71
(poleti jo prerasejo druge vrste in se jo najlažje opazi pri podrobnem fitocenološkem 
popisovanju) bolj ali manj prezrta, so v prisojnem, slovenskem delu Karavank pričakovana 
še nova nahajališča. Po dosedanjem vedenju je torej pirenejska vijolica v Sloveniji razširjena 
v dinarskem, submediteranskem in alpskem fitogeografskem območju (Julijske Alpe in 
Karavanke). Mogoča so tudi njena nahajališča v Kamniško-Savinjskih Alpah in v zahodnem 
delu predalpskega fitogeografskega območja.
Literatura
dakskobler, i., 2011: Novosti v flori zahodne Slovenije (Primorska). Hladnikia (Ljubljana) 
27: 3–25.
fischer M. a., W. adler & k. osWald, 2008: Exkursionsflora von Österreich, Liechtenstein 
und Südtirol. Land Oberösterreich, Biologiezentrum der OÖ Landesmuseen, Linz. 1391 
pp.
hartl, h., g. kniely, g. h. leute, h. niklfeld & M. perko, 1992: Verbreitungsatlas 
der Farnund Blütenpflanzen Kärntens. Naturwisenschaftlicher Verein für Kärnten, 
Klagenfurt. 451 pp.
seliškar, t., b. vreš & a. seliškar, 2003: FloVegSi 2.0. Računalniški program za urejanje in 
analizo bioloških podatkov. Biološki inštitut ZRC SAZU, Ljubljana.
igor dakskobler, brane anderle,  
ivan veber & branko Zupan
Verbascum phoeniceum L.
Novo subspontano nahajališče v Julijskih Alpah, novost za floro Gorenjske
New subspontaneous locality in the Julian Alps, novelity of the flora of Gorenjska
9650/3 (UTM 33TVM23) Slovenija: Gorenjska, Julijske Alpe, Bohinjska Bela, nakladalna 
rampa na železniški postaji, ruderalno travišče, 490 m n. m. Leg. & det. I. Dakskobler, 8. 
6. 2012, LJS in avtorjeve fotografije.
Vijolični lučnik (Verbascum phoeniceum) je jugovzhodnoevropska-zahodnoazijska 
vrsta, značilnica suhih travišč iz reda Festucetalia valesiacea. V Alpah je razmeroma redka, 
razširjena predvsem v južnih pokrajinah in deloma na njihovem severovzhodnem robu 
(aeschiMann & al. 2004: 188). V Sloveniji je najbolj pogosta na Krasu, precej nahajališč je 
v Prekmurju, posamična so tudi drugod (Jogan & al. 2001: 398, Bakan 2006: 163, Wra Ber 
2007: 549). V Julijskih Alpah je redkost. poldini (2002: 511) objavlja podatek za osnovno 
polje 9546 (zahodno prigorje). V slovenskem delu tega gorovja je znano nahajališče na 
travnikih ob Soči pri Idrskem (v bližini Kobaridu), kjer jo je 29. 5. 1935 našel C. Zirnich 
(m ezzena 1986: 435). Travnike ob Soči pri Idrskem smo fitocenološko preučevali pred nekaj 
leti, vendar vijoličnega lučnika nismo nikjer opazili. Tudi v Karavankah ni znanih nahajališč 
Hladnikia 30: 59-72 (2012)

72
(hartl & al. 1992). Na Bohinjski Beli smo cvetoči vijolični lučnik zagledali z vlaka (7. 6. 
2012), rastišče pa fitocenološko popisali naslednji dan. Vrstna sestava ruderalnega travišča na 
plitvi rendzini, ki prekriva nasut gramoz, je naslednja (ocena obilnosti po braun-blanquet 
1964, vrste navajamo po abecednem redu): Achillea millefolium 1, Acinos arvensis +, Agrostis 
stolonifera +, Ajuga genevensis +, Cerastium glomeratum 2, Cichorium intybus +, Coronilla 
varia 1, Dactylis glomerata s.str. +, Daucus carota +, Echium vulgare 1, Koeleria pyramidata 
+, Linaria vulgaris +, Lotus corniculatus 1, Medicago falcata 3, Medicago lupulina 1, 
Petrorhagia saxifraga +, Plantago lanceolata +, P. major +, P. media 1, Poa pratensis +, 
Ranunculus bulbosus 1, Salvia pratensis +, Sanguisorba muricata +, Sedum sexangulare 1, 
Silene vulgaris subsp. vulgaris +, Taraxacum officinale +, Trifolium repens +, Verbascum 
phoeniceum + (dve cvetoči rastlini) in Viola arvensis +. Nedvomno gre za drugotno rastišče 
in je vijolični lučnik na Bohinjsko Belo prišel s travno mešanico, krmo za konje (senom) ali 
kako drugače. Železniška postaja je namreč bila v preteklosti pomembna tudi zaradi bližnje 
vojašnice. Na podoben način, prinesen s travno mešanico, drugotno uspeva tudi ponekod v 
Avstriji (fischer & al. 2009: 734).
Literatura
aeschiMann, d., k. lauber, d. M. Moser & J.-p. theurillat, 2004: Flora alpina. Bd. 2: 
Gentianaceae–Orchidaceae. Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien. 1188 pp.
Bakan , B., 2006: Slikovni pregled višjih rastlin Prekmurja. Prispevek k poznavanju flore 
Prekmurja. Razvojni center Lendava. 245 pp.
braun-blanquet, J., 1964: Pflanzensoziologie. Grundzüge der Vegetationskunde. 3. Auflage. 
Springer, Wien – New York. 865 pp.
fischer M. a., W. adler & k. osWald, 2008: Exkursionsflora von Österreich, Liechtenstein 
und Südtirol. Land Oberösterreich, Biologiezentrum der OÖ Landesmuseen, Linz. 1391 
pp.
hartl, h., g. kniely, g. h. leute, h. niklfeld & M. perko, 1992: Verbreitungsatlas 
der Farnund Blütenpflanzen Kärntens. Naturwisenschaftlicher Verein für Kärnten, 
Klagenfurt. 451 pp.
Jogan, n., t. bačič, b. fraJMan, i. leskovar, d. naglič, a. podobnik, b. roZMan, s. strgulc 
- kraJšek & b. trčak, 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo 
favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 443 pp.
MeZZena, R., 1986: L'erbario di Carlo Zirnich (ZIRI). Atti Mus. civ. Stor. nat. Trieste 38 (1): 
1–519.
poldini, l. (s sodelovanjem G. Oriolo & M. Vidali), 2002: Nuovo Atlante corologico delle 
piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, 
Azienda Parchi e Foreste Regionali & Università degli Studi di Trieste, Dipartimento di 
Biologia, Udine. 529 pp.
Wraber, T., 2007: Scrophulariaceae – črnobinovke. In: A. Martinčič (ed.): Mala flora 
Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. 
pp. 546–572.
igor dakskobler
Notulae ad floram Sloveniae