tJosip Kostanjevec Stara garda izumira. Ona garda namreč, ki je krčila pot nam, mlajši generaciji. Koliko bi bik> težje naše delo danes, če n© bi oni začeli z oranjem ledine tako na pedagoškem, kakor tudi na književniškem polju. Ni še taiko dolgo, ko smo se spominjali 70-leitnice Josipa Kostanjevca. Pred dobrimi tremi meseci je to bilo in nismo si takrat mislili, da ga bomo tako kmalu spremili k zadnjemu počitku. Na binikoštno nedeljo zjutraj, ko je pokukalo zlato sonce v mlado jutro, je utrnila njegova že trepetajoča lučka življenja. Josip Kostanjevec je bil rojen na Vipavi 18. februarja 1864. Učiiteljišče je doviršil v Kopru, !kjer je tudi maturiral. Potem pa je kot učitelj služboval v Vipavski dolini do 1. 1901., ko je dobil učiteljsko mesto na vadnici v Ljubljani. V središču Slovenije je ostal do svoje upokojitve 1. 1910. kjer je poniagal vzgajati ter uvajati v naš težavni poklic mnogo kandidaitov. Med svetovno vojno je mnogo trpel tar se je moral celo za svoj obstanek boriti. Po vojni se je naselil v osvobojenem Mariboru, kjer mu pa kot kronskemu upokojencu tudi ni bilo z rožicami postlano. Edino dobro je bilo še to, da je bil že po naravi vesel in dobre volje, kair mu je vedno pomagalo preko vseh težav. Pa saj ni bilo druge^a pričakovati, kot rojen Vipavec je moral biti vedre narave. Kot pisaitelj je Josip Kostanjevec nadaljeval delo Levstika Jurčiča in Keirsnika, pozneje sc je naslonil tudi nekoliko inia Govekarja, Meška in Canikarja. Ze na učiteljišču sc je poizkusil v poetiki. Pesmice pa mu niso zadostovale za izliv svoie prepolne duše, zato je za nekaj časa prenehal. L. 1896. se je pa oglasil s svojo prvo povestico »Kmetska liubezen« v »Ljubljanskem zvonu«. Dober za- četek mu je odprl bogat vrelec poezije in fantazije in tako je postalo njegovo pisateljsko delovanje zelo plodovito. Kot učitelj je imel1 dober vpogled v naše podeželsko in predvsem družinsko življenje. Zato je predvsem pisal družinske povesti ter slikal živIjenje v trgih in malih mestecih. Pisal je zabavne in resne povesti. Sodeloval je v »Ljubljanskem zvonu«, »Slovanu«, »Kresu«, »Domu in svetu«, »Zvončku«, »Mentorju«, pri Slovenski matici. v Knezovi knjižnici, pri Mohorjevi družbi Hustrovanem tedndku, v »SIovenskem nairodu«, »Jutru«, »Miru«, »Domovini«, »Slovencu« in drugih. Tudi samoistojne knjige je izdajal in sicer: »Iz knjige življenja«, Življenja trnjeva pot, Krivec, Zbrani spisi itd. Kot pisatelj si Kostanjevec ni ustvaril izbrušen slog po slovnicah in besednjakih, marveč si je svoj jezik izbrusil iz žive narodove igovocrice. Za opazovanje preprostega Ijudstva je imel izreden dar. Njegov inajplodnejši pisaiteljsfci čas je brl od 1. 1897. do 1902. Najznačilnejši njegov roman je »Kostanjska elita«. Med drugim je uredil tudi 18. in 20. zvezek zabavne knjižnice Sloveinske matice. V svoji drugi domovini — v Mariboru je bil pokojni tovariš izredno priljubljen kot duhovit, dobrosrčen in družaben mož. Njegova krilatica: »Bodi človek in vse ti bo odpuščeno« je obče znana. Prvi udarec njegovemu zdravju ie bil zadan, ko si je pred leti zlomil nogo. Od tafcrat je stako hiral. kljub temu, da je še vedno rad pohajal po mestnih ulicah, opirajoč se ob palico. Zadnjo jesen pa ni več zapustil svojega stanovanja. Bolezen Ca je vrgla na postelio. Vkljub temu pa dušcvno še ni klonil. Pridno je zasledoval zadnie pojave na književraem jn vz?oinem polju. Sanjal na je še vedno o sorični Vipavi prezelcnem Pohorju ter vinogradnih Slovemskih rtoricah. kamoir je nameraval oditi ravno zadnje Binkošti. da bi se telesno zopet opomogel. Res je zadnje Binkošti odšel, a žal ne na z.dravljenje, temveč v večno zdravje onkraj groba. Pokopan je bil 22. maja na mariborskem pokopališču. Njegovo ime pa ostane neminljivo, večno. Kot tovairiša in pisatelja ga ne bomo pozabili in literarna zgodovina bo vredno ocenila vsa mjegova dela. Naj mu bo lahlca zemlja slovenskega Maribora! . M. Z.