kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
143
TABORI V SISTEMU PROTITURŠKE OBRAMBE
BOŽIDAR SLAPŠAK
Namen tega sestavka* je omejen: izpostaviti želi po-
trebo po preučevanju protiturških taborov na regio-
nalni ravni, kot prvin prostorskih sistemov (poselitve-
nega na eni in obrambnega na drugi strani), pa tudi
diahrono, v sosledju obrambnih sistemov v našem
prostoru. Gre za splošne razmisleke o vidikih nekega
pojava, katerega pomen je bil iz različnih zornih ko-
tov že podčrtan (tabori kot posebna slovenska ljud-
ska arhitektura;^ tabori kot žarišča okrepljene sta-
novske samozavesti v zvezi s kmečkimi upori^), kate-
rega polno razumevanje pa po našem mnenju zahteva
dodatnih osvetlitev, pri čemer arheologija bržkone
lahko ponudi nekatere izkušnje pri preučevanju so-
rodnih pojavov.^
Da so tabori del nekega sistema protiturške obram-
be, ni sporno. Razlike se lahko pojavijo pri vredno-
tenju relativne samostojnosti taborov kot (obramb-
nega) podsistema. Ocena, ki jo podaja najboljši poz-
navalec slovenskih protiturških taborov v delu, ki
ostaja temeljno za našo tovrstno arhitekturno dediš-
čino, je, da >>so dokaz samosvojega kmečkega kon-
cepta obrambe pred Turki, ki se je oblikovno sicer
zgledoval drugod, vendar pa je moral najti povsem
svoje poti, če je hotel ta ljudski sistem obrambe sploh
zgraditi«." Tu seveda na nameravamo polemizirati z
njegovimi izsledki, ki so rezultat temeljitega razmisle-
ka in jih bodo v končni analizi bržkone potrdile tudi
bodoče raziskave. Izpostaviti pa želimo, da je Fistro-
va študija osredotočena na arhitekturne aspekte pro-
titurških taborov in se z analizo na regionalni ravni
(če ne upoštevamo nekaterih splošnih opažanj) ne uk-
varja, ter da v luči izsledkov arhitekturne analize kot
manj bistvene pušča v ozadju tiste vidike, ki na nor-
mativni ali tudi na organizacijski ravni povezujejo ta-
bore z državnimi (deželnimi) ali pa z drugimi stanov-
skimi strukturami.*
Zato se nam zdi na tem mestu koristno razmisliti o
postopkih, ki bi omogočili prav analizo prostorskega,
oz. sistemskega konteksta taborov, da bi se tako mor-1
da dokopali do dodatnih osvethtev in spoznanj, ki bi |
omogočila celovitejše vrednotenje tega pojava. ,
Izhajamo iz ugotovitev, ki jih povzemamo po izbo-.
ru razprav o obdobju turških vpadov v domači litera-1
turi.^ i
1. Obrambni ukrepi, ki so bili predmet diplomat- '
skih dogovorov ob prvih turških vpadih v naše kraje,^
vsebujejo dve za nadaljnje izpeljave v zvezi z našo te-
mo ključni točki: prva se nanaša na obveščanje oz. na
signalni sistem, ki je v razviti obliki potem izpričan v
začetku 16. stoletja,' druga pa na shranjevanje imetja
in živil v utrjenih krajih in taborih, kot jih poznamo
od 2. polovice 15. stoletja; so tisti novi člen v mreži
utrdb v tem prostoru, ki je za dobršen del podeželja
opravljal to funkcijo (taborske kašče oz. skladišča).
2. Prostor, v katerem je bila neka enotna protitur-
ška obrambna strategija dejansko uveljavljena, so bi-
le (po združitvi pod Habsburžani) notranjeavstrijske
dežele.^ Notranjeavstrijske dežele so obenem pro-
storski okvir taborov kot posebnega člena protitur-
škega utrdbenega sistema.^"
3. Kmečki stan je bil v tem času v celoti pritegnjen
v vojaško organizacijo." Kot obveznik splošnega oz.
deželnega vpoklica je kmet dobil svoje mesto v mobil-
ni vojski, sodeloval je v deželni obrambi in signalni
službi, na njem je slonela lokalna bramba v po-
deželskih utrdbah (taborih), deloma pa tudi v drugih
utrdbah (mesta, gradovi, samostani), kjer je ob tur-
ških napadih dobil zatočišče^^.
4. Relativna samostojnost kmečke vojaške sile
bržkone izhaja bolj iz neuspešnosti drugih členov
obrambe in neučinkovitosti protiturške obrambe v
celoti kot pa iz predvidene strukturne samostojnosti
kmečke vojske. Takšno stanje pa je — obenem s spio-
144
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987
šnimi družbenimi pogoji — oblikovalo prostor za raz-
voj lastnega obrambnega pa tudi političnega progra-
ma kmečkega stanu, kot gaje uveljavljal, oprt na ob-
stoječo ureditev'^ v kmečkih uporih v 2. polovici 15.
in v 16. stoletju.^*
5. Utrjevalna dejavnost je bila v tem času znat-
na.^* Dodatno so se utrjevali gradovi, samostani in
mesta, dodeljevane so bile nove mestne pravice (s tem
so dobili obzidja Kočevje, Krško, Višnja gora in
Lož), urejane stražne oz. signalne točke, grajeni
podeželski tabori. Znano je, kakšne so bile obvezno-
sti, ki jih je nalagala država pri gradnji mestnih
utrdb^*, pa tudi podložniške obveznosti pri gradnji
fevdalnih utrdb so več ali manj znane. Manj jasno je,
kakšne so bile kompetence pri gradnji podeželskih
utrdb.Domnevamo lahko, daje bila vloga državne
(deželne) oblasti predvsem normativna, v posameznih
primerih (praviloma?) tudi nadzorna,^' vlogo zemlji-
ške oz. cerkvene gosposke pa nakazujejo posamezni
gradbeni napisi in drugi dokumenti s podatki o po-
kroviteljih gradnje in donatorjih.'' Koliko prostora
so imeli pri tem kmetje za samostojne pobude in od-
ločitve o gradnji utrdb, ostaja odprto vprašanje.^"
Glede konkretnih arhitekturnih rešitev pa Fister dom-
neva kar največjo samoiniciativnost in tabore (razen
v očitnih primerih posebej zahtevnih gradbenih zas-
nov) vrednoti kot ljudsko, kolektivno arhitekturo.^^
6. Katastrofalna neučinkovitost sistema protitur-
ške obrambe ob vpadih po padcu Bosne 1463, okor-
nost obvezniškega sistema^^ (vojska je potrebovala 14
dni, da se je zbrala), kmečki upori, ki jim je takšna
vojaška organizacija dajala udarno moč, pa seveda
razvoj evropske vojaške tehnike in taktike,^^ vse to je
narekovalo spremembo celotne strategije obrambe:
pomembna je večja naslonitev na najemniško vojsko,
ideja o stalni močni vojski na meji, sposobni agresiv-
nega nastopanja in vpadov na turško ozemlje^" pa že
nakazuje koncept vojne krajine. V tej zvezi (in še po-
sebej s kmečkimi vojnami kot ozadjem) velja razume-
ti tudi prizadevanja deželnih stanov za ukrepe proti
podeželskim taborom.
Tabori se torej v prostorskem kontekstu kažejo kot
člen utrdbenega sistema notranjeavstrijskih dežel,
vendar ne kot njegov zaokrožen podsistem, saj se nji-
hove funkcije prepletajo z ostalimi členi:
a) V strateškem smislu gre za prilagoditev obstoje-
čega utrdbenega sistema novim okoliščinam, ki so na-
stale s širjenjem turške države na Balkanu, posebej
zaradi njene značilne taktike, da z nenehnimi plenil-
nimi vpadi in pustošenjem obmejnih območij pri-
pravlja teren za nadaljnja osvajanja. Takšna taktika
sovražnika je zahtevala zgostitev in decentralizacijo
obrambnega sistema in tako je bil vključen tudi naj-
bolj nezaščiteni in lahki konjenici akindžijev najbolj
izpostavljeni segment prebivalstva na podeželju.
Gradnja podeželskih utrdb je pomembna prvina te
nove obrambne politike, tabori naj bi vezali nase do-
bršen del plenilne vojske in zavirali njeno udarno
moč. i i
b) Deloma prevzemajo tabori tudi signalno funk-
cijo v sistemu obveščanja o turški nevarnosti (kreso-
vi, streljanje z možnarji, zvonjenje); pri tem velja
upoštevati, da se na državno (deželno) mrežo signal-
nih točk vežejo še lokalne, ki omogočajo prenos spo-
ročil v poselitvene žepe, ki jih državna mreža ne po-
kriva.
c) Tabori omogočajo učinkovitejšo obrambo pre-
bivalstva; zgoščena mreža utrdb za večino podežel-
skega prebivalstva pomeni večjo možnost za pravoča-
sen umik za obzidje, kar je glede na mobilnost turške
lahke konjenice še posebej pomembno. Obenem ta-
bori dajejo zanesljivejšo zaščito kot neutrjeni zbegi in
omogočajo polno angažiranje za obrambo sposobne-
ga prebivalstva pri upiranju turški vojski. Okoliča-
nom so lahko dajala zavetje seveda še vedno tudi me-
sta, gradovi in samostani.
č) Pomembna funkcija je zaščita imetja: v taborih
so praviloma urejene žitne kašče in skladišča za druga
pomembna živila, v večini primerov ščitijo tudi cerk-
veno imetje, mnogi pa so urejeni tako, da lahko
sprejmejo večje količine živine.
d) Posebej je bilo poudarjeno, da tabori niso mo-
gli služiti kot operativne baze za deželno vojsko.^*
Bržkone pa so večkrat služili kot operativna oporišča
za vojsko kmečke zveze.
Podobo, ki smo jo (upamo, da korektno) izvedli iz
nam dostopnih objav zgodovinskih in arhitekturnih
raziskav o taborih, bi bilo mogoče sedaj dodatno pre-
vetiti z analizo prostorskih razmerij na regionalni rav-
ni. Seveda bomo tu lahko zgolj nakazali nekatere
možne poti, ki bi jih bilo pri takšnem podjetju možno
ubrati.
Ključni pogoj za vsakršno prostorsko analizo je re-
lativna popolnost podatkovne baze. Sicer impresiven
seznam v Fistrovem pionirskem delu je mogoče še do-
polniti s toponomastičnim gradivom (z ožjega podro-
čja Lokve npr. Stari tabor, pa Straža pri Gabrčah,
morda tudi Ožeg), predvsem pa s podatki arheološke
topografije (osnova je ANSI, terensko delo v okviru
naloge Arheološka topografija Slovenije pa vodi Ar-
heološki inštitut SAZU; za področje Gorenjega Krasa
bi takšni podatki bili npr. Briški tabor pri Filipičjem
brdu, pa Tabor pri Škofijah; res pa je, da arheološke
ostaline mlajših zgodovinskih obdobij pri arheološki
topografiji zaradi konvencionalne kronološke meje
— 1. 1(XX) — niso vedno upoštevane). Pritegniti je tre-
ba tudi arheološke podatke o morebitnih starejših
utrdbenih ostalinah na navedenih lokacijah (»večji
urejen prostor za živino« ob straži na Grmači pri Ko-
stanjevici na Krasu^' je npr. okop prazgodovinskega
gradišča).^' Na drugi strani velja nekatere lokacije,
kjer se Fister naslanja predvsem na toponim, preveriti
tudi z arhivskim gradivom (povirski Tabor je bil npr.
v lasti Švarceneških, leži pa spet na prazgodovinskem
gradišču).
S tako preverjeno in dopolnjeno podatkovno bazo
lahko, izhajajoč iz Fistrove klasifikacije, opazujemo
tiste korekcije med tabori in drugimi prvinami pro-
storskega sistema, za katere domnevamo, da bi lahko
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
145 i
bile pomenljive za vprašanja, ki si jih o taborih po-
stavljamo.
Če drži domneva, da so tabori predvsem (nova)
prvina agrarnega poselitvenega sistema (samozaščita
kmečkega prebivalstva) bo primerjava razprostranje-
nosti naselij in taborov morala pokazati neko značil-
no smiselno zvezo: opazovali bomo gostoto taborov v
razmerju do gostote posehtve, teritorij, ki ga pokriva
posamezen tabor, njihovo medsebojno oddaljenost
in čas, potreben za pot od naselij do tabora, itn.). Če
potem izpostavimo domnevo, da so tabori le ena,
najzahtevnejša oblika samozaščite in da isto funkcijo
opravljajo tudi zbegi, kraške jame itn., bomo skušaU
opredeliti poselitvene pasove, ki obvladujejo ugodna
naravna zatočišča in opazovati, ali obstaja kaka po-
menljiva korelacija med naravnimi danostmi okolja
in razprostranjenostjo taborov. Morda bomo tako
lahko zapolnili marsikatero praznino na naših zemlje-
vidih. Seveda moramo tudi upoštevati, da imamo
opravka z zelo postopnim prehodom od provizornih
k višjim oblikam obrambe in da proces ni bil nujno
zaključen oz. da je zaradi zgodovinskih okoliščin in
antagonizmov bil zavrt. Če pa naj drži, da so drugi
členi utrdbenega sistema (mesta, samostani, gradovi)
deloma pokrivali funkcije taborov, bomo pričakovali
določeno stopnjo komplementarnosti pri lokacijah
enih in drugih (nasprotni primeri, ki jih navaja Fister,
se pri tem lahko pokažejo kot izjeme; nas zanima
splošen vzorec).
Vse to so seveda zgolj neka začetna vprašanja, iz-
peljati je mogoče celo vrsto med seboj povezanih ana-
liz, ki bodo tipale za pravilnostmi v prostorski organi-
zaciji pojavov, na ta ali oni način povezanih s tabori,
in tako graditi nova znanja o tem pojavu, vse v upan-
ju, da onkraj konkretnosti sporočenega zgodovinske-
ga dogajanja, arhitekturnih rešitev in usode posamez-
nih objektov razkrijemo splošne vzorce prostorske
urejenosti, katerih razumevanje lahko prispeva k ce-
lovitejši razlagi zgodovinskih razmerij in procesov.
Takšno razumevanje naj bi omogočilo tudi razmislek
o položaju (utrdbenega) sistema, ki mu pripadajo ta-
bori, v sosledju obrambnih sistemov od prazgodovine
do danes in o morebitnih stalnicah prostorske logike
obrambne strategije v tem prostoru. ,
OPOMBE
¦Članek temelji na našem prispevku na posvetovanju ob
400-letnici lokavskega tabora (Lokev 1986) — 1. P. Fister,
Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana
1975 (v nadaljevanju Fister 1975), str. 9. — 2. B. Grafenau-
er, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962 (v nadalje-
vanju Grafenauer 1962) — 3. Pri nas predvsem v zvezi s si-
stemom poznoantičnih utrdb, Claustra Alpium luliarum
Katalogi in monografije 5, Ljubljana 1971, in s kaštelirsko
poselitvijo B. Slapšak, Možnosti študija poselitve v arheolo-
giji, diss Ljubljana 1983; glede metodologije gl. npr. D.L.
Clarke ed. Spatial archeology, London 1977. Tu torej ne bo
govor o izsledkih dosedanjih arheoloških raziskavah proti-
turških taborov v Slovemjj, (za Primorsko npr. izkopavajya
N. Osmuk v Studenem itn.). Velja poudariti, da je pri nas k
preučevanju materialnih virov za mlajša zgodovinska ob-
dobja (po 1.10(X)) arheologija interpretacijsko pritegnjena še
vedno zgolj kot pojasnjevalka vertikalnih razmerij (sosledja
gradbenih faz oz. faz uporabe pri stavbnih ostalinah: za to
ima pač edina med historičnimi vedami izdelano primerno
stratigrafsko pa tipološko za vrednotenje gradiva v plasteh
— metodo), sicer nastopa zgolj kot pomožna tehnična disci-
plina, z izkopavanjem razkriva horizontalna razmerja na
mikro ravni, njih razlaga pa je prepuščena vedam, ki obvla-
dujejo dominantni (pisni, umetnostni) vir za ta obdobja.
Takšno stanje je značilno za »fazo nekonceptualizirane
prakse«: arheologija mlajših zgodovinskih obdobij v Slove-
niji še nima institucionalnega zaledja. Za naše razmere izje-
men je poskus v okviru projekta Gutenwerth. — 4. Fister
1975, str. 8. — 5. Prim, pripombe B. Grafenauerja, ki jih
avtor navaja v opombah 5 in 44, pa pripombo glede vredno-
tenja zapor na južni deželni meji Koroške v op. 99. — 6. F.
Leveč, Die Einfälle der Türken in Krain und Istrien, Jahres-
bericht d.k.k. Staatsoberschule in Laibach f.d. Schuljahr
1890/91 Ljubljana 1891, str. 1—58 (v nadaljevanju Levee
1891); S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do
prve tretjine 15. stoletja, GMDS 24, Ljubljana 1943, str.
1—61 (v nadaljevanju Jug 1943); S. Jug, Turški napadi na
Kranjsko in Primorsko od prve tretjine 15. stoletja do bitke
pri Sisku, ZČ 9, Ljubljana 1955, str. 26—62 (v nadaljevanju
Jug 1955); B. Grafenauer, Boj za staro pravdo. Slovenski
kmet ob koncu 15. in začetku 16. stoletja, Ljubljana 1944 (v
nadaljevanju Grafenauer 1944); Grafenauer 1962; B. Grafe-
nauer, Razvoj programa slovenskih kmečkih uporov od
1473 do 1573. Kmečki punti na Slovenskem, Situla 13,
Ljubljana 1973, str. 5—34 (v nadaljevanju Grafenauer
1973); F. Tancik, Vojna stroka v obdobju od leta 1500 do
1650. Kmečki punti na Slovenskem, Situla 13, Ljubljana
1973, str. 69—92 (v nadaljevanju Tancik 1973). — 7. Gre za
posvet o skupni obrambi med oglejskim patriarhom, fur-
lanskim parlamentom, Habsburžani in Celjani; Fister 1975,
str. 16. — 8. 1522; Fister 1975, str. 52. — 9. Tancik 1973,
str. 69. — 10. Če Fister (1975, str.9) ugotavlja »sloven-
skost« taborov kot ljudske arhitekture, to pač drži v tisti
meri, kolikor je v teh deželah kmečki stan kot nosilec tistega
dela obrambnih funkcij, ki se vežejo na tabore, bil
(pretežno) slovenski; za razprostranjenost taborov tudi zu-
naj slovenskega etničnega ozemlja, ki ga je zajel v svojem
delu, gl. Fister 1975, str. 9. — 11. Grafenauer 1962, 56 str.
in si. (črna vojska). — 12. Tancik 1973, str. 80. — 13. Gra-
fenauer 1962, str. 73. — 14. Grafenauer 1973, str. 5—34. —
15. Prim, program Fridriha III, ki je hotel zgraditi utrjeni
pas, ki naj bi branil njegove dežele pred turškimi napadi.
Grafenauer 1962, str. 55. — 16. Npr. pri gradnji Gradca ali
Ljubljane, kjer so gradbeno tlako opravljali podložniki v
oddaljenosti do 3,5 oz. 4 milje od mesta. Grafenauer 1962,
str. 55. — 17. O pravnih vidikih gradnje taborov gl. pri-
pombe B. Grafenauerja pri Fister 1975, op. 5 in 44. — 18. O
gradbenem nadzoru deželnega kneza, Fister 1975, str. 41. —
19. Fister 1975, str. 40 in si. — 20. Predvsem se moramo za-
vedati, da so bile oblike zaščite pred Turki na podeželju raz-
nolike, deloma tudi že tradicionalne — od skrivališč, jam,
zbegov in naravno zavarovanih krajev preko provizornih
obzidij in palisad do zahtevnih utrdb, in da meje niso vedno
samoumevne. Nekatere utrdbe so morda tudi starejše (ta-
borska naselja na Primorskem?). V zvezi s kompetencami
pri gradnji gotovo ni bil nepomemben status zemljišča (ko-
munsko, lastniško, cerkveno, pridvorno...). Če je možnost
samoiniciativne gradnje obstajala, se je z okoliščinami lah-
ko tudi spreminjala (kmečka zveza?; brez dvoma pa je bila
različna tudi možnost dejanskega nadzora nad kmečkimi
146,
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987
iniciativami). — 21. Fister 1975, str. 43. 22. Jug 1943, str.
50. — 23. Tancik 1973. — 24. Instrukcija nadvojvode Fer-
dinanda za deželni zbor v Kamniku 4. 11.1524, Jug 1943,
str. 43. — 25. Npr. sklep kranjskih deželnih stanov 2. 1.
1915, da bodo prosili cesarja, naj po svojih komisijah pre-
gleda tabore, ki so jih kmetje zgradili za zavetje pred Turki,
ter da podreti tiste, ki niso dovolj utrjeni za obrambo proti
sovražniku, Fister 1975, str. 18 in si; Fister tudi navaja, da
je nekaj taborov zagotovo bilo uničenih že v tem času, mor-
da kot posledica teh akcij. — 26. Tancik 1973, str. 90. —
27. Fister 1975, str. 81. —28. Da gre za starejäo utrdbo, do-
pušča sicer že sam Fister 1975, str. 158.