Ivan Krstnik Tkalčič.
(Spisal Janko Barle.)
Bilo je meseca grudna 1. 1859., ko se je v zagrebških: ,,Narodnih novinah" (štev. 285 do 299) prvikrat oglasil na književnem polju mladi bogoslovec Ivan Tkalčič s spisom „Zagreb". Štirideset let ni malenkost v človeškem življenju, pa se pač spodobi, da se spomnimo moža, kateri v vseh teh letih ni odložil peresa, temveč je še danes neutrud-ljivo suče na korist hrvaškega naroda in hrvaške zgodovine. Prvi Tkalčičev spis je pač značilen za celo njegovo književno delovanje. V njem si je izbral zgodovinsko pot, po kateri je stanovitno hodil celih štirideset let in si z dolgoletnim učenjem in preiskovanjem prisvojil redko znanje domače zgodovine. Ko je začel opisovati zgodovino rodnega mesta Zagreba, izvestno niti sam ni mislil, da bo ravno on najbolj temeljito preiskal zanimivo zgodovino prvega mesta hrvaške domovine in o njem izdal debele knjige, s ka-koršnimi se more ponašati malokatero mesto.
Tkalčičeva rodovina je bila nekdaj v Samoboru, prijaznem mestecu ob kranjsko-hrvaški meji. V sodnih zapiskih mesta Samobora se omenjajo že v polovici XVI. stoletja Tkalcici kot mestni sodniki ali pa sodni svetniki. Stanovali so ne daleč od cerkve sv. Mihaela v onem delu mesta, kateri se je zval Taboreč.
Četrti sin Janka Tkalčiča, Martin, se je rodil 1. 1800. in odšel  v  sedemnajstem  letu starosti v Zagreb,  kamor  je   bil   odšel  že „Dom in svet" 1899, štev. 8.
Ivan Krstnik Tkalčič
preje starejši brat Jožef. Martin Tkalčič se je izučil v Zagrebu kožarskega obrta in se oženil z Barbaro Martinjakovo. Sedmi njun otrok je bil naš Ivan, ki se je rodil dne 4. velikega travna 1. 1840. in dobil ime po župnijskem patronu sv. Janezu Krstniku v Novi vesi, kjer je bil krščen.
Na pomlad  1. 1846. se je Tkalčič začel učiti brati  in  pisati pri  zasebnem  učitelju Jožefu  Grabarju,  a jeseni je začel  hoditi v prvi razred ljudske šole. Dovršil  je  1. 1849. prav odlično tri razrede ljudske šole in se v počitnicah pripravljal za latinske šole, v katere se je zapisal še iste jeseni. Njegov oče je bil tudi gostilničar, in v tistih burnih časih so se zbirali v njegovi gostilni meščani in   razni ilirski rodoljubi. Navdušeni njihovi govori  so   delovali tudi  na malega, bistrega Ivana in vsadili v njegovo srce ljubezen  do  domovine, katero skrbno goji ves čas svojega življenja. Prvi in drugi gimnazijski razred je dovršil odlično. V   tretjem   se   je   izpre-menil šolski zistem; mesto jednega je poučevalo sedaj v vsakem razredu več profesorjev. Knjig niso imeli,   ampak  so si vse morali pisati. V petem razredu so imeli sicer knjig obilo,  ali te so bile nemške,  ker so se vsi predmeti razven veronauka poučevali v nemškem jeziku,  a tega so tedanji  dijaki znali slabo.   Tkalčič  si je  pa vkljub  temu  prav rad izposojal  razne hrvaške knjige  in si ž njimi  širil  duševno obzorje.   Ko je dovršil
15
226
Janko Barle: Ivan Krstnik Tkalčič.
šesti gimnazijski razred, vstopil je v semenišče, kjer je bil šest let, dve leti, da je dovršil gimnazijske nauke, a štiri leta v bogoslovju. V semenišču je našel lepo knjižnico, s katero se je precej sprijateljil in prebral vsa bolj znamenita hrvaška dela in latinske zgodovinarje: Farlatija, Krčeliča, Mikoca, in se sploh zanimal za vse, kar je spadalo v domačo zgodovino. Naučil se je celo, brez kake pomoči, na temelju glagoljiškega misala, citati glagoljico, kar mu je pozneje pri njegovem zgodovinskem preiskovanju zelo koristilo.
Kot bogoslovec drugega leta se je oglasil Tkalčič prvikrat na književnem polju in sicer — kakor smo rekli — s spisom „Zagreb" v „Narodnih novinah" 1. 1859. Kmalu je zvedel za njega tudi znani zgodovinar Ivan Kukuljevič Sakcinski, in ko se je prepričal, da prav dobro čita glagol j iške listine, naprosil ga je, da mu jih je prepisoval, kar je Tkalčič tudi delal v vseh počitnicah 1. 1860. Sodeloval je še nadalje v „Narodnih novinah", a oglasil se je tudi v zagrebškem „Katoličkem listu". „Katolički list" je objavil 1. 1861. v štev. 16—22. njegovo razpravo: „Slovjensko bogoslužje", katero so precej preložili na poljski in rusinski jezik. L. 1861. je Tkalčic dovršil bogoslovne nauke, a ker je bil premlad za mašnika, pomagal je 1. 1861. in 1862. v nadškofijski pisarni. Ta čas je dobro porabil. Napisal je za učitelje: „Povjestnicu hrvatsku", katera je izšla kot priloga učiteljskem listu „Napredku". S tem delom je hotel učiteljem podati pomoček, da bi lahko v kratkih črticah pripovedovali mladini o hrvaški zgodovini in s tem vsadili v mlada srca domovinsko ljubezen. Razven tega je tudi marljivo pregledoval zanimive: „Visitae canonicae", katere se hranijo v nadškofijski pisarni, prepisoval razna regesta in si s tem izpopolnjeval svoje znanje domače zgodovine.
Ivan Tkalčič je bil dne 7.kimovca 1.1862. posvečen v mašnika, a prvo sv. mašo je pel v župni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Novi vesi, tam,] kjer je bil krščen. Kmalu potem je odšel za kapelana v Sisek, v staro, zgodovinsko mesto,   kar je bilo zanj jako važno.
V mnogoštevilni župniji je imel kot mlad kapelan obilo duhovnega opravila, tudi šole so zahtevale mnogo časa, vendar ni zapustil knjige, katera mu je bila od nekdaj tako prirasla srcu. Takrat so v Sisku izkopali razne rimske starine, kar je Tkalčiča še bolj ogrelo za zgodovinsko stvar. Začel je preučevati razna znanstvena dela o tem, nabirati izkopine, stare denarje in si v nekoliko letih nabral dragoceno zbirko, katero je kasneje prepustil zagrebškemu arheološkemu muzeju. Napisal je tudi povest: „Severila ili slika iz progonstva krščana", v kateri je na drobno opisal razne poganske in krščanske običaje in življenje kristijanov v 4. stoletju, ko je bil škof v Sisku sv. Kvirin. Ko se je pa slavila tisočletnica sv. Cirila in Metoda 1. 1863., napisal je tudi posebno knjigo o tem in jo razdelil na dva dela. V prvem delu govori o življenju in delovanju slovanskih apostolov, v drugem delu pa o zgodovini slovanskega bogoslužja rimskega obreda pri Slovanih, posebno pa pri Hrvatih.
Tako je Tkalčic kot mladi kapelan marljivo deloval na književnem polju. Bilo je res želeti, da taka izvrstna sila pride v književno središče — v Zagreb, kjer bi mu bili na roko razni arhivi in knjižnice, kar je pisatelju zgodovinarju neobhodno potrebno. To se je tudi zgodilo v vinotoku 1. 1867., ko je bil Tkalčič imenovan prebendarjem stolne cerkve zagrebške, kar je še danes. Razven duhovne službe v stolni cerkvi je pomagal tudi v kapitelski pisarni. Kasneje je postal arhivar bogatega kapitelskega arhiva, kar je bil do 1. 1880., ko je bil izbran za arhivarja in knjižničarja j ugo-sla venske akademije, katera ga je že popreje (1.1875.) zaradi njegovih zaslug za domačo zgodovino imenovala členom dopisnikom, a 1. 1883. pravim členom. Službo akademijskega arhivarja je opravljal do 1. 1896., ko se je tej službi svojevoljno odpovedal, ker je akademija sklenila, da nekatere važne rokopise pošlje na milenijsko razstavo v Budimpešto.
S prihodom v Zagreb se je za Tkalčiča šele začelo pravo književno delovanje v domači cerkveni in svetovni zgodovini. Z neumorno
Janko Barle: Ivan Krstnik Tkalčic.
227
marljivostjo je preiskoval zagrebške arhive, prepisoval listine, zbiral podatke za poznejša svoja dela in vedno bolj jasno zrl v minulost zagrebške škofije in rodnega si mesta. Plod njegovega preiskovanja so bila najpreje „Monumenta historica episcopatus Zagra-biensis", katera je izdal na svoj strošek v dveh knjigah 1. 1873. in 1874. V prvi,knjigi je priobčil listine iz XII. in XIII. stoletja, katere se hranijo v kapitelskem in nadškofijskem arhivu. Kapitelski arhiv se deli na dvoje: na piivatni, v katerem se hranijo listine o samem kapitlu, in na javni (loči credibiles), kjer so shranjene listine hrvaških rodovin. Tkalčic je kapitelski in nadškofijski arhiv dobro preiskal in v prvi knjigi priobčil listine, katere so važne za zgodovino zagrebške škofije. V drugem zvezku je priobčil zbornik pravic in privilegijev zagrebškega kapitela, katerega je sestavil Ivan, arhidijakon gorički. Ta zbornik bil je slovesno oglasen 9. velikega srpana 1. 1334. in postal pravim zakonikom kapitla zagrebškega. Obema knjigama je dodal Tkalčic natančna kazala, katera prav dobro služijo pisateljem pri sestavljanju zgodovine.
Deželni zbor hrvaški je naročil 1. 1847. Ivanu Kukuljeviču, naj nabira listine, katere spadajo v zgodovino hrvaških kraljevin. Kukuljevic je imel že nabrano gradivo za svoj „Codex diplomaticus Regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae", vendar je 1. 1873. naprosil „društvo za jugoslavensku povjest i starine", da pošlje veščaka v Dalmacijo, da še jedenkrat pregleda arhive v Zadru in Spletu in da prepiše vse listine do XIII. veka. Veščak ta bil je Ivan Tkalčic, „koj p o-znatom svojom revnošc u", kakor pravi Kukuljevic, „za vrieme od mjesec dana, prepisa iz nova ne samo po meni jur prepisane listine, vec mu sreča posluži, da je u gubernijalnom arkivu (v Zadru) našao i znameniti stari zbornik listina benediktinskoga samostana sv. Ivana u Belgradu, iz kojega su, žalibože veoma oskudno i pogriešno, priobčili neke izprave Lučic i Farlati." Ta zbornik se zove „Polichorion" in je pisan v XIV. stoletju. Ravno tako je našel Tkalčic
v arhivu uršulinskega samostana v Zadru zbornik listin, pisan na koži, kakor misli Tkalčic, še pred 1. 1107., kateri je prav znamenit zaradi starine in pravilnega prepisa. Dve leti kasneje je poslala jugoslovanska akademija Tkalčica zopet v Dalmacijo, v Dubrovnik, da prepiše takozvane „libri refor-mationum" dubrovniške republike iz XIV. stoletja. V Dubrovniku je bil dve leti in v tem času sestavil prvi zvezek knjige reformacij, katerega je izdala akademija, a ob jednem Tkalčica izbrala za svojega člena.
Zelo obširno je Tkalčičevo sodelovanje pri raznih hrvaških listih. Razven lirskih pesmic, katere je 1. 1867. in 1868. priobčil v „Dragoljubu" z naslovom „Lipino cvieče", pisal je za razne liste večje in manjše članke in razprave, katere so vse zgodovinske vsebine. Od 1. 1861. je bil, lahko rečem, najbolj marljiv sotrudnik zagrebškemu „Katoličkemu listu", kateri slavi ravno letos petdesetletnico svojega obstanka. Vsako leto je priobčil v njem po več člankov iz domače cerkvene zgodovine, katero je v teku let tako temeljito obdelal, da mora vsakdo, ki hoče o tem kaj pisati, zajemati iz njega. Pisal je o utemeljitvi zagrebške škofije, kritično ustanovil kronološki red zagrebških škofov in s tem popravil napake poprejšnjih zgodovinarjev, sestavil podatke o življenju in delovanju posameznih škofov, zbral poročila o glagoljaših v zagrebški škofiji in priobčil njih imena '), opisal zgodovino prebendarjev stolne cerkve, priobčil mnogo podatkov o zgodovini stolne cerkve, katero je opisal tudi v posebni knjižici, razložil stari, posebni obred, kateri je vse do konca preteklega stoletja rabil pri bogoslužju v stolni cerkvi in zbral mnogo zanimivih podatkov iz domače cerkvene zgodovine, katere so čitatelji prav radi čitali. Ravno tako so tudi širšemu občinstvu namenjene razprave, katere je napisal za „Rad jugoslavenske akademije". Ker prostor ne dopušča, omenim samo nekatere naslove razprav, katere pričajo o temeljitem
') „Stope glagoljaške u biskupiji zagrebačkoj." Katol. list. 1873. štv. 7., 8. To razpravo je porabil tudi Jagič v svojem arhivu.
15*
228                                                   Janko Barle: Ivan Krstnik Tkalčic.
in obširnem Tkalčicevem zgodovinskem znanju. Tako so v Radu tiskane razprave: „Borba naroda hrvatskoga za anžuvinsku kuču" (knj. 34.), „Preporod biskupije zagre-bačke u XIII. vieku" (knj. 41.), „Odpor i buna radi desetine u biskupiji zagrebačkoj u XIV. vieku" (knj. 49.), „Ivan, arhidjakon go-rički, pisac u XIV. vieku" (knj. 79.), „0 stanju više nastave u Hrvatskoj" (knj. 93.), „Paznice proti vješticam u Hrvatskoj" (knj. 103.) in druge. Tudi v „Starinah", katere izdaje jugoslov. akademija, priobčil je več zanimivih člankov. Pisal je za koledar svetojeronim-skega društva „Danico", za dnevnik „Obzor", a sodeluje tudi pri „Viestniku hrv. arheo-loškog društva", kateremu društvu je podpredsednik, in pri „Viestniku zemalj. arkiva", kateri je začel nedavno izhajati. Ko je bil urednik „Vienca" pok. August Senoa, kateremu je Tkalčic dal marsikatere zgodovinske podatke za njegov veliki roman: „Kletvu", priobčil je Tkalčic v „Viencu" razne zanimive zgodovinske drobtine. Senoa ga je naposled tudi naprosil, da je začel v „Viencu" 1. 1881. štv. 1 — 48. priobčevati svojo razpravo „Zagreb do XVI. vieka", katera je bila kot nekakov predhodnik Tkalčicevega največjega in najznamenitejšega dela: „M o n u-menta historica liberae regiae civi-tatisZagrabiae, metropolis regni Dalmatiae, Croatiae et Slavoniae." Zagrebški mestni zbor je sklenil v seji dne 6. mal. travna 1. 1883., naj se izdajo zagrebški zgodovinski spomeniki iz srednjega veka. Zagrebško mesto je izročilo to častno, ali sila težavno delo Ivanu Tkalčiču, kateremu se mora priznati, da je v zgodovini Zagreba prvi veščak. Ravno srednji vek je v zagrebški zgodovini najbolj zanimiv. Današnje zagrebško mesto se je tedaj delilo na dve svobodne oblasti, na mestno (civitas montis Grecensis — Gradec) in na škofijsko in kapitelsko, meja jima je bil potok Medveščak ali Cirk-venica. Jedna oblast je bila od druge neodvisna, in medsebojno tekmovanje je pro-vzročilo krvave domače borbe. Tkalčic se je z velikim veseljem poprijel težavnega posla,  prebrskal  vse  vire  in   z   neutrudno
marljivostjo razsvetlil temno zgodovino mesta Zagreba. Doslej je izdal pet debelih knjig v leksikonski obliki, katere skupaj štejejo 144 pol. V prvih treh zvezkih je priobčil vse listine, katere govore o zgodovini zagrebškega mesta, in sicer je zbral v I. zvezku (1.1889.) listine od 1.1093—1399., v II. zvezku (L 1.894) listine od 1.1400—1499., a v Ill.zvezku (1. 1896.) listine od 1. 1500—1526. — Četrti in peti zvezek (1. 1897. in 1. 1898.) prinašata sodna vabila in obsodbe od 1. 1355.—1391., katere so neprecenljive vrednosti za pravno zgodovino (libri citationum et šententiarum). Gradiva ima nabranega še za kake tri zvezke, katere namenja izdati v nekolikih letih, če mu Bog ohrani zdravje. Koliko dela je imel Tkalčic, ve oni, kateri se je že s tem pečal, a koliko časa je potreboval za čitanje in prepisovanje obledelih in oglodanih listin in zapisnikov, ki se jako težko čitajo, zna najbolj povedati Tkalčic sam. Bil je zadnji čas, da so se nekatere listine prepisale, ker so že v zelo slabem stanju. Izdanje teh spomenikov je pripravljal Tkalčic z največjo točnostjo in poskrboval celo korekturo po izvirniku. Tkalčic se pa ni oziral samo na zgodovinarje, kateri mu bodo za to delo vedno hvaležni, ampak je na podlagi teh listin pri vsaki knjigi napisal v poljudnem jeziku vso zgodovino one dobe, o kateri pripovedujejo listine. Čeprav se je varoval, da ne govori preobširno, vendar štejejo ti njegovi predgovori pri nekaterih zvezkih po 200 stranij. Iz teh si bravec lahko napravi točno sliko o zgodovini, življenju, običajih in trgovini starega Zagreba. To ni bilo lahko delo, in Tkalčiča je zahvaliti, da je zbral in objasnil zgodovino svojega rodnega mesta in podal bogat vir vsem, kateri bodo na podlagi njegove zbirke dalje pisali in preiskovali. Ivan Tkalčic je poštena hrvaška duša, odkritosrčen, vesel in skromen. Marsikdo, kdor se bavi z zgodovino, potrka na njegova vrata, in on mu rad postreže s svojim znanjem in nasvetom. Se marsikateri načrt nosi v svojem srcu, zato ob štiridesetletnici njegovega književnega delovanja iskreno želimo, naj bi ga Bog še dolgo ohranil v korist hrvaški knjigi.