400
Natoroznanske stvari.
Ravnokrilci (Geradflugler, Orthoptera).
Za pokušnjo iz Erjavčevega ,,Živalstva". *)
274.    K q bil i ca selivka (Zugheuschrecke, Aeri-dium migratoritfm) je čez 2 palca dolga,, zelenkasto ru-java. Ima šffri neenake, rujave , rumeno lisaste krila, kratki nitkasti tipalnici in dolgi krepki zadnji nogi za skakanje.    Zdolej na prsih je rudeča ko opeka.
Ta zelo razvpita zaželka pride posamezno skor vsako leto v naše kraje; njena prava domovina je pa prednja Azija in severna Afrika, kjer se prikaže včasih v brezštevilnih rojih in potem popotuje bolj proti se-verju. Posamezni roji so prišli celo na Nemško in Fran-cozko. Zadnji veliki roj je prišel 1. 1747 na Ogersko. in od tistega časa naših krajev ni več zadela ta nesreča.
Ti roji so po več ur dolgi in široki in tako gosti? da zatemne solnce, kakor oblaki. Ce padejo v kak kraj , zagrnjene so ž njimi tla, ceste in hiše pt) Čevlji na debelo. V nekoliko urah požro vse, kar je na polji, žito, travo, listje po vinogradih in drevesih. Sum gri-zočih kobilic primerjajo prasketanju ognja, kadar ga veter podpihuje. Tako opustošena zemlja je, kakor da bi bila požgana. Zraven pa tudi mnogo kobilic pogine od truda, ali pa jih zmečkajo druge, in te potem gnjijo, kužijo zrak in iz tega se izcimijo večkrat nevarne bolezni. Nekteri narodi nabirajo kobilice in jih jedo posušene, osoljene ali pa tudi v moko zdrobljene.
Zoper to šibo Božjo ga ni skor druzega pomoČka, kot nabirati kobilice in njih jajca, ter jih ali sežgati ali pa globoko zakopati. Kobilice ležejo jajca v kepah v zemljo. Izvalivše se ličinke so podobne starim, samo da nimajo kril.
Manjše domaČe kobilice, ktere skačejo po travnikih in po polji, niso sicer tako škodljive, kakor selivka, ali vendar škodijo senu, posebno v vročih poletjih. CvrČijo prav slabo s tem, da drgajo krila ob stegno. Med njimi je črna r opotulj a (Schnarrheuschrecke, Acridium stri-dulum), ki se pozna po lepih, ko cinober rudečih krilih. Pogosto se vidi po solnČnatih, zaraščenih krajih, če se ji človek bliža, škripaje sfrfra.
275.   Zelena kobilica (griine Laubheuschrecke, Socusta viridissima) je čez palec dolga in vsa zelena. Krila so še enkrat daljše kot zadek, tudi nitkasti tipav-nici ste daljši od telesa. Samica ima kakor sabljo zakrivljeno vbadalce, s kterim jajca v zemljo zabada.
Kobilice se poznajo po dolgih tipavnicah in skačejo pogosto po polji in po grmovji, toda krila dobe še le avgusta. S tem, da drgajo krilo ob krilo, glasno škripljejo.
276.   Bramor (Mauhvurfsgrille, Grvllotalpa vul-garis) je ponočna, podzemeljska zaželka rujave barve. Močno in debelo telo je 2 palca dolgo, tipavnici in krili so krajši od telesa. Posebno čudni ste prednji nogi, členi na teh nogah so široki, plošnati in z močnimi zobmi oboroženi, ž njimi rije pod zemljo.
Bramor je jako škodljiva zaželka, ki v podobi in v načfou življenja opominja na krta. Na suhih njivah, travnikih in po vrtih koplje ravne hodnike in pri tem delu ogrize in ogloje vse tenke koreninice in celo mladim drevescem škodo dela. Samica znese mesca junija ali julija v okroglo jamico ly2 čevelj pod zemljo do 300 rumenkastih, ko konopno zrno debelih jajc. Ličinke žive nekoliko časa v društvu; takrat jih je najbolje izkopati ali pa zemljo prav dobro poteptati.
277.  Muren poljski (Feldgrille, Grvllus eampe-stris) je znana, palec dolga črna zaželka, ki se od prejšnjega loči v tem,   da nima nog za rovanje in da
*) VeČ o tem delu drugi pot.                                              Vred.
ima dolgi tipalnici. Samec prav glasno čvrči, samica pa ima vbadalce.
Na suhih tratah in grivah sedi pri lepem vremenu muren pred svojo luknjo in čvrči; če pa le kaj zašumi, zbeži v luknjo in molči. Živijo od koreninic in semena, pa niso tako škodljivi ko bramorji. — V hišah na toplih krajih, v kuhinji, blizo peči in ognjišč živi druga temu podobna, ponočna zaželka, namreč hišni muren ali strice k (Hausgrille, Grvllus domesticus), ki je podnevi skrit v zidnih spoklinah, ponoči pa glasno čvrči in išče hrane, namreč kruha, moke, žita itd.
278. Hinavka (Gewohnliche Fangheuschrecke ali Gottesanbeterin, Mantis religiosa) je prav znamenita zavoljo čudne podobe in življenja. Majhna glava s kratkima nitkastima tipalnicama je nasajena na ozkem po-dolgastem oprsji, kakor na vratu. Zadek je pa jako širok in plošnat. Vsa zaželka je zelena ali rujavkasto rumena. Noge so ji precej dolge, prednji nogi imate ostre, rezne robove in se daste zaklopniti kakor britev.
Hinavka živi v toplejših krajih, tudi že okoli Dunaja na solnČnatih gričih v travi in na nizkem grmovji; ker je zelena, razločiti jo je težko od rastline, na kteri stanuje. Navadno sedi mirno, ali pa lazi počasi okoli in lovi muhe in druge male zaželke. Glavo, oprsje in prednji nogi drži vedno po konci, kakor drži človek roke, kadar moli, zato ji pravimo hinavka. V vročih deželah žive še mnoge druge vrste, ki so tej podobne, toda so še bolj čudne. Tako postavim: živi list v iztočni Indii, čegar zadek je popolnoma podoben zve-njenemu listu; velikanski suhi strah, čegar tenko sivo telo je podobno suhi goli vejici itd.