y o'V fo < ct te. ? o i vvwry Univerzitetna knjižnica Maribor m 284/33 1332/1 ISSN (0022 ) 199300569,6 INTERVJU: [ NIK XXXIII, št. 6 - JUNIJ 1993 - CENA 100 SIT IK GLASBA: JIM THIRLVVEL, DEMOLITION GROUP MARIBORSKA UNIVERZA GRE V EVROPO: ITALIJANSKI ŠTUDENTI BREZ DIPLOM.. PRILOGA: HOMOSEKSUALNOST - NA SENČNI STRANI ALP Wj m Ж / \ Ugotovitev, da so vse kasarne, ki jih je imela jugoslovanska vojska v Sloveniji, preveč za potrebe slovenske TO, je dobrodošla. Glede nato, da je država pohitela z urejanjem kasarn za svojo vojsko, bi lahko poskrbela še za svojo mladino in enako hitro in kvalitetno uredile v Ljubljani Metelkovo, v Mariboru pekarno in še kje kaj. Ustvarjalnost, ki bi bila združena v omenjenih nekdanjih vojašnicah, bi bila za slovensko pot v svet bistveno bolj dobrodošla kot vojska. Če vojska že mora biti, naj ne bo zveličavna. S stališča prenove vojašnic bomo lahko, če se pristojni ne mislijo zmigati in hitro urediti zadev, kmalu utemeljevali, da zna naša država poskrbeti za mladince-vojake, ; ne pa tudi za mladince-ustvar-jalce, da o tem, da je s tem diskriminirane pol populacije, ženske namreč, niti ne govorimo. Videli smo že, da vojaki dobijo lepe copate in trenirke, da se dobro počutijo, skratka, da je za njih dobro poskrbljeno. Malo bomo še počakali, da bomo isto slišali o mladih glasbenikih, slikarjih in plesalcih. Če verjamete. Nič več ne bo, kot je bilo. Le kasarne, ki poslej ne bodo namenjene slovenski vojski, bodo še vedno razsute, kot so bile prej. COBISS o ČUTNOST KAJENJE STROGO PREPOVEDANO AU, VI, KI, GA, OL DISKRIMINACIJA NA POHODU K kaj pomeni to, kar piše gori? Je-li gre za bol Antov, ki so pili ol? Ako bi bol bila, bi bila bržkone venetska, in ol že zdavnaj je popit... Ne, to ni od piva, ni medica, niti nima zveze z Veneti! To so kratice tujk za naše čute; avditivni, vizualni, kinestetični, gastronomski in olafaktorni. In v naslovu so zato, ker o njih kani teči tu in zdaj beseda. Žal, samo beseda, ki ni konj, čeprav je tudi... Virus razsaja po deželi, virus čutnosti. Ljudje hočejo vse videti, slišati, otipati.'.. Nosnice obračajo po liberalnem vetru, da bi zaznali od kod piha in v katero smer jim je jezik moleti. Grizljajo kot kobilice, pljuckajo kot čaplje in se čohajo kot hrčki. Godejo, cmokajo, pihljajo... Pa vi? Kdaj ste nazadnje slišali tišino? Ali jo celo videli? Ušesa, pripeta s kladivcem in nakovalcem na struno kot na vrv za perilo, ki se izgublja v neskončnost neba... Ali ste kdaj s kakšno magdalenico na mehkem nebu zavohali plenice iz svoje prve petletke, da so se vam od čudežnih občutij kocine postavile v pozor? Če tega niste izkusili, potem bivate samo napol in se vam v življenju pravzaprav malokaj dogaja. Nič hudega, porečete, saj krasni novi čas solidno skrbi za nas. Politična ekonomija hrupa nam proizvaja ptičke in potočke za v pisarne. Razpršilci alfa stanj nam masirajo tudi najmočnejše mišice v telesu; namreč tiste v očeh, da labko vidimo bolje in več, sploh če zraven škilimo. Če ne dišimo ravno naravno, si pač nabavimo parfume. V cyberspace obleki bo kmalu mogoče ponoči spati v virtualnem gozdu brez strahu pred goži ali klopi in pred tem, da bi se zjutraj zbudili z rdečo kapico na kakšnem udu... Pa vendar, pa vendar... O lastnih čutih človek nikoli ne ve preveč. Ali jih imamo mogoče šest? Ali podvojenih na notranje in zunanje celo deset? In kaj je zunaj in kaj je notri, na primer v koži? Vemo le, kar moramo vedeti za preživetje in užitek; da je naša čutnost podložna tako nekim vesoljnim zakonom kot povsem posvetnim pravilom ponudbe in povpraševanja. In da se večinoma še zmeraj bolj demonizira kot kultivira. Akademski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Tel: (062) 221-675,222-742 E_MAIL:KATEDRA§ UM-MBACMALSI žiro račun: 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: Akademska založba Katedra, p o. Glavni urednik: Sašo Oravinec Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Uredništvo: Petra Vidaii (odgovorna urednica), Rajko Muršič, Miro Lenič, Darinko Kores-Jacks, Boris Strmšek Računalniška priprava za tisk: Andrej Tibaut, Tomislav Krajačič Naslovnica: Drago Rozman Tisk: O.P. Delo - TČR Cena izvoda 100 SIT, Polletna naročnina 400 SIT, za pravne osebe 800 SIT, celoletna za tujino 30 DEM oz. enaka vsota v drugi valuti Krščanstvo, denimo, ta interesantna spolna tehnika, ki ji slast vzbujajo askeza, krivda in raznolika križanja, od nekdaj svari pred čutnostjo kot pred pošastjo. Ne da bi kdajkoli zadovoljivo pojasnilo, kako se je moč človeku soočiti s propagirano čutno zmernostjo, dokler ne izmeri tozadevnih skrajnosti. Descartesa so čuti varali kot pijanost ali sanje. Teoretiki kulture v pričujočem stoletju so si izmišljali trope pojmov samo zato, da bi obdržali neposredno čutnost na distanci. Ha, 'represivna desublimacija' potrošniške družbe, kot bi rekel Marcuse. Intakodalje, kot bi dodal Vonneghut jr. V 90. imamo bojda tako ali tako vsega preveč; baje smo senzualno prezasičeni in zaradi tega menda dekadentni. Oziroma vrednostno dezorientirani, kot nas poskušajo prepričati vse bolj razdraženi in ofenzivni moralizatorji. Še pesniki, ki bi morali peti hvalnice življenjskim slastem takorekoč po umetniški dolžnosti, so nekoliko zadržani in pridigarski, ker bo pojutrišnjem konec sveta. Prezir do radoživosti, ki ga kažejo visoki odstotki samomorov med Slovenci, korenini najbrž tudi v zanikovalnem odnosu do lastnega telesa in njegovih čudovitih registrov. Nekdo, ki ga v najbolj radovednih letih zablokirajo v otroškem vozičku, da ima pred obrazom vedno le lastne, vsekakor dobronamerne starše - ta se bo težko kdaj s polno zavestjo veselil radosti bivanja. Nekdo, ki mu v času šolanja oklestijo individualnost čutov na nivo zafrustriranih vzgojiteljev, mu pokvarijo hrbtenico in ga sistematično hujskajo proti vsemu, kar je v življenju vznemirljivega - ta se bo ob prvi ugodni priložnosti zadrogiral ali patetično ubil. Nekdo, ki ga verouk, protestantska etika ali vojaščina sprijaznijo z bogaboječnostjo, 'workaholizmom' in disciplinirano pokornostjo - ta bo v starosti kvečjemu kakšen rugljevec, nikakor pa ne zadovoljen človek. In tudi družba, v kateri so najbolj črne ovce tisti, ki zelo radi pijejo, jejo in se 'namakajo notri in ven v ljubezen’ - ni in ne more biti zdrava družba... Življenje je kljub vsemu prelepo, da bi nam ga lahko zamorili ubogi na čutih. O! majske češnje v Brdih, mozaiki v Aquilleji, ples v Rezijski gostilni, meditacija na Bledu, piknik pri Vrbskem jezeru, sprehod skozi Zagreb, slikarska razstava v Grazu, literarni večer na prekmurskem gradu... Vse to je v kratkem tednu in pol mogoče doživeti vsakomur - pa čeprav ni estet, ampak samo Slovenec. Če ima le voljo in ni nezaposlen. Predvsem pa, če ima dovolj odprte oči, ušesa, nos, usta in roke... Gremo dalje! V poletni žar čutov in duha...! Bojan Sedmak Г a smo preživeli tudi letošnji dan brez cigarete - neumnost, ki si jo lahko izmislijo le najbolj naivne in nedolžne dušice iz verske sekte "sveta vojna proti kajenju" (nekadilci že tako ne kadijo, kadilcev pa take propagandne akcije seveda ne prepričajo). Toda letošnja neumnost je bila vendarle nekaj posebnega in deležna še večje medijske pozornosti, saj je sovpadala s parlamentarno razpravo o zakonu, ki bo menda do potankosti določil in omejil prav vse, kar je tako ali drugače povezano s kajenjem. Država bo seveda še naprej pridno molzla kadilce (celo vedno bolj), za kazen, ker plačujejo več davkov, pa bodo državljani drugega razreda. Kajenje je hudič. To vemo vsi, kadilci in nekadilci, najbolj pa bivši kadilci, ki so (vsaj nekateri) tudi najmanj tolerantni do sedanjih (saj veste, spreobrnjenci so najbolj goreči verniki - vsak spretnejši psihoanalitik pa bo brez težav dokazal, da pri njihovem nerganju vpričo aktivnih kadilcev ne gre toliko za strah pred pasivnim kajenjem ali probleme s sluznicami dihal in oči zaradi zakajenega zraka, ampak bolj za podzavestno željo, da bi si tudi sami prižgali cigareto). Predsednik vlade Drnovšek se je pohvalil, da \e v njegovi vladi samo en kadilec, nekadilci pa naj bi bili v večini tudi v parlamentu - ni pa povedal, koliko je bivših kadilcev. Predvidevam, da kar nekaj, “verski fanatiki" pa seveda ne morejo biti objektivni. Če bi se zmenili le tisti, ki niso nikoli kadili in tisti, ki kadijo, bi bil zakon kratek, enostaven, praktično izvedljiv in hitro sprejet: nekadilci bi dosegli prepoved kajenja v tistih zaprtih prostorih, kjer ni mogoče zagotoviti ločenega prostora za nekadilce, kadilci pa dovoljenje na odprtih prostorih in povsod, kjer je mogoče. Eni in drugi bi morda dodali kaj o požarni varnosti, kadilci pa (v lastnem interesu), da morajo biti na cigaretnih škatlah podatki o vsebnosti škodljivih snovi. V vse drugo pa se (upam) ne bi vtikali. Na primer v propagando. Pustimo izjave tobačne industrije, češ da z reklamami samo obvešča potrošnike o novih, manj škodljivih izdelkih - take izjave so še bolj bedaste od "dni brez cigarete", poleglega pa še lažne in skrajno perverzne. Ce se gremo demokracijo, je treba dati besedo vsem stranem, in če naj bo dovoljena propaganda proti kajenju (v dosedanjih zakonskih razpravah namreč ni bilo nič rečenega o tem, da bi tudi to prepovedali, ampak jo nameravajo celo vzpodbuditi), mora biti dovoljena tudi reklama za. In če se gremo tržno demokracijo, je tudi omejevanje prodajnih mest za tobačne izdelke nesprejemljivo - končno ne gre za eksplozivne, radioaktivne ali kako drugače zelo nevarne snovi. Nekadilci, predvsem novokompono-vani in verujoči, bodo temu seveda oporekali, saj je vendar splošno znano, da kajenje povzroča raka in hercinfarkt... Spet ena neumna izjava zapeljanih vernikov, ki razglašajo svoje dogme! Dovolj velika količina cianlfelija na primer povzroča zastrupitev, virus gripe povzroča gripo (pa še to ne nujno, ker so nekateri pač odporni nanj) itd. Za rak pa ni uspelo še nikomur stoodstotno dokazati, kaj ga povzroča oz. da ga povzroča le ena stvar. Kajenje namreč raka, infarkta... ao povzroča (če bi, med kadilci ne bi bilo nikogar brez raka oz. infarkta, zato pa ne bi obolel noben nekadilec), je pa statistično dokazano, da povečuje verjetnost nastanka bolezni. Zavarovalnice imajo torej vso pravico, da zaradi večjega statističnega rizika zaračunajo kadilcem več za zdravstveno zavarovanje - to pa je tudi vse. Verniki "svete vojne proti kajenju" so se najbrž zelo razveselili vestičke, da zdravniki v neki angleški bolnišnici odklanjajo pomoč kadilcem. Kaj pa Hipokratova prisega? So jo pač prekrstili v hipokritovol Ostaja pa dejstvo, da se nam z novim zakonom očitno obeta dodatna oblika apartheida. T.i. narkomane že lep čas na veliko zapirajo, čeprav ne delajo nikomur (razen sebi) nobene pretirane škode - če že "zavajajo mladino, se kurbajo, vlamljajo v lekarne, širijo AIDS...', počnejo to zato, ker jim država ne dovoljuje, da bi zadovoljevali svoje potrebe po legalni poti. Alkoholike postavljajo pred alternativo zdravljenje ali brezposelnost, zapor ipd., če se odločijo za prvo, pa jih pahnejo na milost in nemilost ter pranje možganov raznim "doktorjem Rugljem" in podobnim sadističnim šarlatanom, ki jim ni jasno, da popolna abstinenca pod grožnjami in prisilo ni isto kot ozdravitev. Celo brez sodbe zapirajo tudi ti. norce, čeprav so nenasilni in sposobni za neko obliko svobodnega in samostojnega življenja, in tako naprej. Zdaj se očitno začenja od države blagoslovljena vojna proti kadilcem... Kdo bo naslednji? Darinko Kores - Jacks PTUJ, 25. JUNIJ 1993 OB 10. URI MURŠICEVA ULICA (STARO KOPALIŠČE) BREZPLAČNI MALI OGLASI SALOMONOV OGLASNIK LJUBLJANA, NAZORJEVA 6 • TEL: 061/223-328 MARIBOR, PARTIZANSKA 13 a • TEL: 062/221-586 NOVO MESTO, MUZEJSKA 3 • TEL: 068/21-409 SALOMONOV UGANKAR PREDSKUPINE: M.I.L.K., BEERBUSTERS, ARTIFICIALPUSSYS NO BORDER JAM: HELLO MISERY, G.R.B., RAZZLE DAZZLE, FLEISCHPOST, IT’S NOT 4 SALE, C.Z.D., KURORT, THE SEARCH . FOR WHAT?, GOTTSCHEE, SLEAZY SNAILS, PRIDIGARJI, POLSKA MALCA, PURE LAINE, GOSTI: BABY ZDRAVO, HLADNO PIVO, DEMOLITION GROUP VSTOPNINA 4S0 SIT, PREDPRODAJA VSTOPNIC TURISTIČNA AGENCIJA /)МДО 400 SIT NISBA-LOOO MILO* N.. ON MANGI NA, OBLIKOVANJE OJUNOV1Č. KURET Katedra 2 VELIKA VELIKA SRBIJA -NALOGA B, »alkanski vampirski ples, ki je na glavo obrnjeno izkustvo Trga nebeškega miru, vztraja v svoji nedoumljivosti, vsem poskusom racionalizacije navkljub. V svoji doslednosti, ki ga povzdiguje v mesto smrti razglašenih načel o miroljubni koeksistenci, je uspel razkrojiti tančico, v katero se je zavil svet, razglašajoč svetost in nedotakljivost načel, na katerih bi naj domnevno slonel. Ogenj, ki so ga, materializiranega, vrgle v prostor Balkana neizživete in nepredelane memorandumske sanje enega izmed narodov bivšega jugo prostora, se vrača v svojo zibelko - Srbijo. Njegova prva žrtev je postal njegov duhovni oče - donedavni predsednik in Tolstoj z Balkana, Dobriča Čosič. Če ponavljanje zgodovine na Balkanu sprva vodi v tragedijo in je to, kar na Balkanu doživljamo sedaj, tragedija, potem se bo dogajanjeje, ki se ravnokar začenja, izteklo v farso. Vsejugoslovanska skupščina je na svojem prvem junijskem zasedanju odrezala svojega predsednika. Istega predsednika, ki ga je sama postavila v prepričanju, da je ideja srbstva, kot ga sama izvaja, le materializacija njegovih književniških sanj. Njegova povzdigni-tev v tudi formalno čelništvo nad Srbskim narodom bi naj simbolizirala sovpadanje mita in dejanskosti, po katerem in v katerem se je Srbski narod končno udejanjil. To, kar so Srbi vedno menili o sebi, so sedaj tudi izvedli. Če so potrebovali Čosiča, so ga zato, da je ubese-dilil partituro, ki so jo vsi sanjali, v katero so bili vsi prepričani ("Srbi smo veliki bojevniki, zmagovalci vseh vojn, smo dejanski lastniki Jugoslavije, to, da jo formalno delimo tudi z ostalimi narodi, je le delo komunistične zarote, Srbi smo edini nosilci kulture na tem koncu sveta...'). V srbskem narodu so te sanje tlele vse do takrat, ko je o njih odkrito spregovoril Čosič. Srečne okoliščine so njegovo misel materializirale. Četniške horde so dejanskost upognile tako, da se ta vse bolj ujema s sanjami, ki jih je Srb sanjal. Ob okrogli obletnici Kosovske bitke so simbolično izvedli tisto, kar so vsi Srbi vedno vedeli. Premagali so Turke. In še nekaj se je zgodilo na obrobju tega dogajanja. Miloševič je takrat, proti vsem protokolarnim zapovedim, ob sprehodu po mestu nekdanjega bojišča porinil na stran takratnega jugo šefa Drnovška in sam stopil na mesto jugoslovanskega vodje. Kar se je takrat tolmačilo kot protokolarni spodrsljaj, se je izkazalo kot videnje zgodovine. Obletnica je simbolizirala ponovno poenotenje Srbije (odprava avtonomij). Napovedala pa je tudi zedinjenje vseh preostalih Srbov in srbsko zahtevo po jugoslovanskem prestolu. Z eno samo gesto je Miloševič travmo poraza, ki so ga Srbi lahko zasledovali v zgodovinskih učbenikih, presekal. Poraz je s pomočjo gledališke predstave spremenil v zmago. To svojo novo identiteto, ki jo je krasil občutek pomembnosti, so bili Srbi pripravljeni plačati. Izgubili so moreče sanje. Premagali so večni razcep svoje duše, ki jim je po eni strani zagotavljala, da so nekakšni nadljudje, po drugi strani pa jih je v dejanskosti učila, da so povsem povprečni. Odreči so se morali svoji osebni individualni svobodi in tistemu delu svoje preteklosti in svojega občestva, ki je bil zaznamovan z demokracijo. Del svojih veličastnih sanj so lahko postali le tako, da so Turke premagali na gledališkem odru stoletja po dejanski bitki, domnevne turške potomce na Kosovu pa so spremenili v sužnje, ki bi lahko pričali o njihovi zmagi. Mitinško rjovenje, ki je takrat potovalo skozi Srbijo s pozivi za orožjem in linčem, je srbski narod povzdignilo iz bledega povprečja vsakodnevnega životarjenja na raven zgodovinske naloge izvoljene generacije. Postali so del zgodovinskega orodja, ki zadeve ureja za nazaj. V tem kontekstu lahko tudi razumemo srbski stil vojskovanja na prostorih nekdanje Juge, kjer je četniški vojaški stroj pred sabo brisal vse nesrbske zgodovinske pričevalce. Srbi tako dobesedno ustvarjajo svojo zgodovino za nazaj. Izgubljena stoletja in izgubljene bitke vračajo ponarejene, prostorom, ki jih predhodno očistijo. V času, ko se je socializem razkrajal v vsem evropskem prostoru, je srbski narod pred sabo imel važnejšo nalogo. Na takšno prioritetno lestvico je pristala tudi srbska opozicija. Opozicija je sicer z veliko trušča napadala socialistično oblast. Napadala je samo mesto oblasti, ne pa tisto, kar je ta oblast izvajala. Strinjala se ni le s tem, da Srbsko stvar peljejo socialisti. Srbska stvar pa ni postala le zanka, ki duši narode, ki jih Srbi osvajajo, pač pa se je vanjo ujel ves srbski narod, vključno z opozicijo. Pristali so na preganjanje drugih, pristali so na logiko, da imajo nekaj več pravic kot ostali in ta ista logika drži za vratom tudi njih same. Demokracija je namreč možna le kot enakopravnost vseh in ne le enih. Svoboda tiska je svoboda tako za Srbe kot tudi Albance, Muslimane in druge, ali pa je ni. To pa je zanka, v katero se ni ujela le večina srbskega naroda, pač pa je bil kombn usoden tudi za tako imenovano opozicijo. Opozicija je jasno nastopala proti oblasti socialistov, toda le proti dejstvu, da so na oblasti oni in ne morda zaradi tega, ker se ne bi strinjala z Miloševi-čevo politiko širitve srbskega leben-srauma, življenjskega okoliša. Uvod v balkanske vojne so bili dejansko dogodki v Beogradu. Srbska opozicija je spravila na beograjske ulice tisoče, ki so demonstrirali proti socialistični oblastni praksi. Oblast je odgovorila z streli. Ko je ves svet pričakoval konec socialistov, se je srbski narod enotno in složno odpravil na vojni pohod. Policisti in socialistični pretepači so podali roko narodu, ki so ga pred dnevi pretepali in streljali nanj, zgodovinska naloga je tudi prebu-tane opozicijske vodje odpeljala na bojišča, kjer so lahko v slavo svojemu narodu nekaznovano pobijali in zažigali, klali. Zgodovina je vsaj deloma pravična. Tisti, ki želi izvajati teror, ga mora tudi AFERE NA SLOVENSKEM MED MORALO IN ZDRAVO PAMETJO sam prenašati. Račun, ki sta ga dobila izstavljenega Čosič in Draškovič, je oba presenetil. Čosič v izjavah joče, da sta ga parlament in Slobo prevarala, ob tem pa pozablja, da so njegove materializirane ideje ustvarile Slobota, parlament, četnike in nenazadnje vsebalkanko klavnico. Da je bila ideja o omejeni demokraciji dejansko njegova. Draškovič se čudi, kako da ga zapirajo in pretepajo in da ob tem narod ne vstane v njegovo obrambo. Obenem pa tudi njegovi oboroženi odredi morijo po BIH in delajo na projektu Velike Srbije. Za Veliko stvar je potrebno Veliko žrtvovati in tega se Srbski narod zaveda. Zaradi umetniškega vtisa ali pa posameznega literata ne bo odstopil z začrtane poti. Zakaj je Balkan na glavo obrnjeno izkustvo s trga Nebeškega miru? Kitajski socialisti vladajo s terorjem. Ljudstvo sprejema njihovo oblast zaradi strahu pred težo tankov. Srbska oblast pa lahko svoje podanike mečka z enakimi tanki kot njihovi kitajski kolegi, pa jo ljudstvo kljub vsemu ljubi. Ljubi jo zato, ker lahko tudi samo sodeluje pri terorju, ki ga socialistična oblast omogoča. Preganjajo lahko manjvredne Albance, Turke, Madžare, skratka vse, ki 'niso del izvoljenega ljudstva. Obenem pa so del velike zgodovinske naloge. Silvo Zapečnik t-drava pamet je bila zmeraj edino sredstvo razumevanja sveta (kljub ne vem kakšnim konstruktom meta-racionalnosti, ki temeljijo na njej), vendar je bila ob navezavi z utripom srca zmeraj slepilen razsodnik. Tako pač je. Osamosvojeni Slovenec je hotel v Evropo, vendar se je znašel pred pološčeno trdnjavo, v kateri na eni strani izganjajo podkupninsko mafijskega hudiča, na drugi strani pa senilno glorificiranje evropske humanistično moralne civilizacije kaže svoj pravi obraz v mikastenju tujcev in puščanju (evropskih!) Muslimanov na milost in nemilost vrenju balkanskega kotla. Ponos in civilnodružbena pokončnost, ki je nekoč rezultirala v demokratizaciji življenja na Slovenskem, je izgubila vsa pisana peresa mavričnih kril takoj, ko se je bilo treba soočiti z realnim svetom. Demokratizacija življenja je zaradi nekompatibilnosti procesov v bivši Ju-> goslaviji povzročila še proces osamosvajanja z nacionalističnimi izbruhi ter svojevrstno "izgubljeno" pozicijo: ob tem "vstopu v realnost" so na piano pokukali vsi prastari pogojni refleksi hlapčevske duše. V dialektiki gospodarja in hlapca smo pristali v diskurzu hlapca, glavni simptom tega diskurza pa je brstenje najbolj nemogočih in infantilnih afer. Skrajno infantilno (hlapčevsko) je prepričanje, da je edino moralno bogatenje na podlagi pridnosti in delavnosti. Moralno morda je, ni pa možno. Gre namreč za star kapitalistični ideološki trik, ki ga je še najbolj jasno artikulirala (in sproducirala) Amerika takrat ko je potrebovala polne ladje cenene delovne sile. Od trdega dela (in pod delom Slovenec še zmeraj razume zgolj in samo fizično delo, saj negospodarske - intelektualne • dejavnosti po njegovem ne spadajo med resno delo) ni še nihče obogatel in nikoli ne bo. Morala dela je morala hlapcev, ki jo vsiljujejo gospodarji. Tako pač je. Sploh pa operiranje s pojmom morale osamosvojenemu Slovencu nikakor ni v čast. Moralno bi bilo sprejeti, nahraniti in še naprej (ne samo) (na)hraniti vsakega begunca, ki bi prečkal mejo, toda morale je v trenutku, ko bi se njeni učinki poznali na "žepu" vsakega posameznika, enostavno konec. Takrat zmaga zdrava kmečka pamet, ki ji mišljenje narekuje polprazna kašča. Tu morala pade. Potem se morala po prvem porazu preseli na novo polje: moralnost politike in moralnost pri prerazporeditvi "družbenega" bogastva. Na tej točki pa morala postaja vse bolj podobna Krjavljevemu Strahu: več kot govoriš o njej, bolj prazna je. Pri "delitvi" bogastva namreč gre za nekompatibilnost dveh sistemov, ki nimata prav ničesar skupnega z moralo (v občečloveškem smislu seveda), to sta sistema dednega prava in socialistične uravnilovke. Ker je slednji propadel in ni sproduciral nobenega novega načina kanaliziranja distribucije moči (ali, če hočete, alokacije kapitala), smo pristali v drugem. Tukaj ni niti Krjavljeve morale: kakšno zvezo ima morala z zadetkom na tomboli? Če imaš pač srečo in se rodiš bogatim staršem ter podeduješ njihovo bogastvo, potem se seveda ne sprašuješ o morali, saj se t[ zdi moralno, da ti dediščina pripada. Če se rodiš v revščini, pa imaš gotovo drugačen pogled na moralo - če imaš sploh možnost razmišljati o morali. Sistem dedovanja bogastva je racionalen, ker je trden in obnovljiv, moralen pa več kot zanesljivo ni. Ce postane moralen, pa postane moralen le v določenih okvirih nekih družbenih norm in determinant. Pravzaprav je točka absolutnega tista, ki povzroča težave. Ob vseh aferah, ki se pojavljajo, se vzpostavlja legitimacija lansiranja afer kot afer iz točke moralnosti v absolutnem smislu, zmeraj pa se izkaže, da za njo v resnici stojijo parcialni "nemoralni" (ne samo politični) interesi. Afere so zgolj legitimacijska slika nekega procesa, ki poteka skrit očem javnosti, procesa "obvladovanja" fevdov, procesa, ki je nujna posledica razporeditve moči v delovanju prejšnjega sistema, ki poskuša preživeti še naprej. (Da ne zaidem predaleč: morala je grozno relativna stvar.) Tudi absolutna morala, ki naj bi temeljila na Mojzesovih desetih zapovedih ali Kristusovi moralni drži, se v dveh tisočletjih neprestanega zaklinjanja na absolutne moralne norme nikoli ni niti približala svojemu udejanjanju. Ni škandal v tem, da ni morale -kar radi trdijo topoumni dobrodušneži -problem je v tem, da je morala nujen produkt in podlaga (v smislu povratne zveze) obstoječemu družbenemu sistemu. Obstoječe stanje pa je stanje "večne" frustracije. Frustrativni pa so predvsem simptomi majhnosti in hlapčevstva, ki so "preživeli" štiridesetletno mitološko forsiranje reka: "Bili smo nič, bodimo vse!", in se sedaj kažejo kot otrplost pred močjo tujega kapitala. Zdrava pamet torej govori, da je bogatenje nemoralno, kar je seveda absurdno, ker je res. Ni bogastva brez revščine, revščina človeštvu res ni v čast, tako da bogatenje ni moralno. Toda, mar ni bila glede na bogatenje socialistična ureditev moralnejša od sedanje? Z novo moralo res ni vse v redu, saj lepe moralne duše, ki se sicer še kako rade zaklinjajo na Narod, s svojimi aferam [temu narodu dolgoročno škodujejo. Če na Slovenskem ne bomo imeli lastnih bogatašev, bomo kmalu v istem položaju kot pred tisočletjem, ko nismo imeli lastnega plemstva, zato je s stališča pro-speritete naroda globoko nemoralno oviranje bogatenja. Sedaj namreč vsakogar, ki v danih okoliščinah (o)bogati, malodane linčajo. Obenem pa lahko tuji kapital kupuje skupno narodovo bogastvo po absurdno nizkih cenah in sesuva nekatera kreativna jedra, ki so se razvila v pogojih socialističnega gospodarstva. Z nekega moralnega stališča je tudi to škandalozno. Obsedenost z aferami seveda ustvarja meglo, v kateri bodo spretneži še naprej "obvladovali" svojo sceno in si dejansko razdelili fevde (z zaslombo tujih stricev). Če kdo misli, da je italijanski (pravo)sodni čudež zmaga demokracije, se bo prebudil takrat, ko bo prepozno, takrat namreč, ko bodo po Apeninskem polotoku zopet korakali prenovljeni čmo-srajčniški škornji. Tudi prebujenje po aferah v Sloveniji ne bo prav nič prijetno. Rajko Muršič ZELIMIR ZILNIK POZNA DELA Zgodbo filmskega režiserja Želimirja Žiinika poznamo, vsaj do časa, ko so se prekinile naše komunikacije z ostankom nekdanje federacije. V tem času je Žilnik postal urednik na novosadski televiziji in se mnogim zameril, češ da vztraja na televiziji, ki je v rokah srbskega režima. Čez nekaj časa je s televizije odšel, pa ne zaradi nerganja opozicije, temveč preprosto zato, ker se 'ni več dalo delati'. Pred odhodom si je privoščil le še sočno pismo generalnemu direktorju srbske televizije. Od takrat je free-lance filmar, ki približno enako uspešno snema na Norveškem, Madžarskem, v Sloveniji ali Srbiji. Mi smo ga zaustavili med pripravljanjem filma v madžarsko-slovenski koprodukciji. Želimir Žilnik: Pravzaprav nadaljujem svoj dolgoročni projekt, zamišljen v več delih, ki sem ga začel natanko pred dvema letoma: 'Tretja svetovna vojna, prvič'. Načrtoval sem, da bi se v seriji dokumentarnih, igranih filmov in televizijskih reportaž ukvarjal s posledicami sprememb na Vzhodu. V okviru tega projekta sem pomagal kot soavtor oziroma kot producent pri štirih, petih filmih (Markovič, 'Trto i ja', Makavejev, 'Gorila se kupa u podne", Loekkeberg, ‘Skozi pepel'), sodeloval sem pri Jovanovičevem filmu o padcu Vukovarja. Posneli smo tudi nekaj filmov o tradiciji srbske desno orientirane umetnost, ki je bila odrinjena, vendar ne zanemarljiva. Gre predvsem za to, da bo to, kar se dogaja v nekdanjih socialističnih državah, imelo velik vpliv na Evropo in svet v 21. stoletju. KATEDRA: In kakšne so izkušnje, ki ste jih dobili med snemanjem? Želimir Žilnik: Gre za očitno ogromno naivnost in veliko poenostavljanja, s katerima je bil obravnavan nekdanji bipolarni svet. V njem smo imeli stalen pritisk proti dogmatskemu socializmu, tako od znotraj, kakor tudi od zunaj, ne razumevajoč ob tem, da je socializem hkrati tudi nek način proizvodnje in preživetja. Pravzaprav eden od modelov komunikacije v trenutku, ko se je Zahod obrnil k postindustrijskemu kapitalizmu, Vzhod pa je ostal na ravni industrije minulega stoletja. Model dogmatskega socializma, z vsem, kar ga je spremljalo (notranje napetosti, proizvodnja notranjih sovražnikov, ksenofobija do Zahoda), je bil hkrati tudi model, s katerim je bilo možno reveže, nenavajenostna delo in pomanjkanje izobrazbe, relativno uspešno vzdrževati v neki vrsti artikuliranih držav. To, kar je dogmatskemu socializmu uspelo, so močne, rigidne države z ogromnim mehanizmom prisile, v katerem se je revno, lačno in neo-blečeno prebivalstvo imelo česa bati, hkrati pa je imelo tudi Zahod, kot nekaj, na kar lahko upa. Če pogledamo nazaj in se vprašamo, kakšen pritisk je bil na dogmatski socializem, vidimo, da je bil to šminkerski pritisk: 'potrebno je podreti oblast in vladajočo ideologijo, pa bo nastopil raj*. Ideologija in oblast sta bili zrušeni, vendar se je praktično zgodilo nekakšno odpiranje nezaceljene rane, ki je znotraj sebe imela ogromno količino gnilega, zato je tudi prišlo do tega izbruha gnoja, krvi in nesreče. V Jugoslaviji lahko vidimo predvsem veliko notranjo neumnost jugoslovanske elite, ki je bila v tem času ena najslabših elit na svetu. Razpad Jugoslavije bi lahko z ljudskim jezikom opisali kot klanje vola zaradi kile mesa. Lahko pogledamo, kaj je dobila ta peščica roparjev, ki se je v današnji Jugoslaviji kvazi-obogatila? Ti ljudje bodo to bogastvo zelo težko pomnožili oziroma obrnili, hkrati pa bi jim lahko (namesto vojne) ponudili - če bi bilo količkaj pameti -mirnodobni sistem mafijaškega gospodarstva. Če na drugi strani pogledamo Slovenijo in Makedonijo, kot področji, kjer ni vojne, potem opazimo, da bo tu prišlo do blažje, vendar zgodovinske regresije. Srbsko-črnogorska situacija je tragična v tem smislu, da se je, ko sta umrla religija, imenovana socializem, in cesar Tito, pokazalo, da se tu povampirjajo nekatere arhetipske kulture, ker - to vemo - krščanstva ni. Ena od najenostavnejših arhetipskih kultur za povampirjene je bila kultura hajduškega gospodarstva in izobrazbe. V Sloveniji in Makedoniji pa se postavlja vprašanje identitete, kar je v mejah Makedonije dobilo že razmere travme in konfuzije. V Sloveniji je situacija za življenje najnormal-nejša. Razlog za to pa je v nečem, zaradi česar ne bi smeli biti ponosni, vendar so taki časi, da tisto, česar se pametni sramuje, neumneža navdaja s ponosom. Vsa ta rigidnost države, ki je očitna (težko je priti v Slovenijo, policaji te preverjajo na cesti), pa nam na drugi strani kaže, da začenjamo dojemati, da bi bila lahko država tudi servis, ki zagotavlja, da se državljani počutijo varno. V Sloveniji so ljudje na vse strani ponosni na to, da so blizu Italiji in Avstriji, ki naj bi jih ob napadu z Balkana zaščitili, vendar če po drugi strani pogledamo zgodovino varovanja identitete Slovencev, potem je bila ta zgodovina usmerjena prav v smeri izogibanja pritiskom Avstrije in Italije. KATEDRA: Tudi vi snemate film o beguncih. Kakšen bo vaš pristop? Želimir Žilnik: V beguncih vidim vrh ledene gore nesrečnih in trpečih ljudi. Vidim tudi ogromno reko ljudi, ki se iz Vzhoda vali proti Evropi - prišlo je celo do tega, da romunski Madžari na Madžarskem kupujejo jugoslovanske potne liste in se predstavljajo za Madžare iz Jugoslavije. Verjetno smo pred nastajanjem ogromnega berlinskega zidu med Koprom in Vilniusom. Veliko možnosti je tudi za nastanek nekakšne “tampon" cone oziroma ogromnega mednarodnega centra za desetine milijonov ljudi na prostoru, širšem od nekdanje Avstroogrske. Kaj bo ta narod učil sebe, pa tudi države, iz katerih prihaja? Navajati se na toleranco večnacionalnega življenja. Bo neposreden primer, kakšna norost je v Evropi, ki se združuje, načrtovanje držav po Hitlerjevem načelu en narod, en vodja. Možno je, da bo milijonski narod, ki trpi, ki prihaja izmučen in ki bo še trpel, doma izdajalec, v tujini pa nezaželen. Ta populacija bi bila lahko nekakšen 'kvas* za novo razumevanje v Evropi, ali pa se bo zgodilo to, kar smo s projektom že predvideli: nova vojna, ki bo Evropo odprla za Vzhod. KATEDRA: S kakšno ekipo boste snemali? Želimir Žilnik: Z več ekipami. V Vojvodini z vojvodinsko, na Madžarskem z madžarsko, v Sloveniji s slovensko ekipo. Zanimiva je situacija, na katero sem naletel v Sloveniji. S filmom se ukvarjam že trideset let in kamorkoli sem prišel, me poznajo kot filmarja. Edino tukaj te identificirajo s Srbom, Hrvatom ali Makedoncem. Ko sem se pojavil na mestih, kjer sem včasih delal, me niso vprašali o projektu, ofinančnih okoliščinah, temveč so me spraševali zgolj o srbstvu. Očitno neka vrsta neumnosti in primitivizma. To pa je hkrati lastnost tega našega nesrečnega naroda, s katero smo preživeli petdeset let. Pravimo, da smo bili v vseh teh letih prikrajšani za demokracijo. To se tudi vidi! Vidi se, kako je ta naš narod, končno tudi naše institucije, služil vsaki vrsti možne norosti v teh petdesetih letih. Spomnimo se gonj proti maspoku, abstraktnim slikarjem v Srbiji, črnemu filmu, političnemu teatru. To ni bilo samo profesionalno preganjanje ali preganjanje v branži. Še Rusi so bili pametnejši: oni so prepovedali film, vendar filmarjev niso proglasili za straniščarje. Ko so pri nas začeli pljuvati po Pučniku (tega se še spomnim), so ga predstavili kot kriminalca. Ko fantje niso hoteli več nesti štafete, so jih medijih in v partiji (torej tudi v državnem mehanizmu) proglasili za kriminalce prvega razreda. Sedaj pravih krimialcev na teh prostorih nihče ne preganja. To, kar je mene osebno v življenju najbolj zgrozilo, je ta vrsta neumnega poneumljanja, kar je leta delal državni mehanizem, v kar sem tudi sam nekajkrat padel. Ni nam treba imeti iluzij: živeli smo v lepi državi, vendar tej državi ni uspelo zgraditi državne strukture na neki inteligentni osnovi, verjetno v strahu, da demokracija pomeni tudi delitev oblasti. Nekaj teh mehanizmov pa lahko vidimo še danes v lahkotnosti spreminjanja politične izključnosti v nacionalno izključnost. Tragikomično je, kako se enako število ljudi, ki se je nekoč ukvarjalo s preverjanji, kdo ni dober "vernik* komunistične mašinerije, danes ukvarja s tem, kdo ni dovolj dosleden pri uveljavljanju nacionalnih interesov. Eksorcizem jeza primitivce najlažji vzvod, da ohranijo oblast. KATEDRA: To, kar meje presenetilo v Beogradu in v Srbiji nasploh, je obseg kulturne produkcije. Tudi če odštejemo večpomenskost. Neumnost je govoriti, da v Srbiji ni tradicije leve kulture, koz-mopoltizma. Pastir in hajduk Vuk Ka-radžič je srbski jezik konstituiral na Dunaju. Tradicija srbske srednjeveške države in pravoslavne cerkve je tradicija vplivov zahoda in vzhoda. Prostor Balkana ne more priti skozi z ideologijo krvi in tal, ki je primitivna, germanska ideologija. Za Bizanc in njihov dvor so bili Germani grozni divjaki. Čudim se, zakaj se srbska ideologija ne opre na tisto, na kar se sklicuje, na bizantizem, temveč se opira na germanski, barbarski pogled. To klanje in uničevanje človeka, ki ne govori tvojega jezika, to je barbarska zadeva. Kontrast Bizanca in Germanov se je dal najbolje videti za časa križarskih vojn. Zakaj zaklati drugega pripadnika plemena? Iz strahu, da ti bo potem, ko ti je pojedel hrano, ugrabil še ženo. Od kod pa ta strah v jugoslovanskih narodih? Ta prihaja od tam, o čemer smo govorili. To gospodarstvo nesposobnih, neproduktivnih tovarn z veliko tistega, kar smo počeli na paradah prvega maja: z veliko Potemkinovih vasi. S padcem socializma je to gospodarstvo poklicano, da priteče na trg in se bori z njim. Ne me razumeti napačno. Meni ni težko priti na trg, ker sem šel od doma že leta 71. Ko so me nagnali od doma oziroma iz domače filmske produkcije, sem imel 29 let. Takrat sem popolnoma propadel, imel vsa vrata zaprta. Prvo, česar sem naučil, ko sem prišel na Zahod, je to, da tam delajo filme, ki jih mi delamo sedem dni, samo en dan. Kaj hočem povedati? Državni mehanizem ni imel niti toliko časa, da bi se opravičil tistim, ki jih je poslal na Goli otok, ko je že vpil "gremo na Zahod!'. Vendar so vsi tisti, ki so v sebi imeli energijo in znanje, že odšli na Zahod. Zakaj v Rusiji in Romuniji klanje tudi sam sem videl že nekaj filmov (npr. Pavlovičev Dezerter z Radetom Šer-bedžijo), posnetih v Vukovarju. Vprašanje, ki se mi postavlja, je preprosto: ali se da v Vukovarju posneti film in ohraniti čisto vest? Želimir Žilnik: Film je vedno intervencija v neko živo stvarnost. Vukovar je tipičen primer, ko ni zgodbe ene ali druge strani. Predvsem gre za večnacionalno mesto, ki je bilo eden od simbolov jugoslovanstva, tu je bila ustanovljena KP, sem je prišel prvi tuji kapital (Bata), imam vtis, da sta obe strani imeli interes, da uničita Vukovar, kot otok, simbol večnacionalne skupnosti. Če greste v Vukovar, boste skozi razgovore z ljudmi videli, da ga je rušila predvsem JA, da pa so ga rušili tudi lokalni branitelji. Gotovo je, da vsak, ki gre in snema porušeno mesto, izraža protest in zgražanje, vendar je hkrati to tudi del zgodbe o plemenski kulturi in o iskanju identitete ter poskus sestavljanja lažne identitete. Kdo je v zgodovini najbolj rušil mesta: Džingiskan. On se je vojskoval tako, da je rušil mesta med Pekingom in Jeruzalemom. Do oblasti je prišel šele s 50. leti, živel je v stepi in ni razumel mest njihovih jezikov, bili so mu sovražni. In kaj je njegova izkušnja? Ta je za naše rušitelje mest tragična: osvojiti vse te prostore in porušiti vsa ta mesta ne pomeni zadržati svoje identitete. Džingiskan je na koncu, potem ko je rušil predvsem muslimanska mesta, s sedemdesetimi leti prevzel Koran in ustanovil islamsko državo. Živel je v veri v ogromno modrino neba, umrl je verujoč v Alaha. Ta primer dobro kaže, od kod ideja, da je potrebno porušiti mesto. Iz logike, da boš z rušenjem mesta našel neke svoje korenine. Pravzaprav pa gre za to, da če najdeš svoje korenine in se I Za Bizanc in njihov dvor so bili Germani grozni divjaki. Čudim se, zakaj se srbska ideologija ne opre na tisto, na kar se sklicuje, na bizantizem, temveč se opira na germanski, barbarski pogled I S filmom se ukvarjam že trideset let in kamorkoli sem prišel, me poznajo kot filmarja. Edino v Sloveniji te identificirajo s Srbom, Hrvatom ali Makedoncem. Ko sem se pojavil na mestih, kjer sem včasih delal, me niso vprašali o projektu, ampak zgolj o srbstvu del, ki koketira z nacionalizmom, ostaja število kulturnih projektov, kar je (vsaj zame) presenečenje. Želimir Žilnik: Če pogledamo sceno bivše Jugoslavije, vidimo, da je bil Beograd edino mesto, kije imelo multikulturen prostor. Beograd je vedno imel več kulturnih krogov. Tega potenciala državni mehanizem ni mogel uničiti v petdesetih letih, bilo pa bi čudno, če bi to uspelo obnovljenemu sistemu represije v zadnjih petih letih. V tradiciji srbske kulture obstaja po drugi strani ne prihaja takoj na dan? Zato, ker še imajo ljudi, ki niso odšli na Zahod. Na Madžarskem so leta 56 odšli mnogi, zunaj ustanovili firme, s katerimi danes komunicirajo z domovino. In kdo je ostal v Jugoslaviji? Tisti, ki so se bali poziva -"gremo na trg", zato so se raje lotili tistega, kar obvladajo: klanja. Domači nacionalizem čutim kotona-nističen nacionalizem. Začel je s samozadovoljevanjem, končal bo s samouničenjem. KATEDRA: Omenili ste Vukovar, pa sporazumeš z lastno identiteto ter hočeš ostati na tej zemlji, potem boš moral začeti graditi. Tu je nasprotje naših vojskovodij. Ko so komunisti končali vojno, so imeli nekakšne ideje, ki komunicirajo z nekim zgodovinskimi izkušnjami. Gozdna ideologija, ki vodi v jugoslovansko katastrofo, se lahko konča samo v lastnem tabornem ognju. Igor Medjugorac шт mm BEOGRAD MESTO IZ TISOČ IN ENE NOČI B, leograd je v tem trenutku najbolj nadrealistično mesto, kar sem jih videla. Drži se ga sloves, da je mesto velikih nasprotij, kjer lahko v samem srcu mesta, na Knez Mihajlovi, kupiš simbole srbstva v različnih variantah, takorekoč čez cesto, v Domu omladine pa zaseda Beograjski krog, sedaj že močno oslabelo jedro opozicije. Pa poglejmo za začetek politiko. Z Beograjčani sem skupaj doživljala trenutke buljenja v televizijo, ko so ob litrih kave čakali izid palskega mitinga. Glasnost na maksimumu, komentarji pa burni. Bodo ali ne bodo? Seveda bodo, saj niso neumni. Ne, ker so Miloševič, Bulatovič, Čosič in Micotakis naredili napako, da so se šli sami pogajat. Tako so palskim Srbom pokazali, da jim njihov podpis na Vance-Owenovem mirovnem sporazumu res veliko pomeni in jim tako dali možnost izsiljevanja. Če bi četverica velikih poslala samo svoje predstavnike, bi se zadeva lahko končala z reklamo za Parker pisala. Dočakali smo trenutek in bili razočarani. Jebi ga, ovaj narod je stvarno glup, in šli smo spat. Za dve uri, ker sem bila dogovorjena s fanti iz banda Park je moj. Ampak o tem več v nadaljevanju. V petek sem kupila Vreme, neodvisni tednik, kjer sta Zoran Jovanovič in Matija Kokovič objavila fotoreportažo slavnega dogodka. WE WANT WAR, PEACE IS DEATH je grafit ki je obšel Srbijo, na fotografiji s komentarjem 'Razočarani’ pa je upodobljena velika četverica. Tedni, ki prihajajo, pa bodo pokazali, kaj se pripravlja. Žepa bi lahko postala druga Srebrenica. Morda bo še huje, saj je Ka-radžič že večkrat pojedel dano besedo, od zdaj naprej pa se to bojda ne bo več toleriralo. Svetu je ponujen izgovor, da naj se vendar že začne z infiltracijo enot, da bi obranili zavarovana območja. Vendar se bodo te enote prej ali slej spopadle z Mladičevimi, to pa je tudi politična platforma Jahorine. Pravi odgovor na vse prošnje velike četverice pa prihaja iz Banja luke, kjer so v noči med šestim in sedmim majem razstrelili preostali džamiji. Seveda so vsi politiki, ki dajo kaj nase, komentirali dogodke. Vuk Draško-vič je izjavil, da so se poslanci v Rajski dolini odločili, da pošljejo Srbe v pekel in da teh osemdeset najneodgo-vornejših Srbov v vsej zgodovini želi, da se o njih poje kot o junakih, ki so napovedali vojno celemu svetu. Nobena nacionalna katastrofa se ne more zgodi čez noč, šest let zavožene politike se ne more izbrisati v šestih dneh. Vojislav Šešelj, ki v tem trenutku predstavlja edinega še močnega nasprotnika Mi-loševičevl politiki, je dejal, da imajo Srbi dovolj moči in orožja, da odgovorijo na verjetno vojaško intervencijo združenih sil NATA in se proti njim borijo tudi deset let, če je treba. Pravi, da bi bilo sprejetje predlaganega načrta popolna predaja in zatajitev naroda. Izjavil je tudi, da je republika Srbska sosednja država in da nima nihče od državnega vodstva ZRJ pravice vmešavati se v njene notranje zadeve. Vendar pa je prav srečanje na Palah neposredno vmešavanje, postavljanje pogojev in izsiljevanje s strani predstavnikov Zvezne republike Jugoslavije. Postavilo se je vprašanje, ali bo Miloševič zagrizel vabo in se odkrito spopadel s Šešljem, ali pa ga bo enostavno dal aretirati. Večina stavi na drugo inačico istega (ne)smisla, kar je zadnje tri tedne očitno, predvsem preko Radio-televizije Srbija, ki je v Miloševičevih rokah in ki ne objavlja nobenih prispevkov, ki imajo kakršno koli zvezo s Šešljem ali njegovo stranko. Kakorkoli že, Miloševič je svojim partnerjem v Bosni vrgel v obraz to, kar je njemu nekaj let očital ves kritični svet, da namreč ne morejo kot pijani hazarderji postaviti na kocko vsega naroda. In tako si je pri nezanemarljivem številu ljudi ustvaril ugled velikega, doslej nerazumljenega mirovnika. Cez leto ali dve pa bo najbrž predlagan za Nobelovo nagrado za mir. Svojemu liderju sledi seveda tudi nacionalna televizija, ki se je od včerajšnje vojnopropagandne spremenila v današnjo mirovniško, iz njenih studiev pa so izginili vsi sodelavci, za katere obstaja sum ali pa se odkrito predstavljajo kot člani Srbske radikalne, se previ Sešljeve stranke. Črnogorski mogotci, ki so zadnje tedne uspešno zavirali prebliske osamosvojitvenih teženj, so nad izidom na Palah dvojno razočarani. Predsednik Republike Črne gore, Momir Bulatovič, pravi, da ne more razumeti njihovega načina odločanja, še manj pa njihove odločitve. Cirkus na Palah bom zaključila z besedami Sveto-zara Maroviča, generalnega sekretarja Demokratske stranke socialistov Črne gore, ki je izjavil, da je to dejanje Skupščine, ki se je odločila, da bo glasovala proti miru, proti politični rešitvi spopada in proti uresničljivim pravicam svojega naroda in njegovi enakopravnosti. Beograd pa mi ni ostal v spominu le po političnih dogodkih, ki so bili v dneh, ki sem jih preživela tam, burni. Doživela sem ljudi, ki živijo v popolnoma drugem svetu. Velemesto, razdalje so ogromne. Peš ne moreš nikamor, avtobusi pa predstavljajo spopad volje in apatije. Nekoč so se vsi, ki imajo avtomobile, vozili z njimi. Danes si lahko privošči tak luksuz le deset odstotkov Beograjčanov, saj stane liter bencina od dve in pol do štiri marke. Ostali uporabljajo sredstva javnega prevoza, se pravi avtobuse in tramvaje. Vendar pa je mestna oblast zaradi pomanjkanja bencina in rezervnih delov ukinila štiri petine nekdanjih avtobusov, tako da jih namesto 1500 vozi le 300. Tudi tramvaji niso vsi na cesti, ker jih pač nimajo s čim popravljati. Zamišljajte si torej, kako je na avtobusu. Ljudje pa so neverjetno potrpežljivi. Na neki ne preveč frekventni postaji se nekdo, prilagojen množici, nekje v srcu avtobusa spomni, da bi rad izstopil. Ostali potniki ne godrnjajo, ampak lepo izstopijo, ga spustijo ven, potem pa se vkrcajo nazaj. Sedišč za starce ni, ker so vsa zasedena z materami z otroki. Nič posebnega ni, če se med dvema neznancema razvije prijateljski pogovor o službi, cenah ali vremenu. Ko eden izmed sogovornikov izstopi, se pogovor konča s 'pa vidjet čemo se!'. foto: Bojan Brecelj Cene v večini lokalov in trgovin ne morejo slediti inflaciji, tako da si lahko iz dneva v dan za iste denarce privoščiš več muzike. Dobi se vse, kar si zaželiš, cene so pačf odvisne od raritete proizvoda, tako da ni nikakršne logike med ceno čokolade iz Zvečeva ali tiste švicarske. Slednja je 10 do 15 krat dražja, odvisno od okusa. Edina luknja v sistemu so upokojenci, ki prejemajo povprečno milijon dinarjev mesečno, kar je po tečaju na črnem trgu, drugi namreč sploh ne obstaja, deset mark. Kljub temu, da so cene pijač bolj prilagojene našemu standardu, so lokali polni. Zakaj, mi je postalo jasno šele drugi dan, ko sem ugotovila, da vsi naročajo kavo in kozarec vode in potem ob tem sedijo kake tri ure. Ampak na nogah imajo All-starke, ki imajo enotno ceno, plačljivo samo v devizah. 80 mark. Ohranjati image je najpomembneje, kar počnejo. In hodijo na koncerte. V bunkerju Doma omladine, kamor se lahko stisne do 2500 avtobusov vajenih Beograjčanov, so v petek igrati Zabranjeno pušenje. V sredo so bile karte razprodane, zato so se odločili, da bodo koncert ponovili v soboto, in ker vstopnic v petek več ni bilo, ■ MAGIČNA MOČ NEMOČI Г red kratkim mi je prišla v roke kaseta z najbolj gledanim filmom v Zvezni republiki Jugoslaviji v letu 1992, Mi nismo angeli režiserja Srdjana Dragojeviča. Film, ki se tematsko sploh ne dotika stvarnosti, govori o ljubezenskih in seksualnih problemih pubertetnikov in misteriju rojevanja na vesel in komičen način. Zgodbo povezujeta dve ■nebeški'' bitji, angel in hudič, ki pomagata ali nagajata junakom filma. Angel pa je pedersko našminkan in nekoliko sramežljiv mladenič, hudič pa je tipičen primer modernega balkanskega navihanca in hedonista. Edini stavek, ki povezuje ta film z našim časom ter misterijem smrti in izginjanja, je izjava: 'Sinko, očka gre v vojno - nekaj časa me ne bo.' To reče oče in se do konca filma ne pojavi več. Poleg tega v zapletu okrog happy enda glavni junak povsem nepričakovano odide z letalom na otok Lastovo (na Hrvaškem) in po globokem razmišljanju na morski obali se vrne v Beograd, da bi se poročil. Poleg razmišljanja o problematičnosti dejstva, da se najbolj gledani film v ostanku Jugoslavije ukvarja prav z vprašanji varnega seksa, onanije in zakona, se mi je med gledanjem filma v glavi neprestano ponavljal znani stavek: Srbija ni v vojni! Film je namreč videti kot dopolnitev in potrditev te parole. Beograd se že ves čas vojne trudi živeti normalno. In res, samopostrežne so polne, v kinematografih vrtijo najnovejše svetovne filme, razstav je toliko, da so začeli izbirati naj- razstavo vsakega tedna, v gledališčih se vrstijo premiere, diskoteke so polne, žurk kot še nikdar... Kot da je embargo naredil življenje slajše in bolj dinamično. Pod to sliko normalnosti mrgoli na tisoče zakajev in zatojev, nesporno pa je dejstvo, da so se vsi razlogi umeščali v nekakšen sistem, ki je odgovarjal Miloševičevi oblasti. "Resničnost pa je proizvod naših pretiravanj, naše razuzdanosti in nerazumevanja," pravi Sioran. Preziranje sodobnosti v tem filmu spominja na Poejevo zgodbo Maska rdeče smrti. Namreč, lokalni plemiči so se v času kuge zaprli v nek dvorec, da se ne bi nalezli od kmetov; tam so pridno pili in seksali, pri tem pa niso vedeli, da je med povabljenimi tudi kuga. V filmu se pojavlja mnogo igralcev, ki jih spoštujem in cenim kot alternativne in samostojne umetnike. Toda v tem filmu je bila slišati naravnost žaljivo, čeprav še vedno aktualno, fraza, ki je nastala v času nemške okupacije med 2. svetovno vojno v beograjskih umetniških krogih: PekpeCe kruh, igralec pa igral To me vse bolj utrjuje v prepričanju, da prava umetnost nastane šele takrat, ko začne pek 'igrati', da peče kruh. Kajti amoralni obrtniki ne obstajajo, vir vsakega delovanja (še posebej v umetnosti) pa je med drugim etika. Piscator, ki se je pred 1. svetovno vojno bavil s problemom političnega gledališča, je pod vplivom spoznanja o nemoralnosti umetnosti v bistvu sprožil vprašanje etike v njej. Film Mi nismo angeli me je prisilil k razmišljanju o tem čudežnem odnosu med močjo in brezupom, ki se pravzaprav medsebojno dopolnjujeta in vzdržujeta pri življenju obstoječi Apolitični sistem. Brezup in nemoč, čeprav izražena na apolitičen način, sta v bistvu globoko politična, medtem ko je obstoječi politični sistem pravzaprav apolitičen. Ta sistem dobesedno temelji na kolektivnih podobah, ki tvorijo kolektivno (ne)resničnost. Orožja tega sistema so (poleg hladnega in avtomatskega orožja) besede in slike, ki so tako močne, da lahko pogoltnejo celo ves svobodni tisk, vso opozicijo in vso umetnost, da jih predelajo in ponovno uporabijo za osvežitev in prevetritev svojih govorov in predstav. Tako vsaka podoba, še posebej pa film, ki nastopa Apolitično, bivanjsko, obstaja v prid sistemu kot neke vrste psihični stabilizator. Konec koncev je destrukcija zavajajoč fenomen. Po eni strani zabaven kot otroška igra, po drugi strani pa nosi v sebi strašni naboj erotike in strahu, ki sili šibkejše nature, da se smejijo s smehom norcev. A prav ta smeh dela življenje znosno in 'normalno*, zlo pa banalno in mogoče. Zato se mi zdi, da bi bilo v situaciji, ko vsaka beseda stopnjuje hrup, ko vsako dejanje vzdržuje kaos, najbolj modro upoštevati Baudrillardov in Sioranov 'patetični' predlog, kako se upreti: z molkom in ne-delovanjem. Sicer se bomo spet spraševali: "Le kdo nam SCije v kozarce in nas v mraku tolče po glavi? No, otroci, kdo je to?" Nebojša Pop-Tasič (p.:dkj) so ga ponovili še v nedeljo. Ne glede na to, da so nadstropje višje igrali Vampiri, med vreščečimi najstnicami trenutno najbolj priljubljen kvazi Rock-a-billy band. Prvi dan so zaračunali marko in pol, drugi dan dve, tretji dve in pol. Pivo stane dve tretjini vstopnice. Medtem ko eni hodijo na koncerte in negujejo image, se drugi na najrazličnejše načine, odvisno od možnosti, trudijo, da bi sedanje stanje umetnega blagostanja spremenili. Med njih prav gotovo spadajo ustvarjalci Pacifika, mirovniškega glasila, ki izhaja, tako piše, po potrebi. Teksti različnih avtorjev obljubljajo zanimivo branje. Pojavilo se je tudi ogromno novokomponiranih pesnikov in pisateljev, ki si neprestano prizadevajo brati svoje tekste. Mogoče bo kdo od poslušalstva dovolj presunjen in bo poskrbel za izdajo. Večina jih kar izžareva pesimizem. Ko sem jih tako bolj gledala kot poslušala, sem se spomnila, da je Mark Twain dejal, da ni bolj groznega, kot pogled na mladega pesimista in starega optimista. Srečala sem se z veliko ljudmi različnih interesov, vendar so vsi pokazali veliko zanimanje za Slovenijo in Slovence. Upajo, da jih bomo povabili k nam, pa naj bodo igralci, pesniki ali rock skupine. Razen enega, ki mi je dovolj nazorno prikazal, da vendarle živi še nekaj takih, ki jim je ta vojna všeč in jo odobravajo, čeprav nimajo političnih ali šverc interesov in niso neposredno udeleženi v njej. Natakar v restavraciji z zvenečim imenom Afrika je slišal, da sem Slovenka in me prijazno ogovoril. Povedal mi je, da je ravno takrat, ko je potekalo tistih legendarnih deset dni, služil vojsko v Vrhniki. Všeč mu je bilo, ko so se odpeljali na Brnik in tam iz koruze streljali po Slovencih bezmozga imuda. Škoda, da jih je bilo tako malo mrtvih, še sreča, da sta bila za trofejo avstrijska novinarja, ampak škoda je njunega džipa. Ribe, ki sem jih jedla, niso imele okusa. Veseli me, da sem srečala samo en model domoljubnega in militantnega Srba. Poglejmo še po gledališki kulturni sceni. Vsi so mi najprej povedali, da moram videti predstavo Plava ptica v režiji Irfana Mensura. Muslimanski režiser živi s Katarino Gojkovič, hčerko velikega Srba Cuneta, najpopularnejšega pevca narodnjakov, in Mensur je povzročil, da hči ne misli več tako kot oče. Na premieri, ki je bila pred dobrima dvema mesecema, so prijatelji razžaljenega očeta streljali na Irfana Mensurja, ker pa ga niso zadeli, so ga pošteno pretepli. Tako se je Irfan za nekaj časa umaknil in se v Beogradu pojavil šele pretekli četrtek, na premieri v Bitef teatru, kjer je v kabarejski predstavi Lote Lenja igrala tudi Katarina. Plave ptice nisem videla. Lote Lenja pa je predstava iz cikla 'Dvajseta in trideseta’, ki naj bi predstavil takratno vzdušje v Evropi, ki je bilo zelo podobno današnjemu. Brechtovi songi z glasbo Kurta Weila. Simpatična predstava. Bolj udarna je tista iz Ateljeja 212. Premiera je bila v ponedeljek, do sobote, ko sem odpotovala, ni bilo reprize. Razlog: bolezen v ansamblu. Morda reprize nikoli ne bo. Predstava nosi naslov Kola mudrosti, dvoja lu-dosti in je preko odra, scene, režije in seveda igralcev pravo ogledalo norosti aktualnega srbskega vsakdana. Predstava je požela tak aplavz, kot ga je v Mariboru Dogodek v mestu Gogi. Spletkarjenje in prilizovanje, nasmihanje in uslužnost so bili na eni strani tehtnice, na drugi pa mali dnevnik, v katerem je napisano tisto, kar je bilo res. In ko gosposka, kateri se avtor dnevnika ves čas prilizuje, odkrije dnevnik, pobesni. Nauk zgodbe, ki je morda razlog za prvo in edino uprizoritev: brez takih, ki te hvalijo in kujejo v nebesa, se ne da živeti. Hinavci so najbolj odporna človeška vrsta. Toliko o Beogradu v instant različici. Sicer pa je najbolje, da odštejete tistih malo denarcev in se sami podate na pot. Če niste volili Jelinčiča, vam prav gotovo ne bo žal. Lara Lah Vmesnik (5) MEDITACIJA Nadnje nadaljevanje rubrike v tem študijskem letu ne bo vsebovalo nobenih uporabnih namigov ali opozoril, čeprav bo posvečeno zelo praktičnemu razmišljanju, kako izrabiti možnosti računalniških programov. Preden se posvetimo kakšnemu programu, moramo premisliti našo pozicijo: kaj sploh hočemo narediti. Vzemimo za izhodišče trditev, po kateri je humanistika inverzna uporaba zadev, ki jih uporabljajo v sodobnem poslovnem in tehničnem svetu. Ponazorimo si trditev ob standardu ISO 8879, v katerem je opisan Standard Generalized Markup Language (na kratko: SGML). Marsikdo pozna ‘stile*, s katerimi si pri uporabi urejevalca besedil ali oblikovalca strani olajšamo delo. V 'stil* so vključeni številni elementi, ki določajo obliko (videz) večjemu ali manjšmu delu besedila. Njihovo uporabnost spoznamo, ko lahko s spremembo na enem samem mestu, v definiciji ‘stila*, spremenimo videz vseh delov besedila, kjer je neki ‘stil* uporabljen. Kar pomeni, da lahko z enotno uprabo "stilov" dosežemo preglednost v členitvi in prepoznavnost vsebinskih enot. Pomanjkljivost ‘stilov* je, da jih praviloma težko prenesemo iz enega programa v drugega in da so omejeni na videz, torej le v majhni meri podpirajo možnosti elektronskega zapisa, denimo prenašanje med podatkovno skladovnico (database) in urejevalcem besedila ali iskanja določenih odlomkov besedila. SGML vsebuje navodila za označevanje besedila po vsebinskih enotah. Kar opravljamo pri uporabi ‘stilov z interpretacijo: kateremu delu besedila bomo dodelili določen stil, postane zdaj začetek. Najprej določimo dele besedila. Nato pa na začetku zapisa navedemo vse vsebinske enote, ki smo jih predvideli oziroma določili. Tako si s formalno obdelavo zagotovimo vsebinski pregled. V seznamu enot lahko predvidimo pozneje atribute enote, ki lahko pomenijo tako elemente, ki določajo videz pri izpisu, kot vse druge vrste elektronskega obdelovanja besedila: navzkrižno sklicevanje, indeksiranje, veriženje odlomkov v ogrlico in še kaj. Zame je SGML zanimiv, ker omogoča vnašanje urejenosti, obvladanosti v ustvarjalni nemir, nedorečenost, pisanje z zastranitvami, preskoki: prav to opazujemo v pisateljskih zapuščinah, kolikor so ohranjene in kolikor je pisatelj svoje vzgibe zapisoval in jih ni do dokončne verzije nosil samo v glavi (na tej točki pridemo do zanimivih vprašanj o ustvarjalnosti, o navadah pri pisanju, ki vključujejo pri nekaterih pisateljih tudi pomembna obdobja, ko ne pišejo). Razmišljanja, ki jih sproža branje natančnih popisov procedur, so usmerjena k temu, na kaj vse moram pomisliti v svojem malem primeru s Trdinovimi besedili. Zamislil sem si namreč projekt, v katerem bi s pomočjo računalniških programov obdelal vsa Trdinova besedila, povezana z njegovim življenjem na Hrvaškem, zlasti na Reki. Pomisliti moram, denimo, koliko "gumbkov" naj nastavim na posameznem mestu v besedilu. Začel sem zgolj z zamislijo, da pač lahko v programu Nisus naredim "gumbek", s katerim zagotovim "bralcu" preskok iz zapisa, ki ga bere tisti hip, v poljuben drug zapis, narejen seveda prav tako z Nisusom. Vendar, ali zadošča en sam preskok? Če ne, koliko jih mora biti najmanj? Ker pride nujno do razbitja besedila na kose, nastane vprašanje, kako je s temi kosi: ali se lahko prekrivajo? V tem primeru bi bila olajšana preglednost: ohranjanje osnovne razlike med različnimi verzijami, vzdrževanje časovnih razdalj je nujno, če je namen povezovanja prav prikaz, kako se je Trdina v obdobju, dolgem 30 in več let, loteval enake teme oziroma opisov istih oseb. Najprej se zastavi vprašanje, kaj naj bo razlog za postavitev "gumbka": oseba, dejanje, dogodek (recimo, da si ne drznem razmišljati o vsaki besedi kot "gumbku")? Prvi učinek interpretacije mora torej biti odločitev, kaj si zasluži svoj "gumbek*. Naslednji učinek interpretacije mora biti, s koliko mesti v isti verziji naj bo povezano posamezno mesto? Zgolj s prvim zadaj in spredaj, tako da nastane ogrlica povezav? Zelo pomembna odločitev, interpretacija ustvarjalnega postopka, je, ali naj bo izhodišče prva verzija ali zadnja (torej tista, kiji lahko včasih rečemo tudi "končna", vendar zaradi različnih okoliščin ne zmeraj). Katero naj ponudimo kot "rdečo nit", od katere bo bralec z "gumbki" preskakoval v druge verzije? AH naj bodo ob "gumbkih", posejanih po besedilu, narejeni še indeksi ali kakšne drugačne preglednice? Zgolj za orientacijo ali že kar z "gumbki" za vskok na iskano mesto? Ali lahko uporabim razliko med ‘gumbkom* v besedilu in ‘gumbkom’ v indeksu za to, da enkrat povezujem kose besedila bolj vezano na posamezno "besedo" (torej osebo, dogodek ipd.) in drugič bolj na kontekst, v katerem je "beseda"? V indeksu vidimo vsa mesta, kjer se oseba ali dogodek pojavljata, tam bi namesto strani lahko bila številka, ki bi jo dobili s strukturiranjem verzije (recimo na "kartončke", stacks). Kajti Trdinovo besedilo lahko razumemo kot tekočo pripoved, ki jo moramo z interpretacijo šele razčleniti. Tehnična navodila ali poslovna poročila, ki jih predvsem oblikujejo s SGML, so že sama po sebi, po svojem ustroju toliko členjena, da je mogoče uporabiti celo vrsto proce-duralno-strukturnih oznak. Pri Trdini bi bilo treba takšne "enote" v verziji šele določiti (vprašljivo je, če bi zadostovala določitev ene same vrste), da bi ne bilo vse "body-text" (kako naj to oznako prevedem, še ne vem). Medtem ko zagotavlja v poslovnem in tehničnem svetu uporaba SGML enotnost kljub nenehnemu spreminjanju podatkov ali kosov besedila, bi pri obdelavi Trdinovih besedil proceduralno uniformnost uporabili ravno za prikaz razlik. To, kar skušajo tam po svoje prikriti, bi v predlagani obdelavi poudarili. Igor Kramberger Martin Вгуап, SGML. An Author’s Guide to the Standard Generalized Markup Language. Wokingham, England 1988. Charles F. Goldfarb, The SGML Handbook. Orford 1990. Eric van Herwijnen, Practicai SGML. Oordrecht 1990. fUROMAk МЛНЛОШШМТ CONSULTING OROUP, O.OO. GLAVNI TRG 3 62000 MARIBOR TELEFON (062) 26686 TELEFAX (062) 26688 i-svetovanje pri lastninskem preoblikovanju podjetij -ocenjevanje vrednosti podjetij Г erspektiva Maribora je zapisana v mnogih projektih, ki so skriti po predalih in na katerih se nabirata prah in svinjarija. V prav vseh vizijah ima pomembno vlogo turizem, ki naj bi, ob drugih oblikah malega gospodarstva, odigral pomembno vlogo pri premostitvi kriznega položaja, v katerem se nahaja Maribor danes. Ob 'letu turizma 1993/94' je Mariborska turistična zveza pripravila program aktivnosti, s pomočjo katerih bi Mariboru postopoma vdihnili vsaj kanček turističnosti - v pravem pomenu te besede. "Slovenija, moja dežela" in 'Turizem smo ljudje' sta slogana, s pomočjo katerih se je pred leti prebujala slovenska nacionalna zavest. Pri čemer pa sta nastala, kot tudi propagandni spoti na njuno vsebino, zaradi osveščanja tukajšnjih domorodcev z realnostjo bivanja in preživetja ter z možnostmi, ki jih nudijo hribi in doline, po katerih s(m)o naseljeni. Takrat se je termin "turizem" tako mistificiral, da je mnogim odgovornim za ta del družbenega gospodarstva popolnoma zameglilo poglede na svet okoli njih. Misel, da je treba ohranjati (še) nedotaknjeno naravo, je povzročila splošno zanemarjanje narave in nedotaknjeno infrastrukturo (v prvi vrsti so ostale na ravni nekih prejšnjih časov ceste, ki si komaj še zaslužijo to ime). Istočasno pa se je našlo kar nekaj denarja za "prezentacijo" nove turistične destinacije, imenovane Slovenija. "Svet mora izvedeti, da Slovenija ni Slavonija niti Slovaška, potem šele lahko upamo, in to dokaj realno, da bodo turistične poti pričele ponovno voditi tudi k nam," pravijo tako imenovani promotorji slovenskega turizma. Gospoda, odgovorna za to področje, pa je spregledala, da se večina poti ustavi na mejnih prehodih držav, ki mejijo na Slovenijo. Primer Phymske avtoceste, ki se konča na mejnem prehodu Šentilj, je le najbolj izrazit primer omenjenega dejstva. , KAJ JE SPLOH TURIZEM? Ena od osnovnih definicij turizma, gospodarska, poudarja umeščenost turizma kot specifične dejavnosti v celotno gospodarsko sfero. "... turizem je dejavnost, ki izkoriSCa potovanjig tujcev. Namesto, da proizvod prinaSa k uporabniku, prinaša uporabnika k proizvodu. Pri tem gre uporabnik na pot zato, ker se produkti ne morejo transportirati k njemu. Turist je Človek, ki se nahaja v neki sredini, kateri do takrat ni pripadal. Za gospodarsko življenje te sredine pomeni turist povečanje porabe dobrin in uslug.' Zlasti zadnje, povečanje porabe dobrin in uslug, bi za mariborsko in slovensko gospodarstvo lahko pomenilo pomemben vir prihodka. Tega osnovnega pradejstva se zavedajo takorekoč vsi, kako se turizma lotiti, da bi lahko od njega živeli, jih veže nekoliko manj, dejansko pa od turizma živi le nekaj ljudi, predvsem zasebni gostinci. Tudi Janez Pograjc, predsednik mariborske turistične zveze, je poudaril, da pomeni turizem celosten splet dejavnosti, od gostinstva, trgovine, rekreacije do izobraževanja in kulture. Pri čemer je predpogoj, da se rešijo kadrovska vprašanja - osebna izkaznica turističnega delavca mora vsebovati poleg prijetnega videza in kulturnega vedenja še poznavanje tujih jezikov, splošno razgledanost in predvsem poznavanje okolja, v katerem dela in ljudi, s katerimi dela. Poleg tega je pomembno usposobiti kapacitete (poleg nastanitvenih tudi osnovno infrastrukturo) ter vse skupaj učinkovito promovirati. Pri tem je zelo pomemben vrstni red, ki smo ga pri nas postavili na glavo. Pravzaprav ima Maribor, oziroma "območje med Muro in Dravo", kaj MARIBOR DANES TURIZEM PARADNI KONJ, KI PA (PRI NAS) NE ZMAGUJE ponuditi tako domačemu kot tujemu gostu. Poglavitni vzrok turistične neučinkovitosti tiči v nepovezanosti, razdrobljenosti posameznih turističnih znamenitosti, časovni neusklajenosti posameznih prireditev, pri čemer je kulturno dogajanje sploh izvzeto iz«■ kopirnica pisarniško mi,aimDn reklamne storitve «mS” EXPRESS TAJNICA PRO ET CONTRA SMART DRUGS zvor ideje o smart (pametnih) drogah izhaja iz dela dveh gurujev na področju podaljševanja človeškega življenja, Durka Pearsona in Sandija Shavva, ki zagovarjata uporabo hranilnih suplementov kot način, kako optimizirati mentalne funkcije in nevtralizirati agense (proste radikale), ki uničujejo imuniteto in pospešujejo staranje organizma. Aktivne substance v njunih napitkih so aminokisline, ki se združujejo v telesu potrebne beljakovine. Ob tistih, ki so vitalnega pomena za delovanje celic, so to še aminokisline drugačnega tipa, ki se v telesu pretvarjajo v nevrotransmiterje, ti pa prenašajo informacije med možganskimi celicami. Z uživanjem teh hranilnih dodatkov si, kot pravita Durk in Sandy, lahko izboljšamo spomin, omilimo depresivnost, upočasnimo staranje in nasploh izboljšamo umske sposobnosti. A le v določenih mejah, ker se s povečano količino hranilnih snovi in prenosnikov vzburjenja ne povečajo sorazmerno tudi kognitivne in perceptivne zmožnosti. Odvisnost med dozo in efektom se lahko ponazori s krivuljo oblike obrnjene črke U, kar pomeni, da preparati delujejo le ob natančnem doziranju in kontrolirani uporabi. Obstaja pa kar nekaj literature, ki se ukvarja sto problematiko. Verjetno je najbolj kvalitetna knjiga dveh entuziastov na tem področju, Johna Mortgen-thalerja in Deana Warda z naslovom Smart Drugs and nutrients. Durk & Sandijeve 'Designer Mind Foods' lahko razdelimo v tri podskupine. Prva skupina so hranila, aminokisline, ki se skozi telesno presnovo spreminjajo v nevrotransmiterje ali pa direktno vplivajo na žleze, ki proizvajajo hormone. Večino teh aminokislin pridobivajo iz naravnih virov - hrane ali drugih organskih snovi, kar pomeni, da niso umetno sintetizirane. Druga skupina so vitamini, povečini B, C in E. Vitamini so večinoma antioksidanti in pomagajo pri izboljšanju spomina. Podobne sestavine lahko najdemo v produktih, izdelanih iz medu. In še kot tretja skupina so različna zelišča in njihovi ekstrakti. Gre predvsem za vzhodnjaške rastline - gin-seng, efedro in gingko bilobo. Rastline se ponavadi uporabljajo v mešanici s čajem in po besedah uporabnikov izboljšujejo spomin in stimulirajo boljše občutje in vzdušje. Te sestavine, posamično ali v mešanicah, pa tvorijo napitke, kot so Fast Blast, Метогу Fuel in Thermogen Tea, ki so le osnova za mešanje koktejlov, ki jih servirajo v smart barih. Obstajajo še manj naravne sestavine, ki po svojem delovanju precej bolj spominjajo na droge. Belgijski raziskovalec C. E. Giurgea, ki je v šestdesetih razvil Pincetam, jih je poimenoval N00-tropiki, kar izhaja iz grščine in pomeni "delovanje na um”. Nootropiki so kemično sorodni GABK (gama-amino-bu-tirični kislini) in kopici nevrotransmiter-jev, ki izhajajo iz nje. Večina teh smart kemičnih produktov je prvotno nastala kot poizkusno zdravilo za Alzheimerjevo in podobne bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov io živčevja, toda pri testiranju le-teh so odkrili zanimive stranske efekte. Znanstveniki so s poizkusi ugotovili, da uporaba nootropikov ni omejena le na klinično. Čeprav je mehanizem delovanja še nejasen, kar nekaj raziskovalcev verjame, da nootropiki nasploh izboljšujejo metabolizem možganov in povečujejo spominske in učne sposobnosti. Za nootropike velja, kot za večino drugih smart izdelkov, obrnjena U krivulja učinkovitosti glede na doziranje. Nootropiki so še vedno v fazi testiranja, razen Hidergina, ki ga je že v štiridesetih letih sintetiziral Albert Hoff-mann, ki je odkril tudi LSD. Hidergin je edini izboljševalec kognitivnih sposobnosti, ki je odobren celo s strani ameriške FDA (zvezne organizacije za testiranje zdravil) in izboljšuje oksidacijo v možganih, ob tem pa ne deluje zasvajajoče ali toksično. Najbolj popularen no-ortropik pa je Vazopresin, ki je derivat istoimenskega človeškega hormona in je bil prvotno namenjen kot zdravilo za diabetike, nato pa so odkrili, da pozitivno vpliva na spomin in koncentracijo. Uporabniki pravijo, da dviguje razpoloženje in izničuje delovanje marihuane in alkohola, ki zavirata sproščanje tega hormona (vazopresina) in s tem povzročata odmiranje možganskih celic. Kot stranski učinki pri uporabi Vazopresina se lahko pojavijo mišični krči ali nosna krvavitev. Prvi rtbotropik Pirace-tam pa v Evropi uporabljajo že dvajset let za zdravljenje disleksivnih otrok (ki imajo probleme z branjem) in za post-elektrošok terapijo v primeru spominskih motenj. Nekateri uporabniki pa trdijo, da je uporaben tudi kot izboljševalec koncentracije. Piracetam je eden najbolj raziskanih nootropikov, odkrili so, da vpliva na ravnotežje natrija v možganih, ki je izjemno pomemben faktor pri učenju. Podoben učinek ima tudi Milacemid, novi produkt, ki je pri nevrološkem testiranju pokazal presunljive rezultate. Polovica testiranih je prejela kapsule Mila-cemida, druga polovica pa placebo (ki je videti enako, nima pa nobenega učin- ka). Nato so merili čas, po katerem se udeleženec poizkusa spomni in lahko ponovi zaporedje besed. Pri skupini, ki je dobila placebo, je bil ponovitveni čas med šestimi in osmimi sekundami, pri drugi skupini, ki je dobila Milacemid, pa se je ta povprečni čas pri mladih in starejših zmanjšal na eno do dve sekundi, kar je že bistvena razlika. Pri inteligenčnih testih to lahko pomeni razliko do 40 ID točk. Kar pa še ne pomeni, da te Milacemid naredi pametnejšega. Delovanje še vedno ni dovolj raziskano, domnevajo pa, da Milacemid izboljšuje semantični spomin, ki je le delček v kompleksnem mozaiku, ki mu pravimo inteligenca. Se ena inteligenčna droga je Dilan-tin, ki je eno najbolj razširjeni zdravil za kontrolo epileptičnih napadov, ker stabilizira delovanje možganskih celic. Odkrili so, da izboljšuje rezultate na IQ testih, dolgoročni spomin in verbalno inteligenco pri zdravih odraslih ljudeh. Uporabniki pa pravijo, da zdravi tudi ob-sesivnost. Eden stranskih učinkov Di-lantina je lahko nenormalna rast dlesni. Nootropik z rahlo demoničnim imenom Lucidril se v telesu razkraja v DMAE, ki je eno od hranil, ki ga najdemo v morski hrani. Domnevno Lucidril povečuje pozornost, izboljšuje spomin in lahko zavira proces staranja. Odstranjuje tudi starostne pege, toda ima tudi precej stranskih učinkov. Na Japonskem je najbolj popularen Ideberon, ki ga množično predpisujejo za ljudi s kognitivnimi problemi in nasploh kot preparat, ki zavira staranje. Množičnost uporabe najbolje opisuje podatek, da je prodaja Idebero-na leta 1990 prinesla čez 300 milijonov dolarjev profita. Ta podatek nam lahko nakaže, kolikšno je potencialno tržišče za nootropike. Med smart drogami pa lahko najdemo tudi afrodizijak Deprenil, ki ga je odkril madžarski farmakolog Jozsef Knoll in se v Evropi uporablja že dvajset let kot zdravilo za Parkisonovo bolezen z zanemarljivimi stranskimi učinki. Nadomestek španske muhe Deprenil povečuje libido in s tem spolno moč ter slo, ob tem pa je zelo dober nestrupen antidepresiv. Kot stranski učinek se lahko pojavi prevelika vzburjenost in nespečnost. Nootropiki in ostali smart produkti so nova veja v farmakologiji, ki bo v devetdesetih imela dobršen vpliv na družbo. V zadnjem času javni mediji posvečajo vse več pozornosti tem novim in na novo odkritim farmakološkim produktom. BBC, angleška televizijska družba, ki je znana po svojih kvalitetnih in prestižnih poljudnoznanstvenih oddajah, je nedavno posvetila celotno enourno oddajo Horizon tej tematiki. Uporaba smart drog nam odpira nova vprašanja na nekaterih področjih. Za primer vzemimo izpite na srednjih šolah in fakultetah. Kako lahko ugotovimo, ali nekateri študentje uporabljajo smart droge, ki jim na izpitih dajo bistveno prednost pred ostalimi? Ali bo potrebno uvesti teste urina pred izpiti? Plonkanje in prepisovanje postaja vse bolj smešna zgodovinska anekdota v tej informacijski družbi. Po drugi strani pa, če bodo farmacevtske korporacije razvile izjemno učinkovite nootropike, bodo ti verjetno zelo dragi. To odpira vprašanje, ali bo v bodočnosti inteligenca stvar prestiža ali celo bogastva? Seveda so to le špekulacije in čas bo pokazal, ali je sploh mogoče razširiti človeški um. Presek današnjih uporabnikov smart drog je zelo raznolik. Prvi, ki so sprejeli nov arzenal drog, so pripadniki rave generacije, ki je v osemdesetih masovno uporabljala extasy, amfetamine in kokain. Te tri droge vplivajo na možganske centre, ki sproščajo nevrotransmiterje in s tem porabljajo zalogo le-teh. Dolgotrajno uživanje teh poživil povzroči odvisnost, ker možganski centri ne morejo več normalno delovati brez njihove prisotnosti. Lahko bi temu rekli, da se uporabniki "skurijo". In nekatere aminokisline jim lahko povrnejo prvotno ravnotežje. Gantt Galloway, farmacevt, raziskovalec na Height-Ashboury kliniki za zdravljenje narkomanov, že nekaj časa uspešno uporablja aminokislini ti-rozin in fenilalanin za zdravljenje narkomanov, zasvojenih s kokainom ali amfetamini. "Zasvojenci pravijo, da imajo več energije in občutijo manjšo potrebo po jemanju drog. Nasploh se počutijo bolje in se vračajo na kliniko po še," pravi Galloway. Po njegovem mnenju odvisniki dlje vztrajajo na zdravljenju pri uporabi aminokislin, kot pri klasični metodi, ki je brez uporabe zdravil. Pojavljajo pa se problemi s financiranjem te in podobnih metod, ker te aminokisline še niso patentirane in odobrene s strani ameriške zvezne agencije za testiranje zdravil. Mnenja o smart drogah so različna. Gary Wenk, profesor nevrologije in psihologije na Arizonski Univerzi, meni, da je še prezgodaj. "Ne vemo še dovolj o delovanju možganov. Toda ko bomo vedeli, bo mogoče res ustvariti uspešen izboljševalec kognitivnih sposobnosti. Tedaj se bo uporaba nootropikov tako razširila, da jih bodo dajali že dojenčkom od prvega dne po porodu. Do takrat pa nam je potrebna zaščita zdravstveno regulativnih organizacij pred različnimi šarlatani, ki bi prodali vse za denar," pravi Wenk, ob tem pa še opozarja na mogoče mahinacije in manipulacijo z obupanimi bolniki, ki so okuženi z AIDSom, bolujejo za Alzheimerjevo ali Parkinsonovo boleznijo in ki bi porabili ves denar za stvar, ki bi jim vsaj malo pomagala. Kar se je na Japonskem zgodilo leta 1990, lahko dodobra opraviči Wenkovo skeptičnost. Triptofan je aminokislina, ki deluje pomirjujoče in se uporablja kot nezasvajajoče uspavalo. Triptofan, produkt japonskega proizvajalca Showa Denko, je povzročil 19 smrtnih primerov in 1500 slučajev EMS sindroma (po-rušenost ravnotežja v krvi). Šele po tolikšni katastrofi so Tripofan umaknili iz prodaje. Kljub temu ima Raymond Barthus, glavni raziskovalec pri podjetju Cortex Pharmaceuticals iz Kalifornije, precej bolj optimistično mnenje o smart drogah. Barthus raziskuje nootropike že skoraj dvajset let. Njegovo prepričanje, ki temelji na testih, ki jih je opravil, je, da nootropiki pomagajo pri zdravljenju Alzheimerjeve bolezni, predvsem v zgodnjem obdobju. "Učinki so precej subtilni in različni od pacienta do pacienta. Smart droge so relativno neškodljive in nam lahko izboljšajo življenje," pravi Barthus. Mnenja o smart drogah se razlikujejo od človeka do človeka, glede na znanstveni, sociološki ali celo filozofski vidik, vse več pa je njihovih uporabnikov in zdravnikov, ki jih predpisujejo. Po zadnjih raziskavah v Ameriki uporablja tam smart droge že okoli 100.000 ljudi. Med uporabniki so študentje, yuppiji, cyberpunkerji, hackerji, raverji in še ogromno 30-40-letnikov, ki verjamejo, da jim bodo nove droge pomagale zgraditi kariero in s tem boljše življenje. Vse več obolelih za AIDSom, Alzheimerjevo in Parkisonovo boleznijo je že obrnilo hrbet državnim zdravstvenim organizacijam in se poskušajo pozdraviti sami. Veliko smart drug aktivistov verjame, da državne zdravstvene organizacije skupaj s farmacevtskimi giganti zavlačujejo celo zadevo in s prepovedjo distribucije in prodaje izdelkov manjših proizvajalcev hranijo prostor za kakšno korporacijo, ki bo prevzela celotno tržišče smart drog. Nekaj resnice je tudi v tem, saj svetovne farmacevtske korporacije delajo na razvoju več kot 100 novih nootropikov. Ob tem pa si testiranje zdravil lahko privoščijo le največji, ker stane ogromno (v Ameriki 230 mil. dolarjev). Mnogi si želijo prisvojiti to mul-timilijonsko tržišče. Novi tretmaji, ki bodo omogočili obnavljanje možganskih celic in ostalih telesnih tkiv, odpirajo nove poti za vse iskalce izvira mladosti. Karlo Pirc .03 I Uporaba smart drog nam odpira nova vprašanja na nekaterih področjih. Za primer vzemimo izpite na srednjih šolah in fakultetah. Kako lahko ugotovimo, ali nekateri študentje uporabljajo smart droge, ki jim na izpitih dajo bistveno prednost pred ostalimi? Ali bo potrebno uvesti teste urina pred izpiti? Plonkanje in prepisovanje postaja vse bolj smešna zgodovinska anekdota v tej informacijski družbi. Po drugi strani pa, če bodo farmacevtske korporacije razvile izjemno učinkovite nootropike, bodo ti verjetno zelo dragi. To odpira vprašanje, ali bo v bodočnosti inteligenca stvar prestiža ali celo bogastva? LA DIVINA COMMEDEIA leke vrste božanska komedija je bila že napoved in reklamiranje prihajajoče stvaritve. Tomaž Pandur, ki vsaj toliko, kot režira svoje predstave, režira vse dogajanje okoli njih, ve, kako dosežeš, da vsi vedo za tvoje projekte. Je mojster public relationa in na tej točki mu ni česa očitati. Ko se je zdelo, da je Pandur s Hamletom in Faustom izčrpal vrhove dramatike, je veliki režiser našel mit o Carmen. Kaj naprej? smo se spraševali. Seveda je bil odgovor jasen: ali bo to nekaj reprezentančnega, ali pa ne bo ničesar. Zato inspiracija, izbor predloge, materiala za nov projekt gotovo ne preseneča. Dantejeva Božanska komedija, eno najbolj monumentalnih del besedne umetnosti, težavno branje, je skozi neke vrste svobodno dramatizacijo Nenada Prokiča našla pot na oder. Odrski prostor in realni čas gledališke predstave sta nujno reducirala dolgost in epsko pisanost La divine commedie. V gledališču ostajajo samo sledovi devetih krogov Pekla, Vic in senca Nebes. Ostajajo atmosfere in okleščena revija grešnikov in blaženih. Epskost besedila nadomesti mega-lom prostora, mizanscene, različnih efektov in dikcije. ■ INFERNO Pandur je postavil Pekel na oder novega, še nedokončanega mariborskega gledališča. Tudi gledalce je zaprl vanj. Na vrtljivih stolih so se prisiljeni obračati za dogajanjem na vse strani in v lebdeče pojave nad sabo. Tudi iz globine, iz devetega kroga, pod prostorom za gledalce, se vzpne Lucifer. Po tem takem gledalci vendarle niso čisto na dnu pekla. Scenograf Marko Japelj je izkoristil vse prednosti in možnosti modernega odra. S prenosi dejanja z ene strani prostora na drugo in nazaj predstava teče gladko, brez zatikanja. Nenehni tovrstni preskoki dobro ponazarjajo Dantejevo potovanje po spodnjem svetu z vodnikom Vergilom. Pandur spet napada naše čute s preštevilnimi domislicami. Nekatere že poznamo: ogenjčki in dim so klasični elementi, pogrešali smo kri in znoj. Pandurjev pekel je to pot nekam sterilen z zelo stiliziranim gibom in natančno mi-zansceno. Glasba je spet napaberkovana, v tekstu pa najdemo razen Danteja še druge citate. Prav citatna struktura je najmočnejši vtis, ki ga dobimo, ko gledamo predstavo. Pandur ne navaja samo znanih glasbenih in literarnih odlomkov, citira tudi samega sebe, kakor se je vzpostavil skozi prejšnje projekte. Igra se s simboli, ki jih pobira od bog ve kod; od črnega panterja do beneške gondole, izložbenih lutk, belih zastav, zemljevidov sveta in lebdeče zemeljske oble. Nagačen ptičji svet pa kot da je vzet iz estetike NSK. Vsa ta zunanja simbolika je lahko nasilna, ker ne pušča prostora nobeni uganki. Poriva jo stran in se razprostre v prazen videz. Ta očitek je lahko stvar okusa in bi brez te lastnosti Pandur ne bil več, kar je, veliki mojster podobe, pisanih in učinkovitih tablojev, za katerimi lahko iščeš globje pomene ali pa se prepustiš goli senzaciji. uPURGATORIO Napredek iz pekla v vice je viden že v poziciji gledalca Pandurjeve komedije. Če se inferno dogaja vsepovsod okoli nas, vice opazujemo od zgoraj. Gledalci so posajeni v tri nadstropja okoli in okoli jame z bazenčkom, kjer se dogaja Dantejevo očiščevanje. Scena je v vicah še bolj impresivna od peklenske in kot vedno jo Pandur z raznimi elementi dopolnjuje, gradi in razdira po potrebi, ideja z bazenčkom, vodnjakom, morda reko pozabljanja, kjer protagonisti preživijo precej časa, je zanimiva. Franci Sefran se uspešno in izdatno poigrava z lučmi in tako razgiba sicer nespremenljiv prostor. Vendar pa ves dekor, kljub temu, da ni vedno sam sebi namen, ne more nositi dejanja. Fascinira na začetku in nekajkrat vmes, sicer pa smo prepuščeni na milost in nemilost Prokičevmu tekstu. Pekel je bil še zares in grešnikom ni bilo lahko, vice pa so pri Pandurju in Prokiču kotišče trivialnih domislekov. Ves čas prisotni angelski zbor vsaj verbalno igra biljard in gleda televizijo, sicer pa modruje po latinsko in histerično bega po vicah. Med drugim srečamo angela prometnika, filmomana in pesnika. Veliko upodobljenih simbolov in glasbe povezuje drugi del s prvim. Od knjige, Vergilove popotne palice s papirnatim ptičem, belih tkanin, ki so v peklu zastave in v vicah zastori, do beneške gondole, ki je očitno prevozno sredstvo Danteja in Vergila po onem svetu in je tudi tokrat ne parkirajo pravilno v vodo. Ponovno gorijo ogenjčki in se kadi, voda pa je tako ali tako bistven element prostora očiščevanja. Dante mora za svoje grehe spustiti kri. Kot v peklu, se tudi v vicah težko prebijamo skozi neženirano izposojene citate iz vseh vetrov. Prokičev tekst ohranja relativno malo Danteja, je pa zato toliko bolj poln različnih trivialnosti, ki jih pobira iz literature in filma. Pandur banalnost tega prostora razkriva skozi rekvizit, ki je lahko tudi telefon, ribiška palica ali pločevinka piva. Na nekaj mestih se tovrstno slikanje vic nenadno sooča z vzvišenim trpljenjem, ki ga doživlja Dante v pripravi na najvišji svet Ali pa to morda pomeni, da so vice trivialnost, ki nas vsak dan obkroža. Drugi del Pandurjevega univerzuma nas na žalost pogosto dolgočasi, čeprav na začetku obeta veliko. Iz mističnega začetka v stilu Šeherezade nas neizprosno vrže v strip. Morda pa je ta faza potrebna, da si tembolj zaslužimo nebesa. uPARADISO V zadnjem delu se prebijemo v Pandurjev Paradiso, ga preživimo in zaključimo onostransko potovanje. Ob ostalih odlikah, kijih komedija nedvomno ima, je najbolj izstopala kratkost predstave, ki je trajala le slabi dve uri, in pa enbvitost podob. Če smo v peklu ves čas spremljali divje menjavanje prizorišč in se bili prisiljeni vrteti okoli svoje osi, smo nebesa opazovali udobno vis š vis. Učinek scenografije je hladen kot v Hamletu in spominja na Krst pod Triglavom. Iz črnega pekla, skozi sive vice v nebesa - sterilen kraj, gorsko fikcijo v belem in ptičjo kletko, skozi katere dno je padala nebeška neumnost med navadne zemljane. Z nebeško neumnostjo mislimo besedilo, dramo, ki jo je spisal Nenad Pro-kič in stajo priredila Livia Pandur in Staš Ravter. Kadar zaslišimo prepoznavnega Danteja, je to balzam na izmučeno uho, ki ga pretežno zadeva vse kaj drugega. Od vseh mogočih citatov do neidentificiranih globokoumnih izrekov in Danteja samega, ki v marsikaterem kontekstu zazveni tuje. Skozi stilizirano igro, ki meji na patetično deklamacijo, govorjeno večinoma v prazno. Skozi vse tri dele komedije spremljamo neznosno opozicijo besede in spektakla, kjer slednji ne zgreši in je Pandurju treba priznati vse mojstrstvo vizualne plati projekta. Skozi scenografijo in kostum pripelje do nas nepopisno bleščeče podobe, ki so neskromno lepe. V paradižu pa še celo zelo disciplinirane in enotne, zato toliko bolj jemljejo dih. V nebesih Pandur z minornimi spremembami kostuma in luči dozira vedno nove vizualne senzacije in pri nobeni ne vztraja predolgo. Vzdrži se preobilnega kopičenja simbolov, zato nekaj preostalih tolikobolj deluje. Iz pekla in vic ohrani samo knjigo in vodo. Lepi Scipion mlajši alias sveti Sebastjan v vicah je v nebesih grški kouros, ki ga zaliva dež. Radko Polič, Lucifer iz Pekla, je tokrat sončni bog Apolon, ki uravnava fascinantno lep nebeški zbor - kostumski vrhunec predstave. Tudi žive živali so konstanta Pandurjevega teatra. Pes iz Fausta se je v Hamletu prelevil v konja, dobesedno branje paradiža pa na oder nujno pripelje rajski ptici - pava, ki res dobro odigrata svoji vlogi. Očitno forma gledališča kot senzacije ne more brez tovrstnih poudarkov. A včasih je žalostno, da je vložek napora in intence nesorazmerno večji od dobljenega učinka. Z zadnjim, nebeškim delom, se torej zaključuje glomazni projekt režiserja Tomaža Pandurja, dramatika Nenada Prokiča in pesnika Danteja Alighierija. Zadnji iz vrste avtorjev se žal ne more braniti. Tri predstave, ki so dovolj različne, da niso dolgčas in dovolj povezane, da vemo, da gre za trilogijo. Iz vseh treh štrli hotenje, da bi ugajale. Avtorji te po vsej sili hočejo dobiti v svoj čami ris gledališča in te zato zbadajo pod rebra z vsemi mogočimi pripomočki. Lahko se jim brez rezerve prepustiš in uživaš Pandurjev veliki zamah, lahko pa ti to tudi ne uspe in te projekcija onostrajiskega ne prepriča popolnoma. Brez dvoma pa gre za zavidljiv projekt, ki bo še dolgo odmeval in je logična postaja na fascinantni Pandurjevi poti. Katarina Klančnik ŠTUDENTSKI KULTURNI FESTIVAL NEKAJ UTRINKOV 0 LETOŠNJI MODI AND HERE WE GO AGAIN, FLOVVER POVVER GENERATION 0, ' ni teden se je v ljubljanskih Križankah odvijal Študentski kulturni teden in v ličnem informatorju je stalo zapisano naslednje povabilo: 'Ali bo ŠOU-Kultumi festival od 17. do 22. maja komu korenito spremenil življenje, naj ostane zaenkrat še skrivnost, sami pa bomo zadovoljni že, če bo obveljal za zanimivega in zabavnega.' O vplivu festivala na spreminjanje življenj ne bi vedeli kaj prida povedati, a 'sejem bil je živ*, je rekel A. Aškerc. Največ majske mladosti in radosti smo opazili v imidžu obiskovalcev, zato bomo spregovorili nekaj besed o prikazanih modnih manifestacijah, natančneje, beseda bo tekla o eni sami, o predstavitvi modne delavnice z naslovom 70’* are dead (70. leta so mrtva). Neobremenjena s kriterijem profesionalnosti (kar bi veljalo za modno revijo študentk in študentov FNT) in nivojem umetnosti (predstava modnega teatra One Fiction Factory) je skupina mladih univerzitetnikov predstavila drugačen pogled na joie de vivre naših ulic - namreč nesmiselnost vračanja v sedemdeseta leta, saj imamo vendar svoja, devetdeseta. Na polurni spektakel smo pristopi-cale (predvsem) obiskovalke v visoko-debelo-širokopetnih čeveljcih, s kavbojkami, spuščenimi na boke, golimi popki, v pisanih krilih... (kaj bi naštevala, vse, kar si predstavljate pod pojmom ‘70-le-ta* in še več) gledattelesa, ujeta v žaklje-vino, belino in mreževino, marsovske glave, nebogljene angele, osamljene marjetice na čelih, ujeto naravo na telesu. Modo beračev in izgubljencev. Ironijo, parodijo, tragiko. Danes je lirika zunaj zato, ker je intima zunaj (R. Močnik). Če je tako, je zunaj naša duša, zrcali se na videzu, ki mora biti lep, in kadar je lep, je tudi resničen. Vsakdo, ki prelista revijo iz obdobja, ki nam letos služi za referenco, lahko vidi, da avra, ki seva iz modnih fotografij tedanjega časa (mirovanje, vrednote), ni avra, ki jo moda 70. let izžareva danes (gibanje, površina). Pač lažje je interpretirati 70. leta v sedemdesetih kot 70. leta v devetdesetih. Ne gre za nostalgični pogled nazaj, gre le za televizijsko pozicijo replaya (ohranja obstojnost), ki je tipična postmodernistična poteza (R. Močnik, ponovno), za katero je vseeno, ali so na tapeti sedemdeseta ali dvajseta leta ali kar srednji vek. Za izhodišče predstave je delavnica vzela film F. Langa Metropoli* iz leta 1926, ki govori o zrobotizirani civilizaciji 21. stoletja, ki na koncu uniči samo sebe. Kar kaže na to, da je deseterica mladih ustvarjalcev stkala svoj uporniški koncept na podlagi razmišljanja o prihodnosti - o katastrofični prihodnosti, o usodnem koncu. Smo že mar v mestu Metropolis? Ne, odgovarjajo optimisti in sledijo v javnosti vse bolj prisotnemu pojavu virtualne resničnosti (VR) - umetnim, računalniško projiciranim svetovom, ki menda pomagajo osvoboditi duha iz ječe telesa. Reči, da so 70. leta mrtva (naslednje leto pa bo mrtvo kakšno drugo desetletje), pomeni reči (če seveda še vedno mislimo v časovni perspektivi prej-potem), da je preteklost mrtva, in če je mrtva preteklost, je mrtva tudi prihodnost. Pač bolje bi se bilo vprašati o (ne)živosti devetdesetih let. Priznam, tudi težje! Lili Šturm Rose Finn-Kelcey, Steam Installation Bogdan Borčič: Kobalt in ultramann naročam Katedro 212-004 Katedra 14 H KONCEPTU IN STRUKTURI Г red mesecem dni sta se v mariborski Umetnostni galeriji (po naključju?) srečali dve razstavi, ki na prvi pogled morda nimata mnogo skupnega, a ju je vsekakor moč obravnavati s skupnega stališča. Gre namreč za razstavo sodobne španske umetnosti in za pregled najnovejših slikarskih del Bogdana Borčiča. Kot ustvarjalci resda izhajajo iz povsem različnega kulturnozgodovinskih okolij, ki jima v površnem poznavanju aprioristično pripisujemo pošablonjene značilnosti (vsaj za slovenski, pa tudi splošnoevropski pogled na 'špansko' je to moč z gotovostjo trditi), so obe razstavi združile notranje likovne komponente pokazanih eksponatov. Brez dodatnega poglabljanja v shemo in vsebino obeh razstav, bi lahko naslov prve (Struktura in koncept - Concepto y estructura) v nekoliko modificiranem kontekstualnem zaporedju obveljal tudi za drugo. MLADI BRITANSKI UMETNIKI ŠOK ZA VSAKO CENO V SAATCHI COLLECTION V LONDONU O, Zasnova predstavitve nekega povsem določenega segmenta v sodobni španski likovni ustvarjalnosti se pravzaprav v ničemer ne razlikuje od podobnih potujočih razstav, ki jih organizirajo in galerijam po svetu ponujajo politična predstavništva različnih dežel. Shema tovrtsnih razstav je povsem utečena: zbrati določeno število za transport primernih eksponatov različnih umetnikov in otvoritve v posameznih mestih nekoliko izrabiti tudi v propagandne namene za promocijo domače kulture in umetnosti. Morda to sploh ni edini in ne končni namen teh projektov (v ozadju lahko namreč vsaj v španskem primeru domnevamo tudi turistične in ekonomske dobrobiti nasploh), kar pa nikakor ne zmanjšuje likovne vrednosti večine razstav, ki so praviloma dovolj kakovostno in korektno pripravljene. Pod tem se samoumevno razume tudi relativno bogat katalog, ki po razmeroma kratki tekstovni opredelitvi (pisca uvoda sta bila Ju-lian Gil in Catherine Coleman) z biografskimi podatki podrobneje predstavi sodelujoče avtorje, glavni poudarek pa je na številnih barvnih reprodukcijah njihovih del. Zanimivo je ugotoviti, da je zaradi poznavanja stereotipnih predstav o španskem nacionalnem karakterju v uvodnem besedilu precej prostora odmerjeno prav pojasnjevanju nekaterih zgodovinskih predispozicij, ki se prvza-prav ne nanašajo na razstavo samo. Začenši z mavrsko umetnostjo, preko v tradicijo avantgarde vpetih španskih modernistov, ki so ustvarjali na tujem (najbolj znan je brez dvoma Pablo Picasso), pa vse do pravzaprav poznih dejanskih začetkov geometrijskega konstruktivizma v šestdesetih letih (Pablo Palazuelo, Jorge Oteiza..,). Iz te tradicije naj bi torej črpali na razstavi predstavljeni umetniki, med katerimi pa žal ni bilo zaslediti najbolj znanih imen sodobne španske umetnosti, med katerimi kaže omeniti vsaj Susano Solano. A tudi brez najbolj razvpitih imen je Struktura in koncept pokazala vrsto kvalitetnih in zanimivih eksponatov ter - kar konec koncev sploh ni tako nepomembno - opravičila naslov, ki si ga je nadela. Morda se zdi, da je znotraj konceptualne geometrizirane abstrakcije, ki se je je tako ali drugače lotevala že vrsta tudi najbolj znanih svetovnih imen likovne sodobnosti, maneverski prostor zožen na minimum, ter da se lahko dandanašnji umetniki vrte le znotraj poustvarjanja tako ali drugače že videnih rešitev. Ne da bi hotel pristajati na uvodoma nakazano šablonsko razumevanje španskega geniusa loci, pa moram ugotoviti, da je bilo na razstavi videti tudi nekaj presenetljivo impulzivnih in manj iz racionalističnih kot intuitivnih osnov izhajajočih rešitev. Na podlagi le ene ali v najboljšem primeru dveh ali treh umetnostnih kreacij je težko izreči utemeljeno meritorno sodbo o potencialu posameznega avtorja, saj morda za razstavo niti ni bil izbran najbolj tipičen del njegovega opusa. Ne glede na to pa kaže vsaj našteti vse sodelujoče, saj verjamem, da bomo marsikatero teh imen še srečali na večjih pregledih sodobne ustvarjalnosti. Razstavljali so: Artur Aguiiar (na tradicijo op arta asociirajoči barvni trakovi), Josč Maria Alcover (kovinske skulpture, katerih objektnost bi v popolnosti zaživela šele v mnogo večjem formatu), VValdo Balart (barvni kvadrati v kombinaciji belih kvadratov in kvadrata slike), Josč Maria Iglesias (ciklus ploskovno razgibanih subtilnih barvnih struktur z zanimivim skupnim naslovom Rekreacijska elucidacija geometrične argumentacije), Julian Gil (morda najizraziteje evklidsko argumentiranje barvnih polj), Paco Lopez (polivinilni reliefi, ki imajo več skupnega s tradicijo f luksu-sa kot čistimi konstruktivističnimi principi), Lluis Ventos (z barvnim steklenim , poljem dopolnjeni in morda celo preveč elokventni kovinski loki) in Ramon de Soto y Arandiga, katerega skulpture prehajajo v kiparske instalacije, ki so močno odvisne od konteksta prostora in žal v tokratnem izboru in postavitvi niso prišle do popolnega izraza. Že najkrajši oris predstavljenih umetnin je pokazal, da se španski konstruktivizem zadnjih let uspešno izogiba predsodku o ‘ponavljanju že ponovljenega', isto pa je moč zapisati tudi o istočasno v zgornjih prostorih galerije postavljeni razstavi Bogdana Borčiča. Gotovo njegova umetnost izhaja ne samo iz drugačne zgodovinske in družbene klime, marveč je utemeljena tudi v ustvarjalčevem zasebnem ustvarjalnem historiatu. Prav zaradi tega na njegovih slikah ne kaže iskati zgolj elementov čistega formalizma, temveč jih umestiti v njegovo subjektivno percepcijo statičnih barvnih polj in ritmizirane strukture. Uvodni besedili v katalogu sta napisala Zoran Kržišnik in Meta Gabršek-Prosenc, kije pred zaključkom zapisala, da 'Kljub minimalistični osredotočenosti na sintakso svojega (slikarskega) jezika, torej popolni nereferencialnosti do česarkoli izven slikovnega polja ali pa ravno zato, zaznavamo različno energetsko sevanje posameznih Borčičevih slik. Čutna dramatičnost na nekaterih platnih, kjer je barvna in oblikovna napetost stopnjevana do intenzivnosti trenutka pred eksplozijo, se na drugih umiri v liričnem dialogu med belo ploskvijo in 'risbo' z ogljem. Navzoči smo pri neprestanem pulziranju ustvarjalne energije, ki neutrudno niha med polnim in praznim, agresivnim in umirjenim ter tako skozi fizično resničnost barve in oblike naseljuje platna s povsem novimi reali-tetami." Torej je ne glede na izhodiščno eksaktno pozicijo možno povsem subjektivno dojemanje koncepta in strukture likovnega polja, kar zastavlja vprašanja o izhodiščni spodbudi s povsem drugačnega aspekta, z aspekta, ki ne zahteva odgovora o enkratni eksistenci in neponovljivi originalnosti. In to sta dokazali, vsaka na svoj način, obe tokratni razstavi. Mitja Visočnik ' puščena tovarniška zgradba prostranih dimenzij in širin, različnih prostorov ter objektov je že več let med najbolj razburljivimi prostori, kjer razstavljajo moderno umetnost. Debel katalog nas seznani z resnično bogatim opusom, ki se poleg stalne zbirke (žal takrat zaprte) osredotoča predvsem na najbolj aktualno, sodobno likovno ustvarjanje. The Saatchi Collection je v severozahodnem Londonu, nedaleč od znamenite beatlovske Abbey Road z znamenitim glasbenim studiom EMI, v belo obarvane hale pravokotno-trikotnih streh, na skrito in skoraj neopazno mesto postavila zbirko, ki jo je poimenovala Mladi britanski umetniki II. Tam se v drugem ciklu pojavljajo Rose Finn-Kelcey, Sarah Lucas, Marc Ouinn in Mark Wallinger. Umetnost Rose Finn-Kelcey bazira prev-sem na posebnem dogodku, ki smo ga deležni s povabilom na 'predstavo'. Ta razstava je zanjo nekarakteristična, ker je obe def, ‘Kraljeva škatla' (The Royal Box) in 'Parna instalacija' (The Steam Instalabon) naredila za druge prostore. A delno je izgubo povezave med skulpturama in njunima kontekstoma nadomestila tako, da ju lahko vidimo skupaj. Vzpostavila je dialog med parom dveh ra-zfičnti stanj čustvovanja in bivanja. Parna skulptura se je prvič pojavila lani v Chisenha-le. galeriji v vzhodnem Londonu, in razvnela prostor z vročim, neoprijempvim in esencialno brezobličnim elementom - paro. Po dolgotrajnem delu in študijah ter seveda konzuta-djah z inštalaterji je s pomočjo inženirja Steva Steeda in načrtovatcztfzdelovalca Alexa Hala izdelala ogrodje iz nerjavečega jekla, ki ga sestavlja kvadratna osnova, nad katero se razteza baidahinasti napušč. To je njen največji in najbolj skulptur alen objekt, ki v sebi nosi tako industrijske kot domačnostne konotacije. Vse skupaj je videti kot ogromen narobe obrnjen toaster ali ogromna preša, iz katere buhti para. Diametralno st strogih, pra-vokotnih železnih oblik in brezoblične pare nas asodra na sožitje tehnologije In poezije. Vse gre v zrak in kaj ostaja? Ostanki. Razmišljanje o duši in telesu. Stabilnost in spontanost, red in kaos, neke vrste metafora za ravnovesje med moškim in ženskim principom, pravi sama, medtem ko z usmerjanjem svojeglavega elementa in praznovanjem njegove veličastne energije igra Boga. V takem duhu se je predstavila tudi na zadnji Dokumenti v Kasslu. Parni sistem dela po principu kroženja, diha kot živ organizem in vzpostavlja dialog med zaprtim prostorom galerije in zunanjim svetom. Spodnji del jaška vleče zrak iz zunanjosti v podstat skulpture, ki ga potem spušča skozi reže in ga ohlaja Zavesa pare, ki jo dobijo s pretokom vode preko grelnih elementov na perforkanih železnih tleh, je odvisna od temperature in vlažnosti zraka, torej od vremena, ki se spreminja iz minute v minuto, iz dneva v dan. Vroč zrak nato vsrkava zgornji del skulpture in ga po drugem jašku ponovno spušča nazaj v atmosfero ter tako zaključuje krog. Takoj nam v glavo vstopijo vse dvotkne asociacije in reminiscence na življenjski cikel, ki ga uravnavajo zunanji dejavniki, v Angliji pa še posebej vreme. Kraljeva škatla, ki jo je prvič prikazala v Nottinghamu, v Angel Row Gaflery, je antiteza Parne instalacije. Tukaj občutimo blagost toplino, vlago, prijetnost atmosferskost in odprtost medtem ko nas škatla zapre v hladen, suh, sterilen in skoraj brezzračen prostor. Težka plastična rebra so zaščita vhodu v skulpturo, ki je kakšna dva kvadratna metra velik hladilnik, dovolj visok za človeka. Ko se znajdemo v njem na temperaturi minus 23 stopinj, paznik za nami zapre vrata. Za klav-strofobike ta pravo, za navadne smrtnike pa prav neprijeten občutek samote v hladnem prostoru in grozljivo zavedanje, da morda več ne bomo mogt ven. V notranjosti hladilnika lahko obhodimo, obtipamo in se igramo z ledeno skulpturo pravokotne oblike, tlorisa tristraničnega kvadrata. Drugače bi temu rekli 'U prof iT. Čuvaj medtem pogleduje na uro, saj ima nalogo, da mora po minuti in pol pogledati, kaj se dogaja. Zaradi bliskovite in enormne temperaturne razlike več kot 40 stopinj se lahko pripeti marsikaj. Zasanjani, skoraj že na robu prividov, utesnjeni previdno z olajšanjem zapustimo prostor in stopimo spet na sobno temperaturo. Ste biN kdaj v sobi polni nafte? Železna brv, ki se oži. na obeh straneh pa nafta. Smrad, nasičenost ofe v zraku. Dihanje neprijetno. enako dotiki, ki nas umažejo. Nafta deluje kot ogledalo, v katerem odseva strop ali oseba, ki se vanjo pogleda. Zunaj imajo že pripravljene papirnate robčke za vse umazance. Sarah Lucas se popolnoma nasprotno od Rose Fhn-Kelcey ukvarja z lepljenkami, kolaži, narejenimi kot časopisni članki z lustracijami oziroma fotografijami. Kot da bi odprl časopis in ga nalepi na steno. Njena obsesija so gole ženske. Ampak ne tiste, ki smo jih vajeni z dupieric, temveč sarkastična realnost sveta, ki polni medije predvsem na straneh, ki | paginrajo kot 'zanimivosti*. Gola ženska enostavno ni en subjekt izmed vseh, ki so si j№ umetniki izbral za motiv. Je zelo značilen motiv, ki simboizira transformacijo osnovnega bistva narave v nadgrajene forme kulture in duha. Zato lahko ženski akt razumemo v smislu nečesa, kar vsebuje feminl-nost in hkrati žensko seksualnost. In kako je takrat, ko ženska ustvarja umetnost ki govori tako jasno? Čeprav se počuti marginaiizira-no, ker kot ženska v tej kulturi nima ženskega jezika. Zato udari drugam in se izvleče iz kulturnega pregnanstva raznii tradicij ter govori kot moški. Vendar pa kljub vsemu pervertira moško imaginadjo in ponudi isto vsebino v drugi formi - staro debelo žensko v vlogi pin-up malika. Od vseh podob, s katerimi bombardirajo naša čustva, je prav žensko telo tisto, ki je najbolj producirano, na reklamah za parfume, obleke, spodnje perito, na koledarjih, v časopisih, revijah Id. V največ primerih so kreatorji moški, ki skozi to obračajo lastno seksualno identiteto in ženske reducirajo na nivo čiste zabave, vozi za moško percepcijo in mnenja. Ženski problemi ostajajo zasebni, moški pa univerzalni. To fantazijo je v zadnjem času težje ohraniti, čeprav moški imperativno ohranjajo ml. Sarah Lucas operira kot estetska teroristka, ki raz sura ■mamstream' kulturo Obnaša se kot ogledalo, ko opazuje ves seksizem in ubožnost občutkov. Njen ustvarjalni čredo je žensko telo kot subjekt v umentosti in popularni kuturi, še posebej v tabloidnem tisku. Sama pravi: 'UporaMjam spolnost, ker je tukaj, da jo izrabimo. Od tam dobivam moč.' Enako je z enačenjem ženske in hrane z raznimi neposrednimi žgečkanji, kot npr. slika: dve ocvrti jajci in meso v na vagino spominjajočem kruhu. Vsi elementi skupaj pa Norijo večpomensko kompozicijo, v kateri ima seveda osrednji del nagica, konično protislovna tradicionalnemu modelu. Njen pogled dobesedno ubija, ko nas koketno povabi k sebi ali stoji v erotičnem perilu v ponesrečeni, a naravni pozi, Id je lahko seksualno privlačna le pervertom. In to je tudi namen Sarah Lucas, da pokaže pervertkanost človeštva, ki naravno ati izumetniči ak etiketira za grdo. Naravna lepota je ostala nekje na sipinah Rdečega morja. Pravi, da p gre za 'konverzacijo med idealnim in aktualnim- ter ostaja strogo pragmatična. V tem duhu je več njenih slik, v njih pa svojstveno komentira najrazličnejše dogodke. Ob vsem hrupu množice, naj se sliši tudi šepetanje posameznika oz. posameznice. Samo naslovi povejo dovolj: FaL Forty and Fabulous, Great Dates, kjer se umetnica pojavlja sama ak Sad Vou Gits, ki je narejena kot hommage Wesse-wknanovim Great American Nudes. Naslednje njeno delo je Zbkakšče mračnih reči (Receptacle of Lurid Things). To je mavčni odktek njenega sredinca, dvignjenega v znani gesti. Figov list v mazilu (Fig Leaf In the Ointment) je voščeni odktek umet-ničnh pazduh, ki spominja na tisto, kar je delal Marcel Duchamp. Na čisto, abstraktno senzuahost oblike je nalepka tlake izpod pazduhe - element človeškega vonja In odpadnih snovi iz telesa. Pravi: 'Lahko bi izbrala katerikok del telesa in dobita enako obkko, toda hotela sem nekaj provokativnega -močan spolni aspekt fetišizkarkh dlak; tenzijo med studom In poželenjem.' Za pravi šok in del studa pa poskrbi Marc Oukn ko nas pod ohlajenim steklom pozdravi s kipom, avtoportretom, ki ga je naslovi kar Jaz (Seff). Sicer sama forma in vsebina nista nič posebnega, dotolče pa nas material. Obsesija z materialom, nosicem kkovne vsebine. Gre za popolnoma konvencionalno skulpturo avtorjeve glave, ki pa je izdelana iz krvi. Mnogo čtoveškki dejanj vključuje reladjo do okofa, prav tako pa je pomembna notranja percepcija oziroma koncept. Integralna komponenta tega je struktura fizičnega telesa, njegova podoba ak slika kot objektivna entiteta. Tako se vzpostavi določena distinkcija med notranjim in zunanjkn svetom. V zobni kalup iz lastnih ust je umetrkk vi skoraj 5 Strov svoje plazme, ki si jo je puščal iz ven kar 5 mesecev. To je tudi približna kokčina, ki jo vsebuje celo telo. Potem jo je zmrzni, da je dobita obkko avtoportreta. Paradoks samega dejanja, ki nas v stilu action arta pripelje na sam rob umetniškega v žrtvovanju lastne telesnosti za vzvišeno dejanje. Še bolj je smešen pomislek, da bi se v primeru izklopa hladilne naprave delo spremenilo v mlako krvi. Zunanji dejavni« kot pogoj za življenje umetnine. Forma človeškega telesa kot nuja. Odnos med formo in vsebino je odvisen od samo nekaj stopinj. Nadgradnja aker ega, približek bogu. Hkrati pa zamrznjena plazma vzdržuje tudi uporabno funkcijo in ostaja *živa'. Če jo odmrznemo, odmre. Življenjska tekočina kot mrtev eksponat, ki pa elementarno še zadržuje primarno funkcijo. Mogoče po tej fascinaciji ostale Ouirmove skulpture ne nosijo tokkšnega primarnega naboja. Louis XVI in Marija Antonietta sta doprsna kipa v bronu, ki ostajata pri baročni govorici, medtem ko je pri Glavi osebe (Character Head) ai Glavi značaja osebo nedoločenega spola odH v svinec. Dr. Panglos je narejen po Icu iz Vot arov ega Kandida, ki vsem zagotavlja, da je svet prav tak, kot bi moral biti - imamo nosove, da lahko nosimo očala in vsi spodrsljaji imajo racionalno razlago. V njih lahko razpoznamo obilo ironije z obrazi, ki bi naj bi ogledala duše. Po Aristotelu je duša figura in forma. Telo je bistvo. Strasti, čustva so forme, pogreznjene v bistvu. ‘Ai subjektivnost obstaja,' se sprašuje Ouinn, 'ak je le funkcija zunanjega? Kako propustni smo?' Popolnoma drugače je z Markom Wa*n-gerjem, ki ob vsem drugih zbledi. Je pač samo slikar, obseden z realizmom, katerega osnovne principe zadržuje v svojih delih. Risba je tradicionalna, barve se zadržujejo v rjavih tonih, motivi pa so pobrani iz življenja outsiderjev modernega sveta. Skratka, nič posebnega. Klošar kot motiv za Capital, na drugi strani pa obsedenost z živaljo, konjem. Urbano-ruraino je njegov princip, ki ga združuje na svojih ogromnih oljih. Približuje se naravni velikosti, vernemu likovnemu posnetku, inspiriral pa ga je George Stubbs, slikar iz osemnajstega stoletja, ki je najbok znan po motivih konjev. Z malo bibličnih motivov, ki jli vpleta in daje likom nekako vzvišenost, božanskost. Kot da bi gledal Toi-kinovo risanko Gospodar prstanov. SveL ki tekmuje. Nekateri so zmagovalci, drugi poraženci. Mitski konji zmagovalci, |jdje poraženci, z dna. No, ja. Mlada angleška umetnost se očitno ukvarja s primarnimi človeškimi emocijami in hoče šokirati. Za to ne izbira sredstev, materialov in oblik, čeprav je najbolj dejavna prav fascinacija z materialom, ki mora biti čimbolj ostuden oziroma presenetljiv, da vzpostavi reakcijo obiskovalcev. Pri stvari morajo biti z vsem telesom, ki potem preko zunanjih dražljajev (vid, tip, vonj, temperatura, tlak, vlaga) dobiva notranje odzive. Še najmanj pa preko primarne estetike vida. Peter Tomaž Dobrila M, I ajhna prevajalska nedoslednost, ki je v tem, da smo v slovenščini dobili najprej tretji del Zgodovine seksualnosti in ne prvih dveh, je lahko z nekaj napora teoretsko opravičljiva. Najprej zato, ker v njem Foucault znotraj genealoškega pisanja zgodovine poskrbi za širše filozofske dimenzije sicer izključno seksualne tematike, s tem ko se dotakne nekega filozofskega koncepta par excellence (trdimo mi), druga pa zato, ker se z njim kot prvič vrača k antični kulturi, kar seveda ni brez notranje povezave s prvim. Prvi del Zgodovine seksualnosti z naslovom Volonte de savoir (Volja do vednosti) je nastal 2e leta 1976, do naslednjih dveh delov pa je poteklo kar nekaj let tako L'usage des plaisirs (Uporaba užitkov) kot Le souci de soi (Skrb zase) izideta leta 1984, torej v letu avtorjeve smrti. Foucault je sicer zgodovinar kat’exochen, ki je sicer na poti de-stukcije historike, kot bi rekel Haber-mas, zato si je sploh treba odgovoriti, v kakšnem kontekstu je lahko zanimiv za sicer nezgodovinsko orientiranega bralca, še posebej, ker je v njegovem pisanju odsotna vsakršna metoda; lastna mu je popolna odpoved hermenevtičnemu pristopu, s čimer pa bralcu ne preostane drugega kot golo soočanje s fragmenti tekstov neke epohe ali inštitucije, ki so že v istem trenutku ponujeni kot evidenca določenega problema. Zgodovina seksualnosti torej ponuja natanko to, kar ponuja njen naslov, če seveda upoštevamo, da Foucault nikoli ni dokončal celotnega projekta njene zgodovine, ki bi naj obsegal šest knjig in da sta zadnja dva dela prej nekakšna ek-skurza iz začrtane poti. Njen glavni zastavek je najbrž v tem, da pokaže, kako seksualnost postane območje obvladovanja že v stari Grčiji in ne šele z nastopom krščanstva. Medtem ko se Uporaba užitkov omejuje na klasično Grčijo, pa je Skrb zase skoraj v celoti posvečena stoicizmu in njegovi temeljni obsesiji po obvladovanju telesa, enkratela. Tako sledimo avtorjem kot so Epikur, Plutarh, Seneka, Mark Avrelij, Epiktet, Artemidor in navodilom, priročnikom ter nasvetom, ki jih zahteva tovrstna prak sa. Centralni koncept za tehniko obladovanja pa je moč zaslediti že v Platonovem Alkibiadu; epimeleia heautou oziroma cura sui je tisto, kar svetuje Sokrat, ko uči zmernosti na ravni človekove physis. Skrb zase ni nič drugega kot fizični pendant delfskemu imperativu po spoznavanju samega sebe, gnothi seauton, tako da ni težko zagovarjati teze, da sta oba koncepta med sabo povezana. Foucault poskuša afirmirati samo to drugo plat delfskega imperativa, skrb zase, cura sui, ki jo je treba postaviti v notranjo zvezo s konceptom vrline razumnosti, sophrosaae, o kateri govori Platon v dialogu Harmid. Ker sophrosune kot zmernost in obvladanost popolnoma opiše koncept skrbi zase in je zasidrana že pri Homerju in Heziodu, s tem pa predstavlja prastari grški ideal, se postavlja vprašanje, kakšne spremembe prinaša Foucaulto-vo operiranje s samo enim segmentom nekega širšega etičnega koncepta, ki je v obliki, ki se navaja, artikuliran šele pri stoikih. Cura ni enostavno fizična, higienska domena neke dejavnosti, ampak se tako razume negovanje duše, skrb zanjo. “Praktični' projekt skrbi dejansko predstavlja nek družbeni ideal, je čas rezerviranega in privilegiranega ukvarjanja z nečim in je ločena od ostalega dela. Ločevati jo je treba od brezdelja (otium, scholia) in postaviti v bližino MICHEL FOUCAULT: ZGODOVINA SEKSUALNOSTI 3 SKRB ZASE ZALOŽBA ŠKUC, PREVEDEL BRANE MOZETIČ ROLAND BARTHES pojma ta heautou prattein, početja lastnih stvari. Njena funkcija je tako trojna: najprej velja samemu zdravju, obenem predstavlja politični in filozofski ideal vladarja (drugim vlada tisti, ki vlada sebi), hkrati pa je konstitutivna za proces vzgoje, paideia. Prav tako kot vse definicije razumnosti tudi zahteva cura sui nalaga subjektu nemogočo zahtevo, daje svoj lasten objekt in se kot takšen definira. S tem ko se obrača vase, k sebi, da bi se v sebi našel in negoval, se konstituira kot subjekt. Teorija nastanka subjektivitete, ki jo v takem na-ziranju zasleduje Foucault, bo tako obenem sovpadla s teorijo razvoja seksualnosti. Forma seksuacije se izkaže za formo subjektivacije. Pri tem hočemo pokazati naslednje: izhodiščno stanje ali dejavnost ki jo Foucault vzame za privilegirano obliko nastanka seksualnih tehnik, je natanko domena vrline sophrosune in šele slednja bi morala predstavljati, če sploh kakšen, horizont diskurza o seksualnosti. Sam Foucault govori o vsebini, ki jo prinaša vrlina razumnosti, četudi tega expressis verbis ne najdemo. Struktura samonanašanja je tista, ki je edina relevantna za vzpostavitev pojma subjektivnosti, šele skozi samonanos lahko govorimo o konstituciji subjekta. Premalo je reči skupaj z Deleuzom, da imamo pri Foucaltu vselej opravka s “halucinantno temo Dvojnega in podvojitve, ki transformira celotno ontologijo"; problem duplikacije še ni nujno zavezan reflek-sivnosti. Ponovitev je mišljena kottopo-loška struktura: absolutno zunanje in absolutno notranje si stojita nasproti, obračanje vase pa je razumljeno zgolj kot potovanje do nekega imaginarnega središča. Problem refleksivnosti strukturalizem sploh vselej topološko zaobide in se s tem izogne tematizaciji na ravni subjekt-objekt relacije, vendar pa na ravni tehnologije sebstva, o kateri govori Foucault, takšne tematizacije, ki povleče za sabo že čisto filozofske kategorije, kot je samozavedanje ipd., enostavno ni mogoče opustiti, ali pa se o njej ne da reči prav dosti. Tako se nam kažeta dva dispozitiva, ki se oba pokrivata s problemom obvladovanja. Obvladovanje je seveda tisti privilegirani, izvzeti idealni način, s katerim moramo zavladati telesu. Telo se lahko obvladuje bodisi v vzdržnosti od spolne prakse, lahko pa ga obvladuje v odnosu do duše, duha (animam, men-tem). Oba dispozitiva koreninita v istem, s tem ko ponujata identično rešitev dejavnosti obladovanja. Predpostavka J9 co r4 aa , :: ■■ ' j '' МнУЈрдИ ,;5ј. ':)'i CAMERA LUCIDA STUDIA HUMANITATIS, PREVEDLA ZOJA SKUŠEK je, da je namreč telo obvladano takrat, ko zavladamo samemu sebi. Obvladovanje se torej konča z vlado - instanca, do katere pri tem pridemo, je neka točka, ki jo lahko poimenujemo s sebstvom. Sebstvo nas samih je tisto, ki že vključuje izključitev telesa, predstavlja torej napor v smeri proti telesu. Da bi mi bili mi sami, moramo skrbeti zase, ta skrb pa povleče za sabo izničenje in odpoved telesu. Ker pa je to neka nemogoča naloga, se napor v tej smeri v manj strogi obliki lahko zvede na kontrolo telesa, na skrb zanj. Cura je potemtakem mišljena kot obvladovanje in kontrola, vendar v perspektivi doseganja svobode. Smisel estetike eksistence je v konstituciji etične drže. Vtem smislu pa skrb kot ideal ni neka aktivnost, ki bi primarno govorila o nastanku spolnih praktik in pogledov na spolnost, ampak je obenem tudi izhodišče za tematizacijo subjektivacije. Subjekt tedaj vznikne v trenutku, ko se obvladuje, torej v trenutku samokontrole, ki končuje v vzdržnosti. Etimološko podkrepljeno bi spet lahko rekli, da postane subjekt subjekt šele takrat, ko sl je podvržen (lat. subicere), ko je podvržen samemu sebi. Podvrženost je potem natanko rezultat samonanaševal-ne kontrole in subjekt je s tem dobesedno podložnik (francoski sujet) samemu sebi. Paradoksno smo gospodarji samega sebe šele v trenutku, ko smo nam samim podvrženi. ‘Zgodovinska resnica nas samih v razmerju do resnice" (Foucault) se je pokazala za nekakšno Intra-subjektivno dialektiko gospodarja in hlapca, ekonomizacija užitka za užitek v ekonomizaciji, želja po resnici kot resnica želje. Etični subjekti, ki tako zelo radi slišijo, da je de Sade resnica Kanta ter kako se v pokoravanju imperativu 'Uživaj!' skriva prava etična drža, so nekako potolaženi: v odpovedovanju se prav tako skriva užitek in prav Foucault nam to dokazuje, zatrjujejo, torej v čem smo potem mi slabši od njih? Na koncu lahko rečemo, da s strogo filozofskega aspekta Foucaultova her-menevtika subjekta ne prinaša ničesar novega. V tem sicer tudi ni bil interes njegovega pisanja. Da ima vsaka spoznavna teorija seksualne konotacije, vemo že vsaj od Lacana. V primeru-, da je smisel pisanja Zgodovine seksualnost v zatrditvi zgolj tega dejstva, si s tem spoznavajoči subjekt ne more prav veliko pomagati. To thaumadzein je pač vselej veljalo vzvišenim stvarem. In če je resnica (a)seksualna, kaj ji pa moremo? Boris Vezjak Pilisi виЈ|5Ј;з!' Kadar sem bral o fotografiji, sem mislil na neko določeno fotografijo, ki mi je pri srcu. (Roland Barthes) I Roland Barthes se s svojo knjigo Camera lucida ponovno poda v razmišljanja o fotografiji. Kot pravi sam, zgrabi ga ontološka želja, da bi ugotovil, kaj je fotografija ‘sama na sebi*. Medtem ko išče pot raziskovanja, se za trenutek znajde v precepu med glasom, ki mu veleva znanstveno-kulturno misliti Fotografijo in "divjaškim gonom", ki se sproži ob določenih fotografijah. Poskuša biti znanstven, vendar ga nezadovoljstvo ob obstoječih knjigah navede, da poišče druge poti. Postavi se proti redukcijskim in normativnim sistemom uvrščanja in razvrščanja fotografij in proti sociološkim, semiološkim, psihoanalit-skim diskurzom. Prisluhne močnejšemu glasu in se odloči za osebno in individualno analizo edinega, v kar ne dvomi - nekaj fotografij, ki jim je skupno, da ga zanimajo in jih ima rad. Z njihovo analizo poskusi najti univerzalije in s tem bistvo fotografije. Kako jih doživi? Sam pripiše fotografiji tri načine doživljanja: narediti, utrpeti, gledati. Ker prve izkušnje kot operator, torej fotograf, nima, črpa iz drugih dveh: iz izkušnje subjekta, ki ga gledajo in izkušnje subjekta, ki gleda. Izkušnjo poziranja zaznamuje s trenutkom, v katerem kot subjekt postaja objekt in doživi nekakšno mikro izkušnjo smrti. V skladu z njegovo namero poziranja postane smrt bistvo te izkušnje. S pomočjo tretje izkušnje, kot spek-tator, torej gledalec, ponudi svojo analizo v vedenje znanosti. Vedenje o tem, kako subjekt gleda in doživi fotografijo, Fotografijo gleda vedno neločljivo vezano z referentom, s tistim, kar prikazuje. STUDIUM je pogosto in splošno zanimanje, široko polje brezbrižne želje, raztresenega zanimanja, nedoslednega okusa. Zbuja polovično željo, polovično hotenje, neodgovorno zanimanje do ljudi, oblačil, knjig. Bistvo je nekje drugje, vidi ga v elementu, ki kakor puščica prileti s prizorišča in nas zbode, razbije studium. Fotografije, o katerih govori, imajo svoj PUNCTUM, občutljive točke, vbode, ra- ne..., ki pritegnejo, vzbudijo željo ali spomine, ali prizadenejo. Razširijo fotografijo, prenesejo pogled na nam zanimive točke, odvlečejo nas iz okvirja... Punctum je razlog, da ob pogledu na fotografijo nekaj v nas klikne, da se ena fotografija dogodi, druga pa ne. Sprehod po fotografijah ustavi v točki, kjer se mu zazdi, da je odkril premike svoje želje, ne more pa odkriti narave Fotografije. Zazdi se mu, da je užitek nepopoln posrednik, in da subjektiviteta, zreducirana nanj, ne more doseči univerzalnosti. Nato najde staro fotografijo dveh otrok, dečka in deklice. Najde ne samo podobo, temveč pravo podobo, našel je fotografijo, ki je zadela bistvo, milino njegove matere. Našel je svojo Ariadno. Našel je bistvo fotografije in tudi svoje bistvo: ljubezen in smrt. In potlej nič več ni in ne more biti enako kot prej. Vse, kar je ostalo, je še vrtoglavica strtega časa. Fotografija žari svoje bistvo, svojega referenta; "to je to". Fotografija kriči svoj noem: "kaže to, kar je bilo". Fotografija dobi svoj novi punctum: "to je bilo". Rano, ki govori, da edino, kar ga zanima, boli: ljubezen in smrt. Zanj je fotografija nenavaden me-dium, nova oblika halucinacije. Barthes stopa v njen spektakel, v podobo, in z roko objema, kar je mrtvo, kar bo umrlo. Podobo pelje do tiste brezumne točke, kjer je čustvo jamstvo za njeno bit. Na drugi strani, pravi, si družba prizadeva spametovati fotografijo, umiriti njeno norost. Na tej strani obstajajo samo podobe, posplošeno imaginarno, ki de-realizira človeški svet konfliktov in želja. Brezumna ali modra? Ponudi nam oboje: fotografija je lahko modra, če njen realizem ostane relativen, umirjen s pomočjo estetičnih in empiričnih navad. In brezumna, če je realizem absoluten in če v zaljubljeno in prestrašeno zavest prikliče črko časa, revulziven vzgib, ki obrne tok stvari. Odločitev ja naša. Roland Barthes ostaja zvest svoji subjektivnosti. Zapusti nas v tišini, gledajoč fotografije in pušča za seboj razočarane tiste, ki bi se radi podredili civiliziranemu kodu popolnih iluzij. Breda Kolar-Sluga I Poletni mladinski tabor "Brzice 93" Načina življenja mladih ni mogoče spremeniti čez noč, poleg tega pa je bila z ustanovitvijo društva KID šele konec preteklega leta porušena bariera, kije na Ptuju trajala kar nekaj let. KID poskuša nuditi mladim tisto, kar najbolj potrebujejo - kulturo. Vzgoja mladih pa ni samo stvar KIDa, ki postaja iniciator različnih kulturnih in družabnih prireditev na Ruju, ampak tudi vseh tistih, ki so kakorkoli posredno ali neposredno povezani s poučevanjem, vzgajanjem, kulturo in subkulturo mladih v občini Ruj. Društvo KID ima v svojem statutu zelo širok repertoar organiziranja različnih prireditev. Ena od njih je tudi organiziranje taborov. Odločili smo se, da prevzamemo organizacijo ptujskega mladinskega tabora na obrežju reke Drave v Orešju pri Ruju. Tabor je na tem mestu že 2. leto zapored, vendar je letošnji v primerjavi z lanskim mnogo obsežnejši in pestrejši, pa tudi legalen. Traja že od sredine maja in se ne bo končal pred 31. 8.1993. Ne gre za postavitev posebnih trajnih objektov, ampak le za kulturni, sprostitveni in zabaviščni prostor za otroke, mladino in starejše, ki vedno bolj želijo preživeti svoj že tako kratek prosti čas daleč od stanovanjskih zgradb, cest, prometa... - v najbolj izvirni obliki naravne danosti. Progran dejavnosti na mladinskem taboru ‘Brzice 93*: - šport in rekreacija (odbojka, šah, namizni tenis, badminton, kopanje, plavanje, igre v vodi, mali nogomet, balinanje, pikado) - kulturni večeri (poezija, okrogle mize, razgovori, glasbeni koncerti, različni spontani performanci, gledališke predstave...) Na taboru si lahko vsak udeleženec postavi svoj šotor in preživi skupaj z nami nekaj lepih počitniških dni. Paziti mora le na čisto okolje, protipožarno varnost in dobre odnose. Ker društvo KID zaenkrat še nima stalnega sedeža, se za vse podrobnejše informacije obrnite na predsednikov naslov: Viljem (Vili) Muzek Sela 18 62324 Lovrenc na Dravskem polju tel. (062) 781 127 fax (062) 776 030 (s pripisom: ’za KID') Katedra 16 RED IN MOC V DELU JIMA THIRLVVELLA alias FOETUS alias CLINT RUIN P ričujoči sestavek naj bi razsvetlil življenjsko delo enega od najbolj kreativnih glasbenikov v sodobnem rocku. Jim Thirlwell je najbolj znan po svojih Foetus variacijah, poudarek tega teksta pa bo na njegovih post-Foetus projektih, producentskem delu in sodelovanjih. , AVTORSKI PROJEKT] Zgodbo lahko začnemo že s koncem 70-ih let v Melbournu, kjer je Jim odraščal ob glasbi ameriškega novega vala. Še preden je ljubiteljstvo zamenjal za lastno kreativno delo. je zapustil Avstralijo in se napotil po stopinjah svojih so-deželanov Birthday Party naravnost v London. Ne nepomembna se zdi njegova prva zaposlitev v angleškem velemestu, delal je namreč v skladišču tedaj največje evropske prodajalne plošč Virgin Megastore na Oxfort Streetu. Vsa tista res neverjetna količina glasbe, kije šla skozi roke in ušesa Jima Tbirlwella, je sčasoma morala pustiti posledice. Med avtomatizmom fizičnega prekladanja skladovnic plošč so že nastajali zametki konceptualnih del. kasneje realiziranih na treh ključnih ploščah Foetus serije - Hole, Nail in Thaw. Poleg fizičnega dela, nujnega za preživetje, je Thiri-well svoj prosti čas zapolnjeval z vsemi vrstami aktivnosti. Igral je bas kitaro v lokalnih rock bendih, pisal press materiale ob ploščah Birthday Party in se loteval novinarskega dela v fanzinskih okvirih, preko katerega je spoznal new-yorško femme terrible Lydio Lunch Z njo se je zatem preselil v Ameriko in 7 let delil podstrešno stanovanje v predmestju Brooklyna. Jim Thirhwell je že na začetku svojih glasbenih poskusov prišel do spoznanja, da bo moral vse ustvarjati sam. Usklajevanje idej med tremi, štirimi in več člani rockovskega benda mu je bilo tuje, in še več, svoje izvirne (foetus?) načrte je sklenil zakoličiti na celi črti. Sam bo odigral vse inštrumente, odpel vse vokale, zrisal ovitek in opravil kompletno studijsko delo! A žal sta njegova prva celovita izdelka, Ache in Deal, izšla v striktno omejeni nakladi in brez ponatisa. Plošči sta obtičali v rokah par sto kupcev in šele tretji album, Hole, je ponesel ime Jima Thirl-wella v vesoljni "alter" svet in ga postavil kot svojstveno osebnost ob bok Nicku Caveu, Michaelu Giri in Bliii Bar-geldu. Plošča Hole pravzaprav zveni še močno pod vplivom razcefrane rock forme Birthday Party, pomembna novost pa je odkrita težnja po sistematiziranju glasbenih idej. Ta urejenost se kaže skozi slike oz. risbe na ovitkih plošč, ki večinoma povzemajo socrealistično tematiko aziatskega tipa, na drugi strani pa so različni pristopi dobivali različna Foetus obeležja. Te variacije, najbolj znana je Scrapiug Foetus ON The Whe-el. so skozi izdaje bizarnih singlov, jin-glov za radijske programe ter uvrstitve na kompiiacijah različnih izvajalcev, dosegle številko čez 10. Preko teh samostojnih projektov je Thiriwellu rasel ugled, predvsem kot samosvojemu mojstru za mešalno mizo. Že v letu '82 je pri kreiranju zvoka pomagal članom tedaj že razhajajočih se Birthday Party na plošči Нопеутооп In Red. Tu je bila pravzaprav zbrana vsa smetana takratnih inovativnih rockovskih sil na čelu z neutrudno Lydio Lunch. In kljub temu se Jim ni dotaknil drugega kot studijske tehnike. Glasbene ideje je hranil le zase in so prišle do polnega izraza v nabitem zvoku na plošči Nail in kasneje na finalnem albumu 77iaw. Silovit nalet do konca poudarjenih bobnov je spremljal zvok samplanega orkestra, dokončen udar na čutila pa je Jim Thirivvell pripravil z zdaj agresivnim, drugič pridušenim, a nikoli pomirjenim glasom. • SKUPNI PROJEKTI Jimovo glasbeno sodelovanje sega v leto '87, ko se je Thirlvvellu pridružil Roli Mossimann, prebežnik iz The Swans - takrat sta skupaj postavila na noge projekt Wiseblood. Izraz na prvencu Dirtdish bistveno ne odstopa od preverjenih zvokov na Foetus ploščah. Mossimann je dodal le tisti pulzirajoči, svvansovsko nepopustljivi ritem, in kljub polnemu zvoku stvari niso ušle iz okvirjev dobrega okusa, predvsem po zaslugi pretanjenih ušes obeh naših protagonistov in sedaj preverjenih producentov! Naslednje leto je Jim končno popustil tudi Lydiji Lunch. Mini album Stink-fist se odmika od vsega, kar sta oba delala v preteklosti. Zbor tolkalcev na kovinska tolkala je ustvaril neprekinjen ritmičen tok, preko katerega sta naložila vzdihljaje in krike najmočnejših strasti. Ta tridelna kompozicija pravzaprav najbolj koncizno predoča temeljno izhodišče ustvarjanja Jima Thirlwella: vse je podvrženo izbruhu energije, le zvočne ukane, ki nas bodo pripeljale do željenih stanj, so pripravljene na različne načine - z vsemi potrebnimi odmiki, ki vsakič odpirajo delovni prostor za naprej. V letu '89, po skoraj 10-ih letih stalnih naprezanj, se je Thirtwell odločil za nekakšen rezime svojega dela. Najprej je izšla dvojna kompilacijska plošča Sink z elegantno skrajšanimi verzijami komadov z maxi-singlov, z V/A kompila-cij in z nekaj do tedaj še neobjavljenimi posnetki. Zatem je pod nazivom Foetus luc. izšel še singleButterflyPotion, finale pa se je zgodil z evropsko in ameriško turnejo Foetus Corruptus, kjer so Jimu pomagali sami mojstri poklica. Glavnino je predstavljala trojica Swansov, na violino je igral Haeh Rowe, prav tako občasni sodelavec Michaela Gire, s sam-plerji je rokoval David Ouimet, nekdanji član newyorške grind-core zasedbe Cop Shoot Cop in sedaj vodja skupine Motherhead Bug. Njihov zaključni nastop se je zgodil v "domačem* okolju kluba CBGB novembra leta '90 in ti koncertni posnetki so zabeleženi tudi na dvojni plošči Male. • SODELOVANJA IN PRODUCENTSKO DELO Nekje s koncem (odraščanjem?) Foetus serije se je Jim Thirivvell vedno bolj aktivno odzival na povabila, naj opravi finalne mixe glasbenih umotvorov svojih newyorških prijateljev. Tu lahko omenimo pomoč na albumu Swans White Light From Tite Moutti 01 kifinity, ki je tedaj pomenil povratek Michaela Gire po grenkih izkušnjah na bleščečem trgu glasbenega biznisa. In zatem se je trdo delo pravzaprav šele začelo - indikativna je bila izjava Blixe Bargelda, da se je Jim utrudil in doma samo poležava oz. gleda televizijo. Res je, da rezultat njegovih prizadevanj ni bil viden oz. slišen na enem mestu, ampak razpršen na vseh mogočih koncih. Ko je delal s Swans, je moral pomagati tudi njihovi pevki Jarboe na solo albumu 13 Masks, za tem ga je k Proig zvabil Ted Parsoas, tudi bivši Swans, in Thirlwell jim je napravil remix singla Prove You Wrong. In dober glas je segal vse dlje, vrste trkajočih na producentske duri pa so bile vse daljše in eminentnejše - Murder luc., Silverfish, Beyoud, Cop Shoot Cop, White Zombie, Red Hot Cbili Pep-pers in celo EMF. Odgovorni pri velikih gramofonskih založbah niso nikoli slišali za Scraping Foetus Off The Wheel, slišali pa so udarne in z veliko mero okusa narejene remixe najstniških hitov 'Unbelievable' in 'Lies' skupine EMF. Jim preseneča z izjavo: "Nikoli ne delam s skupinami, ki mi niso všeč. Na nesrečo sem moral zavrniti ponudbo Hol-lywood Records, ki je želela, da jim ob smrti Freddyja Мегсигуја naredim remi-xe uspešnic skupine Oueen. Ampak poklicali so me le par dni pred planiranim začetkom dela v studiu. Kaj si ti ljudje mislijo?! Da samo čakam doma pred telefonom na njihov klicP Kljub obilici producentskega dela je Jim našel čas za lastne stvaritve oz. za obnovitev starih sodelovanj. Skoraj istočasno se je srečal z Rolijem Mossi-mannom za mini album FTTM in z Lydijo Lunch za delo na EP-ju Doni Fear The Reaper. Oba izdelka predstavljata najširše meje novih glasbenih obzorij Jina Thirlwella, ki se je v obeh primerih podpisal z imenom Cliat Ruin, kot drugim polom svoje osebnosti, ki si končno želi tudi delitve dela. Z Mosimannom sta skreirala vrsto sofisticiranih ritmov, ki se z značilnim stopnjevanjem nadgrajujejo do krešenda velikega orkestra. 'Pedal To The Metal' že z naslovom oz. besedilom nadaljuje občutja hitrosti in nevarnosti, suspenz, začet na prvem sin-glu Witeblood Motorslug. Ostalo so permutacije stilov. 'Stop Trying To Tie Me' je modificiran rap, okrašen z nevrotičnimi vpadi kitare in agresivnimi popačenimi kriki ujetnika iracionalnih strahov. Centralna skladba je kljub temu skoraj 10 minutna pripoved 'НеуВор A Ree Bop', ki od forme bluesa jemlje le zategle zvoke kitare in naključne vpade ustne harmonike. Tudi besedila kradejo vsega po malem z roba popularno-gla-sbenega smetišča in recitacija prehaja iz brundanja in sopihanja do vriskov iz celih pljuč. Nepopustljivost izraza se v polni meri kaže v mešanju stilov in v aranžerskih prijemih. Zvoka velikih jazz orkestrov ni prevzel iz kake nostalgične zavezanosti tradiciji, pač pa zaradi občutij neustavljive moči. 'Grease Nipples', zaključna tema plošče FTTM, je le poudarjena swing inačica naslovne pesmi. Podobno zgoščeno se je Thirlwell predstavil z Lydio Lunch na EP- ju Doni Fear The Reaper. Pred leti nepredstavljivo prevzemanje hard-rock vzorcev iz 70-ih let je skupaj z njegovimi kvazi-satanističnimi igrami našlo plodna tla v zanimanju dvojice. V tem zopet prednjači Lydija, saj je na skupni plošči z Rovvlaadom Howardoai že vzela v precep same Led Zeppelia in Aliča Coo-perja. 'Doni Fear The Reaper' je prav nevarno podobna originalni verziji skupine Blae Oyster Calt, dovolj močan preskok pa nakaže že naslednja pesem 'Clinch', ki sledi liniji njunega ritualnega dela na Stinkfist. Novo presenečenje je skladba 'Serpentine', nežna jazzovska oda mesečini in slepi zaljubljenosti. Ploščo zaključuje rockovska 'Why Doni We Do It In The Ro,ad\ ki lahko pomeni apologijo odraščanju in zavesti o nepovratnosti življenjskega stila. Pesem sta prevzela iz repertoarja Beatlov oz. iz njihovega konceptualnega (!) White Albu-t ma. Zadnje dejanje netrudnega Jima ThirhNolla je končno našlo mesto za sodelovanje z večjim številom ljudi, projekt • STEROID MAXIMUS vključuje nekaj starih znancev in odkriva najširše glasbeno- kulturne spoje. Obe do sedaj izdani plošči se vežeta prek istih dveh skladb, naslovne teme prvenca 'Ouilombo' in ‘Life In The Gre-enhouse Effect', nadaljujeta pa ritmične in aranžerske variacije na temo PTTM. Zanimivo je, da kljub sedmerici sodelujočih Thirivvell nikoli ni dopustil skupinskega dela. Večino je prispeval glasbenik podobne branže - Raymoad Watts, ki sicer sam (!) pooseblja projekt PIG, tu je še Lacy Hamilton, klarinetistka, ki jo poznamo po sodelovanju z Lydijo Lunch, pa znani rockovski producent Don Fleming, sicer član Gumball, zopet Roli Mossimann, Mark Cannigham ter nekaj manj znanih glasbenikov. Avtorstvo skladb je vedno stvar Jima Thirl-wella samega in še največ enega mojstra zvočnih raziskovanj, ki se nemalokrat razpršijo v neulovljive širjave; le kako naj opišemo mešanje ritualov pradavnih ljudstev, predorgazmičnih vzdihljajev in prepoudarjenega topotanja bobnov vseh vrst? Gondwanaland, kot je naslov drugega in še povsem svežega izdelka Steroid Maiimat, je izraz za zemeljsko pra-celino, ki je pozneje razpadla na danes znane Afriko, Južno Ameriko in Avstralijo. Thirlwell je spet sestavil te razgubljene kulture z najmodernejšimi studijskimi postopki samplanja, nasnemava-nja in z barvanjem zvoka. Za sredstva mu je bilo prav malo mar, brez sramu je vključil že poznane vzorce Batterf ly Po-tioa ali SerpeatiRe, kradel filmskim soundtrackom (RayaioRd Scott), razpoznamo celo koščke melodij, prihajajočih iz območij naše bivše skupne domovine. Skratka, World Musič za vse čase na način Jiaia Thirhvella. In če ste mislili, da se je zato izgubil v kulturoloških prostranstvih in pozabil na rockovsko "realnost", se motite. Za založbo Big Cat, kjer je izdal vse svoje zadnje diskografske izdelke, je izbral posnetke ameriških underground bandov in jih obelodanil na kompilaciji Meso-morph Enduros. Tu se poleg že profiliranih imen (TAD, Mahrias, The Jasa* Lizard) predstavljajo prihajajoče nove sile ameriškega podzemlja Paia Teens, Thiaking Fellert Uaioa Local 282, Cop Shoot Cop, Barkmarket in drugi.. • IN NAPREJ... Vsa predvidevanja za prihodnost gredo po dveh že skoraj utečenih kolesnicah. Prva je vedno bolj cenjeno producentsko delo - zadnje tovrstno početje se je dogodilo s ponovno objavljenim singlom angleških The Calt, She Sells Sanctuary - od osmih verzij istega komada seveda izstopa proizvod našega znanca. Prav tako razpoznavno je Thirl-well obdelal komad "VV/s/z’ glasbenika z imenom Trest Rezaor, sicer edinega člana (!) Niae lacb Nails. Na albumu rembcov Rxed najdemo verzije pesmi, katerih originalno obliko najdemo na EP-ju Broken. Primerjava rezultatov ostalih prisotnih mojstrov mixa (Butci Vig, Daaay Hayd s Coil, Chris Vreaaa), še enkrat dokazuje, kdo je tu še vedno glavni! Thirivvell je tako združil prijetno s koristnim in s prigrabljenim denarjem v hišni kleti zgradil lasten snemalni studio. Po krajšem izletu (pobegu?) v sončno Kalifornijo, kjer namerava prečistiti misli, se bo vrgel na delo in ustvaril mogočno kompozicijo, ali kot pravi sam: "Rad bi ozvočil tridimenzionalno projekcijo rdečega tkiva, imenovanega življenjska energija!" Janez Golič MONSTER MAGNET: SUPERJUDGE A&M ‘Smo generacija smetarjev. Vzgojeni smo bili ob ponovitvah filmov na televiziji. To je moja kultura. Sestavljena je iz kupa drugih kultur. Zaradi tega ne bo nikdar nič novega v glasbi. Obstaja nova tehnologija, ampak ni nove glasbe. Tehno sicer uporablja novo tehnologijo, ampak se zelo hitro stara. Tehno je namreč starejši od starega rocka." - Dava Wyndor1, pevec in kitarist skupine Montter Magnet V dveh letih, kolikor je minilo od plošče Spine 0Г God se je kvartet iz Nem Jerseya razvil iz skrajno 'obetavnega' in sugeshbil-nega v zanesljivega, svojo sugesbbdnost in ognjevitost pa je ohranil. Če niste seznanjeni z nebrzdanimi psihadeUčno rockovskimi zvoki iz obdobja '69 - '72, potem bodo Montter Magnet vaša porota, sodnik in rabelj, čeprav uživajo v vesoljskem razstavljanju in sestavljanju strukture pesmi, so oni, kotle redki, v polnem sozvočju z imenom, pod katerim korakajo: masivni, počasni in električni kitarski prijemi, zastraševalen in širok ritem ter občasno kozmično - a la Dati Vador - filtriranje besnih vokalov. Pri vsem tem se izbira priredbe 'Evil' Willie|a Dbrona (na prvi plošči je bila obdelava Grand Funk Railroada 'Siriš A Go-od Man's Brothetj zdi docela logična poteza. V primerjavi s prvencem so MM & njihov duhovni vodja Jim Cronin na dolgih enajstih skladbah albuma Super judge ustvarili bolj koherentno, a obenem tudi bolj razgibano glasbeno podobo, ki ni ničesar izgubila po podpisu pogodbe z "majorjem", ampak si je - ravno nasprotno - zaslužila novo prgišče dolarjev in dobila nekaj sveže neoUasične odločnosti. Montter Magnet niso otročja igrica. Zato bodite previdni. Terens Štader JOHN CALE: FRAGMENTS OF A RAINY SEASON Hannibal Records, 1992 Fragment« Of A Rabiy Se at on ponuja koncertni izbor pesmi avtorja Johna Caiea, istega, kijepred25. led hromo pripomogel k frenebčnemu zvoku nemyorških Vahret Underground In tako kot v omenjeni skupini je tudi pozneje vedno stal v senci karizmatičnega Louja Reada Sok) plošče so bile bolj predmet obdelave glasbenih kritikov in ljubiteljev, nikakor pa niso dosegle širše publike niti kakega kultnega statusa, kot se je to dogajalo z marsikatero ploščo Louja Reeda ali pevke Nica In Idjub temu je CaSe zorel, če lahko temu tako rečemo, podobno kot njegov večni rival. Vsa različna udejstvovanja, od zvočno najradikalnejših, spomnimo se le na njegov violski prispevek na prvencu Stooge-tov preko trpko melanholičnih sodelovanj z Nico in mestoma srhljivih pripovedi na solo izdelkih, so morala pripeljati do umirjene zrelosti njegovih zadnjih izletov. Tu mislim predvsem na skupni izdelek z Lou|em Reedom ob smrti Andy|a VVarhola - Song« F or Drella, ki je spravil oba glasbenika in ju napeljal na to, da se držita stvari, kiju najbolje obvladata. Solo nastop Johna Caiaa nima veliko skupnega z rockovsko trenetiCnostjo, precizno odigran in odpet koncert le mestoma ponuja bolj energičen izpad. Kot da bi se Cale zavedel, kako ceneno lahko izzvenijo takšni in podobni preskoki, čeprav so po drugi strani nujni za ločevanje stroge akademskosti od popularno glasbene sproščenosti. Cale se preprosto požvižga na pisana in nepisana pravila oz. pričakovanja in se brez slabe vesti loteva nostalgičnih spominov svojega otroštva, religioznih tem, zavrnjenih ljubezni in strahov - skratka vsega, kar ga še obseda. Izziv, ki si ga je zastavil, je v sami interpretaciji, kajti, ali ni mnogo težje vsa ta različna občutja podati le preko glasu in klavirja, kot v študiju z možnostjo nasnemavanj vseh vrst? Tumu jev veliko pomoč obvladovanje klavirja, čeprav mu služi le za spremljavo in se ne spušča v ekstravagantno preigravanje brez glave in repa. Vse to so lastnosti glasbenika, ki ne išče več vedno nečesa novega, posebnega, a ga razpoznavne finese ločujejo od povprečja in postavljajo ob bok ostalim izrazitim avtorskim osebnostim, kot so Leo-nard Cohen Lou Reed in končno akustični Bob Dylan Janez Golič ОДЕЈЗ smarie v, DUMA: ROJSTVO IDOLA ZKPRTS, 1993 Era od najzanimivejših skupin, ki so ob koncu sedemdesetih let delovale na Slovenskem, je bila Sedmina pod vodstvom pesnika, slikarja in pevca Vena Dolenca. Sedmina se je pojavila kot svojevrsten odgovor na nekatere znane angleške folk oziroma akustične skupine, vendar je vseeno izhajala v prvi vrsti iz slovenskega okolja. Prva plošča Sedmine je izšla leta 1980, dve leti kasneje pa jim je uspelo izdati še drugi album, tokrat z naslovom 2. dejanje. Enkrat sredi osemdesetih let je Sedmina počasi izginila s scene, Veno Dolenc pa se je šele pred kratkim pojavil z novimi projekti. Tokrat sodeluje s pevko Klariso Jovanovič, s katero sta tu in tam izvajala makedonske in grške ljudske pesmi, kmalu za tem pa se je pojavila tudi nova inkarnacija pokopane Sedmine, ime novega projekta pa je Duma Na prvi strani kasete Rojstvo idola najdemo - pogojno rečeno - lažje, manj kompleksne komade, medtem ko sta dve skladbi na drugi strani kasete narejeni ceio nekoliko pretirano pretenciozno. Če bi bila Duma prepuščena samo lastni iznajdljivosti, bi ji na orkestralni plati bržkone spodrsnilo, tako pa je srečno naključje hotelo, da se je v Tržiču znašel Boris Kovač (ex Ritual Nova) in pomagal Venu Dolencu ne samo pri snemanju materiala, ampak je poskrbel tudi za nekatere aranžerske posege, ki so vso zadevo izdatno obogatili, poleg tega pa je nastopil kot producent. Pri posnetkih, ki nastajajo v naših študijih, zelo redko srečamo tako dober producentski posel. Tako smo v letošnjem, kar zadeva izdajo plošč doslej neverjetno plodnem letu, po Rimski Cesti Tomaža Pengova dobili Se eno odlično akustično zadevo. Če vemo, da je po Sedmini na Slovenskem delovala samo še ena akustična skupina, Tantadruj, potem je Veno Dolenc z Dumo na več kot uspešen način zapolnil neko neprijetno praznino. Žal pa so posnetku Dume izšli samo na kaseti, ker si založba RTV Slovenija ni upala izdati CD-ja, rekoč, da bo CD izšel, če se bo kaseta dovolj dobro prodajala. To je višek sprenevedanja ali izraz pritlikave pameti, žal pa se v kvaliteti reprodukcije Se kako pozna! Rajko Muršič GREEN ON RED: TOOMUCHFUN China Records Green On Red so z vrsto drugih skupin z začetka osemdesetih na dnevno svetlobo prinesli tisto takrat pozabljeno senzibilno in senzualno glasbeno plat Amerike, ki obenem ne prezira pravil jasnega in glasnega rocka. Green On Red so namreč začeli s tistim, kar so kasneje The Black Crovres nadgradili z več kitarami in potem prodali milijonskemu občinstvu. Nadaljnje početje pevca Dana Stuarta in kitarista Chucka Propheta je razkrilo, da se gibljeta po strogo začrtani poti brez velikih odstopanj v levo ali desno. Navdušuje pa to, da se skupina neznosno lahko giblje v zapuščini klasičnih ameriških žanrov, odfolka, countryja, bluesa do stonesy balad. Album Too Much Fun je za razliko od prejšnjega, Scapegoats, bolj kitarski in zvočno razkošnejši (uporaba pihal in vseh znanih stranskih rock instrumentov) ter tako manj okužen countryjem. Skladbe, kot The Geta-way', 'She’s Ali Mine' ali Thing Or Two‘, so sicer dovolj navdahnjene, da se uvrstijo na 'The Best OC zbirke, toda ostaja občutek, da Green On Red ne igrajo več s potrebnim zagonom, ki bi jih prestavil na 'drugo' stran. Da ne bo pomote, Green On Red niso izgubili vere, vendar dvojica verjetno ne bo nikoli dosegla napetosti petčlanskega benda, ki je posnel album Gas, Food, Lodging. Ampak to mti ni pomembno, saj je to skupina, na katero se poslušalec naveže, če pa se vam to zgodi, potem jim boste vse odpustiti. Pa Se to, v primeru, da ne poznate Green On Red je zdaj skrajni čas, da jih spoznate. Ob recenzirani plošči svetujem Gas, Food, Lodging, Here Comes The Snakes in za bežen vpogled še The Best 01 Terens Štader slovenskem 'obrobnem' prostoru deluje kar nekaj rock skupin, ki vlečejo korenine iz razburkanega (punkovskega in novovalovskega) dogajanja z začetka osemdesetih let -recimo Indust Bag iz Metlike in CZD iz Trat. Demolition Group, ki se je razvila iz skupine Gastarbajtrs, je ves čas delovala v okolici Brežic, kar njenega razvoja ni oviralo -kvečjemu nasprotno. Od prvih eruptivnih nastopov v letu 1986, preko relativno ponesrečenih plošč Mizerika in (EP-ja) Miracle in odličnih koncertnih predstav jo je pot vodila do prvega CD-ja Bad Gag II, s katerim se predstavlja kot ena od najbolj zrelih skupin sedanjega trenutka. katedra; Začeti bi morda pri vaši prvi plošči, Mizeriki, ki je bila po vašem prvem šusu, s katerim ste se proslaviti kakšno leto prej, ko je bilo vaše muziciranje ostro in rezko, potem nekako preveč ublažena in mehka. V drugem obdobju ste igrali nekoliko bolj mehko varianto neke praktično neubesedljive glasbe, morda elektro funka - definicije so v vašem primeru prekratke. Kako bi opisali razvoj benda od kasete s tremi projekti preko Mizerike do novega CD-ja BadGig2? Goran Šalamon: Tisto, kar je izšlo na Mizeriki, je bila dejansko mehka varianta tega, kar smo delali prej. Če smo iskreni, to ni bilo narejeno namenoma. Tista plošča nam v resnici ni ratala tako, kot bi jo želeli narediti - pač zaradi določenega spleta okoliščin. Tiste prve stvari in šus, ki ga omenjaš - to je bil pravi ekspresionizem. Bila je stvartočno tistega trenutka, ko so posnetki nastajali. Eno popoldne smo se pač dobili in v bistvu brez vseh osnov odigrali različne stvari, potem pa, ko je stvar vzbudila malo zanimanja, je prišla tudi ta plata, ki nam žal res ni preveč uspela. Ko je bilo treba ta material igrati na koncertih, dejansko nismo več mogli vsega prepustiti čisto trenutnemu navdihu. Mislim, da ne bi bilo ter, če bi na koncertu pustili stvari tako odprte, da na enem koncertu ne bi bilo nič, na drugem pa super, če bi bili v dobrem počutju. Zaradi strukturiranja komadov in obdelave v nekakšno zaključeno obliko je morda bilo mogoče dobiti občutek nekakšne omehčanosti, s čimer pa se jaz ne bi strinjal. Morda lahko imaš ta občutek, ker je bilo prej vse nedodelano in surovo, potem pa spravljeno v neko formo. Nikola Sekulovič: Glede Mizerike še to: studio nekako do letos ni bil naše naravno okolje, če odmislim variante domačega snemanja. V studiu nismo nikoli v resnici zadihali, še vedno smo predvsem koncertni bend. Šele letos smo si lahko privoščili, da smo to ploščo pacali približno pet mesecev, tako da je nekako še najbližje temu, kar delamo zdaj na koncertih, oziroma temu, kar smo delali do sedaj, saj imamo po novem še bobne. Ta plošča je še najboljši odraz tega, kar se dogaja na koncertih. katedra: Še enkrat bi se vrnil na vaše začetno obdobje. Ste eden od fenomenov tl bendov iz province, ki jim uspeva ohranjati personalno sestavo benda, in, kar je še pomembneje, kvaliteto v delovanju. Kakšni so biti pogoji začetnega dela z Gastarbajtrsi leta 1983? G.Š.: Zdaj imamo deseto obletnico glasbenega delovanja. Tisto o izhajanju iz province ne bo ravno povsem držalo. Več ali manj smo se formirali šele skozi šolanje in bivanje v Ljubljani - vsi smo študirali v Ljubljani, tako da bi o čisti provincialni odrezanosti težko govorili. Srečno naključje je pač naneslo, da smo se poteh 'izkušnjah ARTIKULIRANA ERUPCIJA ČISTE ZVOČNE SILE: DEMOLITION GROUP spoznavanja malo širšega glasbenega obzorja spet dobili pri nas doma. Kar se tiče stalne sestave, pa je pač tako, da je za tisto okolje, v katerem delujemo, že pet ljudi, ki lahko delajo kaj takšnega, veliko, in ni velike izbire za prehajanje iz benda v bend. Je pa tako, da smo bili glede te glasbe, ki nas je družila, v bistvu omejeni na ozek krog ljudi in praktično tudi nismo imeli kakšne večje družbe za posedanje po gostilnah in filozofiranje o glasbi, ampak smo enostavno živeli s to muziko in jo tudi delali. Vprašanje je, če je provinca res oteževalni faktor, ali pa je morebiti celo nekakšna olajševalna okoliščina. N.S.: Mislim, da je bil šarm Gastar-bajtrsov ravno v tem, da je imel vsak od nas svoj glasbeni background, skupna pa je bila pripravljenost vsakega od nas, da bi naredili nekaj novega. Gastarbaj-ters in Demolition Group se mi zdita prava mešanica raznih glasbenih stilov. Jaz sem vedno jemal bend kot pet ali šest ljudi, ki mislijo različno, delajo pa eno. G.Š.: Ena od okoliščin, zaradi katerih smo vzdržali toliko časa skupaj, je, da v bistvu nismo nekakšna idilična predstava o tem, kaj naj bi bil bend. Dejansko smo skupaj samo na vajah in ko gremo na koncerte. Tu ne gre za kakšno plemensko skupno življenje. Brecelj bi rekel, da smo pač vikend ansambel, ampak v tem ne vidim nič slabega. katedra; V tem se mogoče skriva tudi razlog za nekoliko ležemo krivuljo vzpona kariere in produkcije benda - mislim na plošče. N.S.: Verjetno res, toda če pogledam na vse, kar smo naredili kot Gastarbajtrs in Demolition Group z vsemi različnimi frakcijami - mislim, da gre za kakšnih deset glasbenih izdaj, bodisi kaset bodisi plošč, pliis kakšnih pet, šest kom-pilacij -, se mi zdi za deset let delovanja ogromno. Je pa res, da nismo bili nikoli zunanje razloge. Razmišljati začneš o tem, da kot 'provincialec' nimaš nekega zaledja, zvez in poznanstev, vplivnejših ljudi, ki bi se trudili, da te kam plasirajo, vendar smo v teh desetih letih postali odporni na vse to, tako da nam danes podpora centra niti najmanj ne manjka. katedra: še enkrat se vrnimo k obdobju pojava frakcij. Gastarbajtrs so bili dokaj neznačilna skupina za slovensko sceno, z veliko melodičnimi funk elementi ter podobnimi plesnimi osnovami - to je bila takrat bolj značilnost zagrebške scene. N.S.: Meni je bila bližja beograjska, recimo Šarlo akrobata. katedra; Ali je bend Gastarbajtrs naletel na boljši sprejem tu v Sloveniji ali v bivši Jugoslaviji? G.Š.: V bistvu so nas povsod lepo sprejeli - nikjer ni bilo slabega sprejema, toda iz prvega dobrega sprejema se ni potem nikjer razvilo nič posebnega. katedra: Gastarbajtrs so biti plesno melodičen bend, kakšni Silver Barracu-das pa praktično eksperimentalen - nekje vmes seje pojavila Demolition Group, ki je potem praktično požrla Gastarbajtrs. G.Š.: Frakcije niso bili projekti v klasičnem pomenu besede. Slo ja za stvar trenutka. Te tri frakcije so nastale v kakšnih petih, šestih dnevih. Stvari nismo mešali, ampak definirali na novo. Potem je najbolj odmevala Demolition Group, ki smo jo najprej nekaj časafurali vzporedno z Gastarbajtrsi, potem pa časovno dejansko ni več šlo skupaj. katedra.- Nekaj razlik je bilo tudi v personalu. G.Š.: Pri Gastarbajtrs smo imeli še pihalce in bobne. katedra: Na Mizeriki imate še približno pol komadov z vokaliziranjem brez besedil, sedaj pa izvajate samo še pesmi z normalnimi teksti. Ali še vedno koliko pa besedila? G.S.: Instrumentalna plat je ključna. katedra: Ali se je kaj spremenilo z vključitvijo bobnarja (Uroša)? G.Š.: Ritem mašino in bobnarja uporabljamo ločeno - kakšna tretjina komadov je z ritem mašino. Kakšne bistvene glasbene spremembe v tem trenutku ni mogoče opaziti, saj predstavljamo CD, na katerem so praktično vi komadi posneti z ritem mašino. N.S.: Razen dveh. G.Š.: Verjetno pa bo pri novih stvareh - morda tudi z bobni in ritem mašino - mogoče opaziti razliko. katedra: Ali je vaš CD nekakšen sa-mozaložniški projekt, mislim predvsem finančno? G.Š.: Založnik je založba Kif Kif. Je pa dejstvo, da CD smatramo tudi kot naš lastni izdelek, saj smo se pri tem vsi skupaj maksimalno angažirali. Stroške smo pokrili v glavnem sami. N.S.: Denar je šel v veliki večini iz našega žepa, čeprav imamo tudi nekaj sponzorjev. Šlo je predvsem za avanse - čisti sponzorje le en, Elektroinstalacije Arh iz Leskovca pri Krškem. G.Š.: Kif Kif je že izdal CD Beitthron, izdal pa bo še Niet in ploščo Mitja Smre-karja-Vrhovnika. katedra: Na Slovenskem obstaja in ne obstaja nekakšna mreža klubov, v katerih bi se dalo igrati, med njimi pa verjetno ni najboljših povezav. Predvidevam, da moraš vložiti izjemno veliko energije v to, da organiziraš nekakšno slovensko turnejo. N.S.: S tem se ukvarjam zadnja dva meseca in moram reči, da je grozno. Glej, KUD France Prešeren smo napolnili, tako kot ni bil že ne vem kako dolgo, tudi v Križankah je bilo polno. Problem pa je v tem, da se v Novi Gorici ali v Mariboru to ne sliši. V Novi Gorici so si komaj upali organizirati koncert - toda V agresivni v klasičnem smislu: z napadi na medije in prirejanji turnej in obveznih promocij. S tem, da smo vikend ansambel, s pravili rock'n'rolla nismo obremenjeni. katedra: Upoštevati je treba še slabšo plat delovanja zunaj centra - verjetno nimate kakšnega močnega strica, ki bi vas potiskal naprej. Ali imate kakšnega menežerja ali delate vse sami? G.S.: Tukaj delamo trenutno v glavnem vse sami. N.S.: Tako je. Imeli smo nekaj izkušenj z menežerji, vendar so bile te izkušnje slabe. Raje delamo in naredimo stvari sami. KATEDRA: Ali vseeno pogrešate podporo centra? G.Š.: Ne. N.S.: Ne več. G.Š.: Ko na začetku delaš nekaj, kar se ti zdi zares dobro, in računaš na uspeh, ki pa ga nato ni, potem iščeš neke delate komade na temelju inspiracije trenutka, ati jih delate po koščkih, s premisleki? G.Š.: Ne. Še vedno je čista stihija. Če se v pol ure nič ne izcimi iz komada, ga pustimo pri miru. N.S.: In ga čez dve leti spet potegnemo ven. katedra: Ali na koncertih še kaj improvizirate? G.Š.: Ko imaš ritem mašino, nimaš prostora za improvizacijo. Lahko sicer določiš prostor improvizaciji, vendar v točnem časovnem okviru. Če bi ostali na vokaliziranju, bi morda lahko izpadlo preveč enolično, dolgočasno. N.S.: Poleg tega je cel kub bendov pri nas potem pobralo ta štos vokalizi-ranja in - naj ga imajo. katedra: Glede na to, da ste vsi po vrsti prav spodobni glasbeniki, bi me zanimalo, koliko pomembna se vam zdi instrumentalna plat - vključno s petjem -, >o 1 S O „O mislim, da vendarle postajamo iskana roba. Upam, da bomo do konca sezone uspeli organizirati tudi koncert v Mariboru - že dva meseca se dogovarjam in ne vem več, kdo koga nateguje! Igrali smo že v Ilirski Bistrici, v Krškem in Kopru, zmenjeni smo še za Novo Mesto in Ruj, več načrtov pa imamo za jesen, ko bomo imeli že tudi več novega materiala in bomo poskušali igrati povsod, kjer bo v Sloveniji pač mogoče. katedra: Ati ste na nacionalnem radiu sploh kaj prisotni? N.S.: Imeli smo en intervju, vendar bomo glede uvrščanja komadov še videli. Na tej plošči je nekaj komadov, ki bi jih lahko z nekaj dobre volje vrteli tudi tam, čeprav dvomim, da bo kaj iz tega. Rajko Muršič Z Demolition Group se lahko srečate v živo na Ruju, 26. junija. UNION CARBIDE PRODUCTIONS ali NOBORDERJAM Front Rock, 1993 ŠVEDSKI ROCK NA PRIMORSKEM Union Cnrbide Productions so v sredo, 21. aprila, v izjemno primerni dvorani za rock nastope v Dobravljah pri Ajdovščini odigrali nadvse dolg in pošten koncert Toda pokazalo se je, da švedska zasedba iz Gotteborga nima zmagovalnega orožja, ki bi bilo izstopajoča in najizrazitejša značilnost skupine, orožja, na katerem bi slonelo njeno početje. To vlogo gre pri Union Carbide Productions še najbolj pripisovati pevcu Ebbotu Lundbergu. Slednji je namreč bil, čeprav ne premore lahkote gibanja telesa in nima očarljivega razpona vokala, tisti potrebni in neustavljivi katalizator dogajanj na odru in pod njim, saj se je večkrat spustil med občinstvo in v slogu profesorja lggyja Popa (sicer zelo prijazno in vljudno - za razliko od Popa, ki je to nekoč počel nepotrebno nasilno) vzpodbudil že tako zagreto občinstvo k aktivnemu sodelovanju. Po drugi, sicer pomembnejši plati, pa ni bil niti pevec niti kateri koli drugi član režiser oziroma dirigent zvoka skupine, kar bi bilo nujno potrebno pri dolgih komadih, da bi pridobili pozornost poslušalcev in ohranili napetost glasbe. Zaradi tega so dolgi komadi, v katere se je skupina začela pogumno spuščati po par uvodnih skladbah, zveneli nekoliko enolinijsko in niso delovali hipnotično. Za to enolično podobo sta odgovorna predvsem pomanjkanje umazane medigre dveh kitaristov (nekaj prebliskov je sicer bilo) in odsotnost klaviaturista, ki ni mogel priti na turnejo, ker je 'dobil redno službo", kot pravi bobnar skupine Непгук Ry lan-der. Neustrezno mesto je - glede na njegovo trivialno vlogo v skupini - na odru zavzemal basist ki je tako skril sicer spodobnega bobnarja. Skupina pa je na dolge komade vendarle znala navezati kratke in energične ter zagotoviti dinamiko nastopa. Kljub vsemu so Union Carbide Productioas odigrali pošten in spodoben koncert ki mu je manjkala določena globina, mogoče pa tudi toplina. Toda od teh Švedov se tega verjetno ne spodobi zahtevati. Z druge strani so odkrito ponudili velikodušne izbruhe energije ter pokazali voljo, da dosežejo katarzično in ekstatično točko nastopa, ki je v Dobravljah pri Ajdovščini na žalost niso dosegli - slednje pa je pri rock skupinah dandanes tako ali tako redkost. u povzetek pogovora z bobnarjem skupine Непгукот Rylanderjem, edinim izvirnim članom skupine v trenutni zasedbi. katedra: Kako se je zadelo? H. R.: V začetku leta '86 me je povabil Вјбгп Olsson, da bi z njim igral bob- IEINSTUR I POP HRUP Na zadnji plošči Tabula Rasa so Ei-sturzende Neubauten že pokazali, da znajo ustvarjati prave pop komade, obenem pa niso opustili niti hrupne ekspresivnosti, ki pa ni več eksperimentalna, kot je bila na primer pred skoraj desetletjem, ko smo jih lahko pri nas videli prvič, ampak artikulirano naštudirana. Prave presežke zmore skupina prikazati samo še ob izjemnih pogojih, kakršen je recimo bil bes na Puljskem rockovskem festivalu pred tremi leti, medtem ko sedaj nastopa kot prava rockovska tovarna, katere nastop je načrtovan in izveden do vseh dramaturških podrobnosti. Še vedno torej dobro in profesionalno brezhibno izvedeno z veliko več melo- ne. Do takrat nisem igral v znanih skupinah. Na začetku smo v skupini imeli drugega kitarista in basista, želeli smo delati čim več hrupa. Bilo nam je dolgčas, pili smo poceni pivo, želeli smo se zabavati. Pol leta zatem smo odigrali tri koncerte, potem sta v skupino prišla Eb-bot in Patrik (pevec in kitarist sedanje zasedbe, op. av.). Takrat se je tudi začelo zares. Po treh mesecih smo posneli In The Air Tonight. Poleti '88 nas je zapustil Per Helm (originalni basist skupine, op. av.) in smo z drugim basistom igrali na turneji po Ameriki, nakar se je Per Helm vrnil v skupino in smo posneli drugi album. Po drugem LP-ju sta Bjorn Olsson in Per Helm zapustila skupino, prišla pa sta sedanji kitarist in basist. katedra: Tretja ploSCa se dokaj razlikuje od ostalih. KakSno je bilo takrat vzdušje v skupini? H.R.: Zelo slabo. Takrat smo skorajda razpadli. Vsi smo bili v slabem obdobju, imeli osebne težave. Ampak ni šlo samo za to. Vedno namreč želimo vs narediti nekaj novega. Želeli smo narediti nekaj različnega od prvih dveh plošč. Na Swing smo se vrnili k tršemu zvoku. katedra: Kako je v bistvu prišlo do sodelovanja s Stevom Albinijem? H.R.: Nismo želeli snemati na Švedskem. Prosili smo našo založbo, če se da kaj narediti. Kontaktirali smo s svojimi ljudmi v ZDA, ki so predlagali Steva Albinija. V bistvu je bila njegova vloga bolj organizatorska. Zvok je sicer njegov, toda zadevo smo miksali na Švedskem. Ploščo smo posneli takorekoč v živo, vse instrumente smo snemali hkrati. Plošče nismo želeli posneti na Švedskem, saj to zna biti moteče - punce, družina... katedra: Kako, da je Ministrstvo za kulturo podprlo snemanje plošCe? H.R.: Ne vem dosti o tem, to je uredila založba. Založba v bistvu dobiva podporo od države. To je pogosto. Namreč: če imaš skupino, lahko zaprosiš za sak koncert lahko opazuješ z več ravni. Za tega sta pomembni dve: ravnina primerjave med preteklostjo in aktualno glasbeno izkušnjo, kakor jo nudijo D.O.A. na odru, ter ravnina primerjave med studijskim izdelkom in koncertnim nastopom. Med obema prihaja v glasbi skupine do opaznega neskladja. Imenoval bi ga lahko neskladje vsebine in oblike. Obliko razumem v tem primeru kot objektivno plast glasbenega izraza skupine, vsebino pa kot subjektivno nadgraditev oblikovnih modelov, vzorcev. Bistvo povprečnosti aktualne glasbene podobe skupine D.O.A. je torej v nehomogenosti spleta subjektivne nadgraditve objektivnih modelov in obrazcev. Vsebinsko sporočilna plast njihove glasbe je tako poudarjeno izpostavljena, da povsem prekrije samo zvočno podobo. denar. Letno dobiš kakšnih 9000-10000 US$. To je OK na Švedskem. V skupini nihče ni zaposlen, razen basista, ki je že 5 let učitelj. Klavlaturist ni mogel priti, ker je dobil redno zaposlitev. Ostati živimo od socialne podpore. katedra: Kakšna ideja se skriva v naslovu plošCe Svving? H.R.: Besedilo neke pesmi je: 'Get Into The Swing’. To je kot Get Into The Groove. To je neka vrsta stališča, kot recimo: "Viži se v pesem, zabavaj se, pozabi...’. To ima tudi nekaj opravka z našim jazzovskim pristopom h glasbi. Želimo imeti dovolj prostora za improvizacijo. Na odru ne želimo ponavljati tega, kar je na plošči. katedra: Kaj misliš o seksualni svobodi švedinj? H.R.: Ne, to, kar se govori, ni res. Švedinje so namreč zelo rezervirane. Mislim, da je to gotovo pretirano. Terens Štader LEGENDARNA PRETEKLOST IN POVPREČNA SEDANJOST D.O.A. LJUBLJANA, MENZA ŠTUDENTSKEGA NASELJA, 23.4.’93 dičnimi nastavki kot prej, s tem pa tudi sprejemljivo za okus širših množic, ki pa dobi tudi poštene porcije pravega neor-todoksnega hrupa. Ob tem se vedno sprašujem, kako lahko publika brez težav posluša te razbite zvočne forme, obenem pa ne more prenesti svobodnejših izrazov kakšne prave improvizacije - odgovor se gotovo skriva v psihologiji množic, ne pa v sami glasbi. Sicer pa nas v bližnji bodočnosti čaka še nekaj koncertov. Pravi rock spektakel nas čaka 16. junija, ko bodo v Ljubljani nastopili Faith No More, domači in sosednji rock bendi pa se bodo predstavili na velikem "open air rock koncertu No Border Jam (morda celo Prav uspešno razmerje med subjektivnostjo in neponovljivostjo vsebinske plasti z objektivno-oblikovno plastjo punk izhodišč in njihovih standardnih modelov (silovitost provokativnost preprostost itd.) je bila tista temeljna prvina njihove glasbe, ki je ustvarjala legendarnost skupine. Fantje so to uspešno ohranjali več kot desetletje (do plošče Murder). Pesmi Fuck You, The Епету, 2+2, Prisoner, DOA, Race Riot itd. predstavljajo vsebinsko-oblikovna jedra njihove glasbe. Na novi plošči 13 Flavours ofDoom se izjemno ustvarjalna energija kaže na oblikovni ravni v sunkovito strnjenem ritmu, siloviti dinamiki minimalnih akordnih razvrstitev, ki pa se na horizontalni osi nizajo stopnjujoče. Taka oblikovna zgradba nosi glavne vsebinske poudarke: jezo, ironijo, socialno ozaveščenost, protest. Skratka: skrajno intenziven in aktivizirajoč odnos do sveta. Prav vsebinska raznolikost, ki se zgosti v triminutni obliki brezkompromisnega rocka, je tista prežaritvena lastnost glasbenega izraza skupine, ki je uspela tudi na zadnji plošči ohraniti del pretekle ustvarjalne BAUTEN foto:Andreja Bahar najpomembnejšem na Slovenskem) м Ptuju, ki bo 26. junija. Končno se tudi Mariboru obeta odlično gostovanje iz tujine: 14. junija bodo namreč v dvorani ŠTUK-a nastopili znameniti funk- jazzerji (danes bolj funk kot jazz) Defunkt s svojim povabilom na "čago": Cum Funky\ To pa še ni vse: 10. in 11. junija bo v ljubljanskem KUD-u France Prešeren predstavitev avstrijske alternativne kulture (festival Avstrija?), v petek, 18. junija pa nastop irske skupine The Du-bliners v Hali Tivoli. Rajko moči. Toda: skupina se je ujela v past Oblika postaja vse bolj le prazen model, ki ga je pojedla vse močnejša ter vedno bolj dinamična in osebno prežeta vsebinska plast Zvočno-in-strumentalna podlaga (objektivne prvine) ne zmore slediti intenzivnosti ter ek-stenzivnosti vsebine. Sam nastop nas je tako soočil z dvojim: z vednostjo o moči preteklosti ter s studijskim izdelkom, ki je odmik od te vrednosti. Razmerje med studijskim izdelkom in koncertnim nastopom je opaznost razkoraka samo še povečalo. Recepcija je ostala dvomeča in negotova (poslušalstvo se ni odzvalo niti na zgoraj omenjeno "klasiko"). D.O.A. so se podobno kot skupina Overflovv ujeli v past pretirane silovitosti čustev in sporočilnosti, poskusa interpretacije rock glasbe kot načina opredelitve do sveta. Vsi pomeni in navezave, ki so jih ustvarili skozi glasbo vsa ta leta, so se morali zgostiti na odru. V eni uri. Dominantnost vsebine nad obliko, subjektivnega nad objektivnim, se je le še stopnjevala. Ni dvoma. D.O.A. so pristni in iskreni izpovedovalci vsega tistega, kar definira rock glasbo in kulturo. Toda na koncertu moraš vendarle pokazati, kako to vsebino preliješ v obliko. Neposrednost vid-no-slušnega sprejemanja glasbe ima za skupino pač to slabost (ali prednost), da je izvor zvoka viden, da je omogočeno neposredno spremljanje ustvarjalnega dejanja. In ravno to je omejilo prepričljivost nastopa D.O.A. Ob vsej vsebinsko-pomenski presežnosti njihove glasbe skupina kot ustvarjalna celota v živo ni uspela izoblikovati tudi vidne komponente svoje glasbe, ki bi zaokrožila čustveno-čutno neposrednost sprejema. Skupina se enostavno ni zlila s svojo glasbo. Zgodilo se je neskladje med pomenom in obliko, ki nosi pomen, a ga obenem tudi zanikuje, omejuje. Nastop skupine D.O.A. ni uspel v celoti potrditi neposredne koncertne komunikacije med glasbo in sprejemanjem kot enega izmed osnovnih temeljev presežne vrednosti rock glasbe v razmerju do pop glasbe. Gorazd Bernaič Nekaj mesecev po izidu ponesrečene kompiladje SLOIRP je izšla še plošCa s posnetki skupin iz vzhodnega dela države, ki jih na prej omenjeni plošd paC ni bilo. Takšna fevdna razvrstitev skupin je za celotno slovensko sceno gotovo zelo neplodna, saj bi iz dveh kompiladj lahko ob bolj tehtno premišljenem izboru napravili eno zares dobro in reprezentativno ter (tudi) v tujini gotovo uspešnejšo. Gre paC za to, da je rock vendarle v takšni (ustvarjalni) krizi, da tudi na kompi-ladji No Border Jam najdemo komajda nekaj posnetkov, ki izstopajo iz posnemovalnega povprečja. Če z glasbo v celoti ne moremo biti zadovoljni, pa bi lahko bila morda zelo zanimiva primerjava med skupinami, ki delujejo pri nas, in zasedbami, ki igrajo severno od meje, saj na plošd No Border Jam najdemo devet avstrijskih (v glavnem manj znanih alternativnih) skupin, medtem ko so na T SLOIRP-u gostovale nekatere hrvaške skupine. Stanje je na vseh straneh meje približno enako, edina razlika je morda v nekoliko slabših studijskih pogojih pri nas (oziroma manj vešdh tehnikih). Splošni trend je nekoliko bolj robat (k metalu nagibajoč se) zvok, pogosto pa tudi nekritično povzemanje sodobnih in manj sodobnih zahodnih modelov. Nekaj izjem je, hvalabogu: odlični (inventivni) Pridigarji in CZD in solidni HeBo Misery (Ptuj), Fetish 69 (Dunaj), Puro Lalne in Dtareks Gaiiery (Gradec), Orange Baboona (Gradec), Yellow Minute (Radenci) in Se en komad s plošCe Polake malce To pa je žal vse. Zopet pogrešamo nekaj skupin, recimo Nuit (menda ja niso razpadli!), vseeno pa lahko projekt pozdravimo kot enega od največjih podvigov domače rockovske produkcije v zadnjem času (za Maribor in vzhodno Slove- -Л nijo Se posebej, ker je paC prvi) in več kot pozdravljamo tovrstno 'preseganje meje". Rajko Muršič STRELNIKOFF: HEAVY MENTALLY RETARDED Onomatopoeia, 1993 Strelnlkort so me navdušili že ob prvem srečanju pred dobrimi petimi leti, saj je bilo ob dretju dveh pevcev, distorziranju kitare in (takrat Se) basa ter neizprosnem tolčenju ritem mašine in premišljenih 'vreščavih" vpadih saksofona čutiti srhljiv potencial prave «• zvočne bombe. Z leti so se fantje nekoliko umirili, vokalno artikulirali ter zvočno izoblikovali (beri: otopili najhujše osti), tako da na obeh do sedaj izdanih vinilnih produktih niso bili tisti 'pravi', koncertni šus pa se je sprevrgel v nekakšno koketiranje s prepotentnim artizmom kakšnih MHadoyka Vouneed (v nasprotju s hrupno artikuladjo kakšnih Big Black) - vsaj tak občutek sem imel. Toda Idjub 'mehčanju' zvoka in Idjub iskanju širšim množicam sprejemljivejše a/tikuladje se Strelnikoff vendarle Se zmeraj gibljejo na samem robu post hardkorovske energije. Na plošd Heavy Merrtalty Retarded (neprevedljiva besedoigra - redmo: hudo mentalno omejen) najdemo nekaj komadov, ki so doslej že izšli (a so jih Strelnikoff posneli na novo): poleg naslovnega še predelava Dead Kennedijev 7oo Drunk To Fuck' iz singlice a 45% Vol, ter 'Gimme a Gun (After Midnight) ’, 'S.M.R.' ter 'Saynee lkkorumovidax’ iz mini LP-ja On 45. Preostali čas so zapolnili z (bolj ali manj) novimi komadi, ki jih v pravem rock’-n'rokerskem šusu zaključi 'zimzelena' Trn Gonna WalkDem GoldenStairs’. Edino pripombo bi morda lahko naslovil na račun preveč enorazsežnega zvoka elektronskih bobnov (m sploh celotne ne dovolj izdelane zvočne slike skupine), sicer pa gre za zelo skondenzirano, brezhibno profesio- ц naino, a tudi z energijo nabito igranje celjske četverice. To je gotovo eden od najvišjih dosežkov slovenskega rocka - kljub temu, da (kot je dandanes pač v modi) so se prehitro (in lahkomiselno) odrekli petju v slovenšdni. Rajko Muršič Menim, da smo se dobili v skrajnem trenutku. Vsakršno odlašanje bi lahko pomenilo katastrofo. Pretep med študentskima funkcionarjema, ki sem mu bil priča pred natanko štiriindvajsetimi urami, me je prepričal, da so zadeve resne. Nasilniška poteza člana študentskega parlamenta je lahko projekcija dogajanj v pravem parlamentu, oz. je nakazovanje prehoda kulturniške državljanske vojne v dejansko državljansko vojno z nasilnimi sredstvi. Menim, da bi si kot cilj morali zastaviti doseči konec kulturniške državljanske vojne in vzpostavitev dolgoročnega kulturniškega miru. Le ta bi Slovence popeljal v njihovo obljubljeno in v sanjah željeno deželo, Evropo. B Prva točka Prosperiteta naroda ali skupine, ki hoče tako ali drugače prosperirati, je odvisna od njegovega intelektualnega potenciala ali njegove zvitosti. Ali pa od tega, kako se znajo pripadniki le tega med sabo dogovoriti za skupen nastop. ■ Druga točka Študentska gibanja so v krizi. Pojmi, kot so subkultura, alternativa... izginjajo. Študentske skupnosti niso več v ospredju dogajanj, kot je to bi- lo v šestdesetih ali celo v osemdesetih, ko so bile povezane s civilnimi gibanji. Sicer pa smo pri nas vedno v zaostanku za aktualnimi dogajanji za kakšno desetletje. Prav zaradi tega bi sedaj pri nas bil idealen trenutek za revolucionarno vlogo študentske organizacije. Vendar revolucije ni potrebno razumeti v strogem dogmatskem pomenu, ki predstavlja ulične barikade, upore, štrajke... Živimo v času podjetništva in poslovanja. To sfero bi lahko študenti revolucionirali. ■ Tretja točka Študente pozivam, da kot najpametnejši del slovenske populacije postanejo spet revolucionarji. Predlagam, da uvedejo nov pojem: "Poslovno kulturna revolucija". Od študentov ne pričakujem, da bodo zato, ker so vpisani na fakultete, postali umetniško hiperustvarjalni. Upravičeno pa pričakujem, da bodo zaobjeli problem poslovanja kot najaktualnejšega vprašanja. Ne poslovanja česarkoli, temveč poslovanja s kulturo in v njej. Torej, študentje bi v tem trenutku morali napram vsemu postkomunističnemu vulgarnemu podjetništvu, bančništvu, šušmarstvu, gospodarski korupciji, divji privatiza- ciji in izgubljenemu gospodarstvu postaviti novo revolucionarno formulo poslovanja družbe, ki si želi v Evropo. ■ Četrta točka Revolucionarni kulturni manifest bi morali začeti najprej izvajati v sami študentski organizaciji in nato model sprememb prenesti na državni nivo... Prvo vodilo bi po tem programu bilo: novo v kulturi je potencialno ekonomsko iz-koristljivo, majhno pa je privlačno in mobilno in v perspektivi razvoja megalomansko. Velike stvari pa so nam vsem želja in prikriti cilj, ali ne? Študentska organizacija bi po tem programu organizirala svojo revolucionarno kulturno obveščevalno službo, ki bi na terenu po Sloveniji iskala nove ustvarjalce, bila na tekočem z vsemi dogajanji v kulturi pri korenu, na samem začetku in spremljala ustvarjalni razvoj umetnikov. Njeni kulturni izsledniki bi predvsem iskali in cenili drugačnost v kulturi, zanimali bi se za novosti ali vsaj za tiste, ki se poskušajo v novotarijah. Študentska revolucionarna kulturna... akcija naj se spusti v načrtovano produkcijo underground kulture - od glasbe, gledališča, slikarstva do drugačnih medijskih pristopov. V programu se naj z revolucionarnimi pritiski zavzema za normalne in dovolj hitre prehode novih stvaritev v etablirane in za njihovo načrtovano medijsko spremljanje. Po zahodnem vzorcu, kjer novo izkoriščajo tako hitro, da novega več ni. Npr.: v moderni glasbi naj ta program zajema načrtovano izdajanje nosilcev zvoka novim nekomercialnim skupinam. V gledališču in ostalih vejah umetnosti pa naj z revolucionarnim kulturno poslovnim kapitalom (RKPK) sofinancira projekte. Tistim, ki bi načrtovane projekte uresničili, bi v naslednjem letu dali enako vsoto RKPK, tistim, ki bi pokazali več od načrtovanega, bi ponudili več RKPK, s tistimi, ki ne bi uresničili načrtov, pa bi kulturna policija opravila po kratkem postopku. Po tem načrtu bi bile strogo prepovedane enkratne letne prireditve, kot so npr. Študentski dnevi kulture, razen če bi bile zasnovane na interesu kulturno zavednega kapitala in se ne bi zanje porabljal RKPK. Te prireditve bi v bistvu bile promocije učinka načrtovane kulturne produkcije. Poseben poudarek je potrebno dati Univerzi v provinci Maribor, kjer bi se v začetku zadovoljili s projekcijo sedanjega stanja v Ljubljani, v naslednji fazi pa je tam potreben večji kontrolni mehanizem pri razdeljevanju RKPK. Prav tako je treba prepovedati okrogle mize o kulturnih vprašanjih, še manj o študentski kulturi in podobno, s katerimi v postkomunističnem obdobju demokracije člani študentskih vlad spuščajo meglo dobromislečim (nenazadnje poštenim) intelektualnim starostam alternativne scene, ki organizacijsko niso sposobni nič bolj kot sam študentski parlament in se njihova akcija opirala samo na sfero: kdo bo razpolagal s kapitalom, s tistim, ki bo kasneje postal RKPK. V tem istem času zadnjih okroglih miz pa se slovenska družba in nenazadnje tudi kulturni management vulgari-zira in mafiozira. •Peta točka Vsled ugotovitev in spoznanj o dogajanju v kulturi v letu 1993, iz govorov, ki so se zvrstili na nacojšnji seji, predlagam, da se revolucionarno kulturno poslovni parlament odloči za vzpostavitev Diktature kulture, katere osnovne točke so navedene zgoraj. Teroretik Hedl Sinopsis govora revolucionarno kulturnega poslovneža na skrivni ustanovni seji v nod z 18. na 19. maj, dvanajst ur po okrogli mizi v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah SALON BIROOPREME 62000 MARIBOR, Gregorčičeva 7 Telefon, far. 062 26-992 PO UGODNIH CENAH VAM NUDIMO: r