TOMAŽ ŠALAMUN, TURBINE
Šalamunove Turbine,* že druga pesnikova zbirka v Znamenjih (po Ame-
* Tomaž Šalamun, Turbine, Založba Obzorja Maribor, 1975, zbirka Znamenja 50, opremil Marko Pogačnik, str. 86.
202
Marijan Zlobec
203
Tomaž Šalamun, Turbine
riki), prinašajo vrsto tkim. »ameriških« tem kot konkreten odziv na Tomaževa potovanja po severnoameriški celini To daje zbirki vtis eksotičnosti, skrivnostnosti, planetarnosti, čeprav seveda ta tema v avtorjevi poeziji ni novost, kaže pa, da avtorja Turbin zaposluje zaradi svoje svobode, širine, neproblematičnosti, nepreverljivosti ipd. Amerika se v Šalamunovi poeziji kaže kot možnost poigravanja s svetom, kot možnost samoopisa, reportaže, potopisa, družinskega dnevnika, spominov, beležk . .. »Ameriška« tematika postaja v Šalamunovem opusu pomemben del, enoten, širok, opazen v več zbirkah, kar pa glede na avtorjevo produkcijo tudi ni nikakršno presenečenje.
Tudi v Turbinah ostaja avtorjev jezik sproščen, svoboden, necenzuriran, brez ločevanj med »lepimi« in »grdimi« besedami, ker je (tako kot jezikoslovci) že zdavnaj obračunal z malomeščanskimi in janzenističnimi predsodki o različni »moralni stopnji« besed. Vendar s »takimi« besedami ne izziva, niso toliko pogoste, da bi izstopale iz celote in presegle funkcijo opisovanja človekovega-pesnikovega vsakdana. Šalamunove besede nimajo metafizičnih pomenov, ker prevzemajo ekspresivno izrazno vlogo metafore, vendar jih v Turbinah ni toliko kot na primer v Druidih. Turbine so veliko bolj opisne, reportažne, družinske, trenutne beležke iz »družinskega in potopisnega albuma«, tako da dajejo bralcu vtis pesnikove medkontinen-talne vizije sveta, primerjave, nezave-zanosti prostoru in času. To pa je za sodobnega bralca še posebno privlačno. Kaj bi z osebnimi bivanjskimi in slovenskimi stiskami, če jih lahko izrečemo tudi kot blago ironijo, samokritike, razkritje intime v preprostem, vsakdanjem pogovornem jeziku.
Od tu v Šalamunovi leksiki in stilu nasploh težnja po izpovedi; banalni, časopisni, feljtonski, kronistični, kar jemlje poeziji ves čar »privzdignjenosti«. Šalamunova poezija je hote »nizka« in
kot taka sproščeno-odkrita, tako da v zadnji konsekvenci ne preseneča več. Bralec zbirko prebere in ve: to je tipičen Tomaž Šalamun.
Tudi v na videz »romantičnih« in »konvencionalnih« naslovih: še bo kdaj pomlad, oktober, sever, kras, o, jutro, slavček, rojstvo, avtor Turbin ne išče soočanj s preteklimi, znanimi in pričakovanimi pomenskimi in motivnimi elementi, postavlja jih po svojih poetičnih principih svobodnih asociacij. Tipu ljudskih pesmi še najbolj ustreza tale tekst: »O, oktober, / kakšna težka pošta. / Kakšno zlato vino. / O, oktober, / kakšno zlato vino. / Srce je ena sama kri. / Skuhajte mi pogačo, mati, / na vojsko grem.« (85)
V posameznih tekstih Šalamun aktualizira celo rustikalno tematiko (Slavček, Gumno), vendar tako, da je rustika zgubila svoj časovni kolorit in predstavljivost, prej postaja primer kontrastnosti znotraj tematske različnosti zbirke. Tako ima na primer tudi v tej zbirki opazno vlogo samoironija in parodija, od zanikovanja lastnega pomena do kritike tkim. »veljavne« institucionalizirane« ali drugače »uveljavljene« pojavnosti, tako da tudi kritika, ironija in parodija zgube zaradi svoje pomenske in vrednostne izenačitvene težnje svoj pravi, osnovni, klasični pomen. Zato je tekst: »Telefoniral bom po vrtnarja, da bo / postrigel tvoj ego. Neznosen si, Tomaž. / Ne, to je, če se ego zakoplje v zemljo / in ruka zemljo. / Jaz sem brez ega. / Jaz sem ego z onega sveta. / Ti si krt. Jej. / Ja, krt.« (86) s samo-ironijo po svoji pomenski teži enakovreden npr. verzom:« /. . . / New York City je tak kot Jugoslovanska ljudska / armada. Dosti ljudi, ki jih nisi nikoli prej srečal / . ..« (16)
Iz »družinskega« albuma prinaša Tomaž Šalamun v Turbinah vrsto tekstov, kar je že uveljavljena poetska značilnost tega plodnega pesnika. Najbolj reportažna »skica« je »glad to meet you, gospa šašljeva,«  s  kronološkim-časov-
204
nim obsegom, v katerem se morda skriva tudi socialna problematika. Pesnik jo sicer prikriva z igrivo ubeseditvijo, tako da ni očitna, tako kot je prikrita blasfemija v tekstu Turbine. Sicer pa se v poeziji Tomaža Šalamuna o blasfe-miji in socialni tematiki sploh ne da več govoriti v tradicionalnem smislu in pomenu, ker avtorjeva poezija ideološko presega čas, ko sta bili obe tematiki aktualni, odzivni, problematični in pomenljivi.
Poezija Tomaža Šalamuna je poezija jezika in njegovih izraznih možnosti, vendar spet ne v tako širokem smislu, da bi si razširila teme zunaj igre, parodije, »družinskega kroga«, »popotovanj«, kar pomeni, da ima tudi jezik v Šalamunovi poeziji svoje limite: če je »igra«, ni »zaresnosti«, ni teleološkega sveta . . ., kar izključuje izenačujočo vlogo izpovedovanega lirskega subjekta in avtorja, kljub temu da se v zbirki pojavlja pesnikovo ime. To ni isto, kot če bi se v Zupančičevih pesmih pojavilo Zupančičevo ime. Zato dobiva Šalamu-nova poetika še naprej karakter, kot ga je avtor zastavil že v Pokru in ga po desetih letih nadaljuje, očitno zadovoljen sam s sabo.
Marijan Zlobec