SBECANJE S STAROSTJO
»LE DOBRE NOGE POGREŠAM«
S tem posrečenim človekom sem se pogovarjala na vrtu hišice na Pokopaiiški ulici št. 31. Pri-tožil sc je na urcdništvo Naše skupnosti, ker ni dobil zadnje številke, čeprav je bilo v številki prej obljubljeno, da jo bodo dobivale vse družine v naši občin brezplačno na dom.
,,Devetdeset let sem star, ted-no prebiram Delo, lokalne vsak-danjosti pa iščem v Naši skup-nosti," je napisal v pismu. Tako sem zvedela zanj in ga poiskala.
Rodil se je v Dolrtjiji Slavečah v Prekmurju. Doma so bili kmetjc, kar je bila takrat ogrom-na večina ljudi. Izučil se je za mlinarja in šel po svetu: Budim-pešta, Bratislava, Gradec. (Gra-dec je rekel, ne Graz!) Tu je de-lal v velikem parnem mlinu. V Ljubljani živi že 34 let, ves ta čas je delal v pivovarni Union,
kjer so ga lcta 1950 tudi upoko-jili. Prva žena, s katero je imel štiri otroke, mu je umrla. Z dru-go, ki jc bila tudi vdova, živi še danes. ,,Tudi ta mi je hotela umreti, pa sem ji rekel: ,,Nikar se ne žuri, nikamor se ti še ne mudi." On sam pa čaka na kie-matorij, prej da ne mlsli oditi.
,,Vse bi še šlo, ničesar ne po-grešam, samo z nogami nekako nisem najbolj zadovoljen. Jugo-slavija še nima fabrike za nove noge. To je tisto, kar je tudi na-robe pri nas."
Ves čas je obračal pogovor na zabavno plat.
lma sobo in kuhinjo, vrt — ni-česar ni zamolčal.
Če je lepo vteme, gre na spre-hod: po Pokopališki in Zaloški do novega mostu in še raalo čez, nazaj pa si privošči avtobus.
Posluša radio in rad spi. Če bi bila tema tri dni skupaj, bi spal tri dni skupaj.
,,Bil sem mlinar in ni mi žal. Če bi pa še cnkrat živel, bi bil rad zdravnik. Rad bi bil dober zdiavnik. Samo dober človek je lahko dober zdravnik."
Marxa je bral pred šestdese-timi leti. Ko je bU še doma, ni vedel za časopis. Ponoči, ko je delal v mlinu, je tudi kaj napisal. Pred prvo svetovno vojno si je nekje zapisal: Kot je propadel Jeruzalcm, tako bo propadla Avstro-Ogrska. ,,No, potem so me poslali kot madžarskega vo-
jaka v GaJicijo, vojna je trajala cela štiri kta, ampak prav sem pa le imel!"
Zanima ga politika, z vsem je na tekočem.
,,Zakon narave je dobro na-pravil, da je Tita postavil na svet. Ste videli, kako so ga zdaj spre-jeli v Moskvi. Stalin pa ga je mi-slil dati ubit. To je bil Tito ta-krat pameten, da ni šel blizu."
Rad bi hodil v gledališče. Naj-bolj mi je ostal v spominu Shakespearov Sen kiesne noči. Če bi to še kdaj videl!
Igral sem harmoniko, bolj zase. V Delu pa vsakih štirinajst dni čakam na članke Josipa Vid-marja K, našemu ttenutku. Rad ga berem.
,^faj bi še povedali?   Rad se pogovarjam, kaikoli.
Oblaki so se raztrgali, čez tri-deset ur bo deževalo."
Jaz: Rada bi vašo fotografijo, prosim!"
Vmil se je s fotografijami, na
, glavi pa je imel zdaj belo plat-
neno  kapo.  Ponosen je  nanjo.
Skroraj takšna je kot tista iz mli-
narskih časov.
Ko sem odhajala, je še dolgo giedal za mano in snemal belo pokrivalo.
Človeku mora v takih tienut-kih hote ali nehote seči v zavest, da so tudi ljudje, ki so zado-voljni z malim in se iskreno raz-veselijo, če se lahko pogovaijajo. ALENKA LOBNIK