Tretje

BERILO.

VeljA 80 h.

Na Dunaju.

V cesarski-kraljevi zalogi šolskih knjig.


za

obee ljudske šole.

(Tiskano brez premene kakor leta 1901.)

Trdo vezano velja 80 vinarjev.

Na Dunaju.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.

1902.

Šolske knjige, v ces. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane,
ne smejo draže prodajati se,  kot je na čelni strani postavljeno.

Pridržujejo se vse pravice.

3

Povesti, pesmi in pregovori,

1. Molitev.

Tebi, večno bitje, pojem slavo!

Dal v telesu zdravem dušo zdravo,
Dal si, da iznova se radujem:

Čast in slava bodi Bogu!

S hladnim mrakom spanje udom bega,
Glas vesel se krog in krog razlega,
Duh vedrt se, srce se mi širi:
čast in slava bodi Bogu!

Primite se, roke, pridno dela,

Da na večer duša bo vesela,

Da zapojem spet, ko jutro pride:

Čast in slava bodi Bogu!

A. Umek.

2. Jutranje solnce.

Budijo v svetli zarji se venčane gorč,
Kjer solnčece rumeno lepč nam vzhaja žč.

Le pridi, solnce zlato, odkrij nam svet neznan,
Noč črna naj izgine, kraljuje beli dan!

Zelena trava vstaja, in črvič oživi,

Vse lepo solnce božje na svetu obudi.

1*

4

Po srebro-svetlej rosi ledine plavajo;

Na vrtu rože moje veselo vstajajo.

Skakljajo, ščebetajo po gaju ptičice

In tebe veselč se, preljubo solnčece!

Že kmetič gre na polje in hvali stvarnika,
Pastirček dobre volje živin’co past peljA.

Kako pač lep, ljubezni vreden v nebesih On živi,
Ki tebe je iz nič ustvaril, oj lepo solnce ti!

J. Virk.

3. Postrežljivi deček.

Božidar je bil sin ubogih staršev, kateri so ga
lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je učil prav
veliko lepega in potrebnega. Slišal je tudi, kako se
mora Človek vesti, da ga  bodo vsi pametni ljudje radi
imeli. Vse to si je dobro zapomnel. Ko je srečal na
poti kakega imenitnega človeka, prijel je hitro za
klobuk, lepo se odkril in spodobno pozdravil. Ako ga
je kdo potreboval in česa prosil, bil je brž pripravljen
postreči. Ako so odrastli ljudje kaj posebnega govorili,
ni segal v besedo, ker si je mislil: tega ne urnem, in
ne spodobi se mi zdaj govoriti.

Nekdaj je bil v gozdu in je nabiral suhih drv.
Mimo pride neki tujec, lepo oblečen. „Ali veš, deček,
nagovori tujec Božidara, „drži li ta postranska pot na
cesto? Hotel sem nekoliko peš iti in sem poslal voz
do bližnje gostilnice; zdaj pa ne vem, ali sem šel prav
ali ne? tt  „Ta pot,“ odgovori Božidar, „drži sicer do
ceste, pa prav lahko se zajde. če vam je ljubo, dragi
gospod, pojdem z vami in vam pokažem.

Tujcu je bil ta prijazni in priljudni deček zel<5
všeč. Po poti ga marsikaj poprašuje, in Božidar mu

5

na vsa vprašanja tako lepo odgovarja, da ga ima tujec
vedno rajši. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik?’ vpraša
ga tujec nazadnje, ko prideta na cesto.

„Mizar bi bil rad, ako bi se mogel kje učiti,“ od¬
govori odkritosrčni Božidar. „Le zaupaj v Boga in
glej, da ne izgubiš veselja do učenj a,“ pravi mu tujec
in mu stisne v roko neki denar; potem skoči v svoj
voz in zdirja tako naglo dalje, da se mu deček še
zahvaliti ni mogel.

Več let je bilo minilo, in Božidar je bil že odrastel
ter dovršil šolo. Njegov učitelj mu reče nekega dne:
„Ljubi moj Božidar! ti si me zelč veselil, ker si bil
vedno priden in si se lepo vedel. Tudi jaz morem
tebi danes povedati nekaj prav veselega.| Lej, neki
imeniten gospod, ^kateremu si bil ti nekaj malega po¬
stregel in si mu bil zelb všeč zaradi lepega vedenja,
pozvedoval je od tistikrat po tebi. Veselilo me je, da
sem te mogel le hvaliti in priporočati; in lej, ta
gospod mi je poslal toliko denaija, da se lahko izpolni
tvoja želja, da se pojdeš učit mizarstva. Tudi mojstra
sem ti že priskrbel/ 1

Božidar je bil tega kaj vesel. Tisto, s čimer
je bil tujcu postregel, bil je že davno pozabil. „Kdo
je vendar ta moj dobrotnik? rad bi se mu zahvalil/
vpraša deček poln hvaležnih solz. „Ne moreš se mu
zahvaliti z besedo/ 1  pravi učitelj, „ker se ti noče razodeti;
ostani pa le tako dober in priden, kakor si bil do zdaj,
in skrbi, da bodeš vedno boljši. Taka zahvala bo
naj lepša zahvala in tvojemu blagemu dobrotniku ne
, u

ostane neznana.

Božidar je slušal svojega ljubega učitelja. Bil je
spreten mizar in pošten soseščan. Ljudje so ga radi
imeli in spoštovali.

6

4. Dobro obrnjeni denar.

Jakop je bil skrben in moder oče. Kadar je hotel
kaj podeliti siromakom, dal je otrokom, naj bi jim oni
podarili, zato da bi se navadili že z malih nog, biti
darežljivi. Večkrat je dal svojim otrokom tudi kak denar
in jim je prepustil, da so ga smeli obračati po svojej
volji. Vselej pa je potem tudi vprašal, kam in kako so
ga obrnili.

Svoj rojstven dan je dal nekdaj svojim trem otrokom
vsakemu po štiri dvajsetice. Za osem dni jih je vprašal,
kam so dejali te denarje. Mlajši sin reče: „Jaz imam
še vse, le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nekemu
ubožnemu možu.“

Jerica, ki se je učila šivati in je že znala sama
nekaj obleke delati, pokaže očetu platno, katero ji je kupila
mati za ta denar.

„Jaz. pa,“ dejal je starejši sin, „dodal sem siroma-
škemu Tomažu toliko, da si je napravil par črevljev, da
bo mogel po zimi hoditi v šolo.“

„Dobro, ljubi moj,“ dejal je oče, „ne bil bi mogel
bolje obrniti svojega denarja, kakor si ga. Tvoj brat in
sestra sta denar sicer dobro obrnila, ti pa si ga obrnil
najbolje. 11

5. Otročja hvaležnost.

Milica, hčerka ubožnih pa poštenih kmetskih staršev,
je sklenila, da jih ne bo več nadlegovala zanaprej, temveč
da si bo v prihodnje sama pomagala, kakor si bo vedela
in znala. Petnajst let je bila stara. Kar pa kdo sklene,
mora tudi storiti. Tako je naredila Milica. Kmalu potem
gre v mesto služit. Če tudi je prvo leto mogla še malo prislužiti,

vendar je že kmalu prihranila šest kron, katere je na
svoj rojstven dan poslala ljubim staršem, ter je zraven
pisala tako le pismo:

Ljubeznivi starši!

Mnogo let ste me živili, oblačili, varovali in v božjem
strahu skrbno redili! Na svoj rojstven dan mislim še
sosebno prav živo na vse dobrote, katere sem tako obilo
prejemala iz Vaših rok. Nisem pozabila besede svetega
pisma, ki pravi: „ Spoštuj svojega očeta in ne pozabi
bolečin svoje matere. Oj, da bi le mogla vsaj nekoliko
povrniti tega dolga! — Da vidite, da je to moja resnična
volja, pošiljam Vam tukaj danes svojih prvič prihranjenih
šest kron. Upam, da bodem mogla do svojega druzega
rojstvenega dne že kaj več prihraniti. Prosim vas,
sprejmite blagovoljno ta mali dar ter blagoslovite

svojo pokorno hčerko

Milico.

6. Zadovoljna nedolžnost.

Kaj mara za dnarje,
Gradove, zemlje,
Kdor srečno obvarje
Nedolžno sreč!

Saj njemu odpira

Vijolica cvet,
Sladkosti nabira

Obilno mu svet.

Ga sap’ce pihljajo,
Napaja ga vir,
Prijazno migljajo
Mu zvezdice mir!

'M. Kastelec.

Ako kupuješ,
česar potrebuješ.

7. Pregovori.

česar ne potrebuješ, bodeš prodajal,

8

Hitro začeto je dvakrat prijeto.

če hočeš star si odpočiti, moraš se že mlad potiti.

Devet igravcev še enega petelina ne redi.

Ako ne teče, kapljd.

Ti očeta do praga, sin tebe črez prag.

Pridni najde pod vsakim grmom kos kruha, pod
vsakim kamenom krajcar.

Skrbna gospodinja tri vogle hiši podpira.

Kdor malega ne ceni, velicega vreden ni.

Goste službe, redke suknje.

Varuj se mačke, ki spredaj liže, zadaj praska.

Več je vredna domača gruda, kot na tujem zlata
ruda.

Prazen sod ima močen glas.

Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar vrača, hrbet
obrača.

Kdor je v malem zvest, njemu se dA veliko v pest.

8. Izreki.

Ne vč mi levica,

Kaj desna pod4;

Ne d<4 nič desnica,

Nič leva ne zna.

J. Zupan.

Kdor resnico ljubi,

Ušes jej ne maši;

Kdor se je pa brani,
Zaveže še oči.

F. Levstik.

Kadar zakroka gavrAn,
Potihnejo ptice po gozdu;
Kadar se dere bahač,
Modri možaki moleč.

Fr. Cegnar.

Res je začetek trud,
Tega ne strašite se,
Moč neizmerna je sklep.
Glejte, ta hrast košat
Hrastič očetu je bil.
Zakon natore je tak,
Da iz malega raste veliko.

J. Koseski.

9

9. Hvaležni rejenec.

Marijana je bila hči ubožnih kmetskih staršev. Ko
je imela šestnajst let, služila je že v mestu. Bila je
veliko let prav pridna, zvesta in poštena dekla in sije
pihranila nekoliko denarja. Starši so jej v tem umrli.

Enkrat pride Marijana v svoj rojstven kraj.
Pokopavali so prav tisti dan neko vdovo, katera je
zapustila še le šestletnega sinka. Ta ubogi sirotek se
je Marijani tako smilil, da gaje peljala sč sabo v mesto,
tamkaj mu izprosila hrane, stanovanje in obleko pa
sama zanj plačevala. Janezek, tako mu je bilo ime,
imel je prijazno Marijano kaj rad ter jo je imenoval
svojo mater. Ona pa je tudi prav po materino skrbela
zanj. Pošiljala ga je redno v cčrkev in v šolo, in
Janezek je bil od dne do dne vedno bolj razumen in
pokoren deček.

Marijano je to zeld veselilo. Dala ga je pozneje
črevljarstva učit. V šestnajstem letu svojega življenja
je bil že za pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k
svojej krušnej materi in ji je vselej, če je le mogel,
nesel kaj malega. Črez nekaj časa si je pridni Janez
že prihranil nekoliko denarja in je začel sam zase
delati. Mnogo dela je imel, in kmalu je slovel po mestu
kakor prvi črevljarski mojster. Svojo Staro krušno mater,
Marijano, je vzel k sebi in jo je preskrboval z vsemi
potrebnimi rečmi ter prav ljubeznivo in hvaležno
ravnal z njo. Ljudem, ki so k njemu hodili, ponavljal je
ob vsaki priložnosti besede: „Vidite, to je moja ljuba
mati! Bila je ubožna dekla in pripomogla je mepi,
zapuščenej siroti, v sedanji premožni stan.

Marijana je prav mirno in srečno živela na svoje
stare dni pri hvaležnem Janezu.

10

10.  Pomladnji izprehod.

V najkrasneji dobi nam leta
Naj človek bo star ali mlad,
Veselja up največ obeta,
Obeta še mnogi nam sad.

Za mano ostani, o mesto!

Z veselo te dušo pustim;

Cez travnik, čez polje in cesto
Od griča do griča hitim.

Sijati pomlad je začela,

Gorkoti umika se mraz;

Vsa zemlja je zopet vesela,

Vesel je človeški obraz.

Oj, kar je življenja po sveti,
In kar je na zemlji stvari,
Ko pomlad začenja cveteti,
Vse giblje se in veseli.

Studenec in reka se taja,
Vsa rast iz zemljice hiti;
In tu se in tam izprehaja
Družina veselih ljudi.

Tud’ meni sreč se dviguje,
Skrbi pa umikajo se;

Iz misli se misel mi snuje,
Iz radosti radost cvetč!

Veselje mi daje peruti,
Ko ptiču, ki ječe je prost;

Zemlje skoro noga ne čuti,
Navdaja me up in mladost.

Fr. Levstik.

11.  Pluga.

Pred hišo ležal
Je plug pri plugi;

Kujav je prvi,
Svetd.1 je drugi.

Kako da ruja
Obeh ni snela?
Branila menda

So pridna dela.

M. Vilhar.

12.  Strgan rokav.

„ V otročjih letih sem imel tovariša Dragotina, s katerim
sva se igrala,“ tako pripoveduje gospod Jelkar svojemu
stričniku Tilnu. „Povsod sva bila skupaj, vse sva izteknila in
vse preobrnila, kakor je to vobče navada pri takih otrocih,
ki si ne dado dopovedati ničesa. Če sva dobila novo obleko,
takoj je bila polna madežev in kmalu tudi raztrgana. 11

11

,, Nekoč sva sedela zunaj pred vasjo na hrastovem brunu.
Domišljevala sva si in se glasno pogovarjala, kaj želiva biti.
Jaz pravim, da bi bil najrajši general, a Dragotin^pravi, da
bi bil rad škof.“ vaju ne bode nikoli niš pridaj 1

oglasi se star, sivolas mož nama za hrbtom, ki je prišel
ob cesti ter slišal najin pogovor.

Midva se ga ustrašiva; a naposled ga Dragotin vendar
vpraša: „Zakaj bi ne bilo iz naju nikoli niš pridal Staršek
naju ostro pomeri od nog do glave in reče: „Kakor vidim
na vajinej obleki, nimata paš ubožnih staršev. Ali pravim
vama, da sta lahko oba berača, ker drugače bi ne trpela
strganih rokavov." To rekši, prime vsakega za komolec ter
povrta s prstom v luknjo zdaj enemu, zdaj druzemu, kajti
oba sva imela na komolcih strgano suknjo. — Mene je bilo
zelo sram, mojega tovariša Dragotina tudi. „Ce vama doma
nihče ne zašije sukenj, zakaj tega ne storita sama ?" reče stari
mož. „Iz začetka bi bilo zadosti, da bi kdo samo dvakrat se
šivanko potegnil\_a zdaj bi bilo treba že večkrat zabosti, da
bi se luknja zašila. In vidva hodita taka okoli! Ako želita,
da bi kdaj bila general in škof, treba je, da z malim začneta.
Najpred je treba zašiti strgan rokav in še le potem na kaj
druzega misliti!"

Pravim ti, Tilen, naju je bilo tako sram, da si nisva
upala v obraz pogledati možu. Nobeden se ni drznil možu
besedice odgovoriti. Tiho sva šla vsaksebi. A jaz sem tako
zasukal strgani rokav, da je bila luknja od znotraj proti životu
obrnjena, zato da bi nihče več ne videl luknje na mojem rokavu.

Igraje sem se potlej pri materi šivati naučil, kajti po¬
vedati nisem hotel nikomur, zakaj me ravno šivanka toliko veseli.
Odsehaob sem si vselej, če se mi je le količkaj po šivu kaj
razparalo ali drugače kaj strgalo, takoj vse sam popravil.
Na prazničnej obleki nisem\trpel nobenega madeža. Lep in
snažen sem hodil okrog. Sam sebe sem bil vesel ter sem si večkrat
mislil, da je govoril oni sivolasi starček vendar le prav. In res,
se šivanko v roki o pravem času se ohrani suknja, z eno samo
pestjo apna se obvaruje hiša, in s kupico vode se pogasi

12

ogenj, ki bi se pozneje lahko razširil v strašen požar; iz
malih vinarjev se nabero zlati; iz malega semena vzraste
možno in visoko drevo.

Moj tovariš Dragotin ni tako natančno razumel starčkovih
besed. A to je bila škoda le njemu samemu.

Neki trgovec je iskal učenca v svojo prodajalnico, ki bi
bil uren v pisanju in računanju. Oba z Dragotinom se mu
ponudiva. Trgovec poskuša najine zmožnosti ter naposled vzame
mene. Moja oblačila so bila snažna in lepo zakrpana,
a Dragotinova praznična suknja, da-si še skoraj nova, bila je
zanemarjena in vsa* umazana. To mi je moj gospodar pozneje
sam povedal. „Ti si natančen, skrben in varčen, kar pa
Dragotin ni; zato ne velja za trgovca." Tako mi je večkrat
dejal gospodar. Pri tej priči sem se vselej spomnil sivolasega
starčka in strganega rokava. ^Premišljeval sem njegove besede
večkrat in jih obračal nase, ter sem kmalu zapazil, da imam
še v mnogih drugih rečeh »strgan rokav".

Se šivanko v roki o pravem času se vse lahko popravi
brez posebnega truda in brez umetelnosti. A pustiti se ne
sme, da bi se razširila luknja, drugače je suknji treba krojača,
izgubljenemu zdravju zdravnika, nravno pokvarjenemu kazen¬
skega sodnika.

Moj gospodar je imel tudi grdo strgan rokav. Bil je
namreč jako lakomen, prepirljiv in trmast; to me je pri njem
večkrat spravilo v zamero. Jaz sem mu ugovarjal, in takoj je
bil (prepir med nama. Ha, mislim si nekega dne, te luknje pa
tudi ni treba na mojem rokavu. Utegnil bi tudi jaz postati
siten in prepirljiv. Od te ure sem si vedno prizadeval, da
ustrezam gospodarju ter mu ne ugovarjam, in bila je med
nama kmalu najlepša zastopnost, ter sva živela zopet v lepej
složnosti in v miru.

Ko sem se izučil, stopil sem v službo. Vajen sem bil
z malim biti zadovoljen; zato sem si marsikaj prihranil. —
Kdor mnogo potrebuje in nima primernih dohodkov, nikoli ni
srečen. — Varoval sem se, da se mi ni naredila kaka nova
luknja na rokavu; a od lukenj, ki sem jih zapazil na tujih

13

rokavih, obračal sem se prizanesljivo v stran. Jaz sem bil
z vsemi ljudmi zadovoljen, in vsakdo je bil zadovoljen z menoj.
Tako sem si pridobil mnogo dobrih prijateljev, od katerih sem
dobival pomoč in zaupanje pri kupčiji. Bog me je blagoslovil,
moje premoženje se je množilo. Cernu neki 1 ? vprašal sem se
večkrat. Jaz ne potrebujem niti dvajsetega dela tega, kar
imam! Mari hočem pred ljudmi živeti v blišču in gizdavosti?
O bedarija! tega pač ne umejem.

Sram bi me moralo biti, da bi na svoja stara leta nosil
tako grdo strgan rokav. Mislil sem si, pomagaj rajši drugim,
kakor je tudi tebi Bog pomagal po drugih. Pri tem sklepu
sem tudi ostal. Največja sreča, ki jo bogastvo daje človeku,
je gotovo ta, da ž njim pomaga drugim.

A zdaj, dragi moj Tilen, idi v visoke šole ter se uči
ondi kaj pametnega in se večkrat spominjaj onega starčka in
raztrganega rokava. Varuj se prve luknje na svojem rokavu!
Ne posnemaj mojega nekdanjega tovariša Dragotina! On se
je marsikakega dela poprijel, a zaradi svoje nemarnosti in
lahkomiselnosti izpodletelo mu je vse.

Po Zscholtke-ju. — Iz „Vrtc“-a.

13. Popotnika in medved.

Dva prijatelja sta se imela posebno rada; neiz¬
rečena ljubezen je bila med njima, vse sta si zaupala.
Prigodi se pa, da jima skozi puščavo gredočima nasproti
pride strašno velik medved. Ko ga zagledata, eden
naglo na drevo zbeži, onemu pa, preden ga medved
zgrabi, pride na misel, da ta zver bajč mrliču nič
žalega ne stori; na tla se tedaj vleže in sapo zadržuje.
Medved stopa okoli njega, voha ga, pritika mu gobec
k obrazu pa k ušesom, in ker ne čuti nič živega pri
njem, pusti ga in odide. Ko jima strah in nevarnost
mine, gresta dalje po svojem namenjenem potu; tisti
pa, ki je bil na drevesu, vpraša svojega tovariša: „Ljubi

14

prijatelj! povej mi, kaj ti je medved tako tiho pravil
na uho?“ „Marsikaj u  — odgovori mri ta—„posebno
pa to: ne zaupaj nobenemu prijatelju, dokler ga nisi po¬
skusil v nesreči.

Kakor zlato v ognju, tako se izkušajo pravi
prijatelji v nesreči. Fr. Metelko.

14. Prijateljstvo.

Kakor dopoldanska senca
Je prijateljstvo hudobnih:
Vsako uro se pomanjša.

Pa prijateljstvo pobožnih
Raste ko večerna senca,
Da življenja solnce vgasne. Fr. Cegnar.

15. Pobratimi]’a.

Naj čuje zemlja in nebč,
Kar dans pobratimi pojo!
Naj se od ust do ust razlega,
Kar tu med nami vsak prisega:
Da srce zvesto, kakor zdaj,
Ostalo bode vekomaj.

In ko ločitve pride čas,
Na razna pota žene nas:
Tu nd! pobrdtim, roko mojo,
Ti mi podaj desnico svojo,
Da srce zvesto, kakor zdaj,
Ostalo bode vekomaj.

Beseda dana — vez veljd!

Ne zemlje moč, ne moč nebd

In ne pekih, ognjena sila

Vezi ne bode razrušila:

Saj srca zvesta, kakor zdaj,

Ostala bodo vekomaj. Simon Jenko.

16. Božja volja.

Nekega zel6 ubožnega in bolnega človeka vpraša
sosed, kako se mu godi.

„Prav dobro se mi godi,“ odgovori ubožec.

„Saj si ves reven in nadložen,“ pravi sosed, „kako
moreš reči, da ti je dobro?

„Pa vendar vem, da se mi dobro godi/ reče dalje
bolnik; „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača in dela
vse po mojej volji. 44  Sosed se še bolj čudi in pravi:
„To še mhnj urnem! Reven in bolehen si ter praviš,
da ti Bog obrača vse po tvojej volji; kako je to?“
„Prav lahko !’ 4  pravi ubožec. „če mi Bog kaj pošlje,
naj si bo veselo ali žalostno, mislim si: Bog hoče tak6 !
In prav tak 6 in nič drugače hočem tudi jaz; zatorej
je njegova volja vselej tudi moja volja. Naj mi torej
ljubi Bog obrača in pošilja, kakor in kar hoče, on
obrača in dela vselej in v vsem po mojej volji.

Tako je govoril zadovoljni ubožec ter je zapčl Bogu
zahvalno pesem. Sosed gre dalje in si misli: Menil sem,
da je ubožni sosed prav zapuščen in nesrečen človek;
zdaj pa vidim, da je zadovoljnejši in srečnejši, kot jaz
in veliko drugih.

17. Cerkvica.

Cerkvica vrh gore,
Cerkvica bela!

Vsak dan pozdravlja te
Duša vesela.

Zjutraj že, ko zlati
Solnce planine,
Srčne pozdrave ti
Diham ’z doline.

16

Tebe čez dan oko
Zmer pogleduje,
Srce večerne ti
Zdihe daruje.

Saj mi tako ljubo
Gledaš z višave,
S holmca zelenega
Daješ pozdrave.

Zvonček me tvoj budi
Zjutraj iz spanja,
K delu, k pokoju spet
On mi pozvanja.

Zatorej vrh gore
Cerkvica bela,

Vsak dan pozdravlja te
Duša vesela.

Fr. Levec.

18. Pastir.

Na hribu zelenem

Mi hiša stoji,
Okoli nje drevje
Prijetno cveti.

Tam v hlevu lesenem
Živino redim,
Na pašo jo gonim,
Veselo živim.

Na paši veselje

S piščalko imam
In pesmice peti
Premile jaz znam.

Radujem se, pojem
Pri čredi vse dni,
Ko ptica v goščavi
Živim brez skrbi.

Naj prvemu solnce
Mi kočo zlati,
In prvemu potok
Mi žejo gasi.

Kaj tamkaj počnejo

V dolinah ljudje,

Kaj v tujih deželah, —
Skrb mala mi je.

Na gorah visokih
Stanuje pastir,
Kjer vedno kraljuje
Tihota in mir.

Le včasih oblaki

Vojskujejo se,
In švigajo strele
In v dole lete.

Al’ vendar se groma

In bliska požar
Sosedove hiše
Ogiblje vsekdar.

Na gorah visokih
Pri čredi vse dni

Jaz piščem in pojem —
Živim brez skrbi.

J. Bil ec.

17

19. Čudna skrinjica.

Nekej gospodinji so se pri gospodinjstvu godile vsa-
kojake nesreče; vse je šlo rakovo pot. Pod4 se zatorej
v log staremu puščavniku tožit svoje nadloge in mu
reče: „Pri mojej hiši je vse narobe, mora biti kaj
začarano. Ali veste, kako bi mi bilo pomagati v tej
nadlogi? 1  Puščavnik, bil je dober starček, jej reče:
„Počakajte malo; prinese zapečateno skrinjico in pravi:
„To skrinjico morate vse leto trikrat po noči in tri¬
krat po dnčvi po kuhinji, po kleti, po hlevih in po
vseh hišnih kotih nositi; potem bo bolje. Črez leto dni
pa mi skrinjico vrnite. Dobra hišna mati je imela
veliko zaupanje v skrinjico ter jo skrbno nosila okoli.
Ko je nekega dne že pozno v noči prišla v kuhinjo,
so si dekle bile naredile pečenjak iz jajec. Ko je prvi
dan sč skrinjico šla v klet, sreča hlapca, ki je ročko
vina nesel skrivaj. Kadar je hodila po hlevih, našla
je krave do kolena v gnoju, konjem pa namesto ovsa
le slamo položeno. Tako je našla vsak dan kaj na¬
pačnega. Črez leto in dan se povrne sč skrinjico
k puščavniku in mu vsa vesela pripoveduje, da je vse
bolje. „A pustite mi," prosi, „skrinjico še eno leto,
ker ima res čudno moč v sebi/ Puščavnik se temu
nasmeje in reče: „Skrinjice vam ne morem pustiti;
ali skrivna moč, ki je v njej, naj vam ostane. On
odprč skrinjico, in glej, druzega ni bilo notri, kakor
košček papirja in na njem napisano:

„Če hočeš dobro gospodariti, moraš sam vse pre¬
gledovati/'

20. Slepčeva zalivala za dar.

Hvala, bratec milostivi!

Naj Gospod ti blagodari

Tretje berilo.

2

18

In velika slava božja!

Naj Gospod vam zdravje dade

In pa milost vašej duši;

Lepa sreča naj vas spremlja

Na pofvanju in na domu,
V črni gori in na morju
Od mladosti do starosti!

Veselite se v mladosti,

Naj ko žarko solnce sije,

Naj desnica vaša cvete;

Naj se roka vam posveti,

S ktero ste mi darovali;

Naj dušica raj dospeje,

Naj počiva v svetem raju,

Naj uživa rajsko slavo
Do vesoljne božje sodbe.

Srbska narodna, poslovenil F. Cegnar.

21. Nenavadna pravda.

Trije bratje so stanovali pod. eno streho. Ubožni
so bili in živčli so ob tem, kar so si zaslužili z delom;
mirno so živčli ter niso poznali razprtije med seboj.
Sveta bratovska ljubezen je bila med njimi.

Vsako delo so opravljali skupaj, zato jim je šlo
vse lepo izpod rok. Povsod so jih radi jemali v delo.
Nekdaj so bili namenjeni iti na travnik; občtali so,
poseči ga do določenega dnč. Zgodaj sta dva že na¬
pravljena, a tretjega ni; bil je bolan. Kaj je zdravima
početi? Pri bolniku ju ustavlja bratovska ljubezen,
a obljuba ju kliče na delo, ki se ne dd odložiti. Bolnik
zapazi to njiju zadrego, zato jima reče, da mu za straž¬
nico pokličeta staro sosedo, a sama naj gresta na delo.
Poslušala sta in tako storila. Med delom se močno
poganjata; zjutraj prej začenjata, a zvečer dalje na-

19

trzata: zato v istem času dokončata dva, kar je bilo
namenjeno trem. A po plačilo brata ne gresta; čakala
sta, da tretji ozdravi in potem ž njima dobode delež.
Toda tretji brat nikakor ne dovoli. „Pojdita,“ reče, „in
prejmita plačilo sama, kakor sta se tudi trudila sama.
Jaz sem bil v tem bolan ter nisem zaslužil ničesa/

Brata gresta po denar ter odštejeta tretjino bol¬
niku. A ker najmlajši brat noče vzeti nezasluženega
plačila, nastane med njimi prepir, ki preti podreti njih
lepo slogo. Da bi se to ne zgodilo, stopijo vsi trije
pred opata Paladija ter ga prosijo, naj jim razsodi.
Th skliče svoje menihe, da bi se od teh bratov učili
ljubezni in sloge, ter vpričo vseh prepir razsodi tako:
„Pravica res pristoji mlajšemu bratu, ki se brani plačila,
ker ga ni zaslužil; a čuditi se je starejšima dvema, ki
mu hočeta z ljubeznijo vsiliti, česar po pravici hotčti
ne more. Zato naj mlajši vzame, kar mu podaje lju¬
bezen starejših/

Iz „Dragoljubcev“.

22.  Božja skrinjica.

Živel je nekdaj bogat človek, po imenu Bene¬
dikt, to je Blagoslovlj enec. Tega imena je bil
tudi po pravici vreden, ker ga je Bog z vsem obilo
blagoslovil, a on je božji blagoslov tudi rad razširjal
med ljudi. Prizadeval si je vsacega razveseliti in mu
dobro storiti, bodi si tujcu ali sosedu, sosebno pa ubož-
nim ljudčm.

Kadar je kak vesel dan užival sh svojimi prijatelji,
šel je v čumnato in si mislil: „Mnogo jih je, ki niso
imeli takega dneva, in kaj bi bilo, ako bi bil povabil še
enkrat toliko gostov? To bi se mojemu premoženju
2 *

20

le malo poznalo/ — Tako mislec položi toliko denarja,
kolikor bi ga bilo stalo kosilo, v majhno skrinjico,
katero je imenoval „božjo skrinjico/

Takisto je delal, ako je komu hiša pogorela ali
se prigodila kaka druga nesreča. Vselej je nesrečnikom
pomagal z darovi, a potem je šel v svojo čumnato in.
je rekel sam pri sebi: „Pri meni je vse v najlepšem
redu in ne manjka mi ničesar; ali kaj, ko bi se tudi
meni pripetila taka nesreča ?“ To rekši položi zopet
nekoliko denarja v skrinjico.

Takisto je mislil in delal Benedikt, ako je toča
ljudčm polje pobila, povodenj kvar naredila, ali sploh,
če je bodi si katera koli nadloga zadela ljudi. Vselej je
vložil nekoliko denarja v „božjo skrinjico* 4  in je rekel:
„Tudi meni bi se bilo lahko kaj takega prigodilo. 4 *

Ako so mu ljudjč ponujali draga vina in drage
posode, kupoval in užival je take stvari, a vse zmerno.
Šel je pa zopet v čumnato in si mislil: „Takih stvari
sem sebi mogel kupiti ter sem si s tem zopet nekoliko
pomnožil svojo imovino! To rekši položi nekoliko
denarja v božjo skrinjico. Tudi je dobrega vina pošiljal
bolnikom, ako so ga potrebovali v zdravje in krepilo.
Tako je Benedikt delal ves čas svojega življenja.

Ko se mu je bližala zadnja ura, zdihovali so siro¬
maki, jokale so vdove in zapuščeni otroci: „Kdo se
bo usmilil nas ubogih sirot, ako umrje Benedikt, naš
dobrotnik ? u

A Benedikt jim reče: „Dober gospodar skrbi tudi
takrat za svoje otroke, kadar ga ni domA Zatorej
vzemite „božjo skrinjico 44  z vsem, kar ima v sebi. To
je dar ubogim vdovam in sirotam; razdelite si in uži-

21

vajte modro/ To rekši izroči svojo dušo Bogu ter
mirno zaspi v Gospodu. A „skrinjica božja slovi
še dandanes po vsem svetu in bo slovčla do konca dni.

Po Krummacher-ju.

23. Plačilo za resnico.

Bil je nekdaj šaljivec, ki je hodil po svetu od
kraja do kraja ter je povsod uganjal svoje burke in
šale. Nekega večera se vsede pred hišo nekega kmeta
na klop, da bi se malo oddahnil. Ko pride kmet s polja
domov in ga vidi sedeti pred hišo, vpraša ga: „Kaj
sediš tukaj? Zakaj ne greš raje v kako hišo, saj vidiš,
da se že noč dela? u  — Šaljivec odgovori: „Dragi
prijatelj! imam neko navado, katera ni nikomur všeč.
Po vsej vasi sem že popraševal, ali nobeden me noče
imeti črez noč. Zato hočem rajši tukaj prenočiti, jutri
bo morda bolje/ 1  Kmet radoveden, kško navado ima
šaljivec, vpraša ga dalje: „Povej mi vendar, kško
navado imaš? <£  On odgovori: „Jaz povem vsakemu
resnico, zato me pa noče nobeden črez noč/ — „0 saj
je to vendar prav lepa navada! Idi le z menoj v hišo,
prav prijeten gost si mi; resnico je treba spoštovati!

Ideta v hišo. Kmet veli ženi: „Jera, pripravi prav
dobro večerjo, gosta imamo v hiši!

Ko sedejo k jedi, opazuje gost vse natanko in
vidi, da ima gospodar eno oko zavezano, a njegova
žena in hišni maček sta vsak na eno oko slepa. — Za
nekaj časa reče gospodar: „Prijatelj, ravno poprej si
rekel, da govoriš povsod resnico, povej tudi meni kitko
resnico. 4<  Gost mu odgovori: „Gotovo bi vam jo rad
povedal, ali dobro znam, da bodete hudi nilme. —
„0, ne, gotovo ne,“ odgovori kmet. — »Tedaj vam

22

povem resnico, ker je želite sami, 4 ' začne prekanjenec
in nravi: „ Glej te, tako dobri ljudjd ste v tej hiši,
a vendar imate vsi skupaj, to je, vi, vaša žena in
maček, samo tri očesa!"

Ko kmet to sliši, razjezi se, zagrabi burkle in
zažene šaljivca iz hiše. To je bilo prekanjencu plačilo
za resnico.

Iz »Vrt c “-a.

24. Drevo v cvetu.

Zatorej ko vgledam

Cvetdče drevo,

Veselja se smeje
Mi srce sladkd.

M. V a 1 j a v e c.

25. Upanje.

Glej, upanje hodi pred nami
Od rojstva, da gremo s sveta.
Ko tare nas teža na rami,
Nam palico v roko poda.

Kad&r se nam sreča obrne,
Da megla pred nami leži,
Nebeški nam raj se odgrne,
Ko upanja luč zagori.

Fr. Levstik.

23

26. Prave sreče dom.

Moj sin! odprta so ti pota na vse strani. Vprašaj
svoje srce, kam te žene. Ako želiš učenosti, pojdi
v velika mesta med učene ljudi; ako želiš bogastva,
prehodi daljne kraje in prekmorske otoke; ako hlepiš
po časti in visokej službi, idi, kamor te vleče tvoje
srce; ako pa želiš sreče, prave sreče, ako želiš biti
srečen med srečnimi, ostani v svojej domovini, ostani
v hiši svojega očeta. Kjer si se rodil, tu delaj do
smrti. Verjemi mi, da si boljšega mesta ne najdeš na
vsem svetu. Svoje domovanje poznaš iz otročjih let: tu
se nad teboj razpenja staro sinje nebo; tu ti sije čisto
zlato solnce, ki ti je sijalo v otročjih letih; tu poznaš
vsako drevo, vsak grm, ki raste ob potoku; tu ti iz¬
virajo stari studenci. V zemljo, katera te je rodila, —
vlezi se k pokoju. Le v domovini poznaš vse ljudi,
poznaš njih misli in želje, poznaš njih dejanje in ne¬
hanje, ker si med njimi rastel, ker jih poznaš s trate,
kjer ste skupaj igrali. Le doma ti je jasna božja pre¬
vidnost in osoda človeška. Le doma med svojimi ljudmi
najdeš pravo srečo. Blagor sinu, ki ne išče daleč od
doma svoje sreče!

Fr. Erjavec.

27. Materin blagoslov.

Spavaj, dete, spavaj,
Z angelci se smehljaj,
Materino čuva te oko.

Skakljaj, dete, skakljaj,
Po livadi in po gaju,

24

Trgaj rože, trgaj,

Vpletaj vence, vpletaj

V zlate si lasč •

Pevaj, dete, pevaj,

Kar uči te srca

Čut nedolžnega;

Rasi, dete, rasi,

Brez skrbi in toge,

Materino čuva te oko.

Ko zapiistiš rodno

Hišo, ne se bati,

Dete ljubljeno:

Saj s teboj povsodi bo

Materina skrb;

Vselej v zlu saj mati

V varno svoje sprejme te naročje.

Ko ugasne njej ok<5,

Dete, ne se bati,

Saj njen blagoslov

Bo zvestč te spremljal,

Dokler tudi ti očesa

V  spanje ne zatisneš zadnje.

Bog pa usliši dobrotljivi

Prošnje, ki jih k tebi mati

Z dna src4 dvigiije

Za dete svoje ljubljeno.

A. Klodič.

28. Veselja dom.

Preljubo veselje, oj kje si doma?

Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca? .

Po hribih, dolinah za taboj hitim,
Te videti hočem, objeti želim.

25

Te iščem za mizo, kjer dobro jedo,
Na plesu pri godcih, kjer sladko poj6;
Al’ prav’ga veselja na rajanju ni,
Pijancem, plesavcem veselje beži.

Po polju te iščem, kjer rož’ce cveto,
Po logu zelenem, kjer ptice pojo;

Pa ptice vesele in rožice vse
Imajo veselje za mladega le.

Poslednjič veselje še le zasledim,
Na ravno ledin’co pritečem za njim;
Glej tamkaj z otroci prijazno igra,
Jim kratek čas dela, pri njih je dom A

Ve blažena leta nedolžnih otrok.

Imate veselje brez težkih nadlog;
Kako oh nazaj jaz srčno vas želim!
Al’ ve ste minila, zastonj se solzim.

Le eno veselje pač čaka me še

V presrečni deželi, kjer mlado je vse;

Trpljenje v taisto deželo ne zna,
Le tamkaj je pravo veselje doma.

A. M. Slomšek.

29. Ne zaničuj darov božjih!

Bilo je 1812. leta, ko je šla francoska vojska na
Rusko. Četa francoskih vojakov ostane za nekaj časa
v majhnej ruskej vasi. Vaški krčmar, katerega je bila
ta vojska že skoraj na beraško palico spravila, dobi
dvanajst vojakov v stanovanje. Siromak se jih boji in
jim streže, kolikor zna in more. Belega kruha ni imel
pri hiši. — Enajst vojakov je bilo tudi s črnim kru¬
hom zadovoljnih, a nikakor ne njihov vodnik, prevzeten
mladenič. „Belega kruha sčm!‘ (  zavpije ošabnež, „če
ne, drugo zagodem/' S temi besedami zažene črni kruh

- 2G -

za vrata. Ves preplašen se splazi stari krčmar iz hiše,
da bi poiskal prevzetnemu vojaku belega kruha. Dobi
ga in mu ga d4. — Na to stopi v kot, kamor je bil
odletel črni kruh, pobere ga, poljubi in skrbno položi
v skrinjo, katero potem zaklene. Vojak se na vse
grlo smeje staremu krčmarju in mu druzega dne pri
odhodu še reče zaničljivo: „Oče, meni se zdi, da bo
kruh, katerega ste včeraj zaklenili v skrinjo, preden
se mi vrnemo, vendar malo pretrd/ Krčmar se na¬
smehne in molči.

Francozi so bili pobiti od Rusov. Na vse strani
razkropljeni, zmrzli in izstradani so bežali pred ruskimi
kozaki. Bil je zel 6 mrzel zimski dan. Naš krčmar, da
bi prišel do vode, razbijal je led. Zdaj prihiti do njega
v cunje zavit, izstradan in skoraj na pol zmrzel
Človek. Krčmar komaj spoznA v njem ošabnega voja¬
škega vodnika, ki je pred nekoliko tedni pri njem stano¬
val in zahteval belega kruha. Od mraza in gladil se
tresoč prosi siromak stanovanja in malo kruha.
Oboje mu obljubi prijazni krčmar in ga pelje v hišo,
kjer je bilo nekoliko slame na tleh. O kako dobra
postelja je bila od mraza trepetajočemu vojaku! Ali
prazni želodec ni bil samo s tem zadovoljen. Krčmar
takoj ugane, česa še manjka ubozemu vojaku, gre iz
hiše, a kmalu se zopet vrne in prinese — oj! nič
druzega nego — sam ključ.

Z resnim licem odprč zdaj staro skrinjo ter prinese
kos kakor kamen trdega, črnega kruha iz nje. Pokaže
ga vojaku, rekoč: „Prijatelj! ali poznate ta kruh?
Preden ste se vrnili, seveda, je postal že malo trd, ali
mislim, da ima glad dobre zobč/ — „0 dči, dk, ima
jih, ima/ vzdihne vojak ter željno iztegne roko po
trdem, črnem kruhu; kakor bi trenil, snedel ga je do

27

zadnje mrvice. Z ginjenim srcem ga je gledal krčmar
in mn rekel: „0 Bog! o Bog! ti si pravičen, in pra¬
vične so tvoje sodbe!

Krčmar mu da še jesti in piti ter mu pokaže stezo,
po katerej je srečno ušel kozakom.

30.  Mladini.

Kdor zgodaj na delo hiti
In dela do trde noči,
Zaspi

Brez vse skrbi.

M. Vilhar.

31.  Pregovori.

Priden človek ima kruha;

Glad mori samb lenuha.

Kjer je lenoba, kjer postavanje,
Tamkaj je blizu hudo dejanje.
Naglo hodi, kadar kam hitiš,

Ali pazi, da se ne vsopiš. Iz „V r t c“-a.

32.  Oslova senca.

Trgovec naj me osla na kmetih, da mu nese blago
v bližnje mesto; bilo je po leti ob velikej vročini
in suši. Oslu tedaj naloži blago in za njim gresta
trgovec in gospodar. Ker je pa cesta peljala po planem
in skozi njive, trgovec osla malo ustavi in leže
v njegovo senco, da bi se ohladil in počil. Gospodar
mu pa tega ne privošči; vstati mu veli in osla gnati,
kamor je ž njim namenjen. — „Najeto živinče/ pravi
6ni, „smem goniti ali stati pustiti, kakor jaz hočem.
— Gospodar mu odgovori, da nima pravice do oslove
sence, ker je le osla najel, ne pa sence njegove. Tako
se prepirata in pričkata. Vrhu vsega tega se tožita in

28

pravdata zaradi oslove sence, in ta pravda še dan¬
današnji ni končana.

Za kar se ljudjč velikokrat prepirajo in pravdajo,
to ni dosti več vredno, ko oslova senca.

V. Janežič.

33. Žabi.

V velikej luži na polju je stanovala truma žab in
žabic. Bilo je vroče poletje, solnce je pripčkalo, in že
več dni ni bilo padlo kapljice dežja. Luža na polju se
je začela sušiti, in njeni prebivavci so se morali vedno
bolj stiskati, kjer je bila kaka globokejša jama; prava
gneča je nastala v žabjem domu. S časom se posušč
tudi najglobokejše kotanje. Mnogo žab pogine, druge pa
si gredo iskkt novega stanovanja. — Praha polni
pridete dve mladi žhbici do neke vasi in zagledate
globok vodnjak, kakršnih je več po vasčh. Vesela in
nade polna skoči mlajša na nizki oklep in veselo za-
kvaka: „Le urno skočive noter, sestrica, sicer bo naju
konec. — Že ste hoteli skočiti v vodnjak, kar
zakliče starejša: „Sestrica! stoj; kaj bi počeli, ko bi
se tudi tu doli posušila voda! Pojdive dalje, da naju
ne premaga izkušnjava/' — In res, mala sestrica
sluša starejšo, in žalostni ste skakljali dalje po raz-
poklih travnikih.

Ali ura rešenja je prišla. Temni oblaki so se zbrali
na nebu, in že je daljni grom oznanjal nebeški
blagoslov, po katerem je vse hrepenelo. Že padajo
prve kapljice. Tresk pretrga črni oblak, in dež se ulije
v gostih curkih. Ko črez nekaj ur solnčece spet posije
skozi meglice, bilo je vse prerojeno; travniki, polja in
vrti, vse je zopet oživelo in se okrepčalo, in tudi naši
ljubi žabici ste se napili in zadobili dosti moči, da ste

29

se vrnili v domovinsko mlako. Ta je bila zopet polna;
stari prebivavci so se sešli, in veselega kvakanja ni bilo
ne konca ne kraja.

Pri vsem, kar storiš, misli na konec in ne obupaj,
če te tudi sila tare.

Fr. J e r i š a.

34. Lastovki v slovo.

Mrzli veter tebe žene,
Ljuba ptičica, od nas,
Ki znad lipice zelene
Pela si mi kratek čas.

Vsako jutro, ptička moja,
Rano si prepevala;

Vsako noč je pesem tvoja
Sladko me zazibala.

Kadar koli si zletela

V svoje drobno gnezdece,
Vsakokrat si mi zapela
Milo pesem v srčece.

Zdaj pa iz zvonika line
Zadnjo pesem žvrgoliš,
Ker črez hribe in doline
V tople kraje si želiš.
Zdaj boš zapustila mene,
Oj kak’ srce me boli —
Mrzli veter tebe žene,
Pojdi, kam te veseli! —
Oh, da ni mi perje dano!
Rad, o rad bi spremljal te:
Pa v ledovje zakovano
Moje revno je srce.

V. Orožen.

35. Kovač in krojač.

Neke sobote popoldne prinese krojač v kovačnico
gladilnik, da si ga razbeli ondi. Gledajoč kovača reče
mu krojač: „Moj Bog! kako se moreš po ves dan tako
neusmiljeno žgati pri ognju, požirati ogljeno soparo,
obračati težko železo, od ranega jutra do poznega večera
nabijati s težkim kladivom, da ti iskre letč v lice!
Sam Bog me varuj takega dela! Že zdaj me glava boli
od tvojega nabijanja!

„A kako ti, prijatelj,“ odgovori mu kovač, „ki po
ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne presčda, po
ves božji dan držati drobno šivanko v roki ter ž njo

30

vbadati neprenehoma, drobni konec skozi majhno ušesce
vtikati, napenjati si oči? — Res, pravo božje čudo je, da
še nisi slep ter še nimaš grbe na hrbtu in ti še prsti niso
odreveneli. Sam Bog me varuj takega nadležnega dela!

Vsak stan ima svoje težave, — vsak dan svoje
trpljenje. A. M. Slomšek.

36. Sraka in golob.

Sraka in golob sta obiskala pava, da ga pozdravita.

Vračaj e se reče opravljiva sraka: „Kako nevšečen mi
je pav! Kako zoprn glas njegov! Zakaj ne molči? Zakaj
ne zakrije svojih nog?“ — Nedolžni golobček pa tako
odgovori: „Jaz nisem zapazil njegovih pomanjkljivosti:
občudoval pa sem lepoto života njegovega in bliščobo
repa tako, da pava ne morem dosti prehvaliti. ’

Dobri išče dobrega, hudobni pa hudobnega.

Po Phaedru.

37. Mravlja

Po leti skrbnd

Se mravlja močno

Za kruhek potila,

Na kupe nosila

Si hrano drobnd.

KobiFca cvrči,

Mar delat’ jej ni;

O solncu vriskala,

Ni jenjati znala,
Le v petju živi.

Kobilico pa

Popraša mravlji:

„Kaj, ti pa ne spravljaš?

Se le obotavljaš?

Bo zima prišlš, 1“

s kobilico.

„„Ti, beba! kaj veš?

Tega ne umeš;

O kresu gre peti,

Veselo živeti,

Braniti ne smeš.““

Natura zaspi,

Sneg se privali,
Kobil’co izstrada:
Obleda od glada,

Boleha, medli.

Do mravlje prišla

Vsa suha, tenka,

Pač milo prosila,

A nič ni dobila,

Ozmerja jo pa:

31

„Jaz vrednim delim,

Lenuhe podim;

Po leti si pela

Sred mojega dela,

Pa pleši po zim’!“ Iz kr. „Čbelice“.

88. Pregovori.

Kar koli delaš, delaj previdno pa glej na izid.
Ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.
Kdor noče, kmalu najde izgovor.

Kovač kuje železo, dokler je vroče.

Brez uzde strast je gotova propast.

Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni.

Brez glave storjeno, gotovo izkaženo.

Dokler konja love, ovsa mu mole.

Drevo se naslanja na drevo, človek na človeka.

Kakor si bodeš postlal, tako bodeš spal.

Kjer osel leži, dlako pusti.

Obljuba dolg dela.

Po slabej tovarišiji rada glava boli.

Pravica oči kolje.

Ni nesreče brez sreče.

Sila kola lomi.

Tudi slepa kokoš včasih zrno najde.

Gorje mu, pri katerem se miši in mačke bratijo.

Bolje bobova slama, nego prazne jasli.

Kdor se brati z volkom, mora ž njim tudi tuliti.

Kdor veliko govori, veliko vč ali veliko laže.

Kdor za smolo prime, se osmoli.

Lepa beseda najde lepo mesto.

Kar se ne stori, se ne zve.

Kar te ne peče, ne gksi.

Kadar greš volku naproti, pokliči psa sč seboj.

Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.
Srednja pot najboljša pot.

Zrelo jabolko samo odpade.

32

39. Izreki.

Pred smrtjo ne obvar’je koža gladka,
Od nje nas ne odkup’jo kupi zlata,
Ne odpodi od nas življenja tata

Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.

Fr. Prešeren.

Tebi svet še vse obeta,
Kar sred si poželi:

Varuj brez sadu se cveta:

Sad osreči, cvet slepi. J. Zupan.

Dokler sreča ti cveti,

Boš prijafljev dosti štel;

Če pa sreča te pusti,

Sam boš za pečjo sedel.

Po latinskem U. Jarnik.

Življenje naše, bratje! je sejanje,
Pri kterem se poleniti ne smemo,
Ker čas po bliskovo hiti, in vemo,

• Da, kdor je len ob setvi, malo žanje. C.

Prijatelje spoznati

Nesreča te uči,

Ne moreš v sreči brati,

Kaj v družniku tiči. U. Jarnik.

40. Skrb in Smrt.

Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi
videla, kje je darežljivo st in gostoljubnost, kje lakomnost
in neusmiljenost.

Vsa trudna, lažna in žejna prideta na veder v neko
mesto ter si poiščeta prenočišča, da bi se malo odpočila
in kak grižljaj dobila za lačni želodec. Siromašna popotnika
trkata od hiše do hiše na vrata, pri bogatih kakor pri ubogih,
da bi dobila kaj milostinje, ali bila jima je sreča nemila in

33

ves trud zastonj. Zelo spehana stojita zdaj že pred zadnjo
hišo, ki je bila po vnanjej podobi videti najbolj revna
in siromašna v vsem mestu. Streha jej je bila vsa razdrta,
in komaj bi si človek mislil, da biva tu kaka živa duša.

Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se
prikaže iz hiše stara, slabo oblečena žena ter ju vpraša,
kaj bi rada.

»Če Boga poznaš in moliš," pravi Peter, »privošči
nama, žena, kak kotiček v svojej hiši, da se odpočijeva
od dolzega pota in da bova vsaj pod streho, ker je slabo,
neprijetno vreme; do zdaj naju nihče ni hotel pod svojo
streho." — »Tako je, tako," odvrne starka, »siromaka dan¬
danes vsak izpod strehe goni, ko bi ga tudi videl v naj-
večjej potrebi in sili. Stopita le noter; kar imam, to vama
rada dam — česar pa nimam, uboga sirota, tega vama
pa tudi dati ne morem."

»Midva sva popolnoma zadovoljna," reče Pavel, »ker
vidiva tvoje pošteno, pa usmiljeno srce; kaj nama je tudi
treba več?"

Odložita torej svoji torbici v kot. Zdaj reče Peter ženi:
»No, povej nama, ljuba žena, kako ti je ime, da te veva
poklicati po imenu."

»Skrb me imenujejo," odgovori starka in pristavi resno:
»Kako bi vama rada kaj postregla! Da bi ne grizla suhega
kruha, dala bi vama kaj rada kako hruško za prigrizek;
ali moja hruška, dasl tudi je zelo rodovitna in polna,
nima na sebi ni ene zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro
pokradejo ljudje."

Nebeška popotnika pojesta nekaj/ suhega kruha ter se
napijeta mrzle vode pa se uležeta spat. Zjutraj na vse zgodaj
vstaneta ter se pripravita na daljnjo pot. Preden pa
odideta, vpraša Peter starko, s čim bi obdarovala, njeno
dobroto in gostoljubnost. Naj jima razodene katero svojih
Tretje berilo. 3

34

najsrčnejših želj, pa da jo izpolnita. — Kakor vsakdo,
ki ima malo, pa veliko želi, tako je bila tudi ta dobra
mamica zdaj vsa zmedena, da ni vedela, kaj bi rekla.
Naposled vendar pravi: „Želim, da moja hruška zgrabi
vsakega, kdor spleza na njo, da bi kradel sadje, in ga
drži tako dolgo, dokler jaz pridem in mu dopustim, da
zleze ž nje.“

Popotnika prikimata nehote z glavo na to čudno željo
in odideta svojo pot.

Prihodnji dan zjutraj gre stara vun, da pogleda svoje
polje in setev. To opazi neki tat in se spravi hitro na
hruško, da pobere, kar je bilo zrelega. Ali oh žalosti in
nesreče! —Veje ga zgrabijo in drže, da ne more nikamor,
ne gori, ne doli. Na strašno vpitje prilete sosedje, da bi
mu pomagali s hruške; splezajo torej nanjo, pa oj čuda,
tudi oni ne morejo z drevesa. Zdaj si ne upa nobeden več
na drevo, ampak vsi se čudijo in prekrižujejo ter strme
čakajo, kaj bode.

Zdaj pride starka s polja domov; lahko si mislimo,
kako je bila vesela, ko vidi, da se jej je želja izpolnila,
da je tat ugrabljen obvisel na vejah.

Na njeno besedo izpuste veje tatu, in ko ga dobro
ošteje in posvari, izpusti ga tudi ona. Zanaprej ni bilo
nikogar več na hruško. — Ne dolgo potem pride k njej
tudi stara žena — smrt. Starka jo počaka in sprejme
mirno brez strahu. Temu pa se čudi smrt ter reče starki:
»Ti si me tako mirno sprejela, in vendar se me drugi
ljudje tako zelo boje!“ — »Zakaj bi se te bala?“ odgovori
stara Skrb, »dosti imam nehvaležnega sveta, pač si mi že
dobro došla!“ — »Prav, starka!“ pravi na to smrt, »hajdi
torej z menoj!“ — »Rada pojdem s teboj,“ pravi Skrb,
»toda izpolni mi poprej le še eno željo. Rada bi namreč
okusila še enkrat svojih hrušek, ki so mi bile edino blag o.“ —

35

»Ako ne, želiš nič več, stara, pojdi drage volje ponje.“ —
„ Oh, kako sem stara in slaba, kako neki zlezem na drevo ?
sosedje pa so čudni ljudje. Ali ne bi hotela ti tako dobra
biti, da splezaš na drevo, in mi prineseš eno hruško?“

Smrt se da pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali
zdaj ne more več doli. Starka je bila kaj vesela, da je
smrt tako prekanila, ter jo pusti nekoliko dni na hruški.
Te dni ni nihče umrl na svetu. Naposled izpusti starka
smrt, ker jej je obljubila, da ne pride nikoli po njo.

In tako vam smrt potuje križem sveta; tudi še dan¬
danes ruši in kolje staro in mlado. Skrbi ubiti ali umoriti
in odnesti se sveta pa vendar ne more!

J. Božic.

41. Na grob eh.

Blagor mu, ki se spočije,
V črni prsti v Bogu spi!
Lepše solnce njemu sije,
Lepša zarja rumeni.

Tiha zemlja ga ne drami,
Strasti ne buči vihar;

Bratoljubje vlada v jami,
Greje prah ljubezni žar.

Bridke tuge, bolečine,
Duhomorni trop skrbi,
Žalovanje grenko mine,
Potok solz se posuši.

Ne slepi rumeno zlato,
Čast, ime, naslov in stan;
Smrt pobrati pod lopato,
Kar rodil je beli dan.

Krije vse odeja ena,
Reve in škrlatnike;

Zgrinja travica zelena
Vsem enake prtiče.

Blagor mu, ki se spočije,
V črni prsti v Bogu spi!
Lepše solnce njemu sije,
Lepša zarja rumeni.

F r. C e g n a r.

42. Spominjaj se smrti!

Dolgost življenja našega je kratka,
Kaj znancev že zasula je lopata!

Odprta noč in dan so groba vrata;

Al’ dneva ne povč nobena prat’ka.

3*

36

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
Od nje nas ne odkup’jo kupi zlata,
Ne odpodi od nas življenja tata
Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta

In od veselja do veselja leta,
Da smrtna žetev vsak dan bolj dozori.

Zna biti, da, kdor zdaj vesel prepeva,

V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva
Molče trobental bo: „memento mori!“

Fr. Prešeren.

43.

Tihi mrak zemljo pokriva,
Luna sred nebd vesla;

V gozdu slavec že počiva,
Pesmic milih ne žvrglja.

Večer.

Božji sčl skrbno iz raja

V solzne kraje pride spet,

S spanjem vtrujene navdaja,
Pokoj nosi križem svčt.

Ne žaluje več sirota,
Rana več je ne boli,
Ker jo v tihi sen zamota,
Žalost vsako prepodi.

G. K r e k.

44. Večerna molitev.

Zadnjič danes, strune, zadonite,
Proti nebu hvalni glas nesite
Njemu, ki prižiga luč višavam,
Njemu, ki pošilja mir nižavam!

Z mrakom se mi bliža mirno spanje,
Mile naj sladijo mi ga sanje!

V rajskem svetu duh se naj sprehaja,
Dokler jutra svit me ne omaja.

Dan za dnevom urno se porniče,

Vsaki večer resen glas nam kliče,.

Da rumeno solnce kdaj se skrije,
Ali zjutraj več nam ne posije.

37

Torej, strune, žalostno donite,
Proti nebu hvalni glas nosite
Njemu, ki pošilja mir v nižave,
Njemu, ki nas vabi na višave!

A. Umek.

45. Martin Krpan.

I.

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel
v starih časih Krpan, močen in silen človek. Bil je neki tolik,
da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mari; ampak nosil
je od morja na svojej kobilici angleško sol, kar je bilo pa že
taistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga
kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali prav
tako, kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal
in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je po zimi, in sneg je ležal okrog in okrog. Držala je
samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat
še ni bilo tako cest, kakor dandanes. V naših časih je to vse
drugače, seveda; saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega
zelnika. Nesel je Krpan po ozkej gazi na svojej kobilici nekoliko
stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je
pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je
bil kmetski človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo Časa
dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž
kobilico in tovor ž njo, da ju prenese v stran, da bi je voz ne
podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, kali ? Bilo mu
je, kakor komu druzemu stol prestaviti.

Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj ustavi konje. Ko
se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kdo pa si ti?“

Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo; doma sem pa
z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda odtod."

„1 kaj pa nosiš v tovoru ?“ vpraša cesar dalje.

Krpan si naglo izmisli in reče: „1 kaj 1 ? Kresilno gobo
pa nekaj brusov sem naložil, gospod!“

38

Na to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, po kaj
so pa v vrečah?“

Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor
vsak človek, ki ve, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne
razpokali; zatč sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil."

Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, pravi dalje: „Anti
veš, kako se takej reči streže! Kaj pa, da si konjiča tako lahko
prestavil'? Res nima dosti mesa, pa ima vsaj kosti."

Krpan se malo zareži in pravi: „Vem, da imajo vaši
konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri,
ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod!
upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še delj, če
je treba."

Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnelo, — in veli
pognati.

Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom
tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj
strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji
Pegam, vse junake našega cesarstva na boj. Ali cesar pa tudi
ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj;
toda kdor se je izkusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan
pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril,
kogar je obladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: lejte-si
no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je
že vso najvišjo gospodo! Tako je cesar toževal, kočijaž ga je
pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred
tolikim gospodom, in pravi: „Cesarost! ali več ne morete pa-
metovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta? Tisti
Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako
je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo?
Če ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam
pravim?

„Saj res," pravi cesar, „precej se mora ponj poslati."

Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno
tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili
pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo

39

tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se
jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge
omlatil ž njim, da so vsi podplate pokazali. Kavno se je to
vršilo, kar se v četver pripelje nova lepa kočija. Iz nje stopi
cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče:
„Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha
od sv. Trojice, kaj ne?

„Krpan sem," pravi ta; „z Vrha tudi, od sv. Trojice
tudi. Ali kaj bi pa radi? Če mislite zaradi soli kaj, svetujem,
da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala
Bogu; samo enega se tudi ne bom."

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli, reče na
to: „Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje
obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja.

Krpan ga neverno pogleda in odgovori: „Kdor če iti
na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih
ljudi: jaz ga pa menim se seboj nositi, koder bom tovoril in
dokler bom tovoril."

Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam."
„Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.

Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res.
Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico
kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče
drug, veš!"

Krpan se začudi in pravi: „Cesar? — Morda vendar ne!"
„Cesar, cesar! Le poslušaj! Prišel je zdaj na Dunaj
hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče
ne ustrahuje. Dosti vojakov in gospode je že pobil, pa smo
rekli: C e ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje
upanje cesarjevo in dunajskega mesta."

Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je zdelo
do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: Če ni druzega, kakor
taisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov
za malo južino, to je meni toliko,^colikor vam kamen poriniti
Črez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo vedite, da
me ne bodete vodili za nos!" — To reče in brž dene sol s ko-

40

bile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da
bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, priteče vun
in sedč, v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju. Na Dunaju
ga prijazno sprejmejo.

II.

Pričel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega
Erazma dan. Krpan vzame lipov kij in mesarico, izbere si
v cesarskem konjaku čvrstega konja pa jezdi iz mesta na travnik,
kjer se je bojeval Brdavs. Martina je bilo čudno gledati. Njegov
konj je bil majhen, on pa je imel dolge noge, tako da so se skoraj po
tleh vlekle za njim, na glavi je pa nosil star klobuk širokih
krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se
nobenega ni bal.

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne
smejati se s krohotom in reče: »Ali je to taisti Krpan, ki so
ga poldicalijnad mene tako daleč, tam z Vrha od sv. Trojice 1 ?
Mari bi raje bil ostal doma za pečjo, da ne bi cvelil svoje
stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako
ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom; pa
le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza,
ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto
drugih!“ <

Krpan mu odgovori: »Če nisi z Bogom še spravljen\urno
skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi s\ mi
domov za peč. Tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo
do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem,
da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj
gospod, cesar; jaz nisem vedel ne za tč, ne za tvoje velikanstvo
in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke;
nikoli si jih nisva poprej, nikoli si jih ne bova pozneje; ali
pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred
sodnji stol.“

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter
mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa stisne tako, da
precej kri udari izza nohtov.

41

Brdavs malo zardi, pa vendar nič ne pravi, ampak
misli si: ta je hud in močen: pa kaj bo — kmet je kmet;
saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsak svojega konja in zdirjata si od
daleč zopet naproti. ^Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem
odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij,
da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga
velikan more izdreti, odjaha Krpan z malega konja, potegne
Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka deval v zibel,
ter mu stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli en
očenašek ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj;
izpovedal se ne boš več; nimam časa dolgo odlašati, mudi se
mi domov za peč: znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal
zvon, ki poje na Vrhu pri sv. Trojici.“ To izreče pa vzame
počasi mesarico, odseka mu glavo in se vrne proti mestu.

Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero
k njemu; tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame
v pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpan je nas otel!
Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!

Fr. Levstik.

46. Ubežni kralj.

Noč je temna, podkve jeklo poje;
Lej po gozdu kralj ubežen jaha.
Zgubil vojske, zgubil zemlje svoje,
Skriva se ko zver po lesu plaha.
Nima žene, hčere, ne sinova,
Vse mu vzela vražna je sekira,
Koča vsaka duri mu zapira;
Spremljevavca nima pot njegova.

In zajezdi v gosto drevje lesa.
Konj se zdrzne, noče delj bežati,
V stran zahrska, kvišku pnč ušesa;
Brezno vidi pred seboj zijati. —

42

Kralj pa gleda in zastčnj ugiblje;

S konja stopi, k veji ga priveže,
Plašč pogrne, nanj ves truden leže:
Sladki sen nad breznom ga zaziblje.

Dihnejo mu sanje v trudno glavo:
„Stol kraljevi iz zemlje mu rase;
„On pa seda nanj s častjo in slavo,
„Bogat, venčan, ko nekdanje čase.
„Zida se nad njim poslopje širno,
„ Razsvetljeno, v zlatu lesketaj e:
„Stavijo se veže na vse kraje,
„Zunaj čuje straže hojo mirno. “

/Prebudi se bobnov ropotanje,
„Prebudi se grom trobent vojaških,
„Vstane žvenket in ostrog rožljanje,
„Ide truma vojvodov junaških;

„Gre med njimi knez iz zemlje tuje,
„Ki mu hotel je deželo vzeti;

„Zmagan ide, ž njim tovarši vjeti,
„ Klanj a se mu, silni meč daruje/

„Zadonijo spet trobente glasne,
„In prikaže se obraz kraljice;

„Z njo sinovi, ž njo so hčere krasne,
„Njej visoke strežejo device.

„Tu gospoda kralju vsa zavpije:
„Bog ti slavo brani čase večne!

„Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!
„Hrum veseli po dvoranah bije/

Vzdihne v živih sanjah kralj: „Carujem!
Oh, podobe gledal sem neznane,
Da ubežen skrivam se po tujem/
V sanjah kvišku, kakor jelen, plane;

43

Hoče k svojim — roke širi — pada!
Meč z oklepom v dno brezni brenkoče:
Konj se strga, podkve vdar ropoče:
Krokotajo vrani iz prepada!

Fr. Levstik.

47. Noč.

V krilo temine
Hribje, doline

Zadnjič poljubilo je;

Tiho zavili so se.

Solnee rumeno

Goro zeleno

Tam na iztoku

Pa na oboku

Luna prikaže glavč;

Bolj se užiga,

Vedno bolj miga
Zvezdic prijazno zlato.

S. Jenko.

44

Iz zemljepisja.

48. Kdo?

Kdo je trate, gaje ozelenil,

Kdo sejal cvetice po livadah,

Kd6 sadil drevesa med pečine,
Kdo je stavil gozde na strmine?

Kdo na skalo je naslonil skalo,
Kdo je skladal gore velikanske,
Kdo votline dolbel iz votline,
Kdo pogrnil zemljo rodovito?

Kdo je stvaril jezera, potoke,
Kdo razliva reke v širno morje,
Kdo užiga treske gromovite,
Kdo pošilja dež in roso svetlo?

Kdo nad nami je razpel obnebje,
Kdo utrdil nebu svetle zvezde,
Kdo udružil mirno luno zvezdam,
Kdo žareči svit podaril solncu?

Kdo po cvetju kaže pot čebeli,
Kdo postrvi dž. plavute bistre,
Kdo ubral je slavcu mile strune,
Kdo jelenu dal je brze noge?

45

Kdo je stvaril modrega človeka,
Kdo mu čelo proti nebu dvignil,
Kdo izročil mu vladarstvo zemlje,
Kdo udihnil dušo mu nesmrtno?

Iz „Glasnik“-a.

4P. Podoba naše zemlje.

Dozdeva se nam, da je zemlja velik, raven krog. Vidi
se nam, da tja črez rob zemeljskega kroga ni ničesa, da je
tam nebo tako rekoč poveznjeno na zemljo. A vid pogosto
vara človeka!

Ko bi kdo zapustil domači kraj ter hodil vedno proti
zahodu, prišel bi se suhega na morje, z morja zopet na
suho in tako dalje. Toda mahoma, ko začne premišljevati,
kako dolgo je že od doma in kako daleč mu je še iti, da
pride do kraja zemlje, mahoma je vse tako, kakor je bilo
doma. Čudno mu je pri srcu; on sliši domači jezik govoriti
in zagleda nazadnje zvonik, ki ga je tudi že videl. Prišel
je domov, kraja zemlje pa ni zagledal. Potoval je namreč
okrog zemlje, kakor bi s kredo potegnil črto okoli obla.

Že v letih 1519—1522 je pogumni mornar Ferdinand
Magalhaens prvikrat potoval okrog zemlje. Vedno proti za¬
hodu jadraje je prišel od vzhoda prav tja nazaj, od koder
je bil odplul. Za njim so mnogi drugi tako potovali okoli
zemlje in sicer na raznotere strani. Avstrijanska fregata
Novara je leta 1857. jadrala proti vzhodu in leta 1859.
od zahoda se vrnila v domače pristanišče.

Zemlja je torej krogla, in sicer malo napleskana
krogla, kakor n. pr. jabolko.

46

50. Bazne točke in črte na zemlji.

Zemlja ima kakor vsaka krogla svoje središče. Ravna
črta, ki si jo mislimo od površja skozi središče do nasprotne
strani potegnjeno, zove se premer. Premer od severa proti
jugu je zemeljska os; njeni skrajni točki pa sta tečaja
(severni in južni).

Črta enako daleč od obeh tečajev okoli zemlje potegnjena
je ravnik (ekvator). Meri pa 4000 gm in deli zemljo
v severno in južno poloblo. Z ravnikom vštric položeni
. krogi so vzporedniki, ki si jih premnogo lahko mislimo
okoli zemlje potegnjenih. Najimenitnejši vzporedniki so: dva
povratnika (rakov in kozorogov) in dva tečajnika. Ravniku
na obeh straneh se razprostira do povratnikov vroči podnebni
pas; med rakovim povratnikom in severnim tečajnikom
je severni zmerni pas, med kozorogovim povratnikom in
jušnim, tečajnikom pa južni zmerni pas; od tečajnikov do
tečajev sta mrzla pasa (severni in južni).

Poldnevniki so oni krogi na zemeljskem površju, ki
drže od tečaja do tečaja ter navpik režejo ravnik. Vsak
poldnevnik ali meridijan deli zemljo v vzhodno in zahodno
poloblo. Ljudje stanujoči ob istem poldnevniku imajo isto¬
časno poldne. Vzporedniki in poldnevniki delajo stopinjsko
mrežo, ki jo vidite na globusu in na zemljevidih.

51. Solit ce.

Kadar solnce zjutraj izza gora, gleda v čisti jutranji
zrak, zdi se nam precej blizu, in vendar je skoraj 15 mili¬
jonov jim od nas oddaljeno.

Znano je, da topova krogla jako urno leti. Ko bi
vojak na solncu trdo nabit top ravno na vas pomeril, smeli
bi v istem trenotku, ko bi ga oni zasmodil, z mirno vestjo

47

leči in dobro spati. Smeli bi brez nevarnosti stati na
istem mestu še marsikateri dan; krogle bi še le ne bilo.
Dorastli bi v tem v krepke mladeniče in može, kroglo
popolnoma pozabivši; kajti dospela bi še le v 24 letih na
zemljo. Železnični brzovlak pa bi moral drdrati celo 300 let,
preden bi se pripeljal od solnca do zemlje.

Ker je solnce tako daleč od nas, zdi se nam tudi
kakor mala plošča. V resnici pa je tako velika krogla, da
bi iz nje lahko naredil  7V a  milijon zemeljskih obel. Čudimo
se tej velikosti, — in vendar so nekatere zvezde še večje
od solnca. Kako velik in mogočen pa mora biti še le on,
ki je ustvaril zemljo, solnce in zvezde?

52. Solnce in zemlja,

Vidi se nam, da se pomika solnce vsak dan od vzhoda
do zahoda, in da zemlja mimo stoji. Tako se nam kaže;
a vendar ni tako. Ce se peljemo na katerem hitrem vozu
ali po železnici, vidi se nam, da drevesa in hiše lete
mimo nas. Vemo pa, da popotniki dalje gredo, in da druge
reči ostajajo na svojem mestu. Enako se godi tudi zemlji.
Dozdeva se nam sicer, da zemlja stoji, in da solnce hodi
vsak dan od vzhoda do zahoda. A ravno nasprotno je
resnica. Solnce stoji, zemlja pa se vrti okoli svoje osi od
zahoda proti vzhodu.

Zemlja se v 24 urah enkrat zasuče okoli svoje osi.
To vrtenje nareja dan in noč. Proti solncu obrnjena
stran ima dan, nasprotna polovica noč. Ko se zemlja suče
okoli svoje osi, ne ostaja zmerom na enem mestu. Pomika
se namreč tudi okoli solnca, in sicer od zahoda.proti vzhodu
po pakrožnej poti, ki se zove zemeljska draga. | Da zemlja
enkrat obhodi solnce, potrebuje 365 dni in šest ur. Ta Čas
imenujemo leto. Šest ur črez 365 dni je pa v štirih letih

48

en dan; zato je vsako četrto leto prestopno leto, katero ima
366 dni.

Zemeljska os ne stoji navpik na zemeljskej dragi
(ekliptiki), ampak je k njej tako naklonjena, da jo reže
v poševnem kotu 66 i /^ 1 . Ona pa tudi ohranja vedno isto mer
v svetovnem prostoru. Ker torej zemlja teka okoli solnca,
in ker je zemeljska os enakomerno pošev položena, zato
stoji zemlja vsak trenotek drugače proti solncu. To pa dela
izpremembo letnih časov, to daljša in krajša dneve.

53. Luna.

Prijazna luna, ki po noči tako milo sveti, je zvesta
spremljevavka naši zemlji. Zdi se nam, da je luna blizu
solnčne velikosti, in vendar je veliko manjša od solnca,
celo 50 krat manjša od zemlje. Da se nam luna vidi tako
velika, izvira iz tega, da je samo 38000 od nas od¬
daljena. Od solnca bi topova krogla še le v 24 letih na
zemljo priletela, od lune pa že v 20 dnevih!

Kakor zemlja okoli solnca, pomika se luna okoli
zemlje. Proti solncu obrnjena polovica je svetla, druga pa
temna. Ker se luna enako zemlji vrti okrog same sebe
ali okrog svoje osi, ni vedno ena polovica svetla, druga
pa temna. Zemlja se okrog svoje osi zavrti v 24 urah,
luna pa okrog svoje v 27 dnevih in 7 urah. Dan je na
luni tako dolg, kakor pri nas dva tedna, in ravno tako
dolga je noč.

Okrog zemlje pride luna v 29 dnevih in 12 urah
enkrat; v enem letu jo torej obhodi več ko 12 krat.

Ker se luna okoli zemlje in se zemljo vred pomika okoli
solnca, izpreminja se vedno stanje teh teles druzega proti
druzemu: po tem nastajajo lunine izpremembe.

Mlaj je, kadar stoji luna med solncem in zemljo, ali
malo više, ali niže. Ker je takrat le nje nerazsvetljena

49

polovica k zemlji obrnjena, ne vidimo je. Po mlaju se pomika
luna Ina svojem potu med solncem in zemljo dalje; takrat
opazujemo le ozko progo razsvetljenega polobla, ki vedno
raste. Teden dni po mlaju zagledamo luno ravno na jugu,
kadar solnce stoji na zahodu; vidimo pa polovico njenega
od solnca razsvetljenega polobla v podobi črke D ter pravimo,
da je prvi krajec.

Dva tedna po mlaju stoji luna solncu nasproti; ona
vzhaja, kadar solnce zahaja, in nam kaze vso razsvetljeno
polkroglo. Pravimo, da je polna luna ali ščip.

Sedem dni po ščipu vzhaja luna še le o polnoči kažoč
se v podobi črke C. Pravimo, da je zadnji krajec. Od zdaj
se njeni svetli kos vedno bolj zmanjšuje, dokler v sedmih
dnevih zopet ne nastopi mlaj.

Luna ima torej trojno gibanje.

54. Solnčni in lunin mrk.

Mrk nastane, kadar stoje solnce, luna in zemlja
v ravnej črti druga za drugo. Ako se o mlaju pomakne
temna luna ravno med zemljo in solnce, zatemni se solnce,
ker njegovi žarki ne morejo dospeti na zemljo. Oni deli
zemlje, kamor pade lunina senca, imajo solnčni mrk. Ce
nam luna zakrije vse solnce, nastane popolni, drugače pa
delni solnčni mrk.

O ščipu se včasih pripeti, da stopi zemlja ravno
v črto med solnce in luno; takrat ne more solnce obsevati
lune, ker je zemlja njegovim žarkom na poti. Pravimo, da
je luna mrknila. Tema, ki jo opazujemo na luni, ni druzega,
kakor senca naše zemlje. Lunin mrk, ki se godi le o ščipu,
kakor solnčni le o mlaju, je ali popoln ali delen.

Tretje berilo.

4

50

55. Nebesna telesa.

Visoko nad nami se razpenja neizmerni nebesni
prostor; tam vidimo solnce, luno in brez števila zvezd.
Solnce ni svetla plošča, kakor se nam dozdeva, marveč
prevelika svetla krogla. Ravno take podobe so tudi luna
in zvezde. Solnce, luna in zvezde se imenujejo svetov;. Tudi
zemlja, na katerej prebivamo, je tako svetovno telo ali svet.

Solnce razsvetljuje in ogreva našo zemljo in luno,
pošilja pa svojo svetlobo tudi mnogim drugim svetovnim
telesom, ki tekajo kakor naša zemlja okoli solnca. Takim
svetovnim (nebesnim) telesom pravimo premičnice ali planeti.
Zemlja je po takem premičnica, luna pa sopremičnica.

V neizmernem nebesnem (svetovnem) prostoru miglja
pa tudi nebrojna množica takih teles, ki kakor solnce svetijo
se svojo svetlobo in se vidno ne premikajo drugo do
druzega. Imenujemo jih zato nepremičnice ali stalnice.

Solnce je stalnica.

Nepremičnice so veliko večje od naše zemlje in se nam
le zaradi tegcA zde tako drobne, ker so silno daleč od nas.
Od nepremične zvezde, ki je za solncem nam najbližja,
potrebuje svetloba 3 3 /& leta, preden pride do nas!

Lepi belkasti pas, kateri drži na nebu od severa do
juga, je rimska cesta. Pred ostrim daljnogledom se razkropi
v brezštevilno množico nepremičnic.

Razen stalnic, planetov in sopremičnic se prikažejo
včasih še repate zvezde, katere imenujemo tudi komete.
Odlikujejo se z lepo bliščečim jedrom in posebno z večjim
ali manjšim svetlim repom. Repatim zvezdam so se ljudje
vselej prav čudili. Prav naravno; čudimo se le temu, kar
vidimo malokdaj, vsakdanje pa preziramo. Praznoverni
ljudje menijo celo, da metlasta zvezda napoveduje vojsko,

51

kugo in druge nadloge. A ne teh, ne drugih nadlog nam
ne naznanjajo repatice; kažejo le vsemogočnost in neskončno
modrost našega stvarnika.

56. Zemlja in njeni deli.

Vsa zemlja meri nad 5 milijonov  |im 2 . Le četrtina
tega površja je suhega sveta, tri četrti pa je mokrega. Suha'
zemlja se deli na pet delov.

Na vzhodnem poloblu so: Evropa, kjer prebivamo mi;
nje se drči Azija ali Jutrovo, kjer je bil prvi Človek
ustvarjen in kjer se je rodil naš zveličar. Af riko z neizmerno
puščavo Saharo loči od Evrope sredozemsko morje, od Azije
pa sueški prekop. Avstralija se razprostira ravniku na jugu.
Na zahodnem poloblu lezi Amerika, ki jo je Krištof Kolumb
našel l. 1492.

Ta del sveta, je nam ravno nasproti ter ima noč,
kadar je pri nas dan. Ta— navadno novi svet imenovana
zemlja — je razdeljena v severno in južno Ameriko, ki
ju sklepa ozko panamsko medmorje. Na zahodnem poloblu
so tudi raztreseni mnogi avstralski otoki.

57. Morje.

Voda, ki obdaje v velikej množini suho zemljo, zove
se ocean ali vesoljno morje. Morska voda je zelenkasta in
slana ter se ne more piti. Mornarji morajo sredi morja
pomreti za žejo, ako jim zmanjka sladke vode. Morje ni
vedno in povsod enako mirno, ampak se giblje, sem ter tja
pretaka, narašča in upada. Valovanje vzrokujejo vetrovi,
ki pritiskajo na morsko površje ter ga plahutajo. Morski
tokovi so ono gibanje vesoljnega morja, pri katerem se deli
morja pretakajo med vodenimi bregovi kakor po velicem
vodotoku. Kar so reke na suhem, to so tokovi na morju.

4 *

52 —

Razen tega gibanja opazujemo, da morje redno po 6 ur
neprenehoma narašča, sledečih 6 ur pa ravno tako redoma
upada. Naraščanje je plima (pritok), upadanje pa oseka
(odtok).

Vesoljno morje se loči na pet velikih morij.

Severno ledeno morje se razprostira okrog severnega
tečaja ter obliva severno obrežje Evrope, Azije in Amerike.
Drugod ga tečajnik loči od drugih morij.

Južno ledeno morje je okoli južnega tečaja ter seza
do južnega tečajnika, kjer se meša z naslednjimi morji.

Atlantsko morje je veleširoka struga med Evropo, Azijo,
Afriko in pa Ameriko. Tečajnika je ločita od severnega
in južnega ledenega morja, na jugovzhodnej strani pa se
meša z indijskim in na jugozahodnej z velikim morjem.

Sredozemsko morje je del atlantskega, jadransko
s tržaškim in kvarnerskim zalivom in črno morje pa sta
dela sredozemskega morja.

Veliko ali tiho morje seza do ledenih morij; na
zahodu mu je Azija in Avstralija ograja, na vzhodu pa
Amerika.

Indijsko morje se drži na jugu ledenega morja, na
zahodu obliva Afriko, na severu Azijo, na vzhodu pa
Avstralijo.

Vesoljno morje je v raznih krajih različne globokosti;
njegova srednja globokost se ceni na 3000—3200 m. Morje
ne loči le suhega sveta, ampak ga tudi veže: kajti brez
števila parnikov in jadrenic šviga po širokej morskej gladini,
vozeč blago od obrežja do obrežja.

58. Prebivavci naše zemlje.

Zemlja živi mnogo milijonov ljudi, ki se razlikujejo
po postavi, polti, laseh i. t. d.

53

Nam podobni ljudje z belo poltjo in lepo umerjeno
postavo prebivajo ne le v vsej Evropi, ampak tudi Se daleč
tja po jutrovih deželah v velicem delu Azije in v severnej
Afriki. Mnogo se jih nahaja celo v Ameriki in v Avstraliji,

V Afriki prebivajo črni zamorci z volni podobnimi
lasmi, v Ameriki bakreno-rdeči Indijani, ki pa silno
hitro odmirajo. Po vzhodnej Aziji stanujejo žolti Mongolci
z gladkimi črnimi lasmi in drobnimi, zelo vdrtimi očmi;
na polotoku Malaki in po mnogih otokih velicega ali
tihega morja so pa naseljeni rjavi Malajci.

Kakor ljudje, tako so tudi živali in rastline različno
razdeljene po zemlji. V vročih krajinah na obeh straneh
ravnika rasto drevju podobne trave in vedno zeleni listovd;
v gozdovih se zibljejo pisani ptiči ter se prepirajo mnogo¬
vrstne opice. Zemlja je tu rodovitna in daje človeku brez
posebnega truda obilnega sadu. Tukaj se pa tudi skrivajo
velike kače in roparske živali, namreč lev, tiger i. t. d.

V mrzlih krajih blizu tečajnikov celo črno jelovje
postaja krivenčasto in pritlično; zemlja je neplodovita in
pusta. Le malo je takih živalskih vrst, ki bi človeku živež
dajale. Človek pa živi tudi v teh mrzlih krajih; tudi
tukaj ljubi svojo revno domovino.

59. Evropa.

Evropa je sicer najmanjši, a najimenitnejši del zemlje.
Tukaj stanujejo najbolj omikana in najmogočnejša ljudstva,
imajoča posestev celo v drugih delih sveta. Evropa se
razprostira po zmerno toplem pasu ter ima zato
zdravo podnebje. Proti severu seza do severnega ledenega
morja, ob vzhodnej strani se drži Azije; na jugu jo loči
sredozemsko morje od Afrike, na zahodu pa atlantsko od
Amerike.

54

V Evropi je več držav; med njimi je za nas najvaž¬
nejša avstrijsko-ogrska monarhija, ki se razprostira sredi
tega dela sveta.

Našej domovini na severu in zapadu se prostirajo
države nemškega cesarstva; najodličnejše so: kraljestvo
prusko z glavnim mestom Berlin; kraljestvo saksonsko
(Dresden); kraljestvo havarsko (Munchen) in virtemberško
(Stuttgart). Dalje proti zahodu so: ljudovladi Švica ali
Švajca (Bern) in Francosko (Pariz), kraljestvi Belgija
(Bruselj) in Holandija ali Nizozemsko (Amsterdam), ter
velikobritapsko in irsko kraljestvo (London).

V severne j Evropi se naha ja tudi več kraljestev, namreč:
Dansko (Kopenhagen), Svedija in Norvegija (Stockholm,
Kristijanija); tu in po vsej vzhodnej Evropi se razprostira
še rusko carstvo (Petrograd, Moskva).

V južnej Evropi je razen nekaterih kneževin turško
cesarstvo (Carigrad) in kraljevine: Rumunija (Bukreš),
Srbija (Belgrad), Grško (Atene), Italija (Rim), Španija
(Madrid) in Portugalsko (Lizbona).

60. Iz severa.

Kadar pri nas žito zori in vrtnice najlepše cveto,
takrat so dnevi prav dolgi, noči pa kratke. V tem času
pa našim bratom stanujočim v severnej Svediji in Norvegiji
solnce ne zahaja. Kadar pri nas odbije polnoči, sveti solnce
severnim Švedom še tako svetlo, kakor da bi nikdo ne
smel zadremati. One dni jim jasno solnce kroži na obzorju
in celo ne zahaja.

Dne 22. grudna imamo najkrajši dan in najdaljšo
noč. A solnce pri nas vendar vsak dan vzhaja in zahaja,
da-si se ne mudi tako dolgo na nebu, kakor o kresu. Od
severnih krajev pa vzame takrat za delj časa slovo. Tema

55

je neprenehoma. Če pri nas zvoni poldne, je v daljnem
severu še prav tako temno, kakor po noči. Le včasih to
temo razsvetljuje veličastveni tečajni sij ali žar, ki je v podobi
velikanskega pasa tako rekoč sestavljen iz ognjenih ali žarečih
trakov.

Nas bi gotovo žalost obšla, ko bi nas solnce zapustilo
za več mesecev. Tudi sovernikom to ni posebno všeč.
Zato željno pričakujejo časa, kadar morejo ugasniti svetih-
niče. Ko se približuje tisti srečni dan, gleda staro in
mlado hrepene proti onej strani neba, od koder bo jutran ja
zarja naznanila veseli solnčni prihod.

In vendar tudi tukaj človek zadovoljno živi! Da-si je
severna zemlja samo z mahovi in lišaji pokrita, če tudi
nima niti našega žita, niti našega sadonosnega drevja,
vendar bi je sovernik ne zamenil za najbogatejšo in najrodo-
vitnejšo. Naše domače živali v teh mrzlih in puščobnih
krajih ne morejo živeti; samo pes je, kakor povsod, tudi
tu človeku zvest tovariš. Da pa more sovernik živeti, dal
mu je Bog žival, ki nadomestuje konja in govedo, ovco in
kozo. Ta žival je severni jelen.

61. Evropejci.

Evropejci so bele polti in lepo umerjene postave;
glede omike in duševnega razvoja prekosijo ljudi v drugih
delih sveta.

Bistveno razliko med Evropejci kakor med raznimi
ljudstvi sploh dela jezik, ki ga govore.

Evropejci govore med seboj različne jezike, ki pa se
izpeljujejo po večjem iz treh starejših jezikov, in sicer iz
latinskega (laški ali italijanski, francoski, španski, portu¬
galski in rumunski), iz germanskega (nemški, holandski,
angleški, danski, švedski), in pa slovanskega (ruski, rusinski,

- 56 -

poljski, češki, slovenski, hrvatsko-srbski in bolgarski). Razen
teh govore nekateri Evropejci še madjarski, turški in novogrški.

Prebivavci v Evropi so po večjem (nad  9 /io? krist¬
jani; drugi so mohamedanci; nekaj je judov ali zidov.

Vsi ti daste le enega Boga (enobozci).

Kristjani so ali katoličani, ali pa taki, ki so se ločili
od rimske cerkve. Ti so ali grški razkolniki, ali pa
protestantje, katerih vera je zelo različna.

Katoličani so na Laškem, Španskem, Portugalskem,
Francoskem, Irskem, v Belgiji, južne j Nemčiji in v avstrijsko-
ogrskej državi: nekaj jih je tudi na Švicarskem.

Protestantje prebivajo večinoma na Angleškem, v Škociji,
severnej Nemčiji, Holandiji, na Danskem, Švedskem in
Norveškem; nahajajo se pa tudi v Švici in v našej državi.

Grški razkolniki so na Ruskem in Grškem, v Ru-
muniji, Srbiji, Črni gori, Bolgariji; mnogo jih je pa tudi
na Turškem in Avstrijanskem.

Mohamedanci dive samo na Turškem; judje so raz¬
kropljeni po vseh evropskih državah.

62.  Domovina.

Beseda sladka, domovina!

Ne prideš več mi iz spomina;

Kot iskra živa v srcu tliš,
Ljubezen k sebi mi budiš.

Ko solnca žar na tebe sije,
Sreč veselo v meni bije;

A žalost tare mi duha,
Ce te nesreč megla obdA

Če je obličje jasno tvoje,

Veselo moja struna poje;

A če ok6 se ti solzi,

V potokih moje se topi.

O sijaj, sijaj, solnce milo!

Na ljube domovine krilo,

Obličje jasni jej temno

In kr&si s cvetjem jo ljubo!

A. Praprotnik.

63. Avstrijsko-ogrska monarhija.

Za nas najimenitnejša država je avstrijsko-
ogrška monarhija, ki obsega 6240 Mm\

57

če pogledamo zemljevid cesarstva, zapazimo, da
meji naša domovina (očetnjava) na Nemčijo, na Rusko,
Rumunsko, Srbijo, Turčijo, Črno goro, na jadransko
morje, Italijo, Švico in kneževino Liechtenstein.

V južnem in južno-zahodnem delu našega cesarstva
se vzdigujejo Alpe, katere so najvišje gorovje v vsej
Evropi. Po svojej snovini se ločijo v notranji pas, ali
prvotneAlpe, inv dva postranska pasa, ali severne
in južne apneniške Alpe. Iz Alp dobiva Donava,
tekoč sredi države, mnogo dotokov. Tam, kjer se du¬
najski gozd bliža Donavi, stoji Dunaj ali Beč, največje
in najimenitnejše mesto vse monarhije in sedež cesarjev.

Od Dunaja teče Donava proti vzhodu prek dunaj¬
ske kotline in male ogrske nižine, potem pa
se obrne proti jugu in se vali prek včlike ogrske
planjave. To planjavo obdaje na severu in na vzhodu
zel 6 razrasteno gorovje, Karpati po imemu.

Na severnej strani gorenje Donave se vzdiguje več
pogorij, kakor: Šumava (Bbhmerwald), Krušne ali
Rudne gore (Erzgebirge) in Sudeti, ki obsezajo
izerske gore, Krkonoše (Riesengebirge) in Jese¬
nike (Gesenke).

Monarhija obseza avstr ij s k e in ogrske dežele.

Avstrijske dežele so:

1. Nadvojvodina avstrijskapodAnižo (Enns)
z glavnim mestom Dunaj e m (Wien), ki je tudi glavno
mesto vsega cesarstva;

2. nadvojvodina avstrijska nad Anižo (Line);

3. vojvodina saleburška (Salcburg);

4. poknežena grofija tirolska in Predarelsko
(Innsbruck);

5. vojvodina koroška (Celovec, Klagenfurt) -

6. vojvodina štajerska (Gradec, Graz);

58

7. vojvodina kranjska (Ljubljana, Laibach);

8. Primorsko (poknežena grofija goriška in gra¬
diščanska, mejna grofija istrska in samosvoje tržaško
mesto z okolico) z glavnim mestom Trstom (Triest);

9. kraljestvo dalmatinsko (Zader, Žara);

10. kraljestvo češko (Praga, Prag);

11. mejna grofija moravska (Brno, Briinn);

12. vojvodina sleška (Opava, Troppau);

13. kraljestvo gališko (Levov, Lemberg);

14. vojvodina bukovinska (Črnovci, Czernowitz).

Ogrske dežele so:

1. Kraljestvo ogrsko (Budim-Pešta) z veliko kne¬
ževino e r d e 1 j s k o (sedmograško);

2. kraljestvo hrvatsko in slavonsko (Zagreb,

Agram). j

Vse te dežele ali kron o vi ne so nerazdelni
deli avstrijsko-ogrske dedne države, katere so ■ od
leta 1848. pod vlado našega premilega cesarja Franca
Jožefa I. Avstrijski cesarji so iz vladarske rodovine
habsburško-lotarinške.

64. Avstrija za vse.

Ako le če,

Avstrija bila in bo za vse!

Zdaj brambovci zankajte:

Bit’ če, bit’ če

Avstrija za vse.

Kadar tedaj če,

Nikogar se ne bojimo,

Brez skrbi, varni, trdni smo:

Bit’ če, bit’ če
Avstrija za vse.

In ker če,

Obeta Rudolf iz nebes:

Premagal bodeš Franc zares!

Ker Avstrija če,
Tud’ bo za vse!

In ker če,

Avstriji bo pomagal Bog,

Da se razširi krog in krog:

Bit’ če, bit’ če

Avstrija za vse!

V. Vodnik.

59

65. Avstrijsko vodovje.

Glavna reka našega cesarstva je Donava ali Du-
na va. Idimo na ladjo parnico in vozimo se po tem vele¬
toku od tod, kjer prihaja v našo državo, do tja, kjer jo
zopet zapušča!

Pri bavarskem mestu Pasov (Passau) priteče
Donava v gorenje Avstrijsko in sprejme In o, katera
jej iz Alp privaja obilo vod A Tako povečana dere Do¬
nava mimo Line-a. Malo pod tem mestom se ž njo
združi deroča Travna, ki svoje valove semkaj vali
iz prelepe planinske pokrajine. Tej krajini s krasnimi
jezeri se pravi po nemško Salzkammergut. Sč Schafberga
vidiš 19 planinskih jezer.

Nekaj niže se v Donavo izliva Aniža. Ta izvira
na Salcburškem, teče prek gorenjega Štajerskega in
dalje loči gorenje in dolenje Avstrijsko.

V dunajske; nižini dela Donava nekaj lepih otokov,
ki so z drevjem in grmovjem obrasteni. Ob bregovih
so raztresene vasi in posamezne kmetije; na bližnjih
hribih pa stojč gradovi ali pa razvaline in nas spomi¬
njajo davno minilih Časov.

Pod mestom Krems-om teče Donava mirno skozi
rodovitno tulnsko polje. Bolj ko se bližamo Dunaj¬
skemu mestu, živahneje postaja na parnici. Mnogi
se odpravljajo. Že nas pozdravlja visoki zvonik stolne
cerkve sv. Štefana. Kmalu potem se ustavi parnica
v širocem pristanišču. Po kratkem prenehljaju zasuče
se zopet na sredo reke in plava dalje. Na levej in desnej
se razprostirajo široke ravnine. Tam namaka z Dijo
(Thaya) združena Morava (March) moravsko polje
in se izliva, delajoč mejo med Avstrijskim in Ogrskim,
v Donavo; tu pa se plodovita dunajska kotlina

60

na jugu končuje v nerodovitno pustinjo pri dunajskem
Novem mestu. Ta pustinja se imenuje kamenito
polje; prek nje teče Litava (Leitha), ki na desnem
bregu Donave Avstrijo meji proti Ogrskemu. Nad Po-
žunom (PreBburg) pride Donava na ogrsko zemljo in
se razcepi v vec panog, ki objemajo dva donavska
otoka. Na desnem bregu sprejema Donava reko Rabo,
v levo nje panogo pa se izliva Vag; pri trdnjavi
K o m or n se izteka Nitra, nekaj niže pa Gran. Pri
Vacovu (Waitzen) se obrne Donava proti jugu ter se
skozi Budim-Pešto v mnogih ovinkih počasi vali po
velikej ogrskej nižavi. Pod Osekom se ž njo združuje
Drava, ki svoje z Muro pomnožene vode ob ogrskej
meji semkaj priganja. Ko se pripeljemo do Belega grada,
vidimo, kako Sava, ki je med potom razen Savine,
Kolpe in Une nabrala dosti drugih rek, svoje valove
vali v Donavo. Prej pa se je z Donavo združila že rib-
nata Tisa (TheiB) s pritekajočim Samošem, Kbrbšem
in Marošem. Tisa je z Donavo zvezana tudi po F r an¬
če ve m prekopu.

Na daljnjem teku dela Donava mejo med Ogrskim
in Srbijo ter pri starej Ršavi zapušča našo državo. Tu
stopimo z ladje; do črnega morja je še dolga pot.

Iz našega cesarstva drvč še druge reke v Donavo,
namreč Aluta, Seret in Prut.

Razen Donave in njenih dotokov naj se omenijo
še sledeče vode:

V jadransko morje se izlivajo: Neretva in Krka
v Dalmaciji, Soča (Isonzo) na Goriškem, A d i ž a (Etsch)
z Iz a ko (Eisack) na Tirolskem. V severno morje se
valita: Ren (Rhein), ki dela na kratkej črti mejo proti
Švici; Laba (Elbe) z Izero, O gr o (Eger) in Voltavo

61

(Moldau), v katero se zopet izlivajo pritoki Votava in
Berounka, Lužnica in Sazava.

V vzhodno morje se iztekate Odra in Visla
(Weichsel). Odra izvira na Moravskem in sprejema
Opavo ; Visla pa prihaja iz Sleškega ter dobiva še pri¬
toke Dunaj ec, San in Bug.

V Srno morje drvi Dnj ester, ki svoje vode na
Gališkem zbira in se množi sS Strijem in mejnim Pod-
goriSem.

Avstrija ima premnogo jezer; največ se jih nahaja
med Alpami. Na Karpatih je razkropljenih brez števila
jezerc, ki jih ondotni Slovani imenujejo „stavi ali
„plesa 11 . Nemci jim pravijo „morska oka 1 ’.

Tudi rudnic in zdravilnih vod (kopeli) šteje
Avstrija prav mnogo; največ jih je na Češkem in
Ogrskem.

66.  Studenca.

Vštric spod gore zelene
Izvirata studenca dva,
In kakor pot ju žene,
Hitita v plan nevtegoma.

Na dvoje gresta pota,

Na dvoje bolj in bolj navzdol;

Končala teke bota,
Al več se videla nikol’.

S. Jenko.

67.  Avstrijske Alpe

se razprostirajo po deželah Donavi na jugu tja do
državnih mej in do Save.

Alpe so sestavljene iz mnogih sklenjenih gor ali iz
pogorij, med katerimi se nahajajo bolj ali manj rodo¬
vitne doline. Po širokih dolinah in nižjih gorskih pla¬
notah je zemlja največ pripravna za poljedelstvo;
v ožjih dolinicah in više po gorah se polje umika trav¬
nate]’ zemlji. V gozdih je mimo storžnjakov (šilovja)

62

tudi še listnato drevje; čim više pa prideš, tem bolj
redki prihajajo listovci. Nazadnje se izgubi tudi šilovje;
le tu pa tam zapaziš nekaj pritlikavih in starikavih
grmov. Nad mejo zadnjega drevja se dviguje oni/svet,
ki ga navadno imenujemo planine. Pokrivajo ga razne
trave, cvetice m alpska zelišča, ki po letu preživč pre¬
mnogo čred domačih živali. Tod živč tudi Alpam lastne
živali, n. pr. divja koza. Nad planinskimi pašniki se
vzpenjajo skalnate Alpe z golimi stenami. Sivo prodovje
pokriva prepadna tla; le malokje zagledaš kako osamelo
travico ali kako gorsko zelišče. V tej višavi si mora
popotnik po veČ ur le med skalovjem in prodom iskati
nevarne steze. Tu vlada večna tihota; le včasih zaro¬
poče skala, ki se utrga od pečine in buči navzdol; —
le včasih se oglasi ptica roparica, ki svoj plen tu sem
prinese, da ga použije v miru.

Skoro tri četrtine alpskih vrhuncev na Avstrijskem
kipč do visokosti sivega skalovja. Robati skalnati gre¬
beni so jako različne podobe. Marsikateri vršAci pa se
vzdigujejo še više, če niso preostri, pokriva jih večni
sneg; na doljnjih koncih snežnin pa se širijo ledniki.

Ni popisati, kako lepi in veličastni so videti snež-
niki od daleč, kadar jih obseva jutranje ali večerno
solnce. Zareč kipč v sinje nebo; pravimo, da plamtč.
Najvišji vršAc avstrijanskih Alp je Ortles (4000 m)  na
Tirolskem.

68. Planinar.

Visoko vrh planin stojim,
V veselju rajskem tu živim;
Tam dol’ ljudje prebivajo,
Veselje redko vživajo;

Prid’ vrh planin,
Nižave sin!

Men’ prvo solnce zabliščl,
Ko z ajde, meni še svetli;
Mrakčvi dol’ stanujejo
In srca omrazujejo;

Prid’ vrh planin,
Nižave sin!

63

Poln čvrstih je cvetic moj stan,
Stoje vihaiju, zimi v bran;

Tam dol’ mehkužne hirajo,
Se razcvetu, že vmirajo;

Prid’ |vrh planin,

Nižave sin!

Men’ čiste sape zrak vedre,
Mi jasnijo glavd, srce;

Tam dol’ megle se vlačijo,

Duhi more in tlačijo,

Prid’ vrh planin,
Nižave sin!

Studenci bistri mi teki,
Poje mi čredo in travo;
Tam dol’ se reke zbirajo,
Jezove, breg podirajo;

Prid’ vrh planin,
Nižave sin!

Po jasnem meni solnce gre,
Al’ zvezde migljajo svetle;
Tam doli strele švigajo,
Med gromom hiše vžigajo;
Prid’ vrh planin,
Nižave sin!

B) Potočnik

69, Prebivavci avstrijsko-ogrške države.

Avstrijsko-ogrska država šteje 41 milijonov stano-
vavcev. Ti so razcepljeni na več narodov, ki se zopet
ločijo po veri in jeziku, pa tudi po šegah, ;v po obleki
ali noši. Vsi avstrijski in ogrski državljani se delijo po
svojem jeziku na 4 glavne vrste, namreč na Slovane,
Nemce, Romane in Madjare.

Prvi trije narodi prebivajo večinoma po goratih
deželah; Madjari pa so naseljeni po srednjem ravnem
Podonavju; le malo jih je tudi po erdeljskem višavju.

1. Slovanov je 19 milijonov; po stanovališčih jih
ločimo v severne in južne. Severni Slovani stanujejo
po deželah hercinsko-sudetskih gor, po zahodnih in sred¬
njih karpatskih krajinah in bližnjih ravninah; delč se
na Čehe, Poljake in Ru sine. Jugoslovani prebivaj o
po južnih straneh Alp, po kraškem svetu in po bližnjih
vzhodnih ravninah; del 6 satira Slovence (nad 1,270.000),
Hrvate in Srbe.

2. Nemcev je (milijonov; bivajo po Pred-
arlskem, severnem in srednjem Tirolskem, po gorenjem

v

64

in dolenjem Avstrijskem, po gorenjem in srednjem
Štajerskem in po zahodnem in severnem Koroškem;
po gorovju ob mejah Češkemu kraljestvu in nekaj
po zahodnem Sleškem; stanujejo pa tudi po drugih
deželah med drugimi narodi (kakor Kočevarji na
Kranjskem), po Moravskem i. t. d.

3. Romani so tisti narodi, katerih jezik izvira iz
latinskega; štejemo jih 3 milijone. K njim pripadajo
Italijani, Furlani in Rumu ni.

4. Madjarov je nad 7% milijonov; med avstri-
janskimi narodi so ti zadnji posedli notranje pokrajine
velike ogrske nižave.

Razen teh štirih poglavitnih narodov je še mnogo
Žid o v, ki so raztreseni po vseh deželah, Armencev
in nekaj Ciganov.

Kakor so avstrijski prebivavci različni po jeziku,
tako dela med njimi razliko tudi vera. Razločujemo
namreč kristjane, Žide in tudi nekaj mohame-
dancev; največ je vendar kristjanov katoličanov.

Trdno dejmo se skleniti:

Sloga pravo moč rodi:

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina

Nas do cilja enega:
Živi  cesar, domovina!
Večna bode Avstrija!

70. Mojim rojakom.

Slovenec! tvoja zemlja je zdrava,

Za pridne nje lega je prava;

Polje, vinograd, gora, morjč,
Ruda, kupčija tebe redč.

65

Za uk si prebrisane glave,
Pa čedne in trdne postave;
Išče te sreča, um ti je dan,
Našel jo boš, če nisi zaspan.

Glej, stvarnica vse ti ponudi;
Le jemat’ od nje ne zamudi:
Lenega čaka strgan rokav,
Pal’ca beraška, prazen bokdl.

V. Vodnik.

71. Pridelki v avstrijsko-ogrskej državi.

Avstrijsko-ogrska država je bogata mnogoterih pri¬
delkov. Zemljaje po večjem rodovitna; nekatere krajine pa
se lahko merijo z najplodovitejšimi evropskimi deželami.

Poljedelstvo. Različnega žita se mnogo prideluje
zlasti na Češkem, Moravskem, Gališkem, na ogrskej
in slavonskej zemlji; v teh kakor po alpskih deželah
se sadjarstvo vedno bolj povzdiguje. Na Češkem raste
izvrsten hmelj, katerega dobivajo zdaj tudi na Štajer¬
skem. Po severnih krajinah našega cesarstva se pri¬
deluje dosti lami, konoplje in pese za cuker.
Vinstvo se nahaja povsod, leina gorenjem Avstrijskem,
Salcburškem, Sleškem in v Galiciji ne najdeš vino¬
gradov; največ vina dobiva,]o v deželah ogrske krone.
Lesa do zdaj še ni primanjkovalo, razen v Dalmaciji,
po golej kraševini in ogrskih pustinjah.

Živinoreja zdaj še ne zadostuje vsem potrebam
cesarstva. Najlepša goveja živina se nahaja po
alpskih deželah, posebno na Tirolskem, Salcburškem
in Štajerskem. Konj je po vzhodnih kronovinah več,
nego po zapadnih. Najbolj razvita pa je reja ovhc,
zlasti na Moravskem, Sleškem, češkem, po dolenjem
Avstrijskem in Ogrskem; manj izdatna je reja prašičev.

Tretje berilo. 0

66

Svile mnogo napravljajo po južnih krajinah. Nazadnje
naj omenimo še štajerske kopune in češke fazane.

Kopanine so v našem cesarstvu prav mnogovrstne
in bogate; najimenitnejše so: sol, premog in železo.
Na severnem obnožju karpatskih gor se nahajajo
neizmerne lege slanega kamena; naj večje solne jame
so pri Vielički in Bohniji. Nekatere alpske dežele dajejo
varjeno, Istra in Dalmacija pa morsko sol. —
Črnega in rjavega premoga je obilo. To
koristno palivo se nahaja v različnej meri po vseh
kronovinah, le na Salcburškem in Bukovinskem ne;
največ ga je na Češkem, Sleškem, Moravskem in Štajer¬
skem. Na Gališkem se dobiva petrolej. Dobrega
železa je v našem cesarstvu posebno veliko; najboljše
se nahaja na Štajerskem in Koroškem. — Živega
srebra nam daje Idrija na Kranjskem, kotlovine
Ogrsko in Tirolsko, svinca zlasti Koroško in Češko,
cinka Kranjsko, cina ali kositra pa Krušne gore.
Razen naštetih kopanin se na Avstrijskem dobivajo
tudi druge koristne rude, prsti in kamenja.

Najboljši izdelki domače obrtnosti so različne tkanine
iz prediva, pavole, volne in svile, usnje in razno
usnjeno blago, srebrnina in zlatnina, orodje in posodje
iz železa, bakra, jekla, stekla in gline. Do 8 milijonov
ljudi živi samo ob obrtnosti.

Avstrija ima tudi živahno trgovstvo, katero pospe¬
šujejo mnoga občila, kakor: ceste, železnice,
brodarstvo aliplovstvopo morju in rekah, pošte,
telegrafi ali brzojavi. Najimenitnejša trgovišča v našem
cesarstvu so: Dunaj, Praga, Budim-Pešta, De-
brecin, Levov, Brodi, Opava, Brno, Olomuc,
Trst in Reka (Fiume). Trst je poglavitno tržišče za
pomorsko trgovino.

67

I. Dežele v državnem zboru zastopane.

72. Nadvojvodina avstrijska pod Anižo.

(200 [im 2 , 2,666.000 ljudi.) Meje?

Te dežele je % hribovite. Donavi na jugu stoje apneniške
Alpe z Otscherom, Raksalpo in Snežnikom (Schneeberg) in
Dunajski gozd (Wiener Wald). Na levej strani Donave se raz¬
prostirajo razne gore; srednji njih del se imenuje Manhart. —
Največja ravnina je dunaj s k a kotlina, katerej ob Moravi
pravijo moravsko, proti Novemu mestu (Wiener-Neustadt) pa
kamenito polje. Tulnsko polje je prav rodovitno.

Glavna reka je Donava, v katero se na desnem bregu
izlivajo Aniža, Erlava in Litava, na levem Morava.

V tej deželi se prideluje veliko dobrega vina, zlasti
v dunajskej okolici. Obrtnost je zelč razvita; posebno od Dunaja
do Novega mesta je mnogo tvornic (fabrik).

Glavno mesto te dežele je Dunaj, ki je ob enem tudi
glavno in stolno mesto vsega cesarstva. V tem največjem in
najimenitnejšem mestu naše monarhije prebiva nad milijon ljudi;
tu je središče uradov, znanstvenih, obrtnih in trgovskih zavodov.
Med mnogimi cerkvami je najslavniša ona sv. Štefana z 138 m
visokim zvonikom. Dunaj šteje, na novo razširjen, 1,342.000 stano-
vavcev. V okolici sta lepa cesarska grada Schonbrunn in
Laksenburg. Schvvechat ima največjo pivovarno na evrop-
skej celini. Pottendorf pa največjo predilnico za bombaž.
Pomneti je še: Novo mesto, Baden, St. Polten in
Krems.

73. Nadvojvodina avstrijska nad Anižo.

(120 [im 3 , 785.000 prebivavcev.) Meje?

Večjo, južno polovico te bogate in dobro obdelane dežele
pokrivajo severne apneniške Alpe in njih razrastki, iz katerih
se vzdigujejo najvišji vršaci: Dachstein ob viru Travne
(3000 m), Priel in Pyrgas. Gore med Travno in Ino —
5*

- 68 -

Hausruk — imajo dosti premoga. V severnej polovici so raz-
rastki Šumave.

Glavna reka je Donava; nje desni dotoki so: mejna Ina
sd S ali c o (Salzach), deroča a bistra Travna, ki teče skozi
več prelepih jezer, Aniža sč Št ir o (Steier).

Gorenje Avstrijsko prideluje obilo žita in sadja ter se od¬
likuje z veliko govejo živino. Bogata je dežela tudi kamene in
varjene soli (Salzkammergut). V velikih tvornicah izdeluje razno
železnino in jeklenino ter razpošilja po vsem svetu izvrstne kose
in srpe.

Glavno mesto je Line (42.000 Ij.) ob Donavi. Pomnetije
tudi: Freistadt, Ried, Hallstadt in Ischl sč solovar-
nicami, Gmunden (glavno založišče kuhinjske soli), Wels,
Steyer, na sotočju Štire in Aniže sč slovečo železno in jekleno
obrtnostjo.

74. Salcburška vojvodina.

(72 u-m 2 ,  174.000 ljudi.) Meje?

Salcburška (Solnograška) dežela je skoro vsa gorata. Na jugu
stoje prvotne Alpe, tukaj Visoke Ture (Tauern) imenovane, kise
na izvirkih Mure dele na Nizke Ture med Anižo in Muro
in na koroško-štajerske Alpe. Največja reka je S ali c a.

Dežela ima obširne zelene planine in lepe senožeti, kar je
živinorejo in mlekarstvo povzdignilo na prav visoko stopnjo.
Pincgavska in pongavska goveda in' pinegavski težki vprežni
konji slove po vsej Avstriji. Solnograško je bogato tudi soli,
mramorja in mavca.

Glavno mesto Salcburg (25.000 Ij.) slovi po lepej legi
in raznih spomenikih zidarske umetelnosti; tu je sedež nad¬
škofov. Hallein, soline; Gastein, imenitne toplice.

75. Poknežena grofija tirolska s Predarelskim.

(293 gni 3 , 929.000 ljudi, 60% Nemcev, 40% Lahov.) Meje?

Tirolsko je najbolj proti zahodu pomaknjena dežela našega
cesarstva. Pokrivajo jo črez in črez najvišje Alpe v monarhiji;
le ob rekah so sem ter tja ozke ravnice.

69

Prvotne Alpe zavzemajo ves prostor med reko Ino na
severnej, in rekami Adižo, Izako in Rienco na južnej strani.
Prelaz Brenner jih deli na otztalske gore, ki so večinoma
z ledniki pokrite, in pa na Visoke Ture; iz teh se dviguje
Veliki Venediger (3700 m).  Adiži in Izaki na jugu se širi
ortleško gorstvo z naj višjim vrhom v cesarstvu (Ortles
4000 m); vzhodno od teh so tridentinske planine. Pred-
arelsko (ali Vorarlberško) in severno Tirolsko napolnjujejo
severne apneniške Alpe.

Glavna reka In a teče v Donavo, v katero se izlivajo tudi
nekatere druge na Tirolskem izvirajoče reke. Ren dobiva
nekaj dotokov iz Predarelskega ter jih drvi v severno morje.
Adiža z Izako in pritožno Rienco pa goni svoje valove v ja¬
dransko morje. Ob meji je bodensko in gardsko jezero.

Prebivavci so po večjem Nemci, na južnem Tirolskem tudi
Italijani. Naj večji zaslužek jim daje živinoreja in sirarstvo, po
južnih krajih tudi vino, sadje in svila. Obrtnost je na Predarel-
skem zel<5 razvita.

Glavno mesto Inspruk (20.000 Ij.) stoji ob Ini. Briksen
in Bol ca n ob Izaki imata imenitno trgovstvo. Meran slovi
zaradi milega podnebja, izvrstnega sadja in vina. Tudi ob
Adiži stojita Trident in Roveredo, največji mesti v laških
Tirolih.

Na Predarelskem je ob bodenskem jezeru Breg en c.

76. Burja, zameti in plazovi v Alpah.

čim više stanujemo nad morjem, tem ostreji in
mrzleji je zrak; Če gremo torej po zimi na visoke gore,
prihaja sneg vedno bolj suh in droben. Enako mrazu
je tudi veter po višinah silovitejši in mrzleji. Večkrat
razsaja po visokih gorah grozen vihar, ko je v dolinah
vse mirno in tiho.

Tu nastane mnogokrat strašna burja, ki namete
po nekaterih krajih mnogo snega, pa ga nosi po dvajset

- 70 -

in še več metrov visoko in ga potem pušča zopet na
drugih krajih.

Naj večji zameti so po jarkih gorskih goličav in
vrhuncev; tu ima namreč veter neznano moč, sneg pa
je droben in suh. Gorjč popotniku, ako pride v takih
časih na gore; že marsikdo je našel v zametih svoj
grob. Uhojena steza je že zametena; kakšnega sledil
ni, da bi se mogel po njem ravnati; tudi stopinje
spredaj gredočega popotnika so popolnoma pokrite
z debelim snegom. Polžki sneg, v katerega se globoko
vdirajo noge popotnikove, zelo ovira hojo, da prigazi
v enej uri komaj streljaj daleč. Na tako težavnem potu
obnemorejo mu kmalu vse moči. Veter mu nese oster
sneg v obraz in oči tako silno, kakor bi ga zbadal
z bodečimi iglami. Ničesa ne vidi več pred seboj:
izpremenjena, sč snegom pokrita okolica se mu zdi
popolnoma tuja, da ne vč, kam se obrniti. Kakor
brez uma gazi okrog, ter se vedno bolj oddaljuje od
prave poti.

Gorjanci zaznamenavajo pot po takšnih gorah
večkrat z dolgimi drogi, kijihzasadč ob stezah v zemljo;
kraj večjih cest pa so postavljene majhne hišice, pre¬
skrbljene z drvi, da bi mogel popotnik, kadar jame
mesti, vanje bežati ter si pri ognju okrepčati zmrzle ude.

Mnogokrat pa se zgodi, da silni vihar tudi droge
in hišice popolnoma pokrije sč snegom. Zastonj išče
potem tujec zavetja, da bi se odpočil; nekaj časa tava
dalje, slednjič pa obnemaga. Vedno bolj se čuti utru¬
jenega; tesno mu jame biti pri srcu, zavednost ga
zapušča.

Upajoč se nekaj počiti, sede v sneg, da bi ne¬
koliko zadremal — ali revež zaspi trdno, da se nikdar
več ne zbudi.

71

Groza je videti one, ki so se po velikih težavah
rešili iz zametov; brki in lasje so jim naježeni, obleka
zmrzla, noge vse ozeble. Celo obraz obdaj e tanka ledena
skorja, in vse obličje je tako zgrbljeno, da se človek
svoje podobe ustraši, ako se pogleda v zrcalu. Nevarno
je iti takemu človeku takoj v gorko izbo; kajti lahko si
nakoplje hude ozebline, ki ga mučijo potem morda vse
življenje.

Za časa, ko Še v Alpah ni bilo cest, kakor so dan
današnji, in so ljudje hodili kar naravnost črez gore po
sedlih, nahajala so se tudi po avstrijskih Alpah taka
gostišča, kakršno je še danes slavnoznano sv. Bernarda
na Švicarskem.

Še bolj nevarni so plazovi, ki nastanejo, če se
sneg na dolgo in široko spušča s hribov v doline.
Včasih se suh in droben sneg odtrga od strmih bregov
in se s preveliko hitrostjo vali v nižine. Posebno po¬
guben je zračni tlak —silni veter, ki ga tako v suh
plaz naredi; ta veter podere ali s koreninami izruje
cele gozde, vzdigne ali prevali velike skale, gorjanske
koče ali hiše ter jih razruši. Včasih se utrga pre¬
močeni in stlačeni sneg ter se drše po zelo strmem
opolzlem bregu; hitrost debelega plaza raste od hipa
do hipa. Zračni tlak pred njim vse podere, kar plaz
sam potem razdrobi in zakoplje. To so mokri pla¬
zovi. Od teh snežnih plazov pa moramo razločevati
zemeljske usade in posede.

Po J. Podmilšak-u in J. Jesenk-u.

77. Koroška vojvodina.

(104 (im 2 , 361.000 ljudi, 70% Nemcev, 30% Slovencev.) Meje?

Koroška dežela je po večjem gorata in ima dolge doline,
ki so razširjene v precej veliko celovško ravnino. V severnem

12

delu se prostirajo ob deželnej meji Visoke Ture in koroško-
štajerske Alpe; najbolj znana odrastka teh gora sta Svinjska
planina in Golovec (Koralpe). Dravi na desno so potegnjene
apneniške karnske Alpe, katere deli pontabelsko sedlo na
zahodne in vzhodne. Vzpored sč zahodnimi so med Dravo in
Žilo (Gail) zilske Alpe z Dobračem, s katerega ima potnik
prekrasen razgled črez planinski svet. Vzhodne karnske Alpe se
imenujejo Karavanke (Obir). Podobne so velikanske) steni,
črez katero vodi več prelazov (Predel, Ljubelj i. t. d.) Najvišji
vršič na Koroškem pa je Veliki zvonar (GroBglockner,
3800 m)  s prelepim lednikom.

Poglavitna reka koroške dežele je deroča Drava, ki
izvira na Tirolskem in prestopa pod dolenjim Dravburgom na
Štajersko. Znameniti njeni dotoki na levem bregu so: gorenja
Bela (Moll), Jezernica (Lieser), Krka (Gurk) z Glano in Labod-
nica (Lavant), na desnem pa Žila. Imenitnejša jezera so: belo,
milstatsko, osojansko (Ossiach) in vrbsko; po vrbskem jezeru
pri Celovcu se vozi z ladjami parnicami.

Visoko gorata dežela ima zlasti v gorenjem delu mrzlotno
in rastlinju malo ugodno podnebje; v dolenjih krajih pa je
topleje. Najmilejše podnebje ima na jug odprta, a drugod dobro
zagrajena labodska dolina.

Zbog hladnega podnebja in pomanjkanja Orne zemlje
Koroško ne prideluje toliko žita, kolikor ga potrebuje za svoje
prebivavce. Tem bolj pa se pečajo Korošci z živinorejo; posebno
se odlikuje goveja živina, pa tudi lepih konj in plemenitih
ovile imajo Korošci obilo. Največ ljudi na Koroškem živi
rudarstvo in kovinska obrtnost.

Koroški svinec je najizvrstnejši v vsej Evropi; bogata
pa je dežela tudi železa, in rjavega premoga —. Koroško ima
dve železnici; prva s postransko progo od dolenjega Dravburga
v Volšperg vodi od Maribora skozi deželo na Tirolsko; druga —
Rudolfova — veže Koroško s Kranjskim in gorenjim Štajerskim;
njena stranska proga drži od Trbiža (Tarvis) do Pontabla.

Deželni zbor šteje 37 udov; v državni zbor pa pošilja
dežela 9 zastopnikov.

73

Glavno mesto je Celovec (Klagenfurt) s 18.000 pre-
bivavcev; tu je sedež deželne vlade in krškega knezoškofa.
V Celovcu je višja gimnazija in realka, učiteljišče in nekaj
drugih šol. Družba sv. Mohora. Blizu mesta je Gospo-svetsko
polje z ostanki starorimskega mesta in vojvodskim stolom. Dalje
naj se pomnijo: Beljak (Villach), staro mesto ob Dravi
(6100 lj.); tu je velika založnica koroškega železa. Bleiberg
z največjim svinčenim rudnikom na Avstrijskem. Spital in
Trbiž imata fužine. V Borovljah (Ferlach) izdelujejo puške,
v Pr e valj ah je velikanska izdelovalnica za železo, v Veliko vcu
(Volkermarkt) pa so imenitni semnji. Št. Vid je bilo nekdaj
glavno mesto. Hiittenberg ima najbogatejše Železnike v deželi,
Volšperg pa slovečo tvornico za svinčeno bel.

78. Raj pod lipo pri Zilanih..

Vsaka župnina (vas) v zilskej dolini ima košato
lipo, na lipi oder za godce, pod lipo klopi za goste.
O cerkvanju pridejo mladeniči in deklice ter se po
opravilu pod lipo zbero in mirno na zelenej trati pri¬
čakujejo poldneva. Stranski in tuji ljudje le od daleč
gledajo. Kadar zazvoni, odkrije se moški in vse tiho
moli. Zvon utihne in mlada družba zakrikne, da se glasi
po vsej okolici. Godci zagodejo; mladeniči in deklice
naredč okrog lipe kold in plešejo po svojej šegi. Na
širokem prostoru nasadč na kol nov sodček, da se vrti;
vrhu kola visi venec iz rožic. Čvrsti mladeniči na brzih
konjih mimo dirjajo ter z železnim kolom sodčku dno
izbijajo, da se suče okrog kola. Kdor prvi dno prebije,
dobi venec. Tujec ne sme blizu, dokler mu starejšina
ne napije in reče „pomozi ti BogČ Tako so dobre
volje pristni Zilani.

U. Jami k..

74

79. Lov na divje koze.

Divja koza je kaj živa, pa tudi plašna žival. Živi
po najstrmejših pečinah, kjer se spenja in tako spretno
skače, da se ji človek ne more nikoli dosti načuditi.
Po strmih čerčh pleza in skače neznano hitro in varno;
po dlan širokej stezici prek pečevja leti, kakor bi jo
nosil vihar. Kraj globokih prepadov, kjer bi človek
mislil, da ni prostora za njeno nogo, drvi hitro kakor
strela. Če jo zasleduje sovražnik, in če sama pride do
konca stezice, spusti se kar v globino, ko bi tudi
merila 8 metrov. V skoku se obdrži na skalici, katero
bi človek lahko z roko pokril; obstreljena tudi na treh
nogah pobegne ob strmih robovih lovcu izpred oči.
Divja koza je jako čujoča. Kadar se pase, ozira se
vedno okrog sebe. Če zapazi nevarnost, glasno zabrlizga
in naznani tovarišicam, da je treba bežati.

Lov na divje koze je neizrečeno težaven in ne¬
varen. Lovec mora biti trdnega života, vajen vsakršnih
težav. Ne sme se bati večdnevnega truda; kljubovati
mora mrazu, viharju in nevihti. Biti mora zmeren,
hladnokrven, ali kadar je treba, tudi pogumen in drzen.
Razen dobre in zanesljive puške mora imeti mirno
roko, bistro oko, vedro glavo, ki se mu nikdar ne moti.

Včasih se podA nad divje koze že v večernem
mraku, včasih pa le zgodaj po noči. Črez ramo mu visi
lovska torba, v katerej ima steklenico žganja in kaj za
želodec. Po pleččh mu binga risanica, z desno se opira
na debelo, okovano gorjačo. Kadar primaha do hudega
strmovja, naveže na svoje črevlje šestero-krempljaste
dereze, če nima že od doma čižem z ostrimi, podol-
gastimi žreblji podkovanih. Tako praska naprej, da se
kar ogenj kreše pod njim.

75

Ako se lovcu posreči, da ugleda žival, mora včasih
daleč plezati po trebuhu, skrivaje se za skale. Včasih
pa mora hoditi ure in ure, preden obide žival tako,
da jo ima proti vetru: zakaj lovca za vetrom koza
kmalu zavoha, in potem je ves trud zastonj. Najbolje
je, ako obide pasočo se kozo ter jej zapre pot, ko se
pozneje s paše vrača proti vrhu. Za skalo skrit ali na
trebuhu ležeč čaka koze, da mu pride na streljaj. Puška
poči, zadeta koza skoči kvišku, prekucne se in pade
mrtva na zemljo, ako je lovec dobro meril. Če pa jo
je samo ranil, skrije se koza med pečine. Lovec pa
hodi za krvavim sledom zmerom dalje in dalje na
visoke in strme pečine, kjer je padši v brezno že marsi¬
kateri našel svoj grob.

Dostikrat pa lazi lovec dva ali tri dni do  gorah,
pa vendar ne prinese domčv druzega, nego prav težke
noge in lačen želodec. Po L. p in tar- ju.

80. Lovec.

Dalja se mu klanja;

Kar dospe mu v lov,

Srna ali kanja,

Vse je plen njegov.

Po Schiller-ju zložil Fr. Cegnar.

81. Štajerska vojvodina.

(224 p-m 2 ,  1,283.000 prebivavcev, 67% Nemcev, 33% Slovencev.)

Meje? 

Lepa štajerska vojvodina se vrsti tudi med planinske
dežele; a vendar ima mimo goratih krajev več prijetnih in
dobro obdelanih ravnin.

76

Aniži in štajerskej Salici na severu so severne apne-
niške (Dachstein 3000 m),  na obeh straneh reke Mure prvotne,
Dravi na jugu pa južne apneniške Alpe. Prvotne se cepijo
v Nizke Ture na levem, in v koroško-štajerske Alpe
na desnem bregu Mure. Te razhajajo v več razrastkov; severno-
vzhodni odrastek drži proti Muri, ki ga seka, in dalje do
avstrijske meje; južno-vzhodni pa drži kot Golovec proti Dravi
ter po lepih slovenskih goricah prehaja v ravnino.

Južne apneniške Alpe na Štajerskem se imenujejo sol¬
čavske planine (Sulzbacher Alpen), ki se prostirajo med
Savo in Savino. Iz njih se vzdiguje visoka Ostrica. Omeniti
je tudi Pohorje z Veliko kapo.

Najimenitnejše ravnine so: veliko ptujsko, rodovitno
lip niško (Leibnitz) in lepo graško polje.

Najdaljša in najimenitnejša reka na Štajerskem je Mura
z Murico (Miirz); izliva se zunaj dežele v plovno Dravo.
Ta pridere s Koroškega in sprejemlje Dravi n o in Pesnico.
Ob kranjsko-štajerskej meji teče Sava, v katero se pri Zidanem
mostu izliva Savina, blizu Brežic pa mejna Sotla. Tudi
gorenji tek Rabe in Aniže sč Salico je na Štajerskem; Travna
pa ima v deželi samo svoj vir. — Štajersko ima več imenitnih
rudni c in toplic.

Podnebje je po različnih krajih različno, kakor je namreč
svet višji ali nižji. V planinskem pogorju gorenjega Štajerja je
ostro in hladno, ob dolenjej Muri, ob Dravi in Savi pa mehko
in toplo; zato se tudi rastlinje različnih krajev zelo loči
med seboj.

Po dolenjem Štajerskem se prebivavci pečajo s polje¬
delstvom. Pridno in umno obdelana zemlja jim daje obilo
raznega žita, a vendar ne toliko, da bi s tem pridelkom izha¬
jati moglo tudi nerodovitno gorenje Štajersko. Malo ne po vseh
krajih spodnjega in srednjega Štajerja sade lepo sadno drevje
in od leta do leta bolj izbrano vinsko trto. Izvrstno vino
pridelujejo okoli Ljutomera, Maribora, Radgone (Radkersburg)
in Konjic (Gonobitz). Tudi s hmeljem so se jeli pečati. Dolenje-
štajerska perotnina je dobro znana daleč po svetu. V Trebovljah

77

(Trifail) in Hrastniku, v Ivnici (Eibiswald), Koflachu in Voits-
bergu se nakoplje dosti premoga.

Ta se pa dobiva tudi na gorenjem Štajerskem, ki se sploh
ponaša sb svojimi kopaninami. Železa ima med vsemi
avstrijskimi deželami največ; tudi soli (Aussee) jej ne manjka.
Poleg rudarstva in podelovanja železa žive ljudje najbolj ob
živinoreji; goveja živina je posebno znamenita.

Z obilnimi pridelki je živahno trgovstvo, katero po¬
spešujejo mnoge železnice:

1. Od severa proti jugu vodi južna železnica; njene
postranske proge so: od Maribora na Koroško, od Pragerjev
na Ogrsko, od Zidanega mosta na Hrvatsko, od Bruck-a
v Ljubno.

2. Cesarjevič Rudolfova železnica drži s Koroškega
sredi gorenjega Štajerskega na Avstrijsko. V Ljubnem se veže
z južno železnico.

3. S cesarjevič Rudolfovo železnico je zvezana železnica
slovoča po nadvojvodinji Gizeli, ki pelje na Solnograško; od
te se odceplja posebna proga, ki drži mimo Aussee-a na
Avstrijsko.

4. Železnica od Ljubnega vVordernberg (od Eisen-
erz-a do Hieflau-a jo nadaljuje stranska proga Rudolfove
železnice).

5. Ogrska zapadna železnica izhaja v Gradcu ter pelje
na Ogrsko.

6. Koflachska železnica veže Gradec s Koflachom; od nje
je napeljana stranska proga do Wies-a.

7. Najnovejša železna cesta na štajerskih tleh je od
Miirzzuschlag-a do Neuberg-a.

Deželni zbor šteje 63 udov, v državni zbor pošilja
Štajersko 23 poslancev.

Glavno mesto Gradec (97.000 preb.) je sedež ces.
namestnika in sekovskega knezoškofa. Tu je vseučilišče, tehnika,
2 gimnaziji, 2 realki, 2 učiteljišči in mnogo drugih šol.
Judenburg, Ljubno (Leoben) Bruck so znana mesta;
Mariazell s fužinami je sloveč božji pot. Fiirstenfeldska

78

okolica prideluje hmelj. V Gleichenbergu so imenitne
toplice, katere obiskujejo bolniki od blizu in daleč.

Maribor (Marburg, 17.000 preb.) ob Dravi, sedež
lavantinskega knezoškofa, ima gimnazijo, realko, učiteljišče,
šolo za vinstvo in živahno trgovstvo. Ob Dravi ste še mesti
Ptuj (Pettau) in Ormož (Friedau). Slov. Bistrica
(Windisch-Feistritz) in Slovenjigradec (Windisch-Gratz) ste
tudi mesti. Celje (Cilli) na Savini je lepo mesto s prijazno
okolico; Laško (Tiiffer), Rimske toplice in Dobrna
(Neuhaus) imajo sloveče toplice, Rogatec (Rohitsch) pa slatino.

82. Pastirčevanje na planinah.

V planinskih krajih se uspešno pečajo z rejo
govedine. Po zimi imajo živino v hlevih, po leti pa
jo pasejo po planinah. Veliko veselje vlada povsod,
kadar se živina seli na planine, ali kadar se zopet
vrača domov.

V poznej pomladi se spravi iz zaduhlih hlevov ter
žene na zelene gorske pašnike.

Največej in najlepšej kravi, kije vsej Čredi vodnica,
obesijo okoli vratii zvonec na lepem traku, med rogova
pa ji privežejo šop cvetic. Tudi druge krave dobč
zvonce, nekatere večje, nekatere manjše, vendai’ take,
da se njih glasovi ujemajo. Prvi pred čredo hodi pastir,
za njim krava vodnica in potem druga živina; sredi
med njo stopa bik, kateremu privežejo med rogova
s pisanimi vrbcami in cvetjem okinČan molzen stolček.
Za čredo hodi hlapec, ki nosi molzno posodo. Vso
drugo pripravo, ki je na planinah potrebna, naložijo
na konja in pošljejo tja.

Živina je prav rada na planinah. Tu diha čisti
zrak, tu ima dobro pašo. V višavah tudi ni take vročine,
kakor po dolinah; silne muhe in obadi je ne nadlegujejo

79

toliko. Zato je živina na planinah čvrsta, zdrava in
vesela.

Planinski pastir ima svojo kočo, v katerej ves čas
pridno dela ter napravlja sir, skuto in maslo. Krave
se pasejo, koder se jim ljubi. Ko pride čas molžnje,
zjutraj in zvečer, zatrobi jim pastir v svoj veliki rog,
in takoj se zberč na molzišče.

Tako preživč pastirji sč svojo čredo vse poletje na
planinah, po katerih se razlega prijetno pastirsko petje.
Ko pa nastopi pozna jesen, vračajo se z jasnih višav
v meglene doline. Po „Vrtc“-u.

83. Slovo.

Obvari vas Bog,

Oj solnčne višave!

Mora v nižave

Na zimo pastir.

Z dolin na višave, z višav pa v dolino!

Kukavica skliče nas na planino,
Ko zemljo odel bo mili rožni cvet
In pomlad zbudila studence spet.

Po Schiller-ju poslovenil F. Cegnar.

84. Rudar.

Rudarjevo življenje je tiho in dolgočasno. Kakor
krt rije in tiči vedno pod zemljo; dan na dan vihti
svojo rovnico v podzemskih temnih votlinah; pri brlečej
luči koplje in odbija rudo. Le malokdaj se spravi pod
milo solnce; tačas si ogleda, kako neumno svet gori
živi. Navada mu je priljubila podzemski svet; zato ga
kmalu zopet vidiš, kako po notranjih hodnikih v zemlji
rudo s kladivom in rovnico kljuje in koplje, dokler
mu bližnja roka z drugim kladivom zabije poslednji
žrebelj v mrtvaško rakev. J. Jurčič.

80

85. Kranjska vojvodina.

(100 fim 2 ,  500.000 preb., 94% Slovencev, 6% Nemcev.) Meje?

Kranjska vojvodina je po večjem gorata dežela. Na severu
se razprostirajo apneniške Alpe, ki so razrastene v j u 1 s k o
pogorje (Triglav 2800 m,  Mangart 2600 m), v Karavanke
in pa v kamniške planine (Grintovec 2500 m).  Južno-
zahodno stran kranjske dežele pokriva Kras, t. j. nekoliko
obrasteno, a z večine golo in kamenito višavje. Ob brvatskej
meji so Gorjanci (Uskoki) večje pogorstvo. Sredi tek kranjskih
gora se širi hribat svet in posamezne ravnine.

Kranjska dežela je po naravi ločena v tri dele:
v Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

Naj večja reka na Kranjskem je Sava, ki se pri Radovljici
(Radmannsdorf) steka iz podkorenske in bohinjske Save
(Savice) ter teče najprej prek dežele in potem ob štajersko-
kranjskej meji. Na desnej strani dotekajo jej Ljubljanica,
rakovita Krka (Gurk) in mejna Kolpa, ki se pa še le
zunaj dežele izliva vanjo. Ljubljanica je kaj čudna voda. Izvi¬
rajoč pod imemom Pivka daleč na Notranjskem se skrije
v postojinsko jamo, pri Planini pa se kot Unec zopet prikaže
izpod zemlje. Unec ponikne v razvotljenej kraševini in privre
kot Ljubljanica (Laibach) na dan. — Idrijica in Ipava
se iztekate v Sočo. Kranjsko ima več jezer; največja so:
bohinjsko, prekrasno blejsko (Veldes) in presihajoče
cerkniško.

Podnebje na Kranjskem je po gorah hladno, po dolinah
nekoliko topleje; na Notranjskem brije zlasti po zimi viharna
burja.

Kranjce redi nekoliko poljedelstvo, nekoliko živino¬
reja, da-si ne zadostuje niti prvo, niti druga; zato se mora
žito uvažati iz tujih dežel. Visoko stopnjo pa je doseglo
čebelarstvo, ki daje deželi obilo medu in voska. Po toplejih
krajih raste vinska trta, posebno v prelepej ipavskej dolini.
Izmed kopanin se dobiva največ živega srebra (v Idriji),

81

precej premoga in zelezne rude. Obrtnost se po malem
razvija; trgovina pa bi lahko cvetela še bolje.

Kranjsko vežete sč sosednimi deželami dve železnici,
namreč: južna in cesarjevič Rudolfova.

Deželni zbor šteje 37 poslancev; v državni zbor pa pošilja
Kranjsko 10 zastopnikov.

Glavno mesto Ljubljana (Laibach, 30.000 preb.) ob
Ljubljanici, je sedež deželne vlade in knezoškofa; ima gimnazijo,
realko, učiteljišče i. t. d. Slovenska matica. V obližju je mahovje,
ki daje dosti šote.

Razen že omenjenih krajev je pomneti še: Tržič (Neu-
marktl), obrtnost z železom in usnjem, Kranj (Krainburg),
Kamnik (Stein), Loka (Bischoflak); Krško (Gurkfeld) ob
Savi (vinstvo), Novomesto (Rudolfovo), Ribnica (Reifnitz:
rešetaiji), Črnomelj (Tschernembl). Kočevje (Gottschee) in
okolica imate nemške naselnike, ki kupčujejo z raznim blagom
daleč po svetu. Postojna (Adelsberg) je trg na Notranjskem
sh slovečo podzemeljsko jamo.

86. Cerkniško jezero.

V našej lepej domovini
Jezero se tu nahaja,
Ki se širi po dolini
In prečudno spet odhaja.
Kjer so ribe se podile,
Ptice pridejo, pojo, —
In naenkrat rastja žile
Tla z zelenjem ovij 6.

In ko žito se požanje,
Spet odprd se čudni viri;
Voda pride, teče vanje,
Da se jezero razširi.
Tako voda nevidljivo
V zemljo steka se, poide,
Izgubi se neumljivo,
Kakor neumljivo pride.

L. Toman.

87. Bohinjsko jezero.

Triglav, najvišja kranjska gora, stoji skoro v kotu
med kranjsko, koroško in goriško deželo. Ob južnem
podnožju se razprostira globoka bohinjska dolina od

Tretje berilo. 6

82

jutra proti večeru in se delt v dolenjo in gorenjo dolino.
Dolini loči nevisoko, pa strmo hribovje; kjer se druga
druge drži, tam je začetek bohinjskega jezera.

Jezero je črez dobro uro dolgo, blizu pol ure široko
in kakih 133 m globoko. Iz njega teče bohinjska Sava
po spodnjej dolini proti jutru in ti kaže pot k jezeru,
do katerega nikjer drugje ne moreš priti z vozom.

Jezero je mirno, skoro bi rekel mrtvo. Temnč ga
črnosive strmine na obeh strančh. Samota vlada okrog
in okrog. Tu ne slišiš druzega glasu, kakor šum Save in
njenih valov; tu ne vidiš razen dveh, cerkvic nobenega
človeškega prebivališča. Vse drugače se smeje blejsko
jezero; vse na njem in okoli njega je prijetno in milo.
Blejsko jezero je podoba življenja, bohinjsko podoba
miru. Po dr. J. Mencinger-ju.

88. Postojnska jama.

Kolikor ima narava čudežev, mordh nobeden tako
ne gane srca, kakor podzemeljske jame, ki so tolikanj
bogate krasnih iz kapnika narejenih podob. Taka jama
je tudi blizu Postojne, katera se po njej vrsti med
naj znamenitejše kraje vse Evrope. Kako je čudna,
krasna, veličanska in grozna! Dolga je nad 2 lem  in na
raznih mestih kaj različno široka. Z njenega stropa in
njenih visečih sten kaplja voda, v katerej je mnogo
apnenca raztopljenega; kapljaje pa se ta voda suši in
apnenec trdi ter napravlja raznovrstne podobe, pre-
umetne, raznobarvne kipe, stebre, cvetke, i. t. d.,
da skoro ne more verjeti, kdor teh reci ni videl sč
svojim očesom. Mnogo teh kapnin se sveti, kakor bi
bile sestavljene iz samih dragocenih, brušenih kameno v
in biserov.

83

Prostori v jami imajo različna imena. Ko stopiš
v jamo, odprb se ti najpred velika cerkev stolnica;
v globočini pred seboj slišiš deročo Pivko, nad glavo
pa vidiš velikanski obok iz sive skale, ki ga je razpel
vsemogočni zidar.

Če greš dalje ali se voziš po železnem tiru, prideš
v cesar-Ferdinandovo, nadvojvoda-Ivanovo, cesar-Franc
Jožefovo in Elizabetino jamo i. t. d. do Kalvarije, ki
jo zaljša cel gozd stoječih kapnikov, zanimljivi vodobčr
in strašno tartarsko brezno. Na tem potu vidiš na
milijone kapnin v raznih podobah, ki visč od stropa
doli ali se vzdigujejo od tal proti stropu. Tudi
posamezni kapniki imajo razna imena, n. pr. krstni
kamen, prižnica, zvon, orgle i. t. d. Najlepša podoba
cele jame pa je „ zagrinjale/. Čarobno se zavija doli po
lesketajočej steni. Rob njegov je prozoren, pomarančne,
rjave in rdečkaste barve, zagrinjalo samo pa je tako
belo, da se sveti.

Vsako leto na binkoštni ponedeljek je vsa jama
razsvetljena. Na stotine ljudi se izprehaja po njenih
obširnih prostorih; gode in celo pleše se v njej.

89. Primorsko.
(Poknežena grofija goriška in gradiščanska, mejna grofija istrska
in samosvoje mesto tržaško z okolico.)

(80 (im 2 ,  696.000 ljudi, 2% Nemcev, 32% Slovencev,
20% Hrvatov in Srbov, 42% Lahov, 4% drugih.)

Razen dolenjega Posočja in nekaterih globokejših dolin je
vsa primorska dežela hribovita. Na severnih straneh jo po¬
krivajo apneniške Alpe, drugod pa goli Kras. — Največja reka
v Primorju je Soča (Isonzo), ki izvira na zahodnem pobočju
Triglava ter sprejema Idrijico in Ipavo. Posebno zanimljiva je
kranjska Reka; izgublja se pod zemljo ter, po blizu 60 km
6*

84

dolgem teku iz sedem skalnatih lukenj zopet pridrvi izpod
razvotljene kraševine. Suha Istra ima le nekoliko potokov.

Podnebje je zeld različno; po alpskem predelu in po
kraškej planoti je precej ostro, po leti vroče in suho, a po zimi
zeld mrzlo, posebno kadar brije huda burja. Ob dolenjej Soči,
ob morskem obrežju in po kvarnerskih otokih imajo bolj ugodno
podnebje; zima je tu kratka in mehka.

Rodovitna zemlja se nahaja le okoli Gorice (Gorz) in
Gradišča, na Krasu pa je zeld kamenit in plitev svet, kateremu
navadno tudi moče primanjkuje; zato poljedelstvo v Primorju ne
daje mnogo pridelkov. Sš sadjerejo se najbolj pečajo po okolici
goriški, po soški in ipavski dolini; vina pa pridelujejo v dobrih
letih po ravnem in po brdih obilo. V Istri in po kvarnerskih
otokih rastd smokve, mandeli in oljka, ki daje dobrega olja
mnogo črez domačo potrebo. Živino rede močno ob gorenjej Soči,
malo pa drugod; tudi sviloreja daje prebivavcem nižjih krajev
precej dobička. V pomorskih krajih nalove toliko rib, da jih
razpošiljajo daleč v notranje dežele.

Na Primorskem se ne dobiva nikakšnih kovin, toliko več
pa je lepega zidarskega kamenja; Istra se ponaša z morsko soljo.

Trgovstvo je v Gorici in v primorskih mestih jako
živahno, zlasti v Trstu, ki je naj večje trgovsko mesto našega
cesarstva.

Južna železnica vodi iz Kranjskega v Trst in dalje mimo
Gorice na Laško: tudi od Divače v Pulj že žvižga hlapon.

V državni zbor pošilja Primorsko 12 poslancev; deželni
zbori pa so trije; goriški šteje 22, istrski 33 udov, občinski
zbor v Trstu pa ima vse pravice deželnih zborov.

Glavno mesto vsega Primorja je Trst (Triest), ki šteje
z obmestjem 157.648 prebivavcev. Tu je sedež ces. namestnika
in pa škofa.

Družba avstrijskega Lloyda ima veliko parobrodovje ; njene
ladje plavajo po vsem sredozemskem in črnem morju in prek
sueškega prekopa cel6 v Indijo. Blizu mesta je ob morskem
breguMir amar, prekrasni grad pokojnega mehikanskega cesarja
Maksimilijana.

85

Na Goriškem je Gorica (Gbrz, 21.000 lj.), prelepo mesto,
v Gradišču je ječa za hudodelnike. V starem času kaj sloveče
mesto Oglej (Aquileja) je zdaj majhen kraj. V Istri je Pazin
glavno mesto; Koper (Capo d’ Istria) in Piran imata velike
morske soline. Poreč (Parenzo) je sedež deželnega zbora,
Pulj (Pola) ima največjo luko za avstrijsko vojno brodovje,
Rovinj (Rovigno) pa precej razvito trgovstvo.

Na otokih: Lošinj (Lussin), Čres (Cherso) in Krk
(Veglia) so mesta enakih imen.

90. Čičarija in Čiči.

Čičarija se razprostira po vsej severnej strani
istrskega polotoka po gorah, ki ločijo Kranjsko od
Istre. Tu je zemlja suha in peščena, le doline so sem
ter tja rodovitne. Vsak košček dobre zemlje je obdelan
in obsejan: a suša je tako huda, da skoro vsako leto
revnim Čičem vse po njivicah zgori od velike vročine.

Hribje so ali popolnoma s kamenjem posuti, ali
pa s praprotjo in po nekod z nizkim grmovjem obrasteni.
Le ena vrsta gornje olepšana z lepim zelenim gozdom.
Blizu stanujoči Čiči hodijo vanj po drva in žgejo oglje.

Doline po Čičariji so majhne, in le tu pa tam
žubori kak vrelec po njih. Čiči imajo prav malo vode.
Ženske morajo v silnej vročini daleč v goro h kacemu
studencu hoditi po vode. Donašajo jo v vas na hrbtu
v nalašč za to napravljenih sodčekih. Za živino ima
vsaka vas po eno ali več lokev, ki so globoke, da malo
kdaj vode v njih primanjkuje.

Da-si je Čičarija pusta in nerodovitna, vendar je
malo krajev, ki bi bili z vasmi tako napolnjeni, kakor
Čičarija. Kamor koli se človek ozrč, in kjer koli je kak
košček zemlje, vidi se vas. Po vasčh se odlikuje snažnost;
za nizkimi hišami so skoro povsod lepi, zeleni vrtovi.

- 86 -

Izmed sadonosnega drevja ljubijo Čiči najbolj orehe
in češplje.

Čiči so trdni in krepki ljudje. Vajeni so vsakega
dela, utrjeni so v trpljenju in v nevarnostih. Največ so
velike postave. Blizu kranjske meje bivajoči Čiči govorč
slovenski jezik, ki je nekoliko namešan s hrvatskimi
besedami, po drugod pa hrvatsko, sč slovenskimi izrazi
pomešano narečje. Samo v dveh vasčh, kjer je jedro
Čičev, govorč svoj lastni jezik, katerega razumejo malo
ne vsi drugi Čiči.

Oblačijo se v debelo, največ doma pridelano sukno.
Moški nosijo bele hlače in rjave jopiče, opanke na
nogah, na glavi pa širok klobuk. Kadar je hud mraz,
imajo še suknjo do kolen. Ženske so oblečene skoro
kakor Kranjice.

S čim pa se živč Čiči? — Ker je narava Čičariji
podarila malo rodovitne zemlje, morajo si Čiči po drugih
potih iskati potrebne hrane. Oni, ki so blizu Reke, nosijo
na svojem hrbtu, ali na osličku ali pa na muli drva
v mesto in se s tem živijo; drugi znosijo na mulah
veliko oglja v Trst ali na Reko. Najbolj znani po svetu
so tisti Čiči, kateri prodajejo kis, in pa tisti, ki nosijo
perišče „lorbarja‘, s tem si med potom proseč milostinje.

Pri pogrebih spremljajo vsi sorodniki, znanci in
prijatelji mrliča na pokopališče. Tu zdihujejo in jokajo;
potem pa gredo na pokojnikov dom, kjer imajo pojedino
— pogrebščino. Ix Novic.

91. Mornarska.

Ladi ja meni domovje,
Polje neskončno morje ;

Klasi rumeni valovje,
Kadar ga žarki zlate.

Ladija hipoma plava,
Vstaja — odhaja vihar;
Čvrsta je moja postava,
Zdrav in vesel je mornar.

A. Umek.

87

92. Dalmatinsko kraljestvo.

(128 P-m 2 ,  528.000 ljudi, 93 °/o Hrvatov in Srbov, 6% Lahov,
1% drugih.) Meje?

Dalmatinsko kraljestvo je najbolj proti jugu pomaknjena
kronovina naše države. Ozko, razpokano obrežje z mnogimi
luknjami in vdrtinami je kraševina; tako tudi mnogi otoki. Vode
ima dežela malo; brežnice (Zermanja, Krka, Cetina, Neretva)
se po kratkem teku spuščajo v morje, katero dela mnogo
izvrstnih luk in pristanišč. — Dalmacija ima toplo podnebje;
zato prideluje smokve, mandele in še drugo južno sadje. Glavna
pridelka pa sta olje in vino, katero se hrani v mehih iz
kozjih kož. Po gorah se bavi Dalmatinec z rejo ovac in koz, ob
morju pa z ribištvom.

Razen morske soli, premoga in asfalta Dalmacija nima rudnin.

Dalmatinci so izvrstni mornarji in ladjestavci.

Glavno mesto Z a d e r (Žara, 24.000 Ij.) je trdnjava.
Šibenik in Splet (Spalato) sta mesti ob novoizpeljanej
železnici. Dobrovnik (Ragusa). Kotor (Cattaro) v kotu čudno
zavitega zaliva ima veledobro pristanišče. Budva je najjužniše
avstrijsko mesto. Med otoki je Brač (Brazza) največji, Vis
(Lissa) pa slovi zaradi avstrijske zmage leta 1866.

93. Vlahi v Dalmaciji.

Od Zadra do Neretve živi poseben narod, ki se
odlikuje sč svojo rastjo in svojini značajem od vseh
drugih dalmatinskih Slovanov. Ti prebivavci severo¬
vzhodne notranje dalmatinske dežele se imenujejo Vlahi.
Večina jih je zelo čvrste in lepe, visoke rasti. Vida so
ostrega, sluha tankega. Razgovarjajo se z brda do brda,
kakor bi si bili blizu; a drugi pri njih stoječi slišijo
z druge strani samo nejasne glasove. Telesa so tako
močnega, da lahkotno nosijo na plečih tovore, ki bi
jih drug človek mogel komaj vzdigniti. Čudno je pri

88

Vlahih, da radi hodijo po krajšem potu, bodi si še
tako slab. Vlaha ne spraviš na dobro cesto, ako ima
daleč po njej. Ker morajo že od mladih nog hoditi za
kozami in ovcami, in sicer bosonogi in gologlavi, pri¬
vadijo se že otroci težav in trpljenja. Vlahi živč
zelb preprosto in zmerno v enostavnih hišah. Da-si
jim je obleka narejena bolj po turškem, ko po našem
kroju, so vendar Vlahi kristjani in veliki sovražniki
Turkov. Hrabri so in neustrašni, pošteni, mirni in
gostoljubni; zameriti se jim pa vendar ne smeš. Jezik
govori hrvatski. iz „Vrtc“-a.

94. Češko kraljestvo.

(520 pm 2 , 5,850.000 preb., 63% Cehov in 37% Nemcev.) Meje?

Češko kraljestvo oklepajo tri inostranska kraljestva, namreč
bavarsko, sasko in prusko in tri avstrijske dežele. Katere?

Rodovitna in prav dobro obdelana dežela je po večjem
valovita ravnina: opasana pa je z raznimi gorami. Obdajejo
jo namreč: gozdovita Šumava, Krušne ali Rudne gore
in pa Sudeti. V Krkonoših je Snežka (Schneekoppe)
1600 m  visoka.

Glavna reka je Laba, ki v Krkonoših izvirajoč odpeljuje
iz dežele skoro vse tekoče vode: sprejema namreč Iz er o,
Ogro in Voltavo, katerej zopet pritekajo Lužnica in Sazava,
Votava in Berounka. Češko ima tudi mnogo po vsem svetu
znanih rudnic in toplic; take so Karlovi vari (Karlsbad),
Toplice, kopeli Marijanske (Marienbad) in Frančiškove
(Franzensbad).

Mesta. Glavno mesto „zlata“ Praga (170.000 preb.) ob
Voltavi slovi po svojej lepej legi, po svojih starih in krasnih
poslopjih. Na mnogo imenovanem mostu črez Voltavo stoji
spomenik sv. Janeza Nepomučana. Pribram, imeniten rudnik
za srebro. Na severu: Litomerice (Leitmeritz) z lepo obdelano
okolico, češki vrt imenovano; Jablonec (Gablonz) trži sč
steklom; Rumburg, Warnsdorf, Boleslav (Bunzlau),

89

Trutnov (Trautenau) in Liberec (Reichenberg) so imenitna
obrtna mesta, sosebno po platnarstvu in suknarstvu. Na vzhodu:
Kraljevi gradeč; Pardubice, Hrudim, Litomyšl,
Kolin imajo fabrike za cuker, papir in vžigalice; Kutna
gora (Kuttenberg) z nekdaj najbogatejšim srebrnim rudnikom.
Blizu tam je Časlava. Na jugu: Budejovice (Budweis),
Pisek, Tabor in Krumlov (Krumau). Na zahodu: Polzenj
(Pilsen, premog, sloveče pivo); Heb (Eger) ima zelo razvito
obrtnost in trgovstvo, J ahimov (Joachimsthal), od katerega so
dobili tolarji (dolarji) svoje ime, pa srebrni rudnik. Žatec
(Saaz) je središče češkega hmeljarstva. Češko ima 370 mest.

95. Mejna grofija Moravska.

(222 gm 2 , 2,277.000 ljudi, 70% Cehov in 30% Nemcev.) Meje?

Ta mejna grofija je valovita, hribata planota, katero ob-
dajejo neznatne češko-moravske višine, Jeseniki in pa
moravski Karpati. Med ravninami je žita bogata Hana
najbolj imenitna.

Moravske reke niso plovne; največ jih drvi k Donavi, le
Odra se obrača proti severu. Za deželo najvažnejša reka je
Morava, katerej dotekate Beč v a inDija. Dija sprejemlje
Švarcavo, ta pa zopet Svitavo in Iglavo.

Mesta: Brno (Briinn, 82.000 preb.), deželno glavno in
prvo tvorniško mesto za suknenino in volnenino. T r e b i č
(Trebitsch), Iglava (Iglau) in Svitava (Zwittau) izdelujejo
sukno. Znojmo (Znaim) ima vinorejo.

Olomuc, močna trdnjava; Sternberg, Prostejov
(ProBnitz), Novi Jičin (Neutitschein) in Kromeriž (Kremsier)
so obrtna mesta.

96. Sleška vojvodina.

(52 gm 2 , 606.000 ljudi, 49% Nemcev, 23% Cehov, 28% Poljakov.)
Meje ?

Po večjem gorata, a skrbno obdelana zemlja te vojvodine
živi na malem prostoru primerno veliko ljudi, ker se pečajo
z raznim obrtom, zlasti se suknarstvom in platnarstvom.

90

Razdeljena je na.dva dela. V zahodnem delu je glavno
mesto O pava (Troppau, 20.000 Ij.) na istoimenem dotoku reke
Odre, v vzhodnem pa je pomnetiTešin (Teschen) in Belsko
(Bielitz).

97. Sudetske dežele.

Deželam, po katerih se razprostirajo Alpe, pravimo
alpske; enako imenujemo kronovine: češko, Moravsko
in Sleško z eno besedo sudetske, ker so Sudeti po
njih razrasteni.

Mnogo alpinskega sveta je pokritega z večnim
snegom in ledom, mnogo ga je skalnatega in golega.
Po takih krajih ni sledu človeške delavnosti. V sudet¬
skih deželah pa zemlja ni tako neugodna, da-si mora
človek tu pa tam močno si prizadevati, preden jo
stori rodovitno in plodno. Z gozdi pokrita so malo ne
vsa pogorja; kar pa ni gozdnatih tal, je z neznatnimi
izimki črna zemlja. Zato sudetske krajine lahko preživč
več ljudi, nego alpske; zato se tukaj vasi hitro
širijo v trge in mesta. — Podlaga blagostanja so tem
deželam poljedelstvo, živinoreja, obrtnost in
trgovstvo.

Žita se prideluje nad potrebo; največ ga namlati
ponosni Handk. Koruza se sicer ne seje povsod; a rži,
pšenice, ječmena, prosa, krompirja in bele pese je obilo.
Trta je zasajena le sem ter tja; drugod pa daje hmelj,
konoplja in lan dosti dobička. Okusnega sadja imajo
celo za tujo kupčijo.

Tudi živinoreja je hvale vredna, najbolj se
odlikuje ovčarstvo. Po visokih planinskih jezerih šviga
pisana postrv; v ribnikih sudetskih dežel, kateri se po
številu lahko merijo z alpskimi jezeri, pa gospodarita
karp in ščuka.

91

Alpe so domovina divjih koz: po sudetskih krajinah
pa redč v fazanjakih obilo fazanov, ki slovč zaradi
okusnega mesa. Včasih zakruli v starih gozdih še divji
mrjasec.

Soli, zlata in živega srebra sicer ni; obilo pa je
drugih kopanin. Zbog obilnosti drv, premoga in gonil¬
nih vod, kakor zaradi raznovrstnih prirodnin je obrt¬
no s t zelo razvita. V obrtnem oziru so sudetske dežele
najimenitnejše v našem cesarstvu. Imajo namreč največ
in najrazličnejših tvornic; njih blago se prodaja v najbolj
oddaljene kraje svetA Najvišje važnosti so: steklo in
porcelan, sukno in platno, cuker in pivo.

Trgovstvo pospešujejo dobre ceste in povsod
razpeljane železnice.

98. Gališko kraljestvo.

(785 |Un a , 6,608.000 ljudi, 43 % Rusinov, 52 % Poljakov,

5 % Nemcev.) Meje ?

Galicija je na jugu gorata, na severu pa ravna. Iz Sleš-
kega drže v deželo Beškidi (zahodni Karpati), ki jih Poprad
loči od gozdnih Karpatov. Glavni reki ste mejna Visla in
Dnjester; v Vislo hite razen drugih Dunajec s Popradom,
San in Bug. Dnjester zbira vodovje vzhodne Galicije (Strij,
Podgorič).

Da-si je dežela pod neugodnim podnebjem, vendar pri¬
deluje obilo žita in redi mnogo živine. Dobivajo tudi dosti lami
in konoplje. Izmed kopanin je najimenitnejša kuhinjska sol in
petrolej. Obrtnost je na nizkej stopnji; premnogo pa nakuhajo
žganja.

Mesta. V zahodnej polovici, kjer stanujejo Poljaki, so
najimenitnejša mesta: Krakov (66.000 prebivavcev) na Visli,
nekdanje stolno mesto poljskih kraljev, Bohnija inVielička
s povsod znanimi solinami; Bjala, Tarnov, Rešov. V vzhodnej
Galiciji prebivajo po deželi Rusini, po mestih pa večinoma

92

Poljaki in Židovi. Levov (Lemberg, 113.646 prebivavcev) je
deželno glavno mesto; sedež treh nadškofov (rimskega, grškega,
armenskega). Druga večja mesta so: Premišlj, Jaroslav,
Sambor, Drogobič, Stanislavov, Kolomeja in Brodi
(tržišče ob ruskej meji).

99. Bukovniška vojvodina.

(105 |x?n. a , 647.000 ljudi, 19% Nemcev, 42% Rusinov,
34% Rumuncev, 3% Poljakov, 2% Madjarov.) Meje?

Ta vojvodina ima ime od bukovih gozdov, ki pokrivajo
polovico vseh tal. Ob rekah Seret inPrut je rodovitno njivje,
katero daje obilo turščice in ovsa. V severnem delu prebivajo
Rusini, v južnem pa Poljaki, Slovaki, Nemci, Madjari in Armenci.

Glavno mesto so Črnovci (45.000 Ij.) na Prutu. Radavec
ima najimenitnejšo žrebčarijo v cesarstvu; Seret, Sučava.

II. Dežele ogrske krone.

1OO. Ogrsko kraljestvo

(2800 JJ-m 2 ,  15,300.000 ljudi, 46% Madjarov, 21% Slovanov.

13% Nemcev, 17% Rumuncev, 3% drugih.) Meje?

Ogrska je po nekoliko gorata, po nekoliko pa ravna.
Gorovje na levem bregu Donave se vrsti h Karpatom (mali
in moravski Karpati, Beskidi, gozdnati Karpati in erdeljske
rudne gore). Drugi imenitni oddelki karpatskega gorovja so
visoka Tat ra, ogrsko rud ogorje i. dr. Tostran Donave pa
ogrsko mejo večkrat prestopajo alpski razrastki, nekaj iz
Avstrijskega, nekaj iz Štajerja. Taka odrastka sta litavske
gore in bakonjski gozd. — Nižavje obsega malo (ob Donavi
od litavskih gor do bakonjskega gozda) in veliko ogrsko
ravnino ob Donavi in Tisi.

Glavna reka je Donava, katerej dotekajo na levej strani
mejna Morava, Vag, Nitra, Gran, Ipolj, Tisa s Hernadom,
Bodrogom, Samošem, Kbrošem, Marošem, Bego in' pa Temeš;
na desnem bregu dobiva Donava Litavo, Rabo, Sarvico in mejno

— 93 —

Dravo. Razen mnogih karpatskih jezer naj se pomnite blatno
in nežidersko.

Ogrska zemlja je ze!6 rodovitna in daje obilo raznih
prirodnin. Velik del vsega avstro-ogrskega žita zraste tukaj;
najbolj slovi zaradi pšenice (v Banatu), lanu in tobaka.
Ogrsko prideluje kaj veliko vina; med tem je tudi tokajec,
ki se lahko meri z najboljšim vinom v Evropi. Gozdi so kaj
neenako razdeljeni; sredi velike ravnine primanjkuje drv, da
morajo ljudje ce!6 s6 suhim gnojem kuriti. Po preobširnih
pustinjah se pase nebrojno goveje živine, konj, ovac in prašičev,
reke pa so polne rib. Ogrska je tudi bogata raznih kopanin;
zelo veliko se dobiva bakra, srebra, zlata, železa in precej
tudi drugih kovin; mnogo ima tudi premoga. Ceste so slabe,
obrtnost neznatna.

Mesta.NaDonavije glavnomesto Budimpešta(439.0001j.)
Velikanski most na verige veže sestrski mesti. Druga večja mesta
so: Pečuh (Funfkirchen), Kaniža, Vesprim, Stolni
Belgrad (StuhhveiBenburg), Steinaman g er, Šopronj
(Odenburg), Rab, Ostrogonali Gran, sedež ogrskega
prvostolnika, Mohač, Komor n, najmočnejša trdnjava v mo¬
narhiji, Požiin (Pressburg), Ščavnica (Schemnitz) z rudniki,
Košiče (Kaschau), Jager (Erlau), Kečkemet, Segedin,
Sobotica (Theresiopel), Zenta, Zombor, Novi sad (Neu-
satz); Debrecin, Veliki Varadin (Grothvardein), Arad,
Temešvar, Vršeč, Pančevo in Ršava (Orsova).

Razen teh in mnogih drugih mest šteje Ogrsko dosti
velikih trgov in vasi s po več tisoč ljudmi.

Mesto Reka (Fiume) z okolico je ogrsko primorje.

101. Ogrska planjava.

Ako te je pot pripeljala v veliko ogrsko kraljestvo
in si ogledal njegove znamenitosti, gotovo te je najbolj
zanimala preobširna planjava, ki se prostira med Kar¬
pati in Alpami. Deset kranjskih dežel bi lahko razgrnil
po njej! Kolikor so presegle oči, nisi videl druzega,

94

nego neizmerno planjavo. Morda si hodil dva ali tri
dni, da nisi zapazil žive duše na potu, še celb drevesa
ne, kjer bi se bil odpočil v hladnej senci; le neizmerna
pustinja se je^irila pred in za teboj ;l(bil si kakor na
morju! Kako si bil tedaj vesel, ko si prišel do Človeških
stanovališč; sicer so bile le borne kočice, a tvojim
trudnim nogam bolj po godu, nego visoke palače
v velikanskih mestih. Kaka radost te je navdajala, ko
si pomislil, da si zopet pri ljudeh!

Morebiti je bila kaka tanja, kamor si srečno
dospel že v večernem mraku. Tanje pa imenujejo
Madjari samotna gospodarska poslopja. Malo ne vse
vasi v ogrskej nižavi imajo namreč zelč obširna in
prostrana posestva: marsikateri gospodar mora dobro
korakati po več ur, preden pride do skrajnega svojega
polja. Zato si je tukaj postavil tanjo ali puščo. Spo¬
mladi se preseli semkaj in obdeluje Črno, mastno zemljo,
iz katere potem zraste turščica tolika, da se jeseni jezdec
lahko skrije v njej.

Po brezkončnih pašnikih okoliš tanje se pasejo
brzi konji, kosmate ovce in dolgorogato govedo. Tam,
kj er se dviga tanek dim, da ga komaj vidiš, so gotovo
zakurili pastirji, da si opražč nekaj slanine.

Med ogrskimi pastirji so Čikoši (konjski pastirji)
najpredrzniši, najponosniši in najbolj vztrajni. Čikoš
ustrahuje in ukroti najdivjišega žrebca. Vrže mu z ne¬
znano spretnostjo zadrgo okoli vratu in jo zategne
s tako močjo, da konj kakor mrtev telebne na tla.
Kakor blisk šine zdaj čikoš na žrebca in mu zrahlja zadrgo;
konj skoči, spenja se z jezdecem in dirja kakor besen
skozi razbegujočo čredo po daljnej pustinji. Z eno roko
se drži čikoš dolge grive, z drugo pa vihti bič. Tako
jezdi v divjem diru, dokler se žrebec ves upehan ne

95

vda. Pravijo, da je krotek vsak konj, katerega je enkrat
tako prijela trdna roka čikoševa.

Ovčarskim in govejskim pastirjem so močni ovčarski
psi zvesti tovariši. Skrbno Čuvajo izročene jim črede.
Tu je treba strahovati neposlušnega ovna, tam pokazati
zobč brezskrbnim jagnjetom; zdaj mora pes klasti
v strah okornega vola, zdaj zopet prignati k Čredi
samovoljno kravo, ki se je predaleč oddaljila. Odganjati
pa mu je tudi izstradanega volka in se sklati ž njim,
če je treba.

102. Erdeljsko.

Erdeljsko je na vseh straneh z gorami obdano; na
zahodnej meji so hud o g or e, po drugod pa oklepajo in pre-
prezajo deželo Karpati, katerih južna veja se imenuje tudi
erdelj ske Alp e. Iz njih se vzdiguje Neg oj (2500 m).  Velikih
ravnin ni, dolin pa več, zlasti ob rekah. Erdeljsko vodovje se
steka ali v Tiso (katero?), ali pa, kakor Aluta, naravnost
v Donavo.

Dežela je bogata zlata in soli; redi tudi lepe konje in
bivole, žita pa ne pridela za potrebo.

Erdeljsko je upravno popolnoma zedinjeno z Ogrskim in
tudi na ogrskem državnem zboru zastopano.

Braševo (Kronstadt), S ib in j (Hermannstadt), in Kolo š-
var (Klausenburg) so najimenitnejša mesta.

103. Hrvatsko in Slavonsko kraljestvo.

(425 (im 3 , 2,200.100 ljudi, 74% Hrvatov, 23% Srbov, 3%
Nemcev, Madjarov in drugonarodnikov.) Meje?

To kraljestvo seza po nekoliko v kraševino, po nekoliko
v alpsko predgorje. Velika in Mala Kapela pa Velebit ob
dalmatinskej meji so kraševinske, Maceljske gore ob štajerskej
meji pa so alpinske tvorine, tako tudi nizko sremsko hribovje
(Vrdnik).

96

Glavna reka je mejna Sava, ki sprejemlje Kolpo in Eno;
druga velika reka je Drava, katera se, mejo delajoč proti
Ogrskemu, pod Osekom (Esseg) izliva v Donavo. Posavje in
Podravje je globoka, rodovitna, nekoliko pa močvirnata nižava.

Hrvatska napravlja mnogo srednjega vina, Slavonija pa
dosti žita in slivovice ter ima najlepše hrastove gozde, po
katerih se pasejo svinjske črede.

Ta dežela je sklenjena z ogrsko deželo ter pošilja nekaj
poslancev v državni zbor v Budim-Pešto.

Glavno mesto je Zagreb (Agram, 37.000 Ij.) ob Savi,
sedež deželnega zbora; živahna kupčija z žitom. Druga mesta
so: Bag (Carlopago), Senj (Zengg), Karlovec (železnica),
Krapina z imenitno žvepleno kopeljo, Varaždin blizu Drave;
Osek, Petrovaradin in Zemun (Semlin), v zakotju Save
in Donave z močnimi trdnjavami, Djakovo, Brod ob Savi,
Požega, Sisek na stočju Kolpe in Save, najimenitnejše žitno
tržišče na Hrvatskem.

104. Domovina.

Okleni se predrage domovine,

Posveti v blagor srce jej in dušo,

Tu ima korenine tvoja moč;

Tam zunaj v tujem svetu stal boš sam

Ko slabi trst, ki lomi ga vihar.

Schiller. — Poslovenil Fr. Cegnar.

105. Avstrija moja.

Domovje moje, Avstrija!

Ti biser vsega si sveta!

Za te jaz gorim,

Za te jaz živim.

Ko bi izbiro dal mi Bog,

Da doma iščem si okrog,
Ne dvomil bi in rekel koj:

Ti Avstrija! ti dom si moj!

97

O domovina, Avstrija!

Ti biser vsega si sveta!

Bogastvo ti rodi morje,

Visoka gora in polje!

Goji se v tebi mož modrost,
Domi je ženska tu krepost,
Zato mi duša vneta poj:
O Avstrija! ti dom si moj!

O domovina, Avstrija!

Ti biser vsega si sveti!

In kaj drži te, kaj krepi,
Da vsak sovrag se te boji!

Edinost tvoja jim je jez,
Edinost Avstriji je vez;
Edini gremo zanjo v boj;

O Avstrija! ti dom si moj!

K ersnik.

Tretje berilo.

7

98

črtice iz prirodoslovja.

106. Toplota.

Solnce zemljo ne le obseva, ampak tudi ogreva;
ono je glavni vir vse toplote na zemeljskem površju.
Toplota je različna po dnevnih in letnih časih, pa tudi
pri raznovrstnih telesih. To razliko toplote zazna-
menujemo z besedami: vroče, toplo, mlačno (morno),
gorko, hladno, mrzlo, studeno.

Toplota se oživi, ogenj se vname na solncu,
ako se solnčni žarkii sč zažigalnim steklom nabero ter
napeljejo na gobo ali na drugo gorljivo tvarino. Ogenj
se tudi ukreše; divji ogenj pa se naredi, če se drgne
les ob les. Vžigalice se vnamejo, ako se kod podrgne
ž njimi. Tudi pravijo, da se neposušena in mokra
krma na kupu sama vname.

Zakaj si manemo roke, kadar nas zebe? Sveder
se ogreje, če ž njim vrtamo delj časa. Zakaj? Vozovom
se mažejo osi; čemu?

Ogenj je prekoristna reč, dokler pazimo nanj. Pri
ognju kuhamo in pečemo živež; ž njim si grejemo stano¬
vanje; ogenj čisti železo, srebro, zlato in druge rudnine.
Malo je predmetov, da bi jih ne izpremenil ogenj.

Ogenj gasimo z vodo, ali pa, če zadržujemo zrak
od njega. — čestokrat je iz iskrice nastal silen požar
ter upepelil hiše, vasi in mesta; zato je z ognjem
previdno in varno ravnati.

99

107. Korist ognja.

Koristna ognja je oblast,
Ko človek čuva njeno rast,
In kar napravi, kar stori,
Je dar nebeške te moči.

A moč nebeška strašna je,
Če varstva sponi zmakne se,
In samoglaven tir puhti
Nature proste prosta hči.
Iz oblaka

Blagor pride,

Dež izide;

Iz oblaka v strah sosesk

Vdari tresk!

Čujte, v plat zvoni zvoni,
Gori!

Kakor kri

So nebesa,

To žarenje dneva ni!

Kvišku kvišku plam se dviga,
Na široko liže, vžiga,
Urniše od vetra šviga,
Kot iz prečnega oboka.
Zrak žari, tramovje poka,

Po

Strop se vdira, okno zije,
Dete plaka, mati vpije.
Beži, reši, kar je moči'!
Jasno vidi se po noči. —
človek branit omaguje,
Pogorišče ogleduje.
Premoženje je pepel,
črno je
Zalo stanje
In razpokano zidanje.
Pusta groza tam prebiva.
Luna bleda

Skozi otla okna gleda
Noter v hram.
Enkrat še
Pogorišče
Mož obišče

Siromak: zgorelo vse!
Po svetu naj zavetja išče.
Daši mu vse je ogenj vzel,
Tolažba ena mu ostane:
Ko vidi svoje zopet zbrane,
V nesreči svoji je vesel.

Schiller-ju Koseski in Slomšek.

108. Razširjanje toplote.

Ako se dotaknemo z roko gorke peci, gre toplota
od peci v roko.

Če držiš iglo v plamen, ne segreje se le na tistem
koncu, kateri jev plamenu, temveč gorkota se pomika
zmerom dalje in dospč do druzega konca ter te v prste
speče, da moraš izpustiti iglo. Brez škode pa držiš
7*

100

kratko treščico med prsti, da-si gori na druzem koncu.
Vtakni žareče železo v mrzlo vodo, prehajala bode iz
njega vročina v vodo, dokler ne bosta železo in voda
enako topla.

Toplota se prevaja skozi tvarino teles
tako, da jo prvi delek podeli bližnjim in ti
zopet sosednim.

Kovine hitro sprejemajo toploto in jo tudi hitro
oddajejo; kovine so tedaj dobri prevodniki to¬
plote. Slabi prevodniki pa so: les, slama, volna,
svila, kožuhovina, perje, papir, sneg in led, voda in zrak.

Dobre prevodnike rabimo, kadar hočemo gorkoto
hitro razširiti. Da voda hitro zavre, vlijemo jo v že¬
lezne posode. Železne peči se hitro razgrejejo. Slabe
prevodnike rabimo, kadar hočemo zabranjevati
prehitro ohlajenje, ali pa, če hočemo odvračati
prehudo vročino.

Toploto svojega života pridržujemo po zimi
z obleko, ki je narejena iz slabih prevodnikov, namreč
iz volne, kožuhovine i. t. d. Topla ležišča si narejamo
iz mahu, sena in iz perja. V tesnej obutvi nas raje
zebe, nego v ohlapnej. Po zimi ovijamo mlado drevje
in vodnjake sč slamo ter pokrivamo tla po cerkvah
z deskami. Sneg brani, da jesenske setve ne pozebejo
po zimi.

Likalnik in druga kovinska orodja, katera se raz-
beljujejo ali razgrevajo, imajo lesene ročnike, da ne
pride vročina tako hitro do roke. Na vročo peč devamo
pod steklenico košček papirja, da ne poči. — Glinasta
peč se sicer počasi razgreje, a delj časa gorka ostane,
nego železna. Pod slamnato streho je po zimi gorkeje,
po leti pa hladneje, nego pod streho, ki je z opeko
ali s kositrom pokrita.

101

Kovinska krogla, ki zdrkne lahko skozi obroč, ne
pade več skozi, če jo razgrejemo.

Tekočine vzkipč, ako se kuhajo v prepolnej posodi.

Če napihnemo nekoliko mehur ter ga zavežemo,
potem pa ga obesimo blizu tople peci, napenja se
polagoma, na hladnem pa zopet upade.

Toplota torej razteza reci, mraz pa jih
stiska in krči.

Hladna steklenica rada poči, Če vanjo vlijemo
vročo tekočino; notranji njeni delci se namreč bolj
raztegnejo, ko vnanji. Zakaj razbeli kovač in sodar
železne okove, preden jih nabije?

109. Toplomer.

Denite desno roko v mrzlo vodo, levo pa ob enem
v toplo! Kadar vas zazebe v desno, vtaknitp obč
v mlačno vodo. Desnici bo gorko, levici pa mraz. Iz
tega se vidi, da se ne moremo zanašati na svojeVčute,
kadar hočemo ž njimi meriti toplino raznih teles.

Zato imamo posebno orodje, s katerim merimo
toplino: pravi se mu toplomer ali termometer.

Toplomer je steklena cev, katera je povsod enako
ozka; na spodnjem koncu je razširjena v kroglico, na
gorenjem pa zaprta. V kroglici in v spodnjem delu
cevi je živo srebro, v gorenjem delu cevi pa ni srebra,
pa tudi zraka ne. Ta priprava je navadno pritrjena
na podolgovato, leseno ali pa kovinsko ploščico, na
katerej vidimo zareze. Vsaka zareza znači eno stopnjo
gorkote ali pa mraza. Čim večja je namreč toplota, tem
bolj se živo srebro razteza ter vzdiguje v cevi; čim
manjša je pa toplota in čim večji mraz, tem bolj se
živo srebro krči ter pada v cevi.

- 102 -

Zareze ali stopnje na toplomeru se narejajo tako
le: Toplomer se vtakne v tajajoči se led, kjer se pusti
tako dolgo, da se živo srebro v cevi ustavi pri nekej
točki. Ta točka se zaznamenava z ničlo (°) in se
imenuje ledišče.

Potlej se vtakne toplomer v vrelo vodo; živo srebro
se razteza in vzdiguje v cevi samo do neke točke,
pri katerej obstoji.

Ta točka se imenuje vrelišče in se zopet za¬
znamenava. Razdalja med lediščem in vreliščem se
razdeli na več enakih delov, ki jim pravimo stopnje
ali gradi. Rčaumurjev (Reomirjev) toplomer kaže
med obema točkama 80, Celzijev pa 100 stopinj.

Ako je bolj mrzlo, kakor tajajoči se led, skrči se
živo srebro še pod ničlo; torej se tudi pod lediščem
napravijo zareze. Stopnje nad ničlo so stopnje toplote,
one pod ničlo pa stopnje mrazii.

Vrtnaijem kaže toplomer v rastlinjakih, ali imajo
rastline dovolj toplote, ali ne. Zdravnik določa s ter¬
mometrom toplino kopeli in bolnic; pivovarji merijo
ž njim toplino ječmenovke.

Če vzamemo toplomer v pest, povzdigne se živo
srebro do 29. stopnje R. Toplina krvi je pri zdravem
človeku nekaj nad 29 stopinj R. Kadar hočemo zvedeti
toplino zraka na prostem, obešamo toplomer v senco,
ne pa na solnce.

V sobah, v katerih se kuri, naj bo vsaj 13, nikdar
pa ne bodi nad 16 stopinj toplote.

110. Zrak.

Zrak ali vzduh je prozorna, plinava telesnina brez
barve in obdaje našo zemljo od vseh strani. Zrak se

103

vrti sč zemljo okoli njene osi in teka ž njo po neizmernem
nebesnem prostoru okoli solnca. Zrak polni vse prostore
in tudi najmanjše praznine; brez zraka ne bi živela
nobena žival, ne bi rastla nobena rastlina, brez zraka
ne bi bilo nikakršnega življenja.

Zrak je mešanica dušca, kisleca in ogljenčeve
kisline. Prvega je v zraku največ, druzega pa najmanj.
Dušca je skoro zmerom enaka množina v zraku, mno¬
žina ogljenceve kisline se pa menja, posebno v zaprtih
prostorih, ker se napravlja pri dihanju, gorenju in vrvežu.
Zatorej je treba take prostore, kjer je mnogo ljudi, ali
kjer se kuri, in kleti večkrat odpreti, da se zrak sčisti.

Kislec pa ima nasprotna svojstva dušca in ogljen-
čeve kisline. Za dihanje in gorenje je neobhodno
potreben; brez njega bi mi ne mogli živeti in luč
ne bi mogla goreti.

Ako se pokrijemo črez glavo, dihamo težko; ako
podveznemo gorečo svečico s kozarcem, svečica ugasne,
ker ji primanjkuje kisleca.

Kislec dela rjb na železu in zelenico na bakru;
kislec stori, da reči gnijejo, trohnijo, prhnijo in pre¬
perijo ; on vzrokuje tudi vrvež.

Zakaj piha kovač z mehom?

Zakaj so svetilnicam nasajeni stekleni cilindri?

111. Zračni tlak.

Napolnimo kupico z vodo, položimo nanjo list
močnega papirja, na papir pa roko! Obrnimo potem
kupico ter previdno odtegnimo roko! Papir se vendar
še trdno drži kupice, da voda ne more iz nje. —
Vteknimo ozko stekleno cev, ki je na obeh koncih
odprta, popolnoma v vodo! Zateknimo en konec

104

s prstom, vzdignimo jo potem iz vode tako, da držimo
zamašeni konec zgoraj, in videli bodemo, da ostane
vsa voda v cevi. Kako je to?

Niti v kupici, niti v cevi ni zraka, pač pa okoli
njiju. Ker se pa zrak vzdiguje visoko nad zemljo,
pritiskajo gorenje zračne plasti na spodnje, v katerih
živimo, ter jih stiskajo. Tako stisnjeni zrak se hoče
raztegniti in razširiti navzgor in navzdol, na desno in
na levo; zato pritiska enakomerno na vse strani. Tako
pritiska zrak tudi papir na kupico in na spodnji del
cevi s tako silo, da drži vodo v posodi. Če pa od¬
tegnemo prst od cevi, takoj izteče voda; kajti zdaj
tlači zrak od zgoraj prav tako, kakor od spodaj, in
voda pada na tla vsled svoje teže kakor vsaka druga
telesnina. Kaj se zgodi, če potegnemo ččp iz polnega,
zgoraj dobro zabitega soda? Ali poznate natčgo ali lever?

112. Tlakomer.

Zrak ni vselej enako tež&k. Mrzli je gostejši in
zaradi tega tudi težji od gorkega.

Učenjaki so izumili posebno orodje, s katerim se
more zraku meriti teža. Pravi se mu barometer, po
naše tlakomer. Ker se po večjej ali manj sej zrakovej
teži rado vreme izpreminja, zove se tudi vremeni k.

Tlakomer je steklena cev, navadno do 85 cm
(32 palcev) dolga. Na gorenjem koncu je zalita, na
spodnjem pa ima odprto in kvišku zakrivljeno kroglico.
Kroglica i n  nekoliko cevi ste z živim srebrom naliti;
nad srebrom pa je prazen prostor brez zraka, in sicer
zato, da zrak le na spodnjem koncu tišči na živo srebro.
Steklena cev je pritrjena na poličico, na katerej so
zaznamenovani cm  in mm  (palci in črtice).

105

Ker je cev zgoraj zaprta, zrak le na spodnjem
koncu tišči na živo srebro, ki je povprek 76 cm  (nad
28 palcev) visoko v cevi. Kadar je zrak težji, pritiska
še bolj na živo srebro; to se vzdiguje po cevi en, dva,
tri in celo do 20 mm.  Čim lažji je pa zrak, tem manje
pritiska na živo srebro, katero pada zaradi tega —
včasih do 71 cm  (27. palca).

Kjer koli se zrak segreje, raztegne se in se zlajša;
zatč se vzdigne nad sosedne zračne plasti ter se raz¬
širi nad njimi. Njegovo mesto zaleže gosteji hladni zrak.
To zračno gibanje je veter. Vetrovi zelo vplivajo na
tlakomer.

V naših krajih posebno burja (severovzhodnik) in
sever vzdigujeta živo srebro v vremeniku, ker pišeta
iz mrzlih krajev in torej prinašata mrzlejši in gostejši
zrak. Ti dve sapi ste sploh bolj suhi; zato delate lepo
vreme. Kadar se torej živo srebro v vremeniku
vzdiguje, pričakujemo lepega vremena.

Jug in zahodnik delata, da živo srebro pada
v barometru. Prihajata namreč iz toplejših krajev ter
nam prinašata gorkejši ali lažji zrak. Na potu črez
morje se navzameta vodenih sopar, zato sta mokra in
nosita dež. Kadar tedaj živo srebro v vremeniku pada,
naznanja deževno vreme. K lepemu in slabemu
vremenu pa pripomorejo razen zrakove teže tudi še
druge okolnosti.

Ker pa z barometrom merimo le zračni tlak, zato
vremenik ni zanesljiv vremenski prerok. Gotovo pa
pride vihar, kadar jame živo srebro v vremeniku hitro
in zelč padati. Zakaj?

Zračni tlak je večji ob vznožju kacega hriba, nego
vrhu njega, ker tukaj pritiska samo tisti zrak, kije nad
hribom, spodaj ob vznožju hriba pritiska tudi zrak, ki

106

je razširjen med vrhom in vznožjem. Zato tlakomer redno
pada, če ga  nesemo na višino, ter se redno vzdiga, če
gremo ž njim z višine v nižino. Zaradi tega z barometrom
lahko merimo razne višine.

Toplomer in vremenik sta si na videz podobna.
Oba sta iz steklene cevi, v katerej je živo srebro;
nad srebrom je pri obeh nekaj praznega prostora,
v katerem ni zraka. Pri obeh ste cevi pritrjeni na
ploščico, na katerej so zaznamenovane zareze. Vendar
pa se ločita v več rečeh: 1. Cev pri toplomeru je na
obeh koncih zalita, pri barometru pa samo zgoraj.

2. V toplomeru se živo srebro vzdiguje, ker ga toplota
razteza, v vremeniku pa zato, ker ga tišči zrakova teža.

3. Razdelitev pri vremeniku kaže cm  in mm, ali pa
palce in črtice, pri toplomeru pa le enako narazno
napravljene zareze ali stopnje. 4. Vremeniki so vsi
enako dolgi; toplomeri pa so lahko daljši ali krajši.

Nalijmo malo steklenico na pol z vodo, zamašimo
jo in vteknimo skozi zamašek leseno ali stekleno cev
skoro do dna tako, da zamašek nikjer ne prepušča
zraka. Ako močno pihamo v cev, zgosti se zrak
v steklenici in, ko nehamo pihati, sikne vodni curek
iz posode.

113. Gasilna brizglja.

Ta priprava je bila povod iznajdbi jako koristnega
stroja, namreč gasilne brizglje. Kar je bila v onej
pripravi steklenica, to je pri brizglji vetrenik, v kate¬
rega se voda goni z dvema sesalkama. V vetreniku je
cev, ki seza skoro do dna in je zgoraj okretna. Ta
je začetkoma zaprta in se še le odprČ, ko je zrak
v vetreniku vsled vedno večje vode tako zgoščen, da
v nepretrganem curku brizga vodo.

107

114. Voda.

Voda je med vsemi telesninami najbolj razširjena
na zemlji. Vsakej živej stvari, bodi si živali ali rastlini,
je neobhodno potrebna. Čista voda je prozorna in nima
nič okusa. Najgostejša je pri + 4. stopnji po Celziju,
kar je silno važno.

če se ohladi še pod + 4. stopnjo, takrat zlahni; zato
se naredi led na površju vode in plava zaradi svoje
manjše gostote na njej. Ker voda v podobi ledu zavzema
večji prostor, kakor v kapljivosti, razžene lahko posode,
katere so bile z vodo do vrha napolnjene in zamašene.
— 1 dm 3  vode tehta 1 kg,  če ima 4 stopnje toplote.
Ako se voda segreje nad 4 stop., zrčdi se zopet ter
pri 100. stopnji vrč. Nad 100 stopinj se ne d4 segreti,
in vsa toplota, katera se ji privodi, porabi se za parjenje.

Voda se d4 razkrojiti v dva plina, v kislec in
vodenec. Iz dveh litrov vodenca in enega litra kisleca
nastaneta po kemičnem spajanju 2 litra vodene pare.
Ker je vodenec I4 1 / 2 krat lažji od zraka, polnijo se
ž njim zračni baloni, s katerimi se ljudje vzdigujejo
visoko nad zemljo. Znano je, da kislec pospešuje gorenje;
vodenec pa sam gori, zato se ogenj še bolj razvname,
ako se malo poškropi z vodo, ker ogenj vodo razkroji.

V zemlji se nabira voda v neznanih jamah, teče
čestokrat po dolgih žilah, preden privrč na dan. Na
potu se navzame ogljenčeve kisline, apna, kremenice,
različnih soli in drugih rudninskih snovi, po katerih je
tekla; tako vodo imenujemo trdo. Trda voda je pitna
studenčnica, mehka pa dežnica in rečnica. A popolnoma
mehke, t. j. kemično čiste vode v naravi ni; vsakej je
primešanih več ali manj drugih tvarin.

108

Trda voda se izpremeni v mehko, ako se pari in
se para ujame in ohladi; pa tudi, ako stoji delj časa na
zraku, ali če se prekuha, ker se pri tem ogljenčeva kislina
izhlapi, apno pa se usede na dno in na stvari, katere
so v vodi. Zaradi tega je v pitnej studenčnici težko
skuhati marsikatere stvari, recimo: fižol, grah, lečo.
Tudi za pranje je trda voda nepripravna, ker se v njej
milo težko raztopi.

Nekatere vode imajo v sebi dosti rudnin raztop¬
ljenih : take imenujemo rudnice. Voda izvirajoča iz večje
globočine je tudi toplejša; vrelcem, katerih toplina meri
po Celziju 30 stop, in več, pravimo toplice ali
pravi gorki studenci.

Fr. Jurkovič.

115. Kuhanje.

Postavimo posodo vode k ognju! Kmalu se
vzdigujejo mnogi biserčki; ti so zračni mehurčki,
katere toplota izganja. Ko se je voda bolj segrela,
nastajajo na dnu posode večji mehurji, ki se tudi
vzdigujejo, a početkoma ginejo, preden pridejo do vrha.
Ti mehurji so vodena para, v katero so se zbog
gorkote izpremenili nekateri vodeni delci. Vzdigujoč
se v posodi dospejo mehurji s prva do višjih, še ne
zadosti segretih vodenih plasti; zato se ohladč in zopet
zgostč v kapljice.

Kadar se je pa vsa voda v posodi zadosti segrela,
stopa vedno veČ parnih mehurčkov kvišku; vsa voda
jame kipeč gibati se, mehurčki pa se razpočijo na po¬
vršju. če se segreta tekočina zaradi parnih mehurčkov
kipeč giblje, pravimo, da se kuha ali vre. Čim dalje
vre tekočina, tem manj je je, ker prehaja v paro.

109

Vročina torej izpreminja tekočine
v paro.

Posoda s kropom pri ognju poči, ako je tako dobro
zamašena, da para ne more iz nje. Para, ki se dela
v njej, jo razžene.

Iz te in iz enakih izkušenj so spoznali umni možje,
da ima ujeta in stisnjena para veliko moč ter da
bi se dala prav tako v prid obrniti, kakor voda, ki
goni mlinska kolesa. Res so izumili parni stroj, ki
posoja človeku na sto tisoče delavnih rok, pa mu
tudi nadomestuje tisoče tovorne in vozne živine. Parni
stroj je dal brodniku moč nad vetrovi in valovi; on
goni mline, nič ne dč, ali se je mlinski potok posušil
ali zmrznil; parni stroj lahko nosi najtežja bremena in
leti, kakor veter v najbolj oddaljene kraje.

116. Hlapenje.

Če stoji voda v odkritej čašici delj časa, vidimo,
da je je čedalje manj. Mokro perilo se posuši na zraku.
Dežnica izgine na cesti.

Vodo torej izpreminja v paro ne le velika vročina,
ampak tudi manjša gorkota, to se vč, da toliko
bolj počasi, kolikor manjša je gorkota. To prostovoljno
parjenje imenujemo hlapenje ali puhtenje. Pri
hlapenju se dela puh le na površju, pri pravem parjenju
pa znotraj v kapljini. Kje prej izhlapi liter vode —
v steklenici, ali v skledi, — v zaprtej sobi, ali v izbi
»a prepihu?

Puhtenje se vrši torej tem hitreje, čim več teko¬
činskega površja se dotika zraka, čim hitreje tekč črez
tekočino nove zračne plasti in čim topleji je zrak.

110 —

Držimo mokro roko v zraku! Čutili bodemo hlad,
ker se voda hlapi. Ovijmo toplomerjevo kroglico
z mokrim platnom, takdj pade živo srebro v cevi.

Hlapeče tekočine po takem vežejo,
ali, reklibi, použivajo toploto.

Kjčr se voda izpreminja v hlap, ohlaja se zrak.

Svojega diha v toplem zraku ne vidimo; če pa
dihnemo na hladno, likano ploščo, p orosi se takoj.
Ohlajen hlap se zgosti ter izpremeni
v kaplje; v tem se vezana toplota zopet
razveže.

Zakaj v vročem poletju škropimo pdd? Zakaj raz¬
grinjamo ali razobešamo mokre reči, katere hočemo
sušiti? Kako se pridobiva morska sol na gredicah?
Zakaj mahamo z mokrim pismom sem ter tja? Vročo
juho vlijemo v plitev krožnik ter jo mešamo in pihamo.
Zakaj li? Zakaj se v mokrem oblačilu lahko prehladimo?
Kako je človeku, ki gre iz kopeli?*)

117. Zvok.

Zvok in glas je vse to, kar slišimo.

Da čujemo zvok, treba je treh reči: 1. telesa, katero
dela zvok; 2. med tem telesom in našim ušesom mora
biti neko sredstvo ali neka tvarina, po katerej se zvok
razširja; 3. naše uho mora biti zdravo.

Med telesom, katero vzbuja zvok, in našim sluhom
se nahaja navadno zrak; na visokih hribih, koder je
zrak tanjši, ne slišimo tako dobro, kakor v dolini, kjer
je vzduh gosteji. Kjer ni zraka, tudi ni zvoka. Zrak
je torej najvažnejše sredstvo, po katerem se zvok raz-

*) Tu naj se uvrsti, pouk o meglah, oblakih, o dežju in snegu, rosi
in slani.

111

širja; a edino vendar ni. Položimo žepno uro na konec
šolske klopi, na drugi konec pa nastavimo uho: kako
razločno čujemo njen tiktak! Ako se vležemo na zemljo,
zaslišimo pekfet konjskih kopit v velikej daljavi. Potap-
Ijavci so culi pok puške še 38 m  pod površino vode.
Ribe v velikih ribnikih kličejo sč zvoncem na krmenje.
— Razen zraka so torej tudi druge tvarine, katere
zvok vodijo in širijo od kraja do kraja.

Da nastane zvok, je treba, da kako telo zatre¬
peče. Ze na prvi pogled se vidi, da se trese zvočeča
struna; ako udarimo ob zvon in potem rahlo po¬
ložimo prst na njegov rob, čutimo prav dobro, da neki
notranji trepet spremlja zvonjenje.

Vrzimo kamenček v mirno vodo! Kaj zapazimo ?
Valovi se širijo od tistega mesta, kjer je kamenček
padel v vodo, v vedno večjih in večjih, a tudi nižjih
kolobarjih po vrhu vode, dokler ne izginejo. Enako va¬
lovito se trese tudi zrak, kadar ploskamo z rokama,
ali če pokamo z bičem. Zračni valovi se širijo na vse
strani, a prihajajo zmerom slabši. Zato je zvok tem
slabeji, čim bolj se oddaljimo od tistega mesta, kjei’
je postal.

Ako opazujemo drvarja v daljavi, vidimo njegove
udarce prej, nego jih čujemo. Blisk se prej vidi, nego
se zasliši grom.

V daljavi 1020 m  od nas se ustreli s topom. Ko
se zažgč smodnik, vidimo v tistem trenotku blisk, pok
pa začujemo za 3 sekunde pozneje. Zvok je torej po¬
treboval 3 sekunde, da se je razširil 1020 m  daleč;
v enej sekundi je prehodil 340 m.  Po tem lahko raču-
nimo oddaljenost neviht.

Zvok se po dnevi ne čuje tako daleč, kakor po
noči. Po dnevi je namreč zrak neenakomerno razgret;

112

zvok mora torej prehajati tu gostejše, tam pa redkejše
zračne plasti ter izgublja svojo moč. Megla, dež, sneg,
nasproten veter in druge stvari slabč zvok. Zvok naleti
pri svojem razprostiranju na ovire, n. pr. na zidovje,
skalovje i. t. d.; vsled teh ovir se odbija. Ako
stena ni preveč oddaljena, strinja se odbiti zvok
s prvotnim; zato narašča njegova moč — zvok se
razlega. Petje v zaprtej sobi se glasi močneje, nego
na prostem. — Kadar pa je odbijajoča stena tako
oddaljena, da se prvotni in odbiti zvok slišita razločno,
nastane odmev ali jek.

Zvok je jako različen; zato imamo tudi prav raz¬
novrstne izraze, ki nam znaČijo ta ali oni zvok. Tu nate
nekaterih: brneti, bučati, doneti, hrumeti, klenkati,
kričati, peti, ploskati, pokati, praskati, treskati, trkati,
škripati, šumeti, zvoniti.

Zvočna različnost pri strunah je zavisna od njih
dolgosti, debelosti in napetosti. Kako se morejo strune
enake dolgosti razno ubrati?

118.

Zmerom kliče glas, doneč:
Dani so nam kratki dnovi,
Urno dirjajo valovi;

Kar ne poderč vetrovi,
To poseka — čuj strmeč —

Meč.

Jek.

Zvezde upu so prižgane,
Up je trden kakor dob,
Čvrst ko morske skale rob,
Naj še tako reže zob

Nam prebridke smrtne brane

Rane.

Pojmo pesmi, bratje, zdaj!
Radost srca naj vzdiguje,
Mir po zemlji naj kraljuje,
Slast v glasovih oznanjuje,
Da njih dom je lepši kraj —

Raj.

A. Umek.

113

119. Svetloba.

Vsemogočni je rekel: „Bodi svetloba“ — in bila
je svetloba. Koliko dobroto je nam Bog podelil s tem!
Zahvalite se mu torej, kolikorkrat žarki veličastnega
solnca prisijejo v vašo sobo, zakaj solnce je vir
svetlobe.

Razen solnca se svetijo same ob sebi tudi še ne¬
katere druge reči, kakor zvezde nepremičnice, goreča
in žareča telesa, marsikateri mrčes, trhlenina, gnile
ribe i. t. d. Telesa okoli sebe svetlobo
razširjajoča so samosvetla. Zopet druge reči
pa dobivajo svetlobo od svetlih teles; takim pravimo
razsvetljene ali temne.

Ako kdo stopi z lučjo v temno izbo, naglo je svetlo
po njej. Svetloba se torej hitro razširja na vse strani.

Solncni žarek posije v temno sobo skozi malo
odprtino v ravne j črti. Torej se razprostira svetloba
na vse strani in sicer v ravnih črtah, ki jim pravimo
svetlobni traki ali žarki. Svetloba se razširja
čudovito hitro. Svetloba preleti v osmih minutah 15 mili¬
jonov |tm dolgo pot od solnca do zemlje.

Ako se obrnemo proti svetlemu telesu, udarijo
nekateri njegovih svetlobnih trakov nam v oči — zatd
vidimo telo. Temne stvari pa vidimo, kadar o db ij aj o
svetlobne trake, ki padajo nanje od svetlih teles. Hiše,
stolpi, drevesa i. t. d. so temna, in vendar jih vidimo
po dnevi že od daleč, ker vsestransko odbijajo nanje
padajočo svetlobo. Luna je sama ob sebi temna, pa
nam vendar nekoliko sveti, ker solnčni žarki od nje
odbiti prihajajo do nas.

Svetlobni trakovi se razširjajo ne le v praznih
prostorih, ampak prešinjajo tudi tekočine in trdna
Tretje berilo.

114

telesa. Telesa, ki puščajo svetlobo skozi svojo tvarino,
so prozorna. V prostor za neprozornim telesom
ne pride svetloba; zaradi tega je v nerazsvetljenem
prostoru senca, ki je tem daljša, čim bolj na pošev
padajo svetlobni trakovi.

Svetloba pa stori, ne le da vidimo razne reči,
temveč je tudi vzrok, da se nam kažejo z določeno
barvo. Beli solnčni žarek je namreč sestavljen iz
sedmerih barv; neprozorna telesa pa odbijajo ali vso
— nerazdeljeno — svetlobo, ali pa večinoma le trakove
določene barve. Nerazdeljeno svetlobo odbijajoča telesa
so bela; telesa, ki odbijajo le rdeče trakove, druge pa
posrkavajo, so rdeča. Telo pa, ki vse svetlobne tra¬
kove sprejemlje v sč, vidi se nam črno.

Telesa gladkega površja, posebno pa svetlo likane
kovine najbolj odbijajo svetlobo. Telesa, katera svetlobo
kolikor mogoče popolnoma in pravilno odbijajo,
imenujemo zrcala: ta so ravna ali navadna, jamasta
ali vbočena, napeta ali izbočena.

Ako hočemo razločno videti kako reč, mora biti
dovolj razsvetljena, ne sme biti predaleč od oči in tudi
ne preblizu očem. Tudi mora vtis na oči trajati nekoliko
časa. Svetlobni vtisi, ki se naglo vrstč, zdč se nam
istočasni. Ako goreč ogel naglo vrtimo v krogu,
vidimo goreč krog; kajti z naglim vrtenjem vidimo na
vseh točkah krog nekako istočasno.

120. Mavrica.

Vsi svetlobni trakovi gredo naravnost dalje; kadar
pa pridejo iz katere tanke v gostejšo ali iz goste
v tanjšo reč, takrat dobč drugo mčr, takrat se lomijo.
Ako na primer vtaknemo ravno palico pošev v vodo
ter pogledamo po strani, vidi se nam palica vrhu vode

115

prelomljena; kajti onega dela, ki je v vodi, ne vidimo
na pravem mestu, ampak nekoliko više, nego je
v resnici. Lomljeni žarki so tudi krivi, da se nam vidi
dno ciste vode više, nego je.

Če postavimo kozarec vode na bel papir tako, da
sije solnce nanj, lomijo se žarki v vodi, pa tudi raz¬
deljujejo ali razkrajajo se v svoje razne
barve. Še lepša se vidi ta prikazen na trirobem
steklu (prizmi). Na steni za prizmo zapazimo prelepo,
sedmobarvno sliko. Zgoraj je rdeča, potem zagorelo-
rumena, dalje svetlo-rumena, potem zelena, svetlo-modra,
temno-modra, spodaj pa vijoličasta. Najlepše pa se
prikazujejo te barve v mavrici, katera nastane,
kadar pred nami deži, za nami pa solnce sije. Solnčni
žarki se lomijo v deževnih kapljicah ter se delč na
sedem svetlih, raznobarvnih trakov. Čim niže stoji
solnce, tem više se spenja mavrica. Gotovo ste že
opazovali visečo rosno kapljico, ko se je blesketala zdaj
rdeče, zdaj rumeno, zeleno i. t. d.

Ko je solnce še globoko pod obzorom, njegovi
žarki vendar že razsvetljujejo ozračje. To je jutranja
zarja. Kako pa nastane?

121. O mraku.

Na tratico sedem,
Počivam sladkd;

Mrak svoje grinjalo
Razpenja temnd.

Vse trudno potihne,
In spava sladko,
Sam slavček še v dolu
Prepeva ljubo.

Na nebu budijo
Se zvezde goste,
Oživljajo v meni
Nebeške željč.
Tam gori moj Oče,
Moj svetli je dom.
Po volji njegovi
Če živel tu bom.

M. Kastelec.

8*

- 116

122. Magnetizem.

Neka železna ruda ima to posebno svojstvo, da n4-
se priteza železen drobiž.

Telesa, katera železo n&se vlečejo in držč, imenu¬
jejo se magnetna; mdči pa, ki to vzbuja, pravimo
magnetizem po mestu Magneziji, kjer so baje naj-
popred opazovali to prikazen.

Pa tudi v jeklu ali železu sploh lahko obudimo
magnetizem, ako ga taremo ali drgnemo z ono ma¬
gnetno rado.

Če posujemo magnet z železno pilovino, obesi se
tč največ na obeh koncih; na sredi pa se ga ne prime
noben železen drobec. Magnetova konca se imenujeta
tudi skrajnika ali pola.

Kadar magnet tako podpremo ali obesimo v težišču,
da se more prosto sukati, ustavi se zmerom na istem
mestu, v katero se vselej zopet povrne, kakor koli ga
premaknemo: en skrajnik je namreč obrnjen proti
severu, dragi proti jugu. Na obeh koncih priostren
magnet, ki se vrti okrog svoje navpične osi, je igla
magnetnica; pri nas vendar ne kaže natančno
proti severnemu zemeljskemu tečaju, ampak se nagiblje
nekaj stopinj proti zapadu.

Igla magnetnica nastavljena v posebnej škatljici, ki
ima na dnu zaznamenovane strani neba, je kompas,
mnogim dober kažipot.

Kadar približamo južni magnetov skrajnik juž¬
nemu skrajniku igle magnetnice, odbegne konec
gibljive igle. Če pa približamo magnetov severni
skrajnik južnemu skrajniku magnetne igle, bližata
se oba skrajnika, dokler se ne dotakneta in sprimeta.

117

Istoimena skrajnika magnetov se torej
odbijata, raznoimena pa se pritezata.

Če potrosimo na papir železne pilovine, pod papir
pa denemo magnet, postavijo se železni drobci kakor
iglice navpik. Vsak drobec je postal magnet, ki pod
njim ležečemu obrača nasprotni skrajnik.

Navadno se daje magnetom podoba podkovi; pri
takih magnetih leži skrajnik poleg skrajnika. Kako izvlečeš
šivanko, ki ti je padla v kako poklino?

123. Elektrika.

Če pečatni vosek drgnemo ob sukno ali drugo
volneno blago ter potem držimo nad papirnatimi kos-
Čeki, skačejo ti kosčeki urno na pečatni vosek ter
zopet odletavajo. Drgnjenje je torej v vosku vzbudilo
neko moč, katera papirnate kosce n4 se vleče in zopet
odbija. Prav to se tudi godi, ako drgnemo steklo, smolo
in jantar. Če to poskušamo v temi, zapazimo na
drgnjenih reččh neko svetlobo. Ako je pečatni vosek,
katerega drgnemo, dolg in debel, švigne nam iz njega
iskrica v prst, kadar ga vosku bližamo; ta iskrica nas
nekoliko zbode ali uščipne, ob eneAi se sliši neko
pocanje. Moč, katera tako dela, imenuje se elektrika;
reči pa, v katerih se vzbuja, zovejo se električne.
Ime elektrika izvira od jantara, kateremu se po grški
pravi elektron. Na jantaru so namreč že stari Grki
zasledili to čudno moč.

Drgnjenje pa ni edina pot, po katerej se vzbuja
elektrika. Veliko se je tudi izvabi, kadar se dotikajo
različne kovine, n. pr. bakrove in cinkove ploče.

Nekatera telesa lahko sprejemajo elektriko, razširjajo
jo prav hitro po svojem površju in zopet popolnoma

118

oddajejo. Taka telesa imenujemo dobre električne
prevodnike. Njim se prištevajo: kovine, mnoge
kapljine, mokri zrak, vlažna zemlja, človeško in živalsko
truplo i. t. d.

Zopet druga telesa sprejemajo elektriko le tam,
kjer se dotikajo električnih, potem jo pa tudi trdno
držč in je nič kaj ne razširjajo: tem pravimo, da so
slabi električni prevodniki. Taki so: steklo,
slama, svila, lasje, suhi zrak, maščobe i. t. d.

Kaj je nam storiti, ako hočemo kateremu telesu
ohraniti elektriko!

Kar so električne prikazni v malem, vidimo v ve¬
likem ob hudem vremenu.

Ako se namreč zračne sopare ohladč in v mehurčke
izpremenč, nabira se na njih elektrika. V debelih in
velikih oblakih je je včasih prav veliko. Če se tak
oblak približa druzemu, švigne električna iskra iz
oblaka v oblak; pravimo, da se je z a b 1 i s n i 1 o.
Kadar pa šine iskra na zemljo, rečemo, da je tre¬
ščilo, ali da je strela udarila. Najraje treska v visoke
stvari in v dobre električne prevodnike. V visoke reči
trešči zato rado, ker so viharnemu oblaku najbližje;
v dobre prevodnike pa zaradi tega, ker po njih elek¬
trika najhitreje pride do vlažne zemlje. Zvoniki, visoka
in samotna drevesa, visoke hiše, dim iz dimnika in
cel 6 dež izvabijo večkrat strelo n&se. Iščč si najboljših
prevodnikov potare in razžene strela vse, kar jej je na
poti, stopi kovine, zažgč gorljive reči in ubije ljudi in
živali. Navadno na teh ni videti nikakšnih ran. Pri
tem se razširja neki poseben, zadušljiv, žveplenast duh.

Kadar se zablisne, ob enem tudi zagrmi. Strela
namreč leti tako brzo, da se pred njo stisne zrak, za
njo pa nastane praznina, v katero bližnji zrak brž

119

z  vso močjo plane ter vzroČi tisti pok, ki ga imenu¬
jemo grom. Ker se svetloba hitreje razširja, nego zvok,
vidimo prej blisk, potem še le čujemo grom. Kadar
hitro za bliskom čuješ grom, takrat je nevihta prav
blizu. — Kdor začuje tresk blizu sebe, sliši le enojen
pok ; daljnemu poslušavcu pa je grom drdrajoč in bob¬
neč, ker odmeva pok od oblakov, od gorči, gozdov i. t. d.

Kadar je hudourni oblak prav daleč, vidimo le
blisk, groma pa ne slišimo; to je blisketanje.

Električna moč pa se tudi posebno čudno rabi
pri telegrafih ali b r z o j a v i h. Od velikih mest
je ob cestah po stebrih napeta bakrena žica (drat)
v daljne kraje; po njej šviga elektrika iz kraja v kraj,
kamor hoče brzojavnik.

124. O nevihti.

Zanesi nam, zanesi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Grozi sovražnica srdita,
V oblakov sivih plašč zavita;
Beseda njena — grom rohnčč,
In njen poglčd je — blisk goreč.
Besede grom in blisk očesa
Nebesa in zemljo pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikrit,
Oj bič iz zrn ledenih zvit:
Gorje, če jezna ga zavzdigne,
Ce ž njim po polju plodnem švigne,
Gorje!

Glej, tam na polju setev mlada,
Živilo naše, naša nada,
Šibeče teže se drevo;

Glej, pisan cvet na mladem vrti,
Ognjeni sok na vinski trti
Plaho ozira se v nebd,

120

In vse se vije, vse trepeče,
Boji se šibe vse grozeče.
Zanesi nam, zanesi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
Cuj prošnjo siromaka — kmeta,
Sprejmi naš jok in vzdih in stok:
„Ne vniči žuljev pridnih rok!

Ti migni blisku — žar se vpihne,
Le prst zavzdigni — grom potihne,
Le veli — bič se razdrobi,
Le želi — led se raztopi:
In roka, ki je prej grozila,
Bo blagoslov na nas rosila.

Zanesi nam, zanesi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog! 8  —

Iz „Zvon“-a.

125. Strelovod.

Amerikanec Benjamin Franklin se je po
mnogoterih poskusih prepričal, da blisk ni nič druzega,
nego mogočna električna iskra, katera ne dela nobene
škode, ako leti po dobrih v zemljo napeljanih pre¬
vodnikih. Premišljeval je zdaj, kako bi mogel elektriko
izvoditi iz oblakov. Napravil je o tem sledeči poskus:

Leta 1752. je po vrvci spustil navadnega papir¬
natega zmaja (lintverna) v zrak, ko se je bližala nevihta.
Zmaj je imel zgoraj železno ostrico, ki je bila z vrvjo
zvezana z dobrim prevodnikom. Na spodnji konec vrvi
je privezal ključ, nekaj više pa svilnato nit, s katero
je držal zmaja. Glej ! iz hudournega oblaka je po zmo-
čenej vrvci pritekla elektrika. Iz ključa je švignila
iskra v prst, kolikorkrat se ga  je dotaknil s členom.

Ta poskušnja je napeljala Franklina, daje postavil
leta 1760. prvi strelovod v Filadelfiji.

121

Strelovod ima na železnem, vsaj 1—1 ’/a m  nad sleme
se vzdigajočem drogu pozlačeno sulico ter odpeljuje
strelo po železnem ali kotlovinskem protu v zemljo.
Dobro napravljen strelovod brani okrožje, cigar premčr
je po priliki 6 m  dolg. — Na Avstrijanskem je stal prvi
strelovod že 1.1754. Postavil ga je bil na župni dvor
blizu Znojma Prokop Diviš. Da-si ga je moral kmalu
zopet odpraviti, ker so nespametni kmetje mislili, da
oni drog odganja dež, vendar lahko rečemo, da je
strelovod izumil A vs tri jan e c.

Ob hudej uri varujmo se visokih in elektriko dobro
vodečih stvari. Pod milim nebom ne stopajmo pod dre¬
vesa, posebno ne pod taka, ki stoj6 na samem; ne
stojmo blizu živali, senenih kop, ribnikov, močvirij
ali rek! Letati ali naglo voziti se tudi ni varno; kajti
za vetrom rad potegne blisk.

Ob hudej uri ne stopajmo k stenam, durim, oknom
ali pa pod dimnik. Pogasimo ogenj na ognjišču ter od¬
primo v sobi okno ali duri, a tako da ne nastane prepih.
Najvarneje je sredi izbe. Varujmo se, zaupajmo pa tudi
v Boga!

122

Prirod opisj e.

126. Trije deli prirode.

Neštevilne in različne so stvari, ki bivajo na zemlji
in pod zemljo. Vsakej je podelil Bog posebna svojstva
in moči, da doseže od stvarnika določeni ji namčn.

Da spoznavamo prirodo lože, delimo jo na tri
dele: živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo. Živali
živč, čutijo in se prostovoljno gibljejo: rastline sicer tudi
živč, a nimajo čuta in se tudi ne morejo prostovoljno
gibati. Rudnine se imenujejo sploh tiste stvari, katere
ne živč, ne čutijo in ne rastč, ampak se vekšajo od zunaj
nabiraje enake dele.

Pri živalih in rastlinah opazujemo posebne, življenju
potrebne organe: teh ni pri rudninah. Prve imenujemo
zatč organska, rudnine pa neorganska telesa.

Pri rudninah je torej enako, ali jih popisujemo
velik ali majhen del. Pest peščenca nam njegova svojstva
kaže tako dobro, kakor gruda ali cela gora tega kamena.

127. Netopir.

Ko poletnega večera tih mrak prepreza vse stvari
na zemlji, planejo iz vsakršnih temnih votlin netopirji
in prhutajo po zraku kakor črne vešče. Netopir je čuden
polutan. Poglejmo ga bolj natanko!

123

Na kratkem vratu čepi precej debela glava z go¬
limi in dolgimi ušesi, a majhnimi očmi. Čeljusti ste
globoko razklani in polni ostrih zdb. Prednji nogi niste
prav nič podobni zadnjima, vse kosti so daljše in moč¬
nejše ; štirje prsti so posebno podaljšani, le palec je kratek
in ima močan, zakrivljen krempelj. Med podaljšanimi
prsti je razprežena tanka, gola mrenica, kakor na dež¬
niku tkanina med šibicami. Ta mrenica se začenja na
vratu, razprostira se med prsti, gre ob truplu do zadnjih
nog in ob daj e tudi rep.

Netopir vidi precej dobro, še bolje voha, neznansko
tanko sliši in čuti preizvrstno. To natančno čutje ga
menda najbolje vodi po noči.

Vsi netopirji so ponočnjaki. Po dnevi spč v vsakr¬
šnih luknjali in votlinah, po duplih, v starih zidovih in
dimnikih, pod strehami, v zvonikih in drugod. Večkrat
jih je nakopičenih toliko, da je strop ves črn od njih.
V miru se obesi netopir za krempeljce na zadnjih nogah,
stisne mrenico ob sebi kakor plašček, podvije rep ter
visi po ves dan z glavo doli obrnjen. Po zimi se stisnejo
v kako zatišje in spč. O južnem vremenu se včasih
prebudč in malo izletč, pa gredd zopet spat.

Naši netopirji jed6 samo žuželke, zlasti nočne hrošče,
metulje in mušice, katere že od daleč čujejo brenčati po
zraku. Zaradi tega in zaradi svoje požrešnosti so prav
koristne živali. Netopir sicer rad leta v take shrambe, kjer
se suši slanina ali mesnina hrani: a ne, da bi žrl sla¬
nino, ampak ker lovi in hrusta razne žuželke, molje,
muhe in drug mrčes, ki se redi o mesu in slanini.
Izmišljeno je tudi, da se netopirji radi zaprašč človeku
v glavo, in da se mu zapletajo v lase.

Ne pobijajte torej netopirjev!

V toplejih krajih živ 6 večji prh ut ar ji.

124

128. Jež.

Ako hočete videti Čudnega ponočnjaka, pojdite
z menoj !

Solnce je zatonilo za gorami; v gozdu so za Čas
umolknili razni glasovi, rosa je jela rositi. Ustavimo se
na porobju in stopimo za gosti grm. Zdaj je v gošči
nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj zopet, vedno
bliže nas: no! zdaj se je zgenilo dračje, iz grmičja se
prikaže koničast rilček in precej za njim čudna žival
starikavega, nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih
podplatastih nog in oblega trupla v bodečej sivej suknji.
To je jež. Da-si,tudi je videti okoren, vendar hlasta
sem ter tja, stika po luknjah, prevrača listje in rije
z rilcem kakor prašiček. Izpod kamena je prepodil
martinčka; hitro plane za njim. Živalca bi se zvijala
in branila, a ni časa; jež jo je že pohrustal in nemu¬
doma dalje išče živeža. Poknila je veja pod našimi
nogami; jež se zdrzne, malo posluša, pa hipoma skrči
glavo in noge ter se zavije v klopČič. Ako tudi je na¬
šopiril bodice, vendar ga rahlo vzamemo v roke ter ga
nesemo domčv na vrt.

Jež je Čuden gost. Res je v svojem vedenju nekaj
neroden in telebast, ali vendar poštenjak od nog do glave;
nobene hudobije ni v njem, prav po nedolžnem trpi,
če ga preganjajo sirovi nevedneži. O ježu govorč ne¬
vedni ljudje, da na skrivnem piŠčeta kolje, krave sesa
in Bog si ga vedi kaj še, kar je vse izmišljeno. Plašni
samotar žedf ves dan v kakej seči ali luknji pod kako
korenino, včasih pod kupom suhljadi, in Še le zvečer
si upa zapustiti svoje skrivališče. Boječe caplja okoli
z mokrim rilcem vedno sledč miši, žabe, kuščarje, kače,
črve, polže, ogrce in drug mrčes. Najraje žrč miši;

125

zato ga imajo ljudje tudi v hiši, kjer razen miši lovi še
druge nečedne živali. Ako ne dobi dosti mesnih jedi,
loti se tudi sadja. Znamenito je pri njem sosebno to,
da tudi najstrupenejšega gada požrb brez kake škode.
Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje
padati z dreves, skrbi tudi on za zimo; izkoplje si glo¬
boko jamo ter nanosi vanjo listja, mahri in trave, da
je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si znaša
posteljo. Povalja se baje po listju in mahovju: kar se je
nabodlo na bodice, to nese domov. Ako se zraven na¬
sadi še kaka lesnika ali hruška, mu je tudi prav. Ko
pride zima, zarije se jež v svojo jamo, zvije se in zaspi
tako trdno, kakor morebiti nobena druga žival.

Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje navadno
mislijo, da sta pri nas dva ježa: pasji in svinjski; a to
pride od tod, ker imajo nekateri daljši, drugi krajši rilec.

Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bili bi Člo¬
veku všeč, ko bi po noči ne bili tako nemirni, in ko
bi ne imeli slabega duha. Na vrtčh pa so ježi zelb ko¬
ristni; pametni gospodar bi jih moral vabiti na vrte,
ker mnogo basnijo, škode pa ne delajo nikakršne.

Ježevi najhuši sovražniki so velike uharice in psi: kjer
ga ovohajo, ne dado mu mirti. Siromak si ne vč poma¬
gati drugače, nego da se zvije v klopčič in tako pre-
ganjavcem priliko dd, da si nosove okrvavč na bodicah.

Kakor jež, živita tudi krt in navadna rovka
z večine ob žuželkah in sploh malih živalcah: zato se
ti trij e imenuj ej o ž u ž e 1 k o j e d n i sesavci.

129. Volk.

Volk je podoben psu, a večji je od njega, da-si
tudi se dobodo psi, kateri so malo ne toliki in tako
močni, da bi človek mislil, volkčvi so.

126

Volk je navadno nekaj nad 1 meter dolg, rumen¬
kasto siv in črno lisast. Iz oči mu gleda lokavost (zvi¬
jačnost) in poniglavost. Neizrečeno je samogolten,
vedno bi žrl; a vse nič ne pomaga, zmerom je lačen
in suh kakor trlica. Poleg tega je vendar močan, da-si
je videti ves trhel in medel. Ob vsej svojej moči je no- i
niglav in bojazljiv; poštenega boja se ogiblje ter zato
po navadi ne gre nad človeka. Med poletjem se klatijo
volkovi največ po samem prek gozda ter iščejo zajcev,
ptic, podgan in domače živine, ako jo morejo kje dobiti.
A po zimi, kadar pritisne hud mraz in ne dobijo dosti
živeža v gozdu, zbero se na večje čete; lačni se po¬
tepajo s hriba na hrib ter po noči strašno zavijajo, da
je človeka groza. Lakota jih goni na polje; ob cestah
se potičejo, pritepč se v vas, pograbijo psa izpred hiše,
živino iz hleva, konja izpred voza. Volk, da-si je videti
boječ, napade, ako je hudo lačen, tudi človeka; kadar
okusi človeško meso, potem silno drzen kolje ljudi, so-
sebno otroke. Videli so ga, da je mrtvece vlačil iz grobov
in žrl. Na paši se prikaže po visokej travi ter potlej
preži na žrebe, telico, svinje ali koze, ki se mirno pasejo.
Najrajši grabi pa ovce, bodi si na paši, ako ovoha, da
ni psa blizu, bodi si po noči v staji. Tedaj kolje ne¬
usmiljeno ter mnogo več podavi, nego mu je potrebno.
Z ovco preskoči plot in nesoč jo drži toliko od tal, da se
mu ne vleče po zemlji. — Od ubitega volka, človek nima
kaj velike koristi. Njegovega mesa niti druge živali nočejo
jesti, menda zato, ker diši zoprno. Samo njegov kožuh
je nekaj vreden; največjo ceno imajo ruski in švedski
volkovi, katerim se kože čenč po 16 do 24 kron.

To kvarljivo zver zatirajo ter pobijajo povsod in
vedno. Poprej so jim nastavljali zanke, kopali jim jame ;
a zdaj jih streljajo, ali morč sč strupom. Mečejo jim

127

mesa, otrovanega sč strašnim jadom strihninovim. Zver
požrč meso in že je mrtva.

Volčiča konci aprila meseca v kakej skrivnej jami
skoti po petčro do devetčro včlčet, ki so po 12 do
14 dni slepa. Mladi volk se hitro sprijazni s Človekom,
privadi se pasjega živeža ter pobrati se včasih
tudi s psom.

130. Lev.

Prostrana Afrika in sosedne dežele vroče Azije so
domovina najsilnejše mačke, leva. Lev je najmočnejša,
najpogumnejša in najdrznejša zver. Po pravici se imenuje
kralj vsega živalstva. Dolg je 1'5 do 2'5 m, visok pa skoro
1 m. Obilne grive, katere pokrivajo vrat in pleča, dajo
mu veličastno podobo. Velika glava mu je okroglasta kakor
pri mačkah sploh, jezik pa raskav. Izpod širocega čela resno
in mirno gleda okoli sebe. Zenica je podobna razpoki.
Močno z rumenkasto-rjavo dlako pokrito truplo je zalito
in napeto, a vendar gibčno in vitko. V širokih šapah (tacah)
ima strahovito moč; z enim samim udarcem pobije konja
ali vola na tla. Oborožene pa so šape z ostrimi kremplji,
katere pri hoji skrčuje ter jih tako ohranja ostre. Močen
je pa tudi rep s čopom. Samica je manjša in nima grive.

Lev hodi navadno zvečer na lov; z grmečim rjovenjem
naznanja, da gre na rop. Njegov glas zbega vso naravo;
gozdne živali se plaho skrivajo, živina v ograjenih stajah
je vsa zmotena, privezane kamele in konji se hočejo šiloma
odtrgati in pobegniti, govedo zamolklo mukajoč skače
sem ter tja, ovce in koze se zaganjajo in spenjajo na ograjo
žalostno meketajo, psi tulijo in cvilijo, potnika obhaja groza.
Po mačje zalezuje lev svoj plen, pograbi ga v skoku, pobije
s Šapo ter mu zmrvi kosti.

128

Človeka lev le redkokdaj napade, ako ga ni poprej
razdražil, in ako ni posebno lačen. Pripoveduje se celo,
da se je umeknil mirno stoječemu človeku. Kdor bi
se ga pa prestrašil in pobegnil pred njim, tega bi nič ne
moglo oteti pogube.

Pri nas vidimo leva le v zverinjakih.

131. Kuna.

Ni menda bolj predrznih tatic in bolj grdogledih
roparic, kakor so kune vse povprek.

Domača kuna ali kuna belica je večja od smrad-
Ijivega dehorja; dlake je črno-rjavkaste, grlo in prsi
so bele, rep pa dolg. Belica se raji drži ljudskih pohištev,
nego njena sestra zlatica. Po dnevi leži v kakej luknji
ali v kakem duplu blizu hiš; rada se tudi skriva po
drvnih skladanicah, grobljah in starih zidovih, potika
se cel6 po skednjih in svislih.

Ta malopridna in krvoželjna zver je pravi strah
za kuretino; ako le more, pritepe se v kurnjak ali golob-
njak in ne neha daviti, dokler čuti še kaj živega. Kadar
ne more zgrabiti kar koli kuri podobnega, zadovoljna
je tudi z jajci, mišmi in sč sladkim sadjem, po katero
spleza na drevje.

Beličina kožica daje dobro krzno, ki pa nima tolike
vrednosti, kakor ono od marsikaterih drugih živali ku-
njega plemena, n. pr. hermelinovo in soboljevo.
Kunam se prišteva tudi jazbec.

132. Rjavi medved

je nekaj manjši, nego njegov beli brat v severnih krajih.
Ta zver je neokretnega, z dolgo in gosto ijavkasto
dlako porastenega telesa in kratkega repa; gobec je

129

kratek in koničast, čelo izbočeno, zobovje pa zelo
močno. On hodi po širokih golih podplatih, na prstih
pa ima ostre kremplje, s katerimi dobro pleza.

V južnej Evropi prebiva rjavi medved le na pla¬
ninah; v severnej in vzhodnej pa se nahaja sploh v sa¬
motnih globinah. Dokler je mlad, živi ob rastlinah, kore¬
nikah, jagodah; mčd mu je največja sladčica. Ako je
pa okusil slast krvi in mesa, preži na večje živali, zahaja
rad k ovčjim čredam, trga govedo in se tudi konjskih
kopit vsakokrat ne ogiblje. Človeka ne napade z lepa;
ako ga ne draži, pojde mu še s pota. Mrtvega človeka
se ne dotakne, le povoha ga in gre dalje.

Da-si je kosmatinec videti okoren, vendar je uren
in gibčen; medved dobro teče, plava in pleza. Medved
napada in se brani s tacami vzpenši se na zadnji nogi.

Kadar se zima približuje, poišče si tacar v zatišju
brlog in si ga nastelje; ko pritisne mraz, grč spat, če
zima popušča, prebudi se; včasih celo vstane in gre malo
svetil pogledat: ako se mraz ponovi, kolovrati v brlog
nazaj. Ko spomladi zapusti zatišje, je ves medel in mršav.

Medveda radi streljajo; njegovo meso se jč, koža
pa daje dobro kožuhovino.

Ujeti mladi medvedi se dado ukrotiti; v prejšnjih
časih so jih učili plesati ter jih potem kazali za denar.
Toda za kosmatinca je bila to huda šola, in le taki
ljudje, katerim se žival ne smili, mogli so se s tem
ukvarjati. Zdaj je medvedarija precej ponehala.

Živali pasjega, mačjega, kunjega in medvedovega
plemena so mesojedne zveri.

133. Veverica.

Kdo še ni z veseljem gledal lahkonoge veverice, bodi
si v tihem gozdu, kjer navadno živi ter svoje spretnosti in

Tretje berilo.

130

umetelnosti kaze, bodi si sirotico zaprto v tesne j kletki!
Zmerom je vesela in gibčna, nikoli ne miruje, vedno je
pripravljena na dir in skok. Veverica je res lepa živalca.

Dlake je rjavkaste, po trebuhu pa bele; nahajajo se
tudi črne in v severnih krajih celo modro pepelaste veverice.
Posebno jo odlikuje dolgi in metlasti, na dvoje razčesani
rep, katerega zna zavihovati na vse strani. Tudi dlakavi
Šopki na ušesih jej lepo pristoje. Živahna in razposajena
veverica nas spominja nekoliko na opico. Nikoli ne more
dolgo biti na istem mestu, vsak čas ima novo opravilo.
Kadar najde lešnik, hitro sede na zadnji nogi, privihne
rep, s prednjima nogama prime lešnik ter ga začne dolbsti
in sukati na vse strani; a kmalu ga zopet izpusti, liže se
in umiva, popade zopet lešnik in zoblje sladko jedrce. Ko
pa kaj zaškrtne blizu nje, vrže ga proč in kakor misel
šine po smreki v gosto vrhovje. Tam gori se stisne v rogovile
ter oprezno gleda s črnimi očmi doli, ali res preti kaka
nevarnost.

Ko vidi, da se nima ničesar bati, odgrizne v vrhu
dolg češarek, prime ga s prednjima nogama ter ga začne
gristi in obdelovati, da luske in iveri daleč okoli lete. A tudi
tega dela se naveliča; za kratek čas se malo poziblje na
šibkej vejici, skoči na spodnjo močnejšo vejo ter se zavihti
na drugo smreko, ki stoji za 2 do 3 m od prve. Urno,
urno skače od smreke do smreke; preden jo moremo ujeti
z očmi, že je Bog si ga vedi kje v svojem gnezdu.

Pa veverica je samo po dnevi in o lepem vremenu
tako živa in skočna; o deževju in o velikej vročini leži
mirno kje v gošči. Stanuje pa navadno kje na visokem
drevesu med rogovilami, redkokdaj v kakem duplu.* Gnezdo
ima iz vejic in mahu jako umetelno spleteno in znotraj
mehko nastlano; vrata so na spodnjej strani, da ne more
deževati v gnezdo. Mlade veverice se hitro sprijaznijo s člo-

131

vekom ter postanejo krotke in domače. Ker so snažne, smešne
in kratkočasne, imajo jih ljudje radi v kletkah za veselje in
zabavo. V starosti se rade potuhnejo in grizejo. Veverica
v strahu pisce, v veselju pa mukljd.

Ta živalca živi po vsej Evropi v gozdih, najraje
v jelovih, kjer tudi po zimi v snegu dobi jesti. Živi se
z vsakršnimi jedrci, pesebno z borovim, smrekovim in
jelovim semenjem; rada dolbe tudi lešnike in orehe.

Njena največja sovražnica je gozdna kuna ali zlatica,
ki zna tako hitro plezati in skakati. Tudi ljudje postrele
mnogo veveric zaradi lepe kožice in okusnega mesa. Ako
se preveč ne plode, veverice niso ravno škodljive.

Kakor veverica, imajo tudi nekatere druge živali, kakor:
zajci, miši, podgane, hrčki, bobri i. t. d. v vsakej čeljusti
dva dletasta zoba, s katerima morejo prav dobro glodati;
zato se imenujejo glodavci.

134. Velblod ali kamela.

Po velikem delu Afrike in po sosednih azijskih
zemljah se prostirajo žareče puščave. Tudi za te dežele,
katere le malokje oživlja kak studenček, po katerih
žareče sape sežgd vsako bilko, ki bi morebiti hotela po¬
ganjati v jalovem pesku, skrbela je brezkončna dobrota
m modrost božja. Bog je podaril tem deželam kamelo.

Brez te živali bi puščava ločila narode, ki prebi¬
vajo ob njenih robčh, prav tako, kakor nas od Amerike
loči atlantsko morje. Ali kakor nas po morju plavajoče
ladje vežejo in seznanjajo z Ameriko in z drugimi
prekmurskimi deželami, tako je tudi kamela nam in
našemu trgovstvu tako rekoč odprla bogate dežele, ki
ležč onkraj puščave. Zato razumni Arabec imenuje
kamelo ladjo v puščavi, in Egipčan posebno za

9 *

132

troje hvalo daje Bogu, namreč za reko Nil, za kamelo
in za dateljnovo palmo.

Na kameli najpred zapazimo visoko grbo sredi
hrbta. Ta grba je iz masti; pri dobrej in obilnej
krmi se hitro napolni in napne, pri pičlej pa upade in
splakne. Velblod je višji od vsakega konja. Na dolgem
zvitem vratu se ziblje majhna, skoro ovčja glava
s trobastim gobcem, majhnimi ušesi in velikimi očmi.
Na dolgih nogah ima dva parkeljca, po katerih pa ne
hodi, kakor drugi parkljarji, temveč stopa na žuljave
podplate, ki so mesnatim podplatom podobni in prav
prikladni za hojo po pesku, ker se ne vdirajo. Na prsih,
na kolenih in gležnjih ima trde žulje, na katere se
spusti, kadar počiva, kadar se ji tovor naklada ali
razklada.

Velblod krmo prežveka in spada torej kakor govedo,
ovca, koza, srna, jelen i. t. d. med preživače sč
četverorazdelnim želodcem, da-si ima kamela le tridelen
želodec.

Kamela je neprecenljive zmernosti in zadovoljnosti.
Ni je menda živali na svetu, ki bi bila zadovoljna
s tako malovredno in osorno krmo. Rada jč najpustejši
drač in najreznejŠi osat; v slast jej gre tudi suhljad in
trhljad. Ob takej krmi živi ves teden in zraven ne¬
utrudna prenaša najtežje tovore, s katerimi prekorači
mnogo milj v enem dnevu.

Za brezvodne puščave je pa velblod še posebno
imeniten, ker more tudi ob suhej krmi po več dni pre¬
biti brez vode. Bosa pa je, da potniki, ako jih žeja mori,
zakoljejo kamelo ter se napijejo vode iz njenega želodca.
To pa je resnica, da velbloda vodi neki poseben nagon
tudi po neznanih potih in da že od daleč čuti vodo.

133

Kamela pa Arabcu ne služi samo za ježo in tovor¬
jenje, temveč tudi z mlekom, mesom, kožo in dlako.
Velblodovo blato se rabi namesto drv. Tako je velblod
prav za prav domača žival prebivavcem dolgočasnih in
suhoparnih puščav.

Ta sicer prekoristna žival ima pa tudi slaba svojstva.
Kakor nekateri pripovedujejo, je pogosto trmasta in
jezi jezdeca, zlasti novinca, kakor najbolje vč in zna.

135. Osel.

Osel je s konjem v najbližjem rodu in se vendar
zelo razlikuje od njega. Ta uborni sivec ni le manjši
od konja, ampak tudi njegovo truplo ni tako zalito
kakor konjsko. Glava je bolj široka; dolga ušesa,
s katerimi vedno giblje, oponašajo mu radi nagajivi
ljudje, ne vedoč, da ima zato osel tudi tako dober
sluh, kakor malokatera žival. Kratek vrat z majhno
grivo drži naravnost naprej. Prsi so ozke, trebuh napčt,
hrbtišče pa bolj kostito; črez hrbet in pleča nosi čm
križ. Njegov rep ni prav nič podoben konjskemu, ker
ima le na koncu čop daljše dlake. Osel je kopitar,
kakor konj, mula in zebra. Njegova hoja je pazljiva
in oprezna: kjer se je enkrat spoteknil, ne bode se
lahko drugokrat, ker se prišedši na tisto mesto spomni
prve nesreče.

Osel je veliko boljši tovornik, nego konj. S težkim
tovorom čoka neutrudno več ur v največjej vročini in
po slabej cesti ali stezi; premišljeno in mirno koraka
po strmih rebrih, mimo globokih prepadov. Zraven
tega je zadovoljen sč suhim listjem, osatom in drugim
bodečim zeliščem, da-si tudi dobro vč, da je oves in
seno boljše. Oslovo meso je užitno, njegova koža se
rabi za pergamen; oslično mleko pa je zdrava pijača.

134

Osel je pogosto Smeren in trmast, rad grize in
bije sfe zadnjima nogama, celo njegov glas ljudem ni
všečen. Kakor je videti neumen in top, je vendar
včasih zvit in prekanjen. Med našimi domačimi živalmi
je pravi trpin! Ves drugačen bi bil, ko bi mu naše
podnebje bolje ugajalo, in ko bi se ž njim malo bolje
ravnalo; kajti v gorkejih krajih je osel veliko lepši,
mocneji in hitreji.

136. Morski pes.

Morski pes je tudi sesavec, ker ima rdečo, toplo
kri, ker diha s pljuči in ker v prvej mladosti sesA
mleko; živi pa v vodi in tudi na suhem. Dolg je 1 do
porasten je z gosto, umazano zelenkasto, po
trebuhu belo, ob strančh pa marogasto dlako.

Glava mu je okrogla, nekoliko pasjej podobna.
Velike, lepe oči gledajo pametno okoli sebe; zobovje
je zverinsko, uhljev pa nima. Na’gobcu mu stojč dolge
ščetinaste brke. Okroglo, dobro f^jeno truplo je vrete¬
nasto, namreč v plečih široko in zastavno, proti koncu
pa izoženo. Prekratki udje gledajo tako rekoč samo do
gležnja iz trupla. Sprednji nogi ste na prsih, zadnji pa
nazaj obrnjeni in z repom v plavuto zrastli. Krempljasti
prsti so zvezani s plavno kožo, da lože vesla. Zaradi
plavu tastih nog se zove plavut ono g. Morje je pravo
prebivališče morskega psa; na kopnem je neokreten in
počasen. V plavanju ga ne prekosi nobena druga četve-
ronoga žival. V vodi se veselo igr A, objestno prekli¬
cuje in potaplja.

Ves je razposajen. Po dnevi gre rad na suho ali
spleza na ledeno ploščo, kjer prespi ves dan, a po noči
gre lovit rib in drugih morskih živali. Po zimi ostane
o o

135

pod ledom in samo tedaj, kadar mu je treba dihati,
pride k luknji, katero si je napravil nalašč za to. Naj¬
večje veselje mu je, ako se more o lepem vremenu solnciti
na morskem bregu. V velikih družbah uživajo tu
tople solnčne žarke, obračaj e zdaj eno, zdaj drugo plat
blagodejnemu solncu.

Mladič ima s kraja mehko svilnato dlako, katero
pa kmalu sleče in potem gre' takoj v vodo. Pes in psica
sta za mladega v velikih skrbčh; nikoli ga ne pustita
iz oči in ne gresta od njega v nobenej nevarnosti.
Dokler je še slab, vzame ga mati pod pazduho ter ga
tako odnaša vsakemu sovražniku. Mlad morski pes, ki
je vrlo vesela živalca, dh se prav lahko ukrotiti; svo¬
jemu gospodarju je poslušen in zvest, kakor domači
pes. Znanih je več primerov, da je morski pes iz velike
daljave priplaval nazaj k svojemu gospodarju.

Za vse ljudi, ki stanujejo na bregovih in otokih
ledenega morja, je n%orski pes ali tulenj največji dar
božji: brez njega bi ti ljudje ne mogli živeti. Meso,
kri in slanina jim daje živež, z mastjo si razsvetljujejo
dolge noči, v kože se oblačijo, ž njimi pokrivajo hiše,
pregrinjajo čolne in sani; z razcehanimi kitami šivajo,
iz kosti delajo hišno orodje, čreva namesto stekla raz¬
penjajo na okna. Našim grlom se tulenjevo meso sicer
upira, ali vendar gre iz Evrope in Amerike vsako leto
dokaj ladij v severna morja tulenjev pobijat zaradi kože
in masti. Tulenje lovci ali streljajo ali pa s kijem po¬
bijajo, zlasti kadar so jih zalezli speče. Lovč jih pa tudi
v vodi z ostvami.

137. Kragulj.

Vroč letni popoldan je. Solnce pripeka z jasnega
neba. Prazničen mir leži nad vasjo, vse okrog je tiho

136

in mirno, celo listje na drevesu se ne gane. Kar je
delavnih rok, vse so na senožetih pri senu, ki se tako
lepo suši. Domž so ostali le mali otroci in starci za
varuhe. Pes je legel babici k nogam, kokoši se pa
konci hiše zadovoljno kopljejo v pesku.

Kar na enkrat se začuje ploskanje perotnic. Jata
golobov se pripodi v največjej naglici s polja in plane
v golobnjak; takoj za njimi prisvrčt z velikim hrušem
neka ptica in pade med prestrašene kure. Še preden
morejo misliti na beg, je ropar pograbil eno izmed
njih ter jo odnesel proti gozdu, ne menč se za otročji
krik, niti ža vrišcanje drobnih lastovic in drugih ptic.

Ta ropar je bil kragulj, ki mu pravijo tudi
k o k o š a r ali g o 1 o b a r.

Kragulj meri po dolgem 60 cm,  črez razpeti perot-
nici pa skoro še enkrat toliko, zlasti samica, ki je vedno
večja od samca. Zgoraj je rjavkasto siv, spodaj pa
bel s temnimi progami. Voščena koža okoli kljuna in
pa noge so rumene. Kljun je že od kraja zakrivljen,
kratek in močen. Kratki perotnici le na pol pokri¬
vate dolgi rep. Zgoraj pernati nogi imate štiri krive
krepke kremplje, od katerih so trije naprej obrnjeni,
eden pa nazaj.

Kakor vse ptice ujede tudi kragulj ne mara za
družbo. Samotarno živi po vsej Evropi, zlasti blizu
vasi; gnezdo pa napravlja v gozdih na visokem drevesu,
navadno v rogovili blizu debla. Iz 2-—4 zelenkastih, včasih
rumeno pikastih jajec se izvalč strahoviti požeruhi;
stara jim znašata vsega, kar jima pride pod kremplje.

Kragulj je med lovečimi ujedami najpožrešniši.
Nikdar nima dosti, zmerom bi davil in žrl. Pticam
kakor manjim četveronožcem je strah in groza. Ta

137

krvolok je tudi neizrečeno drzovit; z dvorišča odnese
kokoš in pride golobe strašit na golobnjak.

Tudi orel, postojna, ser, jastreb, sokol in sove so
ptice ujede.

138. Pegasta sova

je naša najlepša in najprijetniša sova. Na prvi pogled
jo je lahko spoznati po velicem, belkastem in rjasto
obrobljenem vencu, kateri ji obdaje oči. Truplo je tanjše
kakor pri drugih sovah, perotnice so dolge, perje pa
lepo pisano. Po hrbtu je jasno pepelasta, po trebuhu
pa rjasta, s pegicami posuta. Kratek kljun je kljukasto
zavit; velike oči vidijo tudi po dnevi, vendar jim velika
svetloba hudo dene. Prsti so s kremplji oboroženi;
vnanjega po volji lahko nazaj obrne in zaradi tega
tudi dobro pleza.

Pegasta sova prebiva povsod, kjer najde kak
mračen in miren kotiček: v zvonikih, v starem zidovju,
pod streho in v duplih. V mraku leta na lov in sicer
prav tiho in vegasto. Rada obletuje človeka, sevčda
ne iz slabega namena, kakor se dozdeva marsikateremu
bojazljivcu. Ona lovi miši, podgane in hrošče. Prištevati
jo gre najkoristnejšim pticam; kajti ena sama v enej
noči lahko pojč 15 miši. Ne preganjaj je torej, da-si
je njen glas prav neprijeten.

Mladiči se kmalu privadijo človeka, ako se pečh ž
njimi.

Uharice in čuk, ki je pri praznovernih ljudeh
razvpit kot mrtvaški ptič, so tudi znane sove.

139. Kos.

V senčnatem zatišju, kjer šumijo bister potok, kjer
se vrstč tožne jelše in vrbe, kjer se zlaticam žarč

138 -

rumene glavice po pisanej loki; tam je kos domž. Tu
leta na hladni vodotoč žejo si gasit in se kopat; tu
leta po vlažnih tleh, najrajši na senožet stikat za hrano.

Kadar zagleda kaj neznanega, brž osupel ostrmi,
oprh se na rep, spnč kvišku glavico in zleti v bližnjo
goščavo. Iz nje pak zvest in zanesljiv čuvaj vsem
krilatim in štirinogatim živalim zakliče glasno: čudno,
čudno! opominjaj e, naj se le varujejo.

Kos je do 20 cm  dolga ptica sb srednje dolgim
repom. Ves je črn, samo kljun in kolobarček okoli
očes je rumen. Valjast in na koncu malo ukrivljen kljun
je krajši od glave.

Kos jč vse, kar sploh gre pticam v slast. Po leti
pobira črve in mrgolince pod listjem in mahom; jeseni
se hrani sč sladkim in sočnim sadjem; po zimi je pa
vsaka jagoda dobra.

Gnezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat pa
tudi na sama tla. Kosovka znese do pet modrozelenih
in sivo pegastih jajec.

Kos je čislan pevec. Spomladi na vse zgodaj, ko
je še vse otrplo in dremotno, in preden še zeleni
bukova veja, sporoča v milih pesmih svoja vigredna
čustva. Pa tudi tihi večerni mrak ljubi kos za svoje
sladko petje.

Solnce zahaja, daleč tam v tožno zavišnelej me¬
glim tone za gore; odsevajoči žar še rdeč trepeče
skozi gosto vejevje noter v pomračeni hram. V bukovju
pozna mavrasta pivka še bobna po operelem deblu;
ljubka grlica še gruli v hosti, in drobni palček rahlo
žgoleva v grmu. Na senožeti že rosna kaplja objema
belemu zvončku dremotno glavico. Vse sanjavo medli,
kratek mir kraljuje po dolu in dobravi; kar se
zasliši glasna pesem. To je kos, ki poje svojo večer-

139

nico. Kje je? Glej, sicer najrajši blizu tAl, zletel je
kakor v svesti si svojega prelepega glasu visokej smreki
gori na višek, da mirno glaseča se pesem svobodnemu
pevcu iz grla doni povprek prostranega loga nad zrač¬
nimi vrhovi okrog in okrog na široko! Ni ga pevca
ptiča, da bi tako ljubo znal opevati večer.

Tihi mrak ogrinja naravo. Kos požvižgava še, pa
tudi njemu se pesem topi rahleje in rahleje, dokler
počasi popolnoma ne jenja. Tedaj pa se spusti doli
v tihi kraj, v svoje gnezdo.

140. Sraka in mlade.

Sraka mlade je svarila:

Vse preblizu hiš grestč!

Vas bo nagla smrt pobila,
Niste dovolj pametne.

Kadar človek se pripogne,
Al pa sključi se na tla,
Vsaka naj se hitro 6gne,
On pobira kamenja.

če je taka, reko mlade,
Kaj pa naj takrat velja,
Ko se tiho mož prikrade,
Kamen za hrbtom ima?
Starka pravi: To je zmota!
Vse po svet’ na robe gre:
Doživčla kaj sem s’rota!
Jajce več od pute ve.

V. Vodnik.

141. Prepelica.

Kakor domača kura, puran, pav, fazan, divji
petelin in jerebica, je tudi prepelica ptica kokoš¬
jega plemena; vendar je veliko manjša, nego druga
kuretina. V perju je nekoliko jerebici podobna; poznd,
se pa lahko po tem, da se zaradi kratkega repa vidi
kebasta.

Prepelica prebiva povsod po obdelanej zemlji;
najbolj so ji po godu posejane njive. Po dnevi se skriva
po žitu, proti večeru pa nekako oživi in prepčva svoj
pet pedi, pet pedi. Pred sovražnikom hitro smuče

140

med bilkami ali pa se potuhne in skrije v kako jamico
ali za prsteno gručo, kjer jo je težko zapaziti, ker je
skoro tiste barve kakor suha prst. Leti dosti hitro, a ne
visoko; leteč nikdar ne sede na drevo, zmerom zopet
na tla.

Hrani se z žitom in vsakovrstnim semenjem, vmes
trga tudi travo, jč črve in žuželke, ter za boljo prebavo
zoblje pesek, prav kakor kokoš.

Iz zelenkastih in rjavo pegastih jajček izvali temno
mahaste kebčeke, ki takbj tekajo za materjo.

Prepelica je edina selivka med kokošmi. Že konci
meseca avgusta začno prve odhajati, glavna jata pa se
vzdigne še le meseca septembra. Na milijone se te živali
zbere jeseni v južnej Evropi po vseh deželah okoli
sredozemskega morja. Ko potegne ugoden veter, vzdig¬
nejo se v zrak in letč prek morja v Afriko. Koliko jih
onemore in pogine na potu! Meseca aprila pa se zopet
zbirajo za pot proti domu.

Prepelica ima neizrečeno mnogo sovražnikov: naj¬
hujši je pa človek, ki jo lovi in strelja zaradi okusnega
mesa. Ko pride jesen, pokajo jih lovci, da je groza.

142. Sloka.

Dvakrat na leto vsem lovcem kri zavrč, to je:
jeseni, ko začne hrastovo listje rumeneti in odpadati,
in pa na pomlad v postu. Takrat namreč pridejo sloke
(sinke, kljunači) v naše kraje. Gospod in kmet hiti
zjutraj in zvečer na porobje gozda v močvirne jarke,
v loge in dobrave — čakat k 1 j u n a Č e v.

Sloka ima dolg, raven in tanek kljun, ki je na
korenu mehek in gibek, na koncu pa z občutljivo kožico
prevlečen. Rjavo oko jej stoji visoko in je jako nazaj

141

pomaknjeno. Vrat je kratek; kratke so tudi po stegnih
pernate noge. Sivo perje je rjavo-progasto.

Kljunač ni naša domača ptica; njegova prava domo¬
vina je daleč na severu. Ko pritisne zima, gredo kljunači
skozi naše kraje dalje proti jugu. Potujejo pa samo po
noči, a ne v viharnem vremenu. Po dnevi se skrivajo po
šumi, ker so jako plahi; samo če je vse mirno okoli
njih, smučejo in tekajo po goščavi iščč si hrane. Kakor
pa zagleda ali začuje kateri kaj sumnega, potuhne se,
počene na zemljo, kjer ga zaradi prstenega perja ni mogoče
razločiti od listja in druge šare. Spodčn se vzdigne
glasno prhutaj e in noge naravnost nazaj držč, prhne
med veje in se izgubi v hosto. Včasih po veČ dni osta¬
ne na enem mestu.

Sloka se hrani z vsakovrstno golaznijo: s črvi,
glistami, polži i. t. d. Za tak posel ji posebno ustreza
dolg in gibek kljun; ž njim zabada v mehko zemljo,
otiplje in čuti črva, pograbi ga in izvleče.

Kljunač slovi za posebno slaščico; čuditi se je, da
te ptice niso že davno popolnoma zatrli. Vsako leto
se jih postreli na milijone. Povsod, koder hodijo, vse
preži nanje.

Tudi priba, čaplja, bobnarica in druge so ptice
moč vir ni c e ali brodnice.

143. Raca,

Raca je plavarica. Trije prednji prsti njeni so
namreč zvezani s plavno pečico, zadnji pa je krnjast.Tako
je noga podobna veslu ter je ustvarjena za plavanje in
veslanje. Na suhem je pa raca težkonoga in počasna;
kajti kratke in proti zadnjemu koncu pomaknjene noge
ne morejo lahko nositi težkega trupla. Zato se raca pri

142

hoji ziblje, zdaj na eno, zdaj na drugo stran; pravimo,
da rac&. Račji kljun je spredaj ploščat in tako širok,
kakor zadaj; gorenja čeljust je na robčh nazobčana.
Perje je prav različnih barv; najlepše se sveti sredi
perotnic okno ali zrcalo; tako se namreč imenujejo
ona modrikasta ali vijoličasta peresa, ki so zgoraj in
spodaj črno in belo obrobljena. Racmana je poznati po
peresih, ki se mu na kvišku krivč nad kratkim repom.

Da-si raca težko hodi, vendar je videti spretniša od
gosi. Race so rade v društvu med seboj, pa tudi z drugo
perotnino na dvorišču se rade družijo. Da se jim perje
v vodi ne premoči, mažejo si ga z neko mastjo, katero si
s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad repom. Rade stojč
na enej nogi, spčč pa vtikajo kljun med perje na plečih.

Ali pravi njihov živelj je vendar le voda; brez nje
raca ne more biti srečna. Zna se tudi potapljati, da-si
ne posebno dobro, vsaj v globokej vodi ne; rep
ji navadno gleda iz vode, kadar s kljunom brodi po
blatu v plitvih vodah.

Raca je neizmerno požrešna; jč veliko in nič ne
izbira, podobna je v tem svinji in podgani.

Račja jajca so za spoznanje debelejša od kurjih.
Mlade račice so prijetne živalce. Kakor so se izlegle
in se jim je posušil mah, takoj tekajo in same jedo ;
prvi dan že spretno plavajo, izkušajo tudi potapljati se
in sploh zgodaj začno skrbeti same za se.

Naša domača raca izvira od divje.

Ta se iz mrzlih severnih krajev na zimo seli in
prileti v velikih jatah na naše vode. Divja gnezdi tudi
na naših večjih jezerih in močvirjih.

Divja raca ima mnogo sovražnikov; najhujši je pa
vendar človek, ki jo prevari, če tudi je jako plaha,
tenkoslušna in bistrovidna.

143

144. Žolne.

V gozdu, kjer stoji deblo poleg debla, eno ravno
kakor sveča, drugo zopet razkrečeno in krevljasto, kjer
pod tvojimi nogami pokajo preperele vejice, in kjer
vsaka stopinja vzbuja šum v suhem listju, vlada pogosto
tih mir. človeku se zdi, kakor bi tudi drevesa poči¬
vala ; samo včasih završi nekaj v vrhovih, kakor bi se
jim kaj sanjalo.

To tihoto na enkrat moti neko trkanje, kakor bi
kdo kaj pribijal. Malo preneha, pa zopet začne, —
hitreje in hitreje. Ako se ozremo po neutrujenem po-
trkaču, zapazimo žolno. Kakor bi bila pribita, obesila
se je z močnimi kremplji na deblo: s kljunom pa teše,
da iverje leti okoli nje. To je v resnici gozdni tesar.

Za tako tesarstvo pa ima tudi potrebno orodje. Kljun
njen je dolg, robat, klinast, proti koncu oster. Le glejmo,
kako dela ž njim. Zdaj je kakor s kladivom potrkala
po lubju; po glasu poznd, je li drevo bolno ali zdravo.
Glas ji pravi, ali so se pogubne žuželke naselile pod
lubjem, ali že žro na drevesnem mozgu. To drevo
odmeva čisto in jedrno udarec, kar ji je znamenje,
da je zdravo. Tukaj za pernatega tesarja ni posla.

Preletel je na drugo deblo. Votlo po njem bobnč
udarci; tu se bo trud plačal. Hitro prevrta s kljunom
lub, odčesne kos skoije in zopet potrka. Prestrašene
bežč žuželke sem ter tja; rade bi ušle, a zastonj. Tesar
vzame v pomoč zdaj še drugo orodje, namreč jezik.
Kakor igla je nabrušen in na strančh s kaveljci ob¬
orožen. Strelovito hitro sika sem ter tam; kar se ne
nabode na raženj, obvisi na kaveljcih. Vsako žuželko,
da-si je tudi globoko skrita, sproti izvleče suličasti,
dolgi jezik.

144

Za tako delavnost pa mora žolna imeti posebne
noge; zakaj ves čas se mora ob deblu po konci držati
in ob enem dolbsti in tesati s kljunom. In res so njene
daleč zadaj stoječe noge kratke in trščate; dva prsta
sta naprej, dva pa nazaj obrnjena, vsi so z ostrimi
kremplji oboroženi.

Pri plezanju ji je v pomoč Še klinast rep; s trdnimi
repnimi peresi se plezajoč poganja naprej, pri tesanju
se pa opira na nje. Največjo moč ima v kratkem vratu
in v košatej glavi; ostalo truplo je šibko.

Po takem je žolna plezavka, ki gnezdi kolikor
mogoče visoko v starih drevesih. Ker je izvrsten tesar,
izteše in izdolbe si luknjo za gnezdo tudi sama.

Iz tega se lahko izprevidi, da so žolne za gozd
prekoristne ptice. Pametni gozdarji to dobro vedč in
pustč nedolžno in koristno ptico na miru.

Ne preganjajmo torej niti žoln, niti njim sorodnih
in prav takč koristnih detlov.

Vse ptice imajo enako sesavcem trd kostnik, rdečo,
toplo kri ter dihajo s pljuči. One neso jajca s trdo
apneno lupino, valč jih sč svojo telesno toploto in
so s perjem pokrite. Namesto zbb imajo rožčn kljun,
namesto prednjih nog perotnice, zadnji pa kažete
štiri prste, ki so različno ustvarjeni. Pri nekaterih so
mladiči, kose izležejo, skoro goli: stari jih pitajo takč
dolgo, da so godni; drugi pa imajo takčj perje (mah),
ter si kmalu sami iščejo hrane.

145. Župan.

Postava zverinam je nova podana,
Zatorej si volijo urno župana;
Pa kaj jim volitve koristile so ?
Na vrbi nam sraka razlaga tako:

145

'Zberejo medveda; a medved je mrha,
Zarobljen in kosmat od pete do vrha;

Budil z godrnjanjem prezgodaj jih je
In s tacami sodil, pravično in ne;

Takoj se oglasi jih sto:

Le-t4 nam županil ne bo!

'Zbero si jelena; pa on rogovili,
Prevzeten povsod med prvake on sili;
Z rogato glavico je pač darovan,
A v glavi ošabnej je malo možgan;

In spet se oglasi jih sto:

Le-U nam županil ne bo!

'Zbero si rjavca, iz šume lisjaka,
Na kterem krivična je sleherna dlaka;
Kupoval je sam in prodajal je sam,
Da z ljudsko krvjo si napolnil je hram;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo!

'Zberejo si zajca; al zajec neveden,

Za skrb in za čast domovinsko ne vreden,
Poznal ni postave, se slednjega bal,
Po noči je kimal, po dnevi je spal;

In spet se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne bo!

'Zberejo si kosa potem gospodarja,
Al’ kos pa ošabno povsod se ukvarja;

Žvižgaval jim vedno iz enih je strun,
Skoz okence vsako potikal je kljun;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne bo!

'Zberejo si osla; pa osel zabiti
Ničesar po všeči ni znal obrniti;

Tretje berilo. 40

- 146 -

Z ušesi le miga in v prahu leži

Pa kjer se povalja, tam dlake pusti;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta nam županil ne ho!

'Zberejo si palčka; a on je skakavček;

Natihoma leta priliznjen hinavček,

Zverino je dražil, unemal prepir,

Iz loga pobegnil je ljubljeni mir;

In spet se oglasi jih sto:

Le-tž, nam županil ne bo!

Od takrat zverina, tako zmodrovana,

Po svetu širocem si išče župana;

Ge pravega bo pripeljala na dom,

Prijatli! poročil al’ pisal vam bom. M. Vilhar.

146. Kače.

Kače so breznožni plazivci s hladno krvjo in
z dolgim truplom, ki je z luskinami pokrito.

Strah pred kačami se vcepi otroku že od mladih
nog. V brezštevilnih pravljicah mu opisujejo kačo kakor
neko čudno, skrivnostno, hudobno in sploh človeku
neprijazno stvar. Takč se človek že v mladosti navzame
sovraštva proti tej živali, še preden vidi živo.

A poseben strah pred to živaljo dela izkušnja, da
ta žival more vzeti človeku življenje. To izkušnjo po¬
trjuje toliko žalostnih primerov!

Da-si je strupenih kač v razmeri z nestrupenimi
malo, vendar se človek boji vseh. Nedolžnim in dolž¬
nim, vsem je napovedal vojsko brez milosti. Kadar
naleti na kako kačo, ubije jo, če more; ako ne, pusti
jo na miru.

V Evropi, posebno pri nas, nahaja se malo vrst
kač, a med temi še manj strupenih.

147

Med temi je najnavadniši gad, ki rad prebiva
v bregovitih gozdih na skalnatih, solnčnih krajih,
pa tudi na prisojnih senožetih in celč v močvirju. Naj¬
raje tiči v nizkem grmovju, ali po kamenju, katero solnce
ogreva. Tu se tudi pogosto najde njegov lev, to je
stara obleka, ki jo je slekel. Gad je črez pol metra
dolga in za dober cm  debela, zelo strupena kača. Gledč
barve je prav različna ; ne najdeš dveh gadov, ki bi bila
popolnoma enako pisana. Naj si pa bo tč ali one barve,
vedno ima po hrbtu temno rjav ali črn rogljast trak.
Na temenu delate dve temni progi podobo črke V.
Spodaj je pod grlom bel, po trebuhu pa modrikasto
Črn in belo ali rjavo pegast. Očesi nimate vejic, zatč
pa tudi nobena kača ne more zamižati.

Na nebu ima na vsakej strani 10 kratkih, tankih,
koničastih zdb, a v gorenjej čeljusti na vsakej strani po
en nazaj zakrivljen, kakor igla tanek, strupčn zob. Ta
zob je votel in stoji v jamici gorenje čeljusti. Ako gad
zine, potisne se gorenja čeljust naprej, zob se postavi
po konci in je pripravljen usekati; kadar se pa žrelo
zaprč, stopi gorenja čeljust naprej, in zob se skrije
v kožnato gubo, ki visi ob zobu. Če hoče gad usekati,
zine prav široko, hlastne po živali in zasadi omenjena
dva strupena zoba vanjo. Pri usekanju pritisne zob na
strupeno žlezo v gorenji čeljusti, kapljica strupa se po¬
cedi v votli zob in po njem v narejeno rano, kjer se
primeša krvi ter jo ostrupi. Kakor vse kače, pogoltne
tudi gad cčlo uplenjeno žival.

Kogar gad piči, stori najbolje, ako rano takoj
izsesč,, to pa samo takrat, če nima ranjenih ali raz¬
pokanih usten, ker drugače bi z izsesanjem ne samo
ne bilo pomagano, ampak nevarnost bi se še povekšala.

10*

148

Drugo, česar človek ne sme nikoli opustiti, ako
ima kakršno koli ostro rezilo pri sebi, je, da si rano,
kolikor se da, globoko izreže. Najbolje so škarje, če so
hitro pri rokah, ako ne, pa tudi vsak oster nož. Sč
škarjami naj se vbodeno mesto kolikor more globoko
izreže, da se rana izkrvavi in da se ostrupljena kri
hitro odteče. Izrezana rana se mora takoj izprati z vodo,
ali Še bolje, s kako jedko tekočino, sč salmijakovcem,
lugom ali žganjem.

Uspešnega notranjega zdravila zoper kačji strup
še ne poznamo. Priporočajo nekateri amonijak,
salmijakovec in pa žganje ali sploh vinski cvet.
Opazilo se je, da se od gadovega ugriza ostrupljen
človek ne upijani, ako tudi črez mero popije žganja.

Druga strupena kača in sicer v južnih krajih našega
cesarstva je modras. Ta kača je gadu zelč podobna,
samo Še večja in nevarniša je od njega. Od gada se
loči o prvem pogledu v tem, da ima na nosu kratek,
mehek rožiček. Modras je v naših krajih navadna
kača; nahaja se povsod na Kranjskem, Štajerskem,
Primorskem in tudi na Koroškem. Huda sovražnika
gadu in modrasu sta jež in dehor.

Od ostalih kač, ki bivajo v naših krajinah, ni
nobena druga vrsta škodljiva; nekatere so še zelč
koristne, če pomislimo, da pokonča vajo take živali, ki
so kmetijstvu na kvar.

Med temi je najnavadniša naša belouška.

O tej kači si vraževerni ljudje mnogo pripovedujejo,
da je namreč strupena in hudobna, kar pa je le prazna
bajka. Neškodljiva belouška še celo beži pred člove¬
kom; ona lovi miši in druge kvarljive živali. V jed so
ji tudi ribe in žabe. Še druge neškodljive kače so:
smokulja, vož i. t. d.

149

V vročih krajih sveti živi velikanske in tudi
strašno strupene kače; n. pr. udav ali boa, klopo¬
tača i. t. d.

147. Krastača

je neokretna, kakor pest velika, sivo rjava žival žabje
podobe. Od žabe pa se razločuje v tem, da nima gladke
kože, ampak da je polna bradavic, večjih in manjših.
Zadnji nogi imate kratko plavno pečico in ste krajši,
nego pri žabah, zato tudi ne skače tako daleč kakor tč.

Da-si se šteje k dvoživkam, vendar slabo plava
in sploh le spomladi zahaja v vodo, ko izpeljava
svoja jajca v dolgih motvozih med vodnimi rastlinami.
Takrat tudi grgrh sč zamolklim glasom. Iz jajčec izleze
najpred paglavec, ki se počasi razvija v popolno
krastačo.

Po dnevi je krastača zmerom skrita po zakotjih,
v luknjah in pod kamenjem, po noči se pa prikaže
iz svojega skrivališča in si gre hrane iskat. Sč svojim
mesnatim jezikom, ki ji je v brezzobnih čeljustih spredaj
prirasten, lovi žuželke, črve in polže.

Če tudi se ji oči prav lepo svetijo, zdi se ljudčm
vendar ostudna in gnusna. Ge jo dražiš, napihne se
sicer in pušča iz bradavic oster sok, ki pa ni strupčn;
a drugače je popolnoma nedolžna in še koristna žival.
Ne preganjajte je!

148. Bibič.

Mladi ribič ribo vjame,

A premajhna se mu zdi;

Z mreže jo za vado vzame

In na trnek nasadi.

Rad ujel bi ribe vele,
Trnek vrže sred vode.

Čakal je do mraka sreče;

V mraku prazen domu gre.

Iz „Glasnik“-a.

150

149. Ostriž.

Ostriž je v vseh evropskih rekah in jezerih na¬
vadna riba. Redkokdaj je črez 32 cm  dolg in nad
kilogram težek. Trupla je podolgovatega in stransko
stisnjenega.

Kakor vse ribe, giblje se tudi ostriž z plavutmi.
Razen dveh prsnih in dveh trebušnih plavuti, ki so
ostrižu to, kar so noge četveronogim živalim, ima še
dve hrbtni, eno navpik stoječo repno in eno podrepno
plavut. Pokrit je s precej velikimi, trdimi in hrapavimi
luskinami ter je razen belega trebuha zelenkasto rumen
s počeznimi progami. Na okornej glavi ni videti uhljev;
veliki očesi pa ste ploščati in brez vejic. V enako
dolgih, navpik se majajočih čeljustih so nasajeni ostri
zobčeki; prav tako je oboroženo nebo in žrelo. Ostriž
ne diha skozi nos, ki se tudi ne odpira v žrelo, ampak
sč škrgami, katere ležč ob glavi na obeh strančh in ‘so
s poklopcem (pokrovom) pokrite. V škrgah se raz¬
prostirajo z rdečo, a mrzlo krvjo napolnjene žile;
te dobivajo zrak od vode, katero riba požira in zopet
odceja pri skržnej poklini.

Riba tedaj tudi ne more živeti brez zraka, samo
da ga dobiva iz vode. Zato sekajo ribiči luknjo v led
na ribnikih, da ribam ne zmanjkuje zraka. Pod hrbtom
je mehur, katerega zdaj stisne, zdaj razširi, kakor
je treba, da se lože pogrezne ali vzdigne v vodi.

Ker nima pljuč, je mutast.

Ikrnica znese meseca aprila blizu 300.000 kakor
makovo zrno drobnih jajec ali iker, ne da bi se dalje
zmenila zanje. Po štirih tednih izležejo iz njih mladiči,
ki pa prav počasi rastejo (v treh letih za 16 cin).

151

Ostriž je jako požrešna roparska riba, živeča ob
manjših ribah, dvoživkah in Črvih.

Če tudi ima mnogo koščic, lovč ga vendar zaradi
okusnega mesa na trnek in mreže.

Plemenite ribe, imajoče malo koščic, a dobro meso,
so v naših krajih tudi: čmo-rdeče pikasta postrv,
sulec, tolsti karp, tanka ščuka, mrena, lipan i. dr.

Viza daje drag mehur, s katerim vino Čistijo.
Jegulja je gladka, kači podobna riba. Najslabše ribe
so belice; njih meso je plehko in polno koščic.
Zlatico imajo zaradi zabave pogosto v steklenih
posodah.

Tuje ribe so: polenovka (treska), sardela,
slanik i. t. d.

150. Som.

Najbolj požrešne in ropaželjne morske pošasti
so somi. Škržnih poklopcev nimajo, temveč samo
škržne pokline; veliko, široko in polkrožno žrelo je pod
naprej molečim gobcem. V severnih morjih se najde
veČ manjših somskih pavrsti, a tudi velikanski som,
ki je včasih nad 10 m  dolg in črez 800 kg  težek. Lovč
ga zaradi velikih jeter, iz katerih se izpušča ribje salo.

Ne le da preganja malo ne vse morske živali, tudi
nad človeka se upa in ga zdrvi v svoje strašansko žrelo.
To ima blizu 400 po 5 cm  dolgih zob, ki so v spodnjej
čeljusti v štirih, v zgornjej pa v šestih vrstah nasajeni.
Požeruh plava po več dni za ladjami in samogoltno
požira vse, kar se iz nje izmeče v morje. Zatorej ga
ni težko ujeti, toda korist je jako mala od njega.

Prav pogosto se pripeti, da pograbi kopajočega se
človeka ter ga požrč ali pa poškoduje tako, da vsled
tega navadno umre.

152

151. Smrekov lubadar ali pisar

je samo 5 mm dolg hrošč. Kakor drugim hroščem je
tudi lubadarju truplo razdeljeno na tri dele: na glavici
ima odi, betičasti tipalnici in usta, na oprsju krila in
3 pare nog, zadek je kratek. Barve je rjave, bolj temne
ali bolj jasne.

Dar-si je smrekov lubadar prav majhen, vendar je
zelo škodljiv hrošč'. Uničil je že velike smrekove gozde.
Zavrta se namreč v smrekovo skorjo, pod katero leže jajca
v lub. Navadno si izbere le stara, bolehna, posušena ali
od vetra podrta drevesa in star ali pa tudi že posekan
les. Ako se pa zelo zaredi, napada tudi popolnoma zdravo
in dorastlo drevje. Iz jajčec izležejo ličinke, ki so malim,
breznožnim rumenkastim črvičkom podobne. Te vrtajo pod
lubom dolge, zvite, vedno širje, nekoliko črkam podobne
rove ali žlebove, na njih koncu se potem zabubijo. Iz
bubic predere popolni hrošči in prejedajo lubje, ki je potem
polno luknjic, kakor bi bilo prestreljeno.

Tako drevje se pozna na tem, da se začno v vrhu in
po vejah igle rdečiti; sok mu zastaja, kmalu se posuši.

Najbolj gotovi in zanesljivi pripomoček proti temu
škodljivcu je ta, da se vsa suha ali bolehna drevesa spravijo
iz gozda. Kadar se pa je lubadar hudo razmnožil, tedaj
ga je dobro loviti na posebna drevesa, ki se nalašč posekajo
ter z vejami in iglami vred ležati puste. Taka drevesa,
v katera se pisar najrajši naseli, spravijo se potem iz gozda
in olupijo; skorja pa se sežge.

Kar je pisar za smrečje, to je borov lubadar za
borovje.

Najhujši sovražniki teh in enakih gozdnih Škodljivcev
so ptice.

153

152. Svilni prelec.

Prvotna domovina svilnega prelca je Kitajsko in
Indija, odkoder ga je v šestem stoletju na Grško dal uvesti
cesar Justinijan. Od tod se je reja te koristne žuželke počasi
razširjala po Laškem, Francoskem in Španskem. Dandanes
jo imamo povsod, kjer ji bela murba raste v živež.

Svilni prelec je neznaten metulj debelega trupla in
na robu izrezanih kril ali porotnic; tri mrke, bolj temne
proge mu drže črez krila. Samec ima jako grebenasti
tipalnici, samica pa le ščetinasti.

Samica leže mnogo (200—300) jajčec prosene veli¬
kosti, ki potem prezimijo. Spomladi, kadar bela murba
poganja listje, izleze iz jajčeca svilčeva gosenica. Mlade
gosenice so neznano požrešne, rastejo hitro in se leve štiri-
ali petkrat. Kadar gosenica doraste, je vsa bela in gola ter
se začne zapredati. Ko se je z nekolikimi nitmi pripela med
veje, slamo, ali kar jim za to pripraviš, zamota se v gost,
dolg zapredek (kokon), ki ima velikost in podobo golobjega
‘jajca. Posamezne niti v zapredku pa niso enake. Zunanji
rahli ovojek daje tako zvano kosmato ali zadnjo svilo;
v sredi je najdaljša (do 300 m) in najtanjša svila, notranji
ovojek pa je zelo zmeden in da tako imenovano svilno vato.
Svilec se zaprede v 4 dneh; črez 18 do 20 dni predre
metulj skozi zapredek, katerega je popred omehčal z nekim
sokom, ki mu teče iz ust.

Pri sviloreji je treba paziti na to, da se gosenice ne
izležejo, dokler nimamo dovolj hrane zanje. Imeti morajo
vedno zadosti lepega zelenega murbovega listja, da ne
stradajo. Kadar so se zapredle, ne dajmo metuljem
predirati mešičkov, ako nam gre za svilo; pomore se se
suho toploto ali pa z vročo vodo. Le srednja zapredkova

154

lega se da lepo odmotati; vendar je ena sama nit navadno
pretanka, zato se jih vzame po pet ali šest vkup.

Svilni prelec je edini človeku neposrednje koristni
metulj in ena tistih žuželek, katere človek zaradi robe,
ki jo od njih dobiva, redi v velikem številu. Najbolj je
razširjena sviloreja po jušnem Francoskem.

153. Čebele.

Čebele nam dajejo med in vosek. Čislamo pa te žuželke
ne le zbog koristi, ki jo nam donašajo, ampak tudi zaradi
njihove marljivosti. Poleg mravelj so čebele gotovo naj-
pridniše živalce; človek bi se lahko marsičesa naučil od njih.
Od ranega jutra do poznega večera so vedno na delu;
nikdar ne pasejo lenobe. Prva leta od cvetu do cvetu, da
si nabere medil: druga nosi cvetni prah domov; tretja
naloži smolnatih stvari, da si zamaže šoke v svojej hišici;
četrta je vodonoša, kajti tudi brez vode pri svojih opravkih
v panju ne morejo biti.

Kolika pa je še le delavnost v ulju ali košnici? Tukaj
gomezi pridnih delavk, nobena noče zaostati za drugo.
Nekatere stražijo pri letalnici, da se ne priklati kak
sovražnik; druge zdevajo prišedšim težko breme. Te stavijo
šesterooglate celice ali piskrce, pitajo mlado zalego in
zadelujejo satovje; one pa snažijo in čedijo panj.

Čebele žive mirno med seboj, da-si jih je dostikrat
mnogo tisoč zbranih. Le enkrat v letu nastane med njimi
nemir in boj. Razen delavk so namreč v panju tudi trotje,
ki so nekaj večji od pravih čebel. Ti trotje ali samci
požro sicer mnogo medu, za delo pa ne primejo nobeno.
Le okoli poldneva izlete z močnim šumom nekaj na izprehod,
potem pa zopet pridejo na sladko kosilo. Zato tudi
marljive čebele teh lenuhov ne trpe dolgo v svojem društvu.

155

Konci avgusta se vname tako zvana trotova vojska.
Delavke odganjajo te nepotrebne goste od strdi in jih
tirajo iz panja; mnogo jih tudi pomore ter potem po¬
medejo iz ulja.

Delavke so hude sovražnice lenobnim trotom, skrbno
pa varujejo svojo kraljico ali matico vsake nevar¬
nosti, da-si ta ni zgled marljivosti. Matica je med
vsemi največja; ona ima daljši život, krajše porotnice in
jasneje životne obročke. Kraljica leže jajca v celice, ki so
namenjene za zalego. Iz jajec se izvale ličinke, katere so
podobne belim črvičkom. Delavke jih skrbno pitajo, dokler
ne dorastejo popolnoma; zdaj pokrijejo delavke celice
z voščenim pokrovcem. V10—11 dneh se izpremeni ličinka
v bubo, buba pa v 8—9 dneh v čebelo. Piskrci, kateri so
namenjeni za odgojo trotov in matic, odlikujejo se od
drugih po velikosti in obliki. Preden je mlada zalega
godna, rojijo čebele, to je: stara kraljica prepusti
gospodarstvo mladej matici ter se izseli z nekim delom
čebel. Poj ostane blizu starega panja: navadno se vsede
na kako vejo, kjer se vse čebele sprimejo v kepo. Človek
jih lahko ogrebe ali vsadi v nov panj; če je le matica med
njimi, takoj začno delati.

Delavke lahko pičijo se svojim želom, ki navadno
ostane v rani; čebela pa navadno pogine po piku. Pikajo
pa večinoma le takrat, kadar so razdražene. Večja ali
manjša oteklina, ki nastane po piku, je včasih prav skeleča.

Čebele nabirajo strd iz cvetja. Se svojim rilčkom
srkajo slaščico po cvetovih ter jo v strdenem želodcu
premene v med, katerega potem izlivajo v celice. Kavno
sem shranjujejo tudi cvetni prah, ki ga na kosmatih
nožicah sebi in ličinkam v živež prinašajo domov. Vosek
za satovje pa si čebele pripravljajo v svojem životu;

156

spuščajo ga med polobročki zadnjega života ter s prednjima
nogama in z usti utrjujejo v celice.

Kakor čebele, žive v družbah tudi mravlje, čmrlji
in ose, med katerimi je sršen največji.

154. Mravlja — orel.

Zida drobna mravlja
Varno si mravljišče;
Dan na dan ukvarja
Se in hrane išče.

Dolgo pot nastopi,

Sto pedi od doma;

Z blagom obložena

Spet domov priroma

Gnezdo svoje stavi
Orel na višine,
Svet s perotjo meri
Crez vrhe, globine.

S. Jenko.

155. Rale.

Navadni rečni rak je od glave do nog oblečen
v apneno, roženasto lupino. Ta trdi koš, ki ga pokriva, ne
more se tako raztegniti, kakor bi rad rastoči rak; zato si
sleče ta oklep vsako poletje ter si priskrbi novo, nekaj
večjo obleko. Čudno je to, da se mu pri tej priliki levi tudi
želodec. Pred lovljenjem nahajamo blizu želodca apnena,
polukroglasta zrna, račja očesa imenovana. Dokler je nova
suknja še mehka, skriva se rak pred svojimi sovražniki,
med katere mora žalibože šteti celo svoje tovariše. V 3 do
5 dneh pa je vse zopet pri starem.

Ziv rak je zeleno rjavkast, kuhan pa žarko rdeč.
Na glavi, ki je z oprsjem zrastena, nosi nasajene in
sestavljene oči ter dolgi, šibasti tipalnici; okoli ust ima
šest parov žvekalnih priprav. Nog je 5 parov; prvi dve
ste na koncu izpremenjeni v velike škarje; zadek se končuje
v razširjeno plavut. Odtrgana tipalnica ali noga mu
zopet priraste.

157

Rak živi v rekah in potokih; po dnevi se skriva
v luknje, pod kamenje ali med drevesne korenike. Še le
po noči ali v nevihti gre ali plava okoli ritensko veslaje
ter išče hrane, to je: raznih rastlin, vodnih živalc in
mrhovine, ki mu najbolje diši. Rake love zaradi okusnega
mesa; najbolji so v mesecih brez V, če jih imenujemo latinski.

Ker ta oklopnjak more le ritensko plavati, pravimo
učencem, ki se slabo uče ali nauke hitro pozabijo, da gredo
rakovo pot.

156. Črvi.

Malo je onih živalc, katerih bi se človeku tako studilo,
kakor črvov. To gnusobo pa nam prizadevajo večinoma le
one živali, katere po krivem imamo za črve, in ki se povsod
prikažejo, kjer jame kaj gniti ali trohneti. Vendar to niso črvi,
največ so le ličinke od raznih žuželek. Nekateri črvi žive zares
tudi gnusno kot zajedavci v človeškem ali živalskem truplu:
drugi so zopet prav nedolžni, tretji pa celo koristni, n. pr.
pijavke.

Najbolj znani črv je deževnica. Dolga je nad 3 dm
ter ima valjasto, kot peresna cev debelo, rdečkasto telč, ki je
sestavljeno iz mnogih obročkov.

S prostim očesom se komaj zapazi, da nosi deževnica na
vsacem obročku osem kratkih ščetinic; pod prvim ima tudi
usta. Glave in očes pa ni.

Ta črv živi v vlažnej zemlji in le po noči ali pa po dežju
prihaja na vrh. Deževnica je prst, katerej so primešane
rastlinske in živalske gnijoče stvari; loti se pa tudi nežnih
koreninic; vendar znatne škode ne dela. Zato je ni treba pre¬
ganjati, saj je dosti takih živali, ki preže nanjo.

Prava pijavka zraste nad dm dolga. Telo ji je plošč-
nato okroglo, spredaj debeleje, zadaj pa ožje. Na vsacem
koncu ima torilčasto jamico za sesanje; sredi prednje jamice so
trioglata usta s čvrstimi, nežno zobčastimi čeljustmi. Po hrbtu

158

je črnikasto zelena ter ima po dolgem šest rjastih, črno pikastih
prog; na trebuhu je črno lisasta in rumeno obrobljena.

Pijavka živi v stoječih ali pa v počasi tekočih vodah in
se hrani s krvjo rib, žab in drugih živali, na katere se prisesa.
Pri nas so jo skoro popolnoma iztrebili in polovili, ker se jih
veliko potrebuje v raznih boleznih. Bolj pogosto se pri nas
nahaja ogrska pijavka, ki je prav tako dobra za krvopijo,
kakor prva; loči se pa od nje po črnkasto zelenem hrbtu in
nepikastem trebuhu. Obe vrsti goje v posebnih ribnikih.

Navadna glista je deževnici zelo podobna, samo da
nima ščetinic. Nahaja se v tankem človeškem črevesu, pa tudi
v nekaterih domačih živalih; navadno ne dela nikakršnih
bolečin in se lahko odpravi. Tej enaka, pa mnogo manjša
otročja glista živi v velikej množini v otročjem črevesu,
vzrokuje nadležen srbež in druge bolezni; večinoma zopet sama
preide.

Prav nevarna pa utegne človeku biti lasica ali trihina,
ki jo komaj vidiš s prostim očesom. Ta črv živi pogosto
v svinjskem mesu; če užijemo sirovo trihinasto svinjino,
razmnožijo se trihine v našem truplu ter vzrokujejo strahovite
bolezni in dostikrat tudi smrt.

V slanini in svinjini se včasih najde ikra ali mehurnjak.
Če pride ikra živa v naše truplo, utegne iz nje izrasti ozka
trakulja, ki pogosto prizadeva neizrečeno hude bolečine.

157. Hruška.

Hruško prištevamo k največjim in najlepšim sad¬
nim drevesom. Močno svojo srčno korenino poganja
globoko v zemljo, kjer se na daleč okoli prostirajo tudi
stranske ali privrhne korenine. Ako ji ugaja mesto, kjer
je zasajena, zraste ji deblo ravno, visoko in močno
z dolgimi in krepkimi vejami.

Iz cvetnih brstov se spomladi pokaže cvet, iz
manjših popkov pa gladko, svetlo, temno zeleno listje

159

z dolgim pecljem. Cvet sestoji iz več cvetnih listov, ki
se končujejo v kvišku stoječe češulje. Včasih je vse
drevo tako rekoč ogrnjeno v cvetni krds; toda kmalu
odpadejo cvetni listki in prašniki, ali pa jih veter
raznese. Iz plodnice se razvija sad.

Zdaj visi po vejah vse polno drobnih, komaj za
grah debelih hruščic. Ko pa prihajajo večje, popada
jih mnogo na tla; vendar jih pri ugodnem vremenu
obvisi še toliko, kolikor jih drevo more prerediti. Često¬
krat se veje šibč pod sladkim bremenom; takrat jih
moramo podpreti, da se ne ulomijo.

S hruško je jablana v rodu. Razliko pa dela bolj
gladka skorja, spodaj pogosto kosmato listje s krajšimi
peclji: jablanov sad je navadno okroglast, spodaj in
zgoraj popkasto izdolben.

Kakor od hrušek in jablan, dobivamo pešk ato
sadje tudi od kutine, nešplje in od skurša;
breskev, marelica, sliva ali češplja, črešnja
in višnja pa dajejo koščičast sad.

Oreh in pravi kostanj sta tudi prav koristni
drevesi.

Tuje sadno drevje raste pri nas le na posebnih
vrtčh, kakor kisle limone in sladke pomaranče.
Smokve so dobre sirove in suhe; iz olj ko v ega
plodil iztiskajo olje.

158. Sadjarstvo.

Neizrečeno vrednost ima sadno drevje! Daje nam
krepčalno sadje ali ovočje, katero se uživa sirovo, ali
huhano. Iz sliv se dela žganje, iz jabolk in hrušek pa
iztiskajo jabolčnik in hruševec, ostanki se porabijo za
ocet. Les sadonosnih dreves mizarji in strugarji drago

160

•i^9_

plačujejo ter narejajo iz njega veliko lepih in koristnih
reči za dom in za naprodaj. Vejevje se pokuri, listje je
pa živini za steljo, njivam in vrtom za gnoj.

Kako prijazni so kraji, ki so obdani okrog in okrog
sč sadnim drevjem! Od zore do mraka se sliši po vrtčh
veselo ptičje petje. Drevje brani, da se v vročih poletnih
dneh tla preveč m^posušč, ker zadržuje sč svojim list¬
jem in vejevjem žarečo solnčno toploto ter daje trud¬
nim delavcem in popotnikom hladno senco.

Ker torej veste, kako koristno nam je sadno
drevje, ali vas ne mika tudi zvedeti, kako se ta bla-
godar pomnožuje? Morebiti je na vašem domu pred
hišo ali hlevom kak prostor, kjer bi stalo, če ne več,
vsaj eno drevo. Ali so vam po zimi katera drevesa
izmrla in bi radi napolnili prazne prostore z mladim
drevjem? — Če tudi se nam množitev plemenitih dreves
dozdeva težka, vendar j e^lahka in prizadene malo truda.
Kdo bi se torej malo ne potrudil za velik dobiček?

Ako hočeš zrediti mlado drevje, priskrbi si gre¬
dico vZ dobro zemljo, kjer poseješ jeseni na zraku po-
sušefia sadna jedrca ali peške po 1 dm  narazno. Ako
seješ peške spomladi, morajo prej kaliti. Setev pokrij
z žago vino ali listjem, kar zemlji vlago pridržuje in
brani, da kuretnina ne pozoblje semena. Mlada dre¬
vesca je treba potem oplevati, suše varovati in jim
večkrat v letu prst zrahljati. Drugo jesen ali tretjo
pomlad se presadč drevesca na druge grede po V2
vsaksebi. Popred pa se morajo obrezati na vejicah in
koreninah.

Drevesa, katera dorastejo iz semena, ne rodč
nikoli tako, slastnega in lepega sadja, kakor ona, od
katerih se je seme vzelo. Treba jih je tedaj plemeniti,
kar se zgodi, ako se prenese enoletna mladika pleme-

nitega drevesa na divjak ter se ž njim združi po
cepljenju.

Plemeničenje dreves je tako preprosto delo, da je
lahko zvršuje vsak otrok. Oster nož, cepilni vosek (ki
se skuha iz rumenega voska, navadne smole in loja)
in lipov lub je vsa priprava, kamera se protrebuje
pri plemeničenju. Pomneti je tudi, Ha se cepi peškasto
sadje na peškasto in koščičasto na koščičasto, torej
Črešnja na črešnjo in jablana na jablano.

Najlože se vrši cepljenje z dolago, če sta divjak
in cepič enako debela. Ako hočeš cepiti z dolago, primi
cepič z levo roko ter ga prireži na spodnjem koncu
pošev navzdol. Prav tako se prireže divjak. Potem se
cepič, ki ima 2—3 očesca, dostavi na divjak tako, da
pride lub na lub, ter se povije in zveže s povoščenim
trakom lipovega luba trdno. Če je divjak debelejši od
cepiča, naredi se mu zareza le tolika, kolikrŠno ima
cepič. Pri cepljenju se mora posebno gledati na to, da
dežne kapljice ne padajo med cepič in divjak. Tudi
vse druge rane, bodi si na divjaku ali na cepiču, za¬
mažejo se z voskom.

Drugi način cepljenja je v zarezo. Cepič se na
spodnjem koncu od obeh strani prireže v podobi zagoz-
dice, divjak se pa razkolje ali se mu naredi zareza od
strani proti strženu. Cepič se potem vtakne v zarezo
tako, da se lub na obeh strančh cepiča in divjaka po¬
krije. Rane se z voskom zamažejo in povežejo z lubom.

V zarezo in z dolago se cepi navadno spomladi, če
se prvo cepljenje ni prijelo, cepi se po leti s popkom,
kadar je drevje drugič v soku. To se zgodi, ako se popek
plemenite mladike v podobi V izreže ter divjaku vtakne
pod kožo. Divjaku se naredi zareza v podobi ~t~  tolika, da
jo popek zakrije, ko se je vtaknil pod odluščeno kožo.

Tretje berilo. 11

162

Rana se zamaže z voskom in obveže tako, da le oko
moli iz obveze. — Da bodo pa oplemeničena drevesa
rodila le plemenit sad, treba jim je potrgati vse druge
vejice, ki poganjajo iz divjaka.

Zdaj je glavno delo dovršeno. Postavimo še dre¬
vesu kol ter ga ravnajmo, dokler je mlado: Sedimo ga
tudi skrbno mahu in plevela, da ga ne zaduši!

Ko je drevje dosti veliko, presadi se na svoje
stalno mesto po 8—12 m  narazno. — Tu naj raste, tu
naj plodi, tu bo nas hladilo sb svojo senco. Preljube
ptice naj se veselč na njem, naj pojo in gnezdijo!

Jablane, hruške in druge čepe
Cepi v mladosti za stare zobe!

F. Jurkovič.

159. Jablan in smreka.

Jablan smreko je zaničevala:

»Nikdar nimaš cvetnega krasil,

Vboga smreka, nikdar še dajala
Nisi plemenitega sadil.

Glej, kako se vrh moj razprostira,

K meni mlado, staro vse hiti;

Na te pa nikdo se ne ozira,

Srčno mene vse se veseli."

Pravi ji na to pohlevna smreka:

»Ljuba jablan, res ti več veljaš;

S cvetjem, sadjem veseliš človeka,
Cesar nimam jaz, vse tl imaš.

Vprašaj pa, kdo hiše kmetu stavi,
Kdo mostove dela črez vode?

Kdo ljudi, blago po morju plavi,
Kdo koristne daje v dar smole?

163

Kdo človeku prvo dd, zavetje,

Da počiva dete v njem sladko?
Kdo mu, ko prestal težavo let je,

Posteljo še daje pod zemljo ?“

Jablan vrh vpognila je skesana,
Zašumela smreki je na glas:

»Vrednost manjša tebi ni podana,
Stanovitnejši je tvoj še kras."

Fr. Cimperman.

160. Vrbje.

Proti koncu postnega časa se zbira mladina okoli
vrbja. Tu si reže mačice nosečih mladik, da jih na
cvetno nedeljo nese k blagoslovu. Na vrbje pa o
solnčnih vigrednih dneh tudi rade pribučč čebele
in čmrlji. Letajo od mačice do mačice, srkajo slaščico
po cvetovih, kateri so nekako posebno ustvarjeni.
V vrbovem cvetu namreč prašniki in pestiči niso
združeni. Nekatera vrba nosi le rumene, prašnične
cvete, druga pa zopet zelene, pestične. Čebele hva¬
ležne za obilno hrano, katero so posrkale iz mačic,
opravljajo vrbam prav imenitno službo; kajti čebele
prenašajo cvetni prah od ene vrbe na pestični cvet pri
drugej, na katerej se potem more seme tvoriti. Pri tem
delu pomagajo čebelam še druge žuželke ali pa celb
vetrovi.

Vrba pa se zareja ne le po semenu, temveč tudi
po mladikah; vsaka vrbova veja kmalu požene kore¬
nine, ako jo vtakneš v vlažno zemljo. Zato najdemo
vrbo najčešče v solnčnih krajih ob rekah in potokih.

Vrba je zelo trdna ter hitro poganja dolge, vitke
in upogljive veje, če tudi je v sredi že Štorasta. Iz vej
se delajo jerbasi in sploh razne pletenine. Da-si je
dl *

164

vrbov les mehek in malo vreden za kurjavo, vendar
naj bi vsaka kmetija imela nekoliko vrb; zakaj vsak
kmet potrebuje košev, kateri se lahko po zimi domd
spletč. Vrbove šibe pa se tudi dobro prodaj6 pletaijem.

Vrb poznamo več vrst, kakor: beko, svibo, belo
vrbo, krhko in plazečo vrbo in pa žalujko.

161. Gozdno drevje.

Kakor se ljudjč v medsebojno hrambo in k vza¬
jemnemu delu zbirajo v družbe, občine in države, tako
tudi rastline pogosto živč zadružno; v takih družbah
napredujejo lože, nego posamezno. Z združenimi močmi
se uspešno branijo burij, neviht in morečih solnčnih
žarkov. Največje in najimenitnejše rastlinske zadruge
so g o z d o v i. Po nekod rasto same smreke, po drugod
le hrastovje ali pa bukovje; mnogokrat pa vidiš več
drevesnih vrst zbranih v eno družino, da - si se
listovci ne bratijo radi sč šil o vj e m ali hojevjem
(storžnjaki).

Šilovci ali storžnjaki imajo tudi po zimi zeleno
listje (igle) ter ne poganjajo mladik iz debla; seme jim
je shranjeno v posebnih češarkih ali storžih. Njim
prištevamo jelko, smreko, bor in mecesen. Gozdni
listovci navadno niso tako enolični, kakor šilovci; kajti
prav raznovrstno drevje se tu zbere v veselo družbo.

Tu se dviguje veličastna lipa, tam mogočen
hrast. Tu zapazimo poleg leskovega grma šibko
jelšo, ravni javor in trdni brest, ki žaluje na
samem. Na lepem hribčeku se bliščč brezova debla,
blizu njih pa razpenja stebrasta bukev lepo listnato
streho, ko sosednemu gabru veje kvišku rastč. Ob
potokih nam vrba kaže razpokano lubje, topol

1(55

pa svoj visoki vrh. Jesen ima ravno, sivo deblo in
pčrnato listje kakor jerebika in akacija.

Gozdovi nam dajejo les za stavbe, ladje in razno
orodje, drva za kurjavo, pa tudi oglje.

Razen tega so velike imenitnosti v prirodnem
gospodarstvu. Gozdovi čistijo zrak, izboljšujejo podnebje
ter pospešujejo plodovitost zemlje.

V dobro pogozdenih krajih je dosti studencev, ker
se v njih dežnica le polagoma izgublja; v golih,
neporastenih strminah pa nastajajo dereČi vodotoki, ki
odnašajo zemeljsko odejo in poplavljajo ravnine in
doline. Kjer izginejo gozdi, je podnebje nestanovitno;
vetrovi so silnejši, in hude plohe in nagle povodnji
razdirajo zemljo.

Zato so primerni gozdovi za vsako deželo velika
dobrota.

Kdor strastno gozde podira,

Nesreči duri odpira.

162. Breza.

Med borovjem temnim
Mlada breza rase;

V lastnem svetu tuja,
Stdji sama zAse.

Tuja dolga leta

Rase sredi lesa;

Vetra moč jo maja.

Listje jej otresa.

Veter nosi listje

Sestram v daljne kraje,
Tam jim o samici
Sporočila daje.

S. Jenko.

163. Grmovje.

Grmi poganjajo iz korenin po več vrhov in se
okošatč. Po vrtčh imamo dišeče grmiče za lepoto, pa
tudi sadne za dobiček in zdravilne za pomoč v bolezni.

166

Lipovka (španski bezeg) cvete aprila in maja
ter daje prijeten duh. Rdeče grozdjiče (ribez) ima
rdeče, kislaste jagode, ki so dobre za jed, pa tudi za
kuho. Malinjak rodi vrlo dišaven plod za jed, za ocet
in malinovec. Kosmulja je bodičast grm z jajčastimi
jagodami, ki so užitne kakor robidnice, črni bezeg
raste po vrtčh in po grmovju ter cvete junija in julija.
Iz cvetja se kuha čaj; jagode so užitne in dajejo terijak,
ki je posebno zoper prehlajo dobro zdravilo.

Dren cvete, preden začenja poganjati listje, in
rodi osladno kisle, užitne drenulje, strugarjem pa daje
jako čvrsto drenovino.

Brina ima ostre igle, katere stojč vedno po tri
skupaj. Iz njenih jagod žgejo brinjevec, vejice nam
rabijo za kadilo.

Leska je navaden grm naših šum, čigar užitni
plodovi so sploh znani. Trnbljica ali črni trnje
v cvetu, kakor bi ga bil sneg opadel; skominave jagode
so za jed še le, kadar jih je slana dobro opekla.

Na čimžu ali Čremsi zraste neužitne jagodice v dolgih
kimastih grozdih. Glog, tudi beli trn imenovan,
cenijo kmetovavci zato, ker napravljajo ž njim žive
meje, in ker je trda glogovina za marsikatero rabo.
Češ ml n daje lepo rumeno češminovino za strugarske
izdelke; korenino za barvanje, kisle jagode za jed in
ocet; na vlažnih krajih raste pogosto krhljika, od
katere dobivamo izvrstno oglje za strelni prah. Na
šipečje se včasih cepijo vrtne rože; škrlatno rdeče
jagode so pticam v živež, rabijo se pa tudi za kuho.
Črnice ali borovnice so sirove in posušene dobra
jed, prusnice pa se jed6 le ukuhane. Navadni
vresek pokriva mnogokrat na dolgo in široko nerodo¬
vitna, peščena tla. Navadni srobot, čigar vrvčm po-

167

dobna stebla se spenjajo v vrhove najvišjih dreves, je
hudo strupčn. Vedno zeleni bršlj a n se prijema z mno¬
goštevilnimi zračnimi koreninami drevja, skalovja in
zidovja.

V toplejih krajih rasteta čajevec in prekoristni
bombaževec.

Nekateri grmi, kakor dren, črni bezeg, čimž,
krhljika, zrastejo včasih v prava drevesa.

164. Gnoj.

Tudi največji zaklad mine, če vedno jemljemo
s kupa. Prav taka je v zemlji; tudi v njej se pogubi
s časom še tako bogat zaklad redilnih tvarin, ker jih
rastline posrkajo in porabijo. Neobhodno je tedaj treba,
da povrnemo zemlji, kar je dala rastlinam.

To pa dosežemo z gnojenjem.

Gnoj daje rastlinam živež, rahlja pa tudi zemljo,
da zrak in mokrota lože pristopata vanjo. Navadni
gnoj obstoji iz živalskih odpadkov in iz segnitih
rastlinskih ostankov: iz teh puhti največ amonijaka.
Druga gnojila so : zmlete kosti (zlasti žitu koristne), pepel,
sadra ali gips; apno, lapor, blato iz ribnikov in jarkov.

Če tudi so ta gnojila vsa prav izdatna, vendar je
gnoj iz hlevov za kmetovavca največ vreden. Da si
pripravi kmet dober gnoj, naj priskrbi živini mehko,
suho in čedno ležišče. Nastiljamo sč slamo (ržčno), s pra¬
protjo, vresjem, mahom in listjem. Pomneti pa je, da
gospodarji ne učakajo lepih dreves v onem gozdu, kjer
se vsako leto grabi na istem mestu.

Kakor imamo za vino klet, za žito pa žitnico, tako
moramo tudi za gnoj, ki je zlata ruda in podlaga
kmetijstvu, imeti pripraven kraj, dokler ga ne spravimo
v zemljo.

168

Gnojišče naj bo blizu hlevov tak6 napravljeno,
da od njega gnojnica ne odteka. Gnojišče pod kapom
in na prisolnčnih krajih je velika potrata. Gnoj na
gnojiščih je treba večkrat prekidati, včasih z gnojnico
polivati in potem posipati s prstjo ali sč sadro, da se
ne izkadi amonijak.

Velika dobrota za vsako gospodarstvo je tudi
kompost ali mešanica. Dela pa se tako: Razno
blato, cestno, iz luž, jarkov, mlak; nadalje plevel, nič
prida travine, pepel, saje, smeti, sodarska in mizarska
skoblovina, prstenine i. t. d. — vse to se spravlja na
kup in poliva z gnojnico, da se spari, segnije in sprsteni.

Ako tem tvarinam primešamo nekaj apna, pospeši
se gnitev.

Kompost koristi posebno travnikom, deteljiščem
in sadovnjakom.

165. Rž.

Rž se zelo razrašča in dela četverovrstno klasovje.
Zrnje je podolgasto, drobno, zgoraj mulasto, spodaj
koničasto in rjavo: tanjše je od pšeničnega in ni
luščinasto.

Rž je ozimina in j arina. Ozimna rž se mora
jeseni zarano sejati, da se dobro ukorenini, sicer rada
pozebe, posebno, če se seje v mokro zemljo. Jarina se
spravlja pod zemljo spomladi, ko ni več mraza. Na
hektar zemlje se je potrebuje blizu do tri hektolitre;
kdor jo seje sfe sejalnim strojem, prihrani si dosti semena.

Pripravljajo ji dobro prerahljano njivo s puhlo,
peščeno zemljo.

Rž je najkoristnejše žito, katero sejejo povsod
pri nas, a največ po severnih krajih. Ržena moka ni
tako bela, kakor pšenična; a rženi kruh je zdrav in

169

zelo tečen. Slama nima skoro nobene vrednosti za
krmo; izvrstna pa je za skopo.

Posebno dobra je tako imenovana koš&ta rž,
ki se pa seje le po gozdnih golinah ali po izsekanih
gozdnih prostorih ter potrebuje poldrugo leto od setve do
žetve; zatorej ji pravijo tudi kčsna ali pozna rž. Ona
daje bolj mehko zrnje, debelejšo in daljšo slamo, nego
navadna poljska rž. Žitu se prišteva še pšenica,
ječmen, oves, proso, koruza, ajda, sirek.

166. Lan, konoplja, bombaževec.

Lan in konoplja sta tako potrebna za obleko, kakor
žito za živež. Kmet seje lan jeseni ali spomladi v glo¬
boko prerahljano zemljo ter ga, preden dozori, pustivši
kos njive za seme, izruje, poveže v snopiče in potem
nekoliko osuši. Ko mu je glavice osmukal na grebenu,
godi (rosi) ga v  vodi ali pa razgrne po senožetih in
praznih njivah. Godni lan se otare, na otresovalnici
otresa ali omika in daje predivo, ki je ali pražnje ali
hodnik. Predivo spredejo v prejo, iz katere se tkč
razno platno za vsakovrstno perilo. Iz semena se dela
mastno laneno olje.

K on opli a daje manj lepo, a bolj močno predivo.
Konopna vlakna rabijo v platno za jadra, vrvi i. t. d.
Oljnata konopna zrna ptice rade zobljejo.

Sč setvijo lami, s prejo in s tkanjem platna se
peč& premnogo ljudi, posebno po čeških gorah; a ta
zaslužek je jel jako pešati, odkar se vozi več bombaža
v naše dežele.

Bombaž daje bombaževec. Ta zelnata ali pa
drevesasta rastlina se obdeluje na obširno v toplejih
krajih starega in novega svet si. Njegov plod je jajčasta

170

glavica orehove debelosti; v glavici je skrito mnogo
v svetlo-bele ali v rumene kocine zavitih zrn. Te kocine
dajejo bombaž, ki nam rabi za mnogovrstne tkanine.
Sto in sto tisoč ljudi ima ž njim opraviti. Predivnate
rastline imajo za nas neprecenljivo korist, pa ne le
v tkaninah, temveč celd v zaničevanih cunjah ! V papir¬
nicah vidiš, kako se z valjarja zvija suh papir, ki je
pred dvema minutama bil še vodčn sok. Ta papir ni
nič druzega, nego razphane cunje!

Terice pogačo,

Potico jedo :

Lanovi Slovencem
Cekine neso.

Bolj ko bo pridna
Po zimi predica,
Delj bo rožljala
Pod palcem petica.

V. Vodnik.

167. Vinska trta.

Zdrava bodi, draga trta,

Necenljivi dar nebes;

Kras gorice, slava vrta,
Zemlji najsvetejši les!

Najboljši pevci med pticami imajo preprosto obleko.
Nikakršna pisana suknja ne naznanja, da zna slavček
najbolje peti. Enako skriva vinska trta svojo moč
med krevljastimi vejami v majhnih zelenkastih cvetih,
kateri rasto v gostih, dišečih kitah. Listje pa je lepo,
globoko vrezano in debelo napiljeno.

Malosemene grozdne jagode so vrlo sočnate, okroglo
ali podolgovato jajčaste. Iz njih se dobiva pijača vseh
pijač — vino.

Vino pomlaja starčka, krepča moža in razveseljuje
njima srce, ako se uživa zmerno in pametno. Ni pa
vse za vsakega. Pregovor pravi: „Mladosti je mleko
vino, starosti pa je vino mleko/ 1

171

Vino je črno, rdeče ali rumeno. O veselej trgatvi, ko
se po goricah razlega veselo petje trgačev in brentačev,
nabirajo zrelo grozdje in je devajo v kad, kjer tlačijo
ali tiskajo sok iz njega. Kadar sok teče iz kadi, je še
kalen in sladek ter diši po jagodah: pravijo mu mošt.
Mošt pa se zelo izpremenl, ako mirno stoji na zračnem
kraju v sodih. Naredi se namreč na njem polno
zračnih mehurčkov, začne se vzdigovati in šumeti:
vino vrb (mošt se kisa). To vrenje vzrokuje ogljen-
čeva kislina, ki puhti iz mošta in zrak tako pridi, da
ni varno hoditi v zaprto klet, v katerej vino vrb.
Odvrelo vino je čisto in prozorno; dobilo je drug,
poseben oktis. Zdaj se pretoči v druge sode, kjer ostane
dotle, da je popolnoma čisto. — V starih sodih se
useda sreš ali birsa (Weinstein), katero rabijo za
zdravila in tudi za obrtne reci. Iz vina se napravlja
vinski cvet in pa pravi vinski ocet (kis). Tropine
se rabijo za živinsko pico ali pa za žganje.

Trta ljubi dobro pognojeno, peščeno prst in raste
povsod, kjer ni prehudega mraza ali pa presilne vročine.
Plezajoč po drevju in kolju oprijemlje se ga s petljami
ali viticami ter zraste zelč visoka, ako se ne obrezuje.
Odkar jo je po vesoljnem potopu Noe prvi zasadil,
razširila se je po vseh toplejih krajih zmerno toplega
pasii ter izprevrgla v brezštevilna plemena, ki se ločijo
po različnosti lesti, listov in jagod.

V nekaterih krajih suš6 grozdje ter tako dobivajo
cibebe in rozine.

Avstrija je tudi gledč vinstva zelo bogata; razen
Francoskega se v vsej Evropi nobena država zastran
vinskega pridelka ne more meriti z našo. Kralj avstrij¬
skih vin je plemeniti tokaj ec.

172

Jabolčnik in hruševec sicer nista tako opojna,
kakor vino; a vendar je tudi sadni mošt zdrava in
dobra pijača.

168. Hribček.

En hribček bom kupil,
Bom trte sadil,
Prijatle povabil,
Pa sam ga bom pil.
Tam gori za hramom
En trsek stoji,
Je z grozdjem obložen,
Da komaj drži.

Že čriček prepeva,
Ne more več spat’;

V trgatev veleva,
Spet p oj demo brat.

Konjiči škrebljajo

In voz’jo težko,

Ker vince peljajo,
K’ je  močno sladko.

Iz dr. Razi a g-o ve pesmarice.

169. Kava in cuker.

Iz Afrike, prvotne svoje domovine, razširil se je
kavovec v zadnjih štirih stoletjih malo ne po vseh
toplejih krajinah; najobširneje se ž njim bavijo v južnej
Aziji in v srednjej Ameriki. — Kavovec zraste 2 — 3
metre visok in zeleni vse leto. Iz belega; dišečega
cvetja se razvijajo podolgaste, rdečim črešnjam podobne
jagode, ki pa ne dozorevajo vse ob istem času. Zat<5
nosi kavovec poleg zrelih jagod često še cvetje; zatorej
se večkrat obira, nava,dno po 3 krat v letu.

Vsaka jagoda ima v sebi po dve spredaj ploščati,
na hrbtu izbočeni, kakor rog trdi zrni. Kadar so se
jagode na solncu dobro posušile, iztrebijo iz lupin zrnje
z nalašč v to pripravljenimi valjčki in jih zopet delj
časa sušč ter očistijo smetja.

Tako pridobljeno zrnje spravljajo v vreče ter raz¬
pošiljajo po vseh krajih s vet d. Najbolj o kavo pridelujejo
v Arabiji in vzhodnej Indiji; pri nas pa se največ
razprodd braziljanske kave.

173

Prve kavarne so odprli v Carigradu 1554. L;
na Dunaju pa je to storil 1. 1683. Poljak po imenu
Kolšicki. Dandanes pa že skoro vsak Človek pije kavo.

čim bolj se je širila kava, tem vec se je porabilo
cukra. Cuker se dobiva iz cukrovnika ali sladorjevega
trsta, ki raste v vseh vročih deželah, zlasti v vzhodnej
in zahodnej Indiji. Bil cukrovega trsta je nekako po¬
dobna našej koruzi, samo da zraste veliko višja.

Kadar dozori, požanje se, poveže v snope ter
iztlači v posebnih mlinih. Da tako dobljeni sok ne
vrb, morajo ga nekoliko z apnom pomešati in potem
prekuhati. Pa še mnogo druzega opravila je ž njim,
preden se more oddati v prodajalnice. Treba ga je
precejati, sh zmletimi kostmi in drugimi snovmi čistiti,
kar se godi v posebnih tvornicah.

Cuker pa se ne dobiva le iz cukrove bilke, ampak
tudi iz drugih rastlin. V Evropi ga pripravljajo iz pese,
v južnej Aziji pa tudi iz soka raznih palm.

170. Kristavec.

Nebrojne so dobrote, katere nam Bog izkazuje po
rastlinah. Nekatere pa so vendar strupene, zato se jih je
treba paziti. Taka strupenica je kristavec, ki raste
skoro povsod, posebno po grobljah, starem zidovju, ob
plotih, gnojiščih, kraj potov in cest. Ta rastlina ima
koželjasto korenino in trdno steblo, ki se deli na vilicam
podobne rastlice ali vejice. Liste ima gladke, jajčasto
okrogle, temno zelene, na krajih močno izrezljane. Čaša
je cevkasta in peterozobata, livkasti cvetni listi pa so
beli. Plod tč omotno strupene rastline je mnogo-
semena glavica z ostrimi iglicami, podobna divjemu
kostanju orehove velikosti; napolnjena je s črnim,
grbavim semenjem.

174

Vsa rastlina je zoprno smrdeča. Najbolj strupena
je korenina in seme, bodi si zeleno, suho ali kuhano.
Ako zmanemo liste, cvetje ali mehka stebelca, dobimo
jako ostuden duh, od katerega posebno v gorkih sobah
človeka glava boli ter mu dela težave in omedlevice.
Že sami listi, ako jih položiš na človeško truplo, naredč
lahko nevarna vnetja.

Strašni so pa še le nasledki, ako Človek použije
seme ali kak drug del te strupenice. Najpred postane
ves omamljen, kakor bi bil pijan; oči se mu jamejo
svetiti, v glavi se mu začne vrteti; vso zavednost
izgubi ter kmalu ne sliši in tudi ne vidi več prav;
punčica v očesu se mu zdaljša ali pa skrči, človek,
ki se je ostrupil s to rastlino, ne more več razločno
govoriti; tudi požirati ne more, ker se mu vrat
preveč skrči. Usta se mu sušč, hudo ga žčja,
bljevati začne; polasti se ga nepopisna bridkost in
težava. Večkrat postane človek po užitku tč rastline
popolnoma brezumen, zmeden v glavi in razsajaven, ali
pa — neumen, neobčutljiv in nčm. Oči se mu izbulijo
in prevračajo, trese se po vseh udih, krč ga lomi, mraz
in mrzel pot ga obdaje, usta se mu penijo; naposled po¬
stane popolnoma brezvesten in neobčutljiv proti vsemu,
kar koli se godi ž njim ali okoli njega, ter leži kakor
bi bil mrtev sč široko odprtimi, nepremičnimi očmi.
Večkrat se pokažejo tudi neke črne maroge po človeškej
koži, večkrat in še prav kmalu oslabljenje ali otrpnjenje,
nazadnje smrt, ki često kar hipoma pobere človeka.

Omotne strupenice so tudi: volčja črešnja,
zoprno smrdeči navadni zobnik, smrdljiva sala ta,
razhudnik (črlenka) in omotna ljuljka.

Po drugih strupenicah se vname želodec; bolnik
je ves mrzel in vendar toži, da ga tare strašna vročina.

175 -

Take strupenice se imenujejo ostre. Njim prištevamo:
jesenski podlesek, zlatice, volčin, bluščec,
mleček, krvavi mlečnik, v er uh, (vir eh) ali ko¬
pitnih. Zopet druge združujejo v sebi slaba svojstva
omotnih in ostrih strupenim Take so: rdeči naprstec,
velikonočnica, prava preobjeda ali lisjak,
mala trobelika, pikasti mišjek in tobak.

Zakaj pa Bog poleg koristnih rastlin daje rasti
tudi strupenim in škodljivim? Sveto pismo pravi: „Bog
je pogledal vse, kar je ustvaril, in dobro je bilo/
Zarčs imajo nekatere strupenice tudi prav zdravilne
moči in so uspešna zdravila v mnogih boleznih. Otroci
pa po mni te: Ne nosite v usta, česar dobro ne poznate!

171. Kvareč.

Kadar opisujemo živali ali rastline, prepričamo se,
da nimajo niti živali niti rastline med seboj popolno
enakih delov. Kakšna razlika med posameznimi deli iste
živali, iste rastline! Če pa raztolčemo kak kamen, kmalu
vidimo, da je vsak del enak druzemu. Take stvari, ki so
v svojej tvarini skozi in skozi enake, imenujemo rudnine.
Pri njih nič ne de, ali jih ogledujemo velik ali majhen
kos. Kna pest peščenca nam kaže njegova svojstva tako
dobro, kakor gruča ali cela gora te rudnine.

Naša zemlja je osnovana (sestavljena) večinoma iz
rudnin. Nobena pa ni tako razširjena kakor kvareč. Naj-
navadniša kvarčeva razvrst je kremen, ki ga pozna vsak
otrok. Najdeš ga skoro v vsakej peščenej jami ali pa v suhej
strugi. Sicer ni vsak kamenček, ki ga tu vzameš v roko,
tudi kremen; a po njegovi trdosti ga lahko razločiš od
katerega druzega kamena. Kvareč je namreč tako trd, da
rani steklo in da spušča obilne iskre, če ga krešemo z jeklenim

176

kresilom. Ako kvareč drgneš v temi kos ob kos, prikaze se
ti posebna, malo rdečkasta svetloba.

Kvareč dela cele skale, primešan je pa cesto tudi
druzemu kamenju. V luknjah in razpoklinah takih sklad
se nahajajo pogosto pravilne podobe kvarca ali kvarčevi
kristali, kateri obstoje iz šesterostranih stebričkov se sestero-
stranimi piramidami na vrhu. Kadar so kvarčevi kristali
svetli, prozorni in lepe barve, prodado se lahko kot polu-
pleminiti kameni. Taki so vodočista kamena strela, vijoličasti
ametist in rumeni citrin.

Pa tudi nekristalizovani kvareč je mnogokrat lepo
pisan in ima posebna imena: take kvarčeve zvrsti so:
rdeči karneol, prosojni ahat, neprozorni jaspis. Tu imeno¬
vani kameni se zbrusijo, ogladijo in potem porabijo za lišp.

Posebna kvarčeva zvrst je tudi kresilni kamen, iz
katerega so v starodavnih časih, ko če niso poznali kovin,
izdelovali nože in drugo orodje. Odkar imamo vžigalice,
izgubil je veliko svoje veljave.

Navadni čisti kvareč primešava) o v steklo, pa tudi
v porcelan.

112. Apnenec.

Ta po vsem svetu razprostranjena rudnina se nahaja
ali v celih gorah in pogorjih, ali pa v razpoklinah druzega
kamenja. Podobe je tako različne kakor kvareč, kateremu
se enači tudi v svojih kristalih in po raznovrstne) barvi;
vendar je veliko mehkeji od kvarca. Kvarca ne raniš
z najboljo jeklenino; apnenec pa rani že navadni nož.

Apnenec je kaj imeniten za zidarje in stavitelje. Iz
njega se dela apno. apnenicah se žge apnenec, dokler
izgubi svojo ogljenčevo kislino in postane apno. Ako apno
polijemo z vodo (gasimo), zelo zasumi, razgreje se ter raz¬
pade v bel prah. Ta se potem pomela s peskom v malto.

177

Kadar je apno delj časa na zraku, navzame se iz njega
zopet ogljenčeve kisline in se otrdi.

Zrnati apnenec ali mramor je zelo različne larve ter
je tako trd, da ga moremo brusiti in gladiti. Najlepši beli
mramor je v Karari na Laškem in rabi sosebno kiparjem,
pisani pa z raznimi pegami in žilami se dobiva v mnogih
drugih deželah,.

Najlepši škriljasti apnenec se lomi na Bavarskem ter
se rabi za kamenotisk.

Na kamene plošče se namreč narišejo črke in podobe
ter potem prenatisnejo na papir; to umetnost, s katero
se prav hitro in ceno razmnožujejo podobe in pisarije,
iznašel je Praždn po imenu Senefelder.

Kreda je tudi apnenčeva zvrst; to drobljivo snov
rabimo pri pisanju, ali kot sadro (gips) za gnojilo ilov-
natej zemlji.

Apnenec tudi stori, da steklenice in kupice oslepe, ter
da se po kraških jamah delajo kapniki.

Lapor je zmes iz apnenca in iz gline; nekateri lapor
se žge in potem porabi kot cement pri stavbah pod vodo
in sploh ondi, kjer se je bati vode.

173. Svinčnik.

Pogosto se pripeti, da sta si brata prav neenaka; prvi
je morebiti imeniten, slaven mož, kateremu se ljudje že od
daleč priklanjajo; drugi pa preprost vaščan, ki ga cenijo
samo najbližji sosedje, vedoč, da je blaga duša. A ne le
med ljudmi se nahaja ta bratovska razlika; tudi v naravi
naletimo včasi na brate, ki so si podobni, kakor peška jablani.
Taka brata sta si demant in grafit. Prvi je najtrši, naj¬
svetlejši in najdražji kamen. Kaj pa je grafit ? — Sivočrna,
mehka, neznatna tvarina.

Tretje berilo.

12

178

Demanta morebiti se videl nisi; grafit pa ti pride
prepogosto pred oči. Črni plašč, v katerega zavijajo železno
peč, da se je rja ne prime, je grafit; svinčnik, ki si ga
že tolikokrat držal v roki, je zopet grafit. Demant, kralj
med dragimi kameni, in svinčnik, pravi posvetnjak, ki ga
najdeš v vsakejprodajalnici, bila bi brata? Ali ni to čudno?
In vendar je tako. Sina sta istega odeta, namreč ogljenca;
oba imata nekatera skupna svojstva, sta iste narave; oba
lahko sežgemo v ogljenčevo kislino.

Grafit se nahaja v mogočnih skladih tudi v Avstriji,
a ne čist, temveč v zmesih s kremenico, apnencem, železovcem
in drugimi snovmi. Najpred se očisti zemlje in potem pri-
meska. Ker je sam na sebi premehek, in ker bi svinčniki
iz take robe preveč zamazali, zato pridevajo očiščenemu
grafitovemu prahu nekaj gline. Ta mešanica se z vodo
vmesi v testo in potem v posebnih stiskalnicah stisne na
okrogle ali štirioglate kose.

Razrezani kosovi se posuše ter postavijo v žarečo peč.
Cim več je primešane gline in čim dalje se peko, tem trši
postajajo svinčniki. Nazadnje se ovijo z lesenim ovitkom,
zvežejo v snopiče ter razprodado.

174. Svinec.

Nekatere rudnine, kakor železovec, zlato, srebro, platina
i. t. d. se imenujejo kovine.

Taka kovina je tudi svinec, ki se v prirodi le malo¬
kdaj najde čist; večinoma je primešan žveplu in se takrat
zove svinčnati sijajnik (Bleiglanz). Koplje se na Koroškem,
Sleškem, na Angleškem i. t. d. To mehko, a zelo težko
kovino zvaljajo v plošče, raztezajo v cevi ter zlivajo
v raznovrstne stvari, zlasti v krogle in jagla (šretelj).
Izdelujejo iz nje pa tudi svinčeno bel, ki je ena naj¬
imenitnejših barv.

179

Svinec in vse njegove spojine so strupene. Večkrat se
kdo ostrupi se svincem, robeč svinčnato, cinasto posodo ali
pa slabo žgano lončeno robo; nesreče so se tudi že zgodile
s tobakom za nos, ki je bil zavit v svinčen papir.

175. Žveplo.

Žveplo se odlikuje po svojej rumenej barvi in je kakor
premog in petrolej gorljiva rudnina. Žveplo kopljejo ali
čisto kakor v Siciliji, ali pa spojeno z drugimi rudninami.
Žveplo se nahaja raztopljeno v nekaterih rudnicah, pa tudi
ognjeniki bljujejo njegovo paro. Izkopano žveplo se čisti in
topi v posebnih kotlih, kjer se izpremeni v paro; ta se
napelje v velik prostor, da se hladi in kakor predroben
rumen prah pada na dno. Temu prahu pravimo žvepleni
cvet. Žveplo gori z modrikastim plamenom ter zrak tako
osmradi, da težko dihamo in kašljati jamemo v njem. Z žve¬
pleno paro snažimo volnato obleko, pa tudi usmrtujemo živali,
n. pr. čebele in ose. Tudi človeku je para zelo Škodljiva in
ga utegne zadušiti. Kjer pa človek ne more dihati, tam
tudi ogenj ne gori; zato ugasne plamen v žveplenej pari.
Ogenj v dimniku se zatare, ako spodaj sežgemo žveplo
v ponvi. Žveplo gori sicer počasi, a zanesljivo; zaradi
tega rabijo žveplene niti pri kamenolomu in pri zažiganju
podkopov.

Z ogljem in solitrom daje žveplo smodnik, katerega
strašna sila je vsakemu znana. Sploh je žveplo kaj imenitno
in važno, posebno za obrtnost. Vendar se mora zelo pre¬
vidno ravnati ž njim.

176. Soliter

je solna razvrst, ki jo najdemo kot iglasto skorjo na mnogih
krajih. Pogosto se nahaja po hlevih in stajah in blizu
gnojišč; večkrat tudi vidimo, da iz starega zidovja tudi

12*

180

cveto majhni kristali nekega grenkljasto hladečega solitra.
Največ ga v Evropi dobivajo v solitrarnicah, v katerih se
najpred dela za soliter potrebna solitrna kislina. — Soliter
je hladečega, slanega okusa. Rabi se za zdravila ter je tudi
dober gnoj. V vročini se topi; če tačas ž njim pridejo
v dotiko gorljive stvari, odtegnejo mu obilni kislec in hlastno
gore. Na tem je osnovana njegova raba za smodnik.

177. Glina

je kremenčevokisla prst prav različne barve; razprostra¬
njena je skoro po celem svetu. Z vodo zmešana glina je
mehka in gnetna stvar, ki ne pušča vode skozi. Zag¬
radi tega svojstva je za poljedelca mnogo vredna;pridržuje
namreč njivi mokroto, ki je potrebna za uspešno rast. —
Iz mokre in gnetne gline so že v starodavnih časih delali
posodo. Ako namreč žgemo mokro glino, dobimo čvrsto in
zvonečo robo. Takej posodi se pridevajo razna imena, kakor
je pač iz boljše ali slabše gline. Iz precej peščene gline,
ilovica zvane, žgemo opeko.

Rudninstvo torej razpada na kamenje, kovine, gor¬
ljive rudnine, soli in prsti.

181

Človek in človeško društvo.

178. Človek.

Nebrojne so stvari, katere je ustvarila vsemogočna
roka božja. Nad vsemi pa stoji človek zaradi neumrljive
duše in njenih prečudnih zmožnosti. Človek more pre¬
mišljevati sebe in svet; on se z a v 6 d a. Človek je
lahko pobožen, ker edini on spoznava svojega stvarnika.
Če tudi ne vidimo duše, že vnanja podoba ga loči od
živali: človeško tel 6 že samo oznanjuje, da v njem
stanuje duh božji.

Edini človek nosi glavo po konci in gleda proti
nebu zjasnim obrazom. Izpod Ms se mu sveti gladko, čisto
čelo, kakršnega nima nobena žival. Nos ima sredi
obraza; usta zapirate rdeči, > mehki ustnici, ki se od¬
pirate na prijazen posmeh ali na razumno govorico.
V ustih je zob pri zobu, nobeden krajši, nobeden daljši.
Lice pokriva mehka, čutljiva koža, ki se nam včasih
zardi kakor kri, včasih obledi kakor zid.

Nobenej živali se na licu ne more tako dobro videti
žalost in veselje, up in strah, blagost in osornost,
zdravje in bolezen, kakor na človeškem obrazu. Vsak
čut, vsaka strast, ki nam tiči v srcu in duši, razodeva
se nam tudi na licu.

Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori duša.
Ta govorica se ne d;'t pripovedovati samo s pustimi
besedami, tudi se ne more napisati s peresom; človek

182

jo mora videti. Kdo more opisati milino materinega
očesa, ko se ozira na ljubljeno dete! Kak razloček med
njenim pogledom in med pogledom pogumnega moža,
kateremu se je v jezi oko napelo in vprlo v sovražnika!
In če zaigra solza v očesu, kako razumljivo nam
govori solzno oko ! Drugače se sveti solza bridke žalosti,
drugače solza srčne radosti. To so skrivnosti Človeške
duše. Tega nima nobena žival.

Ali kakor je oko lep in neprecenljiv dar božji,
vendar še ni največji. Še nekaj je, kar človeka še bolj
povzdiguje. To je jezik, to je govor. Brez govora bi
bil Človek le na pol človek. V govoru se razodeva naša
naj večja vnanja prednost. Kako srečni smo, da si
moremo razodevati svoje misli in izkušnje, da mo¬
remo vse to ohraniti v spominu ter o priložnosti
ravnati se po tem! Drug se uči od druzega; kar seje
naučil ali kar je izkusil eden, to povč drugim; ti potem
vedo in znajo, kakor da bi bili vse to sami izkusili.
Zato je človek bolj premeten od lisice, hitrejši od konja
in močnejši od slona.

Res je, da imajo tudi živali med seboj neke glasove,
s katerimi se vabijo in kličejo ali pa svarč v nevar¬
nosti: a ti glasovi se ne morejo primerjati človeškej
govorici. Sam človek zna govoriti, ker samo on more
misliti. K;iko moč ima govor ne le nad živalmi, temveč
tudi nad ljudmi! Kake čute budi v nas govorjenje
nedolžnega deteta, kako nas pretresa gromovita beseda
navdušenega govornika! Beseda je neznana moč, katere
človek ne bode nikdar izmodroval.

Človek je podoba božja in gospodar
n a z e m 1 j i. F r. E r j a v e c.

183

179. Človeško telo.

Čudno in modro je ustvarjeno človeško telo. Vsak
del ima svoja posebna svojstva in vsak ud ima svoja
opravila.

Telo se deli na tri poglavitne dele, kateri so:
glava, trup in zunanji udje.

Glava je visoka čuvajnica človeškega trupla. Vrh
in zadnji del glave odevajo lasjč. Sprednji del se
imenuje obraz ali obličje. Za čelom so možgani,
katere zakriva koščena črepinja.

Iz možganov izhajajo živci po vsem životu. Ako
bi ranili možgane, Človek omedli; tudi lahko izgubi
pamet ali še celo umre. — V glavi so najimenitnejša
čutila: oči, ušesa, nos in usta z jezikom. Usta imajo
dve čeljusti, zgorenjo in spodnjo, v katerih stoji 32 zob.
Štirje sprednji zobjč vsake čeljusti odrezujejo ali
odgrizajo jedila. Imenujejo se sekavci. Za njimi je
na vsakej strani v zgorenjej in spodnjej čeljusti oster
poddčnik, potlej pa po 5  ploskih in grbavih
koč n j ako v, kateri drobč in meljejo. Blagor mu,
kdor ima zdrave in čvrste zobč, da lahko živež grize
in žvčči, kar posebno dobro tekne zdravju. Treba je
tedaj dobrih zdb prav skrbno varovati, ne premrzlega
piti, ne prevročega jesti in ne gristi pretrdih reči. Tudi
večkrat izmivati zobč, posebno po jčdi, je dobro in
potrebno.

Trup nosi glavo na vratu in obsega spredaj prsi
in trebuh, zadaj pa hrbet. Vrat je toliko gibčen, da
lahko gibljemo glavo, pa je tudi tako krepak, da lahko
nosimo veliko težo. Hrbtanec je močen, gibljiv
steber in ima na zgorenjem delu na vsakej strani po
12 rčber, katera kakor močen spleten koš oklčpajo srce

184

in pljuča ter narejajo prsi. V spodnjem životu je
trebuh; tu so želodec in čreva.

Zunanji udje so: roke in noge. Vsaka
roka ima nadlahtnico in podlahtnico,
kateri se držite na laktu; nadalje zapestje, dlan
in pet prstov. Roke so čudno umetelno ustvarjene;
ž njimi si človek služi živež, ž njimi lahko naredil mnogo
lepih reči. Kdo bi ne povzdignil hvaležno svojih rok
in bi ne hvalil ljubega stvarnika za svoje dobre in
zdrave roke! — Trup nosijo noge. Nad kolenom je
stegno, pod kolenom pa golenica in piščal. Pod
gležnjem,je stopalo, ki obsega peto, podplat
in pet piratov. Kdor hoče imeti zdrave noge, naj jih
ohranjuje tople ter naj jih varuje mokrote.

Kosti so opora telesu: razstavljene so po vsem
telesu in držč život, da se ne zruši. Mišice po telesu
so to, kar imenujemo meso. Kite so životu vezi, ki
rastejo iz mesa in vežejo in ovijajo kosti; kadar se
mišice raztegnejo ali skrčijo, napravijo, da se gane roka
ali noga, ali pa kak drug del telesa. Kite in mišice so
zelo gibljive in močne; toda treba jih je že od mladih
let vaditi in krepčati. Žile so votle cevi, po katerih
teče kri po vsem životu. Živci so prečudne, debelejše
ali tanjše nitke, ki izhajajo iz možganov in iz hrbtišča
ter se širijo po vsem životu.

Koža je odeja človeškega telesa in ima brez
števila veliko luknjic, ki jim pravimo znojnice.
Po teh luknjicah prihaja znoj ali pot.

180. Srce, pljuča in želodec.

Kri, katera daje Človeku toploto, sok, moč in rast,
teče po žilah cipljah ali odvddnicah od srca po

185

vsem životu, po krvnicah ali pri vodnic ah pa zopet
nazaj v srce. Ta krvni obtok trpi, dokler človek živi.
Srce je v prsih zavito v srčno mreno, srčnik imenovano,
in ima štiri predalčke, v katere zajema kri: srce se
razteza in krči ter tako pošilja kri po vsem životu.
Zatorej se tudi čuti, da srce bije. Pri malem otroku
udari srce v enej minuti po stokrat, pri odraslih ljudčh
pa le do sedemdesetkrat. Ako srce prenaglo bije,
naznanja, da človek ni prav zdrav. To poznh zdravnik
po odvddnici, ki jo potiplje.

Pljuča so človeku meh in odevajo srce po vsakej
strani ter napolnjujejo prsi. S pljuči dihamo,4to je po-
tezamo zdravi zrak skozi dušnik ali sapnik in
pihamo škodljivo sapo iz sebe. Pljuča so mehka, imajo
dve strani in so polna malih mehurčkov, ki so napol¬
njeni sč zrakom in opleteni z najmanjšimi vejicami
pljučnih žil. Tu se druži zrak s krvjč ter jo rdeči,
oživlja in krepčč. Zdrav, Čist zrak zelč tekne človeku
in daje življenju novo moč. Treba je torej pogosto
okna odpirati in prevetrovati stanovalnice, posebno tam,
kjer je veČ ljudi skupaj. Tudi ni zdravo, prsi stiskati
ali pišč naslanjati se nanje. Ako kdo preveč teka,
skače, pleše ali če pije preveč vina ali žganja, pre¬
napolnijo se pljuča s krvjo; tak človek lahko nevarno
oboli ali še celč umre. Če je v pljučih kri prevroča,
vnamejo se rada; in če se kdo vroč prenaglo napije
in se prehitro ohladi, sesede se kri v pljuča, da ne
more dalje po žilah, ter pljuča začnejo gniti in se
gnojiti. Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod
zemljo. Zrak gre v pljuča iz nosnic ali iz ust skozi
dušnik. Gorenji del dušnika se imenuje jabolko,
in tu se dušnik odpira v golt s poko, ki se imenuje
glasilka. Takčj za dušnikom je pa požiralnik ali

186

goltanec, in tu bi se moglo zgoditi, da bi pri po¬
žiranju jedi ali pijače skozi omenjeno poko vhajale
v dušnik namesto v požiralnik. Zato je nad glasilko
neka hrustančasta loputa, jabolčna zaklopnica,
ki zapira glasilko, kadar požiramo. Odprta je pa, kadar
dihamo, govorimo, kadar se smejemo: zato se večkrat
pripeti, da pri govorjenju med jedjč kaka drobtina uide
v dušnik; vsled tega nastane kašelj, ki se ne ustavi,
dokler se ona ne spravi iz dušnika. Kadar izženemo
sapo skozi dušnik, lahko se oglasimo, govorimo ali po¬
jemo. Kakor dušnik bolj ali manj napnemo in sapo
dajemo z večjo ali manjšo silo, je tudi glas v govorjenju
in petju tanjši ali debelejši, močnejši ali nčžnejši.

Želodec, kuhar človeškega trupla, je pod srcem
nad črevi. On dobiva prežvečeni in oslinjeni živež iz
ust po goltancu, prekuha ga dobro ter soku podobnega
pošilja črevom. Žolč, ki izvira iz jeter, pretaka se
iz jeter in iz žolčnega mehurja pod želodcem v črevo
ter pomaga, zmešan sb slinami, razkrojevati jedila,
da se izpremenč v mlečnat sok. Ta sok vsesajo male
žilice, ki se razširjajo po znotranjem delu črev, da se
združi s krvjč, katera po svojem vednem krogotoku
donaša slehernemu udu primčrno hrano; kar pa je
nerabnega, odpravljajo čreva iz života. Vranica,
katera se drži želodca odzad na levej strani, sprejema
slabo kri ter jo pošilja jetrom. Obisti ali ledvice
ležč v ledjih na obeh strančh. Čreva, katerih se namota
šestkrat toliko, kakor je človek dolg, so drobna in
široka, čedno povita v mrenico in nabornjaku prirastla,
da se ne zamotajo.

Notranjim ustrojem (organom) pravimo drob.

187

181. Zdravje.

Kadar je človek zdrav, ne vč, koliko je zdravje
vredno; kadar je pa bol4n, ceni še le to veliko dobroto.
Mnogo ljudi že v prvej mladosti zapravi ljubo zdravje,
in marsikdo je sam kriv, da hira in mora zgodaj umreti.
Ako hočeš biti zdrav, zapomni si ta-le pravila:

Ne prehlajaj se! Prehlad je vzrok in začetek
mnogovrstnih bolezni ter slabi človeško telč, da se ga
raje prijemljejo nalezljive bolezni. Ljudjč se največ pre-
hlajajo, kadar je vreme bolj hladno, mokro in izpremen-
Ijivo; kadar se mraz in gorkota naglo vrstita, kadar je
po znojnej vročini hipoma hladno. Da se ne prehladiš,
oblači in obuvaj se vselej vremenu primerno, ogibaj se
krajev, kjer je prepih, posebno če si poten ali celč pre¬
močen. Ne hodi iz tople sobe slabo oblečen na mraz;
nikoli ne pij, dokler se nisi ohladil. Ne kopaj se, dokler
si vroč in poten. Umivaj si vsak dan vrat in prsi s hladno
vodo, pa pri zaprtih oknih in durih. Skrbi, da bodeš
imel kožo suho, tako tudi obleko in obuvalo.

Varuj si oči! Srečen je človek, ki ima vsa
Čutila zdrava. Izmed vseh čutil pa je človeku vid naj¬
dražji. Oččm škoduje prevelika ali pa premajhna svet¬
loba, pa tudi dolga tema. Kdor ima tčko delo, da
mora gledati v svetle in drobne reči, naj večkrat z očmi
počiva tako, da gleda na zeleno. Oččm škoduje tudi
vsako prehudo umetno razsvetljenje; posebno pa ne dč
dobro oččm, ako se trese to, kar gledamo; zato ni dobro,
ako beremo peljaje se na vozu. Največ pa škoduje oččm,
ako se svetloba in tema hitro vrstite druga za drugo.
Oččm najbolj ugodne barve so zelene, modre in. sploh
temneje. Oči si dobre ohranimo, ako se vadimo daleč
kaj ogledovati in razločevati.

188

Varuj si sluh! Sluh se po več vzrokih po-
kvarja. Vsak močen glas preblizu ušes škoduje sluhu,
tako tudi, če se v ušesnej votlini nabere preveč ušesnega
masla. Torej se mora tudi uho včasih, toda prav varno
izčistiti.

Dihaj čist zrak! Najslabši zrak je tam, kjer
prebiva veliko ljudi vkup, kakor po velikih mestih med
visokim zidovjem, po zaprtih in ozkih ulicah, kjer sapa
ne prepihava. Čist zrak je prav tako imeniten in naj¬
boljši pripomoček dolgemu in trdnemu zdravju, kakor
mu je zaprt in izpriden zrak strupen in morilen. V hiši,
kjei’ prebivaš, naj bo dober zrak. Ne trpi v hiši nobene
reči, ki bi izpridovala zrak. Slab zrak dela v hiši mokro
perilo, gnila, mokra tla, umazane reči, smeti, posebno
pa, če je več ljudi v enej sobi.

Jčj zdrava jedila in pij zdravo pijačo!
Jedila so rastlinska in živalska. Najboljša rastlinska jed
je kruh, za katerega vsak dan prosimo Boga. Živalska
jedila so bolj tečna in bolj prebavna. Mleko je sredina
rastlinskih in živalskih jedil. Jedila pa redč takrat, ako
jih želodec dobro prekuha in prebavi. Najbolj koristi
človeku mešana rastlinska in živalska jed. Ni pa je
nobene jedi, katera bi vsakemu ugajala. Tistim ljudjčm,
ki so vedno na prostem zraku, želodec bolje melje in
kuha, ko onim, ki tiČč v sobi in si z mislimi belijo
glave. Najbolj naravna in najzdravejŠa pijača je Čista
voda. Najboljša voda je takoj iz studenca. Mleko je tečno:
kislo mleko čisti in hladi kri. Dobro pivo je tudi redilna
pijača, izprideno ali premlado pa je škodljivo. Vino je
starim in delavnim ljudem zdravo, ako ga zmerno pijd.
Kdor ga pije preveč, zapravlja zdravje. V vročinskih
boleznih je vino gotov strup. Močna kava ni zdrava in

189

žene kri v glavo, čaji so v nekaterih boleznih dobro
zdravilo, za navadno pijačo pa niso. Žganje je strup.
Nobena stvar tako strastno ne goni človeških moči in
jih tako naglo ne duši, kakor ta nesrečna pijača. Kadar
si vroč ali upehan, ne pij; taka nespamet te lahko spravi
v posteljo ali pa celo pod zemljo.

Oblači se primerno! Primerna obleka je
tista, ki naše telč spodobno zagrinja ter nas varuje
mraza, vročine in mokrote. Obleka naj ne bode pretesna,
da se ne ovira prosto gibanje in telesni razvoj. Kadar
si moker, preobleci se! Ne obleci nikdar nobenega obla¬
čila, katero je nosil bolnik, kije imel nalezljivo bolezen.

Ne vadi se tobaka! Tobak čestokrat škoduje
zdravju ter človeku hitro postaja potreba: kolikor več
potreb pa človek ima, toliko bolj je ograjena njegova
sreča.

Lok — preveč napet — poči. Tudi človek
ne more vedno vprežen biti in mora imeti svoj počitek.
Splošni počitek je spanje. Spi ne manj ko 6, pa tudi
ne črez 8 ur.

Imej zmerom veselo srce, hladno glavo,
proste prsi, noge pa tople in suhe!

Po J. Volčič-u.

182. Telovadski zbor.

Vesel se je seščl naš zbor,
In pesmi nam donijo,
Da tisočkrat od gozdnih gor
Odmevi se glasijo.

V telesu zdraven jasen um
In srce je veselo;

Rok čvrstih moč in naš pogum
Sladi nam vsako delo.

Krepi nam roke vedni boj;

Nasproti si stojimo —

Ko v bitvi proti roju roj —
A v slogi vsi živimo.

Tud’ praznih pen nam mari ni,
Sreč za dom nam bije;

Zanj v prsih vedno nam gori,
Zanj kri rad vsak prelije.

Posl. Fr. Končan.

190

183. Vest.

Neki oče pošlje svojo hčerko Miciko v prodajalnico
menjat bankovec za 10 goldinarjev. Prodajavec naglo
našteje denar, Micika ga vzame ter otide. Po poti pa
vendar prešteje še sama denar in najde en goldinar
preveč. Uštel se je prodajavec, misli si deklica. Kaj
storim ? Kar nazaj mu ga ponesem, pravi deklica ter se
obme, zdirja, k prodajavcu in mu vrne goldinar. To se
tako dobro zdi možu, da pošteno deklico lepo pohvali
in ji podari ta goldinar. Prav prisrčno je veselilo tudi
Miciko, da je tako storila. — Kdo li je ukazal de¬
klici, naj si ne pridrži tujega denarja? — Kdo je storil,
da je bila deklica svojega Čina tako vesela? Opomi¬
njal jo je prej in potem hvalil notranji božji glas,
to je vest, ki nas opominja k dobremu in odvrača od
hudega; ki nas hvali za dobre čine, nas pa tudi graja,
če storimo kaj hudega.

Poslušaj svojo vest zvesto,
Prav te vodila vedno bo;
Sreč, ki čisto vest ima,
Je polno slada rajskega;
Nečista vest pa vedno skli,
Ne da pokoja dni, noči.

184. Delo.

Bog nam je dal razne moči in zmožnosti, da jih
porabimo sebi v blaginjo, bližnjemu v korist; treba
torej, da jih vadimo že v mladosti. Česar se naučiš in
navadiš v mladosti, to boš vedel in znal v starosti.

Marljiv deček bo priden gospodar, delavna deklica
skrbna gospodinja. Le dober gospodar pa in skrbna
gospodinja koristita družini, občini in državi.

191

Svoje zmožnosti rabiti tako, da se stori kaj dobrega
ali koristnega, pravi se delati. Delo pa je prazno
brez sreče z nebes; zato delaj, pa tudi moli vmes.

Kdor ne dela, naj tudi ne jd, pravi pregovor.
Ato delaš rad, kolikor ti pripuščajo moči, si veselega
srca, bodi si delo še tako težavno in trudapolno. Stoječa
voda se usmradi, telo pa slabi, ako se ne poti pri delu.

Delo je različno. Kmet orje, seje, vlači, kosi, mlati
žito in spravlja pridelke. Zato mu je treba pluga in brane,
vozov, kos, srpov i. t. d. Tega orodja si pa ne na¬
pravlja sam, ampak delajo ga kolarji, kovači in drugi.

Vsak človek torej ne more narediti sam vsega, česar
potrebuje; zato si pomagamo drug druzemu ter delimo
delo med seboj, da se vsak lahko poprime ene stroke,
enega dela.

Kar pridelujemo na polju, priredimo pri živini, kar
dobivamo iz gozdov, iz rudnikov, to so naravni pridelki.
Ali vseh se ne more človek okoristiti kar tako. Nekatere
morajo obrtniki preustrojiti in prirediti za rabo. Med
obrtnike štejemo zlasti rokodelce in tvorničarje (fabri-
kante), kateri iz različne robe delajo raznovrstno blago.

Rokodelci delajo večinoma z rokami, jemajoč si
na pomoč razno orodje. Rokodelec se mora pogosto
ravnati po želji onega,। ki mu je naročil deloAPregovor
uči: rokodelstvo je gotovo jelstvo. Ta prislovica velja
pa samo o marljivih in vestnih rokodelcih.

Marsikatera reč, katero so popred izdelovali le z ro¬
kami, napravlja se dandanes že z umetno postavlje¬
nimi stroji, ki jih goni po večjem ogenj in voda.

Stroji (mašine) prihranijo človeku veliko truda ter
izdelujejo blago sploh ceneje, pa tudi hitreje in lepše.

Robo in blago pa spravljajo med ljudi kupČevavci
ali trgovci.

192

Nekateri ljudje si izvolijo torej za svoj poklic
kmetski, obrtniški ali trgovski stan. Potrebni
so pa tudi drugi stanovi, kakor voj aški, uradniški,
učiteljski, duhovski in umetniški. Vojaki
branijo deželo notranjih in vnanjih sovražnikov ter
varujejo drugim imetje. Uradniki skrbč za javni red in
mir, za varnost osebe in lastnine; oni zvršujejo postave
in razsojajo pravde. Učiteljem je naložena lepa naloga,
izobraževati mladino z odgojo in s poukom, da bode
kdaj sebi v prid, državi pa v korist. Duhovniki ozna¬
njujejo božje resnice in delč svete zakramente. Umet¬
niki vzbujajo sč svojimi umotvori naše čute za dobro
in lepo.

Vsak človek ima svoj poklic, vsak stan pa svoje
veselje in svoje težave.^ Srečni in zadovoljni smo lahko
v vsakem poklicu, ako izpolnjujemo svoje dolžnosti. Ni
ga stanii, da ne bi bil časti vreden, če le dela v bla¬
ginjo človeštva.

185. Človeški udje se upro.

Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje
človeškega trupla naveličali služiti želodcu, ter se uprč
rekoč: „Čemu bi mi težko delali in pripravljali želodcu,
a on bi sladko užival brez dela?“ Noge niso hotele več
nositi, roke ne delati, zobje ne gristi, tudi nos se je
vihal in branil vohati. „Saj smo vsi udje enaki,“ dejali
so; „vsi bodemo uživali in živeli enako veselo. —Prvi
dan svoje nepokorščine so uporni udje izhajali še precčj
dobro: bili so dobre volje. Drugi dan so slabeli, tretji
dan omagovali, četrti dan so bili pa že takč slabi, da
se niso mogli geniti, peti dan pa so skoro umirali.

Uporni udje skličejo zbor, da bi se posvetovali
in si postavili vlado; a glej siromaštva! Oči so tako

193

upadle in oslabele, da niso mogle razločiti nobene reči;
noge so omahovale in niso mogle nositi trupla: roke
so se tresle od slabosti, in tudi jezik, poprej najhujši pod-
pihovavec, ni se mogel več obračati po ustih. Truplo
je ležalo na tleh in je pojčmalo.

Na to se oglasi glava rekoč: „Prevzetni uporniki!
zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste hoteli dajati,
kar mu gre, pa tudi on nima moči, da bi vam dajal,
česar potrebujete. Vi mu nočete pomagati, zato pa
vam tudi on ne more pomoči. — „Res je tako,“ pri¬
trdijo vsi udje; „prav govori želodec, da nas priganja
na delo/ — Voljno prime vsak ud za svoje delo, in vsi
dajo radi želodcu, česar potrebuje. Kmalu ozdravijo
vsi udje ter so zopet trdni in močni.

Tako se godi vsakej državi, ker v njej je potreba
delavcev, pa tudi vladavcev. Podložniki plačujejo davke,
oblastvo pa jim daje moč; druzemu brez druzega ni
mogoče živeti; Bog je to tako naredil in uredil.

186. Cesar in država.

Našo državo vlada Njih cesarsko in kraljevo
apostolsko veličanstvo, presvetli cesar avstrijski, vsled
dedinske pravice, katera gre habsburško -lotarinškej
rodovini.

Država je razdeljena na dva enakopravna dela:
na avstrijske in ogrske dežele; vsaka polovica
ima svoje posebne postave in posebno upravo. Postave
za vse avstrijske dežele sklepa „državni zbor“ na Du¬
naju, za ogrske dežele pa „drža,vni zbor 44  v Budim¬
pešti. Avstrijski državni zbor se deli na „gosposko
zbornico^ in „zbornico poslancev 44 , ogrski pa na ,,zbor¬
nico velikašev in „zbornico zastopnikov 44 . Vsej državi
vkupne zadeve pa: (vnanje zadeve, obče denarstvene
Tretje berilo. 13

194

zadeve iri vojaštvo) obravnavajo takč imenovane „dele-
gacije, 4 ’ katere ogrski in avstrijski državni zbor —
vsak polovico — izbirata izmed sebe.

Posebne koristi posameznih dežel pa ^zastopajo
v deželnih glavnih mestih „deželni zbori 4 ' ter sklepajo
dotične postave.

Sklepi delegacij, državnih in deželnih zborov so
še le tedaj postave, če jih potrdi cesar. Oblast postave
zvršiti je pridržana samemu cesarju. Cesar ima neome¬
jeno pravico, napovedati vojno (vojsko), sklepati mir
in pogodbe z vnanjimi državami, imenovati uradnike,
deliti rede in pomiloščevati obsojence. Cesarju gre
poveljništvo nad vso vojsko.

Ker pa presvetli cesar ne^more sam pregledati
in upravljati cele države, pomagajo mu v tem cesarski
kraljevi oblastniki, kateri imajo pravico, čast in oblast
od cesarja. Svetli cesar ima svoje ministre, v vsakej
kronovini pa svoje namestnike ali deželne predsednike.
Vsaka dežela ima svoja okrožja s poglavarji in z urad¬
niki, kateri v cesarjevem imenu vladajo svoja okrožja
ter skrbč za njih srečo in blagostanje. Pa tudi občinski
župani, svetovavci in odborniki morajo pridno pomagati
cesarskim uradnikom, da je vse lepo mirno, da se
množi sreča in splošna blaginja.

Cesar ljubi vsa svoja, ljudstva brez razločka dežele,
vere in narodnosti prav po očetovsko; zaradi tega je
nas vseh sveta dolžnost, da mu njegovo ljubezen povra-
čujemo, da njegov prestol, kakor tudi našo očetnjavo
branimo, če je treba, da postave zvesto izpolnjujemo
in voljno plačujemo davke.

„Vse za dom in za cesarja, kri, življenje naj veljA! 44

Fr. Jamšek.

195

Iz zgodovine.

18 7. Odffoja spartanske mladine.

Na južnem koncu grškega poluotoka so prebivali v neutrjenem
mestu hrabri, bojaželjni Spartanci. Da bi v vojnah lože
zmagovali, dal jim je slavni Likurg postave, ki so določale,
kako je vzrejati mladino, in kako morajo živeti odrastli
Spartane .

Takoj >o rojstvu so Spartanci morali svoje otroke prinesti
posebnem , arejšinskemu odboru, kije ogledal novorojeno dete.
Krepkega In. zdravega dečka so takoj vpisali med meščane ter
ga izročili materi, naj ga vzreja do sedmega leta; slabotnega
in pohabljenega pa so položili na goro Tajget.

V sedmem letu so zdravi dečki n orali zapustiti očetovo
hišo in so prišli v javna odgojališča, v jttjJerih so jih vzrejali
posebni učitelji do dvajsetega leta ob državnih troških. Po starosti
v posebne razrede razdeljeni so spali na senu ali slami; od
petnajstega leta pa so ležali na trstju, ki so ga morali sami
natrgati v reki Evroti. Po leti in po zimi so hodili bosi in
gologlavi, oblečeni v lahko volneno suknjico. Sploh so morali
mladeniči svoje telo utrjevati, da bi se tako že v mladosti
privadili vsem težavam, katere mora človek prenašati v vojni.
Zat6 so jim tudi dajali jako slabih jedi in še teh tako skopo,
da se niso nikdar popolnoma nasitili.

Vsako leto so se v templju enkrat krvavo bičali. Kdor se
je izkazal najmanj občutljivega, da ni zastokal, dobil je častni
venec v dar. Tu seje večkrat pripetilo, da so pogumni mladeniči
prej omedleli ali se celo mrtvi zgrudili na tla, nego bi bili le
malo zajokali.

13*

196

Spartanske učilnice so bile prav za prav vojaške vadnice ;
tu so se urili v telesnih in vojaških vajah, drugih znanosti pa
se niso skoro nič učili. Mali dečki so se vadili le skakati in
letati; ko so pa postajali večji, jeli so se rovati in boriti, metati
kopje in krožek, učili so se plavati in jahati. Odrastli mladeniči
so se svojimi učitelji tudi hodili na lov. Da bi postali gibčni
in ročni, vadili so se v raznih vojaških plesih. Prepevaje bojne
pesmi so se navduševali za domovino in častili bogove.

Med čednostmi, v katerih so se Spartanci posebno odlikovali,
bila je najlepša ta, da so se morali že v mladih letih privaditi
starost spoštovati. Vsak mladenič je moral pred starčkom vstati
ter se mu se stola umekniti in s pota ogniti. Na vsako starčkovo
vprašanje je moral mladi Spartanec kratko in jedrnato od¬
govoriti; kajti dolgo in prazno besedovanje se jim je zdelo
jako nespodobno. Sploh so Spartanci sloveli, da znajo z malo
besedami mnogo povedati.

Kakor dečki, tako so se vzrejale tudi spartanske deklice.
Ostajale so sicer tudi po sedmem letu doma pri svojih materah,
vendar so se urile v telovadnici. Zato so bile Spartanke znane
kot jako pogumne žene.

Spartanci pa so tudi potem, ko so kot mladi možje
zapustili javne zavode, morali živeti jako trezno in ostro. Niso
se smeli razvaditi z obilnimi in nasladnimi jedili; zato možje
niso jedli doma, ampak shajali so se na večer v javnih
obednicah, kjer jih je po petnajst vkup večerjalo pri enej mizi.

Za hrano je vsakdo moral dajati na mesec določeno mero
moke, vina, sira, smokev in nekoliko gotovega denarja. Svinjsko
meso se soljo in kisom (octom) v krvi kuhano jim je dajalo
vsakdanjo črno juho. Bazen tega so dobivali sira in smokev,
prigrizovali so kruh ter po starogrškej navadi pili vino z vodo
mešano. Včasih so imeli tudi pečene divjačine, če jo je podaril
kdo izmed petnajsterih svojej družbi.

Spartanci se niso bali vojne, ampak veselili so se je kakor
kake prijetne slovesnosti. Prepevaje junaške pesmi so šli pogumno

197

v boj, v katerem so rajši častno poginili, kakor da bi bili
premagani bežali domov. Kdor je bežal pred sovražnikom, tega
je zadelo obče zasmehovanje in obča sramota.

Po J. Stare-tu.

188. Spartanka.

Sparta staro mesto bilo,
Ki junakov je vzredilo,
Hrabrih sinov slavni broj.
Kakor skale v boju stali,
Radi so življenje dali,
Branit’ dom in venec svoj.

Sin Spartanke pa pobegne,
Ko mu strah na srce segne,
In domu prinese meč.

Mati sinu meč izdere

In mu prsi ž njim predere:
„Ne boš bežal/ pravi, „več.“

»Mati, joj, kaj ste storili!
Svoj’ga sina ste vmorili,
Ne poznate sina vi?“
„Lažeš izrodl“ reče mati,
„Sina nočem te poznati,
Moj sin z vojske ne beži.“

Se Slovenka ne sramuješ,
Ko spartansko mater čuješ?
Kako govoriš pa ti?

Grda, slaba taka mati,
Ki bi mogla sinu djati:
„Sin! uidi in se skrij!“

Bežeč, ki iz vojske vhaja,
Dom sovražnikom izdaja,
On je Iskarjotov brat.
Hitro bode tihotapec,
Vsake hudobije hlapec,
Bo razbojnik in bo tat.

189. Leonida se Spartanci pri Termopilah.

Grške države starodavnega časa, da - si so bile
nekatere zelč majhne, kažejo, koliko moč ima sloga.
Sloga jači, nesloga tlači, pravi pregovor. Tovarišica
slogi mora biti junaštvo, junaštvo pa izvira iz iskrene,
navdušene ljubezni do domovine. Mnogo zgledov te vrste
nahajamo med Grki; imena grških junakov se odlikujejo
v vesoljnej zgodovini, kakor najsvetlejše zvezde na

198

nebu. Med najslavnejše možč, kateri so se kdaj borili
za domovino, mora se šteti Leonida, kralj spartanski.

Pogostoma so se vojne druhali vsipale iz Azije nad
evropske narode. S posebno hudimi vojskami so Grke
nadlegovali Perzijani; najsilnejše trume pa je bil nad nje
pripeljal perzijanski kralj Kserks. Njegova vojska (ar¬
mada} je bila tolika, da se je po dveh mostovih sedem dni
vrstila črezHelespont,prehajaje izAzije vEvropo.Ta vojska
se je valila proti jugu, hoteč polastiti se grške zemlje.

Grki so sklenili, braniti se v soteski pri Ter¬
mopilah. Skozi to sotesko je namreč vodila pot po
kopnem iz severa proti jugu. Leonida jo zaprš s 300
Spartanci in z nekoliko drugih Grkov.

Pač razkači Kserksa predrznost, da peščica Grkov
hoče zagraditi pot njemu, mogočnemu perzijanskemu
kralju. Ostro zahteva, da mu naj Grki izroČč svoje
orožje. Ali Leonida njegovemu glasniku prav po spar-
tansko odgovori: „Pridi sam ponje! 4 ’ Ko se pa
ošabni Perzijan grozi Grkom, da je Kserksovih vojakov
toliko, da solnce zatemnč sč svojimi puščicami, odgovori
mu neki Spartanec: „Tem bolje, bojevali se bomo
v senci.“ Srdit ukaže Kserks svojim trumam, naj primejo
kopico Grkov. Vname se hud boj. Ali Kserksovih vojakov
pade truma za trumo; Grki pa stojč trdno kakor zid.
Nazadnje ukaže Kserks celč svojej telesnej straži, ki
je štela 10.000 najhrabrejših vojakov, naj napade Grke;
pa tudi ta tako zvana neumrljiva četa ni opravila nič.

Ali česar ne zmaga sovražnikovo orožje, premaga
ostudno izdajstvo. Sredi junaških Grkov je bil grd
malopridnež, po imenu Efijalt; ta se ukrade k Perzom
ter jim pokaže skrivno stezo prek gore. Priplazi se
truma sovražnikov Grkom za hrbet; da jih napade od
zadaj. O pravem času zvč Leonida nevarnost; vedoč,

199

da je zastonj se dalje bojevati, ne brani nikomur domov.
Mnogo jih odide. Leonida pa ostane s 300 Spartanci in
700 Tespijani — le-ti si izvolijo junaško smrt za domo¬
vino. Vname se z nova strašen boj. Kakor se po leti
iz sivih oblakov vsuje ledena toča na žitno polje, tak6
gosto so letele perzijanske puščice nad glavami ne¬
ustrašnih Grkov, ki so posekali vse, kar je živega
doseglo ostro njihovo kopje. Ko se je po junaškem
boju zgrudil slavni Leonida, obstopili so še živi Spar¬
tanci mrtTO telo ljubljenega kralja ter ga do zadnjega
branili kakor srditi levi, dokler niso popadali. (480. 1.
pred Kr.)

To je naredil gnusni izdajavec, čigar ime živi
v prekletstvu razžaljenega naroda.

Leonido pa in njegove junake slavč neumrljive
pesmi, poveličuje jih hvaležni spomin. Na bojišču so
jim Grki postavili leva z napisom:

Lakedemoncem (Spartancem) naznani, popotnik,
da tukaj ležimo.

Mrtvi, ker včlel takč je domovine ukaz.

Po A. Umk-u.

190. Romul, ustanovitelj Rima.

V srednjej Italiji, v pokrajini Laciju, je bilo mesto Alba
Longa. Tu je nekdaj vladal kralj Proka, ki je zapustil dva
sina, namreč Numitorja in Amalija. Poslednji pahne starejšega
s prestola, ukaže njegovo hčer Rejo Silvijo živo pokopati, njena
dvojčka Ro mu la in Rema pa vreči v reko Tibero.- A bila
je takrat povodenj; zato sluge niso mogli priti do reke ter so
položili nečke z dvojčkoma kar na polje, koder je stala voda.
Ko je voda jela padati, ostala sta novorojenčka pri nekej smokvi.
Tu pride volkulja, ki ju je dojila, dokler ju najde neki pastir.
Na pastirjevem domu sta odrastla najdenčka kot njegova sinova
ter sta postala krepka mladeniča. Ko sta zvedela, katere rodovine

200

sta, zbrala sta trumo pastirjev; s temi sta napadla Amulija
ter zopet na prestol postavila svojega deda Numitorja. Iz
hvaležnosti jima ta dovoli, da smeta ob reki Tiberi sezidati mesto.

A nista se mogla pogoditi, kateri bode mestu gospo¬
daril in mu dal ime. Zmenita se torej, naj odločijo bogovi.
O polnoči ideta vsak na svoj hribec čakat, kateremu se bodo
prej pokazala ugodna znamenja. Proti jutru zagleda Rem šest
jastrebov in takoj poroči bratu srečen prigodek, a v tem se
Romulu prikaže dvanajst jastrebov, kar je po razsodbi zvedenih
mož bilo ugodnejše znamenje.

Romul je torej postal kralj novemu mestu, katero je po
sebi imenoval Roma (slovenski: Rim). Ko je novi kralj izordl
brazdo ter ob njej jel zidati mestno ograjo, posmehoval se mu
je Rem ter zaničljivo skočil črez nizki zid. To je Romula strašno
razjezilo; ves razkačen ubije brata rekoč: „Tak6 naj pogine
vsakdo, kdoi’ se bode kdaj predrznil preskočiti to zidovje/
Tak6 se glasi pravljica o početku rimskega mesta.

191. Fabricij.

P ir, neki kralj v severnej Greciji, je bil izvrsten
vojskovodja. Prišel je nad Rimljane z mogočno vojsko
in mnogimi sloni, ki so nosili na hrbtu stolpe z vojaki.
Rimljani so se prestrašili slonov, ki jih prej še videli
niso, ter so v prvej bitvi izgubili polovico vojakov.
Mnogo jih je poginilo, mnogi so prišli živi sovražniku
v pest. Pa tudi Pir je imel dosti izgube. Da bi
osvobodili ujetnike, poslali so Rimljani k Piru pošte¬
nega in hrabrega Fabricija. Pir pa bi bil rad sklenil
mir; zato je poskušal pridobiti si veljavnega Fabricija.
Ponujal mu je mnogo zlata in drugih dragocenosti.
Preprosti Fabricij pa ni hotel vzeti ničesar rekoč, da
ga njegovo malo posestvo dostojno živi. Kralj ga na
to pelje v šator. Ko se tu pogovarjata, odgrne se na
enkrat zagrinjalo; za hrbtom rimskega poštenjaka je

201

stal velikanski slon, ki je svoj rilec iztezal črez poslan¬
čevo glavo. Neprestrašeni Fabricij pa se nasmeje in
reče mirno: „Kakor me prej ni zaslepilo tvoje zlato,
takč me zdaj tudi ne straši tvoj slon/ Pir je občudoval
nepodkupno njegovo domoljubje in ga je spoštljivo
odpustil.

V tretjem letu tč vojne je Fabricij sam poveljeval
proti Piru. Preden sta se sprijela, dobi rimski poveljnik
od Pirovega zdravnika pismo s ponudbo, da hoče
svojemu gospodu zavdati, ko bi ga Fabricij za to dobro
plačal. Kaj je storil Fabricij? Poslal je izdajavčevo
pismo Piru, ki se ni mogel dosti načuditi značajnemu
Rimljanu. Rekel je: „Prej bo solnce izgrešilo svoj tir,
nego bo Fabricij zapustil pota poštenosti." Brezvestnega
zdravnika je Pir ukazal ob glavo dejati, Rimljanom pa
je poslal ujetnike brez vsega rešila nazaj. Ti so mu
vrnili enako število grških ujetnikov.

V dveh bitvah je Pir premagal Rimljane, v tretjej
pa se je moral umekniti rimskej junaškej vojski ter
zapustiti Italijo.

192. Družinsko življenje starih. Slovanov.

I.

Slovani so nekdaj živeli v rodovinah ali za¬
drugah. Zadruga je obsegala vse sorodovince: starše,
sinove, vnuke, pravnuke i. t. d. Zadruga je imela vse
premoženje skupaj; vsak je delal za vse, vsi za vsacega.

Možjč so obdelovali polje in se pečali z živino;
ženske so gospodinjile, predle so volno in predivo,
tkale in pripravljale obleke vsem zadružnikom. Kadar
je bila rodovinska hiša pretesna, postavile so si okoli

202

nje posamezne družine nove koce. Takč je zadruga
štela včasih nad sto duš.

Da je bilo v tem gospodarstvu vse po redu in
pravici, za to je skrbel s t ar e j š i n a ali gospodar (sta¬
rosta). S prva je bil pač oče tudi gospodar; po njegovej
smrti pa se ni gledalo na starost, ampak izvolili so si
tistega, ki je bil izmed zadruge za to najpripravnejši
in najsposobnejši. Starejšina je hranil zadružne sve¬
tinje, daroval je bogovom (stari Slovani so bili mali-
kovavci), gospodaril je in odločeval zadružnikom dela.
Vsi zadružniki so ga častili in se klanjali njegovim
ukazom. Spomin umrlih starejšin se je hranil v podobah.
Ako se je zadruga selila kam drugam, vzela je dedne
podobe sč seboj; starejšina sam jih je nosil tja do
novega selišča. Najhujša kazen je bila ta, če so koga
kakor malovrednega „zlega sina‘ £  ali kakor „zlo hčer 41
izgnali iz zadruge, takč da je moral kakor „izgoj u
po svetu.

II.

Zadruga se je sem ter tja takč razrastla, da nje
udje niso mogli več skupaj živeti, in da je bil oddelek
prisiljen, poiskati si novih selišč.

Dokler je bilo prostora, zgodilo se je to v obližju
starega stanovališča.

Takč so iz zadrug in novih naselbin nastale žu¬
panije. V zadrugi je sam starejšina oskrboval skupne
reči; kadar so pa tč zadevale vso županijo, posvetovali
so se vsi zbrani starejšine, njim na čelu pa je stal
župan, t. j. starejšina cele županije, celega rodil. Zupan
je imel vse one dolžnosti za ves rod, katere je imel
gospodar do zadruge, zlasti je bil sodnik in vodnik
v boju.

203

Za župana je mogel biti izvoljen samo kak ud
posebne, odlične družine. Navadno je bila to tista
družina, ki je naravnost izvirala od rodu prvega za¬
družnega starejšine, po njem se imenovala, podobe in
svetinje rodil hranila in zato pri vsem rodu uživala
neko posebno spoštovanje. Iz teh družin je nastalo
slovansko plemstvo (plemenitnik, boljar, žlahtnik,
vlastelj).

Vsaka županija je imela svoj utrjeni kraj, grad:
tu so hranili dragocenosti, tu so v vojnih časih
imeli zavetje starci, žene in otroci.

III.

Kakor so se rodovine izločevale iz poedinih zadrug
in si iskale novih selišč, takč so se preseljevale tudi
cele županije. Kadar so videli, da jim zaradi pomanj¬
kanja polja ni več obstati, vzdignili so se ali v celih
rodovih, ali po oddelkih posameznih rodov in so šli
iskat nove domovine.

Posedši novo domovje so dali goram in rekam okrog
sebe tista imena, ki so jih imele gore in reke v po¬
prejšnje] domovini.

Iz rodov se je polagoma osnovalo celo ljudstvo,
nArod. Vsak narod je imel glavni grad, višjegrad
imenovan. Tam je stanoval knez, tam je bilo zbirališče
n&rodne skupščine.

Vse ljudstvo je bilo pokorno vladarju, ki se je
volil samo iz ene družine. Izvoljenec se je vsedel na
knežji stol in dopolnil razne obrede, ki so bili s tem
sklenjeni. Tako seje ta navada še do habsburških časov
ohranila na Koroškem, kjer je stal stol blizu Gospesvčte.

204

193. Karel Veliki in Obri.

Germani ali Nemci so se pomikali vedno bolj,,
proti jugu in zahodu. V njihova zapuščena selišča pa
so prihajali Slovani ter zasedli velik del sedanjih
avstro-ogrskih dežel.

V šestem stoletju so se po planinskih krajinah
naselili Slovenci, a po donavskih ravninah, kjer so
prčd razsajali divji Huni, iz Azije prilomastivši Obri.
To roparsko ljudstvo je stanovalo med nasipi, za rekami
in nepristopnimi močvirji ter je napadalo na svojih
čilih in brzih konjičih sosednje narode. Tak6 so se, živeč
ob neprestanem boju, razprostranili od Tise do Aniže
in so postali mejaši ogromnej frankovskej državi, katero
je takrat vladal Karel Veliki.

Da bi osvobodil svoje dežele vednih napadov,
prekorači Karel I. 1. 791. vzhodno mejo in prodrč s tremi
krdeli v obrske pokrajine. Obri se mu umikajo in
skoro brez hranitve popuščajo svoje nakope. Tako
pride Karel do reke Rabe in vodi svoje trume na
njenem desnem bregu do tja, kjer se izteka v Donavo.
Obri pa pobegnejo v široke donavske planjave.

Pozneje je frankovska vojska, — katere pa Karel
ni sam vodil, — prodrla do središča obrskih selišč
med Donavo in Tiso: premagala je Obre in zagrabila
v njihovem utrjenem taboru neizmerne bogatije, katere
so si bili Obri priplenili v dveh stoletjih.

Na ta način se je frankovska država razširila od
Aniže do dravskega izliva. En del novo podjarmljenih
dežel se j e imenoval vzhodna krajina (marka).

205

194. Madjari.

V devetem stoletju zasedejo Ogri donavske pu¬
stinje. Prišli so kakor popred Huni in Obri iz notranje

• Azije; ž njimi so se združili ostanki Obrov, kar jih ni
potegnilo k Slovanom.

Ogri, ki so se sami imenovali Madjare, so bili
nomadski (pastirski) narod. Imeli so obilo čred goveje
živine, zlasti pa brzih kdnj, katere so po leti in po
zimi puščali na prostem. S temi čredami so prehajali
od pašnika do pašnika, žene in otroke sč seboj vozeč na
vozovih, ki so bili s kožami pokriti. Živeli so ti izvrstni
jahači ob mesu, mleku in medu.

Pri Madjarih je bil kozarec kaj imenitna posoda.
Kupili niso ničesa, da bi ne bili pili zraven; nobena
prisega ni bila veljavna, ako ni prisegajoči v kozarec
potočil nekaj kapljic svoje krvi.

V vojni so sloveli kot predrzni konjiki metajoči
iz daljine kopje in puščice. Kadar so nasprotnika pognali
v beg, spuščali so se za njim, ne mirujoč, preden je
zadnji padel pod njihovim ostrim mečem; mislili so
namreč, da jim bode vsak sovražnik, ki ga usmrtijo
v boju, na onem svetu služil kot suženj; zato tudi
nobenemu niso prizanašali, ampak so vsacega^neusmi-
Ijeno pobili.

Vihraje na vse. strani so se polastili po Karlu
Velikem ustanovljene vzhodne krajine. Večkrat so se
ropaje vsipali v Nemčijo, dokler jih leta 955. na leškem
polju popolnoma ne pobije nemški cesar Oton I. Od
zdaj naprej niso več silili na Nemško. Oton pa iznova
ustanovi vzhodno krajino (mejino) v hrambo proti
ogrskim napadom. Ta krajina (po nemški Ostmark —

206

Ostreich — Osterreich) bila je početna dežela in podlaga
sedanjej avstrijskej državi; OtonII. jo je izročil baben-
berškemu grofu Leopoldu I. 1. 976.

195. Štefan, kralj ogrski.

Okoli leta 995. so bili Ogri še malikovavci. Tedanji
ogrski knez se je poročil s kristjansko Giselo, hčerjo
bavarskega vojvode. Ta je napotila svojega moža, da
se je dal krstiti; pri sv. krstu je dobil ime sv. Stefana.

Z veliko marljivostjo in gorečnostjo je razširjal
sv. vero med svojim ljudstvom in postal tako ne le prvi
kralj, ampak tudi pravi apostol Madjarov. Ustanovil
je mnogo škofij ter jim v Ostrogonu (Granu) postavil
nadškofa. Od papeža je dobil dragoceno zlato krono
in častni naslov „kralj apostolski 11 . Zatč imajo avstrijski
vladarji še zdaj kot ogrski kralji naslov „apostolsko
veličanstvo/ 4

Prizadeval si je omikati svoj narod, privaditi ga
dela in postavnega življenja. Uspešno je premagoval
domače upornike in zarotnike proti novim naredbam.
V teh vojnah so ga najbolj podpirali tuji — večinoma
nemški — naselniki, katere je bil privabil v svojo slabo
obdelano deželo. Njegove modre postave so vpeljale
nov družinski red in uvrstile Madjare med bolj omikana
zapadna ljudstva.

1.96‘. O vitezih.

V srednjem, veku še ni bilo takih postav za ljudsko
varnost, kakršnih imamo dan današnji. Čestokrat je le debela
pest močnejšega razsojala pravico. Slabotne in neoborožene
ljudi so branili vitezi. Posestniki obširnih zemljišč so jeli
staviti trdne gradove po visokih in nepristopnih mestih opasujoč

207

jih z globokimi prekopi, Srez katere se je moglo priti do grajskih
vrat le prek visokega mosta. Ta se je dal vzdigniti in položiti.

V viteški stan so se iz poČetka jemali samo sinovi
plemenitih rodovin. Po sedmem letu svoje starosti so se pošiljali
k tujemu vitezu na vaje. Služili so mu kot dvorjaniči.
Štirinajsto leto dopolnivsi so bili oprode, ki so smeli svojega
gospoda spremljati k različnim igram in viteškim slavnostim.
Po tem so se, privadili mnogovrstnih viteških navad in obredov,
katere so imeli prav tako v čislih, kakor hrabrost in neustraše-
nost. Po dvajsetem letu je dobil oproda se slovesnim činom zaželeno
viteštvo. Pokleknivši pred viteza je obljubil, da se hoče vse žive
dni bojevati za vero in čast, da hoče braniti preganjance in
siromake. Vitez ga je na to z mečem trikrat malo udaril na ramo;
klečeči pa je vstal kot vitez z vsemi pravicami in dolžnostmi
svojega stami.

Plemstvo so podeljevali prav sijajno. Obhajali so se pri
takih kakor drugih priložnostih turnirji ali viteške igre.
Za viteške igre so imeli ograjen prostor; ob njegovih straneh
so bili vzvišeni sedeži, sprednji za kneginje, grofinje in druge
plemenitnice. K takim igram so se shajali vitezi iz bližnjih in
daljnih krajev. Obleka vitezov pri turnirjih je bila dragocena
in nepredorna ; glavo so si pokrivali s šlemom, vrhu katerega se
je vila krasna perjanica. Obličje jim je zakrivala mrežica;
prsi je odeval oklep, rame in noge so bile v samem železju.
Oboroževali so se z dolgim kopjem, težkim mečem in trdnim
ščitom.

Borili so se peš ali na konjih; kdor je svojega nasprot¬
nika porinil raz sedlo, ali mu izbil meč, zmagal je, dobil je
za to iz rok kneginje ali katere druge plemenite gospe lep dar,
navadno: verižico, ostroge, dragocen šlem ali meč. Včasih se
je pa tudi zelo žalostno končala igra; marsikateri hrabri vitez
je močil se svojo 'krvjo pesek na bojišču.

V poznejih časih so jeli tudi neplemenitnikom podeljevati
viteštvo, ako so se odlikovali s posebnim junaštvom. Tako seje
plemstvo čim dalje bolj prestvarjalo v vojaški stan. Mnogi

208

vitezi pa so se — zlasti proti koncu viteške dobe — izneverili
svojemu stanu in njegovej vzvišenej nalogi.

Pozabivši svoj nekdanji poklic so jeli napadati mesta in
neoborožene trgovce pleniti po cestah. S trdno zidanih gradov

50 prežali na rop; ni ga bilo popotnika, ki bi si bil v svesti
imetja in življenja, če se ni pridružil katerej večjej oboroženej
četi, ali če se ni odkupil z dragim denarjem.

Iz „Vrtc“-a.

197. Križarske vojske.

Kraje, kjer je Kristus živel, za blaginjo človeštva učil in
umrl, so kristjani vedno visoko spoštovali; hodili so tudi na
božjo pot v sveto deželo. Dokler je bil Jeruzalem v oblasti
grških cesarjev, pospeševali so ti romanje v one kraje; tudi
Arabci ga niso zabranjevali. Ko so pa divji Turki pribojevali

51 Palestino, prišli so za kristjane hudi časi, stiske in nadloge.
Od romarjev so Turki zahtevali velike \avke; kdor jih ni
mogel plačati, ni smel v sv. kraje. Mnogi romarji, ki so prišli
črez leto hoda daleč sv. mest obiskovat, morali so od težavnega
pota in stradanja oslabljeni ostati pred mestnimi vrati. Tu so
mestno ozidje pobožno poljubljajo v revščini hirali.

Na božjo pot v Jeruzalem se napoti tudi puščavnik Peter,
iz francoskega mesta Amiena doma.

Ko vidi, v kakšnih strašnih stiskah, v kakem zaničevanju
se nahajajo sveta mesta in jeruzalemski kristjani, sklene pri¬
hiteti jim na pomoč. S pismom jeruzalemskega patrijarha se obrne
naravnost k papežu Urbanu II. v Rim. Razloži mu z jako
živimi besedami, kako hudo Turki tarejo in stiskajo kristjane.
Papež naroči navdušenemu poslancu, naj hodi od mesta do
mesta, od kraja do kraja, naj nagovarja kristjanska ljudstva,
njih kralje, kneze in veljake, da otmo sveta mesta iz rok
krvoločnega Turčina. Peter se napravi na pot, jaha ali potuje
bos in gologlav, križ v roki, romarsko obleko na životu. Ognjeni
pogled iz njegovih globokih oči presune slehernega; goreča
beseda zdrami vsacega. Papež pokliče cerkven zbor v Klermon

209

na Francoskem in pridiguje v navdušenem govoru otetje
Jeruzalema. Ko papež izgovori, nastane po vsem zbirališču silno
velik hrup in vpitje: Bog hoče! Bog hoče! Vse je hotelo potovati
v jutrove dežele; pripenjali so si v posebno znamenje rdeč
križ na rame; odtod izvira tudi ime »križar' in »križarska
vojska".

Zdaj postane veliko gibanje in rožljanje po vseh zapadnih
deželah. Sivi starčki poiščejo svoje zarjavelo orožje, mladeniči se
vadijo sukati sulice. Kmet zapušča plug, pastir svojo Čredo;
oče se loči od družine, starši od otrok. Nov duh prešine vso
Evropo; začne se novo ljudsko preseljevanje. Vse je namenjeno
v jutrove dežele.

V drugej polovici leta 1096. se poda pod vodstvom
viteškega Bogomira Buljonskega v sveto deželo velika, dobro

oborožena vojska, ki je štela 600.000 vojakov. A krvavi boj

med potom, lakota in razne bolezni so to strašno vojsko skrčile

tak6, da je prišloikomaj 21.500 križarjev pred Jeruzalem.
Ko so kristjani zagledali sveto mesto, vriskali so od veselja in

poljubov ali zemljo. Po dolgem obleganju in dvodnevnem naskako¬
vanju se polaste Jeruzalema. Po smrti vojvode Bogomira, ki se
je zval branitelj svetega groba, postal je njegov brat Balduin
jeruzalemski vladar s kraljevim naslovom.

Ali jeruzalemsko kraljestvo ni imelo obstanka, nekaj
zaradi nesloge med knezi, nekaj zaradi divje hrabrosti
Turkov. Kristjani so izgubljali mesto za mestom. Da-si
je šlo še šest križarskih vojsk v Palestino, ostal je Jeruzalem
nazadnje vendar le v oblasti Turčinov.

198. Babenberžani na Avstrijskem.

Babenberžani so resno izpolnjevali nalogo, braniti
deželo proti navalom vzhodnih sosedov; v pogostih
bojih z Madjari so prestavljali mejo proti vzhodu in
razširili svoje posestvo do reke Litave, ki dandanes
zopet loči Avstrijsko od Ogrskega.

Tretje berilo. 14

210

Mejni grof Henrik H., ki si je izvolil Dunaj za
glavno mesto, dobi tudi večino sedanje dežele nad
Anižo; tako pomnoženo in združeno krajino povzdigne
cesar Friderik Rjavobradec v vojvodino 1. 1156.
in podeli Henriku še posebne pravice. Henrik je bil
zdaj vojvoda.

Njegov sin Leopold V. se udeleži tretje križarske
vojske. V Palestini ga bajč razžali ponosni, svojeglavni
angleški kralj Rihard Levosrčni, ki je, zapuščen
od francoskih in nemških poveljnikov, vendar le po¬
gumno zmagoval Turke.

Ko se je pa vračal domov, zanese vihar njegovo
ladjo na istrske obale; zatorej je moral pot nadalje¬
vati po Avstrijskem. Da-si je hodil preoblečen,
spoznali so ga vendar in izročili razžaljenemu Leopoldu,
ki ga je dal zapreti, pa ga  kmalu izročil nemškemu
cesarju.

Papež Celestin IH. pa prekolne Leopolda, češ, da
je nezaslišano, da bi katoliški vojvoda zapiral katoliškega
kralja, ki se je bojeval za krščansko vero z neverniki.

Istočasno je na Štajerskem vladal vojvoda Ota-
k a r VIH. iz plemenitega rodu T r a v n g  a v c e v. Ker j e
vsled hude bolezni, katero si je bil nakopal na božjej poti
v j utrove dežele, vedno bolehal in hiral, in ker ni imel
otrčk, postavil je sorodnika Leopolda V. za
svojega dediča na Štajerskem. Ko je Otakar
umrl leta 1192., bil mu je na štajerskem vojvodskem
prestolu naslednik avstrijski Leopold, ki ga je tudi
nemški cesar priznal in potrdil za vojvodo Štajerske.
Takč ste ti vojvodini postali sestrinski deželi, ki ste
skupaj uživali dobre in hude čase.

Dve leti po Otakarjevej smrti je umrl tudi Leopold.
Bilo pa je tako. Njemu na Čast so napravili v Gradcu velik

211

turnir, katerega se je udeležil tudi viteški vojvoda.
Pri tej igri zdrsne njegov konj, Leopold pa pade tako
nesrečno, da si nogo zlomi. Ni ga bilo zdravnika, da
bi mu bil odrezal težko ranjeni ud. V strašnih bolečinah
je sam poskusil to z močno sekiro. Toda njegove ure
so bile štete; kmalu potem je umrl, odvezan od papeževe
prekletve in v prijetnej zavesti, da zapušča Avstrijsko
in Štajersko čvrstima sinovoma.

Najsijajneje je vladal prejšnjega vojvode sin
Leopold VI. Avstrija je lepo napredovala; razcvitala
se je kupčija in množilo bogastvo meščanom. Leopold
je pospeševal lepe umetnosti in skrbel za izobrazbo
svojih podložnikov.

Ta vojvoda je pomnožil svoje dežele z ne kim i
posestvi na Kranjskem, po katerih je pozneje cela
kranjska mejina pripadla avstrijskim vladarjem.

Zadnji vojvoda iz babenberške rodovine je bil
Friderik II. V bitvi z Ogri 1. 1246. smrtno ranjen,
zgrudi se na tla in kmalu izdahne. Z njim je izmrl
slavni moški rod babenberški, ki je s toliko hrabrostjo
in srečo skoro tri sto let vladal Avstrijskemu.

199. Rudolf in Otakar.

Po smrti zadnjega Babenberžana se polasti nje¬
govih dežel češki kralj Otakar II. Ko je 1. 1269. umrl
koroški vojvoda Ulrik Sponhajmski, zapusti svojo deželo
sorodniku Otakarju ; tako pride tudi Koroško in velik
del Kranjskega pod oblhst češkega kralja. Pridobil si
je tudi Pordenone na Furlanskem. Po takem je sezala
oblast tega mogočnjaka od Krkonošev in Krušnih gora
tja do ob41 jadranskega morja. A plemenitaši v novo
pridobljenih deželah niso ljubili tujega kneza; bali so
14*

212

se ga in sovražili njegovo ostrost, zlasti od tedaj, ko
je tiral v Prago Seifried-a marenberškega, imenitnega
štajerskega viteza, in ga dal umoriti, ker ga je dolžil
upora.

V tem ko je Otakar v novih pridobitvah utrjeval
svojo oblast, imelo je nemško cesarstvo hude čase.
Tri in dvajset let je bil tu nemir in nered.

Ni ga bilo vladarja, katerega bi bili vsi priznavali
za svojega gospoda. Angleški princ in španski vladar
sta bila — v sramoto nemškej državi — istočasno od
dveh strank izvoljena za kralja. Bila pa sta kralja samo
po imenu; prvi je sicer večkrat prišel v Nemčijo,
da-si ni dobil nobene kraljeve veljave; drugi pa
Nemčije še videl ni. Leta 1273. so vendar' izvolili
nemški volilni knezi na veliko srečo države hrabrega
in pravičnega moža. Ta se ni bal vojne in vendar je
ljubil mir: bil je trdne volje, naj se red, postava in
pravica zopet spoštujejo.

Ta mož je bil grof Rudolf Habsburški, donki
na Švicarskem, potomec stare, sloveče rodovine; njen
ro do vinski grad Habsburg se vidi v podrtinah še dan¬
danes v Aargav-u ob reki Aar-i.

Njegovi vrstniki enakega stanu so ga spoštovali
in se ga tudi bali, kajti ponižal je bil že marsikaterega
mogočnega in nemirnega soseda. Meščani in kmetje so
ga ljubili; kajti večkrat je Rudolf prijel za orožje, da
je slabejšemu do pravice pomagal proti močnejšemu.
Ko je bil izvoljen za nemškega kralja, pripovedovalo
se je daleč okrog, kako strogo ravna novi kralj s hudob¬
nimi ljudmi,| kako kaznjuje razbojnike in cestne roparje,
kako podira'gradove vitezov pleniteljev, pa kako milo
in prijazno se pogovarja tudi sč siromakom.

213

Otakar ni hotel priznati novoizvoljenega kralja;
zato ga Rudolf poklice pred svoje sodišče. Ker Otakar
ni prišel, sklenilo se je na državnem zboru, da se mora
odpovedati deželam Avstriji, Štajerskemu, Koroškemu
in Kranjskemu, katere si je bil prisvojil nepostavno.
Otakar se posmehuje temu ukazu: zaradi tega je bil
preklican. Zdaj je moral meč razsoditi med Rudolfom '
in Otakarjem.

Naglo končana vojna leta 1276. je prepričala
Otakaija, da je naletel na izredno hudega sovraž¬
nika. Rudolfov zaveznik, grof Majnhard tirolski, se je
polastil Koroškega; brat njegov, Albert goriški, si je
osvojil Kranjsko. Na Štajerskem so se uprli plemenit-
niki ter pregnali češke posadke. Otakar je čakal Rudolfa
na Češkem; / ta pa udari na Avstrijsko in obleže
mesto dunajsko. Kar j e mogel, hitel je zdaj Otakar, da
otme avstrijska posestva. Z mogočno vojsko pridrvi na
bregove Donave; ali v tem hipu poči vstaja na češkem.
Mnogi plemenitniki in veljaki stopijo na stran Otakar-
jevih nasprotnikov. Tako je bil Otakar prisiljen, skleniti
mir. Odpovč se oblasti nad Avstrijo, Štajersko, Koroško
in Kranjsko; odpovč se gospodarstvu nad Pordenone,
priznh Rudolfa za nemškega kralja in prejme iz njego¬
vih rok Češko in Moravsko kot državna fevda. Ze
26. novembra 1. 1276. se je pokoril Otakar osebno
v Rudolfovem šatoru pred veličastjo nemškega cesarstva.

200. Bitva na moravskem polju.

Otakar ni mogel pozabiti svojega ponižanja: pri-
bojevati si je hotel zopet dežele, katerim se je bil od¬
povedal. Zato je nabiral vojakov in iskal si zaveznikov;
tako je Rudolfa prisilil na vojno 1278. 1. Na m or a v-

214

skem polju poleg Durnkrut-a so si stale nasproti
vojne čete. Dne 26. avgusta — bilo je v petek — po¬
stavita Rudolf in Otakar svoje čete. Levo krilo izroči
Rudolf zvestemu Frideriku Hohencolernskemu, v sredino
postavi Madjare, katere mu je bil poslal ogrski kralj
Ladislav na pomoč, sam zapoveduje desnemu krilu, aUl-
rika Kapelerja naredi za poveljnika poslednjej vojski.
Enako je postavil tudi Otakar svoja krdela.

Na iskrem konju je jahal Rudolf od vrste do vrste
ter z živo besedo vzbujal vojakom srčnost in pogum.

Proti 12. uri se vname boj. Brez razloke se maja
vojska sem ter tja. Rudolf sam je v smrtnej nevarnosti;
neki nasprotni vitez ga spoznat po nenavadno visokej
rasti, napade ga sč sulico ter ga vrže raz konja. Izgub¬
ljen je bil, da ga ne brani švicarski vitez Ramsvag
ter kralju pomore na druzega konja. Zdaj se spusti
desno češko krilo, premagano od Friderika, v divji
beg. Otakar zapovč poveljniku svoje poslednje?vojske,
naj prihiti begajočim četam na pomoč; ta pa pobegne
brez boja z bojišča. Bolj in bolj pritiskajo Rudolfovi
na nasprotne čete, tako da jim ni bilo več obstati. V div¬
jem pogubnem begu bežijo Otakaijevi vojaki. Ko to
Otakar vidi, zapodi se sredi nekaterih hrabrih pristašev
— smrti iščč — v najgostejše sovražnikove čete. Težko
ranjen se zgrudi na tla. Neki plemenitnik, ki bi ga bil
rad otel smrti, ujame ga in odpelje iz gneče. A dohitč
ga nekateri osebni sovražniki; planejo nanj in pre¬
bodejo kralja.

Takčj, ko je Rudolf cul, da je ujet njegov na¬
sprotnik, ukazal je strogo, naj se prizanaša njegovemu
življenju. Sam je prihitel, da bi ga videl. Bilo je
prepozno. Zahajajoče solnce je zrlo na mrtvo, s prahom
in krvjo pokrito truplo onega nekdaj mogočnega

215 —

in ošabnega vladarja, kateri se je prčj večkrat posme¬
hoval preprostej obleki in varčnosti Rudolfovej. Pri
tem prizoru stopijo Rudolfu solze v oči, da-si je
bila zmaga sijajna; mislil je na minljivost posvetnih
reči, na Otakarjevo nekdanjo srečo in njegov sedanji
žalostni konec.

26. avgust 1278.1. je bil tako rekoč roj stven dan
habsburške monarhije; kajti nikdo se ni upal
več Rudolfu in nemškej državi jemati dežel, katere mu
je Otakar odstopil leta 1276. S privoljenjem nemških
knezov podeli Rudolf 1. 1282. Avstrijsko, Štajersko
in K r a nj s k o svojemu sinu Albrehtu, K o r o š k o pa
izroči pozneje zvestemu svojemu zavezniku Majnhardu.
Vaclav, sin Otakarjev, obdrži dedni deželi Češko in
Moravsko.

Tako so takrat prišle tri vojvodine našega cesar¬
stva pod gospostvo habsburške vladarske rodovine,
katere so se vedno zvesto držale, v sreči in nesreči.

Povsod po nemškem cesartvu je bilo Rudolfovo
ime v časti; ko je umrl, obžalovali so vsi njegovo smrt,
in še dolgo so se spominjali poštenega, v obleki in
govoru preprostega kralja, kateremu so se klanjali
mogočneži, pa tudi najnižji prihajali po pomoč. „Ta
nima Rudolfove pravičnosti, 1  bil je še dolgo za njim
navadni pregovor.

201. Friderik Krasni in Ludovik.

Friderik, sin avstrijskega vojvode in nemškega
cesarja Albrehta I., slovel je zaradi svoje lepe postave
kakor tudi zaradi ljubeznivosti in vljudnosti. Imeno¬
vali so ga Krasnega.

Ko je leta 1313. bil zopet izpraznjen cesarski
prestol, upal je Friderik, da ga bodo nemški knezi

216

posadili nanj. Volili so ga samo nekateri, drugi so
glasovali za bavarskega Ludovika. Ta nesložna voli¬
tev je bila povod dolgotrajnej vojni; meč je moral
razsoditi med obema nasprotnikoma, ki sta si bila
popred prijatelja že od mladih nog. Najkrepkeja pod¬
pora v boju je bil Frideriku njegov brat Leopold.

Vojna se je pletla po mnogih krajih, pa brez raz-
loke in konca. Rahločutnemu Frideriku se je smilila
revščina in nadloga, katero je ta vojna vzrokovala
po nemških krajinah; zatč sklene končati prepir v od-
ločilnej bitvi.

Ob Inu na Bavarskem se sprimete obč vojski.
Da-si se je Friderik sč svojimi vitezi bojeval z naj¬
večjim junaštvom, bil je vendar nesrečen. Mnogo
vitezov je obležalo na krvavih tleh; Friderika so pa
ujeli in zaprli v trden grad.

Ko sta Friderik in Ludovik v burnej vojni posku¬
šala svojo moč, bil je Leopold sč svojimi četami samo
nekaj ur od bojišča. Kako gaje zabolelo, ko je čul, da je
prišel prepozno, da je že vse izgubljeno! Bridka žalost
ga obide, ko sliši, da je premili brat v sovražnikovih
rokah. Zato si je od zdaj na vso moč prizadeval,
oteti in rešiti ga.

Ločen od vsega svetA, preživel je Friderik v trd¬
njavi prav žalostne dni. Ni dobil poročila niti od svoje
žene Elizabete, niti od bratov.

Pa tudi Ludoviku sreča ni bila prijazna. Vedno
ga je vznemirjal Leopold; vedno je bilo še dosti takih,
ki bi bili rajši Friderika nego njega spoznali za kralja.

Nekega dne zajaše Ludovik konja in se podA v grad,
kjer je bil Friderik zaprt. „ Prijatelj/ 4  nagovori Fride¬
rika, „ali hočeš biti prost?“ „Prost? 44  zavzame se ta,
„prost, da zopet vidim svojo ženo in brate? O, za tako

217

prostost storim ti vse, vse, kar koli zahtevaš/ Ludovik
nadaljuje : „Odpovčj se vsem kraljevim pravicam in pre¬
govori brata, da se pomiri z menoj. Ako mi obljubiš,
da se vrneš v ječo, ko bi ne mogel izpolniti teh pogo-
• T “

jev, te osvobodim.

Friderik se zaveže v to z besedo in prisego ter se
odpravi v svojo milo domovino. Ludovik ga spremi do
meje. O, kako žalostna mu je bila vrnitev v domačijo!
Obile solze, katere je Elizabeta jokala za svojim možem,
so ji ugasnile luč lepih oči! Slepa je sirotica samotno
živela v tužnem gradu. Leopold ni odobraval bratovih
obljub in ni odjenjal od vojne proti Ludoviku. Ker
Friderik ni mogel izpolniti dogovorjenih uvetov, vrne
se, zvest zastavljenej besedi, nazaj na Bavarsko. Zastonj
ga je prosila uboga Elizabeta, zastonj so trdili dvor-
niki, da taka prisega ne more biti veljavna in vezalna:
možato se je iztrgal iz rok svoje družine.

Kako se začudi Ludovik, ko Friderik zopet stopi
pred njega! Ta pravičnost in poštenost ga gane tako,
da se spravi s Friderikom in mu ponudi, naj si delita
kraljevo oblast.

Beseda dana sveta naj ti bo!
Ne oprosti ga več nobena moč,
Kedčr se je enkrat zavezal sam.

202. Albreht II. Modri.

Friderik Krasni je otožen in bolehen preživel svoje
zadnje dni v samotnem gradu Guttenstein sč svojo slepo
ženo. Po njegovej smrti (1. 1330.) sta mu sledila brata
Albreht II. s priimkom Modri in Oton Veseli.

Ta avstrijska vojvodi sta si pridobila
Koroško 1. 1335. Po starej šegi je zasedel Oton voj¬
vodski prestol koroške dežele na gosposvetskem polju.

218

Ko se je bil Oton preselil v večnost, vladal je Albreht
Modri sam Še 19 let. Bili so hudi, strašni časi! Nesreče
in nezgode vsake vrste so nadlegovale vzhodno Evropo
pa tudi Nemčijo in Avstrijo. Prikazale so se najpred
tako ogromne trume kobilic, da so zatemnjevale
svetlo solnce. Kjer koli so obsedele, povsod so bile
takoj uničene in opustošene njive, vrti in travniki: samo
trsja niso napadale. Tri leta je trajala ta nezgoda.

Ne dolgo potem je nastala najhujša nesreča, neka
kužna bolezen, ki je v dveh letih pomorila dve petini
evropskih prebivavcev. Trgovci sojo bili iz jutrovih dežel
zanesli v Evropo. Kogar se je prijela ta strašna in na¬
lezljiva morivka, temu so po životu vzkipele bule jajčje
debelosti in rumene ali črne proge; zatč so imenovali
to bolezen tudi „črno kugo“. Dve leti je razsajala in
žela ljudi. Cele vasi so bile izmrle, po mestih pa j e bilo
mnogo hiš popolnoma izpraznjenih. Samo na Dunaju je
umrlo na dan 500—700 ljudi. Nevedneži so s prva
mislili, da je tej bolezni vzrok neredni tek planetov;
kmalu pa se je razneslo krivo mnenje, da so jo Židje
zatrosili. Pričeli so zdaj grozovito preganjati nesrečne
Židove po vseh mestih in trgih. Požigali so jim hiše ter
jih klali neusmiljeno; po nekaterih krajih so jih skoro
popolnoma zatrli. In ker zaradi kuge nikdo ni hotel
obdelovati polja, pridružila se je morivki njena sestra —
lakota. V teh nadlogah se je izkazoval Albreht dobrega
očeta in ljubeznivega dobrotnika svojim podložnikom.

203. Rudolf IV. ustanovnik.

Albrehtu H. je bil naslednik njegov sin Rudolf IV.
V pospeševanju znanstev in umetnosti je posnemal
svojega tasta, tedanjega nemškega cesarja Karla IV.

219

Kakor je ta ustanovil v Pragi prvo vseučilišče, tako
je tudi Rudolf osnoval vseučilišče dunajsko (1. 1365.), ter
jel zidati imenitno stolno cerkev sv. Štefana, ki je sč
svojim krasnim zvonikom še danes najlepši ukras slavnega
Dunaja. Zaradi teh činov ga imenuje zgodovina tudi
ustanovnika. Rudolf si je na vso moč prizadeval, pomno¬
žiti čast svoje rodovine in razširiti njeno oblast.

Ko je Marjeti Širokoustnej, vnukinji istega
Majnharda, kateri je bil zvest zaveznik kralja Rudolfa
proti češkemu Otakaiju, umrl edini sin, izročila je
Tirolsko, podedovano svojo deželo, avstrijskemu voj¬
vodi Rudolfu IV. Cesar Karel pa je svojemu zetu potrdil
to važno pridobitev leta 1364.

Rudolfovi nasledniki so si tudi pridobivali novih
dežel; leta 1382. seje avstrijskim vojvodam podal Trst,
leta 1500. so pa podedovali pokneženo grofijo go-
riŠko.

Takč je vedno rastla moč avstrijskih vladaijev,
ki so bili od 1. 1438. počenši v skoro nepretrganej
vrsti ob enem tudi nemški cesarji.

204. Celjski grolje.

V soneškem gradu blizu Braslovč so v 14. stoletju
živeli junaški in bogati plemenitniki. Razni zapravljivi
plemenitaši na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem so
jim zastavljali svoja posestva: ker jih ti navadno niso
mogli več rešiti, ostajala so soneškim gospodom, kakor
so se s prva imenovali sami.

Vsled velike dedščine po heunburških grofih so se
pozneje zvali „celjski grofje^, ker je bilo Celje glavpo
mesto njihovega posestva; leta 1436. so pa bili povzdig¬
njeni celč v knežji stan. Zgodovina te stare in plemenite

220

rodovine našteva nam mnogo dejanj in važnih dogodkov.
Grof Herman je bil celo vrhovni poglavar Slavoniji in
Bosni. Celjski grofje so bili v rodu s cesarji, kralji, knezi,
grofi in drugimi mogočnimi gospodi; imeli so 70 graščin
po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvatskem in
Avstrijskem. Zadnji iz te rodovine je bil Ulrik H., prvi
minister ogrskega in češkega kralja Ladislava. Osebni
sovražniki so ga umorili 9. novembra 1.1456. v Belemgradu
na meji ogrskej in srbskej. Ko so ga v Celju v cerkvi
minoritskej slovesno pokopali, ter je grbonosec v črnej
obleki zaklical: „Danes grof celjski ni nikoli več! —
zajokali so se možjč in žene tako, da ni popisati.

Celjska posestva pa so prišla večinoma pod avstrij¬
sko oblast. Po Krones-u.

205. Junakov grob.

Visoko na linici mamka sloni,
Njen sinek po dolu kobilo lovi.

„Oj piisti mi, luca, zelenkasto brav,
Glej turških konj videti mnogo je glav.

Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del,
Bom meček opasal in na te bom sel;

Pomakal moj meček bo v turško se kri,

Kobile sovražne podila boš ti.“

Kobila mladeniču zarezgeta,

In z usnjatim sedlom junak jo sedla.

Pa kliče si vojne tovariše vse:
„Vstanite, vstanite, na vojno greste!

In mamica v linici milo ječi,

Si sineka gleda, tako govori:

„Poslušaj me starico, sinko ti moj,

Ne hodi, ne hodi nad Turka na boj 1

221

Črez vrata mi hrastov porinemo pah,
In Turka za zidom ne bode nas strah.

Pod turškimi meči umrl je tvoj brat,
Sedaj pa še ti bi zapustil me rad?

Med Turki izdihnil tud’ oteč je tvoj,
Ne hodi, ne hodi, moj sinko, na boj!“

»Poslušaj, poslušaj, o mamica ti,

Kar sin ti tvoj zadnji pred bojem veli:

Kjer bratec in oteč boril se za dom,

Tam boja se branil jaz tudi ne bom.

Kjer oteč izdihnil, kjer vmiral je brat,

Tam jaz bom posteljo postiljal si rad/

Krdela sovraga že v dol gomeze,

Ko zbere mladenič si hlapce mlade.

Minila še niso trenotja mu tri,

Že s curkom prelival sovražno je kri.

Z levico za brzdo kobilo drži,

Z desnico krvavo orožje vihti.

Vrši se na sredi, kjer velik je hrup,
In Turki pod mečem lete mu na kup.

In ko se junak na okoli ozrč,
Pobile že hlapce so sablje krivč.

Boril se je dolgo na travniku sam,
Iz trupel si rakev napravil le-tam.

Kjer jarek na ravni stoji še ta dan,
Junak tam slovenski leži pokopan.

Ni rezani kamen, ni lavorjev šop

Ne kaže, ne pravi, kje njegov je grob.

Le prosta pravljica, le ta ne molči,
Le prosta pravljica — junaka slavi.

J. Jurčič.

222

206. Tabori r turških časih.

Za časa neprestanih turških navalov v naše dežele se
je pogosto zgodilo, da je Turčin planil črez mejo, preden
je bila pripravljena cesarska vojska.

Ljudstvo si je moralo v takih slučajih samo pomagati.
Napravljalo si je trdnjave med obzidjem okoli cerkve,
delalo je tabore, skladalo na najvišjih gorah in hribih
grmade, da je moglo približevanje divjega Turka naglo ko
blisk oznaniti na vse strani.

Tabori so bili dobro zavarovani kraji; delali so jih
na kakem griča, sploh v kraju, kamor se je sovražnik težko
približal. Ako je imela cerkev dobro obzidje in je stala na
mestu, kjer je bilo mogoče Turka dolgo se braniti, izpre-
menili so naši predniki hišo božjo s pokopališčem vred
v tabor in so tam čakali sovražnika. Tu sem so znašali
ljudje svoje blago in premoženje.

Kadar se je bližal Turcin, zažgali so grmade; od
hriba do hriba je plamenela žalostna novica. Možje zgrabijo
orožje; ti se oborožijo se sekirami, kiji, kosami; oni z meči,
sulicami, tolkači in porati, tretji zopet s puškami, vsak
kakor more. V tabor zbeže starčki, žene in otroci ter molijo
goreče za zmago, za srečo borivcev. Na obzidju, na branilcu
in v stolpih pa stoje brambovci, krepki možje in hrabri
mladeniči. Branijo se tem srditeje, ker ni bila le njim,
ampak tudi ženam in otrokom smrt ali sužnost gotova,
ako bi Turki premagali tabor. Pogosto se je tabornikom
posrečilo, odgnati Turka in pobiti bežečega sovražnika.
Kakšno veselje je takrat vladalo v taboru! Z obzidja in
se stolpov so pozdravljale žene, so hvalili starčki vračajoče
se zmagovite junake. Kako prisrčna je bila zahvalna
molitev za odvrnjeno nevarnost!

223

Pridrla je vojska iz turških krajin,
Smrt spremlja jo in razdejanje;

Naš Triglav je videl iz jasnih višin

Veliko nadlog, pobijanje.

Slovenec se smrti noben ne boji:

Zmagati ali pa pasti!

Meč krepko vihtil je, prelival je kri,
Križ rešil iz turške oblasti.

207. Iznajdba smodnika.

V početku 14. stoletja je v Freiburgu na Baden-
skem živel frančiškan Bertold Schwarz. Bavil se je
z marsikaterimi poskusi in preiskavami, da bi spoznal
svojstva in moči naturnih teles. Nekega dne je v mož-
narju mešal zdrobljeno žveplo, soliter in oglje ter pokril
to zmes s kamenom. Po naključju pade vanj iskra;
zmes se vname; strašen pok nastane, kamen pa odleti
visoko v strop. Prestrašen stoji menih pred to čudno
prikaznijo; ponavlja poskus in sicer z vedno istim
uspehom. Objavi tedaj svoj izkus in pokaže, kako bi
se ta smodnik dal rabiti za razdiranje zidovja in trdnjdv.
Izdelovali so zdaj možnarje z luknjico na zadnjej strani,
kjer se je vžigal smodnik. Pred možnar pa so devali
kamenje. Polagoma pa so napravljali daljše možnarje,
topove ali kanone, iz katerih so streljali železne
krogle.

Pozneje so imeli tanjše železne cevi, da jih je
posamezni vojak lahko nosil na rami. Te cevi so bile
puške. Leta 1670. so v Bayonne-u na Francoskem iznašli
bajončt, ki so ga natikali na puške in jih takd rabili
kot sulice.

Že sredi 15. stoletja so topove sploh rabili v vojnah.

224

Kitajci so že v prvih stoletjih po Kristusu rabili
smodnik za rakete, umetni ogenj i. t. d.

Ko je začel grmeti strelni prah, izgubili ste osebna
hrabrost in telesna moč svojo poprejšnjo veljavo. Pri¬
tlikavec je mogel poslej zlekniti na tla najsilnejšega
junaka. Vitezi so jeli odlagati svoje ščite, obešati oklepe
v orožnice, zamenjali so kopja s puškami ter se pre¬
seljevali z visokih gorskih krajev v nižave. Viteštvo je
izgubilo vso veljavo.

208. Kolumb najde Ameriko.

Preimenitna iznajdba proti koncu srednjega veka
je tudi kompas. To je namreč na tankej, navpičnej
iglici položena igla magnetnica, katera se hrani
v posebnej skrinjici. Igla magnetnica je z enim koncem
vedno proti severu obrnjena. S tem orodjem se morejo
določati in spoznavati strani svet4 v takih okolnostih,
kadar ni za to nobenih drugih pomočkov, kakor na
morju, sredi velikih gozdov in v rudnikih. Kdo je
izumil kompas, ne vemo prav za prav; toliko pa je
dognano, da je bil — kakor smodnik — Kitajcem
poprej znan nego Evropejcem.

Iznajdba kompasa je storila, da so se mogli mor¬
narji podajati na prosto morje; pomagala je, da je
Krištof Kolumb našel Ameriko.

Ta slavni mož še je rodil v Genovi; ubog suknar
je bil njegov oče. Že v prvej mladosti je kazal Krištof
veliko veselje do mornarskega življenja; od svojega
14. leta je živel skoro le na moiju. Ni je bilo nobene
pomorske nevarnosti, katere bi ne bil prestal. Ker so
bili takrat na Portugalskem za mornarje najboljši časi,
pod4 se Krištof v to deželo. Pridno je prebiral in pregledo¬
val dnevnike in zemljepise, katere mu je bil zapustil neki

225

izkušen mornar. Premišljujoč pisma se je vedno
bolje prepričeval, da na zahodnej strani atlantskega
morja mora tudi biti suha zemlja. (Mislil je namreč,
da bi se po zahodnej poti skozi atlantski ocean prišlo
v Indijo.) Kako rad bi se bil takčj podal na morje,
iskat novih dežel! Manjkalo pa mu je za to potrebnih
denarjev, manjkalo mu je ladij. Obrne se torej sč svojim
načrtom do rojstvenega mesta Genove, katero ga je
zavrnilo kot sanjarja. Prav tako se mu je godilo pri
portugalskem kralju. Po vednih prošnjah dobi nazadnje
vendar na Španskem pri kralju Ferdinandu in kraljici
Izabeli tri ladje.

S 120 možmi je odjadral Kolumb 3. avgusta 1492. 1.
iz malega pristanišča Palos-a. Na kanarskih otokih je
popravljal ladje in se zžradi tega mudil nad mesec dni.
Odtod odrinivši se je videl kmalu na brezkončnej mor-
skej puščavi, po katerej se še nihče ni vozil pred njim.

Hitro kakor ptice so jadrale ladje po neizmernej
morskej planjavi. Minil pa je dan za dnevom, teden za
tednom, in še zmerom so plavale ladje med „nebom
in vodo“. Od kopnega ni bilo duha ne sluha. Kolum¬
bovim mornarjem (matrozom) je jelo upadati srce:
zahtevali so, naj jih Kolumb pelje domčv. Ta pa se
jim ne d4 oplašiti. „ čakaj te,“ rekel jim je, „še nekaj
dni; v kratkem imamo suho zemljo pod nogami/
Zarčs so se že prikazovali oznanjevavci kopnega, namreč
ptice, drevesne veje; tudi jagode in celb umetelno
izdelano palico so zapazili na morskej gladini. Ni bilo
več dvomiti, da je dežela blizu. Zato ukaže Kolumb
povezati jadra in čuti vso noČ. Komaj se je jelo jutro
žariti, zakriči mornar na jadreniku: „Zemlja, zemlja!“
Veselje pomornikov se ne dA popisati. Pozabili so vse
nevarnosti dolgotrajnega jadranja.

Tretje berilo. 15

226

Ginjenega srca se zahvaljujejo Bogu za srečno
rešitev. Ko je solnce vzhajalo, ležal je pred njimi lep
zelen otok. Prvi je stopil na suho Kolumb, držeč v enej
roki zastavo, v drugej goli meč. V imenu španskega
kralja vzame otok v posest in ga  imenuje San Salvador
to je Odrešenik.

Plašno se prišlecem bližajo nagi otočani bakrobarvne
polti; radi so jemali ponujane korale, steklene bisere,
zrcala in druge malenkosti ter za to dajali zlate
p 1 o č e, katere so nosili v nosu in v ušesih. Vidč, kako
strastno segajo Spanci po zlatu, klicali so otočani:
„Hajti u  in kazali proti jugu. Gredč proti omenjenej
strani najde Kolumb otok Hajti. Pustivši tu malo na¬
selbino, odjadra nazaj na Špansko, poročat kralju
o novih deželah.

Pozneje je Kolumb še trikrat prišel v Ameriko ter
je vsakikrat našel druge krajine in otoke. Zavidneži
so pa slavnega in prezaslužnega moža pri kralju začrnili
in obrekali, takč da se ta ni več zmenil zanj. Nehva¬
ležnost je bila edino plačilo preslavnemu možu. Še
imena njegovega niso dali novemu svetu, marveč
imenovali so ga po Florentincu Amerigo Vespucci,
ki je prvi priobčeval popise o novih deželah.

209. Knjigotiskarstvo.

V starodavnih Časih ljudjč niso imeli tiskanih
ampak samo pisane knjige. Posebno so menihi prepisovali
bukve; zato so pa tudi lepopisje dognali na zelč visoko
stopnjo. Še dandanes se nahajajo po knjižnicah take
pisane knjige, v katerih so posebno začetne Črke kaj
lepo in umetelno izdelane. To prepisovanje pa je stalo
mnogo truda in časa; ni čuda, če so bile bukve takrat

227

prav drage. Sveto pismo na primer je veljalo več sto
goldinarjev. Zaradi tega so se knjige dobivale samo pri
duhovnikih in bogatih ljudčh.

Iz tega vidimo, da je bil tedanji pouk po šolah
jako pomanjkljiv.

Pozneje so začeli ljudjč na gladke lesene deščice
ali ploščice vrezovati raznovrstne svete podobe in druge
stvari, katere so pobarvali ter jih potem pritiskali na
pergamen ali pa na papir. Taki lesorezi so bili iz
početka prav slabo narejeni; težavno je bilo spoznati
tiskano podobo.

Ako so hoteli natisniti celo knjigo, treba je bilo
toliko lesenih (bukovih) deščic, kolikor strani so imele
bukve. Vse to, kar je bilo pisanega na enej strani,
morali so vrezati v eno tako (leseno) deščico, katero
so potem počrnili in na papir pritiskali. Kako težavno,
trudno in počasno je bilo to delo, umč vsak, kdor si
misli količkaj debelo knjigo. Po odtisku so bile te
deščice brez vrednosti.

O tem času je živel plemenitaš Janez Gutten-
berg, ki je bil doma iz Moguncije na Nemškem. Ta
mož je pogosto mislil, kako bi se dale knjige tiskati
s posameznimi lesenimi pismčni (črkami). V to
namero si je prirezal več ravnih, enako debelih in
enako dolgih lesenih klinčkov, a na enem koncu je
vsacemu vrezal pismenko ter jih potem vezal in zlagal
v besede in vrste.

Ko je hotel tiskati, počrnil je one vršičke in pri¬
tisnil na papir. Po natisu so se paličice razvezale in
zopet rabile za tiskanje novih bukev. A prvi poskusi
mu niso šli po želji; lesena pismena so bila namreč
premehka in so se kmalu okršila.

15*

228

Leta 1450. se združi Guttenberg z bogatim zlatar¬
jem Janezom Faustom in lepopiscem Schofferjem.
Združene moči storč vselej več, nego posamezne. Po
Schofierjevem nasvetu so začeli črke liti iz kovin; te
se niso tako hitro okršile, kakor lesene in so trpele
delj časa. Schoffer je tudi izumil dobro tiskovno Črnilo,
in takč je ta občekoristna umetnost vedno bolje na¬
predovala.

Leta 1455. je bilo natisnjeno sv. pismo.

Tiskarstvo se je začelo kmalu širiti po vsem svetu;
mali broj pisanih knjig se je umaknil tiskanim bukvam.
S tiskarstvom in knjigami so se pa tudi širile umet¬
nosti in znanstva, ob kratkem: s pomočjo tiskarstva
se je človeku odprla pot do višje izobraženosti.

210. Bitva pri Mohaču.

Kakor so Turki napadali slovenske dežele, tako so
pogosto tudi udarili na ogrsko zemljo, po katerej so
ropali in požigali, drvč seboj tisoč in tisoč ljudi v strašno
sužnost.

Posebno silovit je bil sultan Soliman. Pridrl je
z ogromno vojsko na Ogrsko. Na planjavi okoli Mo-
hača ob Donavi se mu je uprl mladi, komaj dvajset¬
letni Ludovik, kralj ogrski in češki (1526). Predrzni
vojskovodje so svetovali kralju, naj prime Turčina,
da-si je bila turška vojska veliko večja od ogrske.
Zgodilo se je, česar so se bali previdnejši možjč. Ogrske
trume so se morale umekniti divjim Turkom; mnogo
tisoč hrabrih vojakov je obležalo na bojišču. Kralj
Ludovik se je bojeval z največjo pogumnostjo; ko je
ranjen obnemagoval, spravi ga neki sleški vitez iz
gneče in jaha ž njim proti Petčuhu. Jezdč črez blatni
potok, prekucne se kralju konj vznak in pokoplje jez-

229

deca pod seboj v blatu. Spremljevavec ga ni mogel
rešiti; moral je pobegniti pred Turki. Še le ko so ti
odjahali, našli so kraljevo truplo; prinesli soje v Stolni
Beligrad ter slovesno pokopali.

Zdaj ste pripadli deželi ogrska in češka avstrij¬
skemu Ferdinandu I., kije bil poročen z Ludovikovo
sestro Ano. Od tč dobe so avstrijske, ogrske
in češke dežele zedinjene pod žezlom naše
slavne vladarske rodovine.

211. Nadloge tridesetletne vojne.

Nobena vojna ni prinesla toliko nadlog in nesreč
avstrijskim in nemškim deželam, kakor tridesetletna
(1618—1648). Vzročili so jo bili verski prepiri med
katoličani in protestanti, katere so zvali tudi luterance
po prvem oznanjevavcu nove vere, M. Luter-ju.

Avstrijski vladar, ob enem nemški cesar, branil je
katoličane. Njegov vojskovodja Wajlenstein je vodil
vojsko z veliko spretnostjo in hladnokrvnostjo; ravnal
pa je čestokrat tudi neusmiljeno in samovoljno.

Leta 1630. je bilo na videz vojske konec; kar se
oglasi nov sovražnik. Ta je bil švedski kralj Gustav
Adolf, ki se je združil s cesarjevimi nasprotniki.
V krvavej bitvi pri Liitzen-u so Švedi sicer zma¬
gali, ali izgubili so svojega kralja. S pomočjo Avstriji
sovražnih Francozov so nadaljevali švedski generali
ljudomorno vojno.

Zdivjani vojaki so strašno pustošili vso Nemčijo;
nikdo si ni bil v s vesti svojega imenja in življenja. Da
bi se oteli iz rok grozovitne vojaške druhali, zapuščali
so mnogi svoje hiše in kolibe ter so si po gozdih in
samotah iskali varnejih pribežališč.

230

Razen vojne sile je hudo razgrajala tudi lakota
in kuga. Neprestano je pela smrtna kosa! Mnogokje je
zapored umrlo toliko ljudi, da so morali mrliče kakor
na bojišču kupoma pokopavati. Bilo je dosti takih
krajev, kjer daleč okrog nisi videl ne mesta, ne vasi,
ne hiše, ne Človeškega bitja. Tužna tihota povsod!
Rokodelstvo je mirovalo, plug je zarjavel počival
v kotu. Prazni hlevi so lezli na kup! Neobdelane njive
so bile z grmovjem in plevelom prerastene. čim menj
je bilo ljudi, tem bolj je rastlo število volkov. Prosto
je prihajala v sela zverjad po svoj plen. Lakota je
v mnogih krajih pritiskala tako silno, da so za drag
denar prodajali mrhovino, podgane in miši.

Bilo je stiske in žalosti brez mere!

Kakor angelsko petje je zadonela vendar enkrat
novica, da je mir sklenjen, da je konec pogubljive
vojske!

212. Mir.

Dovolj, dovolj krvi je že prelite,
Popiti je ne more zemlja več;

Poljane z mrtvimi so trupli krite,
Strašnč razsajal je krvavi meč.

Pepel vasi, razrušena so mesta,

S plamenom meč sovražnikov divji;

Begunov mrgoli stezi in cesta,

Da jim pred smrtjo gozd zavetja di.

Potikajo se kakor zver po hosti,

A kaj, da je sovražnik daleč zad?

Oj blagor mrtvim, vseh težav so prosti:

Kar jih ostalo, tare mraz in glad. J. Stritar.

231

Al’ slišimo prav, al’ se moti uhč?
Odkod se glasovi razlegajo mili?
Kot luč bi prižgal v temoti svetld,
Prešinja novica, da mir so sklenili.

Veseli se, kmetič, pa tudi meščan,
Povrni se k plugu, obrtu;

Naj mirno se pase ti čreda, selj&n!
Naj konec bi bil prepiru in Črtu!

213. Turki pred Dunajem.

Kakor že večkrat popred, tako so tudi L 1683.
planili Turki na Ogrsko ter se odtod pomikali proti
Dunaju. Na čelu 250.000 m6ž je lomastil veliki vezir
Kara Mustafa proti glavnemu mestu avstrijskemu,
ki ga je bil zastonj že oblegal sultan Soliman (1529).
Ko se je na Dunaju zvedelo, da koraka veliki vezir sfe
svojo vojsko naravnost proti prestolnemu mestu, na¬
stala je zmešnjava in strah. Mnogo dunajskih stano-
vavcev je pobegnilo iz mesta.

Kmalu so videli meščani okoli in okoli mesta
v plamenu žareče nebč. Mesta in vasi — vse je ginilo
v pepel in prah, kamor koli so se pokazale turške čete.
Stiskani prebivavci pa so iskali zavetja pred krvoloki
v mestu, tako da je dal nazadnje poveljnik posadke
mestna vrata zapreti, da ne bi prehitro zmanjkalo
živeža za toliko ljudi.

Dne 12. julija so se približale Dunaju prve trume
turških konjikov, dva dni pozneje se privali vsa vojska.
Grof Staremberg, kateremu je bil cesar Leopold I.
izročil hrambo glavnega mesta, dal je požgati neutrjena
predmestja; predmeščani so pribežali v mesto.

Posadka, meščani in dijaki so se pod poveljništvom
hrabrega in podjetnega zapovednika branili kakor

232

levi ter odbijali turške navale na obzidje. Za vsako
ped zemlje so morali sovražniki izgubiti sto in sto
ljudi. A vedno bolj in bolj se je krčilo število brani¬
teljev; tlačila jih je tudi lakota in bolezen.

Že dva meseca je trajala oblega; beda Dunajčanov
je prihajala neizrečeno huda. Iz zvonika cerkve sv.
Štefana so izpuščali rakete oznanjajoč okolici, da je
stiska prikipela do vrhunca. Glej! na preveliko veselje
obnemagujočim meščanom je po bližnjih hribih za-
plamtel ogenj v znamenje, da se že bliža pomoč.

Vojvoda Karel lotarinški je bil nabral izdatno po¬
lnočno vojsko, katerej se je pridružilo 25.000 Poljakov
pod junaškim kraljem Janezom Sobieskim. Ta
vojska je hitela Dunajčanom na pomoč; 12. septembra
je že stala na Kahlenberg-u, nekem hribu poleg Dunaja.

Po sv. maši, katero je služil pobožni kapucin Marko,
uderč kristjani v planjavo in primejo Turka. Topovi
grmč, puške pokajo, meči se blišče v solnčnih žarkih.
Vname se strašno klanje. Ob Štirih popoldne so Turki
pregnani iz šatorov, kmalu potem pa se spustč v divji
beg. Zmaga je bila sijajna, plen neizmeren. Dunaj je
bil otčt in ž njim tudi vsa država, vse krščanstvo.

214. Princ Evgen.

Princa Evgena, rojenega v Parizu 1. 1663., pridobila
je Avstrija po nekem posebnem naključju.

Evgena je hotel oče imeti za duhovna; a sina je
bolj mikal vojaški stan. Zato je prosil francoskega kralja
Ludovika XIV. za kapitanovo službo pri dragoncih.
Kralj zavrne prošnjo posmehujoč se princevej ubornej
in slabotnej postavi. Razžaljen se obme Evgen do
nemškega cesarja Leopolda I., ki ga je prijazno sprejel.

233

V tedanjej turškej vojni (1. 1683.) je imel Evgen prilož¬
nost, pokazati svojo neustrašno pogumnost, gorečnost
in hrabrost. Karel lotarinški mu za izkazano izvrstno
vojaško vedenje podeli poveljništvo črez dragonski polk.

Ko je cesarska vojska od Dunaja bežečega Turka
podila skozi ogrsko deželo, odlikoval se je Evgen pri
vsake) priliki. Bolj in bolj se je videlo, da je princ
tako rekoč rojen za nadpoveljnika v vojski.

Ko je mohamedance posekal v grozovitej bitvi pri
Zenti (1. 1697.), povzdignil ga je cesar za maršala.

Pač so se kesali Francozje čuvši o junaških činih
svojega rojaka. Poskušali so na vse kri pij e dobiti ga
nazaj. Najpred mu je kralj pretil z vednim pregnan¬
stvom iz Francije, če bi se takčj ne vrnil v domovino.
Evgen se za to ne zmeni. Kar se ni dalo s hudim,
menil je kralj doseči z dobrim. Ponujal mu je francosko
maršalstvo, mestodrštvo in 2000 cekinov letne priklade.
A Evgen odgovori: „Jaz sem zdaj cesarski maršal;
hvaležnost me veže na mojega cesarja. Denarjev ne
potrebujem, francosko mestodrštvo tudi lahko pogre¬
šam/ Vojaki so ga ljubili kakor očeta, on pa nje kakor
otroke.

„ Dokler nas vodi slavni Evgen,
Ne prekosi nas sovražnik noben" —
bila je splošna govorica pri vojakih.

Prezvesto je služil zaporedoma trem cesaijem:
Leopoldu I. in tega sinovoma: Jožefu I. in Karlu VI.
Rekel je pogosto: „Leopold je bil moj oče, Jožef moj
brat, Karel pa moj gospod. “

Umrl je v svojem lepem gradu Belvedere
21. aprila 1. 1736. Z njim je cesar izgubil svoj zmago-

234

nosni meč, Dunaj najboljega meščana, avstrijske dežele
svojega branitelja, svet pa enega izmed najslavnejših mož.

Za cesarja Franca Jožefa so mu pred cesarskim
gradom postavili lep spomenik.

215. Cesarica Marija Terezija.

Karel VI. ni imel nobenega sina. Za Avstrijo pa
je veljala postava, da morejo le moški Habsburžani
dedovati prestol in vlado. Da bi ohranil avstrijske dežele
svojej rodovini, izdal je cesar novo postavo, tako imeno¬
vano pragmatično sankcijo, katera je določala:
1. da se avstrijske dedne dežele nikdar ne smejo raz¬
deliti; 2. da naslednje tudi ženski zarod vladarske
rodovine, ko bi utegnil moški izmreti. Ves čas svojega
vladanja se je trudil cesar, sankciji pridobiti veljavo
pri evropskih državah, kar se mu je tudi posrečilo.

Po tej postavi je prevzela po smrti Karla VI.
njegova najstarejša hči Marija Terezija vladarstvo
avstrijskih dežel (1. 1740).

Poročena s Francem, velikim vojvodo toskanskim
iz rodovine lo tar inske, bila je še le 23 let stara, ko
je nastopila vlado.

Takrat so našej očetnjavi pretile vsestranske nevar¬
nosti; kajti vzdignile so se proti njej mnoge evropske
države, pozabivši pokojnemu cesarju dane obljube in za¬
gotovila. Menili so sovražniki Avstrijo raztrgati in dežele
med seboj razdeliti. Resnične so torej bile besede princa
Evgena, ki je rekel: „Najboljše poroštvo za pragmatično
sankcijo bi bila močna vojska in dobro napolnjene
denarnice. u

Junaška gospA pa vpričo vseh teh nevarnosti ni
izgubila poguma. Zaupala je v božjo pomoč ter na
vdanost in ljubezen svojih podložnikov.

235

Ko so privreli sovražniki od vseh krajev, zbirala
so se avstrijska ljudstva z vso navdušenostjo in
v neizmernem številu okrog svoje vladarice. Bilo je
sicei’ prestati mnogo hudih bojev, veliko denarja in
vojakov je bilo treba darovati; pa Avstrija je obstala,
stanovitnost in hrabost ste zmagali. Le del Sleškega
se je moral prepustiti pruskemu kralju Frideriku II.
A pozneje si je Marija Terezija pridobila Bukovino
in velik kos sedanje Galicije.

Imela je tudi veselje, da so nemški knezi izvolili
njenega soproga za nemškega cesaija (1. 1745).

Ko so se vrnili mirnejši časi, zmogla je blaga
cesarica skrbeti tudi za notranjo blaginjo svojih dežel.

Pospeševala je kmetijstvo, povzdignila rudarstvo
ter oživila trgovstvo. Ustanovile so se bolnice, sirotnice
in hiše za onemogle vojake. Odpravila se je tudi ne¬
človeška mučilnica (natveznica). Kakor za telesno, takč
in še bolj se je mila cesarica trudila za duševno bla¬
ginjo svojih podložnikov. Pomnoževala je ljudske in
višje šole; dala je spisati šolske knjige, katerih so
ubogi otroci dobivali zastonj. Tak6 bi se dale našteti
še druge blagodelne naprave premile cesarice, ki jo po
vsej pravici imenujejo pravo mater svojih državljanov.

216. Smrt Marije Terezije.

Štirideset let je vladala včlika cesarica svojim de¬
želam. Bog je blagoslavljal njeno blago početje, pa tudi
pošiljal ji bridke izkušnje. Leta 1765. ji je umrl Franc I.,
njen mož in sovladar. Od tega časa ni več slekla črne,
žalne obleke. Vsako leto na smrtni dan svojega pokoj¬
nega moža je hodila molit k njegovej rakvi.

Dne 20. novembra 1. 1780. pa sama hudo oboli.
Kakor je Bogu vdano živela, tako je tudi dokončevala

23fi

svoje zadnje dni. Dnč 28. novembra prejme sveto
popotnico; po noči od 28. do 29. je govorila dolgo
se svojim prvorojencem Jožefom. „Ko bi bila po telesu
neumrljiva,“ rekla je, „bila bi rada zaradi tega, da bi
pomagala nesrečnikom. 41

Skrbni sin prigovarja bolnici, da naj bode mirna
in naj počiva. Cesarica pa mu odgovori: „črez nekaj
ur stopim pred sodnji stol božji, in ti meniš, da bi mogla
spati? 1  Zvečer 29. novembra čuti se zelč slabo. Kar
zakliče : „Odprite okna! 41  in se hoče vzdigniti v postelji;
potem reče: „K tebi — pridem! 44  nagne se nazaj in
umre.

217. Cesar Jožef II.

Po smrti svoje matere je prevzel nemški cesar
Jožef II. tudi vladarstvo avstrijskih dežel. Bil je pre-
blazega srca in visokih namenov. Živel je samo za to, da
bi povzdignil veljavo in moc svoje dedne države. Sam
se je prepričeval o razmerah preprostega ljudstva ter
pomagal, kjer koli je mogel. Rad je skrivaj in preoble¬
čen, da ga niso poznali, zahajal med ljudi in se po¬
govarjal ž njimi. Vsak, še takč prost Človek, smel je
k njemu. Nekega dne se je prerila uboga žena skozi
množico do cesarja, da bi mu podala prosilno pismo.
Stražnik jo nekoliko.ostro zavrne. Cesar pa mu reče:
„Ako ubogih ljudi ne poslušamo, kadar nam tožijo,
kako bode Bog nas poslušal, če se potožimo njemu! 44

Vrt na Dunaju, ki je bil odločen samo plemenitnikom,
odprl je za vse ljudi ter je dal nad vrata zapisati: „Kraj
vsem ljudčm v razveseljevanje namenjen od njihovega
častitelj a. 41  Tako si je sam dal najlepši priimek. Ko
so se zaradi tega nekateri visoki gospodje pritoževali,
da nimajo več kraja, kjer bi bili (nemoteni) med seboj,

231

odgovoril jim je cesar: „Ako bi hotel jaz živeti samo
med svojimi, sebi enakimi, moral bi se podati v kapu¬
cinsko cerkev, kjer počivajo moji pradedi.“

V koče ubornega kmeta je večkrat pogledoval, še
celč za plug je bil prijel pri nekej priliki. Tak6 je po¬
kazal, kako spoštuje kmetski stan. S posebno hvalež¬
nostjo se mora še zdaj vsak kmet spominjati tega
cesarja; kajti odpravil je v vseh svojih deželah suž-
nost (nesvobodno podložnost) kmetskega stanu.
Drugovercem je podelil enake pravice s katoličani ter
odpravil vse tiste samostane, ki se niso pečali z dušnim
pastirstvom, s poukom mladine ali sč strežbo bolnikom.
Tč in druge prenaredbe pa so vznemirile posamezne
kronovine. V Belgiji je nastal upor, ki ga je Jožefov
naslednik Leopold II. komaj zadušil. Tudi Ogri so bili
nezadovoljni, ker niso spoznali cesarjevih dobrih namčr.
Zat<5 je dobri cesar konci življenja preklical več svojih
postav. A prej navedene so obveljale. Jožef II. je umrl
20. februarja 1. 1790. „Na moj grob, ‘ tako je rekel
cesar umirajoč, „naj se zapiše: Tu počiva knez, čigar
namere so bile naj čistejše, ki pa je imel nesrečo, da so
mu izpodleteli vsi načrti/’ Njegov spomenik na Dunaju
kaže resnične besede: „Ni dolgo živel, pa živel je ves
za blaginjo svojih ljudstev.“

Spomin njegov ne mine.

218. Cesar Franc in nadvojvoda Karel.

Po dvoletnem vladanju že umre Leopold II. (1.1792).
Ni torej učakal nadlog, ki so v kratkem imele priti
nad Avstrijo.

Naslednik mu je bil njegov sin Franc, kot nemški
cesar Franc II. imenovan. Na Francoskem se je takrat

238

vnel grozovit prevrat. Francozje so kar divjali:
ropali so, požigali, morili se in izpodkopavali in po-
končavali vse božje in človeške naprave. Tudi boj
napovedd skoro vsem evropskim državam ter dero
z mnogimi vojskami črez svoje meje. Vodil jih je silni
vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se je na¬
posled celb dvignil na češarki prestol francoski. Ta
predrzni slavohlepnež je hotel podjarmiti vso Evropo.
Mnogo nemških knezov se je izpozabilo tako, da so
sami Napoleona spoznali za svojega varuha ter mu za
njegove vojske obljubili vojakov. Zatč je Franc odložil
nemško krono; s tem je nehalo nemško cesarstvo po
tisočletnem obstanku. Že dve leti pred tem do¬
godkom je bil Franc povzdignil avstrijske
dežele v cesarstvo (1. 1804.) in je po takem bil
prvi avstrijski cesar.

Najslavnejši poveljnik avstrijskej vojski je bil cesar¬
jev brat, nadvojvoda Karel. Ni bil le pravi junak,
ampak tudi človekoljuben gospod. Blizu bojišča na
češkem je nekdaj našel mnogo ranjencev. Nekateri so
se komaj po konci držali, druge so spravili na vozove.
Ker je manjkalo konj, napregli so se v nje vojaki sami,
da bi takč ujetja oteli svoje tovariše, siromake. Ravno¬
kar pa pridrdrA več avstrijskih topov, umikajočih se
Francozom. Nadvojvoda ukaže, naj se topničarski konji
takoj naprežejo v vozove z ranjenci, rekoč: „Bolje je,
da rešimo tč zaslužne možč, kakor pa par topov.' 1

V strašnej bitvi pri Aspern-u (1. 1809.) je Karel
potolkel do tedaj nepremaganega Napoleona. Pri
Vagram-u pa se je moral umekniti pomnoženej
vojski francoskej.

Kmalu potem je cesar sklenil mir na Dunaju,
vsled katerega je moral razen drugih dežel Napoleonu

239

odstopiti Kranjsko, beljaŠki okraj na Koroškem, grofijo
Goriško s Furlanijo, avstrijsko Istrijo s Trstom in
Hrvatsko do Save.

219. Francozje na Ruskem.

Ko je zmagoviti Napoleon dospel do vrhunca svoje oblasti,
napove l. 1812. tudi Rusiji vojno. Dni 14. septembra je z veliko
iz vse Evrope nabrano vojsko stal pred Moskvo. Tu ga je
zapustila dozdanja sreča. Rusi so mesto zažgali, in Francozje
niso mogli tukaj prezimiti. Zaradi tega so se vračali nazaj.
Nastala je prezgodnja in huda zima. Sneg je pobelil neizmerne
ruske planjave; bril je oster sever, in mraz je prihajal vedno
silnejši. V opustošenej deželi je Francozom primanjkovalo
živeža, trpeli so lakoto: ruske zime navajeni kozaki pa so jih
nadlegovali neprenehoma. Tisoč in tisoč jih je zmrznilo ali pa
obležalo zbog neznosnih težav. Konji so cepali, vozovi in kanoni
so ostajali na ruskej zemlji.

Največja nesreča pa je ošabne Francoze zadela pri reki
Berezini. Crez njo je dal Napoleon napraviti dva mosta. Ko so
jeli Francozje stopati črez njo, prižene se za njimi Rusov kakor
listja in trave. Vsak je zdaj hotel biti prvi na onej strani.
Nepopisna gneča nastane. Poveljniki in prostaki, konjiki in
pešci, vozovi in topovi — vse je tiščalo na most. Brezobzirno
je pehal vsak naprej in v stran. Vse se je borilo zaj svoje
življenje. Mnogo vojakov je bilo poteptanih, še več jih je utonilo
v ledenej vodi, od zadaj pa so švigale smrtonosne ruske krogle.

Kar jih je prišlo črez pogubno Berezino, pomikali so se
meseca decembra počasi iz Rusije. Napoleon tihoma pobegne
v Pariz, prepustivši ostanke svoje vojske nemilej osodi. Od dneva
do dneva je mraz huje pritiskal; vsa cesta, po katerej so bežali
nesrečni Francozje, bila je pokrita z mrliči in konjsko mrhovino.
Vsi so bili razcapani, medli in bledi kot smrt; nihče ni imel
več niti sablje, niti puške. Videti je bilo, kakor bi bili od smrti
vstali vsi berači celega sveta. Tak6 je v malo tednih razdrobila

— 240 —
prestrašna zima, grozovita lakota in oborožena roka razkačenih
Kusov brezštevilno vojsko.

Pa tudi ta nesreča ni ostrašila Napoleona; začel je nabi¬
rati novih vojsk. Zdaj stopijo proti njemu v zvezo avstrijski
cesar, ruski car in pruski kralj ter ga v razsodilnej bitvi pri
Lipskem (meseca oktobra l. 1813.) odločno premagajo.

Po sklenjenem miru je dobila Avstrija nazaj vse dežele,
katere ji je bil Napoleon popred vzel. Tako je naša očetnjava
srečno prestala dolge in težavne francoske vojne. Kot pravi
oče svojih narodov je skrbel cesar Franc marljivo za duševno
in telesno blaginjo svojih dežel. Umrl je 2. marcija l. 1835. Naj
ga ima v hvaležnem spominu vsak Avstrijan!

220. Cesar Franc Jožef I.

Leto 1848. je bilo za našo državo kaj viharno in
nemirno. Ljudstvo se je uprlo ter terjalo večje svobode
in  novih pravic. Najstrašnejši uporniki so bili na Dunaju;
pa tudi na Ogrskem in Laškem se začne uporstvo
ter vname se vojna. Miroljubni cesar Fčrdinand
Dobrotljivi se odpovč prestolu, katerega bi imel
zdaj zasesti njegov brat Franc Karel. Ali ta ni hotel
prevzeti cesarske krone, ampak prepustil jo je svojemu
prvorojencu Francu Jožefu, ki je — še le 18 let
star — nastopil vladarstvo 2. decembra 1.1848. „Z Bogom
mladost.' 41  rekel je, ko je prejel žezlo, znamenje cesarske
oblasti. Ni mu bilo neznano, daje cesarska krona težka,
da so skrbi velike, posebno v onem viharnem času.

Da se težave premagajo, treba je bilo združenih
moči; zato si je cesar Franc Jožef vzel za svoje gaslo
besede: Viribus unitis, t. j. sč združenimi močmi.

Leta 1849. se začne iznova vojna na Laškem;
trajala je le pet dni. V krvavej bitvi pri Novari je
stari junak Radecky slavno premagal Pijemonteze.
Tudi uporne Ogre je podrla cesarska vojska.

241

V spomin na srečno rešitev cesarja iz smrtne
nevarnosti so na Dunaju začeli zidati velikansko cerkev,
katero so odprli dne 24. aprila 1. 1879. na dan srebrne
cesarjeve poroke. Dne 24. aprila 1. 1854. se je namreč
cesar poročil z bavarsko princesinjo Elizabeto: ta
dan je bil dan občega veselja za vse narode našega
cesarstva.

Da bi se sam prepričal o željah in potrebah svojih
podložnikov, potoval je cesar po raznih deželah; leta
1856. je n. p. potoval po Štajerskem, Koroškem in
Kranjskem. Povsod so ga sprejemali z nepopisno
navdušenostjo.

Dne 21. avgusta 1858. se je na vse kraje mnogo-
jezične Avstrije raznesla vesela vest, da je slavnej
cesarskej rodovini rojen sin, Avstriji pa cesarjevič na¬
slednik. Cesarjevič Rudolf je bil up in veselje svojih
staršev in ponos naše monarhije.

Leto 1859. je prineslo našemu cesarju veliko
skrbi in žalosti. Sardinska vojska si je že od nekdaj
prizadevala, Avstriji odtrgati lombardo-beneške dežele.
Sardinski kralj stopi v zvezo s tedanjim francoskim
cesarjem Napoleonom IH.; začela se je huda vojna. Pri
Magenti in pri Solferinu premagajo zedinjeni Sardinci in
Francozje našo vojsko, če prav se je bojevala s prečudo¬
vito hrabrostjo. Avstrija je izgubila krasno Lombardijo.

Prusi, ki so bili leta 1864. naši zavezniki proti
Dancem, napovedo dve leti pozneje vojno našemu ce¬
sarju. Ta priložnost je zelo mikala tudi Italijane. Zato
stopi laški kralj v zvezo s Prusi. Od dveh strani so
prijeli sovražniki našo državo. S čudovito hitrostjo je
postavila Avstrija dve vojski, prvo na Češkem, drugo
na Laškem. Tu je pri Kustoci zmagal nadvojvoda
Albreht, pri otoku Visu pa admiral Tegetthoff.

Tretje berilo.

242

Ko je avstrijska vojska na jugu sijajno zmagovala
sovražnika na kopnem in na morju, bile so bitve proti
Prusom zeld nesrečne. V razsodilnej bitvi pri Kraljevem
Gradcu so bolje oboroženi Prusi razkropili našo vojsko.
— Cesar sklene mir z Italijani ter jim pusti še svojo
edino laško kronovino — Benečansko: odpovedal se je
tudi vsemu vplivu na Nemško.

Ko so prišli mirni časi, prizadeval se je presvetli
cesar, položiti blaginji svoje države novo podlago. Oklical
je ustavo ter potrjeval nove postave, ki so predruga¬
čile malo ne vse razmere na Avstrijskem. Koliko se
je prenaredilo in poboljšalo pri sodiščih, v šolstvu in
vojaštvu! Koliko se je storilo za trgovstvo in promet,
za gospodarstvo in kmetijstvo, za znanstvo in umetnost!
Kaj zmore Avstrija v izdelkih dlani in uma, pokazala je
slavna svetovna razstava na Dunaju 1. 1873; kaj zmore
hrabrost in junaštvo naših vojakov, pričajo besede,
katere je poveljnik general Filipovič 1. 1878. poročal ce¬
sarju. Glasč se: „Bosna se klanja Vašemu Veličanstvu!

Tako stoji naše cesarstvo dandanes veliko in
mogočno med drugimi evropskimi državami. Njemu
na čelu pa je preblagi, velikodušni cesar. Ni ga vla¬
darja sedanje dobe, katerega bi podložniki takd spo¬
štovali in ljubili, kakor Avstrijani svojega. Ta iskrena
ljubezen in vdanost mnogonarodne Avstrije se je več¬
krat sijajno pokazala, zlasti dne 2. decembra 1873. pri
slavnosti 25 letne vlade presvetlega cesarja in dne
24. aprila 1879. 1. o srebrnej poroki Njiju Veličanstev.
Ta dneva sta bila praznika za 36 milijonov ljudi.

Vsi narodi v zvezi eni —
Zvesti in prestolu vdani —
Kličejo iz src iskreni:

Hišo „Habsburg“ Bog ohrani!

243

221. Človek brez domoljubja.

Kar drevo brez zal’ga cvetja,
Brez klasovja lepo žito;

Kar je ladja brez zavetja,
Gnana tja v morje srdito;

Kar planjava je pobita

Od vremena toče sile;

Kar je dan brez solnca svita,
Kar je noč brez lune mile;

Kar podložni brez povelja,
Brez očeta so sinovi;

Kar nebesa brez veselja,
Brez vladarja vsi svetovi:

Oj, to človek brez iskrene
Je ljubezni domovine,
Ki, če žalost jo zadene,
Zapusti jo, da pogine.

L. Toman.

16*

244

Cesarska

1.

Bog ohrani, Bog obvari
Nam Cesarja, Avstrijo!
Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!
Branimo Mu krono dedno
Zoper vse sovražnike:

S Habsburškim bo tro-
nom vedno

Sreča trdna Avstrije.

2.

Za dolžnost in za pravico

Vsak pošteno, zvesto stoj;

Če bo treba, pa desnico

S srčnim upom dvigni v boj!

Naša vojska iz viharja

Prišla še brez slave ni: —

Vse za dom in za Ce-
s a r j a,

Za Cesarja blago, kri.

pesem.

3.

Meč vojščaka naj varuje,
Kar si pridnost zadobi;
Bistri duh pa premaguje
Z umetnijo, znanostmi!

Slava naj deželi klije,
Blagor bod’ pri nas doma:
Vsa', kar solnce je ob¬
sije,
Cveti mirna Avstrija!

4.

Trdno dejmo se skleniti,
Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina

Nas do cilja enega:
Živi Cesar, domovina:
Večna bode Avstrija!

5.

In s Cesarjem zaročnica,
Ene misli in krvi,
Vlada milo Cesarica,
Polna dušne žlahtnosti.
Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti,
Celi hiši Habsburški!

— 245

Kazalo.

Povesti, pesmi in pregovori.

1. Molitev.

2. Jutranje solnce.

3. Postrežljivi deček.

4. Dobro obrnjeni denar.

5. Otročja hvaležnost.

6. Zadovoljna nedolžnost.

7. Pregovori.

8. Izreki.

9. Hvaležni rejenec.

10. Pomladnji izprehod.

11. Pluga.

12. Strgan rokav.

13. Popotnika in medved.

14. Prij atelj stvo.

15. Pobratimija.

16. Božja volja.

17. Cerkvica.

18. Pastir.

19. čudna skrinjica.

20. Slepčeva zahvala za dar.

21. Nenavadna pravda.

22. Božja skrinjica.

23. Plačilo za resnico.

24. Drevo v cvetu.

25. Upanje.

26. Prave sreče dom.

27. Materin blagoslov.

28. Veselja dom.

29. Ne zaničuj darov božjih!

30. Mladini.

31. Pregovori.

32. Oslova senca.

33. Žabi.

34. Lastovki v slovo.

35. Kovač in krojač.

36. Sraka in golob.

37. Mravlja s kobilico.

38. Pregovori.

39. Izreki.

40. Skrb in Smrt.

41. Na grobčh.

42. Spominjaj se smrti!

43. Večer.

44. Večerna molitev.

45. Martin Krpan.

46. Ubežni kralj.

47. Noč.

Iz zemljepisja.

48. Kdd?

49. Podoba naše zemlje.

50. Razne točke in črte na zemlji.

51. Solnce.

52. Solnce in zemlja.

53. Luna.

54. Solnčni in lunin mrk.

55. Nebesna telesa.

56. Zemlja in njeni deli.

57. Moije.

58. Prebivavci naše zemlje.

59. Evropa.

60. Iz severa.

61. Evropci.

62. Domovina.

63. Avstrjjsko-ogrska monarhija.

64. Avstrija za vse.

65. Avstrjjansko vodovje.

66. Studenca.

67. Avstrijanske Alpe.

68. Planinar.

69. Prebivavci avstrijsko - ogrske

države.

70. Mojim rojakom.

71. Pridelki v avstrijsko - ogrskej

državi.

246

I. Dežele v državnem zboru
zastopane.

72. Nadvojvodina avstrijska pod

Anižo.

73. Nadvojvodina avstrijska nad

Anižo.

74. Salcburška vojvodina.

75. Pokneženagrofija tirolska sPred-

arelskim.

76. Burja, zameti in plazovi v Alpah.

77. Koroško.

78. Raj pod lipo pri Zilanih.

79. Lov na divje koze.

80. Lovec.

81. Štajersko.

82. Pastirčevanje na planinah.

83. Slovo.

84. Rudar.

85. Kranjsko.

86. Cerkniško jezero.

106. Toplota.

107. Korist ognja.

108. Razširjanje toplote.

109. Toplomdr.

110. Zrak.

111. Zračni tlak.

112. Tlakomer.

113. Gasilna brizgjja.

114. Voda.

115. Kuhanje.

87. Bohinjsko jezero.

88. Postojnska jama.

89. Primorsko.

90. Čičarija in Čiči.

91. Mornarska.

92. Dalmacija.

93. Vlahi v Dalmaciji.

94. češko.

95. Moravsko.

96. Sleško.

97. Sudetske dežele.

98. Galicija.

99. Bukovina.

II. Dežele ogrske krone.

100. Ogrsko kraljestvo.

101. Ogrska planjava.

102. Erdeljsko.

103. Hrvatsko in Slavonsko.

104. Domovina.

105. A vstrij a moja.

Črtice iz prirodoslovja.

116. Hlapenje.

117. Zvok.

118. Jek.

119. Svetloba.

120. Mavrica.

121. O mraku.

122. Magnetizem.

123. Elektrika.

124. O nevihti.

125. Strelovod.

126. Trije deli prirode.

127. Netopir.

128. Jež.

129. Volk.

130. Lev.

131. Kuna.

132. Rjavi medved.

133. Veverica.

134. Velblod ali kamela.

135. Osel.

136. Morski pes.

137. Kragulj.

138. Pegasta sova.

139. Kos.

140. Sraka in mlade.

141. Prepelica.

142. Sloka.

143. Raca.

Prirodopisje.

144. Žolne.

145. Župan.

146. Kače.

147. Krastača.

148. Ribič.

149. Ostriž.

150. Som.

151. Smrekovi lubadar ali pisar.

152. Svilni prelec.

153. Čebele.

154. Mravlja — orel.

155. Rak.

156. Črvi.

157. Hruška.

158. Sadjarstvo.

159. Jablana in smreka.

160. Vrbje.

161. Gozdno drevje.

247

162. Breza.

163. Grmovje.

164. Gnoj.

165. Rž.

166. Lan, konoplja, bombaževec.

167. Vinska trta.

168. Hribček.

169. Kava in cuker.

Človek in

178. Človek.

179. človeško tel<5.

180. Srce, pljuča in želodec.

181. Zdravje.

182. Telovadski zbor.

170. Krista ve c

171. Kvareč.

172. Apnenec.

173. Svinčnik.

174. Svinec.

175. Žveplo.

176. Soliter.

177. Glina.

človeško društvo.

183. Vest.

184. Delo.

185. Človeški udje se uprd.

186. Cesar in država.

Iz zgodovine.

187. Odgoja spartanske mladine.

188. Spartanka.

189. Leonida se Spartanci pri Ter¬

mopilah.

190. Romul, ustanovitelj Rima.

191. Fabricij.

192. Družinsko življenje starih Slo¬

vanov.

193. Karel Veliki in Obri.

194. Madjari.

195. Štefan, kralj ogrski.

196. O vitezih.

197. Križarske vojske.

198. Babenberžani na Avstrijskem.

199. Rudolf in Otakar.

200. Bitva na moravskem polju.

201. Friderik Krasni in Ludovik.

202. Albreht H. Modri.

203. Rudolf IV. ustanovnik.

204. Celjski grofje.

205. Junakov grob.

206. Tabori v turških časih.

207. Iznajdba smodnika.

208. Kolumb najde Ameriko.

209. Knjigotiskarstvo.

210. Bitva pri Mohaču.

211. Nadloge tridesetletne vojne.

212. Mir.

213. Turki pred Dunajem.

214. Princ Evgčn.

215. Cesarica Marija Terezija.

216. Smrt Marjje Terezije.

217. Cesar Jožef II.

218. Cesar Franc in nadvojvoda

Karel.

219- Francozje na Ruskem.

220. Cesar Franc Jožef L

221. Človek brez domoljubj a.

Cesarska pesem.

Natisnil Karel Gorišek na Dunaju.

t

Univerzitetna knjižnica Maribor

20865/1902

000509692

COBISS o