•v




*

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Slovenskih Večernic 54. zvezek.

V Celovcu 1902.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

Spisal

Engelbert Gangl.

Povest.

Izdala

in založila

ružba sv. Mohorja v Celovcu.

Slovenskih Večernic 54. zvezek .

V Gelovcu 1902.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

/

#

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

■L

IN

\J

00

*


^•y/§y/,


■W^''WWW

WfWf

I.

red hišo Martina Zalokarja v Metliki je bila
zbrana kopica otrok. Bili so vsi približno
jednake starosti in jednake rasti, takč-le med
osmim in desetim letom, vsi zdravi in čvrsti,
veseli mladosti in življenja. Kar je bilo mlajših
otrok, ti se niso smeli vmešavati med bolj odrastlo mladino.
Ta žlabudravi drobiž je posedal koncem hiše po prahu, brskal
po cesti, kopal jamice in jarke ter se ometaval s prahom
in peskom, da so bili njega prijazni obrazki zakajeni in
zaprašeni, kakor obrazi raztrganih in umazanih cigančkov.

Drugi pa, torej tisti, ki so že prehajali v starejša leta,
so se važno pomenkovali, kaj bi započeli ta dan popoldne;
ko nimajo šole, da bi boljše ubili svobodni čas. Ali do
trdnega sklepa niso mogli priti. Nekaj jih je bilo za to,
da bi šli na mestni breg, in da bi se tam igrali razbojnike;
drugi pa so menili, da bi bilo pametneje, če se gredč igrat
vojake, in tretji so bili mnenja, da je bolje, če izmehčajo
piščalke ter si zagodejo kakšno veselo in poskočno.

Na klopi pred hišo so sedele deklice in se ukvarjale
s pletenjem nogavic. v  Bilo jih je kakšnih pet do osem:
Zalokarjeva Anka, Štuparjeva Cena, Furlanova Pepca,
Letnarjeva Tona in druge.

Ko se torej pogovarjajo dečki med seboj in kujejo
načrte, stopi izmed njih nekoliko v stran najmanjši med
njimi — Stuparjev Janko. Bil je v resnici droban in šibak
deček ter je bil vrh tega še slep na desno oko. Zato pa
je bil prebrisan in umen, da mu ni bilo kmalu vrste daleč

1*

4

na okrog. Z oglom je znal čečkati po belili stenah
razne podobe in podobice, s škarjami je znal izrezovati
iz papirja možičke in osličke, in znal je nagajati vsakemu,
komur je hotel.

Stuparjev Janko stopi torej nekoliko v stran in pomigne
Zalokarjevi Anki, ki so jo navadno klicali za Nano, ter
ji reče: „Znaš li, Nana, kaj bomo napravili?“

„Kako bi znala!" pravi ta in se obrne, da bi odšla

nazaj na klop.

Ali Janko se vznemiri: „Viš jo vrtavko! Čakaj, da ti
povem! V torek je bil semenj, in danes je četrtek, in tam
okoli cerkve leže tiste trte, ki so imeli z njimi Ribničani
povezana rešeta."

„To je vse res," pravi Nana.

In Janko govori dalje: „No, glej! Iz tistih-le trt
bomo napravili plug in bomo orali okoli cerkve."

Nana pa je bila pametna deklica, zatorej reče: „Le,
le; saj to je za fante! Če nimaš boljšega dela, pa orji
po pesku!"

„Saj tudi bom, da se bo vse prašilo!" pravi Janko.
„Oranje je za nas, za moške, a zdaj ti povem nekaj, kar
je za vas, za dekleta."

„No, povej!"

„Glej, ko odbije ura štiri, pa nam prinesite južino na
njivo, to je tamkaj k cerkvi. Sedli bomo v hlad in jedli."

„Da, to se zgodi prav gotovo," reče Nana. „Ti dobiš
zabeljenih cvekov, a tisti, ki bodo vlekli plug, brezove masti."

To rekši, se naglo zasuče in sede zopet na klop.

Janka se je polastila jeza, zatorej reče: „A ti dobiš
takšno po nosu, da se ti bo napravila krvava klobasa, ti
— nina-Nana, nina-Nana!"

„ Pojdi prej domov, pa prinesi semkaj naj večji stolec,
da boš dosegel moj nos, ti — pritlikavec!"

To pa je bilo Janku preveč. Zapraši se torej v Nano
in kmalu bi jo bil česnil po nosu, da ni pristopil v tem
hipu Zalokarjev Janez, brat Nanin, in potisnil Stuparjevega
Janka v kraj. Ta je še nekaj časa cepetal z nogami, potlej
je potegnil iz žepa kos ogla, stopil za hišo in narisal na
zid čudovito podobo ter pod njo zapisal z velikimi črkami:
„To je Zalokarjeva Nana."

To je bilo njegovo maščevanje. In zadovoljen je bil
s tem, zakaj potem je zopet pristopil k svojim tovarišem
ter se kmalu poglobil v njih razpravljanje.

5

Da ni bila Nana tepena, je torej preprečil njen brat
Janez. Bil je resen in miren deček. Ves čas je čepel na hišnem
pragu, objel kolena z rokami in čital v knjigi, ki mu je
počivala na kolenih. Ni se menil za pogovor svojih
tovarišev, le sestrine besede so ga vzdramile iz čitanja.

„Pa tudi ti bodi pametna, Nana,“ reče brat sestri, „in
ne rabi takih besed. Glej, zdaj bi že v resnici lahko nosila
klobaso na nosu; saj veš, kako je razburljiv ta Stu¬
parjev Janko.*

Po teh besedah sede Janez zopet na prejšnje mesto
in čita dalje. AStuparjeva Cena, sestra Jankova, izpregovori:
„E, bodo mu že ata izbili zvečer jezico — našemu Janku ! 44
In Cena zamahne z roko tako, kakor tisti, ki tepe. Deklice
povesijo glave in začnč kihati in se smejati.

Zborovanje je trajalo dalje. Zalokarjev France, ki
je bil mlajši nego brat Janez in starejši od sestre Nane,
pa je bil že sit posvetovanja. Vzdigne desnico in reče.
„Kdor je za to, da se igramo razbojnike, naj stopi
semkaj k meni!*

In k Francetu je pristopilo kakih pet, šest dečkov.
„Dosti nas je,“ pravi ta. „Pojdimo na mestni breg !“ In
odhajaj e s svojo četo, reče France tistim, ki se niso hoteli
vneti za razbojništvo: „Vi pa pojdite domov pit mleko!*
„Ti pa sirotko!“ kliče za njimi Stuparjev Janko. In
da bi dal veljavnosti svojih besed tudi vidni znak, zagrabi
s ceste pest prahu in ga vrže za odhajajočimi razbojniki
ter zavpije na vse grlo: „Puf! Da imam kanon, pa bi vas
postrelil kot muhe . 44

„Saj muhe so za žabe,* odgovori France in izgine s
svojo četo za hišami.

Zdaj se oglasi Letnarjev Jože, krepak v telesu in
odločen v besedah : „Jaz sem za vojake. Kdor hoče, naj

gre z menoj!* . . . V1  . .

Tudi okrog njega se nabere nekaj dečkov, ki se

odpravljajo nekam na vojsko. V ravni vrsti odkorakajo
vzadi za Zalokarjevo hišo in više v breg na zeleno trato.

Stuparjev Janko ni hotel z njimi. „Kaj pa greste lovit?*
kliče za njimi. „Davi je ušla pri nas podgana iz iniso-

lovke. Pojdite, pa jo ujemite !' 4

A tisti, ki je korakal zadnji v vrsti — bil je k urlanov

France — se obrne in vpraša Janka: „Ali znaš, zakaj je

ušla podgana ? 44  .

..Zato, da jo boste lovili,* odgovon Janko.

1 j 1 J

6

„0j ne! Ampak zato, da je napravila tebi prostor!“
In Letnarjevi vojaki udarijo v smeh ter korakajo dalje, a
Furlanov se obrne še enkrat nazaj in zakliče: „Sinko
Janko, drevi te bodo zaprli v mišolovko, saj je dovolj
velika za te

„Dobro,“ vpije Janko, „a kadar me izpuste, pridem
k tebi, da ti odščipnem polovico dolgega jezika/ 4  Po teh
besedah pograbi kamen ter ga vrže za odhajajočimi. A
lučaj je bil preslab, in kamen pade prej na tla, predno
doseže Franceta.

Me v d tem je sedel ves čas Zalokarjev Janez mirno na
pragu. Citati ni mogel več, preveč ga je motil hrup glasnih
besed. Ko pa je vrgel] anko kamen za Francetom, vstane Janez
in stopi proti Janku ter mu reče z resnim glasom: „Glej,
Janko, to pa ni lepo! Kaj bi bilo, da ga zadene kamen ?
Prebil bi mu kožo, in tekla bi kri. Ali nisi čul v šoli, da
bodi lepih besedij in lepega vedenja? Grdo je to, veš!
Ne pravil bi ti tega, da te nimam rad!“

Janko je stal miren in slušen pred svojim prijateljem.
Besede premišljenega tovariša so mu padale v dušo. Dejal
je s pohlevnim glasom: „Prav praviš, Janez! Ali jaz nisem
tak, kakor ti. Vsak ni Zalokarjev Janez!“

Videlo se je, da so te besede prijale Janezu. Njegovo
prikupno, a skoro vedno resno lice mu je preletel na¬
smeh, in podal je majhnemu Janku roko: „No, da! Saj
sva prijatelja ! u

Otroci, ki so se igrali po prahu, so se med tem
poizgubili po hišah. Od tu in tam se je začul glas skrbeče
matere, ki mu je bilo treba slušati. Deklice na klopi
so pridno pletle, da jim bo mogoče, čim več dogo-
tovljenega dela pokazati materam. Ko pa je dogovoril
Janez gornje besede, so se vse glavice nagnile k Nani, in
vse vprek so govorile njene tovarišice: „Glej, kako
pametnega brata imaš ! w

Solnce se je pomikalo niže, in senca Zalokarjeve
strehe je padala pred hišo. Janez je zopet odprl knjigo,
hodil v sem in tja ter čital dalje!

Stuparjev Janko je stopil v krog tistih dečkov, ki so
ostali pred hišo. 1 udi ti so začeli ugibati, kaj bi se igrali,
da ne bi tako brez vsega dela prebili lepega popoldneva.

Hipoma se Zalokarjev Janez ustavi in reče: , Ce
nimate nič pametnega dela, stopite semkaj, da vam čitam
to-le lepo, lepo povest!“

7

»Daj, daj, Janez," ga poprosijo vsi. Deklice pa se
razmaknejo na klopi, da naredč Janezu prostor. Ta sede.
Dečki stopijo v polkrogu okoli njega, in Janez začne čitati
z glasom, ki mu je tu in tam zatrepetal, zalit s solzami.

Pravljica o materinem srcu.

Nekdaj je živela mati, ki je neizrečeno ljubila svojega
otroka, svojega sina. Imela je ta mati dobro srce. To
njeno srce je bilo tako dobro, da bi umrlo za svojega
otroka, če bi kdo to zahteval, in če bi to bilo otroku v
blaginjo. Da, ljubilo je to srce otroka z neizmerno, ne-
izrazno silo.

Ko je bilo samo, se je dvignilo v molitvi proti nebu,
da izprosi, pri Bogu sreče, ki se naj bogato vsiplje na
otroka. Če je bilo poleg sina, ga je blagoslavljalo in
trepetalo zanj v upu in strahu.

Bilo je to njeno srce jedna sama vroča, iskrena molitev!

Zgodilo se je pa, da je prišla nekoč k materi Nesreča,
grda, zlobna žena, ki podira človeku blaginjo, ki žanje
vedno, a nikoli ne seje.

In Nesreča pride k materi in potrka na njeno srce
in pravi: „0 srce materino! Ali si dovolj močno, da čuješ
moje besede ?“

In srce odgovori: „Dovolj moči čutim v sebi. Le govori'/ 4

In Nesreča govori: „Jaz ne počivam nikoli. Nesreča
sem, in gorjč tistemu, ki občuti mojo moč! In glej, izbrala
sem si tvojega otroka, tvojega sina, in njega zadene težka
moja roka. 44

In materino srce je zakrvavelo.

„Ali odkupiš ga lahko, 44  govori Nesreča dalje, ^od¬
kupiš ga lahko, če umrješ. Ce umrješ, se ne zgodi tvojemu
sinu ničesar, a če nočeš umreti, bo trpel tvoj sin.**

In materino srce se vzradosti in pravi: „0 kako rado
umrjem, samo da bo srečen moj otrok ! 44

r p a  boš umrlo, pa boš kmalu umrlo, 44  pravi Nesreča

in odide ...

Kmalu potem pride Izkušnjava k materi in potrka
na njeno srce in pravi: „0 srce materino ! Ali si dovolj

močno, da čuješ moje besede r**

In srce odgovori: „Se nikoli nisem čutilo toliko moči

v sebi. Le govori ! 44

8

In Izkušnjava govori: „Glej, zatri si v sebi ljubezen,
ki jo čutiš do svojega otroka! Uniči v sebi ta čut, ki ti
vzbuja samo skrb, samo večno skrb! In živelo boš svo¬
bodno in srečno!“

In materino srce zakipi v mogočni, v vsemogočni
ljubezni in pravi: „Nikdar in nikoli! Obljubilo sem, da
umrjem, da bo srečen moj otrok. “

In materino srce umrje, in pridejo angelji iz nebes
in odnesč zlato materino srce k Bogu. Bog pa ga posiplje
z večnim veseljem, in vrelci neminljive sreče se odpr6,
in v srce zakipi toliko blaženstva, da zaprosi večnega
Boga: „0 moj dobri Bog, naj umrje tudi moj otrok, naj
pride sem k meni , potlej mi bo tako dobro, potlej mi bo
tako neizmerno dobro, ko te bom gledala srečna mati s *
sinom iz obličja v obličje!“

In Bog čuje in usliši prošnjo materinskega srca, in
sinu pošlje smrt in ga vzame k sebi v nebesa. Takrat
pa je bilo obema tako dobro in njima bo dobro na vekov
veke.-

Otroci so z odprtimi usti in ušesi poslušali to pravljico.

Še dolgo potem, ko je nehal Janez čitati, so molčali. Janezu
in Nani pa so se zasvetile solze v očeh . . .

Kakih petdeset korakov od Zalokarjeve hiše stoji
farna cerkev svetega Nikolaja. Janez je ravno zaprl knjigo
ter se odpravil, da odide v hišo, kar se oglasč v
cerkvi orgle.

„Orgle, nove orgle !“ zavpijejo otroci in jo uber6
proti cerkvi.

In res! Gospod prošt Reš je dal postaviti v cerkev
nove orgle. Stare so bile že izrabljene in razglašene, in
prošt Reš je hotel, da bodi v cerkvi lepa godba v slavo
božjo. In tistega popoldneva so bile nove orgle dogo-
tovljene in prvikrat so zadonele v polnih, krepkih glasovih.

Otroci so stopili v cerkev, šli tja do velikega oltarja
ter se obrnili proti koru. Cerkev je bila prazna, le tri,
štiri stare ženice so molile ob stranskih oltarjih. Mogočno
je donel glas orgel po cerkvi ter se bučeče odbijal od
visokih sten in smelega oboka nad glavno ladjo. Iz za¬
kristije je stopil prošt Reš ter obstal pred velikim oltarjem.

Ko ga zapazi orglavec na koru, hoče pokazati vso svojo K
umetnost Hitro mu begajo gibčni prsti po belih in črnih
tipkah. Zdaj zahrumč po hiši božji glasni akordi, zdaj

9

zopet tihi glasovi, ki se p leto in izlivajo med seboj v
mešovitem skladju. Gospod prošt sklene roke na prsih
in zadovoljno kima z glavo.

Glas orgel je segal daleč na okrog. Žene in dekleta
so popustile po bližnjih hišah delo in pohitele v cerkev
— več iz radovednosti, kakor iz pobožnosti.

Orglavec je še vedno kazal svojo umetnost. Odprl
je vse registre, da se je usulo s kora doli v cerkev celo
morje polnoglasja. Izmed njega pa se je že začul tu in
tam začetek znane pesmice, ki je vedno jasneje in jasneje
prihajala na dan ter se končno lahko in pobožno zazibala
v milih glasovih po hramu božjem. In kar nehotč so
dvignili otroci in žene svoje glasove, da so se začeli
najprej tiho, potem glasno in glasneje ujemati z glasovi
orgel, in v trenutku je donela visoko črez obokani strop
proti sinjemu nebu pesem:

„ Marij a, mati ljubljena! ..."

Zalokarjev Janez je stal ob stranskem oltarju, ki je
posvečen Mariji. Polagoma se je sklonil na kolena, sklenil
roke, in ustnice so se mu začele naglo gibati. Molil je
za svojo mater . . .

Gospod prošt se je takisto zatopil v molitev. Veselilo
ga je, da je zopet dokončano jedno delo več, ki naj
poveličuje slavo božjo in dviga srca k nebesom.

Iz zakristije pa pride zdaj cerkovnik, pristopi k proštu
in mu tiho zašepeče na uho: „Gospod prošt, obhajilo!’*

Gospod se vzdrami in reče: „Pozvoni!“

II.

Po obhajilo je bila prišla Zalokarjeva dekla.

Zena Martina Zalokarja je bila namreč bolna, jako
bolna. Bolehala je že več let, in bilo je mnogo vzrokov,
da je začela bolehati. Ko se je primožila k Zalokarjevi
hiši. je bila cvetoče dekle lepega, zdravega lica in visoke,
ponosne rasti. Daši je bila hči preproste malomeščanske
rodbine , vendar je bilo na vsej njeni zunanjščini nekaj

gosposkega. v  , .

Martin jo je bil vzel iz ljubezni. Poštena deklica mu

je prijala, in njegovo srce je gorelo za njo. Pa tudi Martin

je bil lep, postaven fant, visokorastel in krepak telesu.

Ko se je vrnil od vojakov, se je njegov stas se bolj oblikal,

10

in bilo ga je v resnici lepo gledati, ko je stopal ob nedeljah
s svojimi vrstniki po trgu. Rada ga je videla tudi Rezika,
sedanja njegova žena, še predno je šel k vojakom. A tem
rajši ga je videla sedaj, ko je prišel zopet domov ter ji
dejal prosto od srca, da jo vzame za ženo, če ga mara.

Precej prvo leto po njegovem povratku sta mu umrla
oče in mati kmalu drug za drugim. Takrat so razsajale
po Metliki in njeni okolici črne koze, ki so pokosile
mnogo mladih in starih ljudij. In na kozah sta umrla
tudi Zalokarjevega Martina oče in mati. Ostala je Martinu
v jedno nadstropje zidana hiša z mesarijo, vrh tega na
bregu za hišo vrt in pa nekaj polja v „Ravnih njivahj,
koder imajo še dandanašnji metliški gospodarji svoja
zemljišča. Vse Martinovo posestvo je bilo nezadolženo,
lepo ohranjeno in skrbno obdelano. Gledati je torej moral
Martin, da dobi pridno gospodinjo, ki mu bo podpirala tri
ogle pri hiši, četrtega — je menil — bo držal že sam.

In vzela sta se Martin in Rezika. Prinesla mu je k
hiši par sto goldinarjev dote, delavne roke in zvesto srce.

To je bilo pred dvanajstimi leti...

Lep je bil tisti dan, ko so šli v dolgi vrsti svatje z
Rezikinega doma v cerkev, da zveže za vselej duhovnik
pred oltarjem zalega ženina in lepo nevesto. Spredaj so
piskali mestni godci koračnico, zloženo v čast očetu Ra-
deckemu. Ta se jim je zdela najprimernejša, ker je bil
ženin vojak. Potem je stopal oče starejšina z Rezikino
botro. Starejšina Mavrič je bil videti krasne volje. Široki
klobuk si je bil potisnil nekoliko na stran, da so mu na
jedno plat vihrali v lahnem vetričku kot sneg beli lasje
okoli glave. Na prsih je imel pripet ogromen šopek rdečih
klinčkov in zelenega rožmarina, a v ustih mu je tlela
dolga smodka. Videlo se je, da si ga je Mavrič že nekoliko
naložil; zakaj vedno se je obračal nazaj, pogledaval po
parih, privzdigoval klobuk, tleskal z rokami, privzdignil
zdaj pa zdaj — kolikor se je dalo — stare noge ter zapel,
kolikor mu je dopuščal glas: „Hi-hi-hi — tra-la-la!“

Pametna pesem mu ni prišla na um. Preveč je bil
dobre volje.

Soseda botra ga je tu in tam potegnila za suknjo,
češ, da naj bo pameten. Ali oče Mavrič je čutil svojo
veljavo, zatorej se ni nič zmenil za tisto botrino potezanje,
nego se je mogočno odkrival na desno in na levo stran,
kodci so stali ljudje ob hišah in gledali in zavidali svate.

11

„Pridite na ostanke, pridite na ostanke jutri popoldne ob
pol petih!“ je klical znancem, ki jih je srečaval.

Soseda botra pa mu reče: „Ti bi najrajši nasitil in
napojil vso Metliko !“

„1 zakaj pa ne?“ meni oče starejšina, „saj se ne
ženita vsak dan Martin in Rezika. “

V drugem paru je stopal ženin Martin z družico.
Napravil si je novo obleko, da je bil svetel in zlikan od
nog do glave. Na prsih mu je dehtel svež šopek, ki mu
ga je zvila in pripela nevesta. Za njim je stopala Rezika
s svojim drugom. Sešila si je novo svetlo obleko, in med
bujnimi lasmi se ji je prepletal poročni venec, spleten iz
belih šmarnic. Tudi njej je vonjal na prsih, na srcu, ki
ji je glasno utripalo, svež šopek rožmarina in klinčkov,
v desnici pa je nosila težko kito rož in španskega bezga.
Ponižno je povešala oči, ko je stopala proti cerkvi. Vzadi
za svati so se podili otroci, se rili med seboj in smejali.

Ko dospo do cerkve, stopijo godci v stran ter urežejo
novo koračnico, da bi mogli svatje korakoma prestopati
cerkveni prag. A oče Mavrič se ustavi in odkrije, potegne
iz žepa veliko, rdečepisano ruto ter si obriše pot s čela:
„Uf! Vroče je! A otreti si moram pot, da se ne prehladim
v cerkvi!“

Potem se pobožno prekriža, pripogne desno koleno
in stopa s sosedo botro proti velikemu oltarju. Tjakaj
pristopita tudi ženin in nevesta, za njima pa se razvrstč
drugi svatje. Razume se, da je bilo tudi gledalcev dovolj.
Prišli so večinoma zato, da čujejo, s kakim poudarkom bo

izgovorila nevesta velevažni „da u .

In Rezika ga je izgovorila glasno in odločno, takisto
Martin. In od tistega trenutka sta bila mož in žena.

Proti nevestinemu domu so šli svatje v istem redu,
le da sta sedaj prvi par tvorila Martin in Rezika. Bila
sta med seboj v živem razgovoru. Kaj vemo, kaj sta se
menila! Prijetne stvari gotovo, zakaj Rezika se je držala
na smeh in se kot v zadregi igrala z rožicami, ki jih je

nosila v roki. . .

Na nevestinem domu se je začela pojedina, katere se

niso zaman veselili oče Mavrič in drugi, ki so \is<>k<>
cenili dobro pijačo in slastno jed. Mati Rezikina J e  P m a "
bila najboljše kuharice iz soseščine, ki so naredile in
napekle najrazličnejših stvarij. Svatje so posedli okro^
miz. Na gornjem koncu sta sedela ženin in nebesa, ej

12

na desno hišni gospodar, a ženinu na levi oče starejšina.
Ta je brž po prihodu v naglici izpraznil tri kozarce peli-
novca, rekoč: „Ta pijača dela slast! 44

In slast je imel oče Mavrič, da je bilo kaj! Kmalu
se mu je svetila obrita brada v razcvrti masti, in zadovoljno
si je zdaj pa zdaj pogladil rejeni trebušček.

Gostje so se zabavali do mile volje. Starci so si
obnavljali spomine, ko so se sami ženili, a kar je bilo
mladega in samskega sveta, ta se je hrepeneče oziral k
ženinu in nevesti v misli, da je tč-le vrhunec sreče, če
prijadra človek tako daleč, da ovijejo v cerkvi štolo okoli
rok. Oče Mavrič je precej iztaknil, kaj razmišlja mladina.
S kričečim glasom je zaklical doli proti spodnjemu koncu
mize: „A16! Le glejte, le glejte semkaj ta dva, ki sta
zlezla v jarem, pa nam pripravila tako izvrstno gostijo!
Le brž v svatovsko opravo, deca, da bomo imeli vsak dan
tako južino!“

Oče Mavrič je bil vdovec. Zatorej ga vpraša nekdo
s konca mize: „Oče starejšina, zakaj pa se sami ne ženite,
ker se vam zdi tako lepo? 44

„Zato, ker stare nočem, a mlada me ne mara! A če
bi dobil tako, kakoršna je današnja nevesta, pa se oženim
z njo na smrtni postelji! 44  odgovori oče Mavrič.

Da pa je bolj in bolj rastla dobra volja, zato so
skrbeli v prvi vrsti izvrstno vino z domačih goric in pa
neutrudljivi godci, ki so se utaborili okoli peči ter pihali
na trompete in klarinete, da so žvenketale šipe v oknih.
Početkoma jim je šlo dobro z igranjem. A ker so se jim
sušila grla, so jih pridno zamakali, da so začeli nekateri
pihati hitreje, drugi počasneje, da se je prijetna godba
začela polagoma izpreminjati v čuden šunder, v cviljenje
in drnavsanje. Tisti, ki je bil prvi med godci, je krepko
udarjal s peto ob tla, češ, tako pihajte, kakor čujete udarec
moje podkovane pete! In v resnici je to pomagalo. Ne¬
soglasje se je kmalu poleglo, in poskočni napevi so kmalu
zopet buhali iz čudno zavitih in preluknjanih cevij.

Oče Mavrič se je potopil nekam v misli. Glava mu
je zlezla na prsi, z levico je premetaval nož in vilice, z
desnico pa je vrtel kozarec, ki ga je vsako minuto pristavil
k ustnicam ter napravil globok požirek. Ženin mu je
pridno dotakal. Čutil je, da se pripravlja nekaj resnega.
In ni se motil, zakaj oče Mavrič si je obrisal s čela pot,
ki se mu je bil nabral v debelih kapljah, potrkal z nožem

13

ob kozarec in se počasi dvignil s sedeža. Pogledal je
okrog in čakal, da je zavladal v veseli družbi popoln mir.

Vsi so vedeli, kaj pride.

In oče Mavrič odpre dvakrat usta kakor za poskušnjo
in začne govoriti: „Dragi moj ženin, lepa moja nevesta!
Preljubi moj hišni oče, zvesta moja hišna mati! — Dajte,
pokličite hišno mater semkaj!“

Ta odmor porabi oče Mavrič v to, da izpije brž ku¬
pico vina. Hišna mati pride iz kuhinje in obstoji na pragu,
starejšina pa nadaljuje:

„Castiti moji svatje! Ko je Bog tam v raju ustvaril
prvega človeka, ki mu je bilo, kakor veste, ime Adam,
je rekel ob neki priliki, ko je hotel obdarovati vele-
vredni moški spol z vso srečo, tedaj je rekel, da ni
dobro, če je človek -sam, ampak da je boljše zanj, če
mu ustvarim družico, je rekel, da si bo laže služil nebesa.
No, tega ni rekel, pa jaz vem, da si je mislil. In glejte,
danes se je že zopet jeden oženil, to je naš dragi, dragi
Martin, in vzel je za ženo našo lepo, lepo Reziko. In
glejte, mi smo prišli sem, da se veselimo tega veselega
dogodka. Pa zakaj bi se ga ne veselili, vas vprašam, ker
je vreden veselja? Mnogo sveta sem prehodil, bil sem
že v Novem mestu in v Karlovcu, v Jaški in v Toplicah,
kjer sem se kopal trikrat v jednem dnevi, pa vam povem,
da še nisem doživel tako veselega dneva, še takrat ne, ko
sem se ženil sam; zakaj kadar se človek sam ženi, takrat
mu razne čudne misli rojč po glavi, in to njegovo veselje
je tako, kakor mošt, ki še ni vzkipel, ki je še le pravo
veselje takrat, kadar se umiri in izčisti ter se napravi iz
njega taka-le božja kapljica, kakoršno pijemo zdaj in jo
še bomo, čast Bogu! — Glejte, dragi moji svatje, moja
glava je siva, in pri svetem Roku že kopljejo grob zdme.“
— Tu uide očetu Mavriču glas na jok. — „In kakor vi¬
dite, nimam pleše vrh temena. Bujna je rast mojih sivih
las, da bi le bila tako bujna rast mojega trtja, ki sem ga
lansko leto zasadil! Pa glejte, kolikor imam na glavi
las, toliko zdravih in srečnih let življenja želim današnjemu
ženinu in današnji nevesti!“

In obrnivši se k ženinu, govori oče starejšina: „Dragi
moj ženin! Ti si kakor kol pri trti, da se nate opira in
ob tebi ovija in ne pade po tleh ta žlahtna roža, ki si jo
danes vzel za ženo. Naj ti da blagrovito Bože vsega v
tvojem novem zakonskem stanu, v katerega si, kakor veš,

14

stopil danes; naj ti da vsega, kar ti bo k telesni in duševni
sreči, po smrti pa večno zveličanje!“

Potem se obrne k nevesti in govori: „Lepa moja ne¬
vesta! Ndte so uprte ženinove oči, zakaj ti si mu veselje
in radost. Z vrta tvoje drage matere in tvojega ljubega
očeta je vzel in izkopal tvoj ženin najlepšo rožico, da si
jo presadi na svoj dom. Tamkaj mu cveti in rasti v zve¬
stobi in ljubezni, in tudi tebe ne bo pozabil Bog in ti bo
dal po smrti večno zveličanje! Kadar pa pride tisti kričavi
drobiž, ki bo oživljal vajin dom, takrat naj padejo tudi
nanj žarki božje milosti, da bo srečen tvoj zarod, da bo
živel in dihal za Boga in domovino! Mi pa, dragi moji
svatje in zvesti prijatelji, dvignimo čaše in jih izpraznimo
do dna na zdravje novoporočencema in jima zakličimo iz
globočine srca: Živio, živio, živio!“

Gromovit živio je zaoril po sobi, godci so udarili v
neko bučno v  pesem, kozarci so zveneli, in vino je teklo
po grlih! Zenske so si ginjene brisale objokane oči,
tiščale v nevesto, ki je seveda tudi jokala, ter so ji zopet
in zopet voščile tisoč sreč, dolgo življenje in po smrti
večno zveličanje.

Oče Mavrič je bil zadovoljen z vidnim uspehom svo¬
jega imenitnega govora. Zložno se je spustil na prejšnje
mesto in se začel zopet čvrsto zalagati, da se odplača
za težko nalogo, ki jo je ravnokar rešil tako sijajno.

„Pa dajmo še enkrat!“ so klicali svatje in so začeli
vnovič trkati s kozarci. Godci so še vedno rezali tisto
čudno pesem, ženske v kuhinji so pritiščale na prag in
se ozirale po nevesti, češ, ali se morebiti tudi joka. Nevestina
glava, obkrožena z valovitimi lasmi in s poročnim vencem,
pa je počivala na materinem srcu, in njene oči so bile
vlažne in zardele od solz. Jokala ni od veselja, pa tudi
ne od žalosti; kar tako čudno ji je bilo pri srcu, tako
kakor še nikdar, in solze so ji same silile v lepe oči.

Voglarji, ki se jih je čimdalje več nabralo okrog hiše,
so iztezali vratove in pokukovali skoz okna v sobo, od¬
koder je prihajal na cesto ta veseli šum. In iz tega vse-
občega vznemirjenja, ki ga je povzročila napitnica očeta
Mavriča, je zadonela pesem: „Kol'kor kapljic, tol’ko let... i4
Peli so vsi, kolikor jih je bilo v hiši, zraven so še pri¬
tisnili godci, ki so jo urezali nekoliko više kot pevci, ki
so jih pa kmalu pritegnili v pravo višavo.

15

Polagoma se je zopet vse umirilo, ali očetu Mavriču
je poskakovalo srce od veselja. Udaril je s pestjo ob pest,
poceptal z nogami ob tla, prijel ženina za roke ter ga
krepko stresel. „Viš, Martin, tako sem dobre volje, da bi
te zadavil!^ mu reče, ga pritisne nase in ga poljubi na lice.

„Samo danes še ne , oče starejšina!“ pravi v smehu
Martin.

„E, saj te ne bom ni jutri. To so samo besede!“
Potlej pa naglo odskoči s stola, kakor bi ga kdo pičil z
iglo, zavriska prav po fantovsko in stopi k nevesti: „Cink,
Rezika! Pojdi, greva plesat! Hej, didl-dudl tam v kotu,
kot mačke pri peči; udarite kakšno hitro polko ! Zdaj-le
gresta plesat stari kramp in mlada veverica!“

Pa bi ga videli, kako se je sukal stari oče Mavrič!
Ali sreda sobe je obsezala premalo prostora zanj, zatorej
se je zasukal s plesalko prek praga ven na vežo, češ,
naj me vidijo tudi tista zijala zunaj, da še niso moje kosti
za na gnoj !

Kmalu so začeli tudi drugi svatje posnemati očeta
Mavriča. Mladi in starejši pari so se živahno sukali v
veselem plesu, da je bila kmalu gneča tolika, da so se
vrteli večinoma na jednem mestu. Ko pride Rezika na
svoje mesto nazaj, stopi k njej Martin in ji reče: „Pojdi,
draga moja, sedaj greva plesat midva P

Z veselim nasmehom vstane Rezika in se spusti možu
v roke. Plesalci se nekoliko razmaknejo, da bi imela ta
dva več prostora. Oče Mavrič prisede k Rezikinemu očetu
in mu reče, kažoč na Martina in njegovo nevesto: „Glej,
stari prijatelj! T6-le staro glavo mi odreži, če je še kje
pod solncem tak par!“

In oče odgovori, zadovoljen v svojem srcu: „1 no!
Lepo se podasta skupaj!“

,, Vidiš, tako je !“ pravi Mavrič, „pa pijva na njiju
zdravje !“

In stara prijatelja trčita in izpijeta kozarca do zadnje
kapljice . . .

Martin in Rezika sta se naplesala. Sedeta vsak na
svoj prostor. Godba preneha, in Martin vstane in govori:
„Dolžnost mi je, da se lepo zahvalim očetu starejšini za
lepe besede, s katerimi je nazdravil meni in moji nevesti.
Zahvaljujem se ne samo v svojem, nego tudi v imenu
svoje drage žene Rezike in zakličem vsemu častitemu društvu,
da ga naj Bog poživi !“

16

Te besede so zopet povzročile trkanje kozarcev in
veselo nazdravljanje. V nekaljenem veselju, ob premnogih
napitnicah in veselih pesmih je naglo potekla ura za uro.
Tudi voglarji so prihajali glasneji in glasneji. Domači
hlapec Urh je dobil od gospodarja nalogo, da mu je
skrbeti zato, da ne bodo voglarji lačni in žejni. Ta jim
je nosil pred hišo polne krožnike mesa in kruha ter lesene
čutare ognjenega vinca. Ko pa se je začelo mračiti in
niso več videli nositi iz rok v usta, so se pomaknili na
vežo in v kuhinjo ter kmalu zasedli tamkaj vse prostore.
Ta in oni se je izmuznil tudi v sobo in prisedel ali h
godcem, ali pa se je pomešal med svate. In kdo bi tudi
pazil na to! Saj so bile že oči motne od pijače in to¬
bačnega dima.

Ko je odbila v  ura polnoči, zopet vstane oče starejšina
in izpregovori: „Castiti svatje in vi vsi, ki tu jeste in pijete
in povzdigujete lepoto današnjega dneva! Prišel je čas,
da se izkažemo hvaležne tem, ki so nas tako lepo pogostili.
Zato bo pa zdaj darovanje!“ In obrnjen proti godcem,
reče: „Vi pa nategnite svoje inštrumente, da bomo šli
korakoma okoli stola!“

Godci začnč, v tem pa jo voglarji popihajo iz
hiše, da bi jim ne bilo treba ničesar darovati. Prvi vrže
na krožnik pred nevesto oče Mavrič pet srebrnih tolarjev-
križavcev, da glasno zazvenč, češ, vsak naj vidi in vč,
koliko sem daroval. Ali oče starejšina je vrgel svetli
denar na krožnik s tako silo, da ga je razbil. In krožnik
se je v črepinjah razletel po mizi. Zenske so obstale in
ostrmele. „To znači nesrečo!“ začnč javkati.

Nevesta pobledi in rahlo zatrepeče.

„Nesreča, nesreča ! a  ponavljajo ženske in se začn6
križati.

Oče Mavrič pa ne izgubi zavesti, temveč reče odločno:
r Neumne ženske! Sevčda je nesreča, ker se je razbil ta
črep! Ne bodi babjeverna, Rezika, in ne misli, da ti je
moja nerodnost razbila srečo tvojih bodočih dnij! w

^Saj ne verjamem, oče starejšina,“ reče Rezika s pri¬
siljenim nasmehom. Potem se je vršilo darovanje naprej.
Vsak je položil pred nevesto na nov krožnik, kolikor je
mogel: jedni so darovali več, drugi man|, končno pa se
je nabral pred njo lep kupček denarja. Ženin ga iztrese
v prtič in ga zveže. Nekaljeno in neprisiljeno veselje se

17

je razvijalo bolj in bolj, dokler ni posvetila skoz okna
prva zora.

Svatje so bili že zaspani in so začeli zdehati. Prišel
je čas, ko so začela zahtevati utrujena telesa svoj del —
počitek. Oče Mavrič je torej odredil, da se odpravijo na
pot, spremljat nevesto na njen novi dom. Hlapec Urh je
zapregel pred voz, na katerem je bila naložena bala, par
konj, ki jim je spletel grivo v kite ter vdnje povil pisane
trakove. Na vozu je bilo naloženo razno blago: lepa po¬
stelja, dve omari, kuhinjska oprava, mogočni zavoji belega
platna, težke kodelje čistega prediva, tri skrinje z Rezikino
spodnjo in gornjo opravo, kolovrat in dva čebra, sod naj¬
boljšega vina, nekaj gnjati in suhih klobas in tako dalje.
Na ročicah so vihrale zastave in cingljali zvonci; kolesa,
oje in zavora pa so bila ovita z bršljanom in smrečjem.
Lep je bil ta voz, lep, pa tudi vreden lepega denarca!

Ni torej čuda, da je sedel nanj Urh s takim ponosom!

Zavzdignil je bič, ki se je v hipu zaločil pod težo treh

ogromnih potonik, ki jih je pribil hlapec s cveki- teplanci

na gornji konec. Konji so le stežka premaknili voz, ki

se je bil nekoliko vjedel v mehka tla. Spredaj so zopet

stopali godci, ki so se jim že začele zapletati noge, a prav

pred njimi je korakal oče Mavrič. Na palico je privezal

žepni robec in mahal s to zastavo sem in tja ter začel

peti, in svatje so mu pomagali :

„ Mamica, mamica,

Hčerko vam peljamo,

Nikdar več, nikdar več
Nazaj je ne damo!“

Mamica se je začela bridko jokati. Posnemati so jo
začele tudi ostale ženske, in kmalu je bilo joka več kot
dovolj. Oče Mavrič je sicer vpil, da ne gremo k pogrebu,
pa nič ni pomagalo. Zenske so se jokale, dokler se niso
izjokale. Mati in hči sta se poslovili presrčno, iskreno.
Oče jo je spremil.

Tako je šel ta veseli izprevod do tja, kjer se nehava
gornji del Metlike, takozvani Hrib, in kjer se počenja
spodnji konec mesta, takozvani Trg. Tamkaj so fantje
prepregli cesto in zaprli svatom pot. In njih vodja stopi
s kozarcem v roki pred ženina in mu reče: Martin! Za¬
prli smo ti pot, ker nam odvajaš naj lepše dekle iz našega
dela v vaš del. Pa ti nam ne boš jemal rožic, pa ti nam
ne boš obiral najslajšega grozdja! 64

Veliki trgovec.

18

In ženin Martin poseže v žep in stisne govorniku
nekaj denarja v pest. Ta pa pravi: „Pa pojdi sedaj z
njo, ki si si jo izbral za ženo!“ Po teh besedah zamahne
z roko, in ostali fantje odstranijo s ceste vrv in okraske,
ki so viseli na njej. Oni pa govori dalje: „Glej, svobodna
ti je pot! Naj vodi tebe in tvojo ženo do sreče in zado¬
voljnosti! Ali predno greš tja v novo življenje, izpij to
kupico vina v slovo od svojih fantovskih let, v slovo od
svojih tovarišev!“

Martin reče: „Hvala ti, prijatelj!“ Potem izpije vino,
in ves izprevod se pomakne naprej.

Danilo se je bolj in bolj, in nebo je bilo rdeče na
obzorju; zlatili so ga prvi žarki vzhajajočega solnca. Po
dvoriščih so plahotale kokoši in se oglašali petelini. Tu in
tam je pokukal skoz okno kak zaspan obraz. Ljudje so
začeli vstajati. Prihajalo je lepo, čisto, mlado jutro. Zvonovi
so zapeli ter zazvonili k dnevu.

Godci utihnejo, oče Mavrič povesi zastavo, svatje se
odkrijejo, in vse duše se dvignejo v molitvi proti nebu.
A najiskrenejše je molila Rezika . . .

V naglici izložč balo na vežo Zalokarjeve hiše. Martin
in Rezika se poslovita. Ah, kako jima je bilo tedaj lepo,
ko sta stopila prvikrat skupaj v lastni dom! Zakaj takrat,
ko sta šla po stopnicah in so koraki odmevali po prazni
hiši, je rekel Martin mladi ženi: „Glej, Rezika, to je sedaj
tvoj dom!“

Svatje so se večinoma razšli po domih, le oče Mavrič
je pristopil k Rezikinemu očetu ter mu dejal: „Prijatelj,
saj imaš domd kako posteljo odveč. Pa mi jo odgrni, da
se nekoliko prespim pri tebi. Ce pa nimaš postelje, pa se
zarijem kam v krmo, samo da se malo prespim, pa bo dobro! u

„Le pojdi z mano, Mavrič! Zate je zmeraj dovolj
prostora v moji hiši, a  pravi Rezikin oče starejšini. In oba
kreneta počasi, s trudnimi, zaspanimi koraki proti domu.

III.

To se je vršilo pred dvanajstimi leti, in vsi ti do¬
godki so stali bolni Zalokarjevi ženi zdaj živo pred očmi.

Na postelji leži, in solnce sveti tako prijazno skoz
zadnja okna v sobo. To toplo, zlato solnce!

Po upadlem licu se ji zaziblje nasmeh, zakaj lepi so
ti spomini na poročni dan!

19

Svojega moža je ljubila z vsem svojim srcem. In v
drugem letu srečnega zakona mu je rodila sina. Na praznik
svetega Janeza Krstnika je zagledal prvorojenec luč sveta,
zato so ga krstili za Janeza. Kako je ljubila dobra mati
to svoje drobno dete! Kolikokrat se je nagnila nad nje¬
govo zibelko, ko je sladko spalo! Poljubila mu je mehka
ličeca, in njeno srce je molilo zanj. Z vso ljubeznijo je
visela na njem njena duša, in negovala ga je z vso skrbnostjo,
kolikor je vzmore ljubeča mati.

„ Janez, Janez!“ zakliče mati s slabotnim glasom.
„Spodaj je pred hišo z drugimi otroki,“ odvrne dekla,
ki je sedela poleg postelje. „Ali ga naj pokličem?“

„Ne, ni treba! Naj bo tamkaj! Tam je tako lep
dan, a tu je zaduhlo in nezdravo za otroka. “

In bolnici so priplavali pred oči drugi dogodki, ki
so ji izpodkopavali zdravje ter jo položili na postelj.

Ah, ti dogodki... Žalostni dogodki!

Drugo in tretje leto po Janezovem rojstvu je povila
Martinova žena Franceta in Nano. Kako je bila srečna v
krogu teh dobrih svojih otrok, ko so se igrali po sobi
okoli nje, ko so smukali okoli ognjišča v kuhinji, in ko
so začeli razgrajati in se pogovarjati v prvih besedah!
Delala je neumorno od ranega jutra v pozno noč, in na
žuljih njenih rok, na molitvah njene duše in na skrbeh
njenega srca se je dvignila blaginja, ki je objemala njen
dom po vseh koncih in krajih. Mož je bil ljubeč soprog
in otrokom skrben oče. Dopoldneve je prebil v mesnici,
a popoldan je stopil na njive, da vidi, kako se mu obeta
žetev, in kako delajo delavci. Kadar je šel po kupčiji z
doma, sta ga nadomestovala žena in njen oče, ki je tudi
znal sekati in tehtati meso. A z doma ni ostal Martin
nikdar dalje, nego en dan; saj je hodil samo v Karlovec
ob petkih, ko je bil tamkaj velik semanji dan in si mesar
lahko izbere blago, kakoršno hoče.

Vidno je rastla sreča njegovega doma. Kolikor mu
je ostajalo čistega denarja, ga je plodonosno nalagal. Ljudje
so ga spoštovali in radi so hodili k njemu v mesnico, ker
so vedeli, da prodaja dobro in zdravo meso. Martin je
bil priden ko črv, in v vsem njegovem prizadevanju ga
je vztrajno in ljubeče podpirala žena. Daši je imela deklo,
vendar je bila sama prisotna pri vsakem delu. Nič se ni
zgodilo brez njene vednosti. Z deklo je čedila kuhinjo in
sobe, z njo je žulila perilo, z njo je prekopavala in zasajala

2»

20

vrt, z njo je predla predivo in belila platno, z njo je cedila
obleko, krmila kokoši, polagala kravam in prašičem, jim
kuhala otrobe in zelenjavo. Iztikala je po podstrešju, su¬
šila in likala perilo, šivala otrokom obleko, mesila in pekla
kruh, bila pri delavcih na njivi, pri koscih na travniku
in z duhom v domu. Zato je pa bilo v njenem domu vse
snažno in čisto. Nikjer ni bilo videti smetij, nikjer praška.
Tla so bila bela kakor jelova miza, in miza je bila čista
ko beli prt. Kuhinjska posoda se je svetila kakor stekla
v oknih, ki so jih krasila bela čipkasta zagrinjala. Na
oknih so cveteli grmi rdečih rož, in po zidu so se spuščali
kakor dolge brade cvetoči klinčki. Vzadi na hodniku je
zakrivala leseno oprsje zelena trta, ki se je v širokih listih
razpletala gori do strehe. Žleb je bil napeljan do tal, da
se je iztekala kapnica v velik sod, ki je dajal žejnemu
vrtu ob suši hladila in pijače. Prostor pred hišo in
stezice na vrtu so se belili v belem pesku, ki se je
droban prašil pod nogami. Vsa hiša je bila videti kakor
nekak gradič, tako vabljiv in prijazen, tako lepo izpričevalo
delavnosti in skrbi mlade gospodinje.

Ko je prišel večer in za njim trda noč, in ko so že
spali ljubljeni otročiči po posteljah, sta še bdela mož in
žena in se pogovarjala o tem in onem : kaj bi se dalo še
narediti, kako bi se boljše ukrenilo to in ono, kako bi se
sile rok še bolj napele ... Ko pa sta upihnila luč in je
zavladal mir krog in krog ter je tudi Martina že objel
okrepčujoči spanec, je tiho vstala Rezika s postelje, prižgala
svečo in še enkrat pogledala vse po hiši, ali je vsaka stvar
na svojem mestu, ali ni kje kaj takega, kar bi moglo
povzročiti nesrečo. In ko je videla, da je vse v najlepšem
redu, je pristopila k vsakemu otroku, ga še enkrat pre¬
križala in poljubila na čelce, še sama pomolila k Bogu
in legla spat

..Kako vas imam rada, kako vas imam rada!“ To so
bile njene zadnje besede sleherni večer. Potem pa je
prišel tudi k njej spanec, in njegov božajoči dih ji je
zatisnil trudne oči .. .

In komaj je prvi žarek jutranje zore šinil skoz okna
in zatrepetal po beli postelji, je vstala Rezika in se z mo¬
litvijo okrepčana odpravila na delo. In vsi njeni dobri
ljudje so se dvignili in prijeli vsak za svoj opravek. V
kuhinji je zapresketal ogenj, in tenak, sivomoder dim se
je sukal proti nebu. V mesnici je zapela sekira-širočka,

21

v kablico je brizgalo iz polnega vimena peneče se mastno
mleko, kure so zobale zmes, nasuto jim v zajutrk iz pe¬
harja, otroci so se zračili na vrtu in si rdečili zdrava,
lepa lica s svežim vzduhom. Vse se je zagibalo in pognalo
v stari, vsak dan se obnavljajoči tir kakor v tvornici...

,,Martinova žena se bo ubila z delom,“ so govorili
sosedje in sosede.

A Rezika je bila gluha za take in jednake besede.
Martinu pa je prijalo njeno neprestano delo. Polaščala se
ga je bolj in bolj želja po imetku, po bogastvu. Zatorej
ni nikdar dejal ženi: „Odnehaj, Rezika! Ne muči se preveč!“
Govoril je vedno: „Delajmo, delajmo, delajmo!“ Ko je videl
ženo, kako je sedla včasi trudna in upehana na klop, ni
ji rekel: „Daj, daj, oddahni se!“ Ne! „Stori še to in to,“
ji je dejal. A njej so se zdele take besede kot opomini, da
dela premalo. In z novo silo, z neizčrpljivo vztrajnostjo seje
zopet v poprijela dela, kakor da ji je odločeno večno življenje.

Čimbolj je begal od nje mirni, krepilni spanec — ta
blagi božji dar, ki prerodi človeka. Njene misli in skrbi
za domačijo so ji ga odganjale. Dvakrat, trikrat se je
početkoma prebudila po noči, potem pa vsako uro, vsake
pol ure, naposled je samo dremala, samo sanjala . . . Vsak
hip so ji šinile misli zdaj v kuhinjo, zdaj v klet, zdaj v
mesnico, zdaj na njivo, zdaj v hlev — sem in tja so švi¬
gale, kakor bliski po nebu, ki motijo prijetno temo mirne
noči. In če je ta ali oni otrok le glasneje zadihal, že je
planila mati po koncu, skočila k postelji, da vidi, ali se ni
razodel, in ali spi ali bdi. Če je mož zasopel globočje v
spanju ali se nemirno prevrgel na drugo stran, se je sklo¬
nila nad njegovo ležišče in poslušala, ali diše redno, ali
mu srce pravilno utriplje, ali ni morebiti bolan. Mislila je
na vse, le ndse ne. Včasi je začutila, kako ji sili v ude
neka slabost, nekaj takega kot mlačna voda, ki dela človeka
lenega in zaspanega. Pa zdelo se ji je, da je to le hipen
občutek.

Delo, delo, delo!

Vsa moževa ljubezen pa, ki jo je čutil prej do svoje
žene, se je sčasoma razblinila v nekako čudno hrepenenje
po denarju. Samo da bi imel dosti, dosti, potčm bi bil
srečen; zakaj kar je imel, to mu ni več zadoščalo. Le
grabiti na kup, najsi so v njem znojne kaplje in krvavi
žulji in koščki razrušenega zdravja — to nič ne dč, samo
da je mnogo denarja. Od vseh stranij bi se moral denar

22

stekati k njemu, mu polniti vse žepe, vse predale po
omarah in mizah, vsak kotiček v hiši!

Tako so se polagoma obračale vse njegove misli od
žene in otrok ter so iskale novih virov novim dohodkom.

v

Zena je to nekega dne začutila, in tedaj ji je bilo, kakor
da ji je kdo nož zasadil v srce. Zabolelo jo je tako hudo,
a tega ni smel zvedeti nihče.

Mož je prihajal resen in zamišljen. To ni bil več
tisti Martin! Nekaj kot senca mu je ležalo na čelu. Ce
ni bilo nikogar v pol uri po meso, je jezen hodil po

mesnici, momljal sam zase in se jezil, da se mu bo izpri¬

dilo meso, in da bo moral beračiti. „Delaj, delaj, delaj !“
je veleval ženi, Jaz imam milijon skrbij v glavi!“

„Ali povej mi, kaj ti je?“

„Ah, nič! Saj me ne razumeš. Delaj, in pusti me
v miru!“

Bil je zopet petek, in Martin je odšel v Karlovec. A

čudno! Prišel je večer, in žena je prečula noč, a Martina

ni bilo domov. In v soboto je stopila vsako minuto k
oknu in gledala po cesti, ali se že ne vrača. Pa ni ga
bilo. Te minute so ji bile kot večnost, vsaka kot večnost.
Ves dan ni imela miru. Temne in težke slutnje so ji
begale dušo. Mislila si je, da se je morda ponesrečil, da
so ga napadli in oropali nepošteni ljudje. Dopoldne in
popoldne je pohitela v cerkev, se vrgla na kolena pred
oltarjem Matere božje in molila za moža. Prvikrat, odkar
sta se poročila, jo pušča samo v obupu in strahu. In otroci
so prihajali k njej in jo vpraševali: „Kje so ata, kje so
ata toliko časa?“

Mati se jim je smejala in jih tolažila, a bila je tolažbe
sama najbolj potrebna.

Pozno v noč se je mož vendar pripeljal domov. Bil
je dobre volje, in poznalo se mu je, da je več pil, kakor
je bila njegova navada.

,,Draga mojaj je dejal ženi, „dosti bomo imeli de¬
narja ! Imenitno kupčijo bomo napravili. Kupil sem na
Hrvatskem lep bukov gozd, ki je poln debelih debel. Drugo
se tišči drugega, kakor zobci na glavniku. u

„Bog ti daj srečo, Martinj mu pravi žena.

„0, to bo imenitno! Lesna kupčija je dandanes naj¬
boljša. In prodajal bom košček za koščkom, deblo za
deblom, vejo za vejo, in denarja bo kot pečkaJ pravi mož.

„Bog ti daj srečo, Bog ti daj srečo! u  ponovi žena.

23

»I n  to je! Izplačal sem kupnino v gotovem denarju.“

„Ali dosti ?“ vpraša Rezika.

dosti, pa ga bo še več, kadar les poprodam,“ *
veli veselo Zalokar.

„Pa kaj nosiš toliko denarja s seboj ?“ ga vpraša v
skrbeh žena.

„Trgovec Drganec v Karlovcu — naš daljni sorodnik
— mi je posodil, kolikor mi ga je manjkalo. Zatorej pa
moram zopet precej jutri nazaj, da mu vrnem denar, in
da uredim svoje stvari. “

Zena globoko vzdihne.

„Ne vzdihuj mi! Vse bo tako lepo, da bo kaj!“

In res se je odpeljal takoj drugi dan, v nedeljo, ko
je bilo doma v mesnici največ posla, v Karlovec.

A Martin Zalokar je bil naletel slabo, ko je stopil v
trgovsko zvezo z Židom, prebrisanim, brezvestnim trgovcem.
Svaril ga je pred njim njegov sorodnik, karlovški trgovec
Drganec, ali njegove besede niso nič izdale. Martin si je
vtepel v glavo, da mora biti bogat, in naj stane, kar hoče.
Ali Martin je bil prvič premalo trgovca, drugič je bil
preveč svojeglaven, nego da bi vprašal prijatelje za svet,
tretjič pa je bil preveč zaupljiv, in ni se mu zdelo potrebno,
da bi se prej prepričal o tem, kar kupuje. Strast po
imetku mu je šinila v vse žile, da je bil kakor ovca, ki
sili v hlev, katerega upepeljuje požar, čeprav jo tirajo iz
plamenov.

V gostilnici seje bil sešel  tistega petka popoldne z onim
Židom, ki je menda vohal, da je Zalokar petičen mož.
Videl ga je že prej večkrat na semnju, kako je kupoval in
plačeval z gotovim denarjem. In izbral si ga je, da začne
z njim umazano kupčijo. Kmalu sta se zapletla v živahen
pogovor. Žid je pridno naročal pijačo in natakal Zalokarju
kozarec. Dejal mu je, da ima tam blizu Zagreba velikanski
gozd, ki bi ga pa rad prodal, ker se noče več ukvarjati
z gospodarstvom. Pravil mu je, kolike vrednosti je dan¬
danes les, kako ga potrebujejo na vseh koncih in krajih,
kako lahko pošilja obtesana debla na Reko, ali v Trst,
ali še dalje po svetu, in koliko dobička mu bo nosila ta
kupčija, če jo sklene z njim. Saj bi gozda ne prodal
vsakemu, ali Zalokarju ga proda, ker vi,  da je pameten
in pošten človek, ki se mu je^ precej prikupil, ko ga je
videl prvikrat, in ki mu privošči obilo sreče. Znal je mož
tako sladko, tako prepričevalno govoriti, da ni dvomil

24

Zalokar niti za trenutek, da ni vse, kar mu je povedal,
čista in gola resnica.

Udarila sta z roko ob roko in se pomenila, da kupi
Zalokar njegov gozd. Popoldne proti mraku sta se od¬

peljala v Zagreb, da se prepriča Zalokar na lastne oči,
kaj kupuje od zida. Zid ga je povabil v najimenitnejšo

gostilnico, naročil zanj gosposko prenočišče in mu plačal
izborno večerjo. To je ugajalo Zalokarju. Nestrpno je
čakal jutra, ko pride ponj dobri zid, da gresta pogledat gozd.
In bil je v resnici lep ta gozd ! Raztezal se je v

daljavo in globočino, in mrak in hlad sta vladala v njem.

„To je vse moja last, prijatelj Zalokar,“ pravi zid,
„a kmalu, še danes bo vaša, če hočete!

„Na vsak način, na vsak način!“ govori Zalokar.

„Plačali mi boste deset tisočakov, in vaš je,“ reče
žid. „Toliko pa samo tedaj, ako mi izplačate denar takoj.
In teh deset tisočakov vam prinese v najkrajšem času
še drugih deseti

Kolikor je imel Zalokar denarja s seboj, mu ga je
izplačal. Opoldne sta se odpeljala v Karlovec, napisala
pri beležniku pogodbo, da mu ta in ta proda za toliko in
toliko ta in ta gozd proti gotovemu izplačilu. Kar je imel
Zalokar premalo denarja, mu ga je posodil Drganec, ki ga
je — kar smo že čuli — sicer svaril pred to kupčijo, kar
pa ni nič pomagalo. Zalokar je že v duhu štel drugih
deset tisočakov, ki mu jih prinese les.

Kar je imel privarčevanega denarja — vse je šlo v
Židove roke. Se ženina dota je morala iz hiše. Kar sta
prištedila z ženo malo ne v desetih letih, to je izginilo v
jednem dnevi.

Zalokar je najel delavcev, da mu začnč sekati ložo.
Sam jih je odvedel v Zagreb ter jim pokazal, kje naj začnč
z delom. In zapele so sekire na spodnjem koncu. Nagibalo
se je že prvo deblo, da sc zruši po tleh, tedaj pa pristopi
k Zalokarju mož, ki mu je bil mejaš, in mu povč kratko
in odločno, da nima tu pravice sekati.

„Saj je to vendar moja last,“ reče Zalokar.

”Ni, prijatelj! T6-le je moje in še daleč tjakaj je
moje, potlej pride še le vaše, a  mu razlaga sosed.

..A prejšnji posestnik mi je dejal, da se začenja tukaj

moja loza,“ ugovarja Zalokar

„Če vam je rekel to, potem vas je pošteno nalagal/ 4
odvrne mejaš.

25

„No, dobro! Pa bomo videli, kdo ima prav!“ pravi
jezno Zalokar, „pa bomo videli, pa se bomo pravdali . 44

„Pa se pravdajmo! Zaradi mene se lahko, a na
škodi boste vi, to vam rečem naprej ! 44

Zalokar je iskal po Zagrebu zida, pa ga ni mogel
najti; rekli so mu, da je šel po kupčiji nekam po svetu.
Kupno pogodbo je imel s seboj. Prečital jo je dvakrat,
trikrat od konca do kraja, pa si je mislil, da je pravica
na njegovi strani, saj je stalo tam, da mu ta in ta proda
za toliko in toliko ta in ta gozd. In bil je uverjen, da je
pravica na njegovi strani. Odpravi se torej k odvetniku,
mu pojasni vso stvar in ga zaprosi, naj začne pravdo. Ta
mu je sicer dejal, da ne stoji nič v pogodbi, koliko zem¬
ljišča obsega njegov gozd, pa če hoče, da začne pravdo.

In pravda se je začela.

Zalokar je bil več v Zagrebu kakor doma. Njegov
dušni mir je bil porušen. Bil je vznemirjen in zbegan, da
si ni nikjer mogel dobiti pokoja. Začel je iskati tolažbe v
pijači; zanemarjal je dom in družino.

In pravda je tekla dalje. Zemljemerci in odvetniki
so se posvetovali, so študirali mape v zemljiški knjigi,
merili zemljo in površino gozda ter končno dognali, da je
Zalokar na napačnem potu, da je torej pravica na strani
njegovega soseda. Navidezno njegovo posest so mu skrčili
skoro za polovico — in Zalokar je bil pošteno opeharjen.

Vrh tega je takrat padla cena lesu. Odkrili so nova
skladišča premoga, in tvornice in ljudje so ga kupovali v
veliki množini, ker je bil premog cenejši nego les.

Zalokarja se je polastila strašna obupnost. Vozaril
se je na Reko in v Trst, ponujal svoj les manjšim in
večjim tvornicam in tvrdkam, a vse so bile že z lesom
ali založene, ali pa so imele stare kupčijske pogodbe. Za¬
lokar je bil malo ne brez uma. Izgubil je pravdo in moral
plačati vse stroške. Da jih je pokril, je moral prodati dve
njivi in travnik. A kaj naj počne z ložo? Kaj naj počne
z nesramnim Židom, ki ga je pripravil ob imetje? Vprašal
je za svet svojega odvetnika, a ta ga je zopet vprašal,
ali je imel takrat, ko je sklepal z njim pogodbo, kako
pričo, ki lahko s prisego potrdi, da mu je Žid res kazal,
kako daleč sega njegova loža. Toda Zalokar je moral
priznati, da sta bila takrat čisto sama. Tožba bi bila torej
brezuspešna, češ, če je bil Žid takrat tako brezvesten, da
bo sedaj tem bolj, ker bi šlo za njegovo kožo.

26

Sklenil je torej, da proda ložo, da ne bo imel več
teh strašnih skrbij in potov, ki ga bodo še pritirali do
blaznosti. In začel je prodajati les kar navprek — pod
ceno, skoro zastonj, kakor otrok, ki se igra trgovca. In
ko je prišel gozd zopet v tuje roke, takrat je bil Zalokar
ubog in oskubljen skoro tako ko cerkvena miš. Omahnile
so mu vse moči, kakor listi rožam, če jih popari slana.
Začel je piti, piti črez potrebo in črez mero.

Žena pa je doma obupavala. Njene lepe oči so bile
noč in dan objokane, njena lica so upadla, slabost ji je
prevzela vse telo. Gori pri ramenih je čutila, kako jo
včasi zbada, kakor da bi ji tičale šivanke v pljučih. Za¬
čela je pokašljevati — suho, drobno, prav tam iz globokih
prsij. Po noči se je potila, da je morala zjutraj vselej
obleči sveže perilo, in zjutraj je bila slaba, da se je morala
oprijemati stolov in zidu, dokler se ni nekako prisilila do
stare moči.

Mati ji je umrla, ko je potekalo peto leto njenega
zakona, in v desetem letu ji je umrl oče. Sedaj ni imela
nikogar več, ki bi mu mogla potožiti svoje bridkosti. Ni¬
kogar? O, da! Saj je imela Janeza!

Janez je bil razumen deček in je spoznal, da ni domd
tako, kakor bi moralo biti. Mati mu ni naravnost tožila,
a Janez je vedel, da jo nekaj silno mori. In ko so jo
gledale njegove mile, nedolžne oči, takrat ga je pritisnila
ndse in se razjokala ob svojem sinu. In bilo ji je lažje
pri srcu.

Vseh skrbij najhujša skrb ji je bilo vprašanje: „Kaj
bo s to nedolžno deco?“

Zalokar je odšel nekega petka zopet v Karlovec.
Hotel je kupiti vsaj par glav živine, da bo imel v nedeljo
in v torek, ko je v Metliki semenj, kaj sekati. Bilo je
silno veliko ljudij na semnjišču. Kupci so vpili in se
suvali med seboj. Tamkaj v veliki gneči zagleda Zalokar
njega, ki je povzročil, da se je začel njegov dom podirati
nad njim — Žida. Zalokar je pil že zjutraj preveč. Kri
mu zavre, ko zapazijo oči tistega človeka. S komolci
dreza v levo in desno stran ter se prerije skoz gosto mno¬
žico do prostora, kjer je stal Žid. Lica so gorela Zalokarju
od jeze. Besen zavihti palico in jo spusti z vso silo
zidu po glavi z besedami : „Nd, magarec ! u  In bil bi ga
pobil do smrti, da niso brž pristopili drugi semnjarji in
mu iztrgali palice iz rok. Žida pa je oblila kri, in zgrudil

27

se je na tla. Zalokar se je hotel spustiti nanj, a ljudje
so ga zadrževali. Z vso silo se je napenjal, da bi se jim
izvil iz rok — a ni se mu posrečilo. Ker ni mogel dru¬
gače duška dati svoji jezi, je začel pljuvati na krvavečega
Žida, preklinjati in kričati: „Ubijte tega psa, ubijte ga!
Saj je tudi mene ubil!“

Orožniki so odvedli Zalokarja v zapor. Ko je bil
zaslišan in se je izkazal, kdo, kaj in odkod da je, so ga
izpustili. Zida so prenesli v bližnjo gostilnico, kjer so mu
izprali in obvezali rano. Zid je tožil Zalokarja, in sodišče
ga je obsodilo na šest tednov zapora in v povrnitev stroškov.
In sedaj je bil Zalokar popolnoma uničen. Ko se je vrnil
iz zapora, je začel popivati in kvartati. To se mu je zdelo
zadnje sredstvo, da pride zopet do denarja. V mesnici je
delala žena, kolikor so ji pripuščale slabe moči, in pomagal
ji je hlapec, pa tudi France je že prijel za kakšno delo,
ker je bil — dasi mlajši — vendar krepkejši od Janeza.
Janez je bil nežen deček, ustvarjen bolj za knjigo nego
za sekiro. Vedno je silil v mater, da ga naj pusti k delu,
a ljubeče ga je zavrnila mati.

Prišla je jesen, prej nego druga leta Mraz je že silil
v sobo skoz vsako špranjo. Zalokarjeva žena je bolehala bolj
in bolj, in zdelo se ji je, da ne bo več dolgo. Bilo je na
vsth svetnikov dan, in Rezika se je v solzah in molitvah
spominjala vseh tistih, ki so jo ljubili, pa so ji že umrli.

Njeni stariši so počivali na pokopališču pri Treh
farah, pol ure od Metlike. Kako rada bi šla tja na njih
grob, da bi se izjokala pri dobri materi, pri ljubem očetu!
Oblekla se je gorko, a komaj je prišla po stopnicah do
vežnih vrat, kar jo je obšla taka slabost, da je omahnila na
steno. Z njo je šel Janez.

„0 mamica, pojdite nazaj, saj ne boste mogli priti

do Treh far,“ ji reče Janez.

In s težavo je prišla mati zopet v sobo. Tam pa se
e sesedla na stol in začela bridko jokati. Janez je po¬
kleknil pred njo, skril glavo v njeno naročje in je takisto
jokal. Nobeden ni izpregovoril besedice, a oba sta čutila.

kako strašno sta nesrečna. .

Tedaj pa se izvije materi kar nehote vzklik: ,J). saj

bom kmalu umrla!“ . .

Janez se vzpne k njenemu vratu, ji poljublja lica m

ihti: „Mamica, moja mamica!’ 4

28

Otožno so peli zvečer zvonovi. Njih glas je plaval
po večernem mraku, kakor pobožna molitev, ki prosi Boga
miru in pokoja za drage rajnke. Na nebu so gorele
zvezde ko božja očesca, ki zr6 na zemljo, na srca, v
molitev vtopljena.

V zaduhli, zakajeni gostilniški sobi koncem mesta je
popival Zalokar. Lica so mu bila že zabuhla in oči krvave.
Pil je in kvartal. Zaigral je že vse do zadnjega krajcarja,
svojim soigralcem je bil že celč na dolgu, in pretili so
mu, da ga pretepejo, če jim ne plača. Zastavil je žepno
uro in .se odpravil domov po denar.

Med tem je bila žena že odpravila otroke spat. France
in Nana sta kmalu zaspala, le Janez ni mogel. Ležal je
v posteljici, tiščal oči z rokami, a spati ni mogel. Mati je
sedela pri mizi in molila. Njen šepetajoči glas je odmeval
v tihi sobi ko vzdihi duše, ki išče pokoja.

Tedaj zadonč negotovi, težki koraki po stopnicah, in
kmalu stopi v sobo Martin. Bil je vinjen, in plašno so
gledale njegove oči. Ko zagleda ženo, stopi k njej in se
upre z rokami ob mizo. „Žena,“ pravi, „nujno mi je po¬
treba nekaj denarja. Daj mi ga, ker ga v resnici nujno
potrebujem.^

„Bog mi je priča, “ reče ta, „da ga imam samo toliko,
kolikor ga potrebujem za jutri. In tega ti ne morem dati.

„A jaz ga potrebujem in ga moram imeti,“ veli mož
in udari s pestjo po mizi, da se zagiblje svetilnica.

Žena jo brž ujame, da se ne prevrne, in reče: „Ne
dam ti ga, da ne bodo otroci jutri stradali! Pa tudi jaz
sem bolna !“

„Če ga ne daš iz lepa, pa iz grda! u  To rekši, jo po¬
tegne od mize, a žena, slabotna in onemogla, odleti na
sredo sobe in pade po tleh. Tako strašna bolečina ji
stisne srce, da onemi, in da ji zastanejo solze. Bilo je to
prvikrat, da je položil mož na njo kruto roko.

Janez je trepetal od strahu. Čudna moč ga vzravna
v posteljici, da skoči bliskoma iz nje in steče k materi.
Odločno in z moškim poudarkom reče, obrnjen k očetu:
„Mame pa ne boste tepli, ata! Mama so moji, in mama
so bolni ! M

„A tako, tako, tako!“ vpije oče. „A sedaj se boš še
ti upiral očetu?! Ti nihče \ u  In njegova težka roka pade
Janezu po ustih in nosu, da se mu ulije kri iz njega. „Nd,
to ti je plačilo za tvoj dolgi jezik!“

29

Janez udari v jok. Mati se s silo dvigne s tal in
začne otroku brisati kri. Mož pa zbeži iz sobe in hiše.
In tisto noč ga ni več bilo nazaj ! Zaigral in zapil je
tudi uro. — — —

„Ah, ti moj dobri Bog!“ vzdihne bolnica na postelji.

V tem trenutku pa ji priplava na uho droben, tožeč
jok tam iz zibelke, ki stoji poleg vzglavja.

„Ti moj črviček, ti moj črviček!“ pravi v solzah
bolnica in iztegne koščeno roko tja proti zibelki, kjer je
ležal njen zadnji otrok, rojen pred šestimi meseci. Bil je
bled in nežen, kakor da mu je koža prozorna.

Da! Pred šestimi meseci je bilo, ko je bila rojena
ta bolehna stvarca! In to je bil materinemu zdravju zadnji
udarec. Od tistega dneva ni več stopila iz sobe. Po hiši
se je vlačila ko megla, a venkaj ni mogla več. Sušila
se je od dne do dne bolj in bolj, in sedaj jo je bila še
sama kost in koža. Čutila je v prsih čudno praznoto.
Kadar ji je zdravnik trkal po prsih ali po hrbtu, je čula,
kako votlo bobnč ti udarci — kakor da bi zabijal žreblje
v rakev. In kašljala je, da jo je hotelo zadušiti. Pa vendar
je še s silo.pritavala do peči ali v kuhinjo, in tolažila jo
je nada, da ji bo odleglo takrat, ko mine zima in se vrne
pomlad. Zaradi sebe bi rada umrla, a zaradi otrok bi hotela
živeti — zlasti še sedaj, ko ima to slabotno dete.

Pa je prišla pomlad z vso svojo lepoto. Rastli so
dnevi, in solnce je svetilo na zemljo. To zlato, toplo
solnce! A njenega zdravja ni bilo nazaj. Moči so ji
omagale toliko, da ni več mogla s postelje — otrok v zi¬
belki in mati na postelji: oba sta bila jednakih močij.
Vedno so ji morali napravljati visoko vzglavje, da je ni
zadušil kašelj; vedno so jo morali preoblačiti, da se ni
raztopila v znoju. In vedela je dobro: kmalu jo bo zadušilo;
enkrat jo bodo še preoblekli, potem pa nikdar več...

Bila je popolnoma vdana v voljo božjo in hrepeneče
je čakala, da pride k njej duhovnik z zadnjo popotnico.

IV.

Janezu, ki je ravno klečal pred stranskim oltarjem,
ko je cerkovnik poklical prošta na obhajilo, je zaz\ene!o
nekaj v duši kot glas, ki ga je klical domov.

Vstane in odhiti v domačo hišo.

Mater zagleda samo na postelji, kako sloni na visokem
vzglavju in gleda mirno pred se.

30

„Mamica !"

V  Janez !“

Tako vzklikneta oba ob jednem, kakor da hrepenita
drug po drugem.

Janez steče k postelji, poklekne ob njej, in glava
mu omahne na ležišče.

„0 moj Janez, moj Janez!“ reče mati, in njena sla¬
botna roka se dvigne in pade Janezu na teme.

„Kaj bo, mamica ?“ vpraša Janez.

„Nič ne bo hudega, sinko!" odgovori mati. „Gospod
bodo prišli semkaj z živim Bogom, da vzraste v meni
nova moč."

Janeza polijejo solze.

„Ne jokaj, Janez," ga tolaži mati. „Solze ne pristujejo
tvojim mladim očem. Pa tudi tvoji mamici ni nič hudega.
Samo Boga si želi, da vzraste v njej nova moč."

Materin glas je bil slaboten. Glasil se je kakor dih,
ki prihaja iz umirajočih prsij. Napadel jo je zopet hud
kašelj. Janez je napel svoje moči ter je dvignil mater, da
je sedela na postelji. No, pa je bilo lažje to sladko breme,
nego si je mislil. Zdelo se mu je, kakor da drži otroka
v rokah.

„Pojdi, Janez, k sosedovim," reče mati, ko se ji poleže
kašelj, „in prosi sosedo, naj pride sem k meni, da pripravi
vse, kar je treba, da bo snažno in lepo, ko pridejo s
svetim obhajilom."

Janez zbeži po sosedo ter se kmalu vrne z njo. V
tem je prišla tudi dekla ter je rekla, da pridejo takoj sam
gospod prošt.

Bolnici so oblekli novo, kakor sneg belo perilo, tudi
postelj so pregrnili s svežimi rjuhami. Na desno stran k
vzglavju so postavili mizico ter jo prekrili z belim prtičem.
Na njo so postavili razpelo, ob levi in desni pa sta plapo¬
lali dve sveči, blagoslovljeni na svečnico.

„Se moje rože denite semkaj k Jezusu," reče bolnica.

In dekla prinese rože in jih postavi ob križu.

Gospodinja se ozre tjakaj in vzklikne: „Ah, moj Jezus!
Ah, moje rože! Ah, moje rože, ki boste zvenele z menoj vred."

In res! Tudi rožam je ginila cvetoča rast, in čdelo
se ji je, da so bolne, in da žalujejo. Pa saj jih ni več ravnala
skrbna gospodinjina roka . . .

V tem je zazvonilo k obhajilu.

31

Žene in otroci v cerkvi so počakali, pa tudi nekaj
drugih sosed je priteklo, da spremijo Gospoda k bolnici.
Vsi so vedeli, koga pojdejo obhajat

Prošt se je oblekel v cerkveno oblačilo in je pristopil
k oltarju. Orglavec je začel orglati „Sveto“, in ljudje v
cerkvi so peli...

Bolnica je ležala med tem mirno in tiho, in roke so
se ji sklenile k molitvi. Janez je klečal tik postelje in
držal v rokah gorečo svečo. Na hišnem pragu sta klečali
soseda in dekla tudi z gorečima srečama, da sprejmeta
dostojno Njega, ki tolaži umirajoče.

Zapel je cerkveni zvonček, in njega drobni glas je
prihajal vedno bliže. Vmes se je čula šumljajoča molitev,
s katero so spremljali ljudje Odrešenika. V bolnici je
nekaj vztrepetavalo, kakor da se veseli predragega obiska.
Pred Zalokarjevo hišo se duhovnik ustavi, in ljudje popa¬
dejo na kolena, da prejmo sveti blagoslov, potčm odidejo
po stopnicah za njim ter počakajo pred sobo, da se izpove
bolna Zalokarjeva žena.

Izpoved ni trajala dolgo, saj je bilo danes že tretjič,
da se izpoveduje. Po izpovedi odpre prošt vrata, in ljudje
se usujejo v- sobo ter pokleknejo ob postelji. Ravno je
podal duhovnik bolnici sveto hostijo, da jo zaužije, ko se
priplazi po prstih do vrat — Martin.

Precej po obedu je bil odšel z doma ter je koncem
mesta popival v neki gostilnici. Ko je začul, da pozvanja
k obhajilu, ga je nekaj zbodlo in dvignilo s stola. Odšel je
domov, kakor da bi slutil, da gredč z obhajilom k njegovi ženi.

Ko je bilo sveto opravilo končano, in ko je duhovnik
potolažil bolnico z iskrenimi besedami, so odšli vsi pri¬
sotni. Martin pa se je stisnil v temo v kot, da bi ga nihče
ne videl. Bilo ga je sram, da se ni upal niti v sobo k
ženi. S pestjo se je udaril ob čelo ter govoril sam zdse :
„Ti človek, ti človek, ti umazani človek!" In začutil je,
kakor da se ga drži blato po vsem telesu. Roko je začel
drgniti ob roko, kakor da slači rokavice. Rad bi se iznebil
tega umazanega občutka. Potem se mu je zazdelo, da ne
sodi več v to hišo. In tiho, kakor je prišel, je hotel zopet
oditi. Švignil je mimo vrat, a njegova senca je padla v

sobo in se začrtala po tleh.

Žena, ki je ležala doslej mirna in potolažena na postelji,
in kateri so ustnice šepetale molitev, zagleda njegovo senco.

„ Janez,“ pravi, „poglej, poglej, kdo je tam zunaj!"

32

Janez skoči do vrat in reče: „Ata, ata!“

Zena se prijazno zasmeje in zakliče, kolikor so ji
dopuščale moči: „Martin, Martin, pridi sem!“ Z vso silo
se dvigne na postelji, a zopet omahne vznak.

Mož je obstal kakor pribit. Z rokami se je oprijel
stene, in noge so se mu začele tresti v kolenih.

Stopi v sobo in se približa v ženini postelji. Nagne se
nad njo in reče tiho, proseče: „Zena, Reza! a

Ona pa pravi: „0 moj Martin!“ In njena suha roka
se mu dotakne lica.

Martin se nagne še bliže in prosi tiho, šepetaje,
sklonjen nad njeno glavo: „Odpusti mi, žena!“ Ustnice so
se mu tresle, in z rokami seje oprijemal njenih koščenih rok.

„Že davno sem ti vse odpustila, vse, vse, prav čisto
vse! a  reče žena, in po licih ji plava dobrodušen, srčen smeh.

Možu omahne glava na blazino, kolena se mu upognejo
in zdrčč na tla. Prsi se mu začno vzdigovati, najprej
počasi, potem hitro in hitreje, in Martin začuti, kako mu
polzč med prsti, ki jih je tiščal na očeh, vroče kaplje.
Jokal je . .. Peza, ki mu je ležala na srcu, se mu je začela
lajšati. Kakor izginja na pogorju ledena skorja, ko jo
obsije solnce, in se ulijejo hladni studenci v doline in
ravnine, tako se je topila Martinu peza, ki mu je kot z
železnimi prsti objemala srce, in njegove oči so se kopale
v hladečih solzah. V dolgih, globokih vzdihih so se mu
tresle prsi, so mu drgetale ustnice. Z glavo je vedno bolj
silil proti ženi, in roke so se mu vzpele tja k vzglavju,
tipale po blazini in se končno ovile okrog ženinega vratu.
In glava se mu je dvignila, in začutil je, kako se je do¬
taknilo njegovo lice ženinega hladnega, skoro mrzlega lica.
Takrat ga je pretresla strašna slutnja.

„Moja žena, moja žena!“ je vzklikal, in njegove solze
so močile ženi lica, da sta na njih zacveteli dve rdeči
lisi, jednaki dvema zakasnelima jesenskima rožama. In
njegove ustnice so obvisele na ženinih posinelih ustnih,
kakor da bi hotele dihniti vdnjo novo moč, kakor da bi
hotele piti iz njene blage duše uteho in odpuščanje . . .

Janezu, ki je stal doslej v kotu z bratom in sestrico,
se je zazdelo, da je najboljše, če gre z obema iz sobe.
Prijel je Franceta in Nano, vsakega za jedno roko ter
odšel z njima na hodnik. Vrata je rahlo zaprl za seboj.

Ženo je obhajala dotlej neznana blaženost. Nobene
bolečine ni več čutila. Bilo ji je tako dobro, kakor takrat,

33

ko je še bila popolnoma zdrava. V prsih se ji je nekaj
omehčalo, da je dihala lahko in jednakomerno.

„Ah, moj Jezus, kako si mi dober!“ zašepeče žena,
in dve solzi ji zdrčita po licih.

In res ! Komaj je sprejela živega Boga, že je začutila,
kako jo popuščajo bolečine. Tudi od srca ji je nekaj
padlo, nekaj težkega, morečega, in kakor skoz odprta vrata
seje usulo vanjo sto svetlih upov: da bo še vendar videla
moža poleg sebe, predno umrje, da ji bo Bog varoval dobro
dečico, da ji bo odpahnil nebeške duri, da bo tamkaj
videla svojo patrono, sveto Terezijo, da bo tamkaj pila
njena duša čudovite glasove Boga slavečih pesmij, ki jih
prepeva vseh devet korov angeljskih; da bo tam videla
svetega Martina, blagega vojščaka in patrona moževega,
svetega Janeza, svetega Frančiška in sveto Ano in vse
svetnike in svetnice božje; da bo tam videla, kako se boči
pod nebesi v dolgem loku pisana mavrica, kako se pri¬
žigajo v mraku zvezde, in kako ugašajo zjutraj; da bo
videla tam iz neizmernih visocin pod seboj solnce, to toplo,
zlato solnce! In pa da bo gledala svojega Boga in Od¬
rešenika iz obličja v obličje, da bo tam blizu Njega, ki jo
je ustvaril in* zopet poklical k sebi; da bo videla tisto, ki
ga je rodila — Kraljico nebes in zemlje . ..

Vsa njena duša je bila prepojena s srečno blaže¬
nostjo. Oči so ji nepremično strmele v strop, in zdelo se
ji je, da se razmika zidovje, in da plava k njej v sobo
čudovita svetloba, kakoršne še ni videla doslej. Vehe so
ji trepetale, zakaj njene oči niso bile vajene take nebeške
luči. Roke so se ji iztegnile proti stropu, in njen glas je
šepetal: „0, pridite, pridite, pridite! ..

Mož se je dvignil in obsedel tik vzglavja.

Solnce je padalo za gore, in mrak se j e razgrinjal po sobi.

„Kdo naj pride, žena?“ jo vpraša Martin.

„Vi vsi, vi vsi, ki vas gledam,“ reče bolnica. „In Tvoj
blagoslov naj pride in naj se razprostre nad hišo in nad
njimi, ki prebivajo v njej!, . .“

Potem je zopet zavladal po sobi mir, in ničesar ni
bilo čuti, samo ura na steni je bila v jednakih presledkih,
in njeni votli uda v rci so odmevali od sten. Mož je dobro
cul te udarce. Cul je tudi, kako prihajajo tiši in tisi,
kakor da bi se odmikali v daljavo, kakor da bi pojemali,
umirali. Ozrl se je tja na steno, in v tistem hipu se je
ura ustavila. Po sobi se je razlil mir kot v grobu.

Včliki trgovec. 3

34

„Martin, Martin!“ zakliče žena in kaže proti stropu.

„Kaj je, draga moja?“ vpraša on.

„Ali vidiš to luč, to nebeško luč?“ vpraša bolnica,
se hipoma dvigne, kakor da bi ji šinila v žile nova moč,
ter zakliče glasno in razločno: ,,Kje so moji otroci?“

„Takoj pridejo,“ reče Martin in jih pokliče.

Otroci stekč k materi, Martin pa prižge svečo, ki je
ostala poleg vzglavja še od obhajila.

„Ah, vi moja zlata dečica!“ zakliče mati in napravi
z roko znamenje, kakor da blagoslavlja. Potem omahne na
posteljo, globoko zasope in obleži mirno, nepremično.

Oče da znamenje, naj otroci pokleknejo. Nato vzame
v desnico svečo, z levico pa zatisne ženi oči.

Zjutraj je vedela vsa Metlika, da je umrla žena
Zalokarjeva.

Prvi so govorili: „Rešena je!“

Drugi: „Bog ji daj sveta nebesa P

Tretji: „Ubogi otroci!“

In tako naprej .. .

Zalokarico so napravljali na mrtvaški oder. Noč je
še preležala na postelji, bleda in mrtva. Tamkaj je pre¬
jokala toliko nočij a njene solze so sedaj usahnile, in Bog
je že izrekel sodbo nad njeno dušo.

Poklicali so staro Nežo — „mrtvaškega ptiča“, kakor
so ji rekali — ki je preoblačila mrliče, jih napravljala na
oder, prečula pri njih noči in dneve ter svetila pri po¬
grebih s staro, zakajeno svetilnico.

Neža je prišla in prekrižala sebe in mrliča ter rekla:
„Bog bodi milostljiv tvoji dobri duši u .

Potem so Zalokarico umili, počesali ter preoblekli v
sveže perilo in črno obleko. Oboje ji je bilo preveliko
in preohlapno. Bolezen jo je čisto posušila. Roke, koščene,
blede in drobne, so ji sklenili na prsih, na noge pa so ji
nataknili črne šolne, ki so jih zvezali s črnim trakom.

Mizo so pomaknili med obe okni v sprednji steni na¬
sproti vratom. Na njo so  položili žimnico ter jo odeli z
belimi, s čipkami obrobljenimi rjuhami, ki so segale do tal.
Napravili so visoko vzglavje, da bi vsak videl mrliču v
obraz. Potem so dvignili Rezo s postelje ter jo prenesli
na mrtvaški oder. Naravnali so jo ravno v sredo odra
ter lepo razgubali krilo in jopič, da se je črno blago na oba

35

kraja jednakomerno spuščalo na belo ležišče. V roke so
ji potisnili križec, ki je bil pred leti blagoslovljen na
proščenju priTreh farah, okrog njega in okoli tesno sklenjenih
rok so ovili molek, katerega jagode so tolikokrat rožljale
med njenimi prsti. Na desno stran tik glave so položili
molitveno knjižico, ki je iz nje molila rajnica, na levo
stran pa so deli belo, skrbno zgrnjeno ruto, s katero si je
nebrojnokrat brisala solzne oči. Na steno ob vzglavju so
obesili podobo njene patrone, svete Terezije, ki je doslej
visela nad njeno posteljo. Pred oder prav ob vznožje so
primaknili mizico ter jo pokrili z belim prtičem. Nanj so
postavili v sredo križ, na obe plati pa po jedno svečo.
Na vsak sprednji ogel so prinesli lonček dolgorastlih
klinčkov, a med oba lončka so deli skledico blagoslov¬
ljene vode, ki so vanjo nasuli prgišče soli. V skledico
so vtaknili oljčno vejico, blagoslovljeno na cvetno nedeljo.
V desno in levo stran so postavili po tri svetilnik# ter
ndnje nasadili visoke bele sveče. Med svetilnike so na¬
nosili lončke rož in drugih cvetlic, ki jih je gojila in
negoval v a pokojnica.

„Ce ima kdo še kaj, naj prinese,“ pravi Neža, ki je
ravnala vse to delo tako spretno in vešče, da se je videlo,
da ga ne opravlja danes prvikrat.

,.Jaz bom dal za maše, a  pravi mož.

A otroci so med tem prinesli z vrta raznega cvetja,
in Neža ga je lepo raztresla po odru.

Janez je prinesel svojo molitveno knjižico ter iz nje
pobral vse podobice, kolikor jih je imel in dobil ob raznih
prilikah. Ko sta to zapazila France in Nana, sta storila
takisto.

„Vse za mamico, vse za mamico!“ so klicali otroci.

Neža je razpostavila podobice okrog in okrog mrliča,
tisto pa, ki je kazala vstajenje Gospodovo, ji je položila
na prsi, češ, tudi ti boš vstala v novo življenje !

„No, tako! Hvala Bogu! Sedaj je oder v redu, a
pravi Neža.

Nekaj pohištva so iznosih ven, drugo so pomaknili
tik k stenam, da bi ne delalo napotja. Stole in klopi so
razpostavili ob zidu, da bodo imeli ljudje, ki jo bodo
hodili kropit, in ki bodo čuli pri njej, kje sedeti. Obe
okni so zastrli s temnimi zavesami, da se je razgrnil po
sobi polmrak. Le skoz vrata je padala v sobo široka
lisa belega jutra.

3 -

36

Zvonovi so zabrneli v žalostnih glasovih.

Neža prižge sveče, pokropi mrliča in poklekne. Po¬
tem pristopi Martin, rdečih očij in bledega lica, pokropi
ženo in se zgrudi na kolena. Za njim pokropi mamico
Janez, potem France in Nana ter naposled dekla. Tudi ti
pokleknejo, in Neža začne moliti žalostni del rožnega venca.

Zvonovi so utihnili, a po sobi je še dolgo odme¬
vala vroča molitev, porošena s solzami, razvneta z vzdihi.

Sveče so gorele v dolgih, trepetajočih plamenih, ki
so se odbijali od bledega, voščenega obraza mrličevega.
Lica so se uglobila v dve jamici, ki sta bili zaplavljeni z
dvema rdečima lisama. Usta so bila nekoliko odprta, da se je
videlo, kakor da se smeje. Oči so se nekam pogreznile
v sredo glave ... Na vsem obrazu je počival nekak
otožnovesel izraz prebitega trpljenja in osrečujoče rešitve.

Po sobi se je začel širiti čuden, težak vzduh, prepojen
z vonjem sveč in cvetlic, ki so otožne povešale svoje
venoče cvetove.

Zdelo se je, kakor da se je soba, nema priča pokoj¬
ničinih tožbd in bolečin, izpremenila v ponižno kapelico,
kjer potihne vihar srca in duše . . .

Ko so odmolili, so se dvignili s tal ter se odpra¬
vili iz sobe. Neža je primaknila stol k vznožju mrtvaškega
odra, sedla nanj, vzela iz žepa molek ter moleč dremala
in dremaje molila.

Gospodar se je odpravil z doma, da uredi vse po¬
trebno za pogreb: treba je naročiti grobarju, staremu Boža-
kovcu, da izkoplje grob, treba je naročiti mizarju, da naredi
krsto, treba je v proštijo, da se domenijo zaradi dneva in
ure. Prej je naročil dekli, naj mu očedi obleko, ki jo bo
oblekel, ko bo spremil ženo v grob. S povešeno glavo je
hodil Martin po mestu. Ljudje, ki so ga srečavali, so ga
pomilovali in ob jednem blagrovali njegovo ženo, ki je
sedaj rešena vseh težav in bridkostij.

Janez, France in Nana so postajali po hiši in pred
hišo. Vsi so čutili, kdo jim leži na mrtvaškem odru.
Zlasti Janez je bil molčeč, in lice mu je pobledelo. Hotel
se je zmotiti s knjigami, a ni mogel čitati. Ko je začel
čitati, mu je priplavala podoba drage mamice pred oči,
in zaprl je knjigo. Bil je otožen in potrt. Zdaj pa zdaj
so se mu porosile oči, zdaj pa zdaj se mu je izvil vzdih
iz prsij, in šel je zopet in zopet v sobo nazaj, pomolil

37

tamkaj ob odru očenaš, pokropil mamico in se začutil ne¬
koliko potolaženega.

Ljudje so prihajali kropit mrliča: jedni iz navade,
drugi zato, ker so cenili pokojnico in so ji iz srca želeli
večni mir in pokoj. Pogrebci so se vrstili vse jutro.

Po hiši se je kmalu razširil vonj po mrliču, po go¬
rečih svečah in ovenelih rožah. Segal je ta vonj po vseh
prostorih, po stopnicah, po veži tja do pred hiše. Ta vonj,
ta vonj! Razgrnil se je nad mrličem kot tančica, da ga
odene s pozabnostjo; razgrnil se je nad vsem preteklim
življenjem, da ga pokrije z večnim pokojem, z nepovrat¬
nostjo, da vzklije iz žalostne sedanjosti novo življenje. Ob
odru so plamenele sveče kot goreče nadeje, ki se vžigajo
in ugašajo v srcih . . .

Zazvonilo je poldne, in dekla je zaklicala v kuhinji:
„Pojdite jest!“

Pogrnila je mizo in na njo postavila skledo ričeta.
Domačini so sedli okrog mize, Janez pa je stopil v sobo
k Neži, rekoč: „Pojdite jest, Neža! Bom pa jaz toliko časa
pri mamici. “

„Pa te ne bo strah, Janez ?“ ga vpraša Neža.

„0 ti moj Bog!“ vzklikne Janez. „Strah bi me naj
bilo mamice!“

„No, no !“ javkne Neža in odide v kuhinjo.

In Janez je ostal sam pri mrtvi mamici.

„Zakaj ste mi umrli, mamica?“ To vprašanje se mu
je vzbudilo samo ob sebi.

Ali mamica je ležala na odru nemo in pokojno . ..

Janezu je začela bolest stiskati srce. Tik odra je
pomaknil stol, stopil nanj in prijel mater za mrzlo roko.
Gledal je njene zaprte oči in njeno okamenelo lice, in
zopet se mu je vzbudilo vprašanje: „Zakaj ste mi umrli,
mamica ?“

Glavo je nagnil na njene prsi in pazno, pazno je
poslušal. Ali njeno srce ni več utripalo. Spomnil se je,
da je nekoč slišal, da se ni dobro dotikati mrliča, zakaj
v njem se začne razkrajati kri, in taka kri je strup. Janez
je videl, kako silijo mamici skoz zobe na ustna bele pene.
Vedel je, da je to znak telesnega razpadanja. Neskončno
hudo mu je bilo pri srcu, zakaj vedel je zdaj z vso go¬
tovostjo, da je to, kar leži pred njim, mrtvo, plen trohlji¬
vosti in gnilobe. Ali v tem truplu je bivala tako dobra,
tako plemenita duša, da, to truplo je bilo kot zlata posoda,

38

ki hrani v sebi neprecenljiv zaklad. Srce mu je drgetalo
v prsih, kakor metulj, preboden z iglo. Zdelo se mu je,
da se pretaka po njem jezero solz, a te solze se mu niso
hotele izliti, da bi mu bilo potem lažje — preveč je bil
žalosten.

„Naj se zgodi karkoli!“ reče Janez, se skloni k
mamičini glavi, in kakor tat, ki jemlje to, česar ne sme,
ukrade z njenega lica zadnji poljub.

V.

Zvečer, ko je padel pokoj na zemljo, so se začeli
zbirati pri Zalokarju čuvaji in čuvajke, da prebijejo noč
pri pokojnici. Soba je bila kmalu polna zvečine mladih
ljudij. Najprej so odmolili, potem so zasedli stole in za¬
čeli ugibati, kaj bi delali, da bi jim hitreje minila noč.
„Mrtvaški ptič“, stara Neža, je skoro trdo zaspala na
svojem stolu. Molek ji je zdrsnil v naročje, in glava se
ji je sklonila na prsi.

„Td-le bo menda živela do sodnjega dneva, da pojde
gorka v nebesa,“ meni grobar Božakovec, ki je seveda
tudi prišel k Zalokarju, da dobi običajno čutaro vina in
ogal domačega soržičnega kruha. Vztrajno je otepal dobro
peko in poleg zalival, da se mu je kmalu razvezal jezik.
Pripovedoval je strmečim poslušalcem o strahovih, ki jih
je srečaval v poznih nočeh na pokopališču, ko je izkopa¬
val grobove. Govoril jim je o čudovitostih, ki se dogajajo
tamkaj o polnočnih urah. Poslušalcem so se ježili lasje
ob vsem tem, kar jim je pripovedoval Božakovec, in kar
si je sproti izmišljal.

Božakovec je nagnil zadnjič čutaro in izpil vino do
zadnje kaplje. „E, Bože moj! To je žalostno, da ni več
vina !“ pravi, dene čutaro pod pazduho in jo začne stiskati.

„Morda še kaj iztisnem ! u

„ Glejte, Božakovec,“ pravi nekdo izmed prisotnih,
„to, kar je sedaj v čutari, je strah ! w

„Ali čutara je prazna, in ničesar ni v njej,“ reče
grobar.

„Saj zatč pa pravim, da je to, kar je v njej, strah, u
reče prvi.

„A tako! Torej misliš, da ni strahov?“ vpraša
Božakovec.

>I)a, tako mislim, in to je tudi res! Vojak sem bil
in vsako ponočno uro sem prečul pod milim nebom, pa

39

strahu ni bilo nikdar od nikoder. Strah je samo hudoben
in nepošten človek, cigan, ki ti ukrade slanino izpred
nosa , 44  govori tisti.

Ob teh besedah se pomirijo ostali. Božakovcu ni
bilo po volji, da so tako naglo izgubile veljavo njegove
zlagane pravljice. Da bi brž obrnil pozornost na kaj
drugega, reče: „Pa me poslušajte! Nekdo me vpraša:
„Kako ti je ime ? 44  Odgovorim mu: Prvi in drugi sta me
rodila ter mi, ko sem dorastel, drugega in tretjega kupila.
Mnogo veselja sem imel s tema, pa nekega dne, ko sta
mi ravno lepo pesem pela, prideta prvi in zadnji in mi
mahoma uničita vse veselje. — No, pa povejte, kako mi
je ime ! 44

Začeli so ugibati. Ta je rekel to, ta ono, a nihče
ni pogodil pravega. Božakovcu je to močno prijalo. Ko
se je prepričal, da ne more nihče razrešiti zastavice, pravi:
„Vsak mi daj nekaj, a vsi toliko, da bo jutri zopet polna
ta čutara, pa vam povem in razložim / 4

Ljudje so bili radovedni in kmalu so nabrali toliko
denarja, da si bo mogel drugega dne Božakovec tolažiti žejo.

Ta pa pravi: „Cujte! Prvi in drugi sta me rodila
— to je mati; ko sem dorastel, sta mi drugega in tretjega
kupila — to je tiček ; pa nekega dne, ko sta mi ravno
lepo pesem pela, prideta prvi in zadnji in mi mahoma
uničita vse veselje — to je maček. — Zdaj boste vendar
vedeli, kako mi je ime / 4

Poslušalci so začeli že med tem, ko je Božakovec
govoril, sestavljati zloge  in besede, a ko je končal, so
zavpili od vseh stranij: „Matiček, Matiček ! 44

Potem so začeli tudi drugi staviti uganke, a ko so
bili tudi s temi gotovi, so se začeli igrati manj ali bolj
otroške igre: zlate barvice; pekel, vice in nebesa; „pri
meni rinka žbrinka 44 ; sodnike, in Bog ve, kaj še vse.

Nebo se je začelo svitati na obzorju, prihajalo je
jutro. Neža se je vzdramila, si pomencala oči, pokleknila
k stolu in začela moliti, drugi so ji pa odgovarjali. Potem
so se začeli razhajati, in kmalu je ostala soba prazna.
Sveče so že dogorele nad polovico. Zrak je bil dušeč in
zaduhel. Prinesli so krsto, in vonj po mladem lesu in
sveži črni barvi je napravil ozračje še težje in neugodnejše.

Čimbolj se je bližala ura pogreba. Pokojnico so
položili v krsto, poveznili pokrov, in mizar ga je pribil
z dolgimi žreblji. Votlo so odmevali udarci težkega kladiva

40

po sobi. Domačini so stali v polkrogu okrog krste in se
bridko jokali, zakaj strašno je, kdor mora poslušati tako
zabijanje žrebljev!

Popoldne ob treh so zapeli zvonovi, naznanjajoč, da
je prišla ura, ko ponesč Zalokarico k zadnjemu počitku.
Pred hišo se je nabralo mnogo ljudij iz soseščine in bolj
oddaljenih krajev. Prišli so tudi ljudje s kmetov, zakaj
pokojnico so poznali tudi po vaseh, saj so kupovali pri
Zalokarju meso.

Krsto so postavili na vežni prag ter čakali duhovnika.
In prišel je sam prošt z obema kaplanoma. Blagoslovil
je truplo, in dišeče kadilo se je razdišalo na okrog. Po¬
tem se je začel premikati izprevod. Precej za križem so
se uvrstili otroci, tovariši in tovarišice Zalokarjevih otrok.
Za njimi je stopalo društvo rokodelskih pomočnikov z
belimi svečami, potem je šla paroma zadruga mojstrov z
rdečimi svečami, nato so korakali mestni gasilci v svetlih
čeladah in s črnimi pentljami na levih rokavih, precej za
njimi pa je stopala mestna godba. Votlo je zabobnel s
črnim suknom prepreženi veliki boben, precej nato pa je
zadonela žalostna pogrebna koračnica. Pred krsto so
molili duhovniki s starim učiteljem Palčičem, ki so se
oglasili v žalostni pesmi, kadar so utihnili godci. Na črni,
z rumenimi okraski obiti krsti je stal križ in so se tresle
posušene cvetlice. Na vsako stran so svetili po štirje
mojstri in pomočniki. Za krsto je stopal Martin z Janezom,
Francetom in Nano. Mož si je tiščal robec na usta, a
otroci so glasno ihteli. Tik njih je ubirala pot ob palici
stara Neža. Žalostno je plapolala lojeva sveča v njeni
zakajeni svetilnici. Potem so se razvrstili drugi daljni in
bližnji sorodniki, pokojničini znanci in znanke, prijatelji
in prijateljice — najprej ženske, potem moški.

Zalokarica si je želela, da jo zakopljejo pri Treh
farah poleg očeta in matere. Rada bi počivala pri tistih,
ki sta jo tako ljubila v življenju. Pogrebni izprevod se
je torej pomikal proti Trem faram.

Martinu se je zdela danes ta pot silno kratka, a težka;
kakor da bi nosil kamenje na ramah, tako ga je nekaj
težilo. Zdelo se mu je, da se krči pot sama ob sebi pred
njim. Jeden korak se mu je zdel za deset drugih, tako
naglo so izginjale hiše ob njem. Kmalu so bili zunaj na
ravnem poiju, ki se je kakor pogrnjena miza širilo v levo
in desno stran. Po zelenih grmih ob cesti so požvrgolevale

41

ptice in plahe poletavale v daljavo, ko se je približal iz-
prevod. Orači in kopači so ponehavali z delom in razoglavi
gledali pogreb, ki se je kot dolga, črna nit vil po beli
cesti. Na obronkih bližnjega gozda — ^mestnega loga“ —
se je pasla goved. Dobre kravice so dvigale široke glave
in z velikimi očmi strmele v čudne goste na prašni cesti.
Pastirji so tlačili pod srajce diple in brundice in so zijali
v pogrebce. Lepa telica, ki se je doslej pretekala z junci
po zeleni travi, je dvignila rep in se zaprašila proti cesti,
koder so stopali s krsto. Ali ob jarku se je ustavila in
zvedavo gledala jednakomerno se premikajoče ljudi.

Solnce je svetilo na zemljo v čarobnem blesku, in
nad poljem in gozdom je visel jasni nebeški obok.

Pri kapelici, ki stoji sredi med Metliko in Tremi
farami, je klečal berač in molel klobuk kot nemo prošnjo
proti mimoidočim. Ta in oni je vrgel vanj denar. Tudi
Martin ni prezrl berača.

Prišli so do Metličice, te tihe in mirne vodice, ki na¬
paja govedo, vrbe in mline. Po belih kamenih so poska-
kavale pastiričke in tresljale z repki ter se veselile življenja.
Jata grlic se je dvignila iz grma in zletela daleč tja proti
gozdu. V dalji na desni strani se je srebrila široka gladina
lene Kolpe, a za hrbtom je umiral glas metliških zvonov,
od Treh far pa je prihajalo glasneje in glasneje pozvanjanje
zvonov, zlitih in posvečenih v čast trifarški Materi božji.

Bolj in bolj se je prikazoval iz zelenja zvonik,
potem so se začele d/igati strehe vseh treh cerkvd, na¬
posled koče in hlevi, končno zid okoli pokopališča — in
kmalu je zavil izprevod na pokopališče ter se izlil v gornjo
cerkev.

Kdo je vse to videl?

Janez!

Tako strašno čudno mu je bilo pri srcu ! Ni mogel
moliti, ni se mogel jokati, ni mogel pod milim Bogom ni¬
česar! Samo gledal je okoli sebe. Kar je videl, vse se
mu je zdelo tako vsakdanje in vendar tako praznično ob
jednem, tako žalostno in tako veselo, tako znano in tako
tuje. Čudna praznota mu je zavladala v srcu, kakor da
je že izjokal vse solze in izmolil vse molitve.

Ko je klečal v cerkvi in gledal tja na oltar k Mariji
sed^mžalostni, kako ji počiva križani Bog v naročju in
sedem ostrih mečev v srcu, takrat se mu je zazdelo, da
se je začel Materi božji izpreminjati obraz. Bolj in bolj

42

se mu je dozdeval znan, a ni se mogel hipoma domisliti,
komu bi ga primerjal. Želel si je še to po f ezo okrog ust,
še to globoko črto na čelu, še to sladko vlažnost v očeh,
še to miloto na ustnah — in glej, tamkaj na oltarju je sedela
njegova mamica! In solnčni žarki, ki so trepetali skoz
okna v hišo božjo, so se nabirali okrog njene glave v
tako lepem svetlem krasu, kakor da bi pletli okoli nje
zlat venec.

Janez je iztegnil roke proti oltarju in zaklical glasno,
da ga je vsak čul: „Mamica, mamica!“

In ta njegov glas je bil tako mik tako hrepeneč in
v srce segajoč, da se je zazibalo po cerkvi glasno ihtenje,
prihajajoče iz usmiljenih src pogrebcev. Ni bilo očesa v
cerkvi, ki bi ne bilo objokano.

Potem so pa zagrebli Zalokarico v črno, hladno
zemljo v sredo med njene stariše. In na krsto je zbobnela
težka gruda. Bnžakovec je opravil svoj posel naglo in
ročno. Z okovanimi škornji je potlačil vlažno prst, da
bi tem tesneje objela krsto, in na gomilo je zmetal tiste
cvetlice, ki jih niso vrgli v grob.

* VI.

Stari učitelj Palčič je bil dobra in plemenita duša.
Otroke je poučeval z vso ljubeznijo in potrpežljivostjo,
ki diči pravega učitelja. Bil je svojim učencem to, kar
je oče svojim otrokom. Zlasti se je zavzel za tistega, ki
je bil ali siromak, ali ki mu ni prizanašala tudi drugače
nesreča. Tiste, o katerih se je prepričal, da so dobre glave
in vztrajnega učenja, je poučeval še posebej izven šole.

Tak je bil tudi Zalokarjev Janez.

Žalost po umrli materi ga je silno potrla. Pohajal
je pobit in otožen, in vsa zdrava barva mu je izginila z
lica. I)om se mu je zdel pust in prazen kot neizmerna
puščava. V hiši ni bilo več tistega ljubega solnea, ki je
vse ogrevalo, vse oživljalo. Mnogokrat po končanem uku
je odšel na pokopališče k Trem faram, da se je razjokal
na materinem grobu.

Učitelj Palčič je izprevidel, da ne more imeti dobrega
konca to neprestano žalovanje. Dajal je Janezu različnih
knjižic v čitanje. da se tako razvedri. Po šoli ga je jemal
s seboj na izprehod ter se z njim razgovarjal prijateljski
in zaupno. Hodila sta po polju, ki so ga krile plodne
njive, bogati zelniki in rumeneče žito; izprehajala sta se

43

ob sadnih vrtovih in vinskih goricah, po tihi loži ali ob
šumljajočem Obrhu, kjer so ropotala mlinska kolesa.
Krenila sta včasi tja doli h Kolpi do mostu, ki spaja slo¬
venski in hrvatski svet, ali pa sta jo mahnila na obratno
stran v hrib, ki ga senčijo bele breze in staro hrastovje.
Povsod je razlagal učitelj Palčič vernemu učencu veliča¬
stvo božje prirode, to čudovito lepoto, ki leži razprostrta
po lepi zemlji, da dviga človeku duh in srce k Onemu,
ki je vse to iz nič ustvaril. Kadar so se za Gorjanci ko¬
pičili črni oblaki in se križali ognjeni bliski, mu je
govoril o vsemogočnosti božji, o nepremenljivi sili večnega
stvarnika. Kadar je plaval nad zemljo jasni dan, da so
hiteli plodovi rodovitne zemlje kar vidoma v rast in zre¬
lost, mu je govoril dobri učitelj o dobroti Njega, ki hrani
lilije na polju in živi ptice pod nebom.

„Vsega tega, kar gledaš pred seboj, moj Janez, a  je
govoril učitelj, „ni bilo, in nekoč pride čas, ko zopet vsega
tega ne bo. Vse se rodi, da umrje. Kdaj in zakaj, tega
ne vemo. Ali kadar pade klas na polju, je kmetovalec
vesel njegovega zlatega zrnja, in kadar pokosi smrt človeka,
je Bog vesel njegovih dobrih dejanj!“

„In moja mamica so bili tako neizrečeno dobri!“
pripomni Janez.

„In zato jih je Bog vesel in jim deli sedaj večno
plačilo,“ dostavi učitelj.

Srce se je začelo Janezu zdraviti. Vdal se je misli,
da je moralo priti tako. Ostal mu je v srcu drag in ljub
spomin na nepozabno mater, ki se je je spominjal vselej,
kadar je dvigal duh svoj k Bogu.

Kadar sta ostala z učiteljem domd, ga je ta poučeval
v slovnici, v pravopisju, v spisju, v računstvu in v vseh
takih predmetih, ki koristijo človeku, ustvarjenemu za delo.
Janez se je učil vztrajno in uspešno. Posebno ga je za¬
nimalo zemljepisje in računstvo. Rad bi prehodil široki
svet in prevozil brezbrežna morja, rad bi preštel zvezde
na nebu in črviče v prahu. Izračunal bi rad moč vetrov
in silo bliska; dognal bi rad število narodov in jezikov.
Napel bi rad vse sile duha in telesa, da bi mogel razpola¬
gati z imetjem, s katerim bi zopet dvignil blaginjo domače
hiše ...

Njegov duh je začel razmišljati, zatapljati se sam
vžse ...

44

'A'

Martin Zalokar se ni mogel prav poprijeti dela. Po
ženini smrti se ga je polotilo kesanje, ki mu ni dalo nikjer
miru, nikjer obstanka. Vest mu je očitala, da je on vsega
kriv: kriv ženine prezgodnje smrti, kriv razpada svojega
doma in imetja. Včasi je vztrajal v domu po ves teden,
po dva tedna, po mesec dnij, potem pa se je zopet vdal
pijači in je v kratkih dneh pognal po grlu, kar je pri¬
hranil, da si polagoma uredi zanemarjeno gospodarstvo in
se zopet postavi na trdne noge.

„Saj je tako vse zaman!" je dejal in se s tem tolažil.

v

Crv, ki ga je razjedal v duši, se mu je zakopal tudi
v telesno moč. Začel se je starati in pešati.

France je moral pustiti šolo in se je učil mesarije.
Nana je tudi ostajala domd. Morala je že v mladih letih
nadomeščati mater in gospodinjiti v hiši, da ne bi tuji
ljudje vsega raznesli in razkopali.

Očetu ni prijala Janezova resnost in njegovo večno
tičanje v knjigah in papirjih. Želel si je Janeza delavnega
in brižnega za domače stvari, da bi kopal po njivah, sekal
v mesnici, žagal drva, da bi — kratko rekoč — nado¬
meščal hlapca.

Bridko je bolelo Janeza očitanje, s katerim mu je
tolikokrat oče grenil skromno kosilce: „Le jejta vidva,
France ia Nana! Tega-le," in pri teh besedah je vselej po¬
kazal na Janeza, „hranimo samo iz milosti."

Tisto veselo življenje in vrvenje otrok pred Zalokar¬
jevo hišo je prenehalo. Pojali so se drugod po prahu in
pesku. Pa so nekateri tudi že dorastli, da jim ni več pri¬
jalo tako otročje početje. Stariši so jih večinoma razposlali
k raznim mojstrom-obrtnikom, da se izučč v rokodelstvu
in si začnč čim prej sami služiti kruh. Le Stuparjev Janko
ni bil za težko in naporno telesno delo, zat6 je hodil še
vedno v domačo šolo in bil Janezu dober prijatelj. Dostikrat
je z njim posedal pri knjigah in poslušal umnejšega prijatelja,
ki mu je razkladal to in ono, kar je pač zvedel od učitelja.

Oba je začelo neko hrepenenje siliti v svet. Cim
bolj sta se otresala te misli, tem bolj seje oglašala v njiju
ter ju kar tirala z doma. Noč in dan nista imela miru
pred to mislijo. S Stuparje vi m Jankom bi šlo še kako,
saj ima imovitega očeta, ki bi lahko kaj žrtvoval za sinovo
vzgojo. Ali kaj hoče Janez — siromak!

45

Tudi Nanine tovarišice so morale delati in skrbeti
za dom. Ta je pomagala materi pri gospodinjstvu, ona je
pestovala kričavega bratca ali jokavo sestrico, tretja se je
šla učit šivanja.

Nekaj resnega se je razvilo nad vso to veselo dru¬
ščino, ki se je shajala še pred nedavnim časom k veseli
igri in šaljivemu pomenku pred Zalokarjevo hišo.

Martina Zalokarja so trle razne skrbi. Kadar so se
zgrnile nad njim, je šinil z rokami v lase in begal po
sobi gori in doli, potem je odšel z doma in zopet pil, da
bi jih potopil v vinu.

In še tisto njegovo najmlajše dete, ki je bilo nežno in
drobno, kakor rožica, vzrastla kje v senčnatem zatišju!
Pitali so to drobno stvarco z mlekom in s kruhom, raz¬
močenim v mleku. Redkokdaj je vzplaval tisti presrčni
nasmehijaj na njega pobledelo ličece, redkokdaj so se iz¬
tegnili suhi prstki k njim, ki so ga hranili, da bi se malce
poigrali. Dogorevalo je to nežno življenje kot bela voščena
svečica, in ni še poteklo leto dnij po materini smrti, pa
je ugasnila ta bela voščena svečica.

In položili so tega mrlička-angeljčka na oder in ga
obsipali z rožicami, njegovimi vrstnicami.

Da, spala je rožica med rožicami!

Tovariši Janezovi so se praznično oblekli in so po¬
nesli belo krsto na pokopališče k Svetemu Roku. Pred
krsto je stopala v belo oblečena deklica in držala v
desnici zlomljeno svečo.

Po pogrebu je dejal sam sebi oče: „Hvala Bogu!
Sedaj imam jedno skrb manj!“

Tistega dne se je napil od veselja.

# =»

Janeza ni več strpelo domd. S Stuparjevim Jankom
sta sklenila z vso odločnostjo, da pojdeta z doma, in sicer
čim prej mogoče.

Janez je dopolnil petnajsto leto. Oče ga ni pogledal
nikdar več prijazno in nikoli ni izpregovoril z njim pri¬
jazne besede. In to je Janeza neskončno bolelo. Kakor
človek, ki išče z napetimi silami izhoda iz moreče stiske
in neprijetnega položaja, tako je razmišljal Janez na vse
strani, kam bi se obrnil, da pride čim prej iz očetove hiše.

46

Stuparjev Janko se je že domenil s svojim očetom,
ki mu je obljubil, da ga povede jeseni v Karlovec v srednje
šole. Silno težko je bilo Janezu, ko se je ločil od prijatelja.

In ko je ostal Janez sam in mu je bilo bivanje v
domači hiši še nestrpnejše, ko je gledal očeta, kako živi
brezbrižno in lahkomiselno, kako ga prezira, kako komaj
čaka, da bi mu šel s poti, se ga je polastila neutešna želja
po daljnem svetu. Z doma mora, in bodisi kamorkoli!

Tedaj se spomni svojega sorodnika, karlovškega
trgovca Drganca. Kakor bi šinilo novo, nepričakovano veselje
vdnj, tako se mu je razjasnila duša ob tej misli. Odpravi
se k učitelju Palčiču in mu razodene svoj načrt.

Učitelj Palčič stopi k Zalokarju in mu reče: „Vaš
sin, nadarjeni in pridni Janez, mi je izrazil željo, da bi se
šel rad učit trgovine k vašemu sorodniku, trgovcu Drgancu,
v Karlovec. “

„Le naj gre, le naj gre! Saj mi je domd samo v
napotje!“ reče Zalokar.

Učitelj Palčič je potem pisal Drgancu v Karlovec
ter mu razložil, kako je na Zalokarjevem domu, kakšen
je Zalokarjev najstarejši sin Janez, kako si želi z doma,
kako ga sili srce k njemu, Drgancu, v nauk, ter ga je končno
prosil, naj sprejme Janeza k sebi v prodajalnico, saj bo
brez dvoma zadovoljen z vestnim in marljivim dečkom.

Ni še minilo teden dnij, in učitelj Palčič je dobil iz
Karlovca tako-le pismo:

Spoštovani gospod učitelj!

Vaša skrb, ki jo gojite do mojega sorodnika in
svojega, kakor mi pišete, najboljšega učenca Janeza Za¬
lokarja, me je navdala s spoštovanjem do Vas. Iz Vašega
pisma razvidim, da ni nadarjenemu dečku v resnici več
obstanka v razpadajoči očetovi hiši. Smili se mi ubožec !
Zatorej ga sprejmem rad in takoj v nauk, saj je naš
trgovski stan lep, dasi težaven in skrbi vzbujajoč, vendar
tak, da se ga lahko poprime z veseljem vsak, ki ima
bistro glavo in delavne roke.

Blagovolite torej poskrbeti, da bom mogel čim prej
pozdraviti v svoji hiši Janeza, ki mu s tem pošiljam srčne
pozdrave in zagotovilo, da bom pazil nanj z vso ljubeznijo
in dobrohotnostjo.

47

Vas pa, spoštovani gospod učitelj, iskreno zahvaljam
za naklonjenost, ki jo izkazujete mojemu sorodniku Janezu,
ter Vas pozdravljam v spoštovanju

Vam vdani Drganec.

V Karlovcu, dne . . .

Nihče ni bil tega ljubeznivega pisma bolj vesel, nego
učitelj Palčič in Janez Zalokar. Prvi je videl, kako so se
odprla njegovemu dobremu učencu vrata v bodočnost,
drugi je pa videl uresničenje svoje najsrčnejše želje: kmalu
ga odvede pot z doma!

Učitelj Palčič je napisal Janezu lepo izpričevalo ter
ga opomnil, naj se pripravi na pot. Janez je povezal v
culico, kolikor je imel perila in obleke, zahvalil pleme-
nitega učitelja za vse dobiote, ki mu jih je izkazoval v
dobi njegovega sirotenja. se presrčno po »lovil od brata in
sestre ter prosil očeta odpuščenja, če ga je kdaj žalil ali
jezil. „Namenoma,“ je dejal, „nisem hotel biti nikoli
zloben in hudoben P

„No, no, no P je govoril oče. „Samo pojdi, pa sreča
te naj spremlja P

Vse to se je vršilo v četrtek zvečer, predno so legli
pri Zalokarjevih spat. Drugi dan, je menil Janez, ne bo
časa, ker bo treba na vse zgodaj z doma. Tudi on je
legel v postelj, a vso noč ni zatisnil očesa. Razne misli
so mu švigale po^glavi, in spantc se ni hotel dotakniti
njegovih očij. Čudno mu je bilo pri srcu : sladko in
grenko, veselo in žalostno. Večkrat se je dvignil v po¬
stelji ter gledal z napetimi očmi po temni sobi, da bi še
vse enkrat ogledal in si vtisnil v spomin, predno odide z
doma. Potem je zaprl oči, prit snil še roko nanje tei si
ponavljal v spominu: „Da! Tu stoji očetova postelja, tu
omara, tam miza. ondi visi ura . . . “

V tistem trenutku, ko se mu je zidala domača hiša
pred dušnimi očmi, se spomni nekoga in naglo piane po
koncu.

In pogled mu splava tjakaj k steni, kjer je stala
svoje dni mamičina posrelja.

Na nebu je vzplavala luna, in bleda mesečina se je
razlila po sobi. In Janezove oči so iskale mamico, a je
niso več našle.

,.Joj, mamica,“ vzklikne Janez polglasno, „saj vas
nisem pozabil

48

„A da mi še živite, bi ne odhajal z doma; a če bi
odhajal, bi odhajal z vašim blagoslovom! Tako pa pojdem
sam, sam, čisto sam!“

Sedel je na posteljni rob, in pogled se mu je obrnil
tja k sprednji steni in je obstal med obema oknoma. In
zazdelo se mu je, kakor da raste iz tal mrtvaški oder, ki
leži na njem njegova mamica, bleda in mrtva, počivajoča
v Bogu. Spomnil se je trenutka, ko ji je poljubil mrzlo
lice, in nekaj sladkega se mu je zazibalo v duši. Roke so
mu padle na oči ter so jih čvrsto zaprle, da se je raz¬
prostrla pred njimi globoka tema. A samo za trenutek.
Potem se mu je zazdelo, da se dvigajo iz teme drobni
plamenčki, kakor da bi se vžigale sveče, se utrinjale in
zopet vzplamenevale.

Janez je gledal dolgo, dolgo tako pred se, naposled
pa je vzkliknil: „Tega ne zabim nikdar !“

Zopet je legel in se obrnil k steni, da bi zaspal. A
prišle so v vas druge misli, lahke in težke, ki so podile
od njega spanje. Snoval je načrte za bodoče dni; rastli
so mu v duši trdni sklepi in lepe nade, in nekaj kot zlato
pomladnje jutro se je razlilo nad njegovo bodočnostjo . ..

Noč se je začela umikati meglenemu jutru. Ko je
prvi polmrak pogledal skoz okna, je Janez vstal, se hitro
opravil in odšel po prstih iz sobe. Na pragu je obstal in
se še enkrat ozrl po sobi. Vse je bilo tiho; čulo se je
samo nihanje stenske ure in mirno, jednakomerno sopenje
tistih, od katerih sedaj odhaja. V vežnih vratih je obrnil
ključ in stopil na cesto.

Vse hiše so še počivale v spanju. Nad njimi je pla¬
valo pepelastosivo jesensko nebo, na katerem so ugašale
zvezde in se umikale jutranjemu svitu.

Janez je stopal po mestu z naglimi koraki in kmalu
je bil na cesti, ki drži proti Karlovcu. Nejasno so se dvigala
iz somraka ob njem razna poslopja. Tam na levici vrh
mestnega jarka Bojice ga je nemo gledala očetova hiša.
Janez je obstal na cesti, mahnil s culico tja proti rodnemu
krovu in dejal sam v sebi : „Z Bogom, dom očetov 1“

Potem je stopal dalje. Za svojim hrbtom in dalje
pred seboj na cesti je začul ropotanje voz. Bil je petek,
in ljudje so se vozili v Karlovec na semenj. Že je menil
počakati voznika, da bi prisedel, a kakor da ima še nekje
drug opravek, je krenil z glavne ceste v levo stran in
pospešil korake.

49

Jutro je bilo hladno, in Janeza je nekoliko zeblo v
lahki suknjiči. A brza hoja mu je segrela kri, da so se
mu začele na čelu kmalu nabirati znojne kapljice.

Janez je hitel dalje . ..

Nebo se je jasnilo bolj in bolj, in tam na obzorju je
zagorela dolga, zlata črta, kakor da so se pretrgale sive
megle in napravile pot solnčnim pramenom.

Ves svet ob njem mu je bil znan; znana mu je bila
tudi okolica, ki se je odpirala pred njim. Tu so tiste njive
in tisti gozd in tista kapelica! Samo berača ni pred njo,
kakor takrat, ko so spremljali predrago mamico k zadnjemu
počitku.

Toliko da ni začel teči. . .

Po stezi je prizdehal pastir, Janezov znanec.

„Kam tako zgodaj, Janez? In v nedeljski opravi!“
ga vpraša in se popraska po glavi, da si iztrebi iz las
slamo, ki se mu je zaplela vanje, ko je spal na kolarnici
med škopniki.

„Po opravku '!“ odgovori Janez in hiti dalje.

„Pa se mu mudi, primojkokoš!“ meni pastir in odide
svojim potem.

Janezu pa se je mudilo, mudilo . . . Pred seboj je že
videl znani trifarški zvonik, na katerem se je pozlačeno
jabolko lesketalo v jutranjem svitu. Tja se mu je mudilo ...

In ko je prisopel tja, je zavil k materini gomili, po¬
kleknil na rosno travo, in njegovo srce je govorilo:
„Nisem vas pozabil, mamica ! Prišel sem k vam po slovo.
Vaš Janez gre po svetu, gre v Karlovec, hoče postati
trgovec. In vaš Janez bo vedno dober in priden in delal
vam bo veselje. Pa kaj vam treba takega veselja, ko
uživate sedaj večno veselje? M

Večno veselje!

Kakor da bi ga kanilo nekoliko, čisto malo v njegovo
srce, tako je vstal okrepčan in ojunačen z materinega
groba ter je stopil na stransko pot, da pride prej do glavne
ceste.

Ah, sedaj so mu gledale oči svobodno in veselo v
široki svet ! Pred njim so se dvigali nizki griči in lesene
koče, a med njimi se je vpletala ko dolga kača bela,
široka cesta, ki ga skoro, skoro dovede tja, kjer se začne
nova doba njegovega življenja.

Bilo je že jutro, lepo jesensko jutro!

Včliki trgovec.

4

50

Janez je dospel do mostu na Kolpi, sedel na obcestni
kamen in čakal, da se kdo pripelje z vozom. Ni mu bilo
treba dolgo čakati. Kmalu je pridrdral po cesti od Metlike
voznik — Janezovega očeta znanec, ki je vzel mladega
potnika in njegovo culico k sebi na voz.

„Nekoliko pozna sva, Janez,“ reče voznik. „A boljše
pozno kot nikoli."

Prah se je dvigal za vozom, ki je hitel proti Karlovcu.

VII.

„Ali je Karlovec daleč?" vpraša Janez voznika.

„Če greš peš tja, je daleč; če se pelješ, je bliže,"
odgovori voznik.

„Haha!" vikne Janez in vpraša črez nekoliko časa:
„Ali je Karlovec lep?"

Voznik odgovori: „Kdor ni videl Zagreba, mu je
Karlovec strašno lep."

„Haha!" vikne drugič Janez in zopet vpraša: „Ali
je Karlovec velik ?“

„Velik?" ponovi voznik; „velik pa velik. Mnogo hiš
je tamkaj in velika vojašnica."

„Tudi vojašnica!" se začudi Janez; Jej, to bo pa
nekaj!“

„Po kaj se pa pelješ v Karlovec ?" ga vpraša voznik.

„H gospodu Drgancu se grem učit trgovine," od¬
govori deček.

,,Lej, lej! Torej boš trgovec ! a

„Z božjo pomočjo."

„No, da! Gospod Drganec je dober gospod, in lepa
je njegova trgovina. Mnogo se boš naučil tamkaj. Lej,
to je pametno in lepo od tebe! Morda še postaneš kdaj
bogat trgovec!"

Dečka je to razveselilo. „Pa bi vas nečesa prosil," pravi.

„No, le povej !“

„Ali bi mi hoteli pokazati, kadar prideva v Karlovec,
kje je hiša gospoda Drganca?"

„0, zakaj pa ne!“ odvrne voznik in zažvižga z bičem,
da bi konjiča hitreje potegnila.

Nista bila videti močna, a šla sta urno in naglo po
gladki, široki cesti. V dobrih treh urah sta se pripeljala
v Karlovec in zavila v gostilnico, kjer se navadno ustav-

51

a

ljajo Metličani. Voznik je vrgel vojke hišnemu hlapcu v
roke in skočil z Janezom z voza.

„Ali greva sedaj h gospodu Drgancu? 44  ga vpraša Janez.

„Prej morava dobiti kaj za pod zobe in za v grlo,
ker so prvi lačni in drugo je žejno. Potlej pa greva precej
tja, 44  odgovori voznik, prime Janeza za rokav in stopi z
njim v gostilniško sobo.

Bila je polna glasnih pivcev in jedcev. Ta in oni je
pozdravil Janezovega voznika, ki pa je sedel k prazni
mizi, naročil dva krožnika ogrskega paprikaša in dve čaši
piva. Vozniku je šel v slast ta zajutrk, a Janezu je bil
paprikaš preoster, in pivo mu je bilo pregrenko, zatorej ni
obema mnogo škodoval. Nemirno se je premikal na stolu
in pihal skoz zobe, pa otepal kos domačega kruha, da si
potolaži razpečeni jezik.

„Kaj, da ti ne diši? 44  ga vpraša voznik.

„Nisem vajen take hude pečenke in takega rumenega
pelina, 44  odvrne Janez.

„1, sevčda! Pa daj semkaj, da snem in popijem jaz.
Gostilničarju ne smeva nič pustiti, saj ima že tako vsaj po¬
lovico dobička, 44  pravi voznik in pojč tudi Janezov paprikaš
in popije njegovo pivo.

Po zajutrku, ki je utešil lačnega in žejnega voznika,
se odpravita h gospodu Drgancu.

Janez se je obračal na desno in levo, naprej in nazaj
in ni se mogel načuditi lepoti karlovškega mesta. Saj je
bilo danes prvikrat, da je gledal toliko hiš pred seboj!

„Tu je pa skoro vsaka hiša tolika, kakor metliški
grad!“ pravi končno. „ Ali prebivajo v Karlovcu sami
grajščaki ?“

„Vsakojaki ljudje: grajščaki in berači/ 4  mu razlaga
voznik, „no, ljudje — kakor povsod! 44

„ Glejte, glejte! 44  pravi Janez in kaže s prstom zdaj
na to, zdaj na ono hišo ; „grad — proštija, grad — proštija !
Jojmene, ti ljudje so pa bogati ! 44

„Kdor ima denarja, je bogat; kdor ga nima, je siro¬
mak, 44  reče voznik.

„Potlej je pa ravno tako, kakor v Metliki. 44

..Kajpak ! Svet je svet, če tudi ga postaviš na glavo I 44

„A, tako je ta reč I 44

4 *

52


Potem sta krenila v dolgo, živahno ulico, kjer se je
vrstila prodajal niča poleg prodajal niče. Voznik se ustavi
in reče Janezu, kažoč na črno, svetlo zlikano desko z
velikimi, pozlačenim^ črkami, ki so se blestele na pročelju
lepe, visoke hiše: „Citaj, Janez!“

In Janez čita: „Franjo Drganec, trgovina z manufak-
turnim blagom. “ Potem pogleda voznika, vztrepeče kakor
od veselja, nekaj mrzlega in toplega ob jednem mu šine
po mozgu, in Janez vpraša: „Torej tukaj?“

„Da, tukaj!“

Na prodajalničnih vratih pa zagledata moža srednje
rasti, posivelih las, z naočniki na nosu.

Ko ta zagleda prišleca, vzklikne: „Hoj, Metličan!“
in ponudi vozniku levico v pozdrav. Desnica mu je bila
pokvarjena. V mladih letih mu jo je odtrgal smodnik v
zapestju.

„Dva Metličana !“ reče voznik.

Trgovec se prijazno zasmeje in pravi: „Pa ne, da bi
bil ta deček Zalokarjev Janez!“

„Sevčda je,“ pritrdi voznik in potisne Janeza, ki mu
je bil stopil za hrbet, v ospredje, rekoč: „Le daj roko
gospodu Drgancu!“

„Bog te sprimi, Janez!“ mu veli uljudno gospod
Drganec, ga potreplje po licu in poljubi na čelo. „Od danes
si moj r

..Hvala vam !“ reče s tresočim glasom deček, in ne¬
skončno veselje mu zapolje po žilah.

Potem odvede gospod Drganec Janeza v sobo tik
prodajalnice. Od nje so jo ločila steklena vrata. Gospod
sede za pisalno mizo in veli Janezu, naj sede na stol, ki
je stal tik mize. Janez sede. Nekaj trenutkov sta molčala
oba. Ta molk porabi Janez, da si ogleda sobo. V kotu
zapazi nizko in ozko omaro, lepo temrorjavo pobarvano.
Takrat še ni vedel, da je ta omara železna blagajnica, v
kakoršnih shranjujejo trgovci pisma, knjige in denar. Sredi
sobe zagleda še drugo tako mizo, poleg kakoršne je sedel.
Bili pa sta to prav za prav dve mizi, strnjeni skupaj. Na
vsako stran je sedel po en gospod, ki je marljivo pisal:
jeden v veliko knjigo, drugi na papir. Na polici ob zidu
je videl Janez še več velikih in debelih knjig. Po steni
je viselo nekaj čudno popisanih in črtanih papirjev, po-

53

sipanih s črkami in številkami. Janezu je bilo seveda še
neznano, da so to koledarji, ceniki, vozni redi, trgovski
oglasi in druge take in jednake reči.

»Glej, Janez,“ izpregovori gospod Drganec, „od tega
trenutka pripadaš moji hiši, moji družini. “

Janez se nehotč pomakne s stolom bliže.

In gospod Drganec nadaljuje: „Od tebe ne zahtevam
ničesar drugega, nego da bodi priden in pošten!“

„Priden bom in pošten,“ reče z odkritosrčnim glasom
Janez, „prizadeval si bom, da boste zadovoljni z menoj,
gospod Drganec!“

»No, potem bova dobra prijatelja,“ pravi ta. „Glej,
v sorodu sva, Janez. Zatorej me ne kliči za gospoda
Drganca, nego zovi me za strica. “

Janez ni vedel, kaj bi storil od veselja. Zasmeje se
veselo in reče: „0 dobri moj stric !“

„Kaj si se pa kaj naučil v metliški šoli?“ ga vpraša stric.
,,Pri gospodu učitelju Palčiču sem se naučil mnogo
lepih in koristnih rečij,“ odgovori Janez; „znam seštevati
in odštevati; znam pisati pobotnice in voščilna pisma.
Sicer pa prosim, poglejte moje izpričevalo!“

To rekši, vzame deček iz notranjega žepa izpričevalo
in ga ponudi stricu. Ta ga vzame v levico, si poravna
naočnike, gleda in čita in prikimava z glavo. „Lepo, lepo,
lepo! Vidim, da si se pridno učil! Vedno ostani tak, in
dobro ti bo na svetu. To tvoje izpričevalo mi priča, da
imaš dobro glavo in vztrajno voljo. Oboje je mnogo
vredno ; to je tvoje bogastvo. Glej mene !“

Pri teh besedah pomoli gospod Drganec proti Janezu
okrnjeno desnico, ki je bila za zapestje, dlan in prste pri¬
krajšana. „Neprevidnost v mladih letih mi jo je pokvarila.
Igrali smo se otroci s smodnikom, in vžgal se mi je v
pesti in mi pokvaril roko tako, kakoršno vidiš sedaj. w
Janeza strese groza. „Joj! Za Boga svetega !“ vzklikne.
„Da!“ nadaljuje stric. „Težko sem delal, a imel sem
trdno voljo, in šlo je! Z levico sem se navadil pisati, z
levico sem delal, kar bi sicer laže z obema rokama. Ali
vztrajnost in odločnost nadomeščata tisoč rok. Zapomni si to! a
,,Do smrti ne bom zabil vaših besed, stric ! a  reče Janez.
Gospod Drganec se obrne potem k drugi mizi in za¬
kliče : „Milan!“

Mlajši izmed obeh gospodov, ki sta tam pisala, vstane
izza mize, stopi k Drgancu in reče: „Cesa želite, oče?“

54

„Glej, Janez, a  pravi stric, kažoč na prišleca, „to je
moj sin Milan !“ In obrnjen k temu, reče: „To je Zalokarjev
Janez, o katerem sem ti že pravil, Milan. Od danes je
naš, in priporočam ga tvoji skrbi. “

„Upam, da bova prijatelja, Janez,“ mu reče Milan in
mu ponudi roko. Potem zopet sede na prejšnje mesto.

Stric pozvoni, in iz prodajalnice pride mlad gospod.

,,To je naš novi učenec,“ mu reče gospod Drganec.
„Bodite mu dobri in prijazni, gospod pomočnik!“

„Gotovo, gospod, kakor je vaša želja. “ To rekši, se
pokloni in odide zopet v prodajalnico. A predno prestopi
prag, reče gospod Drganec glasno: „Na vse, kako se boš
vedel, in kako bodo ravnali s teboj, bom neprestano pazil
sam! A sedaj pojdi z menoj!“

In gospod Drganec in Janez odideta iz sobe in po
stopnicah v prvo nadstropje. Stric odpre visoka vrata, in
oba stopita v veliko sobo. Začuden obstane Janez na
vratih, zakaj tako lepo opravljene sobe še ni videl nikdar.
Ker je bil doma tudi ministrant, je imel včasi priliko, da
je prišel tudi v sobo h gospodu proštu. In prva misel, ki
se mu je vzbudila sedaj, ko je stopil v sobo gospoda strica,
je bila: ,Joj, Bože moj ! Tako lepo pa ni še pri gospodu
proštu!“

In res je bilo tukaj lepo! Motno zlikana, okusno
izdelana oprava je bila lepo razvrščena po sobi; ni je bilo
niti preveč, niti premalo. Zdelo se je, da stoji vse na
svojem mestu. Po stenah so visele lepe, velike podobe, a
tam na sprednji steni se je svetlikalo lepo zrcalo, sezajoče
skoro od stropa do tal, da se je zagledal v njem Janez
ves od nog do glave. Sredi stropa je visela na umetno
sestavljenih verižicah svetilnica, ki so jo obdajali v krogu
zlati svečniki s svetlomodrimi svečami. Na visokih oknih
so viseli lepo pisani zastori, da se je širil po sobi prijeten
polmrak. A tla so bila tako mehka, kakor da bi hodil po
zelenem mahu. Saj je bila razgrnjena po tleh rožasta
preproga.

Pri oknu je zagledal Janez postarno gospo, ki je se¬
dela pri mizici in vbadala iglo skoz platno, napeto v ne¬
kakšnem okviru.

..Marija \“  zakliče gospod Drganec, stopivši z Janezom
v sobo.

„Kaj je? u  se odzove ona, se ozre h gospodu, vstane
s stola in stopi bliže. r To je pa Janez,” reče prijazno.

55

„Da, to je naš Janez,“ pravi stric, in obrnjen k Janezu,
dostavi: „A to je tvoja teta!“

„Dobro došel, Janez,“ mu reče gospa ter mu ponudi
roko v pozdrav.

Janez se lepo pokloni in poljubi gospč roko. Tako
ga je naučil gospod učitelj Palčič.

„Ubožec!“ izpregovori gospa, ga pogladi z mehko roko
po licu in poljubi na čelo. „A pri nas ti bo dobro, to upam.“

Kaj naj odgovori?

Jaz tudi,“ reče in suče v zadregi klobuk med prsti.

Potem mu odkažejo sobo. Bila je na drugem hišnem
koncu, prijazna in tiha. Dve postelji sta stali v njej, dve
omari, dva stola in tako dalje.

„Tu boš stanoval, Janez,“ mu pravi gospod, „z mojim
pomočnikom, ki si ga prej videl. V to omaro izloži svoje
stvari, če jih kaj imaš!

„1, malo je, malo, stric!“ se nasmeje Janez, odveže
culico in zloži na polico, kar je prinesel s seboj: troje
žepnih robcev, par nogavic, jedno belo in jedno pisano
srajco, dva para spodnjih hlač in mašne bukvice. Potčm
se potiplje za notranji žep, a se precej domisli in reče:
„A da, izpričevalo imate vi, stric!“

„Da, da! Ne boj se zanje!“

„0 saj se ne,“ pravi Janez in zatiplje na žepnem dnu
nekaj oglatega, trdega, podolgovatega. Hipoma se ni mogel
spomniti, kaj je to. Tisto reč vzame iz žepa. Bile so
njegove orglice!

„Hm, glejte, orglice!^ reče. „Oče so mi jih nekoč
kupili na semnju. Mnogo sem piskal nanje, a sedaj ni
taka reč več zdme!“ To rekši, zamahne proti oknu, kakor
da bi hotel vreči orglice venkaj na cesto.

Stric pa mu prestreže roko, rekoč: „Nikar, Janez!
To ti bodi spomin na mlada leta! Le lepo jih shrani, da
nam boš včasi kaj zapiskali

„Bi že, ko bi znal,“ meni Janez, ,.pa ne znam .. . res
ne znam.“

„No, pa poskusi!“ reče gospod.

„Ali v resnici ne znam; morda bi še znal, ko ne bi
bil pozabil/ 4  se izgovarja.

„E, pa poskusi, no \ u  prigovarja stric.

Janez nastavi orglice. Dobro je videl gospod Drganec,
kako se mu je tresla roka. Ali kmalu se ojunači in začne
piskati znano pesem :

56

. . . Jaz jemljem slovo,

Da nikdar tako,

Nazaj me več nikdar ne bo . . .

Ali Janez hipoma preneha, položi orglice poleg maš¬
nih bukvic na v  polico in vpraša gospoda Drganca: „Ali ste
že kaj v videli Stuparjevega Janka ?“

„Stuparjevega Janka?“ ponovi stric. „Kdo je ta Stu¬
parjev Janko?“

„ Našega soseda sin in moj prijatelj, pa je sedaj od
jeseni v Karlovcu in hodi v višje šole,“ pravi Janez.

„Pa ga še nisem videl Stuparjevega Janka,“ reče
stric. ,,Ali jutri ga pojdeva iskat. Danes je semenj, in
mnogo opravka imam v prodajalnici, zatorej ne utegnem.
Toda jutri! Sedaj pa pojdi k teti v sobo. Tamkaj se za¬
bavaj in pogovarjaj z njo, kakor veš in znaš. Najprej se
moraš pri nas privaditi, potlej se pa boš poprijel novega
stanu resno in vztrajno. Polagoma se je treba uživeti v
naš stan, da dobi človek jasen pogled v vse reči, potem
gre dobro in lahko izpod rok. S premislekom in pre¬
udarkom, Janez! To je važno! — Toda pojdi, greva k
teti! Precej pošljem tudi po krojača, da ti umeri obleko,
in po šiviljo, da ti sešije nekaj perila. Malo imaš vsega
tega! Polagoma bo vse v redu ! Bodi zaupen proti nam,
saj ti hočemo biti dobri.“

Stric se poslovi, a Janez ostane pri teti.

Janez ji je vedel mnogo, mnogo pripovedovati. Prijazna
gospa ga je z zanimanjem poslušala, in večkrat so ji solze
zaigrale v očeh. Saj je bila vendar Janezova mladost,
kakor jutro, ki ga senčijo sive, težke megle!

Prvo noč je prespal Janez v novi domačiji dobro,
brez sanj. Doma so pravili, da je dobro, če si človek za¬
pomni sanje prve noči, ki jo prebije na tuji postelji, (le
stavi potem v loterijo, zadene terno ali vsaj ambo. Ali
Janez je spal tako sladko na mehki postelji, da ni imel
časa sanjati, torej ni mogel tudi poskusiti svoje sreče v
loteriji. Prav za prav pa še niti mislil ni na to, ko se je
vzbudil zjutraj zdrav in vesel.

Tudi vesel?

Malo čudno mu je bilo, ko se je zjutraj prebudil in
se ozrl po sobi. V prvem trenutku se niti ni zavedel,
kje je. Potem pa se je spomnil prijaznega sprejema in
dobrih ljudij, med katerimi bo odslej bival, in dobro mu
je bilo pri srcu.

57

Ob desetih predpoldnem ga pokliče stric: „Pojdi,

Janez, greva iskat Sluparjevega Janka!“

Krenila sta v stransko ulico in odtod v drevored,
ki oklepa kakor zelen pas malo ne ves Karlovec.

„Ta mestni del, ki se razprostira sedaj pred nama,
se zove Rakovec,“ mu pripoveduje stric; „in ono veliko,
lepo poslopje je šola, imenovana gimnazija, in tamkaj bova
našla Stuparjevega Janka. “

Janezu je začelo veselo utripati srce, saj bo kmalu
zopet videl ljubega prijatelja. S stricem sta hodila pred
šolo tja in sem, dokler niso začeli biti zvonovi po karlov¬
ških cerkvah jednajste ure. V istem času je zapel tudi
šolski zvonec, in po šolskih prostorih je zadonelo šumenje.
Nauk je bil končan, in dijaki so se napravljali domov.
Po stopnicah so se oglasili koraki, ki so glasno odmevali
po dolgih hodnikih in prihajali bliže in bliže. Vmes se je
čulo govorjenje, šepetanje, smejanje .. .

Prva četa se je usula skoz vrata. Tvorili so jo že
bolj odrastli dijaki. Nekateri so imeli že brke pod nosom
in z bradami obrastle obraze. Obkrožali so častitljivega
patra frančiškana, in njih presrčni smeh je pričal, da so
v zabavnem pogovoru z njim. Pred šolskimi vrati se ne¬
kateri globoko odkrijejo, rekoč: „Klanjamo se, gospod
profesor!“

„Z Bogom, deca!“ reče ta ter odide v družbi ostalih
dijakov na drugo stran.

„Stric, kaj pa pomeni beseda profesor ?“ vpraša Janez.

„Profesorje imenujejo učitelje te šole,“ odgovori
gospod Drganec.

„Pa učč patri v tej šoli?“ vpraša dalje Janez.

„Včasi so učili samo patri, danes jih je le še nekaj, a
mu pojasni stric.

Nato so začeli prihajati iz šole mlajši dijaki. Janez
zapazi med njimi njega, ki si ga je želel — .StuparjevegaJanka.

Ves vznemirjen potegne strica za rokav, kažoč na
majhnega, šibkega dečka: „Glejte ga, stric, glejte ga! To
je, to je !“

„Čakaj, da ga pokličeva,“ reče stric in stopi z Janezom
za korak bliže.

Janko je stopal v družbi tovarišev, ki so se obrnili
na desno, a njega je vodila pot na levo. Tistemu, ki je
šel v paru z njim, reče Janko pri slovesu: „Servus, amiceP

58

,Joj, 44  se začudi Janez, obrnjen k stricu, „kak jezik
pa govori Janko? To ni po metliško. 44

„To je latinski jezik, Janez, 44  reče stric, „in po naše
se to pravi: Sluga, prijatelj ! 44

,Jej, jej, jej! Koliko se je že naučil Janko! 44  se
čudi Janez.

V tem pride Janko tik Janeza in gospoda Drganca.
Ali ker je imel slabe oči, ju ne zapazi. Zato stopi Janez
k njemu, ga potreplje po rami in mu reče: „Ali me ne
vidiš, Janko? 44

Janko se ozre in vzklikne veselo: „Ali si ti, Janez?
Ali si rčs ti? 44

„1 kajpada, jaz sem, jaz ! 44  reče ta in mu čvrsto stisne
roko, „a to so moj stric, gospod Drganec, pri katerem se
učim trgovine. 44

Gospod Drganec ga vpraša, kje stanuje Janko. Ko
mu imenuje ulico, gredč vsi trije v ono stran. Gospod
Drganec in Janez spremita Janka do stanovanja. Spotoma
niso govorili mnogo. Janez bi rad povedal mnogo in
marsikaj Janku, in takisto Janko Janezu. A ničesar se
nista mogla domisliti, le tu in tam so se srečali njiju po¬
gledi, in vselej sta se drug drugemu prav od srca nasmehnila.
Ko dospč do Jankovega stanovanja, ga povabi gospod
Drganec, naj včasi obišče Janeza in njega. Obljubi mu,
da bo smel tudi Janez včasi k njemu v poset, kadar mu
bo dopuščal čas, na pr. ob nedeljah in praznikih popoldne,
ko je prodajalnica zaprta.

Ko se poslovč, odideta Janez in stric proti domu.

,,Zapomni si to pot, 44  mu reče stric. „Tod boš hodil
obiskovat prijatelja, pa tudi v drugo hišo te bo pogostoma
vodila ta pot“

„Se kam drugam?** vpraša Janez.

„Da! Samo potrpi malo! Precej ti povem in pokažem,
kam,** pravi stric.

Ko zavijeta v drugo ulico, pokaže gospod Drganec
Janezu veliko, v tri nadstropja zidano hišo. Na njenem
pročelju čita Janez velik napis: ».Trgovska šola.**

„A, semkaj se bom hodil učit?** vpraša strica.

,,Tu notri se boš učil vseh tistih vednostij, ki jih
mora znati trgovec,** mu odgovori Drganec.

„Kako že težko čakam!** reče Janez.

„Pa ker sva že ravno tu, pojdi, greva h gospodu
ravnatelju, da te vpiše,“ pravi stric in stopi z Janezom

59

proti šoli. V pritličju potrka na vrata, in znotraj se od¬
zove glas: „Naprej!“

Oba vstopita.

Pri pisalni mizi je sedel prileten gospod z dolgo, sivo
brado. Ko so se odprla vrata, se ozre proti njim.

Gospod Drganec ga pozdravi: »Klanjam se, gospod
ravnatelj!“

Izza mize vstane gospod ravnatelj, stopi proti gospodu
Drgancu ter mu veselo ponudi roko: „0 sluga, ponižni
sluga, gospod Drganec! Kaj vas je pa privedlo k meni?
S čim vam morem postreči? Prosim, sedite!“

Gospod Drganec sede in reče: »Tega dečka, svojega
sorodnika, sem vam prišel pokazat s prošnjo, da bi ga
blagovolili vpisati med učence svojega zavoda, gospod
ravnatelj!“

»O d h, da, da! 44  hiti gospod ravnatelj, »z največjim
veseljem. Pa kako se zovete, mladi prijatelj ?“ reče, obrnjen
k Janezu.

»No, le lepo povej ;  Janez J 44  mu prigovarja stric.

Janez je bil ves zavzet Se sanjalo se mu ni nikdar,
da bi ga kdaj kdo. vikal. A danes ga vika sam gospod
ravnatelj trgovske šole ! To ga je spravilo v vidno zadrego.
Preveč se je čutil počaščenega.

Stric je to zapazil, zatorej mu reče: »Ne bodi tako
plašen, Janez, in odgovori gospodu ravnatelju! 44

In Janez odgovori: »Pišem se za Janeza Zalokarja,
doma sem pa iz Metlike, hišna številka 5.“

»No, tako, tako! 44  prikimava gospod ravnatelj. »Pa
imate kakšno šolsko izpričevalo s seboj ? k4

»Jaz ga imam, 44  reče gospod Drganec in ponudi rav¬
natelju Janezovo izpričevalo.

Ta ga vzame v roke ter ga v naglici pregleda in
pravi: »Prav lepo, prav lepo! Upam, da boste tudi v naši
šoli tako pridni. Kako in kaj je tu pri nas, o tem vas bo
že poučil gospod Drganec. 44

Potem se Janez in stric poslovita ter odideta domov.

VIII.

Spotoma mu reče stric: »Torej v tej šoli — kakor
sem ti rekel — se boš učil vseh tistih vednostij, ki jih
mora znati trgovec. V šolo boš hodil tri leta, dokler ne

postaneš trgovski pomočnik. 44

»Ali se je treba toliko časa učiti? 44  vpraša Janez.

60

„Toliko časa, da, predno hoče biti kdo zrel za pra¬
vega trgovca,“ mu odgovori stric. „Dobro mora biti v
vseh vedah svoje stroke poučen tisti, ki hoče, da mu
uspeva trgovina. Posebno dandanes, ko je več in več
trgovcev, mora človek dobro paziti, da ne zmrzne. “

„Da ne zmrzne, 4 * pravi Janez, kakor da ne razume
stričevih besed.

„To se reče, d v a ni primoran, zapreti prodajalnice,“
pojasni Drganec. „Sola traja vsako nedeljo od osmih do
dvanajstih dopoldne in vsak dan od sedmih do osmih
zvečer. Knjige in vse druge šolske potrebščine ti bom
kupil jaz. Tebi ne bo preostajalo drugega, nego da se boš
pridno učil in s pridom uporabljal to, kar boš dobil.“

Popoldne je bil Janez že v prodajalnici. Pazno je
gledal tistim, ki so prodajali, pod roke, da mu ne bi ušla
nobena kretnja, pazno je naslušal vsako besedo, da mu
ne bi ušel noben glas. Prizadeval si je, da si vse, kar
vidi in čuje, trajno vtisne v spomin.

Ljudje so dohajali in odhajali. Ta je kupil več, oni
manj raznega blaga. Zdelo se mu je, da ga vsak, kdor
je prišel v prodajalnico, radovedno pogleduje. Janez se
je trudil, da bi ne bil neroden, da bi se mu ljudje ne
smejali. Precej prvi dan je čutil, da mu pojde vse to lahko
in kmalu izpod rok. Polastilo se ga je veliko veselje do
trgovskega stanu. Ko so zvečer zaprli prodajalnico in
poklicali uslužbence k večerji, je čutil Janez v nogah
trudnost. Saj je ves popoldne stal za prodajalniško mizo,
ali pa hodil sem in tja, in ker ni bil tega vajen, so ga
bolele noge. Veselil se je torej že na posteljo, da se odpočije.

Ko se je poslovil od strica, tete in Milana ter se od¬
pravil v svojo sobo spat, se je začutil tako samega in za¬
puščenega, da mu je prihajalo srce tesno in žalostno. Bil
je čisto sam, zakaj trgovski pomočnik je šel z doma in je
ostavil Janeza samega. Vzbudilo se mu je domotožje. Nič
dobrega ni imel po materini smrti domd, a bil je vendar
doma. Kar ga je obdajalo, vse mu je bilo znano, vse ga
je spominjalo matere, vse mu je bilo kot dober, prijazen
znanec in prijatelj, ki je spremljal njegovo življenje od
prvega dneva pa do takrat, do predvčerajšnjega dneva po
noči, ko je zapustil očetovo hišo.

Hodil je po sobi gori in doli. Roke je vtaknil v
hlačna žepa in glavo je povesil k tlom. Tako je hodil
gori in doli, doli in gori.

61

Kaj bo, kaj bo?

To vprašanje se mu je vzbudilo samo ob sebi.

In ta mladi mislec je bil žalosten! Najprej je naglo
pregledal vso svojo preteklost. Pregledal jo je že stokrat,
pa jo je pregledaval zopet to noč. Bila je tako vabljiva,
da so se mu oči tako rade zatapljale vanjo. Redkokdaj
je svetilo solnce nad njo, a vendar je bila lepa — saj je
bila njegova mladost. A danes je je konec, danes mu je
umrla! Resnost mu je stopila pred oči, resnost, spremljana
z delom in skrbmi . ..

Janez je bil silno žalosten !

Na mizi je zagledal papir in tinto.

Kaj pa, ko bi komu pisal?

Ali papir ni bil njegov. Pa če je pomočnikov, ga
poprosi jutri odpuščenja in mu poreče, da mu je bilo tako
silno dolg čas, da je moral pisati.

Sede torej za mizo in začne:

Dragi oče !

Vaš Janez je nocoj tako silno žalosten . . .

Ah, ne ! Tako ne sme pisati. Drugače, drugače . . .
In začne zopet:

Predobri gospod učitelj!

Sedaj sem tu v Karlovcu, a pri Vas je bilo lepše . . #

Tudi tako ne sme pisati ! Kaj bi rekel predobri gospod
učitelj? . . . Drugače mora pisati. In začne v tretje:

Ljubi brat !

Pregovor pravi : Povsod je dobro, a doma najbolje ...

Pa tudi s tem ni bil zadovoljen. Brat se bi mu smejal,
češ, čemu si pa silil z doma?...  Vse drugače se mora
glasiti njegovo prvo pismo. Zatorej začne v četrto :

Draga sestra !

Toži se mi po tebi, po bratu in po očetu . . .

„Ah, saj nisem nocoj za pisanje reče Janez in od¬
loži pero. „Pa to tudi ni prav, da sem tak !“ pravi dalje,
„tak kot otrok, ki se mu razbije igrača. “

Potem vstane izza mize in odpre omaro.

„Ah, moje orglice !“ vzklikne in jih vzame v roko.
Zopet” sede za mizo in začne igrati na orglice:

Srce moje, kaj žaluješ? . . .

Ko je doigral, mu je bilo lažje. Potem začne znova:

62

Igraj kolce, nc postavaj,

Igraj kolce, ne postavaj ! ...

In bilo mu je še lažje ... Pa začne novo pesem :

Solnce sije, luč gori,

Pred tabo, Janez, kozarček stoji .. .

In bilo mu je tako lahko, da se je zasmejal: „Ah,
da, kozarček! Tinta, tinta stoji pred mano .. .“

Ali oči so ga začele skeleti. Trepalnice so mu silile
skupaj, in začel je kimati z glavo.

„Spat pojdem, to bo še najbolje,“ reče končno. Nato
opravi svojo večerno molitev, se sleče in leže v posteljo ter
kmalu zaspi.

Drugi dan — v nedeljo — je bilo treba prvikrat v
trgovsko šolo. Predno je odšel Janez z doma, mu je rekel
stric: „Vem, da ti pojde v začetku težko, zakaj v šoli
govorč gospodje učitelji hrvatski jezik, ki ga še ne razumeš.
Pa tudi jaz, ko sem prišel v Karlovec, nisem umel hrvat-
skega jezika. Ali ravno s tem, da sem poslušal druge,
kako govorč, da sem bil ob tem pazljiv in sem si za¬
pomnil vsako besedo, sem se kmalu naučil hrvaščine, ki
je jako slična slovenskemu jeziku in zlasti še metliškemu
narečju. Saj zavijate Belokranjci prav po hrvatsko in ste
tudi kako besedo izposodili pri Hrvatih. Prepričan sem
torej, da ti ne bo delalo priučenje hrvaščine Bog ve kakih
težkoč, in da boš kmalu govoril lepo in gladko jezik svoje
nove domovine. Saj vse, kar te obdaja, je hrvatsko: naš
govor, naše čuvstvo, naše navade, naše mišljenje — vse
je hrvatsko. Tako se boš tudi ti, Janez, kmalu uživel v
to okolico, v te običaje, in boš Hrvat med Hrvati ..

„Pa sem Slovenec, u  reče Janez.

„Vem, in zato si lahko tudi Hrvat. Saj smo si bratje
Slovenci in Hrvatje. Iz jednega plemena smo zrastli, jedno
domovino imamo. Kolpa — pravijo — nas loči. Ali to
je le navidezna meja, v resnici ni meje med nami. D k,
Janez, jedno domovino imamo! Saj poznaš pesem, ki jo
poveličuje: „Lepa naša domovina ! u  Poj6 jo v Metliki in
v Karlovcu, v Ljubljani in v Zagrebu . . . Saj poznaš to
lepo pesem ! u

In Janez pravi: „Kaj bi je ne poznal? Saj jo znam
igrati na orglice.

„Lepo je to ! Pa jo nam boš po obedu zasviral, Janez ! a
reče stric. „A sedaj moraš v šolo. Veselje berem na
tvojem obrazu in iz tega sklepam, da se odpravljaš vesel

63

na ta pot. Vesel začetek je polovica veselega konca. Trdno
naj zraste v tebi sklep, da boš vztrajal v započetem delu.
Pojdi sedaj! Spotoma stopi v cerkev in bodi pri maši.
Nedelja je danes, in Bog hoče imeti tudi svoj del!“

Janez je odšel v šolo. S knjigami in zvezki pod
pazduho jo je mahal po ulici. Stopil je v prvo cerkev
ter bil tam pri službi božji.

%

o c

„Torej, kako je bilo v šoli ? 44  ga vpraša stric, ko se
vrne Janez opoldne domov.

„Dobro je bilo, stric! To se reče — lepo je bilo , 44
odgovori Janez, „čitali smo in pisali in računali / 4

„Ali si bil tudi ti kaj vprašan ?“

„Bil in ne bil . 44

„Pa kako naj to razumem ? 44  vpraša stric.

„To je čisto druga šola, kakor pri nas v Metliki.
Vsako uro nas je učil drug gospod učitelj. Ko sem stopil
v učilnico, so me učenci radovedno pogledovali, zakaj bil
sem jim tujec. Takisto me je pogledal tudi vsak gospod
učitelj ter me vprašal, kdo sem, in odkod sem, in kje se
učim v prodajalnici. Vsakemu sem odgovoril, kar sem
vedel. In vsak mi je dejal, da naj bom pri uku pazljiv,
da se kmalu naučim hrvaščine, da bom mogel potem tudi
odgovarjati na vprašanja iz raznih predmetov, ki se jih
učč v trgovski šoli. Sedel sem ves čas mirno in pazljivo
na svojem prostoru . 44

Po obedu reče stric Janezu : „Sedaj pa pojdi po orglice,
da nam zasviraš pesem, o kateri sva govorila predpoldnem . 44

„Ali zna Janez igrati na orglice ? 44  vpraša teta.

,.Zna, zna, pa še kako!“ odgovori stric.

„Saj ni tako hudo, teta, kakor meni stric , 44  reče Janez.

„To bomo videli, to bomo videli! Samo prinesi
orglice , 44  prigovarja stric.

Janez vstane in odide v svojo sobo. Vzame orglice
in z njimi potrka ob mizo, da jih očisti prahu in smetij.
Potem se vrne v obednico, sede na prejšnje mesto in
začne Jgrati.

„Še enkrat, Janez, še enkrat! Saj gre izborno , 44  reče
stric, „a mi bomo peli . 44

Janez začne še enkrat; stric, teta, Milan in drugi, kar
jih je bilo pri obedu, pa začno peti. In veselo se je raz¬
legala pesem o lepi naši domovini po sobi.

64

V tem nekdo potrka na vrata.

„Naprej!“ se oglasi skoro vsi hkrati.

Vrata se odprč, in v sobo stopi — Stuparjev Janko.

„Tako je prav, Janko, da si prišel k nam,“ mu reče
Drganec precej, ko ga zagleda in mu stopi naproti.

Janko pa stoji pri vratih, pomežikava z zdravim očesom,
kakor da koga išče. „K Janezu sem prišel,“ reče končno.

„Saj boš sedeli poleg njega, le pridi bliže, “ pravi
Drganec in mu odkaže prostor poleg Janeza. Gospa po¬
stavi predenj čisto kupico in jo nalije z vinom.

,,Na zdravje!“ se odzovejo vsi in trkajo z Jankom.

Ta se je čutil silno počaščenega in se je smejal za¬
dovoljno. „Pa pijmo,“ mčni v šali, „saj sem v resnici
žejen. Dolgo že nisem pil vina. Slabi časi, gospoda !“

Drgančevim je ugajal ta preprosti, odkritosrčni govor.

„Kaj pa piješ po navadi?“ ga vpraša Janez.

„Kaj neki?“ odgovori Janko, „samo čisto vodo. Izpil
sem je že toliko v Karlovcu, da bi se že lahko zaredile
žabe v meni. Ti presneta reč!“

„Tak si še, kakor si bil, Janko,“ mu reče Janez.

„Kaj se bi tudi izpreminjal, saj nisem luna !“ pri¬
pomni Janko. ..No, pa malo sem se vendarle pretegnil.
Vsaj glava, čutim, mi je večja — toliko učenosti je že v njej. u

Vse omizje je navdala dobra volja.

,.E, le smejte se! fc<  pravi dalje Janko; ^učenost je
težak kruh. Pa skopo ga režejo v Karlovcu. Domd ga je
bilo preveč, tu ga je premalo. Ah, doma, domd!“

„Ali se ti toži po domu?“ ga vpraša gospa.

„Pa kako! Kadar utegnem, jo mahnem po poti, ki
drži proti Metliki . . . Glej, z vsakim korakom si bliže
doma, si mislim, ko grem po cesti iz mesta. Glej, z vsakim
korakom si dalje od doma, si mislim, ko se vračam v
mesto. No, pa bomo že zopet prišli domov, če Bog da !
Potlej pa to večno tičanje v knjigah ! Kot strah mi stoji
za hrbtom gospodinja in me priganja k učenju. Kdo bi
se pa tudi zmeraj učil, saj bi bil naposled še preučen.
E, pa bi se že še učil, ali to moje slepo oko mi je na poti.
Če predolgo čubim v knjigo, pa mi začno plesati črke
pred nosom . . . hopsasa, hopsasa . . . kakor jaz. kadar mi
je dolg čas. Da, kadar mi je dolg čas, pa poskakujem z
leve na desno in z desne na levo .. . didl-dum, didl-dum.
Gospodinja se mi smeje in pravi, da sem bedast. Pa le naj
pravi, kar hoče; meni pa le prija, mene pa le tolaži ta ples'.-'

65

„Pa se znaš res tolažiti, Janko,“ reče gospod.

„Hvala Bogu,^ da se znam, sicer bi bilo joj! Včasi
se stisnem v kot, počenem na tla in si zapojem tisto o jelenu.“

„Aha ! O jelenu!“ ponovi Janez.

„Saj jo poznaš!“

Janez vzame orglice in začne igrati, a Janko poje:

„Jelen skače po zelenoj travi,

Jelen skače po zelenoj travi,

Jelen pase po zelenoj travi se . .

Janku so se napele žile na vratu in v sencih, tako je pel.

„A to ni nič,“ pravi, „najlepše je, če pojem zvečer,
ko gori svetilnica. Takrat še le ima moj glas pravo moč.
Tako zabuči, da ugasne svetilnico. Potlej grem vsaj lahko
spat. In spim v Karlovcu prav tako dobro kakor v Metliki.
In to je dobro, to je še jedino dobro. “

„Torej ima vsaj nekaj dobrega Karlo vec,“ opomni s
smehom Milan.

Potem so se odpravili na izprehod. Najprej sta šla
Janko in Janez, potem gospod, gospa in Milan.

„Pa pojdimo proti metliški strani, tam je najlepše,“
prosi Janko-

„Dobro, dobro! Le pojdimo proti metliški strani,“
reče gospod.

Ulice so bile polne šetalcev, gostilnice ob cestah so
bile polne pivcev. Vsak si je prizadeval, da prebije v
nedeljo popoldan čim prijetnejše. Jednemu je prijetno to,
drugemu drugo. Ta se veseli izprehoda pod milim nebom,
koder veje čisti, sveži zrak, koder dihajo človeku prsi
svobodno, veselo; temu se zdi prijetnejše, če presedi popol¬
dan v gostilniški sobi, kjer ga obkroža zakajeni, zaduhli
zrak, kjer se razvnema kri in razpleta jezik.

A Drgančevi in oba mlada Metličana so korakali po¬
časi proti metliški strani, kakor je želel Janko. Bela cesta,
skopo obsenčena z visokimi jagnedi, se je izgubljala v
daljavo, v kateri so se dvigali griči, za katerimi se je
razprostirala Metlika. Počasi so korakali po cesti. Gospod
Drganec se je včasi ustavil, pokazal s palico zdaj sem,
zdaj tja ter povedal Janezu in Janku, kaj je to, kaj ono.
Mladima izprehajalcema pa ni bilo mnogo do tega, kar je
pripovedoval Drganec. Njiju misli so hitele daleč naprej,
tja prek dolin in gričev do domačega kraja.

„Bog ve, kaj delajo sedaj moj ata?“ izpregovori Janko.

Veliki trgovec. 5

66

„1, kaj! Sedaj so minile večernice, in tvoj ata sedč
pred hišo in kadijo pipo,“ pravi Janez.

„Saj bo nemara res tako,“ meni Janko.

Potem sta molčala oba, ali z duhom sta bila domd.

Ah, kako je lepo ob nedeljah popoldne doma ! Ko
se usujejo ljudje popoldne od večernic iz cerkve, se po-
izgubč po hišah, in tak lep, slovesen mir se razgrne vse¬
povsod, vsepovsod ... da človek kar čuti, da je nedelja,
dan Gospodov. Se psi polegajo mirni po cestnem prahu,
in kokoši se zakopljejo v pesek po dvoriščih, in zdi se,
da počivajo, praznujejo. Hišni gospodar pa vzame palico
v roke, ogrne suknjo in gre na polje, v ložo, na pristavo,
da si ogleda rast poljskih sadežev, da vidi, kako se mu ob¬
naša novi zasad v loži, da si ogleda stanje: kozolec, pod,
hlev, čebelnjak, kolarnico . .. Vse preišče, vse pregleda:
ali bo treba kje kaj poprave in prezidave, ali bo treba
prekriti streho, nadomestiti trhle prečnice v kozolcu, deske
na svislih, kline v oknih na hlevu in podu . . . Skrbno
hodi okoli stanja, voha in voha, ali ne diši morda po ognju,
ki bi mu lahko upepelil ves imetek . . . Stopi k čebelnjaku,
gleda veselo šumljajoče čebele, kako poletavajo na ajdo
in poljske cvetove ter se z rumenoprašnimi nožicami in
krilci vračajo v polne panje ... Ali pa pohiti tja na reber,
kjer mu čuva pastir lepo goved. Zadovoljno se mu smeje
srce, ko gleda te zdrave junčke in telice, ta polna kravja
vimena, te velike, modre oči močnih volov, ki ga gledajo
tako prijazno, kakor da bi spoznale gospodarja ... In pot
ga odvede tja, kjer mu rastč zdrava debla plodonosnega
sadnega drevja. V ravni vrsti ob meji se krivijo slive,
za mejo se razvrščajo jablane in hruške, katerih pleme¬
niti sad pade jeseni gospodarju v nastavljeno canjo kot
plačilo za njegov trud in njegovo skrb.

In gospodar snuje načrte za nadaljnje delo, računa in
premišlja, kaj bo obdržal doma, kaj prodal, da dobi novcev
za davke, in da jih položi nekaj na stran za čase. ki pri¬
dejo, za ženo in otroke ...

Ta in oni odide z barilcem ali čutaro na rami v
vinograd, pregleda in pretiplje vsako trto, potrga izrastke,
priveže trdneje trto h kolu, potehtava zoreče grozdje, gleda
po tleh, ali si ni napravila lisica steze k sladkemu grozdju.
Potem odpre zidanico, da izpuhti iz nje zaduhli zrak, in
da se napolni s čistim, zdravim vzduhom. Potrkava po
sodih, ali še bobnč glasno, odvita čep in napolni posodo,

67

ki jo je prinesel s seboj, da bo imela družina doma kaj
poboljška. Potem odpahne triogelno omarico, ki visi v
kotu, vzame pol suhe klobase in kupico ter natoči vanjo
žlahtne tekočine iz polnega soda. Sede na prag in obrača
kipeče vince proti solncu, prigrizne klobaso in izpije vino.

Starci, žene in otroci pa se solnčijo domet pred hišami.
Tu in tam se jih je zbrala gruča, in veseli pomenki jim
krajšajo ure. Dekleta čitajo knjige, izposojene pri gospodu
učitelju, fantje pušijo smodke in zbijajo šale med seboj.
Gospodinja hodi po hiši, po kuhinji, po kleti, po dvo¬
rišču, ogledujoč, če je vse v redu, vse na svojem
mestu. Vse počiva in vendar dela. Vse je nekak zaključek
dela minulega tedna in začetek delu prihodnjega tedna.
Vso to brigo spremljajo neštete prošnje, ki plavajo proti
nebu; nad vsem mestom, nad vso lepo okolico plava nekaj
kot klic, oznanjajoč smoter človeškega življenja, izražen v
kratkih besedah: Moli in delaj!-

A kar je gospode, ta se napravlja na izprehod tja
proti Kolpi, ali tja proti Gorjancem. Kdor more, si naroči
tudi voznika, da ga popelje kam v okolico: v Gradac, v
Črnomelj, na Lužo, na Božjakovo ali kamorkoli. ..

Ko pa se nagne solnce, prikoraka na trg mestna
godba, da zaigra manj ali več komadov, kakor so že po¬
slušalci manj ali več radodarni s plačevanjem pijače. In
pijača je metliškemu godcu to, kar ribi voda. Če ni pijače,
so inštrumenti pokvarjeni.

Da, z duhom sta bila domd mlada izprehajalca Janez
in Janko!

Priplavala je Janezu pred oči žalostna očetova podoba.
Sam Bog ve, kaj dela sedaj. Morda je doma, morda je
zopet v gostilnici, da bo razgrajal, ko se vrne zvečer
domov. Morda je pri podu ali pri kozolcu in gleda, kako
se je obnesla košnja. Kaj dela France, kaj Nana?

„Kaj pa tako vpijeta? u  vpraša glasno gospod Drganec.

Janko odgovori: „Prah je po cesti in šel bi nama
v grlo . ..“

„A tako, tako !“

„Tebi torej ne ugaja tu v Karlovcu ? a  vpraša potem
Janez Janka.

„Kaj vem !“ odgovori ta; „ugajalo bi mi že, če bi ne
bil iz Metlike doma. Tako me pa zmeraj nekaj vleče
domov.“ In po kratkem molku zopet izpregovori: „Ali
res misliš, da sedč moj ata pred hišo in kadijo pipo? a

5 *

68

„Gotovo tega ne vem, mogoče pa je,“ reče Janez.

Jankov oče pa je bil mlinar, in zato reče Janko:
„Kaj pa, če sede pred mlinom in tamkaj kadč pipo? Ob
nedeljah popoldne gredč navadno s sestro Ceno tjakaj, kjer
je senca in hlad.“

„Potlej so pa tudi danes tam,“ reče Janez, „seveda
so! Kakor da jih vidim. “

„Ah, da sem sedaj tudi jaz tam!“ vzdihne Janko.
„Tam je tako lepo, tam zorč maline in tepke. Pa tepke
rad jem, ker vlečejo usta skupaj, tako — glej!“ In Janko
nategne ustnice, kakor da jč trpek sad.

„Ali pa, da sem vsaj bogat, silno bogat!“ vzklikne
potem.

„In kaj bi bilo, da si silno bogat?“ ga vpraša Janez.

„Kaj bi bilo ? O, jaz že vem, kaj bi napravil!“ reče Janko.

„Pa povej! Ali je to taka skrivnost?“

„Napraviti bi dal velik, velik most od Karlovca do
Metlike — naravnost do naše hiše, da bi šel vsak dan
lahko na izprehod po tem mostu,“ pripoveduje Janko z
vso resnostjo. „Pa če bi ne imel časa, da bi šel tako
daleč na izprehod, pa bi vsaj videl vsak dan našo hišo. u

„Ne vem, Janko, če bi bilo to mogoče,“ ugovarja
Janez; „zakaj zemlja je okrogla, in tako dolg most bi bil
v sredi gotovo vzdignjen, obokan.“

„Naj bi bil tak ali drugačen — saj ne bo nikakoršnega,
Janez; zakaj Janko nima cvenka, pa zato tudi mostu ne bo.“

,,A sedaj bo menda dovolj izprehoda in prahu,“ se
oglasi za hrbtom gospod Drganec, „zatorej se vrnimo
v mesto!“

Vsa družba se obme proti mestu, kamor so se začeli
vračati tudi drugi izprehajalci. Ko dospč) do drevoreda,
zadoni iz dalje glasna godba. Drganec se obrne k svoji
ženi in ji reče: „Vojaška godba igra tam v gostilnici.

Napravimo mladima prijateljema to veselje ter pojdimo
poslušat godbo!“

Tam so zasedli okroglo mizo ter so poslušali lepo
godbo do poznega mraka.

IX.

Polagoma se je Janez popolnoma privadil Karlovcu.
Tisto mehko čuvstvo, ki se mu je vzbujalo v duši kot
glas, kličoč ga in vabeč domov, se mu je izpremenilo v
hrepenenje po učenju v željo 4  da bi svojim dobrotnikom

69

— Drgančevim v Karlovcu, svojcem in učitelju Palčiču v
Metliki — z lepim vedenjem in poštenim delom napravljal
veselje.

Kmalu se je sukal po prodajalnici, kakor bi bil že
Bog ve koliko časa pri stricu.

„Ti si kakor ustvarjen za trgovca,“ mu je večkrat
rekel stric.

Ko se je zvečer vrnil iz šole domov, je sedel h
knjigam ter se učil, da je bil kmalu jeden izmed prvih v
razredu. Na ta način si je pridobil ljubezen učiteljev, ki
so ga večkrat stavljali njegovim součencem v vzgled.

Stric mu je nabavil nekaj nove obleke, da je bil
tudi po zunanjščini prikupen deček. Vrh tega mu je dal
včasi tudi kak denar, rekoč, da mu bodi majhna odškod¬
nina za njegovo pridnost in poštenost, ter da naj razpolaga
z njim, kakor se mu zdi prav in dobro. Janez ni čutil
nobene sile, - da bi po nepotrebnem izdajal denar, saj je
imel pri stricu vsega, česar je potreboval. Kupil si je le
tu in tam kako knjigo, ki so jo priporočali v šoli; drugo,
kar mu je ostalo, je hranil, češ, bo že še kdaj prav prišlo.

Nedeljske popoldneve sta navadno prebila z Jankom;
ali je obiskal Janko Janeza, ali Janez Janka. Navadno je
bilo tako, da je prišel Janko k Janezu, in sicer vselej že
takrat, ko so sedeli Drgančevi še pri obedu. Saj je vedel,
da mu bo dala prijazna gospa ali košček pečenke, ali
košček močnate jedi, ali vsaj kupico vina. In vse to je
Janko visoko cenil, zlasti še zategadelj, ker ni bilo takih
dobrih rečij nikdar na mizo pri njegovi gospodinji. Tam¬
kaj je zavzemal v petek in svetek krompir glavno mesto:
enkrat v oblicah, drugikrat v juhi, tretjikrat v zabeli. A
ocvirki so bili tako redko nasejani po ponižnih krompir¬
jevih koščkih, da je moral Janko o solnčnem poldnevi
prižgati svečo, če je hotel katerega najti in deti pod zob.
Tako je vsaj pravil Janko, ki je to najbolje vedel.

Ali tam pri Drgančevih je bilo to vse drugače, in
Janko je blagroval Janeza, kadarkoli se je spomnil nanj.
In niso bili baš redki trenutki, ko je mislil na Janeza.
Bodisi v šoli, bodisi doma—Janez in njegovi dobri obedi
so mu bili v mislih. Kadar je sedel pri knjigi, da se na¬
uči, kar je bilo treba znati v šoli, je položil pod knjigo
kos papirja in, če ni bilo gospodinje poleg, risal nanj
sklede in skledice, čaše in steklenice ter si vzbujal slast
in žalost.

70

In srce mu je bilo polno tožba in bolečin, ko se je
sešel ob nedeljah popoldne z Janezom. Ta ga je tolažil
in bodril, da naj vztraja, da bodo prišli tudi njemu kdaj
boljši časi.

„E, lahko govoriš ti, ko ti je tako dobro,“ je odvrnil
ob takih prilikah Janko.

A Janez mu je dejal: „Dragi moj, saj to ni vse, če
se godi želodcu dobro. w

„Morda ni vse, a je vsaj mnogo,“ je pripomnil Janko.

In zidal je še dalje mostove od Karlovca do Metlike
in od dne do dne si je bolj želel domov. Bil je sicer
bistre glave in lahko bi se učil, da je imel nekoliko \eč
dobre volje, pa da mu je bilo oko zdravo. A to oboje ga
je neprenehoma motilo in odvračalo od učenja, in le svoj
dobri spomin je moral zahvaliti, da je prebil z ugodnim
uspehom prvo šolo, in da ni bil ves denar, ki ga je izdal
oče zanj, po nepotrebnem vržen v vodo.

Drugo leto Janka ni bilo več nazaj v Karlovec. Ostal
je domd. On ni ničesar opomnil očetu, a oče ničesar njemu.
In tako sta sklenila oba, ne da bi izpregovorila drug z
drugim besedico, da je najbolje, če ostane Janko v domači
hiši in si kako drugače pomaga do samostojnosti. Priroda

sama je že poskrbela zato, da se bo moral vse svoje žive
dni težko boriti za vsakdanji kruhek; dala mu je šibko
telo in slepo oko, a da bi svojega telesnega uboštva ne
čutil tako bridko, mu je dala dobro voljo, dovtip in šalo,
kar ga je dvigalo nad vsakdanje skrbi, mu napravljalo
jednakomernost malomestnega življenja zabavno in priležno
ter ga prikupilo gospodi in preprostim ljudem.

Imel je lepo, hitro pisavo, zato ga je sprejel v svojo
pisarnico metliški notar. Kmalu se je do cela seznanil s
posli notarskega urada in bil svojemu gospodu zvest in
delaven služabnik. Od meseca do meseca je z lahkoto
potrosil prisl užene novce ter leta in leta presedel za mizo
med kupi zanimivih, a večinoma pustih in dolgočasnih
listin in pisem.

Bil je nekak živ stroj, ki je izrabljal svoje mlade
moči v prid drugemu, bil je človek, kakor jih je tisoč in
tisoč drugih po širokem svetu!

Popolnoma se je vdal v svoj položaj. Želje, ki so
včasi vzplamenevale v njegovi duši. hrepeneče nekam v
nedoglednost. v neizvedljivost, so mu umirale bolj in bolj
ter so končno ugasnile ko brleče lučke, ko jim poide

71

olje . .. Nizko sklonjen nad papirjem, da se ga je malo
ne dotikal z nosom, je ubijal moč očesnega živca polagoma,
jednakomerno, kakor da mora biti tako. Včasi so mu za¬
plesale črke pred zdravim očesom in so se pordele, kakor
bi jih bil napisal s krvjo, s srčno krvjo svojega življenja!...
Takrat je moral odnehati. Dlan je položil na zdravo oko,
da se mu odpočije. A nekaj trenutkov so še plesale v
temi pred njim tiste krvave črke. Previjale so se kakor
rdeči črvi sem in tja, tja in sem, potem so se razvile iz
njih čudne, sive zvezde, ki so se sukale v hitrem teku .. .
najprej velike, ki so se poglabljale nekam v globoko temo,
potem majhne in manjše, ki so končno popolnoma izginile.
In zopet je lahko začel z delom.

V začetku ga je navdajala z grozo ta očesna one¬
moglost. Kakor bi jo izprožil, se mu je razlila po možganih
misel: „Kaj pa, če bi ti še to oko ugasnilo? Če bi, ko
odmakneš dlan, ne videl več belega solnca, ampak samo
tako večno, večno temo?“... In počasi, da ga ne bi v
jednem samem groznem trenutku ubila večna noč, je začel
razmikati prste, in skoz ozke špranje med njimi se je za¬
zibala do očesa rdečkasta luč ... In vesel je vzkliknil
Janko: „0 saj te še gledam, ti beli, zlati danek!“

Potem pa se je temu privadil . . .

Včasi se mu je vzbudilo tudi očitanje: „Zakaj se nisi
vrnil v šole?“ Ali brž je začel misliti kaj drugega, kar¬
koli: kako delajo tinto, kako so prišli ljudje do tega, da
so začeli pisati, zakaj se ljudje vedno pravdajo in tožarijo...
I, zakaj neki? Da ima notar zaslužek ... In Bog ve, kaj
vse je še mislil, samo da je zadušil ono očitanje, predno
se je razvilo do kesanja, ki boli tako silno!

Ali kadar je odbila šesta ura popoldne, in ko je
ostavil Janko pisarnico, takrat se je začutil svobodnega,
veselega, cel6 srečnega. Ko je zaprl vrata za seboj in
stopil venkaj na cesto, je globoko zasopel, da se mu je
kot prijetno, hladeče zdravilo razlil po pljučih sveži zrak.
Srečaval je znane ljudi, ki so ga prijazno pozdravljali,
ga vpraševali za svet, ga vabili s seboj. Čutil se je nekam
vzvišenega, počaščenega, veljavnega. In kakor mehka,
ljubeča roka je prihajala k njemu bodočnost s slutnjami,
ki mu je vrgla tu in tam na dno srca nado, da mu morda
vendar pridejo še kdaj drugačni časi . ..

Janez pa se je razvijal bolj in bolj duševno in telesno.
Odkar ni bilo več Janka v Karlovcu, ni imel nikogar, da

72

bi z njim tako prijateljski občeval. Lahko bi si dobil
družbe, kolikor bi je hotel, a ni je iskal. Svobodni čas
je uporabljal za to, da se je seznanjal s trgovsko vedo, in
dostikrat se je zgodilo, da ga je moral stric odganjati od
knjig ter ga prisiliti, da je šel z njim, ali s teto, ali z
Milanom na izprehod.

Zrastel je v lepega, slokega mladeniča, in prvi mah
mu je pognal ponižno rast pod nosom. Nekaj resnega in
prikupnega ob jednem se je razgrnilo nad njegovim
vedenjem. Srce in dušo je podedoval po materi, rast in
lice mu je bila dedščina po očetu. Mehkota in možatost,
delavnost in vdanost so se združile v lepem soglasju.

Sam s seboj je bil do cela na jasnem. Spoznal je
svoje zmožnosti in moči, in ravno pot je videl začrtano
pred seboj: pot dela in vztrajnosti, ki ga dovede do smotra,
da postane trgovec.

Zgodaj je dozorel. Pri njem ni bilo tistega polaga-
nega prehoda iz nezrelosti v zrelost, pri njem se je naglo
razvil deček v trezno mislečega mladeniča, da, skoro v moža.

Nekega dne sede za mizo in napiše učitelju Palčiču

^ Sm °' Spoštovani gospod učitelj!

Ne bodite hudi ndme, da Vam še nisem nič pisal,
odkar sem v Karlovcu. Namenil sem se že večkrat,
da Vam pišem, ali sam nisem vedel, kako in kaj. Sedaj
pa poteka že tretje leto mojega tukajšnjega bivanja, in
danes si domišljam, da vem, kako in kaj.

Vas, spoštovani gospod učitelj, imam v najboljšem,
najblažjem spominu. Samo spomin na mojo blago mater
mi je svetejši od spomina na Vas. Vi ste bili, ki ste
me učili z vso ljubeznijo, Vi ste bili, ki ste me tako
lepo tolažili v tistih žalostnih dneh, ko so mi zagrebli
predrago mamico, in če bom kdaj kaj, bom moral samo
Vas zahvaljati za to. Saj ste mi Vi vzbudili veselje do
dela, in Vi ste povzročili, da sem prišel v Karlovec k
tem dobrim ljudem, ki so me sprejeli za svojega.

Z vsemi silami si prizadevam, da bi se svojim
dobrotnikom izkazal hvaležnega za vse dobrote, ki sem
jih prejel od njih. Zato delam neumorno, kolikor mi
pripuščajo moje moči. Ali k delu se ne silim. Delam
z veseljem tako v prodajalnici, kakor v trgovski šoli.
Moje delo v prodajalnici veseli mojega dobrega strica,
moje delo v šoli veseli moje učitelje, a oboje veseli

73

najbolj mene, saj bo oboje meni samemu najbolj v prid.
A vse to je Vaša zasluga, spoštovani gospod učitelj!
Saj ste mi dali Vi podlago, na kateri delam dalje.

V prodajalnici sem se že popolnoma udomačil.
Vse posle opravljam z lahkoto, in vidi se mi, da sem
se poprijel pravega stanu. Ne morem Vam povedati,
kako me zanima in veseli to večno skladanje in pre¬
kladanje, merjenje in cenitev blaga, to vrvenje dohaja¬
jočih in odhajajočih ljudij, to pogajanje pri izplačevanju
— a pri vsem tem velikem prometu ta red in natančnost.
Tudi v šoli sem jako rad. O koliko sem se že na¬
učil! Seznanil sem se že s knjigovodstvom, z raznim
trgovskim dopisovanjem, s sestavljanjem faktur, z menič¬
nim računom, s kupnimi pogodbami, s pobotnicami in
zadolžnicami, in sam Bog ve, s čim vsem! V tem trenutku
se niti vsega ne spominjam.

A to, kar mene samega najbolj veseli, in kar bo
veselilo gotovo tudi Vas, to Vam moram tudi povedati.
V občevanju z ljudmi sem se hitro in lahko priučil
blagoglasni hrvaščini, in v trgovski šoli sem se učil
tudi nemščine, laščine in francoščine. In s kakim veseljem
sem poslušal ta pouk, pa s kolikim veseljem se učim
doma v svobodnih urah teh, za trgovca važnih jezikov!

Moj dobri stric mi je nakupil potrebnih knjig in
slovarjev, s katerih pomočjo se bolj in bolj seznanjam
s temi jeziki, ki mi bodo kakor mi je dejal o priliki
stric — še odprli pot v veliki svet!

Ne vem, ali zaslužim ali ne, toda stric mi je rekel,
da sem že danes zrel za pomočnika, za katerega me
hoče kmalu proglasiti. Potem pa, je pripomnil dalje
stric, ne bom več prodajal v prodajalnici, nego mu bom
pomagal v pisarnici, zakaj star je že in sam ni več za
delo. Na njegovo mesto bo stopil njegov sin Milan, a
jaz da pridem na Milanovo mesto.

Mislite si lahko, spoštovani gospod učitelj, koliko
je moje veselje! In ni mi dalo prej miru, nego da sem
Vam moral vse to povedati.

Prosim Vas lepo, pozdravite mojega očeta in brata
in mojo sestro, sami pa blagovolite sprejeti še enkrat
presrčno mojo zahvalo za obile dobrote, ki ste mi jih
izkazovali, in moje vdane pozdrave.

V hvaležnosti Vam vdani

V Karlovcu, dne . .. Janez Zalokar.

74

Pripis. Vsak dan prosim ljubega Boga, da bi Vas
še dolgo ohranil zdrave in zadovoljne. Prosim Vas, če
vidite kaj Stuparjevega Janka, mu recite, da ga Zalokarjev
Janez pozdravlja. Z Bogom !

Učitelj Palčič se je silno razveselil Janezovega pisma.

Takoj, ko ga je prečital, mu je odgovoril:

Dragi Janez!

Sedaj si že velik gospod, a vendar Te še nazivi jem
po stari navadi. Bil si mi vedno ljub učenec, zatorej
Te še danes ne morem drugače klicati.

Tvoje pismo mi je napravilo mnogo veselja. V res¬
nici Ti povem, da sem Te tako vesel, kakor bi bil moj
lastni sin. In s tistimi željami, ki se z njimi oklepa oče
svojega otroka, se oklepam tudi jaz Tebe, in Tvoje vrlo
napredovanje mi je v toliko večjo radost, ker morem iz
njega sklepati, da moji nauki niso padli na kamen.

In to je vsakemu učitelju najlepše plačilo, če vidi,
da njegov učenec tako lepo napreduje, in da obeta po¬
stati delaven in pošten član človeške družbe, kakor mu
je na drugi strani največja žalost, ako se prepriča, da
je bilo njegovo delo brezuspešno.

Veseli me, da se nisem gledč Tebe varal. Kar mi
pišeš o dobrotah, ki sem Ti jih izkazal, ni opravičeno,
moj Janez! Kar sem storil za Te in Tvojo bodočnost,
to je bila samo moja dolžnost. Dolžnost učiteljeva ni
samo vzgoja in pouk mladine, temveč njegova dolžnost
je tudi, da kaže svojim učencem pot v bodočnost, da
jih opremi, ko ostavijo očetov dom, s tistimi nauki, ki
so mu verni in zanesljivi spremljevalci na opasnem potu
življenja.

Življenje je težko, in čvrst, odločen, značajen bodi
človek, ki si hoče s poštenim delom in čistimi rokami
služiti kruh ! Danes si še mlad, in to, kar še le pride,
bo šola — težka in mnogo zahtevajoča, in iz nje boš
izšel — popoln mož.

Vse naše življenje, dragi Janez, je šola ! Vse naše
življenje, dragi Janez, je boj! Hud, velik boj! Krepka
volja mora voditi naše nehanje in delovanje, da ne oma¬
gamo in ne pademo ! In najsi kdo podleže in omahne,
predno dožene konec svojih namenov in želja, če ima
čisto vest in prepričanje, da ni hotel brezplodno zaigrati

75

svojih dnij in jih preživeti v brezdelju — ta gleda tudi
lahko zadovoljno v svojo preteklost; saj ni po lastni krivdi
prizval svojemu življenju žalostnega, neozarjenega konca!

Lastna krivda je človeku najhujša kazen, zavest
delavnosti in poštenosti je človeku najlepše plačilo !

Ne mislim tu z bleskom obdajati svoje osebe, zakaj
učil sem Te ponižnosti, in čudne pojme bi imel lahko o
svojem učitelju, če bi ga gledal danes naščepirjenega s
samohvalo. Ali toliko razuma že imaš, da me boš umel.

Vse moje življenje je velik dan, pa samo en dan
dela in skrbi. Učitelj sem in vedno sem si prizadeval,
da do pičice natančno izpolnim vsako svojo dolžnost.
Zdi se mi, da bi bil danes tudi lahko miren, če tudi bi
ne storil tega ali onega, kar sem. In glej! Danes, ko
so prišli moji stari, trudni dnevi, ni mi prineslo vse moje
delo toliko, da bi mogel količkaj — kakor pravimo —
bolje živeti. Vse pojde do groba, kakor je šlo od zibeli.
Z imetjem ni poplačano moje delo. A vendar sem danes
vesel in zadovoljen! Zavest imam, da sem se vse svoje
žive dni resno trudil in si prizadeval, da bi ne prišel v
nasprotje s svojo vestjo. In krog in krog vidim, kako
blagodejno so vplivali moji nauki, ki sem jih v teku
dolgih let delil metliškim otrokom tam v tesni učilnici,
kjer si tudi Ti zajemal prve znanosti.

Večer mojega življenja ni obdan s slavo in boga¬
stvom; tih je, ponižen in miren, kakor mu je bilo jutro,
a zdme je vreden več nego vse bogastvo!

Od srca želim, da bi Ti bilo življenje prijetno in
dobro, dragi Janez! Preverjen sem, da Te ni treba opo¬
minjati k vztrajnosti in delavnosti, saj Te ni bilo treba
niti takrat, ko si še bosopet tekal po prahu in pesku
metliškega mesta; toliko manj Te je treba sedaj, ko mi
vendar izpričuje Tvoje pismo, da je že nekaj moškega
šinilo v Tvojo mlado kri.

Naj bi ostalo tako tudi naprej! Bodi mož, Janez!

Pozdrave, ki si mi jih poslal z naročilom, naj jih
izročim dalje, bom takoj, ko dokončam te vrstice, oddal
vsakega na svoje mesto. Da bi jih bili le vsi tako
veseli, kakor sem ga bil vesel jaz !

S to željo Te iskreno pozdravlja

Tvoj, vedno Ti naklonjeni učitelj

V Metliki, dne ...

Palčič.

Ko je odnesel učitelj Palčič pismo na pošto, je stopil
k Zalokarjevim in je dobil očeta Martina domd.

Martin je imel ravno zopet slabe čase. Prejšnji teden
je popival, a sedaj ga je mučil kes. Obupen je begal
po sobi gori in doli, ko pride učitelj k njemu.

„Dober dan!" ga pozdravi Palčič.

Martin Zalokar je postal v zadnjem času silno plašen.
Ko začuje učiteljev glas, se zdrsne in ustavi sredi sobe.
Nemirno mu begajo oči sem in tja.

„Kaj bo, gospod učitelj ?“ ga vpraša.

„Pozdrave vam moram izročiti od Janeza," odgovori ta.

„Ali ste bili v Karlovcu ? a  ga vpraša dalje Zalokar.

„Nisem bil v Karlovcu," mu reče Palčič, „toda Janez
mi je danes pisal in me prosil, naj pozdravim vas, Fran¬
ceta in Nano v njegovem imenu."

„A tako, tako! Kaj pa še kaj piše fant?"

„Dobro in lepo piše," odgovarja učitelj. „Toda čujte
rajši, da vam prečitam njegovo pismo."

In učitelj Palčič prečita Zalokarju Janezovo pismo,
pa samo tiste odstavke, ki se ne tičejo njega, Palčiča.

„Ali ni to lepo in dobro ?" ga vpraša končno.

„No, da, no, dc\!" pritrdi Martin. „Nisem mislil, da
bo kaj prida iz fanta."

„A jaz sem bil vedno prepričan, da je Janez dober
in priden deček. Dobro vem, da vam bo še delal veselje,"
reče učitelj.

„Ha, vsak človek ima svojo sodbo: jeden tako, drugi
drugačno," pravi Zalokar.

„To je res, a veseli me, da je bila v tem slučaju
moja sodba prava," pristavi s smehom Palčič.

Potem vpraša Zalokar: „Kaj pa, ali že služi kaj

denarja?"

„0 tem, kakor ste čuli, ne stoji nič v pismu," od¬
govori učitelj. „Mogoče da, mogoče pa tudi ne. Vsaj
navada ni, da bi dobivali že učenci kaj plačila; morda ga
dobiva Janez izjemoma, ker je tako priden in uporaben."

„To bi bilo še najbolje," reče Zalokar in po kratkem
molku ponovi: „To bi bilo še najbolje."

Kmalu nato pa pristavi: „ Veste kaj?"

„No, kaj?"

„Obiskat ga pojdem."

„Prav, prav!" pritrdi učitelj. „ Veselilo ga bo."

77

„Dolgo že nisem bil v Karlovcu, že menda tri leta.
Treba je, da grem zopet enkrat tja. In precej v petek
pojdem, pa Franceta vzamem s seboj. Naj vidi, kako se
trži v Karlovcu. Saj jaz že itak nisem več za delo, in
France bo moral prevzeti mesarijo in gospodarstvo, sicer
pojde vse v nič.“

„Da, da! Treba bo, treba, da zopet čvrsto zastavite,
sicer pojde res vse v nič.“

To je Zalokarja zabolelo in ujezilo, če je tudi čul
že mnogo takih govoric, ko so si pripovedovali ljudje, da
gre pri Zalokarju vse rakovo pot

„Saj vem,“ pravi, „kaj mislijo ljudje o meni. Mislijo,
da je že vse pri kraju, in nemara bi nekateri še cel6 radi
videli, da bi kmalu zapel boben, in da bi me pognali iz
hiše. Pa se strašno varajo; zakaj prej bo vsega konec
kakor mene, to vam povem, in če hočete, poveste to lahko
vsakemu, kdor me bo opravljal! A v petek grem v Karlovec!^

S takimi in jednakimi besedami se je mnogokrat
tolažil in slepil Zalokar sam.

„Sami pač najbolj veste, kako je z vami,“ reče učitelj.
„Hotel vas nisem niti razburjati, niti vam kaj očitati. Iz¬
polnil sem samo Janezovo prošnjo in vam izročil njegov
pozdrav. “

Po teh besedah se učitelj poslovi in odide.

Martina Zalokarja je grizla jeza: „Kaj se vendar bri¬
gajo drugi ljudje zdme in za moje gospodarstvo! Vsak
naj skrbi zdse, a mene naj pušča v miru ! a

Imel je zopet povod — tako si je vsaj mislil — da
je krenil v gostilnico in si tolažil jezo s pijačo . . .

Prihodnji petek se je res odpravil s Francetom v Karlo¬
vec, da uvede sina v kupčijo, in da obišče Janeza, kakor
je pravil znancem.

France, ki se je bil že popolnoma izuril za mesarja,
je šel tedaj prvič z doma tako daleč. Vsaj njemu se je
zdelo, da je daleč do Karlovca.

Človeku, ki ni bil še nikdar dalje kot do plota za
hišo in do njive za cesto, je vse daleč, česar ne doseže
z očmi.

Zalokar in sin France sta prisedla k znanemu voz¬
niku, da ju potegne do Karlovca. Spotoma je imel oče
dovolj odgovarjati na sinova vprašanja. France ga je
izpraševal pri vsaki hiši, čigava je, pri vsaki cerkvici,
kateremu svetniku je posvečena, pri vsakem znamenju.

78

čemu je postavljeno, in kdo ga je postavil. Kolikor je
vedel oče, toliko mu je povedal.

Sredi klanca, kamor se je začela vzpenjati cesta, je
tudi stalo znamenje: križ, a pod njim je bil naslikan, če
se more tako reči, prevrnjen voz, in pod kolesi je ležal
človek z okrvavljeno glavo. Ker so vlekli konjiči počasi
navkreber, si je France lahko ogledal to podobo, samo
napisa pod njo ni mogel čitati: prvič, ker so bile črke
premajhne, in drugič, ker jih je bil že dež nekoliko izpral
in razmazal.

„Tu se je pa gotovo kdo ponesrečil,“ vpraša France.

„Najbrž, najbrž,“ odgovori oče.

A voznik pripoveduje: „Bil je to kmet iz Božjako-
vega, ki je imel opravke v Karlovcu. Pa se ga je mož
navlekel, da mu je stopilo vino v možgane in lase. Mislil je, da
vozi krompir po ravni cesti, a ne sebe navzdol; zato ni
zavrl voza, ampak je puhal dolgo smodlco in nabijal klju¬
seti, da bi prej pridrdral do gostilnice. Pa ga je prevarilo.
Konjiča, suha kakor gož, se nista mogla več ustavljati,
nego sta se spustila v dir, da je omahoval zadnji del voza
sem in tja, kakor bi premetaval žogo iz kota v kot. In
— a!6! — voz se zadene ob cestni kamen, in voznik zleti
z voza in prileti s pijano bučo ob kanton, ki mu jo raz¬
kolje od nosa do tilnika. Pa niti trenil ni več pijandura,
ampak obležal je kakor pribit s cveki. Mrhi sta pa pri¬
dirjali s prednjim koncem voza doli v vas, in ljudje so
precej vedeli, kaj se je zgodilo. Jaz sem bil takrat tam;
pogajal sem se za prašiče, zato pa vse to vem tako natanko.

„Hajdi, pojdimo gledat ! u  smo rekli.

Pa smo šli in smo našli kmeta, kako je ril z nosom
v travo ob cestnem jarku. Pa kaj bo ril? Saj je bil trd
kakor podplat. Potem smo ga odnesli v vas in ga položili
v hlev na slamo.

In bedaki so začeli kričati: „Dajmo, ubijmo to divjo
žival, td-le dva oslovska konja, ki sta prevrnila gospodarja!*'

„Seme,“ sem dejal, ^prismode! Žival boste ubijali, ki
je bolj pametna, kakor ste vi,“ sem dejal. „Tega-le, ki se
tu hladi na slami, bi še sedaj našeškal s palico po pod¬
platih, t6-le pijano muho! Kaj pa se ga nalije toliko, da
pozabi pamet in coklo? Pa bi ubijali žival! u  sem dejal.
No, in moje besede so pomagale, in konj niso ubili. Glej,
tako je, če ne pozna človek mere ! w

79

Franceta je stresala groza ob tem pripovedovanju,
in prekrižal se je trikrat zaporedoma. A voznik je pri¬
povedoval nalašč tako živo, meneč, da bo morda to kaj
vplivalo na Zalokarja, o katerem si je mislil, da se ga bo
danes gotovo zopet napil črez mero in potrebo.

Martin Zalokar pa se ni mnogo menil za voznikove
besede. Prižgal si je pipo, naslonil brado ob roko, a roko
ob koleno, potegnil klobuk na oči, ker ga je motilo jutranje
solnce, gledal pred se v dim in cestni prah ter mislil . . .

Mislil je . . .

Po kaj pa se pelje prav za prav v Karlovec? Da
vidi Janeza. Dobro! Da uvede Franceta v kupčijo. Dobro!
Vse dobro in lepo ! A z drugo roko, ki mu je mahala ob
sedežu, otiplje še enkrat žep, a ne pritiplje nič več in nič
manj, nego en sam samahrni goldinar. In naj ga tiplje,
kolikor hoče, in naj ga preobrača, kakor hoče, goldinar
ostane goldinar. To bo komaj za pijačo, a za prav skopo
pijačo. Na semnju pa je človek po navadi tako silno žejen,
da bi izpil čebrico vina!

Potem mu šine druga misel v glavo: „Kaj pa, ko
bi imel Janez kaj denarja? Ce ga ima, bo mi ga gotovo
dal, saj sem mu vendar oče.“

In čvrsto sklene, da mu precej, ko pride k njemu,
reče, da je v strašnih stiskah, in da mu naj pomaga, če more.

A potlej se mu oglasi vprašanje: ,,Pa te ne bo sram,
prositi svoje dete denarja? Janez, ki je prav za prav še
otrok, pa ti naj d d, kar si je morebiti s pritrgavanjem
prištedil, da o priliki s pridom uporabi svoje krajcarje ?“

Nemirno se je začel premikati po sedežu. Končno se
mu je zazdelo, da je to vprašanje sama in gola neumnost,
saj prositi vendar ni grdo ali cel6 sramotno. Drugače bi
bilo, če bi svojega otroka prisilil, da mu da svoj denar,
ali če bi mu prigovarjal, naj mu ga kakorkoli preskrbi. . .
To bi bilo kaj drugega, ali tako pa se mu zdi čisto na¬
ravno, da ga poprosi, naj mu pomaga, če more. Ce ne
more, tedaj bo pa itak vse jednako, kakor da bi nič ne bilo!

Ob takih mislih torej ni mogel poslušati Martin Za¬
lokar voznikovih besed.

Voznik ga je zdaj pa zdaj pogledal, a končno se mu je
zazdelo, da sedi za njegovo pripovedovanje do cela brez¬
brižen na vozu. Videl je njegov srepi pogled in v žalostne
gube nabrano lice.

80

„Kaj pa gledaš tako kislo, kakor sova, razpeta in
pribita nad vrati proštijskega hleva ?“ ga vpraša voznik.

„1, kaj ti veš, kaj mislim! Pusti me v miru, in vozi
dalje in hitreje, da bomo prej v Karlovcu,“ reče Zalokar.

„Danes si pa nataknjen,“ reče voznik, „kakor da si
zajutrkoval pelin in kisle kumare. “

„Za tvoje neumnosti sem danes ravno toliko, kolikor
maškara za štiridesetdanski post,“ pravi Zalokar in se za¬
topi zopet v misli.

France se nagne k vozniku in mu zašepeče na uho:
„Prosim vas, pustite danes očeta, saj vidite, da so slabe volje. “

Konec poti so presedeli vsi trije rnolčč na vozu.
Dospevši v Karlovec, krene voznik v tisto gostilnico, kjer
sta se bila svoje dni ustavila Janez in njegov voznik.

X.

Martin Zalokar odide s Francetom k Drgancu, da
pozdravi Janeza.

Ta je imel ta dan mnogo opravila. Ker je bil z ljudmi
ljubezniv, včasi celč dovtipen, so vsi silili k njemu, da
je komaj mogel ustrezati tolikim rokam. Ko vstopita
Zalokar in France, ju Janez ne zapazi takoj. Bilo je pre¬
več ljudij v prodajalnici, nego da bi mogel vsakemu prišlecu
pogledati v lice.

A gospod Drganec je takoj spoznal Zalokarja. Stopil
je ravno iz svoje pisarnice in hitel naravnost proti Martinu,
ponujajoč mu roko v pozdrav: „0 Martin, Martin, Bog te
sprimi! To je lepo, da si zopet enkrat prišel sem k nam!“

„No, da,“ reče Zalokar, „prišel sem pogledat, kako
se ravna moj fant ! a

V prodajalnici ni bilo sicer mirno in tiho, vendar je
Janez dobro razločil očetov glas. Hipoma je prenehal z
delom in se vzpel na prste, da vidi prek glav, je li res
njegov oče v prodajalnici.

In ko ga zagleda, pusti ljudi in blago in steče izza
prodajalniške mize tja, kjer je stal oče.

Oči so mu bile nekoliko vlažne, saj bi se bil Janez
skoro razjokal od veselja.

r Oče, oče!“ vzklikne poln radosti in se oklene očeta.

Ko pa pogleda tudi Franceta, ki je doslej tiho stal
ob očetovi strani, vzraste še bolj Janezovo veselje: „Ali
si tudi ti tu, France? Oh, kako je to lepo ! u  Potem objame
tudi brata, ki ni mogel izpregovoriti niti besedice.

81

Na očetovem obrazu je bilo videti, da je vesel Janeza.

„No, no, no!" govori nekako sam vase Zalokar, gle¬
dajoč Janeza. „Pa kako je kaj s fantom, Drganec?" vpraša.

„Tako je," odgovori ta, „da sem prav in do cela
zadovoljen z njim."

„No, tako, tako!" govori zopet Zalokar sam vase.
„Pa bi li lahko govoril sedaj z njim na samem ?"

Precej se oglasi Janez: „Ah, sedaj zjutraj je toliko
posla v prodajalnici, da ni mogoče."

In res se je med tem nabralo vse polno ljudij na
kraju, kjer je prodajal Janez. Nekateri so postajali že
nevoljni, ker se je mladi prodajalec razgovarjal sredi
prodajalnice, a nje pustil čakati „na svojo milost", kakor
so dostavljali v jezi in nestrpnosti.

„Res je," pravi Drganec, ,Janez ima sedaj mnogo
opravka, a popoldne, ko se že poizgubč semnjarji, se lahko
zmenita. A sedaj imaš gotovo tudi ti kaj posla. Ta deček
je pa najbrž tvoj France, ne?"

„Da, to je France, moj mlajši sin. Prišel je z menoj,
da ga uvedem v kupčijo, zakaj doma bo moral prevzeti
mesnico in vse, kar je združeno z njo," odgovori Zalokar in
se odpravi k odhodu. Na vratih reče tiho Drgancu: „Star
sem že, in moje moči so začele pešati, zato naj poprime
on, ki je mlad."

„Kaj hočemo," pripomni Drganec, „leta so leta. Tudi
mene že pritiska njih peza. Opravi torej sedaj, kar si se
namenil, opoldne pa pridita s Francetom k meni k obedu."

To povabilo je Zalokarja nekoliko razvedrilo. Takoj
se mu je zasnoval načrt v glavi: Sedaj gre v gostilnico,
Franceta izroči vozniku, sam pa pozajutrkuje in si nekoliko
uteši žejo, a popoldne po obedu naskočijaneza zaradi denarja.

„Pa prav," reče, „pa prideva opoldne! Pa naj kaj
dobrega skuhajo in spekč tvoje ženske."

„Ne boj se, Martin," ga zagotavlja Drganec, „lačen
ne boš, to vem!"

Ko pride Zalokar v gostilnico, se je njegov voznik
napravljal na pot

„Daj, prijatelj," mu reče, „pa vzemi Franceta s seboj!
Saj vem, da greš na živinski trg. Jaz pridem precej za tabo."

„Pa zakaj ne greš takoj z nama?" ga vpraša voznik.

„Zato ne, ker ostanem nekoliko časa tu. Potreben
sem jedi in pijače. In zunaj je vroče, in pritiščalo bi mi,
da hodim s praznim želodcem po solncu," pravi Martin.

Včliki trgovec. 6

82

„Ali ni fant nič lačen, kaj?“ vpraša dalje voznik..

„Domd je pil mleko in si nadrobil vanje kos kruha,
a jaz sem pogoltnil samo kupico slabega žganja, da mi je
želodec prazen kot sam dolg čas,“ odvrne Zalokar.

„Samo glej, da se že na vse zgodaj ne napiješ, potlej
bi krevsal sam v Metliko,“ mu reče voznik in odide s
Francetom.

„Kaj bi me učil kakor mlečnozobega fantiča,“ mrmra
Zalokar. „Jaz že vem, kaj mi je storiti. “

Stisne se v mračen kot, si zapali pipo in naroči pol
litra vina.

Kadil je naglo in strastno, da se je vil ob njem gost
oblak sivega dima. Takisto naglo in strastno je pil, zakaj
nekaj kot spomin se mu je začelo vzbujati v prsih, in tega
bi se rad iznebil . . .

Ej, da!

Včasi je bilo vse drugače, kadar je prišel v Karlovec!
Ljudje so ga poznali ter čislali in radi so mu prodajali
svoje blago, saj je Martin Zalokar zmeraj precej plačal.
A danes se ne zmeni živ krst zanj! Ljudje ga pogledujejo
po strani, nekako zaničljivo, kakor da bi vedeli, da nima
več denarja v žepu, nego en sam goldinar, kakor da bi
vedeli, da se že podira njegov dom, in da se bo kmalu
sesulo vse skupaj na kup.

Pa v gostilnico dohajajo tudi ljudje, ki jih več ne
pozna. Mladi, zdravi, imoviti ljudje z zadovoljnimi obrazi
in polnimi mošnjami. A on je skoro tak, kakor berač . ..
kakor berač! Ah, moj Bog, to je hudo, biti berač! Pa še
po lastni krivdi! To boli, kakor bi ga kdo ščipal za
srce. Berač!

Berač, da! Naj misli, kakor hoče in kolikor hoče:
berač je berač!

Njegova obleka je oguljena, zakrpana na kolenih in
komolcih, in v žepu samo jeden, samo jeden umazan goldinar,
ki se ga drži kri in tolšči iz mesnice.

O, kako vzbuja to žejo!

Pa je videl danes Janeza, kako se mu je razvil v
čvrstega fanta! Pa da bi ne bil vesel? Ali ni vredno, da
ga že zaradi tega izpije pol litra več? To bodo zijali
ljudje, ko jim bo pravil, da je njegov Janez že pravi
pravcati gospod, gospod v Karlovcu; to Je nekaj, to je
mnogo več, nego bi bil gospod v Metliki. Cim večje mesto,
tem večje gospostvo!

83

Vse raste, vse raste, samo on se manjša in manjša . . .

In Martin Zalokar se vzravna in dvigne, duh se mu
dvigne, kakor bi ga ponesla krila v višave. Ta-le Janez
mu bo zaslomba in podpora. Pa se bo mogel naslanjati
nanj in jemati podpore od njega? Ali se ni vedel v po¬
slednjem času, ko je še bival Janez doma, tako proti
njemu, da je lahko čutil, da ga ne mara? A sedaj mu naj
vrača dobro za zlo? Pa Janez je bil vse svoje žive dni
dober otrok, dober človek . . . prav kakor njegova mati.

Kakor žena, pokojna Reza, je bil Janez: sama dobrota,
sam vosek !

Misli so se mu začele križati po glavi, da ni končno
sam vedel, kaj misli . . . kakor da bi se mu sukala vsa
pamet v naglem, mrzličnem teku . . . kakor da se ji nekam
mudi, kjer bi se lahko umirila in ob nečem gotovem odpočila ...

Tu in tam je potegnil Zalokar z dlanjo po čelu, na¬
tezal kožo s-prsti, ali pa šinil z njimi v redke lase.

Pri vsem tem nemiru, v katerem so mu drgetali živci,
je čutil vendar to dobroto, da je sam. Sklonil se je ves
nad mizo, kakor bi ga kdo pritiskal na hrbet, in oči so
mu strmele pred se na prt, ki je bil umazan od pijače in
jedi, koder so se pasli roji muh.

Tudi to ga je motilo.

„Sšš!“ zasumi njegov glas, in z roko mahne mož parkrat
po zraku, da se dvignejo muhe in se razkropč na okrog.

„Ali ima Janez kaj denarja? ... Pa koliko? . . . Kaj
mi hočejo soldi! . . . Takih-le mora biti dosti!“

In na mizo vrže goldinar, da zazveni in se zasuče
ter končno ustavi. Gostilničar, ki je vedno hodil med
mizami, pristopi in ga vpraša, če želi plačati.

„Pa vas ni bilo že dolgo k nam,“ mu reče, ko mu
našteva drobiž.

„E, kaj bi hodil, ko mi ni treba,“ pravi Zalokar,
vstane in odide.

„Ha, ko ti ni treba!“ si misli gostilničar; „da, da!
Kjer ni več pomoči, ni več potrebe \ u

Zalokar odide proti živinskemu trgu. Cim bolj se
mu je bližal, tem težje mu je prihajalo srce . . . Spomnil
se je dogodka, ki se je bil pripetil pred leti na tem pro¬
storu .. . Roke so se mu kar same ob sebi stisnile v pesti,
a najrajši bi sedaj udaril samega sebe. Zazdelo se mu je,
da so se v trenutku, ko je stopil na trg, vse oči obrnile
proti njemu, očitajoč, ga zasmehujoč in rogajoč se mu.

6 *

84

In hitro je dozorel v njem sklep: „Nikoli več me ne
bo semkaj!“

A pretepel bi se bil s svojimi rokami, stisnjenimi v pesti,
tako se je čutil dolžnega in krivega, ponižanega in strtega.

„France, al6, pojdimo, pojdimo brž, brž! a  zakliče
svojemu sinu, ko ga zagleda z voznikom v gneči ljudij —
kupčeval cev in prodajalcev.

Voznik, ki je bil že kupil par prašičev, ga vpraša:
„Pa kaj ne boš ničesar kupil, Martin ?“

„Bom že/ 4  odgovori ta, „pa ne sedaj, ampak popoldne. 44

„A popoldne, ko bodo sami ostanki na semnjišču.“

„Pa bodo ostanki — no! Saj bodo zdme, ne zdte! 44

Franceta prime za roko in mu reče: „Pojdi, pojdi!
Greva malo po Karlovcu, potem pa k Drgancu. 44

Molčč sta stopala oče in sin med veliko množico
ljudstva in čakala, da zazvoni poldne. In ko so zapeli
zvonovi, je potihnil šum, ki se je razlival kot bučeče
jezero nad mestom. Moški so se odkrili, ženske prekrižale,
in ljudje so se nabrali v gruče, da skupno opravijo opol¬
dansko molitev. Ta in oni je začel glasno moliti angeljsko
češčenje, a ostali so mu odgovarjali.

Tudi Zalokar in France sta se pridružila taki
moleči gruči.

Potem so pritisnili semnjarji v gostilnice, da použijejo
kosilo in sklenejo kupčije. Stedljivejši in ubožnejši ljudje
so ostali na ulicah, posedli po tlaku in hišnih pragih ter
začeli jesti, kar so prinesli s seboj: ta je vzel iz torbe,
brez katere ne vidiš Hrvata, hleb kruha in venec čebule,
drugi pečeno pišče ali prekajeno svinjsko meso, tretji
slanino in češenj ali še kaj drugega takega, kar tolaži
lakoto in povzročuje žejo.

Pri Drgančevih so ju že pričakovali.

V obednici je bila pogrnjena dolga miza. Drganec je
odkazal Zalokarju prostor poleg sebe, a Franceta je po¬
sadil poleg Janeza.

Kosilo se je zdelo zlasti Francetu izborno — takega
obeda še ni imel doslej. Ugajali so mu srebrni noži,
vilice in žlice in pa kot sneg beli, tanki krožniki, ki jih
je menjavala služkinja po vsaki jedi. In koliko je bilo
teh jedij! Najprej so jedli juho, nato mrzlo prašičje
meso, potlej meso v nekaki črni, gosti tekočini, solato,
kuhane črešnje, potice in kolače ter še več takih rečij, ki
jim France še imena ni vedel.

85

Bil je tudi v zadregi, kako naj vse to j d. Zatorej je
vedno skrivoma pogledoval Janeza, in kakor je videl, da
ravna ta, tako je delal tudi on.

Zalokar se ni dosti zmenil za jed. Pil je že zjutraj
in si bil pokvaril slast. Vzel je na krožnik košček te in
one jedi, je nekoliko použil, a tem več pil, saj mu je
Drganec pridno natakal, in vino je bilo v resnici dobro.

Zalokarju so kmalu zažarela lica, in razvezal se mu
je jezik. Pripovedoval je Drgancu vse mogoče in nemogoče
stvari. Zdaj je hvalil svojo mesarijo in svoje gospodarstvo,
a kmalu zopet tožil, da se mu je vse ustavilo kakor stara,
izrabljena ura; tako je prišel večkrat sam s seboj v
nasprotje. Iz tega in pa iz pripovedovanja drugih ljudij
je sklepal Drganec, da je pri Zalokarju vse narobe. Tudi
Janezu se je zazdelo tako. Bolelo ga je tudi, ko je videl
očeta tako postaranega, tako nemirnega, nekako razburje¬
nega. Zalokar je namreč vedno pogledoval Janeza in mu
pomežikaval, a ker je videl, da ga Janez ne razume, je pri¬
hajal nemiren ter je začel rožljati z žlico ob krožnik, ali
pa je premikal kozarec ter premetaval nož in vilice.

„Ta človek ne more biti zdrav , 44  si misli Drganec, a
glasno reče: „Pa pijmo sedaj na tvoje zdravje, Martin ! w

„Rajši na tvoje, Franjo!“ pravi Martin ter trči z
Drgančevim kozarcem. Takisto storč tudi drugi.

„Bogme, to-le vino je pa kot olje, prijatelj,“ pravi
potem Zalokar, srebajoč kapljo za kapljo, da poskusi njega
dobroto in moč.

„E, hvala Bogu, dobro je, dobro / 4  pritrdi Drganec;
„kot zdravilo se mi zdi, če si ga preveč ne privoščim/'

„A jaz ne pridem vsak dan do take pijače / 4  reče
Zalokar, „zatorej mi ne zameri, da ga pijem tako-le malo,
malo več . 44

„Bog ti ga prekriži ! 44  mu pravi Drganec, „samo pij
ga, dokler ti ugaja . 44

„Ta bi mi ugajal do smrtne ure, brate ! 44

Potem pa se zgane, kakor da se je nečesa domislil.

„Ali, Janez, midva morava izpregovoriti par besed na
samem / 4  reče nato naglo sinu Zalokar.

„Pa pojdiva, oče, v mojo sobo / 4  pravi Janez in vstane.

„Ne zameri, prijatelj / 4  reče Martin, „saj se kmalu
zmeniva . 44

„Kaj bi zameril! Samo opravi, kar imaš !“

Zalokar in Janez odideta.

86

„Kaj želite, oče?“ ga vpraša Janez.

„Hm! 44  pomišlja oče, „kako bi ti to povedal? Pa kaj
bi govoril sem in tja! Povem ti, pa je!“

,,Kar povejte, oče!“

„Vidiš, to je vrag, če pride nesreča v hišo. 44

„Dk, to je zlo, oče!“

„E, bogme je, pa še veliko ! Glej, in prišlo je tudi v
mojo hišo in me bo zadušilo ko mlado mačko.“

Zalokar je bil že precej vina izpil, zato je postajal
mehak, in solze so mu silile v grlo.

„Da, ko mlado mačko . .. Vidiš, nimam ti božjega
solda, kako pa naj potlej živim — ha?“

„Pa kako je prišlo tako daleč? 44  vpraša Janez.

„Kaj vem, kako ; samo to vem, da je prišlo,“ odgovori
oče. „In zato govorim sedaj s teboj, in zato te vprašam,
če mi moreš pomagati. 44

„Kdo bi vam rajši nego jaz, oče ! 4 ‘

„Torej nimaš nič denarja? 44

„Imam nekaj malega . . .* 4

„No, glej! Bolje nekaj kot nič. 44

Zalokarju je bilo precej lažje pri srcu, ko je čul
Janeza, da ima vendar nekaj denarja. Obraz se mu raz¬
jasni, in oče še enkrat ponovi: „Bolje nekaj kot nič! 44

Janez stopi k omari, jo odpre in vzame izpod perila
zavitek papirja ter reče očetu: „Teh-le dvajset goldinarjev
sem si prihranil, pa vam jih dam, oče, če si morete z njimi
kako pomagati.“

,.0, Bože moj, saj to je lep denar, Janez, to je jako
lep denar! Samo daj mi tč-le srebro, in Bog ti povrni!* 4

„Ncite, očeh 4  pravi Janez in da očetu, kar si je pri-
štedil . . . „ Ali prosim vas, oče, porabite s pridom te novce! 44

Zalokar ni več čul teh besed. Naglo je odšel iz sobe
v obednico, vzel klobuk in se napravil k odhodu.

„Pa kam, kam tako naglo, Martin?* 4  ga vpraša Drganec.

„Toliko potov imam še, in domov bo treba kmalu
odriniti, zatorej moram v stran. Pa saj bom kmalu opravil,
in potem pridem po Franceta, da se odpeljeva domov. 44

To rekši, odide . ..

Zalokarja so pričakovali in pričakovali, ali ni ga bilo
od nobene strani. Ugibali so, kje bi bil, da ga ni toliko časa.

87

Naposled reče France: „Oče so najbrž v gostilnici.
Samo če imajo kak denar, pa so gotovo v gostilnici. Jaz
jih poznam!“

Janezu je bilo, kakor bi ga obšla bolečina.

„Pojdita pogledat,“ reče Drganec, in Janez in France
odideta, da najdeta očeta. •

Molčala sta precej časa, naposled pa vpraša Janez
brata: „Povej mi, France, odkritosrčno, kako pa je doma?“

France odgovori: „Zalostno je, Janez! In srečen si
lahko, da nisi domd."

Potem sta zopet molčala. Janez ga ni hotel več iz¬
praševati, saj je vedel vse .. .

Na gostilniškem dvorišču je voznik že zaprezal voz.
Ko zagleda Franceta, mu reče jezno: „Kaj misliš, da bomo
v Karlovcu do sodnjega dneva ?“

„A kje so oče?“ ga vpraša France, kakor da ni čul
njegovega očitajočega vprašanja.

„Pojdi noter med pijance, pa ga boš videl!“

„Pojdi, Janez," reče France bratu ter odide z njim
v hišo.

Voznik se obrne za odhajajočima ter pravi sam pri
sebi: „Glej, glej, tč-le je pa Janez, sin njegov! Kdo bi si
mislil? Tak dečko se je napravil! Pa saj ga ni vreden očeF

In kakor bi ga to jezilo, dregne konja, ki je prestopil
vojke, v kolk ter zavpije nad nedolžno živaljo: „Kam
siliš, kramp ?“

Zunaj je svetilo lepo solnce, a v sobi je vladal mrak,
prekajen s tobakovim dimom, napolnjen z duhom po vinu,
pivu in raznih jedilih, prenasičen s soparico in z izhlape-
vajočim znojem. Soba je bila polna gostov, ki so že bolj
vpili nego govorili, nekateri so že celč poskušali peti.
Zdelo se je, kakor da se je ves šum s semnjišča preselil
v to tesno sobo.

Brata sta obstala na pragu. Dušeča soparica jima je
udarila ob vonj, in oči so se jima napenjale, da bi našle očeta.

Ta je sedel pri isti mizi kakor zjutraj. A sedaj ni
bil sam. Pet, šest mož je sedelo okrog mize. Kričali so
in pili, in poznalo se jim je, da so že mnogo pili. Miza
je bila vsa mokra od prelite pijače. Tisti, ki je sedel tik
Zalokarja, je bil že malo ne ves zlezel pod mizo, samo z
brado se je ujel na rob. Spal je in glasno smrčal.

„Za Boga svetega, oče!“ vzklikne Janez, ko zagleda
Zalokarja v taki družbi, „za Boga vendar, kaj delate tukaj?"

88

Pijanci se spogledajo in umolknejo. Zalokar nabere
čelo v gube, se dvigne s stola in udari s pestjo ob mizo:
„Jaz delam, kar hočem!“

A takoj se mu zazdi, da ni prav, da je tako osoren
s sinom, ki mu je dal nekaj ur prej ves svoj denar, za
katerega pije sedaj on in — drugi.

Kozarec, ki je ležal pred spečim pivcem, prevrnjen
na mizi, pobere, ga natoči in ponudi Janezu s prijaznim
glasom: „Na, Janez, pa pij nekoliko, saj je tudi to vino dobro! u

A Zalokar je govoril tako težko, pretrgano, da je
sin precej spoznal, da je oče že vinjen. Odgovori mu:
„Hvala, oče, nisem žejen!“

„Kaj ti je to sin?“ vpraša jeden izmed mož.

„Sin mi je, da, pa noče piti,“ odgovori Zalokar.

„Potlej je pa bedak, M  reče tisti.

Janeza je to užalilo.

„Vas prav nič ne briga, kaj sem, in kakšen sem,“ mu
reče. „Sram bi me pa bilo, da sem tak, kot ste vi! A sedaj
pojdite, oče! Voz je že naprežen !“

Zalokarja, ki je že komaj stal na nogah, je bilo sram
pred sinom, ki ga je gledal tako proseče in žalostno.

„Toliko časa naj še počaka, da to izpijemo,“ mu reče.

r Niti trenutka noče več čakati, oče, zatorej pojdite!^
pravi sin z odločnim glasom.

Janez prime očeta za roko in se počasi pomika z
njim proti izhodu. S težavo ga spravijo na voz, ki kmalu
zdrdra z dvorišča.

Voznik reče Francetu: „Pazi, da ne izgubimo te

pijane klade ! u

Janeza, ki je tudi slišal te besede, je zabolelo, kakor
bi ga kdo udaril po glavi.

Izprevidel je, da ni očetu nobene rešitve več. Žalosten
odide domov, zbeži po stopnicah v svojo sobo, se zgrudi
na stol k mizi in začne bridko jokati.

Po materini smrti se ni čutil še nikdar tako nesreč¬
nega kakor ta dan. ^

Minevala so leta ...

Janez Zalokar je bil že davno trgovski pomočnik v
prodajalnici svojega strica, gospoda Drganca, v Karlovcu.
Toda Janez ni imel toliko posla v prodajalnici, nego v
pisarni, kjer je nadomestoval strica, oziroma Milana, ki je
od dne do dne bolj stopal na očetovo mesto.

89

Janez je bil spreten trgovec in ročen ter natančen v
pisarniških poslih.

Pri Drgančevih so kmalu čutili, da jim je Janez važna
pridobitev, zatorej so bili vedno in povsod prijazni z njim
in so ga šteli kar za svojega. Janez je to vedel in videl.
Prizadeval si je, da se izkaže vrednega tolikega zaupanja
in naklonjenosti svojih sorodnikov. Bil je torej pri delu
vesten in točen, kakor da bi delal v svojo korist.

A Janez je bil tudi vrlo lepega, prav gosposkega
vedenja. Oblačil se je sicer preprosto, a vedno okusno in
čedno, in po njegovih kretnjah ter uglajenem, neprebranem,
zmernem govoru sodeč, bi človek mislil, da mu je tekla
zibelka v gosposki hiši.

Brke so se mu že precej razvile pod nosom, a začela
mu je poganjati tudi brada, ki se je lepo podajala njego¬
vemu licu.

Zal fant je bil Janez!

Ko je dokončal z najboljšim uspehom trgovsko šolo,
ni pometal knjig v kot, da jih zagrebe prah, nego je vedno
ob svobodnih urah pregledoval v njih to in ono poglavje,
da si ga čvrsteje vtisne v spomin. Zlasti pa ga je veselilo
učenje jezikov. Na podlagi, ki so mu jo dali v trgovski
šoli, se je vadil in učil dalje v nemščini, laščini in fran¬
coščini, in od leta do leta je bil v teh jezikih spretnejši
tako v besedi, kakor v pisavi. Da se seznani zlasti s
tistimi besedami in izrazi, ki jih je najbolj treba znati
trgovcu, si je naročil po jeden nemški, laški in francoski
trgovski časopis.

Družina Drgančeva je bila skoz in skoz narodna.
Tega narodnega duha se je navzel tudi Janez, ki se je
kazal ob vsaki priliki odločnega fn navdušenega narod¬
njaka. Pristopil je k „Sokolu“, telovadnemu društvu v
Kavlovcu, da si krepi z zdravo in zmerno telovadbo mišice
in ude; pristopil je k „Zori“, pevskemu društvu, da si
vežba glas in z lepo pesmijo blaži srce in vedri duh.
Toliko so ga čislali pri teh društvih, da so ga cel6 volili
v odbor. In Janez ni prevzel samo časti, nego tudi delo,
saj je opravljal pri obeh društvih najtežavnejši posel tajnikov.

Pri Drgancu je imel Janez precej lep zaslužek, ki je
ravnal z njim previdno in štedljivo. Prihranil bi si bil
lahko lepe krajcarje, pa je redno pošiljal domov bratu in
sestri podporo z opazko, naj dasta tudi očetu tu in
tam kak goldinar, da si kupi tobaka in kupico vina.

90

Njemu samemu ni hotel pošiljati denarja, ker se je bil takrat
na semnju v Karlovcu prepričal, da ne zna in ne more
oče več gospodariti z novci...

Karlovški trgovci so brž zvedeli o teh Janezovih
vrlinah. Že takrat, ko je končal trgovsko šolo in je bil
pri javnem izpitu, kateremu so prisostvovali malo ne vsi
večji trgovci, javno pohvaljen in proglašen za najboljšega
učenca, si je pridobil najsplošnejšo naklonjenost. Skoro
vsi trgovci so ga prosili ali ustmeno ali pismeno, naj
pride k njim v službo, da mu dad6 plačila, kolikor zahteva.
A iz hvaležnosti, ki jo je bil dolžan gospodu Drgancu, je
odklonil vse ponudbe ter je ostal še dalje zvest in pošten
služabnik svojemu stricu.

O vsem, kako se mu godi, kaj počne, kako napreduje,
kako si snuje načrte za bodočnost, je redno obveščal
svojega nekdanjega učitelja Palčiča, ki mu je vselej od¬
govarjal, se veselil Janezove sedanjosti, ga izpodbujal k
vztrajnosti in mu prorokoval sijajno bodočnost.. .

In v resnici se je zdelo, da bo še kaj velikega
vzrastlo iz njega!

Gospodu Drgancu je prišel tisti lepi večer življenja,
ki navdaja človeka z zadovoljstvom in zavestjo, da mu ni
življenje minilo brezplodno in brezkoristno, kakor studenec,
ki iznikne v peščenih tleh, predno dovrši svoj tek.

Lahko bi bil v miru in tihi domači sreči užival sa¬
dove svojega truda, pa ga je napadla huda bolezen, ki je
končno ugrabila njegovo životno moč. Gospod Drganec
se je namreč prehladil in je dobil pljučnico. Vsa zdrav¬
niška veda mu ni mogla vrniti zdravja. Vneli sta se mu
obe strani pljuč, in po tridnevni hudi bolezni je umrl,
prepustivši sir.u Milanu hišo in trgovino ter določivši, da
ima njegova žena Marija, Milanova mati, do smrti v hiši
stan in postrežbo.

Dostojno, z velikim spoštovanjem in z žalostno slo¬
vesnostjo se je izvršil njegov pogrebni izprevod.

Od tistega dne je gospodaril Milan v hiši in v
prodajalnici, a Janez se je za stalno preselil v pisarnico.
Sedel je na istem mestu kakor prej Milan in vodil račun¬
ske knjige; a glavno njegovo opravilo je bilo pisanje in
odgovarjanje na pisma, ki so dohajala mlademu gospodarju
od vseh stranij in v raznih jezikih. Pri izvrševanju svojih
odgovornih dolžnostij, ki so zahtevale popolnega in

91

temeljitega znanja, ne zgolj polovičarstva, je začel Janez še
le prav ceniti dobroto šole in lastnega truda.

Bil je zadovoljen sam s seboj.

Samo včasi se mu je vzbudilo nekaj kot hrepenenje
po daljnih, daljnih krajih, po širokem svetu, ki bi ga rad
gledal in v njem poskusil svojo moč. Rad bi gledal morje
in ladje, ki plavajo po njem, ki odvažajo in dovažajo blago.
Rad bi gledal to človeško mravljišče ob morskem bregu.
Začutil je včasi, kako mu prihaja Karlovec tesen in pre¬
tesen. Kakor ptič, ki mu odpreš kletko, bi rad razvil peroti
v svobodno, nedogledno daljavo . . .

Pa vse to je bilo kakor mučen, vznemirjajoč sen, ki
izgine v  z jutrom brez sledu . . .

Se nekaj se je zgodilo, kar ga je pretreslo in navdalo
z globoko žalostjo. To je bila smrt njegovega učitelja
Palčiča, te dobre in poštene duše, ki je žrtvovala vse svoje
žive dni blaginji drugih.

V zadnjem pismu mu je sicer pisal Palčič, da se ne
čuti do cela zdravega, nego da postaja od dne do dne
slabši, in da mu bo nemara kmalu zapel zvonec zadnjo pesem.

Janez ga je prosil, naj mu prijazno poroča, kako gre
z njegovim zdravjem, a dobil ni nobenega odgovora. Ta
molk ga je navdajal z opravičenim strahom, vendar je
upal, da dobi skoro veselo poročilo, da mu je dobri učitelj
zopet zdrav.

Pa je prišlo ravno narobe!

Nekega dne mu piše brat France, da je učitelj Palčič
umrl, in da so ga že pokopali. Pogreb, pravi brat, je bil
lep, in udeležili so se ga otroci in odrastli ljudje od blizu
in daleč.

Janezu je bilo zlasti to hudo, ker se ni mogel tudi
on udeležiti pogreba. Če bi bil zvedel pravočasno o
učiteljivi smrti, bi si bil izprosil pri gospodu dopust in
se odpravil domov, da spremi k zadnjemu počitku njega,
čigar iskrene želje in dragoceni nauki so bili njegovi
spremljevalci ves čas, odkar je stopil prvikrat v domačo
šolo, pa do današnjega dneva.

Tako pa se je odprlo Janezovo srce spominu nanj...

Iz te žalosti ga je vzdramilo* pripravljanje na poroko
Milana Drganca z bogato nevesto, ki si jo je poiskal v
Magrebu.

Vse so prenavljali v hiši in v prodajalnici. Belili so
stene, slikali sobe, postavili v kuhinji novo ognjišče, pri-

92

rej ali stanovanje za mladi par, očedili hišo zunaj, prebarvali
okna in vrata . . . Izginil je iznad prodajalnice tudi stari
napis, in zalesketale so se skoro nove črke: Milan
Drganec...  Tako si je želela nevesta, ki je prišla z
očetom na ogledi... Tudi v prodajalnici so vse prenav¬
ljali; postavili so vanjo nove prodajalniške mize z belimi,
kamenitimi ploščami, nove police in predalnike; ce!6 nova
tla so napravili in obesili na strop velike svetilnice. Le
podoba, viseča nad pisarniškimi vrati, in lučca, brleča v
rdečkasti posodici pod njo — ta je ostala stara, ta Mati
božja in lučca pod njo.

Videlo se je, kakor da je vzrastla na starem mestu
nova hiša, da dostojno sprejme mlado in bogato nevesto.

Poroka se je vršila v Zagrebu, in Milan je naprosil
Janeza, naj mu gre za pričo. Da, cenil je Milan Janeza!

Ali to ni bilo všeč Milanovi nevesti.

„Tvoj služabnik je, pa kako ga moreš jemati za
pričo ?“ mu je očitala.

No, vendar se ni dalo v zadnjem trenutku nič več
prenarediti. A Janez je to zvedel, in bolelo ga je . . .

Ko je privedel Milan mlado ženo domov, so zavladale
v hiši druge, napete razmere, in nič več ni bilo tako do¬
mače in prijetno kakor prej. Milanova žena je bila vzgo¬
jena v bogati in ugledni zagrebški rodbini, torej za bogate
in ugledne ljudi, in ni se mogla sprijazniti z razmerami,
ki so se bile udomačile pri Drgančevih.

Pred vsem ji ni ugajalo, da občuje njen mož s svojim
osobjem tako prijateljski. Kazati mu mora, da je on gospod.
Potem ji ni bilo všeč, da sedč pri obedu vsi pri jedni mizi.
In toliko časa je silila žena v Milana, da je odkazal Janezu
in drugim uslužbencem drugo obednico.

„Ne huduj se, Janez, zaradi tega,“ mu je rekel Milan.
,,Nočem, da bi se začel prepirati z ženo; saj ostaneva na¬
vzlic temu prijatelja. Prizadeval si bom, da izpreobrnem
ženo, in potem se bodo vrnile zopet stare razmere v
mojo. hišo.“

Janez je uvidel opravičenost Milanovih besed, vendar
se je čutil ponižanega ... In glasneje in mogočneje se mu
je vzbujala želja po tujini, po drugih krajih in drugih ljudeh.

V tem je preteklo deset let, odkar je bil ostavil Janez
očetov dom . . .

Dobil je z doma od brata Franceta pismo:

93

Dragi brat!

• ^ » «r * * - V . 4

Pri nas doma vladajo žalostne razmere. Kako je
vse narobe, tega Ti ne morem povedati v kratkih besedah.
Zdi se mi, kakor da počiva prokletstvo nad našo hišo.

Težko mi je pri srcu, a moram Ti povedati, da so
vsega krivi oče. Nobene pametne besede ni mogoče z
njimi izpregovoriti. Vedno zmerjajo mene in Nano, da
sva lena in zapravljiva, in da bi se jih rada iznebila.
A vendar delava od zore do noči, da prisluživa konči
toliko denarja, da odrajtava davek in obresti, zakaj
drugače bi nam vse prodali in nas zapodili s trebuhom
za kruhom.

Kadar dobe oče kak denar, ga takoj zapijejo. Pa
da bi pili že vino, a zdaj so začeli piti žganje, ki jih
bo ubilo. Po noči se premetavajo na postelji, da ne mo¬
remo še mi drugi spati, in da smo zjutraj vsi medli in
trudni. Oče pa se tresejo ko žolca in brž morajo zopet
piti, da jim odleže. Boš videl, Janez, da jih bo ubilo
žganje !

In kadar se napijejo, pridejo domov in razsajajo
po hiši, da se vse trese, strop in tla in okna, in da si
misliva z Nano, zdaj — zdaj bo vse skupaj padlo na
kup. Potlej pa prirentačijo v mesnico in začno kar iz
čistega mira karati ljudi, da nas vsi popuščajo in hodijo
kupovat teletino in govedino drugam. K nam hodijo
zdaj samo še po pljuča in po vampe in po druge take reči,
ki niso vse skupaj nič.

Glej, Janez, to pismo Ti pišem s tresočo roko, ki
jo je utrudilo delo in skrb, kaj bo z nami.

■ Mislil sem že, da bi šel v Ameriko. Pa kaj bo z
očetom in z Nano? Zato pa sem sklenil, da se rajši
oženim, to pa tem bolj, ker se bo menda tudi Nana
omožila. Mlinar Vuk z Broda na Kolpi jo je vprašal, če
ga hoče za moža. Jaz sem ji^rekel, da ga naj vzame,
da bo imela vsaj streho in posteljo, pa kako svinče pri
hiši. Pri nas bo tako vsega konec, pri nas bo še tista
zapela: „Se kikelco prodala bom“, da bo za sol in zabelo.

In če pojde Nana od hiše, vendar ne morem vsega
opravljati sam. Zato pa sem vprašal Letnarjevo Tono,
če bi me vzela za moža. No, Letnarjevo Tono poznaš,
saj si se igral z njo, in jaz sem jo že od nekdaj rad
videl, in ona mi je rekla, da me že vzame, če jo hočem.

94

Pa smo se zmenili, da bomo napravili poroko tisto
soboto pred praznikom svetega Petra in Pavla, ko bomo
ravno s košnjo gotovi in pospravili krmo v kozolec.
Letos bo dosti krme, hvala Bogu. Tudi jabolka, ki
rastč okoli našega kozolca, so polna. In tudi hruške.
Tako bo vsaj nekaj.

Poroka bo v soboto, nato pride nedelja in potlej
praznik, da bosta dva praznika skupaj.

Dragi brat! Vabim Te torej, da prideš k moji po¬
roki, in da mi pelješ nevesto pred oltar. Saj Te ni bilo
že dolgo časa domov, in zdaj se Ti ravno ponuja prilika,
da prideš v Metliko.

Tisto nedeljo po moji poroki bo tudi velika veselica
v Metliki.^ Gospoda je ustanovila neko društvo, ki mu
pravijo „Gitalnica w , kjer bomo čitali knjige in časopise,
in ravno tisto nedeljo po moji poroki bo ta veselica;
polovica je bo v Metliki, polovica pa v mestnem logu.
Glej, dragi brat, ponuja se Ti lepa prilika, da se enkrat
razveseliš med svojimi ljudmi. Povem Ti samo toliko,
da bi brez Tebe ne bilo nobenega veselja. Pričakujem
torej za gotovo, da prideš, in Te še enkrat prosim, da
nam napraviš to veselje, zlasti meni in moji nevesti.

Pa mi piši, če prideš, a jaz mislim in sem trdno
prepričan, da prideš. Naša hiša je zdaj na novo po¬
beljena, in pred hišo sem dal napraviti novo klop.

Zdaj pa Te srčno pozdravljam in ostajam
Tvoj, željno Te pričakujoči zvesti brat

France Zalokar.

V Metliki, dne . ..

Žalosten in vesel je bil Janez, ko je prečital bratovo
pismo. Precej je stopil k Milanu in ga prosil dovoljenja,
ali sme za par dnij domov.

„Le pojdi, Janez, in ostani doma, kolikor časa ti
drago. Saj si deset let zvest služabnik naši hiši, in spo¬
dobi se že, da obiščeš svoj dom in se med svojimi ljudmi
razvedriš in odpočiješ.“

Janez je pisal bratu, da pride. A obljubilo mu je
tudi več „Sokolov u  in „Zorašev“, da pridejo v Metliko,
ker 60 dobili vabilo, da se naj udeležijo ustanovitve met¬
liške „Čitalnice u .

95

XII.

Janez se je pripeljal v Metliko že v petek zvečer,
ko je obhajal France fantovščino.

Cim bolj se je bližal rojstnemu mestu, tem nemir¬
nejši je prihajal. Navdajal ga je tisti neopisni občutek, ki
zakipi v človeku, kadar se bliža domačemu kraju, ki ga
je ostavil pred davnim časom.

Ko je pridrdral voz, na katerem se je vozil Janez,
v mesto, se je oziral mladi Zalokar radovedno okrog,
iskajoč s pogledi izprememb. Mnogo jih ni bilo. Ponižno
so stale še vedno koče in hiše metliškega mesta na istih
krajih. Ta in ona je bila na novo prebeljena ali prekrita,
in trte, ki se tu in tam prepletajo po stenah, so se raz-
rastle, ali pa že posahnile. Obrazi, ki so ga srečavali, so
se mu zdeli znani, vendar se ni mogel pri vsakem takoj
domisliti, čigav je .. . Deset let je vendar nekaj v posa¬
meznikovem življenju.

Ne zgodi se vsak dan, da se pripelje gosposki voz
in gosposki človek v Metliko. Zatorej so se ljudje, sedeči
pred hišami, radovedno ozirali za vozom in ugibali, kdo
je neki ta, ki se pelje.

Jedni niso spoznali Janeza, drugi pa, ki so že čuli,
da se pripelje, so brž pogodili, da ni prišlec nihče drug,
nego Zalokarjev gospod.

„Pojdite in poglejte, če je res,“ so velevali stariši
otrokom.

Velevali so jim pa brez potrebe, zakaj otroci so že
brusili pete za vozom ter dvigali po cesti še večji prah,
ki se je vil po zraku kot težak, siv oblak. Ko pa se je
ustavil voz pred Zalokarjevo hišo, se je kmalu razglasila
novica: „Zalokarjev Janez je prišel domov!"

Janez je presrčno pozdravil domače ljudi: očeta,
Franceta in Nano, ki se je bila razvila v cvetočo mladenko.

Hiša, kjer je preživel svoje mlade dni, je napravila
nanj najboljši vtisk, saj je bila v resnici, kakor mu je
poročal brat, vsa zlikana in prenovljena. Nje, dejali bi, po¬
mlajena zunanjščina je umetno prikrivala notranje uboštvo.
A ta ugodni vtisk je kvaril Janezu pogled na očeta, ki se
je bil postaral in posušil, da se je moral opirati ob palico.
Oči so mu bile zaplavljene z rdečico, in lice mu je bilo
upadlo, bledo ko kreda, in tresel se je po vsem životu.

Prvo Janezovo vprašanje je bilo: „Kako živite, oče? M

96

„E, Bože moj, tako, tako, a  se je glasil nejasni od¬
govor. Pa saj ni Martin Zalokar niti sam vedel, kako živi...

Ko je stopil Janez v sobo, kjer mu je umrla mati,
je iztegnil roke in zakrilil z njimi po zraku, kakor bi
hotel vse objeti in pritisniti ndse, na srce, na dušo . ..

„Ah, ti moj Bog! Zdaj sem pa zopet domd!“ je
vzkliknil.

V soboto zjutraj se je odpravil Janez z doma, da
obišče in pozdravi prijatelje in znance.

Prva pot ga je vedla k Stuparjevim. Janko je bil še
domd, zakaj ura še ni odbila osem, ko mu je bilo treba
oditi v pisarnico. Skupno sta potem stopala po trgu gori
in doli ter se razgovarjala o tem in onem. Ljudje so pri¬
jazno pozdravljali Janeza, trdeč, da se je čisto pogospodil.
In prav so sodili. V okusni obleki gosposkega kroja, v
beli, svetlozlikani srajci, s pisano pentljo okrog ovratnika,
v črnem, trdem klobuku in z lepo okovano palico ga ni
bilo moči primerjati niti metliškemu sodniku, niti mest¬
nemu županu, ki sta bila vendar naj večja gospoda v Metliki.
Samo Stuparjev Janko, ki je vedno polagal mnogo važnosti
na lepo obleko, mu je bil približno jednak. Vrh tega je
bil Janez tudi telesno jako prikupljiv.

Ko se je poslovil od Janka, ki ga je klicala dolžnost
v notarjevo pisarnico, je ostal Janez sam.

Dolgo ni premišljal, kaj mu je storiti. Stopil je na
stezo, ki se vije vzadi za mestom med poljem in travniki
tja do trifarškega pokopališča.

Solnce se je dvignilo visoko na jasnem nebeškem
oboku, ko je stopal Janez po stezi, da obišče materino gomilo.

Nana jo je bila lepo uredila. Ob robih je rastla nizka
trava, in vrh groba je bil posut droban pesek. Iz njega
so se dvigali v podobi križa grmi rož, ki so bili polni
širokorazcvelih cvetov, nekoliko že ožganih od vročega
poletnega solnca. Ob vzglavju je stal črnopobarvan lesen
križ, na katerem je visela podoba Jezusova, skovana iz
medi. Pod podobo je bila pribita tablica, in na njej je
bil v belih črkah preprosti napis:

Tu počiva

dobra žena in blaga mati
TEREZIJA ZALOKAR.

Naj ji sveti večna luč!

Janez je pokleknil ob gomili in molil . . .

97

Ko je vstal, mu je bilo pri srcu, kakor da se je po
dolgem, dolgem času zopet razgovarjal z ljubo mamico.

,,Ali bi me bili veseli, mamica, da me vidite?" si
misli Janez.

A okrog in okrog je vladal molk in mir . .. Samo
tam po nizkem drevju ob ozidju so požvrgavali ptički in
poleta vali z veje na vejo, in z zvonika so splehetavale v
jasni zrak pisane postolke, iskajoč si plena . . .

Janez obide vse tri cerkve in pregleduje napise na
nagrobnih spomenikih, da tako pozve, kdo je že vse umrl,
odkar ga ni bilo tu.

Našel je med drugimi tudi grob starega očetaMavriča.. .

Ko se je vrnil Janez domov, je bila vsa hiša na nogah.
Pripravljali so se na poroko, ki se bo vršila popoldne.

Pa tudi po vsem mestu je bilo vse polno gibanja in
življenja.

Metličani so se namreč v  pripravljali na slovesnost
ustanovitve bralnega društva „Čitalnice". Ob cesti, ki drži
na Hrvatsko, so postavljali visoke mlaje ter jih zvezavali
z dolgimi venci, spletenimi iz smrečja. Pod zelenimi vršički
so vihrale dolge zastave v narodnih in cesarskih barvah.
Koncem mesta, kjer je bil določen kraj, da se vrši slovesni
sprejem hrvatskih gostov, so postavljali slavolok. Kraj
ceste so zasadili v jame štiri mlaje ter jih zvezali z zele¬
njem obitimi in prekritimi deskami. Pod njimi se je vil
širok papirnat bel trak, ki je nosil v modrih in rdečih
črkah ra jedni, proti Hrvatskemu obrnjeni strani napis:
„Dobro došli, mili bratje!" Na drugi, proti Metliki obrnjeni
strani je bila čitati prislovica: „V slogi je v  spas!"

Postavljanje slavoloka je ravnal Stuparjev Janko.
Bil je pri svojem delu glasen in odločen, da so delali
ljudje z nekako resnostjo in živahno vnemo, kakor da bi
bil baš ta slavolok glavna stvar pri slavnosti.

Gospod notar je dovolil Janku, da sme ostaviti pisar-
nico. Janko mu je razložil s prepričevalnimi besedami
živo potrebo njegove prisotnosti pri postavljanju slavoloka
in vrh tega bo moral popoldne k poroki Franceta Zalo¬
karja. Notar je uvidel, da bi bilo naravnost neodpustno,
če bi moral ta dan Janko sedeti za pisalno mizo, zatorej
mu je dovolil dopust

„ Delaj te, ljudje božji, da bo naša reč najlepša! Po¬
poldne vam kupim deset litrov vina in vsakemu hleb
belega kruha !"

Veliki trgovec.

7

98

Tako je izpodbujal Janko svoje delavce, in vino in
kruh sta jih navduševala in jim množila in krepila moči.

„A kaj bo jutri, veste, kaj bo jutri, ko bomo šli po¬
poldne tod proti mestnemu logu?“ vpraša Janko.

„1, kaj bo? Kar bomo danes zaslužili, to bomo jutri
zapili,“ mu odgovori jeden izmed delavcev.

„Napili se bomo kot žabe,“ dostavi drugi.

A predno so pričvrstili napis na slavolok, je hotel
Janko svojim ljudem dokazati črno na belem, kaj bo jutri
popoldne v mestnem logu. Iz žepa vzame nekaj nerabnega
papirja ter prikrije z njim na napisu: „V slogi je spas
drugo črko, a nad prvo črko s  v besedi „spas a  napravi
kljuko.

Ljudje, ki so ga obstopili, čitajo: V logi je špas !

„No, zdaj vidite!“ pravi Janko zadovoljen, ko je na¬
stal splošen smeh, katerega je povzročil ta njegov imenitni
dovtip ...

Popoldne ob treh je bila poroka Francetova.

Vršila se je preprosto, vendar dostojno in — kolikor
so dopuščale razmere — tudi slovesno.

V cerkev je krevsal tudi stari Zalokar, ki si ga je
danes nalival že od ranega jutra, da si odpravi tresavico
in pričara dobro voljo v pusto glavo, ki mu ni hotela kar
nič več pošteno in redno misliti.

Predno je odšel v cerkev, je bil ves zbegan. Nemirno
se je pomikal iz kota v kot, kakor da nečesa išče.

France in Janez pristopita k njemu, in prvi ga vpraša:
„Kaj pa iščete, oče? a

„1, suknje nimam, nedeljske suknje nimam, pa ne vem,
kje mi je, u  tarna stari.

France in Janez se spogledata, in drugi reče očetu:
,.Za Boga, oče, saj imate suknjo že na sebi ! u

Oče se naglo potiplje po rokah, po hrbtu, po prsih,
se zasmeje in pravi: „Lej ga spaka! Saj jo res imam, pa
sem mislil, da je nimam ! a  Potem odide med svate.

A France reče Janezu: „ Vidiš, tak6-le je! Oče že v
pozabljajo in včasi govorč tako čudno in zmedeno, da bi
človek mislil: zmešalo se jim je! To je križ Janez, velik križ'/

se

„Pa kaj, da so taki? u  vpraša Janez, dasi se mu je
zdelo, kaj je vzrok te očetove bolezni.

„Mislim, da jim je prevelika pijača zmedla možgane, u
odgovori France.

99

Med tem je okrašenje Metlike vrlo napredovalo.

Meščani so razobešali po hišah zastave in ovijali
stene z zelenjem in cvetjem. Kar tekmovali so med seboj.
Vsak je hotel, da bodi njegova hiša najlepša. Tisti, ki so
imeli kaj več drobiža pod palcem, so lahko okitili svoja
domovanja kar najrazkošneje, drugi pa, ki niso imeli nov¬
cev na izobilje, so si pomagali, kakor so vedeli in znali.
Na metlišča so prilepljali zastavice iz pisanega papirja, ki
jim je ostal od božičnih jaslic, in špranje pri oknih so
mašili z brinjem in bezgom. Ta in oni je nabil na steno
tudi manj ali bolj duhovit napis, ki naj povzdiguje lepoto
slavnostnega dneva.

Mestni župan, gospod Hes, ki mu je bilo mnogo do
tega, da bi sprejela Metlika goste v najlepšem nakitju, je
hodil samosvestno po ulicah, hvalil ali grajal, kakor je pač
kdo zaslužil, dajal povelja, naganjal pometače, ki so z
brezovimi metlami čedili ceste, ter naročal četvorici mestnih
redarjev, ki so bili oboroženi s starimi, nekam zarjave¬
limi sabljami, naj neprestano pazijo na mir in red.

V primerni daljavi za županom so se pomikali gos¬
podje uradniki, ki so danes nekoliko prej ostavili pisarnice
ter so si takisto ogledovali Metliko, kako se ogrinja v
svatovsko oblačilo. Zlasti so jim bili všeč razni napisi,
ki so se mestoma v čudnih črkah ščeperili po belih stenah.

Tu je bilo čitati: „Naprej zastava Slave ! a

Tam: „Kranjski fantje, mi smo mi!“

Zopet drugod:

v

„Citalnico smo ustanovili

In ga bomo na vaše zdravje pili ! a

Potem: „Pozdravljeni bodite tisočkrat!

Slovenec in Hrvat sta brat in brat a

Nekje je bilo celč napisano:

„Kol’kor kapljic, toPko let

Bog nam daj na svet’ živet’!“

Gospod župan se je zdaj pa zdaj ustavil, zadovoljno
pokimal z glavo, se obrnil k svojemu spremstvu ter mu
zaklical z važnim poudarkom: „Kaj, gospoda! Metlika je
le jedna! Ha?“

In zborno je odgovarjala gospoda: „Da, gospod

župan! Samo jedna je na vsem širokem svetu!“

Najlepše je bila okrašena hiša, kjer si je najela
„Citalnica“ svoje prostore.

— ^

100

Stene so bile malo ne črez in črez obsenčene z dol¬
gimi zastavami, a ob zidu se je vil dolg, težak smrečji
venec, iz katerega so v jednaki razdalji kipeli beli, modri
in rdeči cvetovi, ki sojih umetno ustvarila metliška dekleta.

Predsednik „Citalnice“, vrlo narodni Tone Navratil,
je hodil pred hišo gori in doli ter zadovoljno pogledoval
zdaj ljudi na cesti, zdaj hišo in nje bogato lepoto. Ko se
mu je približal župan z ostalo gospodo, jih je povabil
predsednik Navratil, naj stopijo v gornje prostore, da si
ogledajo to čarobno svetišče, „kjer se bodo navduševala
srca za sveto narodno stvar “, kakor jim je navdušeno
razlagal pomen in namen „Citalnice“.

Tam je bil postavljen govorniški oder, a ob zadnji
steni je stala dolga miza, in na njej so bili razgrnjeni slo¬
venski in hrvatski časopisi. Na sprednji steni je visela
cesarjeva podoba, na desni podoba škofa Strossmayerja
in velikega Hrvata Starčeviča, na levi, Strossmayerju na¬
sproti, podoba našega prvega pesnika Valentina Vodnika,
Starčeviču nasproti pa slika očeta slovenskega naroda,
Janeza Bleiweisa.

„Tako, gospoda,“ pravi Navratil, „si bomo tudi mi
jutri stali z brati Hrvati oko v oko!“

Okviri podob so bili zagrnjeni z venci, med podobami
pa so se spuščale od stropa do tal težke zavese, ki jih je
posodila za to priliko gospa sodnikova.

Tudi na vrtu je bilo vse polno dela. Tamkaj bo
opoldne slavnostni obed, zatorej se je potrudil čitalniški
gostilničar, da je izpremenil vrt, kakor je bila njegova
trdna volja, v majhen paradiž.

Tla je posul z belim, drobnim peskom ter pripravil
tri dolge mize, kjer bo imelo prostora tudi sto Jjudij, pa
lahko še več, če se bodo hoteli bolj stisniti. Po vejah
košatih kostanjev, ki so metali na mize prijetno senco,
je navezal nebrojno zastavic ter pobesil med njimi pisane
lampijone, ki bodo dajali zvečer, ko se zbere gospoda k
slovesu, lepo, čarobno luč. V kotu ob ograji je bil po¬
stavljen oder za mestne godce, ki jih je dal odboru na
razpolago blagonaklonjeni župan Hes.

Vse je bilo torej lepo pripravljeno ...

Metličane je navdajalo prijetno razburjenje, in nestrpno
so pričakovali veselega dneva. Ko je prihajal večer in se
je jasna noč razgrnila nad Metliko, je zapel pred mestno
hišo veliki boben, in kmalu potem so se oglasili godci z

101

živahno koračnico ter nastopili pot po mestu kot oznanje¬
valci pomembnega dneva, ki pride z jutrišnjo zoro. Za
godci se je valila dolga vrsta ljudij, največ otrok, ki so
zdaj pa zdaj zagrmeli glasno in navdušeno: ,,Živio,

V • • V« • • / / '

živio, živio r

Ljudem so kar vztrepetavala srca od radosti in malo
ne s solzami v očeh so se izpraševali: „Kaj pa bo še le jutri ? a

Polagoma, ko je nehala godba, so se začeli razhajati.
Jedni so odšli domov, drugi v gostilnice, tretji so postajali
v gručah po trgu, govoreč in ugibajoč o jutrišnjem dnevi...

Zastave so visele leno izpod streh, in zdelo se je,
kakor da sanjajo. Včasi je zapihljala ponižna sapica, ki
jih je vzdramila iz nepremičnosti, da so se rahlo zazibale
sem in tja ter zopet kmalu zapadle sanjavosti. Iz te in
one gostilnice je prihajal šum zakasnelih pivcev, a kmalu
so tudi tod pogasnile luči, in tiha noč je razlila nad mestom
svoj lepi mir . . .

Samo mestni redar je s počasnimi, trudnimi koraki,
opravljajoč svojo dolgočasno službo, hodil po mestnih
ulicah, posedal po klopeh pred hišami, dremal ali si s to¬
bakom preganjal spanec ter klical s hripavim glasom po¬
nočne ure:

Jednajsta ura je odbila,

Gospodarjem naznanila:

Sveti Florjan, čuvaj ognja moč,

Bog vam daj lahko noč !

Pri Zalokarjevih je še vladala ženitvanska veselost
vendar ni bila številna družba tako vesela, kakor je
običajno ob takih prilikah. v Nekaj morečega je ležalo
nad njo, dasi si je prizadeval Stuparjev Janko na vso moč,
da bi družbo spravil v boljšo voljo. Uganjal je razne burke
in šale, prepeval na vse grlo jednolično pesem o jelenu,
dražil in vnemal mladi zakonski par in ostale svate — a
vse ni nič pomagalo.

France je imel polno glavo skrbij, če tudi se jih je
branil. Vračale so se mu zopet in zopet. . .

Nana je sedela poleg mlinarja Vuka, ki je bil tudi pri¬
šel na svatbo, ter se je zabavala z njim in kovala načrte
za bodočnost.

Janez je sedel očetu nasproti. Pogledi nanj so ga
vznemirjali in navdajali s skrbmi. Očetove oči so bile
plašne, in kakor dva izgubljenca so begale po mizi, po
sobi, po gostih v motnih, nestalnih pogledih. Včasi je legel

102

na očetovo lice nasmeh, potem mu je prepregla obraz
globoka resnost, da se je stisnil stari Zalokar ves v jedno
samo grbo. Nemirno je bobnal s prsti po mizi, prijemal
kozarec in ga pristavljal k ustnam. Vmes je mrmral ne¬
jasne besede, poskušal peti, a zopet zapadel otožnosti.

Tudi s sedeža se je dvignil že parkrat, kakor da bi
hotel govoriti, a noge so mu omahnile, in sedel je zopet
na stol.

Pa tudi drugi gostje so opažali ta čudni nemir starega
Zalokarja, in gotovo je, da ni nanje najbolje vplival.

Končno se je dvignil Zalokar še enkrat s stola, se
uprl z rokami ob mizo ter blebetal: „Pa — bi ... bi tudi
jaz ... ha, da! . . . Janezu . . . Francetu ... bi in nevesti...
tak6-le ... ha, da! . . . Pi-pi-pijmo . . .“

Svatje so začeli brž trkati s kozarci, češ, da razumejo
govornika. Ta pa je sedel in, kakor bi bil jezen sam ndse,
se potegnil za brado, pa strmel pred se. Oči so se mu
izbulile, in megla mu jih je prekrila kakor gost pajčolan.
Trepalnice so se mu začele pogosteje in pogosteje zapirati,
in glava mu je zlezla na prsi. Usta so se mu odprla, in
dolgo, zateglo sopenje je pričalo, da ga je premagal spanec.

Varno so ga dvignili s stola, ga odnesli v drugo sobo
in položili na postelj . ..

S tem je bilo pokvarjeno vse veselje. Svatje so se
odpravili domov in si pri slovesu obljubili, da se snidejo
vsi drugi dan popoldne pri veliki veselici v mestnem logu.

XIII.

Komaj se je začelo daniti, je počil na mestnem bregu
prvi strel. Stari Ružič, ki mu je bil že od nekdaj poverjen
ta posel, ga je izprožil, da vzdrami Metličane iz spanja.
Kmalu potem se je oglasila tudi mestna godba, ki je obšla
vse mesto, svirajoč vesele komade.

Jutro je bilo lepo, čisto, jasno. Nobenega oblačka ni
bilo na nebu, in kakor svetlomodra tančica se je zlatil v
vzhajajočem solncu nebesni svod.

Ljudje so začeli vstajati. Vsak je najprej pogledal
proti nebu, in vsakega je navdalo veselje, saj se mu je
obetal lep dan.

Vse mesto je bilo na nogah. Ljudje so se oblekli
čim najprazničneje, da se jim ne bo treba potikati po
kotih, ko pridejo hrvatski gostje.

103

Lepa je bila stara Metlika tistega dne. Ulice so bile
čisto pometene, vse hiše v zastavah in zelenju, vsi ljudje
veselih obrazov in dobre volje. Taka ni bila nemara še
nikdar stara Metlika!

Janez Zalokar se je oblekel v sokolsko opravo. Iz¬
borno se mu je podajala pepelastosiva obleka in rdeča srajca,
ki se je živo svetila izpod suknje, vihrajoče ob levi rami.
In pa ta črnosvetli pas! In pa ta široki klobuk z dolgim
sokolskim peresom! Kakor kadar je prišel v metliško mesto
mož z opico in orglicami, tako so tekali za Janezom otroci
in ga začudeni gledali. Janez pa je hodil po trgu z žu¬
panom Hesom in predsednikom Navratilom, zatopljen v
važne pogovore...

Tako-le ob deveti uri pridejo Hrvatje!

Okoli devete ure!

Ta vest se je bliskoma raznesla po Metliki.

„Ob devetih pridejo, ob devetih,“ so vpili vsi vprek.

Otroci so kakor vrtoglavi plesali po trgu, zdaj po
levi, zdaj po desni nogi. „Hrvatje pridejo ob devetih, in
vsi bodo tako opravljeni, kakor je Zalokarjev Janez, a
so kričali.

Kdor je imel rdečo ruto, si jo je brž razgrnil po
prsih, češ, tudi jaz sem „Sokolaš u . Tisti, ki niso imeli
rdečih rut, so se zaprašili domov in prosili matere: „Dajte
mi rdečo ruto, da bom tudi Sokolaš!“

Dekleta, ki so dobila to povelje od gospoda župana,
so nakopičila po oknih šopke svežih rož, da bodo z njimi
obsipala mile goste, ko bodo v svečanostnem izprevodu

korakali med hišami.

Na trgu pred mestno hišo zatrobi rog, ki je klical
gasilce. Kmalu so se začeli zbirati v osnaženih, deloma
novih oblekah, v belih rokavicah in s svetlimi čeladami
na glavah. Med njimi je bil France Zalokar, pa tudi
Stuparjev Janko je zlezel ta dan v gasilsko opravo, da bo
število večje .. .

Poveljnik Trček jih je ravnal v vrste, jim naročal,
da se naj lepo sučejo, in da naj pazijo na njegova povelja.
Dostavljal je vedno, da bodo igrali pri slavnostnem spre¬
jemu največjo vlogo. Za poskušnjo je zaukazal to in ono
kretnjo, ki se je vsaka izborno obnesla. Samo Stuparjev
Janko, ki je stal predzadnji v vrsti, jo je bil enkrat mah¬
nil na desno, mesto da bi se zasukal na levo. Ne, da ne
bi vedel, kje je desna, kje leva, toda v njem ni bilo nič

104

vojaškega duha; zatorej jo je urezal na nasprotno stran.
Da se mu kaj takega več ne pripeti, se je domenil s svojima
sosedoma, da ga naj zdaj ta, zdaj oni pocukne, kakor bo
že velevalo povelje.

„V teh hlačah je človek čisto predrugačen!“ se je
opravičeval.

Sešel se je tudi občinski odbor in se zbral okrog
gospoda župana, ki je imel danes posebno resno lice. Na
tihem je ponavljal govor, s katerim bo pozdravil drage
goste v imenu Metlike. Tudi čitalniški odbor s predsed¬
nikom Navratilom je prišel pred mestno hišo, pa nekaj
dražestnih gospic se je pridružilo gospodom, da odidejo z
njimi k sprejemu, kjer bo sodnikova hčerka pripela na
zastavo hrvatskih „Sokolov“ lep, dragocen trak.

Kako jih je bilo lepo gledati tam pred mestno hišo!

v

Črne suknje, bela ženska krila, gasilske unitorme in
sablje metliških redarjev, ki so odganjali radovedneže —
vse to se je družilo v slikovito skupino.

Daleč po trgu se je razgrinjala množica kmetiškega
ljudstva, ki je ta dan posebno mnogobrojno pritisnilo v
mesto. Raznesel se je bil namreč tudi po kmetih glas, da
pridejo v Metliko Hrvatje, to se reče, hrvatska gospoda:
načelniki in vlastelini, beležniki in kanoniki, pa menda
sam ban iz Zagreba, in znaj Bog, kdo še vse. A v Metliki
bodo napravili tako hišo, kjer bodo delali časopise, v
katerih bo vsak lahko čital, kaj se godi po vsem širokem
svetu, tudi tam na Dunaju in v Ameriki. Popoldne pa bo
v mestnem logu velikanska pojedina, kjer se bo cedila
medica in delila pečenka — zastonj.

Videlo se je, kakor da se je razgrnilo po mestu
široko polje, posipano z belimi cvetovi — tako so lepo
prijala slehernemu pogledu bela krila in beli rokavci, bele
hlače pa beli suknjiči belokranjskega ljudstva . . . Kakor
risani metulji so se zibali v gneči pestri naglavni robci,
vrijoči bujne kite belokranjskih devojk . . .

Ko je odbila ura osem, je dal poveljnik Trček prvo
zapoved: „Po zastavo!“ Zastavonoša je stopil v vežo ter
se vrnil z zastavo gasilnega društva, a godba je zaigrala
del cesarske pesmi, ki so jo poslušali gospodje gologlavi,
vsi drugi pa s primerno resnostjo. Zastavonoša je povesil
zastavo na ramo, saj bo imel potem, ko se bodo vračali s
tujci, dovolj časa, da jo bo nosil ponosno in ravno.

105

Godba je začela svirati koračnico, in Metličani so
odkorakali k slavoloku: godba, gasilci, čitalničarji, občinski
odborniki in gospod župan Hes; potem pa so jo udrli vsi
drugi, ti po daljši, oni po kračji poti, da vidijo slavnostni
sprejem.

Pa tudi tam je bilo že vse polno ljudstva, da so
imeli redarji dovolj posla, predno so napravili gospodi
prostor. Ljudje so se stiskali ob kraju ceste, nekateri
moški v  so cel6 splezali na strehe ali na bližnja drevesa.

Stuparjev Janko je bil ves moker od potu, ki mu je
kar curljal izpod težke čelade. Svojemu sosedu se je
bridko potožil: „Jaz ne morem delati tako velikih korakov,
in ta lonec mi bo zmečkal črepinjo. Nikdar ne bom več
oblekel teh cunj. V navadni obleki je pač vse boljše. Tam
vsaj lahko pušim, a tu še pušiti ne smem!"

Janez pristopi k njemu, rekoč: „Kako se počutiš,Janko?"

„Kakor miš v pasti," mu odgovori nezadovoljni gasilec.

„E, le potrpi, saj boš kmalu rešen," ga tolaži prijatelj.

Ljudje so se spenjali na prste in pogledovali po cesti,
ali še ne prihajajo Hrvatje.

„Bog ve, ali pridejo peš?" so vpraševali nekateri.

,,Najbrž se pripeljejo," so odgovarjali drugi, „sicer
bi bili preveč trudni."

„Samo da bi prišli kmalu," so vzdihovali tretji —
tisti, ki so stali v naj večji gneči. Bilo jim je že nestrpno
to čakanje, zakaj zdaj pa zdaj je stopil sosed sosedu na
nogo, ga dregnil s komolcem in potiskal v ozadje, da bi
se sam priril naprej. Bolj in bolj je rastlo šepetanje in
zabavljanje, da je moral večkrat sam župan povzdigniti
glas, resno svareč občinstvo, naj se vede mirno in dostojno.

Iz dalje se je začulo ropotanje voz, in na mestnem
bregu so počili trije streli.

„So že tu, so že tu!" je zašumelo med ljudstvom, in
vsa množica se je zazibala ko klasje ob viharju.

„Pozor!" je klical poveljnik Trček.

In gasilci so se vzravnali, da so stali ravno ko sveče.

Gospod župan je mahal z rokami, češ, umirite se,
ljudje božji!

Nekaj kot plemenita resnost je šinilo v gospodo in
kmetiško ljudstvo . . .

Zalokarjev Janez je šel prihajajočim, ki so brž po¬
skakali z vozov, naproti ter se je uvrstil med „Sokole",
ki jih je bilo videti lepo število. Njih trobentači so za-

106

trobili, zastavonoša je ponosno dvignil zastavo, da se ji je
pozlačena sulica zablesketala v solnčnih žarkih — in vsa
lepa vrsta hrvatskih gostov se je pomikala v čvrstih ko¬
rakih proti slavoloku.

Ljudje so drgetali od navdušenja, vznesenosti in za¬
čudenja. Odpirali so oči in usta in molčč pričakovali,
kaj pride ...

Dospevši do slavoloka, se ustavijo Hrvatje. Zupan
Hes stopi dva koraka naprej, potegne z desnico po bradi
in si otere pot s čela ter začne govoriti glasno in razločno:

„Slavna gospoda! Dragi bratje! V imenu starodavnega
mesta Metlike, ki se je tolikokrat v starih časih borila s
krvoločnimi Turki, in ki je že trikrat pogorela do tal, vas
presrčno pozdravljam in vas zagotavljam, da si bomo
vedno šteli v izredno čast, da ste prišli k nam in ste nas
počastili. Kličem vam: Dobro došli na slovenskih tleh!
Živio, slava!“

Gospod župan je že prej poučil ljudi, naj takrat, ko
začujejo njega, da bo zaklical živio in slava, vsi mogočno
in navdušeno ponovč ta dva pozdrava.

In v resnici je ljudstvo na vso moč zavpilo, ko je
končal župan in podal roko tistemu, kije korakal „Sokolom"
na čelu.

Brž so uganili ljudje: „Td-le bo pa prvi med njimi! u

In ta, „prvi med njimi“, se globoko pokloni in odvrne
na županov pozdrav:

„Visokorodni gospod župan! Slavna gospoda! Mili
bratje! Ko smo začuli glas, kaj namerjate danes v Metliki,
in ko smo doznali, da si želite ob tej veličastni slavnosti
tudi nas v svoji sredi, smo se z nepopisno radostjo od¬
pravili na pot. Ves čas so nam srca trepetala od veselja,
saj nas je navdajala zavest, da gremo med svojce, bratje
med brate! V imenu svojih tovarišev, ki so prišli z menoj,
pa v imenu vsega hrvatskega naroda, ki je v duhu tu pri
nas in vas, vas iskreno zahvaljam za bratovski sprejem,
kličoč vam iz globočine srca: Živio, slava!“

Mogočno so zaorili tudi sedaj navdušeni klici, na
mestnem bregu so znova zagrmeli streli, a godba je za¬
igrala „Lepo našo domovino 44 , ki bi se bila skoro potopila
v neprestanem klicanju gromovitih „živio u  in „slava u  ter v
glasnem, deloma nesoglasnem petju, ki ga je vzbujalo na¬
vdušenje in ljubezen . ..

107

Vsled godbe, klicanja, petja in streljanja ni bilo
nikakor mogoče čuti, kaj govori sodnikova hčerka, ki ni
mogla čakati, da bi se polegel splošni nemir, boječ se ne¬
mara, da se ji ne zmedejo besede, in da ne zaide govor
na izgrešeni tir. Samo to je bilo videti, kako je zastavo¬
noša nagnil zastavo, in kako je gospica s tresočimi rokami
privezala pod sulico trak. Pa že to je bilo dovolj povoda,
da so zopet in zopet zadoneli klici radosti in navdušenosti.

In dolgi, pisani izprevod se je pomikal naprej proti
mestu. Godba je svirala koračnico „Naprej zastava Slave!“,
moški so vihteli klobuke in brez prestanka vpili: „Živio,
Hrvatje, živio, Slovenci!“

Tako je šlo do „Čitalnice“ . . .

% /

Tamkaj pa stopi na pripravljeni oder predsednik
Navratil in izpregovori:

„Castita gospoda! Ljubi gostje! Došli smo do hiše,
kjer bo sedaj naš dom, dom nas Slovencev, a dom, vedno
odprt tudi vam, bratje Hrvati! Tu se bomo navduševali
za narodno stvar, si budili in krepili ljubezen do rodne
zemlje in si čvrstili čut bratstva in sloge. Ko se danes
odpirajo prvič vrata v to ognjišče, kjer naj do konca dnij
plapola ogenj rodoljubja, nas navdaja tem večje veselje,
ko stopajo prvi v to naše svetišče naši dragi bratje Hrvati!
Nimamo bogastva in zlata, 'da bi vas obsipali z njim, a
imamo srca, ki so vam v ljubezni vdana, srca, ki vam
kličejo: Dobro nam došli, mili bratje!“

Tudi sedaj je zahvalil govornika jeden izmed Hrvatov,
rekoč:

„Sladko nam je pri srcu, dragi bratje, ko vidijo
toliko ljubezni, s katero nas sprejemate. Ti trenutki nam
ostanejo v trajnem spominu, in vedno in povsod bomo
znali ceniti vaše rodoljubje, ki ga ne gojite samo do svoje
slovenske domovine, temveč ki z njim osrečujete tudi nas,
svoje brate! Dokod ni že segel glas o slovenskem rodo-
ljubju, o slovenski gostoljubnosti? Pri nas odmeva ta glas
kot hvalna pesem, pojoča vam čast in slavo! Dovolj bomo
imeli še danes prilike, bratje Slovenci, poudarjati ljubezen
in slogo, ki vlada in vladaj med nami, zato mi dovolite
sedaj, da vam še enkrat izrečem toplo zahvalo za prijazne
besede in lepi sprejem, ki ste nam z njimi liki z rožami
posipali pot v Metliko ! 44

108

Potem so odšli Hrvatje in Metličani v gornje prostore,
kjer je bil za goste pripravljen zajutrk, s katerim so jim
postregla metliška dekleta.

* A tu se niso smeli muditi predolgo, zakaj k deseti
maši je že drugič odzvonilo. Bilo se je torej treba od¬
praviti na pot v cerkev.

Izprevod se je začel pomikati po mestu. Na trgu je
bilo zbranega na stotine ljudstva, ki je le z naporom
napravljalo po sredi tesno ulico, da so mogli godci, „Sokoli“,
„Zoraši“, gasilci in gospoda naprej. Po oknih se je tiščala
glava glave — da, glavice lepih metliških deklet! Ljubko
so se nasmihavale Hrvatom, ki so se ozirali po oknih in v
pozdrav vihteli široke klobuke. In doli z oken se je usul
dež svežih šopkov, ki so jih metala dekleta na ulico, gostom
v pozdrav in veselje. Ti so jih prestrezali v klobuke in
roke ter jih zatikali za trakove in pripenjali na prsi.
Zdelo se je, kakor da je vsa Metlika zavonjala v jednem
samem, velikem cvetu . . .

Stari Zalokar je slonel z Nano na oknu in začudeno
gledal na trg.

„Saj je danes navadna nedelja, pa je toliko strašno
ljudij,“ reče Nani.

„Ali vam nisem že povedala, kaj je danes, in kaj še
le bo popoldne, oče?*‘ pravi hči. ,,Veselica je danes, velika
in imenitna, saj zat 6  pa je prišel naš Janez. “

„Pa kje je sedaj Janez >“ vpraša oče.

„Zjutraj vam je rekel, da mora iti tja z drugimi
čakat Hrvatov,“ mu pripoveduje Nana. „Pa saj ga boste
videli, ko pridejo tod mimo.“

„A tod bodo prišli ?“

„No, da, ker gredč v cerkev. “

,.Hm, hm !“

In mož je napel oči in gledal na trg.

Godba je prihajala glasneja in glasneja, in že so se
videle zastave, kako vihrajo po zraku.

„ Vidite, oče, zdaj-le gredč P reče Nana.

„Zdaj-le, zdaj-le, zdaj-le ! a  ponavlja stari in gleda v
prerivajočo se množico. ,.ln muziko imajo, muziko ! In
pili bodo danes, strela! ... Pa kje je Janez, ha, Janez r*

„Tamkaj, oče, glejte ga! u

In Janez je, korakajoč mimo hiše. visoko zavihtel
klobuk, očetu in sestri v pozdrav.

109

»E, da, moj Janez!“ pravi stari. „Dva srebrna tolarja
mi je stisnil danes v pest moj Janez! Pa bo danes zopet
za pijačo in za tobak in za žveplenke!“

„Danes pa vendar ne boste sami popivali, oče,“ reče
hči; „danes pojdete vendar z nami v mestni log!“

„Pa danes ravno ne pojdem z vami, pa danes bom
ravno sam,“ ji odgovori oče.

»Ah, moj Bog!“ vzdihne hči. „Vedno imate svojo
glavo! v Pa to bo Janeza užalilo,“

„Ce ga bo, ga bo; če ne, ne! A jaz ne pojdem v
mestni log, jaz ne bom hodil tja, kamor bodo drugi hoteli;
jaz pojdem tja, kamor bom hotel sam.“

In Nana zopet vzdihne in reče: ..Težava je z vami,

v v  a r/ '

oce, težava!

Stari odvrne: „Tisto pa je, pa ne bo več dolgo!“
In tresti začne sivo glavo in ponavlja: „Pa ne bo več
dolgo . . . Kadar me začne mešati vino, takrat zapiči prvo
motiko v zemljo, da mi izkoplješ grob . . . Včasi sem ga
izpil več, nego bi ga mogel nesti na hrbtu, a danes mi
precej zleze v lase ... Pa ne bo več dolgo . ..“

„Pa bi manj pili, oče D

„0, saj bom — manj in manj in nazadnje nič več . . .“
Med tem je ljudstvo napolnilo cerkev, in trg se je
deloma izpraznil. Na koru so zadonele orgle, naznanjajoč,
da se je začelo sveto opravilo.

Stari Zalokar se je odpravil z doma. V cerkvi je bil
že zjutraj pri rani maši. Vstal je zgodaj, zakaj spati ni
mogel. Ko so ga položili sinoči v postelj, je spal nekaj
ur, potlej se je pa prebudil in komaj čakal, da se zdani.

Ko je stopil pred hišo, je nekoliko časa pomišljal,
kam se naj obrne. Potem je mahnil s palico po zraku in
krenil po trgu.

„Bom že kam prišel. Žeja me ...“ je dejal sam pri sebi.
Po maši so se vrnili tujci in domačini v „Citalnico w .
Nekateri so ostali tam, pogovarjajoč se z Metličani, drugi
so odšli v družbi z Janezom in z nekaterimi drugimi
gospodi, da si ogledajo mesto.

Ko je odzvonilo poldne, so se zbrali Hrvatje in
mnogi meščani na čitalniškem vrtu k skupnemu obedu.
Kmalu se je razvila med številno družbo najboljša volja.
Metličani so nazdravljali Hrvatom in Hrvatje gostoljubnim
Metličanom. Vmes je brez odmora igrala domača godba,
a z mestnega brega so odmevali streli.

110

XIV.

V mestnem logu je bilo že vse pripravljeno za veselico.

Na dveh mogočnih hrastih, ki rasteta tam, kjer se
izgublja v gozd vozna cesta, sta bili pričvrščeni dve zastavi.
Med senčnatimi drevesi so bile postavljene dolge mize iz
belih desak, a ob njih so bile napravljene preproste klopi.
Vzadi za mizami je bila trava skrbno pokošena. Tjakaj
bodo postavili „Sokoli a  svoje telovadno orodje ter kazali
Metličanom svoje spretnosti. Mlajši svet bo na tem prostoru
tudi lahko zaplesal, če ga bo k temu izpodbujala godba,
ki ji je bil določen prostor tik telovadišča, oziroma plesišča.

Po vejah dreves so visele zastave in lampijoni, da
bodo razsvetljevali prijazno ložo, če se bodo izletniki kaj
dalje mudili v njej. V levo in desno stran so postavili
gostilničarji svoje šatore in kolibe, kjer bodo točili pijačo
in sekali pečenko. Saj so bila napravljena ob šatorih in
kolibah gorišča, in bili so pripravljeni leseni ražnji, kjer
bodo vrteli nad tlečo žerjavico janjce in košlrune.

Gostilničarji, ki so bili vse to pripravili in priredili,
so si obetali dobro kupčijo. Njih uslužbenci, najeti veči¬
noma samo za današnji popoldan, so razpostavijali po
mizah kozarce in čedili klopi s predpasniki.

Stari Ružič je prestavil topiče z mestnega brega v
mestni log. Postavil jih je precej globoko v ložo in za
poskušnjo izprožil prvi strel, ki je mogočno zadonel po
tihem gozdu. Njegov glas je vzplaval v daljo in širjavo
kakor bučanje orgel, je splašil divje golobe in grlice, ki
so z glasnim prhutanjem ostavili svoja varna skrivališča,
ter se končno izgubil v gozdni tišini. In tamkaj od
parobja je zopet prihajalo šumenje valov obmejne Kolpe,
ki je odmevalo med drevjem kot tajinstvena pesem . . .

Ura se je pomikala že proti četrti popoldne, ko je
bilo začuti s ceste godbo, ki se je bližala bolj in bolj.
Nje igranje je odmevalo v hladnem gozdu, kakor da svira
tamkaj še druga godba.

Godbi se je odzval Ružič. Izprožil je tri, štiri strele,
ki so klicali prihajajočim: „Le sem, le sem, tu je veselje!**

Iz topičev so se dvigali visoki stebri dima, ki so se
razkrajali v nič še le takrat, ko so dospeli do svežega
zraka, ki je plaval nad vrhovi dreves. Ob strelih so se
zazibavale veje, vzdramljene iz nedeljskega pokoja, in

111

zeleni listi so vztrepetavali v zrak ter se zopet spuščali v
lahnem vrtincu k zemlji.

A ob strelih se je vzbudila v ljudstvu nova navdu¬
šenost, saj so plavali h gozdu klici in vriski, kakor da
se odpravljajo ljudje na vojsko. Nič ni izletnikov motil
prah, ki se je dvigal po cesti pred njimi, za njimi in dan
njimi ter jim silil v nos in usta. Kdo bi tudi mislil na
prah, kadar je srce polno navdušenja!

In kakor reka v morje se je izlila množica ljudij v
ložo. Pa ni preteklo morda niti deset minut, in vse mize
so bile zasedene, tesno in gosto zasedene. Večinoma so
ljudje kar viseli na robih klopij, ali so se pritiskali ob
koncih. Proti gostom pa so bili domačini ulju dni, zakaj
prepustili so jim najlepše prostore. A ti vendar niso hoteli,
niti mogli sedeti sami zdse, nego so se pomešali med
Metličane, ki so se jim tako brž prikupili. In ni bilo
dolgo, pa ni nihče več mislil na tesnost in neudobnost.
Vsi so bili dobre volje kot jedna, velika družina, ki jo
združi ob veseli priliki draga domača hiša . ..

V mestnem logu je vladalo neprisiljeno, presrčno
veselje. Mnogo dobre volje so prinesli ljudje že s seboj;
kar jim je je bilo še premalo, ta jim je kmalu prišla ob
dobrem vinu, ki so ga tamkaj točili za nizko ceno. Naj¬
prej so pili, da so si izprali iz grl prah in sušo, potem so
pili, da so si nazdravljali med seboj. Za pijačo je bilo
vedno dovolj vzroka.

Za široko in dolgo rjuho, ki so jo bili prepregli ob
grmovju, so stopili „Sokoli“, da se pripravijo za telovadbo.
Njih sluga je med tem postavljal na telovadišču drog,
bradljo in kozla, a gasilci so napeli v velikem krogu vrvi,
da so tako zajezili naval radovednega občinstva. Krepko
so se morali upirati z nogami v mehka tla in s hrbti v
nasilno množico, da so vzdržali red. „Sokoli“ so pri¬
korakali v ravni vrsti ter se razstavili ob orodju. Imeli
so na nogah lahke črevlje, katerim so namazali podplate z
nekako belo moko, prsi so jim pa krile tanke, bele srajce,
ki so segale le do ramen, da so se videle krepke, miši¬
časte roke, ki jih je učvrstila in ojačila telovadba.

Najprej so preskakovali kozla. To se ni zdelo Metli¬
čanom nič posebnega, saj skoči — so dejali — pri nas
vsak pastir skoro dalje, nego vidi. Potem so začeli iz¬
vrševati razne vaje na bradlji. Ob njih so se gledalcem

112

že bolj odpirale oči. Zlasti jim je bil všeč ta vzgledni red,
po katerem je vsak telovadec začel in izvedel svojo nalogo.
Prijalo jim je tudi to, ker so videli, kako izvršujejo te
težavne reči brez napora, neprisiljeno. A najbolj so se
zavzemali in čudili, ko so se telovadci preselili na drog.
Kaj takega pač še ni videla ogromna večina gledalcev!
Sicer se je že zgodilo, da je prišla v Metliko kakšna ko¬
medija, kjer so preganjali suhe konje, se prekucavali po
skrpanih preprogah, ali se premetavali po zraku, toda
takega čudovitega sukanja in vrtenja na drogu ter vrato¬
lomnega odskakovanja z njega še niso videli! Nekaterim
je kar zastajala kri po žilah, ko se je zagnal ta in oni
„Sokol 44  v mogočen drog ter se potem zavrtel v zraku in
odskočil na tla. Zdaj in zdaj bo odletel tja med hraste
in si bo polomil vsa rebra, so menili. A udarili so v
glasen plosk, ko je skočil telovadec nepoškodovan in s
smehljajočim licem na varna tla.

„Zakaj pa ti ne telovadiš ? 44  vpraša Janeza Janko, ki
je pustil gasilsko opravo domd ter prišel k veselici v na¬
vadni obleki, da mu ne bo treba vzdihovati in trpeti pre¬
velike vročine.

„Ah, ne ljubi se mi danes ! 44  odvrne Janez.

Pa se mu v resnici ni ljubilo, in za to je imel
vzroka dovolj.

Opoldne je bil namreč prišel k obedu domov, a to
samo zaradi očeta. Ta pa je bil že nekoliko vinjen in se je
vedel pri mizi tako, kakor prejšnji večer. Jesti ni mogel skoro
nič, samo roko je vedno iztezal po kozarcu. Ko so se
odpravili domačini — France in mlada žena, Nana in Janez
— da odidejo v mestni log, je vzel oče palico ter se od¬
pravil k odhodu. In vse prigovarjanje Janezovo in ostalih
ni nič pomagalo. Oče ni hotel, pa ni hotel z njimi, ampak
dejal je, da hoče biti danes sam, ker mu je samemu naj¬
boljše in najlepše. Hotel se je proti Janezu pokazati skrbnega
gospodarja, zatorej mu je rekel: „Glej, Janez, že od mladih
nog imam navado, da grem vsako nedeljo popoldne po¬
gledat po polju... Pa tudi danes grem, da ne bi mogel
kdo reči: Glej, v log hodi, a na njive ga ni! — Proti
mraku pridem za vami. Le pojdite!"

In ti so odšli, a oče je šel svojim potem ... France
je zaklenil hišna vrata in vtaknil ključ v žep, menčč, da
pride oče gotovo za njimi.

113

In Janezu naj bi se sedaj ljubilo, da bi telovadil z
drugimi, o katerih je vedel, da so vsi brez skrbij, vsaj
brez tako mučnih skrbij kakor on?

Skrb za očeta!

Toliko se je veselil nanj, a sedaj pohaja sam, Bog
ve kod. Ko bi bil tu v družbi, bi se razvedril, saj je tu
dovolj razvedrila. Tako bo pa zapil denar, kolikor ga
ima, in zvečer bo zopet kriz z njim. To je gotovo!

Ko je minila telovadba, so zasedli telovadci in gledalci
zopet mize.

Gospodu županu se je zdela sedaj primerna prilika,
da izpregovori dve, tri. Trobentač metliških gasilcev je
zatrobil na rog, in ljudje so potihnili. Župan je stopil na
mizo in začel:

„Videli smo sedaj, častita gospoda, velikanske umet¬
nosti, ki so nam jih kazali hrvatski „Sokoli“. Videl sem
že mnogo stvarij po svetu, to moram reči, ali kaj jednakega
še nisem videl, to moram tudi reči. In če bi ne imel naš
sestanek nobenega drugega vzroka, je vredno že samo to,
kar smo ravno sedaj videli, da smo se sestali. Še ta stara
drevesa, ki nas obdajajo, se mi zdi, so gledala zavzeto to
imenitno telovadbo. Saj odkar rastč, niso videla z nami
vred takih-le umetnih prekucij. Če bi mogla govoriti, bi
nam sama to povedala. Ali ker ne morejo govoriti, naj
bom jaz tolmač njih občutkov, kakor sem tolmač vaših
občutkov, dragi moji someščani! Poživljam vas, da dvignete
svoje kozarce na zdravje izvrstnih hrvatskih „Sokolov“,
danes naših dragih gostov, in da jim zakličete v izpodbujo
in čast: Na mnoga leta!“

Vse občinstvo se je radostno odzvalo županovemu
pozivu.

Potem je stopil na mizo „Sokol“, ki je tudi pri spre¬
jemu govoril, ter začel in končal tako-le:

„Slavna gospoda! Naš „Sokol“ je doživel že mnogo
veselih in srečnih dnij, a priznati moram, da je jeden iz¬
med najlepših današnji dan, ko je prvikrat v dobi svojega
obstanka poletel naš „Sokol a  na slovensko, bratsko zemljo.
Lepa je vaša zemlja, dragi bratje, in krepak, čvrst in
junaški je rod, ki prebiva na njej, in ki jo ljubi z vsem
ognjem svojega srca! Lepe so te vaše gore, ki jih senči
vinska trta, lepo je to vaše ravno polje, ki ga napajajo
hladni studenci, lepe so vaše lože, tajne in skrivnostne ko
iztočne bajke! In vaša sela, domovanja žilavega slovenskega

Veliki trgovec.

8

114

ratarja, in vaša mesta, bivališča zavednih Slovencev in
Slovenk — kako so lepa! Lepa so, kakor je lepa slovenska
pesem, kipeča iz navdušenega srca, a ta je lepa, kakor je
lepa slovenska devojka, ki jo prepeva ob žetvi na polju,
ob preji v domači hiši, ob nedeljah med rožami na doma¬
čem vrtu — sama najlepša roža med njimi! Kamorkoli
mi splava oko po slovenski zemlji, vsepovsod me vzrado-
ščajo nepopisne krasote, ki jo krasč, kakor beli venec
mlado nevesto, ter jo delajo tujcu prikupno, a domačinu
in rojaku drago in milo!..

Poslušalcev se je polaščalo bolj in bolj navdušenje.
S kozarci v rokah so silili od vseh stranij h govornikovi
mizi, ki mu je tekla beseda gladko, razvneta in vznesena
s krepkim poudarkom in z iskrenostjo. Zdelo se je, kakor
da tli ogenj v govornikovih besedah, tako so razvnemale
poslušalce, ki so zdaj pa zdaj zagnali navdušeno pritrje¬
vanje, da je moral govornik počakati, dokler niso po¬
tihnili klici.

„I)a, kakor sem rekel: tujcu prikupno, a domačinu
in rojaku drago in milo! Kogar zanese usoda v tujino,
njemu hrepeni srce v domače kraje, na domačo grudo,
kjer ga je prvič obsinilo solnce, pa kjer bi tudi rad legel
k pokoju.“

In govornik je posebno povzdignil svoj glas:

„In ta vaš belokranjski svet! Ta sveta zemlja, ki nas
obdaja sedaj z vsem svojim čarom! Te zidanice, razsipane
po vašem trtju, ko bele ovce po zeleni paši! Ta vaša
krepka deca, ti vaši čvrsti možje, te vaše vrle žene, ta
vaša lepa dekleta! Ta vaš svet in rod — kako je lep in
drag nam Hrvatom! Sosedje smo vam, zatorej vas gledamo,
kako napenjate moči duha in rok, da bi se blaginja raz¬
lila po vaših tleh! In k Bogu vsevednemu plavajo naše
prošnje, da bi rosil njegov blagoslov na vse, kar vam za-
počne dlan, kar vam zasnuje bistra glava! Verjemite mi,
dragi bratje, da je odkritosrčen moj glas, prihajajoč na¬
ravnost iz dna srca: S to čašo, dvignjeno visoko proti
nebu, nazdravljam vam vsem, kličoč: Naj živi slovenska
domovina ! a

0

Nekaj gasilcev je naglo planilo h govorniku. Dvignili
so ga na rame in ga nosili med mizami in klopmi. Drugi
ljudje so hiteli za njimi, dvigali kozarce in oduševljeno
klicali: „Živio Hrvatje!“

115

Godba je igrala „Naprej zastava Slave!“, in vsi,
kolikor jih je bilo v gozdu, so poleg peli, vriskali, pili,
mahali z robci in klobuki, poskakovali od radosti in obje¬
mali drug drugega . . . Kakor bi vihar bučal med drevjem,
tako so se razlegali daleč na okrog klici veselja in
navdušenja.

S telovadišča so pospravili telovadno orodje in iz-
premenili prostor v plesišče. Veselo so se jeli sukati
po mehki travi mladi pari. Počaščeno se je čutilo tisto
dekle, ki jo je odvedel na plesišče „Sokolaš“. S plesom
seveda ni šlo tako lahko in gladko, kakor bi bilo šlo
domd na ravnih tleh. Daši je bila trava dovoljno pokošena,
vendar so se zapletale noge v daljše bilke ali v korenine,
ki so se razpenjale tu in tam po tleh. Pa to ni plesalcev
mnogo motilo!

Tudi France, oblečen še vedno v gasilsko opravo,
je šel z mlado svojo ženo plesat, a Janez se ni ganil od
mize. Sedel je ob kozarcu vina in se pogovarjal s tem in
z onim, kdor je pač prisedel k njemu. Bilo mu ni mnogo
do družbe. Začutil je, kakor da ga je začela boleti glava.
Zato je porabil trenutek, ko je bil sam, da je vstal od
mize in se izgubil v gozd. Bolj in bolj je umiral za njim
šum, in glasneje in razločneje mu je bobnelo na uho valo¬
vanje reke Kolpe. Odkril se je, prekrižal roke na hrbtu
in stopal počasi naprej. Gozd se je začel redčiti, in trav¬
niki so se razgrinjali pred Janezovimi pogledi. Tamkaj
kraj travnikov pa se je belila cesta in se kakor dolg, koščen,
obledel kazalec prožila tja k trem cerkvam, ki so tako
tiho in mirno hrepenele v sinje višave, tja k oblakom in
k solncu.

Janez je nekoliko trenutkov postal, potegnil z dlanjo
po vročem čelu, potem pa legel v travo . . .

# * #

Stari Zalokar je potem, ko so odšli drugi v mestni
log, krevsal po Metliki od gostilnice do gostilnice. Povsod
si ga je privoščil merico, da je bila končno mera polna.
Ko mu je pošel denar, si je zapalil pipo ter jo mahnil k
domači hiši. Ali duri so bile zaklenjene. Mož je bil že
pozabil, da so odšli njegovi ljudje v mestni log. Nekoliko
časa je pritiskal na kljuko, butal s palico ob vrata in se
jezil: „Na, glejte! Človek še domov ne more. Vrata v
lastno hišo mu zapirajo. u

116

Pomišljal je nekoliko časa, kaj bi počel.

„No, pa dobro! a  je dejal končno, „pa dobro! Ce ne
morem domov, pa grem od doma!“

In krenil je zopet po mestu. Mislil je in mislil, kam
so neki odšli njegovi ljudje.

Pred mestno hišo je sedel redar, ki je imel službo.

„Pa kako, da ste danes domd?“ vpraša Zalokarja,
„saj je vendar vsa Metlika v mestnem logu.“

Zalokarju se je sedaj posvetilo v glavi.

„Ha, v mestnem logu so,“ si misli, a redarju od¬
govori: „Noče se mi! Rajši grem na njive in na pristavo. “

In stari Zalokar je pušil iz pipe in ubral pot proti
svoji njivi. Stokrat in stokrat je že hodil tod: najprej z
lahkim srcem in veselo dušo, potlej poln skrbij, a danes
star in bolan, bolan na telesu in duši. Nekaj je godrnjal
pred se in se jezil ndse in na ves svet. Naglo in gosto
je vlekel dim iz pipe, ki mu je obkrožal glavo kot gosta
megla. Hodil je ob meji, a ni gledal, kako se mu obeta
žetev, zakaj glava se mu je bila pobesila, in na čelo so
mu legli temni oblaki ... In misli se mu niso hotele ure¬
diti, se mu niso hotele ustaviti, da bi se bavile s tem ali
z onim. Drevile so se mu nekam naprej, kakor da se
hotč še danes izmisliti, izčrpati. In to ga je jezilo! Klobuk
si je pomaknil zdaj nazaj, zdaj globoko na čelo, postal
nekaj trenutkov, potem pa zopet stopal ob meji po travi,
po koprivah in osatu, ki se je bil prikradel tjakaj. Noge
so bile danes staremu Zalokarju nekam posebno hitre,
vendar upogljive, opletajoče. Zato se je zdaj pa zdaj ozrl
okrog, iskajoč prostora, kamor bi položil k počitku stare
svoje kosti. Pa se mu ni hotelo. Poskusil je sesti v travo,
ali kosti se mu niso hotele upogniti v členih. Zdelo se
mu je, kakor bi mu kdo napel po mozgu žico, tako je bil
trd. Noge pa so mu bile hitre, kakor da se jim mudi
Bog ve kam . ..

Spomnil se je svoje pristave in lepega kozolca in
lepih jablan okoli njega. Naslonil se je na slivo, ponižno
rastočo ob meji, si natlačil znova pipo ter se odpravil na
pristavo .. .

Pred hišo tik nje je sedel njegov sosed in dremal.

Zalokar je stopil na zelena tla lepe svoje pristave,
obstal in uprl roke v boke, pa gledal tja pred se .. .

Kako lepo je popravil France tA-le kozolec, ki se je
bil že nagnil, da se zdaj pa zdaj sesede na kup drv. A

117

danes stoji zopet ravno, in nova žolta skopa mu krije
streho, ki sloni na dveh vrstah. Pa je bila tudi košnja
letos bogata! Od vrha do tal je natlačena med gredmi
lepa, dišeča, ko poper suha krma, pa še tam pod slamnato
streho je je toliko, da sili venkaj skoz špranje in luknje.
Toliko krme pa že kmalu ni bilo! Dovolj je bo imel
France za domačo rabo, pa še prodal je bo lahko polovico.

In stari Zalokar stopa ob kozolcu .. .

Pa te lepe jablane! Stare so že, pa so še vedno lepe
in močne! Ali letos se jim bodo nemara polomile vse veje,
toliko visi dobrega sadu po njih. In rogovilaste kole je
moral podstaviti France, da se ne bodo odčesnile veje pod
težo rdečih jabolk. Dovolj jih bo za dom. Mlada France¬
tova žena jih bo nekaj vkuhala, nekaj jih bo sam potolkel
in izprešal, a ostale bo France prodal.

Lepo bo to, bogme!

Bogme,- lepo bo to !

„Pa jaz sedaj nisem več gospodar,“ reče Zalokar.
In s palico kažoč h kozolcu, nadaljuje: „Pa jaz sedaj ni¬
sem več tvoj gospodar, ti leseni Štok, in ti krma, in ti
jabolko pri jabolki ! Jaz nisem sedaj nič več, in vrata mi
zapirajo pred nosom, a sami jed6 in pij6 v mestnem logu!
Meni pa je stisnil tisti gosposki moj Janez dva plesniva
tolarja v pest, sam jih bo pa zapil deset in dvajset. Jaz
nisem zdaj nič več, samo nekaj kostij je še in koža in
malo mesa! Hm, hm, hm!“

Stopil je pod kozolec in sedel na kup desak. S palico
je grabil pred se suho mrvo, ki je ležala po tleh. Z desnico
si je podprl brado in iz pipe je vlekel goste oblake dima.
Solnce se je nagibalo k zatonu, in v njega pordečelih
žarkih, ki so padali v gostih snopih na kup desak, se je
sukal in krožil dim iz pipe očeta Zalokarja. Zapihala je
lahka sapa, da so se komaj vidno zazibali vrhovi starih
jablan, in da je med vejami in listi zašuštelo nekaj skriv¬
nostnega. Potem je bilo zopet vse tiho . ..

Krog in krog so molčale pristave in stanja sosedov,
ki so se malo ne vsi veselili v mestnem logu. In zopet
in zopet je zapihala sapica, da se je zdelo, kakor da plava
nad vrti in drevesi, nad podi in kozolci molitev, proseča
Boga varstva in blagoslova . ..

Stari Zalokar je zadremal. Pipa mu je padla iz ust,
in tleči tobak se je razsipal po mrvi, ki jo je bil prej
nabrskal s palico na kup. Suhe bilke so se vnele, in

118

izpod dima, ki se je dvignil nad njimi, so vztrepetali
plamenčki, ki so kot živi poskakovali od bilke do bilke,
razsipane pod kozolcem. Začulo se je neznatno pokanje,
kakor bi kdo lomil suho slamo, in dim se je vlačil in
plazil po tleh ter se dvigal kvišku in silil staremu Zalo¬
karju v nos.

Ta je potresal z glavo, kihal ter končno odprl oči.
Pomencal si jih je dvakrat, trikrat, zakaj mogel ni verjeti
svojim pogledom, ki so mu prestrašeni švigali sem in tja.

„Za Boga svetega, tu pa gori, gori!“ vzklikne in
hoče vstati.

Ali zdelo se mu je, kakor da je priklenjen z verigami
na kupu desak; še premakniti se ni mogel z mesta. Z
rokami se je uprl v deske, da bi se vzdignil, pa roke so
mu klecnile v komolcih, kakor da bi kdo prelomil palico
na kolenu. Rad bi bil zakričal na pomaganje, pa se mu
je zdelo, kakor da ga kdo drži s čvrsto roko za goltanec.
Samo oči so mu švigale sem in tja in so gledale, kako se
plazijo plamenčki kot ognjene kače dalje in dalje. Hitro
ko misli so se širili na vse strani in že so se začeli
spenjati ob krmi, gosto natlačeni v kozolcu. Zasvedrali so
se vanjo kakor črvi in izginili za hip v dišečem senu.
Iz sena se je začel kaditi siv, težak dim, ki je kmalu na¬
polnil ozračje ter ga prepregel liki z gostim pajčolanom.
Iz dima je švignil tu in tam ognjen jeziček, ki se je dvigal
više in više... Tu jeden, tam drugi. . . Kakor da se mu
rogajo, kakor da mu očitajo: „Glej, to je tvoje delo!“

Staremu Zalokarju je šumelo v glavi, kakor da mu
vrč možgani. In z vsemi silami se je odtrgal z desak, se
zagnal tja, kjer se je najbolj kadilo, in je začel ruvati
seno s prečnic, ga metati na tla in teptati z nogami. Tako
pa je dobil ogenj duška, in mogočni, široki plameni so
hipoma vzbuknili v zrak ter se kot goreče treske pobesili
po krmi...

Zalokar je blaznel . .. Gorečo krmo je metal okrog
sebe, da so švigale iskre na vse strani in se prijemale
kozolca tudi na drugi strani. Brada se mu je osmodila, in
iskre so mu opalile trepalnice in lase. Iz prsij so mu
prihajali divji, nejasni glasovi. Tulil je . . .

Vse okrog njega je bilo v dimu in plamenu. Začela
mu je goreti tudi obleka, in roke so mu bile razpečene.
Navdal ga je neizmeren strah, divja blaznost, obup in groza.
Spustil se je v tek, a noge so mu omagale, in deset, dvajset

119

korakov daleč od kozolca se je zgrudil na tla. Z rokami,
z glavo, z nogami je ril v zemljo, v travo, hoteč bežati.
Prevrglo ga^ je zdaj na hrbet, zdaj na prsi, in kakor iz
temne globočine so se mu iztiskavali iz prsij blazni glasovi...

Nad kozolcem pa se je zgrinjal dim, kakor bi se bili
spustili nadenj hudourni oblaki izpod neba. Dim so pre-
sekavali mogočni plameni, ki so se prikazovali zdaj tu,
zdaj tam izpod strehe kot velikanske bakle .. .

XV.

Janez, ki je še vedno ležal v travi kraj gozda, je
zapazil, kako se je jel dvigati onkraj Metlike proti nebu
svetel žar. Najprej ni vedel, kaj naj to pomeni. Potlej pa
se mu je zazdelo, da se širi v ozračju nekaj kot dim, in
strašna slutnja se mu je vzbudila v duši: „Gori, gori!“

Naglo je planil po koncu, pribežal v gozd in zaklical,
kolikor je mogel: „Glejte tja proti Metliki! Tamkaj gori!“

Vse občinstvo je pretreslo nekaj kot mrzlica. Vsi so
drli proti gozdnemu robu in gledali v daljo, kjer je pri¬
hajalo nebo svetlejše in svetlejše.

„V Metliki gori, gori, gori!“

V tem je priplavalo tjakaj od metliške cerkve pre¬
trgano, žalostno zvonjenje. Ljudij se je polastila nepopisna
groza. Ženske in otroci so zagnali vpitje in jok ter so
kakor blazni begali med mizami.

„Jezus, Marija, gori, gori!“

Nastal je strašen nered. V silni gneči so leteli ljudje
na cesto. Gasilci so pometali s krčmarskih voz sode, za-
pregli konje, ki so se pasli ob gozdu, zasedli vozove in
se spustili v bliskovnem diru proti Metliki. Na spenjenem
konju je pridirjal po cesti redar proti gozdu in kričal na
vse grlo: „Ogenj, ogenj, ogenj!“

Ljudje so drvili proti njemu in kričali vsi vprek:
„Kje gori, kje gori?“

Redar je odgovarjal z glasnim kričanjem: „Zalokarjeva
pristava gori!“

Janez in France sta obstala, kakor bi bila prirastla
k zemlji. Potem sta bliskoma skočila na voz. Janez je
prijel vojke in naganjal konja, da je odskakoval voz,
kakor bi ga nosil vihar.

Mestni log se je hipoma izpraznil. Ljudje so drli po
cesti, kakor da jim gori zemlja pod nogami. Naganjal jih
je strah, da se ne polastč plameni tudi njih stanja in hiš.

120

Zakaj sapa je prihajala jačja in jačja, in kozolci, podi,
hlevi, hiše stoje tam ob Zalokarjevi pristavi tako na kupu,
da lahko v najkračjem času vse skupaj upepeli požar.

Spotoma so ljudje vpili in molili, se jokali in klicali
na pomoč svetega Florijana.

Prihajal je mrak, a pred zbeganim ljudstvom se je
žarilo nebo kakor razbeljena krogla, kličoč v groznem
govoru: „Semkaj, semkaj! Tu padajo žrtve strašne pri-
rodne sile!“

Voz z Janezom in Francetom ter z nekaterimi dru¬
gimi gasilci je prvi pridrdral v Metliko. Nekaj gasilcev
je odskočilo z voza ter hitelo proti goreči pristavi, drugi
so se odpeljali po brizgalnico. Janez in France sta bila
med prvimi, ki so tekli, kolikor so jih nesle noge. Prišli
so že blizu ognja, tedaj pa zagledajo, da prihaja po cesti
od pristave sem orožnik, ki žene pred seboj moža.

V vseh je ob jednem vstala misel: „Požigalec, požigalec! a

A ko se pomaknejo drug proti drugemu, da je bilo
moči spoznati obraze, zavpijeta Janez in France, kakor za¬
deta od strele: „Kristus, naš oče, naš oče F

Obleka mu je visela obžgana na telesu, in na po¬
črnelem, opaljenem licu mu je ležal znak blaznosti.

Ljudi je prešinila grozna misel: „Sam je zažgal ! a

„Pa kje ste dobili očeta, gospod ?“ vpraša Janez
orožnika.

„Tam,“ pravi ta, „kjer gori! a

„Oče,“ reče Janez s solznim glasom, „pa ste vi zažgali ? a

A ta ga pogleda plašno, zmedeno, odpre široko usta
in zatuli: „Bu, bu, bu! w

„Vse se bo še izkazalo in izpričalo, u  reče orožnik,
prime starega Zalokarja za rokav in hoče dalje.

Drugi so med tem stekli k požaru, zakaj gasilci so
tudi že pripeljali brizgalnico in sod vode.

Janez pa vpraša orožnika: „Pa kam hočete z očetom? u

„V zapor, a  odgovori ta.

„Za Boga svetega, ne zapirajte mi očeta, a  prosi Janez.

„Moram, gospod! Tako veli zakon, in jaz sem zato,
da ga izpolnjujem, w  pravi orožnik ter odide s starim Za¬
lokarjem proti mestu.

Janez ni vedel, kaj naj stori. Ustavljati se orožniku,
se mu je zdelo brezuspešno, zato se obrne proti ognju.

Tam se je nabralo že sila mnogo ljudstva, ki je pri¬
teklo iz gozda po bližnjicah in stezah. Od brizgalnice, ki

121

je brizgala mogočne vodene curke v plamen, da je pras¬
ketal in se trgal, kakor bi čutil vodno moč, pa tja do
kala, ki je bil poln umazane vode, je stala vrsta ljudij, ki
so si podajali iz rok v roke škafe, da so z vodo polnili
brizgalnico.

Kozolec je bil že ves v ognju, in takoj je bilo videti,
da mu ni več rešitve. Plameni so sikali visoko v zrak,
in daleč na okrog so plesale iskre ko žive kresnice. Jablane
ob kozolcu so žalujoče pobesile veje, katerih zeleni listi
so se zvili in porjaveli, a sladko sadje se je parilo in
kuhalo. Tu in tam se je tudi že vnela kaka veja . ..

Stan in sad drevja — vse je zapadlo pogubnim, ne¬
izprosnim plamenom! Francetu so umrle nadeje, ki so se
mu zagibale v duši, kadarkoli je v prejšnjih dneh gledal
svojo pristavo. Janezu je hotelo razpočiti srce od žalosti
in bolečine. Delala sta in pomagala pri gašenju kakor
dva stroja. Telesna moč se je jima potrojila, in če tudi
so delali vsi s podvojenimi silami, niso mogli udušiti ognja.

Prihajala pa je nevarnost, da se razširijo plameni, in
da zapalijo tudi stanja v obližju. Ljudje so torej splezali
na strehe, razgrinjali po njih mokre rjuhe ter vedno nanje
izlivali vodo, da so ostale mokre, in da so iskre, ki so
frčale po zraku in padale na strehe, precej ugasnile.

Z dolgimi, z železnimi kljukami okovanimi koli so
drezali gasilci v kozolec, da ga sesujejo na kup in tako
hitreje udušč požar. Tramovi, ki so držali streho, so bili
že prežgani, in zdaj pa zdaj je bilo pričakovati, da zagrmč
na tla. Vanje so zapičili kole, vlekli in suvali sem in tja,
dokler se ni začela streha sesedati. Potem so gasilci od¬
skočili, a na tla je zbobnelo obžgano tramovje. Izpod
njega se je vzdignil gost dim, in nekaj trenutkov se je
zdelo, kakor da se je zadušil ogenj. Pa kmalu se je zopet
prikazal in z divjo brezobzirnostjo silil na vse strani, da
upepeli še to, kar je ostalo gorljivega. Gasilcem pa je
bilo sedaj delo lažje. Vodeni curki so se prašili v ogenj,
da je izhlapevajoča voda glasno cvrčala ter ob jednem
dušila požar.

Posrečilo seje gasilcem vsaj nekaj: omejili so ogenj . . .

Tam, kjer je stal malo prej lepi Zalokarjev kozolec,
poln sena, in kjer so rastle bogato oplojene jablane, tam
so štrleli sedaj v ponočno tihoto ožgani stebri in tramovi
ter opaljena debla, po tleh pa je bil nasut pepel, med
katerim je tlela žerjavica. Kar je ustvarila pridnost rok

122

v teku let, kar je rodila priroda v dolgih mesecih, to je
uničil v nekoliko urah neusmiljeni ogenj.

Ko so videli ljudje, da ni večje nevarnosti, so se po¬
lagoma razšli; na pogorišču pa je ostal oddelek gasilcev, ki
so vso v noč pazili in stražili, da bi se vnovič ne vzbudil ogenj.

Se tiste noči okrog polnočne ure so se vrnili hrvatski
gostje, ki so prav pridno pomagali pri požaru, proti Karlovcu.
Janez je ostal v Metliki in je prebil z bratom in sestro noč
brez spanja, strašno noč temnih, obupnih mislij ...


'M'


Drugega dne zjutraj je sprejel gospod sodnik orož¬
nika, ki mu je izročil ovadbo, katera je starega Zalokarja
dolžila — požiga.

V ovadbi je stalo, da je prišel orožnik potem, ko mu
je priletel sosed Zalokarjeve pristave povedat, da gori, na
Zalokarjevo pristavo ter našel tam na tleh ležečega in
vsega ožganega Martina Zalokarja, ki ga je nato odvedel
v zapor, ker je vse njegovo vedenje kazalo, da je najbrž
sam zažgal kozolec.

Sodnik je pozvonil. Vstopil je uradni sluga, ki je
prejel ukaz, naj ječar privede Zalokarja v sobo.

Ječar je zavrtel težak ključ v okovanih vratih ter
zaklical v temno ječo: „Martin Zalokar, pojdite, greva
pred gospoda sodnika ! w

A v ječi je bilo tiho, kakor da ni v njej živega človeka.

Ječar zakliče še enkrat, in to jače: „Pojdite, Zalokar,
greva pred gospoda sodnika!“

A nihče se mu ni odzval.

Ječar je mislil, da stari Zalokar še spi. Stopil je v
celico in ga videl, da leži tik trdega ležišča na še trših
tleh. Sklonil se je k njemu in ga potresel za ramo:
,,Vstanite, vstanite, greva pred gospoda sodnika ! w

Jetnik pa se še ganil ni . . .

Ječar se nagne prav blizu njegovih prsij. Nasluša,
nasluša ... A stari Zalokar več ne diha .. .

Kakor bi s kako mrzlo rečjo pogladil ječarja po hrbtu,
tako ga je zamrazilo. Naglo vstane in odhiti povedat
sodniku, kaj in kako je z jetnikom.

Sodnik pošlje takoj slugo k zdravniku, ki je prišel
nemudoma v sodnijo. Z njim odide v ječo.

Martin Zalokar je ležal na tleh, kakor bi bil padel
s postelje. Oči so mu bile široko odprte in osteklenele.


123

Usta so mu bila tesno sklenjena. Levico je držal na levi
strani prsij, in nje krčevito sklenjeni prsti so se držali za
srajco, kakor da so jo hoteli strgati s telesa.

Zdravnik naglo pretiplje, preišče in pregleda jetnika
ter reče hladno in mirno: „Gospod sodnik, Martin Zalokar
je umrl za srčno kapjo!"

Sodnik skomizgne z rameni in pravi: „Prosim, gospod
zdravnik, pojdite z menoj v pisarnico!“

In tamkaj so napravili zapisnik . . .

4<p OC

"»C* *A %

Ko so zvedeli otroci, kaj se je zgodilo očetu, so bili
v prvem trenutku kakor iz uma. Nana je jokala tako
silno, da se je začela naposled tresti in zvijati, kakor da
jo lomi krč. Nesrečna hči je našla končno vendar tolažbe
ob svojem ženinu Vuku, ki je ostal v Metliki, da bo Za¬
lokarjevim ob strani v teh težkih hipih. France je hodil
zbegan po sobi gori in doli. Kakor včeraj zvečer po nje¬
govi pristavi plameni, tako so mu danes švigale po glavi
misli — črnejše ko črna noč. Vse se mu je sukalo v
glavi, kakor da se mu zdaj in zdaj zmede razum. Svoje
mlado gospodarstvo je videl pred seboj porušeno v raz¬
valinah, in zdelo se mu je, da ne bo nikdar več vstalo
novo življenje iz teh razvalin. Oči so se mu plašno ozirale
v bližnjo bodočnost, a zdela se jim je tako mračna, tako
črez in črez pretkana z neizmernimi skrbmi, s krvavimi
žulji in s preminulimi nadejami, da si je mladi gospodar z
dlanjo zatisnil oči, da bi si priklical pred nje temo, v ka¬
teri bi ne videl, ne razločil ničesar . . .

Mlada njegova žena je kakor plaha golobica stopala
iz kota v kot, iskajoč izhoda iz doslej neznanih ji ob¬
čutkov, ki so prihrumeli nad njo kot črne vešče.

„France, pa mi ne bodi tako hudo žalosten V je
prosila moža.

A ta je molčal, pritisnil ženo ndse in ji svojo ljubezen
in bolečino, srečo in nesrečo izrazil z gorkim poljubom.

In solnce je tako lepo svetilo na zemljo — to blago,
toplo solnce, ki vzbuja kali in zori sad in daje ogenj in
moč sjadkemu grozdju!

Stuparjev Janko je prišel k Zalokarjevim, da jih tolaži.

Janeza je našel zamišljenega.

Njegova duša je bila taka, kakor da se je potopila
v zeleno morje s pošastmi in morskimi volkovi na dnu.

124

Moleč sta si stisnila prijatelja roke. Nekaj trenutkov
sta si gledala iz očij v oči, potlej pa se je naslonil Janez
na prijateljeve prsi, in solze so mu stopile v oči in se mu
razlile po licu, kakor potok, ko se prerije po tesni strugi
do odprte, široke loke ...

In trezni preudarek je obvladal njegovo pekočo bole¬
čino, ki se mu je s strupenimi zobmi zajedla v srce.

„Pa saj je bolje, da so umrli oče,“ je dejal Janez,
„sicer bi jih zvali pred porotnike, in to bi bila še večja
nesreča za nje in za nas. a

XVI.

Mrtvega Zalokarja so prenesli domov. Napravili so
ga na mrtvaški oder, in ljudje so ga hodili kropit.

Spomin na prelepo slavnost je takoj zamrl v ljudstvu,
saj je bil spomin na požar in na nesrečnega starega Za¬
lokarja, oziroma na njegovo blazno dejanje in žalostno
smrt jačji, mogočnejši od prvega.

Sosedje in sosede so pomilovali Janeza, Franceta in
Nano. Skoro vsa gospoda je prišla osebno k Zalokarjevim,
da jim je izrekla sožalje.

Samo gostilničarji, ki so točili pijačo, sekali in pro¬
dajali pečenko in kruh v mestnem logu, so se jezili, rekoč:
„Pa da je moral baš tega dne napraviti to nesrečo!“

Bilo jim je žal neizpitega vina, neprodane pečenke
in nerazpečanega kruha . ..

Janez je takoj pismeno naprosil svojega gospodarja
Milana Drganca, naj mu podaljša dopust vsaj dotlej, da
bodo obhajali po očetu sedmino. Seveda je dovolil Milan
Janezu dopust s pripombo, da sme ostati domž, dokler mu
drago, in dokler ve, da je potreben pri domu.

In tretji dan po onem veselem in žalostnem dnevi,
ki je razburil z radostjo in strahom vso Metliko, se je vil
izpred Zalokarjeve hiše proti trifarškemu pokopališču ža¬
losten izprevod.

Nesli so tjakaj starega Zalokarja, da ga položč v
grob, izkopan v grobu njegove žene, davno zamrle Reze
Zalokarjeve ...

Metliško sodišče je naznanilo takoj tisto jutro po
požaru ves dogodek državnemu pravdništvu. To je do-
poslalo nemudoma odlok, da se truplo Zalokarjevo raztelesi
ter tako dožene, je li umrl zaradi opeklin ali samo zaradi
srčne kapi. Morda bi se dalo tudi na ta način dognati.

125

da je kdo drug zanetil ogenj ter pahnil Zalokarja vanj, da
uniči pričo svojega zlobnega dejanja, in da zvali krivdo nanj.

v  Ko je dospel pogrebni izprevod k Trem faram, so
šli žalujoči otroci in sorodniki Zalokarjevi ter ostali po¬
grebci v cerkev, kjer je bral duhovnik za dušno blaginjo
pokojnikovo črno mašo, Zalokarja pa so odnesli v mrtvaš¬
nico, kjer sta ga pričakovala dva zdravnika in sodnijska
komisija, da izvršč svoj žalostni posel.

Po maši so ostali nekateri v cerkvi ter se pogovarjali
z Bogom, drugi so odšli na pokopališče, si tam ogledovali
grobove, jih poravnavali, klečali ob njih, molili in jokali.

Janezu je bilo v cerkvi vroče, tesno. Odšel je tudi
on iz cerkve ter se napotil tja, kjer je bil izkopan grob
za njegovega očeta. Globok in teman, ozek in hladen se
mu je zdel ta grob, ki je sprejel pred leti, ko je bil Janez
še otrok, v tiho svoje naročje drago njegovo mamico.
Zemlja je bila nametana ob robu, in v vznožju je bila
vanjo zapičena lopatica, ki bo z njo vrgel duhovnik prsti
na krsto.

Tu in tam je štrlela iz zemlje kost, zlomljena in
sprhnela, koncem groba pa je ležala na vlažni zemlji
lobanja, in solnce je svetilo na njo.

Janez jo je zagledal, in nekaj ga je streslo, nekaj
mu je v reklo: „To je lobanja tvoje matere!“

Široko so se odprle Janezu oči, in z napetimi pogledi
je zrl tja v koščeno lobanjo, ki je počrnela ter se odela
s prahom in z zemljo v mrzlem grobu. In Janezu se je za¬
zdelo, da sta se jamici pod čelom zalili, in da je iz njiju
zagorelo dvoje milih, dobrih očij, da se je prepregla po
črnih kosteh bela koža, da so se napele pod nosom v
prijaznem nasmehu sladke ustnice . . .

Janez je vzdrgetal na vsem telesu, in kakor bi se
bal, da ne splaši in ne prežene ljube prikazni, je trepetal,
kakor bi bil mrzličen, tiho z ustnicami: „Moja mamica, moja
dobra mamica!“

Zdelo se mu je, kakor da so se začela tla zibati pod
njim, kakor da bo zdaj pa zdaj padel nekam v morje
svetlobe, ki so švigale po njem črne proge kot zatemnele
strele . . . Kolena so se mu začela šibiti, da je lezel bolj
in bolj k tlom, roka mu je padla na oči, in pred njimi je
vstajala jasneje in jasneje materina podoba, ki mu je pri¬
hajala bliže in bliže . . . Janezu je bilo, kakor da se vse
suče v njem. vse: možgani in srce in drob in misli in

126

solze, ogenj in mraz ... In zgrudil se je na kolena, in
tako mu je bilo, kakor da ga bo vsak trenutek konec.

A vse to se je zgodilo tako hitro, kakor hitro švigne
ptica mimo nas — morda še hitreje, saj mu je bilo, kakor
da je strela udarila vanj. Tako silna in neznosna je peza
srčnih bolečin!

V zvoniku so zabrneli zvonovi otožno in tožeče kot
napol pretrgane strune. Janeza je vzdramilo to zvonjenje.
Vstal je in pogledal na okrog. Na čelo mu je stopil
mrzel znoj, in s trepalnicami je naglo trepetal, da bi se
razgledal ... In bilo je vse okoli njega tako grozno-res-
nično: grob in kosti in lobanja in črna krsta, ki so jo
nesli h grobu.

In nad zemeljskimi ostanki očeta Martina Zalokarja
se je zagrnila gruda, in prah in pepel njegove žene se je
začel družiti s prahom in pepelom njegovim ...

Komisija pa je dognala t6-le: Martin Zalokar je umrl,
zadet od srčne kapi. V preobili meri zauživane opojne
pijače so začele vplivati na njegove možgane, da niso
mogli več pravilno delovati. Alkohol je posegel vanje kot
zlobni duh, da jim odvzame trezno razmišljanje in prikliče
vanje grozno bolezen — blaznost. Morda mu je objela
duh baš v tistem usodnem trenutku, ko je prvi plamen
švignil po njegovem kozolcu. Tudi Zalokarjeva jetra in
ledice so bile že do cela pokvarjene, in kri se mu je začela
razkrajati, da bi ga bila kmalu umorila vodenica, če bi
srčna kap — posledica razburjenja in zastrupljene krvi —
ne bila tako naglo končala njegovega življenja.



a

Teden dnij po Zalokarjevi smrti so obhajali sedmino.
Zjutraj so bili pri maši-zadušnici malo ne vsi, ki so se
udeležili pogreba, popoldne pa so jih povabili Zalokarjevi
na majhno južino, h kateri so prišli le bližnji sorodniki
in prijatelji. Seveda so se največ razgovarjali o pokojnem
Martinu ter si obnavljali spomine na veselico v mestnem
logu in na požar na Martinovi pristavi.

Drugega dne se je odpeljal Janez v Karlovec, doma
pa je ostal France z mlado ženo, s sestro Nano in s svojim
uboštvom. Silno mu je bilo žal, da ni bil niti oče, niti
pozneje on sam zavaroval kozolca. Kako bi mu sedaj
hodila prav zavarovalnina, če tudi bi ne bila tolika, da bi
si z njo samo mogel postaviti novo stanje. Kazalo mu

127

torej ni drugega, nego vzeti na posodo večjo svoto denarja;
zakaj kazalo je, da bo lepa in bogata jesen, da bo treba
kositi še tretjič, in kam naj spravi otavo, če nima kozolca?

Kupil je v mestnem logu nekaj debel, in kmalu so
zapele sekire na njegovi pristavi. Tesarji so obdelovali
surovi les, da so letele treske na vse strani. Na pogorišču
se je dvigal skoro potem lep, nov kozolec, ki ga je dal
France zaradi večje varnosti pokriti z opeko, in ki ga je
tudi zavaroval, da bi ne ostal tako na suhem, če bi ga še
kdaj doletela jednaka nesreča.

Lepo je bilo to novo stanje, zgrajeno iz belega, zdra¬
vega lesa in krito z rdečo opeko! E, da je to stanje nje¬
gova last, last Francetova! Postavljeno je sicer na njegovih
tleh, a za tuje denarje.

„Lep je, pa da je tudi moj!“ Tako si je mislil France,
ko si je ogledoval novi kozolec.

In takrat je obljubil samemu sebi, da bo napel
vse svoje sile, da se dvigne iz uboštva in dolgov.
Ce bodo prekratki dnevi, pa bo treba delati tudi po
noči, saj ima sedaj skrbeti tudi za ženo in za vse, kar
lahko pride, ako da Bog svoj blagoslov. Nekaj bo
pomagal tudi Janez. Mnogo sicer ne more, ker nima
sam dosti, a nekaj vendar. Pomagala bo tudi žena, ki
je pridna, in ki ga ima rada, in ki jo ima tudi on
rad. In tako pojde z božjo pomočjo polagoma naprej,
samo da se dvigne iz uboštva in dolgov. Pojde, pojde!
Po svetu so gotovo ceste in pota in kolovozi, ki jih je
izpral dež in naliv, da ti kaže zemlja gola in kamenita
svoja rebra, in da bi človek mislil: živ krst ne bo tod

zvlekel vozd! Pa se ti upira in upira v kamenje in prstene
gruče, da mu pokajo žile in se mu koplje telo v znoju,
in glej, voz se premika .. . stoka . . . ropoče ... pa se le
premika in premika . . . zdrsne včasi za pol metra nazaj,
pa ga zopet privleče oznojeni voznik navkreber, naprej in
naprej, dokler ne pride z njim na gladko in ravno cesto.

In tako je s Francetom in z njegovim uboštvom in
z njegovimi dolgovi.

Samo tisto je najslabše, če je človek kakor tisti
bedak, ki mu je pogorela hiša, potlej je pa sedel na ožgano
in razdejano zidovje in čakal, da se mu hiša sama sezida.
Ali odkar svet stoji, se ni še nobena hiša sama sezidala!
In tudi to ni dobro, če je človek kakor ptica, ki so ji
pristrigli krila, a ptica je tožila: Zdaj sem pa ubita in

128

mrtva. Sčasoma pa so ji krila dorastla, in ptica je začutila,
da ni ubita in mrtva, ampak razvila je peroti na dalek
pot tja pod oblake in se je zopet čutila srečno in svobodno.

In tako je s Francetom in z njegovim uboštvom in
z njegovimi dolgovi.

Pa če bi bilo vse njegovo prizadevanje brezuspešno,
če bi bilo vse, kar bo započel, kakor mehurčki, ki jih je
kot otrok delal iz mila ter spuščal v zrak, in ki so se
razpokavali v nič — če bi bilo vse zaman tu domd —
ali ni svet velik in bogat, in nima li toliko prostora, da
sprejme njega in ženo in ju prehrani do smrti? Ali ni že
čul govoric o neizmernem morju in o Ameriki, ki se raz¬
prostira onkraj velike vode? In ali niso njegove moči
zdrave in jake? Ha? Ali ga je kdo priklenil na to uboštvo
in na te dolgove? Kaj? Nihče, pod milim Bogom nihče!
Kam zleti lastovica, kadar zavejejo mrzli jesenski vetrovi?
Ostavi gnezdo in poleti v daljo prek morja, tja, kjer se
razgrinja večna pomlad . ..

Ali ni res tako?

Da, takč-le si je mislil France, ko si je ogledoval
novi kozolec.

In nekaj novega, mladega je vzrastlo v njem. Dvig¬
nili so se mu v prsih novi upi, lepi ko prve rože, ki jih
pripnč pomladnji dihi po zapuščenih vrtnih grmih, da za-
vonjajo prerahljane grede v opojnih vonjih ...

Potolažen, ojačen in ojunačen se je vrnil France
domov. Pogledal je ljubljeni ženi v žalujoče oči tako
vdano, proseče in ljubeznivo, da se je zazibal v njih pri¬
jazen nasmeh, ki mu je kot jutranja zora vzplaval v dušo
ter jo navdal s pogumom in življenjem.

Zavihal si je rokav na desnici in levici in izprožil
proti ženi zdrave, žilave, čvrste roke, stisnil in zopet razpel
pesti ter ji dejal: „Glej, draga moja, tu je najina bodočnost!“

In ona se mu je naslonila na prsi in se mu ovila
okrog vratu tako iskreno, da je čutil vso gorkoto njene
krvi, vso čistost in zvestobo njene ljubezni.

Brez besed sta se razumela; vedela sta, da sta potrebna
drug drugemu, da stojita na začetku novega življenja . ..

# * $

Janezu je bilo silno težko v Karlovcu. Tako se mu
je zdelo kakor takrat, ko je prišel prvikrat tja. Sam ni
vedel, kaj mu je začeti.

129

Ko je prišel prvi večer iz prodajalnice in od večerje
v svojo sobo, se je začutil tako osamelega, da ga ni
strpelo domd. Vzel je klobuk in ključ od vežnih vrat ter
se odpravil v mesto v gostilnico, kjer je vedel, da dobi
družbo. Njegovi znanci so se zavzeli, ko je stopil v sobo,
saj ni bila Janezova navada, da bi posedal ob večerih po
gostilnicah in trosil po nepotrebnem denar. Bil je počet-
koma molčeč, da se je jezil sam nad seboj. Ni hotel, da
bi opazili drugi, kako mu je razdejana duša. Začel je
govoriti o tem in onem, ali ni mu šlo z besedo. Zatorej
je pogosteje prijemal za kozarec, da mu vino razveže jezik.
Ali čim bolj je pil, tem bolj je spoznaval, da ga pijača ne
vedri, temveč da ga še bolj pogreza v temne, moreče misli.

Njegovi znanci so to dobro opazili, zato so si pri¬
zadevali, da ga razvedrč, saj so Janeza cenili, spoštovali
in ga globoko pomilovali. Začeli so govoriti o veselih in
šaljivih rečeh ter se poleg smejali in grohotali, si nazdrav¬
ljali ter končno začeli prepevati vinske pesmi, ki silijo
človeka k razposajenosti in dobri volji.

A Janezu se je začelo tako početje studiti. Sramovati
se je začel samega sebe, da se raduje sedaj v veseli družbi,
ko se je razpredla nad njim tako globoka žalost, in ko
mu je razmišljati o toliko in toliko resnih in važnih stvareh.
Ne da bi se poslovil, je vstal, vzel klobuk in odšel proti
stanovanju. Dobro mu je del hladni nočni zrak, ko je
stopil iz zakajene gostilniške sobe. Glava mu je bila
vroča, kakor da so se mu vneli možgani pod čelom . . .

Domd se mu ni hotelo iti spat. Prižgal je svetilnico,
sedel za mizo in bobnal s prsti po njej. Potem je zopet
vstal in hodil po sobi gori in doli.

Naskočile so ga razne misli . . .

Kaj sem, kaj nisem, kaj bom, čemu sem? —

Da bi živel sam zdse, uporabljal svoje zmožnosti
zgolj v svojo korist, to se mu ni zdelo niti potrebno,
niti lepo.

Ali kakor nekoč, ko je bil še otrok, se mu je tudi
sedaj vzbudila želja, da bi pomagal razpadajočemu svojemu
domu iz pogube. In pred njim je vstala iz zakladov nje¬
govih spominov ljuba domača hiša z lepim, vabljivim
zunanjim licem, z omajanimi temelji in z izpodnesenimi
ogali, z udirajočimi tlemi in s pogrezujočim se stropom.

Samo da bi rešil ta svoj dom popolnega razpada, da
bi ga ne raznesli tisti zli duhovi, ki so se začeli režati

Veliki trgovec. 9

130

vanj skoz okna, skoz vsako špranjo — tako grdo, tako
škodoželjno . . . tisti zli duhovi, ki niso, in ki so, ki črtajo
človeku račune, mu podirajo gradove, ki si jih zida na
vero v moč in uspeh dela in truda, mu stavijo zapreke na
pot, ki ga vodi k smotrom, da omaga in pade, da krene
na levo, mesto na desno, da izgubi zaupanje v samega
sebe, da ne zna več ločiti, kar je slabo, od dobrega, kre¬
posti od zmote . . .

Janez je obstal sredi sobe, stegnil roke proti stropu,
stisnil prste v pesti in zakričal na vse grlo: „0 ti siromak r

Tega svojega krika se je ustrašil tako, da se je plah
ozrl po sobi... Ali svetilnica je slabo gorela na mizi, in
dolga Janezova senca se je črtala po tleh in po steni,
sicer je bilo vse okoli njega tako tiho in mirno ko sama
noč, ki je gledala v sobo k njemu s svojimi tajinstvenimi,
črnimi očmi.

In sklonil se je sredi sobe na desno koleno, pa roke
so mu zdrsnile na oči. In komolce je naslonil na levo
nogo in začutil je, kako mu prihaja mokrota skoz prste.

Jokal je dolgo in bridko . . .

In iz njegovega ihtenja se je začulo zdaj pa zdaj
vprašanje: „Pa zakaj ravno mi?...  Pa zakaj ravno naša
hiša ? ... Zakaj, zakaj ? . ..“

Kakor da se je otresel hudih mislij, je naglo vstal,
potegnil z žepnim robcem po očeh, da si otere solze, in
se začel razpravljati. Upihnil je luč in legel v posteljo.

Strmel je pred se v temo .. .

Da, vse moči svojega -telesa in duha hoče napeti, da
pomaga domu iz pogube — vse svoje moči za svoj dom,
vse za dom, a ničesar zdse! Pa če bi morebiti kdaj prišlo
tako, da bi začel sam misliti na svoj dom, na svoje ognjišče,
da bi pozabil onega zidanja, kjer ga je prvič objela luč
življenja, kjer je prvič in jedino pil neizpaljeno, naj¬
čistejšo, najnesebičnejšo ljubezen materino? Kaj potem?
Ali bi bil morebiti to greh, ki mu ni odpuščenja, greh, ki
mora biti kaznovan?

V Janezu se je vzbudilo neskončno hrepenenje po
delu, po naporih. Kakor da bi mu silila v ude nova,
mlada moč, tako mu je bilo, ležečemu vznak na postelji
in strmečemu pred se v temo. Bedeč je zasanjal o bodoč¬
nosti, ki leži pred njim s tajnostno svojo vabljivostjo, s
skrivnostno svojo čarobnostjo, kličoč mu brez prestanka:

131

„Delo tvojih rok, napori tvojih močij si me prisvojijo, si
pridobi srečo, ki ti počiva v meni!“

Janez se je spomnil svoje mladosti, ko mu je hrepe¬
nelo srce, vzdramljeno iz pokoja po modrih besedah uči¬
teljevih, daleč v svet, globoko v tajnosti prirode in nje
veličastva. Zazdelo se mu je, da je sedaj ta čas tu, ko
mu bo lahko stopiti v veliko življenje ter v njem poskusiti
svojega telesa in duha moči. Toliko je poznal samega
sebe, da si je pridobil v letih tukajšnjega poslovanja vsaj
toliko potrebnih vednostij, da mu ne bo treba nikjer stra¬
dati kruha, ako ga ne položi na posteljo dolgotrajna bolezen.

Spomnil se je knjig, v katerih je čital, kako so se
nekateri možje povzpeli iz neznatnosti do uglednih mest —
tako na polju vede in umetnosti, kakor tudi na polju
trgovstva in obrtnije.

Priplaval mu je pred dušo njegov vzor — postati
kdaj veliki trgovec! Da bi imel razpredeno trgovino
širom sveta, da bi mu bilo treba delati, skrbeti in misliti
dan in noč, da bi si ne mogel nikdar očitati: Glej, za¬
pravljal si brezplodno svoje zmožnosti — to bi bila zanj
sreča, in potčm bi bil neizrečno lep vsaj večer njegovega
življenja!

Ah, ta večer življenja, ko ga obzarja zlato solnce z
milijoni blestečih žarkov !

Po lepem večeru življenja mu je zahrepenela vsa
duša. A ta večer si hoče prislužiti, priboriti sam s svojimi
rokami, s svojo glavo, da bo tem lepši, tem slajši !

Janezu so se zaprle trudne oči. Prihajalo je že jutro,
ko je zaspal.

XVII.

'v

V Karlovcu ni bilo Janezu več obstanka. Zelja, da
bi si pridobil čim več imetja, in da bi postal kdaj sam svoj
trgovec, ter sitnosti in muhe Drgančeve žene so ga silile
v stran. A sam ni vedel, kam se naj obrne.

Trgovski list, ki je bil nanj naročen, je prinesel v
zadnji številki oglas, da išče velika trgovska tvrdka Be-
nuzzijeva v Trstu spretnega dopisovalca, ki je zmožen
nemškega, laškega, francoskega, pa tudi kakšnega slovan¬
skega jezika.

..To bo nekaj zame,“ si misli Janez in se takoj odloči,
da se ponudi trgovcu Benuzziju.

9 »

132

Milanu Drgancu je bilo silno žal tega Janezovega
sklepa. Nagovarjal ga je, naj ostane še pri njem, in mu
je tudi obljubil, da mu izdatno poviša plačo. Ali Janezov
sklep je bil neomajen, in vse obljube niso nič izdale.
Milan je cel6 pregovoril svojo ženo, da je prosila Janeza,
naj ju ne ostavi.

Milan in njegova žena sta dobro vedela, kaj pomeni
Janez za njuno trgovino.

Toda Janez je napisal ponudbo, dokazal, da je vešč
zahtevanih jezikov, izmed slovanskih celo dveh — sloven¬
skega in hrvatskega — ter naprosil Milana Drganca, naj
mu napravi izpričevalo o njegovi porabnosti in zmožnosti.
Drganec se mu ni mogel več upirati, saj se je prepričal,
da je Janezov sklep resen in trden. Napisal mu je torej
krasno izpričevalo — tako, kakoršno je Janez zaslužil.

Svojo ponudbo je Janez poslal v Trst. Preteklo je
komaj teden dnij, in trgovec Benuzzi mu je odgovoril, da
sprejme njegovo ponudbo pod vsemi pogoji, ki jih je
stavil Janez, ter ga povabil, naj pride čim prej v Trst ter
nastopi svoje mesto v njegovi trgovini.

Janezovi prijatelji v Karlovcu so brž seznali, da se
odpravlja njih tovariš in družabnik v Trst. Zal jim je bilo,
da jih ostavlja trezni, pametni in v vsakem oziru vzgledni
Zalokar. Pogrešali ga bodo vedno in povsod — tako vsak
posameznik, kakor tudi društva, v katerih je deloval Janez
požrtvovalno in uspešno. Napravili so mu odhodnico, ka¬
tere se je udeležilo mnogo najodličnejšega občinstva. Razni
govorniki so poudarjali čednosti .n kreposti odhajajočega
Zalokarja, mu želeli sreče na pot in mnogo najlepših
uspehov v njegovi novi službi.

Drugega dne se je poslovil Janez od Milana.

„Prav lepa hvala, u  mu je rekel, „ti bodi za vse dob¬
rote, ki sem jih užil v tvoji hiši. Bil si mi vedno dober,
bil si mi prijatelj, a ne gospodar. Oprosti mi, da ostavljam
tvoj dom, ki me je sprejel pred dolgimi leti za svojega.
Srce me žene v svet, zatorej odhajam. Vzbudile so se v
meni neugasne želje po daljnih, neznanih krajih, in te želje
so me pregnale od tebe. A bodi prepričan, da ti ohranim
v hvaležnosti in ljubezni vdano srce. u

„Pojdi, prijatelj Janez, w  mu je odgovoril Milan. „kamor
te žene srce. Bilo bi grdo od mene, da te ne odpuščam
v ljubezni in prijateljstvu, ko se ti nemara sedaj odpira
pot, ki te privede k tvojim smotrom. Kadarkoli pa boš

133

morebiti zahrepenel po starem svojem bivališča, znaj, da
so ti vrata v mojo hišo vedno odprta. A koderkoli te bo
vodila v bodočih dneh steza življenja, povsod in vedno te
vSpremljaj zavest, da ni nemala zasluga tvojih delavnih rok
in tvoje bistre glave, da se je tako lepo dvignila blaginja
moje hiše. Bog ti bodi zato plačnik, in njegov blagoslov
bodi tvoj zvesti spremljevalec!“

Prijatelja sta se objela in poljubila. Janez je sedel
v železniški vlak, ki je zdrdral proti Zagrebu . . .

Z njim se je odpeljalo tisoč spominov, 'ki so mu
vstajali iz duše vso pot, da mu je minila tako naglo.
Vstajali so mu iz duše veseli spomini, ki so se umikali
žalostnim, a ti so zopet legli počivat na dno njegovega
srca ter napravljali prostor drugim, prijaznejšim, veselejšim.

Potem so se mu začeli snovati razni načrti, in vmes
so se preprezale razne misli, ki so mu posvetile na bo¬
dočnost zdaj kakor čisti solnčni prameni, zdaj kot medli,
hladni lunini žarki.

V Ljubljani je Janez izstopil, da si ogleda središče
slovensko. Pomudil se je tam samo pol dneva, potem je
nadaljeval vožnjo proti Trstu.

Včasi je začutil, kakor da se vozi v naročje sreči,
ki ga bo bogato obsipala s svojimi darovi. Potem se mu
je zazdelo, kakor da je njegova pot brezuspešna, da se
pelje služit drugim, pomagat in prodajat jim svojo glavo
in svoje roke. Mimo železniškega vlaka, ki je pihal tja
doli po kraških tleh k zelenemu morju, so švigali travniki
in polja ter gola, kamenita tla in ponižne koče, samevajoče
na njih, in tako so švigale po Janezovi glavi misli, da je
podila druga drugo, kakor da se vsem nekam mudi, ne¬
kam v nepoznane kraje . . .

Ko je dospel v Trst, se je najprej odpravil v gostil¬
nico, da se umije in preobleče. Bilo je dopoldne, in dan
je bil jasen in lep. Janez se je čedno opravil ter poiskal
ulico, v kateri je imel njegov novi gospodar svoje proda-
jalniške prostore. Janez je mislil, da bo zagledal tamkaj
veliko prodajalnico z visokimi izložnimi okni in s širokimi
vhodnimi vrati. A nič tega ni zapazil. Trgovec Benuzzi
ni trgoval na drobno, temveč imel je trgovino v velikem
slogu: prodajal je samo na debelo. V prostorih, kamor so
dovedle Janeza položne stopnice, so sedeli ob pisalnih
mizah gospodje različne starosti ter so ali pisali pisma, ali
sklepali račune, ali jih zabeleževali v debele trgovske knjige.

134

Slugo, ki je sedel ob vratih, je vprašal Janez, kje
bi mu bilo mogoče, govoriti z gospodom Benuzzijem. Sluga
ga je vedel skoz tri sobe ter je stopil najprej sam v četrto
sobo ter se kmalu vrnil s povabilom, da naj blagovoli
Janez vstopiti.

Precej je vedel Janez, da ga sprejme njegov novi
gospodar.

Za pisalno mizo je zagledal postarnega gospoda, ki
je ob Janezovem vstopu vstal izza mize, stopil proti njemu,
mu podal roko v pozdrav ter mu prijazno dejal: „Prav
veseli me, gospod Zalokar, da vas imam čast spoznavati.
Nadejam se, da se boste kmalu privadili v moji pisarni,
a priloge vaše ponudbe mi pričajo, da sem dobil z vami
vrlo sposobnega in vztrajno delavnega moža.“

„Prizadeval si bom,“ odgovori Janez, „da boste za¬
dovoljni z menoj, in da se ne boste varali v zaupanju, s
katerim me sedaj sprejemate/ 4

Gospod Benuzzi je stopil z Janezom iz sobe ter ga
vedel od mize do mize in ga predstavil vsem svojim
uslužbencem. Končno mu je odkazal prostor, kjer bo
opravljal svoje posle ter ga prosil, naj pride drugi dan
zjutraj ob 8. uri semkaj, da nastopi svojo službo.

„Ali ste že bili v Trstu? w  ga vpraša.

„Do danes še nisem bil v T rstu, gospod, u  odgovori Janez.

„Potem bi bilo dobro, da si ga danes popoldne ogle¬
date in si poiščete stanovanje,“ veli trgovec.

„Namenil sem se že, da storim tako, w  reče Zalokar.

„Pa da vam bo lažja pot po neznanem mestu, bom
naprosil jednega izmed gospodov, da vam bodi danes
spremljevalec in kažipot po Trstu. u

„Prav hvaležen vam bom zato. a

Gospod Benuzzi stopi do bližnje mize in govori nekaj
časa s prijaznim, mladim gospodom.

Ta precej vstane, odide v stransko sobo, se vrne s
klobukom in palico ter pristopi k Janezu, rekoč: „Veseli
me, gospod Zalokar, da vam bom danes na službo. Za¬
upajte moji slabi zvedenosti; kolikor je mogoče, si bova
danes ogledala mesto in njega znamenitosti. 44

Oba se uljudno poslovita od gospoda Benuzzija in
odideta, da si ogledata mesto.

..Ali ste že bili kdaj ob morju ? a  vpraša Janeza
spremljevalec.

„Še nikoli !“

135

Zato sta šla najprej k morju, k luki.

Janez je tamkaj obstal. Pred njim se je razprostirala
neizmerna morska gladina, ki se je premikala in gibala v
lahnih valovih. Zdela se mu je ta morska gladina velika
in brezkončna, kakor da objema z zelenkastimi svojimi
valovi in s temno svojo globočino konec sveta. Valovi so
se zibali sem in tja, kakor da iztiskavajo in izpodrivajo drug
drugega. Zaganjali so se v zidano, kamenito obrežje, da
se je njih voda razganjala v bele pene, ki so se prašile
ko droben sneg, se vzpenjale po obrežju ter se zopet po¬
tapljale v globočine. Culo se je šumenje in kipenje, kakor
da se pari in kuha voda v mogočnem kotlu.

Janez je stal molče in strmel v čudovito lepoto Jad¬
ranskega morja. Bilo mu je, kakor da se oglaša iz daljave
in globočine med bučanjem valov in kipenjem morske vode
znana mu, veličastno-žalostna pesem, ki jo je tolikokrat
prepeval v pevskem zboru v Karlovcu:

Buči, morje Adrijansko !

Bilo nekdaj si slovansko,

Ko po tebi hrastov brod
Vozil je slovanski rod.

Ko po tebi mesta bela
Naših dedov so cvetela,

Ko so jadra njih vojske
Še nosila njih ime.

Molči, morje! Kam si djalo,

Al’ si ladj-e pokopalo,

Jih razbilo ob peči,

Da jih videti več ni?

Ni jih morje potopilo,

Ni jih ob peči razbilo;

Da jih videti ni več,

Tega kriv je tuji meč!

Janezu je bilo tako, kakor da ga železna roka pri¬
jemlje za srce. Nehotč je prijel svojega spremljevalca za
roko ter ga krepko stisnil za njo.

Ta se ozre vanj in ga vpraša: „Kaj je, gospod Zalokar.-’*

.,0 nič, nič,“ odgovori Janez, „samo ta lepota me je
tako prevzela. Oprostite ! :;

In Janez je gledal dalje

V luki je bilo vse polno ladij in ladjic, parnikov in
čolnov. Njih jambori so se prožili v zrak, da se je zdelo,
kakor da je zrastel gozd iz morske globočine. Nekateri
parniki so bili velikanski in mogočni, kakor da se zibljejo

136

veličastna poslopja po morskih valovih, ki so se penili ob
njih. Iz dalje se je prikazal tanek dim, ki je rastel bolj
in bolj. Potem je zakipel iz morja začrnel in zakajen
dimnik, za njim parnikov rob, potem okovano oprsje, in
naposled se je začul oster, zategel pisk, ki je prihajal tem
bliže, čim bolj se je potapljal iz morja bližajoči se paro-
brod. Naposled je prišumel velikan v luko ter rezal kot
z ostrim, velikanskim nožem morsko gladino, ki se je
kakor v strahu in naglici delila v levo in desno stran ter
daleč za brzečim parnikom razgrinjala razjarjene, belo-
penaste valove nad globoko, temnozeleno brazdo. Delavci
so hiteli na pomol, kjer se ima ustaviti parnik. Mornarji
na krovu so zavrteli valj, da je zdrčalo mogočno železno
sidro, viseče na težki kovani verigi, v globočine, da se
tamkaj zapiči za potopljeno kamenje ali za debele kore¬
nine vodnih rastlin, ki se razpletajo po morskem dnu v
velikansko omrežje. Z ladje so spustili na obrežje most,
in po njem so se usuli mornarji in potniki s krova na
kopno zemljo. Delavci so pohiteli na parnik in začeli
znašati razno blago na suho. Zaropotale so verige, za¬
škripali valji in škripci, in iz parnikovega droba so začeli
dvigati in izpuščati na obrežje pripeljano blago, spravljeno
v zaboje ali zamotano v velike zavoje. Vse to se je vršilo
z velikansko naglico, da se je zdelo Janezu, kakor da
dela tamkaj, kjer se je ustavil parnik, jeden sam velikanski
stroj . . .

Jednako življenje in gibanje, napenjanje in hitenje se
je razvijalo ob mnogih drugih ladjah, ki so stale ob po¬
molih in bregu.

Na Janeza je napravilo to, doslej neznano mu vrvenje
ob morski luki mogočen vtisk.

Janezov spremljevalec izpregovori: ^Pojdiva, gospod
Zalokar, nekoliko tu doli po pomolu do tistega parnika,
ki ima široko, rdečo progo ob robu. a

„Pa zakaj do tistega parnika ? w  vpraša Janez.

„Ta parnik je last našega gospoda/ 4  odgovori ta.

In šla sta tja.

Na široki, rdeči progi ob parnikovem robu je stalo
v velikih, belih črkah zapisano ime „Marija. a

„Kaj znači to ime?“ vpraša Janez.

„Tako je ime gospodovi najstarejši hčeri, in s tem
imenom je dal krstiti tudi svoj parnik, a  mu pojasni sprem¬
ljevalec.

137

Na parnik so ravno nakladali velikanske zaboje in zavoje.
Kapitan je poznal Janezovega spremljevalca. Pozdravila
sta se, in kapitana je vprašal Janezov tovariš: „Pa kam
se odpravljate, gospod kapitan ? tf

„ Vozili bomo ob dalmatinskem obrežju in tamkaj od-
kladali blago in ga oddajali trgovcem, ki so ga naročili.“
Janeza je izpreletavalo začudenje.

„Ali ima tako velikansko trgovino naš gospod ?“
vpraša svojega spremljevalca.

„Da, da! Velikansko je razvita njegova trgovina.
Naš gospod ima trgovske zveze malo ne po vseh delih
sveta. Vidite oni-le dve velikanski zgradbi onkraj luke?“
„Oni dve mislite, z zamreženimi okni, zidani v štiri
nadstropja ?“

„Da, oni dve! Glejte, gospod Zalokar, to sta skladišči
našega gospoda, polni od vrha do tal. Danes sta polni,
jutri bosta prazni, potem zopet polni in tako dalje. Tako
je zmeraj pri nas, zmeraj, zmeraj . . .“

„Moj Bog, Benuzzi je pa v resnici včliki trgovec ! a
vzklikne Janez.

V tem hipu je zagrmel iz mesta sem strel iz topa,
naznanjujoč, da je ura poldne. Za trenutek je potihnilo
šumenje na ladjah in na obrežju. Delavci in mornarji so
posedli po sencah in použili uborna kosilca, ki so jim jih
prinesli njih žene ali njih otroci. Tudi Janez je odšel s
tovarišem v mesto, da se okrepčata v gostilnici. Spremlje¬
valec je odvedel Janeza v dobro gostilnico, kjer so jima
postregli z izborno jedjo. Pila sta terana, ki se je pri¬
legal obema. Posebno je šel v slast Janezu, ki je poznal
to zdravo in dobro pijačo doslej samo po imenu

Po obedu sta se napotila po mestu, da ga prijazni
gospod razkaže Janezu. Mesto mu je bilo tudi všeč, ali
oči so mu vedno uhajale tjakaj, kjer je šumelo morje.
Tamkaj je tako silno lepo!

Popoldne sta poiskala tudi stanovanje ter se že v
mraku odpravila v gostilnico, zakaj od neprestane hoje sta
bila trudna oba, zlasti pa Janez, ki ga je tudi upehalo
potovanje iz Karlovca do Trsta.

Kmalu je začutil, da mu prihaja spanec, ki mu je
začel stiskati trepalnice, da bi bil skoro zadremal v gostilnici
za mizo. Zato se je rajši odpravil domov. Iskreno je
zahvalil svojega tovariša, ki mu je bil malo ne ves dan
uljuden spremljevalec, ter je odšel v svoje novo stanovanje.

138

Drugega dne se je vzbudil zdrav in okrepčan, s hre¬
penenjem po delu, z željo, da bi mogel novemu svojemu
gospodarju skoro z dejanjem dokazati, kaj in koliko zna.

Na to mu ni bilo treba dolgo čakati. Prilike je imel
kmalu več kot dovolj, da se je mogel njegov gospodar
prepričati, kakšne zmožnosti ima njegov novi uslužbenec
Janez Zalokar, ki je bil v pisarnici vesten in natančen, in
ki je izvršil vse, kar mu je bilo treba izvršiti, brez napake
in tako pravilno, da si je takoj pridobil zaupanje gospoda
Benuzzija.

Cas mu je mineval v Trstu jako naglo. Zjutraj od
8. do 12. ure in popoldne od 2. do 6. ure je prebil v pisar¬
nici med neprestanim delom, zakaj trgovina njegovega
gospodarja je bila v resnici tako razvita, da bi bilo skoro
treba dveh za posel, ki je bil poverjen Janezu. Ta je
moral odgovarjati nemškim, hrvatskim in slovenskim
pismom, a pozneje je naprosil svojega gospoda, da mu
odkaže včasi tudi kako laško in francosko pismo, da ne
pozabi jezikov, temveč da se še bolj utrdi v njih. V prostih
urah je imel v Trstu zadosti razvedrila, ob nedeljah in
praznikih pa, ko je zaprl gospod Benuzzi prostore dela,
je odpotoval Janez z znanci, ki jih je imel kmalu dovolj,
kam v lepo tržaško okolico.

Gospod Benuzzi je bil svojim uslužbencem prijazen
in dober gospod. Ni jim kazal svoje moči in oblasti, tem¬
več izkušal je, da si pridobi njih naklonjenost, vdanost in
zaupanje. Kakor si je sam prizadeval, da ugodi vsaki
njih upravičeni želji in zahtevi, tako so si tudi ti prizade¬
vali, da napravljajo njemu z vestnim izvrševanjem svojih
dolžnostij veselje ter pripomorejo njegovi trgovini k vedno
večjemu razvitku.

Podpirali so drug drugega, in delo je šlo lepo in
gladko izpod rok, da je vestnost in poštenost Benuzzijeve
trgovine zaslovela daleč na okrog.

Gospod Benuzzi je bil mož šestdesetih let. Bil je
vdovec, zakaj žena mu je umrla v prvih letih zakona,
ostavivši mu troje hčerd: Marijo, Julijo in Henrieto. Prva
je štela osemnajst, druga šestnajst in tretja petnajst let.
Bile so lepe devojke, ki so ljubile svojega očeta ter si
prizadevale, da mu napravijo dom prijeten in vabljiv.
Tudi oče je ljubil svoje otroke, in ni bilo želje, ki so jo
izrekle hčere, da bi je oče ne izpolnil. Posebno je ljubil
najstarejšo hčer Marijo, ki je ves čas bolehala. Nje bolezen

139

ni bila sicer opasna, zakaj občutila je le včasi, kako so ji
prenapeti živci, ki ji povzročajo glavobol ter ji kradejo
mirno, krepilno nočno spanje. Zato se je trudil oče, da
zlasti Mariji ne odreče nobene prošnje, da je ne bi s tem
razburjal. V poletnem času je spremljal svoje hčere kam
v kako letovišče, da se razvedre v prosti prirodi ter si
učvrstijo zdravje.

Vladala je v Benuzzijevem domu čista rodbinska sreča...

Navezani so bili drug na drugega tako, da jih je na¬
vdala s strahom že sama misel: Kaj bo, če se bo treba
kdaj ločiti?

Take misli se vsiljujejo človeku, živečemu v sreči,
kar same ob sebi. Ali bi ne bilo mogoče, da pride kdo
in poprosi očeta: „Dajte mi Marijo, Julijo, Henrieto, da
mi bo žena?“

Potem bi se morali ločiti, in v domu bi ne bilo več
tako, kakor je sedaj.

In ali ni tudi mogoče, da pride smrt in reče očetu:
„Hej, stari Benuzzi, dosti ti je življenja, pa pojdi sedaj

z menoj!“

Vse je mogoče na tem božjem svetu!

Zatorej so se čutili Benuzzijevi tako vezane drug na
drugega, zatorej so v strahu in skrbeh trepetali drug za
drugega, zatorej so bili drug drugemu sama uslužnost in
dobrota, zatorej je vladala v njih domu čista rodbinska sreča.

Benuzzijeve hčere so bile dobro vzgojene. Pred
vsem je skrbel oče, da jim vzbudi veselje in spoštovanje
do dela. Daši je imel denarja na izobilje in bi lahko
najel za vsak domači opravek posebno služkinjo, vendar
je hotel, da naj navadne domače posle opravljajo hčere
same, da se ne polenijo, in da jih ne začnč moriti bolne
misli, ki jim je lenoba izvirek.

Stanovanje so pospravljale in urejale hčere same,
zato pa je bilo tudi tamkaj vse v najlepšem redu. Niti
sledu ni bilo o tisti površnosti, ki tako rada raste pod
rokami plačanih poslov.

Benuzzijeve hčere se niso pretezale in zvijale od
dolgega časa po mehkih stolih. S pletenjem ali vezenjem
v rokah so jim potekale ure. Ce pa je bilo treba dušam
razvedrila in srcu veselja, je sedla ta ali ona h klavirju
ter zaigrala veselo pesem, v katero so posegli lepi, čisti
glasovi ljubečih se sester.

140

in oče je ljubil te svoje „dobre srčke“, kakor jih je
nazival. In v njih mladi, cvetoči sredi ni čutil teže starih
svojih let, ki so mu posnežila lase in pobelila brado.
Daši se je bal ločitve od njih, vendar je na tihem voščil
vsaki dobrega moža, moža, kakoršnega si bo izbralo srce.
Vsaki je odločil bogato doto, da ji bo tudi pozneje živ¬
ljenje lahko in prijetno.

Kakor bi ga obdajala pomlad z razkošno svojo lepoto,
tako se mu je zdelo, kadar mu je gladila mehka ročica
te ali one hčerke globoke gube po prijaznem licu. Kakor
bi se mu vračala mlada leta s svojo sladkostjo in zdravo,
svežo močjo, tako mu je bilo, kadar so mu v iskrenem
poljubu obvisele na ustnah rdeče, sladke ustnice te ali one
njegovih hčerd.

Bil je v resnici srečen stari Benuzzi!

Vrh tega ga je veselil lep razvitek in napredek nje¬
gove včlike trgovine, in veselilo ga je moško delo njegovih
uslužbencev. Zatorej je izkušal večkrat, da se jim izkaže
hvaležnega. Ob svojem godu, ob zaključku leta, ob tej in
oni priliki jih je obdaroval s povišanjem mesečne plače,
z dišečimi smodkami ali z drugimi primernimi darili.
Vsako soboto je povabil k večerji po par gospodov iz svoje
pisarnice, a vsak mesec enkrat je povabil k sebi „na pri¬
jazen pomenek, na grižljaj kruha in kupico vina“ — kakor
se je glasilo njegovo povabilo — vse svoje osobje.

A kak je bil ta prijazni pomenek, grižljaj kruha in
kupica vina, to so vedeli njegovi ljudje predobro. Bilo je
vselej takrat prijaznih besedij, dobrih in ne samo krušnih
grižljajev, pa kupic vina na izobilje; zato pa so se vsi
veselili takih večerov: domačini, ker so imeli ob sebi pri¬
jazno, veselo družbo, in gostje, ker so imeli med seboj
dobre, uljudne in gostoljubne ljudi.

In prišla je zopet sobota, in gospod Benuzzi je po¬
vabil k večerji razen dveh drugih gospodov tudi Janeza.

Ta se je lepo napravil, da bi ga ne bilo sram pred
gospodičnami. Oblekel je temnosive hlače in dolgo črno
suknjo. Na gladkih, belih prsih sta se mu svetila dva
zlata gumba z vkovanima, blesketajočima dragima kame-
noma, katera mu je bil dal pred odhodom v spomin Milan
Drganec. Dolga, skrbno ob straneh pristrižena črna brada
se mu je valovito spuščala po prsih, in lase si je poravnal
z visokega čela doli proti tilniku.

141

Pred odhodom se je pogledal v zrcalo. Tedaj se je
nasmehnil samemu sebi, rekoč: „Saj se vendar ne od¬
pravljam na snubitev!“

Benuzzijevi so stanovali v drugem nadstropju v hiši,
kjer so bili pisarniški prostori.

Bila je osma ura zvečer, ko je stopal Janez po stop¬
nicah v drugo nadstropje.

Na bele, kamenite stopnice, pregrnjene po sredi z
mehko preprogo, da ni bilo čuti lastnega koraka, je svetila
jasna plinova luč, ki so jo sipale tjakaj svetilnice, pri¬
čvrščene ob stenah.

Janez je pozvonil na vratih, in služkinja, ki mu jih
je prišla odpirat, ga je odvedla v sprejemno sobo, kjer so
bili že zbrani gospod Benuzzi in druga dva povabljenca.
Gospodje so sedli na mehke stole, si zapalili smodčice in
se zapleli v malovažne pogovore. Niso še izpušili smodčic
do polovice, ko se odprč sosednja vrata. Na pragu se
pokaže visoka, sloka ženska ter reče z uljudnim glasom
in s smehljajočim licem: „Prosim, gospodje, izvolite!^

Vrata je odprla na iztežaj, da se je usipala v pol¬
mračno sprejemno sobo bogata, svetla luč, prihajajoča iz
obednice. Ženska, ki je odprla vrata, je stopila nekoliko

v stran, da so imeli gospodje svobodno pot k mizi, na
kateri je bilo pogrnjeno za sedem oseb. V trenutku, ko so
vstopili, so se odprla vrata tudi na nasprotni strani, in
skoz nje je vstopilo v obednico troje gospodičen.

Gospod Benuzzi se ustavi in reče, kažoč z levo roko
na starejšo hčer, a z desno na Janeza: „Gospod Janez Za¬
lokar — moja starejša hči Marija!“

Janez se uljudno pokloni in poljubi Mariji roko, rekoč:
„Cast mi je!“

Za trenutek so mu obviseli pogledi na njenem lepem
licu, ki se mu je nasmihalo vdano in ljubeznivo.

Potem se obrne gospodar še k drugima dvema hče¬
rama ter pravi zopet: „Gospod Janez Žalokar — moja
srednja hči Julija — moja najmlajša hči Henrieta!”

Janez se takisto pokloni in poljubi vsaki roko.

In gospod Benuzzi izpregovori: ,,Prosim, gospodje,
sedite! Mislite si, da ste domd. Zabavajte se do dobre volje,
kakor da ste dom^, kakor da ste domd ! Vi sedite semkaj,

vi semkaj, vi semkaj — a mi na stara mesta in po stari
navadi!“

142

Vsi posedejo in začnč večerjati. Služkinja je nosila
krožnike z jedmi od stola do stola; gospica Marija pa je
natakala v svetle kozarce dišečega, iskrečega se vina, ki
je poganjalo kri v burnejšem teku po žilah, in ki je sililo
rdečico v lica in srce na jezik ...

Janez je sedel Mariji nasproti. Zdaj pa zdaj so mu
švignili pogledi k njej, na njeno lepo lice in v njene od¬
kritosrčne oči, ki so se tu in tam ujele z njegovimi ter
se potopile v njih. Janezu se je zazdelo, kakor da so mu
padli ti vroči njeni pogledi doli v srce, tako ga je vselej
nekaj streslo, kadar so se potopile Marijine oči v nje¬
govih očeh.

Gospod Benuzzi vzame kozarec v roko in reče:
„Pozdravljam vas, gospod Zalokar, v svoji hiši. Veseli me,
da sem vas dobil!“

„Hvala vam,“ odvrne Janez, se rahlo pokloni in trči
z gospodom. Tudi ostali trčijo z Janezom.

In ko se približa Marijinemu kozarcu, se mu zazdi,
kakor da je namenoma vztrajala njena roka ob njegovi
čaši. Tiste njene lepe oči so ga pogledale globoko, in
kakor pesem se je glasil njen pozdrav: „Na zdravje, gospod
Zalokar!“

Janez je moral potem pripovedovati vse dogodke iz
svojega življenja. Bilo je to dovolj pripovedovanja, ki je
vzbujalo v poslušalcih sočutje. Janezu se je celč zazdelo,
da so Marijine oči vlažne, in da se svetijo solze v njih.

Doli od stropa je visel bogat, pozlačen lestenec, ki
je trosil kot iz neizčrpljivega vrelca svetlobe po obednici
jasne žarke. In v teh jasnih žarkih so se svetili dragoceno
namizno orodje, svetli, brušeni kozarci, vkovana draga
kamena v Janezovih naprsnih gumbih in solze v lepih
Marijinih očeh .. .

XVIII.

Od tega večera se je čutil Janez čisto izpremenjenega.
Navdajalo ga je neko čudno čuvstvo, ki ga ni poznal doslej.
Koderkoli je bil, in karkoli je počel, vedno mu je bila
Marija pred očmi. Videl je njeno lepo, smehljajoče se lice
in njene vlažne, v solzah se kopajoče oči. Trudil se je,
da bi mislil na kaj drugega — a bilo je vse zaman! Po-
tresal je z glavo in z roko si je potegnil zdaj pa zdaj
prek oči, kakor da si hoče izbrisati iz spomina njeno
podobo — a bilo je vse zaman! Vedno in povsod je videl

143

njeno lepo, smehljajoče se lice in njene vlažne, v solzah
se kopajoče oči . . .

Hrepenel je po delu, da se v njem in z njim razmisli.

V pisarni je delal brez odmora, da mu je vedno
zmanjkovala dela. V tem si je čimdalje bolj pridobival
zaupanje gospoda Benuzzija, ki mu je izročal vedno važ¬
nejša naročila in pisma v reševanje. Sam pri sebi si je
Benuzzi večkrat častital na tako odlični pridobitvi. Janeza
je hvalil vpričo svojih prijateljev, pa tudi doma v krogu
svojih hčerd ga je tu in tam omenjal s pohvalo.

Da ga odlikuje za njegovo požrtvovalno delavnost,
je gospod Benuzzi vabil večkrat Janeza k sebi, nego druge
gospode. Vabil ga je včasi tudi s seboj, kadar se je po¬
peljal kam v okolico na izlet, bodisi sam, bodisi v družbi
svojih hčerd.

„Ali boš prihodnjič zopet povabil gospoda Zalokarja?“
ga je večkrat izpraševala Marija. „Tako prijetno je v nje¬
govi družbi!“

„Sevčda ga bom zopet povabil,“ je odgovoril oče,
„zakaj gospod Zalokar je moj najboljši uradnik, in treba
je, da se mu izkažem posebno hvaležnega!“

Janez se je malo ne vselej radostno odzval gospodo¬
vemu povabilu. Tako je imel priliko, da je videl Marijo,
da je lahko govoril z njo — če tudi le navadne reči.
Nikdar nista bila namreč sama, da bi ji mogel povedati,
kaj čuti za njo. A včasi se je Janez tudi izgovarjal, da
ne more priti k večerji, ker se ne čuti do cela zdravega.
Zdelo se mu je brezmiselno, vzbujati si nadeje, da si pri¬
dobi Marijo. Zdelo se mu je pametneje, da se izogne
prilike, ki ga dovede v njeno bližino, da se po nepotrebnem
ne razburja in si ne razvnema srčnega plamena. Ali drugi
dan, da, še tisti večer mu je bilo tako neizrečno žal, da
ni šel k Benuzziju. Oropal se je tako za nekaj prelepih
ur. ki bi jih bil lahko preživel v Marijini bližini.

• •

In ko je povedal oče Mariji, da ne more priti
Zalokar k večerji, ker se ne čuti zdravega, se je hči
užalostila, in ves večer je bilo opažati, kako jo navdaja
otožnost. Precej drugi dan pa ji je moral poročati oče,
kako je z Janezovim zdravjem.

Janez je živel, kakor človek, ki ne ve, kako in kaj
je z njim. Zaglabljal se je v delo, da odvrne misli od
Marije, da jih privede na drugo pot in se otrese vsaj za

144

trenutek tiste čudne otožnosti, ki se mu je razlivala po
duši ter ga delala slabovoljnega, neprijaznega in razdvojenega.

Nekoč si je mislil: „Kaj, ko bi šel v stran?“

A precej nato se mu je oglasilo srce: „Ne hodi!
Tukaj biva ona — Marija

Potem si je dejal: „Pa ko bi vsaj potoval v imenu
Benuzzija, kakor delajo sedaj drugi njegovi uslužbenci?
Potovanje — pravijo — je dobro zdravilo za take bolnike,
kakoršen sem jaz!“

Stopil je torej h gospodu Benuzziju in mu dejal:
„S prošnjo prihajam k vam, gospod !“

„Pa kaj je takega?“ vpraša Benuzzi in ponudi Janezu
stol, rekoč: „Prosim, sedite !“

„Hvala,“ reče Janez in sede.

„Torej česa želite, gospod Zalokar? Kar govorite
naravnost! Kar mi je mogoče, storim rad za vas!“

„Nič posebnega ni, gospod, “ odvrne Zalokar. „Prosim
vas samo, da bi mi vsaj za nekaj časa prtmenili delo. u

„To se pač lahko zgodi. Kako vam ga naj premenim,
prosim!“

„Rad bi potoval in zastopal vašo tvrdko po velikih
mestih, koder imate zveze, a  reče Janez.

„Tako, tako! No, to se prav lahko zgodi. Težko bo
vas sicer nadomeščati v pisarnici, ali prepričan sem, da
boste tudi na potovanju izvrstno opravljali svoj posel.“

; ,Potrudil se bom, gospod, da boste zadovoljni z
menoj ! a  reče Janez.

„Vaše vedenje in vaše zmožnosti mi to kažejo dovolj
jasno ! u

„Rad bi se popolnoma poglobil v bistvo včlike trgo¬
vine, ki jo vodite, gospod Benuzzi, z veščo in spretno
roko,“ pravi Janez, „in mislim, da pridem do uresničenja
te želje lahko samo na ta način.“

„Prav, prav! Veseli me, da vam lahko pomorem do
uresničenja te želje jaz, ki imam o vas najlepše misli, in
ki želim, da bi vam bilo kdaj mogoče, imenovati se sam
svoj gospod.“

Janez se zgane na stolu, rekoč: „0 gospod . . . u

Ali Benuzzi mu seže brž v besedo: „D&, gospod Za¬

lokar, to vam želim od srca, ker ste tega vredni in za to
zmožni. 4'udi skromni ste, to je lepo! — No, glejte! Lahko
pridete tudi tako daleč. Lahko? Bolje bi bilo, da rečem:
Mogoče je, da pridete. Koliko ljudij začne dandanes

145

trgovino, a kmalu jo morajo zopet zapreti, ker niso začeli
na trdni gmotni podlagi in na bogatih trgovskih izkušnjah.
Tudi jaz sem bil v svojih mladih letih jednak vam. Drugim
sem posojal svoje moči, a naposled sem se hotel osamo¬
svojiti. Trudil sem se, da sem se prav temeljito seznanil
s svojo stroko, in prijazna sreča je hotela, da sem se tudi
seznanil z imovitim dekletom, ki mi je dalo roko v zakon.
Tako sem začel, in — hvala Bogu — moje delo je bilo
uspešno in je rodilo lepe sadove! Želim, da bi tudi vam!“

Janezu s v e je zdelo, kakor da govori gospod Benuzzi
— o njem. Že mu je hotel povedati, da se želi tudi on
osamosvojiti, da pozna tudi on imo vito dekle, ki si ga je
izbralo srce ... ali hipoma se je zavedel, da bi bilo vse
to še prezgodaj, da bi si morebiti z nepremišljenim korakom
pokvaril vse, kar še lahko pride, ko bo še bolj pokazal
tiste zmožnosti, o katerih mu pri vsaki priliki govori
gospod Benuzzi.

Prijazno je odslovil gospodar Janeza, ki se je vrnil
vzradoščen k svoji pisalni mizi, saj se mu je izpolnila
iskrena želja.

Ko je natančno pozvedel, kako se mu je vesti, in
kako mu je ravnati, kadar bo potoval kot zastopnik
Benuzzijeve tvrdke, se je odpravil na potovanje. Vozil se
je po večjih in manjših mestih, koder je zalagal gospod
Benuzzi trgovce z raznim blagom: z rižem, s cukrom, z
oljem, z moko, s kavo in z drugim prekmorskim blagom.
Prepotoval je Janez Ljubljano, Zagreb, Gradec, Dunaj,
Prago, Budapešto, Lvov in druga mesta ter se zadržal na
potovanju po mesec dnij a H še po dalje časa, kakor sta
že bili opravilo in daljava. Njegova prikupna zunanjost,
njegovo lepo vedenje in njegov izbran govor so vzbujali
pri trgovcih, katerim je ponujal blago svojega gospoda,
zaupanje, da se je število Benuzzijevih odjemalcev kmalu
pomnožilo. Koder je bival, od povsod je javljal svojemu
gospodu v Trst o svojih uspehih, naročal, kaj in koliko je
treba poslati temu in onemu, ter potem, ko se je zopet
vrnil domov, prinesel v gospodovo blagajnico lepe stotake
in tisočake denarja, ali pa veljavno podpisane trgovske
pogodbe in račune.

Gospod Benuzzi je moral najeti za svojo pisamico,
za ladjo in skladišči več osobja, ker je bilo odslej mnogo
več dela, nego so ga zmogli dosedanji njegovi uslužbenci.

Včliki trgovec.

10

146

Sam ni vedel, kje naj jemlje pohvalne besede, kadar se je
razgovarjal s kom o Janezu.

„V resnici, Janez Zalokar je ustvarjen za trgovino!“

Bolj kakor prej je hvalil stari Benuzzi Janeza poslej
tudi domd. Mariji je zaplula rdečica lepo lice, kadar je
cula očeta, kako hvaleče in spoštljivo govori o Janezu.
Srce ji je trepetalo od veselja in razburjenja.

01,

w v

Tako sta minuli dve leti, odkar je začel Janez trgo¬
vati v imenu svojega gospoda. Ves ta čas je imel polno
glavo skrbij in mislij, kakor da dela sam zk se.

Ali Marije ni mogel pozabiti! Videl je mnogo sveta,
videl mnogo deklet — ali Marije ni mogel pozabiti.

K Benuzziju je prišel le poredkoma, zakaj skoro
nikdar ga ni bilo doml Kadaj pa je zopet večerjal pri
njih, takrat mu je znova vzplamtelo srce, in brž je zopet
odhitel v svet, da se uteši in potolaži z delom.

Nekoč se je vrnil s potovanja in je privedel s seboj
mladega trgovca z Dunaja, ki ga je zalagal gospod Benuzzi.
Želel si je videti Trst in se osebno seznaniti z včlikim
trgovcem Benuzzijem. Ta je povabil oba gospoda k sebi
na obed, a po obedu so se odpeljali Benuzzijevi in oba
povabljena gospoda v treh kočijah na Občino.

Bila je že noč, ko so se odpravili domov.

V gostilnici, kjer so južinali, sta si sedela Janez in
Marija nasproti. Prijazna je bila z njim, ali prijazna je
bila tudi s tujim gospodom . . .

Ko pa so vstali, da sedejo v vozove in se odpeljejo
proti Trstu, je pristopila Marija k Janezu ter mu tiho rekla:
„Gospod Zalokar, prosim, pazite, da prisedete k meni v
voz! Peljala se bova skupaj!“

,.Prav, gospodična / 4  je odvrnil Janez ter se namenoma
obotavljal, dokler niso drugi zasedli vozov.

V prvi voz sta sedli Marijini sestri, v zadnjega gospod
Benuzzi in dunajski trgovec, a pred srednjim je čakala
Marija, dokler ni pristopil Janez.

„Ta voz je za naju, gospod Zalokar , 44  je rekla glasno
Marij a. v

,.Če vas zaupa gospod oče mojemu varstvu, gospo¬
dična , 44  je dejal z nasmehom Janez, a tako glasno, da ga
je čul gospod Benuzzi.

147

„Gotovo, gospod Zalokar, prav gotovo in z veseljem
jo zaupam,“ se je odzval Benuzzi.

Potem so vzdrdrali vozovi . . .

Marija in Janez sta bila to pot prvikrat sama, odkar
se poznata. Janezu je prihajalo vroče. Vsa kri mu je
silila proti glavi. Gospico Marijo je vprašal tiho, komaj
slišno: „Ali ste culi, gospica, kaj je rekel gospod oče?“

Marija je odgovorila rahlo: „Da!“

Bila je v zadregi. Začela se je igrati z robom plašča,
v katerega je bila ogrnjena.

In Janez je iztegnil tja proti Mariji desnico in jo prijel
za roko. A Marija mu ni izmaknila roke, temveč je
pustila, da ji je počivala v njegovi desnici, katere so se
oklenili njeni mehki, beli prsti.. .

Srce je bilo obema polno sladke sreče, ali govoriti
nista mogla. Molčč, zatopljena v sanje, in z dušo, pre¬
pojeno z nadami, sta se pripeljala z drugimi vred v Trst.

XIX.

Bila je doslej samo njegova mati, ki je mislil nanjo
tako vztrajno, tako brez prestanka. A sedaj se je tej ne-
izkaljeni podobi, zaklenjeni v globočini njegovega srca,
pridružila še podoba Marijina.

Janez je postal vsled tega nemiren in si ni znal iz¬
hoda iz tega duševnega trpljenja.

Ves položaj je natačno premislil in premotril. Z ne¬
kako trgovsko treznostjo je dopovedoval samemu sebi, da
je naravnost nespametno, ako samo misli, da bi se kdaj
za vedno združil z Marijo, nikar da bi celč upal na to.
Marija je hči bogatega, uglednega včlikega trgovca, a on
je samo njegov služabnik brez imetja in imena. Delavne
roke in zdrav razum sta njegova last, a s samo to lastjo
si ne more nikdar pridobiti za ženo dekleta, kakoršno je
Benuzzijeva Marija.

Daši se mu je zdelo vse to jasno in umljivo samo ob
sebi, vendar mu je bil spomin na njo tako sladek, tako
bridkosladek!

Kadar mu je priplavala pred oči v preprosto-okusnem,
bledordečem, z dolgimi čipkami obšitem domačem krilu,
ki ga je nosila oni večer, ko jo je videl prvikrat, s pri¬
jaznim, lepim licem, ki so ga obkrožali črni, polni lasje,
in ki se je v njih kakor od veselja zibala rdeča, poirazvita
roža — takrat je bilo Janezu tako dobro pri srcu, ob

10»

148

jednem pa tako težko, saj se mu je zdelo, da ne bo smel
in mogel nikdar imenovati Marije svojo last.

Kesal se je že, da je odšel iz Karlovca in prišel
semkaj, morda v svojo nesrečo. Ali je tega sam kriv?
Ali more človek vedeti, kaj pride?

Ko bi bil samo slutil, da se bo zgodil v njegovi duši
tak preobrat, gotovo bi ga ne bilo nikdar v Trst.

Na drugi strani pa ni tudi vedel, ali čuti Marija v
resnici kaj zanj, ali pa je bilo vse to, kar je opazil doslej,
samo navidezno, samo zato, da mu ugrabi duševni mir in
ga vrže v nesrečo.

Da, vse je mogoče — tudi to!

Ali Janez se tako natančno spominja vsakega tre¬
nutka, ki ga je prebil v Marijini družbi. Spominja se, kako
jo je ganila povest njegovega življenja. Ali bi je pa tudi
ne ganilo pripovedovanje kogarkoli, ki ima tako preteklost
kakor on? . . . Spominja se njenega smehljajočega se lica,
s katerim ga vedno pozdravlja, kadarkoli se snide z njim.
Ali pa ni takisto prijazna proti vsakomur, ki govori z njim?
Spominja se tud’ njenih lepih, vročih očij, ko tako vdano,
tako milo počivajo na njem, kadar se združijo z njegovimi
pogledi. O, tako ne gleda Marija nikogar drugega! ...
In kako je bilo na zadnjem izletu, ko se je peljal poleg
nje na vozu domov? . . . Ali ne govori vse to dovolj
glasno, da čuti Marija zanj drugače, nego za druge moške,
najsi je z njimi takisto prijazna in vljudna?!

Zakaj ni govoril tistega večera z njo, kakor mu je
hotelo srce? Poguma ni imel! Tako čudno mu je bilo v
duši, kakor še nikdar poprej.

Zal, da ni mogel govoriti! Danes bi vedel vse, danes
bi bil na jasnem. A na jasnem mora biti, da potem ostane,
ali odide odtod, da si v zadnjem slučaju s silo iztrga njen
spomin iz srca, predno ga še z nepremagljivo močjo do
cela ne premaga hrepenenje po njej.

Sklenil je, da poskusi kolikor moči previdno, kako
je z Marijo, pa naj pride potem, kar že hoče! Saj se mu
ne more zgoditi hujšega, nego da se mu bodo posmehovali,
in da mu bo gospod Benuzzi odpovedal službo. In naj se
tudi zgodi vse to — na čistem hoče biti!

Pa saj se mu je tudi zdelo, da se je vedel zadnjič na
izletu in na povratku nekam plašno, boječe, neuglajeno,
pa cel6 predrzno. Morda si je to samo domišljal, da najde
tako vzrok za to, kar je nameraval storiti. In Janez je

149

nameraval pisati Mariji pismo. Odlašal je skoro mesec
dnij, dokler ni cul, da namerava gospod Benuzzi zopet
prirediti večerjo vsemu svojemu osobju. Dotlej pa je hotel
Janez vse vedeti, vse urediti! Bil je pač tak človek, ki
hoče izvesti vse, česar se poloti.

Ali ko je sedel, da napiše Mariji pismo, se mu je
godilo tako, kakor tistokrat, ko je hotel prvič iz Karlovca
pisati domov. Srce mu je bilo polno, a sam ni vedel,
kako naj začne. Začel je trikrat, štirikrat, pa vselej je
odložil pero in raztrgal papir. Nič, kar je napisal, mu ni
bilo po volji. Končno so se mu vendar toliko umirile in
uredile misli, da je napisal Mariji tč-le vrstice:

Gospica Marija!

■v

Čudili se boste in najbrž tudi jezili, da se Vas
drznem nadlegovati s tem pisanjem. Le malokrat sem
imel čast, govoriti z Vami, zatorej je v resnici neodpustno,
. da Vam pišem. Pa strpeti ne morem več. Od dne do
dne sem odlašal in premišljal, a končno sem prišel do
zaključka, da je najbolje, če Vam naravnost povem, kaj
mislim in čutim.

Vrh tega je moja dolžnost, da se opravičim pri
Vas zaradi svojega nerodnega vedenja, ki ste ga gotovo
opazili zadnjič na izletu. A to je bilo zaradi Vas —
gotovo, samo zaradi Vas !

Se nikdar nisem čutil tako, kakor čutim sedaj.
Bojim se Vam povedati, kaj je to čuvstvo. Nosim ga v
srcu od tistega večera kot neizmeren zaklad, ki bi ga
ne dal za vse bogastvo vsega sveta. V svojem srcu
nosim podobo, ki se mi je začrtala vanje tako globoko,
da mi ne izgine iz njega do konca dnij. To je podoba
Vaša, gospica Marija!

Ali morem kaj zato? Ali morem kaj proti temu?
Verjemite mi, da sem si resno prizadeval, da Vas po¬
zabim, da si preženem te sanje, ki me begajo po dnevi
in po noči. Pa mi ni mogoče! Dobro se zavedam svoje
malenkosti, dobro tudi vem, kaj ste Vi, in kakšne bo¬
dočnosti ste vredni; vem, da je naravnost blazno, misliti
na združitev z Vami, vendar mi ni dalo srce prej miru,
predno Vam tega ne povem.

S temi vrsticami sem Vam izkušal to povedati.
Upam, da me razumete. Ne prosim Vas niti odgovora,
niti molčanja. To pride samo ob sebi, kakoršen odmev

150

bodo že našle moje vrstice pri Vas. Odgovor na nje
bo življenje 'mojim nadejam, pokoj mojemu srcu, a mol¬
čanje bo tudi odgovor, ki mi bo dal dovolj jasno razumeti,
kako velika je bila moja predrznost

Proseč Vas prijazno oprostila, se Vam v vsej poniž-
nosti vdano klanja Janez Zalokar .

Janez je izročil pismo pisarniškemu slugi, mu stisnil
v pest goldinar in ga prosil, naj nese list gospici Mariji.
Izročiti pa ga sme samo v njene roke.

Gospica Marija je vzela pismo in odšla z njim v sobo,
kjer je bila sama. Naglo je pretrgala ovoj in preletela z
očmi vse vrste. In oči so se ji ustavile na podpisu. Gle¬
dala je nanj mirno, dolgo ...

Sedla je na stol pri oknu, si podprla glavo ter za¬
čela čitati list — zlog za zlogom, besedo za besedo, vrsto
za vrsto . . .

In pri srcu ji je bilo tako dobro in mehko, kakor
še nikdar poprej, in solze so se zasvetile v njenih lepih
očeh .. .

Pismo je prečitala dvakrat, trikrat. Zdelo se ji je
tako lepo, tako odkritosrčno. Umela je njega pomen,
umela je srce, ki ga je narekovalo.

Skoz okno, zastrto s težko, gosto tkano zaveso, so
se kradli poredkoma v sobo solnčni žarki, vztrepetavali
po Marijinih laseh, se lomili v solzah njenih lepih očij ter
se razposajeno razsipavali po sobi. Drug drugega so iz¬
praševali v šegavem, bajnem govoru: „Pa kaj je naši
gospici Mariji, da je vedno tako zamišljena, tako zatopljena
sama vdse?“

A gospica Marija je naslonila glavo na mehki na¬
slanjač, in kakor težka, črna svila so se ji vsipali njeni
kodri po ramah. Janezovo pismo ji je omahnilo v naročje,
desnica pa ji je padla na oči, da pričara pred nje noč,
lepo noč sanj in izpolnjenega hrepenenja .. .

Kako bi bila srečna z njim ! Kako bi mu napravljala
dom prijeten in prikupen, vabljiv in osrečujoč! Pa ali so
sploh izvršljive te sanje? Ali ni nekdo tu. ki ji z jedno
samo besedico lahko podere vso srečo? Ali nima očeta?

• Pa oče ji je tako dober! Vedno ji je bil tako dober
in tudi sedaj ji bo!

In zaupnega, vdanega srca sede za mizico ter začne
pisati na rdečkast, prijetno dišeč papir:

151

Dragi gospod Zalokar!

Upanje je človeškemu srcu življenje. Mene na¬
vdaja z vso svojo osrečujočo blaginjo. Naj navdaja tudi
Vas, dokler ne pride dan, ki nama uresniči sanje. In ta
dan pride. Trdno vero imam v to!

Vaša Marija.

Gospod Benuzzi je imel navado, da je šel večkrat
po dnevi iz pisarnice pogledat v stanovanje, da vidi, kaj
počnč njegovi „dobri srčki“.

In tudi tega dne je prišel in odprl vrata v sobo, kjer
je sedela Marija in pisala na rdečkast, prijetno dišeč papir.

Marija je bila zatopljena v pisanje, tako da ni čula
očeta vstopiti. Oče pa jo je zagledal, sklonjeno nad mizico
in zatopljeno v pisanje. In po prstih je prišel do nje, se
sklonil nad mizico, položil roke na hčerine rame ter
vprašal: „Kaj pa dela moja Marija?“

Marijo je prešinil strah, da je vzdrgetala na vsem
telesu. Pa to je trajalo samo trenutek. Potem je naglo
vstala s stola, se oklenila očetovega vratu, in njene solze
so mu močile prsi.

Pa to ni bil samo jok, to je bil tudi smeh, to je bil
jok in smeh skupaj . ..

„Ali kaj ti je, Marija ?“ jo vpraša oče.

A Marija ihti dalje in govori in kliče: „0 moj oče,
moj dobri oče!“

In oče ji seže z roko pod brado, ji dvigne glavo ter
ji pogleda naravnost v oči. Ljubeče, toplo jo vpraša: „Pa
kaj je danes s teboj, Marija ?“

Marija se vzpne do očetovih usten in ga iskreno po¬
ljubi. „Nekaj se je zgodilo danes, oče, w  pravi, „nekaj
veselega, nekaj tako veselega.“

„Pa zakaj jočeš?“

,Jočem od veselja.“ In po kratkem molku dostavi
Marija: „In od bojazni . .

„Pa zakaj vse to?“

In hči se tesno ovije očeta ob vratu in ga prosi:
„Ali mi boš dober, očka? Ali mi boš dober? Ali ne boš
hud nanj in name? Samo to mi obljubi, da ne boš hud
nanj in name!“

„Prav nič te ne razumem, Marija!“

„Pa me boš takoj !“

152

In Marija mu da Janezovo pismo, rekoč: „T6-le

čitaj, očka!“

Gospod Benuzzi si natakne naočnike ter jame čitati.

Marija je gledala vanj z napetimi, hrepenečimi po¬
gledi. Hotela je čitati odgovor z očetovega obraza, ali ta
je ostal miren, in nobena mišica se ni ganila na njem.

Ko prečita oče Janezovo pismo, pogleda hčer izza
naočnikov ter jo vpraša: „In kaj boš odgovorila, Marija?"

Marija seže po rdečkastem, lepo dišečem papirju, ga
poda očetu ter mu reče: „To sem mu odgovorila.^

Oče čita, gleda, pomišlja . . .

„Ti moje odkritosrčno dete, ti moj dobri srček!“
reče naposled ter pritisne hčer nase.

Marija je umela ta očetov odgovor. Zatorej so jo
zopet polile solze, solze veselja in hvaležnosti. Ničesar ni
mogla reči očetu, samo trepetala mu je na prsih, kakor
cvetlica, ki jo vznemirja in boža topla sapica.

In tudi oče je razumel svojega otroka. Saj se je
spomnil onega časa, ko je tudi njemu srce takisto čutilo,
ko je bilo polno hrepenenja, polno sladkih občutkov.
Vedel je dobro, kaj bi storil, ako bi hčeri s trdo besedo
podrl svetle nade, ki so ji vzplamencvale iz srca kot
blesteče lučce, obsevajoče ji lepo, srečno bodočnost. Se
zbolela bi mu hči Marija, pa bi mu končno celč umrla.

A oče je imel tako rad tega svojega otroka, in ni
bilo želje, ki bi mu je ne izpolnil. Pa bi sedaj pustil, da
govori glas predsodkov in pomislekov ? v

Glas predsodkov in pomislekov! Cernu tudi! Ali ni
morebiti pokazal Janez v dobi, kar je v službi pri njem,
da je vreden gospodarjevega polnega zaupanja, njegovega
in vsakaterega spoštovanja? Kakor da je njegov lastni sin,
je skrbel za prospeh njegove trgovine. Vselej — bodisi
da je opravljal svoj posel domž, bodisi da je zastopal
tvrdko zunaj po kupčijskem svetu — je vodila njegovo
delo vestnost in natančnost, poštenost in možatost. Drugi
trgovci, ki so živeli z Benuzzijem v prijateljskem razmerju
ter so pobliže poznali njegovo osobje, so ga naravnost
zavidali, da ima v svoji trgovini tako izbornega in delav¬
nega moža, kakor je Janez Zalokar. Govorili so med
seboj — in tudi Benuzziju niso ostale tajne te govorice
— da je Janez steber njegovi trgovini, da je to mož, ki
se odlikuje z izrednim trgovskim talentom, ki ga usposablja
za samostojnega voditelja še tako velike trgovine, ki

153

govori dovolj glasno, da je Janez rojen za velikega trgovca.
— Tudi to je pomislil Benuzzi, da nima Janez svojega
imetja toliko, da bi ga moglo to usposobiti za moža nje¬
gove hčere.

Ali kako je bilo z njim samim? Tudi on ni imel v
mladih letih ničesar drugega nego delavne roke, čvrsto
voljo in žilavo vztrajnost. Tudi njemu je bila prijazna
sreča, ki ga je seznanila s poštenim in imovitim dekletom,
ki mu je podalo roko v zakon ter tako prek predsodkov
in pomislekov poslušalo samo glas svojega srca. Sreča
ga je družila z njo tja do njene prerane smrti. Ob tej
njegovi sreči je rastla njegova blaginja, se je dvigala nje¬
gova trgovina, da se je razvila do današnje uglednosti in
obsežnosti.

In tako ima tudi Janez delavne roke, čvrsto voljo in
žilavo vztrajnost — torej doto, ki je ne odmerijo tako brž
zveneči cekini!

Vrh tega pa je bil opazil tudi že sam, da se zanima
Marija za Janeza bolj, nego sploh za kateregakoli drugega.
Ona mu je prigovarjala, naj ga večkrat povabi k sebi,
naj ga povabi tudi na izlete, ki jih napravljajo običajno
ob nedeljah. Brez vzroka ji ni Janez Zalokar vedno v
mislih ! . . .

Te in jednake misli so rojile očetu Benuzziju po
glavi, ko je božal Mariji lase, naposled jo poljubil na čelo
ter ji dejal: „Ne boj se, Marija! Vse se bo izteklo tako,
da bo prav zate in zanj!“

Potem je pozvonil, in v sobo je vstopila služkinja.

„Pojdite v pisarnico,“ ji veli gospod, „in recite gos¬
podu Zalokarju, da ga prosim, naj pride nemudoma semkaj !“

Janez je ves čas, odkar je odnesel sluga pismo
gospici Mariji, trepetal v upu in strahu. Bilo mu je že
žal, da ji je pisal. Rajši bi bil molčal in trpel dalje . . .

Ko je prišla služkinja ponj, se mu je precej zazdelo,
kaj pomeni gospodovo povabilo. Vstal je izza mize in se
odpravil v drugo nadstropje. Srce mu je bilo hitreje in
glasneje. Navdajalo ga je čuvstvo, kakor da stopa pred
sodnika, ki mu izreče ostro obsodbo.

Kako se je torej zavzel, ko mu je stopil gospod
Benuzzi prijazno naproti, mu podal roko ter ga odvedel
v sobo, kjer je čakala nanj Marija.

,.Pisali ste moji hčeri, gospod Zalokar,“ izpregovori
Marijin oče.

154

„Da, gospod !“ odgovori Janez.

„In moja hči Marija vam je odgovorila . 44

To rekši, poda gospod Benuzzi Janezu Marijin list.

Janez je prečital vrstice naglo, hlastno, in roke so se
mu tresle.

„Ali smem verjeti svojim očem ? 44  vpraša končno ter
pogleda zdaj Marijo, zdaj njenega očeta,

„To je tudi moj odgovor, gospod Zalokar / 4  reče
gospod Benuzzi. „Niste še Bog vč kako dolgo pri meni,
ali že v tem času sem vas spoznal in mislim, da se ne
motim v svoji sodbi. Zatorej vam darujem to, kar mi je
naj dražje na svetu — svojo hčer Marijo!“

Janezu se je zdelo, da sanja. Brezglasen je stal pred
Marijo in njenim očetom, in po licu se mu je razlil nasmeh,
razodevajoč brezkončno srečo, ki mu je zalila srce.

Marija je stala ves čas mirno in tiho ob mizici, na¬
slonjena na njo. Igrala se je s čipkami, ki so bile prišite
ob robu predpasnikovem. Ko pa je stopil Janez za korak
bliže proti njej in ji nudil desnico, je stopila tudi ona
proti njemu in mu segla v roko. Molčč sta si gledala
nekaj hipov iz očij v oči, potem pa je Marija naslonila
glavo na Janezove prsi, in Janez ji je poljubil visoko,
gladko čelo ...

Stari Benuzzi je bil mehkega srca. V njem se je za¬
čelo pretakati nekaj kot solze, ki so mu skoro privrele
v oči. A izpod solz, tamkaj prav iz globočine srca je
kipelo staremu možu nekaj vročega in iskrenega, nekaj
kot prošnja in molitev, ki se je nevidna dvigala proti
stropu in dalje proti oblakom in nebu .. .

Drugega dne zvečer je bila pri Benuzziju večerja
za vse njegove uslužbence. V obednici je bila pogrnjena
dolga miza, in v jednaki razdalji so stali po sredi v
lepih, pisanih posodah štirje dehteči šopki svežih cvetlic.
Na vsakem prostoru so stali po trije krožniki drug vrh
drugega, ob njih je bilo razvrščeno srebrno jedilno orodje
ter po trije svetlobrušeni kozarci razne velikosti. Vrh
krožnikov je stal prtič, umetno zgrnjen v nekak stolpič,
na katerega vrhu je vonjala rdeča roža.

Tako lepo in svečanostno ni bila še nikdar oprem¬
ljena miza. Tako prijazno-veseli še niso bili nikdar obrazi
domačih gostiteljev. Vsem gospodom se je zdelo, da pride
nocoj kaj posebnega. Predno so sedli za mizo, so se
živahno razgovarjali med seboj, stoječ po sobi po dva,

155

trije v vsaki skupini. Nekateri so se vstopili okoli Julije,
drugi okoli Henriete, a Janez je stal pri Mariji in se bil
zagovoril z njo v vesel pomenek. Vesel je bil ta pomenek,
saj je lahko opazil vsak, kako vzigravajo posmehi po
njunih licih.

Gospod Benuzzi je hodil od skupine do skupine, po¬
dajal gospodom roke in jih prijazno nagovarjal. Vsak je
spoznal, da je stari gospod krasne volje.

In ko so posedli gostje po stolih, in ko se je prvi¬
krat zaiskrilo ognjeno vince v svetlobrušenih kozarcih ter
se je dobra volja kakor blažeči, omotni vonj razlila nad
vso družbo, tedaj je vstal stari gospod Benuzzi in dvignil
kozarec. In z njegovega lica je sevala sreča in dobrota,
in njegov glas je trepetal kot struna, pevajoča veselo
pesem .. .

„Naznanjam vam, častita gospoda, da sta se zaročila
moja hči Marija in gospod Janez Zalokar!“

In kakor bi bilo prešinilo vso častito gospodo nekaj
nepričakovanega, nemogočega, tako naglo so se dvigali s
stolov, tiščali tjakaj, kjer sta sedela Marija in Janez, in —
bodisi odkritosrčno ali neodkritosrčno — klicali zaročen-

v

cema: „Castitamo, častitamo !“ . ..

In ni še preteklo dobro leto dnij po tem dogodku,
in Janez Zalokar se je oženil z gospico Marijo Benuzzijevo.

Janez in tast njegov sta se dogovorila in sklenila,
da bosta delala do Benuzzijevega doživetja skupno, potčm
pa preide vsa trgovina v last Janezu, ki pa mora ostalima
hčerama v slučaju, da se omožita, ali da sploh zahtevata
svoj denar, izplačati po toliko in toliko tisočakov.

XX.

Bratu Janezovemu, Francetu, je šla med tem trda, prav
trda v Metliki, in ljudje so govorili, da mu ni več pomoči.

France ni sam vedel, česa se naj poprime, da mu bo
delo uspelo in prineslo kaj dobička, da si vsaj nekoliko
opomore. Da bi prišel kako do denarja, je začel trgovati
tudi z usnjem. Ali takoj, ko so zvedeli metliški usnjarji,
kaj namerava France Zalokar, so popustili v ceni. In če
ni hotel France, da se mu^ne pokvarijo kože domd v
shrambi, je moral tudi on znižati ceno, da je vsaj poprodal
zalogo, dasi z izgubo. Drugi usnjarji so laže trpeli hipno
izgubo, saj so potem, ko je opustil France prodajo usnja,
zopet poskočili v ceni ter delali s prejšnjim dobičkom.

156

Poleg tega je bila tri jeseni zaporedoma slaba letina,
da je pridelal France komaj toliko, kolikor je rabil za
dom. Prodati ni mogel niti jednega krompirja.

Bil je včasi v resnici ves obupan!

Njegovi prijatelji so ga pomilovali. Ali kaj mu naj
pomaga samo pomilovanje! To ga je bolj vznemirjalo nego
tolažilo, to ga je bolj pogrezalo v obupnost, nego ga jačilo
in osrčevalo.

Nič ni torej čudnega, da so začeli govoriti ljudje, da
Francetu Zalokarju ni več pomoči.

„Siromak je! Česar se poprime — vse mu izpodleti!
Za Boga, siromak je France, velik siromak! Kakor da ga
hočejo nezgode do cela uničiti — tako je z njim!“

Tako so govorili ljudje.

France je čul te tajne, pomilovalne govorice, in bilo
mu je vselej težko pri srcu. Pa tega ni mogel razumeti,
da mu vse, česar se poprime, izpodleti. Saj vendar dela,
da mu včasi kar pokajo kosti, saj mu vendar pomaga
žena, kjer more, in kolikor more, a vendar gre vse prav
tako, kakor da bi držali vsi, kolikor jih je, roke križema.

Čudno je to in nerazumljivo!

Pa kaj bi bilo Francetu, da je sam ! Sel bi po svetu,
pa bi si že kje našel kruha in zaslužka. Ali France ima
ženo in otroka, da, tudi otroka ima že !

In ali naj oprta hišo in jo nese s seboj? Sicer leži
dolg na njej kakor skladi težkega kamenja, ki jo pritiska
k tlom, da se bo razlezla na vse strani, kot bi bila iz
testa ... ali svoje rodne hiše bi ne mogel pogrešati nikjer
in nikoli.

Njegova duša se mu je ovila okoli nje, kakor se
ovije bršljan ob hrastovem deblu, da se dvigne od tal in
se vzpne kvišku. In ko France gleda svojega otroka,
kako se igra po vseh kotih in krajih pod rodnim krovom,
kako se mu razgrinja svet s tesnim, ozkim obzorjem do¬
mače hiše pred milimi, nedolžnimi očmi — takrat se spo¬
minja tako živo sebe in svoje mladosti in tistih lepih in
brezskrbnih dnij, ki so plavali nad njim kakor rožnati, z
vzhajajočim solnčnim zlatom obrobljeni oblački ... in
zopet mu je težko pri srcu.

In vse bi dal, samo hiša naj bi mu ostala!

Oklepa se je z vsemi mislimi svoje duše, in čim bolj
mu stopa žalostna resnica pred duh, da mu bodo raznesli
to toplo in ugodno gnezdo, kadar zapoje boben in se

157

oglasi hripavi birič pred hišo — tem žalostnejši in obup-
nejši postaja.

To čuti, to on dobro čuti!

Zdi se mu, da je tak, kakor tisti zidar, ki se je za¬
čelo zidovje podirati nad njim. A on ni bežal, nego stisnil
in prihuljil se je k tlom in čakal, da mu prileti opeka in
kamenje na glavo.

Francetu je bilo včasi neznosno, kadar so prišumele
skrbi in težke misli na njegovo glavo.

Komu naj toži svoje križe in težave?

Ali sestri Nani, ki se je omožila z mlinarjem Vukom
na Brodu? Sestra Nana ima sedaj svoj dom in svojih
skrbij dovolj! Ali naj toži svoji ženi? Kaj ji bo tožil, ko
sama ve, kako je! In kadar se najbolj sili, da bi delal
vesel, zadovoljen obraz, takrat mu gotovo reče žena: „Eh,
France, nikar se ne spakuj, saj vem, kako je !*‘

In potem pridejo njene solze in tisto zvijanje rok
ter vzdihi in tožbe, in France bi pobegnil z doma, da ga
nima tako rad, da nima tako rad žene in otroka!

Komu naj torej potoži svoje križe in težave?

In ali je sploh tega treba?

E, treba!

Takrat bi mu bilo lažje, da odloži nekoliko bremena,
ki mu pritiska prsi. Zasopel bi svobodneje in laže bi
čakal bodočnosti in tega, kar pride z njo. Človek se
tako rad potoži, ne morebiti zato, da bi vzbudil v sosedu
sočutje in pomilovanje, temveč zato, da vrže s sebe verige,
ki mu priklepajo duh na samo razmišljanje bede in siro¬
maštva. A te verige so tako silno težke, da pritisnejo
duh prav do umazanih tal, da mu polomijo in potarejo
peroti, ki ga tolikokrat dvigajo visoko v sinje višave tja
nekam k njegovemu izviru ...

Ali naj toži bratu Janezu?

Bratu Janezu, ki je sedaj bogat in ima velikansko
trgovino tam nekje v Trstu — njemu naj toži, kako se mu
odmikajo trdna tla pod nogami in se mu nad glavo seseda
hiša? Janez bi si mislil, da se je naveličal dela, pa da bi
odslej rad živel brez dela ob njegovi milosti in ob nje¬
govem denarju. In vse bi laže prebil, samo tega bi ne
mogel, da bi mu kdo očital: Glej, kako živi gosposki ob
tem, kar mu daje brat! Ha, to bi bilo sramotno zanj —
ta očitajoči zasmeh, ta zasmehujoči očitek !

Naj se zgodi karkoli — beračil ne bo France!

158

Pa če tudi bi potrkal pri Janezu, ali bi ga Janez cul?
Ali ne ogluši sreča človeka in ga ne napravi brezčutnega ?
Ali ni že namignil tu in tam v pismu bratu, kako se mu
godi, kako prihaja konec njegovemu gospodarstvu, če mu
ne pride od katerekoli strani pomoč?

To je res: Janez je bil vselej prijazen in dober v
besedah, v odgovorih, ali druge pomoči ni bilo od njega!
Saj ima sedaj sam svoj dom in milijon skrbij. Le naj
potrpi France, saj se bo že kako izpremenilo in obrnilo
na bolje . ..

Obrnilo se bo, to je gotova stvar, ali obrnilo se bo
na slabše in čisto na slabo!

V Metliki je bil še jeden mesar. In ali niso odslej
hodili malo ne vsi, ki so prej kupovali pri njem meso,
tja k onemu mesarju?

Kogar zaloti jedna nesreča, nadenj pride druga in
tretja, nesreča za nesrečo — brez konca in kraja.

To je bilo tisto leto, ko mu je bila pšenica na njivi
zdrava in lepa, in ko mu je bila debelača obložena z dol¬
gimi klasi, da bo zrnja dovolj za dom in za naprodaj.
Pa so se začeli zbirati nad Gorjanci ko noč črni oblaki, ki
so veslali, gnani od šumečega viharja, nad Metliko in njene
njive in njeno trtje. Kakor velikanske, ostudne pošasti so
se dvigali izza gord ter se podili pod nebom. Iz njih so
švigale strele, in grom je odmeval daleč na okrog kot
strašna pesem, naznanjujoč zlo in pogubo.

Vihar je prihajal bliže in bliže, da se je dvigal v
gostih vrtincih od zemlje cestni prah. Po drevju je šumelo
listje in odtrgano vztrepetavalo po zraku. Veje so se kla¬
njale in zapletale druga v drugo, in med njimi je piskala
in žvižgala sapa.

Ljudje so se tresli v strahu, zakaj vsak trenutek je
bilo pričakovati, da se usuje iz oblakov toča, ki bo po¬
tolkla in pobila vse, kar je zagnalo rast in sad po met¬
liškem polju.

In veliki zvon metliške cerkve se je zazibal in v
žalostnih, zateglih in pretrganih glasovih pel prošnjo hudi
uri, naj prizanese kmetu in njegovemu polju .. .

Pa v šumu viharja in žvižganja zračnih plastij, ki so
se podile pod oblaki sem in tja, se je poizgubila in potopila
prošnja velikega zvona metliškega, in iz črnih oblakov
so začela padati ledena zrna, debela ko lešniki. Usula so
se nad mestom, da je glasno zaropotalo po lesenih strehah,

159

od katerih je odskakovala toča, kakor da bi bila prožna.
Usula so se tako na gosto, da so bile ulice in ceste v
hipu pobeljene, kakor da je zapadel sneg.

Gospodarji so hodili naglo, razburjeno po hišah, gos¬
podinje so jokale, klicale Boga na usmiljenje in pomaganje
in šklepetale od strahu in groze z zobmi. Otroci so se
stiskali materam za krila in plašno pokukavali iz kota v
kot, češ, danes je večji ropot in groznejši strah kakor na
sam Miklavžev večer! Culo se je, kakor da pada po mestu
velikanska šiba, ki jo vihti nevidna, silovita roka — tako
je žvižgalo, šumelo, tleskalo in ropotalo. Na veliki petek
ni bilo vzlic vsem regalkam in klepetcem še nikoli v
cerkvi tolikega ropotanja!

Pa tudi Francetov fantek je plašno izpraševal mater:
„Pa kaj je to danes, mamica ?“

„Bogec se kara, moj dragec,“ mu je odgovorila ob¬
jokana mati. „Le lepo moli in bodi priden, da se ne bo
več karal tvoj Bogec!“

In sinek je pokleknil in dvignil ročice proti nebu,
in njegovo čisto srce je molilo glasno in nedolžno: „Oče
naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime . . .“

In njegova mamica je pokleknila vzadi za njegovim
hrbtom, in njeni prsti so se oklenili sinkovih prstkov, in
dvoje duš je tedaj plavalo k nebu tja črez oblake in točo,
vihar in šum in grom in blisk !

Francetu Zalokarju se je nabralo čelo v gube, zakaj
pod njim so mu kipele temne slutnje. Ogrnil si je plašč,
spleten iz šaša, in se napravil k odhodu.

„Pa kam greš, France, v takem vremenu ?“ ga
vpraša žena.

„Grem, da vidim, koliko bilk je še ostalo na njivi,‘‘
odvrne mož in odide iz hiše.

Med tem je že prenehala toča, in samo dež je še lil
v gostih curkih izpod neba, da so se nabirale luže in mlake
po cestnih jarkih in kotanjah. Predno je dospel France
do svoje njive, je prenehal tudi dež, in pisana mavrica se
je razpela od tal do tal in se v smelem loku krožila pod
nebom. Zopet je posvetilo solnce na razmočena tla, in
nad njimi je vel tako hladan, čist, okrepčujoč vzduh, kakor
da bi se prelival po ozračju zdravilni balzam. Zažvrgolele
so zopet ptice, ki so se bile poskrile med nevihto po za-
tišjih, in vsa priroda je zadihala kakor prerojena.

160

France se je oziral na levo in desno, da vidi, koliko
škode je napravila toča. Tu je zagledal na cesti v blatu
kak odtrgan list, tam razčesnjeno debelačno steblo, tu
zopet odlomljeno preperelo vejo — sicer pa ni bilo videti
mnogo škode. Toča se je usula menda samo po metliških
strehah, da je napravila več strahu nego škode.

In takoj mu je bilo srce lažje, ko je korakal proti
svoji njivi. A ko je dospel tja, se mu je ustavila kri v
žilah, in mislil je, da ga zadene kap. Po njegovi njivi in
po polju njegovih mejašev je pobila toča vse do zadnje
bilke. Zdelo se je, da je vse kar zatolkla v zemljo, tako
strašno mu je zdelala pšenico in debelačo. Na njegovi
njivi ni ostalo vsega skupaj toliko, da bi napolnil dva
klobuka.

Hudourni oblak, noseč ledeno zrnje, je plaval nad
mestom in nad travniki, pa tod nad Zalokarjevo njivo in
nad njivami njegovih sosedov, kjer je izsipal največ toče;
potem je zopet plul naprej ter se končno raztrgal in raz-
plaval v nič . . .

France je stal nekaj časa kakor pribit. Potem pa so
ga polile solze, in jokal je tam ob uničeni pšenici in
debelači ko dete.

„Jaz pa sem v resnici prav nesrečen človek!“

Ali vrnil se ni domov, ('emu? Žena bo zvedela tudi
od drugih ljudij, da jim je pobila toča. Pa kaj jo naj
tolaži? Ali naj kolne, ali naj moli z njo? Ali naj se zaleti
z glavo v zid, da ga bo konec? Ali kaj naj vendar stori?

Klobuk si je potegnil na oči in se odpravil nazaj v
mesto. Ali prišel je samo do prve gostilnice. Zejalo ga je
in žgalo, kakor da mu gori v prsih. In zavil je v gostil¬
nico, da si uteši žejo . . .

Po Metliki so kmalu razvedeli, da je toča prav za
prav pobila samo Zalokarju in njegovim mejašem. Tudi
drugim posestnikom ni prizanesla, ali njih škoda je bila
manj občutna.

„Kogar začne tepsti nesreča, tega tepe do kraja !“ so
govorili ljudje.

Francetova žena je jokala domd in pogledovala skoz
okna, kdaj, odkod in kakšen se ji vrne mož. Bala se je zanj.

France se je vrnil pozno v noč in vinjen je bil.
Ženi, ki ga je čakala, ni rekel niti besedice. Molčč je
legel spat

161

Bolest, obup in obilna pijača so tako vplivali nanj, da
je bil drugi dan ves bolan. Po glavi mu je šumelo kakor
v mlinu. Ves je bil zbegan in je škripal z zobmi.

In k njemu je prišel njegov svak, mlinar Vuk, in mu
dejal: „Cul sem, da ti je pobila toča.“

„Bogme je, pa tako, da kaj izda!“ odvrne France.

„E, Bože moj, kaj hočemo. Nesreča je nesreča!“

„ E , je, je!“

„To ti je, kakor smrt, ki pride, da sam ne veš ni
kdaj, ni kako!“

„A bolja smrt ko nesreča na nesrečo!“

Vuk se odkašlja in reče:

„Tudi mene tipljejo nadloge s stoterimi prsti. Os se
mi je zlomila pri velikem kolesu, stope so mi obrabljene,
in treba bi mi novih kamenov. Zaslužka pa je malo, ko
pekč sedaj kruh iz tovarniške moke, in ko nam pobija
toča žito. Težko je življenje, France!“

„Težje je od mlinskega kamena!“

„E, je! Prav praviš, dragi moj k

„Tako je, glej ! Posebno v naši rodbini prenašamo
same butare palic, ki nas tepejo . 44

In Vuk se zopet odkašlja in reče:

„Ali najhuje je, ker ni denarja. Denarja ni, dragi moj !* 4

„Vem, da ga ni . 44

„Da, denarja ni, dragi moj, in zato sem prišel, da ti
povem, da ni denarja, ko bi ga bilo najbolj treba . 44

„Treba bi ga bilo, treba . 44

„Hm , 44  pokašlja zopet Vuk, „in rekla sva z ženo Nano,
da bi bilo treba napraviti novo os pri velikem kolesu, da
bi bilo treba popraviti stope in kupiti nove kamene, pa za
vse to bi bilo treba denarja, dragi moj!“

„Pa ti ga naj jaz dam ? 44  vpraša France nemirno in
razburjeno.

„No, da ! 44  pravi Vuk, „tisto bi nama izplačal, kar je
Nani zapisal oče, da bi si napravila novo os, popravila
stope in kupila nove kamene . 44

V Francetu zakipi jeza in Vuku odgovori: „Samo

toliko še počakaj, dragi moj svak, da si urežem v meji
beraško palico, in da prodam to razlupano bajto, potlej
ti pa porinem pred nos tisto, kar je zapisal oče moji sestri
Nani. Samo toliko še počakaj ! 44

Veliki trgovec.

11

162

In Vuk se zopet odkašlja, pa reče:

„Saj te nisem hotel žaliti, France, ali to boš izprevidel,
da išče vsak svoje — vsak svoje!“

„Samo potrpi,“ odvrne France, „samo potrpi, sem
dejal, dokler ne pridem do beraške palice. Potlej dobiš
vse do zadnjega beliča. “

V Francetu se je vse treslo od jeze. Pesti je stiskal
in prav kmalu bi bil prijel Vuka za vrat, pa bi ga bil pahnil
črez prag na cesto. Ali premagoval se je in premagal;
vzel je klobuk ter dejal svaku pred*odhodom: „Zdaj-le grem
v mejo, da si urežem beraško palico! Potlej se pa vgnezdi
tukaj-le, in si teši os, popravljaj stope in kupuj kamene.
Pa vrag te naj vzame, lakota!“

Kakor da se mu blede, je vihral z negotovimi koraki
po mestu ter končno izginil v gostilnico, kjer si je že
prejšnji dan hladil žejo in bolest. ..

Drugi dan pa se mu je vzbudilo kesanje. Videl je
ženine objokane oči in plahe, solzne očke svojega sinčka.

In naposled se je vprašal: „Kaj mi je pomagano s
tem, da sem sedaj popival dva dneva zaporedoma ?“

Spomnil se je očeta!

„Za Boga svetega, ali bom tak, kot je bil moj oče? u

Prijel se je z obema rokama za glavo in naglo je
hodil po sobi gori in doli.

In podoba njegovega nesrečnega očeta mu je sto¬
pila pred oči. Videl ga je tako natanko pred seboj,
kakor da stoji v resnici pred njim, ves z vsem svojim
bednim življenjem, z vsakim svojim obupnim dejanjem.

Ali hoče biti tudi on tak?

Ali si ni dejal nekoč, ko je ogledoval novi kozolec,
da mu ni obupati, če bi bilo tu domd vse njegovo pri¬
zadevanje brezuspešno, da je svet velik, zlasti oni svet
tam onkraj morja, da ima dovolj prostora zanj in za ženo,
pa sedaj tudi za otroka, da so njegove moči zdrave in jake?...

In kakor da bi mu sto grl ob jednem zaklicalo v
dušo, v vse njegovo notranje življenje, glasno, odločno in
prepričevalno:

„V Ameriko !“

„V Ameriko, v Ameriko P mu je zvenelo od vseh
stranij, iz vsakega kota, izpod tal, iznad stropa — vse je
kričalo vanj: „V stran odtod — v Ameriko !* 4

Beganje po sobi ga je utrudilo. Sedel je za mizo,
in desnica, stisnjena v pest, mu je padla po mizi, da je

163

glasno odjeknil udarec po prazni sobi, in France je dejal:
„Dobro ! Pa pojdem v Ameriko P

In stopil je k ženi v kuhinjo, položil roke na njene
rame in jo vprašal: „Ali me imaš še kaj rada, ljuba žena?“
„Tako silno te imam rada, France!“ mu odgovori žena.
„Pa bi storila nekaj zame ? 44
„Vse, France, kar mi bo mogoče / 4
„Ali bi šla z menoj nekam, nekam daleč ?“

„Nikamor ni tako daleč, da bi ne šla s teboj / 4
,,Pa bi šla z menoj tudi — v Ameriko ? 44
In brez pomišljanja odgovori žena: „Da, tudi v Ameriko ! 44
„Dobro ! Pa pojdemo v Ameriko ! 44
France se zatopi za trenutek v misli. . . Bliskoma
mu je poletelo srce tja do brata Janeza. Njemu bo še
prej pisal. Ne bo ga prosil niti pol krajcarja miloščine,
samo povedal mu bo, kaj je sklenil, povedal, da bo prodal
domačijo, poplačal dolgove, odštel sestri doto, z ostankom
pa odšel z ženo in otrokom v Ameriko. To se mu zdi
prav. Morda bi hotel brat rešiti domačijo, da ne preide
v tuje roke. Če ne — tudi prav. On, France, bo imel
čisto vest, in Janez mu ne bo mogel očitati, da je ravnal
za njegovim hrbtom.

„Dobro ! 44  ponovi France še enkrat, „pa pojdemo v
Ameriko! Samo prej naj še pišem bratu Janezu ! 44
France precej sede za mizo in začne pisati:

Dragi brat!

Odločil sem se, da odidem z ženo in otrokom v
Ameriko. Domd mi ne gre nič več po sreči. Zdaj mi
je še toča vse pobila. Rečem ti: vse, da so mi njive
kakor miza gole in prazne. Ali od lakote bi ne umrl rad.
To se reče: jaz bi že, pa žena in sin mi ne bosta, dokler
gibljem z mezincem.

Mesarija nič več .ne nese. Vsaj meni ne. Dolgovi
rastč ko plevel , ki duši žito. Vuk me pritiska, naj iz¬
plačam Nani doto. Vse je narobe. Zdi se mi, da je
vse moje delo kakor voda, če bi jo Ti izlival v morje,
in ki nič ne izda.

In še nekaj Ti povem, ker si moj brat. Zadnje
dni sem pil, bolje rečeno, pijančeval — prav kakor so
naš oče. In tega se bojim. Bojim se, da bi se čisto ne
vdal pijači. Potlej bi bilo konec mene in vsega, kar je
moje, in kar ni moje.

n-

164

Zato sem sklenil, da grem v Ameriko. Vse do
zadnjega repa in do zadnjega jajca bom prodal tistemu,
ki bo hotel kupiti. Preračunil sem, da bom toliko dobil
za vse skupaj, da bom lahko poplačal morda ves dolg,
izplačal Nani doto, in ostalo mi bo še toliko, da pojdem
lahko v Ameriko.

To je moj trdni in neomajni sklep. Zdela se mi
je dolžnost, da Ti sporočim o njem, predno ga izvršim.
Saj si vendar moj brat — in to najstarejši izmed nas.

Z željo, da bi bil vedno in povsod srečen, Te po¬
zdravlja in v duhu poljublja

Tvoj zvesti brat France.

V Metliki, dne . . .

Čakal je skoro mesec dnij, da je prejel od brata
Janeza tak-le odgovor:

Moj dragi France!

Sam svoj si, zatorej veš, kako bo najbolje zate.
Ce si se odločil, da pojdeš v Ameriko, Ti ne bom od¬
govarjal, niti svetoval kako drugače, zakaj nočem, da
bi kadarkoli krivil mene, ako bi se Ti godilo kdaj tako,
da bi Ti ne bilo prav.

Žal mi je, da pojde naš dom v tuje roke. Posve¬
toval sem se s svojo ženo, bi li ne kazalo, da bi jaz
izplačal dolg in tako rešil našo domačo hišo. Ali žena
mi je rekla, da bi ne imelo zame in za njo nobenega
pomena, da rešim svojo rojstno hišo upnikov. Vrh tega
pa imam sedaj sam s seboj toliko poslov in skrbij,
da si utrdim kupčijo in domačijo, da bi mi nikakor ne
bilo mogoče, skrbeti in gospodariti na dve strani.

Ako ti je mogoče, potrpi še nekaj let. V tem času
se bodo stvari že kako drugače zasukale.

Bodi uverjen, da bi Ti od srca rad pomagal, saj
veš, kako me sili srce pod domači krov. Ali tudi jaz
imam sedaj ženo in otroka, in moje moči morajo biti v
prvi vrsti posvečene njima.

Ob jednem s tem pismom Ti pošiljam dva stotaka.
Ta denar imej za prvo pomoč in pomagaj si z njim. kakor
si veš in moreš. Poslal bi Ti rad več, ali — kakor
rečeno — sedaj imam sam ženo in otroka in skrbeti
moram najprej za ta dva. Kadar si opomorem sam ter
se postavim na trdnejše noge, bom Ti že še kaj poslal,

165

da si pomagaš iz dolgov in stisk. Dotlej pa — to po¬
navljam še enkrat — potrpi, ako Ti je mogoče!

Pozdravlja Te presrcno in Ti želi sreče v vsem

Tvojem početju . '■

Tvoj brat Janez.

V Trstu, dne . . .

Ko je France prečital pismo, je mignil z rameni in
dejal kratko in mrzlo: „Ha, nekaj je že \“

Ali misel na Ameriko se mu je bila vcepila tako
globoko v pamet, da se je ni mogel več iznebiti. Pa tudi
hotel se je ni! Saj je čul tu in tam, koliko denarja pošilja
ta in oni iz Amerike domov, kako si je ta in oni že opo¬
mogel, si pridobil lepo imetje in se vrnil domov s polno
mošnjo denarja.

Tudi njemu so govorile nade, da si bo s poštenim
delom, ki bo imelo v tujini morda lepše, trajnejše uspehe,
pridobil toliko imetja, da mu bo mogoče, sčasoma se vrniti
domov ter si tu zgraditi novo domačijo.

Brata Janeza je zahvalil za denar, s katerim je —
kakor mu je pisal — zamašil prve luknje. A dostavil je
tudi v pismu, da gre, ker je že tako sklenil, in ker je tudi
žena s tem zadovoljna, na vsak način prek morja, poskušat
tamkaj svojo — srečo.

Janez mu je prav na kratko odgovoril, da naj ravna
po svoji glavi, da naj pazi, da ne bo kdaj obžaloval tega
svojega koraka, in mu želel srečno pot in še srečnejšo
vrnitev v domovino.

Med tem je bil France že doznal za kupce. Hišo in
nekaj zemljišča je kupil njegov prejšnji tekmec — mesar,
drugo so pokupili večinoma oni, ki jim je bil France kaj
dolžan. Doplačali so mu samo toliko, kolikor je bila
kupna cena višja nego dolg. Sestri Nani je izplačal doto,
a sam je spravil ostali denar, da mu bo za potovanje
v Ameriko.

Bilo je tako-le sredi jeseni, ko se je odpravil na pot.
Nekako lahko in mirno je vzel slovo od znancev in pri¬
jateljev. Tudi ženi ni bila ločitev iz rodnega kraja tako
težka, kakor si je mislila.

Bilo je zgodaj zjutraj, in mrak je še ležal krog in
krog. Izpred Zalokarjeve hiše je zdrdral proti Karlovcu
voz. Na njem je sedel France, in nanj je bila tesno na¬
slonjena njegova žena. V naročju ji je še spalo dete,
upanje in veselje obeh — njiju prvorojenec.

166

Na nebu so še trepetale zvezde. Ko pa je pridrdral
voz na gladko cesto in se je odprla pred njim obkolpska
ravnina, sta zagledala France in njegova žena, kako se
bolj in bolj svetlika nebo na obzorju, tamkaj nad srednje-
visokimi griči in gorami. In nebo je prihajalo svetlejše
in svetlejše, dokler se ni kakor velika, bajnolepa roža
razcvetela po njem zlatordeča luč.

Bila je zora lepega jesenskega jutra.

XXI.

Pri Janezu Zalokarju v Trstu je vladala sreča. Z ženo
Marijo sta se ljubila in si napravila dom prijeten in bogat.
Bil je opravljen s krasnim, dragocenim pohištvom. Po
stenah so visele lepe podobe v pozlačenih okvirih, in po
svetlo zlikanih tleh so bile pogrnjene drage preproge.

Bil je v resnici gosposki dom.

Po njem se je izprehajala, ga oživljala, osrečevala in
pomlajala kakor mlada, cvetoča pomlad hčerka Marijina
in Janezova — lepa, zlatolasa Ivanka. Stela je deset srečnih
let, in v nje ljubeči oče ji je preskrbel dobro in drago vzgojo.

Že izza Ivankinih najmlajših let, ko je začela izgo¬
varjati prve besede, je bivala poleg nje domača učiteljica,
ki ji je dajala prve nauke. Pozneje so začeli dohajati k
njej domači učitelji, ki so jo poučevali v raznih predmetih
in jezikih, v godbi in petju. V šolo ji ni bilo treba hoditi,
ker ji je z dragim denarjem napravil oče šolo domd.

Vsi domačini — zlasti oče in mati — so pazili na
Ivanko kot na dragocen biser, kot na nekaj, česar vrednost
in veljava je neizmerna in neizrečna. Na njej so počivali
vsi pogledi kot vestni, zvesti čuvaji. Pazili so ji na vsak
korak, vsak dihljaj, vsako kretnjo. Od knjige h klavirju,
od klavirja k peresu jo je vodila dan na dan pot. Zato
pa je bila Ivanka nežno, občutljivo dekletce, ki ga je vzne¬
miril vsak strožji pogled, ki mu je škodila vsaka sapica . . .

Po mizah in mizicah v vsaki sobi so bile razpostav¬
ljene njene slike. In če je kdo prišel k njim na obisk,
mu je razkazovala Ivankina mati te slike in mu pripove¬
dovala: „To je naša rožica, to je naša Ivanka!“

Če je kaj zbolela, samo kaj malega zbolela, recimo,
da jo je bolela glava, ali da je imela nahod, so precej po¬
klicali zdravnika, ki je moral paziti z največjo natančnostjo
na mlado bolnico.

Vsi domačini so trepetali za njo v strahu in skrbeh.

167

Moj Bog, kaj bi bilo, da jim usahne ta rožica! —

Gospod Benuzzi se je jako postaral. Za trgovino se
ni več menil. Pa saj tudi ni več bil za resno delo, ker
se človek v starosti pootroči. Vso skrb je prepustil Janezu,
ki je vodil trgovino s spretno roko. Stari Benuzzi je imel
največje veselje ob vnukinji Ivanki. Z njo se je zabaval,
z njo je čital knjige, z njo vred je bil zopet otrok.

Največji praznik za rodbino Zalokar-Benuzzijevo je
bil, kadar so praznovali god Janezov in Ivfnkin. To je
bilo vsako leto veselja in darov in gostovanja! Kolikor
so imeli znancev in prijateljev — vsi so bili povabljeni
k obedu, kjer so praznili kozarce dragega vina na zdravje
obeh godovnjačev.

Ob takih prilikah se je pokazal Janez vedno bogato-
radodarnega, razkošno-gostoljubnega. To je bilo jedi, pijače
in smodk na izobilje, da se je malo ne šibila preobložena
miza. Ko so se do večera nazabavali in nagostili, je po¬
vabil Janez vse svoje goste v gledališče, kjer jim je pre¬
skrbel najlepših in najdražjih sedežev; ali pa jih je odvedel
v kako imenitno gostilnico, kjer je najel zdse sobo ali
keglišče, in kjer se je nadaljevala zabava.

A plačal je vse sam.

Opravičeno so torej govorili ljudje: „Neizmerno je
bogastvo Janeza Zalokarja!“

Janez je že skoro pozabil Metlike in Metličanov.
Preveč je imel posla, in preveč mu je bilo navezano srce
na njegov novi dom, na ženo in na hčer. Pa čemu bi mu
tudi sedaj uhajale misli tja, kjer je bil rojen? Drugi ljudje
gospodarijo tam, in tudi Zalokarjevih so malo ne pozabili ...

Le Stuparjev Janko, ki je še vedno pisal pri notarju,
je dobil včasi od Janeza pismo. In iz njegovih pisem je
posnel, da živi sedaj srečno in zadovoljno, in da se mu
godi dobro.

Tako se je raznesel glas o njegovem bogastvu, o
bogastvu včlikega trgovca, rojenega Metličana, sedaj veljav¬
nega, bogatega in uglednega Tržačana.

,.Kako bi bilo dobro, da ga imamo domd, v Metliki,
tega Janeza, tega včlikega trgovca!“ so govorili ljudje,
kadar so se ga spominjali v pogovorih.

,.Dobro bi bilo, dobro, zakaj mnogo denarja bi prišlo
z njim v naše kraje,“ so dostavljali drugi.

168

„Ali kaj hoče tu pri nas taka včlika trgovina ?“ so
menili tretji. „Pri nas ni, da bi se razpečavalo blago v
druge kraje. Naše ceste so slabe. Tu gre doli, gori, doli,
gori — kakor v zibelki. Pet ur imamo do železnice, če
gremo na Karlovec, a poldrugi dan, če gremo na Ljubljano.
In kaj bi počel pri nas veliki trgovec?“

„Da, to je res! Naši kraji tostran Gorjancev so za¬
puščeni in pozabljeni od vsega sveta! Kakor da nas ni
na svetu — tako je z nami! A glej! Naši ljudje živč v
tujini, in njih bogastvo raste in raste! Ej, bistre so naše
glave in iznajdljive, in naše dlani se ne plašijo žuljev.
Pa kaj hočemo, ko ni vsakemu dano, da bi ostavil domače
uboštvo in se na tujem dvignil do včlikega trgovca!“

„Pa kako bi bilo lepo, da nam vsaj kaj pomaga!“

v

„Se bratu ni, pa bi nam P

„Se bratu ni! Kaj bi govorili tako! Takrat še ni
imel sam ničesar! Baš znašati je začel na kupček. In kaj
bi mu ostalo, da ga razbije takoj v začetku? Nič! Ali ni
poslal bratu Francetu nekaj denarja? Stuparjev Janko
pravi, da toliko, kolikor je mogel. Kaj vem — tri sto,
štiri sto, dve sto petdeset — jaz ne vem koliko, ali nekaj
je le bilo! Vsega pa vendarle ni mogel! To je čisto
jasno! Tudi ti ne bi, če bi imel še tako ubožnega brata.
Ej, dragi moj, človek je samemu sebi najbližji.“

„Pametno govoriš, prijatelj! Pa kaj je tudi pomagalo
Francetu ? Krpal je in krpal, pa ni šlo ! Krpal je na jednem
oglu, a rušiti se je začelo na drugem ... in tako naprej.
Leto za letom nič pridelka na njivah, nič trave pod koso,
nič klasja pod srpom . .. Leto za letom piškava žetev in
mlatev — e, dragi moji, potlej ni kar nič čudnega, če
preide človeku veselje do domače grude! Alo, hajdi, v
Ameriko! Saj vidite, koliko jih je že šlo od nas! Jedni
si res pridobč nekaj dolarjev, a drugi se vračajo domov
še večji siromaki, nego so šli tja. Tu se zadolži, da more
tja, tam se izdela in potare in pride nazaj v stari dolg,
samo da je vrh tega še ves bolan in kilav! Tako je ! Ali
Janeza nikar ne dolžite! Kar je mogel, je storil; če bi pa
ne bil storil toliko, kolikor mu je bilo mogoče — to je
pa njegova krivda, ki bo dajal sam odgovor za njo !“

„Ali boste videli, da ga bomo imeli še v Metliki —
njega, včlikega trgovca! Jaz si mislim tako-le: Kadar si
bo napravil dovolj denarja, bo pustil Trst, pa bo prišel

169

med nas. Mislite, da se bo ubijal do konca dnij, ko mu
ne bo več treba? Saj se tudi jaz ne bi, pa menda nihče ne!“
Tako in jednako so razpravljali Metličani o svojem
rojaku — velikem trgovcu Janezu.

M

A nekoč se je vendar spomnil Janez doma. Spomnil
se ga je z vsem hrepenečim srcem. To je bilo takrat, ko
mu je pisal po dolgih letih brat France iz Amerike prvo
pismo.

Moj dragi brat!

Morda si si že mislil, da me ni več med živimi,
ker nisi dobil do danes nobenega poročila o meni in
od mene. Tudi jaz ne vem, ali še živiš, in kako se Ti
godi, vendar upam, da si zdrav in čvrst, in da živiš srečno.

Ne bom se opravičeval, zakaj sem molčal doslej.
Bilo je mnogo vzrokov, ki jih mi pa ni treba navajati.
Početkoma se mi je godila slaba. Kopal sem v rudnikih
in si težko služil kruh. Moja žena je stregla po hišah
in čuvala dete domd. Prenaporno delo me je vrglo na
posteljo. Prenesli so me v bolniščnico, kjer sem visel več
mesecev med življenjem in smrtjo. Takrat sem se že
kesal, da sem prodal domačijo, in da se nisem ravnal
po Tvojih besedah, s katerimi si mi svetoval, naj še po¬
trpim nekoliko časa, da se bo že kako zasukalo in
obrnilo na bolje.

Bilo bi se morda obrnilo na bolje, in danes bi
imeli še vedno svoj dom v Metliki. Tako ga pa nimamo
več in kot ovce brez pastirja smo se razkropili po svetu.
Jaz sem šel naj dalj e — oh, tako daleč, da me je strah,
misliti na daleko pot iz Evrope v Ameriko. Tudi Ti si
daleč od doma, samo sestra Nana je tam blizu. Pa kaj
ji to pomaga? Ce pride v Metliko, pa vidi ono hišo,
vem, da ji je težko, saj si lahko reče: „To je bilo naše,
pa sedaj ni več !“

Vidiš, ljubi brat, tako je tudi meni hudo, kadar se
spomnim svojega doma, kadar se spomnim, kako smo
se radi imeli, in kako smo živeli domd. Pa zdaj je
vse drugače !

Ko sem ozdravil, sem se zopet poprijel dela. Živel
sem jako varčno in lepih dolarjev sem si prihranil. Po
petem letu svojega tukajšnjega bivanja sem vzel v najem

170

gostilnico. Moja žena je kuhala, a jaz sem točil in
stregel gostom. Tudi najin fant je že toliko dorastel, da
je nama pomagal. Če drugega ne, pa je pestoval svojo
sestrico, ki je sedaj tudi že čvrsto dekletce.

In ko je preteklo deset let, kar sem prišel v Ame¬
riko, sem kupil od svojega gospodarja hišo in vrt, in
danes je gostilnica moja last, in — hvala bodi Bogu —
godi se mi dobro in tudi moji družini. Vsi delamo
pridno, pa smo zdravi in zadovoljni in prosimo Boga,
naj bi vedno ostalo tako. Tu sem si torej ustanovil
novo domačijo, a rad bi zopet videl svoj rojstni kraj,
rad bi zopet videl Tebe in sestro.

Ali zapisal sem preveč, ko sem rekel, da smo vsi
zdravi. Od v  one bolezni se ne morem jaz nič kaj prav
popraviti. Se sedaj ni vse tako čisto v redu z menoj.
Zdaj mi je to, zdaj ono, in čisto sem uverjen, da še do
danes nisem popolnoma zdrav. Prenaporno delo in
večne skrbi ubijejo človeka in njegove moči. In tudi
to dobro znaš, dragi moj brat, da pride bolezen v člo¬
veka s senenim vozom, a iz njega gre po niti.

Toda ves čas, odkar sem tu, nisem izgubil za¬
upanja v Boga in v njegovo sveto voljo! Kakor on
ukrene, tako se bo zgodilo; zato si pa jaz preveč ne
ubijam glave s tem, kaj in kako pride. Ali vsaj počival
bi rad v domači zemlji!

Pa če bi prišel v Metliko, kaj bi bilo potem? Kar
bi videl — vse bi mi klicalo: „Kaj pa iščeš tukaj?
Tukaj ni nič več tvojega — tvoji so samo grobovi!“

Saj veš, Janez, tisti grobovi pri Treh farah !

Daj, daj, Janez, pa pojdi enkrat tja, enkrat o pri¬
liki, kadar bo proščenje pri Treh farah, pa poglej, kakšni
so grobovi naših ljudij. Ali raste po njih trava? Ali
cvetč po njih rože? Ali še stoji leseni križ — ah, leseni
križ na grobu naših starišev? Vse poglej, pa če ni v
redu, naroči, naj popravijo!

Naši stariši so nam bili tako dobri, in to bi ne
bilo lepo, če bi jih pozabili sedaj, ko počivajo v Bogu.
Zato prilagam temu pismu dvajset dolarjev. Pa naroči
kamen z zlatimi črkami in ga daj postaviti na grob. In
kar bi bilo premalo denarja, pa ga dodaj Ti, ali pa piši
meni, da Ti še pošljem, da bo lep tisti grob, kjer poči¬
vajo naša mati in naš oče.

Tako mi je žalostno srce, ko mislim na nje!

171

Zdaj pa sklenem to svoje slabo pisanje. Moja
roka je žuljava in težko vodi pero po papirju. Prosim
Te, piši mi tudi Ti, in povej mi vse, kar veš in znaš.

Crez široko morje Ti pošiljam svoje, svoje žene in
svojih otročičev pozdrave ter ostajam

Tvoj zvesti brat France.

V Toweru (Minesota), dne .. .

Otožnost je objela Janeza, ko je prečital bratovo
pismo. Vzbudilo se mu je v duši očitanje, kličoč mu, da
je pozabil svojih roditeljev, da je pozabil tiste obljube,
ki jo je storil takrat po očetovi smrti. . . Vse moči svo¬
jega telesa in duha hoče napeti, da pomaga domu iz
pogube ... Pa kaj je storil? Ali je sploh kaj storil? Ali
ni samo tolažil brata? In kaj pomaga sama tolažba? Ali
ni dostikrat slabša nego molčanje? Samo tista malenkostna
podpora, ki mu jo je poslal, tista pač ni mogla rešiti doma
in brata. Morda bi bil tistikrat storil v resnici še lahko
nekoliko več, da reši domačijo, ali mnogo več pa tudi ni
mogel storiti. . . Tako se je tolažil Janez sam — tolažil se
zato, ker se mu je oglašalo v duši nekaj kot očitanje, kot
težka, pekoča vest . . .

Ali kaj naj stori sedaj? Dom mu je prodan!...
Drugemu zori žito po Zalokarjevih njivah, drugemu se
razpenjajo senčnate krone sadnega drevja po Zalokarjevi
pristavi . ..

In zopet se oglasi v njegovi duši nekaj kot očitanje,
kot težka, pekoča vest.. .

Pa ni li vsega tega kriv on sam?

Ali bi ne bil mogel takrat izdatnejše priskočiti bratu
na pomoč, ko mu je pisal, da se odpravlja na pot v
Ameriko ?

Pa saj je hotel, Janez je v resnici hotel, samo žena
mu je branila — to se reče — rekla mu je, da nima zanj
pomena ... In Janez je to uvidel . . .

Kaj mu hoče danes vse kesanje!

Toda groba svojih starišev ne sme pozabiti. In ko
pride to leto trifarško proščenje, pojde v Metliko, da izpolni
bratovo željo, in da zadosti dolžnosti, ki jo imajo otroci
do svojih starišev ...

172

A dotlej je še dolgo, in čakanje je tako težko. Ko
bi vsaj imel človeka pri sebi, da bi se včasi razgovarjal
z njim o domačih krajih in o domačih ljudeh!

In Janez se je zopet spomnil prijatelja Janka. Siromak
je Stuparjev Janko s svojim slepim očesom, in njemu bo
pač vse jednako, ako si služi kruh v Metliki, ali ako pride
k Janezu v Trst. Pa bi bil morebiti še rajši tu pri njem
— prijatelj pri prijatelju.

Janez je torej pisal Janku ter ga povabil, naj pride
k njemu v Trst, kjer ima obilo dela zanj. Vendar ga ne
bo preoblagal z njim, nego delal bo le toliko, kolikor mu
bo dopuščalo bolno oko. Janez si ga želi bolj zato, ker
je iz domačega kraja, in ker mu je prijatelj izza mladih nog.

Janko je poskočil od veselja, ko je prečital Janezovo
pismo. Odgovoril mu je takoj, da pride k njemu začetkom
prihodnjega meseca, ko odsluži zadnjo plačo pri notarju.

Predno je prišel Janko v Trst, je tudi odpisal Janez
svojemu bratu v Ameriko.

Dragi F ranče!

Tvoje pismo me je razveselilo, zakaj večkrat sem
mislil ndte in nisem vedel, kako živiš, in kaj počneš.
Sedaj vem, da Ti je bila v tujem svetu sreča bolj na¬
klonjena, nego v domačem kraju, da si zadovoljen Ti in
s Teboj Tvoja rodbina.

Samo poročilo o Tvojem šibkem zdravju me je
užalostilo. Ali tisto Tvoje zaupanje v Boga in njegovo
sveto voljo vzbuja tudi meni prijetno nadejo, da se Ti
bo zdravje polagoma do cela učvrstilo, da boš telesno
krepak in v srcu vesel užival sadove svojih dolgoletnih
naporov.

Bog zna, kaj in kako bi bilo, da si takrat uvaževal
moje besede in ostal domd. Danes lahko praviš to in
ono, ali gotovega ni moči vedeti nikomur.

To je čisto človeško: Ljudje sklepamo, premišlju¬
jemo, ugibljemo, sanjamo, se razburjamo in kesamo,
tolažimo in izpodbujamo, upamo in obupujemo — kakoršen
je že ravno trenutek, ki ga živimo, kakoršno je baš
razpoloženje naših duš. Ali nikdar ne moremo z ne¬
ovrgljivo gotovostjo iz sedanjosti sklepati na preteklost
ali na bodočnost. To, kar sklepamo, je zgolj domišljivost,
so samo sanje, ki nam prepletajo razum. Resnična je
samo naša sedanjost, ki je premnogokrat drugačna, nego

173

smo si jo zamislili na podlagi svojih naporov in pri¬
zadevanj. Sedanjost nas pouči nebrojnokrat, da niso
uspehi ali neuspehi našega truda, naše trpljenje in veselje,
uresničenje naših nadej, propad naših željd in upov v
naših rokah, nego da vse naše življenje vlada, da vse,
kar nas dviga ali ponižuje, osrečuje ali tepe, kaznuje
ali plačuje, ustvarja višje, vsemogočno bitje, ki stori,
kar hoče, ki ni doižno za svoja dejanja, za svoje ne-
doumne sklepe odgovora in opravičila nikomur, in ki je
svetu in -nam in samemu sebi vse in j edino . . .

To bitje je Bog!

Glej, njegova močna roka je padla tudi po nas in
nas razkropila po svetu. To, kar nam je bilo najdražje,
smo položili v zemljo, tam v tisti grob pri Treh farah,
drugi smo šli — kakor pravimo — s trebuhom za
kruhom. Doline in gore in valovi širokega morja ločijo
nas, ki smo imeli nekoč ob ljubljeni mamici svoj svet,
ki še v sanjah nismo poleta vali tako daleč, tako silno
daleč drug od drugega! Zakaj, France, nas ne ločijo
sedaj samo doline in gore in valovi širokega morja —
mi smo sedaj različni tudi v svojem notranjem svetu.
Vsakemu izmed nas — Tebi in Nani in meni — je živ¬
ljenje začrtalo v dušo drugačne znake, vsak izmed nas
je danes bogat drugih in drugačnih izkustev.

O pač! Spominjam se, dragi brat, kako sem v
svoji mladosti sanjal o velikem svetu ! Videl sem ga
že nekaj, a to je še malo. Kdo ve, če je že priplavala
moja ladja v varno pristanišče? Kdo more reči, da mi
tu, kjer sem sedaj, tudi izkipi življenja moč?

Tega ne ve nihče, in jaz najmanj.

Mogoče je, da bomo še kdaj skupaj, mogoče je, da
se ne vidimo nikdar več.

Tako je življenje!

Danes lahko rečem, da sem srečen in zadovoljen.
Imam ljubljeno ženo in predragega otroka — hčerko
Ivanko, ki mi je več vredna kot vse moje imetje. Zdravi
smo in čvrsti, samo moj tast, ker je mož prekoračil že
sedemdeseto leto, hira. A to je naravno! Starost je
žetev smrti.

Prav presrčno me veseli, da Ti je dal novi svet
novo domačijo. Naj blagoslavlja Bog vedno in povsod
vsak Tvoj korak, vsak gibljaj Tvoje roke!

174

Kar si mi pisal zaradi starišev, bom vse storil o
prvi priliki. Se letos pojdem v domače kraje, če se
kaj posebnega ne pripeti.

Sprejmite Ti in Tvoja rodbina od mene in od mojih
srčna pozdravila!

Tvoj brat Janez.

V Trstu, dne ...

Končno je dospel tudi dan, ko se je pripeljal v Trst
Stuparjev Janko.

Na kolodvoru ga je pričakoval Janez z ženo in hčerjo.
Ko je pridrdral vlak in je stopil Janko iz vlaka, je veselo
zaklical Janez svojima spremljevalkama: „Glejta, to je moj
prijatelj ! 44

Potem je pristopil k Janku, ga iskreno objel in po¬
ljubil, rekoč: „Bog te sprimi, dragi Janko ! 44

Solze so stopile obema v oči, saj se nista videla že
dolgo vrsto let.

Tudi gospa Marija in hči Ivanka sta prijazno po¬
zdravili Zalokarjevega prijatelja. Vsi so stopili v voz, da
se odpeljejo v Janezovo stanovanje. Janko je sedel poleg
gospe, njima nasproti sta sedela Janez in Ivanka.

Prijatelja sta se molčč gledala; zakaj po dolgem sni¬
denju človek v prvem trenutku čestokrat ne ve, kaj bi
govoril.

Janku se je zdelo, da se je Janez postaral. Lepo,
dolgo črno brado so mu že prepletale bele niti. Takisto
je opazil Janez, da prehaja Janko v moško dobo. Tu in
tam mu je že ležala na licu in čelu globoka črta, ki jo je
vanj zarezal čas. Poznalo se mu je, da si je s težavo
služil kruh, da mu je stal zvesto ob strani napor, kadar
je opravljal službo v notarjevi pisarnici. Ali kar sta opa¬
zila prijatelja izprememb drug na drugem, o tem si nista
črhnila niti besedice.

Kočija je drdrala po širokih tržaških ulicah, in Janku
se je zdelo, kakor da je zrastel za glavo višji, tako se mu
je zdela gosposka ta vožnja. Lice mu je bilo vedno na¬
brano v veselem nasmehu.

„Tako gosposki pa se še nikdar nisem vozil , 44
opomni Janko.

„Nič gosposki, prijatelj , 44  reče Janez, ..pri nas smo
samo domači . 44

175

„Domači, domačij pristavita tudi žena in hči.

,,E, saj je lepše, če je po domače/ 4  pravi Janko in se
zasmeje prav od srca.

Ivanka ga je gledala neprestano. Prijalo ji je Jankovo
dobrovoljno lice in pa nasmeh, ki je bil razlit po njem.

„Gospod Stupar pa je videti dobre volje/ 4  opomni
bolj tiho očetu.

„Saj tudi je. Boš že še videla/ 4  pravi oče in vpraša,
obrnjen k Janku: „Kaj ne, Janko, da je res tako? 44

„Kakor pride/ 4  pravi ta. „Včasi je dež, včasi sije
solnce, včasi smo takšni, včasi drugačni — kakor beračeva
torba: danes je polna, jutri prazna. No, včasi bomo že
kakšno rekli. Saj imate v Trstu vina, ne? 44

„0 da! 44  potrdijanez, „imamo takšnega vina, ki sili v lase. 44

Janko se brž odkrije in se prime za lase, pa reče:
„Hvala Bogu, las imam še nekaj ! 44

V tem je pridrdrala kočija pred Benuzzijevo hišo.

„Tako! Zdaj smo domd/ 4  reče Janez in odpre vratca
pri vozu.

Polagoma so vsi izstopili ter izginili v veži.

„Za Boga/ 4  se začudi Janko, „to je pa cela palača,
joj mene ! 44

A še bolj se je začudil, ko je stopil v stanovanje.
Janko je kar obstal na vratih in gledal gori in doli, na
desno in levo.

„Pa tukaj stanuješ ti, Janez? 44  ga vpraša.

S smehom mu odgovori prijatelj:

„Da, tu stanujemo jaz in moji ljudje. 44

In Janko stopi par korakov naprej in se čudi: „Joj,

joj, joj!“

A tedaj se mu zaplete noga v preprogo, razpeto po
tleh, in Janko se položi, kakor je dolg in širok, po mehkih
tleh. In v njem se vzbudi šegavost, zatorej ostane nekaj
hipov na tleh.

Vseh, ki so stali v sobi, se poloti smeh.

„Ali te naj vzdignem ! 44  ga vpraša Janez in se skloni
k njemu.

„Cakaj, Janez, čakaj/ 4  odgovori, „da poskusim, ali
lahko sam vstanem. 44

In uprl se je z rokami ob tla in se počasi dvignil in
postavil na noge.

„Hvala Bogu/ 4  pravi, „saj ni tako hudo, kakor sem
mislil v prvem trenutku. 44

176

V tem je pripravila služkinja v jedilnici bogato južino,
in Janez je povabil prijatelja, rekoč: „Pa pojdi, Janko, da
se pokrepčaš in prepričaš, kakšno vino imamo v Trstu “

„Bogme, saj sem v resnici žejen in lačen,“ odvrne
Janko in stopi v obednico.

XXII.

„Zdaj pa živim kakor v majhnih nebesih,“ se je
hvalil Janko.

Pa mu je bilo tudi zares dobro in ugodno.

Janez je bil sama dobrota. Svoji ženi najboljši mož,
svoji hčeri najboljši oče in svojim, oziroma svojim in
Benuzzijevim uslužbencem dobroten gospodar, a Janku je
bil prijatelj.

Osobju v pisarnici ga je predstavil z besedami: „To
je moj dobri prijatelj Janko Stupar!“

Janku je to laskalo. Saj to nekaj pomeni, če reče
gospodar Janez Zalokar svojim gospodom v pisarnici, da
mu je Janko prijatelj!

V Janku se je vzbudilo globoko spoštovanje do pri¬
jatelja Janeza. Videl je, kako ga cenijo gospodje v pisar¬
nici, ki jih je bilo petindvajset po številu, pa vsi so imeli
neprestano obilo opravka. Jeden je bil med njimi, ki ni
imel druge naloge, nego da je štel denar. Dan na dan so
rožljali srebrni tolarji in zlati cekini izpod njegovega
palca po kameniti plošči.

Nadalje je videl, koliko imenitne tržaške gospode si
šteje v čast, da ima priliko, občevati z Janezom. Ta je
vabil to gospodo k sebi na obede in večerje, vodil svoje
prijatelje v gledališče ali v gostilnice ter dal vsakemu
razumeti, da je njegova blagajnica polna in bogata.

Kadarkoli je priredil Janez kakšno zabavo, in najsi
je povabil k sebi še tako imenitno gospodo, Janko je bil
vedno Janezov najljubši gost. Kmalu so ga vzljubili tudi
Janezovi znanci in prijatelji, saj je bil Janko šaljiv in
dovtipen, in Janez ga je imel bolj za zabavo, nego za delo.

In takih gostovanj in razveseljevanj je bilo pri Janezu
vedno dovolj. V Trst so dohajali trgovci iz drugih večjih
in velikih mest — z Dunaja, iz Prage, iz Budapešte itd. —
ki so imeli trgovske zveze z Zalokarjem. Ti so bili vedno
Janezovi gostje, a zmeraj — kakor rečeno — je bil Janezov
najljubši gost Janko, ki se je prav kmalu v Trstu in pri
Janezovih do cela udomačil.

177

v

Cisto lahko je torej razumljivo, da se je tudi število
Julijinih in Henrietinih znancev pomnožilo, in da sta po¬
trkala pri Benuzziju nekega dne dva snubca: j eden — bil
je mlad trgovec z Dunaja — je zaprosil Julijine roke, a
drugi — bil je častnik in sin tržaškega zapovedujočega
generala — roke Henrietine.

Stari Benuzzi, ki je dal v izberi moža že Mariji svo¬
bodno roko, se ni upiral tudi sedaj, ko sta izjavili Julija
in Henrieta, da je njima s snubitvijo in s snubači za¬
dovoljno srce.

Praznovali so zaroko na slovesen in bogat način.
Janez ni nikoli štedil, kadar je bilo treba pogostiti po¬
vabljence. Toliko bolj je bila radodarna njegova gosto¬
ljubnost sedaj, ko so se zbrali h gostovanju, da praznujejo
zaroko njegovih svakinj.

Janez je dobro vedel, kaj ga čaka, ko se omožita
Julija in Henrieta. Treba mu bo globoko poseči v žep in
izplačati vsaki po sto tisočakov gotovega denarja. In to
je v resnici lep denar — dve sto tisoč goldinarjev! Pa
Janez ni hotel preveč misliti na to, zakaj dobre volje si
ni maral kvariti; vsaj tega ni hotel, da bi njegovi gostje
opazili, da so ga napadle skrbi.

Prvi dan so praznovali zaroko domd. Do večera so
zajemali iz polnih krožnikov in pili draga vina. Janko je
bil do razposajenosti dobre volje. Cel6 pesem, ki jo je
pel najrajši že v otroških letih, pesem o jelenu, je moral
zapeti. Ponoviti jo je moral na obče zahtevanje kar tri¬
krat zaporedoma, tako je ugajala poslušalcem — pa ne
toliko pesem sama, temveč nje pevec jim je bil všeč, ki
jo je pel z nekako gledališko spretnostjo. Kakor so bili
glasovi višji ali nižji, tako se je spenjal Janko na prste,
ali se pa spuščal na sedež in se stiskal pod mizo.

Zvečer je šla vsa družba v gledališče, a po gledališki
predstavi so se odpravili v gostilnico.

Janku se je smilila Janezova mošnja. Pa končno si je
mislil: „E, saj ima in lahko plača.“

Drugega dne popoldne je pridrdrala pred hišo dolga
vrsta kočij, ki so jih zasedli Janezovi gostje in njegova
rodbina ter se odpeljali na Razdrto, kamor je že bil prej
Janez sporočil, da pride z večjo družbo, in da se naj
gostilničar preskrbi z vsem potrebnim, da ne bo treba
gostom trpeti žeje in lakote.

Včliki trgovec.

12

178

In gostje niso trpeli niti žeje, niti lakote. Razdrški
gostilničar jim je pripravil gosposko južino, ki jim je šla
zunaj na lepem gostilniškem vrtu izborno v slast Nastavil
je sodček krasnega terana, ki je kmalu vzdobrovoljil
Janezove goste, jim razvezal jezike ter jih razvnel do naj¬
milejše volje. Janez -se je zabaval z Jankom ter si z njim
obnavljal spomine na otroška leta.

„Ali se spominjaš, Janez,“ ga vpraša Janko, „kako
si nam čital nekoč pravljico o materinem srcu?“

„Kako bi se ne spominjal tistega dneva in one pravljice?“

Po Janezovem čelu je vzplavalo nekaj kot meglica...
Brž je okrenil pogovor na druge stvari. Ni hotel, da bi
mu žalost pregnala dobro voljo . ..

Stari Benuzzi se je zabaval z Ivanko. Z njo je hodil
po vrtu in ji v kite povijal cvetlice, ki jih je trgala po
gredah, katerim je bil odločen zadnji vrtni del. Bil je
videti ves pomlajen, in veselje mu je žarelo z lica. Več¬
krat se je vrnil k mizi, popil kupico vina, se nekoliko
pogovoril, si zapalil smodko ter zopet stopil k Ivanki, ki
se je kakor rož kraljica izprehajala med lehami . . .

Potlej so se vsi dvignili ter odšli na keglišče, da se
nekoliko preganejo in zabavajo.

Seveda ni šlo s keglanjem kdo ve kako imenitno,
zakaj krogle so metale tudi ženske, ki so jim pa uhajale
v desno ali levo stran, da je malokatera dospela tja do
deveterih stožcev.

In če ni bilo čuti mnogo ropotanja, pa je bilo vsaj
čuti mnogo smeha. In veseli družbi je bila pač zabava
glavna stvar.

Prihajal je večer, in luna je vzplavala na nebo. Kot
raztopljeno srebro se je razlivala njena luč po zemlji, ki
se je pripravljala k počitku. Lunini žarki so se raztkali
po strehah kakor srebrna tančica in se pobesili po vejah
kot srebrni okraski.

Krasna mesečna noč je s čarobno svojo tajnostjo
objela stvarstvo daleč na okrog ...

Janez je poravnal račun in ukazal, naj kočijaži za-
prežejo vozove.

Bilo je v prirodi hladno, zakaj mrzla sapa je zavela
tam od kraških skalin.

Gospoda se je skrbno zavila v ogrtače in vrhnje
suknje ter sedla v vozove, ki so zdrčali po gladki, z me¬
sečino jasno razsvetljeni cesti proti Trstu.

179

V zadnjem vozu so sedeli Janez, stari Benuzzi in Janko.

Početkoma so se pogovarjali o tem, kar jim je ravno
prišlo na um, potem so umolknili, in njih duše so se po¬
topile vsaka v svoje misli.

Starega Benuzzija je zdaj pa zdaj stresel mraz. Zavil
se je tesneje v vrhnjo suknjo ter se naslonil v kot. Kmalu
se mu je sklonila glava na prsi. Zaspal je. V tem se mu
je razpela suknja, in obkrožal ga je hladni nočni zrak.

Ko je družba dospela v Trst, se je razšla k pokoju.
Starega Benuzzija je stresal mraz. Legel je v posteljo in
se toplo pokril. Ali spati ni mogel. Prihajalo mu je
vroče in mrzlo, mrzlo in vroče, in komaj je dočakal jutra.
Poklicali so zdravnika, ki je preiskal starca ter dognal,
da so se mu vnela pljuča.

Starega je bodlo po prsih, kakor da mu tičč v pljučih
šivanke. Vročina je rastla od hipa do hipa, da je začel
bolnik naposled blesti. Le včasi mu je še nekoliko odleglo,
in v takem svetlem trenutku je tudi zaželel duhovnika, ki
ga je spravil z Bogom.

Ob njegovi postelji je neprestano čul zdravnik. Ali
ta je zmajeval z glavo, rekoč, da je napadla starca pljuč¬
nica v najhujši meri. Domačinom je povedal kar naravnost,
da tu ne bo mogla njegova znanost mnogo pomagati, in
da naj bodo pripravljeni na najhujše.

In to najhujše je prišlo!

Po kratkih dneh mučne bolezni je izdihnil stari Benuzzi.

Daši je prišla njegova bolezen in njegova smrt tako
naglo, tako nepričakovano, vendar so se tolažili njegovi
sorodniki s tem, da je tičal že globoko v zimi življenja,
in da je bilo vsak hip misliti na konec njegovih dnij.

V sobi, kjer je bival naposled, so prepregli stene s
črnim suknom, v sredi pa so postavili mrtvaški oder, pre¬
krit črez in črez s črnim žametom. Nanj so položili
starega Benuzzija, ki so ga oblekli v črno opravo. Vse
krog in krog je bilo črno, samo mrličevi sivi, kot sneg
beli lasje, njegova takisto bela brada in pa upadlo, voščeno
lice ter kakor iz belega mramorja izklesane roke so se od¬
bijali od črnega žameta ter napravljali na gledalca globok,
neizražen vtisk . ..

Ob odru so postavili visoke ciprese in širokoliste
palme, in med rastlinjem so gorele noč in dan v visokih
srebrnih svečnikih bele sveče.

12»

180

v

Črne stene so kmalu izginile pod ogromnimi venci,
ki so jih pokladali ob odru pokojnikovi sorodniki, znanci
in prijatelji. Na dolgih, dragocenih trakovih so se svetile
pozlačene črke poslednjih pozdravov.

Vsa soba se je izpremenila v nekak cvetličnjak, ki je
bil prenapolnjen s težkim, opojnim vonjem .. .

Benuzzijev pogrebni izprevod je bil veličasten, bolj
podoben procesiji, kjer se kaže bogastvo, nego pogrebu,
kjer se kaže žalost.

Trije pari črnih, lepih konj z lasastimi šopi vrh glave
in opreženi s črnim, srebrno okovanim jermen jem so ko¬
rakoma vlekli mrtvaški voz, na katerem je počivala po¬
srebrena, črno obrobljena kovinska krsta. Tudi drugi voz,
na katerem so bili kot v cvetočo goro nakopičeni venci,
je peljalo šestero konj. Duhovniki so se vozili pred krsto,
a za njo so stopali sorodniki, potlej Benuzzijevi uslužbenci,
dalje velikanska množica najvišje tržaške gospode in dru¬
gega občinstva tja do delavcev in siromakov, ki jim je
delil blagi pokojnik toliko dobrot.

Ta pogrebni izprevod je pač najjasneje pričal, kako
znan, cenjen in spoštovan je bil stari Benuzzi.

Sedaj je ostal Janez sam s tisoč skrbmi .. .

Po tastovi smrti je imel mnogo posla, da je uredil
vse papirje in listine. In ko se je približal čas trifarškega
proščenja, ni mogel Janez izpolniti obljube, dane bratu
Francetu. Neobhodno je bil potreben domd, zatorej je od¬
ložil obisk domačega kraja in groba roditeljev do bodočega
leta, „če zopet kaj nepričakovanega ne pride“, kakor je
pripomnil Janku.

Imel je mnogo potov tudi k trgovskemu sodišču, da
je tam opravil vse potrebno, da so izbrisali ime prejšnjega
lastnika trgovine in vpisali ime sedanjega lastnika. Potem
je bilo treba to izpremembo naznaniti vsem tvrdkam, tvor-
niškim in trgovskim, s katerimi je imela Benuzzijeva
hiša zveze.

Kratko rečeno: smrt starega Benuzzija je potegnila

z brušeno svojo koso novo zarezo v Janezovem življenju . . .

Julijino in Henrietino svatbo so morali odložiti.

Janezu je bila skrb, da pripravi onih dve sto tisoč
goldinarjev, ki jih bo moral izplačati na dan poroke
svojima svakinjama. Prodal je nekaj vrednostnih papirjev
in vzel iz hranilnice toliko denarja, da je bila svota, do¬
ločena za doto Juliji in Henrieti, popolna.

181

Ah, da, prišle so nadenj skrbi, skrbi! In ko je Janez
premišljal o vsem tem, kar je bilo, in o tem, kar je sedaj,
pa mu ni bilo baš ugodno pri srcu. Skrb na skrb, žalost
na žalost .. . cela, nepregledna vrsta samih naporov in
bridkostij! In kaj mu prinese bodočnost? Delo in skrbi
gotovo — ali tudi kaj uspehov? Ali bo mogel nositi to
težko breme, ki si ga je naložil? Ali ne bo omagal pod
njim? . ..

Pa dolgo ni smel misliti, sicer mu je začela siliti v
žile nekaka onemoglost, nekaka nebrižnost, da bi se naj¬
rajši osvobodil tega bremena in pustil stvari v nemar, naj
se razvijajo in dozorevajo, kakor jim drago, kakor hoče
tisti, ki jih je dal.

Samo dvoje bitij je bilo, ki sta mu dajali pogum in
moč. Bila je to njegova žena Marija in njegova hči Ivanka.
Bili sta mu kot dva mogočna vrelca, iz katerih je kipela
svežost, odločnost in vztrajnost. . .

Ali kaj, ko tudi tu ni bilo vedno tako, kakor si je
želel Janez!

Očetova smrt je potrla rahločutno in že izza mlada
bolehavo Marijo tako, da je morala leči v posteljo. Okre¬
vala je sicer kmalu, ali vstala je razburljivejša in občut-
nejša, nego je bila poprej. Ce so padle vilice z mize, je
vztrepetala, kakor da se je udrl strop, in srce ji je začelo
utripati, kakor da se ji vsak trenutek razpoči. Kakor prvi
pomladnji cvet nežna Ivanka je včasi pohajala trudna in
izmučena po sobah kot obstreljena ptička, ki pričakuje
zdaj pa zdaj konca slabotnemu svojemu življenju.

In ko ju je Janez gledal, kako sta mu bolni te dve
najdražji bitji, takrat ni imel nikjer obstanka. Ukazal je
zapreči voz ter se je odpeljal z Jankom kam v tržaško
okolico, da se razvedri.

V njegovi hiši so si podajali zdravniki kljuko tako-
rekoč iz rok v roke. Svetovali so Janezu, naj pošlje ženo
in hčer kam v krepkejši, zdravejši zrak, da se jima
učvrsti zdravje.

Najel je v Postojni stanovanje, kjer sta preživeli žena
in hči večino leta. Vsako nedeljo ju je obiskal ter se vrnil
v Trst vzradoščen ali potrt, kakor se je že obrnilo njiju

zdravje na bolje ali slabše.

Tako je minilo leto po smrti starega Benuzzija.

Janez se je postaral za deset let. Drugi so spoznali
to po njegovi zunanjščini, a sam je čutil to v svoji notranj-

182

ščini. Čutil je, kako so mu navalile skrbi na dušo nekaj
kot težko kamenje, ki ga je včasi pritiskalo, da ni mogel
niti svobodno sopsti.

In ko so se pripravljali na svatbo, je poklical Janez
k sebi v svojo sobo Janka ter mu dejal: „Prijatelj, sam
ne vem, kaj bo iz vsega tega.“

„Kako to meniš ?“ ga vpraša Janko.

„Tako se mi zdi, kakor da ne bo imelo vse to
dobrega konca,“ odgovori Janez.

„To so samo dozdevnosti, prijatelj, dozdevnosti in nič
drugega!“

„0, ko bi bile! Ali meni se zdi tako, kakor včasi v
sanjah, da teče za mano zver, a jaz se ne morem ganiti
z mesta!“

„Ne bodi plašljiv, Janez, pa verjemi, da ni nič na
tem. To tako pride! Skrbi imaš prek mere, in te skrbi so
ti vznemirile trezno razmišljanje in mirne poglede! To so
sadovi tvojih skrbij, prijatelj!“

In Janez ponovi malomarno: „Sadovi mojih skrbij!“
„Dk! In kadar izplačaš svakinji, in kadar se popol¬
noma vrne zdravje tvoji ženi in hčerki, takrat bo zopet
vse dobro, in veseli bomo in radovali se bomo, kakor
smo se prej!“

„Kadar, kadar...“ reče Janez, „kdaj bo ta kadar zdaj ?“
„Takrat, ko pride čas za to. Pa čas pride, saj hiti
iz dalje v daljo ... iz večnosti v večnost...“

„In ta čas nas bo pometel z zemlje, kakor drobne,
čisto drobne praške, in tu, kjer smo zdaj, bo prazno, ali
pa pridejo drugi na naša mesta .. .“

„To je vse čisto res . . .“

Pa Janez govori dalje, kakor da ne čuje prijateljevih
besed:

„Na naša mesta bodo prišli ... In kaj potem ? ...
Nas ne bo več, in prah se bo povrnil v prah, a duh pojde
tja, odkoder je prišel. Konec bo naše plačilo!“

„Saj ti pravim, da je to res! Ali take misli niso za
svatbo ! Preženi si jih, preženi si jih s silo ! a

„D k  ! Pa se delajmo vesele !“

In Janez vzame iz blagajnice zavitek bankovcev —
doto svojima svakinjama — jih vtakne v notranji žep ter
odide z Jankom v gornje prostore.

183

XXIII.

Z bogato doto se je odpeljala Julija s svojim možem
na Dunaj, a Henrieta je ostala s svojim v Trstu. Pa ne
dolgo. Henrietin soprog je bil službeno premeščen v Prago,
in žena je morala z njim.

Janez je ostal sam z ženo in s hčerjo v Trstu.

Nad njegovo glavo so se začeli zbirati črni, pogubo-
nosni oblaki.

Njegova hči Ivanka je začela od dne do dne bolj
bledeti in slabeti. Očeta in mater je navdajalo nje vidno
hiranje z nepopisnim strahom. Popraševala sta najznameni¬
tejše tržaške zdravnike za svet in jih prosila pomoči.
Janez bi dal vse svoje imetje, da ohrani hčeri zdravje.

Ali kal bolezni ji je tičala v prsih, in tam ji je začela
gnati smrtonosno svojo rast. To je pričalo suho pokašlje¬
vanje, glaseče se votlo iz njenih bolnih pljuč.

Po nasvetu tržaških zdravnikov, ki niso hoteli, da bi
mogel kdo kaj krivde zvračati na nje, se je odpeljal Janez
s hčerjo na Dunaj ter je obiskal tudi tam najslavnejše
zdravnike, ki so vsi dognali, da je Ivanka bolna na
pljučih. Svetovali so očetu, naj kupi ta in ona zdravila,
ki bodo bolnici morda podaljšala življenje. Da bi ji ga
rešili — to pač ni mogoče. Svetovali so mu tudi, naj
pošlje hčer na otoke Jadranskega morja, kjer je ondotno
milo podnebje kot nalašč za take bolnike, ali v zdravišče
Gleichenberg na Štajerskem, kjer se zdravijo na pljučih
bolni ljudje.

„Pa kaj je vendar vzrok tej bolezni ?“ je navadno
pri vsakem zdravniku vprašal Janez.

„Tega ni moči natanko vedeti, gospod! Če ne veste
sami, ali se vam je hči kje prehladila, ne more tudi zdravnik
natančno dognati vzroka bolezni, zakaj v vzrokov je lahko
več. Najbrž se je gospica prehladila. Človek se prehladi,
da sam ne ve niti kdaj, niti kje. Nekateri, ki so čvrstejše
prirode, prebijejo prehlad brez hujših posledic. Drugi, ki
se že po njej nagibljejo k takim boleznim, mu podležejo
in ne prenesč njega posledic. Mogoče je pa tudi, da tiči
kal te bolezni v vaši rodbini. Ali je že morda kdo izmed
vaših umrl za — sušico?“

Janez se spomni svoje matere in reče: „Da, moja mati! kC

„No, glejte! Ta bolezen se lahko podeduje od roda
do roda . .

184

„Pa ji ni zdravila ?“

„Pameten mož ste in razumen, zatorej je najbolje, da
vam povem brez ovinkov: tej bolezni ni zdravila. Lahko
se zavlačuje, lahko traja po več let, kakor je že človek
krepkejši ali šibkejši, ali da bi se popolnoma odstranila

— to ni mogoče. Pljuča so izmed najnežnejših človeških
notranjih delov. In taka bolezen ni nič drugega, nego
da začnč pljuča gniti. Ta gniloba se širi bolj in bolj,
dokler ne objame in ne uniči vseh pljuč. Takrat človek
izdihne. Nekateremu je taka smrt lahka, drugemu težka.
Nekateri kar zaspi, drugi mora mnogo trpeti. — To so
odkritosrčne besede. Bolje je, da veste, kako je v resnici
z vašo hčerjo, nego da bi vas varal s tolažilnimi besedami.
Naravna posledica hčerine bolezni bi vas našla nepriprav¬
ljenega, in tolikanj bridkeje bi občutili potem njeno izgubo.
Sedaj pa veste, kako je.“

„Hvala vam!“

Janez se je vrnil s hčerjo potrt, užaljen do smrti.
Svoje notranje bolesti pa ni kazal niti ženi, niti hčeri,
temveč je zamolčal obema, kar je zvedel pri zdravnikih
ter ju tolažil, da se bo hčeri zdravje gotovo obrnilo na
bolje. Sklenil je, da pošlje ženo in hčer daleč na jug.

Prepričan je bil o resničnosti zdravnikovih besed.
Uvidel je, da ni moči nadomestiti bolnih pljuč z novimi,
zdravimi, torej je vedel z vso gotovostjo, da ni rešitve
njegovi hčeri. Vendar, da si ne bo imel niti sam sebi, niti
drugi njemu ničesar očitati, je hotel poskusiti vse, najsi
mu je treba žrtvovati še toliko denarja. In čemu bi var¬
čeval z njim, če mu umrje hči? Ali ga rabi zdse? Za ženo?
Toliko bo vendar še vzlic vsem dosedanjim ogromnim
izdatkom ostalo, da bo dovolj zanj in za ženo.

Gospa Marija in hči Ivanka sta torej odpotovali na
jug iskat tega, česar ne kupi vse bogastvo, če je izgubljeno

— zdravja.

Janez je pošiljal ženi denar z naročilom, naj ne štedi
z njim, temveč naj pazi, da zadovolji vsako hčerino željo.
Kamor so šli tisočaki, naj gredč še stotaki.

Sam je živel kakor človek, ki izgubi mir ter pri¬
čakuje vsak trenutek z vso gotovostjo zadnjega udarca,
ki mu razbije in za vekomaj uniči srečo življenja.

Od žene so mu dohajala večinoma žalostna poročila.
Pisala mu je, da se Ivanka kar vidno suši, da je je od
dne do dne manj, in da se ji razpenja po kosteh še samo koža.

185

Janezu so potekali dnevi počasi, leno, neznosno. Ob¬
dajala ga je puščoba in osamelost z vso svojo morečo
silo. Ko bi ne imel pri sebi Janka, bi mu bilo zblazneti.
Vsi upi njegove duše so se podrli v razvaline. Vse njegove
misli so mu bile vedno v dolgočasnih dneh in prečutih
nočeh tam daleč, kjer mu hira hči, in kjer kleplje smrt
koso, da jo pokosi v mladosti njenega življenja.

Ob tej duševni bolesti ni bilo Janezu mnogo do dela,
ki j edino preganja človeku mračne misli ter ga dviga iz
obupnosti. On, ki je bil steber in življenska moč svoji
veliki trgovini, je začel zanemarjati svoja vsakdanja opra¬
vila, prepuščajoč vse delo svojemu osobju. Nič mu ni bilo
do tega, ali mu kupčija napreduje ali nazaduje, ali mu
raste ali pada . .. Njegov duh je zapadel malomarnosti in
nebrižnosti; bilo mu je vse jednako, ali ga zdajci obsujejo
tisočaki z delom in naporom prisluženega denarja, ali ga
zdajci vrže trda usoda ubožanega na široko cesto bednega
življenja.

In ni mogel več strpeti doma. Odpravil se je na pot,
da obišče svojo bolno hčer.

Srce se mu je stisnilo od bridkosti, ko je zagledal
svojega otroka. Vgriznil se je v ustnice, da je zadušil
solze, ki so se mu dvigale iz duše, da se mu ulijejo iz očij.

Bila je njegova Ivanka kot živa smrt!

Sluge so jo nosili na solnce, da jo je objemalo z
milijoni svojih toplih žarkov, sluge so jo zopet nosili
nazaj v stanovanje, kjer je onemogla polegala po mehki
postelji.

„Ali bom še kdaj zdrava, moj dobri očka? w  vpraša
Ivanka očeta.

„Boš, moje ljubo dete, boš, to vem gotovo!“

Ali Janez je vedel gotovo, da bo zdrava še le tedaj,
ko ji bo zapel mrtvaški zvonec zadnjo pesem — popotnico
na oni svet.

„Pa se bomo vrnili domov, moj srček, u  je govoril
Janez. „Domd je zate najbolje. Tamkaj se ti bo vrnilo
zdravje, tamkaj, kjer je najlepše — tamkaj domd. a

„0, domov, domov! Samo domov pojdimo! Tam v
naših sobah, v moji sobici — tam je v resnici najlepše!“
je prosila Ivanka. „Tu so sami bolni ljudje, a jaz nočem
biti bolna, jaz hočem biti zdrava in vesela! O, pojdimo
domov, domov! Tam v tistih sobah, kjer sem preživela
vse svoje življenje — tam je naj lepše . . .“

186

Tu se je domislil Janez nečesa.

Ali pa ni tudi to krivo, in morebiti samo to krivo,
da ugaša Ivanki življenja luč, ker so jo vedno zaklepali
v sobah in branili solnčnim žarkom in hladečim sapicam
pot do njenih lic? Ali ne usahne lilija v mračnem zakotju,
kamor ne sežejo solnčni poljubi in objemi svežega zraka,
ki se pretaka pod milim nebom?

In glej sedaj Ivanko, ko je prepozno, kako ji prija
to zlato solnce in ta sveži, krepilni zrak!

Na stolu omahne nazaj, zapre oči, in lica se ji obrnejo,
kakor cvet solnčne rože, tja h kralju, plavajočemu po
morju zračne sinjosti, in ustna ji šepečejo : „0 solnček, ti
topli, dobri, blagi moj solnček!“

Potem zasope globoko, da ji priplove v pljuča čisti
zrak, ali precej se vzravna, kot da jo nekaj zabode in
zaskeli v prsih, in kašelj jo hoče zadušiti.

In vrbe in ciprese, rastoče tamkaj po otoku, ti okraski
grobov, zašumč, kakor bi skoz njih zelene veje vztrepe-
tavala otožna pesem: „Prepozno, prepozno!“

Spotoma sta že mislila oče in mati, da jima umije
hči. Ropot in šum železniških voz ter tisto neprestano
tresenje jo je utrudilo in upehalo, da je zaspala v mate¬
rinem naročju. In ko so se ji tako zaprle oči, da je ležala
mimo in nepremično v materinem naročju, sta se pogledala
mož in žena, in solze so obema zaigrale v očeh.

„Tako-le bo kmalu, kmalu spala .. .“

„D&, tako-le! Kmalu in za vekomaj . . “

Mati ji je gladila lase, ki so se ji sprijeli na potnem
čelu, a oče si je podprl glavo z obema rokama ter je
gledal skoz okno. Nič ni mogel, niti hotel misliti. V duši
mu je bilo tako prazno, kakor da se mu je tamkaj raz¬
grnila neizmerna puščava.

Na uho mu je donelo neprestano, jednakomerno ro¬
potanje koles, ki so drdrala po železnem tiru. Zdelo se
mu je, kakor da se mu oglašajo iz tega ropotanja znane,
žalostne popevke, ki jih je poslušal v mladih letih domd
med preprostim ljudstvom.

Oj jesenske duge noči — oj —

Medlele su črne oči — oj —

Janez si je zatisnil ušesa, da bi ne čul teh žalostnih
glasov. Ali čim bolj se je trudil, da bi ničesar ne slišal,
tem bolj se mu je oglašala pesem — druga pesem, žalost-
nejša od prve:

187

Oh, zdaj pa nikdar, nikdar več —

Veselje preč je, preč !-

Janez si je zatisnil ušesa in oči, da bi ničesar ne videl,
niti slišal. Ali po glavi mu je nekaj šumelo, kakor da mu
drdra železniški vlak po možganih ... Cul je petje in sme¬
janje in roganje, očitke in jok, vzdihe in mrtvaške zvonove ...

In prav od srca se mu je izvil vzklik: „Jezus Kristus,
Marija! To je strašno !“

Dospevši v Trst, so sedli v zaprto kočijo ter se od¬
peljali domov.

Na kolodvoru jih je čakal Janko, ker mu je Janez
brzojavil, kdaj se pripeljejo.

Janez mu je podal roko ter mu rekel s solznimi očmi:
„Prijatelj, kmalu pojdemo za pogrebom!“

„Ah, to je vse volja božja!“

Po stopnicah so morali Ivanko nesti. Ko so jo pri¬
nesli v sobo, je bila malo ne brez zavesti.

S slabotnim, komaj slišnim glasom je zaprosila mater:
„Mamica, položi me v posteljo! Tako sem trudna in si
želim počitka na svoji postelji, na svoji posteljici!“

In mamica jo je razpravila in položila v postelj, v
njeno posteljico. Pa tudi sama je bila trudna, da je čutila
onemoglost v vsakem udu. Po žilah ji je tekla kri burno
in vroče, da je kar čula udarce v sencih in v prsih. Pa
ni legla spat. Sedla je poleg postelje in sklepala roke v
molitev. Oče je pomaknil stol v kot, kamor je padala
senca svetil niškega senčnika. Janko je sedel Janezu na¬
sproti. In molk je zavladal po sobi. Culi so se samo
grgrajoči dihi Ivankini, vmes se je oglasil vzdih, ki se je
izvil starišem iz krvavečih src.

Čakali so, da pride smrt...

Ta je bila že doli pri vežnih vratih in je pritiskala
na kljuko ...

Ivanka se vzdrami in skloni v postelji: „Mamica,
mamica, jaz pa nekam grem ...“

Omahnila je zopet nazaj in zaprla oči.

Poslali so po duhovnika.

Kakor izpred oltarjev v hiši Gospodovi, so kipele
molitve iz trpečih src tja v nebeške višave ...

Kazalec na majhni uri, stoječi v kotu na mizici, se
je pomaknil na polnoč, in srebrni zvonček je odbil s
tankim, odmevajočim glasom dvanajsto uro.

188

Takrat je stopila smrt v vežo in stopala s počasnimi
koraki po stopnicah v drugo nadstropje. Tiho in neopaženo
je prehodila vse sobe ter se ustavila ob Ivankini postelji.
Sklonila se je nad njo ter ji, drugim neslišno, zašepetala
na uho:

„Daj, ovenela rožica, poslovi se! Z menoj moraš!“

Ivanka se vzdrami in plane po koncu, kakor da ji
je nova moč napolnila žile. Roke vzpne k materi ter ji
reče: „Mamica, mamica, jaz pa nekam grem . .

Mati je planila k njej in jo prestregla v naročje.

In smrt je dahnila na Ivankino čelo zadnji, ledeno-
mrzli poljub, in hčerina glava je omahnila na materine
prsi, in Ivanka je izdihnila ... v materinem naročju.

Materi se je izvil iz prsij, iz duše in srca vzdih,
oznanjujoč neizmerno in nepopisno žalost.

Oče pa je dejal: „Zdaj je ugasnilo moje solnce!“

Naslonil se je prijatelju Janku na prsi. A jokati ni
mogel. . .

Kakor bi zaveli mrzli zimski viharji po Zalokarjevem
stanovanju, tako neizrečna puščoba je zavladala tam, ko
so odnesli Ivanko na pokopališče ter jo položili v kame¬
nih grob poleg starega očeta.

Mati ni mogla, niti ni smela po zdravnikovem nasvetu
za pogrebom. Ostala je domd, in Janko ji je bil tolažnik.
Jokati ni mogla, a tudi vzdihovati ne. Solze in vzdihi so
se ji zaprli v srce, ki jo je bolelo, kakor da ga kdo
ščiplje s kleščami. Robec je trgala in grizla z zobmi in
begala je po sobah ...

Verjeti ni mogla, da ji je umrlo jedino dete. Mislila
je, da so ji ponesli Ivanko kam na izprehod, pa da se
skoro vrne z očetom.

Oče se je vrnil, ali Ivanke ni bilo z njim!

„Ali kje je moje dete, kje imaš moje dete, moje dete
— kje ga imaš, Janez ?“

In sedaj so se ji odprli studenci solz, in v potokih
so se ji ulile po licih. Možu je padla okolo vratu in ga
objela bolestno.

„Pa kam ste mi odnesli Ivanko, kam ste mi jo od¬
nesli, vi strašni ljudje?“

Janezu samemu je bilo hudo, da se mu je mračilo
pred očmi.

189

Ali premagoval se je, da s svojo žalostjo ne poveča
ženine žalosti in brezupnosti.

„Pri Bogu je sedaj naša Ivanka!“

„Pa je morala umreti, pa je morala umreti v mladosti!
Zakaj nisem rajši umrla jaz?“

„Glej, draga Marija, kako je lepa smrt v mladosti!
Yse bridkosti težkega življenja so prihranjene naši Ivanki.
Cista in lepa in mlada ji je vzletela duša tjakaj, kjer ne
poznajo smrti! Umreti v mladosti — kako je to lepč!“

Gospa Marija je zbolela resno in opasno. Prijel jo
je krčeviti jok, ki ga niso mogli ustaviti. Srce ji je za¬
čelo biti neredno, pretrgoma, glasno in trepetajoče. Morala
je leči v postelj, in mrzle obkladke so ji polagali na prsi,
da se ji umiri in uredi krvni tok, ki ji je plal proti srcu.

Domd je preležala mesec dnij. Ko je zopet vstala,
ji je svetoval zdravnik, da mora na vsak način iz Trsta,
kjer jo vse spominja na umrlega otroka. Bolezen se ji
lahko povrne, in to bi bilo nevarno.

Janez je pisal svakinjama na Dunaj in v Prago, ali
sprejmeta za nekaj časa sestro k sebi, da se umiri in po¬
zdravi, in da vsaj nekoliko pozabi nenadomestno izgubo.
Pozabila je sicer ne bo nikoli, ali novi kraji in nove raz¬
mere jo bodo vsaj za nekaj časa odvrnili od neprestanega
jokanja in vzdihovanja.

Svakinji sta odgovorili Janezu, da pričakujeta z ve¬
seljem Marijinega obiska.

In domenili so se tako, da spremi Janez Marijo do
Dunaja, kjer naj prebije pri sestri Juliji nekaj časa, potem
jo spremi svak do Prage, kjer bo preživela nekoliko tednov
pri sestri Henrieti.

Janez in Marija sta se odpravila na pot.

Prej je šla še žalostna mati na pokopališče, da se
poslovi od hčere. In ko je stopila na prag svojega stano¬
vanja pred odhodom na kolodvor, se je ozrla še enkrat
po sobi, kakor da se za vedno poslavlja odtod, kjer ji
je zacvetela in umrla sreča . ..

In ko je zapihal brzovlak ter se začel pomikati proti
Ljubljani, je navdala Marijo globoka žalost.

Kakor da se za vedno poslavlja odtod . . .

Vlak je drvil dalje s silno hitrostjo.

Z Marijo se je vozila otožnost in žalost. Začutila je,
kako ji prihaja slabo. Mračilo se ji je pred očmi, in za-


190

spanost, mlačnost se je oprijemala njenih žil, ki so se ji
napele in zalile s krvjo.

, Janez," reče možu, „tako čudno slabo mi prihaja!"

„Potrpi, Marija, v jedni uri smo v Ljubljani. Tam se
odpočiješ in okrepiš."

Ali Marijina slabost je postajala čimbolj večja in
neznosnejša.

„Janez, meni je silno slabo!"

„Potrpi, draga moja, saj smo takoj v Ljubljani!"

„Ali meni — je ... slabo . .. tako ... do smrti!"

In dvignila se je na sedežu, pa se precej zopet
sesedla. Vztrepetala je na vsem telesu, iztegnila roke in
noge, in glava ji je klecnila na prsi, kakor bi ji bil kdo
zlomil tilnik... Potem je obsedela... mirno in nepremično...

Janez jo je krčevito prejel ter jo začel tresti in kli¬
cati: „Marija, Marija!“

Pa zaman!

Uho ji je naslonil na prsi, da bi čul, ali ji srce še
utriplje. Pa srce je mirovalo, saj ga je zadela — kap.

XXIV.

Janez je dal prepeljati mrtvo ženo v Trst.

Njenega pogrebnega izprevoda se je udeležila veli¬
kanska množica ljudij. Glas o nje žalostni smrti se je
kmalu raznesel po Trstu. Vsi so čutili z Janezom, vsi so
ga pomilovali, vsi so vzdihali:

„Bog nas varuj takih nesreč!"

Janez je ostal sam, tako čisto sam na tem božjem svetu!

Kakor bi mu bila druga žena, zvesta družica na poti
življenja, tako mu je stala vedno ob strani nepopisna žalost.
Po dnevi ga je odvračala od vsakdanjega opravila, po
noči mu je jemala pomirjajoče spanje.

Janez je živel kot izgnanec iz raja, in kakor izgubljenec,
kije  zabredel na širokem morju na napačna pota, je taval
po zapuščenosti svojega življenja.

Nobena stvar ga ni mogla razvedriti. Zdelo se mu
je, kakor da je dokončana naloga njegovega življenja.
Ogibal se je družbe in ljudij. Večinoma sam je posedal
po svojem stanovanju in si vzbujal spomine na preteklost
Da, najrajši je posedal v svojem stanovanju ! Tam ga je
spominjala vsaka stvarca umrle hčere in žene, tam se je
tako zamislil, poglobil in uživel v preteklost, da se mu je
včasi zdelo, kakor da čuje ob sebi znane, sladke glasove

191

svoje hčere in žene, kakor da čuje, kako šume njih krila
okoli njega po lepih sobah, kako se odpirajo in zapirajo
vrata, kako hodita hči in žena iz sobe v sobo, kako mu
prihajata bliže in bliže, da se kaj pogovorita z njim ...

Jedini, s katerim je občeval, je bil prijatelj Janko.

Skupaj sta sedela pri obedu in pri večerji ter si
krajšala ure s pogovori in razmišljanji.

Človeku, potopljenemu v žalost, se razburi duša, da
misli strožje in vztrajnejše o bistvu življenja, o človeški
usodi, o lažnivosti sreče in o brezobzirnosti nezgod, o
svoji brezmoči, o neskončni malenkosti in neznatnosti svoji...

Na jedni strani se človek s tem tolaži, na drugi strani
pa se še globlje pogreza v žalost.

„Najbolje bi bilo zkte , 44  reče Janko Janezu, „da bi
odpotoval za nekaj časa iz Trsta . 44

„Že sam sem mislil na to , 44  odvrne Janez. „Ali sam
ne vem, kam se naj obrnem . 44

„Ce bi šel domov, v Metliko ...“

„Domov v Metliko,“ ponovi Janez in pomišlja nekoliko
časa. „Ali ne veš, prijatelj, kaj pomeni Metlika zkme ? 44

„Vem, da samo žalost. Pa nekaj ljudij je vendar še
tam, ki bi te občevanje z njimi razvedrilo . 40

„Ali ljudje niso vse, prijatelj ! 44

„In tudi sestro imaš tam v bližini. Pa bi bil lahko pri njej. a

„Pri sestri Nani ? 44

„No, dk! Sestra je sestra ! 44

„Ali jo naj žalostim? Ali naj joka z menoj vred ? 44

„Tolažila te bo ! 44

„Mene sploh ne more nihče tolažiti! Govori mi, kar
hočeš, in kakor hočeš: resnica ostane resnica ! 44

Janko pripomni, kakor človek, ki ne ve, kaj bi po¬
vedal: „Da, dk ! 44

„In to je jedino, kar ostane — resnica namreč. Drugo
vse mine slej ali prej. Ali resnica ostane! Cul sem jo že
v ljudski šoli, čul sem jo pozneje večkrat, in danes bi
prisegel na to: Nič ni varljivejšega ko sreča! — Mnogo
truda in izkušenj me je stalo, da sem dospel do tega pre¬
pričanja. Danes mi ga ne vzame nihče več! To prepričanje
mi je vzelo veselje do dela, ki mi je bilo vse moje žive
dni zvest prijatelj in tolažnik. Človek je zato, da dela!
In čemu je potlej še, če ga več delo ne veseli? Človek
je zato, da dela za druge. In čemu sem potlej še, če
nimam nikogar, da bi delal zanj ? 44

192

Janez prestane v govoru za nekaj hipov, potem
nadaljuje:

„V teh strašnih dneh sem pričakoval, da me bodo
umorile misli, bolne in trudne kakor jetični ljudje. Kako
so bile strašne in težke te moje misli! Ce bi mi zmedle
pamet, da bi ne mogel ničesar več misliti — to bi bilo
najbolje zame. A še bolje bi bilo, ko bi umrl. Toda od¬
ločen sem, da izpijem kupo grenke pijače do dna. Ali je
že nisem morda izpil? Ali se mi more še kaj hujšega pri¬
petiti ? Od hčerine smrti še ni preteklo niti toliko časa,
da bi mogel dobro razmisliti, ali je res, da mi je umrla,
ali je bila njena smrt samo mučna sanja, pa mi je umrla
še žena tako naglo in nepričakovano, kakor da bi hipoma
zavela v sobo sapa in upihnila luč, gorečo na mizi. a

„Gorečo na mizi,“ ponovi Janko.

„Resnično, ni mogoče, da bi me zadela še večja ne¬
sreča sedaj, ko so pretrgane vezi, ki so me priklepale na
življenje! In to ti povem, prijatelj!. ..“

In glas mu je vzrastel v krepkem, odločnem poudarku:

„ .. . To ti povem, prijatelj, resnično in odkritosrčno,
da si želim, da bi vse zapadlo smrti in pogubi, kar me še
veže na človeško družbo! . . . Ali me razumeš, Janko?“

„Želiš si li, da bi šla tudi tvoja trgovina v nič? K

„D&, tudi ta naj bi šla v nič!“

V istem trenutku sta vstala oba izza mize. Molčč sta
si stala prijatelja nasproti in si gledala v oči.

In Janko vzklikne: „Ali kaj vendar misliš, Janez?“

Janezu so se tresle roke, ki se je z njimi opiral ob
mizo. Glas mu je trepetal od razburjenja: „Vse to, kar me
obdaja, ta ničemurni blesk, ta navidezna blaginja — vse
to naj bi šlo v nič l u

Potem se je sesedel na stol in si podprl z roko glavo.
Ustnice so se mu gibale, kakor da nekaj govori. S prsti
je zdaj pa zdaj segel v lase in z njimi nemirno in naglo
švigal po laseh. In ustnice so se mu še vedno gibale,
kakor da nekaj govori. Ali čuti ni bilo nobene besedice . . .

Gospodje v pisarnici so stikali glave in si šepetali:
„Pri nas ne gre več tako, kakor je šlo.“

In kako bi tudi šlo !

Janez, ki je prej sam največ in najbolj delal, je sedaj
zanemarjal delo in ga prepuščal drugim. Prej je bil vedno
sam v pisarnici, zdaj ga ni bilo skoro nikoli. Pa kadar

193

je tudi prišel, ni se poprijel dela, nego zapalil si je smodko,
se naslonil na stolu ter puhal oblake dima v zrak, ali pa
je vzel kvečjemu časopis v roko ter ga površno in naglo
prelistal.

O vsaki količkaj važni kupčijski zadevi je hotel biti
prej vedno natančno poučen. Prav nič se ni smelo zgoditi
brez njegove vednosti. Sedaj je bilo tudi to drugače.
Gospodje so dohajali k njemu, mu kazali došla naročila
ali nakazane pošiljatve ter ga prosili pojasnil, kako jim
je to in ono stvar izvršiti, kako jim je na to in ono
pismo odgovoriti.

Ali Zalokar je v naglici pregledal pisanje in ga vrnil
tistemu, ki ga je prinesel, rekoč: „Storite, kakor se vam zdi!“

Nič ni bilo torej čudnega, da je začelo vse poslovanje
zastajati, in da so prihajala naročila redkejša in skromnejša.

Tudi njegovi uslužbenci, ki so videli, da je gospodu
malo ali nič do napredka v trgovini, so postajali v delu
površnejši, netočnejši. Ta in oni izmed njih je. začel tudi
misliti, da bi bilo dobro, si poiskati kje drugod službo;
zakaj lahko se zgodi, da propade Zalokarjevo veletrštvo . ..
Saj že propada — in od propadanja do propada ni dolga pot!

In začeli so se pri njem oglašati uslužbenci, proseč
ga, naj jih odpusti iz službe.

„Prosim, kadar izvolite,“ je odgovarjal Janez mirno,
malomarno.

Prej ga ni bilo dneva, da bi ne bil Zalokar vsaj po
enkrat na dan v svojih skladiščih, kjer je moralo iti vse
v najlepšem redu — vse kakor stroj. Sedaj je minil teden,
dva, trije — minil je mesec, in gospodarja ni bilo od
nobene strani. Delavci so sevčda začeli to izkoriščati v
svojo hasen.- Posedali so po tleh, polegali so po balah in
zabojih ter pušili smodke in pipe, kar jim je bilo strogo
prepovedano, da ne zatrosijo ognja, ki bi lahko uničil vso
zalogo, vredno po več tisoč goldinarjev.

Ali kdo bi upošteval to prepoved, ker ni nikogar, da
bi se bilo treba bati pred njim?

Tako je šlo vse nekam nazaj, mesto da bi šlo naprej,
in nič ni čudnega, da so stikali gospodje v pisarnici,
kolikor jih je še ostalo v Zalokarjevi službi, glave in si
šepetali: „Pri nas ne gre več tako, kakor je šlo!“

Janeza se je polastila malovažnost, nebrižnOvSt in brez¬
čutnost. Sam v sebi je že čvrsto sklenil, da bo popustil
trgovino ter se preselil ali k sestri Nani ali k svaku na

Veliki trgovec.

13

194

Dunaj ali v Prago — pa tudi na to je že mislil, da bi šel
k bratu Francetu v Ameriko. V njem ni bilo torej še vse
urejeno in dozorelo, zatorej je še čakal in odlagal. Nestrpno
je pričakoval pravega trenutka, ki bo odločilen. Kar zdelo
se mu je, da ta trenutek gotovo pride. Pričakoval je še
nekega velikega dogodka, ki bo odločilen. Slutil je, da
ta kmalu pride. In to pričakovanje, ta negotovost, to
sanjanje o odločilnem trenutku in o velikem dogodku
ga je vznemirjalo, delalo sitnega, nadležnega njemu samemu,
bolnega in nestrpnega.

Mislil je in mislil, kaj bi se mu vendar moralo pri¬
petiti, da bi dospel tisti odločilni trenutek, tisti veliki do¬
godek. Ali ničesar se ni mogel domisliti, nič takega ni
mogel odkriti njegov duh, kar bi bilo za bodoči razvitek
njegovih razmer odločilno in veliko.

In v tej nestrpnosti, v tem strašnem duševnem ne-
pokoju se je zatekal k molitvi in k Bogu. In kadar je
legal spat, takrat je sklenil roke in prosil Boga: „Pošlji
mi vendar to, kar mora priti! Daj mi brž, kar še manjka,
da vzraste moje trnje do vrha! Ne morem več čakati.
Imej usmiljenje z menoj!“

Janezovi prijatelji so se bali, da bi se mu ne zmešalo...

Nekega večera sta zopet sedela Janez in Janko domd
pri večerji. Pila sta močno vino in se razgovarjala pozno v noč.

Že sta se hotela raziti, kar zapoje hišni zvonec. Sluga
hiti odpirat vežna vrata.

„Ali je gospod Zalokar domd?“ ga vpraša pred hišo
stoječi stražnik.

„Dk, gospod je domd in še po koncu,“ odgovori sluga.

Stražnik stopi v vežo in naglo zbeži po stopnicah.
Ne da bi potrkal, odpre vrata, za katerimi je čul Zalo¬
karjev govor.

Stražnik obstane na pragu in reče ves zasopel: „Gospod
Zalokar, strašna nesreča ! a

Zalokar stopi par korakov proti njemu in vpraša:
„Pa kaj je?“

„Vaši skladišči sta v plamenihodgovori stražnik.

Zalokar omahne nazaj in se nasloni ob mizo.

Ali hipoma se zravna, prime Janka tesno in krčevito
z obema rokama za desnico ter reče:

„To je tisti odločilni trenutek, tisti veliki dogodek!“

195

Stražnik odide, a Janez seže po klobuku in palici in
se odpravi z Jankom za njim.

Molčč sta korakala, in to počasi, kakor bi šla na
izprehod, zakaj Janez je zadrževal korake. Stopala sta tja
proti luki, odkoder je prihajala rdeča svetloba.

Že od daleč sta čula gasilčev rog, ki je budil ljudi
iz prvega spanja. In tam od gorečih poslopij jima je pri¬
hajalo na sluh šumenje in govorjenje, beganje in ropotanje,
pokanje in rušenje . . .

Janez in Janko sta prišla tako blizu, da sta vse na¬
tanko razločevala. Janez se je z desnico naslonil ob palico,
a levico si je uprl v bok. Klobuk si je potisnil na oči, da
ga ni slepila ogromna luč, in z levico si je vsak hip po¬
gladil brado, pa jo zopet uprl v bok. A drugače je stal
mirno in tiho, kakor bi gledal kak navaden, vsakdanji
prizor na ulici.

A ta prizor je bil strašan in grozen.

Prvo skladišče je pogorelo že do prvega nadstropja,
pri drugem se je lovil plamen okoli strehe in prvega nad¬
stropja. Od razpaljenega zidovja in kamenja je odsevala
strašna vročina, da so si morali gasilci in vojaki, ki so
jim prihiteli na pomoč, močiti rute ter jih polagati v usta.

Iz notranjosti obžganega in porušenega zidovja so se
dvigali velikanski plameni, uničujoči tesno in gosto na¬
loženo blago, s katerim je tržil Zalokar.

Ti velikanski plameni so se vzpenjali proti nočnemu
nebu, kakor ogromni, ognjeni stebri, katerih blesteča svet¬
loba se je razgrinjala po nebu, da je bilo kmalu podobno
veliki, razžarjeni železni krogli. Od sten bližnjih hiš se je
odbijala živordeča luč, kakor bi jih oblival kdo z rdečo
tekočino. Sipe v visokih oknih so se svetlikale, kakor bi
bile napravljene iz rdečega, brušenega stekla, v katerem
se lomijo žarki vzhajajočega solnca. Ljudi v soseščini je
navdajala groza in strah. Menili so, da mora zdaj pa zdaj
objeti požar poslopja v okrožju, tako huda vročina se je
širila na vse .strani.

Med prasketanje ognja, med brizganje in cvrčanje
vodenih curkov, med ropot podirajočega se zidovja skladišč
se je mešalo poveljevanje, kričanje, vekanje in vzdihovanje,
zakaj po ulicah se je nabralo vse polno ljudij, ki so prišli
gledat, kako uničuje požar Zalokarja.

Ugibali so, kako je nastal ogenj.

13 °

196

Jedni so govorili, da iz zlobnosti, drugi, da iz ne¬
previdnosti.

„Pojdiva, prijatelj,“ izpregovori Janez, „pojdiva odtod.
Jaz ne morem več tega gledati.^

In šla sta in krenila proti morju.

Bilo je razburjeno, in visoki valovi so se dvigali in
spenjali na površju. Bili so videti rdečepenasti, zakaj v
njih se je kopala luč gorečih poslopij. Daleč tam na ob¬
zorju se je zrcalila v valovih luna, katere odsev se je zdaj
širil, zdaj krčil, kakor so se valovi dvigali in padali.

Janez se je oklenil prijateljeve roke. Ves se je bil
sključil, da je bil videti za glavo manjši. Tesno se je
oprijemal prijatelja, topo zroč pred se. Noge so se mu
zapletale in mu omahovale, kakor da je vinjen. V glavi
mu je bilo početkoma pusto in prazno, kakor da so se
mu izčrpale vse misli. Topo je zrl pred se . . . Vendar so
se mu zdaj pa zdaj dvignili pogledi, kakor da nečesa
iščejo, nekaj takega, kar bi mu dalo zopet misli in treznost,
s katerimi bi mogel natančno preudariti, kako in kaj se
mu je prav za prav zgodilo. Janezu je plavalo na sluh
šumenje morskih valov. In kakor bi ga pretresel mraz, in
kakor bi se mu nova, rešilna misel zasvetila v glavi, tako
se je ves zravnal ter pospešil korake, kakor da se mu
mudi k zaželenemu smotru . . .

In morje je šumelo kraj poznih izprehajalcev, injane-
zovi pogledi so se včasi obrnili tja k šumečemu morju...

Janez se je tesneje in tesneje oprijemal prijateljeve
roke. Janko je slutil, o čem razmišlja sedaj Janez. Oklenil
se je tudi on njegove desnice tako čvrsto, kolikor so mu
dopuščale moči.

Po Janezovi glavi so se podile obupne misli. Oči
so mu kar nehotoma uhajale tja k valovom šumečega
morja, in v prsih se mu je vzbudilo neskončno hrepenenje
po hladilu v teh valovih. Samo jeden skok bi zadostoval, in
hladilo valov, temota morske globočine, pokoj in mir
morskega dna bi ga objeli z mehkimi, usmiljenimi rokami,
in konec bi bilo trpljenja in bolečin.

Janez je začel drgetati po vsem telesu, kakor dete,
ki mu kažejo lepo, novo igračo.

Janko je to dobro čutil in še tesneje se je oprijel
njegove roke. Ali Janez je silil vedno bolj h kraju obrežja,
zakaj vedno mogočneje je rastlo v njem hrepenenje po
hladilu morskih razpenjenih valov. Janko ga je vlekel na

197

nasprotno stran, a Janeza je gnalo tja kraj obrežja. Začela
se je med prijateljema nekaka nema borba . . .

Janko se je že bal, da bodo preslabe njegove moči,
in da se mu vsak hip izvije prijatelj iz rok in plane v
morje. Že je hotel začeti vpiti na pomoč, a namesto obup¬
nega klicanja se mu izvije iz prsij proseč, topel glas:
„Janez, bodi mož in misli na Boga ! a

In v Janezovo dušo so priplavale kot zdravilni sokovi
besede: „Bodi mož in misli na Boga!“

Kakor bi mu zahrumelo morje v silovitih glasovih
na sluh: „Moji valovi požirajo samo obupance in slabot-
neže in tiste, ki so vrgli Boga iz srca“ — tako se mu je
zazdelo, da mu govore morski valovi . . .

Janez se je odkril, dvignil pogled proti jasnemu, z
zvezdami posutemu nebu in vzkliknil z mehkim glasom:
„Ah, ti moj Bog, saj si mi dal samo to, česar sem Te prosil!“

Prijateljastaseizprehajaladojutra,potemstaodšla domov.

Janez je ostal domd do devete ure. Umil se je in
oblekel ter premislil, kaj vse bo storil še ta dan.

Ob devetih je prišel v pisarnico.

Gospodje so ga obstopili, hoteč ga pomilovati.

A Janez jim je dejal: „Hvala vam, gospodje! Ni treba.
Prosim vas pa, da greste z menoj v mojo sobo.“

Tamkaj so se vstopili v polkrog okoli Janezove
pisalne mize.

„Verjemite mi, gospodje,“ je dejal Janez, „da mi je z
današnjo nočjo ugasnila zadnja iskrica veselja do dela.
Zatorej sem sklenil, da vzamem slovo od Trsta, in da raz¬
vežem vse svoje trgovske zveze. Vsak izmed vas prejme
sedaj plačilo za pol leta naprej in je odpuščen iz moje
službe. Iščite si mest drugod, saj je pridnim rokam odprt
ves svet. Iskreno vas zahvaljam za vašo vztrajno in vzgledno
podporo, s katero ste stali ob strani že mojemu tastu in
pozneje meni.“

Janez je vsakemu izplačal zaslužek za pol leta naprej
in mu tesno stisnil roko.

Molčč in potrti so se razšli gospodje na svoja mesta,
da dogotovijo zadnje posle.

Z vednostjo trgovskega sodišča je opustil Janez svojo
trgovino. Vse svoje stvari je spravil v naj lepši red. Tudi
k sodniji, ki je pozvedovala po vzroku in storilcu požara,
je imel več potov. Ali tamkaj niso mogli ničesar dognati.
Zaslišani so bili tudi delavci, ki so delali v skladiščih, pa

198

nihče ni vedel ničesar povedati, nikogar niso mogli kaz¬
novati, ker niso mogli nikomur ničesar dokazati.

Mogoče je, da je kak delavec kadil in vrgel ogorek
po neprevidnosti ali iz hudobije v stran; mogoče, da niso
pogasili vseh lučij, da se je katera prevrnila ali razpočila;
mogoče, da je kdo namenoma podtaknil žveplenico — vse
mogoče, ali nič gotovega.

In tako je ostal izvirek velikega požara — tajnost.

V par tednih je bilo, kar je imel Janez svojega, vse
poprodano in dejano v red. Njegovi ljudje so ga ostavili,
in Zalokar je ostal sam z Jankom.

„Zahvaljam te od srca, Janko,“ mu je dejal, „da si
mi bil vedno dober prijatelj. Nikdar ti tega ne pozabim.
Pojdi sedaj v Metliko in povej moji sestri, da tudi jaz
kmalu pridem, mislim, da tam okoli trifarškega proščenja.
A nečesa te prosim: nikomur ne govori o mojih nesrečah!
Nočem, da bi me ljudje pomilovali. Pojdi, in Bog bodi s
teboj! Jaz grem najprej na Dunaj k svakinji. Tam bom
toliko časa, dokler mi bo prijalo. Potlej se popeljem v
Prago k svakinji. Tudi tam ostanem toliko časa, dokler
mi bo všeč. Potem se pripeljem v Metliko ... Do tu je
moj načrt gotov in neizpremenljiv. Kaj bo potem, tega ne
vem. Nekaj gotovo .. . Srečno se vozi in nesi s seboj
tisoč mojih pozdravov Metliki in moji sestri in znancem
in znankam!“

Prijatelja sta se poslovila, in Janka je odpeljal vlak . . .

Predno pa se je odpeljal tudi Janez, je stopil še na
pokopališče h grobu svojega tasta, svoje hčere in žene.

Tamkaj se je dvigal lep spomenik. Ob stebru, izkle¬
sanem iz črnega kamena, je slonel angelj, izklesan iz
belega mramorja. Njegove oči so bile obrnjene proti nebu.
V levici je držal oljčno vejico, ki je bila sklonjena k tlom,
češ: „Tu vam bodi pokoj!“ Desnico je imel vzpeto kvišku,
kakor bi hotel reči: „Tamkaj nad oblaki vam bodi večna sreča!“

Dolgo je stal Janez ob grobu. Jemal je slovo od
dragih svojcev .. .

Tiho je šepetal tamkaj ob železni ograji: „Rad bi
počival poleg vas, a sam Bog ve, kam me povede pot v
bodočih mojih dneh!“

Nato se je naglo obrnil in odšel na kolodvor. Brzo-
vlak ga je odpeljal proti Dunaju, kjer bo — kakor je dejal
Janku — ostal nekoliko časa pri svakinji, a odtod bo od¬
potoval še v Prago, da obišče tudi Henrieto.

199

XXV.

Bilo je meseca velikega srpana v soboto o Jernejevem.

Po neizmerni planjavi jasnega neba je plavalo vroče
opoldansko solnce. Zdelo se je, kakor da se je za nekaj
trenutkov ustavilo na svojem potovanju od vzhoda do za¬
hoda, da se odpočije na dolgem svojem potovanju, in da
oblije s svojo čudotvorno toploto vse stvari po široki
zemlji: črviča v prahu in ptico na zeleni veji, rožo na
vrtu in zoreči plod na njivi, trudnega potnika na cesti in
upehanega gospodarja na domačem pragu.

Slovesen mir je plaval vsepovsod nad prirodo, da se
je zdelo, kakor da počivajo za nekoliko hipov vsa bitja,
vsi stvori mogočnosti božje . . .

Kolpa je tekla počasi, leno — toliko da se je pre¬
mikala naprej. Bila je čista ko steklo, da je bilo videti
vsak kamenček na dnu njene struge. Po njej so švigale
ribice in ribe, tu in tam se je vil po čisti vodi tudi kak
som z dolgimi brki ob širokem gobcu, hlastajoč z njim na
vse strani, da si ujame kaj plena.

V Vukovem mlinu so ropotala kolesa. V leseni žleb,
izpeljan od šumečega slapa, se je pehala penasta voda, se
zaganjala v lesene lopate ter vrtela kolesa v jednako-
mernem teku. Izpod njih si je zopet iskala izhoda na
svobodni pot — tjakaj v odprto, široko strugo, kamor se
je iztekala v valovitem, šumečem vretju. V mlinu so se
vrteli mlinski kameni, in iz lesenih žlebičev se je vsipavala
v nastavljene zaboje bela pšenična moka.

Po Lujizini cesti od Karlovca je dvigala prah kočija,
ki sta jo vlekla dva brza konja.

V njej je sedel visokorasel mož z dolgo, sivo brado,
bledega, upadlega lica, trudnih, izmučenih očij.

Bil je Janez Zalokar.

Vzadi na kočiji in spredaj poleg voznika sta bila
privezana dva kovčega, sivo prebarvana in okovana s
črnimi železnimi okovi.

Mlinar Vuk in žena Nana sta baš použila kosilo in
počivala na klopi pred hišo. Od hiše tja do ceste se je
razprostiral vrt, ki mu je bila Nana vrtnarica. Po lepo
urejenih gredah so rastli rožni grmi, jednakomerno raz¬
vrščeni ob obeh straneh pota, ki je držal od ceste do
hišnega praga. Na drugo stran proti hiši so dehteli rdeči
klinčki, navmes so vonjale mačehe in visokostebelni jag-

200

leči. Mestoma so se ščeperiii šopi pisane trave, grmi rož¬
marina in resede, belonije ter bele in rdeče lilije. Ves vrt
je bil videti kot umetno spleten, ogromen šopek, ki si ga
je vzgojila v veselje in razvedrilo skrbna gospodinja Nana.

Samo ob meji se je vil ob visokih oporah nakolenec,
da ni bil njen vrt samo lep, nego tudi koristen.

Na vrtu je prebila Nana ves čas, kolikor ji ga nista
ugrabila gospodinjstvo in kuha. Otrok ni imela, zato si je
vzgajala cvetje. Kakor nje mati je ljubila tudi Nana
pisane cvetlice.

Pod strešnim žlebom v škatlastih golobnjakih so
grulili golobje, pred hišo pa so brskale kokoši in se ko¬
pale v pesku.

Pred Nano in Vukom je ležal in dremal domači pes
Pozor, zvesti čuvaj hiše in mlina.

„Ko bi vendar kmalu padlo vsaj nekoliko dežja, da
ne bodo moje rože več tako žalostne , 44  vzdihne Nana.

„Pa jim prilivaj, saj imaš menda vendar dovolj vode , 44
ji reče mož.

„Saj jim prilivam, ali dež, ki pade izpod neba, jih
vse drugače poživi, nego voda, zajeta v Kolpi , 44  pravi
gospodinja.

„Danes in jutri naj bo še lepo vreme , 44  meni Vuk, „ko
imamo proščenje pri Treh farah. Potlej pa naj dežuje, če
hoče, dva tedna zapored ! 44

„Kaj meniš, ali pride naš Janez ?“ vpraša Nana moža.

„Stuparjev Janko je pravil, da pride , 44  odgovori mož.
„Pa saj bi tudi že lahko prišel! Od očetove smrti ga ni
več bilo tu. Ne vem, ali je tako gosposki, ali kaj, da nas
je pozabil / 4

„Ah, moj Bog, ko bi vendar prišel!“ zaželi žena.

V tem hipu se je začulo drdranje voza, ki je moral
biti že blizu, da ga ni zaglušilo ropotanje mlinskih koles.

Pozor naglo vstane in zbeži k cesti ter začne lajati.

V Nani zatrepeče srce. Vstane s klopi in reče možu:
„Zdaj-le se pa pelje naš Janez ! 44

Kočija se je ustavila pred hišo, in iz nje stopi—Janez.

Pes hipoma utihne.

Sestra razprostre roke, steče proti prišlecu, ga objame
in vzklikne: ,Janez, naš Janez ! 44

Od veselja so jo polile solze.

„Da, sedaj sem tu ! 44  reče Janez in se pretegne, kakor
da si hoče poravnati od vožnje in seje sključene ude.

201

Tudi Vuk se je približal Janezu, mu podal roko ter
ga pozdravil z besedami: „Bog te sprimi, Janez! Dolgo se
že nismo videli!“

„Dolgo, dolgo! A danes se zopet,“ pravi Janez ter
veli kočijažu, naj odveže kovčega in ju postavi na tla.

Obrnjen proti Vuku in Nani, izpregovori: „Ali imata
toliko prostora zame, da bom lahko ostal tu nekoliko dnij ?“
„Ej, za Boga, kakšno vprašanje je to !“ se zasmeje Nana.
„Ostani, dokler ti drago,“ opomni Vuk. „Druga soba
stoji tako in tako vedno prazna. Dovolj je v njej prostora!“
„No, pa prav! A sedaj mi pomagaj, da prenesemo
td-le kovčega v hišo. Pa konjema daj kaj krme, ker sta
trudna in lačna."

Vuk in voznik sta odnesla kovčega v sobo, potem
so izpregli voz ter odvedli konja v hlev.

„Ali sedaj bi treba tudi tebi, da kaj použiješ," reče
sestra bratu. „Ko bi se bil pripeljal pol ure prej, pa bi bil
lahko obedoval z nama. Sedaj pa nimam drugega nego
kruh. Pa ravno danes je pečen. To bo že za prvo potrebo.“
„Saj ni take sile," pravi Janez.

Nana prinese hleb kruha. Bil je lep in visok, in kar
zadišalo je po sobi po tem daru božjem. Z nožem napravi
na zapečeni strani križ in odreže okraj ek: „Nd, Janez,

dober je naš kruhek!“

„To se že vidi."

„A jaz ti prinesem kupico vina," pravi Vuk ter se
odpoti po vino.

„Zdaj-le ti pa napravim cvrtja in pišče ti spečem, da
mi ne boš omagal, Janez," reče sestra in ga pogladi po
laseh. „Pa postaral si se, Janez — joj! Pa kako ti je, ha?
Dosti imaš posla, kaj ne da? Pa kako ti živi žena in hči?
Dobro, je li? . .."

„0 dobro, dobro! Tako dobro jima še ni bilo nikdar!“
„No, glej, glej! . . . Oh, ti naš Janez ! . . . Pa zakaj
nisi privedel tudi žene in hčerke s seboj . . .“

„Ah . ..“

„No, da! Vem, vem! Nekdo mora biti tudi domd,
sevčda! Ce gre Vuk v Karlovec ali v Metliko, pa je Nana
domd! To je že tako pri gospodinjstvu/'

„Tako je, tako!"

„Pa prideta drugikrat, kaj ne da, drugikrat!"

„E — to se pravi .. .“

202

„Nič, nič! Tesna je naša hišica, pa bo dovolj prostora
za vse! Sama ne vem, kaj bi te vse vprašala."

„Bova se že vse pomenila, saj ostanem tu nekaj dnij,
morda nekaj tednov, kakor že bo."

„0 ti moj Janez, ti naš Janez!"

Vuk je vstopil z vinom. Postavil je posodo na mizo,
natočil do vrha tri kozarce in dejal: „Na dobro zdravje,
Janez !"

Tudi Nana se je oglasila: „Na tvoje zdravje, Janez!"

Trčili so in izpili.

„Aha!" je tlesknil z jezikom Vuk in si obrisal z ro¬
kavom ustnice. „Dobra kapljica to, kaj?"

„Dobra je, dobra, in dolgo je že nisem pil," pravi Janez.

A Vuk se obrne k Nani, ki je stala poleg Janeza in
ga gledala z veselim licem, ter ji dejal: „Pa pojdi v kuhinjo,
Nana, in speci kaj Janezu. Saj si lahko misliš, da je lačen."

Nana se zgane in reče: „Glej, saj res! O ti dobrota
božja ! Kmalu bi bila pozabila ! Pa Janeza nisem videla
toliko časa! — Saj bo kmalu gotovo!“

To rekši, odide v kuhinjo.

Janez je sedel za mizo, in Vuk je prisedel k njemu.

„No — tako — glej !" pravi Vuk, ki ni vedel, o čem
bi začel razgovor. „E, pa pij, Janez !"

„Ne morem, ker sem skoro tešč."

„Dobra pijača je zmeraj dobra — bodi tešč ali ješč...“

„Pa bodi!"

In pila sta.

„Pa kako kaj kaže trtje?" vpraša Janez.

„Dobro in lepo. Trte so polne, in jagode so kot
orehi. Le stoj! Jutri boš že lahko zobal pri Treh farah."

„In kako gre kaj pri tebi, s tvojim mlinom?"

„E, tako, tako ! Kadar imamo — meljemo, kadar ni¬
mamo — steljemo. Prvič v mlinu, drugič v svinjaku, .tretjič
na njivi — in vse skupaj vrže toliko, da je nekoliko! Kaj
čemo? Siromak se oblači v srajco in bregeše, gospoda v
sukno in svilo. Samo da imamo svojo streho in nekaj
klobas v dimu, pa bodi čast Bogu !"

„Torej živiš zadovoljno?"

„Udaril bi me Bog, če bi mu lagal v lice — he,
dobro, ker nismo vajeni boljšega. Delamo od zore v mrak,
pa tudi od mraka v zoro — saj ne sme mlin nikoli po¬
čivati. Delamo — saj zato smo. Pa delo je najslajša zabela
— zato nam diši tudi nezabeljen krompir, če ni drugače,

203

čast bodi Bogu križanemu! Saj se tudi Njemu ni godilo
kdo ve kako dobro, da!“

„Da, da! Njemu, ki bi se lahko!“

„Pa je bil krotak in ponižen, kakor nismo ljudje!
Nismo, nismo ! Saj smo dostikrat kot sraka, ki se je na¬
šemila s pavovim perjem. Ce ti imam dva goldinarja v
žepu, pa vprašam, koliko stane Metlika — bedak!“

In Vuk vzame pipo, si jo natlači in zapali, pa nalije
kozarca.

„Zakaj ne piješ, Janez? Ta kapljica ti ne bo škodila,
le verjemi! Dobra kapljica in dobri ljudje — to je še
nekaj, drugo ni tako vse skupaj nič. A tudi teh dobrot je
vedno manj: dobre kapljice in dobrih ljudij. Prvo kvarijo
krčmarji, drugi se kvarijo sami. Vinu prilivajo vode, da
postaja slabo kot bledičava kri, a drugi se napihujejo, da
postajajo prazni kot mehur na peči. Bože moj, križ je
dandanes — to ti rečem ! To moje vino pa je dobro in
pristno kot kovano zlato. Daj, daj, Janez, pa pij, saj ga
še nisi pri meni 1 “

In pila sta.

„Glej, kadar mi tako-le zakroži vinska dobrota po
žilah,“ govori Vuk, „pa pozabim vse težave in nadloge —
vse od kraja do konca! Kdo bi se tudi zmeraj kisal kot
zelje v kadi? Bog ima rad vesele ljudi! Pa kaj mu li ne
dajem časti in hvale, če zmerno in pametno uživam njegove
darove in zraven govorim: Hvala ti, Gospod moj, za
krompir in debelačo, za buče in grah in za vino! — Včasi
delamo, včasi molimo, včasi oboje skupaj, ali vsako zdse
— pa gre vse lepo svojim potom. Samo da gre, pa je vse
v redu! A16, Janez, daj, pij, pa hvali Boga, ki nam ga je dal!“
In zopet sta pila.

„Pa če me Bog udari, kaj mu bom to očital in se
mu upiral kot svojeglavo dete? Roka, ki tepe, tudi gladi.
Kolikokrat me je že gladila, zakaj me ne bi enkrat tudi
udarila? Kdor je tepen, ta zna, kako je dobro takrat,
kadar je glajen !“

Vuk je pridno natakal v kozarca. Sam je pil seveda
več nego Janez. Saj se je bil Vuk opoldne do dobra na¬
sitil, in sedaj se mu je prav izborno prilegala izvrstna
pijača iz domače gorice.

„Nimamo dosti, dragi moj,“ modruje dalje mlinar, „a
kar imamo, v  to nam mnogo izda, ker je pridelek žuljev
naših rok. Čim več žuljev na roki, tem več repov v hlevu.

204


Roka, opoplatena z žulji, se mi vidi jednaka dobro pogno¬
jeni njivi, ki da za jedno zrno dvajset drugih. Gladka dlan
je znamenje slabega gospodarja, seveda — to je treba po¬
vedati — slabega kmetiškega gospodarja. Narobe pa je
žuljava dlan vsakemu kmetu v čast in njegovemu gospo¬
darstvu v korist. Naj me vpraša kdo: Kaj si? — In po¬
kažem mu dlan. Naj me vpraša kdo: Kak si? — In po¬
kažem mu dlan. Žuljava dlan govori dosti glasno, dragi
moj! Na njej mi sloni vse to zidanje, na njej sem si skoval
tiste krajcarje, ki sem jih položil na stran, da mi bodo za
poboljšek na stare dni in pa pomočniki v sili, če pridejo
slabi časi. Dragi moj Janez, le verjemi, da je žuljava dlan
tudi nekaj vrednaP

„Vredna, vredna — to dobro vem P

In Vuk prime kozarec in ga dvigne proti Janezu ter
reče: „Vidiš, kako se ne bi potlej veselil tega-le božjega
daru! Mislim si: Vuk, delal si in lahko si privoščiš kap¬
ljico ali dve, pa tudi tri, če ni drugače ! Včasi je žeja večja,
včasi manjša — to ni vsak dan jednako. Včasi pa pride
tudi kaj drugega, da človek pije. Tako je tudi danes, ko
si prišel ti, Janez! Takega gosta nimam vsak dan. Prav
za prav ga nisem imel še nikoli. Pa bi li ne pil od veselja?
Daj, Janez, daj, pa trči z menoj! Jeh, tako sem silno vesel,
da te vidim pod svojo streho ! Saj si vendar ti to, Janez, ne?“

Vuk vstane in potrese Janeza za ramo ter mu ponuja
kozarec, da bi trčil z njim, rekoč: „1, kajpak, da si ti!
Sentana kapa ! Pijva, Janez P

Janez se je smejal, ko je videl pred seboj tako dobrega
in veselega človeka. Trčil je z Vukom in mu dejal: „Bog
te ohrani, prijatelj, takega, kakoršen si danesP

„Da bi bil le vedno tak! Tako lepo zdrav in sposoben
za delo, pa se bom še smrti smejal v zobe, kadar pride.
Prijel jo bom za vrat in jo vrgel med kamena, da se ji
bodo zmlele suhe kosti: klep, klep, klep! E, ne boš mi še
kmalu kaše pihala, ne, ti suha južinaP

„Ali si pa danes dobre volje, Vuk,“ pripomni Janez
s smehom.

„1, seveda sem! Pa samo zato, ker si ti tukaj! Vedno pa
tudi nismo tako-le dobre volje, tega nikar ne misli. E, tudi
jaz imam skrbi, pa še dosti skrbij. No, in to nemara sam
veš, da ni človeku do dobre volje, kadar ga pritiskajo
skrbi. Saj vem, Janez, da jih imaš tudi ti dovolj P

205

„Dovolj, dovolj !“ pritrdi Janez ?  a brž popravi: „No,
toliko, da mi ni ravno dolgočasno . 44

„Nikar ne prikrivaj, Janez , 44  opomni Vuk, „saj si lahko
mislim, da nisi kar tako meni nič — tebi nič prišel od
uboštva do gospodstva. Gospodstvo ne visi kar ob cestah,
kakor črešnje po vejah, da se jih človek lahko nazoblje
kar mimogrede. To si jaz vse prav lahko mislim. Kaj ne,
da se ne motim ? 44

„Prav govoriš, Vuk , 44  pritrdi Zalokar, „mnogo truda
in dela stane tistega, ki hoče priti do česa .“

„Glej, in to sem si že večkrat mislil , 44  mu seže Vuk
v besedo, „kako si se moral ti, Janez, pehati in truditi, da
si se priril tako daleč. Iz nič, bi rekel, pa tako daleč! Saj
gledam tukaj metliške trgovce in kramarje po semnjih;
delajo in delajo, prodajajo in prodajajo, pa že nekaj spra¬
vijo na kup, ali Bog ve kakšnega bogastva pa tudi ne ! 44

„No, da! Metlika pa tudi ni prav pripravno mesto
za trgovino . 44

„Vem, vem. Tamkaj v Trstu imate morje in železnice
in kaj vem, kaj še vse ! Tu nimamo nič takega. Zato pa
seveda ne gre s trgovino tako, kakor bi moralo iti. Po¬
misli samo, koliko denarja in časa stane samo privažanje
blaga! Če bi imeli železnico, bi naložili na njo blago v
Ljubljani, ali v Karlovcu, ali v Zagrebu, ali še kje drugod,
pa bi bilo v nekoliko urah tu pri nas. To bi ga pihal po
naših krajih železni konj! Pa brlizgal bi tudi. Saj sem ga
že slišal v Karlovcu, kako zna! Tako pa naložč na pari-
zarje zaboje in vreče, in ti, uboga konjska para, vleci in
vleci črez grbaste Gorjance, da ti pokajo žile in kosti!
Kaj hočeš? Tako osamljeni smo tu ! 44

Janez pristavi skoro nehotč : „Pa ste vsaj domd ! 44

„Domd smo! To je res, in tudi dobro je to! Lepo je
biti doma, pa lepo mora biti tudi po svetu. Jaz ga nisem
dosti videl, še ne toliko, kolikor daleč sežejo moje oči,
kadar jim pogledi šinejo v daljavo. Navezani smo na to
zemljo, ki nas je rodila. Ali dobro je, da ima človek vsaj
dom, kamor lahko leže počivat, kadar je truden. Glej, ni
velika ta moja koča, ali ne dal bi je za ne vem koliko
denarja! Prodati svoj dom .. .“

Janez se zgane ...

„Pa saj nisem mislil reči nič hudega. Včasi že tako
pride, da moraš prodati srajco s telesa. To je takrat, kadar
je človek v hudih stiskah. Ali glej, Janez, dobro bi bilo,

206

da mi tudi ti kaj poveš, kako si živel v teh dolgih letih,
in kako ti kaj gre. Veš, da sem radoveden.“

„Vse pride o svojem času,“ odgovori Janez. „To bi
bilo preveč pripovedovanja za enkrat. Dolga so leta, ki
sem jih preživel v tujini, in lahko ti rečem, da sem mnogo
izkusil. Pa saj vse zveš o svojem času. u

„Prav, prav ! Saj se mi nikamor ne mudi. Le lepo
počasi — danes to, drugikrat ono. Bomo se že pomenili,
saj te sedaj imamo in ne izpustimo te tako brž. Tako tih
si bil ves čas. Le to vemo, kar smo zvedeli od drugih
ljudij. Vsega pa tudi ni mogoče zvedeti, ker si bil ti tako
tih. E, skrbi in delo! Pa boš moral biti sedaj glasnejši P

Tako sta sedela moža in se razgovarjala, dokler ni
bila gotova Nana v kuhinji, kjer je pripravila Janezu toliko,
da bi mu bilo dosti za tri dni, ko bi tudi vse tri dni
mlatil na podu. Rada bi postregla bratu, da bi ne mogel
reči: Glej, lačen sem bil in žejen, pa je pustila, da sem
stradal in trpel žejo.

Vedno ga je silila: , Janez, jej, jej! Joj, ali malo ješ!
Za Boga, saj nič ne ješ! Pa kaj ti je, da ješ kot pišče?“

A Vuk ga je silil: „Pij, Janez, pij! Piješ kot dete, ki
nič ne pije! Saj je dobro vino, in ne bo te bolela glava!
Samo vesel boš, to bo vse P

Janez je ustrezal obema, kolikor je mogel. Ali dosti
ni škodil niti jedi, niti pijači. Čutil se je preveč trudnega.
In če je človek preveč truden, se mu ne ljubi ni jesti, ni piti.

„Dobri ljudje ste, Vuk,“ reče naposled.

„Taki smo, kakoršni smo. Nič se ne pretvarjamo.
Če nasitim in napojim berača, pa bi ne domačega človeka?
Ta bi bila lepa, pasja noga !“

„Toda sedaj mi dovolita, da se nekoliko odpočijem,“
zaprosi Janez.

„Kakor ti drago. Pa jaz mislim, da človek tudi počiva
ob polni skledi in polnem kozarcu. No, da! To je bolj
počitek za nas kmetiške ljudi . .

„Ali truden sem, da me bolč vse kosti!“ pravi Janez.

„Pa pojdi tja v sobico in se zravnaj, kakor hočeš in
moreš,“ mu reče Nana.

Janez jo zahvali za jed in pijačo in odide v sobico.

Bila je tesna, in hlad se je razprostiral po njej.

V kotu je stala bela postelja, sredi sobe miza in klop,
v drugem kotu dvoje omar. A bilo je v sobici tako pri¬
jetno in domače! Janez je nekoliko odprl okno, da se je

207

vsipala luč vanjo. Ozrl se je po sobi. Po stenah so visele
razne podobe, majhne in velike. In nad posteljo je za¬
gledal podobo, ki je bila svoje dni obešena nad posteljo
njegove matere. In v Janezovem srcu se je zagibalo nekaj
mehkega in toplega; nekaj, kakor davno odbegla sreča, je
zavelo vanje . ..

In gledal je podobo, ki je nekoč visela nad posteljo
njegove matere. Ob pogledu na njo mu je bliskoma stopila
vsa njegova mladost pred oči. To svojo mladost je pre¬
živel iz večine ob tej podobi. Dobro se še spominja vsega
tega. Ko je bil še čisto majhen in je spal poleg mamice,
pa ga je zjutraj vzdramilo iz sladkega spanja mlado, sveže,
s solnčnimi žarki pretkano jutro, takrat je pokleknil na
postelji in ročice je vzpel tja k podobi, pa z ustnicami je
šepetal ono kratko molitvico, ki ga jo je bila naučila nje¬
gova mati. In kadar je prišel večer in so se mrakovi
spustili na zemljo, je prižgala mamica luč, da so na svetlem
čakali očeta. V temi jih je bilo vseh tako čudno strah !
In Janez je pokleknil pred mater, ki je pomaknila stol k
peči ter sedla nanj in začela pripovedovati toliko lepih
rečij. Janez pa jo je poslušal in poslušal tako pazno in
verno, da si je zapomnil vsako besedo, da bi znal še danes
vse ponoviti, karkoli je čul od mamice. In njegove oči so
mu ušle, počivajoče prej na maminem licu, tjakaj k podobi,
viseči nad materino posteljo, in takrat se mu je zazdelo,
kakor da je oživela ta mrtva podoba, kakor da tudi ona
posluša njegove mamice lepo, tako lepo pripovedovanje.
In mamico sta poslušala tudi France in Nana, tiho stisnjena
v koteč. In zdelo se mu je, da so se zazibale cvetlice na
oknih, da tudi one čujejo njegove mamice lepo, lepo pri¬
povedovanje.

„Vse posluša mojo mamico,“ si je mislil Janezek sam
pri sebi. In bilo mu je tako sladko in dobro ...

In sedaj gleda zopet to podobo, ta ostanek blažen-
stva mladih let, to pričo tiste tihe sreče, ki mu je kipela
v srcu, ko je ljubeče dvigal poglede v sladko, dobro
materino obličje. Zatorej se je v Janezovem srcu zazibalo
nekaj toplega in mehkega, in nekaj, kakor davno odbegla
sreča, je zavelo vanje ...

In oglasilo se mu je srce v vprašanju: „0, zakaj nisi
ostal domd? Zakaj si me nesel s seboj v vihar življenja,
ki me je umorilo in uničilo, uničilo in umorilo r Zakaj
nisi šel vsaj brez mene? Brez srca bi bil šel z doma, pa

208

bi ti bilo dobro, zakaj viharji življenja bi pluli poleg tebe,
in ne čutil bi njih ugonabljajoče moči ..

Janez se je hotel razmisliti, kreniti od spominov
daleč, daleč . . . Slekel je suknjo ter se napravil, da leže
počivat Pa komaj je legel na postelj in so se mu zaprle
oči, je zasanjal, da nekam pada, pada... S strašno hitrostjo
je drevil nekam v prepad. Rad bi bil zaklical na pomoč,
pa niti glas mu ni hotel iz grla. In ko je ravno menil, da
pade na tla, in da se ubije, se je zdrznil in prebudil. Vstal
je in zopet hodil po sobi. Odprl je kovčeg in začel po
mizi in omarah razpostavi j ati stvari, ki jih je pripeljal s seboj.

V prvem kovčegu je bilo perilo in oblačilo, v drugem
so bili razni papirji, knjige in zapiski. V ličnih zabojčkih
je prinesel s seboj tudi mnogo stvarij, ki jih ni hotel pro¬
dati. Bili so mu predragi spomini na ženo in hčer in na
njegov lastni dom. Tu nakitje in zapestnice, broše in uhani,

zlate verižice in prstani, tam koralde in glavniki z vkova¬
nimi biseri, medaljoni in obeski, zapone in dragulji.

In tako dalje ...

Tudi tisto uro je prinesel s seboj, ki je bila ob hče¬
rini smrti. Navil jo je in naravnal, jo postavil na mizo in
vprašal: „Kdaj boš naznanila tudi meni zadnji trenutek }“

Potem je zlagal dalje iz kovčega.

In ko mu je prišel že do dna, je zagledal tamkaj
nekaj štirioglatega, podolgastega, skrbno zavitega v papir.

Janez odmota papir.

Bile so njegove orglice!

Dolgo že ni igral na nje, a hranil jih je vendar ...

Smeh mu zaigra po licu, in z orglicami v rokah sede
na klop. Pihnil je vanje in poskusil igrati. Ali kovinski
jezički so zarjaveli in omrtvili, in hreščeči, odtrgani glasovi
so jeknili iz njih . . .

Janezu pade otožnost na obraz. .. Orglice zopet zavije
v papir in reče: „To je moja mladost, moja pokopana sreča! M

XXVI.

Od vseh stranij so se pomikale po cestah proti Metliki
dolge vrste romarjev, ki so bili namenjeni k Trem faram.

Po dvajset do trideset jih je stopalo v jedni četi,
pojoč pobožne pesmi. Na glavah so nosile ženske v cule
zavite jestvine — kruh in potice, slanino in čebulo, mrzlo
pečenko in suho svinjino. Moškim so visele prek prsij
rdeče torbe, in v njih so imeli duhan in pipe, pa tudi

209

kakšno steklenico žganja, da jim služi v zdravilo, če bi
komu pritiščalo spotoma. Hodili so večinoma bosi ali v
čerapah. Crevlji so jim viseli prek ram.

In te dolge vrste so se pomikale proti Metliki od vseh
stranij, da so bile videti ceste vse poživljene,vse gibajoče se...

Vreli so skupaj romarji tam od Karlovca, Črnomlja
in Novega mesta, z Zdihovega, z Vinice in Marindola, iz
Adlešič, Dragatuša in Zumberka, iz Semiča, od Svete ne¬
delje, s Hrasta, iz Kašta in Lešč . . .

Prihajali so, da se pomolijo „Majki božji trifarški a
Slovenci in Hrvatje, katoličani in pravoslavni Vlahi.

Bilo je lepo gledati te dolge vrste romarjev v belih
oblekah, v modrih jopičih, s šarovitimi predpasniki in
rožastimi pasovi. Bilo je lepo gledati mladenke-Vlahin j e v
rdečih, s srebrnimi nitmi obšitih čepicah, žene-Vlahinje v
široko razpetih belih robcih, izpod katerih so se spuščale
po prsih kite črnih las, okrašene s srebrnim denarjem.
Bilo je lepo gledati kmeta-Belokranjca v sukneni praznični
opravi z visokimi škornji ali nizkimi mestvami, ki je pustil
motiko in lopato ter hitel k Trem faram, da se potoži
Materi božji. Bilo je lepo gledati starost in mladost, moštvo
in ženstvo, kako hiti združeno na božji pot, gnano od neizrazne
notranje sile tja k svetišču, posvečenemu Porodici božji . . .

Med posameznimi četami so se pomikali vozovi, ki
so dovažali kramarje in slaščičarje, kateri imajo ob vsakem
trifarškem proščenju dobro žetev.

Metliški trg pred župno cerkvijo so pometli z brezo¬
vimi metlami mestni delavci, da so imeli romarji čisto pot
v cerkev. Nje vhodna vrata so bila odprta na iztežaj, in
skoz nje so se vsipavali romarji v cerkev, da opravijo
pred oltarjem svetega Nikolaja prvo molitev. Tisti, ki so
hodili bosi, so se pred cerkvijo zopet obuli, hoteč s tem
izkazati svetišču večje spoštovanje . ..

In ko so bili tamkaj prvič dvignili srce k Bogu, so se
odpravili po cesti in po stezah k Trem faram. Naproti so
jim že doneli glasovi trifarških zvonov, ki so se nepre¬
stano oglašali v vabilni pesmi:

„Pojd’te, pojcTte, romarji,

K Maj ki božji trifarški.“

Prostor pred cerkvijo je imel že vse drugo lice.
Kramarji in slaščičarji so bili tam ali že postavili, ali pa so
prav kar postavljali šatore in kolibe ter po njih razkladali
ali razobešali svoje blago.

Včliki trgovec.

14

210

Videti je bilo, očesu v vabo in žepu v škodo, možice
in konjiče, zibelke in punčke, srčke in ogromna srca iz
sladkorja. Ob njih so viseli papirnati trakovi s primernimi
in neprimernimi napisi.

Tam poleg je razobešal kramar pisane trakove, živo-
barvaste robce, predpasnike in jopiče, rute in srajce in
krila. Drugi je prodajal mašne knjižice, svete podobice in
molke, tretji je razpostavil razne igrače, četrti kuhinjsko
posodje, Ribničan svojo slovito suho robo, Lipničan črne,
žgane lonce in sklede, Podozličan finejšo namizno opremo,
Vipavec pa je prišel s smokvami in cvebami. Kmetiške
ženske so bile napekle na stotine hlebov belega kruha ter
so ga prinesle prodajat. Ob cesti je stala košara poleg
košare. Iz njih so se modrile sočne slive in se rdečila
prva jabolka, pa tudi prvo grozdje seje prijazno smejalo iz canj.

Pod ogromnimi lipami pred občinsko hišo so stale
dolge vrste miz in klopij, ki so jih bili tjakaj postavili
gostilničarji. Po širokem travniku ob desni in levi strani
ceste so si tudi spletli iz vej krčmarji obširne lope in si
kraj njih postavili prstena ognjišča. Pod lipami vzpota so
pripravljali Vivodinci plohe in tehtnice, kjer bodo sekali
in prodajali janjetino.

Za pokopališčnim zidom so že bleketala jagnjeta in
so meketali kozli ter mulili redko listje z grmičastega
trnja, hoteč se še enkrat nasititi, predno zapadejo žalostni
svoji usodi. Saj so že tamkaj po travniku plapolali ognji,
da napravijo kupe vroče žerjavice, in razgaljeni fantiči so
že zabijali v zemljo rogovile, koder se bodo cvileče vrteli
leseni ražnji s tolsto ali suho bravino.

Ob glavni cesti in stranskih potih so čepeli po jarkih
slepci in hromci, berači in beračice, kazali mimoidočim
pohabljene ude z zevajočimi ranami in glasno prosili milo¬
ščine, da se je njih vpitje čulo kot obupna prošnja trpečega
človeštva . . .

Med šatori in gostilnicami se je pehala množica
ljudij, hiteča na pokopališče in v cerkve z bolnimi srci
in solznimi dušami. Med množico so se svetlikali bajoneti
orožnikov, ki so pazili na red in na ljudi, kateri so prišli
z vse drugimi, nego pobožnimi nameni na proščenje.

Vse na okrog je šumelo in govorilo, se prerivalo in
gnetlo, kakor da so se zbrali ljudje k velikemu semnju.

Tudi nekaj Metličanov se je že nabralo pri Treh farah,
zakaj zvonovi so klicali ljudi k večernicam.

211

Cerkve so bile že natlačeno polne ljudstva, ki se je
stiskalo po klopeh ali pa se nabiralo ob izpovednicah.
Okrog Marijine podobe, stoječe na oltarju v sredini srednje
cerkve, so se plazile po golih kolenih ženske, ki so se
bile zaobljubile trifarški Materi božji. Druge so poklekale
ob oltarjih, se trkale na prsi in polglasno molile, in še
druge so se plazile okoli vseh treh cerkva ter so zdaj pa
zdaj počivale, da se jim odpočijejo kolena, ki jih je zbadala
ostra trava in drobno kamenje.

Domačini so poklekali ob grobeh ter se v molitvah
spominjali svojih pokojnikov.

Ko so minile večernice, so se vrnili ljudje iz cerkvd
in s pokopališča ter zasedli mize po gostilnicah. Krčmarji
so točili vino in ponujali večerjo, a Vivodinci so nosili
pečeno janjetino na plohe, glasno kličoč: „He, vručega,
vručega — na !“

Ljudje so drli tja ter kupovali dišeče, mastno pečenje.

Razvila se je ob cerkvah vesela živahnost, ki je pre¬
hajala tu v dovtipne pogovore, tam v bolj ali manj lepo-
glasne pesmi. Hrvatske devojke so se zbirale v gruče,
tiščale glavo tik glave in prepevale otožne narodne po¬
pevke, ki so se izgubljale v žalostni, zategli „oj“.

Qj, janješče moje — oj —

Čim bliže je prihajala noč s črnim pajčolanom in
z zlatimi zvezdami, tem bolj je potihavalo življenje. Romarji
so si šli iskat prenočišč po hlevih in podih, pod kolarnice
in svisli, ali so pa pospali v cerkvah ali kar na pokopa¬
lišču. Metličani so se odpeljali, ali pa so odšli po bliž-
nicah domov.

In hipoma je zavladal pokoj na okrog. Med hišami
in vrtovi je bilo čuti zateglo dihanje in smrčanje spečega
ljudstva ter polglasne vzklike počivajočih romarjev, ki so
sanjali o izpolnjenih upih, o uslišanih prošnjah in o Materi
božji, ki jim je prišla delit pri svojem Sinu izprošene
milosti...

Na trave in bilke je začela padati rosa, in komaj je
prvi odsev vzhajajočega jutra pregnal črne mrakove, že
se je začela vzbujati pobožna množica iz spanja. Hitela je
k studencu, da si izmije zaspane oči. Glas zvonov je plaval
v daljavo ter klical ljudi k rani maši.

Življenje sinočnjega večera je zopet objelo vse stvari
ob cerkvah. Trgovci so začeli ponujati svoje blago, gostil¬
ničarji so nastavljali sode, janjetina se je vrtela nad žerjavico,

14 *

212

in berači so začeli iztezati suhe roke proti prihajajočemu
občinstvu.

Janez Zalokar je vstal zgodaj in se odpravil s sestro
Nano k Trem faram, da se udeleži rane maše. Noč je bil
prespal dobro, in spanec ga je okrepil, da se je čutil
čvrstega in pomlajenega.

Z lahkimi koraki je stopal po cesti, in hladni, sveži
dihi lepega jutra so ga obkrožali kot sladki objemi ljube¬
čega znanca. Pred njim je ležal znani mu svet, lep in ne-
izpremenjen, kakoršen je bil takrat, ko je poslednjikrat
pred dolgimi leti namerjal tod svoje korake proti Karlovcu.
Tamkaj pred njim so se dvigale iz jutranje megle strehe
njegovega rojstnega mesta. Po njih so se poigravali prvi
solnčni žarki, ki so pretrgavali vlažno meglo, da je izgi¬
njala bolj in bolj ter napravljala prostor krepilnemu vzduhu,
ki se je raztapljal v veličastnem blesku po prirodi daleč
na okrog. Ob Janezu je vse zaživelo. Listje po grmih in
drevesih se je zibalo v jutranjem hladu, kakor da si še¬
peče o sanjah, ki jih je sanjalo to noč. Oglašali so se od
blizu in daleč ptičji spevi, čisti in jasni, kakor bi umetni¬
kova roka prebirala srebrne strune. Iz dimnikov metliškega
mesta so zakrožili tanki sivkasti dimi, ki so hiteli v viso-
čine, a so se kmalu začeli razblinjati in razgubljati, kakor
da so se ustrašili prelestne čistosti, ki je sevala z neba na
zemljo. Janez je stopal dalje. Srce ga je sililo tja, da vidi
hišo, kjer mu je zagorela luč življenja. Ali danes ni hotel
biti poslušen srčnemu glasu, nego je krenil na desno, da
obišče grob svojih starišev.

Spotoma je srečaval neznane in znane ljudi. Ti so
ga pogledovali radovedno in vprašujoče, češ, ali je to on,
ali ni? Med tistim časom, ko so se videli poslednjikrat,
pa med današnjim dnem je ležala dolga vrsta let, ki jim
je postarala lica in napolnila duše z zrelostjo in izkustvi.

Ko je dospel k Trem faram, se mu je približal ta in
oni znanec, vprašujoč ga: „Saj si Zalokarjev Janez — ne?“

„I)a, dc\! Zalokarjev Janez sem“ je odgovarjal Janez.
„A ti si Letnar — ti Furlan — ti si ta, ti oni . . .“

In znanci so se zbirali okoli njega ter silili vanj z
obilico radovednih vprašanj, na katera ni bilo mogoče
takoj in točno odgovarjati.

v

Naposled se je sešel Janez tudi s Stuparjevim Jankom,
ki je prijatelja iskreno pozdravil.

213

Janezu je bilo prav za prav neprijetno, da ga je na¬
skočilo toliko znancev. Zakaj njegov prihod ni bil namenjen
v prvi vrsti njim, nego je veljal obisku njegovih starišev,
ki jih krije zemlja trifarškega pokopališča.

Ko so zvonovi zadoneli ter klicali ljudstvo v cerkev,
so se razgubili tudi Janezovi znanci, in Janez sam je stopil
na pokopališče. Bilo je tamkaj že vse polno ljudij, ki so
morali ostati zunaj, zakaj cerkve so bile natlačeno polne,
da ni bilo v njih niti najmanjšega prostorčka.

Janez se je komaj preril med množico do groba
svojih starišev. Delal si je prostor med nagnečenim ljud¬
stvom z brezobzirno naglico, zakaj mudilo se mu je tja,
kjer mu počivata oče in mati. Prišedši h grobu, je po¬
kleknil in se prekrižal, in srce mu je hotelo izmoliti v
jednem trenutku vse molitve . . .

Ta grob, ta sveti kraj !

Sestra Nana ga je obsenčila z rožami in posula s
peskom, ali leseni križ je bil že trhel in se je nagibal k
razpadu. Podobo Jezusovo je snedla rja, da je visela samo
še na jedni roki. Precej je sklenil Janez, da bo dal v
prihodnjih dneh postaviti ob vzglavju kamenit nagrobni
spomenik.

Na prižnico zunaj ob zvoniku je stopil duhovnik ter
je začel svojo propoved z besedami psalmistovimi: „Brez-
božnikom ni miru, pravi Gospod! . .. Velik mir je tistim,
ki ljubijo Tvoj zakon ..

Z gorečo in prepričevalno besedo, ki se je glasno in
razločno razlegala nad grobovi, je dokazoval vneti duhovnik
resničnost teh besed. Podpiral jih je z dokazi cerkvenega
učenika, ki.pravi, da nam dd Bog sam pokoja in miru,
tisti Bog, ki ga prosi njegova cerkev: „Daj svojim služab¬
nikom tistega miru, ki jim ga svet ne more dati.“ Vse
dobrote in radosti sveta ne morejo zadovoljiti človeškega
srca, zakaj človek ni ustvarjen samo zato, da bi užival te
dobrote, ampak človek je ustvarjen jedino le zaradi Boga in za
Boga; zato ga more zadovoljiti jedino Bog. Živali zadovolji
čutno slast seno, meso, kost, žito; a duša, ki išče združitve
z Bogom, ne najde zadoščenja ob uživanju svetnih naslad.
Kar je posvetne blaginje — ta je zgolj navidezna, in ta
ne more nasititi človeškega srca . . . ,Jedli ste, a niste se
nasitili !../ 4

Ponavljal je besede Salomonove, ki jih je govoril
o utešenju svojih občutkov: „In od vsega, kar so po-

214

želele moje oči, jim nisem ničesar odrekel.^ A vendar je
moral pozneje sam priznati: „Ničemurnost ničemurnosti,
in vse je ničemurnost.“

O blagor tistim, ki se zatekajo k svojemu Bogu, a
gorje tistim, ki se odvračajo od njega! Saj čitamo že v
Mojzesovih knjigah: ,Zato, ker nisi služil Gospodu, svojemu
Bogu, v veselju in radosti srca, pri obilnosti vseh rečij,
boš služil svojemu sovražniku, ki ti ga pošlje Gospod, v
lakoti in žeji in nagoti in v vsem pomanjkanju!“

Veselo kakor psalmist moramo peti: „Veseli se

Gospoda, in dopolnil ti bo prošnje tvojega srca!“

In težke skrbi, ki morč duh, žalost, ki ga tira do
obupnosti, solze, ki jih točimo nad neizpolnjenimi željami,
nad zakopanimi upi in prevaranimi nadejami — vse to bo
minilo in se izgubilo, pa naša srca se bodo dvigala v
radosti in veselju proti nebu, odkoder prihajajo žarki božje
milosti!

Tjakaj naj se obračajo duše, kjer je Bog! Vse, kar
rodi zemlja, se obrača kvišku, k solncu in k oblakom, in
tako mora hrepeneti tudi človeška duša v nedogledne
višave, se mora odtrgati od vsega, kar jo priklepa na svet,
od njega varljivosti in neutešljivosti se mora odtrgati, da
ne bo vzdihovala z Davidom: „Moje solze so mi kruh po
dnevi in po noči, ker mi vsak dan kličejo: Kje je tvoj Bog?“

Pobožna množica je verno poslušala navdušenega
govornika. Zdaj pa zdaj se je izvil izmed gneče kak vzdih,
ali se je pa začulo tu in tam zadušeno ihtenje . . .

Na Janeza je napravila propoved globok vtisk. Po¬
slušal je pazno besedo za besedo, in zdelo se mu je, da
se ta in oni odstavek duhovnikovih izvajanj popolnoma
prilega njemu. Janez se je čutil vznemirjenega, krivega in
nedolžnega, grešnika in spokornika. Kakor da bi mu za¬
igrale strune, razpete v duši, otožno-veselo pesem, tako mu
je ugodno in neugodno vztrepetavala duša . . .

Ko je bila končana propoved, so zadonele v cerkvi
orgle, in njih glasovi so plavali skoz odprta okna in vrata
venkaj na pokopališče in se razgubljali dalje nad poljem
in travniki. Ljudje so popadali na kolena, molili iz molit¬
venih knjižic ali prebirali jagode na molkih. Slepci so
obračali ugasle oči proti nebu, in hromci so iztezali mrtve
ude tja proti cerkvi, proseč Mater božjo pomoči in tolažbe
bednemu življenju.

215

Po končanem svetem opravilu so se polagoma raz¬
hajali ljudje ter posedali po klopeh, da použijejo zajutrk.
Tisti, ki niso prinesli s seboj denarja, so molili dalje, po¬
lagali na oltarje sveče, iztresali v nastavljene kadi pšenice
in ječmena, ali pa spuščali vanje povesma prediva — vse
to v dar cerkvam trifarškim . . .

Berači, ki so zasedli grobove ob poli, so milo prosili
darov. Slepec je vlekel zrahljani lok po neubranih strunah
ter prepeval s trudnim glasom narodne legende o svetem
Lorencu, o tesarju Jožefu, o Mariji sedemžalostni. V nastav¬
ljeni klobuk so mu metali ginjeni poslušalci krajcarje,
kose kruha in potice, čebule, sliv in domačega sira ...

Janeza so zopet obstopili njegovi znanci ter so zasedli
dolgo mizo pri znanem gostilničarju. Stuparjev Janko je
kupil lopatico pečenega janjca ter jo ponudil Janezu, rekoč :

„Daj, prijatelj, daj! Dolgo že nisi jedel take pečenke!“

In Janez si je urezal kos rumeno zapečene, dišeče
pečenke. Pa mu je šla v slast ta narodna jed, brez katere
ne opravi pošten Belokranjec trifarškega proščenja.

Družba je postajala vesela in glasna, zakaj gostilničar
je točil dobro in ceno vino.

Vsi so silili v Janeza:

„Pa kaj ti je, Janez? Nič se ti ne ljubi! In tvoje
lice je žalostno!“

A Janez ni maral, da bi vedeli njegovi znanci, kaj
mu je, in kako mu je. Zatorej pravi:

„Tega je kriva utrujenost. Bil sem daleč po svetu, na
Dunaju in v Pragi, in zato sem tako truden in željen pokoja D

„E, lepo ti je dal Bog,“ reče jeden izmed njegove
družbe, „ker si prehodil toliko sveta. V resnici! Lepo ti
je dal Bog. A mi tičimo vedno domd, kakor polž v svoji hiši/ 4

„Pa kako si vendar to napravil,“ ga vpraša drugi,
„da si si tako pomagal na noge? Jaz rijem in rijem, kakor
krt v zemlji, pa se ne pririjem nikamor. Kako si vendar
to napravil ?“

„1, moj Bog,“ odvrne Janez, ki sam ni vedel, kaj bi
prav za prav povedal. „Delal sem in delal, a Bog je dal
svoj blagoslov. In tako je šlo počasi naprej/

„No, vidiš,“ se oglasi Janko, „ko bi ti tako delal, kakor
je Janez, pa bi tudi vedno ne tičal na jednem mestu. Jaz
vem, kako je bilo pri Janezu. Tjakaj bi se prišel učit dela

in vztrajnosti!“

216

„Saj vem,“ odgovori tisti, ki so mu bile namenjene
Jankove besede, „da mu ni zlato samo od sebe deževalo
v žepe, nego da si ga je moral s trdim delom prislužiti.
A vendar si upam trditi, da je imel tudi mnogo sreče pri
svojih podjetjih. Brez sreče ni dandanes nič na svetu. Kaj
ne, Janez ?“

„Res je,“ odgovori Zalokar, „tudi sreče sem imel obiloP

„No, vidite, da sem vedel,“ vzklikne tisti, ki ga je
prej vprašal.

A drugi pristavi: „Sedaj pa ostaneš tu pri nas, je li?“

Janez odgovori: „Ne vem še, kaj bom storil. Rad bi
ostal tu, da se mi iztečejo dnevi na domači zemlji. Ali
danes ti še ne morem odgovoriti, kako bom ukrenili

„Pa kaj,“ ga zopet vpraša tretji, „ali si sedaj popol¬
noma opustil trgovino? Ali si si pridobil toliko denarja,
da boš lahko živel ob njem, ne da bi se še dalje ukvarjal
s svojim poslom ?“

„Nekoliko sem si že privarčeval, o vsem drugem pa
ti ne morem dati precej danes povoljnega odgovora. Bo¬
dočnost bo že še vsakemu pokazala, kako in kajP

Nekaterim Janezovim znancem se je zazdelo, da ne
govori Zalokar rad o takih rečeh. Zatorej so zasukali po¬
govor na druge reči. Spominjali so se svojih mladih let,
ko so preživali vesele dneve ob Zalokarjevi hiši, igrajoč
se v živahni družbi. Ta in oni je pripovedoval, kako se
je učil rokodelstva, kako se je ženil, kako je služil vojake,
kako mu kaže pridelek na polju, v trtju — no, snovi je
bilo prijateljem in znancem dovolj! Njih število se je čim¬
dalje večalo. Vsak, kdor je prišel mimo in spoznal Zalo¬
karja, je prisedel ter se zapletel v pogovor. Tako je bil
tudi gostilničar vesel Zalokarjeve vrnitve.

„Pa bodi stvar taka ali taka,“ izpregovori končno
Janko, „lepo je pa vendarle, da nas ni Janez pozabil, nego
da je prišel zopet enkrat pogledat Metliko in MetličaneP

„Bogme, to je pa prav res lepo,“ se oglasi hkrati
več mož, ki so se dvignili s klopi in silili s polnimi ko¬
zarci proti Janezu, kličoč mu: „Pa te Bog poživi, Janez P

„Glej, vedno si ostal še tisti Zalokarjev Janez! Tako
domač si, in to je v resnici lepo P so klicali drugi . . .

Bilo je že proti poldnevu, ko se je odpravil Janez s
sestro Nano domov. In ko je prišel do mesta, kjer se
cepi cesta proti Kolpi in proti Metliki, reče sestri:

217

„Nana, sedaj grem pa še Metliko pogledat! Ne čakaj
me z obedom, zakaj domov se vrnem še le o mraku

Z Jankom in z nekaterimi drugimi znanci izza mladih
let je stopal Janez proti mestu. Cim bliže je prihajal, tem
tesneje mu je bilo pri srcu. Tam od daleč je videl streho
svoje rojstne hiše . . .

Janez seje obrnil v stran, zakaj srce se mu je užalostilo...

K obedu ga je povabil Janko, s katerim sta kmalu
popoldne zopet odšla k Trem faram.

Tam se je že nekoliko razgubila množica romarjev,
a prišlo je tem več domačinov, ki so šli v cerkev k
večernicam ter so potem kupovali cerkvi darovano predivo
in žito, ki so ga prodajali cerkveni ključarji. In čim bolj
se je praznilo pokopališče, tem bolj so se polnile gostilnice,
tem gosteje so se nabirali ljudje ob trgovskih šatorih, kjer
so kupovali drug drugemu odpustke.

Vse življenje se je potem osredotočilo v krčmarskih
utah, kjer so gospoda in kmetje použivali, kar so prinesli
pečenja in kruha s seboj, ter si gasili žejo z dobrim vinom,
ki je razvnemalo glasno družbo do veselih govoric in lepih
narodnih popevčic in napitnic.

Janez je moral mnogo govoriti, da je vsaj deloma
utešil radovednost prijateljev in znancev. Bil je pa previden
v odgovorih, zakaj bal se je, da bi se ne zagovoril in ne
odkril nepoklicanim ljudem prave zgodovine svoje žalostne
preteklosti.

Janez je sklenil, da se bo odslej ogibal radovednih
ljudij, da se jim bo končno izognil — popolnoma.

Bila je skoro trda noč, ko je stopal proti Brodu k
sestri Nani s trdnim sklepom, da ne bo več dolgo hodil
po teh potih. #

Precej drugi dan je pisal bratu Francetu v Ameriko.

Potem je naročil lep nagrobni kamen, ki ga je dal

postaviti ob grobu svojih starišev.

Bil je ta kamen iz belega mramorja. Ob vrhu je bilo
izklesanih dvoje src, in iz njiju sta se dvigala pozlačena
plamena, ki sta prehajala drug v drugega. V zlatih črkah
je bil brati skromni napis :

Tu počivata

TEREZIJA IN MARTIN ZALOKAR.

Bila sta mati in oče
svojim žalujočim otrokom.

Bog jima bodi plačnik!

218

Pretekla sta skoro dva meseca, da je dobil Janez od
Franceta odgovor. Posebno veselo pa vendar ni bilo
bratovo pismo. Ko ga je Janez prečital, je hodil po sobi
s sklonjeno glavo, z rokami na hrbtu prekrižanimi, ter se
je vsak trenutek ustavil ter pomišljal.

„Tako, tako!“ je govoril sam s seboj. Stopil je k
oknu ter naslonil čelo na hladno šipo.

Potem je zopet ubral pot po sobi gori in doli ter
zdaj pa zdaj pogledal v pismo ter čital polglasno vrstice:
„Veselilo me bo neizrečno, če prideš, dragi brat! Tuji
kraji, tuji običaji te bodo razvedrili, dasi ni mnogo veselja
v moji hiši. Jaz boleham in hiram od dne do dne bolj.
Nobeno zdravilo mi ne pomaga. Zdravje se mi je obrnilo
že na bolje, pa sem se pred meseci, ko je bilo baš mnogo
opravila v moji gostilnici, pregrel in oznojil. A da se
ohladim, sem sedel po neprevidnosti na hladen zrak. In
od tistega dneva se mi je zopet šibko zdravje prav občutno
omajalo, in sedaj gre kar vidno z menoj navzdol. Hiram,
pokašljujem in se sušim, da me je vsak dan manj. Strah
me navdaja, da me bo kmalu konec — strah me navdaja
zaradi žene in otrok. In če je volja božja, da bom moral
umreti, bo mi smrt toliko lažja, ker bom imel Tebe poleg
sebe. Tebi bom izročil svoje ljudi. Ce se Ti bo zdelo
prav, lahko ostaneš tu; če se Ti bo zdelo bolje, se pa vrneš
z njimi vred v domovino. Stori torej, kakor se Ti zdi...“

„Stori torej, kakor se Ti zdi .. .“ je ponavljal Janez,
a v njem je že dozoreval sklep, da pojde.

Vzbudil se mu je v duši nemir, ki ga je z nepre¬
magljivo silo gnal z Naninega doma.

„Po svetu, tja k bratu !“

Ta sklep je zmagal. Ob jednem pa je sklenil Janez,
da ne pove nikomur, kam je namenjen. Sestra, svak in
Janko bi ga začeli pregovarjati, naj nikar ne hodi na stare
dni tako daleč. In kolikor sebe pozna, bi se jim končno
vdal, in brat France bi zaman vzdihoval po njem. In kako
je težko človeku v tujini, ki umira in ostavlja ženo in
otroke tujim ljudem! Kako bi bilo brezsrčno od Janeza,
da ne napravi bolnemu bratu poslednjega veselja! Ali ni
prav za prav Janez kriv, da je moral brat France z doma,
iskat si novega ognjišča, katerega zidanje mu je izpilo vse
zdrave moči ter ga končno položilo na smrtno postelj?

219

Da, on pojde, on mora iti, da poravna vsaj deloma
stari dolg, da bo v tolažbo bratu in njegovi rodbini v
zadnjih, najtežjih trenutkih!

Njemu —Janezu — je naposled vse jednako, ali
preživi zadnje svoje dni tu ali tam, v domačem kraju ali
v tujini. Glavno je sedaj, da pride k bratu, potlej se bo
vse drugo že kako uredilo in ukrenilo!

Sestra Nana ima moža in domačijo — ta ga bo lahko
pogrešala, kakor bi ga brat France ne mogel. Zdelo se
je Janezu, da je vso stvar dobro in trezno premislil, in da
ni nobenega vzroka, ki bi mu mogel braniti na daljno
pot. Saj mu je morda že tako odločeno, da mora kakor
deseti brat iskati miru in pokoja križem svetd . . . Sebi ga
ni našel, a sedaj se mu ponuja prilika, da bo zatisnil bratu
trudne oči, da bo njegovim ljudem z besedo in dejanjem
ob strani, ko bodo osameli hrepeneli po domačem človeku.

In ali ne bo padla tudi njemu v nepokojno srce
kapljica hladila, ko bo videl, da je njegova prisotnost v
hladilo in tolažilo drugim ljudem?

V Janezu je hipoma zazvenela zapoved: „Izkazuj
dobrote!“

Ubogi, na telesu bolni, na duhu potrti ljudje hrepenč
po dobrotah, ki jih dvigajo iz žalosti in obupa . . .

„Izkazuj dobrote! Tvoje življenje naj bo okrašeno z
dobrotami, ki si jih izkazoval drugim ! Izkazuj dobrote F

Tako je plaval po Janezovi notranjosti glas, ki mu
je v nekakem ponosu dvignil dušo.

Tja pojde, da uteši domače ljudi, ki trpe na tujih
tleh, potlej — če je odločeno tako v sklepu božjem — se
vrne z bratovimi ljudmi domov, da izkazuje dobrote domd!

Pa saj morda ni tako zlo z bratom, kakor mu je
pisal! Človek misli dostikrat huje, nego je res!

A bodisi kakorkoli — tja pojde! . ..

Med tem časom, ko je Janez toliko razmišljal sam s
seboj, je prišel le redkokdaj v Metliko. Bil je malo ne
vedno pri svoji sestri. Le Stuparjev Janko ga je tu in
tam obiskal.

In tako je prišla jesen; listje je padalo z drevja in
se trepetaje spuščalo na rumeno zemljo.

Janez je pospravil v kovčeg svoje stvari. Kar je
bilo dragocenostij, jih je pustil sestri Nani, češ, naj mu
jih shrani, dokler se ne vrne.

220

Sedel je na voz in se odpeljal proti Karlovcu, kjer
je obiskal tudi svojega prijatelja Milana Drganca, rekoč
mu, da gre malo pogledat po svetu . ..

XXVII.

Nihče ni torej vedel, kam seje prav za prav odpeljal
Janez. Minil je teden, minila sta dva tedna, in njegove
domače ljudi je začela navdajati skrb. Polaščal se jih je nemir.

Sestra Nana je izpraševala Janka, ni li morebiti njemu
povedal brat, kam se je odpravil. Janko ji seveda ni mogel
dati pojasnila, ker ni tudi sam vedel, kam je odpotoval
Janez. Ugibal pa je to in ono, in tudi on se je bal zanj.
Nikomur razen njemu ni bila znana Janezova preteklost.
Janko si je mislil, da se je Janeza zopet polastila ne¬
premagljiva žalost in isto neutešljivo hrepenenje po njegovih
rajnkih, da se je torej vrnil v Trst, h grobu svoje drage
žene in hčerke, da ga tamkaj premaga bolest, in da ji
končno podleže.

Pričakoval je vsak dan, da mu pride žalostna vest:
Janeza Zalokarja ni več med živimi!

In čim bolj se je izkušal iznebiti te mučne misli, tem
bolj se mu je oglašala, tem bolj ga je vznemirjala. Nikjer
si ni dobil mesta, nikjer mini. Pisal je znancu v Trst,
naj mu nemudoma sporoči, je li mu znano, ali je Janez
v 'Prstu. Kmalu je dobil odgovor, da ga ni tamkaj, in da
nihče ne ve, ali je sploh bil Zalokar tam. Pisal je njegovi
svakinji na Dunaj in v Prago, pa tudi od ondod je dobil
odgovor, da ni bilo Janeza pri njih.

Njegov nemir je rastel od dne do dne.

Kam je neki odšel? Kaj namerava?

Naposled je sklenil, da pove sestri Nani, kako je bilo
z Janezom v preteklih dneh. Če bi si Janez res sam
poiskal smrt, in če bi sestra Nana zvedela o tem, bi jo
lahko žalostna vest tolikanj bolj zadela, ker bi prišla
nepričakovano. Ge pa zve Nana, kako je tepla Janeza
nesreča na nesrečo, bo s tem vsaj deloma pripravljena na
to, kar lahko pride. Saj iz vsega tega, kar se je doslej
pripetilo Janezu, razsoden človek lahko sklepa, da je treba
čudovite moči onemu, ki more vse to prenašati.

Janko je torej povedal Nani — vse. A ne vsega ob
jednem. Bilo bi preveč. Polagoma — danes nekaj, jutri
nekaj — ji je naslikal Janezovo preteklost

221

Sestra Nana je tožila, vzdihovala in jokala. Obupno
je vila roke in klicala: „Janez, Janez, zakaj si odšel od
mene? Tu bi te tolažili, a sedaj tavaš sam, kakor izgubljeni
sin, po svetu!“

„Pa da bi vsaj vedeli, kam se je obrnil, da bi šli za
njim in ga privedli nazaj,“ je tarnal Vuk.

„Morda ga ni več med živimi,“ je jokala Nana.
Odpravila se je v proštijo in tamkaj plačala tri maše,
ki jih naj bero za dober namen: jedno v metliški cerkvi,
drugo pri Sv. Roku in tretjo pri Treh farah.

„Ako ga Bog ne reši in Njegova sveta volja, ga tudi
mi ne bomo, a  je trdila Nana, upajoč v božjo pomoč.

V njenem stanovanju je gorela noč in dan pred podobo
Matere božje svetilnica. Berači, ki so trkali ob sobotah
na njena vrata, so dobivali sedaj vbogajme poleg običajnega
kosa soržnega kruha še merico pšenične moke. Vsakemu je
dala pred odhodom tudi naročilo: „Pa molite za mojega brataP
„Molitev ga bo rešila in božja volja, a  se je tolažila Nana.
Vedno in povsod ji je bil v mislih Janez. „Samo da
bi si sam ne poiskal smrti! Kaj bi bilo z njegovo dušo !“
Po Metliki se je kmalu raznesla vest, da je včliki
trgovec Janez Zalokar odpotoval, pa nihče ne ve, kam in kod.

Ko se je bil vrnil v domači kraj, so brž začeli govoriti
ljudje: „Glejte, prišel je! Ni pozabil Metlike. Pri nas
bo sedaj, in tudi mi bomo kaj imeli od njegovega bogastvaP
Drugi so govorili: „Nismo zaman trdili, da pride na
stare dni domov, uživat mir in uporabljat svoje bogastvo
v prid svojim rojakomP

In zopet tretji: „Vedno je bil dober človek Zalokarjev
Janez! Ko smo bili še otroci, ga je bila sama dobrota. In
tako ga je sama dobrota tudi sedaj P

In četrti: Da, sama dobrota! Pri Treh farah, ko
smo pili in jedli, je plačal vse sam. Pa bo še, če Bog
da, saj ima denarja, da je strah P

In peti: „Kam naj gre solza, če ne v oko?“

Tako je znal vsak kaj povedati.

A sedaj, ko se je raznesel glas, da je včliki trgovec
Zalokar kar hipoma odpotoval, se je govorica nekoliko
zasukala.

„Ha, ali vidite,“ so govorili ljudje, „nič mu ni do nas
in do domovine. Noč ga je dala, noč ga je vzela. Rajši
živi med tujimi, nego med domačimi ljudmi P

222

„Taki so ljudje, kadar jih obsiplje sreča! Žive samo
sebi, a za vse drugo se ne menijo,“ so trdili drugi.

„Kdo bi si mislil, da je tak,“ so javkali tretji. „Ali
to je že tako: Denar napravi človeka brezčutnega!“

Tako je znal tudi sedaj vsak kaj povedati.

Nana, ki ji tudi niso ostale tuje te govorice, je jokala
in molila, da bi se Janez vendar vrnil domov, da bi potem
ostal za vedno pri njej ter tako zavezal ljudem hudobne jezike.

Tudi Janka je razburjala ta govorica. Zagovarjal je
prijatelja, kakor je vedel in znal. „Čemu opravljate moža,
ki je več izkusil v življenju, nego vi vsi skupaj? Sam
svoj je; svojo glavo ima in svoj denar, in lahko počne,
kar hoče. Za svoja dejanja pa ni odgovoren vam!“

V svojem srcu je pa želel tudi Janko najiskreneje,
da bi se vrnil Janez.

O'-

Nekega dne je prejela Nana pismo, oddano na pošti
v Hamburgu. Imelo pa je Janezovo pismo t6-le kratko, po¬
mirjajočo vsebino:-

Draga sestra!

Ne bodi jezna ndme, da Ti nisem povedal pred
odhodom, kam sem se bil namenil. Bal sem se, da bi me
pregovorila, da naj ostanem pri Tebi. Potem bi najin
brat France zaman hrepenel po meni.

Sedaj sem na potu k Francetu, ki leži bolan, kakor
mi je pisal. Treba mu je domačega človeka, da ga
tolaži v težkih urah hude bolezni, da tolaži njegovo
rodbino, ki se boji, da ne izgubi očeta.

Navdaja me trdno upanje, da se zopet kmalu
vidimo. Kakor hitro se prepričam, kako je z bratom,
kakor hitro uredim pri njem v Ameriki vse, kar je
potrebno, se bomo odpravili vsi na pot v domovino.
Zanašaj se ndme, da si bom prizadeval na vso moč, da
se vrnemo vsi skupaj k Tebi v domači kraj. Tam si
bomo ustanovili novo domačijo ter bomo preživeli ostanek
svojih dnij v miru in medsebojni ljubezni, težko in bridko
izkušeni po velikih nezgodah preteklega življenja.

Ničesar ne želim iskreneje, nego da bi bil vsaj
večer našega življenja lep in pokojen.

Presrčno pozdravlja Tebe, Tvojega moža in Janka,,
ki ga obvesti o tem mojem pismu,

Tvoj brat Janez.

223

j'-

'A*

* *

Po dolgotrajni vožnji po morju in po kopnem je
dospel končno Janez k bratu Francetu.

Ta je ležal na postelji bled, upal — zrel za smrt.
Solze veselja so ga polile, ko je zagledal Janeza. Iztegnil
je proti njemu suhe, koščene roke in se dvignil na postelji.
A precej je zopet omahnil nazaj; kašelj ga je začel dušiti,
in na ustnah se mu je prikazala kri.

Zaprl je oči in nekaj časa ležal nepremično.

Potem je začel šepetati: „Sam Bog te je privedel
semkaj, moj dragi Janez! Prišel si, da mi zatisneš oči. . .
Ubilo me je delo . . . Ko bi delal doma tako, kakor sem
tukaj — brez prestanka, brez odmora — bi si pomagal
na noge, in ne bilo bi mi treba iskati zaslužka med tujimi
ljudmi in na tuji zemlji . . .“

In Janez je dostavil: „Ničesar ti ne očitam, France!
Prej bi moral sebi. Ali to je res : Ko bi delali domd s
tisto vztrajnostjo, ki ob njej v tujini izgubljajo moči, bi si
opomogli naši ljudje tudi v domovini. Ali ti si imel naj¬
blažje namene, ko si se odpravljal z doma . .

„Najblažje namene — to je res F je pritrdil France.
„Pa je prišlo tako, kakor je sedaj. Jaz čutim, prav dobro
čutim, da se iztekajo ure mojega življenja. O, ko bi mogel
vsaj počivati v domači zemlji! Ali to ni mogoče ! Pa
sedaj mi ne bo smrt tako težka, ker si ti pri meni. Tebi
izročam svoje ljudi — bodi jim drugi oče. A pred vsem
te prosim: vse, kar je mojega tu v Ameriki, prodaj, in
odpotujte ti in s teboj moja rodbina domov, domov, v
domovino ... O, ko bi mogel z vami . . . “

Francetu so se zalesketale solze v očeh. Rodilo jih
je hrepenenje po domačih krajih, po domačih gorah in
dolinah. In s temi solzami v očeh se je France spravil z
Bogom in izdihnil dušo na tujih tleh . . .

Ko so ga odnesli k večnemu počitku, je vladala nekaj
j dni j v Francetovi hiši tista moreča žalost, ki se razlije po

naših domovih, kadar zagrebemo koga izmed svojcev v črno
zemljo. Vse miruje, kakor ura, ki se ji iztekč kolesa, samo
duše se vdajajo žalosti in se pogrezajo vanjo kakor od vi¬
harja razbite ladje na temno morsko dno.

In tako je bilo pri Francetovih !

Ali ne dolgo. Janez se je prvi vzdramil iz nekakšne
onemoglosti in je začel z vdovo-svakinjo urejati bratovo

224

zapuščino. Oba sta sklenila, da izpolnita Francetovo poslednjo
voljo, da namreč prodasta njegovo tukajšnje posestvo in
se vrneta z izkupnino in rodbino domov k Nani.

France je dobil na grob lep, železen križ s slovenskim
napisom.

Nad Metliko se je zopet razlivala cvetoča pomlad. Nje
topli, poživljajoči dihi so razgrinjali po travnikih in po
drevju mlado, zeleno odejo. Po vrtih se je vzbujalo prvo
cvetje, in z juga so prižvrgoleli krilati pevci.

Kolpa je šumela v živahnih valovih. Narastla je bila
do znatne višine, zakaj vdnjo so se iztekali s kopnečim
snegom napojeni studenci. Tamkaj ob Vukovem mlinu
na Brodu pa je mrgolelo polno zidarjev in tesarjev, ki so
postavljali novo hišo — včlikemu trgovcu Janezu Zalokarju.

Vrnil se je s Francetovo družino iz Amerike ter si
postavljal tu novo domačijo.

Vsi so ga ljubili in spoštovali. Njegova radodarna
roka je tolažila siromake, a njegove bogate izkušnje so
bile pomočnice in učiteljice metliškim obrtnikom in trgovcem.

In tako je našel včliki trgovec Janez Zalokar na stare
dni mir in tolažbo na domačih tleh.





- v



I



COB1 SS

1


NHR0DNH IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA


i* * *. •