184
Narodni običaji.
„Novice" so že večkrat kaj povedale, kako si naši ljudje , kadar se pri kakošnern delu snidejo, marsiktere zgodbe pripovedujejo ali pesme pojejo. Naj mi dovolijo, da tudi jez nekaj povem.
Blizo B— v vasi C— živi mož že čez 80 let star, kteri je godec, šivar in popravljavec plugov ob enem. Ljudje ga radi na sedmine pa tudi na svatbe vabijo, ker je do-brovoljen pa pošten človek, da ga vsi radi imajo. Kadar merliče k pogrebu iz hiše neso, jim tako govori: „ Veste kaj, ljubi moji ljudje, žene in možje! zdaj doli pokleknimo in Boga molimo za to dušo, ktere truplo bo neseno v černo zemljo, daje nikdar več nazaj nebo; prosim vas prav lepo, če se vam je kaj zamerilo to telo, ono bi vas rado prosilo za zamero, ali je že prepozno; sej vidite, da ima ušesa, pa ničesa ne sliši, —ima oči, vas tudi ne vidi, — ima roke,
pa vam jih ne more podati, — ima noge, pa ne more nanje stopiti, da bi vas za odpušanje prosilo. Prosim pa jez vas namest njega: odpustite mu, če se je vam zamerilo kaj. Vsaki človek ima prijatle in sovražnike; njemu se je ravno tako godilo; ali zdaj ne more nobenega več ogovoriti, da bi se ž njim spravil, da bi mu roko podal, in v miru zaspal".    Na to molijo za dušo mertvega.
Kadar od pokopališa pridejo in sedmino imajo, molijo zopet za rajncega ali za rajnco. Kadar se začno kaj pogovarjati, in če kteri kaj klafati začne, jim ta mož kmali take besede odreže, in začne tako govoriti, ali celo peti: ^Poslušajte me stari in mladi in vse, kar je živega na svetu! Ta strah se nam oznani: karkoli je živega na svetu, bo enkrat moglo umreti; vzemi, prijatel, v roko mertvaško glavo in jo prav poglej: kjer so bile poprej lica bele, so jih zdaj červi sneli; kjer je bil popred lep obraz, zdaj ga nobeden ne more poznati zmed nas; kjer so bile popred lepe svetle oči, ki so cirale obraz, zdaj se vidijo strašne jame; kjer je bil popred nos, zdaj je le prazna kost; kjer so bile popred lepe usta, zdaj se vidijo prazne čeljusti44 itd. Iz teh besedi imenovani mož včasih celo pridigo naredi.
Če se vdovec zopet oženi, se pravi tako ali zapoje: „Sem se mlad oženil bil, ledik sem deklico dobil, zdaj mi je pa umerla v otročji postelji, v živo žalost mi pustila siroto majhino, kruha ne more jesti, druge hrane za njo ni, tudi drugam je ne morem nesti, ker serce me močno boli. Molči, molči dete, sirota majhina, sej bo tvoja prava mati domu prišla. Dete pravi: Kaj pa da bo mati, pa bo huda mati mačeha, kam se hočem jez podati! Če jo bom hruhika poprosila, za kruhika šnitico, kaj bom jez za to dobilo? ona mi bo podala žohko šibico , da se bo mi ovila okoli mojih mladih kosti, da se bo meni poznalo do mojih starih dni". — To sliši vdovec, pa se milo joče, ker se le prerado tako godi, da pisana mati (mačeha) s pervimi otroci hudo ravna.                                                                                   Z.
185