213 Narodni običaji. Neki lepi isterski običaji *)• Ko zvon zazvoni, reče pobožni Istran: „glas božji", kadar se pa ob večjih praznikih počne priterkavati, se še odkrije in prekriža na čeli, govoreč: „slava otcu", na ustih: „i sinu", na persih: „i duhu svetemu" itd.; drugikrat se prekrižuje samo z enim križem po običaji latinskem. Grede memo cerkve, posebno v kteri se shranuje pre-sveto svetotajstvo telesa Jezusovega, verni Istran obernivši se k njej postoji za hip, se odkrije, prekriža, koleno prikloni, in pokrivši se mirno napreduje svoj pot. Isterski potniki pridši na mesta, odkodar se zadnjikrat vidi kakošna božjopotna cerkev, se še enkrat k njej ober-nejo, se odkrijejo, koleno poklonijo in prekrižajo, zato so *) Istra, Istran, istersko, in Istrija, Istrijan, Istrija-nac, istrijansko se po Istri sliši; ali jaz mislim, da je ono pervo stareje. Pis. neki takih krajev dobili ime Poklon: Poklon na Učki, Po-klon med Plominom in Beršecem, med Krajem in Lavranom, Poklonac na Veprinački gori itd. Po več mestih gredo vsi možki v cerkvi pri službi božji na sprednjo njezino polovico po obeh krajih, ženske pa ravno tako vse zadej za njimi; in ko imajo iz cerkve iti, narede te onim po sredi prostor, da vsi odidejo, potlej gredo še le ženske, ter se obernejo oni na desno, te pa na levo stran; in ta običaj mi se hvale vreden zdi zavolj več uzrokov. Ako Istran gre iz cerkve, ko ima grobje pri sebi, rad zagrabi v pest blagoslovljene vode, da z njo pokropi grobe svojih umerlih, se pomoli za duše njihove, in ko ima proč iti, še prekriža grob po običaji duhovniškem. Se se najdejo sem ter tje, ki pred duhovnikom koleno priklonijo, in ako jim se reče: to se samemu Bogu spodobi, odgovorijo: „ter ste vi namestnik Božji". Iz tega se vidi velikost njihove vere in spoštovanje do duhovnih pastirjev. Potojočemu Istranu je po navadi dolžnost, naj bo kjer če, pozdravljati pri poti delajoče: „Bog daj dobru sreču!" tem pa, lepo ga odzdravljati: „Bog daj sreču i zdravlje!" Ako se pa na poti srečujejo, je dolžnost, da mlaji starejega, nižji višjega pozdravlja, napr.: „Bog vam daj zdravlje!", ,,zdravi bili!'4, „Bog vas živi!" itd.; drugi pa odgovarja: „Bože daj zdravlje!" „Bože daj zdravlje i duši spasenje; i vi zdravi bili" itd. Ako se pa po večkrat na dan srečajo, se sliši reči: „Zdravo! sopet se srečamo", drugi pa: „Bože daj, da bimo se tako i v raji". Po Kastalščini je pa lepa navada, da se pri srečevanji reče najpervo: „Hvaljen Bog (ili Isus) i Maria"; odgovor: „Vazda budi hvaljen Bog i Maria", in koj zatem: „dobro jutro", „dobar dan", „dobar večer", kakor je doba dneva; po pravi Istri se pa to pozdravljanje po potih redkeje sliši, rabi se pa to ko prihajajo eden k drugemu v hiše. Ako kteri poglavar ali višji praša podložnika ali nižjega: „kako je?" ta odgovori: „na vaše gospodine" (laški „al modo suo") to je: „jaz sem vas v vaši oblasti, meni se godi, kakor vi očete". Iz tega je očitna velika ponižnost do poglavarjev. Ako pa enak enakega praša: kako je pri-jatlu? se reče: „hvala Bogu, dobro" — ali: „bolje bi se hotelo, bi se laglje terpelo"; namesto „kako je?" se tudi praša: „Kako vas Bog pomaga?" Ce se reče komu, posebno ki nima svoje hiše, kamo greste? rad odgovori: „Iz ptujega na ljudsko (ptuje)". Ako tukaj govorijo od kakošnega podvzetja, se navadno pristavlja: „Ako če Bog", „ako Bog da"; n. pr.: „grem tamo, ako če Bog"; „ču delati to, bude rastlo to i to, ako Bog da". Kadar se pogovarjajo od kakošne strašne bolezni, otekline ali rane pa prikladajo: „Nebudi primera"; n. pr.: pokaže z roko na svoj život in reče: „tako rano je imel, nebudi primera"; to je: „Bog nas obvarvaj take nesreče". Opravivši kakošno težko delo ali potovanje, ako kdo reče: „Hvala Bogu! storili smo" ali „prišlismo", odgovori drugi: „Bože daj tako v raj!" Odrastli Istrani se večidel med seboj vikajo, tudi žene vikajo svoje može, in celo matere svoje sine potlej ko stopijo v kakošen stan, da niso več toliko pod njihovo skerbjo. Kadar Istrani komu pri govorenji v besedo sežejo, rečejo: „ne zamerite, da vam besedu prebijem"; „ne zabite ča ste hoteli reči". Ako pa morajo izgovoriti kakošno manj spodobno besedo, koj pristavijo: „prosim proščenja vašega poštenoga obraza", — če je to v hiši: „prosim proščenja vaše poštene kuče"; spominajoči pa v razgovoru kakošne mertve, vselej priložijo: „Bog ga pomiluj", „Bog mu daj duši lahko, da ga zaludo nespominamo". Poprej ko pristopijo isterski ljudje k presvetemu obhajilu, prosijo po mnogih krajih v cerkvi eden drugega proščenja: „odprostite mi, ako sem vam ča zagrešil; ako sam se vam ča zameril; ako sam vam ča prevredil"; posebno pa bolniki, samo ako morejo, tega nikoli ne opuste oni hip pred sv. obhajilom storiti, n. pr.: „odprostite mi svi okolo klečeči", ali: „svi ki ste okolo mene"; oni pa reko: „Bog vam od- prosti, mi vam odproščamo iz pravega sercau. Po nekterih župan (farah) je bil pred malo leti, ali zdaj že odpuščeni običaj, da so se posebno ženske pridše v cerkev kušnile ; mislim po nauku evangeljskem, ki veli, da pomiri se z bratom svojim pervo, kakor prineseš dar svoj na žertvenik. — Na daru se Istran rad s sledečimi besedami zahvaluje: „1 k letu, Bože daj i k letu, i još priko leto"; včasih pa tudi pristavi sam pomen teh besed: „zlamenje da bi bili živi i imeli ča (kaj) dati44; „Bože daj da bi imeli ča uživati, dati i pustiti (po smerti)". Ako prašan Istran, kamo da gre ali kaj gre delat, pove, tamo in tamo, ali to in to; se mu lepo reče: „udobarčas", „srečno bilo". Da ti in taki običaji niso povsod enaki, in da jih je posebno po mestih in gradovih nemila laščina zaterla, se lahko razume! J. V. 214