Čira čara videz vara Čira čara videz vara (malomeščanske) Bogdana Herman ENKRAT ČAKAM pa se nagne pa se nagne pa še zmeri na vem kaj je pa gledam pa gledam pa še zmeri na vem kaj je pa mislem pa mislem pa se mi zdi de vem pa še zmeri na vem pa čakam pa ni pa ni pol pa pride pa vem kaj je. 981 982 Bogdana Herman UBISK Sej na vem gdaj je blo. Enkrat že, bi reku moj stric, trka edn, pa trka pa trka, tečem udpret, pa nista. Gledam skoz okn, čakam pa kličem, pa nista. Pol pa puzabm na to, pa že čez en cajt puzvuni telefon. Laufam. z viklerji na glau, laufam, uzdignem slušauko, pa ck, pa spet nista. Buh ve, kdo je biu. EN MUTOR A veš kaj bom našraufu. Pizda, si reku de nam dubu pa je pršlo. Majo na kile, veš. Prdi, stu mater, kako prdi. Se je že en prtožu, ha, pa ni efekta. Pol pa grem na ižansko, pa pelem, pa pelem, pa naenkrat na hurizontu tastar. Pa ne sam. Eno ma. Eno čudno. Mater, kretenski ukus. 983 Čira čara videz vara Jes pa rasšraufam tistga boga, de me stari na zavoha, pa pelem, pelem mim, on pa vid, jasn, pol pa dam pridem, pa mi reče mat, pusluš, tkole je rekla: a veš, andrejči, u drug stanvajne greva. Jest pa. Kuko. Ona pa. A veš, andrejči, tvoj oči ma eno, pa kaj bi bla pol še tuki. Ane. O kej, rečem, greva, ne, sej res. VOJSKA Moj mož je vujak. To je en čudn puklic. Zdej si tuki, zdej te ni, zdej si umazan, zdej luviš sovraga, zdej napadaš salunitne puške, zdej se eden ustreli, zdej se drug ustreli, dumutožje, strah, samota, premejhna zavest, bi reku desetar, al pa tud premejhna bližina recmo mejhne hčere al pa sina pa si sam pa te zvije, de še sam na veš, kdaj. 984 Bogdana Herman TELEFON Moj mož je vujak. nadica moja mama pukliče učasih, usak dan skori, pa jo skrbi, kaj delava midve s hčero a naju je strah a živiva, jest pa rečem, sej me puznaš, če mi je lepo, pridem, če me ni, mi pa ni, pa je stvar jasna. Ona pa oče na enem koncu mesta, jest pa hči na drugem koncu mesta, moj mož na drugem koncu sveta, to je družina, ha! dobri/slabi: priznani/nepriznani strašen lari fari je, da je bilo včasih malo pesnikov, včasih je bilo veliko pesnikov, kot je veliko pesnikov v teh časih in ljudstvo jih je delilo — kot danes — v dve kasti, prva kasta: dobri/slabi, druga kasta, v nikakršnem sorodu ali sorazmerju s prvo: priznani/nepriznani, in razen tega so imeli pesniki zmeraj in že od nekdaj veliko družbeno vlogo, včasih mimo oblasti, včasih vštric z njo. govorim za vse čase in vse kraje, torej nič novega, prav nič. izbor besed isti, izbor teme isti, razpoloženja grozljivo enaka, v vseh časih in v vseh krajih, in značaj, to je silno pomembno, melanholike je občinstvo zmeraj pomilovalo, zmeraj so se jim zdeli tudi nekoliko zavrženi, ali melanholike je občinstvo zmeraj ljubilo, huje je bilo z agresivci. ti so izbirali za svoje tekste tako izzivalne besede in tako izvalne teme, da se je vsak, ki je te tekste bral, počutil ogroženega v službi in doma. še danes je treba zoper agresivce nastopiti zelo glasno: v krogu prijateljev, v kavarni 985 dobri/slabi: priznani/nepriznani — tam ne prepogosto, kajti danes zahaja ljudstvo v bistro, bar in v podeželske gostilne — ali v kateremkoli glasilu, hec pa je, da imamo ljudje zato, ker smo različni, tudi različne kriterije za uvrščanje ljudi med agresivce ali melanholike. (tistih vmes je silno malo in jih raje ne omenjam, že zato ne, ker niso ne krop ne voda). po tem silno neresnem uvodu o resnih stvareh naj bi pa človek napisal kaj o današnji slovenski poeziji, pa o sebi in o svojem mestu v njej. najprej o poslednji stvari: pišem o zelo vsakdanjih rečeh (danes objavljene tudi niso izjema) in o svojem odnosu do njih. včasih je človek zasanjan, živi visoko in piše o »nezemskih stvareh«, spet drugič se spustiš po zelo strmih in zelo zavitih stopnicah zelo nizko ali tudi zelo globoko in tedaj ti (kot v prvem primeru) tudi ni treba drugega, kot da prepisuješ, mojemu delu zares ne pravim pesnenje, ampak prepisovanje doživetij, misli, dogodkov, značajev, obraza dobe. Kakšen je današnji čas? kot zmeraj razburljiv za nekatere in za druge dolgočasen, moj dan ima premalo ur in premalo rok imam za vse opravke in misli mi gredo prepočasi, veliko prepočasi skozi možgane, za moje prepisovanje pa je najbolj važno to, da vseh teh misli ne morem dovolj hitro prepisovati, da bežijo, da se menjajo, ampak splošen vtis, splošen pogled na svet, ki je stvar razumevanja dogodkov in značaja, ki jih sprejema, je vendarle enak. kar se mene in struj ali klik ali klanov tiče, se mi zdi, da sem silno na robu tega življenja, včasih čisto zasebno pokukam čez ta rob, ali nič zanimivega se tam notri ne dogaja, pogovarjam se s pesniki, kadar jih srečujem, ampak tako, kot se vi pogovarjate s svojo ženo, s svojo ljubico ali s svojo hčerko, leti na moški del bravstva. ali naj torej rečem, da sem. »samorastnik« ali »sopotnik«? kje pa! zelo intenzivno odraščam znotraj naše družbe, od katere lahko zahtevam marsikaj in od katere marsikdaj tudi kaj dobim, grozljivo poenostavljam stvari, ampak sveta resnica je, da ga ni človeka, ki bi bil samo slab in da ga tudi ni človeka, ki bi bil samo dober, naj se torej gibljemo v okviru danih možnosti, in te so po mojem mnenju neomejene, prav zaradi tega pa imamo na slovenskem neomejene količine dobrih in neomejene količine slabih avtorjev. o, kar se mene tiče, zmerom pohvalim tiste moje pesmi, ki se mi zdijo dobre, saj je to dovoljeno, mar ne! pripis: nekam dobro se mi zdi, da ne sodim v skupino avtorjev filozofske poezije, filozofsko poezijo piše namreč več ljudi in jo manj ljudi razume, sama se dajem v krog socialnih pesnikov, teh je manj in jih razume več ljudi, sicer pa se tudi v socialni poeziji ne manjka filozofije. Bogdana Herman