenih mestih igrajo na postavljenem odru ali pred njim na nosilu ali vozu, nasproti pa je postavljena tribuna za občin­stvo. Ta tip se je lahko uveljavil kot posebej klerikalni spektakel pokore predvsem v Škofji Loki, kjer igrajo zapovrstjo na štirih mestih, pri čemer barve nosil in vo­zov ter številne korakajoče korporacije sugerirajo določen interpretacijski prostor. Na Koroškem je nastala mešana oblika, ki ima kot igra o Kristusovem trplje­nju naslednje značilnosti: igra je dvodelna, to pomeni, da so prvi del do Jezusove obsodbe igrali na simultanem odru v kraju, medtem ko obsega drugi del procesijo križevega pota ven iz vasi na grič in tamkajšnje križanje. Sem sodijo številne ale­gorijske figure kot npr. Pastir in Pastirica ali Smrt. Nastopajo tudi Hudič in Angeli in dogajajo se vedno znova eklatantni anahronizmi. Sicer so peli pesmi, ampak ni bilo glasbe, amaterski igralci pa so igrali v čast Bogu, za nabožnost soljudi in za lastni dušni blagor.18 KoRoŠKe IgRe o KRIStUSoveM tRPlJeNJU Kot že zgoraj omenjeno, so nemški rudarji iz Nemčije prinesli s seboj augs­burško verzijo pasijonske ljudske igre v Šentvid ob Glini, kjer je bila igra o Kri­stusovem trpljenju znana že pred letom 1600. Stanovita igralska tradicija je bila v Metnitzu in nadaljnja v Sörgu v dolini reke Gline in v drugih vaseh okoli Trga, od koder se je nemško govoreča igra o Kristusovem trpljenju razširila tudi na Kostanje in so jo igrali le leta 1936. Že leta 1818 je tamkajšnji kmečki pesnik (= bukovnik) Andrej Šuster -Drabosnjak v Drabosinjah pri Vrbi objavil slovensko pasijonsko komedijo v kostanjskem narečju, ki je bila osnova za igre gledaliških skupin na Kostanjah, v Lipi nad Vrbo in v Štebnu pri Bekštanju. Na Kostanjah so bile slovenske uprizoritve med leti 1826 in 1933 ter med leti 1983 in 1990, v Lipi nad Vrbo pa so jo igrali leta 1900 in v župniji Šteben pri Bekštanju med leti 1861 in 1931 v slovenščini.19 IgRa v MetNItzU SylveStRa WIetINgeRJa V Metnitzu so bile uprizoritve igre o Kristusovem trpljenju sredi 19. stoletja, v letih 1865, 1902, 1912 in 1928, pri čemer je bil v zadnjih treh gledaliških sezonah vodja Sylvester Wietinger (1865–1948), ki je napisal rokopis za igro leta 1912.20 Sylvester Wietinger je poleg tega zapustil knjige z vlogami, pesmarice, sezname igralcev in kroniko iger ter natisnjen spored. Nadalje so imeli vstopnice in njegove igre so dokumentirali v 270 slikah. Napisal je tudi natančne zapiske o sejah festi­valskega odbora ter o poteku vaj. Poleg tega obstajajo še rekviziti in kostumi, ki so prav tako razstavljeni v muzeju običajev v Metnitzu.21 Johann Bergmann, Kerschhagel, . Petrus; ß Simon von Cyr. . Blauer langer Rock, kurzes Schwert, kleine Kappe. ß Kurze Hosen, weiße Strümpf, langen Lodenrock, grauer Bart, eine Haue. Jakob Gugacher, Holzarbeiter, Judas. Gelben langen Rock, Haarperücke, Geldbeutel, Laterne, Gurt (zum Aufhenken), Brotsack. Konrad Grabner, Sengersohn in Teichl, Johannes. Grüner langer Rock, rotes Übertuch, Kappe. Pramberger e.h. 29.10.1920. Pramberger, knjiga 16, str. 472. Tako v obsegu kakor tudi v svoji vsebini in v umetniški izoblikovanosti naj­bolj uspela koroška igra o Kristusovem trpljenju v nemščini je igra SylvestraWietingerja iz Metnitza iz leta 1911 s 102 stranema, pri čemer je leta 1916 in kasneje dodal še obširno zbirko pesmi v obsegu 32 strani. Igra vsebuje polegpreprostih dvovrstičnih rim tudi zapletene štirivrstične rime in dele z dvojnimirimami. Poleg igre o raju kot predigra vsebuje tudi vstajenje. Ta igra je napisanav knjižni nemščini zelo bližnji jezikovni stopnji. Vsebuje 4.345 verzov kot igravlog in 1.447 verzov pesmi, torej v celoti 5.792 verzov. Igra je razčlenjena v 32dejanj, pri čemer je bila igrana predigra in prava igra do zadnje večerje in doumivanja nog dan prej in ostala igra skupaj s pastirskimi scenami in vstajenjemnaslednje popoldne. Kot anahronizem izstopa to, da je umivanje nog šele pozadnji večerji. Od pesmi je potrebno navesti posebej pesem čuvaja, pesem prigrobu in vstajenjsko pesem.22 Der falsche Judas Iskariot Und uns zum Heil, vor seinem End, Verratet Christu[s] zum Tod, Hat eingesetzt das heiligste Sakrament, Betrachtet den Schmerz Maria schon, Christus darauf auf de[n] [Ö]lberg geht, Als sie Abschied nimmt von ihrem Sohn. Dort verrichtet er ein dreifaches Gebet. Mit ihm will sie leiden und auch sterben, Ach weh, unsere Sünden machen ihm Und für uns Gottes Huld erwerben, so heiß, Betrachtet, wie Christus in einem Saal Er schwitzt dort einen blutigen Schweiß. Mit seinen Jüngern hält das letzte Er fällt darauf in Ohnmacht hin, Abendmahl, Ein Engel kommt und stärket ihn, Wietinger: Igra o Kristusovem trpljenju … Metnitz, 1911/16, tiposkript KLA, vrstice 27–39. IgRa v SöRgU JoSefa SPIeSSa V okolici Trga na Koroškem so v Glanhofnu v 19. stoletju, leta 1890, in leta1920 uprizorili igre o Kristusovem trpljenju. V Sörgu so igrali tudi v 19. stoletju,in sicer pred letom 1876 ter leta 1906. V Obermühlbachu je potekala zadnjauprizoritev leta 1933 in v kraju Wegscheide leta 1938. Rokopisi so znani za igrev Glanhofnu iz leta 1890, za igre v Sörgu iz let 1876 in 1906. V Glanhofnu soleta 1920 uprizorili igro o Kristusovem trpljenju iz kraja Metnitza Sylvestra Wi­etingerja, ki jo je napisal leta 1911 oziroma leta 1916. V Maltschachu je potemJosef Spiess leta 1920 napisal lastno igro o Kristusovem trpljenju z naslovom„Vorstellung des bitteren Leidens und Sterbens Jesu Christi/Predstava o brid­kem trpljenju in umiranju Jezusa Kristusa“.23 To besedilo se konča s polaganjemJezusa v grob. Ta Spiessov pasijon so uprizorili za veliko noč 1921. Vendar niizročila, v katerem kraju blizu Trga so igrali to igro. O Spiessovem besediluiz leta 1920 je ohranjen celotni seznam igralcev, iz katerega izhaja, da je JosefSpiess utelešal vlogo Jezusa, medtem ko je bil župan Glanhofna Gregor Lorbervodja igre.24 Verzeichniss der beim Paßionsspiel auftrettenden Personen über die verteilten Rollen unter der Spielleitung Herr Gregor Lorber, Bürgermeister von Glanhofen Name, Spiel-Rolle, Benennung. Spieß Jo.ef, Christus, Maltschach. Spieß Alois jun., Johannes, Knaßweg. Fercher Mathias, Tod, Luzifer, Petrus, Longinus, Sattlermeister in Glanhofen. Kraft Alois, Jakobus der ältere. Torker Jo.ef, Philippus und Falsut, b. Jusner in Höfling. Torker Gregor, Tadäus und Mendax, Taml in Leiten. Spiess, 1920, str. 194. Spiessova igra obsega le 3.034 verzov na 141 straneh, napisana je v narečju doline reke Gline in vsebuje tudi grobe izraze. V igro o Kristusovem trpljenju so v dogajanje vključene nekatere pesmi. Igra se začne s kratkim angelovim prolo­gom. V Spiessovi igri je zelo zanimiv anahronizem. Med apostoli nastopa Pavel, medtem ko manjka Matej.25 Kopiran rokopis na strani 194 vsebuje popoln seznam igralcev, ki ima 60 vlog. V primerjavi s tem je bilo v Metnitzu leta 1902 le 48 ama­terskih igralcev, Sylvester Wietinger pa je to število v igri vključenih oseb povišal na 76 za predstave v letih 1912 in 1928.26 Der Engel als Prolog Engel singt. 1. Mensch betracht nur faß zu Herzen, Schon am Ölberg fühlt er Qualen Wie sündhaft lebst Du auf der Welt, Über das, was nun droht, T[u] mit Gott nicht länger scherzen, Er will Eure Schuld bezahlen, Sonst wird es mit Dir gefällt. Euch erlösen von de[m] Tod. Du willst nur in Wohllust leben, 3. Nicht allein mit Rutenstreichen Denkst nicht an die Ewigkeit, Wird sein zarter Leib verletzt, Tu Dich bald zur Buß begeben, Auch mit einer Kron desgleichen, Sonst wird Dir zu kurz die Zeit. Die mit Dornen ganz besetzt. 2. Sehet Christus, de[r] Sohn Gottes, Muß er auch das Kreuz noch tragen, Leidet für Euch große Pein, Sogar leiden auch den Tod, Dies wird der Gegenstand des Damit Er von Höllensplagen, Spottes, Euch erlöset, von der Not. Könnt ein´ größre Liebe sein. Geht ab. Spiess: Vorstellung des … Leidens ... Maltschach, 1920, tiposkript KLA, vrstice 1–24. KoStaNJSKa IgRa aNdReJa ŠUSteRJa Na Kostanjah so bile uprizoritve v letih od 1826 do 1933, potem 1982, 1983 in nazadnje leta 1990. Slovenski rokopis Andreja Šusterja (1768–1825), pd. Drabosnjakav Drabosinjah pri Vrbi, iz leta 1818 je izgubljen. Obstajajo prepisi Janeza Schöfmanaiz leta 1841, Antona Unikarja iz leta 1854, Janeza Tepana iz leta 1881, Tomaža Aich­holzerja iz leta 188827 ter Magdalene Kokot iz leta 1922. Herta Maurer - Lauseggerse v svoji komentirani izdaji iz leta 1989 opira tako na prepis Janeza Schöfmana izleta 1841 kakor tudi na prepis Antona Unikarja iz leta 1854, pri čemer se je odločilana poenotenje starega kostanjskega narečja.28 Prepis Magdalene Kokot je bil obja­vljen leta 1983 kot faksimile.29 Bio-bibliografije koroških „bukovnikov“ (= ljudskihpisateljev) je mogoče prebrati pri Herbertu Paulitschu30 in v mojih knjigah. Pri temnaj izpostavim, da je Andrej Šuster na Kostanjah ustanovil igralsko skupino in jotudi vodil, uprizoritev svoje igre o Kristusovem trpljenju pa ni več doživel. „Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jezu.a Kri.tusa nashiga lu­biga Go.puda. Popisano od Andreja Drabo.njaka eniga paura v Korantane, is ne­mzhiga v koroshko .hpraho v rajme napraulano v letu 1818. Je popisano od leta 1841“31 je bila uprizorjena prvič leta 1826 pred skednjem pri Žvanu v Črezpolju pri Kostanjah, kjer je poseben skedenj z odprtim gumnom služil za „pinjo“ (= oder) za prvi del igre, preden so se amaterski igralci in gledalci podali na križev pot, ki je vodil na t. i. Kalvarijo, kjer je bil križan Kristus. Ta kostanjska igra o Kristusovem trpljenju vsebuje predigro o Kristusu kot Šefarju ali dobrem pastirju in o človekovi duši kot Šefarci ali Pastirici. Dva Roparja napadeta Kristusa, kar nakazuje njegovo prisilno smrt. Tudi alegorična lika Smrti in Hudiča sta v tej igri, pri inscenaciji v letih 1982 in 1983 so ju opustili kot ne-svetopisemska elementa.32 Kostanjska tradicija je dokumentirana v Etnološkem muzeju na Kostanjah.33 Tudi Niko Kuret izčrpno opisuje to igro o Kristusovem trpljenju in v svojem pregledu predstavlja tudi slike predstave leta 1932.34 Dvakrat v slovenskem tisku izraženi želji („Mir“ 1890, Trstenjak 1892), naj bi Drabosnjakov pasijon v primerni priredbi izšel v tisku, poskuša ustrečišele sedaj naša izdaja. Saj so Slovenci za Andreja Šusterja, „zvrhnjega Drabosnjaka“, (rojenega 6. maja 1768 blizu Št. Jurija na Strmcu v bližini Vrbe ob Vrbskem jezeru, umrlega najbrže v domačalski župniji okoli leta 1825) izvedeli prvič šele iz „Kresa“ (V, 1885), kjer je kot prvi poročal o njem Jan. Scheinigg. Za njim je pisal o Drabosnjaku Lipe Haderlap, kot tretji pa Anton Trstenjak v svojem „Slovenskem gledališču“ (1892). Četrti glas o Drabosnjaku zasledimo v „Miru“ (1906), kjer se ga je spomnil Janko Maierhofer. Z znanstvenim interesom je začel raziskovati Drabosnjakovo osebo in njegovo delo šele dr. Fr. K o t n i k , ki je o njem objavil več razprav ... Kuret: Igra o Kristusovem trpljenju. ... 1937, str. 103 f. Prepis iz leta 1841 obsega 80 kopiranih strani v formatu Din A 3. Ne vsebuje predigre, temveč se začenja s kratkim predgovorom avtorja o namenu igre in takoj preide na igro, ki se začne z monologom Smrti oziroma Judeža in svetovanjem Fa­rizejev. To je posebej označeno kot prvo dejanje/“nastopnik“, pri čemer se začne drugo dejanje/“nastopnik“ s svetom pri Kajfežu. Nato se nastopi prepletajo z na­vodili režiserja, vse je napisano v slovenščini. Več pesmi je vpletenih v dogajanje. Rokopis obsega okoli 2160 verzov.35 II. Na.topnik Kaifa.h dershi ziu rat. Kaifa.h. Sa Me.ijasa ga majo Sato .mo .e mi v kupa sbrali Noi sa Go.pueda .po.najo. De bomo rat zhries nja dershali Ana.. Dai vsaki en dober .uiet Te zhlouak uelzhe rezhi dieua Kai je stim zhlouekam .torit Noi .e med ludmi porieua To je ena neuarna riezh Velko mujo nam more .toriti Te zhouak more prezh V.e ludi more .preberniti On .e Kri.tus imenuje Lehku morta .posnati Ino ludi sapeluje. De se ktomu kni sa.majati Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jezu.a Kri.tusa … Drabo.njaka … 1841 ... str. 5 f. lIPŠKa IgRa Jožefa URaNa Po kostanjski igri o Kristusovem trpljenju so se usmerjale številne igralske sku-pine, tako tudi tista v Tmari vasi pri Lipi nad Vrbo, kjer so igrali npr. leta 1905. Ustrezni rokopis je napisal Jožef Uran leta 1889. Obsega 116 napisanih od 130 oštevilčenih strani, vendar je brez naslovnice,36 avtorica jo bo v knjigi objavila “Rojen, da bo trpel in umrl./Geboren zum Leiden und Sterben.“37 France Kotnik izdatno poroča o tej igri, in sicer o dvodelnem odru, o dveh kulisah, o zboru, o igri in o anahronizmih v kostumih igralcev.38 Dobrega pastirja je predstavljal g. Weiß, kmet v Želpračah, ki je igral tudi neko apostolovo vlogo. Ovčarica je bila kmetska hči, Marija, kmetica. Marto je predsta­vljala ovčarica. Smrtno in Judeževo vlogo je igral Miklavž Klement. Posebno mu je pristojala vloga Judeža. Občinstvo se je smejalo nekaterim Judeževim vlogam, on pa se obrne proti njim in pravi, naj bodo mirni, ker je dejanje resno in ni nič smešnega na njem. Kot Smrt je imponiral Miklavž Klement s svojim patetičnim glasom. Vodja igre, g. Rumpolt, je imel vlogo Petra in velikega duhovna. Slabše je igral „stotnik“, ki je bil kot vojak precej okoren. Če pa vpoštevamo izobrazbo igralcev, moramo reči, da so vsi rešili svojo nalogo dobro. (Kotnik: Nekaj črtic ... Dom in svet, 1912, str. 17.) Lipška igra Jožefa Urana iz leta 1889 je napisana v zelo lepem rokopisu s čr­nim in rdečim črnilom, režijska navodila so napisana tudi v slovenščini. V igro je vključenih nekaj pesmi. Leta 1890 je igralska skupina iz Tmare vasi obsegala 32 amaterskih igralcev.39 Prvi rauber. Kaj je meni storiti Da bi mogel enga komerata dobiti Da bi se jez mogel žnjim prav spodgovoriti Kako da bi blo k denarjem priti. Te drugi rauber pride k njemu in tako govori. Drugi: Prav je prjatel da prideva tukaj Da se bova spodgovorila tukaj Jez sim včeraj eno babo pastil Pa k nisim groša denarja per njej dobil. Prvi: Prjatel neč ne cagej denar bova žej dobila Da le dovol modro naštelati viva Stopiva k´cetam nastran Tam grejo burni noj bogati ljudi Tam bova enga kerelna dobila Ta bova po najnej volji pastiva. Zdaj gresta dol. Pastir pride noj poje: Potem ga vstrelita da dol pade in k njemu škočta. Te prvi tako govori. Uran: Igra o Kristusovem trpljenju brez naslova. Lipa … 1889, str. 1, vrstice 1–14. ŠtebeNSKa IgRa JohaNNa gRabeRJa IN edMUNda MülleRJa Prav tako kot je igralska skupina v Tmari vasi pri Lipi nad Vrbo sprva upri­zorila kostanjsko igro o Kristusovem trpljenju Andreja Šusterja in je gostovala tudi v drugih koroških krajih, tako je bilo tudi v župniji Šteben pri Bekštanju, kjer so igrali od leta 1860 naprej na Škocijanu, nato v Maloščah in Dvorcu in v letih 1894, 1905, 1911 v Štebnu. Leta 1895 je Johann Graber (1845-1912) napisal „Igro terplenje in smert Izveličarja Jezusa Kristusa“, ki velja kot izgubljen rokopis. Bil je vodja igre v letih 1894, 1905 in 1911, ko so nasproti Graberjeve gostilne na nekem dvorišču naredili lesen oder.40 Drugi del pasiona se vrši na potu na Kalvarijo in na njej. Stotnik zatrobi in sprevod se začne pomikati. Na čelu koraka v dolgih korakih Smrt, ki drži v desni roki puščico, v levi pa ima peščeno uro. Za njo jezdi stotnik, ki je služil svoje dni pri dragonarjih cesarja, z zastavo. V prejšnjih časih je tudi Smrt sedela na starem belem konju. (prim. ljubljanske pasionske obhode.) Sedanji konji pa so baje preiskri in se boje Smrti! Tudi drugi jeruzalemski dostojanstveniki, ki so imeli opraviti z obsodbo Zveličarjevo, so na konjih. Veliki duhoven nosi celo očala. Pred Kristusom, ki nosi težek križ, stopata razbojnika, katera sta na rokah zvezana, vodi pa ju vojak. Za sprevodom in ob straneh pa se pomika vse gledali-ško občinstvo. Na Kalvariji (na griču) stoje trije križi. Kristusa ›pribijejo‹ na srednjega, ki leži na tleh. Nato ga vzdignejo. Razbojnika pa sama splezata na druga dva. Ko je Kristus umrl, so na Kostanjah in v Tmari vasi streljali s topiči, kar bi naj pomenjalo potres in pokanje zemlje – tukaj pa je stotnik udaril na svoj ščit, Judje so se zbali in zbežali na vse kraje proti vasi. Kotnik: Predstava ... l. 1911. V: Dom in svet 1913: str. 158. Leta 1931 so v Štebnu pri Bekštanju pri Erjanu (kasneje rojstna hiša avtorice, takratna posestnica avtoričina babica) na dvorišču zadnjič zaigrali slovensko igro o Kristusovem trpljenju, in sicer je Edmund Müller (1896–1944) napisal igro z 2.552 verzi v zelo lepem rokopisu, s črnim in rdečim črnilom, z režijskimi navodili v nemščini, z naslovom „Terplenje in smrt Jezusa Kristusa“. Po poročilih takratne Marte je lahko avtorica rekonstruirala delni seznam igralcev. Edinstveno pa je, da je Edmund Müller za igro leta 1931 napisal režiserski list.41 Mit zehn Fuhrwerken wurden die 49 Darsteller zu den Gastspielen befördert. Die Fuhrwerke stellten vlg. Martinč (Höfling, 5 Spieler), Edmund Müller (St. Stefan, 5 Personen), vlg. Gegneritsch (St. Stefan, 6 Personen), Herr Gastl (St. Stefan, 6 Personen), Friedi (2 Fuhrwerke, 12 Spieler), Herr Tomaschitz (St. Stefan, kein Fuhrwerk), vlg. Lederer (St. Stefan, 3 Personen), vlg. Wieglitsch (Mallestig, 6 Personen) und vlg. Nont (Mallestig, 6 Personen) zur Verfügung; zwei sonstige Personen gelangten mit dem Rad zum Aufführungsort. Die Fuhrleute waren: Herr Frank, vlg. Martinč, aus Höfling; der Spielleiter Edmund Müller aus St. Stefan; Herr Hochkofler, vlg. Gegneritsch, aus St. Stefan; Herr Gastl, vlg. Schmied, aus St. Stefan; ein gewisser Friedi; Herr Donesch, vlg. Lederer, aus St. Stefan; ein Herr, vlg. Wiegltsch, aus Mallestig; Herr Gallob, vlg. Nont, aus Mallestig. Die sechs Kassiere, die sich offenbar abwechselten, waren: Oschgan H., Irgl, Katernik, Michič, Gregar, Toni W., Glaser, Merlin, Lenzi, David, Lukan Mirti und Lukan Valti. Insgesamt waren also zu jedem Gastspiel 61 Personen unterwegs, nämlich 49 Spieler, 6 Kassiere, 4 Fuhrleute und 2 Sonstige. Ruhdorfer: Das Passionsspiel „Terplenje in smrt Jezusa Kristusa“ … 2007, str. 90 (= Dirigierblatt, Kopie 4). Prim. Ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am Kreuz … 2012 (Interpretation des Dirigierblattes). [Tukaj gre za avtoričino interpretacijo Müllerjevega režiserskega lista iz leta 1931, na katerem piše režiser na strani 4, kdo je bil voznik vprege, kadar so za­igrali drugje, koliko voznikov je bilo ter koliko oseb so ti morali prevažati. Piše, da je bilo deset voznikov konjske vprege, ki so prevažali 49 igralcev, 6 kasirjev in dve drugi osebi. Od teh desetih voznikov konjske vprege so bili štirje, ki niso bili igralci. Omenjen je tudi avtoričin dedi Anton Gastl, pd. Kovač, kot takšen voznik konjske vprege.] Müllerjeva igra je napisana v lokalnem slovenskem narečju beljaške kotline, ima nad 60 vlog in vsebuje po kratkem prologu Pastirja in Pastirice igro brez ana­hronizmov, vendar pa z alegoričnima likoma Smrti in Judeževe duše. Sega tako kot Lipška igra Jožefa Urana do polaganja Jezusa v grob in je tudi deljena v dva dela. V Štebnu je potekalo križanje na Pranguščah (= poti za rešnje telo).42 Smrt. Jes se celo lahko štemam, Ker vse ljudi pod sebo imam, Jes vse v svojo hišo vabim In jih nič več oprostim. Poglejte vsi moje uči, Enkrat boste vsi tači, Jes sem gotova smrt, Umreti morate vsi amrt. Vi ste Adamovi otročiči, Vi boste moji snopiči, Jes vas bom požela Iz sveta preč vzela. Jaz ne maram srebra ali zlata, Zmenoj morate iz ta sveta. Jas sem služabnica božja zvesta, To vam povem, da veste. Glejte da brumno živite In sovražnikom odpustite. Kedar boste Kristusovo trplenje premišlovali Bodate sovražnike preč odgnali. Kadar bo prišel vaš poslednji čas Da bo Kristus pri vas ves čas, Zato mi to pobožnost zdaj držimo Da Kristusa prav častimo, Kdor ima to za smeh, Pade v največi greh. Ruhdorfer: Das Passionsspiel „Terplenje in smrt Jezusa Kristusa“ ... 2007, str. 167 f., vrstice 126–151. PRoJeKtI za PRIhodNoSt V Krastalu v nemščini uprizarjajo pasijonsko igro „Gegendtaler Spiele“ od leta 2007 naprej, in sicer na osnovi Wietingerjeve igre iz Metnitza iz let 1911/16 in Spiessovega pasijona iz leta 1920, s pretežno novim besedilom v trenutnem nare­čju doline Gegendtal, s številnimi starimi pesmimi in glasbeno kapelo. V Krastalu bodo igrali tudi leta 2013. Skupina Akcent v novi mrtvašnici v Ledincah od leta 2007 naprej prireja dvo­jezično pasijonsko petje, ki mu od leta 2010 sledi v dveletnem ritmu dvojezični pasijon v peti obliki. PovzeteK Avtorica se je v svoji diplomski nalogi na Univerzi v Celovcu ukvarjala s slo­vensko igro o Kristusovem trpljenju Edmunda Müllerja iz Štebna leta 1931, ki je kot knjiga izšla leta 2007 pri Mohorjevi v Celovcu. Izhajajoč iz raziskav Herte Maurer - Lausegger o Marijinem pasijonu in o pa­sijonski komediji Andreja Šusterja Drabosnjaka v Drabosinjah pri Vrbi, ter po nadaljnjem študiju zadevnih objav Franceta Kotnika, Nika Kureta in Pavleta Za­blatnika je lahko avtorica v nadaljnji knjigi, ki je izšla leta 2012 v založbi Koroškega deželnega arhiva, začrtala obširno sliko o razvoju in vsebini Marijinega pasijona in Kapelškega pasijona ter tudi o nemški igri o Kristusovem trpljenju Sylvestra Wie­tingerja v Metnitzu in Josefa Spiessa v Maltschachu, ki sta napisala po eno igro v letih 1911/16 oziroma 1920 in sta bila sama vodja igre oziroma amaterska igralca. Lipška igra Jožefa Urana iz leta 1889 bo skupaj z njegovo igro o Kristusovem rojstvu/božična igra in drugimi duhovnimi igrami v slovenščini ter pregled nem­ških duhovnih iger v Metnitzu in okolici s pomočjo Pramberških rokopisov v Uni­verzalnem muzeju v Gradcu/Universalmuseum Joanneum Graz (= UMJ Graz) predmet tretje avtoričine knjige. Tako publikacije Franceta Kotnika iz leta 1907 in kasneje, objave Nika Kureta iz leta 1937, znanstvena spoznanja Herte Maurer - Lausegger od leta 1989 naprej, diplomsko delo Marie Pollanz iz leta 1992 in doktorsko delo Herberta Paulitscha iz leta 1992 ter tri avtoričine knjige iz let 2007, 2012 in kot posledica načrtovanega evropskega projekta so izhodišče za nadaljnje raziskave o koroških duhovnih igrah na avstrijskem Koroškem na splošno in o igrah o Kristusovem trpljenju posebej. S tem so bili ustrezno zavarovani rokopisi o pasijonih dunajske slavistike, ce­lovškega deželnega arhiva, iz etnološkega oddelka graškega deželnega muzeja (= UMJ Graz) ter iz arhiva Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu in so dostopni prihodnjim rodovom v knjižni obliki in s tem v digitalni obliki. Kar pa še manjka za priznanje, je ponovno oživljanje pasijonske tradicije, ki je imela temelje v kamnolomu marmorja v Krastalu s pasijonsko igro „Gegendtaler Passionsspiele“ leta 2007 in v novi mrtvašnici v Ledincah leta 2010. Medtem ko pasijon v Kra­stalu sledi zgledu iger v St. Margarethnu na Gradiščanskem, je Skupina Akcent v Ledincah razvila nov glasbeni koncept s tematskimi težišči „Izselitev koroških Slovencev, mladina in misijon“. zUSaMMeNfaSSUNg Die Autorin befasste sich in ihrer Diplomarbeit an der Universität Klagenfurt mit dem slowenischen Christi-Leiden-Spiel des Edmund Müller aus St. Stefan 1931, die 2007 bei Hermagoras in Klagenfurt als Buch erschien. Ausgehend von den Forschungen von Herta Maurer-Lausegger über die Ma­rienpassion und die Passionskomödie von Andreas Schuster, vlg. Drabosenig in Oberjeserz ob Velden, sowie nach dem weiteren Studium der einschlägigen Veröffentlichungen von France Kotnik, Niko Kuret und Pavle Zablatnik konnte die Autorin in einem weiteren Buch, das 2012 im Verlag des Kärntner Landesar­chivs erscheint, ein umfassendes Bild sowohl über die Entwicklung und den In-halt der Marienpassion und der Eisenkappler Passionskomödie als auch über die deutschen Christi-Leiden-Spiele des Sylvester Wietinger in Metnitz und des Josef Spiess in Maltschach, die je ein eigenes Spiel in den Jahren 1911/16 bzw. 1920 verfassten und selber auch Spielleiter bzw. Laienschauspieler waren, entwerfen. Das Linder Spiel des Josef Uran aus dem Jahre 1889 wird zusammen mit sei­nem Spiel über Christi-Geburt und anderen geistlichen Spielen in Slowenisch sowie einer Zusammenschau der deutschen geistlichen Spiele in Metnitz und Umgebung an Hand der Pramberger Handschriften im Universalmuseum Joan­neum in Graz (= UMJ Graz) Gegenstand eines dritten Buches der Autorin sein. Somit bilden die Publikationen von France Kotnik von 1907 und danach, die Veröffentlichungen von Niko Kuret von 1937, die wissenschaftlichen Erkenntnis­se von Herta Maurer-Lausegger ab 1989, die Diplomarbeit von Maria Pollanz von 1992 und die Doktorarbeit von Herbert Paulitsch von 1992 sowie die drei Bücher der Autorin von 2007, 2012 und als Folge eines geplanten EU-Projektes, die Au­sgangslage für weitere Forschungen zu den Kärntner geistlichen Spielen im Allge­meinen und den Christi-Leiden-Spielen im Besonderen. Damit werden nun auch die Passionsspiel-Handschriften der Wiener Slawistik, des Klagenfurter Landesarchivs, aus der Volkskundeabteilung im Grazer Lande­smuseum (= UMJ Graz) sowie aus dem Archiv des Slowenischen Volkskundein­stitutes Urban Jarnik in Klagenfurt dementsprechend gesichert und der Nachwelt in Buchform und damit in digitalisierter Fassung zugänglich. Was ihrer Würdi­gung teilweise noch fehlt, ist das Wiederaufleben einer Passionsspieltradition, die im Marmorsteinbruch im Krastal mit den „Gegendtaler Passionsspielen“ im Jahre 2007 und in der neuen Aufbahrungshalle in Ledenitzen im Jahre 2010 grundge­legt wurde. Während die Passion im Krastal dem Vorbild der Spiele in St. Marga­rethen im Burgendland folgt, entwickelte die Skupina Akzent in Ledenitzen ein neues musikalisches Konzept mit den Themenschwerpunkten „Aussiedelung, Ju­gend und Mission“. zUKUNftSPRoJeKte Im Krastal werden die „Gegendtaler Spiele“ in Deutsch seit 2007 aufgeführt, u. zw. in Anlehnung an das Wietinger Spiel 1911/16 und an die Spiess-Passion von 1920, mit einem überwiegend neuen Text im derzeitigen Gegendtaler Dialekt, mit vielen alten Liedern und einer Musikkapelle. Im Krastal wird 2013 wieder gespielt. Die Skupina Akzent veranstaltete in der neuen Aufbahrungshalle in Ledeni­tzen seit dem Jahre 2007 zweisprachige Passionssingen, denen seit 2010 im Zwe­ijahresrhythmus eine zweisprachige Passion in gesungener Form folgt. oPoMbe 1 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel (= Pasijonska igra) ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007. 2 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. (= Obsojen na smrt na križu.) … 2012. 3 Prim. ruhdorfer: rojen, da bo trpel in umrl./Geboren zum Leiden und Sterben./ … (delovni naslov.) 4 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007. 5 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 6 Pripomba: „.“ = „s“ v stari nemški pisavi ali v tisku. 7 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 8 Prim. Gašpar erhard in Štefan kociančič: kristusovo življenje in smert ... 1873. 9 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 10 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 11 Takšen tisk ima tudi Narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. 12 Prim. Lausegger: Marijin pasijon 1811. … 1990. 13 Prim. Pasijon. rokopis, fragment, Sele, str. 75–80. Prim. Sveto pismo. …. 1991. Glej Mt 26, 1–40a. 14 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 15 Prim. Pollanz: das eisenkappler Passionsspiel. diplomska naloga, Univerza v Gradcu, 1992. 16 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 17 Prim. kretzenbacher: Passionsbrauch … 1952, str. 25. 18 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007, kap. 3 in str. 34. 19 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007. Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 20 Prim. Sylvester Wietinger: Igra o kristusovem trpljenju brez naslovne strani. 1911/16. kLA GV-HS 18/48-2. Ta igra izvira od nekega rokopisa iz leta 1800. 21 Prim. Pramberger: rokopisi, St. Lambrecht, knjiga 16. UMJ Graz, Oddelek za narodopisje. 22 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 23 Prim. Josef Spiess: Vorstellung des bittern Leidens und Sterbens Jesu Christi. 1920. kLA-GV­ HS 18/48-1. Ta igra izvira od nekega rokopisa iz leta 1721. Tako igra o kristusovem trpljenju iz Metnitza kot tudi ta igra iz kraja Maltschach pri Trgu na avstrijskem koroškem je imel Iganz Lorber, pd. Lopitsch v kraju Stocklitz. Oba tipkopisa hrani koroški deželni arhiv v Celovcu pod številkama kLA-GV-HS 18/48-1+2. 24 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 25 Jezusovi učenci/apostoli so bili: Andrej, Filip, Jakob ml., Jakob st., Janez, Jernej, Judež, Matej, Peter, Simon, Tadej in Tomaž. Torej jih je bilo 12. Pavel se je spreobrnil šele po Jezusove smrti, torej ga Jezus sam ni direktno poklical kot apostola, tako da Pavel seveda ni bil prisoten pri zadnji večerji. 26 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 27 Prim. Niko kuret: Igra o kristusovem trpljenju. … Ljubljana, 1937, str. 104. dunajska slavistika je torej shranila naslednje drabosnjakove prepise iz let 1841, 1854, 1881 in 1889. 28 Prim. Lausegger: PASIJON. … 1989. 29 Prim. kokot: Andrej Šuster - drabosnjak, Pasijon. ... Faksimile, 1983. 30 Prim. Paulitsch: … Bukovništvo … 1992. Prim. Maurer - Lausegger: Pastirska igra … 1992. 31 Prim. komedija … drabo.njaka … popisano od leta 1841. rokopis. 32 Prim. zablatnik: drabosnjak na gledališkem odru. V: kokot: … Pasijon. … 1983. 33 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 34 Prim. kuret: Igra o kristusovem trpljenju. … 1937. 35 Prim. komedija … drabo.njaka … popisano od leta 1841. rokopis. 36 Prim. Uran: Igra o kristusovem trpljenju brez naslova. Lipa … 1889. rokopis, 116 str. 37 Prim. ruhdorfer: rojen, da bo trpel in umrl./Geboren zum Leiden und Sterben. … (delovni naslov.) 38 Prim. kotnik: Nekaj črtic … dom in svet, 1912, str. 16 f. Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 39 Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. Prim. ruhdorfer: rojen, da bo trpel in umrl./Geboren zum Leiden und Sterben. … (delovni naslov.) 40 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007. 41 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007. Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. 42 Prim. ruhdorfer: das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa kristusa‘, … 2007. Prim. ruhdorfer: Verurteilt zum Tod am kreuz. … 2012. vIRI Birt, Valentin: Device Marija Passijon. … Rokopis. Sele, 1902, 74 str. V Celovcu: Arhiv Narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jesu.a Kri.tusa nashiga lubiga Go.puda. Popi.ano od Andreja Drabo.njaka eniga paura v Korantane, is nemzhiga v koroshko .hpraho v rajme napraulano v letu 1818. Je popisano od leta 1841. (Kopiran) Rokopis, 45 listov, 5360, XXXII, 14, Univerza na Dunaju. Komödia od Kristusoviga Terplinia Katero si nekdej na te Veliki četrtek inu na te Velikonočni ponedeljek v Kappli špilali. Kopiran tiposkript. Naslovna stran in 34 strani, [o. J.]. V Celovcu: Arhiv Narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Pasijon. Rokopis, fragment, str. 75–80. V: Valentin Birt: Device Marija Passijon. Rokopis. Sele, 1902. V Celovcu: Arhiv Narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Pramberger, Romuald: Rokopisi, St. Lambrecht, knjige 15–17. Universalmuseum Joanneum Graz (= UMJ Graz), Abteilung für Volkskunde (= Oddelek za narodopisje). Spiess, Josef: Vorstellung des bittern Leidens und Sterbens Jesu Christi. Maltschach, 1920. Kopiran rokopis. 141 str. Kärntner Landesarchiv (= Koroški deželni arhiv), GV­HS 18/48-1. Seznam igralcev je na str. 194. (Strani 142–193 so prazne.) Uran, Josef: Igra o Kristusovem trpljenju brez naslova. Lipa nad Vrbo, 1889. Rokopis. 116 str. V Celovcu: Arhiv Narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Wietinger, Sylvester: Igra o Kristusovem trpljenju brez naslovne strani. Metnitz, 1911/1916, kopiran tiposkript, 134 str. Kärntner Landesarchiv, GV-HS 18/48-2. lIteRatURa Caspar Erhard´s der heiligen Schrift Doktor und weil. Pfarrer zu Paar in Bayern, Chri.tliches Hausbuch, Oder das große Leben Chri.ti ... 13., nova izboljšana izdaja Simona Buchfelnerja. 2. del, Augsburg, 1846, založba Matth. Rieger. Cochem, Martin von: Das große Leben Chri.ti … 2. Teil. Nova predelana izdaja, Landshut: Založba Jo.eph Thomann, 1859. (Skupaj 694 strani na Google Books, s platnicami, glej http://bookstr.google.de/..., 17.09.2011, ob 17. ure. Izdaja iz leta 1680 obsega 1464 strani za oba dela.) Erhard, Gašpar in Štefan Kociančič: Kristusovo življenje in smert v premišljevanjih in molitvah. Drugi del. I. snopič. V Celovcu: Družba sv. Mohora, 1873. Kokot, Magdalena: Andrej Šuster - Drabosnjak. Pasijon. Celovec: Založba Drava in Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983. Kotnik, France: Andreas Šuster - Drabosnjak. Sein Leben und Wirken (= Življenje in delo.) Disertacija, Univerza v Gradcu, 1907. Kotnik, France: Nekaj črtic o slovenskih pasionskih igrah na Koroškem. In: Dom in svet (XXV) 1912, str. 11–17. Kotnik, France: Predstava Drabosnjakove pasionske igre l. 1911. In: Dom in svet (XXVI) 1913, str. 157–159. Kretzenbacher, Leopold: Pa..ionsbrauch und Chri.ti-Leiden-Spiel in den Südost-Alpenländern (= Pasijonski običaji in igre o Kristusovem trpljenju v jugovzhodnih alpskih deželah). V Salzburgu: Založba Otto Müller, 1952. Kuret, Niko: Igra o Kristusovem trpljenju. Napisal l. 1818 po nemškem izvirniku Andrej Šuster Drabosnjak. Za sodobni ljudski oder priredil Niko Kuret. Ljubljana: Založba ljudskih iger, 1937.Lausegger, Herta: Pasijon. Andrej Šuster Drabosnjak. V Celovcu: Mohorjeva založba, Krščanska kulturna zveza, 1989. Lausegger, Herta: Andrej Šuster Drabosnjak. Zbrana bukovniška besedila I. Marijin pasijon 1811. PASION ... Ta Pasion ... Faksimile po izvodu ... Pavleta Zablatnika ... z dodano prečrkovano priredbo istega besedila. V Celovcu: Mohorjeva založba, 1990. Martin von Cochem, Kapuzinerpater, 1634 Cochem, 1712 Waghäusel (= Kapucin Martin iz Cochema, rojen leta 1634 v Cochemu, umrl leta 1712 v kraju Waghäusel). Festschrift zur Feier des 350. Geburtstages in seiner Heimatstadt (= Jubilejni zbornik za 350. rojstni dan v rojstnem mestu). Izdajatelj: Kirchengemeinde St. Martin Cochem, 1984, str. 51. Maurer - Lausegger, Herta: Andrej Šuster Drabosnjak. Zbrana bukovniška besedila II. Pastirska igra in Izgubljeni sin. Izvirnika in njuni prečrkovani priredbi. V Celovcu ...: Mohorjeva družba in Krščanska kulturna zveza, 1992. Paulitsch, Herbert: Das Phänomen „Bukovništvo“ in der Kärntner-slowenischen Kultur- und Literaturgeschichte (Fenomen „bukovništvo“ v koroško-slovenski kulturni in literarni zgodovini). V Celovcu …: Mohorjeva, 1992. Pollanz, Maria: Das Eisenkappler Passionsspiel (= Kapelska pasijonska igra). Diplomska naloga, Univerza v Gradcu, 1992. Ruhdorfer, Luise Maria: Das Passionsspiel ‚Terplenje in smrt Jezusa Kristusa‘, St. Stefan bei Finkenstein, 1931 (= Pasijonska igra iz Štebna pri Bekštanju iz leta 1931). V Celovcu: Mohorjeva, 2007. Ruhdorfer, Luise Maria: Verurteilt zum Tod am Kreuz. Kärntner Christi-Leiden-Spiele (= Obsojen na smrt na križu. Koroške igre o Kristusovem trpljenju). V Celovcu: Založba Koroškega deželnega arhiva, 2012. Ruhdorfer, Luise Maria: Rojen, da bo trpel in umrl. Koroške duhovne ljudske igre/Geboren zum Leiden und Sterben. Kärntner geistliche Volksschauspiele. (Delovni naslov. Projekt Evropske unije Univerze v Mariboru.) Ruhdorfer, Luise Maria: Štebenski pasijon. V celovškem Mohorjevem koledarju 2008, str. 81–84. Sveto pismo stare in nove zaveze. Ekumenska izdaja z novim prevodom nove zaveze. Ljubljana: Združene biblične družbe, 1991. Zablatnik, Pavle: Drabosnjak na gledališkem odru. V: Magdalena Kokot: Andrej Šuster - Drabosnjak. Pasijon. V Celovcu: Založba Drava in Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1983, [str. 3–5]. bIogRafIJa Luise/Alojzija Maria Hasenbichler, rojena leta 1944 v Štebnu pri Bekštanju; matura na Trgovski akademiji v Beljaku leta 1963, nameščenka, uradnica. Poroka leta 1967, mož Herfried Ruhdorfer, gradnja hiše, štirje otroci, gospodinja. Študij slovenščine na Univerzi v Celovcu, diplomirala o pasijonih leta 2002; Mož Herfried Ruhdorfer umrl po hudi in dolgi bolezni leta 2006, vdova. Štebenska pasijonska igra iz leta 1931 pri Mohorjevi v Celovcu leta 2007; „Štebenski pasijon“, članek v Mohorjevem koledarju leta 2008, str. 81–84. Promovirala na Univerzi v Celovcu o Florjanu Lipušu leta 2008; „Lipušs Identitätenkarussell“/Lipušev identitetni vrtiljak, Re Di Roma leta 2010*; „klagen-fragen-plagen“/tožiti-vprašati-mučiti, pesmi, Re Di Roma leta 2010*. Pesmi v antologiji „Wörterspuren 2011“/Besedni sledovi, Izd. Hubert Tassatti, Linz; „Gott im Verstand, das Herz in der Hand“/Bog v možganih, srce na dlaneh, 2011*; *Disertacija, pesmi in pripovedke v založbi Re Di Roma v Remscheidu, Nemčija; Nasilna smrt v taborišču in drugje, članka v Mohorjevih koledarjih v letih 2010/12; Koroške igre o Kristusovem trpljenju pri Koroškem deželnem arhivu 2012. Piše svoje knjige v glavnem za nemško govorečo koroško publiko. I. N. R. I. IezUS NazaReNUS ReX IUdaeoRUM Jeruzalemski dogodki o velikonočnih dneh leta 33 po Kr. drama v treh delih – 14. slikah Po spisih evangelistov, Mateja, Marka, Luke, Janeza, za oder priredila: Edvard Gregorin in dr. Tomaž Tominec (p. Roman, O. F. M.) oSebe: Jezus, Marija, apostoli: Peter, Janez, Jakob st., Andrej, Filip, Bartolomej, Matej, Tomaž, Jakob ml., Tadej, Simon, Juda, Jožef iz Arimateje, Nikodem, Simon Gobavec, Lazar, Simon iz Cirene, Marija Kleopova, Saloma, Marija Magdalena, Marta, Veronika, Pilat, Epafrodit, Melhior, veliki duhovniki: Kaifa, Ana, Natanael, duhovniki: Amiel, Ecehiel, Jozua, Sadok, farizeji in saduceji:Arehelaj, Dariab, Samuel, Amon, Jozafat, menjalci in prodajalci:Datan, Efraim, Abrion, Kore, priče: Eliab, Rafim, Salas, Albiron, Gerzon, stotnik: Longin, rimski vojaki:Kvint, Agripa, Tekstor, Klavdij, sel: Silvij, vodja stražarjev: Selfa, Arfaksad, dekla: Sara, vratarica v Kaifovi palači, hromi Abiud, slepi Bartimej, prvi romar, drugi romar, oče, mati, dvanajstletni deček, prva žena, druga žena, tretja žena, četrta žena, prvi otrok, drugi otrok, tretji otrok, četrti otrok, Baraba, Dizma, Gezma, člani zbora, farizeji, saduceji, prodajalci, menjalci, priče, vojaki, stražarji, ljudstvo, glas. Kronist. RazPoRed PRVI DEL: I. slika: Vhod v Jeruzalem. II. slika: Posvetovanje sinedrija. III. slika: Jezus v Betaniji. IV. slika: Sklep sinedrija. V. slika: Zadnja večerja. VI. slika: Getzemani. DRUGI DEL: VII. slika: Peter zataji učenika. VIII. slika: Obsodba sinedrija. IX. slika: Pred Pilatom. X. slika: V sodni palači. XI. slika: Glejte človek. TRETJI DEL: XII. slika: Pot na Golgoto. XIII. slika: Golgota. XIV. slika: Gospodov pogreb. Prvi del Prva slika VHOd V JerUzALeM Scena: V določenih, hribovitih obrisih mesta, nekoliko v ozadju tempelj iz belega marmorja in s pozlačeno streho. V daljavi v medlih obrisih – Golgota. Dvo­je ulic, odprtih proti sceni: ena gre na levo v notranjost mesta, druga vodi na sceno. – Žarko dopoldansko sonce. Osebe: Prvi romar, drugi romar, Bartimaj, Dariab, Samuel, Amon, Jozafat, Datan, Efraim, Kore, Abrion, prvi, drugi, tretji, četrti otrok, Abiud, Oče, Mati, Dvanajstletni deček, Kvint, Klavdij, Agripa, Tekstor, Jezus, Učenci, Prva, druga, tretja žena, množica Prvi romar: Vse je pozabljeno; dolga, utrudljiva pot, vročina dneva, napor, vse, samo da te zopet gledam, hiša Boga mojih očetov, dom naših obetov, znamenje Mesijevo! Drugi romar:In če bi še dalj bilo, priti se ne bi ustrašil, zakaj obilo povračuje Jahve, naš Bog. Glej – ni še umrla vera, koliko množice. In čuješ hrup? Prvi romar: Pride tudi novi prerok iz Nazareta – Jezus, sin tesarjev. Glas gre po deželi, da pokorna mu je celo smrt. Baje je mrtvega Lazarja obudil, pa naši duhovniki in pismoučenci tega ne priznavajo. Bartimej: Pristava. A, a. – Vi, ki vidite, da ste, čujem glasove vaše. Povejte mi, ali ni to pot, ki bo po njej prišel sin davidov, Jezus, Božji Sin imenovan? Dariab: Postaja z drugimi. kaj skruniš ime Jahve! Sin božji praviš, ta varljivi prerok, ki ima hudiča. Samuel: Sin božji? Tesarjev sin, tesarjev sin iz Nazareta. In ni prazen pregovor: kaj more priti dobrega iz Nazareta. Amon: In njegovi čudeži – samo slepilo, pesek v oči. Bartimej: Ozdravi me ti, pa bom veroval. Amon: Grešen človek si, in prav je, da trpiš. Jozafat: Pusti ga. Ne umivaj se z blatom. Umažeš se. Bartimej: Grešen človek sem, toda on tudi z grešniki občuje in sonce vsem sveti; morda ga še danes uzrem – o, sonce …Menjalci in prodajalci na poti v tempelj. Datan: Ima skrinjo z denarjem. Jahve naj naš trud blagoslovi. Smo še blizu svetišča. Mnogo tujcev je in tudi za nas bo dela. Efraim: Z golobi. Obilo se bo žrtvovalo. Gospod vojnih trum, sprejmi tudi mene in moje živali milostno v svojo službo. Kore: Z blagom. Čul sem, da pride tudi sloveči novi prerok za praznike semkaj. Cela Judeja govori o njem. Datan: Ni samo govorica; res je, in baje mu njegovi privrženci pripravljajo slovesen vhod. Od daleč se čuje hrup. kakor vse kaže utegnemo celo ta sprejem sami videti. Abrion: Z živili. Ne maram zanj. z grešniki občuje in k cestninarjem hodi. Celo ženo, javno hotnico je zagovarjal.Klicanje narašča. Par otrok priteče z vejicami in se razbeži po ulicah. Prvi otrok: Naš kralj prihaja! Drugi otrok: Mesija gre! Vsi mu kličejo: Hosana! Tretji otrok: Jezus iz Nazareta je tukaj! Četrti otrok: Hosana sinu davidovemu! Bartimej: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! … O, da ga vidim! Abiud: Z berglami od stani, se obrne do farizejev. Učeniki postave, ali res prihaja novi prerok, sin iz žene rojen in od Boga poslan? Dariab: kakšen prerok? Abiud: Ali si sam tujec v Jeruzalemu? Celo mesto govori o njem. Jezus iz rodu davidovega. Dariab: Pojdi in glej, da zoper postavo ne grešiš. Jahve sam te je udaril in zaznamoval. Farizeji se važno pogovarjajo med seboj. Abiud: Se boječe umakne. Novi Učenik ni tako krut. Težko sinu, ki očetov grehe nosi. Odide v smeri, od koder narašča hrup in klicanje.Družina: oče, mati, dvanajstletni deček, dospejo izza ovinka. Oče: Obstane. Glej, otrok, ali vidiš zlato streho templja! Boga naših očetov, Abrahama, Izaka, Jakoba. Sin, ljubi in spoštuj postavo in ostani Mojzesu zvest, in če pride čas, da vržemo jarem tujcev raz naš vrat … tedaj ... Kvint, Klavdij, Agripa, Tekstor preko trga. Kvint: kaj neki česnaš fantalinu o jarmu tujcev. Poduči ga rajši, naj spoštuje rimskega orla. Sicer boš čutil našo pest. Klavdij: Sune dečka, da omahne proti materi. Spod nog. Agripa: zalega judovska. Mati: Nikomur ni žalega storil moj sin. Testor: Vaš kralj naj ga maščuje. Saj imate nekega Mesijo, prav sedaj ga vodijo v slovesnem sprevodu. Bartimej: Jezus, sin davidov, prihaja. Blagoslovljen! O, morda uzrem nebeško luč! Kvint: To bo še zabave te dni v Jeruzalemu. Agripa: Saj res, Herod je tu in naš oblastni Poncij Pilat in še ta novi čudni kralj; utegne biti res zabavno. Oče: Mesija se bliža, naš kralj, in bliža se naše odrešenje grozi s pestjo za odhajajočimi vojaki in tempelj Jahve se bo zopet sončil v svobodnem soncu svobodnega kraljestva. O, Bog naših očetov, pospeši čas! Zagleda prihajajočega Jezusa.Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta davida!1 Množica: Jezus prihaja z učenci. Množica gre pred njim in za njim ter vzklika. Hosana sinu davidovemu! Hosana! Hosana na višavah! Blagoslovljen kralj, ki prihaja v imenu Gospodovem! Mir na nebu in slava na višavah!2 Mnogi mu senčijo s palmovimi in oljčnimi vejicami, nekateri steljejo zelenje pred njim in razgrinjajo na pot svoje plašče.Otroci mu sipajo cvetje. Dariab: Se zaničljivo ozre. kralja ga imenujejo. To velja pomniti. Ne samo zoper Mojzesa je, tudi zoper cesarja ščuva Nazarenec. Samuel: Dariab: Jezus: Učenci: Amon: Jezus: Otroci: In kako dostojanstveno si pusti pregrinjati pot! kdo si, da si upaš nositi ime kraljevo? Jaz sem pot in resnica in življenje.3 Blagoslovljen kralj, ki prihaja v imenu Gospodovem!4 Učenik, posvari svoje učence!5 Povem vam, da če ti umolknejo, bodo kamni vpili.6 Hosana sinu davidovemu!7 Jozafat: Jezus: Bartimej: Samuel: Slišiš, kaj le ti pravijo?8 da! Ali niste nikdar brali: »Iz ust otrok in dojencev si sebi pripravil hvalo«.9 Jezus, Sin davidov, usmili se me. Gospod, dotakni se me, da spregledam. Utihni ti. Amon: Učenci: Bartimej: Jezus: Bartimej: Množica: Prva žena: kaj vpiješ?! Odrivajo množico. Prostor za Gospoda. Sin davidov, usmili se me! Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.10 Vidim – Sonce! – Gospod, zahvaljen bodi! Hosana! Blagoslovljen kralj! Še mojega otroka se dotakni. Druga žena: In moje blagoslovi z dobrotno roko. Tretja žena: In moje dete osreči. Peter: Nikar ne mudite Učenika. Jakob: Ne nadlegujte ga. Jezus: Pustite otročiče k meni, zakaj takih je božje kraljestvo. Jih blagoslavlja in polaga nanje roke.11 Jozafat: Vidite, da nič ne opravite; glejte, ves svet dere za njim. Farizeji se jezno odstranijo. Jezus: Stopi naprej in dvigne pogled.12 Vidite vse to? resnično povem vam: ne bo ostal tukaj kamen na kamnu, ki bi se ne zrušil. – Jeruzalem, Jeruzalem! Otroci: Hosana! Hosana Jezusu iz Nazareta! Druga slika. POSVeTOVANJe SINedrIJA.13 Scena: Zborovalnica v Kaifeževi palači. – Proti večeru. Osebe: Kaifa, Ana, Natanael, Ecehiel, Jozua, Arhelaj, Amiel, Sadok, Darib, Samuel, Amon, Jaozafat, člani zbora, Datan, Kore, Abrion, Efraim, Albiron. Kaifa: zbrani očetje! Nenavaden kraj nas je danes združil; pozval sem vas, da sklepamo o važni zadevi tega Nazarenca, ki moti s svojim novim naukom verno ljudstvo. Naj naš modri prisednik Natanael obrazloži visokemu zboru težaven položaj. Natanael: Morda že veste in slutite, kaj nas je primoralo sklicati visoki zbor. Videli ste danes na lastne oči in tudi slišali, kako je naše ljudstvo pozdravljalo upornega Galilejca in mu klicalo Hosana. Vedli so ga skozi ulice svetega mesta in pustil se je nazivati kralja. da, še več, visoki sinedrij, lastil … Datan: klicali so ga za Sina davidovega in Sina Božjega. Kaifa: Pozneje, spoštovani trgovci, boste zaslišani. Člani zbora: Groza, to je bogokletje! Nezaslišano! Neverjetno! Ali je to mogoče? Kaifa: Pomenimo se o tem pozneje. Naj Natanael nadaljuje. Natanael: Lastil sije celo veliko duhovniško moč in v svetišču je nastopil kakor človek, ki ima oblast. Albiron: In tepel nas je, poštene trgovce. Efraim: kruto je kršil starodavne pravice. Natanael: kaj še manjka? Še en korak samo in postava Mojzesova bo poteptana, prezirana, ker je prišel Galilejec z novimi nauki. Člani zbora: Sveta resnica je. Natanael: Mar ne vemo, da prezira postno postavo in da sam obredov umivanja ne izpolnjuje? Jozua: Pa tudi njegovi učenci ne. Arhelaj: Sobota jim ni več sveta. Amiel: duhovnike je Galilejec preziral in jih imenoval gadja zalega. Člani zbora: zadnji čas je, da sveti zbor kaj ukrene. Kaifa: Ne samo to. Slišali ste, da so ga imenovali kralja. kaj, če se res sam prilakomni slave in moči in prične upor proti rimljanom?! Ecehiel: kakor da ni dovolj gorja. Arhelaj: dovolj težak je tuji jarem, brez novih spon, ki nas utegnejo zadeti. Kaifa: Od slovesnega sprevoda v glavnem mestu ob prazničnih dneh ni daleč do javnega upora in potem gorje Izraelu! Ana: Še bolj gorje svetemu mestu, gorje svetišču! Možje, visoki zbor, osivel sem v službi Jahve in samo to bi še rad videl, da krivi prerok dobi zasluženo kazen. Ali niste vi duhovniki, čuvarji postav, poklicani, da branite svetost templja, pravice svetišča?! Kore: Iz starodavne navade. Natanael: Mi smo odgovorni za vero naših očetov, za sveto postavo, odgovorni za blagor ljudstva. Kaifa: zato moramo ukreniti, da čim preje zasežemo tega zvodnika. Člani zbora: Čim preje, da in ga kaznujemo po zasluženju. Arhelaj: da je tako daleč prišlo – dopoldne vhod s krikom in vikom v sveto mesto, preziranje postav, prilastitev svetih pravic, očitanje učenikom – tega smo krivi sami. Čemu to oklevanje, čemu ta obzirnost, to zavlačevanje?! Ana: To je pametna beseda vnetega učenika postave! Arhelaj: kaj so nam koristili razgovori ž njim? Ali nas ni neštetokrat zavrnil – in to pred ljudstvom. kaj naša svarila? – Ljudstvo je drlo za njim. edino, kar nam zagotovi uspeh, je: zapah in straža rimskih kohort; potem bo mir. Kaifa: Visoki zbor, povsem odobravam moško besedo učenika postave in veseli me, da vlada med nami tolika edinost. Sedaj pa zaslišimo tudi trgovce, priče današnjega nezaslišanega napada v templju. Naj govori datan. Datan: Ta predrzni samozvanec nas je izgnal z bičem iz templja, nam prevrnil mize, menjalnice, golobi so zleteli, drobnica se je vsa pomešala – mi štirje zahtevamo, da nam visoki zbor nakloni zadoščenje. Kaifa: kakor veleva pravica. Člani zbora: Vsem pravico. Galilejcu zasluženo kazen. Efraim: In tudi nas same je zaničeval, da ne izpolnjujemo postav naših očetov, da oskrunjamo svetišče njegovega Očeta. Arhelaj: kaj, še to je izrekel? Efraim: Pri templju Jahve – rekel je. Člani zbora: Boga je preklinjal, Boga se je delal. Ana: za to določa postava smrt. Člani zbora: Ujeti ga moramo. za vsako ceno ga moramo dobiti. Noben trud nas ne sme ostrašiti. Arhelaj: Nikar na praznik, da morda hrup ne nastane.14 Jozua: Modro je, ne na praznik, da se ljudstvo ne vznemiri. Ecehiel: Brez odloga! Kaifa: Saj imamo zveste može, ki nam zamorejo pomagati. Datan: Če se ne vem kje skriva, ga moramo najti; poštenega očeta sin in ugleden trgovec in bil sem javno bičan. Efraim: za vero naših očetov sem pripravljen dati vse, zato bom služil vsem, ki čuvajo svete postave. Kore: Če hočete, kri dam. Abrion: Saj vsak dan v sinagogi uči: tam ga primite. Jozua: Le na skrivnem, da upor ne nastane med ljudstvom. Amiel: kaj, ko bi sveti sinedrij razpisal plačilo tistemu, ki ga ujame in izroči. Ana: To je uvaževanja vredna misel preudarnega moža. Kaifa: Če sinedrij to odobrava, … Člani zbora: Bolj gotovo je in tem lažje se posreči. Prav, Amiel je previden in moder. Tako napravimo. Ne bo dolgo in naš bo! Kaifa: Spoštovani trgovci, zbor sprejme vašo službo in odobrava vašo svetost za postavo Mojzesovo. zadoščenje in naša zahvala vam ne izostane. Glejte pa predvsem, da stvar ostane tajna in skrivna; prazniki so in previdno je treba postopati. Datan, Efraim, Abrion, Kore: Navodila svetega sinedrija se hočemo držati. Kaifa: Še nekaj vežnega: da se stvar čim preje izpelje, pojdite in zalezujte ga vsepovsod. Pridobite si ljudi, ki bi vam pomagali! Datan: Saj res! Poznam nekoga izmed njegovih; pri njem poskusite. Ana: Naj vas vodi Bog Abrahamov. Jozua: Galilejec bo kmalu na varnem, kakor vse kaže. Ecehiel: Mir mora biti – dovolj je en sovražnik, en jarem in en bič! Sadok: Čemu še na znotraj razdvojenost. Ana: Čuvar postave ne sme biti popustljiv. Sadok: Vemo, da mora biti neizprosen. Kaifa: kar smo sklenili, izvršimo. Čaka nas težko in važno delo. Ana: ki bo bogato poplačano. Člani zbora: To daj Bog Jakobov in Izakov! Tretja slika. JezUS V BeTANIJI. Scena: Bogata hiša s širokim razgledom v cvetočo pokrajino. – Sončno jutro. Osebe: Jezus, učenci, Lazar, Simon gobavec, Marija Magdalena, Marta, Marija Kleopova, Salome, Datan, Efraim, Abrion. Jezus: Obiščemo Simona Gobavca pred odhodom v Jeruzalem. Lazar: Znotraj. To je glas Gospoda, ki me je poklical iz groba! Jezus: Vstopi z učenci. Mir in blagoslov teh hiši! Učenci: In vsem, ki v njih prebivajo! Simon gobavec: V hiši. kralj miru! Bodi mi pozdravljen! Lazar: zmagalec smrti! Jezus: Prijatelj moj, Lazar! Simon gobavec: kakšna čast, da si se odzval povabilu in osrečil moj dom s svojim prihodom. dobrodošli vsi tvoji! Pripravljeno je, Gospod! Jezus: Simon! Poslednjikrat sprejemam z mojimi tvoje gostoljubje. Simon gobavec: O, moj Gospod, često še naj ti nudi mirna Betanija prijeten odpočitek. Moja hiša ti je odprta! Jakob ml.: Ali je resnica, da se približuje veliki dan, ko ustanoviš mogočno kraljestvo Izraela!? Jezus: Glejte, v Jeruzalem gremo in spolnilo se bo nad Sinom človekovim, kar je pisano po prerokih.15 Janez: Najmodrejši Učenik, zagonetno nam govoriš. Filip: kako naj razumemo? Andrej: razodeni nam. Jezus: Izdan bo namreč nevernikom in ga bodo zasmehovali, in ko ga bodo bičali, ga bodo umorili in tretji dan bo vstal.16 Tadej: Tega ne razumem. Simon: Beseda mi je skrita. Bartolomej: Gotovo je zopet prilika, ki nam jo razloži ob svojem času. Tomaž: Gospod, zakaj omenjaš obenem ponižanje in vstajenje, smrt in zmago? Matej: kadarkoli so ti pismarji in farizeji hoteli škodovati, si jih zavrnil z besedo in dejanjem. Jezus: Že zdaj vam to povem, preden se zgodi, da boste, ko se zgodi, verovali, da sem jaz. Tomaž: Mojster, le tega ne doumem: po prerokih čujemo, da bo Mesija večen! Ti, ki delaš čudeže in obujaš mrtve, ne boš umrl! Jezus: Tomaž! Jaz sem dobri pastir in svoje življenje dam za ovce!17 Učenci: Brez tebe, Gospod, smo izgubljena čreda. Lazar: da, Učenik! Farizeji in pismarji prežijo željno, ako prideš za praznike v Jeruzalem, in sklepajo o tvoji pogubi. Simon gobavec: Gospod, ostani pri nas, varen pred njihovimi naklepi! Janez: Učenik, to se ti ne sme zgoditi. Jakob ml.: dobro nam je tukaj. Peter: Jezus: Juda: Učenci: Počakaj v tihem zatišju te hiše, ljubeznivo postrežen od tvojih zvestih. Peter, ne misliš na to, kar je božjega, ampak, kar je človeškega;18 zakaj Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.19 Toda mojster, če daš ti življenje, kaj bo potem z nami?! Vse naše nade bodo uničene. Peter: Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj; kak bo torej naš delež?20 Jezus: resnično povem vam. Ob prerojenju sveta boste tudi vi sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove. Nikogar ni, ki bi zapustil hišo zaradi mojega imena in bi ne prejel mnogo več v tem času in v prihodnjem veku.21 Marija Magdalena in Marta prispeta v hišo. Marija Magdalena: raboni! Marta: Pozdravljen bodi, Učenik! Jezus: Blagoslov vama! Marta: dovoli mi, Gospod, da ti strežem. Jezus: Marta, Marta, veliko si prizadevaš …! Marija Magdalena: S snežno belo posodo iz alabastra. Tudi meni ne zavrni darila ljubezni in hvaležnosti. Jezus: Marija! Tadej: Tolika čast ni bila izkazana našemu mojstru še nikoli. Bartolomej: Pravo nardovo olje! Jakob ml.: kakšen vonj! Juda: Naj bi se porabil ta izkupiček raje za kaj potrebnejšega. Tomaž: Tako dragocena dišava. Jezus: zakaj grajate dejanje – ljubeznive hvaležnosti? Juda: Čemu ta potrata z mazilom? Jezus: Prijatelj! Juda: Vem, Mojster, da ne ljubiš nepotrebnih stroškov; 22saj bi se moglo to olje prodati za več ko 300 denarjev. Jezus: Juda! Juda: kakšna škoda za uboge in nas! Jezus: kaj nadlegujete to ženo? Pustite jo. dobro delo mi je storila, že vnaprej je mazilila moje telo za pogreb. Uboge imate vedno med seboj, mene pa nimate vedno. resnično povem vam: kjerkoli po svetu se bo oznanjal ta evangelij se bo to povedalo v njen spomin. – Čas je. Vstanimo!23 Peter: Gospod, kamorkoli, samo ne v Jeruzalem. Jezus: Peter, ako želiš ostati, ostani. Peter: Moj Gospod in Mojster! Ti imaš besede večnega življenja! Jezus: Potem pojdi. Marija Magdalena: zdravnik moje duše! Jezus: Žena, kaj jočeš? Bliža se noč, toda ob sončnem vzhodu me boš videla v vrtu. Lazar: Učitelj moj, dobrotnik moj! Marta: resnica in življenje, ti greš in se ne vrneš. Jezus: Mir z vami! Imam oblast življenje dati in oblast ga zopet vzeti. To naročilo sem prejel od svojega Očeta. Juda: Toda Mojster, ako nas res zapustiš, zagotovi nam preje bodočnost. Poglej, to ne zadošča več niti za dan. Jezus: Ne skrbi, Juda. Juda: Tristo denarjev! koliko časa bi lahko udobno živeli! Jezus: Življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.24 Učenci: Ne vznemirjaj Mojstra, Juda. Juda: kdo bo skrbel, če ne jaz. kaj me ni sam odbral za denarničarja? Jezus: To si; toda bojim se, da te ne zapelje skušnjavec. Juda: Jaz pa se bojim, da bo to kmalu izpraznjeno in ostalo prazno. Jezus: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice in vaš nebeški Oče jih živi.25 Učenci: Besedam tvojim zaupamo in verujemo. Marija vstopi v hišo, z njo Marija Kleopova in Saloma. Marija: Moj Sin! Jezus moj! Neutešljiva želja me je privedla s tema ženama, da te vidim, preden greš tja. Jezus: Mati, ne poti sem v Jeruzalem. Marija: V Jeruzalem, v tempelj Jahve, kjer sem te darovala Gospodu – srce čuti grozo. Marija Magdalena: kako vsi želimo, da ostane Učenik pri nas. Jezus: Moja ura se približuje. Marija: O, Simeon, Simeon! Tvoje besede iz davnine: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu!« In meč bo presunil tvojo dušo.26 Jezus: Mati, ali ne veš, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?! Marija: Sin, glej, dekla sem Gospodova! Toda le eno mi dovoli. Jezus: Se ozre nanjo. Marija: da trpim in umrjem s teboj. Jezus: Žena, ne veš, kaj prosiš, ker je skrito pred tvojimi očmi. Marija: Naj grem z vami v sveto davidovo mesto. Žene: In me s teboj. Jezus: Tvoja ure še ni prišla. Marija: In kdaj te zopet vidim? Jezus: ko se dopolni pismo. Marija: Sin moj. Žene: Mati. Jezus: Omagujete? Učenci: Ne, Mojster; s teboj in zate. Lazar: O, da bi se vrnil, veliki dobrotnik! Simon gobavec: Pospremimo te.Zapustijo hišo. Juda: Ostane sam. Sam ne vem, kaj namerja Učenik. Vedno bolj zamotano govori o svojem kraljestvu; tako se mi zdi, kakor da sam ne veruje več vanj. Venomer govori o trpljenju – a kdor hoče za menoj, naj vzame svoj križ – ha, ha. Juda iz kariota ne bo nosil križa … In kakor vse kaže, nas čaka še uboštvo. Ta potratnost! In kdo naj razume to skrivnostno obnašanje: slovesen sprejem, vreden kralja, ter namesto da bi ugodno priliko porabil in zanetil vstajo, si pa napravi novih sovražnikov v templju; trgovce je izgnal in jih z bičem in besedo bičal. Tako kraljevanje mi nič kaj ne ugaja … danes je govoril nekaj o pogrebu; če gre res v smrt, kam pa ti, Juda? Še je čas – preudarim, tehtno preudarim … Na steni se pojavi senca, vidi se določen obris. kaj je to?! Datan: Skozi okno. Juda iz kariota. Juda: kdo si, ki me poznaš? Datan: z Nazarencem hodiš, kdo te ne pozna! Juda: Ti želiš? Datan: zaupam ti skrivnost, Juda. Juda: kakšno skrivnost? Datan: Ti ljubiš denar in zaslužek se ti obeta. Juda: Ali je to skrivnost? Čemu vse tako tajno? Datan: Učenika iz Nazareta iščemo. Juda: Ga niste videli, ko je odhajal? Datan: da, v Jeruzalem gre. Toda kam? Tiho: Vedi: veliki zbor ga išče, da ga zasliši. In radi bi vedeli … Efraim: Se je izvil izza ogla. Juda, ne bo zastonj! Juda: kaj mi mar vaš denar. Datan: Precej – srebrnih, Juda, je razpisanih. Juda: Mar naj ga jaz izdam, njegov učenec?! Abrion: Se pridruži. To ni izdaja! Ti nam samo poveš, kam mojster gre,in veliki zbor ga zasliši. Saj veš, da si je v templju lastil oblast. Datan: Ne razmišljaj. Abrion: Če ne ti, kdo drug. Juda: In kdo naj bi bil? Abrion: Nisi ti sam njegov učenec? Juda: zakaj ga v soboto niso prijeli, ko je v templju nastopil? Javno je bilo. Efraim: zaradi ljudstva. Abrion: rimljani ne ljubijo prepirov. Datan: kaj jih briga, neverne, postava Mojzesova. Juda: Če ni izdaja vam povem. Če ne jaz, kdo drugi … In sinedrij naj upošteva, da je zame težko. Datan: kdaj nam poveš? Juda: Brž ko izvem. Abrion: Beseda velja! In kje? Juda: V preddvoru templja, na levem stopnišču, jutri zvečer po vzidu lune. Datan: Sporočimo sinedriju. Efraim: Plačilo ti ne odide. Abrion: Ne pokesaš se. Zdrknejo proč. Juda: dal sem besedo. da, izdam Učenika. Ne, nisem rekel – izdam! da povem, kje se nahaja; to ni izdaja. In sicer, kaj pase vmešava v tempeljske zadeve?! To je stvar duhovnikov.Sicer pa mi nič ne morejo. Grozili mu dobo in ga odpuste.Prav mu je. današnja potratnost in to neprestano oklevanjein še ta vedna negotovost in nejasnost – kam hoče in kajhoče – dovolj tega. Juda iz kariota hoče imeti jasnost, zakom gre. Ali je kralj ali ne! Če je kralj, se bo sedaj moralizkazati, izpričati in ti, Juda, si dobro zadel. In če ni …preseda mi ta njegova dobrota. z grešniki, s cestninarji sedruži in pusti celo, da ga bivša javna hotnica mazili. kaj pa,če me je spregledal?! Tisti njegov pogled preje, kakor davidi ves moj dvom … In o pogrebu je govoril. Juda, kaj pače ga sinedrij obsodi! Učenika v smrt izdajaš … Ne v smrt.Še vedno jih je zavrnil. rabonija se boje. Vem, da se gaboje; sovražijo ga pismarji, ker je moder, premoder zanje inpremogočen. In če me spregleda – poprosim ga, da odpusti!Javni hotnici je odpustil, tudi meni bo. dober je. Juda izkariota – precej srebrnih – to ni šala … In jasnost moramimeti, kam misli, kaj hoče. Če je kralj, naj kraljuje temusvetu, kralj na onem svetu – ne! Juda iz kariota hoče bitiprisednik pravega kralja, pravega Mesije. Juda gre svojo pot. Četrta slika. SkLeP SINedrIJA. Scena: Gazit – zborovalna dvorana poleg duhovniškega dvora v templju. – Večeri se. Osebe: Kaifa, Ana, Natanael, Ecehiel, Jozua, Sadok, Amiel, Arhelaj, Dariab, Jozafat, Amon, Samuel, Nikodem, Jožef iz Arimateje, Datan, Juda, člani zbora. Kaifa: Tak je torej položaj za nas, za vero naših očetov in za naše ljudstvo. In sedaj presojamo zadevo. Arhelaj: Vstopi. razveseljivo sporočilo, zbrani očetje: datan, ugleden trgovec, je pridobil zaupnega spremljevalca – učenca Galilejca, ki nam bo kažipot do njegovega prenočišča. Oba sta že v preddvoru in pričakujeta samo še poziva velikega zbora. Člani zbora: Ugodna vest. dobro poteka stvar. zmagujemo. Naklep dozoreva. Arhelaj: Pokličem! Kaifa: Pokliči. razlagalci postav, svetujte in dogovorimo se o vsoti, ki naj se določi možu za ta njegov čin. Natanael: Mojzesova postava nam sama veleva: na 30 srebrnikov je cenjen suženj. Amiel: Tako je. Ecehiel: Naj obvelja. Jozua: držimo se postave. Sadok: za ceno sužnja bomo kupili Mesijo. Datan: Vstopi. Velemodri učitelji in očetje! Predstavljamo vam tega moža, Juda iz kariota, ki se je odločil izročiti vam Galilejca. Kaifa: dobrodošel nam, Juda iz kariota! Natanael: Mojzes nam ga pošilja. Jozua: Pozdravljen, spoznavalec naših postav! Sadok: da, da, že često smo ga opazovali v družbi Nazarenca. Kaifa: zbor velikega starešinstva te pozdravlja kot naklonjenega nam prijatelja in spoznavalca naših pravic! zato izjavi pred vsemi, ali si zanesljivo odločen slediti našim načrtom in naši volji. Juda: Sem mož beseda, učitelji pisma in prvaki ljudstva. 27kaj mi hočete dati in jaz vam ga izdam? Kaifa: Sklenili smo in zakon določa 30 srebrnikov. Ecehiel: Poleg tega izvršiš kot privrženec Mojzesovega nauka svojo sveto dolžnost, ako se pridružiš sodno in versko predpostavljenim ter izpolniš njih pravične želje. Kaifa: Pridobiš si tudi naklonjenost vsega sinedrija in vsega ljudstva. Datan: Sedaj verjameš, verjameš, prijatelj? Kaifa: Premisli in izjavi nam – Juda. Juda: Nemo pritrdi. Kaifa: rabi! Hiti in prinesi denar iz zakladnice. Soglašate, čuvarji Mojzesove postave? Člani zbora: Soglašamo. Naš namen je velik. In sveta naša dolžnost. Amon: Treba nam je žrtev, da odkupimo ubogo ljudstvo! Nikodem: krivično kupčujete, očetje! In ti ne zardiš in izdajaš svojega Gospoda in Mojstra? Na 30 srebrnikov ceniš neprecenljivo ljubezen prijatelja in dobrotnika. Pomni, to je denar krvi, ki vpije po maščevanju! Kaifa: Obmolkni! Torej je resnica, kar že dlje časa opazujejo člani zbora. Ana: zavedaj se, da to ni stvar posameznika, ampak odgovornost razsodišča za blagor vsega naroda! Jozua: Ne zmeni se, Juda, za besedičenje tega učenjaka. Arhelaj: Se vrne. Člani zbora: Mi smo s teboj in zate. Tvoja zadeva je tudi naša. Naša dobrobit je tvoja dobrobit. Naša sreča, tvoja sreča. Kaifa: Na, Juda - preštej in beseda dana naj velja. Juda: zadošča naj vam obljuba; danes še, to noč, bo v vaših rokah. Toda priložnost moramo nemudoma zagrabiti, ker slutim, da namerja v kratkem zapustiti Jeruzalem. Amon: kam hoče ta potovati, da ga mi ne bomo našli?28 Samuel: Pojde mar k bratom, razkropljenim med pogane, in bo učil pogane? Jozafat: Ali se spominjate, ko nam je rekel nekoč ob prazniku v templju: »Iskali me boste, pa ne našli; in kjer bom jaz, tja vi ne morete priti.«29 Juda: zato mi še v tej noči pridružite oboroženo moštvo, da ne izgubim cilja. Ana: Templjevo stražo in naše služabnike pripravimo. Člani zbora: dobro, templjeve stražnike in služabnike ti pridružimo. zanesljivi so in vešči. razpolagaj z njimi. Kaifa: Pametno je tudi, radi reda, da prevzamejo nadzorstvo nekateri udje sinedrija. Ecehiel: Veliki duhovnik, izberi udeležence. Kaifa: za zdaj določam dariaba, Jozafata, Amona in Samuela. Vi ukrenite tudi, da bo straža o tem obveščena in čakala pripravljena. Dariab, Jozafat, Amon, Samuel: z zadoščenjem izpolnjujemo ukaz velikega duhovnika. Kaifa: Vrhu tega hitite k poveljniku rimskih vojakov in prosite v našem imenu, naj vam doda četo oboroženih mož. razložite vežen položaj in povejte, da se je ta prerok zelo pregrešil proti izraelski veri in da je nevaren, ker si je pridobil mnogo zvestih pristašev. ko vse uredite, nam javite. Dariab, Jozafat, Amon, Samuel: To poskrbimo nemudoma. Juda: Preskrbljeni naj bodo s svetilkami in plamenicami, če bi se zatemnila noč in bi ga bilo treba iskati po votlinah. Jaz jim bom dal znamenje; in sicer, ko ga zagledamo na Getzemanski pristavi, kamor hodi ponoči molit – pazite: kogar bom poljubil, tisti je; njega primite in ga varno peljite. Samuel: razumeš, po poljubu spoznaš Mojstra. Amon: zanesi se. Jozafat: Izvrstno, Juda. Dariab: Prežali bomo. Juda: Sedaj hitim, da zasledujem; ko bo ugodna prilika, vam sporočim. Datan: Jaz, Juda, pa se ti pridružim in ostanem v tvoji bližini, dokler ne storiš, kar si podvzel. Kaifa: Spremlja naj vas sreča naših očetov! Člani zbora: In Jahve z nami! Juda, Datan, Dariab, Amon, Jozafat in Samuel zapustijo dvorano. Kaifa: Stvar zori docela o naših načrtih! Sedaj pa, častiti očetje in učitelji ljudstva – najtežje in najvažnejše vprašanje: kako presodimo njegovo mesijansko poslanstvo, ko bo v naši oblasti?! kakšno je vaše mnenje? Amiel: Veliki duhovnik, sodi: Močne okove, globoko ječo in zanesljivo stražo. Sadok: Pridružujem se tvoji sodbi. Ecehiel: Potem ga bo kmalu minula oblastnost in mu zatemnila slava. Arhelaj: Kaifa: Arhelaj: Tako je; gluhi temnici naj razodeva svoje božje poslanstvo. Prav; toda kdo izmed vas si upa biti porok, da ne dvignejo njegovi privrženci ljudske vstaje, da ne podkupijo straž, da se čudodelec morda sam ne razreši okov in si ne odpre vrat v še večjo svobodo! kdo, spoštovani očetje, zastavi poroštvo zanj?! »Sprevidim, da nič ne veste in tudi ne pomislite, da je bolje, da umrje en človek za ljudstvo, kakor da pogine ves narod!« Preden ga ne iztrebimo, ne bo miru v Izraelu, ne bo varna postava Mojzesova, ne bo obstanka nam, svetemu sinedriju. res, Bog naših očetov je govoril po svojem velikem duhovniku. Samo s smrtjo Galilejca more in mora biti odrešen rod Izraela. Ana: Natanael: Jozua: Pri moji sivi glavi prisegam, da ne bom miroval, dokler ne bo v krvi tega zapeljivca očiščena naša sramota! dolgo že me je mučila ta beseda, sedaj je izrečena. Misli naših src so se združile v izrazu. Člani zbora: Umrje naj Samarijan! Smrt sovražniku izraelske vere! Smrt sovražniku našega ljudstva! Nikodem: zbrani očetje, dovolite mi besedo. Člani zbora: Že spet učeni Nikodem. Govori. Pričaj. Izpovej. Nikodem: Ne sodite po videzu, temveč sodite pravično! Ali mar naša postava koga sodi, če ga poprej ne zasliši in ne poizve kaj dela?30 Kaifa: kako? kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči pisma in spoznaj, da iz Galileje noben prerok ne vstane.31 Natanael: O tem vemo, od kod je, o kristusu pa, kadar pride, nihče ne bo vedel, od kod je.32 Ecehiel: Ali ne pravi pismo, da pride kristus iz davidovega rodu in iz mesta Betlehem, kjer je bil david?33 Jozua: Preuči in potem razsojaj. Nikodem: ko je učil v templju vam je zaklical: 34Mene poznate in tudi veste, od kod sem! In vendar nisem prišel sam od sebe, ampak je v resnici, kateri me je poslal, in tega vi ne poznate. Sadok: kaj natolcuješ, zaslepljenec! Jozua: Prisednik si Mojzesovega zbora in zagovarjaš, kar preklinja zakon! Natanael: Očetje, postava zahteva maščevanje! Kaifa: zapusti nemudoma sodni dvor, ako vztrajaš na tem zagovoru! Jožef iz Arimateje: Tudi jaz soglašam in se pridružujem Nikodemu, kajti resnico zagovarja. Nikoli noben človek ni tako govoril, kakor ta človek. Kaifa: kako, pri veri naših očetov! Ali ni znano po vsej Judeji,Galileji in Samariji, da je oskrunjeval sobote, da je zavajalljudstvo z upornimi nauki, da je s pomočjo Belcebuba delal,da se je izdajal sam za Sina božjega, čeprav je samo človek?! Člani zbora: Čuješ, Arimatejec? Tu imate dokaze. Jožef iz Arimateje: Vem, da je od Boga izšel kot Učenik, zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih dela, ako ni Bog z njim! Kaifa: Sedaj si se izdal; ti sam si tudi že dolgo skriven privrženec tega preroka. Ana: Torej celo v naši sredi se že šopirijo izdajalci svetih postav. Amiel: kaj iščeta še tu, odpadnika! Pojdita in sledita vajinemu kralju, preden premine, kajti naš sklep poznata! Nikodem: Preklinjam ta sklep in nočem biti deležen tega krvi željnega razsodišča! Jožef iz Arimateje: zapustiva to temo in pojdiva za njim, ki je luč sveta! Ecehiel, Amiel: Iz naše srede, izdajalca! Natanael, Jozua, Sadok: Ven, oskrunjevalca naših postav in svetih zakonov! Kaifa: Ali je mar vero vanj sprejel kdo izmed voditeljev ali izmed farizejev? A ta drhal, ki ne pozna postave – prekleti so! Arhelaj: Ne gre za to, modri prisedniki, ali je bolj ali manj kriv, blagor vsega ljudstva zahteva, da smrti umrje! Kaifa: radi končne obsodbe še predlagam, da si izposlujemo pri deželnem oskrbniku, da jo on izreče. Upam, da razumete našo odgovornost. Člani zbora: Velemoder nasvet. Previdno ravnanje. zaupajmo besedi velikega duhovnika. Kaifa: zaključujem zborovanje. razidimo se mirno, toda bodite vsako nočno uro čuječi, če bo treba, da vas skličem. Peta slika. zAdNJA VeČerJA. Scena: Velika opremljena obednica. – Zvečerilo se je in polna luna razsvetljuje noč. Osebe: Marko, učenci, Jezus. Učenci prihajajo v dvorano, poslednji je Jezus. Marko: Jezus: Marko: Gospod, pozdravljen v hiši tvojega hlapca. Nisem vreden, da te sprejmem pod svojo streho, toda rekel si besedo in glej, pripravljeno je zate in za tvoje. zahvaljen bodi. Odide. Jezus: Jakob st.: Janez: Jezus: Posedejo polagoma okoli mize. Srčno sem želel to velikonočno jagnje jesti z vami, preden bom trpel.35 Vzemite to in si razdelite med seboj, zakaj povem vam, da ga ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu.36 In kakšna mesta odkažeš svojim zvestim v novem kraljestvu? Gospod, kaj hočeš s tem povedati? Odhajam in spet pridem k vam; kam grem, veste, in za pot veste.37 Tomaž: Jakob ml.: Jezus: Filip: Jezus: Gospod, ne vemo, kam greš.38 In kako bi mogli vedeti za pot? Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.39 Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.40 Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? kdor vidi mene, vidi Očeta.41 In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. Verujte mi; če pa ne, verujte zaradi del samih.42 Učenci: Verujemo, Gospod, velika so tvoja dela. Jezus: Jaz sem prišel na svet kot luč, da noben, kdor v me veruje, ne ostane v temi. Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak, da bi svet zveličal. kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; nauk, ki sem ga oznanil, ta ga bo sodil poslednji dan.43 Učenci: za teboj bomo hodili, kamorkoli pojdeš. Jezus: Vstane od večerje, odloži vrhnje oblačilo, vzame prt, se prepaše in vlije vode v umivalnico. Učenci: Se spogledujejo in vprašujejo: kaj namerja raboni? Jezus: Povabi prvega Simona Petra. Peter: Gospod, ti mi hočeš noge umiti?44 Jezus: kaj jaz delam, ti zdaj ne veš, a spoznal boš pozneje.45 Peter: Ne boš mi nog umival, nikoli ne!46 Jezus: Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.47 Peter: Gospod, ne le mojih nog, ampak tudi roke in glavo.48 Jezus: Umiva učencem noge in jih briše s prtom, s katerim je opasan. kdor se je skopal, mu je treba samo, da si noge umije, sicer pa je čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi. Niste vsi čisti.49 Ko pride na vrsto Juda: kar misliš storiti, stori brž.50 Ko je gotov, odloži prt, vzame vrhnje oblačilo in sede. Veste, kaj sem vam storil? Vi me kličete »Učenik« in »Gospod« in prav pravite, zakaj to sem. Vzgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. Ako to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh; jaz vem, katere sem izvolil.51 Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj na mizi.52 resnično, resnično povem vam: eden izmed vas me bo izdal.53 Učenci: Se spogledujejo, ker ne vedo, o kom govori? Med nami izdajalec? Andrej: eden izmed nas dvanajsterih? Tomaž, Simon: kdo je nezvesti? Matej: V srca gleda; ti veš, da nisem jaz. Tadej: Gospod, ali sem jaz?54 Peter: Pomigne Janezu, ki sedi na Gospodovi desnici: Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori?55 Janez: Se skloni na prsi Jezusove. Gospod, kdo je?56 Jezus: Tisti je, kateremu bom jaz pomočil grižljaj in mu ga dal. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, ali gorje tistemu človeku,ki bo Sina človekovega izdal. Pomoči grižljaj in ga da Judu.57 Juda: Učenik, ali sem jaz?58 Jezus: Ti si!59 Juda: Odide v noč. Simon Peter: kam gre Juda? Tadej: denarničar je in Gospod ga je poslal. Tomaž: kam le? Jakob ml.: da nakupi, česar nam je treba za praznike ali da naj da kaj ubogim. Jezus: zdaj bo Sin človekov poveličan in Bog bo poveličan v njem.60 Vzame kruh, se zahvali, ga blagoslovi, razlomi in reče:Vzemite, jejte, to je moje telo, ki se za vas daje; to delajtev moj spomin!61 Jim deli. Enako vzame kelih, se zahvali, gablagoslovi in reče:62 Pijte iz njega vsi, to je namreč moja krinove zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov.Povem vam pa: poslej ne bom pil od tega sadu vinsketrte do onega dne, ko bom z vami novega pil v kraljestvusvojega očeta.63 Otročiči, še malo časa bom med vami. Novo zapoved vam dan: ljubite se med seboj, kakor sem vas jazljubil. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.64 Učenci: Gospod, zapuščaš nas. Jezus: Vaše srce naj se ne vznemirja, ker odhajam, da vam mesto pripravim. V hiši mojega očeta je mnogo bivališč. Verujte v Boga, tudi v me verujte.65 resnično, resnično povem vam: če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom to izpolnil.66 Ako me ljubite, ohranite moje zapovedi. In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj: duha resnice.67 Peter: Gospod, kam greš?68 Jezus: kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.69 Peter: zakaj bi ne mogel iti za teboj? Življenje dam zate.70 Jezus: Življenje daš zame? resnično, resnično povem ti: ne bo petelin zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.71 Peter: raboni. Jezus: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor svet daje, gavam jaz dam.72 Jaz sem trta, vi mladike. kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, zakaj brez mene ne moretenič storiti.73 za vas je dobro, da grem; zakaj, če ne odidem,Tolažnik ne bo prišel k vam. Še malo in ne boste me večvideli in spet malo in me boste videli, ker grem k Očetu.74 Učenci: Govorijo med seboj.75 kaj je to, kar nam pravi: »Grem k Očetu«? kaj je to – »malo«? Ne vemo, kaj govori. Jezus: resnično, resnično povem vam: jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; ali spet vas bom videl in veselilo se bo vaše srce in vašega veselja vam ne bo nihče vzel.76 To sem vam govoril v prilikah. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zopet zapuščam svet in grem k Očetu.77 Učenci: Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. zdaj vemo, da vse veš. zato verujemo, da si izšel od Boga.78 Jezus: zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni.79 Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas;80 ali zaupajte, jaz sem svet premagal.81 Učenci: zaupamo, tvoja beseda je resnica! Jezus: Vstane, povzdigne oči in reče: Oče, prišla je ura; poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin tebe poveliča, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. Poveličal sem te na zemlji – dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Jaz sem jim izročil tvoj nauk; kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. zanje prosim. A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi v me verovali, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Vstanite, zapojmo zahvalno pesem in pojdimo od tod.82 Vsi: Hvalite Gospoda vsi rodovi, slavite ga vsa ljudstva; zakaj velika je do nas milost njegova in resnica Gospodova traja vekomaj.83 Zapuščajo obednico. Šesta slika. GeTzeMANI. Scena: Oljčni vrt z razgledom na Jeruzalem. – V svitu mesečne noči. Osebe: Jezus, učenci, Juda, Natanael, Arhelaj, Dariab, Samuel, Amon, Jozafat, Datan, Efraim, Abrion, Kore, Selfa, Stražarji, Strežniki, Longin, Vojaki, glas. Jezus: Pride z učenci in obstoji pred vhodom v vrt. Vsi se boste to noč pohujšali, zakaj pisano je: »Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.« ko bom pa vstal, pojdem pred vami v Galilejo.84 Peter: Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz nikdar ne bom.85 Jezus: resnično, povem ti, nocoj, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.86 Peter: In če bi bilo treba umreti s teboj, te ne bom zatajil.87 Janez: Učenik! Filip, Tomaž, Andrej: Tudi mi ti zatrjujemo vdano zvestobo! Jakob ml.: Nobeden izmed nas te ne bo zatajil. Matej, Bartolomej, Jakob st., Tadej: Tvoji smo zdaj in ob času izkušnje! Jezus: Sedite tukaj, med tem pojdem tja in bom molil.88 Se oddalji in vzame s seboj Petra, Jakoba st. in Janeza. Jezus: Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte z menoj.89 Se oddalji, pade na zemljo in moli. Peter: kaj je Učeniku? Jakob st.: Tako žalostnega še nisem videl. Janez: zaupajmo Gospodu; čuli smo na gori spremenjenja glas: Ta je moj ljubljeni Sin nad katerim imam dopadenje; njega poslušajte.90 Jakob st.: In razodel nam je, da je elija že prišel, pa ga nismo spoznali, ampak so z njim storili, kar so hoteli. Takoj bo trpel od njih tudi Sin človekov.91 Janez: zato čujmo in molimo. Jezus: Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene: vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti. Vrne se k učencem in jih najde speče. Simon, spiš? Nisi mogel eno uro čuti? Peter: Jakob st.: Odpusti mi! Pozna ura je že. Oči so nam dremotne. Janez: Jezus: raboni, prevzema nas hlad noči. Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo. Peter, Janez, Jakob st.: Bedeli bomo s teboj. Jakob st., Peter: Strah mu pretresa dušo. Janez: O, Jeruzalem, Jeruzalem, zakaj ne spoznaš časa svojega obiskanja! Jezus: Se je vrnil in spet moli. Moj Oče, ako ne more ta kelih mimo iti, ne da ga pijem, zgodi se tvoja volja.92 Pride k učencem in jih najde zopet speče; pusti jih, gre in v tretje moli. Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.93 Klone; obsveti ga žarek in začuje se glas. Glas: Sin človekov! Tvoje učlovečenje je skrivnost Vsemogočnega, da preženeš z zemlje oblast teme in razsvetliš dušam pot v resnico in življenje! dopolnil boš odrešenje človeštva z žrtveno daritvijo sprave. To je volja tvojega Očeta! Jezus: Vstane od molitve in gre k učencem. Spite zdaj in počivajte.94 Janez: Moj Gospod! Jezus: dosti je, prišla je ura.95 Janez: Jaz sem s teboj. Jezus: Vstanite, pojdimo. Glejte, Sin človekov bo izdan v roke grešnikom.96 Jakob st.: kdo so tam? Peter: koga iščejo? Janez: Templjevi stražarji! Jakob st.: Vojaki, množica! Učenci: z mečem in koli! Mi smo s teboj, Učenik. Branili se bomo. Pripravljeni smo. Selfa: Mirno in previdno! Dariab: Pazite na znamenje. Juda! Juda: Počakajte! Jezus: Glejte, kateri me bo izdal, se je približal.97 Peter: kako je ta noč čudno grozna. Juda: Pride pred množico in se hitro približa Jezusu, ki mu je stopil nasproti. Jezus: Prijatelj, zato si prišel?98 Juda: Pozdravljen, Učenik!99 Jezus: Juda, s poljubom izdajaš Sina Človekovega?100 Janez: Gorje tebi, človek! Tomaž: Ta je tisti izmed dvanajsterih! Jezus: Boljše bi bilo zanj, če bi se ne bil rodil.101 Množica prihaja. Učenci se zberejo okrog Jezusa. Dariab: Poglejte družbo! Samuel: Cestninar Levi iz kafarnauma. Jozafat: Simona kananejca vidim in Cebedejeva sinova. Amon: Ali ni Natanael iz kane Galilejske? Jezus: Stopi naprej. koga iščete?102 Množica: Jezusa Nazarečana.103 Jezus: Jaz sem.104 Množica: Odstopi in nekateri popadajo na tla. Peter: Gospod, ali naj mahnemo z mečem?105 Jezus: Spravi meč na njegovo mesto; zakaj vsi, kateri primejo za meč, bodo z mečem končali.106 Množica: Od kod ima oblast? In ta pogum? z Belcebubom je v zvezi. Čarovnik je. Jezus: Pustite, ne več!107 koga iščete?108 Množica: Jezusa Nazarečana.109 Jezus: Povedal sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite, naj ti odidejo.110 Natanael: Le razbežite se, prijatelji cestninarjev in grešnikov; samo, da imamo vašega Mesijo. Datan: Juda, junak Izraela! Jezus: kakor nad razbojnika ste prišli, da bi me prijeli. dan za dnem sem sedel pri vas v templju in učil in me niste prijeli111 – ampak to je vaša ura in oblast teme.112 Selfa: Stražarji, zgrabite ga. Dariab: da, sedaj je naša ura. Jozafat: In oblast moči. Amon: razodel ti jo bo visoki sinedrij. Datan: Maščevanje je naše! Kore: Učeni tesarjev sin! Efraim: Gospodar templja! Abrion: Oblastnik Jeruzalema! Natanel: Selfa! Na izrecno željo tasta velikega duhovnika Ane ga odvedite najprej tja; midva, Arhelaj, pa obvestiva zborovalce. Proč. Longin: Vojaki, razvrstite se! Selfa: Previdno naprej, v Jeruzalem! Samuel: V palačo na Sion. Datan: kjer te pričakujejo prvaki, da te okličejo za kralja. Abrion: za kralja vsega ljudstva. Kore: O čemer si sanjaril. Samuel: In potem ti razloži veliki duhovnik kaifa! Se v smehu razgubljajo v dolino. Janez in Peter se pojavita in sledita boječe za njimi. Janez: Učenik, velika je tvoja ljubezen do nas. Peter: Besede se izpolnjujejo. Moj Gospod, dobrotnik moj, kaj naj storim, kako naj ti pomagam – jaz ubogi?! Janez: Ne bojva se surovih stražarjev in pojdiva za njim – za njim! Drugi del. Sedma slika. PeTer zATAJI UČeNIkA. Scena: Dvorišče v Kaifovi palači; mimo njega vodi obokan in s stebri podprt tlakovan hodnik. – Pozno v noči. Osebe: Kvint, Avrelija, Agripa, Tekstor, Peter, Janez, Vratarica, Sara, Arfaksad, Selfa, Vojaki, Stražarji, Služabniki, Jezus. Vojaki sede okoli ognja in kockajo; igri sledi tudi nekaj stražarjev. Kvint: Avrelij, stresi že vendar! Avrelij: Strese čašo s kockami. Tekstor: enajst! Agripa: ko bi sedem dobil, to je sveta številka. Kvint: e, sveta, tudi tale je svet, ki ga imajo sedaj v precepu. Tekstor: Ali se imenuje svetega? Agripa: Pravi, da je Sin božji, kali. kje naj se človek spozna, ko je toliko skrivnosti in tajn v življenju. Janez: Zunaj. Ne boj se. V palači me poznajo. kar vstopiva. Peter: Nikar, straža naju lahko prime. Janez: Stopim sam in poizvem. Počakaj me! Avrelij: kam, tujec? Vratarica: Pusti ga, Cebedejev je. Janez: V palačo grem. Gre in zove Petra za seboj. Vratarica: Glej ga – ali nisi ti izmed učencev tega človeka? Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem! Peter: Nisem. Ne vem, kaj praviš. Tekstor: kaj ti je? Avrelij: Saj se ves treseš! Peter: Mrzla noč je. Agripa: Pristopi, Galilejec. Avrelij: Pogrej se. Peter: Se boječe približa. Sara: Mimogrede. O, tujec! Tudi ti si bil z Jezusom Nazarečanom. Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev? Peter: Taji s prisego. Ne poznam tega človeka. Sara: Videla sem te s prerokom iz Nazareta. Tekstor: res, čuden je ta prerok; preje sem ga videl in le za hip, pa mi njegov obraz ne gre iz spomina. Agripa: Ali bo obsojen? Kvint: e, pri Herkulu! kdo naj razume to deželo. danes imajo to za greh, jutri ono. – devet! – Če se ne umiješ pred jedjo, grešiš; če ješ svinjsko meso, grešiš. Ta čudni rabi jim ni nič preveč po godu. Agripa: Lastno kri koljejo. – Šestnajst! Arfaksad: Se pridruži. A, ali ste dobili še enega kockarja? Saj ti si bil tudi z novim prerokom! Ali nanj čakaš? Peter: Ne vem, kaj misliš. Tekstor: zares si tudi ti izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja. Peter: Ne poznam ga. Od kod naj vem, kaj imate z njim. Tujec sem; mrzla noč je in sem stopil k ognju. Agripa: Nazarenca vedejo. Avrelij: razprava je končana. Šli bomo. – Štirinajst! Tekstor: Čas je že; poglej luno! Kvint: Tretja nočna staža gre h koncu.Selfa in stražarji privedejo zvezanega Jezusa, ki se mimogrede ozre na Petra – pogleda se ujameta … Možje: Pokrijejo Jezusa čez glavo in ga zasramujejo. kdo te je udaril, prerok? – He, nič ne odgovori! – Ali je nem? – In pravi, da je kralj! – Mogočen kralj brez kraljestva! – Preden pride dan, boš na prestolu! – Utegneš priti visoko, vladar! – Tvoji privrženci že komaj čakajo dne, da te proglasijo za kralja! – In zapovednika vsega ljudstva! Peter: Omahne od ognja, vstane, stopi par korakov in zastrmi za Jezusom… »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil!«113 Se bridko razjoka … Osma slika. OBSOdBA SINedrIJA. Scena: Gazit – zborovalna dvorana poleg duhovniškega dvora v templju. – Zgodaj proti jutru. Osebe: Kaifa, Ana, Jozafat, Natanael, Samuel, Arhelaj, Selfa, Albiron, Rafim, Saras, Eliab, Grzon, Dariab, Jozua, Sadok, Ecehiel, Amiel, člani zbora, Jezus, stražarji. Kaifa: Težko sem čakal, spoštovani učeniki, jutra, da sodbo nad Jezusom iz Nazareta pravomočno potrdimo. Ana: za storjeno krivico in za nemi zasmeh nad menoj stavim duhovnikom – naj smrti umrje! Člani zbora: Naj umrje! Kaifa: započetek je ugoden; vse gre po sreči! Vsem članom sinedrija bodi zahvala za sodelovanje! Jozafat: Predvsem zahvaljen ti, odlika našega zbora, za moder preudarek. Lahko bi nam očitali prehitro sodbo, češ, da smo sklepali ponoči in brez prič; tudi rimski prokurat bi utegnil razsodbo zavreči. Tako pa se vrši vse po postavi. Kaifa: Čim prej zadevo uredimo, tem bolj gotov je uspeh! Natanael: dobro bi bilo, da je že vse opravljeno, preden se njegovi privženci zavedo in pričnejo z uporom. Kaifa: To ravno hočemo dovršiti. Samuel: Modrosti našega velikega duhovnika lahko brezpogojno zaupamo. Kaifa: Sedaj hočem Nazarenca zaslišati povsem postavno, da se visoki sinedrij sam tudi prepriča o njegovi krivdi javnega hujskanja ter napovedovanju kraljestva duha in mesijanstva. Samuel bo preskrbel potrebne priče in Arhelaj bo poskrbel, da privedejo ujetnika. Ana: Videti hočem, če bo tudi tukaj pred visokim zborom enako prezirljivo govoril in odgovarjal kot pri nočnem zasliševanju. Ecehiel: Smrtni strah mu bo že dal zgovornost. Selfa in stražarji privedejo Jezusa. Selfa: Tu je ujetnik. Ana: Naj se prične zasliševanje, da prevarano ljudstvo čim preje spozna krivega Mesijo. Kaifa: Ti si torej tisti sloveči ujetnik, ki si je nadel ime Mesije in ki je govoril, da prinaša dopolnjenje svete postave Mojzesove? Selfa: Ne odgovarjaš? Člani zbora: Velikega duhovnika prezira. Kaifa: Obtožen si, da si narod hujskal zoper postavno oblast in novo kraljestvo duha napovedoval. Božjo postavo sobotnega miru si kršil z delom in besedo. 114Povej nam, kakšen je tvoj nauk? Jezus: Jaz sem očitno govoril svetu; vedno sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, in na skrivnem nisem nič govoril. kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril; glej, ti vedo, kaj sem povedal.115 Ana: Visokemu zbranemu zboru prav tako predrzno odgovarja, kakor meni. Selfa: Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?116 Ga udari. Jezus: Če sem napak govoril, izpričaj, da napak; če pa prav, kaj me biješ?117 Kaifa: Naj torej govore priče. Albiron: Jaz vem, da je ta človek hujskal narod zoper sveti sinedrij, ker je posamezne člane zbora in učenike javno imenoval volkove v ovčjih kožuhih, slepe vodnike slepih in še rekel, naj se po njih delih ne ravnajo. Rafim: Izpričujem, da je to in še mnogo drugega govoril, kar žali postavo in vero naših očetov. Člani zbora: Nezaslišano! In to skozi tri leta! Saras: In jaz, zbrani očetje, sem ga ponovno videl, kako je ta Galilejec sedel k mizi neumitih rok in tako žalil starodavne obrede. Videl sem ga, kako je s cestninarji in javnimi grešniki prijazno občeval in hodil v njih hiše. Eliab: Celo s Samaritani je govoril in se z njih ženami javno razgovarjal. Gerzon: S temi očmi sem videl, kako je v soboto, ki bi naj bila posvečena, ozdravljal bolnike in hrome. In celo druge je k temu nagovarjal. Videl sem, da je rekel ozdravljenemu, naj nese svojo posteljo domov, in vem, da je rekel betežnemu, naj se okoplje v potoku Siloah. Eliab: Tega sem tudi jaz priča. Amon: In rekel si, da moreš mogočni tempelj našega Boga, ki so ga zidali naši očetje štirideset let, podreti in ga v treh dneh zopet sezidati. Gerzon: Ne, ni tako rekel, temveč trdil je: »Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in postavil v treh dneh drugega, ki ne bo narejen z rokami.«118 Dariab: In še trdil bogokletno, da je eno z Očetom, ki je v nebesih. Boga se je delal! Kaifa: kakor čuješ, niso očitki majhni! In obtožba je po postavi izrečena. zagovarjaj se, če moreš. Vstane. Ne boš nič odgovoril na to, kar ti zoper tebe pričajo?119 Jezus: Molči. Kaifa: Vidim, z molkom hočeš rešiti sebe in svoje. Pač ne upaš ponavljati pred zbranim zborom krivega nauka o mesijanstvu in o novem čudnem kraljestvu, kakor si učil preprosti narod. Ana: Govori, maziljeni tesarjev sin; pričaj, povej! Člani zbora: Govori! zagovarjaj se! Sedaj modruj! Jezus: Ako vam rečem, ne boste verjeli, in ako vas vprašam, mi ne boste odgovorili in me ne izpustili.120 Kaifa: Stopi v sredo. rotim te pri živem Bogu, da nam izjaviš, če si ti kristus, Sin božji?!121 Jezus: Sem. Toda povem vam: Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.122 Člani zbora: Gorje! Ecehiel: Boga je preklinjal! Amiel: Človek, pa se dela Boga! Kaifa: Bogokletje je izrekel! kaj nam je treba še prič? Glejte, zdaj ste slišali, kaj se vam zdi?123 Ana: Saj smo sami slišali iz njegovih ust. Smrt zasluži!124 Člani zbora: Smrt zasluži! – V smrt z njim! – Boga je preklinjal! – Preklet, v smrt naj gre! Jozafat: Ali čuješ zdaj in pomniš še, da si klical večkrat gorje na nas, učenika ljudstva, in nam grozil s sodbo živega Boga! Amon: Gorje si nam klical in nas imenoval pobeljene grobove, ti sam grob božjega prekletstva in poln gnusobe.125 Dariab: In še si nas neodpustno žalil ter nas imenoval pred ljudstvom gadjo zalego ter obetal trikratno gorje, češ, da smo slepi vodniki. Kaifa: In sedaj gorje tebi, krivi prerok Izraela! Pokaže s kretnjo ven. Selfa in stražarji odvedejo Jezusa. Kaifa: Čas je ugoden, visoki zbor! Veste, da ima cesarski namestnik tri obsojence in da ima navado za praznike enega osvoboditi. Namesto njega lahko vrinemo Nazarenca. Ana: Toda kakšen smrti naj umrje? Jozua: Ne mi – postava veleva! Kaifa: kaj sodi postava o človeku, ki se upira oblasti? Sadok: »Kdor ni pokoren besedam duhovnikov, ki služijo Bogu, naj po sodbi sodnika – smrti umrje in zlo naj se izbriše iz Izraela!« Kaifa: kaj sodi postava o človeku, ki je Boga preklinjal? Arhelaj: »Kdor skruni ime Gospodovo, naj smrti umrje; – kamenja ga vsa skupščina in najsi je domačin ali tujec!« Člani zbora: Pod kamenjem naj izdihne! Ana: Mi ga ne bomo usmrtili, mi ga sodimo. Sodbo izvrši cesarski namestnik; po šegi poganov naj umrje: na križ naj gre, da bo povišan! Kaifa: Arhelaj bo obvestil (tu vrstica ni dokončana, manjka besedilo) prej izvrši. Stvar je nujna. Čim prej se uredi, tem manj bo hrupa. Arhelaj: Seboj vzamem Natanaela in Samuela, da uradno zahtevamo v imenu sinedrija potrditev obsodbe. Kaifa: Hiteti bo treba. Člani zbora: Čas je skopo odmerjen. Jutranje straže se že bližajo.Arhelaj, Samuel, Natanael odidejo. Juda: V dvorano: kri pravičnega bo prelita. Gorje vam in gorje meni! Amiel: kaj hoče ta človek v svetem zboru?! Juda: Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri!126 Dariab: Juda, molči! Amiel: denar si prejel, kaj hočeš več. Jozua: Ni tvoja stvar, kar ukrene sinedrij z Nazarečanom. Juda: Gorje vam in trikrat gorje meni! Nedolžno gre v smrt! Ana: Če hočeš služiti njemu, pojdi. Juda: k njemu ne morem; izdal sem ga. kako naj bo še dober z menoj?! Toda izpustite nedolžnega! kri bo vpila do neba! Kaifa: Pred visokim zborom stojiš, Juda! Juda: Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri! Prekleti denar! Tu imate srebrnike…! 127Jih vrže po templju. Ana: kaj nam mar?!128 Kaifa: Ti glej! Juda: Izgine. Dariab: Pobira z drugimi denar. kaj storimo s temi srebrniki? Kaifa: Ne smemo jih dajati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.129 Sadok: res, ne smemo jih. Ana: Tujci prihajajo sem v velikem številu, in mi, da jih pokopljemo v grobove naših očetov: naj bo za pokopališče tujcev. Člani zbora: Moder nasvet! Pametno! za ceno preroka kupimo pokopališče tujcev. Kaifa: kupili bomo Lončarjevo njivo. Sedaj pa, zbrani očetje, moramo hiteti, da se pravočasno prične jutranja daritev; ljudstvo čaka. ko izvem, kaj sodi namestnik o Nazarencu, vam sporočim. Člani zbora: Boga je preklinjal – umreti mora! Deveta slika. Pred PILATOM. Scena: Trg Litostratos – Gabbata. S kamnitimi ploščami tlakovan vzvišen prostor pred pretorijem. Na njem sodni sedež prokuratorja. – Palača blesti v jutranjem soncu. Osebe: Vojaki, Natanael, Samuel, Arhelaj, Lognin, Kaifa, Ana, Amiel, Ecehiel, Jozua, člani zbora, Sadok, Dariab, Amon, Jozafat, Datan, Efraim, Abrion, Kore, Eliab, Rafin, Saras, Albiron, Gerzon, Selfa, Jezus, tražarji, Pilat, Apafrodit, Melhior. Natanael: Straža nas prijavi. Samuel: Arhelaj, v pretoriju si poznan. Arhelaj: Longin, čakajta, on nam izposluje. zdravo, stotnik! Naprošamo te, da prijaviš cesarskemu namestniku naše starešinstvo, ki je došlo, kakor je obljubil odposlanstvu, da ga pred koncem četrte nočne straže zasliši. Longin: Stopite v pretorij. Prokurator pričakuje razprave. Samuel: Ne gremo v sodno hišo. Natanael: Praznujemo pasho in po postavi ne smemo prestopiti praga te palače. Arhelaj: zato prosimo namestnika, naj kot rimljan tudi to pot upošteva naše verske običaje in naj blagovoli sprejeti nas tu, pred sodno hišo. Longin: Sporočim mu. V pretorij.Kaifa, Ana, Amiel, Ecehiel, Jozua, člani zbora. Arhelaj: Prvaki! Še danes bo rešena vera Izraela in čast naše sinagoge! Člani zbora: In zmaga postave Mojzesove za vso bodočnost! Ana: Samo previdno do cilja in vztrajajte na zahtevi ! Omahljivega ljudstva se ne bojte. kakor hitro izve, da smo mi, poglavarji, Nazarečana ujeli, obsodili in izročili rimskemu oskrbniku, bo takoj zdvojilo. Sadok, Darib, Amon, Jozafat, Datan, Efraim, Abrion, Kore, Eliab, Rafim, Saras, Albiron, Grezon, Selfa, Stražarji – privedejo Jezusa. Ana: Ta siromašni tesarjev sin vendar ne more biti Mesija in rešitelj naroda iz rok oblastnega rima. Ecehiel: Majmonid, Sanhedrim 11,1. »kadar pride Mesija bodo ljudje angeli in bodo večno živeli.« Jozua: Množili se bodo in večno nastanili po vesoljnem svetu. Amiel: »Mesija bo živel s pomočjo Jahve.« Člani zbora: Mesija bo osvobodil in osrečil Izrael!Na terasi se pojavi Pilat in za njim Epafrodit in Melhior. Kaifa: Namestniku cesarja Tiberija, pozdrav! Člani zbora: Slava in čast ti! Kaifa: Privedli smo pred tvoj sodni stol tega ujetnika, ki se imenuje Jezus, ter te naprošamo, da potrdiš smrtno obsodbo. Pilat: Pripeljite ga predme.kakšno tožbo imate zoper tega človeka?130 Jozua: ko bi ta ne bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.131 Sadok: Ampak ga sodili sami po svojih predpisih. Pilat: Česa ga torej dolžite? Kaifa: Že tri leta je skrunil javno po vsej deželi sveto postavo Izraela. Ana: Od cesarja imamo besedo, da se mora naša postava spoštovati. Sadok: Ta pa jo onečašča. Amiel: Ali ni kaznivo, če oskrunja, kar nam je po najvišji besedi zaščiteno?! Pilat: Vzemite ga vi in ga sodite po vašem zakonu.132 Ana: Sinedrij ga je že obsodil in smrti vrednega spoznal. Člani zbora: Po naših zakonih mora umreti! Kaifa: Toda mi ne smemo nikogar usmrtiti.133 zato prepuščamo tebi, rimski upravitelj, izvršitev obsodbe. Pilat: kako naj obsodim človeka, ko ne poznam njegove krivde?! kaj vam je storil? Kaifa: zakonita obsodba vsega zbora proti temu človeku je bila soglasno sprejeta po vestni preiskavi. zato ti, visoki oblastnik, v imenu zbora predlagam, da si prihraniš ponovno preiskavo in potrdiš našo obsodbo. Pilat: kako? Meni, cesarjevemu namestniku predlagate, naj pri izpeljavi vaših sklepov ravnam kar na slepo?! Vedeti moram, kaj in v čem se je pregrešil. Kaifa: Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je delal Sina božjega!134 Amiel: kaj potrebujemo še pričevanje?135 Sadok: Saj smo sami slišali iz njegovih ust.136 Člani zbora: zato vztrajamo na zahtevi – smrtni kazni! Pilat: radi takšnega govorjenja, ki je morda sad sanjave domišljije, ne more rimljan nad nikomer izreči smrtne obsodbe; zakaj, kdo tudi ve, če ni morda ta človek resnično sin kakega boga. Če ni kriv hujšega pregreška, potem, prvaki, ne mislite, da bi vam izpolnil zahtevo. Jozua: Ne samo proti Izraelu, ampak celo proti cesarju samemu se je pregrešil. Ecehiel: Tega smo našli, da zapeljuje narod in brani cesarju davke dajati, in pravi, da je on kristus –kralj!137 Pilat: Ta beseda še nikakor ne zadošča, da ga obsodim. Pri nas se nazivajo modrijani tudi kralji. dejstva pa, da bi si prisvajal kraljevsko moč in oblast, ne morete izpričati. Ana: Veleizdajnik in upornik je! Pilat: Mnoge sem slišal o nekem modrijanu, ki potuje po deželi, uči in izvršuje čudovita dejanja; še nikoli pa nisem slišal o kakšnem uporu, ki bi ga on zanetil. Če bi se kaj sličnega dogodilo, bi izpovedal jaz prvi, saj sem nastavljen kot samostojen upravitelj te dežele in sem o početju Judov vedno dobro poučen. kakšne dokaze torej navajate? Samuel: kdor ni z menoj, je zoper mene« je govoril.138 Darib: In izjavil je: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.« Natanael: zbiral je okrog sebe tisočere ljudske množice in vseh oči so bile vanj uprte. Jozua: ki so ga spremljale iz Judeje, Galileje, iz okolice Tira in Sidona, iz Idumeje in vse z one strani Jordana. Sadok: In še ni teden tega, kar je sam uprizoril, obdan od preslepljenega našega ljudstva – zmagoslaven vhod v Jeruzalem. Pilat: Vem, toda pri tem se je razodel v znamenju miru, ne bojevitosti. Kaifa: Cesarski namestnik! Ali ni to upor, če brani cesarju davek dajati in ščuva po deželi, ki je podložna cesarju? Natanael: Izdaja se za Mesijo – kralja Izraela! Pilat: Občudujem vaše nenadno vzplamtelo navdušenje za cesarja. Ne slišiš, koliko zoper tebe pričajo?140 – .Glej, kolikih reči te tožijo. Jezus: Mu ne odgovori. Pilat: Ne odgovori nič? Natanael: Njegov molk je najboljše pričevanje. Člani zbora: Obsodi ga in potrdi naš sklep! Pilat: Čakajte! Stotnik, prevzemi nadzorstvo in moja straža naj ga odvede v pretorij. Sam ga hočem izprašati. Notri. Člani zbora: Je že vse izprašano. Postava sama ga zaklinja k smrti! Kaifa: Prvaki, ne izgubite poguma: kdor vztraja – zmaga! Deseta slika. V SOdNI PALAČI. Scena: Bogato okrašena in opravljena sodna dvorana. Osebe: Pilat, Jezus, Kvint, Silvij, Epafrodit, Melhior. Pilat: Slišal si, koliko zoper tebe pričajo. Odgovori mi. – Ti si judovski kralj? Jezus: Praviš to sam od sebe, ali so ti o meni povedali drugi?142 Pilat: Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. kaj si storil?143 Jezus: Moje kraljestvo ni od tega sveta, ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni od tod. Pilat: Od kod si ti?144 Jezus: Mu ne da odgovora. Pilat: Meni ne odgovarjaš? Ne veš, da imam oblast te križati in oblast te oprostiti?145 Jezus: Nobene oblasti bi ne imel do mene, če bi ti ne bilo dano od zgoraj; zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh.146 Pilat: Torej kralj si?147 Jezus: Tako je, kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.148 Pilat: kaj je resnica?149 Kvint: Vstopi. Cesarski namestnik! dospel je sel z nujnim sporočilom, poslan od gospe klavdije. Pilat: Naj vstopi. – Stotnik! Odvedite obtoženca v preddverje; tam naj čaka. – kaj mi prinašaš, Silvij, od moje klavdije? Silvij: Gospa te pozdravlja in naproša: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti veliko sem trpela danes v sanjah zaradi njega.«150 Pilat: Težke sanje moje žene zaradi njega?! – On pravi, da je višjega izvora?! Čudno. – Vrni se in sporoči dragi klavdiji, naj se ne vznemirja; zastopam pravico! Silvij: Ven. Pilat: epafrodit! Melhior! Ju pokliče v dvorano. – kako sodita o tej obtožbi judovskih duhovnikov? Epafrodit: Namestnik, zdi se mi , da jih žene zlobna zavist in častihlepnost. Melhior: Hinavski priliznjenci kriče, kakor da jim je za oblast cesarja, medtem ko so v skrbeh sami zase; zakaj velik je. Pilat: Tako sodim tudi jaz. Strmim nad razumnostjo in odgovori tega pravičnega. Nobene krivde ne najdem na tem človeku.151 Pilat, Epafrodit, Melhior odidejo ven; scena ostane prazna. Pilat: Glejte, pripeljem vam ga ven, da spoznate, da ne najdem na njem nobene krivde.152 Člani zbora: Mi imamo postavo, in po postavi mora umreti, ker se je delal Sina božjega!153 Dariab: Hujska narod, učeč po vsej Judeji, začenši od Galileje do tod!154 Pilat: Ali je on Galilejec? Člani zbora: Nazarečan, izpod Herodove oblasti. Pilat: Izročam vam ga in pojdite z njim k Tetrarhu, ki je te dni sam v Jeruzalemu; on naj sodi svoje obtožence! Člani zbora: Proč z njim, k Herodu! Enajsta slika. GLeJTe, ČLOVek! Scena: Trg Litostratos – Gabbata. S kamnitimi ploščami potlakan vzvišen prostor pred pretorijem. Na njem sodni sedež prokuratorja. – Nekaj časa pozneje. Osebe: Kaifa, Ana, Natanael, Amiel, Ecehiel, Jozua, Sadok, Arhelaj, Darab, Samuel, Amon, Jozafat, Datan, Efraim, Abrion, Kore, Eliab, Rafim, Saras, Albiron, Gerzon, člani zbora, Selfa, staržarji, Jezus, Pilat, Epafrodit, Melhior, Longin, Kvint, Agripa, Tekstor, Klavdij, vojaki, Baraba, strežaj. Veliki zbor se vrača. Kaifa: Čuvarji postave, tem odločneje moramo sedaj pritisniti na Pilata, in če ne bo obsodil po naši volji, mu zapretimo, da ga zatožimo cesarju. Ana: Ali naj na svoja siva leta dočakam poraz sinagoge?! Arhelaj: Prej nas pokopljejo pod razvalinami templja, kakor da popustimo od naklepa. Člani zbora: Ne popustimo, preden ne izdihne! Kaifa: kdor ne vztraja na tem, naj bo izobčen iz sinagoge! Ana: zadene naj ga prekletstvo očetov! Kaifa: Pilat: Kaifa: zastaviti moramo ves svoj vpliv, vso našo moč, da se še danes, še pred praznikom izvrši, da se mora izvršiti!na terasi se prikaže Pilat; za njim Epafrodit, Melhior, Longin, Kvint, Agripa, Tekstor, Klavdij. kaj je zopet? Visoki oskrbnik! Privedli smo Nazarečana nazaj pred tvoj sodni stol. Pilat: Kaifa: Pilat: Ana: kako? Galilejec je in izpod Herodove oblasti; zato sem ga njemu izročil. Oblastnik Herod se ga je sicer silno razveselil, ter ti sporoča svojo vdanost, vendar pa ni hotel soditi, ker si ti oskrbnik Judeje. Pripeljali ste mi tega človeka, češ, da hujska narod, a glejte, jaz sem ga izprašal, in v tem, česar ga tožite, nisem našel na njem nobene krivde. Pa tudi Herod ne; zakaj poslal sem vas bil k njemu, in glejte, nič smrti vrednega ni bil storil. dal ga bom torej pretepsti …155 To ne zadošča! Kaifa: kajti po zakonu je kriv smrti! Člani zbora: Tako je! V smrt z njim! Pilat: dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil. Kaifa: Proč s tem, izpusti nam Barabo!156 Člani zbora: Proč s tem. Barabo nam izpusti! Pilat: dovolj imam že vaših predlogov in tožba; vem, kaj vas podžiga – prvaki! Glas ljudstva hočem slišati! Kaifa: krivično sodiš, cesarski namestnik! Člani zbora: Ne mi, postava Mojzesova zahteva smrt za bogokletje! Pilat: kaj je hudega storil? Nič smrti vrednega nisem našel na njem. dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil.157 Člani zbora: Barabo izpusti! Ana: Tega na križ! Člani zbora: Na križ z njim! Pilat: Glas ljudstva bo odločil! – Odvedite ga na dvorišče! Odide z Epafroditom in Melhiorjem. Longin, Kvint, Agripa, Tekstor, Klavdij – odvedejo Jezusa. Kaifa: Pilat se sklicuje na glasovanje ljudstva! dobro! Ana: Tudi mi se sklicujemo na ljudstvo! Arhelaj: V kratkem se itak zbere tukaj, da po običaju glasuje za sproščenje jetnika. Kaifa: Sedaj, zvesti Jeruzalemčani, sedaj je naš čas. razbežite se po vseh ulicah, pridobite prijateljev in zvestih pristašev; združite se in v skupinah prihitite in napolnite trg sodne palače. Poskrbite, da bo navdušenje naših prekričalo in oglušalo kričače Galilejčeve. Ana: Ne zamudite trenutka! Arhelaj: Če želi Pilat slišati glas ljudstva, ga bo slišal. Kaifa: enoglasno zahtevamo: Izspustiti nam Barabo, Galilejca na križ! Člani zbora: Izpustite Barabo – Galilejca na križ! Datan: Vrnemo se na čelu navdušene množice. Ana: Ne mi, on naj pogine! PReMoR. Med tem je poteklo nekako pol ure. – Od vseh strani narašča vedno večja množica – na čelu sinedrij. Natanael: Jeruzalemčani! Mojzes, vaš prerok vas kliče! Maščevanje zahteva njegova sveta postava! Množica: Mi smo Mojzesovi! – Mi smo in ostanemo spoznavalci Jahve in njegovega nauka! – Mi se držimo naših duhovnikov in naših učiteljev! – Proč z njim, kdor se jim upira! – Vi ste naši očetje! – Mi smo in ostanemo z vami! Ana: Otroci Izraela, zanašajte se na sinedrij; ta vas bo rešil! Ecehiel: Odrecite se ga in ugonobite zapeljivca! Množica: Več nočemo slišati o njem! – Vam sledimo, vam smo vdani! – Vse ljudstvo je z vami! – Mi gremo, kamor nas kličete! – Biti hočemo prosti krivih naukov Nazarečana! – Vi ste naši voditelji! – Živi naj visoki sinedrij! – Živijo naj razlagalci postav! Ana: In Galilejec naj umrje! Gerzon: Njegovo kri, njegovo smrt zahtevamo! Množica: Galilejec mora umreti! Kaifa: Potvarjal je postavo! zaničeval Mojzesa in preroke in Boga preklinjal! Množica: V smrt s krivim prerokom! – V smrt na križu! – Bogokletnik naj umrje! – Pilat ga mora križati! Kore: Na križu naj zadosti svoji pregrehi! Množica: Ne mirujemo, dokler se ne izvrši obsodba! Kaifa: Blagoslovi naj vas Jahve, otroci Izraela! Ana: Še živijo zvesti potomci očeta Abrahama! Kaifa: Srečni, da ste se pravočasno oteli pogube, ki jo je pripravljal vam in vašim otrokom! Abrion: Samo odločnost naših prvakov je obvarovala narod pred padcem. Množica: Živi naj visoki zbor! – Umrje naj Galilejec! Ecehiel, Jozua, Amiel: In preklet naj bo, kdor ni z nami! Množica: Poguba nanj! Kaifa: deželni oskrbnik vam bo dal izbiro, med oskrunjevalcem postav in Barabo. Jeruzalemčani, ne odnehajte, preden ne izpusti Barabe! Množica: Barabo naj izpusti! – Galilejec naj pogine! Ana: Češčen bodi Jahve, ker si uslišal naše želje! Ecehiel: Pilat mora pritrditi; ves narod to zahteva! Kaifa: Veliki dan v Izraelu! Jeruzalemčani, vztrajajte! Sadok, Arhelaj, Amiel: Ta dan bo v čast sinagogi in v rešitev ljudstva! Kaifa: zahtevajte odločno obsodbo! Ana: In če ne gre drugače, zagrozite s splošnim uporom! Sadok: Pokažite pogum! Jozua: Neustrašeno naprej! Arhelaj: Pravična razsodba nas ščiti! Množica: Pilat naj izreče smrtno obsodbo! (Cela vrstica lastnoročno prečrtana.)Epafrodit in Melhior prihitita na teraso. Epafrodit: Izraelci! Melhior: V imenu oblastnika velevam: Mir in red! Množica: Izpusti nam Barabo! Proč z njim! Epafrodit: Oblastnik pride takoj. Množica: Galilejčevo smrt zahtevamo! Kaifa: Sedaj bo slišal, kakor želi – glas ljudstva! Longin: Na teraso. Cesarski namestnik! Množica: Sodi! – Obsodi ga! – V smrt! Pilat se pojavi na terasi, za njim privedejo Kvint, Agripa, Tekstor, Klavdij z vojaki – Jezusa, ki je zbičan, na glavi ima trnjevo krono, ogrnjen v škrlatni plašč in trst v desnici. Pilat: Pripeljem vam ga ven: Glejte, človek!158 Člani zbora: Ko ga zagledajo. križaj ga! križaj ga!159 Množica: Na križ z njim! – križaj ga! – Umrje naj! – Na križ z njim! Pilat: Vzemite ga vi in križajte, kajti ja ne najdem na njem nobene krivde.160 Množica: Imamo postavo in po postavi mora umreti, zakaj Sina božjega se je delal!161 – Stori nam, kar si nam storil za vsake praznike! križaj ga! Pilat: Hočete li, da vam izpustim judovskega kralja?162 Množica: Proč s tem, izpusti nam Barabo!163 Kaifa: Cesarski namestnik, poslušaj glas ljudstva! Ana: Poglej! Ves narod soglaša z našo obsodbo in zahteva, da ga usmrtiš. Množica: križaj ga! Pilat: Tekstor, kvint! Hitita k ječarju in privedita Barabo! Ana: Živi naj Baraba! Obsodi Nazarečana! Množica: Na križ z njim! Pilat: Ne razumem tega ljudstva: pred nekaj dnevi so spremljali tega moža zmagoslavno po Jeruzalemu, in danes ga ženo v smrt. Kaifa: Ljudstvo je končno izprevidelo, da je bilo varano od tega človeka, ki si je lastil ime Mesije in kralja Izraela! Natanael: Ljudstvo se je streznilo, ko vidi, da je oni, ki je oznanjal življenje in svobodo narodu, postal sam brez moči in oblasti. Jozua: Izrael na mara za Mesijo, ki se da ujeti in zvezati ter dopusti zasmeh in zaničevanje. Množica: zato naj umrje! – križan naj bo krivi Mesija! – Pogine naj zapeljivec!Agripa in Tekstor privedeta Barabo. Pilat: Možje – Judje! Poglejte jih: sklicujem se ponovno na vaš trezni preudarek in vašo človeško vest! znano vam je, da je bil ta razbojnik zaradi upora,ki je nastal v mestu, in zaradi uboja vržen v ječo. Torej, katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?164 Množica: Proč s tem! – Izpusti nam Barabo! Jozua: Obljubil si, da izpustiš tistega, ki zanj prosi ljudstvo. Pilat: držim obljubo, ne da bi me kdo opozarjal. kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje kristus?165 Člani zbora: križan naj bo! (vrstica lastnoročno prečrtana) Množica: križaj ga! križaj ga!166 Pilat: Vašega kralja naj križam?167 Člani zbora: Nimamo kralja razen cesarja!168 Pilat: kaj je vendar hudega storil?169 Člani zbora: križaj ga!170 Množica: križan naj bo!171 Pilat: Nič smrti vrednega nisem našel na njem. dovolj je kaznovan: bičan je bil; oprostil ga bom. Člani zbora: Ako tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj!172 Kaifa: kajti kralja se je delal! Člani zbora: Vsak, kdor se dela kralja, se cesarju upira.173 Množica: dolžnost oblastnika je, da ga odstrani! Kaifa: Mi smo, kot cesarjevi podložniki, storili svojo dolžnost in ti izročili tega upornika. Če torej naše tožbe in zahteve ljudstva ne upoštevaš, smo oproščeni krivde. Ti sam, cesarski namestnik, si potem odgovoren za posledice. Ana: Če nastane po tem hujskaču vsesplošen nemir in upor po deželi, potem vemo, čigava je krivda. Datan: zadeva mora v rim pred cesarja! Abrion: Usmrtiti ga moraš, sicer ne bo miru v Judeji. Pilat: kaj je vendar hudega storil? Nič smrti vrednega nisem našel na njem.174 Jozafat: kako je mogoče, da sodiš tega človeka tako obzirno, ko je vendar bilo pred nedavnim časom pomorjenih več ljudi radi malenkostnega krika in to celo brez razsodišče in brez obsodbe. Rafim: zato tudi tega ne smeš oprostiti, če si zvest cesarjev namestnik in skrben upravitelj te dežele. Pilat: Prinesite vode. Kaifa: Ljudstvo ne zapusti trga preden ne sliši smrtne obsodbe nad cesarjevim sovražnikom. Množica: Mi se ne umaknemo. Pilat: Glejte, vaš kralj!175 Množica: Proč, proč; križaj ga! – Nimamo kralja razen cesarja!176 Pilat: kaj je vendar hudega storil?177 Množica: Še bolj pritiska nanj in njih vpitje zmaguje. križaj ga! križaj ga! Suženj prinese vode. Pilat: Vzemite ga vi in ga križajte; glejte, jaz si umijem roke.178 Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega, vi glejte!179 – epafrodit in Melhior, poskrbite za razglas obsodbe in ga javno razglasite. Množica: Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!180 Pilat: Na vašo zahtevo vam ustrežem in izpuščam Barabo! Toda, peljite ga ven do mestnih vrat, in da ne prestopi več tega obzidja. Člani zbora: Sedaj si razsodil pravično! Množica: Živel cesarski namestnik! – Živel Poncij Pilat! Pilat: Pripeljite tudi ona dva morilca. Člani zbora: Častna straža za kralja na njegovi zadnji poti. Množica: In sredi med razbojnikoma! Pozdravljen, kralj judovski! Datan: Sedaj boš v družbi grešnikov, katere si zagovarjal. Gerzon: Ali boš sedaj podrl tempelj in ga v treh dneh sezidal? Rafim: Modri tesarjev sin, kmalu ti stešemo prestol. Saras: Prerok iz Nazareta! Arhelaj: Ali nam boš še klical desetkratno gorje? Epafrodit in Melhior z obsodbo. – Fanfarista. Epafrodit: Razglasi: V imenu cesarja klavdija Tiberija izrekam, jaz, Poncij Pilat, cesarski namestnik v Judeji, na izrecno zahtevo visokega sinedrija in po glasovanju ljudstva – obsodbo nad Jezusom iz Nazareta, ki je kriv hujskanja ljudstva k uporu, ki je branil cesarju davek dajati in se sam imenoval kralja Judov – k smrti na križu!Obsojenec naj bo križan zunaj mestnega obzidja z razbojnikoma dizmo in Gezmo, ki sta obsojena zaradi upora, ropa in uboja k enaki smrti.dano v Jeruzalemu, 14. nizana leta 781 po ustanovitvi rima. Pilat: Vzemite ga torej in ga križajte! Z Epafroditom in Melhiorjem v palačo. Množica: zmaga! – zmaga je naša! – Sovražnik sinagoge je uničen! – Živi naj sinagoga! Člani zbora: Živi naj Izrael! Kaifa: Skozi Jeruzalem naj gre naš zmagoslavni pohod! Jozafat: kje so sedaj privrženci, da ti kličejo: Hosana?! Množica: Na Golgoto! kralj Izraela! – Čaka te prestol! – Na križu! Tretji del. Dvanajsta slika. POT NA GOLGOTO. Scena: Križišče ulic. – Žarko predpoldansko sonce. Osebe: Prvi, drugi, tretji, četrti otrok, prvi, drugi romar, Gerzon, Rafim, Marija, Marija Magdalena, Janez, Marija Kleopova, Saloma, Longin, Kvint, Agripa, Avrelij, Tekstor, Selfa, Stražarji, Vojaki, Jezus, Simon iz Cirene, prva, druga, tretja, četrta žena, Veronika, prvi, drugi deček, Arhelaj, Amiel, Jozua, Daton, Sadok, Abrion, Efraim, Kore, Dariab, Dizma, Gezma, Priče, člani zbora, množica. Od daleč se razlega fanfara in čuje se vrišč in hrup. Po ulicah živahno vrvenje. Od vseh strani se zbira ljudstvo in obrača pozornost na prihajajočo trumo. Prvi otrok: Kliče drugim. Ali že veste? Jezusa iz Nazareta peljejo! Drugi otrok: kako peljejo? Tretji otrok: Pa zakaj? Četrti otrok: kam peljejo? Prvi otrok: Ali ne veste? Obsodili so ga in danes ga bodo pribili na križ. Četrti otrok: Ali tistega kralja, ki smo mu v soboto potresali cvetje? Drugi otrok: Pa pravijo, da je bil tako dober. Tretji otrok: Ali bodo šli tod mimo? Prvi otrok: zato sem vas poklical. Pojdimo nasproti. Četrti otrok: Bomo videli. Prvi romar: Spotoma. Tistega slovečega preroka bodo danes križali. Boga se je delal in sedaj je našel svojo pogubo. Drugi romar:In kakšno vrvenje po ulicah. Prvi romar: Mnogo je takih, ki ga ljubijo. In celo iz daljnih krajev, kjer je preje učil, so prispeli za praznike. Drugi romar:Pa ne bo morda kakih nemirov. Gerzon: Pojdite, pojdite, da pozdravimo Galilejca; danes bo zasedel prestol. Rafim: Hitimo, da vidimo. Prvi romar: Pa pojdiva še midva. Janez, Marija, Marija Magdalena, Marija Kleopova, Saloma – dospejo po ulici. Marija Kleopova: kako naj te potolažim, hči sionska; velika kakor morje je tvoja bolečina!181 Marija Magdalena: raboni nedolžen v smrt izgnan! Marija: Bičan, zasramovan, tako ponižan! kaj jim je storil moj sin? Janez: zgodilo se je zavoljo grehov prerokov in zavoljo krivic duhovnikov, ki prelivajo kri pravičnega.182 Se umakne v zatišje. – Vpitje narašča. Množica: Naprej z njim! – kaj zopet čakate?! – Sobota se bliža! – Pot tako ni več dolga! – Mora zdržati! – Na križu se odpočiješ! Fanfare in sprevod. Glasovi iz množice: Tesarjevega sina peljejo. Preroka iz Galileje. Sina davidovega in z njim dva zločinca. Ljudje se zbirajo ob potu in se pridružujejo sprevodu. Deček nosi belo desko, na kateri je viden trojni napis: I. N. R. I. Kore: Okronani kralj Jeruzalemski! Sadok: Pozdravljen, kralj judovski! Dariab: Ali ti ne bo prestol premajhen, mogočni oblastnik? Selfa: Povej, kdo te je udaril. Saj si prerok. Datan: Sicer tak čudodelec, in sedaj brez moči in brez besede. Arhelaj: dosti dolgo si kraljeval, sedaj razpada tvoje kraljestvo. Longin: Hitro, hitro, čas hiti. do opoldne mora biti vse gotovo. Agripa: Ali je že sedaj pretežko? Požuri se! Arhelaj: Udari Nazarečana, da hitro stopi! Tekstor: Nalašč se obotavlja. Kvint: zgrudil se nam bo. Pazite. kdo bo nosil potem križ? Jezus: Nese globoko sklonjen – križ. Za njim gredo žene, ki jokajo in tožijo. Prva žena: O gorje! Človek, ki si iz žene rojen, tako trpiš. Druga žena: Pravičen je bil in le dobrote je delil. Tretja žena: Mojega otroka je ozdravil. Četrta žena: kako trpi. Jozua: kaj objokujete javno sovražnika naroda. Prva žena: Pada! Gorje! Nedolžen trpi. Veronika: Pristopi. dovoli, Gospod moj, da ti obrišem ranjeno obličje. Mu poda prt. Jezus: Jo hvaležno pogleda. Veronika: Razpre prt in ga pokaže jokajočim ženam. Učenikov obraz! Prva žena: Čudo, čudovito, od kod to? Tretja žena: Gospodovo obličje. Druga, četrta žena: Usmiljeni dobrotnik. Arhelaj: Tiho, ženske. Boga je preklinjal, zato mora umreti! Sadok: Ali naj tempelj in sveto mesto pred njim izgine?! Člani zbora: Smrti je kriv! Na križ! Longin: Pomagajte mu, onemel je! Kvint: To je delo sužnjev. Agripa: kdo bo nesel križ? Jozua: Tu prihaja njegov privrženec – Simon iz Cirene. Ta naj nese. Agripa: Čuj, ti tam! Simon iz Cirene: Jaz, jaz nisem … zakaj prav jaz? Jozua: Poslušal si njegov nauk o ljubezni do bližnjega, sedaj ga ubogaj! Člani zbora: Pomagaj, da nam pred kaznijo ne umrje! Agripa: Poprimi, Jud, če ne … Zavihti bič. Jezus: Ga pogleda. Simon iz Cirene: Ponesem križ in mu pomagam. Arhelaj: zelo si obziren, stotnik. Longin: Mar naj nam spotoma izdihne? Prva žena: dobri učenik! Druga žena: dobrotnik moj! Tretja žena: za toliko ljubezni – toliko plačilo! Četrta žena: Glej, moj otrok, ta je tisti, ki te je blagoslovil in rekel: »Takih je božje kraljestvo«. Jezus: Hčere Jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki. zakaj glejte, prišli bodo dnevi, ob katerih bodo začeli govoriti goram: »Padite na nas!« in gričem: »Pokrijte nas!«183 Selfa: zopet stojite? Longin: Naprej, naprej! Kore: S poti, ženske! Arhelaj: Prerok, že zopet prerokuje. Efraim: Stran, tu ni časa in prostora za solze! Jozua: Vojaki, čemu nosite orožje? Sadok: dan pripravljanja je; podvizajte se! Kvint: Molči, Jud! Sam vem! Datan: O, kralj kronani, ne boš več bičal poštenih trgovcev, ne! Glej, tempelj stoji, hiša tvojega Očeta – ampak ti greš v smrt! Agripa: Stotnik, zopet slabi; izkrvavel nam bo, preden dospemo na Golgoto. z bičem mu pomagaj. Efraim: Hlini se. Gerzon: Čemu ta obzirnost? Longin: kaj vam mar? Naprej! Tekstor: Mora iti, ni več daleč. Prva žena: Mati! Jozua: kaj nas briga mati obsojenca. Longin: Tudi obsojenci imajo matere. Janez in Marija se srečata z Jezusom. Janez: raboni! Marija: Sin moj! Jezus: Se ozre in zagleda mater. Mati! Arhelaj: Stotnik, zastajamo! Datan: Poldanska ura se bliža. Longin: Jud zavistni! Naprej! Naprej! kvint, Agripa! Tekstor! Tekstor: dalje! Marija Magdalena: zdravnik moje duše! Janez: Pojdimo od tod. Marija: kjer je sin, tam je mati. Janez: Mati mojega Gospoda, ali bo zmoglo srce? Marija: Prosila sem pomoči – pojdimo. Sprevod se pomika proti Golgoti. Trinajsta slika. GOLGOTA. Scena: Nizki, goli griček blizu Jeruzalema. – Temni se. Osebe: Jezus, Dizma, Gezma, Kvint, Tekstor, Klavdij, Agripa, Ana, oče, dvanajstletni deček, Longin, Kaifa, Arhelaj, Jozua, Sadok, Ecehiel, Jozafat, Natanael, Samuel, Marija, Janez, Marija Magdalena, Marija Kleopova, Saloma, prva žena, druga žena, Datan, Eliab, Amiel, Dariab, Amon, Efraim, Abrion, Kore, Rafim, Saras, Albiron, Gerzon, Selfa, stražarji, člani zbora, množica. Kvint: delo je končano! Tekstor: Povzdignjenje zemlje! Klavdij: Povišan na križ! Agripa: Sin tesarjev! Ana: In ljudstvo je rešeno krivega Mesije! Oče: Sinu. Glej, sin, tako umira prerok za svoj nauk! Longin: In za svoje kraljestvo! Kaifa: kaj pomeni ta napis? Člani zbora: To je norčevanje! zasmeh sinedrija in naroda! Ana: kako se glasi? Arhelaj: »JezUS NAzAreČAN krALJ JUdOV«; 184 pisan je še z grškimi in latinskimi črkami. Ana: To bero mimoidoči romarji in čast naroda je trpko žaljena. Člani zbora: Ta deska mora s križa! Kaifa: rimska šega nam zabranjuje; zato hitite: Arhelaj, Jozua, Sadok! k Pilatu in zahtevajte v imenu Izraela, naj spremeni napis. recite: »Nikar ne piši: »Judovski kralj«, ampak, da je on rekel: »Judovski kralj sem.«185 Arhelaj, Jozua: kakor velevaš. Kaifa: razložite tudi in prosite, ker je dan pripravljanja, da bi se strle križanim kosti in se sneli pred sončnim zatonom; da bi trupla ne ostala na križu v soboto. Kvint: Odelo smo si razdelili, toda suknja; brez šiva je in od vrha izcela stkana. Klavdij: Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bodi.186 Tekstor: Storimo to. Agripa: Imam kocke. Žrebam prvi. Klavdij: Vrzi! Kvint: Izgubil. Agripa: Nazarečan, če znaš delati čudeže, osreči moj žreb! Tekstor: Pusti ga, kaj nam mar. – Pet! Klavdij: Jaz poskusim. – Osem! Agripa: Pri Herkulu, tvoja je! Kvint: Vzemi jo. Tekstor: Ne zavidamo ti je, od judovskega kralja. Agripa: Če si ti judovski kralj, pomagaj sam sebi!187 Vojaki pristopijo in se rogajo. Mimoidoči: Ga sramote in zmajujejo z glavami.88 Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši samega sebe! – Če si Sin božji, stopi s križa! – Saj je rekel: »Sin božji sem!« Natanael: zaupal je v Boga, naj ga zdaj otme, če mu dobro hoče.189 Tekstor: kristus, Izraelov kralj naj stopi zdaj s križa, da bomo videli in verovali.190 Jezus: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.191 Jozafat: Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo vanj verovali.192 Gezma: Se mu roga. Ako si ti kristus, reši sebe in naju.193 Dizma: Ga svari. Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ki si v isti obsodbi? In midva po pravdi prejemava, ta pa ni storil nič hudega.194 Jezusu: Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo! Jezus: resnično povem ti, danes boš z menoj v raju.195 Marija, Janez, Marija Magdalena, Marija Kleopova in Saloma pristopijo. Kaifa: Čujte! razbojniku obljublja »paradiž« – še vedno kakor oblastnik! Ana: Celo s križa oznanja božje kraljestvo! Prva žena: Došlim. In dajali so mu vina, mešanega z miro in žolčem. Druga žena: Poskusil je, pa ga ni vzel. Janez: Gospod, dopolnjuje se pismo. Agripa: Ženam, ki žele bližje. kam zopet? Proč! Od daleč glejte! Janez: Stotniku. Vidiš to ženo? Mati je njegova. dovoli ji, da stoji pod križem. Longin: Pritrdi. Množica: Mati Nazarečana. Žalostna je izvoljenca. Marija Kleopova: Stotniku. Jaz sem ji sorodna in ta ga spremlja iz Magdale. Jezus: Se ozre na mater. 196Žena, glej, tvoj sin! – Učencu: Glej, tvoja mati! Marija: Sin moj! Janez: Učenik! Magdalena: rešitelj moj! Jezus: Žejen sem.197 Longin: Tu je posoda kisa. kvint, natakni gobo na hizop in mu podaj k ustom. Datan: Pustite!198 Eliab: Glejmo, ali pride Jahve, da ga sname.99 Amiel: Saj je rekel: »Sin božji sem!«200 Jezus: Zakliče z močnim glasom. 201Eloi, Eloi, lama sabaktani! Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Glasovi iz množice: Glejte, elija kliče.202 – Ta kliče elija. – Poglejmo, če ga pride elija rešit.203 Jezus: dopolnjeno je.204 Glasovi iz množice: Umira! Jezus: Zakliče z močnim glasom. 205 Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo. Nagne glavo in izdihne.Nastane tema in zemlja se strese. Ljudstva se polasti groza in se razbeži; nekateri od množice popadajo na zemljo in se trkajo na prsi. Longin: resnično, ta človek je bil Sin božji!206 Glasovi iz množice: resnično, ta je bil Sin božji! – Grešili smo; reši nas, Gospod! Jezus, Sin davidov – usmiljenje – usmiljenje. Štirinajsta slika. GOSPOdOV POGreB. Scena: Griček je izpraznjen in križani sneti; le pod Jezusovim križem so ob mrtvem, z belim prtom pokritem truplu zbrani: Marija, Janez, Marija Kleopova, Marija Magdalena, Saloma, Jožef iz Arimateje in Nikodem. – Večerna zarja. Janez: končana je daritev. Marija Magdalena: In vse je dopolnjeno. Marija: Betlehem – Golgota! Janez: Na svetu je bil in svet je po njem nastal in svet ga ni spoznal. Marija Kleopova: Oznanjal je blagovest ubogim, delil dobrote, in kateri so potrebovali ozdravljenja, jih je ozdravil. Saloma: In od rodu do rodu bo segala njegova milost. Marija Magdalena: Sedaj pa je umolknil glas rabonija in dobrotna roka je onemela; nevede sem mazilila njegovo truplo za pogreb. Marija: O, vi vsi, ki greste po poti, ozrite se name in poglejte, ali je bolečina, kakor bolečina moja!207 Marija Kleopova: Ne žaluj, blagoslovljena ti med ženami! Saloma: Glej, blagrovali te bodo vsi rodovi, zakaj mati si Njemu, ki je mogočen! Janez: Tvoje srce naj se ne žalosti: On je odšel, da ti v hiši Očeta pripravi bivališče, kjer bo kraljeval vekomaj in te vzel k sebi. Marija: Njegove besede hranim in premišljujem v svojem srcu.208 Janez: zopet ga bomo videli, ker obljubil nam je: 209»ko bom pa vstal, pojdem pred vami v Galilejo«. – In kar je govoril, je resnica, zakaj – »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle!«210 Nikodem: zato bodi zahvaljen, Gospod, Bog Izraela, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje! Vsi: In mir njegov bodi z nami! Jožef iz Arimateje: Proti večeru gre in dan se je že nagnil; zato nesimo Gospoda v grob, ki je izklesan v skalo in v katerem še nihče ni bil položen. Marija Magdalena: In ko bo minila sobota, bomo kupile dišav in prvi dan v tednu bomo prišle na vse zgodaj v vrt in mazilile njegovo truplo.Odidejo in križi ostanejo osameli. oPoMbe 1 Mr 11,10 2 Mr 11,9-10; Lk 19,38 3 Jn 14,6-7 4 Lk 19,38-39 5 Lk 19,39-40 6 Lk 19,40-41 7 Mt 21,15-16 8 Mt 21,15-16 9 Mt 21,16-17 10 Mr 10, 52 11 Lk 18,15-17 12 Mt 24,2-3 13 Prirejeno po: Mt 26,1­5;14-16; Mr 14,1-2;10-11; Lk 22,1-67 14 Mt 26,5 15 Lk 18,31-32 16 Lk 18,32-34 17 Jn 10,11-16 18 Mt 16,23-24 19 Mr 10,45 20 Mt 19,27-28 21 Mt 19,28-30 22 Mr 14,5-6 23 Mr 14,6-10; Jn 11,7-8 24 Lk 12,15-16 25 Mt 6,24-27 26 Lk 2,34-35 27 Mt 26,15-16 28 Jn 7,35-36 29 Jn 7,36 30 Jn 7,51 kONeC 31 Jn 7,52-53 32 Jn 7,27-28 33 Jn 7,42-43 34 Jn 7,28-29 35 Lk 22,15-18 36 Lk 22,17-18 37 Jn 14,28-29 38 Jn 14,5-6 39 Jn 14,6-7 40 Jn 14,8-9 41 Jn 14,9-12 42 Jn 14,23-26 43 Jn 12,44-50 44 Jn 13,6-7 45 Jn 13,7-8 46 Jn 13,8-9 47 Jn 13,8-9 48 Jn 13,9-10 49 Jn 13,10-12 50 Jn 13,27-28 51 Jn 13,12-19 52 Lk 22,20-21 53 Jn 13,21-22 54 Mt 26,23-24 55 Jn 13,24-25 56 Jn 13,25-26 57 Jn 13,26-27 58 Mt 26,25-26 59 Mt 26,25-26 60 Jn 13,31-32 61 Lk 22,19-20; Mr 14,22 62 Mt 26,28-29 Pretipkala: Tanja Jenko,v imenu Gospodovem 2012! 63 Mt 26,29-30 64 Jn 13,36 65 Jn 14,1-4 66 Jn 14,12-14 67 Jn 14,15-25 68 Jn 13,36 69 Jn 13,36-37 70 Jn 13,37-38 71 Jn 13,37-38 72 Jn 14,27-28 73 Jn 15,2-8 74 Jn 16,5-16 75 Jn 16,16-18 76 Jn 16,19-25 77 Jn 16,25-29 78 Jn 16,29-31 79 Jn 16,31-32 80 Jn 15,18-19 81 Jn 16,33 82 Jn 17,18 83 Ps 117 84 Mr 14,27-29 85 Mt 26,33-34 86 Mr 14,30 87 Mr 14,31 88 Mt 26,36 89 Mt 26,38 90 Mt 17,5 91 Mt 17,12-13 92 Mt 26,42 93 Lk 22,42 94 Mr 14,42 95 Mr 14,41 96 Mr 14,41-42 97 Mr 14,42 98 Lk 22,49 99 Mt 26,49-50 100 Lk 22,49 101 Mr 14,21 102 Jn 18,4 103 Jn 18,5 104 Jn 18,5 105 Lk 22,49 106 Mt 26,52 107 Lk 22,51 108 Jn 18,7 109 Jn 18,8 110 Jn 18,8-9 111 Mt 26,35 112 Lk 22,53 113 Lk 22,61 114 Jn 18,19 115 Jn 18,20 116 Jn 18,22 117 Jn 18,23 118 Mr 14,58 119 Mt 26,62 120 Lk 22,67 121 Mt 26,63 122 Mt 26,64 123 Mt 26,65 124 Lk 22,71 125 Cfr. Mt 23 sekv. 126 Mt 27,4-5 127 Mt 27,4-5 128 Mt 27,5-6 129 Mt 27,6-7 130 Jn 18,29 131 Jn 18,30 132 Jn 18,31 133 Jn 18,31-32 134 Jn 19,7-8 135 Lk 22,7 136 Lk 22,7 137 Lk 22,2-3 138 Mt 12,30-31 139 Mt 10,34-35 140 Mt 27,13-14 141 Mr 15,4 142 Jn 18,34-35 143 Jn 18,35 144 Jn 19,9 145 Jn 19,10-11 146 Jn 19,10-12 147 Jn 18,37 148 Jn 18,37-38 149 Jn 18,31 150 Mt 27,19-20 151 Lk 23,5-6 152 Jn 19,4-5 153 Jn 19,7-8 154 Lk 23,5-6 155 Lk 23,14-16 156 Lk 23,18-19 157 Lk 23,21-23 158 Jn 19,6 159 Jn 19,6 160 Jn 19,6-7 161 Jn 19,7 162 Mr 15,9 163 Jn 23,18-19 164 Mt 27,21 165 Mt 27,22 166 Mr 15,14 167 Jn 19,15-16 168 Jn 19,16 169 Lk 23,22-23 170 Mt 15,14 171 Mt 27,24 172 Jn 19,12-13 173 Jn 19,12-13 174 Lk 23,22-23 175 Jn 19,15 176 Jn 19,15-16 177 Lk 23,22-23 178 Jn 19,6-7 179 Mt 27,24-25 180 Mt 27,25-26 181 Cfr. Jer 2,13 182 Cfr. Jer 4,13 183 Lk 23,28 184 Jn 19,19-20 185 Jn 19,21-22 186 Jn 19,24-25 187 Lk 23,37-38 188 Mt 27,39-41 189 Mt 27,43-44 190 Mk 15,32-33 191 Lk 33,34-35 192 Mt 27,42-43 193 Lk 23,39-40 194 Lk 23,40-43 195 Lk 23,43-44 196 Jn 19,27-28 197 Jn 19,28-29 198 Mr 15,36-37 199 Mr 36,37 200 Mt 27,43-44 201 Mr 15,34-35 202 Mr 15,35-36 203 Mt 27,48-50 204 Jn 19,30-31 205 Lk 23,46-47 206 Mr 15,39-40 207 Iz Threni 1,12 208 Cfr. Lk 2,51 209 Mr 14,27-28 210 Mt 24,35 alojzij Pavel florjančič gRegoRIN-toMINčev PaSIJoN IN dUhovNa dRaMa PRI SloveNCIh v 20. StoletJU Posvečeno 145 letnici slovenskega Dramatičnega društvain 120 letnici slovenskega narodnega gledališča. Uvod V lanski številki naše pasijonske revije smo predstavili do tedaj še nenatisnjeni Finžgarjev pasijon, letos pa je prišlo na vrsto drugo, prav tako do sedaj nenatisnje­no besedilo pasijonske igre I. N. R. I., ki sta ga leta 1928 napisala Edvard Gregorin in Roman Tominec. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili samo delo in oba pisca, ker sta širšemu krogu bralcev, v nasprotju z lani objavljenim pasijonskim avtorjem Franom Saleškim Finžgarjem, manj znana ali celo neznana. Lansko leto smo podali poenostavljen pregled duhovne drame pri Slovencih v 19. stoletju, letos to poskušamo v nadaljevanju storiti tudi za 20. stoletje. Morda ne bo odveč, da na začetku spregovorimo nekaj malega o nazivu du­hovna drama, kamor smo uvrstili obe pasijonski noviteti v našem lanskem in le­tošnjem prispevku. Niko Kuret (1906–1995), etnolog, romanist in komparativist, redni član Slo­venske akademije znanosti in umetnosti, med drugim mednarodno priznan stro­kovnjak za pasijonske igre, je leta 1981 v svojem delu Duhovna drama1 uvodoma opredelil ta pojem takole: »Duhovna drama jemlje tematiko iz religiozne sfere, ki jo na tem mestu omejujem na krščanski kulturni krog,« in nadaljuje: »pridevnik duhoven se tudi v slovenščini ne nanaša samo na »duh, duhá, ampak pomeni tudi »verski, religiozen« (Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 1970; tako že Pleteršni­kov slovar I iz leta 1894, kjer je razvidno podobno nemško razlikovanje »geistig, geistlich«). V pomenu »verski, religiozen« ga je v tisku pri nas prvi uporabil Matija Klombner, ko je leta 1563 pod Trubarjevim imenom izdal Ene duhovne peisni(Kuret 1981, str. 5). Isti avtor na naslednji strani sklene: »Duhovna drama je po svojem nastanku in po svojem razvoju religiozno »angažirana«. Doseči hoče du­hovni dvig in poglobitev ter krščansko očiščenje (katharzis) gledalcev. K njej zato ne prištevam dram z religiozno tematiko, ki jim je religiozna angažiranost tuja (Wilde, Giradau idr.)«. Že v Kuretovem tolmačenju pojma duhovna drama zasledimo torej tendenco povezovanja s krščanskim kulturnim krogom, na katerega se omejuje. Posamezne zvrsti duhovne drame se da seveda bolj natančno opredeliti: verska drama, litur­gična drama, biblična drama, legendna drama in še natančnejše, misterij, mirakel, moraliteta, pasijon kot igra ali procesija in podobno, kot to še vedno učijo na slo­venistiki Filozofske fakultete. Tako poimenovanje je prevzela tudi Enciklopedija Slovenije v geslu Duhovna drama2 in podobno tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Včasih taka presplošna, za nekatere tudi zavestno tendenčna opredelitev, ki bi lahko pomenila enačenje duhovnosti z verovanjem, vero, religijo, morda kar s krščanstvom, če ne celo s katolištvom, nekatere moti, tudi nekatere slaviste, lite­rate in dramske strokovnjake. Da te dileme niso kaj novega, se lahko prepričamo že leta 1940 v spisku dramskih naslovov Prosvetne zveze, kjer za priporočljive igre priporočajo »duhovne in verske igre« kot primerne za katoliško usmerjene ljudske odre, pa tudi v današnjem času nekateri pisci dodatno, torej podrobneje, označijo zvrst v oklepaju, na primer: Duhovna (religiozna) drama, glej: Stržinar (2003), pa čeprav avtorica stori to le na enem mestu in pri tem raje uporabi bolj »sprejemljiv« izraz religiozna kakor verska drama. V današnji, tako imenovani »postmoderni«, dobi ustvarjalci pogosto iščejo navdihe in vire za svoja dela iz različnih kulturnih, duhovnih in verskih okolij, jih kombinirajo, združujejo in na ta način soustvarjajo globalistične »multi-kulti« produkte. Eden takih primerov je knjiga Prebujenje v svetlobo plodovitega slo­venskega dramskega pisca, dramaturga, sicer ezoterika in deklariranega budista, Vilija Ravnjaka. Njegova umetniška predelava mističnih obredov Egipčanske knji­ge mrtvih (v prevodu Pert em hru) bi lahko služila za potrjevanje univerzalnosti izraza duhovna drama, čeprav jo konvencionalno (vsaj do sedaj) pod tem imenom razumemo kot sinonim za versko dramo krščanskega sveta, ki je zrasel na grških, rimskih in judovskih temeljih. Religiozne teme in simboliko sodobni avtorji po­gosto uporabijo v prenesenem, simboličnem smislu, tudi kot parodijo, v skrajnih primerih včasih kot provokacijo ali celo blasfemijo. S tem želijo podati razpetost med tradicionalno in osebno normo, med duhom in telesom, odtujenostjo in ni­hilističnim absurdom, svetostjo in grehom ali pa preprosto želijo s »svetim« zbu­diti publiciteto. Ni naključje, da se to izrazito pojavi in opazi pri piscih moderne in ekspresionizma, kot sta Cankar in Pregelj, ali v novejšem času pri Dominiku Smoletu v njegovem Krstu pri Savici (1968); podobno Miha Remec: Škofovski kres (Kres pri Savici) 1969; Dimitrij Rupel: Job (1982); Marjan Rožanc: Prizori s hudičem (1986), Lectio Divina (1988); Sergej Verč: Evangelij po Judi (1988); Mar­jan Tomšič: Jezus Križani (1992); Meta Hočevar: Škofjeloški pasijon (2000). Pri našem izvajanju zato ostajamo pri Kuretovi opredelitvi pojma duhovna drama, pa naj si bo dramsko delo »visoke« literature in poklicnih odrov ali pa ljud­ske igre in za ljubiteljske odre. Mislimo pa, da ni nič narobe, če uporabimo tudi izraz verska dramatika ali igra, lahko pa bi tudi napisali literatura ali dramatika z versko tematiko ali usmerjenostjo; sami smo se opredelili kar za termin duhovna drama pri Slovencih v 20. stoletju. Zavestno nismo napisali na Slovenskem, saj omenjamo tudi slovenske pisce iz zamejstva in tujine, na primer slovenske poli­tične emigracije. Naj temu še dodamo, da vsebina našega prispevka nima kakih posebnih am­bicij, kot bi bilo morda lahko razumljeno iz naslova. Zaradi poenotenja vendarlenadaljujemo tam, kjer smo lansko leto končali. Kot lani tudi letos nismo pripravilinekega sistematičnega in izčrpnega pregleda celotne duhovne drame ali verskih igerna Slovenskem v 20. stoletju, pač pa vas vabimo, da se skupaj sprehodimo po bogatiliterarni in odrski sceni, ko je bila prav slednja, po koncu druge svetovne vojne,radikalno prekinjena. Duhovne, verske literarne ustvarjalnosti, kljub spremenjenimdružbenim razmeram po drugi svetovni vojni, pri nas seveda niso nikoli popolno­ma prekinili. Pisanje duhovnih, pravzaprav verskih dramskih vsebin po vojni pri nassicer ni bilo zaželeno, tudi ne motivirano, saj se jih ni moglo uprizarjati, vendar sole-te vendarle nastajale, predvsem v emigraciji, največ v Argentini. I. N. R. I. Leta 1928 odigrajo v ljubljanski Drami pasijonsko noviteto I. N. R. I., avtorjev Edvarda Gregorina in Romana Tominca, ki jo nato igrajo še v sezonah 1928/29, 1929/30, 1932/33 in 1933/34. Glede na istega leta (1928) napisano in odigrano versko igro Theophilus po­meni Gregorin-Tominčev prvenec korak nazaj v pojmovanju sodobne duhovne drame v Evropi pa tudi pri nas. Igra je tradicionalno sestavljena iz besedil štirih evangelistov in opisuje jeruzalemske dogodke ob velikonočnih dneh leta 33 po Kristusovem rojstvu in je razdeljena na tri dele ter na štirinajst slik. Delo je si­cer solidno napisano, zato se je uveljavilo na poklicnih ter na večjih amaterskih, ljudskih odrih. Dramaturško ni dodelana, manjkajo didaskalije, o morebitni glasbi ni sledu. Ohranjeni tipkopis ima delno pripisane zasedbe vlog, inscipientskih ali drugih pripisov ni. To delo pa je vseeno pomembno, saj je po več kot treh desetletjih po Finžarje­vem pasijonu prvo delo te zvrsti. Gregorinu pa je bila ta drama, ki mu jo je poma­gal napisati teolog, tudi biblicist p. Roman Tominec, osnova, s katero je lahko po petih uprizoritvenih sezonah, režiserskih in igralskih izkušnjah, leta 1935 napisal novo, tokrat dobro duhovno dramo V času obiskanja. Delovni tipkopis igre I. N. R. I. je lansko leto (2011) našel p. Felicijan Pevec OFM v arhivu njihovega Frančiškanskega samostana v Novem mestu. Igra po do­sedanjem vedenju ni bila natisnjena. Besedilo je ohranjeno v celoti. Evangelijske navedke smo iz dramskega besedila umaknili in jih oštevilčene navajamo na koncu virov. Tako je besedilo bolj prijazno in nemoteče za bralca, bolj zahtevnim, anali­tičnim bralcem pa umik fusnote s tekoče strani ne bi smelo delati težav. Zastarele besede smo nadomestili z novejšimi (na primer, Mojzes namesto Mozes, nezasli­šano namesto nečuveno, sonce namesto solnce), smo pa po drugi strani nemalo besed ohranili (na primer Bartolomej namesto Jerneja, Ecehiel namesto Ezehiela, Kaifež namesto Kajfa ali Kaifa, pismoučeni ali pismarji namesto pismouki, pa tudi, ako, često, čuješ, prilakomniti, ostrašiti, prilakomniti, velemodri, zmagalec) tako, da je vendar ostalo nekaj jezikovne patine. Kajpak smo popravili očitne zatipkane napake in nedosledno interpunkcijo. Edvard Gregorin se je rodil leta 1897 v Vnanjih goricah pri Ljubljani. Zanj bi lahko rekli, da se je rodil kot igralec. Še pred šolo naj bi ga fascinirala stavba Deželnega gledališča, da­našnja Opera v Ljubljani. V drugem razredu klasične (nižje) gimnazije v Ljubljani je napisal »igrokaz« igro v dveh dejanjih, ki so jo tudi odigrali. V četrtem razredu je s katedra ob navzočnosti profesorja Adolfa Robide predaval v nemškem jeziku o zgodovini slovenske gledališke umetnosti. Sošolci so ga klicali za »šaušpilerja«. Na šolskih proslavah je deklamiral, prvačil v pevskem zboru in redno obiskoval gledališke predstave. V višji gimnaziji je začel režirati in igrati v bližnji Brezovici. Že kot mlad dijak je začel brati strokovno gledališko literaturo in se izpopolnjeval teoretično in praktično. Pred koncem vojne ga je angažiral intendant Dramatičnega društva Fran Go­vekar in 8. decembra 1918 leta je že uspešno zaigral v Govekarjevem Desetem bratu. Igral je celo sezono in kot igralec začetnik odigral kar trinajst vlog, med njimi tudi na prvi predstavi v novo odprtem slovenskem gledališču, 6. februarja 1919. V sezoni 1919/20 je šel z nekaj ljubljanskimi soigralci in režiserjem Hinkom Nučičem v Maribor, kjer so tudi tam odprli slovensko gledališče in bil ravnatelju Nučiču še za tajnika. V tej sezoni je odigral neverjetnih 34 različnih vlog! Naslednje leto ga je nagovoril direktor Pavel Golia, da se je vrnil v Ljubljano, kjer je takoj dobil prve vloge. Od leta 1918 do 1920 je obiskoval igralsko šolo Hinka Nučiča v Ljubljani in Mariboru. Dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev je obiskoval v letih 1924 in 1925 in jo končal. Izpopolnjeval se je ob študij­skih obiskih v evropskih gledaliških središčih (Praga, Leipzig, München, Dunaj). V Berlinu je bil v sezoni 1930/31 učenec Reinhardove gledališke šole, Znanstve­nega inštituta berlinske univerze in privatist pri režiserju Lindbergu v Državnem gledališču. Povsod je intenzivno obiskoval tamkajšnja gledališča. Gregorin je ustvaril več kot tristopetdeset likov v klasičnih in modernih dra­mah in komedijah, od tega dvajset Shakespearovih in desetih Cankarjevih. Gregorinova posebna ljubezen pa je bila duhovna drama. Gotovo je kot dijak že pred prvo vojno videl »Finžgarjev pasijon« v ljubljanskem slovenskem Dežel­nem gledališču. V njem je leta 1920 v Mariboru odigral naslovno vlogo Kristusa. Srečanje s pasijonsko igro je Gregorina trajno zaznamovalo. Med obema vojnama je po ljudskih in dijaških odrih predaval, svetoval in režiral pri številnih pasijon­skih igrah in večkrat tudi igral Kristusa. Leta 1928 je skupaj z ljubljanskim frančiškanom, p. Romanom Tomincem na­pisal pasijonsko igro I.N.R.I, jo do leta 1934 v ljubljanski Drami, režiral in v njej odigral Jezusa v petdesetih uprizoritvah. Leta 1934 je napisal novo, sodobnejšo pasijonsko igro V času obiskanja, ki so jo v ljubljanski drami igrali od leta 1935 pa vse do leta 1943. Igro je na oder postavil sam in v več kot petdesetih ponovitvah igral Kristusa. Napisal je še dve igri z biblijsko snovjo, božično igro Kralj z neba in sodobni Oče naš, ki ju je uprizorila ljubljanska Drama, prvo v sezoni 1936/37, in drugo v sezoni 1942/43. Morda je prav ta angažiranost z duhovno dramo, prava passio, strast, povzro­čila, da Gregorin, ta »postavni, čedni, blagoglasni fant« ni postal »zvezda odra« gledališki igralec najvišjega formata, kljub svoji nadarjenosti, predanosti odru, studioznosti, zanesljivosti, in mojstrstvu. Še zlasti je njegova zvezda začela bledeti po vojni, ko na sporedu njegove, sedaj SNG Drame, ni bilo več prostora za njegove in druge duhovne drame. Navzlic temu mu je njegova hiša, ki ji je Edvard Grego­rin podaril vsa svoja gledališka leta, ob njegovem petindvajsetletnem gledališkem delu na slovenskem odru posvetila posebno, 14. številko Gledališkega lista sezone 1948/49. V njem so podrobno navedene vse njegove vloge, ki jih je odigral v Lju­bljanski in Mariborski Drami in predstavljen njegov gledališki razvoj. Edvard Gregorin je vse do svoje smrti, umrl je leta 1960 v Ljubljani, še nasto­pal v Ljubljani, v Zagrebu, proti koncu tudi na radiu. Tako je še v letu 1959 igral v moderni posthumni drami Ferda Kozaka Punčka v SNG Drama prav Gregorin naslovno vlogo in poleg soigralke Vide Juvanove prav on kvalitetno izstopal. Iz leta Gregorinove smrti pa hranijo v arhivu Radia Slovenija posnetek Gogoljeve drame Revizor, kjer poleg prve violine našega povojnega gledališča Staneta Se­verja nastopa med glavnimi vlogami kot sodnik Edvard Gregorin. Z njima igrajo med drugimi še tedaj najbolj izpostavljeni igralci Stane Potokar, Janez Čuk, Jurij Souček, Jože Zupan. Igro je režiral Hinko Košak. Ta radijska drama sodi v zlati repertoar RTV Slovenija. Gregorin se je torej prav na koncu kot ptič Feniks zopet dvignil na oltar slovenske Talije. Ocenjujemo, da je Gregorin v dobrih šriridesetih letih odigral več kot štiristo vlog samo v poklicnem gledališču, povprečno deset vlog letno. Slej kot prej ostaja Gregorin med obema vojnama eden od stebrov duhovne drame na Slovenskem. P. Roman Tominec Frančiškanski pater Roman Tominec (1900 – 1991) in njegov rodni brat p. Angelik (1892 – 1961) sta veljala za »apostola Ljubljane«. Kako sta si pridobila ta naziv? S svojo neverjetno bližino človeku, ki je bil v kakršni koli stiski. Zelo sta bila izobražena in obenem zelo blizu malemu človeku. P. Angelik se je posvečal socialnim vprašanjem delavstva, saj je bil več kot 20 let idejni vodja Jugoslovanske strokovne zveze, ki je bilo sindikalno delavsko združenje. P. Roman pa je ideje socialne pravičnosti sporočal s pisanjem literarnih del, s predavanji in pridigami. P. Roman se je rodil v Ljubljani 12. januarja 1900 v družini železničarja. Pri krstu je dobil ime Leon, Roman pa je njegovo redovno ime. V družini je bilo osem fantov, ki so imeli v mami in očetu odločna vzgojitelja, ki sta fante navajala na red, delavnost in medsebojno sodelovanje. Po letu noviciata v Brežicah, je leta 1916 izrekel svoje prve redovne zaobljube. Po študijih na teološki fakulteti v Ljubljani je bil 29. junija 1922 posvečen v duhovnika. Po diplomi je odšel na študij umetnostne zgodovine v München in tam v začetku leta 1926 na filozofski fakulteti doktoriral z nalogo Dr. France Prešeren in nemška literatura. V času študija je pogosto hodil na koncerte, v opero in v razne galerije. Čeprav je bil zaljubljen v umetnost, je iz­ražal tudi dvome, ki pa so bili povezani z notranjo negotovostjo in omahovanjem. Takole zapiše v dnevnik: »Če pomisli človek, kaj ima v tem življenju. Tako grozno malo. Znanost, umetnost so lepe stvari in veliko moč imajo, toda često to odpove. Bog – neskončen si, Ti pesem življenja – carmen vitae meae – včasih previsok, preteman, tako grozno zagoneten, da moj duh omaguje.« Po končanem študiju je bil p. Roman eno leto profesor na interni frančiškanski gimnaziji v Kamniku, potem pa se je preselil v Ljubljano, kjer sta z Angelikom ustvarjalno delovala na pastoralnem, vzgojnem, socialnem, kulturnem in karita­tivnem področju. Oba pa sta bila tudi vešča v pisanju. Drama je v resnici drama­tiziran pasijon in prikaže Jezusovo trpljenje od cvetne nedelje do velikega petka. Sad prijateljevanja z gledališkim igralcem Edvardom Gregorinom je bila priprava in izvedba drama I. N. R. I., ki je bila uprizorjena leta 1928 v Narodnem gledališču v Ljubljani. Zvrstilo se je kar 50 ponovitev. Igo je režiral tedaj vodilni režiser Osip Šest, poleg Gregorina, ki je igral Kristusa, so igrali še, Marija Vera, Anton Danilo, Slavko Jan, Ivan Jerman, Milan Skrbinšek, Janko Smerkolj, Vida Juvanova, Mari­ja Nablocka, Ivan Levar, Fran Lipah, Ivan Cesar, da omenimo le tedanje vodilne igralce v tej osrednji slovenski gledališki hiši. Veliko možnosti za kulturno delovanje je ponudila izgradnja župnijske dvora­ne leta 1937, kjer so se vrstila razna predavanja, družabni večeri in seveda dram­ske uprizoritve, za katere je skrbelo društvo Frančiškanska prosveta. Svoje igralske nastope v frančiškanski dvorani opiše Mirjam Tozon v knjigi Rože in trnje in pri­poveduje, da je »igre vodil in režiral pater doktor Roman Tominec«. Igrala je več glavnih vlog, med drugim tudi v igri Blažena Imelda, Sveta Elizabeta, Prisegamin drugih. V poročilu za leto 1938/39 navajajo, da je bilo na oder postavljenih 13 dramskih del pod vodstvom poklicnega režiserja Milana Skrbinška, dva Miklavže­va večera, akademija za božični večer, zabavi za Martinov in Silvestrov večer ... Pripravili so 52 prosvetnih večerov s predavanji, na katerih je bilo od 250 do 290 obiskovalcev, kar pomeni 12.000 in več na leto (Vera in življenje 1939, št.6). Vse to kulturno, prosvetno in družabno delo je bilo po vojni nasilno prekinjeno in se v zelo omejenih možnostih vrnilo v prostore samostana. Oba Tominca sta veliko svojega časa posvečala ljudem iz obrobja. Kot odgo­vorna za duhovno oskrbo zapornikov sta se srečevala s človeško bedo, kot odgo­vorna za Vincencijeve in Elizabetine konference, ki so povezovale ljudi s čutom za stiske soljudi, pa sta ljudi vzgajala za dobrodelnost. Tudi sama sta med drugo svetovno vojno okusila težo zaporniškega življenja in izgona iz Ljubljanske pokra­jine, po vojni pa sta iskala nove možnosti skrbi za uboge, brezdomce in politično preganjane. Ko je bila leta 1928 postavljena prva radijska postaja z oddajnikom v Domža­lah, je p. Roman od vsega začetka sodeloval z duhovnimi mislimi, poslušalcem pa je razgrinjal tudi svet umetnosti. Po vojni je kot predavatelj na teološki fakulteti bodočim duhovnikom naročal, naj pri oznanjevanju evangelija pogumno upo­rabljajo tisk, telefon, film, obenem pa naj se zavedajo, da mora za vso tehniko stati človek, duhovnik »s širokim obzorjem in ves predan svoji visoki in odgovorni službi«. Glavno zagotovilo uspešnega pastoralnega dela je »plemenit in svet ter iskreno pobožen duhovnik, ki šele vsem naporom doda dinamiko in toploto ter s tem odpira človeška srca.« (Nova pot 1957, štev. 1-3, 25-30) P. Roman v svojih predavanjih poudarjal, da se pri »vrednotenju umetnosti z religioznimi motivi pojavlja odklonilni čut za zadnjo resničnost, ki jo pripoveduje umetnik. Razlog je v amuzičnosti za transcendentalne vrednote od religije odtrga­nega človeka.« (Zbornik Teološke fakultete 1952, 147) Pravi, da mora umetnostni zgodovinar človeku pomagati, da »prisluhne kulturnemu sporočilu, ki ga prinaša človeštvu vsak pravi umetnik.« (Zbornik Teološke fakultete 1954, 148) Opozori na nedopustno ločevanje celostnih umetniških zamisli, ko iz starih cerkva odna­šajo slike, plastike in svečnike v galerije in muzeje. »To, kar spada skupaj, mora ostati skupaj!« O sodobni umetnosti pravi, da jo večkrat doživljamo kot »ofenzivo brezboštva.« Zanimiva je trditev, da se cerkvena umetnost začne pri naročitelju. Med ško­fom ali duhovnikom kot naročiteljem nekega umetniškega dela in med umetni­kom, ki naj bi to delo uresničil, naj bi potekal ustvarjalen dialog. V skupnem iska­nju se rojevajo čudovite umetnine. Na predavanjih je uporabljal slikovni material in na platno projeciral diapo­zitive, ki jih je desetletja skrbno zbiral in vztrajno dopolnjeval. Organiziral je ek­skurzije v Oglej, Benetke, h Gospe Sveti in še v mnoge druge kraje. Na Teološki fakulteti je uredil seminar »artis sacrae« s stalno razstavo sakralnih predmetov v fakultetni kapeli. Do konca življenja je ostal zvedav, predvsem pa je rad prisluhnil topli človeški govorici, stalne spremljevalke pa so mu bile knjige, iz katerih je črpal navdih za razumevanje človeka in večnostnih razsežnosti dobrote in lepote. p. SIlvin Kranjec dUhovNa dRaMa Na SloveNSKeM v dvaJSeteM StoletJU Na prehodu stoletja Razvoj duhovne drame na Slovenskem v začetku 20. stoletja je nekako v zvezi skatoliško cerkveno in versko obnovo proti koncu 19. stoletja.4 Celo obdobje 19. stole­tja, od Linharta, Vodnika pa do Cankarja, je naša literatura lovila zaostanek za Evro­po. Izstopal je le Prešeren, s katerim smo se v romantiki tudi mi za trenutek pridružilikulturno bolj razvitim narodom. Pri Dramatičnem društvu v Ljubljani je od svojeganastanka leta 1867 pa do leta 1896 izšlo v šestdesetih zvezkih 118 deloma izvirnih,večinoma pa prevedenih in prirejenih iger. Leta 1902 začne, kot ena od nadaljevalk tetradicije, izhajati Talija, zbirka gledaliških iger, ki jo je urejal Fran Govekar. Leta 1898 je Ivan Cankar napisal dramo Jakob Ruda, ki je izšla leta 1900 v knjižni obliki in bila še isto leto uprizorjena. To je prvo zrelo Cankarjevo dram­sko delo, z njo je Cankar postavil temelj moderne slovenske dramatike. To leto je Dramatično društvo uprizorilo svojo tisočo igro! Ob prehodu stoletja (formalno leta 1899 z izidom Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti) nastopi po desetletnem intervalu naturalizma, ki je sledil realizmu, tako imenovana moder­na. V času moderne, ko slovenska književnost zopet dohiteva svetovno, se tudi katoliška umetnost močneje profilira in se dvigne nad preprosto raven nabožno­-poučne književnosti za ljudstvo 19. stoletja. Med pesniki in pisatelji te vrste so bili sopotniki moderne Fran Saleški Finžgar, Fran Ksaver Meško, Anton Medved, Alojzij Merhar s psevdonimom Silvin Sardenko in drugi. Po letu 1910 bi lahko prišteli tudi Ivana Cankarja (1876–1918). V tem času se namreč pri njem mno­žijo znamenja mističnega odnosa do sveta (Križ na Gori, Hiša Marije Pomočnice, konec drame Hlapci, Lepa Vida). Primerno duhovno popotnico v 20. stoletje sta pripravila že Anton Medved in Fran Saleški Finžgar. Anton Medved (1869–1910) snuje svoje tragedije iz krščan­skih osnov, take so na primer dramatična romanca Savel in zgodovinski tragediji v verzih Viljem Ostrovrhar (leto nastanka 1891, natis 1895 v Domu in svetu), Kacijanar (natis 1995, uprizorjena 1910 v Ljubljanski Drami) in leta 1908 Ce­sar Friderik na Malem gradu. Finžgar pa je leta 1896 napisal Pasijon – Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, ki so ga uspešno igrali vse do druge svetovne vojne v Sloveniji in celo v Ameriki. Engelbert Gangl (1873–1950) je leta 1899 napisal dramo Krst pri Savici, po pesnitvi Franceta Prešerna, ki je bila istega leta tudi igrana. Pravzaprav je Janez Evangelist Krek (1865–1917) že leta 1885 v glasilu Glasi katoliške družbe objavil misterij Sveta Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo. Isti avtor kasneje napiše še ljudsko igro Sveta Lucija, ki izide leta 1913 kot samostojna knjižica pri Izobraževalnem društvu Dražgoše. V letu njegove smrti pa izide še njegova igra Ob vojski. Leopold Lenard (1876–1962), duhovnik, je leta 1912 napisal igro Dekla božja. Do prve svetovne vojne se slovenska drama močno uveljavlja v poklicnem De­želnem gledališču v Ljubljani in na stalnih amaterskih odrih: Dramatično društvo v Ptuju, Šentjakobsko gledališče v Ljubljani, Ljudski oder v Mariboru, Čitalniški in prosvetni oder v Kranju, Krekovo društvo, Sokolski oder in Svoboda na Jesenicah, Vesna v Zagorju, Rokodelski oder v Ljubljani, Celjski studio in drugod. V tem času so bile uprizorjene Cankarjeve drame: Jakob Ruda 1900, Za narodov blagor 1901, Kralj na Betajnovi 1902, Pohujšanje v deželi Šentflorjanski 1907, Hlapci 1911, Lepa Vida 1912. Njegovi odrski sopotniki so Fran Detela, Anton Funtek, Engel­bert Gangl, Fran Govekar, Etbin Kristan, Fran Milčinski, Rado Murnik, Josip Vo­šnjak in drugi. V ljubiteljskih gledališčih igrajo Medveda, seveda Finžgarja (Divji Lovec 1902, Naša kri 1912, Dekla Ančka 1913, Veriga 1914) in vrsto domačih, še več pa v slovenščino prevedenih in prirejenih tujih avtorjev. Nekaj gledaliških naslovov navajamo v nadaljevanju (verske igre so v kurzivi). Od leta 1900 do leta 1913 izide pri Katoliški bukvarni v Zbirki ljudskih iger dvajset snopičev iger različnega žanra. Ljudske igre, imenovane tudi »narodne igre s petjem«, so preproste in učinkovite realistične zgodbe z živim ljudskim jezi­kom. Ena najbolj popularnih je Miklova Zala avtorja Jakoba Sketa iz leta 1910. Iz­šla je leta 1912 pri Katoliški bukvarni, kasneje pa še leta 1936 pri založbi Ljudskih iger. Na ljudskih odrih so bile poleg nje še zelo priljubljene: Junaška Blejka, Dekla božja, Dimež – strah kranjske dežele, Svojeglava Minka, Turki pred Dunajem, Sv. Boštjan, Marijin otrok, Vestalka, Prepirljiva soseda ali boljše je kratka sprava kot dolga pravda, Fernando – strah Asturije ali izpreobrnjenje roparja, Čašica kave, Nežka z Bleda, Kmet in fotograf, Krčmar pri zvitem rogu, Sveta Neža, Mlini pod zemljo, Jeza nad petelinom in kes, Kmet Herod, Vedeževalka in še nekaj verskih iger: Na Betlehemskih poljanah, božična igra Pastir in kralji, svetopisemska ža­loigra Izgubljeni sin, Smrt Marije Device, Junaška deklica (blažena Ivana d`Arc), Ljubezen Marijinega otroka, Sveti Just, Mojstra Križnika božični večer. V tem času Alojzij Merhar (1876–1942, sin. Silvin Sardenko) izda naslednje duhovne igre: Pot modrih devic 1903, Pastirice Barbike Sveti večer (1910), Angelček, Slovanska apostola, misterij Mater Dolorosa; Mati svetega veselja (1912); Apostol­stvo sv. Cirila in Metoda, misterija Slovo apostolov in Skrivnostna zaroka, Ženin iz Nazareta (vse leta 1913); Nevesta iz Libana (1920) in Preroška žena 1929. V ta čas in v naš izbor sodi tudi drama Ljubislava iz leta 1907 Etbina Kristana (1867–1953), ki je bil pred prvo vojno poleg Cankarja in Kraigherja najpomemb­nejši slovenski dramatik. Ivan Pregelj (1883–1960), sprva bogoslovec, kasneje slavist in germanist ter plodovit pisatelj in dramatik, je predstavnik literarnega simbolizma in ekspresi­onizma. Najbolj znana so dela: ljudska igra Mlada Breda (1913), Plebanus Joanes (1920), Peter Glavar (1922), Bogovec Jernej (1923), Thabiti Kumi (1933). Od iger izpostavljamo: Vita (1910), Smrt sv. Cirila in Metoda (1919), Komposteljski ro­marji (1925) in Salve virgo Chatharina (1928). Po prvi vojni Tedaj se je gledališka dejavnost v slovenskih poklicnih gledališčih v Ljubljani, Celju, Mariboru in na Ptuju močno okrepila. »Železni repertoar« domačih av­torjev: Cankar, Finžgar, Golia, Gorki, Grum, Jalen, Jurčič, Lah, Leskovec, Levstik, Medved, Meško, Milčinski, Novačan, Nušič, Pregelj, Šorli, Vombergar, Župančič in drugi se vedno močneje dopolnjuje z evropskimi klasiki: Andrejev, Bulgakov, Calderon, Dickens, Dostojevski, Evripid, Galsworthy, Goethe, Gogolj, Golar, Ha­šek, Hofmannsthal, Ibsen, Kozak, Kreft, Krleža, Leskovec, Maeterlinck, Maug­ham, Moliere, Nestroy, Pirandello, Rostand, Shakespeare, Shaw, Schiller, Sofokles, Strindberg, Tolstoj, Zweig, Yeats in drugi. Duhovnih dram oziroma verskih iger je v prvem desetletju po vojni v poklicnih gledališčih le za vzorec. Od domačih av­torjev igrajo samo Finžgarjev pasijon Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa v Ljubljani, Mariboru in na Ptuju, sicer jo radi uprizarjajo tudi na ljudskih odrih v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, na Jesenicah, Svetem Lovrencu na Pohorju, v Mengšu, Kamniku, Ježici, Podzemlju in drugod. Kljub duhovni krizi, ki je nastopila med prvo svetovno vojno in se nadaljevala še po njej, le dobimo nekaj verskih iger. Leta 1920 izide pri Krekovi prosveti v Ljubljani Nevesta iz Libana, Skrivnost Marijine­ga vnebovzetja in slavospev Ženin iz Nazareta. Ivan Lah (1881–1938) leta 1920 napiše svetonočno igro Pot v Betlehem in otroško igro, Miklavž prihaja. (Lah leta 1937 napiše še dve igri, Božič gre in Miklavžev pozdrav). Pri Ljudskem odru v Ljubljani leta 1923 izideta igri Mlini pod zemljo in Sveta Neža. Istega leta izide božična povest Petrčkove poslednje sanje, Pavel Golia (1887–1959) pa leta 1928 izda betlehemsko legendo Kralj brezpravnih (Kristusovo rojstvo). Istega leta igro uprizorijo v ljubljanski Drami. Čas po prvi vojni je čas, ko slovensko slovstvo, dramatika in gledališče pospeše­no dohitevata svetovno raven. Priča smo tudi izjemnemu zanimanju za gledališče. Kulturna dejavnost je v novi državi SHS in kasneje v stari Jugoslaviji narodnoo­brambnega značaja kot protiutež unitarni državi, ki je vseskozi zatirala slovenske težnje po nacionalni politični enakopravnosti. Oba tabora, katoliški, tako imenova­ni klerikalni in krščansko socialni na eni strani, kakor tudi »svobodnjaški« liberal­ni, tako imenovani napredni tabor na drugi strani, ustanavljata različna prosvetna, kulturna društva s svojimi orlovskimi in sokolskimi organizacijami in njihovimi sekcijami. Oboji posvečajo gledališču veliko pozornost. Na splošno so prvi, ki jih poosebljajo orlovske in njim podobne organizacije, s prosvetnimi odri in gledali­ščem bolj uspešni na podeželju, medtem ko liberalni Sokoli prednjačijo v mestih in nekoliko več pozornosti namenjajo knjižnicam in telovadnim nastopom. Oboji pa svojo dejavnost krepijo z ustanavljanjem prosvetnih in sokolskih domov. Dragotin Vodopivec (1882–1931), krojač, amaterski dramatik je leta 1924 na­pisal mirakel Na skalnici. Leta 1925 izide pri »Tiskovnem društvu« v Kranju PASIJON ali trpljenje Go­spoda našega Jezusa. To sklepamo po dovoljenju za natis na notranji strani na­slovnice, ki ga je 4. februarja 1925 podpisal Andrej Kalan, generalni vikar Ljubljan­ske škofije. Tak primerek hrani Jernej Antolin Oman iz Žovšč. Nekateri izvodi pa tega natisa nimajo. Očitno je bilo natisov več. Ne vemo pa kdaj so posamezni izšli. Na videz nič posebnega ta mala knjižica z besedilom po štirih evangelistih, ki niti pasijonska igra ni. Je le razširjeno pasijonsko besedilo, podobno tistemu, ki se bere na cvetno nedeljo v cerkvi. Pa vendar je to pomembno delo, ki ni namenjeno le liturgiji, temveč lahko služi tudi pri uprizarjanju pasijonskih iger. Mogoče je bilo za to tudi namensko napisano. In tako je prav to skromno delo pri nas sprožilo in olajšalo izdajanje duhovnih iger, predvsem pasijonov. V začetku je bilo to le prevajanje tujih avtorjev, nato pa so sledila izvirna dela domačih piscev. Avtorstvo te knjižice pripisujemo kar omenjenemu generalnemu vikarju, zato ga poimenu­jemo po njem, »Kalanov pasijon«. Andrej Kalan (1858 – 1933), teolog, duhovnik, pisec, urednik, politik je v mla­dosti pisal pesmi, kasneje biografije znamenitih mož, eseje in različna poučna be­sedila, prevajal, pisal o umetnosti, se zanimal zanjo in bil mecen literarnim ustvar­jalcem, med njimi tudi Ivanu Cankarju in Izidorju Cankarju. Z Janezom Evangeli­stom Krekom sta leta 1892 organizirala katoliško socialno gibanje, še zlasti kmečkozadružništvo. Bil je ljubljanski občinski svetnik in poslanec v Kranjskem deželnemzboru. Leta 1918 postane minister v prvi slovenski Narodni vladi nove Države Slo­vencev, Hrvatov in Srbov. Po vsej verjetnosti je prav on že pred letom 1925 napisalomenjeno knjižico, Pasijon ali trpljenje Gospoda našega Jezusa Kristusa. Slehernik, Anima, Teophilus5 Te tri igre zaslužijo, da jih posebej predstavimo, saj so bistveno vplivale na razvoj duhovne drame med obema vojnama na Slovenskem. Če je Slehernik pri nas zamujal, pa ne moremo reči kaj takega za kratko du­hovno dramo Anima. Odigrala jo je leta 1927 v Celju novomeška igralska skupina »Vesna« v režiji Janeza Potokarja. Anima je delo nemškega pisatelja Josepha Ja­koba Feitena iz leta 1924, v slovenščino pa jo je že leta 1926 prevedel Niko Kuret. Še bolj zanimivo in pomembno vlogo pri razvoju duhovne drame pri nas pa ima igra Theophilus. Leta 1928 se je njenega prevoda na hitro lotila skupina nade­budnih študentov: Edvard Kocbek, Anton Oven, Leopold Stanek in Niko Kuret in jo decembra istega leta uprizorila v unionski dvorani v Ljubljani. Odmevna je bila tudi radijska izvedba te igre. Človek se ne more znebiti občutka, da je bila ta nagli­ca mladih intelektualcev morda reakcija na malo preje uprizorjeno pasijonsko igro I. N. R. I. avtorja Edvarda Gregorina in Romana Tominca. Stereotipno besedilo po spisih evangelistov je bilo vse kaj drugega, kar so literarno in gledališko razgledani zanesenjaki upravičeno pričakovali od novitete. Theophilus je osnutek kasnejše zgodbe o Faustu. Legenda o Teofilu je prišla iz Male Azije v Evropo v 11. stoletju. Theophilus je bil baje arhidiakon v Ciliciji. Ko ga je novi škof odstavil, se je Teofil zapisal hudiču. Ko se je skesal, ga je Marija rešila. Že v 13. stoletju je francoski pesnik Ruteboeuf napisal mirakel o Teofilu. Iz konca 13. ali začetka 14. stoletja pa imamo že nemškega Teofila v rokopisu iz Helmstadta. Varianto iste igre pomeni stockholmski rokopis iz 14. stoletja. Obe varianti združuje trierski rokopis iz okoli leta 1450. Po tem rokopisu so nadebudni študentje priredili slovensko moderno izdajo Theophila. Igra je bila zanimiva za marsikateri oder, tako so jo na primer 1. septembra 1935 igrali v Škocjanu pri Mokronogu. Obe igri, še zlasti Anima, sta bili zelo dobro sprejeti in velikokrat izvajani. Obe igri sta leta 1934 izšli v sedmem zvezku zbirke Ljudske igre. Njen urednik, Niko Kuret, eden od protagonistov Teofila leta 1928, je v uvodu k obema igrama zapisal: »S Theophilom in Animo podajamo zgled srednjeveške (seveda za naš čas pri­rejene) in sodobne duhovne igre. Tudi srednjeveški repertoar je za nas pomem­ben, če pri prirejanju ne pozabljamo na današnjega človeka. Zlasti pa se nam zdi, da bo naletel srednjeveški repertoar v primerni priredbi na hvaležne gledalce ali med preprostim kmečkim ljudstvom ali pri inteligenci, ki je prestala notranji pre­porod v smislu preprostosti in neposrednosti verovanja. Na drugi strani nam pa primer Anime kaže, kakšne naj bi bile moderne duhovne igre, ki bi lahko vršile apostolsko delo med industrijskim proletariatom, zakopanim v borbo z materijo za vsakdanjo skorjo kruha. Naj bi knjižna izdaja teh dveh iger rodila še več predstav med našim kmečkim prebivalstvom in delavskim ljudstvom in obojemu pokazala lepoto in globoko po­slanstvo duhovne igre v našem času.« (Kuret 1934). Slehernik Slehernik velja za najslavnejšo srednjeveško moraliteto v svetovni literaturi. Ta srednjeveški misterij oziroma duhovna drama je nekakšno nadaljevanje pasijon­skih iger s širšo tematiko in predvsem s poosebljenimi krepostmi in seveda tudi slabostmi iz vsakdanjega življenja. V literarni zgodovini je misterij razmeroma znan in pomeni močan člen v oblikovanju sodobne dramatike. Nastal je v 15. stoletju, po vsej verjetnosti nekje v Angliji (The Sononynge of Everyman) ali na Nizozemskem. Tematika in igra je najprej živela v ljudskem izročilu, pred stotimi leti pa so jo različni avtorji zapisali in priredili za sodobni čas. Eno od izvedb je leta 1911 pripravil za salzburški festival avstrijski pisec Hugo von Hofmannsthal (Jedermann) in so jo še istega leta premierno izvedli pred tamkajšnjo stolnico in hkrati še na Dunaju in v Berlinu. Drugi, nam znani avtor, je p. Prosper Thuysbaert, ki je ta alegorični misterij iz stare flamske verzije prevedel v francoščino. V tej zvrsti dramskega dela nastopajo alegorične personifikacije: Bog, hudič, greh, smrt itd. Slehernik je bogat človek, ki ima veliko prijateljev. Ko potrka na njegova vrata Smrt, jih prosi, naj ga spremljajo, toda vsi ga zapustijo. Le Vera in Dobra dela gredo z njim. Po naših izsledkih se je ta igra pri nas pojavila relativno pozno, glede na njeno popularnost v Evropi. Kdaj natančno se je igra pojavila pri nas, nam ni znano. V knjižni izdaji se pojavi leta 1932 v 1. zvezku zbirke Ljudske igre, ki izide pri Pasi­jonski družbi v Domžalah (Groblje). Igro je poslovenil in priredil Jože Pogačnik. Hitro je postala popularna, zato jo je leta 1934, po Hofmannsthalovi priredbi, za bolj zahtevne odre, v verzih prestavil v slovenski jezik Oton Župančič. Izšla je še istega leta pri Mohorjevi družbi v Celju. V medvojnem času so to igro množično in uspešno izvajali predvsem na pro­svetnih odrih, recimo leta 1932 pri Kmetskem bralnem društvu v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in v Ljutomeru v dvorani Katoliškega doma pri tamkajšnjem Prosvetnem društvu. Leta 1935 je Slehernika v Prosvetnem društvu Šmihel pri Novem mestu postavil na oder režiser Janez Potokar, v Adergasu pri Velesovem pa so ga igrali leta 1938. Med drugim so Slehernika uprizorili tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani pred uršulinsko cerkvijo. Po drugi vojni Slehernika pri nas niso več igrali. Pač pa so ga leta 1960 igrali na drugi strani meje v Globasnici in leta 1989 v Trstu. V tamkajšnjem Slovenskem stalnem gledališču ga je postavil na oder režiser Marko Uršič z novim besedilom Nika Grafenauerja. Trideseta leta V tridesetih letih se pri nas povečuje zanimanje za verske igre. Že v sezoni 1928/29 izda Franc Ksaver Meško (1874–1964), duhovnik, pisatelj, pri Vrtcu misterij Božja dekla, nato leta 1930 v Glasniku presvetega srca Jezusovega otro­ško igrico Slovo Kristusa Kralja, leta 1934 pri Mohorjevi družbi božični misterij Henrik, gobavi vitez in leta 1936 v isti založbi še Pasijon, velikonočni misterij v sedmih skrivnostih in s tremi predpodobami. Leta 1934 napiše Davorin Petančič (1910–1983) moraliteto Izgubljeni sin, leta 1936 izda farno igro pod milim nebom Naša apostola, za sezono 1938/39 pa isti avtor izda v Ljudskem odru še liturgični pasijon Križev pot in Legendo o koprivniški Mariji. Avtorja igre Skrivnostna sveta noč iz leta 1930 ne poznamo, za igro Učloveče­nje iz leta 1931 pa vemo, da jo je istega leta uprizoril Radivoj Rehar (1894–1969)pisatelj, pesnik, novinar, doma iz Ajdovščine. V zbirki Ljudskih iger v letih 1932 do 1940 izide šestindvajset dram, med njimi tudi že omenjeni Slehernik v prvem zvezku leta 1932, isto leto izide v drugem zvezku, prav tako v Grobljah, še božična legenda Trije kralji Felixa Timmermansa in Edvarda Vetermanna, ki jo je poslovenil in priredil Niko Kuret. V isti zbirki izide leta 1934 duhovna igra za advent in božič Vrata Marie Salamon v prevodu Joža Vovka. Leta 1935 izide pri ljubljanski Založbi ljudskih iger Velikonočna igra Franza Herwiga kot enajsti zvezek, istega leta v zvezku 13 Božična igra Andre­ja Šusterja Drabosnjaka, ki jo je priredil Niko Kuret, uglasbil pa Matija Tomc. Leta 1936 izda Finžgar pri Ljudskih igrah versko igro Nova zapoved in v sezoni 1938/39 pri isti založbi še misterij Uslišana. Niko Kuret (1906–1995) je leta 1934, po rokopisu škofjeloške procesije iz leta 1721, priredil besedilo patra Romualda, (Lovrenc Marušič, 1676–1748), ki ga je »trendovsko« predelal (posodobil oziroma prepesnil je izvirno besedilo in ga re­duciral) in preuredil za oder kot Slovenski pasijon. Glasbeni del je prispeval Stan­ko Premrl. Delo je izšlo kot peti zvezek pri Založbi ljudskih iger v Kranju in bilo tam istega leta tudi uprizarjano na odru. Kuret je leta 1935 po Andreju Šusterju Drabosnjaku priredil tudi Božično igro. Sledijo naslednje Kuretove igre: misterij Antikrist v sezoni 1934/35, v sezoni 1936/37 Blažena mati Hema in misterij Bog kliče, Igra o gospostvu sveta (1937), v sezoni 1937/38 Legenda o udarjeni Mariji in Igra o gospostvu sveta, leta 1938 Slepa grofič­na, v sezoni 1938/39 ptujskogorska legenda Slepa grofična in Slovenski božič. Leta 1939 izide pri Zadružni tiskarni Ljubljana Igra o kraljestvu božjem, ki je istega letaodigrana na 6. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani od 25. do 30. julija. Leta 1936 je Škofjeloški pasijon uprizoril na odprtem odru Tine Debeljak(1903–1989). Ta, Romualdovega Škofjeloškega pasijona jezikovno ni »modernizi­ral«, kot ga je dve leti preje Niko Kuret, ga pa je kot procesijo iz starega mestnega jedra prestavil v Kapucinsko predmestje in jo postavil na odprto sceno za škofje­loško gimnazijo. S tem je vsaj malce zadostil eni od značilnosti Romualdovega pasijona, to je, da jo je nakazal kot procesijo. Protagonisti so na oder izza kulis vstopali in izstopali mimo široke in monumentalne scene kulis Mestnega trga, ki jo je oblikovala Bara Remec. Prosperja Thysbaerta staroflamski misterij Prelepa igra o Marici in hudiču je iz francoščine prevedel Janez Logar, inscenacijo je zasnoval in osnutke zrisal Fran­ce Kralj. Igra je izšla leta 1940 v zbirki Ljudske igre. Lipplov misterij Mrtvaški plesso 23. oktobra 1940 igrali v Frančiškanski dvorani (sedaj MGL) v Ljubljani. Igro je prevedel prof. Sovre, režiral pa Vladimir Kos. Istega leta je to igro na oder posta­vilo tudi Prosvetno društvo Škofja Loka. Davorin Petančič (1910–1983), gledališčnik, psiholog, se je zavzemal za množično gledališče na prostem. Njegove duhovne igre so: Igra naše fare (1935), Naša apostola (1936), Veliki prihod (1937), Legenda o koprivniški Mariji (1938). V ČASU OBISKANJA Edvard Gregorin je bil izkušen gledališčnik. Od leta 1919 pa do leta 1943 je igral v pasijonskih igrah naslovno vlogo Kristusa, jih režiral v poklicnih in ljud­skih odrih. Bil je na tekočem tudi z literarnimi in odrskimi deli duhovnih dram doma in po svetu. Kljub temu, da je bila pasijonska igra I. N. R. I., ki jo je ustvaril skupaj z Romanom Tomincem, uspešna in so jo velikokrat igrali v poklicnih in amaterskih gledališčih, je Gregorin spoznal, da je vendarle zastarela in se je sam lotil nove. Prvotnih 14 dejanj je skrajšal na osem (Učenik, Poslanec, Duhovnik, Sodnik, Kralj, Človek, Sin Božji Odrešenik), vnesel več nesvetopisemskih vlog in dialogov, dodal grafični osnutek za sceno, napisal navodila za slog uprizoritve in za prizorišče, razložil tri svetove (izraelskega, rimskega in Jezusovega), opozoril na ritem drame, se posvetil obleki, obrazom in osvetlitvi ter napisal še druge pri­pombe. Pasijonsko dramo V času obiskanja je napisal leta 1933, leta 1935 je bila samostojno natisnjena pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. V ljubljanski Drami so jo uprizarjali v sezonah 1934/35, 1935/36, 1938/39, 1942/43. Dramo je sam režiral in igral naslovno vlogo, Jezusa. Igro so igrali tudi na drugih odrih, kjer je bil Gregorin pogosto režiser ali svetovalec. Edvard Gregorin je v sezoni 1936/37 v ljubljanski Drami imel še svojo dramo Kralj z neba. Leta 1944 je Stanko Majcen (1888–1970) napisal igro Ženin na Mlaki. Do druge svetovne vojne so največ verskih iger igrali na ljudskih odrih. Na občnem zboru Prosvetne zveze leta 1940 v Ljubljani6 (ustanovil jo je leta 1897 Ja­nez Evangelist Krek) so poročali, da je v zvezi 27.697 članov, da imajo 170 knjižnic in v njih 90.000 knjig, da so v 139 prosvetnih domovih odigrali 670 iger, zanje so si izposodili 1684 izvodov besedil, garderobo pa 495-krat. Dramatičnih odsekov so imeli 120, v minulem letu so imeli tri režiserske tečaje in dvoje maskerskih. Dr. Ivo Česnik je v svojem referatu Izbira in spored iger za ljudske odre predlagal seznam primernih iger, 38 otroških iger, 42 veseloiger, 42 duhovnih in verskih iger in 66 dram, tragedij in narodnih iger. Zadnja dva spiska navajamo v tabeli Izbira in spored iger. IZBIRA IN SPORED IGER (Ivo Česnik v:Vestnik slovenske prosvetne zveze, 1940, leto 19, številka 11) Duhovne in verske igre 1. Amas 22. Judita 2 Anima 3. Blažena med ženami 23. Kjer ljubezen, tam tudi Bog24. Klaudia Prokula 4. Ben Hur 5. Bele vrtnice 6. Boštjan iz predmestja7. Sv. Cecilija8. Sv. Cita 25. Kralj z neba26. Kristus se je rodil27. Quo vadis28. Krvava Španija29. Luč 9. Garjeva ovca10. Goslarica naše ljube Gospe11. Grof in opat12. Henrik, gobavi vitez13. Izgubljeni sin14. Igra apostolov15. Igra o izgubljenem sinu16. Igra naše fare17. Igra o dobroti18. Igra o hudičevem mostu19. Igra o pohlepnem mesarju20. Igra o sv. Krištofu21. Igra o Kristusovem trpljenju 30. Luž z gore31. Marija iz Magdale32. Mašna strežnika 33. Mlini pod zemljo34. Most v večnost 35. Sin in mati 36. Sv. Just 37. Sv. Janez in roparja38. Sv. Theophilus39. Tri modrosti starega Wanga40. Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa41. Tujec42. Mrtvaški ples Drame, tragedije in narodne igre 1. A njega ni 2. Antigona 3. Beg pred bratom 5. Bankrot 4. Begunka 5. Mrak 6. Beneški trgovec 7. Bratje 8. Bratski spor 9. Brez Boga 10. Glavigo 11. Čez deset let 12. Čigav je grunt 13. Deseti brat 14. Divji lovec 15. Dobrova 16. Dvoboj 17. Duše 18. Faust 19. Domen 20. Črnošolec 21. Grobovi 23. Grunt 24. Hamlet 25. Hanice pot v nebesa 26. Hera in Leander 27. Hippolytos 28. Igra življenja 29. Julij Cezar 30. Jurij Kozjak 31. Kacijanar 32. Kapelica na Šmarni gori 33. Koroški tihotapci 34. Kralj Lear 35. Kralj Oidipus 36. Kralj Svetopolk 37. Krivoprisežnik 38. Kruci 39. Lady Windermere 40. Logarjeva sinova 41. Lovski tat 42. Lurška pastirica 44. Marija Stuart 45. Marijana 46. Mariša 47. Mati 48. Miklova Zala 49. Mlinar in njegova hči 50. Luč. z gora 51. Na sodni dan 52. Nova zapoved 53. Pri Hrastovih 54 Razvalina življenja 55. Revček Andrejček 56. Srenja 57. Stari in mladi 58. Stari Ilija 59. Tekma 60. Testament 61. Trubadur 62. Užitkarji 63. Veriga 64. Vera in nevera 65. Veronika Deseniška 66. Za pravdo in srce Za ilustracijo uprizarjanja iger med obema vojnama si oglejmo primera dveh podeželskih odrov, čeprav so viri zanju skromni, predvsem pa nepopolni. Stara Loka V Stari Loki je bilo ustanovljeno Izobraževalno katoliško (Prosvetno) društvo leta 1903. Zaradi zgorelega arhiva so podatki o uprizoritvah zelo redki. V sezo­ni 1905/6 so domači igralci uprizorili igro Elizabeta Angleška, leta 1910 Krekov Turški križ in do začetka vojne še vsaj Sveto Nežo in Rokovnjače. Leta 1918 igrajo tedaj popularno igro Garcia Moreno, imamo tudi podatek, da so leta 1928 upri­zorili igri Krivoprisežnik in Revček Andrejček. Do leta 1931 so igrali vsaj Divjega lovca. Za to prvo obdobje je bil mecen starološki graščak Karel pl. Strahl, ki je bil odgovoren za njihove kostume in rekvizite.7 Po prihodu kaplana Ivana Veiderja (1896–1964) se leta 1931 obnovi in poživi prosvetno društveno življenje na Fari, vključno z gledališčem. Do leta 1934, ko v Stari Loki zgradijo prosvetni Društveni dom, nimamo podatkov o gledališkem delovanju. Nekaj podatkov med leti 1933 in 1934 najdemo v župnijskih Oznani­lih, nekaj podatkov pa najdemo v kroniki Marijine družbe med leti 1934 in 1936. Največ podatkov pa smo našli v zasebni zbirki gledaliških plakatov pri nekdanji amaterski igralki Marici Bergant, ki nam je pri iskanju mnogo pomagala. Prva predstava, Mlini pod zemljo, je bila 19. marca, ponovitev pa 26. marca 1934. Šestega maja so uprizorili igro Devica Orleanska. Novembra 1934 so odi­grali še igro Sveti Vid. Leta 1935 so uprizorili tri igre: Garcia Moreno, Ugrabljeni Ladislav Starološki in neimenovano »mladinsko igro«. Leta 1936 so na svečnico postavili na oder igro iz domače zgodovine: Crn­grobski razbojniki, ki jo je dramatiziral Veider, on je tudi močno oživil dramsko dejavnost. Prvo in drugo nedeljo v marcu so uprizorili igro iz loške zgodovine: Umorjeni škof. Igro je napisal in jo postavil na oder starološki kaplan Veider. Ko je nato odšel za ekspozita v Šentvid pri Lukovici, je tam zopet postavil Prosvetni dom in začel uprizarjati igre, med njimi tudi Umorjenega škofa. Starološki ama­terski igralci so sodelovali tudi pri Debeljakovi postavitvi Škofjeloškega pasijona leta 1936 pred novo šolo v Kapucinskem predmestju. Ivan Veider je v Stari Loki napisal tri igre: Ugrabljeni Ladislav Starološki, Crn­grobski razbojniki in Umorjeni škof. Besedil prvih dveh nismo našli, tipkopis igre Umorjeni škof pa hranijo v ZAL Enota Škofja Loka in v Uršulinskem samostanu pri Svetem duhu. Med prenavljanjem spomladi leta 1937 je starološka gledališka skupina gosto­vala v dvoranah bližnjih sosesk. Za dve takratni gostovanji vemo, to so Cigani, gostovanje pri Sv. Duhu, in Vislavina odpoved, gostovanje v Virmašah. V tem času je gledališko dejavnost na Fari uspešno vodil kaplan Karel Babnik. Babnika so Nemci ob prihodu izgnali, Društveni dom pa so leta 1944 požgali partizani in domači aktivisti. Od tedaj gledališča v Stari Loki ni več. Pač, leta 2007, že v 21. stoletju, v Stari Loki na mestu stare Štirnove hiše zgradijo večnamensko Jurijevo dvorano, kjer lahko uprizarjajo tudi dramske igre. Nepopolni seznam uprizorjenih iger (po ohranjenih gledaliških plakatih) v prenovljenem Prosvetnem domu: Sezona 1937/1938 Rojenice, Janez Jalen, 26. jun. 1937, prva predstava v novem Starološkem domu na Marofu, na predvečer odprtja doma. Izdaja pri Novari, Cerar von Arx, pre­vedel Fran Albreht, kmečka tragedija, režija Peter Malec iz Narodnega gledališča Maribor, gostovanje Prosvetnega društva v Kranju 14. nov. 1937 (4. prireditev), Sultanova hči in dobri vrtnar (z akademijo), 12. dec. 1937, priredila Marijina kongregacija v Stari Loki, Čevljar baron, opereta, in Snubači, Vinko Vodopivec, Dramski prizor narodnih pesmi, 30. jan. 1938 (9. prireditev), Radikalna kura, av­tor Rudolf Dobovišek, burka, scena, Skružni (iz Ljubljane), gostujoči igralci: Viko Guzelj iz Škofje Loke ter Hubert in Maks Bergant iz Kamnika, 20. feb. 1938 (10. prireditev), Žrtev spovedne molčečnosti, po romanu J. Spilmana, postna drama, 27. mar. 1938 (12. prireditev). Sezona 1938/1939 Rokovnjači, Fran Govekar, narodna igra, 9. okt. 1938, otvoritvena predstava, Podrti križ, G. J. Rosa – J. O., drama, 20. nov. 1938 (3. prireditev), Akademija in igra: Sv. Elizabeta, 8. dec. 1938, v sodelovanju z Marijino kongregacijo, Dr., Bra­nimir Nušić, komedija, 22. jan. 1939, režija Hubert Bergant, gostovanje Dramatič­nega društva Kamnik, Pri belem konjičku, veseloigra, 5. 2. 1939 , Prisega ob pol­noči, Manica Komanova, tragedija, 25. mar., 26. mar. 1939 (10. in 11. prireditev), Miklova Zala, Anton Cerar - Danilo, ljudska igra iz turških časov, po istoimenski Sketovi povesti, režija Viko Guzelj, Lojze Rešek, kostumi Ant. C. Danila, 9. apr., 10. april, 1939 (12. in 13. prireditev), Narobe svet, H. Horsky – J. O., veseloigra, 7. maj 1939 (14. prireditev), Hasanaginica, Milan Ogrizovič, drama, režija Karlo Babnik, 28. maja, 29. maja, 4. junija 1939 (15., 16. in 17. zaključna prireditev). Sezona 1939/1940 Slehernik, 26. nov. 1939, gostovanje igralske skupine iz Preske, Plavž, France Klinar, drama, 26. dec. in 31. dec. 1939, režija Lojze Rešek, (3. in 4. prireditev), La­žizdravnika, Trije Tički, Jaka Štoka, burka, 28. jan. 1940 (8. prireditev), Črna žena, priredil Ivan Redenšek, 3. mar. 1940 (10. prireditev), Mlada Breda, opera, uglasbil Josip Lavtižar, pri klavirju, Karlo Babnik, 24. marec, 25. marec 1940) (11. in 12. prireditev), Mlinarjev Janez (iz leta 1456), 26. 11. 1939, Vrag in Katra, igra, 5. dec. 1939? Lepa Vida, Josip Vošnjak, drama, 12. In 13. maja 1940 (16. in 17. prireditev). Sezona 1940/1941 Šimkovi, G. Kadelburg, burka, režija Martina Šifrer, abiturijentka, gostovanje loških študentk, 1. sept. 1940, Grče, Slavko Savinšek, drama, dramatiziral Jože Šorn, režija Lojze Rešek, 15. sept. 1940 (1. prireditev ). V Stari Loki po letu 1945 ni več gledališča, uprizarjanje gledaliških iger zamre. V letih 1999 in 2000 starološki amaterski igralci sodelujejo v Kokaljevi postavitvi Škofjeloškega pasijona v sosednjem mestu Škofja Loka. Šele leta 2007 se pri Za­vodu sv. Jurija v Stari Loki z igro Umorjeni škof zopet začne dramska dejavnost v novo zgrajeni Jurjevi dvorani. Ob tej priložnosti smo to Veidrovo igro, ki jo je dramaturško dopolnil Ludvik Kaluža, izdali tudi v knjigi. Sveti Lovrenc na Pohorju Prosvetno in dramsko življenje v Sv. Lovrencu je zaživelo leta 1925 s prihodom duhovnika Janeza Oblaka (1886–1977)8. Novi župnik je bil zelo aktiven v duhov­nem in prosvetnem delu in se je gledališko ujel s šolskim upraviteljem Josipom Petrunom, ki je režiral večino iger. Oblak je prevedel in priredil več kot petdeset iger, veliko jih je izšlo pri Cirilovi tiskarni v Mariboru. Še posebno rad je prevajal iz češčine, nemških predlog pa ni maral. Omenimo njegovo izvirno delo iz leta 1936 Križ in sovjetska zvezda. Med gradnjo Društvenega doma (1925 do 1928) so v gostilniški dvorani pri Kodru igrali najmanj naslednje igre: Kristusovo trplje­nje, Revček Andrejček, Podrti križ, Lumpacij vagabund (Trije ptički) in Županova Micka. Po dokončanju Društvenega doma pa igre: Miklova Zala, Jeftejeva hči, Imelda, Pasijon, Ubogi obrtniki, Mlada dekleta, Slehernik, Cefizelj, Križev pot, Quo vadis, Domine?, Črna žena, Svetišče gori, Teta iz Amerike, Miklavž in parkelj gresta v svate, Kovačeva nevesta, Križ in sovjetska zvezda. Med nemško okupacijo so Nemci Oblakove knjige in rokopise požgali, njega pa izgnali. Po vojni ga je nova revolucionarna oblast zaprla, ravnatelj Petrun pa je moral zapustiti učiteljevanje in gledališka dejavnost v Svetem Lovrencu na Pohor­ju je s tem zamrla. Po letu 1945 Kot smo že omenili, po letu 1945 ni moglo v Sloveniji iziti nobeno dramsko delo z versko (beri krščansko) tematiko, niti ga ni bilo moč uprizoriti, kar pome­ni popolno prekinitev verske dramatike in gledališča. Takoj po drugi vojni, leta 1945, je začela Kristina Brenkova izdajati zbirko Mladi oder, namenjeno šolam, pionirskim organizacijam in kulturno-prosvetnim društvom Svobod. V nekaj de­set knjižicah je izšlo več kot sto iger, v katerih pa ni bilo prostora za verske igre. Nekateri redki dramski ustvarjalci, predvsem posvetni ali redovni duhovniki, so delo vseeno nadaljevali. David Fortunat Doktorič (1887–1969), duhovnik, publicist, glasbenik. Pred fašizmom se je umaknil v Argentino, v Urugvaju je veliko sodeloval med Slovenci in Hrvati. Leta 1946 je napisal Tja v Betlehem hitimo. Turnšek Metod (1909–1976), cistercijan, narodopisec, pisatelj in dramatik, prevajalec. Po drugi vojni profesor v Trstu in Gorici, nato v Tinjah in Celovcu. Leta 1936 je napisal dramo Potujoči križ belih menihov, leta 1961 igro Božja pla­nina, leta 1966 Zvezdi našega neba in leta 1968 Krst karantanskih knezov. Joža Vombergar (1902–1980), zdravnik, politik, pisatelj, je leta 1937 napisal igro Sv. brata Ciril in Metod. Maja 1945 je emigriral in kasneje živel v Argentini. Tam je leta 1949 napisal še igro Pozdravljen, ljubljanski škof! Leta 1949 izide v Argentini Velika maša za pobite Slovence, avtorja Tineta Debeljaka, literarnega kritika, prevajalca, urednika in pesnika. To veliko, tragično in dramatično besedilo je neke vrste »Veliki slovenski križev pot (ali pasijon)«, ki še čaka na dramatizacijo. Branko Rozman (1925–2011), duhovnik, pesnik, dramatik. Leta 1945 se je umaknil na Koroško nato v Argentino, od leta 1991 do smrti je živel v Sloveniji. Poleg pesmi je objavljal tudi kratko prozo, uveljavil pa se je zlasti kot dramatik: Človek, ki je umoril Boga (1959) in Obsodili so Kristusa (1962). Napisal je tudi številne članke z duhovno in družbeno problematiko, tako je znan njegov članek V Rogu ležimo pobiti, ki ga je leta 1968 objavil v Buenos Airesu pod psevdonimom Tomaž Kovač. Ivan Mrak (1906–1986), dramatik, pisatelj in esejist, je verjetno naš najizvir­nejši duhovni dramski pisec. Bil je tudi sicer zelo plodovit dramatik, ki je razvijalteorijo himnične tragedije. Začel je leta 1924 z avantgardno dramo Obločnica, ki se rojeva, kateri sledijo leta 1929 Slepi prerok, leta 1930 Mona Gabriela, leta 1932 Kapitan Scott, leta 1936 Prezident Abraham Lincoln in istega leta Kara­džordže, leta 1937 Heinrich von Kleist, leta 1938 Emigrantska tragedija, Čaj­kovski ter Grohar leta 1938. V vojnem času je napisal revolucijsko tetralogijo (Mirabeau, Marat, Andre Chenier, Robespiere). Med drugo vojno in takoj ponjej (1941–47) je spremljal razpad vrednot, odpor, slovensko revolucijo in dr­žavljansko vojno s Slovensko tetralogijo (Talci leta 1942–43, Gorje zmagovalcev leta1943–44, Rdeča maša leta 1944–46, Blagor premagancev leta 1943–75) in Rdeči Logan leta 1944. Nas zanima njegov biblični ciklus. Začenja ga leta 1955 s pasijonsko himnično trilogijo Proces (Človek iz Kariota, Veliki duhovnik Kajfa in Prokurator Poncij Pilat).9 Nadaljuje leta 1958 s himnično tragedijo Apostol Peter, kateremu sledita leta 1960 himnični misterij Janez Evangelist in leta 1964 himnična tragedija He­rodes Magnus. Te svetopisemske drame je kot vse druge prvi interpretiral samo ožjemu krogu poslušalcev, za njim pa v celoti Radio Trst. V letih 1980–81 pa so drame uprizarjali v SNG Trst in ga ponesli po vsem Tržaškem, Goriškem, Benečiji in Koroški. Leta 1982 so Mrakov Proces trikrat igrali v mengeški cerkvi, ponovno pa prav tam leta 1992. Z njo so leta 1993 gostovali v Breznici, Komendi, Logatcu, v Velesovem in v Bohinjski Bistrici. Mrakov bogat literarni opus šteje nad trideset himničnih tragedij, največkrat so to himne življenja, umetnosti in državotvornosti. Največji dramski uspeh je dosegel z uprizoritvijo zgodovinske tragedije Marija Tudor leta 1966 na odru lju­bljanske Drame. Leto kasneje je Mrak za to tragedijo prejel nagrado mesta Lju­bljana. Mirko Mahnič, roj 1919, dramatik, lektor, režiser. Leta 1954 napiše Tridelno igro o bridki smrti in koščku veselega upanja (I. Soldaški mizerere, II. Kmečki rekvijem, III. Kralj Matjaž). Kasneje tretji del zamenja s skrajšanim in prirejenim Romualdovim Škofjeloškim pasijonom in jo kot Veliki slovenski pasijon leta 1965 postavi na oder Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Aleksij Pregarc, roj. 1936, je napisal tri igre z versko tematiko, Hoja za prade­dnimi častmi (1969), Črni galebi (1929) in Božji vitez na slovenski zemlji (1994). Alojz Rebula, roj. 1924, klasični filolog, pisatelj, publicist, biblicist, katoliško angažiran esejist, se je rodil in živi v Trstu. Rebula spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje. Leta 1995 je prejel Prešernovo nagrado za svoj literar­ni opus. Leta 1997 je dobil italijansko nagrado Acerbi za prevod svojega romana V Sibilinem vetru v italijanski jezik in leta 2005 nagrado Kersnik za roman Nok­turno za Primorsko kot najuspešnejši roman leta. Tu omenimo njegovo biblično tetralogijo: Četrti kralj, Pilatova žena, Savlov demon, Somrak, iz leta 1985. Na koncu 20. stoletja Na koncu še besedo dve o oživljanju pasijonskih iger po drugi vojni, ki so bile v Sloveniji dolgo pod embargom, kakor druge duhovne drame oziroma verske igre. Prvi, nam znani, povojni poskus uprizoritve pasijonske igre je bil leta 1969 v cerkvi sv. Lenarta pri novomeških frančiškanih po scenariju Poldeta Ciglerja, drugi pa leta 1981 tudi v redovniški kapucinski cerkvi sv. Ane v Škofji Loki, po predlogi p. Karla Gržana in režiserja Petra Jamnika.10 Igro ponovijo še leta 1987 v novi cerkvi na ljubljanskih Žalah. Sploh se v osemdesetih letih začne trda ide­ološka, protiverska in proticerkvena linija mehčati, kar nakazujejo že uprizoritve Mrakovega Procesa v letih 1982 do 1993 v Mengšu, čeprav so »varno« zaprte v tamkajšnji cerkvi. V drugi polovici osemdesetih pa se že kažejo prvi znanilci družbenopolitičnih sprememb. V Cankarjevem domu so začeli razmišljati, da bi v sodelovanju z več gorenjskimi ljubiteljskimi gledališkimi skupinami, uprizorili Škofjeloški pasijon. Takratni vodja ZKO (Zveze kulturnih organizacij) je bil Mar­jan Belina. Rezultat te akcije je bila prva tekstnokritična, komentirana in v celoti prevedena izdaja Škofjeloškega pasijona, ki je bila osnova kasnejše uprizoritve na prostem v Škofji Loki. Pod uredništvom Aleša Bergerja je izšla leta 1987 pri Mla­dinski knjigi v zbirki Kondor. Pri njej so sodelovali avtorji: Jože Faganel – prečrko­vanje slovenskega besedila in fonetična transkripcija, spremna beseda in opombe ter prispevek Škofjeloški pasijon kot priča razvoja slovenskega jezika, Primož Si­moniti – prečrkovanje in prevod latinskega in nemškega besedila, Marko Marin – Škofjeloški pasijon – signum temporis, Janez Höfler – Glasba v Škofjeloškem pasijonu, Goran Schmidt pa je pripravil izbor literature o Škofjeloškem pasijonu. Leta 1988 so v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili Claudelovo Marijino oznanjenje. Ideološki zid je bil končno prebit. P. Karel Gržan, rojen 1958, duhovnik, pisatelj, publicist in scenarist je leta 1998 v župnijski cerkvi Razborje po svoji predlogi uprizoril tako imenovani Raz­borski pasijon. Na koncu stoletja, v letih 1999 in 2000, pa zaživi v Škofji Loki integralni »Kokaljev« Romualdov škofjeloški pasijon na prostem, izvirno kot pro­cesija in igra na odru v vsej mogočnosti in lepoti. Več kot dvestoletni speči popek slovenske duhovne drame je zopet zacvetel. Marjan Kokalj, rojen 1969, duhovnik, jezuit, teolog, slavist in etnolog, diplo­miral je leta 2000 s temo Duhovno zgodovinski pogled na slovensko dramatiko in gledališče od nastanka Slovencev do profesionalizacije. Leta 2002 je s temo Škofjeloški pasijon diplomiral še na etnologiji. Kokaljevi deli sta velik prispevek k zgodovini duhovne drame pri Slovencih. Poleg Kuretovega dela iz leta 1981 in standardnih del slovenskega slovstva in dramatike mi je bilo prav Kokaljevo delo osnova za moja amaterska prispevka o duhovni drami na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Pomembno sem si pri delu pomagal tudi z najnovejšim delom Alenke Golje­všček, Od (A)brama do Ž(upančiča) – vsebine 765 dram slovenskih avtorjev, ki je izšlo pri Slovenskem gledališkem muzeju v Ljubljani 2011. Poleg splošno dostopnih virov sem si precej pomagal s knjižnim gradivomiz Škofijske knjižnice v Ljubljani, do nekaterih podatkov sem se dokopal sam,nekaj pa sem jih napaberkoval s svetovnega spleta in pogovorov s poznavalciin protagonisti. Kot sem dejal v uvodu, imajo strokovnjaki, literarni in dram-ski teoretiki še posebej, še kar nekaj stvari postoriti v zvezi s tako imenovanoduhovno dramo ali kako drugače imenovanimi verskimi, religioznimi igramiin uprizoritvami. Prav na koncu naj dodam navedek iz knjige Alenke Golje­všček (2011): »… slovenske drame so žive in verodostojne priče našega dejanja in nehánja in nam znajo veliko povedati o naši sedanjosti in prihodnosti, saj si dramatiki problemov, o katerih pišejo, ne izmišljajo, pišejo o tistem, kar jih zadeva in vzne­mirja, torej o materialno/duhovni realnosti. Žal mi teh prič ne poslušamo, s tem pa se samouničevalno odrekamo svojim koreninam. Smo narod, ki še danes ne zna sprejeti in nositi svoje zgodovine, raje z njo manipuliramo in jo konstruiramo, potem pa smo hudo presenečeni, ko doživljamo »krizo identitete« in iz različnih »zgodb o uspehu« neusmiljeno treskamo na realna tla. Pa bi te treske gotovo lah­ko precej bolje amortizirali, če bi bili pripravljeni in sposobni učiti se iz tega, kar je na stotine ustvarjalnih Slovencev začutilo, oblikovalo, premislilo, domislilo – za včeraj, za danes in jutri, za nas kot Slovence in kot ljudi. Naj pričujoča knjiga pri­speva k temu cilju!« Pripis: Alenka Goljevšček, filozofinja, pisateljica, raziskovalka slovenskega ljudske­ga slovstva, esejistka in dramatičarka, roj. 1933, me je za nekaj časa, v šolskem letu 1961/62, poučevala filozofijo na II. državni (Šubičevi) gimnaziji Ljubljani. Ta šola je za nekaj časa ohranjala tradicijo poučevanja latinskega jezika po leta 1958 ukinjeni Klasični gimnaziji v Ljubljani. To nesmiselno in žalostno epizodo je Go­ljevščkova opisala v družbenokritični komediji Pod Prešernovo glavo (1984), ki je bila velik slovenski in vsejugoslovanski dramski komad. V zadnjem obdobju se je skupaj z možem Tarasom Kermaunerjem (1930–2008) lotila projekta Rekonstruk­cija in reinterpretacija slovenske dramatike, v katerem analizirata svet in človeka skozi slovensko dramatiko. Opombe1 Niko Kuret, Duhovna drama, Literarni leksikon, študije, 13. zvezek, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede SAZU, Ljubljana 1981. 2 ES, Ljubljana 1992, zvezek 6, str. 79. 4 Anton Mahnič (1850–1920), škof, doktor teologije, profesor, pisatelj, kritik, urednik. Leta 1888 je ustanovil revijo Rimski katolik, v kateri je podajal svoje strogo katoliške poglede na družbo, politiko in umetnost. S tem je v slovenskem kulturnem in političnem prostoru sprožil javno debato in pospešil ''delitev duhov'', ki je pretrgala obdobje ''slogaštva'' v takratni slovenski politiki. 5 Dve duhovni igri /Anima, Theophilus, Ljudske igre, 7. zvezek, Založba ljudskih iger, Kranj 1934. 6 Vestnik slovenske prosvetne zveze, 1940, leto 19, številka 11. 7 Velik poznavalec Škofjeloškega pasijona, dr. France Koblar, je zapisal, da je bilo v začetku prejšnjega stoletja še nekaj pasijonske opreme na podstrešju starološkega gasilskega doma. Če je ta šla nato leta 1934 v novi Društveni doma, je nato tam deset let kasneje v nesmiselnem požaru ta tristoletna priča slovenske dramatike žalostno zgorela. 8 Janez Oblak, življenje in delo, diplomsko delo Marka Rakovnika, Maribor 2004. 9 Mrak, 1985 10 Florjančič, Alojzij Pavel, Novejše pasijonske uprizoritve na Slovenskem, v: Pasijonski doneski 5 (69–88), Škofja Loka 2010 VIRI IN LITERATURA Florjančič, Alojzij Pavel, Novejše pasijonske uprizoritve na Slovenskem, v: Pasijonski doneski 5, Škofja Loka 2010. Goljevšček, Alenka, Od (A)brama do Ž(upančiča) – vsebine 765 dram slovenskih avtorjev, Slovenski gledališki muzej, Ljubljana 2011. Gledališki list SNG Drama 14, sezona 1948–1949, jubilej Edvarda Gregorina, Ljubljana 1949. Koblar, France, Slovenska dramatika I in II, Slovenska matica, Ljubljana 1972 in 1973. Kokalj, Marjan, Duhovno zgodovinski pogled na slovensko dramatiko in gledališče od nastanka Slovencev do profesionalizacije, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2000. Kranjc, Marijan, p. Roman, Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote, Ljubljana 2011 Kuret, Niko, Na pot, v: Dve duhovni igri /Anima/Theophilus/, Ljudske igre, 7. zvezek, Založba ljudskih iger, Kranj 1934. Kuret, Niko, Duhovna drama, Literarni leksikon 13, Ljubljana 1981. Mrak, Ivan, Biblični ciklus, Svetopisemske drame, Celje 1985. Slovenska knjiga, Seznam po stanju v prodaji, dne 30. junija 1939, uredil Niko Kuret, Ljubljana 1939 Stržinar, Maja, Duhovna drama na Slovenskem, diplomsko delo, Ljubljana 2003. Matej Metlikovič ilustracija za knjigo Cirila Berglesa VIA DOLOROSA risba s čopičem in tušem, 1996 Prizorišče Višnjegorskega pasijona Miha terpin vIŠNJegoRSKI PaSIJoN Glejte ceno našega rešenja! 22. aprila 2011, na véliki petek, je Višnja Gora doživela prvo uprizoritev Pasi­jona, ki je za naše starodavno mesto pomenila velik in zelo pomemben dogodek. Bilo je štirinajst let, preden je Krištof Kolumb odkril Ameriko, ko je Višnja Gora leta 1478, pred 533 leti, dobila mestne pravice. Širši slovenski javnosti je postala znana tudi po povesti Kozlovska sodba v Višnji Gori pisatelja Josipa Jurčiča. Če­prav se sosednja kraja Ivančna Gorica in Grosuplje kot sedeža občin razvijata pre­cej hitreje, pa je Višnji Gori uspelo ohraniti svojo istovetnost, ki temelji na njenih geografskih, zgodovinskih in kulturnih danostih. V časih, ko enoličnost pomeni veliko grožnjo, je obvarovala svojo posebnost, ki jo v zadnjih letih celo nadgrajuje in dosega novo prepoznavnost. Brez dvoma gre to pripisati tudi neutrudnim prizadevanjem, da bi živeli iz re­snične vere v Boga. Župnija v Višnji Gori je tako postala gibalo, središče in izvir, ki mesto bogati z novimi pobudami. Leta 2009 se je posvetila Brezmadežnemu srcu Marije, Kraljice ljubezni, slovesne posvetitve pa so se udeležili prebivalci mnogih krajev iz vse Slovenije. Marija, ki vedno vodi k Jezusu, nas je tako pripeljala do tega, da se je letos zgodil še prvi Višnjegorski Pasijon. Zamisel se je porodila župniku, gospodu Boštjanu Modicu, v mesecu janu­arju. Začeli smo iz nič, ne vedoč, kako zelo zahteven je celotni načrt priprave in izvedbe take prireditve. Gotovo so bile v veliko pomoč njegove bogate izkušnje pri pisanju scenarijev in režiji oratorijev in živih jaslic, a vendarle je Pasijon pre­cej obširnejši in je potrebno sodelovanje večjega števila ljudi. Celotno obdobje priprav je trajalo zgolj štiri mesece. Prvi trije so minili v izdelovanju avtentičnih kostumov in rekvizitov: vsi, razen čelad za rimske vojake, so bili narejeni doma. Z veliko mero iznajdljivosti in z uporabo različnih materialov nam je uspelo izdelati zares verodostojno opremo, ki je skupaj s prizoriščem, pripravljenim posebej za Pasijon, poskrbela za nepozabno doživetje. Dolina za župnijsko cerkvijo svetega Tilna se je ponujala kot idealno mesto za postavitev scene. Kulise so pričarale dvorano zadnje večerje, trdnjavo Antonijo, kamor privedejo Jezusa pred Poncija Pilata, prebivališče kralja Heroda, pobočje hriba se je spremenilo v Oljsko goro, višje nad njim pa so se trije križi zarisali na večernem nebu – Golgota. Primerna osvetlitev, ki je poglede usmerjala k različnim prizorom, in dobro ozvočenje sta v tej akustični dolini dogajanje povsem približala občinstvu, ki je čutilo, kot da se nahaja sredi zgodbe, ki se je odvijala pred njim. Dvourno predstavo je lahko spremljalo sede, dobro razporejene klopi pa so omogočale lep pogled na rahlo dvignjeno prizorišče. Ker je bilo časa zelo malo, so nastopajoči – bilo jih je sedemdeset (70) – imeli samo tri skupne vaje, kjer so morali z vso opravo izvesti to, kar je zahteval scenarij: uprizoriti trpljenje in smrt našega Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa. Zato je še toliko bolj osupljivo, kako prepričljiv je bil njihov nastop, ki je zmogel mar­sikaterega gledalca ganiti do solz. Razumljivo je bilo zadovoljstvo in navdušenje vseh nastopajočih ter občinstva ob izjemnem uspehu; na začetku je le redko kdo verjel, da se bo na koncu tako lepo izteklo. Vizija župnika in njegova vztrajnost tudi v najtežjih trenutkih, ko je šlo vse narobe in bi človek najraje kar obupal, sta obrodili čudovite sadove – dogodek, ki ga bo Višnja Gora pomnila za vedno. Toliko o vidnem, ne gre pa spregledati tega, kar je vidno le Bogu. Pasijon je bil velika izkušnja, ki je Višnjo Goro naučila pomembnih stvari, za katere upamo, da ostanejo v naših srcih. Predvsem je bila to duhovna izkušnja, saj je bil že od sa­mega začetka namen popolnoma usmerjen k temu, da bi bolje spoznali Jezusovo žrtev, ki nam je zaslužila spravo z Bogom za večno življenje. Geslo Pasijona in povabilo k njegovemu ogledu se je glasilo: »Glejte ceno našega rešenja!«. Višnje­gorski Pasijon ni bil spektakel, niti igra, temveč molitev. To je bil njegov največji uspeh. Spomnimo se nekaterih resnic, ki smo jih ob njem lahko živeli: 1. Vera ni le izvajanje verskih pobožnosti, da bi zadostili zahtevam Cerkve. Biti veren ne pomeni udejanjiti tisto najmanj, kar nam nalaga vest, ali pa ohranja­ti tradicijo po zgledu naših staršev. Vera je življenje, ko lahko damo Bogu vse, kar smo. Ob ustvarjanju Pasijona smo spoznavali, da ima v božjem načrtu vsakdo nezamenljivo mesto, da izrazi svoje sposobnosti. Kakor v Pasijonu ima­mo tudi v življenju svoje vloge in Bog želi, da jih predano in dobro odigramo. Nimamo dveh življenj: zasebnega in verskega; življenje je eno samo. Kot smo živeli za Pasijon, naj vedno živimo za Boga: v vsakem trenutku pripravljeni storiti, kar je v naših močeh, da se izpolni njegova volja. 2. Nemogoče si je zamisliti uspeh takega podviga, kot je bil Višnjegorski pasijon, brez ponižnosti, ki je prva med vsemi krepostmi. Potrebna je bila župniku, da je osebno povabil vsakega sodelujočega in mu pojasnil, kako lahko prispe­va svoj delež k celoti, prav tako pa tudi njim, da so mogli sprejeti vse njegove napotke. Ni preprosto pridobiti k sodelovanju sedemdeset ljudi, ki z redkimi izjemami nikoli niso igrali v nobeni predstavi. Nič lažje se ni izpostaviti pred vsemi in tvegati, da ne bi zmogli tega, kar se od nas pričakuje. Vsakdo se je soočal s svojimi strahovi in pomisleki. Toda krotkih in ponižnih src Gospod ne zametuje. Ko se človek v ponižnosti preda božji volji, lahko slednji po njem uresniči čudovite reči, zatorej ohranimo tako držo. 3. Pasijon bi bil lahko skušnjava, da bi bolj kot Bogu služili sebi: svojemu ugledu in napuhu. Namesto uprizarjanja največje skrivnosti odrešenja bi lahko v ospred­je postavili sebe. Vendar je Pasijon ravno nasprotje tega – služenje. Služenje Bogu in bližnjemu. Bogu zato, ker ga premišljevanje njegovih veličastnih del proslavlja med ljudmi, da bi ga bolj spoznali in ljubili, obenem pa tudi ljudem, saj je najvišje dobro, ki ga lahko storimo bližnjemu, to, da mu posredujemo izkušnjo resnične vere. Ne nazadnje je bil Pasijon velika dobrobit za nas same. Jezus ni prišel na svet, da bi mu služili, temveč da bi on služil nam. V služenju smo podobni Jezusu in postajamo vredni njegovega kraljestva. 4. Kdor pozna Višnjo Goro in njene prebivalce, bi morda pripomnil, kako je vča­sih težko nekaj storiti skupaj. Pri Bogu pa nič ni nemogoče. Če se vse moči in prizadevanja usmerijo k enemu, višjemu cilju, lahko to preseže vse razlike, drugačne poglede in nasprotovanja. Ko se iskreno trudimo, ne za svoje lastne ozke interese, temveč za nekaj, kar je dobro za celotno občestvo, nas Bog na­gradi. Edinost je že od nekdaj preskusni kamen resničnosti vere. Tokrat se je Višnja Gora zares izkazala. Pasijon nas je povezal, da smo se bolj spoznali in zbližali, in do sedaj ni še nikdar toliko ljudi sodelovalo skupaj. Jezus je zato umrl, da bi mi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. Če ostanemo v edino­sti, ostanemo v Njem in kdor je v Njem, bo imel večno življenje. 5. Pasijon ni enkraten dogodek, ampak ustvarjanje, proces. Preveč različnih vi­dikov vključuje, da bi ga mogli dojeti in zaobseči naenkrat. Ogromno dela je bilo opravljenega v Višnji Gori, da je bil uprizorjen trikrat: 22. aprila, na véliki petek (skupaj z obredi tega dne), 25. aprila, na veliko noč in 14. maja. Žal je dež preprečil, da bi ga do konca izvedli tudi 24. aprila, na velikonočni ponedeljek. To pa še ne pomeni, da je dela konec. Marsikaj bi se dalo še izboljšati, popraviti, dopolniti. Pasijon nikoli ni zares končan in tudi v našem življenju ne moremo že tu na zemlji doseči popolnosti. Kot smo se pri Pasijonu soočali s težavami, izgubljali upanje, se borili s časom, sproti iskali nove rešitve, moramo podobno tudi v življenju vztrajati na poti svetosti, ne glede na ovire. Le stalno prizade­vanje, zavestne odločitve, vztrajanje v dobrem in zaupanje v Boga nas bodo vodili skozi preizkušnje. Bog večkrat pričakuje, da se zaradi svojega zveličanja odrečemo stvarem, ki nas oddaljujejo od njega. Vodi nas, a ne prepoznamo vedno njegovega delovanja. Toda trud in vztrajnost vodita k cilju: kdor bo ohranil vero do konca, bo gledal Gospodovo obličje. Pri Pasijonu nam je z božjo pomočjo uspelo. Pokazal nam je, da smo sami slabotni in kaj z njegovim blagoslovom zmoremo, zato nam je bil Pasijon neprecenljivo darilo. Prizori iz doline za cerkvijo bodo v nas ostali vedno živi, nepresahljiv vir navdiha, sme­rokaz in priložnost, da se Bogu nenehno zahvaljujemo. Za življenje, za vero in za njegovo ljubezen do nas. 6. Za vsakogar, ki ga je videl in doživel oziroma bil pri njem kakorkoli udeležen, je bil Višnjegorski pasijon globoko, ganljivo doživetje. Posebna milost je, ko pred seboj gledamo velike duhovnike, rimske vojake, tempeljsko stražo, Hero­da, Pilata, žene, apostole in Jezusa. Kot Beseda in pod podobo kruha in vina je vsak dan navzoč med nami v sveti daritvi, evharistiji. Toda videti Jezusa živega … Pasijon je pomagal naši neveri. Doživeli smo njegovo resnično prisotnost med nami. Jezus ni le zgodovinska osebnost, spomin ali simbol, on je oseba, živi Bog, ki mu ni vseeno za nas. Z njim imamo lahko zaupen odnos, saj nas razume in ljubi. Nihče nima večje ljubezni od tistega, ki dá življenje za svojega prijatelja. Jezus je res živel, res je umrl, toda zares je tudi vstal in živi. Jezus živi tudi sedaj, tudi za nas, tudi zame. 7. Ko je s svojim življenjem plačal ceno, potrebno, da se človek reši suženjstva grehu in da se izpolni božji načrt za odrešenje človeštva, je Jezus izpričal svojo brezpogojno ljubezen. Želel je, da ta ljubezen ostane med nami kot trajno zna­menje njegove navzočnosti. Pasijon nam je omogočil, da smo jo bolj začutili, da bi jo mogli prepoznati v dogodkih našega vsakdana in jo ceniti bolj kot navidezne dobrine, ki nas ne morejo zadovoljiti in potešiti hrepenenja naše duše. Ponudil nam je priložnost, da okrepimo duha razlikovanja med dobrim in zlim: v svetu in v nas samih. Dal nam je novih moči, da bomo v svojih odno­sih lažje dajali prednost ljubezni, dobroti, sočutju, sodelovanju, potrpljenju in zvestobi ter zavrnili skušnjave in se uprli vsemu, kar je sad naših slabosti, kar je navidezno udobno, trenutno koristno, a v svojem bistvu nasprotno resnici. Zvesti Jezusovi ljubezni v preizkušnjah, bodo deležni tudi njegovih zasluženj in večne sreče. Vse drugo propade, le ljubezen ostane za vekomaj naše edino bogastvo pri Bogu. Ljubezen je smisel življenja. Višnjegorski Pasijon je popolnoma uspel v najglobljem pomenu te besede – Bog je sprejel našo skupno molitev in Ljubezen je bila v Višnji Gori znova ljublje­na. Za odprta srca, ki so doumela Jezusovo žrtev, le-ta ni bila zaman. Spoznali smo ceno našega rešenja. Bogu hvala. APOSTOLI PASIJONA Postati moramo apostoli Pasijona oziroma Jezusovi apostoli. »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Lk 14,27 Ne gre za to, koliko smo že dosegli in do kod smo prišli na svoji poti svetosti, temveč za našo naravnanost, za temeljno življenjsko držo: da smo božji. Če si sposodim župnikove besede ob posvetitvi župnije Višnja Gora Brezmadežnemu srcu Device Marije, Kraljice ljubezni: »Kdo gre lahko skozi življenje sam, brez Boga? Kdo ima dovolj moči? Ali bomo božji, ali pa nas ne bo.« Pasijon nam sporoča: v življenju nisi nikdar sam, niti v najstrašnejših preizkušnjah in trpljenju. Pred teboj je tu že stopal Jezus, človek in Bog. Njegove stopinje ti kažejo pot in ti sporočajo: zmogel boš, če boš sledil meni, če bo tvoje srce sledilo moji ljubezni. Tu se dotaknemo bistva Pasijona, ki je LJUBEZEN. »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem.« 1 Jn 4,9 Gre za neizmerno ljubezen Boga do stvarstva. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« Jn 15,13 Gre za ljubezen božjega Sina do vseh bratov in sester v vseh časih do konca sveta. »Tolažnik pa, Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Jn 14,26 Gre tudi za ljubezen Svetega duha, ki nas z ljubeznijo prebuja v ljubezen. Zato je edini logičen, primeren, pričakovan, nujen in odrešilen odgovor človeka – gledalca ali soustvarjalca Pasijona – en sam: ljubezen. Pasijon obstaja zato, da se naučimo ljubiti, da spoznamo pravo mero ljubezni, ki je ljubiti brez mere. Da svoje vrednote prevrednotimo tako, da Boga znova postavimo na prvo mesto in svojega bližnjega na sebi enako. Pasijon obstaja zato, da nam s svojo ne­posrednostjo, prepričljivostjo, zgovornostjo, doslednostjo, brezkompromisnostjo in živo močjo razklene oklep okoli srca, ki ga vklepa v led sebičnosti, oholosti, pohlepa in brezbrižnosti. Pasijon je sulica, ki naj prebode naše srce, da iz njega pritečeta kri in voda ljubezni in usmiljenja. Pasijon je trnje, ki naj rani našo dušo, da se v bolečini zave svoje grešnosti. Pasijon je trdi les križa, na katerem naj naše na novo prebujeno spoznanje križa naše slabosti in neurejene strasti. Pasijon so žeblji in kladivo, ki naj prebijejo in strejo našo zaverovanost vase, navidezno ne­odvisnost in nepokorščino božjim zapovedim ljubezni. Pasijon je potovanje skozi lastno osamljenost, zapuščenost, nevrednost, zavrženost, strahove, obup in smrt v večno življenje. Pasijon je vrv, ki nas poveže z našim najglobljim bistvom, z našo večno naravo človeškega bitja, ki je ustvarjeno iz ljubezni, da bi v ljubezni služilo Ljubezni. Pasijon je nezlomljiva vez med nami in Bogom; kdor ga je enkrat videl (Pasijon), naj vedno hrepeni po njem in se z vsemi svojimi močmi trudi, da ga ne­koč doseže. Pasijon je obljuba, Pasijon je pot, Pasijon je uresničenje. In je odgovor­nost ter zaveza vedno znova vstati, ko bomo spet padli. Ne dopušča malodušja in vdaje, je vir spodbude in tolažbe. Pasijon je naša usoda, naše upanje in naša vera. Umreti pravzaprav niti ne moremo, saj je duša večna, umre torej le telo. Zato smo prav sedaj, če sodimo po ljubezni, bolj mrtvi, kot živi. Lahko šele začnemo živeti. Pasijon je prebujenje, ki nas oživlja. Od prvega prizora naprej. Postane neizbrisen del naše zavesti in ostane vekomaj v nas. Ta, ki ga je videl, je dobil priložnost, da začne zares živeti. Kdor ga je živel, je umrl sebi. Kdor je sebi umrl, je vstal v Bogu, ki je ljubezen, zato je Pasijon v svojem skrajnem bistvu VSTAJENJE V LJUBE­ZEN: največje darilo našega odrešenika, Jezus Kristusa. Gledalec Pasijona se ob gledanju Jezusovega zmagoslavnega prihoda v Jeruzalem, zadnje večerje in vzpo­stavitve evharistije, trpljenja v Getsemaniju, izdaje, sojenja pred Pilatom, bičanja, kronanja, nošenja križa, križanja samega in polaganja v grob, spremeni. Spremeni se njegov pogled na smisel poti, po kateri hodi. Iz prepogosto nezavednega udele­ženca in v usodo vdanega ter vplivom sveta podvrženega opazovalca se preobrazi v dejavnega igralca in sooblikovalca največje skrivnosti, ki je življenje. Tako tudi sam sprejme vlogo v pasijonu vseh pasijonov – božjem načrtu za odrešenje člove­štva. V slednjem nihče ne more igrati namesto njega, saj je Bog, edini režiser (in ne človek, kot si to sam včasih domišlja), vsakogar poklical v življenje na edinstven način in mu zaupal njegovo poslanstvo. Pasijon, ki ga gledamo na odru in ga do­življamo kot igro, ki je zunaj nas, zaradi svojega osrednjega lika postane pasijon vsakega in vseh. Jezus, ki pozna srca do največjih globin, po njem vstopi vanje, da bi jih upodobil po sebi. Gre za nedoumljivo božje delovanje, ki po neki predstavi (Pasijonu) na nepojmljiv način človeka prestavi v veliko večjo dramo. V njej smo že po svojem obstoju udeleženi prav vsi, zaradi Pasijona pa naš delež ni več zgolj nemo opazovanje, temveč delovanje, saj preobrazi našo zavest. Po Pasijonu na­mreč nihče ne more več reči, da Jezusa ne pozna, da ne pozna njegovega nauka in cene, ki jo je plačal za naše odrešenje. Torej ne moremo reči, da ne vemo, ker nam je on v teh dveh urah vzel še zadnji izgovor. Sedaj vemo vse, ali pa vsaj dovolj, da se od tega trenutka naprej začenjamo na drugačen način truditi za svoje zveličanje in vedno bolj dopuščamo Bogu, naj v nas znova prebudi in obnovi naš odnos z njim, ki je edini vir resnične sreče in miru. V tem smislu je Pasijon še posebej dragocen za tiste, ki Jezusa ne poznajo dovolj in iščejo odgovore na svoja vprašanja. Pasijon je ta odgovor, ker je v njem Jezus živ in tega odgovora svet ne more dati. Zato ima in bo vedno imel največje občinstvo, to smo mi vsi in vsi tisti, ki še pridejo v pri­hodnje, vse do konca časov. Kdorkoli je na kakršenkoli način udeležen v pripravi Pasijona, je Jezusov misijonar, po njegovem prispevku pa z vsako uprizoritvijo po­stajajo misijonarji vsi gledalci. Vsak v skladu s tem, kolikor je dopustil, da se ga Bog dotakne. Zagotovo nihče po ogledu Pasijona ne ostane ravnodušen, od te točke naprej pa deluje božja ljubezen, ki vabi k spreobrnjenju za večno življenje. Oder postane naše srce, mi postanemo kot Jezus, božja previdnost nas vodi skozi vse prizore v resničnosti naših življenj: lahko zaupamo in verujemo, da nas na koncu čaka vstajenje. Takrat bomo Boga gledali iz obličja v obličje in mu bomo hvaležni za Pasijon – tistega, ki smo ga sami izkusili in doživeli, in tudi tistega, ki smo ga nekoč videli uprizorjenega na nekem odru. SODELUJOČI V VIŠNJEGORSKEM PASIJONU 2011 VELIKI DUHOVNIKI in PISMOUKI 1. KAJFA 2. GAMALIEL 3. HANA 4. JOEL 5. ELEAZAR 6. MALH 7. JONATAN 8. RABI SIMON 9. JOŽEF iz Arimateje 10. NIKODEM 11. HABERIM SLUŽABNIKI 1. SLUŽABNIK 2. VRATARICA 3. PRIČA pri Kajfu 4. SLUŽABNIK pri Pilatu David ŠKUFCA DRUGI LJUDJE 1. stric BARNABA 2. MARKO, evangelist 3. LEVI RAZBOJNIK 4. DESNI RAZBOJNIK 5. razbojnik BARABA LJUDSTVO 10 iz žup. Grosuplje ŠIVILJE: 1. Marija LUŽAR 2. Darja GNIDOVEC 3. Mirjam TRAVNIK 4. Zdenka KOŠČAK OSVETLITEV in ZVOK 1. Miha VIRANT 2. Damjan TOMAŽIN Marjan ADAMIČ Silvester BOŽIČ Lojze RUS Stane RUS Žiga JEVNIKAR Franci GARBAS Pavel GROZNIK Slavko NOVAK Branko VOZEL France VOZEL Marko JEVNIKAR Martin KOŠČAK Maja GARBAS Peter STRGAR Tone BRČAN Matej ŽIČKAR Matej ŽIČKAR Gašper KASTELIC Janez HRIBAR 6. MARIJA, Jezusova mamaJožica OMAHEN 7. MARIJA, Markova mama Ančka OMAHEN 8. VERONIKA Meta TRAVNIK 9. 1. ŽENA Marija VIRANT 10. 2. ŽENA Veronika ZAJEC 11. ŽENA Marija Magdalena Irena VIRANT 12. CIRENEJEC Jože NOVAK 13. ANGEL Polona ZAJC JEZUS in APOSTOLI 1. JEZUS Janez KOŠČAK 2. SIMON PETER Franci VODE 3. JANEZ Miha SLAPNIČAR 4. ANDREJ Andrej ŠKUFCA 5. JUDA TADEJ Avguštin ZUPANČIČ 6. JUDA IŠKARIJOT Gašper PRIMC 7. TOMAŽ Tomaž ŠKUFCA 8. FILIP Urban ZAJEC 9. JAKOB ml. Beno ČOŠ 10. JAKOB st. Martin ERJAVEC 11. SIMON GOREČNIK Matic PODRŽAJ 12. MATEJ Peter STRGAR 13. BARTOLOMEJ Marko GNIDOVEC RIMSKI VOJAKI 1. TRIBUN Štefan PINTARIČ 2. STOTNIK KORNELIJ Andrej JEVNIKAR 3. 1. VOJAK Janez ERJAVEC 4. 2. VOJAK Črt OMAHEN 5. 3. VOJAK Rok MATJAŽ 6. 4. VOJAK Tone KASTELIC 7. 5. VOJAK Stane GNIDOVEC 8. 6. VOJAK Janez ČEBULAR 9. 7. VOJAK Tomaž PETERC PALČIČ 10. 8. VOJAK Peter ZALETELJ OBLASTNIKI 1. PILAT Jure OMAHEN 2. SLUŽABNIK PILATA David ŠKUFCA 3. HEROD Janez HRIBAR 4. SLUŽABNIK HERODAGašper KASTELIC TEMPELJSKA STRAŽA 1. STRAŽA 2. STRAŽA 3. STRAŽA 4. STRAŽA 5. STRAŽA OBDELAVA ZVOKA župnik Boštjan MODIC SCENA bagrist Jože ZAJEC SVETOVALEC REŽIJE IN KOSTUMOGRAFIJE: Miha TRPIN Slavko GARBAS Franci OMAHEN Domen RUS Žan GRUM Blaž DREMELJ REŽIJA IN KOSTUMOGRAFIJA žpk Boštjan MODIC BESEDILO SIN ČLOVEKOV Wilhelm Hünermann (Ognjišče 1991) Virski pasijon, križanje Igor horvat vIRSKI PaSIJoN 2011 Izvedba: dramsko društvo Virko, župnija sv. Jožefa in krajani Gledališki list POTek PASIJONA 1. prizor (uvod v pasijon) Postavitev evharistije in zapovedi o ljubezni – uvodna beseda (povezovalec – menih) – izdaja 2. prizor (1. slika) Molitev v vrtu Getsemani – 1. sodobna prispodoba(prevara, goljufija …) – 1. beseda (povezovalec – menih) 3. prizor (2. slika) Zmaga ali poraz velikih duhovnikov – 2. beseda (povezovalec – menih)– opis dogodkov pred križanjem(povezovalec – menih) 4. prizor (3. slika) Križanje – 2. sodobna prispodoba (krivica) – razmišljanje po smrti (povezovalec – menih) 5. prizor (4. slika) Oblast – 3. beseda (povezovalec – menih) 6. prizor (5. slika) V mirnem pričakovanju – 3. sodobna prispodoba (kesanje) – 4. beseda (povezovalec – menih) 7. prizor (6. slika) Vstajenje NASTOPAJOČI: Jezus – Robert Friškovec Marija – Maša Hrovat Apostoli: Peter – Franci Prosenc Janez – Matic Jereb Juda Iškariot – Matjaž Vodlan Simon – Urban Videmšek, Dejan Horvat Filip – Jure Svetlin, Matjaž Gerčar, Matej Pirnat Andrej, Kajfin vojak, rimski stotnik – Marko Grabnar Jakob, Kajfin in rimski vojak – Gregor Pirnat Tomaž, Kajfin in rimski vojak – Aljaž Lederer Jakob, Kajfin in rimski vojak – Jože Zalokar Tadej, Kajfin in rimski vojak – Blaž Železnikar Bartolomej, Simon iz Cirene – Aljaž Železnik Matej, smrt v prispodobi – Grega Vrečar Veliki duhovniki: Kajfa – Andrej Hribar Ana – Anton Tomažič Jese – Janez Pavlič Nikode – Danijel Anžlin drugi nastopajoči: Pilat – Andrej Prašnikar Klavdija – Sara Železnikar Deborah – Tatjana Podbevšek Veronika – Alja Jereb Marija Magdalena – Petra Zalokar Mož obsodbe – Lado Vodlan Jeruzalemske žene – Vanja Jereb, Teja Dečman, Simona Hrovat, Sara Gjergek Prispodoba sedanjosti – Miha Podbevšek Znanilec po smrti, Satan – Boštjan Grošelj Angel 1 – Manca Jereb Angel 2 – Nuša Novak Povezovalec (menih) – Jaka Novak OBLIKOVALCI PREDSTAVE: Avtor in režiser: Igor Horvat Vodja predstave: Klavdija Vodlan Pomočnika vodje predstave: Katarina Pirnat, Slavica Černe Lektoriranje: Anica Grilj Scenografija: Vodja: Bojan Vodlan Pomočniki: Boštjan Černe, Peter Gerčar, Pavle Štupar kostumografija: Vodja in oblikovanje kostumov: Alenka Leskovec Šivilje: Nada Svetlin, Irena Žavbi, Ani Burja Izdelava opreme za vojake: Dejan Horvat, Igor Horvat, župnija Višnja gora Maska: Marinka Novak Frizer: Polona Hafner Izdelava lončenih izdelkov: Franci Kremžar Izdelava avtorske glasbe: Tomaž Kolar Luč: Drago Cerkovnik, Dušan Prelovšek Ozvočenje in ton: Uroš Urbanija rekviziterji in menjava scene: Andrej Železnikar, Matjaž Svetlin, Matej Jereb, Meta Prelovšek, Andrej Jereb, Barbara Železnikar, Silvo Vidergar, Sašo Svetlin kamera: Damjan Kovačič O KRAJU Vir je naselje, ki leži v osrednjem delu kamniško-bistriške ravni in ga od Dom­žal loči le še reka Kamniška Bistrica. Naselje, ki je leta 1931 štelo le 392 prebival­cev, se je razvilo ob križišču nekdanje pomembne tovorne poti med Dunajem in Trstom s Kamniško Bistrico, kjer je bil včasih brod. Leta 1724 so zgradili prvi le­seni most in postavili mitnico. Leta 1863 je naselje uničil požar, ki so ga podtaknili vojaki, ki so jih fantje prepodili z vasovanja. Nastanek naselja in življenje sta v tesni povezavi z vodo. Že samo ime Vir je nastalo ali od izvirov, ko je voda na prodnatem svetu privrela na dan, ali od vode, ki je tekla po neurejenih rokavih struge Kamniške Bistrice. Mlinščica, ki teče skozi naselje in loči naselje Vir od naselja Količevo, je z s svojim energetskim potenci­alom omogočila razvoj industrije v obeh krajih. Zaradi nekaj velikih industrijskih obratov, kot so: Tosama, Helios, Papirnica Količevo, in številnih manjših obratov je Vir postal pomembno industrijsko in zaposlitveno središče. Sem se je začelo priseljevati veliko ljudi, ki so večinoma opustili kmetovanje v Črnem grabnu in Moravški dolini, se zaposlili v tovarnah in si na Viru zgradili hiše. Zato lahko re­čemo, da je Vir izrazito delavsko naselje, ki danes šteje že 3078 prebivalcev (vir: SURS, GURS iz popisa prebivalcev l. 2002, kjer ni drugače navedeno) in leži na nadmorski višini 305,6 m. V zadnjih tridesetih letih je iz sorazmerno majhnih vasi Vir in Količevo nastalo pravo naselje, ki danes šteje nad 3400 prebivalcev. Župnijska cerkev v Dobu pri Domžalah je zato postala, zlasti ob praznikih, premajhna. Mnogi verniki so se torej usmerjali v druga župnijska središča, naselji Vir in Količevo sta bili zaradi izredno prometne ceste Ljubljana–Celje skoraj odrezani od župnijskega središča v Dobu. Močni pastoralni razlogi, zlasti blagor duš, ki so že v preteklih letih nareko­vali, da se je skrbelo za prevoz otrok k verouku, šmarnicam in drugim župnijskim dejavnostim v Dob, so pripeljali do tega, da je bila leta 1997 v najem vzeta prazna hiša na Viru. V njej se je uredilo začasno bivanje za duhovnika, dva prostora za poučevanje verouka, na njenem vrtu pa so krajani postavili leseno kapelo, v kateri je takratni gospod nadškof dr. Franc Rode na Veliki šmaren, 15. avgusta 1997, po­svetil oltar dvanajsterim apostolom in blagoslovil kapelo. Ljubljanska nadškofija je leta 1998 odločila, da sta naselji Vir in Količevo tako veliki, da bi lahko postali župnija z svojim župnikom. Tako je bila 28. junija leta 1998 ustanovljena in razglašena župnija svetega Jožefa na Viru pri Domžalah, ki jo je ustanovil in slovesnost vodil gospod nadškof in metropolit dr. Franc Rode. Danes na Viru, na svojem zemljišču na Bukovčevi ul. 70, stoji čudovita nova cerkev, ki ima pod sabo lepo dvorano z 220 sedeži, zraven nje pa stojita prostorna župnija in župnijski dom. Kako je nastal VIRSKI PASIJON Sem preprost, čisto navaden človek ali, če želite, državljan, ki ima družino z enim odraslim otrokom, hišo, avto, službo, ki redno plačuje davke in prispevke. Pred dobrimi 11 leti sem doživel hudo krizo, sam temu rečem osebni padec, ki me je pripeljala do globine, da sem izgubil vero v Boga, ko nisem več verjel v sebe, v poštenost in človeške vrednote. Dolgo časa nisem videl izhoda iz začaranega kroga, v katerem sem se znašel. Ko so se na enkrat stvari začele obračati na bolje, sem zopet v sebi našel svojo vero do Boga in začel verjeti, da ima življenje tudi lepšo stran, kot pa tisto, v kateri sem bil v danem trenutku. Nisem nek fanatik, ki bi se metal po kolenih, vsak dan hodil v cerkev in se na ven delal lepega, znotraj pa bi skrival sovraštvo do drugih. Toda verjamem, da mi je njegova ljubezen, vera in molitev pomagala odpreti oči nazaj na svetlo stran tega zemeljskega življenja. Takrat pa sem si zadal cilj, da bom v zahvalo naredil nekaj, s čimer bo zadovo­ljen. Moje osebno mnenje je, ko narediš nekaj dobrega in je On zadovoljen, da to čutiš v sebi. Dolgo nisem vedel, kaj naj bi to bilo, bil sem aktiven v župnišču, pri delu, ko se je gradila cerkev, v župnijskem svetu in tako naprej, vendar me nič od tega ni notranje napolnilo, da je to tisto, s čimer bi izpolnilo mojo zahvalo. Osem let sem vodil gledališko skupino, odigrali smo tri moje lastne komedije, poželi ogromne aplavze, vedno napolnili dvorano do zadnjega kotička. Razveseljevali smo starejše občane, ob materinskih dnevih in Miklavževanju odigrali predstave in nabrana prostovoljna sredstva namenili ljudem, prizadetim v poplavah v Že­leznikih in družinam v stiski. Vse to in še več, pa vendar je bila v meni še vedno praznina, da to ni to. Po ponovnem lastnem vstajenju, če se lahko tako izrazim, se mi je spremenil tudi pogled na življenje. Družina je postala mir in zavetje, materialne dobrine in denar so dobili samo tisto nujno vrednost za preživetje, vera in molitev pa sta po­stala balzam za dušo. Ob vsem tem pa se je spremenil tudi moj osebni pogled na življenje. Vse bolj sem opažal, da ljudje sploh več ne poznamo človeških vrednot; izginila je poštenost, ki sta jo nadomestili goljufija in požrešnost, izginili so odnosi med ljudmi, prijaznost, pomoč, ki so jih nadomestili tisti nujni stiki, zaradi norega tempa življenja in borbe za materialne dobrine, splahnela je domačnost in toplina družinskega življenja, ki jo je nadomestila prezaposlenost in preobremenjenost v šolah in na koncu tisto najbolj pomembno, izginila je ljubezen, temelj in bistvo našega življenja. In po vsem tem se je v meni prebudilo nekaj, kar me je napolnjevalo z no­tranjim čutom, da je to tisto pravo, kar bo v meni potešilo željo po zahvali. Da, napisal bom pasijon. Na začetku sem bil malce v dvomih, kako se samega pisanja lotiti, kaj je sploh tisto, s čimer se bo razlikoval od drugih pasijonov, ki se po vsem svetu odvijajo že stoletja. Že pri nas v Sloveniji jih je kar nekaj, da Škofjeloškega ne omenjan, ki po veli­čini in prepoznavnosti presega meje naše države. Pa vendar imajo vsi eno skupno lastnost – ljubezen. Ljubezen, o kateri je učil Jezus Kristus, ki je že tisočletja sim­bol sreče, razumevanja, miru, odpuščanja ... Moram priznati, da si sam do sedaj nisem ogledal še nobenega pasijona, ker je šlo to vedno mimo mene, kot neka predstava ali igra, ki prikazuje Jezusa pred njegovim trpljenjem in na koncu vsej zgodbi sledi križanje nedolžnega človeka. Skratka glede tega sem bil zadovoljen s tistim, kar sem slišal v domači cerkvi pri maši med branjem pasijona. No kot vsakdo izmed nas, ali pa vsaj večina, sem si ogledal Gibsonov Kristusov pasijon, bolj kot ne iz firbca, če je že bil tako popula­ren, doma na televiziji. Da je bistvo pasijona njegovo sporočilo, pa sem se začel zavedati šele, ko sem si postavljal temeljne točke ali osnovo, ki me bo vodila skozi pisanje. Za začetek sem zbral nekaj zgodovinske literature v župnijski knjižnici, da sem se poglobil v čas in takratno dogajanje, da sem v sebi ustvaril slike, ki bodo sesta­vljale pasijon. Na začetku sem se odločil, da se bo pasijon imenoval VIRSKI PASIJON, po kraju, v katerem živim in delujem, in tudi zaradi tega, ker se vsak pasijon imenuje po kraju, v katerem se odvija. S tem, da bo Vir in sploh domžalski okoliš dobil svoj prvi pisani pasijon, se sploh nisem obremenjeval, ker nisem vedel, ali mi ga bo sploh uspelo napisati, in če ga bom že napisal, ali bo sploh kdaj uprizorjen. Postavil sem si pravila pisanja: – napisal ga bom v rimah, ker mi tako pisanje zelo ustreza (verjetno zaradi tega, ker sem vedno z lahkoto napisal pesmico ali govor v rimah ob različnih pri­ložnostih); – v času nastajanja si ne bom ogledal drugih pasijonov, da me pri pisanju ne bi zaneslo k podobnostim besedila; – vsega, kar bo govoril Jezus, ne bom spreminjal, ampak se bom držal besed iz Svetega pisma, le da jih bom tako obrnil, da se bodo med seboj rimale; – skozi besedila vseh drgih oseb pa bom izražal svoje mnenje in osebni pogled na današnji svet, svet poln bolečine, trpljenja, krivice, goljufije, svet brez temeljnih človeških vrednot in na žalost svet brez LJUBEZNI; – besedilo bom pisal globoko iz srca, da če pride do uprizoritve, ga ljudje ne bodo gledali le z očmi, ampak ga bodo poslušali tudi z odprtimi ušesi. Tako sem se l. 2007 v predvelikonočnem času, ko je človek že tako pod vtisom dogajanj, ki jih sliši in vidi, ter zgodovinskih dogodkov, lotil pisanja. Takrat sem v sebi začutil močno potrebo, da začnem svoja čustva izlivati na papir, vse skozi pa sem pri tem upal, če mi bo pisanje šlo dobro od rok, da delam prav in, da me tudi On podpira pri tem. Že na samem začetku sem imel v mislih, da če bo prišlo do odrske uprizoritve pasijona, ga bom naredil v dvorani pod našo novo cerkvijo, v kateri sem se najbo­lje znašel, saj sem tam ustvarjal in uprizarjal vsa svoja dosedanja dela z gledališko skupino Face. PISANJE IN VSEBINA PASIJONA Ker bi v dvorani težko izvajali prihod Jezusa v Jeruzalem, sem se odločil, da bo uvod v pasijon 'Postavitev evharistije in zapovedi o ljubezni', lahko bi uvo­dnemu dejanju rekel zadnja večerja, vendar sem že z samim imenovanjem uvoda želel nakazati, da bom v pasijonu dajal poudarek ljubezni. Ljubezni, ki je imela enak smisel že pred tisočletji, ga ima še danes in ga bo vedno imela, dokler bo svet obstajal. Po uvodu sledijo besede meniha, povezovalca celotnega pasijona: (del iz uvodne besede) »Ljubite drug drugega! Kakor ljubil sem jaz vas, tako tudi vi drug drugega ljubite.« Prišel na svet je, da rešil bi pogube ga in sramote, da nam pokaže, da ljubezen nima zmote. Z življenjem pred trpljenjem, pokazal je, kako potrebno je ljubiti in za ljubezen dano nasebičen biti. Ljubezni ta zapoved nas je objela, živimo mi po njej, ali v nas sameva … Menihu sem namenil vlogo povezovalca, ki s svojimi globokimi izražanji pri­merja življenje takrat in danes in na vsa dogajanja gleda preko temeljnih človeških vrednot. Vseskozi dopoveduje, da se življenje danes nič ne razlikuje od preteklosti, le da smo danes bolj napredni in da nas v brezno žene borba po drugačnih mate­rialnih dobrinah kot ljudi v tistem času ali, lahko celo rečem, skozi vso zgodovino človeštva. Vse tisto, kar je dobro in velja za naše tihožitje na zemlji, pa ostaja vedno enako in se ne spreminja. Spreminjamo se ljudje, ki vse to pozabljamo ali nam nič več ne pomeni. Zakaj bi ljubil, če ljubezen lahko kupiš, … zakaj bi delal, če lahko kradeš in goljufaš, … zakaj bi pomagal ljudem, če ti to vzame preveč časa in ti tega nihče na plača, beseda hvala nam pa že zdavnaj ni dovolj, … in tako naprej. Besedam meniha sledi 'Izdaja', ki nas spomni, kaj vse smo pripravljeni narediti za denar. Nato pa prva slika 'Molitev v vrtu Getsemani', v katero sem vključil tudi Sa­tana, ki se približa Jezusu med molitvijo. Satan, ki ga danes srečujemo vse bolj v podobah alkohola, mamil, pohlepa, hinavščine, laži, … ki nas vse bolj ovijajo kot verige zla in vsega slabega, od katerih nas reši lahko samo ljubezen, in to v prvi vrsti ljubezen do samega sebe, da si tako močan, da se vsemu temu ne predaš, vsaj v tolikšni meri ne, ki bi škodovala tebi in drugim. Zato Satan nagovarja Jezusa tudi s temi besedami: »Kdo misliš da si? Ki za to drhal človeško se žrtvuješ, njih spletkam ne kljubuješ. Ni se še in nikoli se ne bo rodil, nekdo, ki silo tega bremena bi prenašal, in svoje bi življenje žrtvoval, da rod človeški boljši bo postal.« Že od začetka sem želel v pasijon vključiti nekaj, kar bo gledalca iz zgodovine hitro vrnilo nazaj v današnji čas, da bo lažje razumel sporočilo, da praktično med posameznimi dejanji nekdaj in danes ni nobenih razlik. Zato sem vključil v pasijon sodobno prispodobo, ki jo sestavljata človek, ki pri­de pred sodni stol in opisuje svoje zemeljsko življenje, in na drugi strani svetnik, ki mu daje odgovor oziroma razmišlja o njegovem življenju, koliko je storil dobrega in koliko je storil slabega. S tem pa sem želel tudi pri gledalcih spodbuditi razmišljanje o takem življenju. V 'Prvi sodobni prispodobi' sem pri človeku izbral: pohlep, goljufijo, samo­všečnost. (del besedila) Oh življenje, zemeljsko življenje, kaj vse mi daješ, vse imam, česar nimam vzamem sam. ….. Zame ni ovire, meni vse je dosegljivo, naj trpijo tisti, ki s poštenim delom se živijo. In sledi svetnikov odgovor: Zdaj vest te peče, kar storil si ljudem, kolike si prevaral, koliko si jih ogoljufal, da svoje si bogastvo si nabral. …. Še družina, tebi ni bila vrednota, kakšno zatočišče, prej sramota … Menih poveže dogajanja v 'Prvi besedi' Izdaja in denar vladarja sta sveta, to edino človek še razume in s tem živeti zna. …… Kar je lepo in mir v življenje nam prinaša, to vse nam daleč je in tuje, da le trpi se in vojskuje. ...... O, Bog, o, Bog, reši tega nas pekla, saj v brezno rinemo brez dna, v pogubo našega razuma, saj šibki smo v veri in nemočni, da sami nimamo poguma. Ali obstaja upanje Gospod, molitev, ljubezen, odrešenje … da skromno, a mirno naše bo življenje. V drugi sliki 'Zmaga ali poraz velikih duhovnikov' želim prikazati, kaj vse smo pripravljeni storiti, da se obdržimo na oblasti ali da do nje pridemo. Pri vsem tem ne izbiramo sredstev, četudi so za to potrebne žrtve, ne skrbi nas, če zaradi naše oblasti umirajo nedolžni otroci, pomembna je samo oblast in čisto nič dru­gega. In tudi to se ni v vsej zgodovini nič spremenilo. Še slabše, po Njegovi smrti je bilo še več vojn, vojne, ki še danes povsod po svetu povzročajo smrt in gorje, mi pa se imamo za tako civilizirane in tehnološko napredne ljudi. Nato zopet menih povezovalec v 'Drugi besedi' s svojim razmišljanjem opiše oblastni svet (odlomek): Ljubiti, bližnjega ljubiti, kako ljudem vse to je tuje, ker zlobni duh v njih domuje. Oblast krivice ne pozna, zanjo dovoljeno je vse, da tepe in tepta, človeka revnega, ubogega … Po tem delu sem za trenutek zastal, kar nekaj časa sem potreboval, da se odlo­čim, kako naj nadaljujem. Ko sem premišljeval, da imam za seboj že laž, krivico, goljufijo, izdajo, me je v nekem trenutku spreletel preblisk ali navdih, sam ne vem, kako naj izrazim to doživetje, kar nekaj me je gnalo, čas je da začneš z KRIŽA­NJEM. In tako sem nadaljeval z menihom povezovalcem 'Z opisom dogodkov pred križanjem'. Želel sem ljudem na čim bolj slikovit način prikazati sliko takra­tnega dogajanja. Zato sem v opis povezal Jezusovo nošenje križa skozi ulice, vse tja do Oljske gore, v to pa sem z besedilom vpletel vse tiste ključne dogodke, ki so si jih ljudje najbolj zapomnil iz zgodovine oziroma iz tistega, kar so nas učili in je zapisano. Navedel bom nekaj delov iz pasijona, ki se nanašajo na opis dogodkov. (začetek) Ko bil je luč med njimi, zaradi strahu niso ga sprejeli, ker že od začetka so mu smrt hoteli. V orodje drugih ga predajo, ker preveč slabo vest imajo. … (Simon iz Cirene) Ne kriv, ne sam, z vojaško roko pripeljan, s strahom Simon mu pomaga, da Jezus do cilja ne omaga. … (Veronika) Zaradi ozdravljenja mu ljubezen vrača, zato s prtom k njemu se obrača, krvav izmučen mu obraz obriše, in s tem dejanjem v zgodovino se zapiše. (Žene) Čeprav v solzah zaradi njega trepetajo, bo bolje, da strah za zarod svoj imajo. Saj stiska moč neznansko bo dobila, da bolje bi bilo, če hči ali sin ne bi se rodila. (Tretji Jezusov padec) Le malo mu še manjka, da očeta voljo svojega izpolni, da rešen zemeljske bo te naloge svoje, in žalost me obliva, ker nosi grehe vaše in pa moje. Vsemu temu sledi križanje, pa sramotenje ljudstva in Jezusove besede s križa.Tukaj sem želel prikazati, kako malo je potrebno, da oblast zadovolji ljudstvo, da jedovolj žrtveno jagnje, ki nekje v naši notranjosti umiri sovraštvo. Ne sprašujemo se,kdo in zakaj, je kriv ali nedolžen, obsojamo vse povprek, tudi če človeka ne poznamo. Nadaljujem z 'Drugo sodobno prispodobo', v kateri opišem krivico, ki se je in se še dogaja tudi dandanes. Je prav, da na enem koncu sveta mečemo hrano v smeti, na drugem koncu pa ljudje umirajo od lakote? Je prav, da si zidamo beton­ske gradove za svoje domove? Verjetno, ker se potem lažje skrivamo za stenami pred drugimi, medtem ko drugi nimajo strehe nad glavo. Kako smo krivični sami do sebe in do drugih. Sledi 'Razmišljanje po smrti', ki jo opisuje menih povezovalec, ter zbor, ki sprašuje Jezusa, zakaj je vse to dopustil, da so mu storili, ta pa mu odgovarja. Dobro je, če razumemo Jezusovo žrtvovanje, mogoče pa nam bo lažje obuditi ljubezen v sebi. (odlomek) Zakaj Gospod sestopil nisi z križa, prenašal ponižanja in vse žaljivke? Če storil bi tako, sprejel bi sile moč, ljubezen bi ves smisel izgubila, in kako spoznali bi, da le ona moč ima, da svet bo spremenila. V nadaljevanju sledi izpraševanje vesti. Se kdaj čutimo krive, ko nekaj stori­mo, obžalujemo, smo se pripravljeni opravičiti ali omiliti storjeno? Težko, tudi to se vleče že tisočletja, zato v četrti sliki 'Oblast' preko zgodovinskih osebnosti (služkinja Deborah, Pilatova žena Klavdija, Pilat, stotnik) opišem svoj takratni in današnji pogled na izpraševanje vesti. (odlomki) Deborah: Moja gospa, ne ženite si preveč k srcu, kar se je zgodilo, tega vi videti ne bi smeli, žal mi je, da ste to doživeli Klavdija: Nocoj nemirna bo ta noč, in ljudstvo Jeruzalema ne bo spalo, kako lahko je pravičnika, v smrt poslalo. Deborah: Če je res pravičnik bil, je najbolje vedel sam, jaz na to prav nič ne dam. Kar se pa Jeruzalemčanov tiče, verjemite, da bodo spali, to zanje je še križanje bilo, ki se končalo je samo. … Klavdija: Politika, pravica, resnica. In s tem vest je poteptana, ni važno koga se žrtvuje, je kriv ali ne, to več se ne sprašuje, ker ulica o sodbah ukazuje. Pilat: Je vest, da tebe bi in mene žrtvoval, da judovskega verskega blazneža, zato ne bi kaznoval. Nato sledi misel in opis meniha povezovalca v 'Tretji besedi' in pa peta slika 'V mirnem pričakovanju'. V peti sliki sem želel preko zgodovinskih oseb aposto­la Janeza, matere Marije in Klavdije, dokazati (seveda nisem iznašel nič novega), da za človeštvo še ni vse izgubljeno. Vedno obstaja upanje, ki umira zadnje, zato prebudimo ljubezen v sebi. (odlomek) Janez: Vem, mati, tudi meni ni lahko, da končalo se je s kruto smrtjo, ko bi lahko učitelj rešil se, pa raje potrpel je vse. mati Marija: Veš, vseskozi je govoril, da se je zato rodil, da moral bo trpeti, in breme nase vzeti: … Klavdija: Ko bi ta vera peljala me naprej, nazaj v temačne hodnike, sobane, ko lahko z odprtimi rokami, bi hodila za svetlobo z vami. mati Marija: Ta vera te že do mene je vodila, in veseli se sestra, jutrišnjega dne, ko sonce resnice bo posijalo, miru in življenja nam bo dalo. Po upanju dodam 'Tretjo sodobno prispodobo', v kateri opišem Satana – alkohol. Alkohol, ki je bil in je danes vse večji prijatelj naših družin, prijatelj za­puščenih in revnih, ponižanih in ogoljufanih. Pravzaprav opisujem človeka, ki se pred sodnim stolom kesa, kaj vse slabega je storil v življenju, ker je vseskozi iskal rešitev v alkoholu. In seveda mu sledi odgovor apostola svetnika. Po vsem že napisanem in stokrat prebranem sem začutil, da bi lahko pasijon počasi pripeljal do konca in ga zaključil. Zato sem se odločil, da še zadnjič preko meniha povezovalca v 'Četrti besedi' opišem še svoje zadnje razmišljanje o vpra­šanju ljubezni, trpljenju,smrti in vstajenju. (odlomek) Vse bolj postajamo mogočni, da svet v naših rokah se vrti, gradimo, naravo uničujemo, živalski svet plašimo, skratka vse si pokorimo. … Vse čaka nas poslednja sodba, ni važno, kdo ali kaj smo mi, za vse nas na temu svetu, enaka ljubezen Božja nam gori. … Z dobroto blagoslov nosimo, trpečim, ki okrog nas žive, s sprejemanjem in pomočjo stopimo k tistim, ki v življenju si svoj križev pot na rame nalože. … In na koncu sem se odločil, da pasijon zaključim s šesto sliko 'VSTAJENJE'. Besedni del slike vsebuje pogovor med rimskimi vojaki, ki stražijo grob, in čisto na koncu simbolični prihod Jezusa iz groba. Vstajenje ni samo zgodovinski dogodek ali eden izmed temeljev naše krščanske vere. Vstajenje lahko doživi vsak izmed nas v svoji notranjosti, kjer lahko obudi in privleče na plan človeške vrednote, ki se skrivajo v nas. In če nam uspe vsakemu posebej oživiti temeljno vrednoto LJUBEZEN, lahko skupaj naredimo svet lepši. Svet poln miru in razumevanja, ne glede na raso, spol ali vero. Pisalo se je leto 2010, mesec maj, ko sem zaključil pisanje Virskega pasijona in po večkratnem branju v sebi začutil mir, popolnost in zahvalo. IzVEDBA VIRSKEGA PASIJONA Po dogovoru, da bomo pasijon uprizorili v l. 2011, v mesecu aprilu, pred veliko nočjo, so se začele intenzivne priprave; lektoriranje besedila sem zaupal profeso­rici slovenskega jezika, gospe Anici Grilj. Še prej pa sem se odločil, da ga, za prvič, kar uradno poimenujem »VIRSKI PASIJON 2011«, ker bo svoj odrski krst doživel v l. 2011. Ker sem imel že v glavi dodelano, kaj želim ustvariti na odru domače dvorane pod cerkvijo, sem prevzel tudi režisersko odgovornost. Igralski kader: Prvi korak je bil iskanje igralcev, ki bi bili pripravljeni igrati v pasijonu. Moram priznati, da sem že med samim pisanjem, imel v mislih nekaj ljudi, ki bi ustrezali posamičnim govornim vlogam. V samem pasijonu nastopa skupaj 45 posamičnih vlog, od tegajih je 22 z govornim besedilom. Prvi izmed igralcev, ki so privolili v sodelovanje, je bilo nekaj članov gledališke skupine Face, s katerimi sem že prej govoril. Že v samem začetku sem se odločil, da igralcev ne bomo maskirali z lasuljami ali masko, ampak sem se osredotočil na ljudi, ki so mi nekako po videzi ustrezali za posamične vloge. Želel sem stvar narediti čim bolj naravno in jo tako ljudem še bolj približati. Veliko je bilo klicev po telefonu, ljudi sem opazoval pri maši in na raznih prireditvah. Vedno, ko mi je nekdo ustrezal po videzu, sem pristopil k njemu, mu opisal zadevo in mu dal čas za premislek, da se odloči. Naj za primerjavo povem, da sem velike duhovnike izbiral po kriteriju, da ima brado in nekaj izkušenj z nastopanjem na odru. Moram priznati, da hvala Bogu, da mi skoraj nihče, kogar sem si zamislil, ni odrekel sodelovanja. Sem pa naletel na veliko neznanko, koga naj najdem za glavno vlogo Jezusa. Imel sem pripravljen rezervni scenarij, kjer bi igralca spremenili v podobo Jezusa, vendar sem vztrajal do konca, kolikor se je le dalo, da dobim nekoga, ki mu je podoben po naravni zunanjosti in, če bo Bog dal srečo, tudi po notranji podobi. V veliko pomoč pri iskanju igralcev mi je bila moja soproga Mojca, ki se je v danem trenutku, nekega nedeljskega popoldneva, spomnila: kaj pa če bi poskusil dobiti zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca. Misija nemogoče, sem si misli, vendar boljšega ne bi mogel dobiti, tako po zunanjosti kot po njegovem poklicu. Domači župnik Jože mi je priskrbel njegovo številko in sem ga poklical. Že po pr­vem pogovoru z Robijem sem dobil zelo pozitiven občutek o njem kot človeku in seveda, hvala Bogu, je bil pripravljen sprejeti vlogo Jezusa, vendar pod pogojem, če se bova terminsko uskladila glede na njegove obveznosti. V mesecu decembru l. 2010 sva z Robijem termine uskladila. Tako je v letu 2011, 26. januarja, sledil prvi sestanek vseh nastopajočih. V mesecu februarju in marcu pa so sledile vaje, štirikrat tedensko po slikah in besedah po več ur dnevno. In reči moram, da je Robi Friškovec z vsakim svojim prihodom prinašal toliko pozitivnosti, energije in sproščenosti med vse nastopajoče, da si kaj takega lahko le želi vsak režiser. Kostumografija: Z vodjo kostumografije Alenko sva se prvič sestala v decem­bru 2010 in po mnogih pregledanih knjigah in brskanju po internetu določila po­dobe posameznih oblek (kostumov) ter da bomo gradili vse na naravnih barvah, takšnih, kakršne so bile v tistem času. Po dogovorjenem je ona prevzela vse vajeti, se dobila s šiviljami in tako z vrlimi dekleti v mesecu februarju začela krojiti in šivati kostume. Vse obleke so narejene po merah igralcev z možnostjo zmanjšanja ali povečanja za eno ali dve konfekcij­ski številki, kar pomeni, da bi tudi v primeru kakšne nenadne odpovedi ali bolezni igralcev ne bilo potrebno šivati nove obleke za nadomestnega igralca. Krojenje so punce lahko opravile pri nekem podjetju na Viru, ki se ukvarja s šivanjem delov­nih oblek, tako da so lahko izkoristile njihove velike krojilne mize, kar jim je bilo v veliko pomoč. Poleg rednih obveznosti sta šivilji Nada in Irena šivali kostume na svojem domu, vsak dan pozno v noč, ker jih je sitni režiser priganjal z roki. Bilo je opravljenih veliko pomerjanj oblek med samimi vajami, pa vseeno jim uspelo v dobrem mesecu in pol sešiti 40 kostumov. Pilatov in Klavdijin kostum smo kupili v tujini, bojno opremo (čelade, sulice, usnjene pasove) smo naredili pri meni doma v garaži, največ dela je postoril sin Dejan. Naprsne oklepe za rimske legionarje skupaj s haljami pa so nam izdelali v župniji Višnja Gora. Skratka, bilo je zelo razgibano dogajanje med izdelavo kostu­mografije. Da ne omenjam prevoženih kilometrov pri iskanju blaga: od Madžar­ske do Italije, po Sloveniji, kjer sem iskal predvsem najcenejšo možnost za dobrih 350 metrov blaga različnih barv, ki smo si jih zamislili. In ker je doma najlepše, sem na koncu v domačem kraju, v Domžalah našel distributerja blaga, ki nam je šel izredno na roko, tako da mi je predvideni proračun za nabavo blaga uspelo zmanjšati za polovico. Ja, človek se uči vse življenje, pa vendar je bil na koncu pogled na gotove kostume in igralce v njih fascinanten. Scenografija: Tudi scensko sem imel že posamične slike v glavi med samim pisanjem. Z vodjo scenografije, mojstrom Bojanom, sva sedla za mizo, dal sem mu skice, na katerih sem prikazal, kako si posamezne slike zamišljam, kje naj bi sedel menih, kako naj zgleda njegov prostor, saj je navzoč med celotno predstavo. Nisem želel bogate scene, ker bi to bil tudi prevelik finančni zalogaj, vendar pa slikovito in izrazito, z redkimi premeti in velikimi slikami v ozadju, ki bi že na prvi pogled poudarjali posamičen prostor. S pomočjo slikarke Helene in Bojanove ekipe, v kateri so sodelovali še Boštjan, Pavle in Peter, in z nekaterimi predmeti, narejenimi posebej za pasijon (nekaj smo jih dali delat, nekaj pa jih je z svojo iz­virnostjo prispeval Bojan) je scenaristom v dobrih dveh mesecih uspelo postaviti, in to v dogovorjenem roku, sceno, ki se je ne bi sramoval noben profesionalni rež­iser. Samo gledal sem, kaj vse so sposobni možje narediti z voljo in trudom v tako kratkem času. Saj je že sama končana scena dvignila raven in kvaliteto na vajah. Osvetljava: Lahko rečem, da je bila ta ena izmed mojih šibkih točk. Kako se stvari lotiti? Od prej smo bili vajeni reflektorje postaviti, da so svetili, svetlobne mešalke nismo imeli, pač pa nekaj narejenega doma, le toliko, da si lahko malo preklapljal. Preko poznanstva sem dobil kontakt z g. Dragom, ki se z razsvetljavo profesionalno ukvarja v Prešernovem gledališču v Kranju. Že po prvem kontaktu je bil takoj pripravljen pomagati. Ko sem se prvič dobil z njim v dvorani, skupaj z našim električarjem Dušanom, je Drago nakazal nekaj rešitev, ki nekomu, ki tega ni vešč, še na kraj pameti ne bi padle. Povedal je, kaj vse bi bilo treba kupiti ali si nekje sposoditi, da bi osvetljavo lahko izvedli profesionalno in kakovostno. Sam sem se bolj nagibal k nakupu, saj bo vsa oprema tako ostala v dvorani, le še do­datne sponzorje je bilo potrebno dobiti, ker tako velikega finančnega zalogaja za razsvetljavo nisem predvidel. Ko mi je tudi to uspelo, sta se Drago in Dušan lotila dela in ga dober teden pred generalko končala. O tem, kako je vse skupaj izpadlo, ne bom govoril, saj je bilo o tem veliko napisanega v raznih komentarjih, ki pa so bili vsi pohvalni. Glasba: Od samega začetka sem želel imeti glasbo in efekte, ki bi napovedovali in ponazarjali samo dogajanje na odru, kar je v končni fazi pomenilo veliko krat­kih in različnih glasbenih vložkov. Na koncu je to zneslo 17 glasbenih vložkov in 4 različne efekte. Vedel sem, da bo to težko izvesti z glasbo, ki že obstaja, zato mi ni preostalo drugega, kot da grem v izdelavo avtorske glasbe, narejene posebej za Virski pasijon. Že decembra 2010 sem začel iskati po studijih in pri posameznikih, ki se s tem ukvarjajo. Nikjer ni bila problem izdelava, pač pa cena, ki je pri neka­terih segla tudi do 7000 evr. To pa je bilo absolutno preveč, skratka, tega si nisem mogel privoščiti. Potem pa nekega dne na internetu najdem studio Tomson, g. Tomaža Kolarja, ki izdeluje glasbo po naročilu. Poklical sem ga, mu razložil, za kaj se gre, in bil je pripravljen sodelovati, saj je to tudi zanj pomenilo nek poseben izziv. Po prvem srečanju, ko sem mu vse opisal, kako si vse skupaj zamišljam, si je vzel nekaj časa za premislek. Poklical me je, da se bo lotil zadeve, samo da ga malo skrbi čas, ki mu je na voljo; povedal pa je tudi, kolikšen finančni zalogaj to pri naša, ki pa je bil po vsem soliden in sprejemljiv. Po večkratnih srečanjih v studiju je Tomažu po 200 urah dela uspelo sestaviti celoten projekt avtorske glasbe. Na prvi skupni vaji sva samo še določila dolžine posameznih glasbenih vložkov, ker nisem želel, da bi glasba izstopala s predolgim zaposlovanjem gledalca, ampak naj se zliva z dogajanjem na odru in v dvorani. Uspelo je. Mediji: Z g. Trstenjakom sem se dogovoril na radiu Ognjišče za oglaševanje po radiu. Tudi odlično izvedeni oglasi so bili njihovo delo, kar je verjetno tudi za­sluga našega meniha povezovalca Jaka, ki je bil takrat zaposlen na radiu. Na radiu Ognjišče smo imeli tudi predstavitev pasijona, z menoj še dva igralca. Oglaševali smo tudi v občinskem glasniku. V prvotnem planu je bilo več oglaševanja, vendar je bilo že po prvih predvajanih oglasih na radiu vseh šest predvidenih predstav razprodanih, tako da smo z oglaševanjem prenehali, da ne bi zavajali ljudi. Ko pa nas je povabil k sodelovanju RTV SLO 1, oddaja Obzorje duha, kjer so naredili petminutni prispevek o pasijonu, pa se je usul plaz klicev. In tako je po dogovoru z vsemi sodelujočimi padla odločitev, da izvedemo še dve dodatni predstavi, ki pa sta bili polni v dveh dneh. Moram poudariti, da so bile vse predstave brezplačne, rezervacije sedežev so bile potrebne le zaradi omejenega prostora v dvorani. Brez­plačne pa so bile zato, ker pasijona nismo želeli izvajati zaradi zaslužka, pač pa ga približati in omogočiti ogled vsem ljudem, saj je bistvenega pomena bilo sporočilo pasijona, ne pa zaslužek. Povzetek pasijona: Pasijon si je v šestih načrtovanih in dveh dodatnih predsta­vah ogledalo 1700 ljudi; zagotovo bi lahko odigrali pred polno dvorano vsaj še pet predstav, če bi nam to dovoljeval čas. Odzivi v medijih so bili pozitivni, pohvale so deževale z vseh koncev Slovenije, saj si je predstavo ogledalo več kot polovica ljudi, ki niso bili iz naše občine, skratka prihajali so domala z vseh koncev naše države. Naj omenim samo komentar neke gospe, ki nam je pisala na mail, ki je bil naveden na spletni strani virskipasijon.si: Da kaj takega še ni doživela, v prvi vrsti pa je pohvalila vse sodelujoče v ozadju, ki so v taki tišini izvajali menjave scen, da bi lahko slišal tudi miško, ki bi tekala po dvorani. Pasijon je uspel in vsi sodelujoči smo ponosni, da smo lahko sodelovali. Dose-gel je namen pri gledalcih, predvsem pa med nami, ki smo sodelovali, saj smo tako spletli nova prijateljstva in se med seboj še bolj povezali kot skupnost. Pasijon bomo zagotovo ponovili, za zdaj pa so ponovitve predvidene v letu 2016. V teh letih do tedaj pa si bomo lahko ogledali pasijone, ki se odvijajo po Sloveniji, saj zdaj še bolj cenimo delo in priprave za izvedbo pasijona, predvsem pa ga znamo globlje v sebi doživeti. Matej Metlikovič ilustracija za knjigo Cirila Berglesa VIA DOLOROSA risba s čopičem in tušem, 1996 tomaž Paulus PaSIJoNI v evRoPI 1 AVSTRIJA Dorfstetten 2014 6 180 min ZUNAJ 2 AVSTRIJA Eibesthal 2015 5 90 min CERKEV 3 AVSTRIJA Erl 2013 6 210 min DVORANA 4 AVSTRIJA Feldkirchen bei Gradz 2014 3 180 min DVORANA 5 AVSTRIJA Kirchschlag 2015 5 210 min DVORANA 6 AVSTRIJA Mettmach 2012 5 - 7 180 min DVORANA 7 AVSTRIJA St. Georgen ob Murau 2015 5 150 min ZUNAJ 8 AVSTRIJA St. Margarethen 2016 5 180 min ZUNAJ 9 AVSTRIJA Thiersee 2017 6 180 min DVORANA 10 BELGIJA Jemeppe s/Meuse x x x x 11 BELGIJA Kelmis 2015 7 210 min DVORANA 12 BELGIJA Ligny 2012 1 180 min DVORANA 13 BELGIJA Mariekerke 2015 5 120 min ZUNAJ 14 BELGIJA Schonberg 2012 5 150 min DVORANA 15 BELGIJA Sibret 2012 2 150 min DVORANA 16 HRVAŠKA Zagreb 2012 1 x CERKEV 17 ČEŠKA Horice na Šumave 2012 1 90 min ZUNAJ 18 FRANCIJA Amiens 2012 1 120 min DVORANA 19 FRANCIJA Loudeac 2012 1 150 min DVORANA 20 FRANCIJA Masevaux 2012 1 300 min DVORANA 21 FRANCIJA Menilmontant 2012 1 120 min DVORANA 22 FRANCIJA Nancy 2013 4 330 min DVORANA 23 FRANCIJA Sainte Pazanne 2012 1 240 min DVORANA 24 FRANCIJA Salvagnac 2012 1 110 min DVORANA 25 FRANCIJA Toulon 2012 1 180 min DVORANA 26 FRANCIJA Tullins x x x 27 NEMČIJA Auersmacher 2015 5 120 min DVORANA www.europassion.eu 450 150 passion@dorfstetten.at www.passion.dorfstetten.at 312 55 kultur@mistelbach.at http://passion.eibesthal.at 1500 600 info@passionsspiele.at www.passionsspiele.at 240 150 Iinfo@ssgf.at www.ssgf.at 800 500 passionsspiele@kirchschlag.at www.passion.at 600 260 office@theater-mettmach.at www.theater-mettmach.at 350 200 alois.seidl@rb-3238.raiffeisen.at www.passionsspielestgeorgen.at 4800 650 info@passio.at www.passio.at 750 250 info@passionsspiele-thiersee.at www.passionsspiele-thiersee.at x x theatredesmarionnettes www.theatre-mabotte.be demabotte@teledisnet.be 550 150 passio-christi@skynet.be www.passio-christi.bplaced.net/passio-christi 350 140 jfhupe@skynet.be www.passionligny.be 500 100 info@passiespel-mariekerke.be www.meivisvzw.be/pages/passiespeld1.htm 450 50 info@passio.be www.passio.be 300 110 chinck@skynet.be www.passionsibret.be x x jozo.cikes@zg.t-com.hr www.croatianhistory.net/etf/pasion.html 500 80 pasije@seznam.cz www.pasije.info 600 60 contact@theatre-allince.fr www.theatre-alliance.fr 800 250 michel.hinault@wanadoo.fr www.passionbretagne.com 422 150 info@passion-masevaux.com www.passion-masevaux.com 350 80 lapassion@free.fr www.lapassion.fr 1200 350 info@theatredelapassion-nancy.fr www.theatredelapassion-nancy.fr 450 200 info@lechristroi.org www.lechristroi.org x 80 baladis@meshnet.fr x 800 110 judb@cegetel.net http://judb1.site.voila.fr x x aep.passion@voila.fr http://lapassion.detullins.free.fr/ 420 130 info@passionsspiele-auersmcher.de www.passionsspiele-auersmacher.de 28 NEMČIJA Dirgenheim 2013 2 120 min CERKEV 29 NEMČIJA Hallenberg 2020 10 150 min ZUNAJ 30 NEMČIJA Kemnath 2013 5 x 31 NEMČIJA Neumarkt 2019 10 270 min DVORANA 32 NEMČIJA Oberammergau 2020 10 330 min DVORANA 33 NEMČIJA Otighem 2014 10 210 min ZUNAJ 34 NEMČIJA Rieden x x 210 min CERKEV 35 NEMČIJA Salmunster 2014 3 180 min CERKEV 36 NEMČIJA Sommersdorf 2013 5 210 min ZUNAJ 37 NEMČIJA Tirschenreuth 2015 5 120 min DVORANA 38 NEMČIJA Waal 2013 4 240 min DVORANA 39 NEMČIJA Wintrich 2012 5 300 min DVORANA 40 NIZOZEMSKA Tegelen 2015 5 180 min ZUNAJ 41 MADŽARSKA Budaors 2012 3 120 min ZUNAJ 42 MADŽARSKA Magyarpolany 2012 1 105 min ZUNAJ 43 ITALIJA Barile 2012 1 300 min ZUNAJ 44 ITALIJA Cantiano 2012 1 180 min ZUNAJ 45 ITALIJA Cianciana 2012 1 420 min ZUNAJ 46 ITALIJA Ciconicco 2012 1 60 min ZUNAJ 47 ITALIJA Erto 2012 1 120 min ZUNAJ 48 ITALIJA Ginosa x x x x 49 ITALIJA Grassina 2012 1 120 min ZUNAJ 50 ITALIJA Jerago con Orago 2012 1 150 min ZUNAJ 51 ITALIJA Laino Borgo x x 360 min ZUNAJ 52 ITALIJA Lizzano 2012 1 240 min ZUNAJ 53 ITALIJA Maenza 2012 1 210 min ZUNAJ 54 ITALIJA Montefoscoli 2012 1 150 min ZUNAJ 55 ITALIJA Oppido Lucano 2012 3 150 min ZUNAJ 56 ITALIJA Oria 2012 1 180 min ZUNAJ 57 ITALIJA Pove del Grappa x x x ZUNAJ 58 ITALIJA Romagnano Sesia 2012 2 180 min ZUNAJ 59 ITALIJA Sezze 2012 1 180 min ZUNAJ 300 30 vorstand@passion-dirgenheim.de www.passion-dirgenheim.de 1400 150 info@freilichtbuehne-hallenberg.de www.freilichtbuehne-hallenberg.de x x x www.hakkem.de/Passion.HTM 924 550 info@passionsspiele-neumarkt.de www.passionsspiele-neumarkt.de 4720 2500 info@passionsspiele2010.de www.passionsspiele2010.de 3627 600 info@volksschauspiele.de www.volksschauspiele.de 450 220 info@passionsspiele-rieden.de www.passionsspiele-rieden.de 300 130 mail@passionsspiele-salmuenster.de www.passionsspiele-salmuenster.de 1942 400 info@passionsspiele-soemmersdorf.de www.passionsspiele-soemmersdorf.de 450 80 x www.tirschenreuther-passion.de 600 150 info@passion2009.de www.passion2009.de x x x http://www.passionsspiele-wintrich.de 2500 500 info@passiespelen.nl www.passiespelen.nl 700 200 info@budaorsipassio.hu www.budaorsipassio.hu 400 150 igazgato@magyarpolany.hu www.passio.hu x 120 viacrucisbarile@libero.it www.prolocobarile.it 2000 250 laturba@comune.cantiano.pu.it www.laturba.it x 150 g.dangelo1@virgilio.it www.settimanasantacianciana.it 3000 150 ungrupdiamis@ciconicco.it www.ciconicco.it 7000 95 x x x x x x 1500 600 catgrassina@virgillo.it www.rievstoricagrassina.it 2000 400 marpanfi@tin.it www.passionejerago.com x 100 x x 3000 210 info@pietrevive.eu www.pietrevive.eu/passione.htm 3000 350 associazione@passionedicristo.eu www.passionedicristo.eu x 115 lapsiione.monte@tiscali.it x 2000 200 domenicopio@tiscali.it x 1500 250 pinto.emilio@libero.it www.gpu-passioneoria.it x x x x 3000 320 angelo.moia@tin.it www.venerdisanto.org x 750 passionedisezze@alice.it x 60 ITALIJA Sordevolo 2015 5 150 min DVORANA 61 ITALIJA Torre Santa Susanna x x x x 62 POLJSKA Cieszyn 2012 1 210 min DVORANA 63 POLJSKA Kalwaria x x x 64 POLJSKA Lobzenica 2012 1 210 min ZUNAJ 65 POLJSKA Poznan 2012 1 90 min ZUNAJ 66 PORTUGALSKA Ferreira do Zezere 2014 - 2015 4 - 5 150 min ZUNAJ 67 ROMUNIJA Miercurea Ciuc x x 60 min ZUNAJ 68 SLOVENIJA Razbor x x x DVORANA 69 SLOVENIJA Ribnica 2012 1 x ZUNAJ 70 SLOVENIJA Škofja Loka 2015 6 120 min ZUNAJ 71 SLOVENIJA Vipavski Križ 2012 1 60 min ZUNAJ 72 SLOVENIJA Vir pri Domžalah 2016 5 x DVORANA 73 SLOVENIJA Višnja gora 2012 1 x ZUNAJ 74 ŠPANIJA Alfondeguilla 2012 1 x ZUNAJ 75 ŠPANIJA Altea 2012 1 120 min DVORANA 76 ŠPANIJA Cervera 2012 1 240 min DVORANA 77 ŠPANIJA Esparreguera 2012 1 240 min DVORANA 78 ŠPANIJA Granollers 2012 1 150 min ZUNAJ 79 ŠPANIJA Huesca 2012 1 150 min DVORANA 80 ŠPANIJA Llinars del Valles 2012 1 160 min DVORANA 81 ŠPANIJA Molins de Rei 2012 1 135 min DVORANA 82 ŠPANIJA Olesa de Montserrat 2012 1 240 min DVORANA 83 ŠPANIJA Olot 2012 1 90 min DVORANA 84 ŠPANIJA Reus x x x DVORANA 85 ŠPANIJA Torre Blanca x x x x 86 ŠPANIJA Ulledecona x x x DVORANA 87 ŠPANIJA Verges x x x ZUNAJ 88 ŠPANIJA Vilalba 2012 1 x ZUNAJ 89 ŠVICA Mendrisio 2012 1 120 min ZUNAJ 2400 450 passione@passionedicristo.org www.passionedicristo.org x x x x 600 150 j.wyrozumska@02.pl x x x x http://old.kalwaria.eu/index. php?action=language,ENG,117 2000 100 gk@msf.opoka.org.pl www.gorkaklasztorna.msf.opoka.org.pl/ misterium/angielski.htm 110000 600 info@misterium.eu www.misterium.eu x 300 cirius2010@gmail.com x x 50 antaliringo@yahoo.com x x x matej.imperl@kstm.si www.razborskipasijon.si/ x 150 info@ribniskipasijon.si www.ribniskipasijon.si 4000 800 info@pasijon.si http://pasijon.skofjaloka.si x 100 irma.krecic-slejko@guest.arnes.si x x 35 virskipasijon@gmail.com www.virskipasijon.si/main.html# 600 50 aneta.miha@gmail.com x x x x x 1000 300 lapassioaltea@hotmail.com lapassioaltea.wordpress.com 1800 320 info@lapassiodecervera.com www.lapassiodecervera.com 1747 400 info@lapassio.net www.lapassio.net 1000 50 info@pasosvivientes.com www.pasosvivientes.com 569 200 lapasionhuesca@ono.com www.lapasionhuesca.com 401 50 tilltall@llinars.cat www.tilltall-teatre.com 500 125 impuls@miguelolive.jazztel.es www.lapassiodemolinsderei.cat 1499 850 info@lapassio.cat www.lapassio.cat 150 150 info@orfeoloti.net www.orfeoloti.net x x x x x x x x x x x x x x x x x 175 x www.lapassiodevilalba.com 500 700 info@processionimendrisio.ch www.processionimendrisio.ch alojzij Pavel florjančič eURoPaSSIoN 2011, »la tURba v CaNtIaNU IN PaSIJoNSKa ReNeSaNSa v SloveNIJI Letošnji kongres Evropasijona je bil v italijanskem mestu Cantiano. Udeležilo sega je devetdeset delegatov iz 31 pasijonskih krajev. Posvetovanje je bilo v italijan­skem, nemškem in francoskem jeziku s simultanim prevajanjem. S participacijo jebilo delegatom zagotovljeno prenočišče (trikrat), prehrana, bife, delovno in reklamnogradivo, izlet v Assisi (za spremljevalce tudi izlet v bližnje škofijsko mesto Gubbio). Razdalja Škofja Loka–Cantiano 650 km. Lokalno 3-krat do Cagllija (prenoči­šče) 55 km. Skupaj prevoženih 1355 km. Program • Četrtek, 28. aprila 2011, prihod, registracija, ureditev prenočišča. • Petek, 29. aprila 2011, avtobusni prevoz v Assisi, ogled romarskega frančiškan­skega mesta, predvsem bazilike sv. Frančiška, ogled Porcijunkule v cerkvi sv. Marije Angelske. Zvečer (20.30) uprizoritev procesijske pasijonske igre »La Turba« v Cantianu. Zahvala in blagoslov domačim pasijoncem v župnijski (ka­piteljski) cerkvi sv. Janeza Krstnika. • Sobota, 30. aprila 2011, ob 9. uri začetek kongresa v dvorani lokalnega muzeja. Nagovor generalnega sekretarja, g. Josefa Langa, pozdravni nagovori organi­zatorja, župnika, župana in drugih predstavnikov javnega življenja. Kongresu je predsedovala »velika trojka«: g. Josef Lang, g. Andre Pesleut, g. Lex Houba. J. Lang je v letnem poročilu posebno pozornost namenil težavam komunici­ranja med osemdesetimi evropskimi pasijonskimi skupinami. Svetuje nacionalne evropasijonske koordinatorje in imenovanje predstavnikov posameznih pasijon­skih skupin, včlanjenih v Europassion, da se okrepi medsebojna informiranost in da se sprotno posodablja internetna stran EP, posebej zaradi terminov uprizoritev, novosti in poročil: Naslov: andre.pesleut@skynet.be Sekretar Lang je v svojem poročilu omenil pomembno posvetovanje v Škofji Loki in povzel nekatere pou­darke iz našega prispevka. Prvo predavanje prof. Claudia Bernardija iz Katoliške univerze v Milanu na temo: Estetika in etika pasijonov in verskih predstav s provokativnim naslovom: «Lex, Rex, Sex«, v katerem se je posvetil pravu, oblasti, (ne)odgovornosti, etiki in morali, je bilo atraktivno in dobro sprejeto. «Križ – naš mir« referat o žrtvovanju, trpljenju, odrešenju in ljubezni, tudi o dobrovoljstvu, solidarnosti (leto 2011, leto solidarnosti) in o verski, civilizacijski in kulturni identiteti v Evropi, prof. g. Franco Appi iz škofije Forli-Bertinoro. Podpis dogovora o sodelovanju med Papeškim svetom za kulturo (msgr. Pa­squale Iacobone za kardinala Gianfranca Ravasija) in združenjem Europassion (g. Josef Lang). Koncert sakralne glasbe (TE DEUM - A. Charpentier, GLORIA - A. Vivaldi) v kolegiatni cerkvi. • Nedelja, 1. maja 2011, dopoldanska slovesna evropasijonska sveta maša (latinskain v italijanščini., berili v nemščini in francoščini), ki jo je vodil lokalni škof izGubbia. Na koncu je župan Cantiana predal evropasijonski kipec naslednjemugostitelju EP, županu mesta Schönberg iz Belgije, kjer bo srečanje naslednje leto. Stiki J. Lang z ženo, zakladnik Lex Houba, župan Oberamergaua Arno Nunn z ženo in Franz Miehle s pasijonsko skupino iz St. Marharethena so se še enkrat zahvalili za uspelo posvetovanje in gostoljubje v Škofji Loki in posebej pozdravili župana mag. Miha Ješeta, mag. Andrejo Megušar in mag. Aleksandra Igličarja. F. Miehle nas pričakuje letos (12. junija do 15. avgusta) na njihovem pasijonu. Zelo so po­hvalili našo organizacijo in gostoljubnost. Posebej naj omenim Bernarda Riethmüllerja, enega od pionirjev Evropasijona, iz Nancyja, ki vodi tamkajšnjo pasijonsko gledališče (naslov 26 Rue Emile Galle, 54000 Nancy, France). Je tudi podpredsednik mednarodnega bienalnega festivala koralne glasbe v Nancyju. Izrazil je zanimanje za koralno glasbo Škofjeloškega pasijona. Obljubil sem mu povezavo s patrom Gaudenciom (prof. Tone Potočnik), z dr. Andrejem Missonom in dr. Francetom Križnarjem. Pogovor z Imrejem Ritterjem iz madžarskega Budaörsa, kjer imajo drugo leto pasijon (28. 5. 2012 do 10. 6. 2012). V tem času bodo tam imeli srečanje mladih evropskih pasijoncev, kar bi bilo zanimivo tudi za skupini iz Ribnice in Vipavskega križa. Informacije: info@bnno.hu, info@treier-ritter.hu Z Lexom Houbo lex.houba@kpnplanet.ni sva se ponovno dotaknila Ribniške­ga pasijona. LA TURBA Kot začetek te pasijonske igre, dramska zvrst »sacre rappresentazioni« (nabožnepredstave) navajajo procesijsko samobičanje siromakov iz 12. stoletja za zadoščenjein opozorilo na njihovo trpljenje ob krutih spopadih domačih pripadnikov Gibeli­nov in Gvelfov. Dejansko gre za oživitev preproste spokorne procesije, ki je šla odžupne cerkve sredi trga do cerkve sv. Križa na pobočju mestnega griča. Danes je postavitev zelo dodelana, bogata, blesteča in poteka vse do vrha obzidja nekdanjetrdnjave, kjer postavijo tri velike križe. V glasbeni predigri kostumirani pevci poje­jo na določenih mestih (župna cerkev, nekdanji benediktinski samostan in drugje).Pevci pojejo tudi na mestnem trgu med posameznimi prizori. Igra se začne v me­stnem parku z »Zadnjo večerjo« in v nadaljevanju z »Oljsko goro«. Igralci in publikase nato po mestnih ulicah premaknejo na glavni trg, ki je pregrajen z mogočno inveličastno kuliso (Kajfova hiša, sinedrij, Pilatova sodna palača, Herodova palača).Izpostavljeni so nekateri slikovito kostumirani statisti: dvorjani, judovski tempeljskistražarji, rimski suličarji in njihova konjenica. Bičanje je prikazano posredno kotsenčna slika skozi okno. Krvave srage po bičanju simbolizira Kristusov dolgi rdečišal na snežno beli tuniki. Po obsodbi in trnjevi kroni naložijo Kristusu križ. Po veli­častnem mimohodu več kot stočlanskega gledališkega korpusa, ki se z baklami zač­ne premikati proti griču nad mestom, gre publika na veliki mestni parkirni prostorv neposrednem vznožju griča in od daleč opazuje simbolično križanje in vstajenje(lajtšou). Opazna je vizualna marginalizacija trpljenja. Čeprav imata La Turba in Romualdov ŠP kar nekaj skupnega (kombinacija procesije in statičnega odra – ni pa premičnih odrov!, rimska konjenica, ki so jo v zadnjem času v La Turbi vnesli kot element atrakcije, pri ŠP pa so konjenice soča­snega baročnega časa; slednje je seveda bolj izvirno), je naš pasijon vse kaj druge­ga, in sicer po zaslugi ohranjenega teksta in režijske knjige, česar La Turba nima in drugi tudi ne (z izjemo Amiensa, katerega pasijon ima preko 50.000 verzov! Zato so ga v začetku v izvirni verziji igrali več deset dni zapored – kot na primer v Bourgesu – kar 40 dni). Zato lahko svoje vsakokratne postavitve bolj ali manj poljubno spreminjajo. Koliko srednjeveških elementov (misterij, mirakel, trium­falije, alegorija - moraliteta …) ima naš ŠP, sem se prepričal tudi v primeru »še ene La Turbe« letos v srednji Dalmaciji. Tam, na drugi strani Jadrana – Cantiano je v provinci Pesaro – Urbino, ki leži med morjem in Apenini, – imajo vsako leto tudi nekaj podobnega. Ta dalmatinska prireditev je prav tako pobožnost velikega tedna (nošenje križa, »žudije«, ki bi jih lahko primerjali z našimi cehi), vendar s poudarkom na folklori. Vsako leto je to lokalno zelo obiskana prireditev, vsakič v drugem kraju. Ker je krajev pet, ima vsak kraj tako slovesnost vsako peto leto. Skratka, pri vsakem ogledu nekega pasijona se vedno bolj zavedam izjemnosti Romualdovega (Škofjeloškega) pasijona. Morda manjka le dvoje. še vedno je naš Pasijon premalo pravi pasijon in zunaj Slovenije še vedno premalo navzoč. Glede prve ugotovitve: Povsod, kjer sem do sedaj gledal pasijone, se vse začne v cerkvi in se tam tudi konča. S pobožnostjo, zahvalo in z zaključno zahvalno pasijonsko mašo. Povsod so navzoči predstavniki oblasti in javnega življenja. Tudi v Cantianu je bila izrazito prisotna duhovščina, tako pri pripravi, organizaciji in izvedbi. Za našo ekleziastič­no pasijonsko okrnjenost je verjetno krivo polstoletno izrivanje cerkve iz javnega življenja v primerjavi z drugimi kraji demokratične Evrope. Pri nas pa je eden od županskih kandidatov govoril o preveliki povezavi cerkve pri Škofjeloškem pa­sijon, čeprav tega pri nas dejansko sploh ni bilo. Pozdravnega govora recimo ni začel škof, dekan ali domači župnik, še kaplan ne, prav tako ni bilo zaključne pa­sijonske maše. Le sramežljiv koncert pasijonske glasbe smo lahko poslušali. Eden od občinskih svetnikov je govoril celo o nujnosti »desakralizacije« ŠP. Tako neka­ko, kakor: poroka že, vendar brez matičarja ali duhovnika (no, ja, pri ciganih in še pri kom gre tudi tako). Pri zadnjem pasijonu v Škofji Loki je bil na pasijonskem pikniku celo zavrnjen pripravljeni kratek zahvalni nagovor gvardijana škofjeloških kapucinov, čeprav je ŠP nastal prav pri njih in se tam rokopis tudi hrani. Vseka­kor se da pri ŠP še marsikaj postoriti. V smislu poudarjanja izvirnosti pasijona in njegovega avtentičnega izvajanja, kakor tudi v turistično-komercialnem smislu. Recimo: prava pasijonska procesija bi šla vsako leto le enkrat, na veliki petek, skozi loško mesto tako kot v izvirnem Romualdovem zapisu. Za širšo zainteresirano domačo in tujo publiko pa bi bil Škofjeloški pasijon lahko izveden na vsakih nekaj let na primernem prostoru, kot je na primer stadion v nekdanji vojašnici pod sta­rološkim Kamnitnikom. Podobne rešitve poznajo marsikje, v Oberammergauu na Bavarskem, St. Margarethnu in drugje. Priloga: Referat za kongres v Cantianu (za tam ga je v nemščino prevedel Matej Polajnar): PASIJONSKA RENESANSA V SLOVENIJI V Škofji Loki, mestu v Sloveniji, v bližini glavnega mesta Ljubljane, je bil med 17.in 20. marcem 2011 mednarodni znanstveni simpozij Pasijoni v Evropi – Bogata dediščina za prihodnost. Glavni namen posvetovanja je bil ohranjanje evropske kul­turne dediščine in njene krščanske identitete. Navzoči so bili pasijonski kraji iz Auer­smachena, Freisinga, Oberamergaua, St. Marhgarethna, nekatera partnerska mestain nekateri vodilni člani Evropasijona, med njimi generalni sekretar, g. Josef Lang.Med delavnicami so bile izmenjane izkušnje pri organizaciji in izvedbi pasijonskihiger. Pri okrogli mizi domače sekcije so manjkali nekateri kraji, ker so se v tem časuintenzivno pripravljali na svoje pasijonske prireditve. Navzoče je presenetilo velikoštevilo pasijonskih krajev v Sloveniji. Zato smo za letni kongres Evropasijona 2011 vitalijanskem Cantianu pripravili kratek pregled pasijonskih razmer pri nas. Slovenija ima bogato dediščino pasijonskih iger, ki so bile v dolgih stoletjih narodne nesamostojnosti ena najpomembnejših oblikovalk in ohranjevalk naro­dove identitete in bile zaslužne za njegovo umeščanje v evropski kulturni, krščan­ski prostor. Za srednjeveškimi verskimi igrami je ostalo bolj malo pisnih sledi. V knjižni obliki imamo celovito ohranjen le Passion avtorja Jurija Dalmatina iz leta 1576. To je bil sicer čas renesanse in protestantizma, ki sicer ni bil naklonjen uprizarjanju pasijonskih iger, ki so izhajale še iz srednjega veka. V času katoliške obnove, v baroku, pa se v slovenskem prostoru z jezuiti in kapucini zopet močno uveljavijo pasijonske igre. Od tedanjih številnih pasijonskih iger pri nas se je ohra­nila le ena zadnjih, to je škofjeloška spokorna procesija, Processio in die Parasce­ues 1721, patra kapucina Romualda, Lovrenca Marušiča, popularno imenovana Škofjeloški pasijon, ki je nastal med leti 1715 in 1727. Je pa ta toliko bolj imeniten, saj je to prvo v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo in edina ohranjena režijska knjiga tega časa v Evropi. Besedilo pasijonske igre v slovenskem jeziku ima 863 verzov. Uvod, priloge in napotki so v latinskem, opombe in didaskalije (režijske pripombe) pa v nemškem jeziku. Škofjeloški pasijon je spokorna procesija in pasijonska igra obenem, s srednje­veškimi gledališkimi oblikami, misterija, mirakla, moralitete, in renesančnega tri­umfa. Obenem je slikovit in imeniten baročni gledališki spektakel, ki se odvija po ulicah srednjeveškega mesta peš, na konjih, na vozovih, prenosnih odrih in na štirih fiksnih prizoriščih. Sodeluje osemsto nastopajočih, med njimi osemdeset na konjih. Škofjeloški pasijon, kakor še osem drugih, ki so jih v drugi polovici 18. stol. igrali na Slovenskem, sta zatrla cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Pasijon­ske igre zopet množično igrajo med prvo in drugo svetovno vojno. Po drugi sve­tovni vojni v Sloveniji ni bilo mogoče uprizarjati pasijonskih iger. Nekaj skromnih poskusov je bilo v dveh samostanskih cerkvah (Novo mesto 1969 in Škofja Loka 1981) in v dveh svetnih cerkvah (leta 1982 v Mengšu in leta 1987 v Ljubljani). Javne pasijonske igre v slovenskem jeziku so v tem času imeli slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem (1958–1990), v Trstu (1965, 1981), Benečiji (1968) in slovenski izseljenci v Združenih državah Amerike – Cleveland (1950, 1951) in kot dramatiziran križev pot v Argentini (1977). Po padcu železne zavese in komunizma ter obnovitvi demokratičnega sistema smo v samostojni državi Sloveniji lahko zopet začeli uprizarjati javne pasijonske igre: • 1992 Mengeš, Proces, »Mrakov pasijon« v cerkvi, leta 1993 pet gostovanj po Sloveniji. • 1998 Razborje, Gržanov pasijon, v cerkvi, uprizarjanje vsaki dve leti. Sodeluje 150 domačinov, ogleda si ga od 2000 do 3000 ljudi v velikonočnem času. • 1999 in 2000, integralni Škofjeloški pasijon 1721, na ulicah Škofje Loke. Reži­ja Marjan Kokalj, 570 nastopajočih, skupaj 16 predstav, obiskovalcev 53.000. Leta 2009 je Romualdov (Kokaljev) pasijon režiral Borut Gartner, 890 nastopa­jočih, osem predstav, 24.000 obiskovalcev. • 2007 Ribniški pasijon mladih, vsako leto, po dve uprizoritvi v letnem gledali­šču, 75 igralcev, 30-članska vokalno-instrumentalna (rock) mladinska skupina, lastne skladbe. Vsako leto več obiskovalcev. Letos jih je bilo več kot petsto, tudi iz oddaljenejših krajev. Občutena, dinamična, sodobna in odmevna uprizoritev. • 2009 Pasijon v Vipavskem križu (birmanci, pod vodstvom p. kapucina Joška) uprizarjajo vsako leto. Začetek v farni cerkvi z Zadnjo večerjo in z lomljenjem kruha tudi za obiskovalce, procesija po slikovitem primorskem mestecu, Get­semani pred kapucinsko cerkvijo, proces na dvorišču nekdanjega renesanč­nega gradu, procesija s križevim potom skozi oljčni nasad med kresovi pod Golgoto v vznožju grajskih razvalin. Uprizoritev je spremljana z glasbenimi instrumentalisti – solisti na posameznih točkah, s pevskim korpusom v veli­ki loži in malim godalnim orkestrom glasbene šole v mali loži. Pasijon deluje zelo prepričljivo, jeruzalemsko, avtentično. Do sto sodelujočih pri uprizoritvi in 600 gledalcev pri eni uprizoritvi. • V letu 2011 sta se pojavili še dve zelo ambiciozni pasijonski igri:Virski pasijon (Vir pri Domžalah) igrajo na odru kripte nove cerkve, dvorana z 200 sedeži. Sodobno, avtorsko aktualno verzificirano besedilo v šestih slikah, z izpostavljeno moraliteto (sodobne prispodobe). Predstavo oblikuje petde­set ljudi, domišljena scena, imenitni kostumi, off. (judovska sakralna) glasba. Sedem predstav v aprilu ni moglo zadostiti zanimanju. Naslednje uprizoritve načrtujejo leta 2016. Pasijon v Višnji gori (po Hünermannu). Predstava na prostem, naravni, dode­lan amfiteater, spominja na St. Margarethen, lahko sprejme več kot tisoč ljudi. Impozantna, profesionalna scena, dodelani kostumi malce spominjajo na obe­rammergauske. Tri predstave v aprilu so bile dobro obiskane, približno 400 do 500 gledalcev vsakič. Uprizoritve načrtujejo vsako leto. • Vseh pasijonov, posebej pri samostanskih redovih, niti nimamo registriranih, nekateri pa so se pojavili le enkrat, oziroma se pojavijo in tudi kmalu ugasnejo, zlasti, ko je duhovni vodja premeščen. • Slovenija doživlja v zadnjih letih pravo pasijonsko renesanso. Pojavljajo se nove, vitalne, motivirane skupine z dobrim duhovnim vodenjem domačih du­hovnikov. Sodelujejo vse starostne skupine, ki krepijo župnijska občestva, ki se jim pridružujejo posamezniki in skupine tudi od drugod. Vloge jemljejo resno, odgovorno, podajajo jih doživeto in publika jih dobro sprejema. • Od naštetih pasijonskih iger, ki se oblikujejo v duhovnih občestvih, v »civilni sferi« izstopa Škofjeloški pasijon, katerega skrbnik je občina Škofja Loka. Ško­fjeloški pasijon je namreč vpisan v nacionalni register nematerialne kulturne dediščine državnega pomena. Prej ali slej pa se bo verjetno »osamosvojil«, saj bo tako postal še bolj pristen pasijon, tak, kot je bil tudi ob svojem nastanku. Pasijon v Vipavskem križu je leta 2011 potekal po ulicah srednjeveškega mesteca in se končal z Golgoto v oljčnem gaju zunaj obzidja Aleksander Igličar PASIJON V KRAJU ST. MARGARETHEN V AVSTRIJI Nekateri člani skupine za pasijon smo si v soboto, 18. junija 2011, ogledali pasijon v kraju St. Margarethen ob Nežiderskem jezeru na Gradiščanskem (50 km jugovzhodno od Dunaja). Pasijon smo si ogledali na povabilo gospoda Franza Miehla, dolgoletnega organizacijskega vodje pasijona, ki je bil večkrat naš gost tudi v Škofji Loki, srečujemo pa se tudi na skupščinah združenja Europassion. V St. Margarethnu pasijon pripravljajo od leta 1926, zadnja leta na vsakih pet let. Od leta 1961 pasijon pripravijo v starem rimskem kamnolomu v bližini mesta, ki je izjemna naravna kulisa za pasijonsko zgodbo. Na istem prizorišču v zadnjih letih uprizarjajo tudi znane operne predstave. V času od binkošti do velikega šmarna pripravijo okrog 20 ponovitev pasijona, vsako pa si lahko ogleda okoli 4200 gledalcev. Leta 2006 si je pasijon ogledalo več kot 70.000 ljudi. Poletni čas za uprizarjanje pasijona so izbrali zato, ker je v tem času v teh krajih obilo turistov. Glavni organizator pasijona je župnija St. Margarethen. Vsebinsko je pasijon razdeljen na dva dela. Prične se z Marijinim oznanje­njem, nato pa sledijo posamezni prizori iz Jezusovega javnega delovanja (zbiranje apostolov, skušnjava s hudičem, ozdravljenje hromega, blagoslov otrok idr.). Dru­gi del se prične z Jezusovim slovesnim vhodom v Jeruzalem, ki mu sledi zadnja večerja, Jezusova obsodba, trpljenje in križanje. Pasijon se zaključi z Jezusovim vstajenjem, ko sreča Marijo Magdaleno, in veličastnim prizorom vstalega Jezusa na vrhu pečine, oblečenega v bela oblačila. V pasijonu nastopa več kot 300 igralcev, za glavnih 70 vlog sta pripravljena po dva igralca. Vsi igralci nastopajo prostovoljno, zbrana finančna sredstva pa namenijo za razvoj domačega kraja (npr. izgradnja vrtca, doma za starostnike) in za dobrodelne namene (v Romuniji, Afriki idr.). Zanimivo je, da se med potekom pasijona igralci zadržujejo po celotnem prizorišču, ko pa imajo aktivno vlogo, se premaknejo v središče dogajanja. Prijazni gostitelj Franz Miehl nas je po konča­nem pasijonu popeljal za prizorišče, kjer je skrita namenska zgradba za garderobe, ki igralcem nudi vse potrebno udobje. Loški pasijonci smo bili najbolj navdušeni nad samim naravnim okoljem ka­mnoloma, ki pasijonu daje izjemno dimenzijo in gledalca takoj prestavi v naravno okolje svete dežele. Prizorišče nudi tudi odlične tehnične možnosti in rešuje mno­ge logistične vidike. Strinjali smo se, da prvi del pasijona nima prave dinamike, res pa je, da je nekaterim jezikovna ovira še dodatno otežila njegovo spremljanje. V primerjavi z loškim pasijonom vsebina oziroma zgodba neposredno ne nagovarja gledalcev (v loškem pasijonu imajo to vlogo angeli), saj gre zgolj za prikaz Jezuso­vega javnega delovanja in njegovega trpljenja, križanja in vstajenja. V druženju z igralci in domačini smo začutili njihovo izjemno povezanost in pripadnost pasijonu. Sodelovanje pri pasijonu je družinska tradicija, ki se vleče iz roda v rod, kjer posamezniki svoje vloge odigrajo glede na njihovo življenjsko obdobje. Kot zanimivost so omenili, da bo v naslednjih predstavah nastopal tudi nekaj mesecev star dojenček, saj v pasijonu nastopa njegova mamica. Loški pasijonci smo bili enotni, da ogledi pasijonov v drugih krajih bistrijo naš pogled na Škofjeloški pasijon, ki je z mnogih vidikov edinstven in ga moramo kot takega uprizarjati tudi v prihodnje. Mag. Aleksander Igličar OGlEDAlI SMO SI RIbNIšKI PASIJON Na cvetno nedeljo, 17. aprila 2011, se je večja skupina Ločanov, ki sta jih or­ganizirala Tončka in Matevž Trilar, ogledala Ribniški pasijon, ki ga že peto leto zapored, ob sodelovanju več kot 150 prostovoljcev, pripravlja Društvo katoliške mladine Ribnica. Ribniški pasijon igrajo v letnem gledališču Ribniškega gradu, kjer postavitev spretno uporabi dane prostorske možnosti. Vsebina pasijona združuje opise Jezusovega trpljenja vseh štirih evangelistov in se z leti nadgrajuje, saj se dodajajo novi prizori. Pri uprizoritvi ima pomembno vlogo sodobna glasba, ki dopolnjuje igro ali samostojno uglasbi posamezne pri­zore Kristusovega trpljenja. Vsako leto nastajajo nove avtorske pesmi, ki jih v živo odigra priložnostni ansambel, ki ga je prvič dopolnjeval priložnostni pevski zbor. Ribniški pasijon je v evropskem merilu edini pasijon, v katerem se izvaja rock glasba. Snovalci Ribniškemu pasijonu vsako leto dajo poseben poudarek, s katerim želijo potrkati na gledalčevo srce, da bi se za hip ustavil in se tudi sam zamislil. Zadnjega so naslovili Zgled sem vam dal, saj menijo, da ni nikoli prepozno, da svoje življenje obrnemo v smeri Jezusove ljubezni, hkrati pa se trudimo, da bo sled naših dejanj zgled drugim. Več informacij o Ribniškem pasijonu lahko dobite na njihovi spletni strani www.ribniskipasijon.si. Ribniški pasijon v Rudeževem gradu PozablJeNa IN vNovIč odKRIta »PRva« oMeMba evRoPaSIJoNa V zapisniku 1. konstitutivne seje organov Muzejskega društva Škofja Loka je 29. marca 2004 pod točko 4. Raznoterosti, zapisano: • Peter Pokorn je poročal o gostovanju Foto kluba Anton Ažbe v Feldkirchnu pri Gradcu (Avstrija); razstavljene so bile fotografije na temo pasijona. Tudi sami ga igrajo in se zanimajo za škofjeloškega; obstaja tudi združenje evropskih mest, ki poznajo pasijonske igre; povezava s takimi mesti bi bila dobrodošla za razvijanje verskega turizma.Res, da ni eksplicitno omenjen Europassion, je pa iz zapisanega razvidno, da gre za to vseevropsko združenje, ki se je rodilo leta 1982 v katalonskem mestu Esparreguera in leta 1996 v St. Margarethen prevzelo to ime. Če bi temu poročilu prisluhnili, bi se lahko že preje pridružili tej evropski pasijonski asociaciji. apf od PaSIJoNa v ledINICah do KoNCeRta v SoKolSKeM doMU Manjša skupina Ločanov se je marca 2010 udeležila pasijona »Moj konec je tvoj začetek« v Ledinicah na avstrijskem Koroškem (glej prispevek o tem v naši lanski številki). Po koncertu smo v pogovoru z nastopajočimi povabili tamkajšnjo gostjo, pevko Bernardo Fink Inzko, da bi morda imela v bližnji prihodnosti kon­cert v Škofji Loki. Povabila je bila vesela, saj si je že dolgo časa želela priti v Škofjo Loko. O tem smo obvestili gospoda Petra Kopača, direktorja Glasbene šole Škofja Loka. Mezzosopranistka Bernarda Fink z avstrijske Koroške je skupaj z bas barito­nistom Markosom, rojenim v Argentini, enako kot sestra Bernarda, in pianistom Anthonyjem Spirijem, rojenim v ZDA, imela 7. februarja 2012 v Škofji Loki kon­cert slovenskih samospevov. Svetovno uveljavljeni trio je nastopil v Kristalni dvo­rani Sokolskega doma pred nabito dvorano navdušenih obiskovalcev. Pasijon res združuje ljudi z vsega sveta! apf Miha Ješe, andreja Megušar MedPaSIJoNSKI čaS Na loŠKeM Začetek prireditev pasijonskega cikla nam že po tradiciji napoveduje vstop v spomladanski del leta in (p)oživitev mesta po dolgi zimi. Škofjeloški pasijon je ena največjih dragocenosti  škofjeloškega prostora. Predstavlja edinstven del kulturne zgodovine slovenskega naroda in evropske kulturne dediščine, hkrati pa pred­stavlja edinstven in enega izmed prepoznavnejših dogodkov v Sloveniji. S svojim sporočilom vedno znova navdušuje, povezuje in  združuje ljudi dobre volje. Lani je Škofja Loka gostila prijatelje iz tistih krajev po Evropi, ki jih druži sorodna tra­dicija uprizarjanja pasijonov. Letos pa v Loki pripravljamo srečanje slovenskih in zamejskih pasijonskih krajev, kar predstavlja za Loko posebno priznanje. Da bi ohranjali tradicijo te izjemne in veličastne kulturne dediščine, njeno uprizoritev že težko pričakujemo leta 2015. Občina Škofja Loka z raznimi dogod­ki ter aktivnostmi spodbuja in ohranja pasijonski duh ter tradicijo tudi v vmesnem času. Letos tako pripravljamo pester program od 9. marca do 11. aprila z velikim koncertom kot vrhuncem pasijonskega dogajanja. Prisluhnili bomo veličastnemu delu priznanega skladatelja Damijana Močnika Pasijon po Janezu – kantate za orkester, zbor in soliste v izvedbi vrhunskih izvajalcev, med njimi tudi domačega Pevskega zbora Lubnik. Drži, v deželo, v Loko je nepreklicno vstopila pomlad … Prisrčno vabljeni na prireditve Medpasijonskega časa. Mag. Miha Ješe, župan 9. marec–26. marec Sokolski dom PASSIO AMOrIS, avtor: Matej Metlikovič Odprtje razstave 9. mareca ob 19. uri Kulturni program: vokalna skupina HIS MASTer’S VOIce BAND iz pobratene občine Tabor V Sokolskem domu bo na ogled razstava akademskega slikarja Mateja Metlikoviča pod skupnim imenom Passio Amoris, na kateri bo predstavljen pregled umetnikovih del zadnjih devetih let. razstavljal bo cikel ilustracij Križevega pota, ki se bodo navezovale na pasijon v ožjem smislu. Preostala razstavljena dela se bodo navezovala na pasijon v širšem, prenesenem, simboličnem pomenu – kot passio (lat. strast, trpljenje, bolečina) oz. passio amoris. Tema ljubezni – čutne in duhovne – se kot rdeča nit vije skozi vse umetnikovo delo. Pregledno predstavitev slikarjevega raznolikega opusa v eno povezuje navdihujoča moč ustvarjalne ljubezni in umetnikov osebno zaznamovani, likovno simbolno poetični svet. 26. marec 2012 ob 19. uri Sokolski dom Ob izteku razstave bo ZAKLJUčNA SLOVeSNOST S PreDAVANJeM AVTOrJA MATeJA MeTLIKOVIčA. 9. marec 2012 Sokolski dom ob 17. uri, srečanje slovenskih pasijonskih mest »KOMU IN ZAKAJ PASIJONI DANeS?« ob 19.30 uri, PreDSTAVITeV PASIJONSKIH DONeSKOV 2012/7 Udeleženci srečanja bodo premišljali, kateri vzgibi, motivi jih vodijo pri uprizarjanju pasijonov v današnjem času, kaj želijo s pasijonom sporočiti tako posamezniku kot širši družbi na lokalni in globalni ravni. Sporočilo pasijona je tradicija, pa vendar predaja tudi sporočilo o krščanskih temeljih evrope, sodelovanju, solidarnosti, dobrodelnosti in ljubezni, ki se rojeva ter krepi prek passia. Srečanja se bodo udeležili pasijonci iz Kostanij in Ledinice v Avstriji, iz Postojne, razborja, ribnice, Trsta, Vipavskega križa, Vira pri Domžalah in Višnje Gore. Pobudnik in vodja srečanja Alojzij Pavel Florjančič pa vabi tudi vse loške pasijonce, ki so sodelovali pri dosedanjih uprizoritvah, in vse, ki se kakor koli ukvarjajo s pasijoni in jih ti vznemirjajo ali zanimajo. V Pasijonskih doneskih 2012/7, slednji tudi tokrat ponujajo zanimivo branje, bo premierno izšla pesniška noviteta Pasijon ubogih Andreja capudra in dolgo iskano ter do zdaj še neobjavljeno besedilo pasijona I.N.r.I. edvarda Gregorina in p. romana Tominca iz leta 1928. Predstavljeni bosta dve novi pasijonski igri, ki so ju pripravili v Viru pri Domžalah in Višnji Gori. Pasijonski doneski tokrat poročajo o veličastni uprizoritvi pasijona v mogočnem antičnem kamnolomu pri avstrijskem mestu St. Margarethen. V njih bomo brali o pasijonski »La Turbi« in lanskoletni skupščini europassiona v apeninskem cantianu. Slikarski cikel Passio Amoris akademskega slikarja Mateja Metlikoviča pa daje letošnji številki slovenske pasijonske revije tudi močan likovni poudarek. V hodniku Sokolskega doma bo do 11. aprila na ogled razstava ilustracij pesnitve Pasijon ubogih akademske kiparke Neve Grce. 28. marec – 11. april 2012 odprtje razstave 28. marec 2012, ob 19. uri Sokolski dom ZAKULISJe ŠKOFJeLOŠKeGA PASIJONA 2009, avtor: tomaž Paulus Kulturni program: Otroci ritmov, Mestni pihalni orkester V Sokolskem domu bo zaživelo zakulisje Škofjeloškega pasijona, kakršnemu smo bili priča pri zadnji uprizoritvi leta 2009. Na svojevrsten način bo predstavljen obseg projekta, ki gledalcem in domačinom ni bil viden. Pri razstavi sodeluje več kot 25 fotografov, prvič bo javno predvajano “zakulisje Pasijona 2009”. V Mali dvorani Sokolskega doma bo predstavljena glasba Škofjeloškega pasijona, izvajalci in glasbila. Obiskovalci bodo lahko pokukali v maskirnico, garderobo, hlev, spoznali namen pasijonskih romanj ter si ob preostalih temah iz zakulisja ogledali še kratko fotografsko trodimenzionalno predstavitev Škofjeloškega pasijona. Obeta se razstava vredna ogleda, na otvoritvi pa obilo pasijonskega duha. Želja in vodilo razstave sta ohranitev in krepitev vezi s prostovoljci, ki so sodelovali pri uprizoritvah Škofjeloškega pasijona leta 2009. 30. marec 2012 ob 19. uri večnamenska dvorana trata Damijan Močnik PASIJON PO JANeZU za soliste , zbor in orkester Vstopnina: 10 €, za sodelujoče pri uprizoritvi Škofjeloškega pasijona 2009 je cena dveh vstopnic 12 €. Vstopnice so naprodaj v Turistično informacijskem centre Škofja Loka in Turističnem društvu Škofja Loka. To veličastno skladbo je napisal Damijan Močnik, čedalje bolj uveljavljen slo­venski skladatelj, čigar zborovske skladbe se prepevajo po vsem svetu. Njegovo skladbo Christus est natus je izvedel tudi Svetovni mladinski zbor. Močnik je glas­beni pedagog in zborovodja na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, ob tem pa veliko komponira. Izvajalci: Simfonični orkester RTV Slovenija, Mladinski mešani zbor sv. Stani­slava, Komorni zbor Megaron,  Pevski zbor Lubnik. Solisti: Marta Močnik Pirc (sopran), Marcos Fink (bariton), Theresa Plut (so­pran), Matej Vovk (tenor). Pred poslušalci se bosta v petih dejanjih odvila drama in hvalospev Jezusovega poslanstva, trpljenja in odrešenja. Besedilo je sestavljeno iz odlomkov predvsem iz Janezovega evangeljskega poročila o Jezusovem poslanstvu, največ pa o njego­vem trpljenju. 31. marec od 9.00 do 12. ure   Mestni trg Prosvetno društvo Sotočje in Turistično društvo Škofja Loka bosta poskrbela za pestro dopoldansko dogajanje v starem mestnem jedru, ki ga bo v celoto za­krožil slovesen pogled na prihod Pasijonske konjenice. Pridružite se delavnicam izdelovanja butaric, oblikovanja gline za odrasle in otroke ter izdelave rož iz krep papirja. Preizkusite se v pripravi postnih jedi kot so aleluja, loške smojke, loška medla, pridite na njihovo pokušino in se sprehodite mimo stojnic izdelkov s pa­sijonskimi motivi. razstava PrOceSSIO LOcOPOLITANA-KAJ PrAVIJO PISMA? avtorice Marte Gartner bo v ribnici od 15. marca do 15. aprila. Generalni pokrovitelj: Občina Škofja Loka, Sodelujoči: Muzejsko društvo Škofja Loka, Skupina za pasijon, Prosvetno društvo Sotočje, Turistično društvo Škofja Loka, Turizem Škofja Loka Sokolski dom je odprt od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure, v soboto od 10. do 12. ure ter uro pred vsako prireditvijo. Stik: 04 5112 300 in 040 551 213 Turistično informacijski center Škofja Loka je odprt od ponedeljka do sobote od 8. do 16. ure. Stik: 04 5170 600 in 051 427 827 Turistično društvo Škofja Loka je odprto od ponedeljka do petka od 8.30 do 19. ure, v soboto od 8.30 do 12.30. Stik: 04 5120 268 te j PASSIO AMORIS Umetniško ustvarjanje akademskega slikarja Mateja Metlikoviča iz zadnjih deset let predstavlja pomemben del slikarjevega likovnega opusa; lahko ga vidimo kot sintezo dosedanjega dela v širokem spektru slogovnih, ikonografskih, simbolnih in funkcionalnih likovnih rešitev. Slikar pravi, da jih vidi v razponu med intimnim in monumentalnim, pri čemer se na obeh poljih loteva tako intimnega kot monumentalnega – epske in monumentalne biblijske teme slika tudi na manjših formatih, na monumentalnih delih pa upodablja intimne teme iz človekovega življenja. Metlikovičevo delo odseva tako likovno kot pomensko večplastnost in vedno temelji na dialoškem odnosu – odnosu do drugih zvrsti umetnosti, do naročnika, do likovnih soustvarjalcev, odnosu med ilustracijo in tekstom pri knjižni ilustraciji ali odnosu ilustracij med seboj v zaokroženih ciklih, odnosu do trenutka v spontanosti dela, do prostora, v katerem ustvarja in materialnosti slikarskega medija. Umetnik namreč ustvarja v različnih tehnikah: riše s tušem in čopičem na papir, slika z akrili tako na papir kot na platno in les, išče pa tudi tehnologije, ki mu omogočajo še drugačen likovni učinek in izraz – to je predvsem ustvarjanje vitrajev in vezenih paramentov. o svojem delu pa rad tudi razpravlja in o njem piše, saj je razmišljujoč, komunikativen in široko razgledan, dober poznavalec družbe, kulture in umetnosti. Slikarsko ustvarjanje je zanj vselej iskanje, ki se ga loteva z navdušenjem in strastjo (passio), saj pravi, da je osnovna tema in vzgib njegovega ustvarjanja prav ljubezen kot eros/amor, passio in compassio: radovedna odprtost življenju, potreba po komunikaciji in ustvarjalni napor v razponu med bolečino in bivanjskim zanosom, pri čemer tudi stiska in občutja nemoči v procesih raziskovanj novih, še neznanih umetniških pokrajin delujejo kot očiščujoč ogenj, ki vodi do višje zrelosti in kvalitetnejšega umetniškega izraza … Slikar išče navdih pri velikih mojstrih (kandinski, Chagall, Matisse, kregar …), vendar mu njihova dela ne predstavljajo direktnega likovnega vzorca, ampak bolj izhodišče za razmislek o lastni ustvarjalnosti. občuduje tudi način, kako sta svoje arhitekturne mojstrovine s slikarskimi in kiparskimi elementi krasila Plečnik in le Corbusier. ideje in razpoloženja črpa tudi iz plesa, literature in glasbe. Pri plesu naj omenim nekajletno ustvarjalno sodelovanje s plesalkami sodobnega plesa, navdihoval pa ga je tudi umetniški opus plesnega para Pie in Pina Mlakarja, s katerim se je slikar večkrat tudi osebno srečal. Glasbeni navdih sega vse od srednjeveške mistične koralne glasbe, ljubezenskega zanosa trubadurjev, preko Monteverdija in Bacha do Messiaena, Piazolle, arva Pärta, Philipa Glassa in pa glasbe, ki ga spremlja vse od gimnazijskih let (Pink Floyd, Bob Dylan in leonard Cohen). »All is Love«*, iz cikla Invokacije/Reminiscence, 2011. akril in tuš na papir, 40,8 x 31,8 cm *začetni verz pesmi Embryo (1968) skupine Pink Floyd »All is Love«, from the cycle Invocations/Reminiscences. Acrylic and China ink on paper Prav tako ga je zaznamovala tudi literatura: Biblija, edvard kocbek, France Balantič, Boris Pahor, t. S. eliot, octavio Paz, leonard Cohen in drugi. vse te zvrsti umetnosti ga inspirirajo tako v ikonografskem smislu kot pri likovno-formalni gradnji umetniških del. v njih lahko zaznamo preplet plesnega giba, ritma pesniških verzov in muzikalnosti glasbenih melodij. Umetnik dodaja, da je za vsak projekt v času snovanja in realizacije našel ustvarjalni navdih v glasbi, v kateri so se mu razkrili sveži pogledi in pristopi ter posebno notranje duhovno razpoloženje. Svoje podobe virtuozno zarisuje s črno linijo na belo površino papirja ali barvna ozadja, ki so lahko slikovito abstrahirana ali pa jih komponira s konstrukcijo črt, barvnih polj in valovnic. Slogovno pri njem ločimo več pristopov in dvojnost likovnega izraza: na eni strani so zanj značilna slikarska dela, ki nastajajo s spontanim nanašanjem barv, polivanjem, celo z udarci s čopičem po slikarski ploskvi (naj omenim, da so bila njegova zgodnja dela pretežno nefigurativna, abstraktna), na drugi strani pa gre za konstruiranje kompozicij z barvnimi ploskvami različnih oblik, zlasti vertikalno podolgovatih valovnic, v obeh primerih pa barvne podlage dopolnjuje s spontano črtno risbo. Z barvnimi ozadji, pa naj bodo to dela na papirju, lesu in platnu ali vitrajih in vezeninah, ustvari osnovno emotivno vzdušje, pripoved pa doda s črto, s katero zarisuje figuralne simbolne like. Na svoja dela občasno zapisuje tudi verze pesmi, ki ga navdihujejo in jih nosi v sebi kot spomin na prebrano, ali pa jih zapiše v trenutku, ko jih zasliši ob poslušanju glasbe v ateljeju. osrednji veliki Metlikovičevi projekti so namenjeni sakralnim prostorom. v dobrih dvajsetih letih je s svojimi deli obogatil številne cerkve v domovini pa tudi na Hrvaškem, v avstriji in Nemčiji. je eden osrednjih predstavnikov sodobne slovenske sakralne umetnosti, in sicer generacije, ki se je s cerkveno umetnostjo začela ukvarjati v poznih osemdesetih letih. ta čas, v katerem so ustvarjali veselka Šorli Puc, Mira ličen krmpotić, Marta jakopič kunaver, lojze čemažar, Marko ivan Rupnik pa tudi janez Bernik, predstavlja v sodobni slovenski cerkveni umetnosti po velikem, tehtnem in zaokroženem opusu slikarja duhovnika Staneta kregarja nov začetek in zagon. čeprav Metlikovič opremlja cerkvene prostore, se ne zapira v ozek žanr cerkvene umetnosti, njegovo slikarstvo zaradi večplastnosti sega namreč prek teh okvirov. Njegova dela lahko gledamo in razbiramo na različne načine, ki niso nujno strogo religiozni, kajti prinašajo širše duhovno sporočilo. Metlikovičeva sakralna dela so hkrati tradicionalna in sodobna, slikar gradi na temeljitem poznavanju krščanske umetnosti in se zaveda loka, ki ga je ta umetnost ustvarila v dolgih stoletjih. iz tega izhaja, a ga hkrati izvirno in svobodno preobraža in s tem doseže sodoben izraz svoje umetnosti. Slikarjev likovno simbolni jezik je prepoznaven, zanj so značilni motivi angelov, ptic, src, poljubov, posebej ljube pa so mu podobe obrazov. Nekatera dela zadnjih let je poimenoval Invokacije/Reminiscence, gre za simbolne upodobitve klicanj, petja, molitve in spominjanja. Na teh delih se zvok klica oziroma pesmi kaže kot hieroglif srca pa tudi ptice-duha, včasih tudi v medsebojnem prepletu. Visoka pesem, iz cikla Invokacije/Reminiscence, 2012. akril in tuš na papir, 38 x 54 cm Song of Songs, from the cycle Invocations/Reminiscences. Acrylic and China ink on paper Druga značilna tema je Visoka pesem, ki najbolje izraža večpomenskost branja slikarjevih podob, gledamo jih lahko s krščanskega vidika presežnega ali pa tuzemske realnosti. Sam pravi, da je visoka pesem literarni arhetip, ki ga najdemo tudi v drugih literaturah, denimo v indijski ali arabski, vse do današnjih dni, saj je ljubezensko hrepenenje in dogajanje osnovna tema vse umetnosti-v glasbi se pne takšen lok od trubadurjev do Beatlov, Dylana, Cohena in še naprej. Metlikovič ni narativen pripovedovalec zgodb, temveč sporočila upodobi s simboli. te lahko beremo večplastno, saj so hkrati sakralni, dotikajo pa se tudi življenja posameznika – srce je hkrati simbol božje ljubezni in človeškega hrepenenja, par iz visoke pesmi je lahko simbol duhovne povezanosti kristusa in Cerkve, a hkrati podoba elementarnega človeškega stika, ptica je podoba Svetega Duha, a tudi človekove ljubezni, ustvarjalnega poleta in osvobojenosti od težnosti. tudi v podobah s klasično krščansko ikonografijo je svojski, saj pravi, da kristusa ne vidi kot pobožno vzvišenega moralista, ampak kot živega in čutečega, milega, a tudi strastnega človeka komunikacije s stvarstvom, ljudmi in presežnim Bogom. Bistvo njegovega delovanja je v prepletu gorečega in hkrati sočutnega oznanjanja resnice in ljubezni, kar ga vodi v trpljenje, v pasijon/passio…Vse to pa ne zaznamuje le Kristusa, ampak tudi življenja preroških osebnosti, mnogih umetnikov ter nenazadnje vseh pristno živih in ljubečih ljudi. veliki projekti zadnjih let imajo svojo predzgodovino, saj se je Metlikovič s sorodnimi temami ukvarjal že v osemdesetih letih, ob tem pa se je postopoma izoblikoval tudi njegov formalni slikarski jezik in duhovni izraz. Prvo večje sakralno naročilo je bil križev pot za cerkev v Luki na Dugem otoku v Dalmaciji (1988). križev pot, ki je nastal kot knjižna ilustracija za knjigo Cirila Berglesa Via dolorosa leta 1996, pa je samostojen cikel risb s čopičem in tušem na papir. Pot naprej je s sintezo slikarskega in risarskega principa predstavil v (biblijskem) ciklu ilustracij, naslikanih z akrilom na karton, za knjigo Stanka janežiča Klicanje – Sveto pismo v pesmih. Cikel je nastal v letih 2003 – 2004, bil v izboru sedemnajstih motivov objavljen v knjigi, leta 2009 pa še kot izbor štirinajstih slik izdan v večjem formatu v grafični mapi z naslovom Izbrane biblijske ilustracije. Slikar je ta dela poimenoval tudi Iluminacije, pri čemer gre za namig na srednjeveške miniature kot barvito sijoče ilustracije svetih knjig, ki so v primerjavi z njegovimi monumentalnimi deli res kot miniature, saj jih lahko zaobseže z enim pogledom in eno potezo roke – čopiča. v tem ciklu je upodobil cel repertoar starozaveznih in novozaveznih zgodb ter oseb, celota pa predstavlja uvod v nadaljnje monumentalnejše projekte. v devetdesetih letih je realiziral večje sakralne projekte v evangeličanskih cerkvah v župnijah Biberach an der Riss, Meckenbeuren in Gerstetten v Nemčiji, v zadnjem desetletju pa v župnijski cerkvi v Litiji (2003), kapeli Doma dr. Janka Benedika v Radovljici (2007, arhitekt Matija Marinko), v prostoru zunanjega oltarja na Brezjah (2009, arhitektki Maruša Zorec in Martina tepina) in v kapeli Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru (2008-2011). Zlasti zadnje tri realizacije predstavljajo sintezo in vrh dosedanjega Metlikovičevega dela na tem področju. to so monumentalni projekti, ki jih avtor sam poimenuje arhitekturno slikarstvo ali slikarstvo v dialogu z arhitekturo. v litiji je prostor pod korom župnijske cerkve okrasil z dvema polkrožnima vertikalnima podobama (lunetama) iz barvnega stekla, ki tvorita diptih (kot dve polovici razlomljene hostije). Slikar pravi, da se je prav ob delu na tem projektu začel bolj resno ukvarjati z diptihi kot enovitimi kompozicijami dveh podob, platen oziroma stekel, kar je kasneje razvijal še naprej v nizanje podob kot triptihov oziroma »trilogij«. v radovljiški kapeli je ustvaril dvojni triptih slik iz barvnega stekla, v mariborski kapeli pa je v apsidi za oltarjem razvrstil celo trojni triptih vitrajev. v tem vidi ne le dialoge, temveč prave likovno- duhovne poliloge. Dvojni utrip / Luneta v rdečem, Luneta v modrem (diptih), 2003taljeno steklo s poslikavo, vsaka 160 x 70 cm. Župnijska cerkev sv. Nikolaja, litija Fotografija Boris Gaberščik Double Pulse / Lunette in red, Lunette in Blue (diptych) Fused glass and painting. Parish Church of St. Nicholas, Litija Diptih dveh barvno komplementarnih, sodobno abstrahiranih simbolnih kompozicij je nastal tudi z mislijo na klasični motiv Jezusovega in Marijinega srca. Kot osrednji lik se na obeh lunetah pojavlja risba srca, zarisana s stopnjevanimi ponovitvami krožnih potez s čopičem - sugestija ljubezenskega srčnega utripa in duhovnega poleta … Mariborski cikel vitrajev nosi naslov Drevo življenja – drevo ljubezni ter v prizorih ljubečih parov iz visoke pesmi, psalmista kralja Davida, in v prizorih kristusa ter Marije z detetom povezuje božjo in človeško ljubezen. Celoto sestavljajo trikrat po tri barvna okna, razen srednjega okroglega vsa segmentna, perutim podobna in vertikalno razvrščena, ki celostno sooblikujejo in umetnostno definirajo prostor kapele, simbolno ikonografsko pa po umetnikovih besedah ponazarjajo različne vidike ene božje in hkrati povsem človeške ljubezni. K medsebojnemu dopolnjevanju posamičnih podob pa tudi k prehajanju ene podobe v drugo pripomore seveda tudi svetloba, ki preseva tako posamične vitraje kot tudi celoto in tako napolnjuje ambient na način polifonega mnogobarvnega žarenja… Vitraji v kapeli Zavoda Antona Martina Slomška, 2009 – 2011. taljeno steklo s poslikavo, format posameznih oken: ~260 cm, širina ~72 cm; premer okroglega vitraja: 54 cm. Fotografija: Miran Morano Tree of Life – Tree of Love. Fused glass and painting. Chapel at the A. M. Slomšek Institute in Maribor Simbol E vhar istije / M editacija o sk r ivnosti S v . T r ojic e , 2007/08 v itraj - vrata taber nak lja, taljeno st ek lo s poslik a v o , pr emer 69 cm. k apela B o žje ljubezni. D om dr . j ank a B enedik a, R ado vljica. F ot og rafija: M iran M orano Symbol of E ucharist / Meditation on M yst er y of the Holy T rinit y T abernacle door , fused glass and painting Chapel of G od's L o v e , D r J ank o Benedik O ld P eople ’ s Home , R ado vljic a v Radovljici je na vsaki strani kapele nanizal tri pokončne vitraje - na levi z motivi iz kristusovega življenja od rojstva preko trpljenja do vstajenja, njim nasproti pa so trije vitraji z upodobitvami treh angelov. Po slikarjevih besedah ta barvna okna, imenovana Angelska trilogija, ponazarjajo duhovne vidike božiča, pasijona in vstajenja z binkoštmi. Iz teh vsebin izhajajo tudi kompozicije raznobarvnih ploskev na prevladujočih prosojno belih osnovah, ki so bolj ali manj kontrastne, srednja pasijonska pa je najbolj dramatična. Pokončne slike na vsaki strani so kot stebri, angeli pa kot kariatide, ki nosijo stavbo in vodijo k oltarju ter okroglemu tabernaklju, katerega vrata s simbolično upodobljenim motivom Svete Trojice so prav tako izdelana kot vitraj. Našteti vitraji so izdelani v tehniki taljenega večbarvnega stekla s poslikavo. Metlikovič namreč sodeluje s steklarskim mojstrom Stojanom Višnarjem, ki je v dobrih dvajsetih letih ustvarjalnega sodelovanja po njegovih načrtih realiziral vse vitraje: prve v tehnikah tiffany in klasični vitraj, nato pa sta svoja prizadevanja usmerila v razvijanje posebne tehnike taljenega stekla. Pri tej tehniki za povezovanje posameznih kosov stekla v večje celote niso več potrebni svinčeni profili, kot se je to delalo vsa stoletja nazaj v tehniki klasičnega vitraja. Njuni vitraji so narejeni iz petih slojev stekla, ki se v peči v procesu taljenja pri visokih temperaturah med seboj spojijo v enovite plošče, ki učinkujejo kot nekakšni plitvi večbarvni reliefi. Slikar nato na ta stekla s črnimi linijami naslika figuralno simbolične prizore, kar zahteva ponovno žganje, da se risba iz kovinskih oksidov zatali na površino. Metlikovič pravi, da je bila zanj zelo inspirativna sugestija steklarskega mojstra, naj postopno dojame posebni karakter stekla, njegovo prosojnost in globino ter tako iz ploskovitega slikanja preide v nekakšno tridimenzionalno prostorsko slikarsko oblikovanje, ki zaradi prozornosti/prosojnosti samega stekla ponuja povsem drugačne izrazne možnosti kot klasično slikanje na platno. Angel Vstajenja, 2007 levo krilo triptiha Angelska trilogija taljeno steklo s poslikavo, 176 x 56 cm kapela Božje ljubezni Dom dr. janka Benedika, Radovljica Angel of Resurrection Stained glass window, fused glass and painting M ar ija z D et et om , 2009. a nt ependij , v ez enje z aplik acijo , 100 X 144 cm i, Z unanji oltar pr ed bazilik o M ar ije P omagaj na Br ezjah. iz v edba V ez enje Er cigoj ,l jubljana Vir gin with Child . Embr oider ed A nt ependium on the ne w open altar at Br ezje Basilic a Metlikovič oblikuje tudi kompozicije za vezene paramente (mašna oblačila: plašče in štole ter antependije), pri čemer že skoraj dvajset let sodeluje z ljubljansko delavnico Vezenje Ercigoj. Njegovo zadnje takšno delo je bilo ustvarjeno za prostor zunanjega oltarja na Brezjah, za katerega je zasnoval antependije za oltar, ambon in tabernakelj z motivi ptice – Svetega Duha, Božjega srca in Matere božje z detetom. Slikar pravi, da je z vezenimi podobami, njihovo oblikovnostjo in barvitostjo želel ne samo likovno dopolniti sodobno minimalistično oblikovano arhitekturo, ampak celoten ambient povezati tudi z mozaiki arhitekta Vurnika na bližnjem pročelju brezjanske bazilike in tako ustvariti dialog med novim in starim. ob načrtovanju večjih projektov slikar ustvari vrsto študij, osnutkov in predlog, ki predstavljajo improvizacije in variacije na teme, o katerih razmišlja in se vanje poglablja ter delujejo pravzaprav kot samostojne stvaritve. Naj gre za risbe in akrile na papirju ali večje slike na leseni podlagi, na vseh slikar uporablja črno linijo, ki jo s čopičem nanaša na belo osnovo papirja ali na podlage večbarvnih kompozicij. ob ustvarjanju predlog za sakralne prostore je razvil poseben in izviren pristop s tehniko uporabe krep papirnih trakov, ki jih lepi na lesene slikarske nosilce, jih potem reže oziroma oblikuje z olfa nožem in tako ustvarja nekakšne šablone, preko katerih potem nanaša barve. ko trakove nato odstrani, dobi natančno in jasno definirane barvne like z vsemi krožnimi in valovitimi obrisi. Pravi, da gre pri tem postopku za nekakšno risanje z nožem, kar ustvarja občutek ostrine, celo bolečine. To likovno ustvarjanje je trdo in mehko hkrati, ostro po tehniki oblikovanja in mehko po oblikah in pestrem barvnem žarenju … Po zaključenih projektih se slikar ne ustavlja, ampak s temami nadaljuje in jih razvija naprej. Njegovo zadnje delo so trije diptihi na lesu, ki jih je naslovil s Passio Amoris in predstavljajo vizijo ljubezni, ki jo je navdihovala visoka pesem in glasba skupine Pink Floyd, predvsem echoes / odmevi iz leta 1971. Prva diptiha – Visoka pesem in Poljub/ Odmevi – je začel slikati na likovni koloniji Tinsko – Zibika leta 2011, sledil pa je še diptih Oznanjenje/Ave, gratia plena. Umetnik pravi, da so te slike nastajale kot nadaljevanje izkušenj in dognanj pri ustvarjanju mariborske kompozicije vitrajev, za slikarski nosilec pa si je izbral plošče iz vezanega lesa. Nenazadnje takšne slike na lesenih ploščah ne asociirajo le na umetnost vitraja, ampak tudi na klasično slikarstvo ikon kot svetih podob na lesu. Tako slike dobijo še nek dodatni pomen in konotacijo. To niso modernizirane ikone ali vitraji, slike želijo biti predvsem sodoben izraz osebnega občutenja, hkrati pa želijo ohranjati tudi vez s tradicijo duhovne in obenem pristno človeške umetnosti. Umetnost Mateja Metlikoviča kaže veliko različnih obrazov, vsa dela, ne glede na motive, tehniko in prostore, v katerih ustvarja, pa imajo veliko sorodnih potez in začrtano ikonografsko, slogovno in simbolno linijo. večno aktualne teme ljubezni, trpljenja in strasti - passio amoris, ki jih zasledujemo v celotnem slikarjevem opusu, zlasti v realizacijah zadnjih desetih let, pa ostajajo nosilne pobude avtorjevega umetniškega instinkta in vodilne teme likovnih realizacij, ki jih zaznamuje posebna poetičnost, tehtnost izraza in izvirna simbioza tradicionalne in sodobne likovne govorice. Mag. Andrej Doblehar V isok a pesem II (diptih) / P oljub , P tica Ljubezni, 2011 a k r il na les , 111 x 49 cm. F ot og rafija: Brank o Babič S ong of S ongs II (D ipt y ch) / T he K iss , Bir d of L o v e . A cr ylic on w ood the works of art by Matej Metlikovič shown at the PASSIO AMORIS exhibition present an important segment of the artist’s production spanning a period of the last ten years. they synthesise his work in a wide range of stylistic, iconographic, symbolic and functional artistic expressions. His work reflects an interpretational and artistic complexity, as Metlikovič uses both classic techniques of ink drawing on paper, acrylic painting on paper, canvas and wood, as well as technologies that allow him a fresh visual impact and artistic expression, primarily those of stained glass and ecclesiastical embroidery. Metlikovič considers his art as a quest, which he undertakes with zeal and passion (passio), the basic topic and impulse to his art being love as eros/amor, passio and compassio. over the period of more than twenty years, Metlikovič’s major projects have been devoted to sacred spaces, adorning numerous churches in Slovenia, Croatia, austria and Germany with his works of art. Bringing together tradition and modern expression, Metlikovič builds his works of art on a thorough knowledge of Christian art and a keen awareness of its developments throughout the centuries. on the other hand, Metlikovič’s artistic basis undergoes a free and original transformation, attaining a modern expression. the 90’s of the 20th century marked several major projects in evangelical parish churches of Biberach an der Riss, Meckenbeuren and Gerstetten in Germany, whereas over the last ten years Metlikovič has contributed his art to several places in Slovenia, such as the parish church in Litija, the chapel at the Dr Janko Benedik Old People’s Home in Radovljica, the open-air altar at Brezje and the chapel at the Anton Martin Slomšek Institute in Maribor. the last three projects, realised in cooperation with Stojan Višnar (stained glass) and Ercigoj Embroidery may be regarded as a synthesis and peak in this field of the artist’s production. irrespective of the motifs, techniques and spaces which Metlikovič adorns with his art, all his works share a number of traits and a distinct outline of iconography, styles and symbols. always relevant topics of love, suffering and passion – passio amoris, which can be traced throughout Metlikovič’s production, remain powerful incentives to the author’s sense of art and the leading topics in his artistic work, marked by a special poetic line, cogency of expression, power of message and an original symbiosis of traditional and modern language of art. Andrej Doblehar, M. A., translated by Silvana Orel Kos Matej Metlikovič je bil rojen leta 1956 v kranju. Po maturi na kranjski gimnaziji je vpisal študij slikarstva na akademiji za likovno umetnost v ljubljani in diplomiral leta 1978 pri profesorjih Štefanu Planincu (slikarstvo) in Milanu Butini (likovna teorija). Na isti akademiji je do leta 1981 absolviral še štiri semestre podiplomskega študija na slikarski specialki pri profesorjih kiaru Mešku in janezu Berniku. v letih 1981 do 1992 je poučeval predmet umetnostna vzgoja na Srednji kemijski šoli v ljubljani in nekaj let tudi predmet likovna vzgoja na ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli. leta 1982 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov DSlU (danes DlUl - ZDSlU). leta 1992 se je povezal z mednarodnim društvom krščanskih umetnikov SiaC in leta 2001 s kUD-om logos. od leta 1992 deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture s statusom umetnika. vsa leta po končanem študiju neprekinjeno ustvarja in razstavlja v Sloveniji in tujini. Udeležuje se domačih in mednarodnih likovnih kolonij oz. simpozijev. Njegova dela se nahajajo v Sloveniji, na Hrvaškem, v avstriji, Nemčiji, Švici in Španiji. Poleg slikanja na platno, les in papir načrtuje in poslikava barvna okna oz. vitraje ter oblikuje vezena liturgična oblačila in antependije. S svojimi deli je opremil več sakralnih in zasebnih prostorov v Sloveniji, avstriji, na Hrvaškem in v Nemčiji. Posveča se še risbi s tušem, ilustrira pesniška besedila, likovno opremlja knjige ter oblikuje vizualne razpoznavne znake. občasno objavlja refleksije o umetnosti, predava in vodi delavnice. Živi in ustvarja v ljubljani. Matej Metlikovič was born in Kranj in 1956. After completing grammar school, he began his studies at the Ljubljana Academy of Fine Arts, where he took his BA in 1978 and completed his master class in painting under Profs Kiar Meško and Janez Bernik in 1981. From 1981 to 1992 he taught art at the Secondary School of Chemistry and Secondary Music and Ballet School in Ljubljana. He has been member of the Association of Slovenian Artists (ZDSLU) since 1982, maintained contact with the International Society of Christian Artists (SIAC) since 1992 and KUD Logos in 2001. He has been a freelance artist since 1992. Since he completed his studies, Matej Metlikovič has continually worked, exhibited and participated in national and international art workshops and symposia in Slovenia and abroad. His art works are kept in Slovenia, Croatia, Austria, Germany, Switzerland and Spain. He works mostly in acrylic on canvas, wood and paper and do ink drawings. In addition, he designs and paints stained glass windows and other works in glass and designs liturgical embroidery (paraments and vestments). He has created several art works for churches and other interiors around Slovenia, Croatia and in Germany. He also creates design and illustrations for poetry books and visually distinctive signs. He publishes texts on art occasionally, give lectures and hold workshops. Since he is interested in the synergy of different forms of art, presentations of his art works are often accompanied by performances involving music, contemporary dance and recitals. He lives and works in Ljubljana, Slovenia. www.matejmetlikovic.si • t: +386 (0)1 52 92 744 l M: +386 (0)51 366 653 • matej.metlikovic@gmail.com