288                                                                                                           Janez Vrečko
Pesmi
Milan Jesih
Že temno zdrsne
sonce
za otok visoki
onstran preliva;
tako je poljub prvi, usta poslednja.
Pesmi
Osa je
zablodila v pirovsko
flašo, nebo
je potemno plavelo,
in nobenega drugega plana.
Vetrnih rib
je v nebu, in mrakot
kdaj spregovori
potihem
v čisto sivem belem molu.
Ženska odrine
težki stol od mize, vstane
visoko,
tiha, strašna kot vzhodno cesarstvo,
in je večer.
Kura še zagode pred spanjem, veter pljuskne, in že se čas umiri:
dišeči žeblji večera!
*
Dekle, ki je
brala, zdaj zakinka, za belim
289
levtom hiteč iz zaliva,
mrakec ji tiho izbo čuva.
Čista luč sonca: labod sonca je v gnezdu sonca, starša sonca ga
umivata
s krvjo sonca!
*
Otrok bel spi
pod večerno češnjo,
gore v dalji si za oblaki
preoblačijo
obraze negibne.
*
Lepa hči zraka, ki bežno zahrepemi za silhueto konja v neskončnem soju
zvezd — že veste?
*
Kdo bo kje daleč zasadil ugriz v jedro meso lubenice, meni v uteho,
in zaspal odžejan?
290
Milan Jesih
291                                                                                                                                       Pesmi
Kako pišejo omodreli pesniki: z iglatimi črkami se dotikajo
neba do krvi.
Globoki grom v breznih nebesa — a se to vinski bratci kličejo s prozorno pretvezo
živet
v paniko?
*
Negibni
poldan, ki mu otrok
starca zaplava
čez dlan, premagujoč se
s trdo
ljubezensko besedo?
Živa kobila zrcala — kd jo kruh zrcala premami v galop
v neusmiljeno zrcalo zrcala.
Samoten popotnik, si mislim, ki gre pod velikimi zvezdami
ribi zore bele naproti!
Na beli luni beli šotori — jutranji vrt, ki v njem
raste jutro!
Kadar ženska nalahno, mrzla sredica ključa sredice —
vince samostansko, belo živim.
*
(Težko je
bit pesnik:
nikoli
ne veš, če je res, kar
stopi
čez slani prag srca.)
(Ko delam tihe nočne podobe — strašni svet! kako temno ostane, če
ne povem bleščečega mesca!)
292
Milan Jesih
293
Pesmi
Je tako popoldan in mlada ženska se usede na poveznjeni čoln, obraz
ji počiva v daljavo.
Predramil sem se iz sanj: še puščica
švisteč
nabodel srnje
srce
in že živim zajtrkujoč.
*
Spletla si je kito zrelih las in stopila s praga kot z oblaka in lahna,
kar zračna — ampak.
* Sen, vir šumeč v vintgarju nebeškem, pelod ur, notranja luč —
kovači, kovači pojoči!
*