60
Medved.
itrme smo posiušali staro mater, kadar nam je začela praviti o tej hudi zveri, Ježili so se nam lasje ob grozni povesti, pa tudi širila usta na smeh, kadar nam je povedala stara mati smešnico o tem hudera, a dostikrat nerodno-smešnem gozdnem godrnjaču. Stara mati je vedela o tej živali mnogokaj povedati. Ob Času njene mladosti je baje kar mrgolelo teh kosmatincev po obširnih kočevskih gozdih. Dan-danes so sevcda mcdvedje redka prikazen pri nas. Za to se imamo zahvaliti našim ncutrudnim lovcem — vsaj kakor ti vse časti vredni mozje do$tikrat pripovedujejo in dokazujejo z nepobitnimi dokazi.
Naj bo že kakor hoče: mi ne bomo kratili našim lovcem njih sta-novske spretnosti in časti. To je pa gotovo, da so bili pri nas prejšnje čase medvedje prav navadna prikazen; danes pa ni o njih več dosti Čuti. V spomin mi prihaja pri tem babičina povest, kako je izginil iz naŠe dežele zadnji medved. Pregnal ga je neki bistroumen slovenski čebelar, doma tam doli nekje v kočevskih Iiribih. Zgodba je pa sledeča: Stari očanec je imel kraj vasi ob gozdu svoj čcbelnjak, v njem pa vse založeno s panji. Za drugo delo mož ni bil na stara Ieta. Zato je negoval to pre-koristno živalco. Šlo mu je vse po sreči, in medu je bilo na jesen, da se je vse cedilo.
Neko zimo pa se je priktatil do njegovih Čebel kosmatinec — med-ved. Da je tej živali mcd poscbna slaščica, je znano. Zima je bila huda in mrcina sestradana, da so jo komaj držale noge. In medved se je lotil kar celih panjev! Zaduhal je v njih med in hotel na vsak nacin do njega. Bezal je s tacami v skončnicc, a nobena ni hotela odleteti. Tedaj je pa zgrabila medveda jeza, pograbil je panj in ga trcŠČil z vso silo ob tla. Čebele se vsled velikega mraza niso mogle pravnič braniti, ampak so popadale otrple na tla, Medved pa se je brczskrbno gostil z raedom Seveda mu en panj ni bil dovolj za enkrat.
Drugo noč je prišel zopet, To se je ponavljalo, dokler ni uničil vseh čebelnih družin.
Kako se je potem začudil in prestrašil stari čebelar, ko je poglcdal spomladi v čcbclnjak. Razjokal sc je od žalosti, ker je čebele tako ljubil. Bil je takoj na jasnem, da mu je medved to naredil. Saj so se Še okrog čebelnjaka poznali sledovi njegovih širokih šap. Sklenil je, da se maščuje nad to mrcino.
Celo leto je premišljeval, posedajoč pri novokupljenih panjih, kaj bi naredil, da bi medvcda ne samo odgnal od tujega blaga, ampak mu jih tudi naložil kot kazen za storjeno škodo. In uganil jo je.
Jeseni je spravil vse panje s čebelami vred pod strcho, da bi med-ved ne mogel do njih. Prazne panje je pa znosil na konec hiše, da bi medveda privabil pod svoje okno. Vedcl je, da bo medved zasledil po mcdu dišeče panje, se jih lotil in z ropotanjem zbudil tudi njega.
61
Zapadel je prvi sneg, a medveda ni bilo. Pritisnil jc mraz in čcbelar je vcčer za veČerom zastonj pričakoval kosmatega gosta. Sredi najhujše zime je pa le zaslišal nekoč pod svojim oknom neko ropotanje in godr-njanje. Pogleda, kaj je — in glej, medved je že irl panje in jih godrnjaje metal od scbc, ker so bili vsi prazni.
Tcdaj pa poprime čebelar za svoje delo. Imel je pripravljeno dolgo cev — kupil jo je nalašč — ki je segala od okna skoro do tal. Okno tiho odpre in spusti ccv skoro do zemlje. Da ni padla na tia, jo je privezal k mreži na oknu. Potena pa prav tiho vlije malo mcdu v ccv, tako da je kapala sladka tekočina na tla pod okno. Medved je začel duhati in kmalu je našel sladki studenček. V hipu jc nehal godrnjati in kar vlegel se*je pod cev, da mu je mcd kapal naravnost v žrelo. V tera Času pa je čebelar izvršcval svoje glavno delo. Stopil je v kuhinjo, zakuril hitro ogenj in pristavil lonec medu, namesanega z vodo. Ko je (ekočina zavrela, pa se nalahno splazi Čebelar zopet k oknu, kjer je pod njim užival ko-smatinec na tuji njivi pridelano slaščico. Previdoo, a hitro vlije čcbelar vrelo tekočino v cev. V tem hipu medved strahovito zatttli in ker ni bil pripra\'Ijen na to, se je še pod cevjo malo povaljal, da rau je nekaj vrelega medu steklo še za vrat, na glavo in po trupu, Potem je pa planil kvišku in rjoveč ubral bližnjico proti gozdu.
Šc tri noči so slišali ljudje po bližnjih in daljnih vaseh rjovenje iz gozda, Nekaj dni nato so pa našli mrcino v nekem jarku mrtvo, Pri raztelesenju so dognali, da je bil to tisti medved, ki ga je bil čebelar zaparil z vrelim mcdom.
Od takrat so pa iz tistih krajev izginili medvedje. Lovci so pravvli, da jih je pregnal s svojim rjovenjem tisti, ki ga je bil čebelar tako hudo kaznoval. Tovariši medvedjc so sc tega baje tako zbali, da so jo popihali tjadol v hrvatske šume.
Na to zgodbo sem se spomnil, ko sc je letosnjo zimo nenadno raz-nesla po naši vasi novica, da so dobili v Veliki hosti raedveda. Zadeva je bila taka: Miha Lovriš, lovec, da mu v naših krajih ni enakcga, sc je odpravil ncko jutro v goro, imenovano Velika hosta. Tam je mislil po-gledati, kje naj zacne sekati drva, Za vsak slučaj je pa vzel s seboj tudi puško. Še pred poldnem pa se je pripodil Lovriš v divjem teku v vas, letal po cesti gologlav in ves zbegan kričal: »Ljudje božji! Hitro, hitro skupaj! Medvedje so . . .«  Cclih stavkov ni mogei izgovoriti, tako je bii zasopljen.
»Kjc si jih videl?«
»V VeKki hosti! Dvaf«
Ljudje so kričali in otroci, zlasti prav mali, so se že začeli stiskati k materam.
»Pojdimo po Mlakarja, ta je tudi dober lovcc,« je rekcl neki kmet.
Poslali so po lovca, Ta je debelo pogledal, ko je slišaj to čudno novico, a takoj je imel pripravljen izgovor: »Hm! Šel bi, ampak danes ne morem. V mlin raoram, drugače jutri nimarao kruha. Res ne moreni!«
62
In mož se je popraskal za ušesi in šel nekam iz hiše------
Ko je ta izgovor zvedela množica na vasi, ni bilo ne konca ne kraja smeha in zabavljanja.
»To so vam lovci,« so se posmehovali ljudje. »Če !e sliši o medvedu, že izgubi pogum; kaj šele, če bi ga videl! Še puško bi izgubil od strahu, pa glavo in vso pamet z njo.«
»Ho, Lovriš, kje imaš pa puško? Saj si šel z njo v goro!«------
»Puško?« — se je zacudil Lovriš in potipal na svojo ramo. Množica je zagnala velik krohot . . .
»Puško, saj res! Pustil sem jo v gozdu. Je vsaj ne bo treba nositi še enkrat v gozd. Tam pri Žagarjevem hrastu sem jo pustil.«
»In klobuk?« sc oglasi nekdo iz množice.
»Klobuk, seveda, čc človek teče, ga lahko izgubi. Ampak, kaj bi to . . . zberite se, gremo nadenj . . . Vsi gremo. Dva sta. Enega sem počil, a drugega nisem mogel. To ni šala — cden proti dvema . . .«
Ljudje so se deloma streznili, kajti izprva niti verjeli niso, da so v gozdu res medvedje.
Ko so pa dognali, da je Lovriš na begu izgubil klobuk in puško, sc jim je pa začcla zdeti vsa zadeva malo resnejša.
Lovriš je za hip smuknil domov, prinesel iz hiše drugo puŠko in šcl k — Mlakarju. Pravijo, da je bilo potcm pri Mlakarju mnogo pregovar-janja in bcsedovanja, predcn se je ta prikazal na vasi s svojo opravo na občno zadovoljnost množice.
Toda še ni bilo kooca priprav za tak lov. Ncki fant je moral brzo zajahati konja in zdirjati v bližnji trg še po druge lovce.
Govorilo sc je, da je imel fant v trgu mnogo opravka, preden so se odločiH lovci na tako nevarno pot. Vsak je imel kako važno opravilo tisti dan, pa tudi bolnikov je btlo nekaj vmes. Enega je ravno trgalo po levi strani, drugi je imel puško v popravilu, tretjega je skrbela bolna krava — vsak pa je nckako preplašeno gledal. Samo trški krčmar je bil malobolj pri zdravju in Šele ta jc pregovoril svoje tovariše, naj grcdo s fantora.
Tako se je zbralo v nasi vasi kakih deset lovcev, ki jim je načeloval trški krčmar. Ta je bil namreč najbolj izkušcn pri takih stvareh,
Mahnili so jo v goro. Kako se jim je v gozdu godilo, o tem molči zgodovina. Le to je gotovo, da so se lovci držali drug drugega, kajti med-ved je huda zvcr, in da jih jc LovriŠ peljal naravnost ija, kjer j^ on streljal na kosmatinca, ki je imel pri scbi še enega mladiča.
Na vasi smo nestrpno pricakovali, kedaj se vrnejo lovci. Tri strele smo začuli, drugcga za drugim, in vse je klicalo-. »So že skupaj! Ga že iraajo!« In pričakovanje je bilo še nestrpnejše. Poslušali smof če bo še kedaj počilo, a zastonj.
Čakali smo potem še kako uro. Tedaj se nam je pa odkril imenitcn prizor. Iz goščave za vasjo so sc prikazali lovci in joj! —na nosilih so imeli nekaj velikegal
63
»Medved je, medved!«
Vsi smo bili enih misli in udrlo je vse, staro in mlado, lovcem naprotU
Ko smo došii do njih se je pa vsakemu izmed nas izvit iz prsi glas začudenja — kajti bil je res medved.
Kdo bi opisal začudenje mladih in starih in to zgovornost, ki se je razvila potem ob tej priliki.   Lovci niso mogli odgovarjati na vsa vpra- . šanja,  tako  je vse   tiščalo vanje.   Komaj so nam   to pojasnili,   da ga je ' ustrelil Lovriš že prvic, a da je Še živcl, ko so prišli do njega/ Dali so mu po vrsti Še tri strele med rebra, potem se je šele iztegnila mrcina.
0 drugem medvedu pa ni bilo ne duha ne sluha. (Na tiheni smo si pa vsi mislili, da je bil drugi le v prehudo razburjeni domišljiji Lovriševi.)
Šli smo za ubitim medvedom kot v slavnostnem izprevodu. Vsak ga je hotcl tudi potipati, posebno otroci so se zdeli samiscbi pogumni, ko so ga vlekli za dlako. Ogicdali smo vsega prav natančno od zob do repa, in sosedov Tonček mu je hotel odrezati celo krcmpelj, kar so pa lovci opazili o pravem Času in zapodili Tončka od rczanja takih spominkov.
Črcz noč jc ležal mcdved pri Lovriševih. Tam je bila zvečer zbrana skoro vsa vas. Zlasti otrok ni bilo mogoče spraviti iz hiše, d&siravno so jih hodile matere kar naprej klicat k večerji. Ta dan so bitt menda vsi otroci medveda siti,
Šele pozno zvečer se je izpraznila Lovriševa hisa. Drugi dan so pa odpeljali mcdveda v mesto. Tam so ga menda nagačili in oddaH v neko šolo, da ga učenci lahko ogledajo, kadar se učijo o njem.
O)i takrat se pri nas ne sliši več o teh kosmatincih.
Lovriš pa si še dandanes štcjc v vcliko zaslugo, da jc spravil zad-njega" »našega« medveda s sveta, dasiravno je od strahu izgubil puško in še klobuk . . .                                                                           Maksimov