kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 197 i KRATEK ETNOLOŠKI ORIS ŽELEZNIČARSKE KOLONIJE STUDENCI V MARIBORU tone petek Sodobna etnologija vse bolj poudarja po- men preučevanja tudi nekmečkih profesio- nalnih skupin, ki SO bile dolgo časa postav- ' Ijene ob stran in za etnologijo in etnologe ; nezanimive. Eden prvih, ki je začel pisati i tudi o etnologiji delavstva, je bil Nemec E. W. Peuckert z delom »Volkskimde des Pro- letariats«, leta 1934. Med te vrste del lahko prištevamo tudi delo L. Schmida »Wiener Volkskunde«, ki je bilo natisnjeno leta 1940 in H. Commende »Linzer Stadtvolkskunde« ' iz leta 1958. V zadnjem času pa je tudi pri; nas vse več zanimanja za etnološka preuče-: vanj a posameznih profesionalnih skupin in 'i mestnih naselij Zaradi specifičnega nastan-; ka, življenja in dela, kakor tudi zaradi se-1 stave prebivalsitva predvsem v preteklosti, i je z etnološkega zornega kota zanimiv pro-| blem železničarske kolonije Studenci v Ma-| riboru. "i Železniške delavnice in kolonije i Nastanek kolonije je v neposredni tesni zvezi z delavnicami za popravilo železniških vagonov in voznega parlka družbe Južne že- leznice. Oboje pa je bilo pogojeno z začetki i delovanja železniškega prometa pri nas. Le- | ta 1846 je bila potegnjena tako imenovana! južna železnica do Maribora, ki je postal ta- > ko prvo slovensko in jugoslovansko mesto z ' železniško povezavo z Gradcem in Dunajem j in kjer je najprej začel delovati železniški [ promet.* Pred tako imenovano železniško do- ' bo v Mariboru ne moremo govoriti o kakšni i industriji, saj je bilo to mesto z okrog 4000 prebivalci, ki so se ukvarjali z manufaktu- rami, poljedelstvom, vinogradništvom in tr- govino ter gostinstvom. Predvsem vinograd- j ništvo je bila važna gospodarska panoga, si- ¦ cer bolj prestižnega pomena, saj je veljalo i nepisano pravilo, da ne sme nihče ob času | promenade hoditi po trotoarju, če ni v po- \ sesti vinograda.3 Razširjenost mesta do polovice 19. stolet- i ja nam zgovorno kaže, katere so glavne do- : vodne in dovozne poiti za Maribor. Ob cesti proti Gradcu je nastalo večje predmestje, ki je bilo obenem tudi ^avna pot v vinorodne Slovenske gorice. Precej je bilo razvito Mag- j dalensko predmestje, manj pa tako imeno- [ vajno Koroško predmestje, čeprav je bila ce- j sta proti Koroški v vseh časih važna promet- ¦ na žila za mesto ob Dravi. Poleg omenjenih \ prometnih povezav mesta z zaledjem ne sme- ' mo pozabiti reke Drave kot važne komuni- kacijske poti, saj je bil letni promet po Dra- vi sorazmerno močno razvit, 700—800 šajk in 1100 splavov.* Zgradba železnic in položitev železniških pragov je v veliki meri odločno vplivala na usmeritev mestnega obsega ter kazala pot nadaljnji zazidavi. Namestitev glavnega ko- lodvora je razširila trgovski promet na Gra- ško predmestje in dala pobudo za initenziv- nost gospodarskega življenja na današnji Partizanski cesti. Namestitev velikih želez- niških delavnic ob Koroškem kolodvoru je povzročila, da so v Magdalenskem predme- stju in v bližnjih Studencih nastale večje delavske kolonije, ki dajejo saj deloma še danes značaj temu delu mesta. Odločitev o izgradnji železniške proge Du- naj—Trst je meseca julija 18'43 potrdil du- najski parlament. Proga je bila v celoti zgra- jena do 15. oktobra 1857. S to železniško povezavo so se tudi v Mariboru korenito spremenile gospodarske razmere. Ko pa je bila leta 1863 zgrajena še tako imenovana koroška železnica, je postal Maribor križišče dveh prog, ki sta bili od leta 1858 v privatni lasti družbe Južne železnice (ali točneje ce- sarsko kraljeva Južna državna, lombardsko — beneška in centralnoitalijanska železni- ška družba). Kot je v preteklosti bližina reke pomenila osnovo za nastanek nekega mesta, tako je bližina železniške proge pomenila osnovo ali impulz za nastanek delavnice za popravilo tirnih vozil. Tako se je družba »Južne želez- nice« leta 1860 odločila za zgraditev delavnice za obnovo svojega voznega panka v Maribo- ru, ki je imel glede na dolžino železniških prog nekako središčno lego. Po drugi strani pa lahko vidimo odločitev za gradnjo delav- nic v Mariboru v tem, da se je v Avstriji in nemških deželah v tem času pod vplivom im- perializma izražalo geslo »Drang nach Os- ten«. Žrtev tega germanizacijskega procesa pa je bila vsekakor tudi slovenska Štajerska. Upravni odbor uprave »Južne železnice« je oddal mariborskemu gradbenemu podjetju »Stier« leta 1861 dovoljenje za gtadnjo de- lavnice z 10 "/o predujema.5 O velikosti in pomenu delavnic sporočajo med drugimi tu- di »Novice«: »Velikansko poslopje, ki bo delavnica za vozove in druge reči, ki jih že- leznica potrebuje, se je začelo pri nas zida- 198] kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Ü, ter mora do prihodnjega poletja dobro biti. 800 delavcev dela sedaj tu«." Delavnice so začele obratovati že 9. marca 1863, s polno močjo pa dve leti kasneje. Delavniški pro- stori so ta čas zajemali površino 84.470 kva- dratnih metrov, od tega je bilo pokritih pro- storov kar 32.746 kvadratnih metrov. Nada- lje so delavnice imele 46 lokomotivnih in 250 vozovnih stojišč. Leta 1873 so dogradili skla- dišče lesa, leta 1879 pa postavili žago s stroj- nico. Posedovali so 268 obdelovalnih strojev, ki so imeli pogon preko itransmisij. Le-te je poganjalo pet parnih strojev. Imele pa so delavnice tudi tri električne agregate za razsvetljavo, moči 48 kW.^ Proti koncu sto- letja so se delavniški prostori povečali na 173.000 kvadratnih metrov.« Vzporedno z rastjo delavnic je rastlo tudi število zaposlenih od nekaj sto na začetku, da bi leta 1880 doseglo število 1070 zaposle- nih delavcev in na prehodu stoletja 1230 de- lavcev in uslužbencev.' Izgradnja železniške proge Dunaj—Trst je tako vključila Maribor v prometne tokove Evrope. Proga pa je kot predhodnica indu- strije prinesla za takratne čase izjemno po- membno podjetje, ki je sorazmerno hitro zraslo v tisoč in veččlanski kolektiv. Prav tu pričenja istočasno rast mariborskega prole- tariata, mesto pa doM tudi prvo delavsko ko- lonijo s specifično urbanistično rešitvijo. Zaradi velikega pritoka novih delavcev iz raznih krajev Avstroogrske ni bilo v mestu, ki je takrat štelo 12.000 prebivalcev, mogoče najti dovolj stanovanj. Prav zato so hkrati z delavnicami začeli graditi tudi kolonijo s stanovanji za delavce, ki jih je bilo potrebno pripeljati od drugod, kajti v Mariboru ta čas ni bilo dovolj ustrezno usposobljene delovne sile za potrebe delavnic. Ko so začele delavnice leta 1863 obratovati, je bilo zgrajenih že prvih 12 hiš ob južnem delu delavnic, poleg kurilnice in plinarne. Toda z dograditvijo tako imenovane stare kolonije še ni bUo rešeno stanovanjsko vpra- šanje, zato so se pet let pozneje odločili za gradnjo nove kolonije. Zgradili so 28 ena- kih hiš. V vsaki je bilo osem stanovanj (štiri v pritličju in štiri v nadstropju). Poleg tega so zgradili 1871 otroško zavetišče ter šolo in pozneje 1874 skladišče z živilskimi potreb- ščinami »konzimi«. Velika potreba delavnic po strokovni delovni siU je narekovala kra- tek potek gradnje, ki je bila kljub naglici kvalitetno opravljena. Hiše so se gradile po načrtih direkcije in so bUe last delavnic, ki so skrbele za njihovo vzdrževanje in so tudi popolnoma razpolagale s stanovanji, tako da na njih niso bile dovoljene niti najmanjše spremembe. zunanji videz kolonije Kolonija je nastala načrtno, po enotnem načrtu in s takrat aktualno infrastrukturo in sploh dokaj visokim stanovanjskim in komu- nalnim standardom. Urbanistično sliko ko- lonije, ki je nedvomno odsev pozitivizma in racionalističnih pogledov na gospodarski raz- voj, ustvarjajo posamezne »arhitekture«.'" Celotna kolonija je zgrajena z neometano dvakrat žgano opeko in s kamnitimi temelji. Nekateri posamezni detajli pa kažejo sle- dove neoromanskega stilnega nazora. V ce- lotno arhitekturo pa je vključen racionalni industrijski stil, zato lahko govorimo o edin- stvenem, za sredo 19. stoletja vzornem urad- niško delavskem naselju, ki je kljub vsemu postalo sdnonim za kompleks »kasarn«, v katerem so živeli delavci in uslužbenci pod pokroviteljstvom družbe Južnih železnic.'* V stari koloniji je 12 enabih hiš, v kate- rih so bili v začetku nastanjeni kvalificirani delavci in uslužbenci (večinoma tujci). V vsaki hiši so štiri stanovanja, v povprečni velikosti 50 kvadratnih metrov. Hiše stojijo vzporedno v vrstah od vzhoda proti zahodu. Označene so z rimskimi številkami od I do XII, pri tem moramo omeniti, da sta hiši s številkama I in II nadstropni, ostale pa pri- tlične. Oznaka z rimskimi številkami je bila aktualna do uvedbe ulic v koloniji, kar se je zgodilo v sedemdesetih letih preteklega sto- letja.i2 Zunanja podoba vseh hiš je enaka, v dolžino merijo 17 metrov, široke pa so 9,5 metra. Okoli vsake hiše je bil vrt, ki je bil enako razdeljen med štiri stanujoče stranke. Tako imenovana nova kolonija je sestav- ljena iz 28 enako zgrajenih enonadstropnih hiš. Zadnje zgrajeno poslopje je bil »kon- zum«, ki je bil odprt 1. avgusta 1874. leta." Letni promet v njem je bil na prehodu sto- letja 700.000 kron." Z zgraditvijo obeh kolonij je imela družba Južnih železnic v neposredni bližini delav- nic na razpolago 304 stanovanja. S pitno vodo so se prebivalci kolonije os- krbovali iz vodnjakov; le teh je bilo v novi koloniji 8, v stari pa 4. Poleg tega je bilo še pet korit z dravsko vodo, kjer so gospodinje prale. Število hiš v koloniji je v vseh obdobjih ostalo enako. Svoj namen je spremenila šo- la, ki je bila v času med obema vojnama preurejena v stanovanja, otroško zavetišče pa So opustili po osvoboditvi. Vse do konca druge svetovne vojne so za zgradbe v koloniji skrbele delavnice, ki ni- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1933 199^ so dovoljevale sprememb ne v naselju in ne na zgradbah. Z ustanovitvijo stanovanjske skupnosti je prenehala skrb delavnic (ozi- roma poznejše tovarne »Boris Kidrič«) za kolonijsko naselje. Prenehalo je z rednim vzdrževanjem stavb, drvarnic in plotov, kar se je kmalu začelo kazati na izgledu kolonije kot celote. Predvsem zaradi divjih prizid- kov, vetrolovov in improviziranih gospodar- skih objektov (kolnice, šupe, garaže) je pr- votna slika naselja precej zabrisana. Prvine sodobnega stanovanjskega standarda so v koloniji nastajale nenačrtno in brez posluha za celotno urejenost. Ljudje, ki živijo v ko- loniji dalj časa, negodujejo nad njenim pro- padanjem, vendar tega ne morejo prepreči- ti. Na drugi strani pa so tu stanovalci, ki so se sem priselili pred kratkim in zato na ko- lonijo niso navezani. Pomeni jim le določeno izhodišče za pridobitev boljšega stanovanja. Med ljudmi prihaja do konfliktov. Eni so za to, da se kolonija ohrani takšna, kot je bila, le da se preuredi v tolikšni meri, da bodo stanovanja ustrezala sodobnim življenjskim zahtevam. Druga pa zagovarjajo misel, da je kolonija svoje odslužila. prebivalci kolonije Stanovanjsko pravico v koloniji je dobil le tisti, ki je bil zaposlen v delavnicah ali na železnici. V primeru, da je kdo prenehal de- lati v delavnicah ali se upokojil, je moral z družino v roku treh mesecev zapustiti kolo- nijo in izpraznjeno stanovanje je bilo na raz- polago drugemu delavcu. Prav tu je vzrok, da do začetka petdesetih let tega stoletja v koloniji ni bilo upokojencev. Izvor prve generacije prebivalcev v kolo- niji je bil nemški ali vsaj pretežno nemški. Število prebivalcev v koloniji je v veliki me- ri zaviselo od potreb delavnic. Le-te so leta 1869 zaposlovale 825 delavcev in uslužben- cev, od leta 1875 dalje pa redno nad 1000 ijudi, v začetku 20. stoletja pa kar 1230 lju- di. Od teh je bilo 1146 delavcev, 38 uradni- kov, 40 uradniških pomočnikov in 6 slug.'^ V začetku sedemdesetih let preteklega stoletja je v koloniji živelo 1600 ljudi, v glavnem tuj- cev. Njihov občevalni jezik je bil nemški. Kolonija je tako kot zaključna urbana celo- ta z nemško govorečimi uradniki in kvalifi- ciranimi delavci, nadalje z nemško šolo in otroškim zavetiščem tvorila izredno močno germanizacijsko postojanko, ki se je hotela obvarovati slehernega vpliva slovenske oko- lice. S pritegnitvijo vedno večjega števila nemškega delavstva so bile tako delavnice, kakor tudi kolonija, močna opora nemški or- ganizaciji Südmark, ki je imela nalogo širiti in utrjevati nemško miselnost. Prav tu se je našla velika opora poskusom germanizacije v Mariboru dn njegovi okolici. Proti koncu preteiklega stoletja so se za- čeli v kolonijo naseljevati tudi Slovenci. Vprašanje pa je, kateri občevalni jezik so vpisali ob ljudskih štetjih 1890, 1900 in 1910. leta. Po vsej verjetnosti so vpisovali kot občevalni jezik nemščino, kajti šovinistično vodstvo delavnic je imelo pri izvrševanju ponemčevalnih tendenc olajšano delo, saj je s svojim (tujim) kapitalom pritiskalo na slo- venske doseljence, ki so se ob prihodu v kolonijo in delo v delavnice znašli v gmotno in socialno podrejenem položaju. Zato ni čudno. Preradovičeva ulica v »Novi« koloniji, foto: a. Volavšelc 1977 200: kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 da je bila velika večina teh ljudi še ob koncu prve svetovne vojne nacionalno nezavedna. Z nastankom kraljevine Jugoslavije so na- stale v koloniji in delavnicah večje spremem- be. Delavnice so še vse do leta 1924 ostale v lasti družbe Južnih železnic. Omenjenega leta jih je prevzela Uprava Jugoslovanskih državnih železnic in sicer ljubljanska direk- cija. Družba Južnih železnic je delavnice od- stopila na podlagi rimskega sporazuma z leta 1923. Obrati v delavnicah se deloma izpopolnijo in izboljšajo zaradi izkoriščanja obmejne lege. Tudi število zaposlenih nara- šča, saj se v primeru z letom 1880 podvoji. Prebivalci nemške narodnosti so se takoj po prvi vojni iz kolonije v glavnem izselUi. Tako je ostalo precej praznih stanovanj, ki so se praznila tudi na ta način, da so se morali upokojenci z družinami vred po treh mesecih izseliti iz kolonije. Takoj po vojni privabijo delavnice, kakor tudi kolonija, pre- cej novih ljudi iz bližnje okolice Maribora. Pogoj za pridobitev stanovanja je bila še vedno zaposlenost v delavnicah ali na želez- nici. Predvsem v prvih povojnih letih je naval v kolonijo predvsem iz neposredne agrarne okolice. Pozneje se priselijo v kolonijo tudi ljudje iz drugih delov Slovenije. V letih 1921 do 1928 pa je prišlo sem tudi večje število Primorcev, predvsem iz okolice Trsta in Sežane, ki so pribežali na Štajersko zaradi fašističnega italijanskega režima. Ker so bili to ljudje z ustrezno kvalifikacijo, so imeli prednost pri pridobitvi stanovanja v koloniji. Po podatkih popisa prebivalstva leta 1930 je živelo v koloniji 1266 ljudi. Od teh je bilo jugoslovanskih državljanov 1251, petnajst pa tujih. Slovenski materni jezik je uporabljalo 1189 ljudi, nemški 36, srbski in hrvatski 19, druge slovanske jezike pa 22 prebivalcev kolonije.'* Glede verske pripadnosti je bilo največ rimokatolikov. Po štetju prebivalstva leta 1971 je živelo v koloniji 1047 ljudi." Poklicna struktura prebivalstva kolonije je v bistvu vse skozi podobna. Le to je nareko- vala potreba delavnic ali železnice, saj še danes velja pravilo, da se tu lahko nastanijo ljudje, ki so zaposleni pri železnici. Za prvo obdobje, to je čas do konca prve svetovne vojne, lahko zapišemo, da je de- lavstvo in uradništvo v koloniji živelo v svo- jevrstni izolaciji, kar jim je omogočala lastna oskrba v »konzumu«, kakor tudi skrb za predšolske otroke (otroško zavetišče) in na- zadnje kolonijska šola.'« Obe navedeni usta- novi (otroško zavetišče in šola) sta vzgajali otroke v izrazito nemškem duhu. Delavnice so nadalje vezale prebivalce kolonije na vseh področjih od intimnega (stanovanja, vrtovi, šola), preskrbe (»konzum«) in ne nazadnje kulture (delavnice so imele svojo knjižnico, ki je imela konec preteklega stoletja 4806 knjig, godbo na pihala, prostovoljno gasil- sko četo, moški in ženski pevski zbor), ki je bila prilagojena okostenelim nazorom druž- benih vrhov.'" Na to kaže že lokacija kolo- nije, ki je postavljena v neposredni bližini delavnic (danes Tovarna vozil in toplotne tehnike »Boris Kidrič«). Prav z izgradnjo šole, otroškega zavetišča in »konzuma« se je navezanost na kolonijo, kjer so imeli stano- valci v bistvu vse, kar so potrebovali za vsak- danje življenje in delo, le še bolj poglobila. Vse večja navezanost na delavnice in kolo- nijo pa po drugi strani pušča za seboj izo- lacijo teh ljudi, kakor tudi zavest, da pri- padajo koloniji. Zavest o kolonijski pripad- nosti je bila prisotna pri mladini nekako do šestdesetih let. Ne nazadnje so nudile delav- nice svojim delavcem in uslužbencem soraz- merno dober zaslužek. Za prvo obdobje je izpričan podatek, da je bil povprečen dnevni zaslužek delavca od 1,5 do 3 goldinarje, na prehodu stoletja pa od 4 do 6 kron; v obdob- ju med obema vojnama pa 1700 dinarjev mesečno. Za primerjavo naj navedem, da je znašala na prehodu stoletja dnevna mezda pohorskih najemnikov, ki so hodili na delo k večjim posestnikom, v najboljšem primeru nekaj več kakor krono, medtem ko so bile dnevne mezde najemnikov, ki so delali pri kmetu, pri katerem so živeli, 40 do 50 vi- narjev ali do pol krone.^ Mesečna stanarina za stanovanje v koloniji je bua od 2 do 7 goldinarjev, kar je bilo odvisno od kvalitete stanovanja. Ob koncu stoletja pa je bdla letna stanarina 72 do 168 kron. Družba Juž- nih železnic pa je v istem obdobju iztržila od stanarin 51.476 kron letno.^' Življenja prebivalcev kolonije pa ne sme- mo gledati le na relaciji kolonija-delavnice, čeprav je ta med najvažnejšimi, temveč širše. Izkoriščanje prostega časa je bilo prisotno v vseh obdobjih. Moški, v kolikor niso delali nadurnega dela v delavnicah, so vedno radi zahajali v gostilne in si tam iskali sebi pri- memo družbo. Najbolj priljubljene go- stilne v času pred prvo svetovno vojno so bile Lahajner, Stamec v Radvanju, Mautner v Novi vasi, kjer je bil sedež tako imenova- nega fantovskega »fajfen kluba«. Pogosta zabava je bila igranje kart in udeležba na izletih, kar pa so v zadnjem ča- su povsem opustili. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 201 ! V vseh obdobjih je bila glavna skrb pre- bivalcev kolonije pridobivanje dodatnih ma- terialnih dobrin. Težnja po dodatnem za- služku je bila vseskozi prisotna (»fuš«, tiho- tapljenje, popoldansko nadurno delo v de- lavnicah, pranje perila vojakom med obe- ma vojnama). Velik pomen pri tem so imeli tudi vrtovi in njive, kakor tudi reja domačih živali. Vsaka družina je imela ob hiši vrt, ki je bil v stari koloniji razdeljen na štiri enake dele, v novi pa na osem ter 200 do 250 kvadratnih metrov njiv. Od domačih živali so redili največ prašiče, zajce in perutnino, niso pa bili redki primeri, da so posamezne družine imele po eno ali dve kozi (koza ime- novana tudi »ajzenponarska krava«). Po dru- gi vojni jih je zato močno prizadela prepoved reje domačih živali, kakor tudi odvzem njiv zaradi širjenja mesta. Z vrtnarstvom in rejo domačih živali je v neposredni zvezi tudi prehrana, ki je bila v vseh obdobjih v bistvu enaka. Značilna otroška hrana je bil kruh namazan z mastjo in posut s sladkorjem. Zaposleni moški so vedno imeli prednost kvalitetnejše prehrane (npr. mesa, klobas »kilometervuršt«), otroci in žene so navadno dobivali le, kar je ostalo možu ali očetu. Hrano so ženske nosile mo- žem v delavnice. Glede preskrbe s prehram- benimi artikli je treba omeniti, da so bili priseljenci z okolice Maribora precej nave- zani na podeželje (predvsem z zamenjavo) in le deloma na živilski trg, tujci pa predvsem na zadnjega. Poleg menjave s podeželjem in nakupa na živilskem trgu je bil glavni doba- vitelj prehrambenih artiklov »konzum«. Pred njegovo izgradnjo pa so z živili oskr- bovali prebivalce kolonije tudi zasebniki (npr. Scherbaum). y koloniji so v vseh obdobjih v glavnem prevladovali prijateljski oidnosi med soseska- mi. Skupno So večkrat praznovali rojstne dneve in godove posameznikov. Niso bili redki slučaji, da se je dobivala skupina ljudi na vrtu pod brajdo in ob tej priložnosti igrala karte. Večkrat so prirejali skupne izlete predvsem v bližnjo okolico Maribora. Prav ti medsebojni in prijateljski odnosi so se v zadnjem času bistveno spremenili, kajti ljud- je se vse bolj zapirajo v svoje družinske kroge. Posebno velja to za upokojence, ki so izgubili ali še izgubljajo nekdanje znance, ne iščejo pa si novih poznanstev. Od cerkvenih praznikov so od vsega začet- ka pa vse do danes naj slovesne j e praznovali božič. Praznovanje novega leta je bilo in je stvar družine saj so v večini silvestrovali doma. Zanimivo je, da se za pusta odrasli niso maskirali niti prirejali skupnih zabav. Prvo praznovanje prvega maja je izpriča- no pri delavcih železniških delavnic leta 1890, ; ko je po ustanovitvi druge internacionale začel počasi pronicati med delavci duh prole- tariata. Ta vpliv je pritekal iz vrst socialde- mokratske stranke železničarjev z Dunaja in Trsta. Ze v letu 1894 pa so zaradi praznova- nja prvega maja in izostanka z dela odpu- j stili kar 367 delavcev.^^ Praznovanje danes j ni več tako slovesno in množično. Zaradi ohranjene urbanistične zasnove in posameznih objektov, ki so ohranili svoje forme iz časa nastanka, kakor tudi zaradi specifičnega načina življenja se nam kom- ! pleks Železničarske kolonije kaže kot izje- men etnološki in sociološki spomenik. Ne smemo pozabiti, da so delavnice v času na- stanka največji industrijski objekt ne le v Mariboru, temveč v Sloveniji sploh, zato ; lahko trdimo, da je bila kolonija prostor, j kjer je bila v preteklosti skoncentrirana v ] neposredni bližini delovnega mesta največja ¦ množica industrijskega delavstva. Posebno j od prehoda stoletja dalje, predvsem pa po < prvi svetovni vojni nam kaže kolonija po-, stopno in pozneje popolno slovenizacijo. Vse-, skozi pa je med delavci delavnic in prebd-, vaici kolonije dokaj visoko razvita razredna^ zavest, ki doživi svoj vrh v času NOB. i OPOMBE 1. Angeles Baš, Gozdni dn žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe go- zdov, Maribor 1967; Slavko Kremenšek, Ljubljan- sko naselje Zelena jama kot etnološki problem, Ljubljana 1970; Zivka Črnivec, Kulturna podoba marginalne družbe na obrobju mesta Ljubljane, Ljubljana 1975; Mojca Ravnik, Galjevica, Ljub- ljana 1982. — 2. Anton Melik, Štajerska s Prek- murjem in Mežiško dolino, Slovenija II, Ljub- ljana 1957, str. 386. — 3. An der Wende zweier Zeiten, Lebenerinnerungen von Karl Renner, V7ien 1946, str. 253, citirano po A. Melik, nav. delo, str. 260. — 4. Janez Koprivnik, Pohorje, Maribor 1923, str. 65. — 5. Devetdeset let delav- nice železniških vozil »Boris Kidrič« Maribor, Maribor 1965, str. 2. — 6. Iz Marburga, Novice XIX, Ljubljana 9. 10. 1861, str. 344. — 7. Glej opombo štev. 5, str. 1. — 8, Artur Mally, Gassen Strassen und Platze Buch der Stadt Marburg a. d. Drau, Marburg 1906, str. 128. — 9. Glej prav tam. — 10. Ivan Sedej, Železniška kolonija v Mariboru, Spomeniškovarstvena valorizacija in teze za program prenove, tipkopis brez datuma in strani, pri ZSV Maribor. — 11. Glej prav tam. — 12. Artur Mally, nav. delo; Mally ima v svoji knjigi razporejene ulice po abecednem redu. 202' kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Imena ulic izpred prve svetovne vojne so se da danes ohranile tri in siicer: Ghegova, Resleva in Wattova. V bistvu je svoje ime ohranila tudi Kurilniška ulica, bi se je pred prvo vojno ime- novala Heizhaus—Strasse. — 13. isti, na v. delo, str. 36. — 14. Glej prav tam. — 15. Artur Mally, nav. delo, str. 127. — 16. Andrej Brence, Način življenja v Železniški koloniji v Mariboru od njenega nastanka leta 1863 do danes, diplomska naloga PZE za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Maribor 1979, brez oznak strani. — 17. Glej prav tam. — 18. Šola v kolonija je bila odprta kot trirazrednica leta 1872. Proti Iconcu stoletja jo je obislcovalo 247 otrok. Letni stroški za vzdrževanje so bili med 14000 do 15000 kron. citirano po A. Mally, nav. delo, str. 53. — 19. Ivan Sedej, nav. delo. — 20. Angelos Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov, Maribor 1867, str. 104. — 21. Artur Mally, nav. delo, str. 128. — 22. Slovenski gospodar, Maribor 7. 5. 1891, str. 158.