'lO-.--n.Lf. EBELAR 1-2 V s e t Čebelarjem zadružnikom!...................2 Kot žrtve ste padli...................... 5 t Frančišek Rojina (s sliko) .... 7 t Ivan Sajevic (s sliko)..................9 Nekaj misli o čebelarjenju po vojni . 10 Stanje primorskega čebelarstva ... 12 Zazimljanje čebelnih družin . ... 15 Železničarjem — čebelarjem .... 19 Poročilo o občnem zboru Slovenskega čebelarskega društva...................2t Ustanovni občni zbor Čebelarske zadruge za Slovenijo.......................35 i n a: Delovanje upravnega odbora Čebelarske zadruge . . 57 Delo organizacijskega odseka Čebelarske zadruge..........................40 Pravila Čebelarske zadruge za Slovenijo z omejenim jamstvom v Ljubljani ..............................41 Pravilnik.................................45 Zadružni vestnik . . . 47 Uredba o odkupu, prodaji in ceni medu (na ovitku) Uredba o odkupu, prodaji in ceni medu Da zagotovi zimsko krmljenje čebel, onemogoči nezakonito trgovanje z medom in pravično oskrbi prebivalstvo z medom, določa ministrstvo za trgovino in preskrbo v sporazumu z ministrstvom za kmetijstvo gjede na določilo 1. člena, 2. odstavek uredbe o ureditvi notranjega prometa z blagom od 8. jun. 1945, Uradni list DFJ, št. 361/40, sledeče: 1. člen. Pravico odkupovati med pri čebelarjih v območju Slovenije za nadaljnjo prodajo ima izključno Nabavljalni zavod Slovenije (Navod). Za Navod odkupuje med od čebelarjev in ga prodaja potrošnikom Čebelarska zadruga v Ljubljani, oziroma Nabavne in prodajne zadruge ter posamezniki, ki jih na predlog Čebelarske zadruge določi Navod. 2. člen. Za zimsko krmljenje čebel bo Čebelarska zadruga dodeljevala največ po 3 kg denaturiranega sladkorja na čebelni panj po uradno določeni ceni, to pa le tistim čebelarjem, ki.bodo oddali Navodu v nakupovalnicah, navedenih v 1. členu te uredbe, med po ceni din 40.— za kg, franko trgovina Čebelarske zadruge v Ljubljani, oziromu din 35.— za kg v krajih izven Ljubljane in sicer za i1/** kg medu 1 kg sladkorja. Odkupna cena drugemu medu se določa na din 55.— za kg franko trgovina Čebelarske zadruge v Ljubljani, oziroma na din 50.— za I kg v zadrugah izven Ljubljane. Cena medu v nadrobni prodaji potrošnika bo določena s posebno odločbo. 3. člen. Čebelarska zadruga je upravičena dobiti od Nabavljalnega zavoda v' Ljubljani toliko sladkorja, kolikor dobavi Navodu medu po din 40.—. Na ta način dobljeni, pa za dobavljeni med neizročeni sladkor porazdeli Čebelarska zadruga prav tako po uradno določeni ceni med tiste čebelarje, ki izkažejo, da niso pridelali medu. 4. člen. Zbrani med se bo prodajal po določilih ministrstva za trgovino in preskrbo. Zato sta svobodna nabava iii prodaja medu za sedaj prepovedani. 5. člen. Kršitelji določb te uredbe bodo kaznovani po zakonu 0 zatiranju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže z dne 23. aprila 1945, Uradni list DFJ št. 26. 6. člen. Ta odredba velja takoj. V. št. 74/5. Ljubljana, 10. septembra 1945. Minister za trgovino in preskrbo: Dr. Vavpetič Lado s. r. Minister za kmetijstvo: Hribar Janez s. r. SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKE ZADRUGE ZA SLOVENIJO X L V 11. LETNIK U R E D I L PROF. STANE MIHELIČ LJUBLJANA 1945 IZDALA ČEBELARSKA ZADRUGA ZA SLOVENIJO NATISNILA ZADRUŽNA TISKARNA V LJUBLJANI ( BLEJEC MAKS) KAZALO Strun Čebelarjem začetnikom (Fr. L.) 56 Čebelarjem zadružnikom (Urednik) 2 Delo organizacijskega odseka Čebelarske zadruge (C.) . 40 Delovanje izvršnega odbora naše organizacije .... 66 Delovanje upravnega odbora Čebelarske zadruge (J. K.) 37 Dve značilni pismi (Slavko Raič) 65 Film o življenju čebel (Slavko Raič) 63 Kako označimo zunaj na panjih stanje čebeljih družin za hiter pregled (A. Žnideršič) 61 Kot žrtve ste padli (D.) 5 Nekaj misli o čebelarjenju po vojni (Fr. L.) 10 Obnovitev plemenilnih postaj (Vladimir Rojec) . . . 49 O čebelarstvu v ljutomerskem okraju (Janko Belec) . . 39 Odmevi s članskih sestankov (Slavko Raič) 52 Poročilo o občnem zboru Slovenskega čebelarskega društva (J. K.) 21 Poziv čebelarjem jeseniškega okraja (J. Miklavčič) . . 65 Pravila Čebelarske zadruge za Slovenijo v Ljubljani . 41 Pravilnik o volitvah delegatov in organizaciji podružnic 45 Pravilnik za podružnice 54 Pravilnik za Čebelarske družine 69 t Rojina Frančišek (Leopold Debevec) 7 t Sajevic Ivan (Leopold Debevec) 9 Stanje primorskega čebelarstva (VI. Martelanc) .... 12 Uredba o odkupu, prodaji in ceni medu (na ovitku) Ustanovni občni zbor Čebelarske zadruge za Slovenijo (J. K.) 35 Zadružni vestnik 47, 71 Zanimivosti iz Ljubljane (Josip Kobal) 58 Zazimljanje čebelnih družin (V. Martelanc) 15 Zima v čebelnjaku (Fr. L.) 55 Železničarjem — čebelarjem 19 Slika: Čebelarski tečaj na Tolminskem 64 SLOVENSKI ČEBELAR Števillai 1-2 V Ljubljani, 1. novembra 1945 Letnik XLVII Predsednik zoezrie olade maršal Jugoslaoije Josip Broz-Tilo Čebelarjem zadružnikom! Ko boste dobili v roke prvo številko našega novega Slovenskega čebelarja, prvo številko v naši novi in svobodni Jugoslaviji, se boste gotovo z očmi ustavili na sliki, ki je na prvi strani platnic: stara panjska končnica s sliko sv. Jurija na konju, ki je premagal zmaja. Za njo je lipova vejica in na njej partizanska zvezda. Narodi Jugoslavije so s svojo borbo, s svojo krvavo štiriletno borbo potolkli zinaja-fašizem, združeni in tesno naslonjeni na svoje zaveznike, zlasti pa še na najmočnejšega slovanskegu brata-Sovjetsko zvezo. Slovanskim narodom je zasijala zvezda svobode, ki žari na sliki z vrha lipove vejice, ki je že od nekdaj simbol slovanstva. Pa še več nam čebelarjem pove ta slika danes, ko smo si v svobodni domovini ustanovili enotno čebelarsko organizacijo, Čebelarsko zadrugo zu Slovenijo. Z ustunovitvijo Čebelarske zadruge za Slovenijo smo za vedno pokopali razkosanost naših čebelarskih vrst, strnili smo jih v enotnem hotenju in v enotnem delu. Nočemo pa s tem reči, da smo zavrgli vse, kar je bilo dobrega in na-prednega v naših prejšnjih čebelarskih organizacijah. Skušali bomo vse vrednote naše preteklosti očuvati in jih bomo izpopolnjevali in obogatili z novimi pridobitvami čebelarskega napredka in naše nove dobe. Tudi to nam pove slika sama. Na njej se preliva preteklost v sedanjost in prihodnjost. In naše delo? Tovariš Edvard Kardelj je v enem izmed vso jih govorov pred volitvami rekel približno tole: Naša oblast ne more ljudskim množicam dati ničesar, če nima za seboj prav teh ljudskih množic, ki bodo delo oblasti podprle. Tudi za našo zadrugo veljajo te besede. Naša zadruga si lahko naprovi še tako lep program, če ne bo našla opore v svojem članstvu, ga ne bo mogla izvršiti. Zavedati se namreč moramo, da je upravni odbor zadruge le zaupnik članstva in izvrševalec nnlog, ki mu jih je članstvo naložilo s tem, da mu je poverilo upravo zadruge. Upravni odbor ni nekak birokratski organ, ki bi stal izven vsega dogajanju in nad njim. Zato bo in mora biti delo upravnega odbora le tako, ki bo v korist naše čebelarske skupnosti in v korist našega naroda. Kdor bo sprejel gornje trditve tako kot so bile v resnici postavljene in mišljene, se bo nehote otresel tiste bojazni, ki se danes še marsikje tudi v naših vrstah pojavlja: sedež zadruge je v Ljubljani in bodo zato imeli korist od nje le ljubljanski čebelarji. Mnogo smo razpravljali o tem, ali naj se ustanovi enotna Čebelarska zadruga za Slovenijo ali naj ustanovimo n. pr. v vsakem okrožju samostojno čebelarsko zadrugo. Ko smo pretehtali vse razloge, smo prišli do naslednjih zaključkov: Zadruga mora obsegati tak okoliš in imeti toliko članstva, da bo mogla sama kriti upravne stroške in nuditi članom tiste koristi, ki jih upravičeno od nje zahtevajo. To pa zmore le zadruga, ki ima zadostno število članov in taka bo v Sloveniji lahko samo enotna Čebelarska zadruga za Slovenijo. Če bi razcepili to zadrugo na več manjših zadrug, bi bilo potrebno poleg tega ustanoviti še nekako Zvezo čebelarskih zadrug, ki bi delo teh manjših zadrug vodila po enotnih vidikih in načelih. Posamezne zadruge bi namreč ne mogle vsaka zase izdajati čebelarske literature in listov, vršiti zopet vsaka zase svoje propagande, nositi stroške za čebelarske tečaje, šolstvo, muzeje, znanstvene zavode itd. Z ustanovitvijo še posebne Zveze čebelarskih zadrug bi pa tudi stroški za upravo še bolj narasli in bi jih take majhne zadruge prav gotovo ne mogle nositi. Vprašanje čebelarske trgovine je zopet svojevrstnega značaja. Lahko bi to trgovino imenovali sezonsko trgovino, ker ima največ dela in prometa v času, ko se spomladi začenja razvoj čebel. Kdo bi v času, ko trgovina več ali manj počiva, mogel nositi stroške za osebje, skladišča, delavnice itd., v takih majhnih zadrugah, ki bi imele sorazmerno zelo majhen promet. Režija bi požrla ves dobiček in posledica tega bi bila, da bi take majhne čebelarske zadruge morale prodajati čebelarske potrebščine dražje, kot pa bi jih mogel nabaviti čebelar drugje. Prav tako bi bila nabava čebelarskih potrebščin zn take zadruge zvezana z mnogo večjimi stroški, kakor pa je nabava večjih količin. Vse to govori proti ustanavljanju manjših, recimo okrožnih čebelarskih zadrug. Kljub temu pa bo treba urediti zadevo tako, da ne bo potrebno vsakemu članu nakupovati čebelarske potrebščine direktno v Ljubljani. Zato pa bo zadruga osnovala tam, kjer se bo pokazala potreba, poslovalnice, ki bodo imele na razpolago vse čebelarske potrebščine, ki bodo nakupovale od čebelarjev med in vosek in ga tudi prodajale. Dobiček, ki ga bodo fe poslovalnice napravile, pa bo šel po odbitju režijskih stroškov v korist čebelarstva tistih podružnic, ki bodo nabavljale čebelarske potrebščine in prodajale čebelarske proizvode tej poslovalnici. S tem bomo dosegli dvoje: prvič bomo omogočili čebelarjem, da si bodo lahko hitreje in brez večjih stroškov nabavili potreben čebelarski material v svoji bližini; drugič pa bomo na ta način navezali čebelarje-zadružnike na poslovalnice, ker bodo vedeli, da bo ves dobiček, ki ga bodo take poslovalnice napravile, šel predvsem v korist njih samih, oziroma podružnic, pri katerih so člani. Ker bo pa še veliko podružnic, zlasti v območju Ljubljane, nakupovalo čebelarske potrebščine in prodajalo čebelarske produkte direktno Čebelarski zadrugi v Ljubljani, bo Čebelarska zadruga v Ljubljani, oziroma njena Zadružna čebelama, uvedla s L januarjem 1946 posebne bloke za vsako podružnico, tako da bo na koncu prihodnjega leta možno ugotoviti, koliko je posamezna podružnica prispevala k dobičku zadruge. Ta dobiček bo potem dodeljen dotični podružnici, ki ga bo uporabila za izboljšanje čebelarstva v svojem okolišu. Upamo, da smo na ta način navidezni centralizem, ki je nastal z ustanovitvijo enotne Čebelarske zadruge za Slovenijo, odpravili tako, da bo mogel biti zadovoljen vsak. ki želi našemu delu uspeh. Prihodnjost bo pokazala, ali smo ravnali prav ali ne. Iste pomisleke, kot o enotni Čebelarski zadrugi, izražajo drugi o podružnicah. Zdi se jim, da obsegajo prevelike okoliše, nekateri pa bi radi, da bi bil sedež podružnice v njihovi vasi in ne tam, kjer je. Po vsem tem, kar smo navedli zgoraj, bi skoro ne bilo treba več odgovarjati na te pomisleke. Naj navedemo še to, da naši poslovni odbori po podružnicah ne bodo smeli uradovati za zeleno mizo, marveč bodo morali sklicevati čim pogosteje članske sestanke tako na sedežu podružnice kakor tudi drugod. Na ta način bodo spoznali vse potrebe svojega članstva in ne bo sedež podružnice iinel vpliva na delo podružnice same. Otresti se moramo enkrat za vselej tistih ozkih pogledov na naše delo, ki to delo samo ovirajo in nam preprečujejo, da bi si upali pogledati čez lastni plot. Taka ozkost pri delu povzroča samo prepirčke, nevoščljivost in nezanesljivost. Kaj nam potem iz tega nastane? Vse. samo to ne, kar bi radi. Mi pa hočemo delati in zn to delo je treba močnih in življenja zmožnih organizacij. Članstvo naše zadruge raste z dneva v dan. Že doslej je pristopilo nad 2000 članov. Organizacija podružnic bo zaključena do konca tega leta. Treba bo misliti na organizacijo Čebelarskih družin, to je najmanjših cdinie, ki bodo vključene v naše podružnice, in na poglobitev naše zadružne zavesti. Dobro se zavedamo, da število članstva samo ne odloča o moči zadruge, dokler to članstvo tudi res nima prave zadružne zavesti. Priznati moramo, da je prav te med nami še sila malo. Prav ob dodeljevanju sladkorja za zimsko krmljenje čebel se je ta naša slabost še posebej pokazala. Rekel bi, da je prav v zvezi s sladkorjem združena sttara kronična bolezen naših čebelarjev, ki bi jo z eno besedo imenovali sebičnost. In prav sebičnost je najbolj nevarna zadrugi. Če jo bomo hoteli odpraviti, bomo morali vliti našim članom novega duha, duha, ki je vodil borce v naši štiriletni borbi k zmagi: Duha enotnosti, čuta skupnosti in nesebične ljubezni in požrtvo-vanja do trpečih in potrebnih. Poleg gospodarskih temeljev so ti najvažnejši za uspešno delo in napredek zadruge. Tu prav te temelje bo moral graditi in oblikovati naš novi Slovenski čebelar. Ob graditvi take močne zadružne čebelarske organizacije, o kateri sem govoril zgoraj, pa bo morala naša zadruga skrbeti tudi za strokovno poglobitev našega čebelarskega znanja. Prav v tem se bo lahko naslonila, vsaj kar se tečajev tiče, na močno tradicijo našega bivšega Slovenskega čebelarskega društva, ki jo bo še izpopolnila času primerno. Storiti pa bo morala korak naprej in pristopiti k organizaciji čebelarskega šolstva vseh vrst, k ustanovitvi znanstvenega čebelarskega zavoda in muzeja. Zavedamo se težav, ki jih bomo imeli pri tem, zlasti zaradi pomanjkanja strokovnih kadrov, na drugi strani pa nam daje moč zavest, da nam bo naša ljudska oblast v vsakem oziru v pomoč in oporo. Naše čebelarstvo mora postati produktivna gospodarska panoga v našem narodnem gospodarstvu in prav zato bo imela tudi kot gospodarska panoga, ki ima od nje koristi ves narod, podporo vsega naroda. Dvigniti moramo naše čebelarstvo na tisto stopnjo, kakor so ga dvignili drugi napredni narodi, zlasti Sovjetska zveza, in s tem dvigniti produkcijo čebelarskih proizvodov in zlasti medu, ki ne sme biti več živilo samo premožnejših ljudi, marveč hranilo in okrepčilo najširših ljudskih množic in zlasti delovnih množic, ki so ga najbolj potrebne. Taka naj bo pot Čebelarske zadruge in Slovenskega čebelarja v naši novi Titovi Jugoslaviji. Zadružništvo mora biti aktiven činitelj fronte pri čuvanju pridobitev narodno osvobodilne borbe in pri izgradnji demokratične federativne Jugoslavije. Kot žrtve ste padli. Vsa štiri letu vojne, štiri leta strahu in groze, ko je šlo za obstoj slovenskega naroda in naše nove Jugoslavije, se mi zde sedaj, ko gledani nazaj, kot težke sanje. Ves ta čas nas je ohola nemška peta tlačila, uničevala naše ljudi in narodno imetje. Tudi naše čebelarstvo ni izšlo iz tega boja brez človeških in materialnih žrtev. Med krvnimi žrtvami, ki smo jili pretrpeli čebelarji od okupatorja, je dne 9. februarja 1944 padel z drugimi talci tov. Matej Vidmar iz Veštra pri Škof ji Loki. Rojen leta 1876. je že takoj v mladosti vzljubil čebele in jim ostal zvest do svoje nesrečne smrti. Bil je vzor čebelarja, spoštovan in priljubljen pri vseh. Zato je bil trn v očeh okupatorja. Da je čebelarstvo v našem okraju na taki višini, gre predvsem zahvala njemu. Ko je bila leta 1905. ustanovljena čebelarska podružnica, je prevzel tajniške posle in pozneje še blagajniške, ki jih je vodil do leta 1939. In ko je pred prvo svetovno vojno začel naš A. Ž. panj svojo zmagoslavno pot po Sloveniji, se ga je takoj oprijel in ga z vso vnemo razširjal. Kot dober mizar je napravil mnogo panjev tudi drugim čebelarjem. Imel je dostikrat do 60 A. Z. panjev in vse res vzorno oskrboval. Dosti je tudi prevažal, posebno v ajdovo pašo, a tudi očak Krim ga je večkrat videl ob svojem podnožju. Svojih izkušenj ni zaklepal sam vase, zato je bil njegov dom vedno shajališče čebelarjev iz okolice in vse Selške doline. Zaradi svojih izkušenj in izvežbanosti v vseh panogah naprednega čebelarstva, je bil dolgo časa dopisnik Slov. čebelarja. Njegovi članki so bili pisani s tisto ljubeznijo, ki je lastna preprostemu čebelarju, in žal nam j ti bilo. ko se je zadnja leta posušilo črnilo na njegovem peresu. Zadnja leta, ko sva se večkrat pogovarjala o usodi našega čebelarstva, mi je obljubil, da bo po vojni zopet poprijel za pero, toda usoda je odločila drugače. Dne 7. februarja je udrla nemška soldateska v njegovo hišo; tam so ga hudo pretepli in nato odpeljali. Hišo so mu izropali in zažgali, zgorel je tudi mali čebelnjak z 10 A. Ž. panji, ki je stal pred hišo. Večji, nekaj sto metrov od hiše oddaljeni čebelnjak, je ostal nepoškodovan njegovim sorodnikom. Po dvodnevnem prepeljevanju in mučenju so ga 9. februarja ustrelili pod Kam-nitnikom v Stari boki. On, ki ni storil nikomur nič žalega — pač pa. kjer je mogel, le dobro — ni bil niti toliko srečen, da bi počival v blagoslovljeni zemlji v svojem kraju, ki ga je tako ljubil. Pokopan je nekje pri Begunjah v skupnem grobu. Mir in pokoj njegovi duši, a slava njegovemu delu in spominu! Dne 12. junija 1944 je padel pri Sv. Lenartu v Selški dolini skupaj s svojo ženo Anton Gosar, mesar in čebelar iz Stare Loke. Preganjan po nemški oblasti je moral pustiti vse, samo (la bi si rešil golo življenje, in kot pregnanca ga je zadela krogla domačih izdajalcev. Čebelaril je šele nekaj let, a bil je jako vnet in razumen čebelar. Njegovega čebelarstva nismo mogli rešiti svojcem. Eno leto ga je upravljal podpisani, potem pa ga je občina prodala Nemcem. V škofjeloških zaporih je mučen po gestapovcih umrl 18. julija 1944 mizar in čebelar Jože Režek iz Stare Loke. Bil je jako vnet čebelar in je ves svoj prosti čas posvečal čebelam; žal mu ni bilo usojeno daljše življenje in čebelarjenje. Dragi tovariši čebelarji! Naj bodo te skromne vrstice, pisane z ljubeznijo preprostega čebelarja, kot skromen spomenik vsem tistim čebelarjem, ki so dali svoje najdražje za našo svobodo. In mi, ostali čebelarji, si sezimo v roke in obljubimo pri teh žrtvah, da bomo njihovo delo nadaljevali v prospeh čebelarstva in naše toliko preizkušene, a danes svobodne domovine. Virmašan. Lunder Dušan, doma iz Črnomlja, učitelj v Trbovljah, je bil vnet in napreden čebelar. Kot tajnik trboveljske čebelarske podružnice se je v predvojnih letih zelo zavzemal za izboljšanje čebelje paše in dosegel lepe uspehe. Čebelaril je s 24 AŽ panji. Med vojno je živel v Ljubljani in v internaciji v Italiji; pozneje je nekaj časa učiteljeval v Stari Cerkvi pri Kočevju. Nemci so ga kmalu poslali na prisilno delo na Koroško, odkoder je pobegnil v partizane. Padel je v boju z okupatorji 17. 12. 1944 na Podvolovjeku pri Gornjem gradu. D. Vrhovec Gregor je bil rojen 2. 3. 1880 v Horjulu. Služboval je pri železnici na raznih postajah, nazadnje kot postajevodja v Veržeju in končno v Ljubljani do svoje upokojitve 1. 1940. Bil je skoz in skoz poštenjak, dober človek, vesten uslužbenec in odličen čebelar od mladih let. Čebelaril je z 20 AZ panji. Član železničarske čebelarske zadruge je bi! od vsega početka. 1. julija 1942 so ga ustrelili Italijani v Horjulu, ko je kosil travo na bratovem travniku. Ko je bil že mrtev, so Italijani še vedno streljali nanj. Dobil je okoli 30 strelov ter v vsako nogo po en bodljaj z bajonetom. Slava jim! D- Pri nas je še mnogo virov, ki niso izčrpani. Vse preveč se zanašamo na tisto, kar bomo dobili od zunaj in vse premalo na tisto, kar je mogoče mobilizirati pri nas doma. Kidrič. f Frančišek Rojina Vrste naše stare čebelarske Sarde se vedno bolj redčijo. Drug za drugim nas zapuščajo možje, ki so pred pol stoletjem usmerjali pota našega čebelarstva ali bile priče in poborniki našega čebelarskega preporoda. V času najhujšega besnenja nacistične svojati po naši zemlji se je ločil od nas tudi duševni vodja in prvak te naše prepo-rodne dobe, eden najpopularnejših slovenskih čebelarjev — naš Frančišek Rojina. Menda ga ni slovenskega čebelarja, ki bi ne poznal Rojine, pa tudi mlajšim je dobro znano njegovo ime; saj so pred leti vsak mesec komaj čakali na nadaljevanje njegovih »Spominov« v Čebelarju. Frančišek Rojina se je rodil 3. oktobra 1867 v Zgornji šiški. Oče mu je bil tesar in znan ptičar. Naš Frančišek je dovršil tri razrede realke in učiteljišče v Ljubljani. Tu ga je prof. Linhart navdušil za kmetijstvo in podžgal njegovo že v ranih letih vzbujeno zanimanje za čebele. Njegovo prvo učiteljsko mesto je bilo v Kolovratu, kjer je čebelaril, lovil, orglal in mežnaril štiri leta. Ta kraj se mu je posebno priljubil in se ga je vse življenje najrajši in z veseljem spominjal. Učiteljeval je nato nekaj časa na Dobravi pri Kropi in na Vačah, pozneje pa v Šmartnem pod Šmarno goro ter končno 20 let kot šolski upravitelj v Stražišču (Šmartno pri Kranju). Po upokojitvi 1. 1925 se je preselil v Zg. šiško, v soseščino rojstne hiše pesnika Val. Vodnika. Zadnja leta je mož hudo trpel za naduho in bil večinoma navezan na posteljo. Umrl je 1. februarja 1944. Rojina je pričel čebelariti v kranjičih, kakor vsi naši starejši čebelarji, in nato sčasoma preizkušal vse mogoče sodobne panje, kakor so se pač pojavljali (dzierzonovane kranjiče, dunajčane, pavlinovce, droryjevce, ger-stugnovce itd.). Takoj je uvidel vse prednosti velike mere v gerstungovih panjih, ki jih je potem povsod zelo vztrajno priporočal in na ta način pripravljal pot za zmagoslaven pohod AŽ panjev po Slovenskem. Ko se je konec devetdesetih let preteklega stoletja ustanovilo Slov. čebelarsko društvo, je društveni odbor, ceneč delo in znanje idealnega učitelja, poveril uredništvo Slov. Čebelarja Rojini, ki je potem ta posel oprav- ljal 21 let, ko ga je zaradi nekih malenkostnih nesoglasij z odborom prostovoljno odložil. Kot urednik društvenega glasila in odličen čebelarski teoretik in praktik je Rojina postal duša mladega društva, izvrsten predavatelj na čebelarskih prireditvah po vsej deželi, organizator društvenih podružnic in neumoren agitator od čebelarja do čebelarja, nesebičen v delu za prospeh našega čebelarstva. Čebelarji so zlasti cenili njegove članke v Čebelarju, pisane v izredno prikupnem, zabavnem in domačnostnem tonu, in jih brali z največjim užitkom. In napisal jih je v 21-letni dobi lepo število! Zaslužno delo je tudi njegov prevod Janševega »Popolnega nauka o čebelarstvu« leta 1906. Rojina je veliko potoval, udeleževal se je mednarodnih razstav in zborovanj; zlasti shode avstroogrskih in nemških čebelarjev je redno obiskoval in o njih tudi poročal v Čebelarju. A ves blesk tujine Rojine ni zapeljal. Kakor je bil eden najbolj vnetih zagovornikov velike mere satnikov, tako je vselej in povsod zagovarjal našo čebelo in priporočal tudi našega skromnega kranjiča, zlasti Janševo mero in način čebelarjenja. Čebelarjem je odkril tudi gorenjsko stiskalnico za vosek, ki je sedaj znana pod njegovim imenom. Kot družaben, dobrosrčen in šegav človek ter odličen čebelarski strokovnjak je pri širjenju naprednih čebelarskih idej med čebelarji žel lepe uspehe. Od blizu in daleč so romali čebelarji k njemu in njegova je v glavnem zasluga, da je mlajši čebelarski rod spravil naše čebelarstvo na lepo višino. V priznanje njegovih zaslug ga je Slov. čebelarsko društvo izvolilo za svojega častnega člana, prav tako tudi Kranjska podružnica, kjer je najdlje deloval. Pokojni Rojina pa ni bil samo odličen čebelar, temveč tudi znan sadjar, ribič in lovec. Njegovi članki v Lovcu spadajo med najboljše. Poleg tega je bil navdušen pevec in godbenik; več let je hodil vsako nedeljo orglat k maši na Šmarno goro. Medel se mi zdi tale opis spričo pokojnikovih vsestranskih zaslug in marsikaj bi moral še povedati, da bi v pravi luči pokazal Rojino kot človeka, čebelarja in javnega delavca. Naj pri tej priliki povdarim le še to. da je bil naš Frančišek vseskozi napreden in naroden človek ter iskren Slovan. Jeseni 1943, v času. ko so ruske armade že temeljito lomile zobe fašističnemu zmaju in so bile oči nas vseh uprte v gigantski boj na vzhodu, sem mu na obisku pri njem pripovedoval o najnovejših ruskih zmagah in ga zagotavljal, da se dan svobode in vstajenja za vse Slovane približuje. Solze so stopile možu v oči in rekel mi je: »Da bi mi vsaj bilo dano dočakati ta dan!« A vroča želja se mu ni izpolnila: par mesecev pozneje se je poslovil od sveta in življenja. Frančiška Rojino bomo slovenski čebelarji ohranili v častnem in trajnem spominu. Slava in hvala mu! Debevec Leopold. Osnovna naloga, ki se danes postavlja zadružništvu, je oskrba širokih ljudskih slojev vasi in mesta. f Ivan Saje vic V mali kraški vasici Stari vasi pri Postojni, na stari Sajevčevi domačiji, ki nosi hišno številko 15, je v 94. letu starosti 15. marca 1945 umrl najodličnejši notranjski čebelar Sajevic Ivan. Do zadnjega čvrst, trden in delaven, je samo nekaj dni nekam poležaval, pa se mu je pridružila pljučnica in možu ni bilo pomoči. Pokojni Sajevic je bil rojen 18. avgusta leta 1851. Že mladenič, je z veseljem in zanimanjem pomagal sosedu pri opravljanju čebel. Ob neki taki priliki mu je ta podaril roj čebel in mladi Sajevic je postal čebelar. To je bilo leta 1873. in odtlej je mož ostal čebelam zvest oskrbnik sedemdeset let, do svoje smrti. Spočetka je čebelaril-kranjičil; prezimoval je navadno 70—80 družin. Vedno je stremel po napredku. Tako si je že zgodaj nabavil 30 panjev na okvirje (dzierzonovce) in na prelomu stoletja prešel na gerstungovce. Polagoma si jih je napravil 41 in v njih prav uspešno čebelaril. Ko so se pojavili prvi glasovi in izkušnje o A Z panju, je mož brž spoznal njegove prednosti in pričel preurejati med prvimi svoje čebelarstvo na ta sistem. Po prvi svetovni vojni je dosegel višek z 80 AZ panji. Vse panje si je vedno sam izdeloval. Radi starosti je število družin zadnja leta sicer polagoma zmanjševal, vendar ga je preživelo lepo število 35 družin, ki jih pa čaka na žalost letošnjo zimo negotova usoda. Sedijo namreč na hojevem medu in so brez pravega oskrbnika. Na domačiji gospodari sedaj pokojnikova tudi že priletna hči. ki sama ni kos vsemu. Izkušenih rok za vzimljenje pa manjka... Čebelarsko znanje je pokojni ata Sajevic črpal iz domačih in tujih čebelarskih časopisov in knjig, ki jih je skrbno vezane hranil v svoji lepi knjižnici. Najdemo ga že med naročniki Slov. Čebele (1873—1882) in Slov. čebelarja in sadjerejca (1883—1889), v katerega je že pridno dopisoval. Svoje znanje in izkušnje pa ni držal samo zase, bilo je vedno na razpolago vsakomur; zlasti začetnikom je bil Sajevic pravi učitelj in nesebičen svetovalec. Udeležil se je več čebelarskih razstav; predvsem pa ji* bil reden gost na občnih zborih Slov. čebelarskega društva, kjer je vedno živahno posegal v razgovor. Njegov gostoljubni dom je bil vedno odprt obiskovalcem in nihče ni odšel od njega, da bi ne bil pogoščen z medom. Med je tudi sam užival redno vsak dan. Odlične medice prav tako ni pri hiši nikdar primanjkovalo. Za njegov medeni pridelek so se vedno oglašali stalni kupci celo z Dunaja, Trsta, Kaire in Aleksandrije v Egiptu. V prvi svetovni vojni mu je na ruskem bojišču padel sin Anton, ki mu je namenil svoje posestvo. Bridka izguba ga je zelo potrla; le pri čebelah je še iskal in našel uteho. Z Ivanom Sajevicem je zapustil čebelarske vrste redko dober gospodar, izredno delaven človek in eden onih pravih čebelarjev, ki postajajo vse bolj redki med nami... Slava njegovemu spominu! Debevec Leopold. Nekaj misli o čebelarjenju po vojni Vsaka vojna prinaša v gospodarstvu težke motnje in razdejanja ter postavlja ljudi pred nova vprašanja, kako premagati v najkrajšem času in najuspešneje težave obnovitve. To velja tem bolj za zadnje svetovno razdejanje, ko so bile uničene nepregledne gospodarske naprave skoraj vse Evrope in njenih sosednjih celin. Nas zanima pri tem, kako je s čebelarstvom, in sicer v prvi vrsti pri nas, a tudi drugod, ker se bomo morali pri svojem bodočem ravnanju ozirati tudi na prilike svojih bližnjih in daljnih sosedov. Naše ožje domovine v splošnem ni povaljal vihar vojne, izvzemši kraje, kjer so bili ljudje izseljeni, ali kjer so se valile ob prevratu umikajoče se sovražne čete. Tako je ostal izseljeni pas ob bivši kranjsko-štajerski meji po vojni skoro brez čebel. Priseljeni Kočevarji so sicer gojili tu pa tam čebele, a so jih zopet pred odhodom kakor koli pospravili. Brežiški in krški okraj, kjer je bilo pred vojno čebelarstvo prav lepo razvito, sta izgubila skoro vse čebele. Še to, kar je po Kočevarjih ostalo, so mimogrede izropali umikajoči se ustaši. Tudi v ostalih krajih, kjer so se vršili med okupacijo boji, je utrpelo čebelarstvo veliko škodo. Mnogo čebelnjakov z živaljo vred je pogorelo ali bilo izropanih. Drugod so zaradi odsotnosti čebelarjev družine največkrat preminule. Vsem tem oškodovanim bo treba na kakršen koli način pomagati, da obnove svoje čebelarstvo. Ob popisu čebelarstev se je dognalo, da je število panjev zelo padlo tudi tam, kjer so bili čebelarji doma. Saj zaradi ovir pri potovanju ni bilo mogoče čebel redno oskrbovati in jih prevažati v pašo. Sladkorja za dokrmljenje ni bilo mogoče dobiti niti približno ustrezajoče količine. Zato so si čebelarji pomagali edinole s krčenjem števila družin. Še najbolj se je obdržalo prvotno čebelarstvo v Beli Krajini, ki so jo imeli trdno v svojih rokah partizani. Njih oblasti so posvečale tudi čebelarstvu največjo pažnjo. Gorenjska in Štajerska sta tudi še kar dobro prestali kritične čase. Nemci so namreč čebelarstvo precej podpirali, nadejajoč se, da jim bo obilnejši donos medu tudi pripomogel k njihovi »prehranjevalni politiki«. Čebelarji so morali oddajati med in vosek, da so dobili za to sladkor za krmljenje. Pri tem naj omenim dogodek, ki priča o zavednosti naših gorenjskih čebelarjev. V medvodski okolici so dobili čebelarji od okupatorja nalog, da zbero določeno količino medu za prehranjevalni urad. Ko je bil med zbran v neki kmetski hiši, so čebelarji takoj obvestili »gošarje«, da naj priedjo ponoči ponj. Tako so jedli med naši ljudje in ne Nemci. Star očanec čebelar mi je to pripovedoval s posebnim veseljem in užitkom, ker medu Nemcem nikakor ni privoščil. Ugotovljeno je tedaj, da je zelo padlo število družin v naših krajih. Uničenih je bilo veliko čebelnjakov in raznešenega dosti čebelarskega orodja. V opuščenih panjih so molji uničili satje in se zajedli celo v les. Takih panjev sem videl vse polno in bodo le za silo še služili kratek čas svojemu namenu. Tam, kjer je še ostalo nekaj družin, a je bil čebelar odsoten, bo težko dognati, kako je z maticami, ker nevešči ljudje niso pazili na to važno zadevo. Mnogi čebelarji bodo morali popolnoma obnoviti svoje čebelarstvo, za kar pa je potrebno kolikor toliko kapitala, ki ga pa večina nima. Zato se bo moral velik del čebelarjev zadovoljiti s skromnimi začetki. V prvi vrsti bo treba priti zopet do nekega števila družin. V teh razmerah bo pridobil zopet polno veljavo naš skromni stari kranjič. Ta je prvič cenejši, kot panji s premakljivim satjem, in od njega lahko pričakuje čebelar več rojev, s katerimi bo polagoma začel naseljevati tudi AŽ panje. Ako teh še nima, bo moral pač čakati ugodnejših letin in prilik, da si jih bo nabavil. Kranjiči nam prineso zopet nekaj več voska kot ga dobivamo od premakljivih sistemov. Produkcija voska je v zadnjih letih pri nas zelo padla in smo morali vosek pred vojno uvažati. V teh štirih letih vojne je večina čebelarjev zanemarila zaradi razmer obnovo satja in bo treba to čimprej pretopiti v vosek. Saj je staro črno satje prav slab znak naprednega čebelarstva. Ce se je v njem izvalilo že več rodov čebel, je ostalo v celicah toliko mešičkov bub, da jih tudi skrbno kuhanje voščin ne more popolnoma odločiti in gre pri tem precej voska v izgubo. Vprašanje je tudi, če so kolikor toliko zmanjšane celice še primerne za normalen razvoj zalege. V takem starem satju se tudi molji zelo radi in hitro rede. Za obnovo rodu in naraven razvoj čebel je kranjič kot nalašč. Tudi preselitev družin kranjičev s satjem vred v AŽ panj ni težavna stvar. Še bolj pripravno je nalepljanje suhih satov iz kranjičev v AŽ panje. Pri tej obnovi čebelarstva s kranjiči bo treba paziti, da vpeljemo po-vsodi normalno mero (70X30X16). Pričakovati moramo, da bo šla naša čebela tudi preko meja, pa tudi za trgovino je nujno potrebna enotna mera. Se v času vojne je prišlo s Poljskega vprašanje za veliko število naših čebelnih družin. Prav gotovo bo več let po vojni trgovina s čebelami močno cvetela, saj je vojna uničila čebelarstvo skoro po vsej Evropi, razmeroma še najmanj pri nas. Kranjič pa je za trgovino zelo pripraven. Z normalizacijo prometnih razmer med Slovenijo in sosednimi deželami preti naši kranjski čebeli nevarnost križanja z drugimi pasmami, zlasti z italijansko. Saj imajo že po sosednji Goriški križanke naših kranjič z italijansko čebelo. To nezdravo mešanje pasem nam lahko dela še hude preglavice, če se pravočasno ne prepove uvoz tujk ali njih križank v naše kraje. Naloga naše organizacije bo, da na take pojave skrbno pazi in v zvezi z oblastjo prepreči škodo, ki bi nastala za naše čisto pleme z uvažanjem tujk v naše kraje. Dolžnost čebelarjev pa je, da o vseh takih dejstvih takoj obveste svojo organizacijo. Z ustanovitvijo nove enotne čebelarske organizacije na zadružni podlagi se nam odpirajo lepši pogledi v bodočnost. Zato pa je tudi dolžnost vseh čebelarjev, da se v lastno korist in v dobrobit skupnosti vsi pridružijo tej novi ustanovi. Le v skupnosti je moč, napredek in uspeh, kot nam kaže nazorno že naša čebelja družina. Čim več nas bo. večjega upoštevanja bomo deležni. Ne samo zaradi sladkorja in drugih dobrin, ki jih organizacija nudi, ampak iz višjih razlogov, iz čuta do naše skupnosti in povezanosti naj nam bo organizacija res pri srcu. Česar posameznik ne zmore, to lahko naredi organizacija. In takih za- dev je vse polno. Vzemimo na primer samo prevažanje v pašo, ki je za večino naših čebelarjev življenjskega pomena. Z organiziranim prevozom v pašo bo pomagano zlasti malim čebelarjem, ki zaradi stroškov dostikrat ne zmorejo lastnih vozil in tudi ne izvedo pravočasno, kako je s pašnimi razmerami. To izvede lahko le organizacija s svojimi zanesljivimi obveščevalnimi postajami in z vozili, ki jih lahko v potrebi najame za svoje člane. Treba nam bo na novo in premišljeno urediti pasišča. Vsa sebična nagnjenja in starokopitna naziranja bo treba zavreči in urediti zadeve tako, da bo v korist skupnosti in da tudi ne bodo posamezniki oškodovani. V Sloveniji imamo v različnih časih toliko pašnih polj, da se ni treba nikomur bati prikrajševanja in škode. Le pravilno in po načrtu bo treba vse to razporediti, kar pa zmore le organizacija in discipliniranost članov. Ce pa dela vsak samovoljno, je prav tako, kot bi zidalo isto poslopje več stavbenikov, vsak na svojem koncu in vsak po svojem načrtu. Ustvarili bi seveda nestvor. Vse take zadeve čakajo v bodočnosti na končno in zadovoljivo rešitev. Saj je naravnost neodpustljiv greh, da so šle pri nas n. pr. ob izdatnem medenju hoje neizmerne količine medu v izgubo, ker kljub dobri volji nismo mogli te stvari tako organizirati, kot bi bilo potrebno. V novih razmerah bodo tudi te težave laže premagljive. Čebelarstvo je tolikega pomena za splošno kmetijstvo in naše narodno gospodarstvo, da posveča nova oblast naši panogi vso pozornost. Čebelarji sami pa se moramo tudi zavedati svojega položaja in priti vsi do spoznanja, da je le v medsebojnem razumevanju in v skupnosti moč, ki vodi do uspehov. Danes, ko gradimo na novo našo čebelarsko organizacijo in postavljamo temelje, je nujno, da se porazgovorimo o vseh problemih, ki jih je treba rešiti. Zato je čisto prav, da o teh problemih razpravlja tudi naš list. Pišite! Martelanc: Stanje primorskega čebelarstva Kakor po vsej ostali Sloveniji, se vrši tudi po Primorskem popis vsega čebelarstva s čebelarji vred. Popisuje se v posebne popisne pole, ki bodo osnova naše bodoče čebelarske statistike. Iz okrajev Postojna, Ilirska Bistrica, Herpelje-Kozina, Ajdovščina in Tolmin so popisne pole že zbrane, dočim je v okrajih Koper. Piran, Idrija in Cerkno popis še v teku. Izmed vseh okrajev je čebelarstvo v istrskih okrajih Koper in Piran najbolj skromno. Kaj je vzrok temu, je težko reči, najbrž skromna paša v poletju in jeseni. K stvari se povrnem še naknadno. Podati hočem kratko karakteristiko čebelarstva, zaenkrat samo iz okrajev, ki sem jih po večini sam prepotoval. V vsakem okraju sem sklical sestanek čebelarjev, ki so se ga povsod v lepem številu udeležili. Na teh sestankih so izvolili poseben okrajni pripravijalni odbor, ki drži zvezo med čebelarji, dokler ne bo izvedeno organiziranje čebelarjev v enotni čebelarski zadrugi za vso Slovenijo. Na sestankih so se obravnavala aktualna vprašanja glede strokovne izobrazbe čebelarjev, mesečnega glasila, bodoče zadružne organizacije ter glede selekcije močno križane kranjske čebele. Pričnimo kar s postojnskim okrajem. Tu je čebelarstvo prav dobro razvito, za kar ima velike zasluge bližnja Ilirska Bistrica — zibelka našega naprednega čebelarstva. Jugozapadni pivški predel ima bogato travniško pašo na obsežnih travnikih in senožetih. Severni del je poraščen z obširnimi jelkovimi gozdovi, do katerih vodijo prav lepe ceste, glavna je celo asfaltirana. Letos so pri »Ravbarkomandi« med Postojno irt Planino imele čebele na hoji bogato pašo. S sosednje Pivke je bilo pripeljanih sem mnogo čebel. Eden vodilnih postojnskih čebelarjev je bil pokojni Sajovec iz Stare vasi pri Postojni, ki je v prejšnjih letih čebelaril z 80 AZ-panji. Bližnji in daljni čebelarji se ga s hvaležnostjo spominjajo, ker jim je s svojo bogato izkušnjo dajal nesebične nasvete in pouk. Neki čebelar mi je pravil, da je rad po nekaj ur hodil do Stare vasi, ker pri Sajevcu se je vedno kaj novega izvedelo. Ta pionir modernega čebelarstva na Postojnskem je umrl letos v visoki starosti 93 let. Postojnski okraj ni s čebelami prenatrpan; ima po še netočnih podatkih kakih 800 AZ-panjev in nekaj sto kranjičev. Čebelarji iz bližnje Vipavske vozijo svoje čebele sem na poletno, višinsko travniško pašo. V bodočnosti bosta morala ta dva okraja sporazumno izmenjavati pasišča, kakor je bilo nekoč že lepo vpeljano. Vipavska dolina je namreč znana po svoji mili zimi, tu čebele lahko prezimijo brez posebnih posledic tudi na liojevi mani. Vojna ni povzročila okraju velikih izgub, pač pa je okupator izropal mnogo medu po panjih in shrambah. Okraj Ilirska Bistrica je ohranil svoj stari položaj v vodstvu naprednega čebelarstva na Primorskem. Tu se je rodil pred desetletji — pod spretno roko našega zaslužnega čebelarja, sedanjega podpredsednika slovenske čebelarske zadruge v Ljubljani, tov. Antona Žnideršiča — naš prvi AZ-panj. Vse kaže, da tega vodilnega mesta okraj ne bo zlepa dal iz rok tudi kar se tiče organizatorične iniciative. Ze mnogo let obstoji v sami Ilirski Bistrici konzorcij čebelarjev, ki ima prav moderno delavnico za satnice, ki je zalagala čebelarje daleč naokoli z blagom. Zal da je prav zadnji dan pred koncem vojne porinil neki nemški vojak bajonet med valjarja za satnice in stroj onesposobil. Upanje je, da bo spreten graverski mojster okvaro popravil. Tukaj moram omeniti velečebelarja tov. Milana Ličana, ki ni znal medu samo pridelovati, ampak ga z učinkovito reklamo tudi vnovčiti v dobi najhujše gospodarske krize po dostojni ceni. Njegov med, z imenom »Snežniški« je, čeravno za 60% dražji, odrinil vse drugo, še tako dobro tuje blago. Tov. Ličan ima v načrtu tvorniško izdelovanje modernih bonbonov z najmodernejšimi stroji. Upajmo, da se bodo vsi ti načrti na bodoči zadružni podlagi tudi uresničili. Udomačena novost v tem kraju je tudi električno utiranje žice v satnice brez kolesca. O stvari se oglasim kasneje s posebnim opisom. Okraj je najbrž eden izmed najbolj prizadetih v tej vojni. Največ zaslug pri uničenju na stotine panjev, požigu celih vasi, v katerih so ponekod postrelili vse moške, imajo seveda italijanski fašisti v letu 1942—43. Izguba gre gotovo v težke stotine panjev. Vojna škoda se bo morala v tem pogledu brezpogojno izterjati. Čebelarstvo v okraju Ilerpelje-Kozina sedaj ni zelo razvito; vzrok je najbrž višinska kraška lega brez izdatnejše zgodnje spomladanske in poznopoletne ter jesenske paše. Kakor je bilo stanje letos v avgustu, ni bilo izgledov, da bi nabrale čebele brez prevoza zimsko zalogo. Bolj ugodno je v iem pogledu v severno-vzhod nem brkinskem predelu, kjer imajo čebele izdatnejšo bero. Po izjavi nekega čebelarja z Brkinov se toči tam brez prevažanja vsaj dvakrat na leto. Tudi mana po hrastu in drugih listavcih je skoro reden gost v tamošnjih gozdih. Kljub vsemu bo treba tod čebelarstvo še zelo povzdigniti z razmnoževanjem družin in uvesti prevažanje v pašo. Med največjimi čebelarji je tovariš Čergonja iz Herpelj, ki goji danes okrog 50 AZ-panjev, a je prejšnja leta imel celo do 80 družin. Drugi je tov. Franetič iz Kačič s 50 A2-panji in veliko izkušenostjo. Mnogo se govori, da je okrog Podgrada nekaj bolezni in sicer hude gnilobe, kar bi bilo potrebno takoj raziskati in preprečiti nadaljnje okuženje. Trdi se, da je bila bolezen prenešena iz okolice Ilirske Bistrice, kjer je pred 18 leti še hudo gospodarila. V tem oziru bo potrebna v obeh krajih skrajna previdnost, zlasti pri trgovini z živimi čebelami. Bolje je zlo preprečiti, kakor ga lečiti. Okraj Koper s Piranom je naša najjužnejša čebelarska postojanka. Izmed vseh primorskih okrajev je čebelarstvo tu najmanj razvito, česar bodo najbrž vzrok slabe pašne razjnere. Točnega popisa ni še pri rokah, a kaže, da število panjev pri kakih 10 čebelarjih ne presega števila 150. Osebno sem obiskal tov. Sabadina Ivana pri Sv. Ubaldu pri Kopru, ki čebelari s 54 AZ-panji lastnega izdelka. Ta tovariš je edini čebelarski mentor za bližnjo in daljno okolico. Zraven čebelnjaka ima večji matičnjak s pra-šilčki za vzrejo rezervnih matic. Mislim, da so edinstvene čebelice na slovenski zemlji, ki jih obkroža bujno južno rastlinje: lovor, oljka, mandeljni, fige, nešplje, rožmarin, zimzelen in drugo. Kako pestro rastlinstvo in podnebje ima ta naša lepa Slovenija! Zal, da so tu čebelice za mojega obiska v juliju t. 1. lenarile, ker v naravi ni bilo niti zelene biljke. Strašni suši se ni mogla niti trta dovolj upirati. Ko sem tovarišu Sabadinu omenil, da ravno v tem času nanesejo panji okrog Postojne na liojevi paši 2—3 kg dnevno, mi je razodel, da ni še nikdar prevažal in ne ve, kako bi se odločil. Da bi ga ohrabril, sem mu skušal predočiti daljno potovanje čebel iz okolice Ljubljane do Banata na akacijo. Da, če nikjer drugje, je tu nujno potrebno, da se prične s prevažanjem. Pa še nekaj neprijetnega sem ugotovil v krajih, in sicer, da je tu po dosedanjih ugotovitvah celo tretji hrbtni okrov močno rumen. V bodočnosti bo treba to s čistokrvnimi maticami popraviti. V Kortah nad Isolo je pionir naprednega čebelarstva upokojenec tov. Essig z 10—12 AZ-panji. Po njegovih izjavah je tu spomladi, posebno na akaciji, jako ugodna paša. Škoda, da ni tu čebelarstvo bolj razvito. Bo pač treba v bodočnosti navdušiti in usposobiti večji kader mladine, ki bo stvar vzela v roke. Ajdovski okraj obsega sončno vinorodno vipavsko dolino, ki leži pod vznožjem Nanosa, Kolka, Čavna, Trnovske planote in sega na jugu do prvih obronkov Krasa, Tu je čebelarstvo od nekdaj doma. Zgodnja pomladanska paša pospešuje hiter razvoj družin, ki dajejo zgodnje in močne roje. Zato je bila tu v dobi pred prvo svetovno vojno dobro razvita trgovina z živimi čebelami. Največje čebelarstvo je imel v Kamnjah pred nedavnim umrli učitelj Janko Vodopivec, in sicer okrog 200 panjev povečane nemške normalne mere. Ta zaslužni čebelar je prvi uvedel sistematično prevažanje čebel v Furlanijo na zgodnjo pomladansko pašo, na repico in akacijo. na višinsko travniško in gozdno pašo na Hrušico pri Podkraju nad Vipavo ter na jesensko pašo, ajdo in žepek na Kras. Njegov učenec in po-snemalec je bil še danes živeči učitelj tovariš Bratina iz Vel. Zabelj, ki je še do pred leti čebelaril s 180 panji Vodopivčevega iipa. Danes že preusmerja čebelarstvo tovariš Bratina na AZ-panje, ki jih ima že okrog 50. Zanimivo je. da sta tov. Bratina in pok. Vodopivec že mnogo pred prvo svetovno vojno prevažala čebele preko Hrušice in Logatca pod Krim na liojo, seveda na vozeh. Eldorado pod Krimom je bil tako na glasu, da se nista niti zavedala, da je že v 20 km oddaljeni Hrušici prav taka mana. Ko sta nekoč »furala« svoje čebele na več vozeh pod Krim, jih je med potjo slučajno opozoril neki človek na mano v Hrušici; tam sta čebele kar na slepo srečo raztovorila. In glej. uspeh je bil isti kot pod Krimom panje sia dvakrat točila. Ta izsledek izkoriščajo danes skoro vsi čebelarji zgornje Vipavske doline s 600—700 panji. Ajdovski okraj danes prednjači z okoli J000 AŽ-panji med vsemi primorskimi okraji. Najbolj je razvito čebelarstvo danes v Št. Vidu in Podragi nad Vipavo. Tam je kader mladih ljudi, ki bodo še mnogo storili. Dejstvo je, da se težišče čebelarstva uveljavlja baš v tem najvzhodnejšem kotičku Vipavske doline. Tolminski okraj je glede čebelarstva v primeri z drugimi tudi šele v razvoju. Pretežno število čebelarjev čebelari z I—10 AZ-panji. Zanimanje čebelarjev za napredek je zelo veliko, saj so se od tu prvi oglasili za čebelarski tečaj, združen s kolektivno kuho voska. Zal, da ne morem dati natančnejšega opisa glede pašnih razmer in drugega, ker okraja nisem še obiskal. Skoraj gotovo je Tolminsko v čebelarskem pogledu toliko kot Gorenjska za ostalo Slovenijo. Čim bodo zbrani podatki iz Idrijskega in Grgarskega, bom z opisom nadaljeval. Martelanc Vladimir: Zazimljanje čebelnih družin Kot zadnje čebelarjevo opravilo je zelo važno zazimljanje. Mnogi čebelarji polagajo na to premalo pažnje in izgube zaradi tega mnogo družin. V Sloveniji imamo v glavnem dva zemljepisna pasova: obmorski pas, ki sega na Primorskem po večini do tam, kjer raste figa, lavor in drugo južno sadje, ter celinski pas z ostrejšo in daljšo zimo. Vsak čebelar bo iorej z lahkoto ugotovil, v katerem izmed teh dveh pasov čebelari. Vprašali se boste, kakšnega pomena je zazimljanje čebel v enem ali drugem pasu. Z ozirom na kakovost medu prav ogromnega. Praktično se da to le tako pojasniti: Čebelar iz Vipavske doline je imel letos svoje čebele na bogati hojevi paši nekje blizu Postojne. Ker je paša držala še v septembru, so si čebele uredile zimsko zalogo in gnezdo kar na hojevcu. Te družine bodo potrebovale pri zazimovanju prav neznatne spremembe zimske zaloge. Vipavska dolina ima namreč sončno in milo zimo, ki omogoča čebelicam, da se skoro dvakrat na mesec lepo sprelete in osnažijo. Isto velja tudi za ves zapadni Kras in južni del slovenske Istre. Mnogo težavnejše stališče ima čebelar iz Notranjske in ostalih severnejših predelov. Tod so zime dolge in mrzle, tako da se čebelice tudi dva meseca ne morejo sprašiti in osnažiti. Posledice so skoro neizbežne — ne- izprosila griža pokosi večino družin. Vzrok torej tiči v kakovosti in sestavini hojevega medu. Hojevec ni med cvetnega (nektaričnega) izvora, pač pa mani nega. Razen hojeve mane poznamo tudi mano nekaterih listovcev, kakor: hrasta, gabra, lipe, leske, javorja itd. Med raznih man ima poleg običajnih sestavin zelo visok odstotek rastlinskega lepila. Pri zimskem uživanju ga ne morejo čebele izločiti, ampak se jim nabira kot neprebavljiva snov v prebavilih ozir. v debelem črevesu-blatniku. Čim ostrejša je zima, tem več medu použijejo čebele, da obdrže v gnezdu potrebno toploto. Zato zahteva dekstrin, ki se nabira v debelem črevesu kot neizgorljiv pepel, čim pogostejšo izpraznitev blatnika. Ako imamo v naravi ugodne vremenske prilike, se čebelice sprelete in pravočasno otrebijo ter tako rešijo nevarne griže. Ko se čebelici napolni blatnik z neprebavljivimi snovmi, sili namreč nagonsko iz panja, da se otrebi. Ta potreba se javlja v panju prvotno z lahnim šumenjem, ki vsak dan narašča in preide končno v vršenje. Čebele zapuste zimsko gnezdo, se razlezejo po panju, razburjene šume in iščejo izhoda, da bi se otrebile. Ako traja zunaj mrzlo oblačno vreme, je družina skoraj izgubljena; čebele onesnažijo s temnimi otrebki vse vprek, panj in satje. To stanje jih spravlja v silno žejo, tako da odprejo v mnogih primerih ves zadelan med, misleč, da staknejo nekje zaželeno vodo. Končno napete in od utrujenosti onemogle čebele popadajo na dno panja, dočim drve druge skozi žrelo v objem hladne zimske smrti. Družina, ki slučajno preživi tako nesrečo, je tako oslabela, da imamo ob prvem spomladanskem izletu le matico s peščico čebel. Kaj naj torej ukrenejo čebelarji v mrzlejših predelih, da se izognejo taki katastrofi? Dve poti sta: da pravočasno prepeljejo iztočene panje v ajdovo pašo, kjer dopolnijo zimsko zalogo z zdravim ajdovcem, ali da dopitajo čebelam vsaj tri kilograme sladkorja, razredčenega z vodo. Zakaj pa samo tri kilograme? Zato, ker je dovolj, da so čebele vsaj tri zimske mesece na sladkorju. Vso nadaljnjo spomladansko dobo jim ne more škoditi še tako gost manin med; obratno, brez medu in obnožnine ni pravega razvoja zalege. Prav bridke izkušnje imajo v tem pogledu čebelarji iz bivše Reške pokrajine. Iz zgolj špekulativnih namenov so prepeljali za časa Italije v jeseni v carine prosti reški pas popolnoma suhe čebele, jih tam uapitali s samim nezatrošarinjenim, cenenim sladkorjem, dočim so iztočeno medeno zimsko zalogo prodali in razliko spravili. Mislili so s tem prevariti čebele, a so le sebe, ker so čebele zimske mesece na sladkorju sicer lepo prebile, dočim so v spomladnem razvoju zelo zaostale, ker sladkor sam pač ui primeren za krmljenje zalege. Iz tega lahko ugotovimo sledeče dejstvo: Čebelna družina mora prezimiti vsaj tri zimske mesece na cvetnem medu (spomladanskem, ajdovcu, žepkovcu), ali pa na sladkorni raztopini. Za ves svöj nadaljnji razvoj spomladi pa potrebuje izključno med, ki je lahko tudi maninega izvora. Vsi čebelarji iz že prej omenjenega obmorskega pasu pa niso strogo navezani na gorenje pravilo. Lahko sicer dopolnijo sladkor ali spomladanski med v satju k zimski zalogi, vendar neobhodno potrebno to ni. Kdor pa hoče biti stoodstotno gotov, se mora držati splošnega pravila. S tem bi bila izčrpana snov o primerni kvaliteti zimske zaloge. Zelo važna je pravilna tehnična izvedba zazimljan ja. Kdaj naj začnemo prav za prav z zazimljan jeni in katero je najpreprostejše? Najlažje stališče ima čebelar, ki je imel čebele v ajdi in je na jasnem, koliko so nabrale. Ta bo pričel z zazimovanjem proti koncu oktobra v južnem, oblačnem ali najbolje deževnem vremenu. Imamo dvojen način zazimovanja: da presodimo zimsko zalogo na oko, ali da jo ugotovimo s tehtnico. Prvi način je lahko varljiv in zmoten, dočim je drugi zanesljivo točen. Cebelna družina potrebuje v AŽ panju za zimsko zalogo povprečno 10 kg čistega medu. V krajih z zgodnjo pomladansko pašo se lahko zniža na 8 kg. Najprimernejša tehtnica je manjša decimalka, pri kateri tariramo kozico. Brez koze mora tehtati kompletno vališče 16 do 17 kg. Teža se porazdeli takole: med 10 kg, 9 satov 4.5 kg, čebele 1.5 kg. Ako prezimimo na težjem, starem satju, zvišamo skupno težo za 1 kg, kar velja tudi za panje na 10 satov. Po tehtanju polagamo satje v istem redu v panj in pazimo, da v gnezdu kakšen bolj prazen sat premaknemo ob stran in ga nadomestimo s primerno težkim. Paziti moramo, da je medena zaloga lepo spojena, ker je presledek s prelahkim ali praznim satom zelo nevaren. Ako zaloti družino oster mraz ob praznem satu, ki ga ne more prelesti, umre za lakoto, čeprav je onkraj prazne pregraje še obilna medena zaloga. Pomnimo: na primernem medu. pravilno zazimljeni in odeti družini ne more še tako hud mraz do živega. Ali naj ob zazimljenju izvajamo kakšno združevanje? Vsi taki posli se morajo izvršiti še tik pred pričetkom jesenske paše. Ravno tako ne uganjajmo prevelikih umetnij pri raznih prelegancih, ker niso redki primeri matične oplemenitve v oktobru. Le panj, ki kaže znake brezmatičnosti ali trotavosti pri zazimljenju, združimo s kako šibkejšo družino. Mnogi čebelarji, posebno v Beli Krajini, puste v neločenem medišču čez zimo prazno satovje z izgovorom, da tako satje dobro ohranijo, ker nimajo zato potrebnih omar. Kdor si prične ustvarjati moderno čebelarstvo, mora takoj ob pričetku vnesti postavko za dobro omaro za satje. Prav zaradi te pomanjkljivosti izgubimo v Sloveniji mnogo dragocenega satja, katerega, razmetanega po vseh mogočih kotih, uničijo vešče. Satje spada od zazimljenja do prestavljanja spomladi v dobro omaro, kjer ga od časa do časa žveplamo. Preden postavimo družino s tehtnice v panj, osnažimo dno vseh prizidkov in mostičkov, izvlečemo okvir z matično rešetko, jo osnažimo zade-lavine, posebno tam, kjer se dotika sprednje stene panja; kajti ravno tu nastajajo tisti nesrečni prehodi, po katerih zaide matica med letom v me-dišče. Ko smo panj temeljito osnažili, ne pokrijemo matične rešetke popolnoma, da morejo preostale čebele iz medišča v plodišče. Dokler ne nastopi občutnejši mraz, čebel sploh ne odevamo ali zapazimo, ker ravno jesensko ohlajevanje čebele polagoma zveže v strnjeno gnezdo. Žrelo zožimo na 4—5 cm, da se družina laže brani nadležnih roparic. Mnogi čebelarji grešijo s tem, da sc jim z zazimovanjem zelo mudi in se ga lotijo ob toplem, sončnem vremenu, ko čebele še stikajo okrog. Delo opravljajo kar v odprtem čebelnjaku, šarijo z medenim satovjem in s tem dajejo pobudo vsiljivim domačim in tujim roparicam, da pričnejo s svojini zločinskim poslom. Razkopana in vznemirjena družina na tehtnici tudi v panju nekaj časa ne nudi vsiljivim taticam prave obrambe. S takim početjem si nakopljemo takšen rop, ki se ga le težko rešimo. Kakor že prej omenjeno, pričnemo z zazimovanjem v drugi polovici oktobra, v južnem, deževnem vremenu, ko čebele ne izletavajo, a nam tudi na tleh ne otrpnejo. Še nekoliko besed o paženju panjev ob nastopajočem stalnem mrazu. Prezgodaj zapažena družina se ne počuti dobro; predolgo je razpršena po satovju. Ko stojimo tik pred ostrejšim mrazom, pripravimo potrebne odeje, pokrijemo nalahko prej puščeno režo nad matično rešetko in pričnemo prav previdno, brez razburjenja družin, z odevanjem. Najcenejše odeje so ržene slamice, ki jih spreten čebelar sam sešije. V medišče, nad matično rešetko, priložimo krajšo, a zadaj potisnemo do okenc daljšo. Cim smo to storili, smo zaključili čebelarsko leto. Na vratca panja pritrdimo še beležnico za naslednje leto. Kdor nima slamnic, si lahko pomaga z odejami iz časopisnega papirja, ki čebele prav dobro ščitijo pred mrazom. Za odeje enega panja porabimo približno pol do tri četrt kilograma sešitega ali spojenega papirja. Najidealnejša a žal najdražja odeja je iz centimeter debelega, iz volne tolčenega sukna (filca), ki pokrije matično rešetko in plodiščno okence obenem. Prednost teh odej je v tem, da so tople, zavzemajo v omari malo prostora in je ravnanje z njimi skoraj neslišno. Težko je pa priti do njih, ker so precej drage. Da nam ne zaide skozi žrela v panje rovka, ne smejo biti žrela višja od 8 mm. Čebelarju, katerega čebele nimajo dovoljne zimske zaloge, ali pa imajo v severnejšem pasu pretežno nevarno mano, je nujno potrebno, da zalogo dopolni, odnosno odvzame primerno količino hojevca in ga nadomesti s sladkorjem. To naj se zgodi v oktobru, ob vremenu, kakor smo že prej omenili. Tu nam je zopet točna pomočnica dobra tehtnica. Postopamo kot pri navadnem zazimljanju. Družini, ki tehta le 13 kg, ne urejamo nič satovja, ampak zabeležimo na panj: tri kilograme primanjkljaja, kjer tehta družina na mani n. pr. 18 kg, ji odvzamemo 7 kg teže, t. j. približno dva zalita stranska sata, gnezdo proti levi in desni razmaknemo in v sredino pomaknemo dva do ene četrtine zanešena sata iz kakega medišča v skupni teži 2 kg, na panj pa zabeležimo: primanjkljaj 3 kg sladkorja. Ne smemo tukaj zamenjati težo sladkorja in sladkorne raztopine. Za dodajanje 3 kg sladkorja porabimo skoraj 5 kg sladkorne raztopine, tako da dodana voda ne pride v poštev. Najprikladnejše dodajanje zimske zaloge je v satovja v izpraznjenem medišču v enem ali dveh obrokih. I kg sladkorja raztopimo v 6—7 del vode ali nazorneje: 10 kg sladkorja v 6—7 1 vode. Sladkorno raztopino ohladimo v leseni kadi ali točilu in jo z manjšo, pollitersko posodo nalijemo v prazno satovje. Spreten polivač spravi do 2 kg raztopine v en sat, tako da je tehtanje napolnjenih satov skoraj odveč ter jih lahko kar sproti postavljamo v medišče določene družine. Čebelice že v najkrajšem času znosijo sladkor v sredino gnezda, kjer ga začnejo v prvih zimskih mesecih najprej rabiti. Tudi pri tem delu se izogibajmo sončnih, toplih dni, da ne povzročimo ropanja. Po opravljenem delu odvzamemo pitalno satovje iz medišč in se prepričamo, če so čebele sladkor pravilno razmestile po plodišču. Kasneje, ob primernem času, izvršimo že paženje in ode-vanje, pa je zazimljanje končano in družinam zagotovljen zimski počitek. Pozivamo vse podružnice, da zberejo pri svojih zadružnikih vse vo-ščine, ki jili čebelarji ne morejo sami doma brez izgube dragocenega voska izkoristiti, in jih pošljejo podpisani zadrugi, da jih ona prekuha. Za svoje delo bo računala samo malenkostne stroške. Za dobljeni vosek prejme vsak zadružnik odgovarjajočo količino satnic ali pa bo zadruga vosek odkupila in ga plačala po dnevni ceni. Letos ne sme propasti niti en gram voska. NAŠA ORGANIZACIJA Železničarjem — čebelarjem Znano Vam je, da je dne 8. junija t. 1. zaradi eksplozije na tukajšnjem glavnem kolodvoru pogorelo poslopje Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani. Pri tem požaru je bila prizadeta tudi Železničarska čebelarska zadruga, ki je imelq, svoje poslovne prostore in skladišča v poslopju omenjene zadruge. Upravni odbor Železničarske čebelarske zadruge je že konec leta 1943 iz previdnosti spravil pretežno večino čebelarskega blaga in potrebščin v kletne prostore železničarske Nabavljalne zadruge, panje pa v skladišče »Žegoze«, Galusovo nabrežje št. 33. Do tega varnostnega ukrepa je upravni odbor privedla bojazen, da bi pri event, zračnem napadu na tukajšnji glavni kolodvor bila prizadeta tudi najbližja okolica in verjetno tudi imo-vina naše zadruge. Blago, ki je bilo vskladiščeno v kletnih prostorih železničarske Nabavljalne zadruge, je ostalo od požara nedotaknjeno, tako tutli panji, ki so bili vskladiščeni pri »Žegozi«. Požar je uničil samo tisto blago, ki je bilo v zadružni poslovalnici, in opremo zadružne poslovalnice, kakor tudi večino poslovnih knjig. V blagajni, v kateri so bile poslovne knjige, je popolnoma zoglenel dnevnik in imenik članov ter delno tudi knjiga deležev. Denar v znesku Lir 40.562.—, ki je bil tudi v blagajni, je ostal od požara nedotaknjen, kar je razvidno iz overovljenega komisijskega zapisnika. Po nastanku novega stanja dne 8. 5. t. 1., ko je partizanska vojska izgnala okupatorja iz naše domovine, so se začeli na iniciativo Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo v Ljubljani polagati novi temelji vsemu našemu zadružnemu gospodarstvu. Male zadruge, ki so bile v prejšnji Jugoslaviji ustanovljene iz političnostrankarskih namenov in stanovske razcepljenosti, so se danes združile na zahtevo ljudskih množic v močne zadružne gospodarske ustanove, ki bodo s skupnimi zadružnimi denarnimi, sredstvi služile potrebam vsega delovnega ljudstva. Naša Železničarska čebelarska zadruga se je zaradi tega pripravljala na likvidacijo svoje stanovske zadruge in na združitev s tukajšnjim Slovenskim čebelarskim društvom v enotno Čebelarsko zadrugo za Slovenijo v Ljubljani. To likvidacijo zadruge smo morali še tembolj pospešiti, ker po požaru nismo imeli nobenih poslovnih prostorov ne skladišča, kamor bi spravili od požara nedotaknjeno blago. V tej stiski nam je z vso uvidevnostjo priskočilo na pomoč Slov. čebelarsko društvo, s katerim smo danes spojeni v enotno Čebelarsko zadrugo, in nam rade volje dalo na razpolago svoje prostore, kamor smo prenesli svoje poslovanje in imovino zadruge. Da se člani obvestijo, koliko imovine je ostalo po požaru naši zadrugi, in da se izvrši likvidacija naše zadruge, je upravni odbor skupno z nadzornim odborom sklenil na svoji seji dne 27. VII. t. 1., da naj se skliče dne 15. VIII. t. 1. izredni občni zbor. kjer naj bi članstvo razpravljalo o zgornjih vprašanjih. Vabilo za občni zbor je bilo pravočasno razglašeno v dnevniku »Slovenski poročevalec« in vsi zaupniki na vseh progah so dobili pismena vabila za občni zbor s prošnjo, da naj o tem obvestijo članstvo. Ker pa dne 15. VIIT. i. I. ni bilo na občnem zboru navzočih nad-polovično število članov, kar je po pravilih čl. 51, t. 3 polrebno za sklepanje o likvidaciji zadruge, se je 15 dni pozneje, dne 2. IX. t. 1., vršil nov občni zbor, ki je imel pravico sklepati o likvidaciji pri vsakem številu navzočih članov, kar je bilo objavljeno na vabilih in v »Slovenskem poročevalcu«. Na drugem občnem zboru dne 2. IX. t. I. so navzoči soglasno odobrili predlog upravnega odbora, da se naša zadruga likvidira in spoji z vsem svojim imetjem z novoustanovljeno Čebelarsko zadrugo za Slovenijo v Ljubljani. Imovinsko stanje naše zadruge po požaru je bilo sledeče: Aktiva Din 89.511.02 Pasiva_________________Din 54.392.55 Poslovni prihranek Din 35.118.69 V postavki »Pasiva« so zapopadeni deleži članov, drugih dolgov pa zadruga ni imela. Skupni obratni kapital Železničarske čebelarske zadruge znaša torej v blagu in denarju v današnji valuti Din 89.511.02, kar je upravni in nadzorni odbor izročil na skupni seji dne 20. IX. t. 1. odboru novoustanovljene Čebelarske zadruge za Slovenijo v Ljubljani. S tem je bilo zaključeno poslovanje Čebelarske zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani. Vsak član bivše Čebelarske zadruge usl. drž. železnic v Ljubljani, ki do 31. XII. 1945 ne bi prijavil svojega izstopa, oziroma odpovedal deleža pri novi Čebelarski zadrugi za Slovenijo v Ljubljani, bo s tem dnevom postal avtomatično član te nove zadruge. Pravočasno odpovedani deleži se bodo članom izplačali. Kakor so železničarji vedno imeli smisel za zadružništvo in za skupno pomoč drug drugemu, tako pričakujemo tudi sedaj, da se bodo v vsakem oziru posluževali zadružne poslovalnice in iskali kakršnih koli čebelarskili nasvetov v tej skupni Čebelarski zadrugi. Priporočamo jim, da naj posebno glede prevoza čebel na pašo v oddaljenejše kraje sodelujejo s svojimi izkustvi pri čebelarskih podružnicah in čebelarskih družinah. Samo s skupno močjo in skupno zadružno mislijo in voljo bomo dosegli uspeh pri čebelarstvu v okrilju naše nove čebelarske zadružne ustanove, ki bo v korist posameznemu čebelarju in skupnosti. Poziv! Upravni odbor Čebelarske zadruge za Slovenijo v Ljubljani, Tyrseva cesta 21, je sklenil, da bo priredil še to zimo po podružnicah in Čebelarskih družinah poučna čebelarska predavanja, enodnevne ali po potrebi in dogovoru tudi dvodnevne čebelarske tečaje. Za to potrebuje praktičnih čebelarjev, ki bi hoteli prevzeti ta poučna predavanja. Kdor se čuti sposobnega za predavatelja, čeprav nima izpita, naj javi takoj svoj točen naslov podpisani zadrugi. Poročilo o občnem zboru Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani, ki jo bil dne 15. avgusta 1945 v dvorani Zavoda /a socialno zavarovanje na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Kor občni zbor ob napovedani uri ni bil sklepčen, ga je otvoril predsednik Anton Žnideršič pol ure kasneje v smislu § 13 društvenih pravil. Ugotovil je, da je bil občni zbor pravilno sklican. Dalje je ugotovil, da je bilo na občnem zboru zastopanih 10 podružnic z 28 delegati, ki so imeli pravico glasovanja. Občnega zbora se je udeležil tudi tajnik Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo in referent za čebelarstvo pri Kmetijskem ministrstvu, profesor Stane Mihelič. On je bil prvi. ki je obiskal po narodni osvoboditvi naše društvo in nam dal smernice za uspešno tlelo na čebelarskem polju. Predsednik ga je prav iskreno pozdravil in ga prosil, naj tudi v bodoče vsestransko podpira naše delo. Pozdravil je vse delegate in čebelarje, ki so se udeležili današnjega občnega zbora v tako lepem številu, posebno p d čebelarje z Gorenjskega in Štajerskega, ki so po petih letih groze in prestancga trpljenja zopet lahko prišli v našo sredo. Pred prehodom na dnevni red se je predsednik Žnideršič spomnil umrlih članov. Ob bombnem napadu na Kočevje v decembru 1944 je postal žrtev Alojzij Peterlin, dolgoletni član širšega odbora in predsednik čebelarske podružnice v Kočevju. Ob istem času je padel v boju z okupatorjem Dušan Lunder, učitelj v Trbovljah in delaven tajnik čebelarske podružnice v Trbovljah. Dne 2. februarja 1945 je umrl po dolgotrajni bolezni Frančišek Ro ji na, ki je urejeval Slovenskega čebelarja od počeika v letu 1898. do leta 1918., to je celih 21 let. Dne 15. marca 1945 je umrl v Stari vasi pri Postojni Ivan Sajevic, star 95 let. Bil je bližnjim in daljnim čebelarjem-začetnikom pravi učitelj in svetovalec. V istem času nas je zapustil v visoki starosti 91 let Jakob Virjent, doma v Viševku pri Kamniku. Znan je Virjentov panj in Virjentova stiskalnica za vosek, ki jo še danes uporabljamo. Dne 20. aprila 1945 je zaradi bombnega napada tragično preminul Franc Košak, za razvoj slovenskega čebelarstva zaslužni velečebelar na Grosupljem. Poleg teh naj se spomnimo vseh čebelarjev, ki so žrtvovali svoje življenje za svobodo domovine. Vse bomo ohranili v častnem spominu. Slava jim! Za zapisnikarja je bil izvoljen tov. Ro ž m a n , za overovatelja pa tov. D e r -melj in Senegačnik. Tajniško poročilo o društvenem delovanju je podal tov. Josip Kobal in izvajal: Tovariši zborovalci! Ker je odmerjen današnjemu občnemu zboru kratek čas, sem se omejil pri svojem poročilu le na najvažnejše zadeve. Naj govorim najprej o stanju čebelarstva. Naše pred-vojno lepo razvito Čebelarsko društvo, ki je imelo do 170 podružnic in okrog 4000 članov, je bilo zaradi okupacije zelo okrnjeno. V nasilni tvorbi Ljubljanske pokrajine je bilo v letu 1943. samo še 4(> podružnic s 1104 člani. Direktnih članov je bilo 106. Vseh članov je bilo 1210. V letu 1944. se je skrčilo število podružnic na 32, ki so prijavile 740 članov, direktnih članov je bilo 14, skupno 754 članov. V letu 1945. je poslalo imenike članov le še 22 podružnic in prijavilo 450 članov. Vzrok temu majhnemu odzivu so bile vojne razmere in prometne tež-koče. Saj je bilo društvo od vseh podružnic skoro popolnoma odrezano. Tudi neupoštevanje nekaterih podružnic pri dodeljevanju sladkorja za krmljenje čebel utegne biti več ali manj vzrok. Ožji o d b o r. Na seji širšega odbora dne 20. junija 1943 se je konstituiral odbor takole: Predsednik Anton Žnideršič, podpredsednik Janko Babnik, tajnik in blagajnik Edvard Senegačnik, odborniki: Mirko Dermelj, Franc Ločniškar, Albin Petelin, Slavko Raič ter virilista Adolf Arko, vodja društvene trgovine in Avguštin Bukovec, urednik Slovenskega čebelarja. Ker je bil tajnik in blagajnik tov. Senegačnik v vojnem ujetništvu, po povratku iz njega pa bolan, je ožji odbor imenoval tov. Josipa Kobala za poslcvodečega tajnika in blagajnika. V širšem odboru so bili poleg navedenih še: za Ljubljansko okolico Ivan Burgar; za Logatec^ Anton de Gleria; za Kočevje: Alojzij Peterlin; za Novo mesto: Josip Vales in za Črnomelj: Vladimir Martelanc. Namestnika sta bila Franc Aleš in Franc Rome. Za pregledovalca računov sta bila izvoljena Franc Resman in Ivan Šmajdek. V gospodarskem odboru so bili Adolf Arko, Janko Babnik in Albin Petelin. Umrl je Alojzij Peterlin, iz odbora sta pa izstopila Janko Babnik in Albin Petelin ter namestnik Franc Aleš. Ožji odbor je imel po zadnjem občnem zboru v letu 1943. pet sej, leta 1944. pet sej in v letu 1945. skupno 8 sej. Seja širšega odbora je bila samo 26. jun. 1943. Pozneje ni bilo nobene več zaradi prometnih težkoč. Na sejali je ožji odbor razpravljal o tekočih zadevah, ki jih bom omenil v svojem poročilu. Slovenski čebelar je izhajal v letu 1943. vsak drugi mesec v skrčeni obliki, ki nam jo je predpisal okupator. Ob zaključku tega leta je nemški okupator nadaljnje izhajanje lista prepovedal, čeprav smo večkrat posredovali, da bi ga smeli kot edini čebelarski list med Slovenci še nadalje tiskati. Prošnja je bila odklonjena. V nadomestilo je društvo izdalo v letu 1944. Čebelarski zbornik s pestro, bogato poučno vsebino. Ministrstvo smo prosili, da bi nam izposlovalo dovoljenje za zopetno izdajanje lista. Naša društvena knjižnica je razdeljena v dva dela. V prvem delu so znanstvena in poučna čebelarska dela. Šteje 321 knjig v 363 izvodih. V drugem delu knjižnice so pa sami vezani letniki raznih slovenskih, hrvaških, srbskih, čeških, poljskih, bolgarskih, nemških, italijanskih, francoskih in angleških strokovnih čebelarskih časopisov v skupnem številu 398. Knjižnica torej šteje 719 knjig v 741 izvodih. V knjižnici so skrbno spravljene dragocene in redke čebelarske knjige. Plemenilne postaje za matice zaradi vojnih dogodkov in prometnih težkoč niso obratovale. Za postajo na Gorjancih imamo že pripravljen zložljiv čebelnjak v Novem mestu. Potrebni hramčki s plemenilniki so v našem skladišču. V Rakitni je društvo kupilo čebelnjak. Tja bi bilo potrebno prepeljati trotarja in postaviti hramčke. Čebelnjak pa je postal žrtev bombnega napada. Treba bo zgraditi novega. Inventar plemenilne postaje v Kamniški Bistrici je deloma ohranjen. Isto na Pohorju. Upam, da bodo vse naštete plemenilne postaje začele prihodnje leto s svojim koristnim delom. Poleg navedenih bo treba ustanoviti še nove. Kakor drugi narodi, moramo tudi Slovenci posvetiti vso pažnjo vprašanju čistokrvnosti in dobrih lastnosti naše sivke. Opazovalne postaje, ki jih je imelo društvo po vsej Sloveniji, so zaradi vojnih dogodkov prenehale s svojim delovanjem. Treba bo ne le stare obnoviti, ampak še nove ustanoviti. Ožji odbor je razpravljal o tem in sklenil ustanoviti postaje v Ljubljani, Polhovem Gradcu, v Lazah, na Blokah, v Dobrepoljah, v Št. Jerneju in v Toplicah pri Novem mestu. Za ljubljanske čebelarje in čebelarje bližnje okolice bi bila neobhodno potrebna opazovalna postaja pod Krimom. Mučno je, ko ne moremo dati čebelarjem, ki hodijo po informacije v društveno čebelarno, nobenih točnih pojasnil, če hoja medi ali ne. Naloga opazovalnih postaj ni samo v tem, da opazovalci pošiljajo mesečna poročila, ampak v tem, da poročajo centrali takoj, ko se začne kaka bogata paša na hoji, smreki, akaciji, na travnikih itd., da lahko prepeljejo tja svoje čebele in tako izkoristijo medene vire. V tem pogledu moramo biti širokogrudni in privoščiti izrabo pasišč tudi tistim čebelarjem, ki nimajo paše. Vrbov nasad je moralo društvo zaradi raznih neprilik začasno opustiti. Čeprav je nasad komaj pičlo uro oddaljen od mesta, so nam delali neprilike za obisk. Za pletev nismo mogli dohiti delavcev. Vprašanju zboljšanja čebelje paše bo treba v bodoče posvetiti vso pažnjo. Med vojno je nastalo mnogo goličav, ki jih bo treba na novo posaditi. O stanju čebelarstva ne morem dati točnih podatkov. Omenim naj le, da je kmetijski oddelek odredil v letu 1944. uradno štetje čebelnih panjev po občinah, kolikor je imel z njimi stike. Iz teh sem posnel, da je bilo v mestu Ljubljani 164 čebelarjev, ki so imeli 1908 AZ panjev in 121 kranjičev, skupno 2029 čebelnih družin. V ljubljanski okolici je bilo 321 čebelarjev s 3431 AZ panji in 631 kranjiči, skupno 4082 čebelnih družin. V kočevskem okraju 37 čebelarjev 321 AZ panjev in 72 kranjičev, skupaj 382 čebelnih družin, v logaškem okraju 68 čebelarjev s 631 AZ panji in 85 kranjiči, skupno 716 čebelnih družin, v novomeškem okraju 209 čebelarjev, ki so prijavili 802 AZ panja in 680 kranjičev, skupaj 1482 čebelnih družin. V vseh petih okrajih je bilo prijavljenih v letu 1944. v 41 občinah 829 čebelarjev, ki so imeli 7082 AZ panjev in 1609 kranjičev, torej skupno 8691 čebelnih družin. Poudarjam, da manjka po posameznih okrajih po več občin, kjer se štetje ni moglo izvršiti. Primerjal sem to štetje tudi s podatki, ki so jih poslale čebelarske podružnice s teh področij. Ugotovil sem, da se podatki ne ujemajo. Ta se boji, da jih bodo uporabili pri davčni oblasti, ki ga utegne obdavčiti, oni si misli, da bo moral kako svojo družino oddati. Zato je vsaka statistika bolj ali manj nezanesljiva, problematična. Prav in lepo pa bi vendarle bilo, da bi se uradno in zasebno štetje ujemalo, kar se bo zgodilo tedaj, ko bomo vedno in ob vsaki priliki navajali podatke, ki odgovarjajo dejanskemu stanju. Upajmo, da bomo sedaj v svobodni domovini vendar prišli do prave statistike v čebelarstvu. Zdravstveno stanje čebel je bilo med vojno povoljno. Tu in tam se je pojavila nozemavost. V nekaj primerih je bila ugotovljena kužna bolezen gniloba. Ožji odbor je storil potrebne ukrepe, da se je bolezen zatrla. Želeti bi bilo, da se čebelar, če se pojavi pri njem kaka bolezen, brezpogojno ukloni predpisom in brez odpora dopusti, da se postopa z obolelimi čebelami po uredbi o zatiranju nalezljivih bolezni. Ce je treba čebelno družino uničiti, lahko dobi čebelar delno odškodnino, ker ima društvo sklud za zatiranje čebelnih kužnih bolezni, ki je narasel na 8.749 lir 64 cent. Gotovo je, da se bo naša čebelarska organizacija v novih razmerah razmahnila in se bodo tudi prispevki za ta sklad znatno zvišali. Tako bo omogočeno na eni strani čebelarski orgunizaciji dajati večjo odškodnino, za morebitno uničene družine, na drugi strani pa posvetiti nujvečjo skrb pregledu čebelnjakov, kjer je bila gniloba že pred vojno močno razširjena. Predavanja in tečaji o čebelarstvu se med vojno niso vršili. Dasiravno je čebelarstvo važna panoga našega kmetijstva in je društvo izključno gospodarskega značaja, ni dovoljeval okupator nikakih sestankov, na katerih bi nudili čebelarjem potreben pouk. Obstoja društva sicer ni prepovedal, pač pa je moralo predlagati svoja letna poročila. Zaradi razcepljenosti in velikih prometnih ovir se tudi občni zbori niso mogli vršiti. Društvo si je oskrbelo za predavanja kinoprojektor. V svojem inventarju ima zvočni film »Življenje čebel« in nekaj diapozitivov iz čebelnega življenja. Nujno potrebna bi bila predavanja po vsem osvobojenem ozemlju, zlasti po Primorskem, kjer naš narod 25 let ni imel nikakih predavanj. Sladkor zu krmljenje čebel tvori pri društvu poglavje zase. Koliko skrbi, dela, potov in težav je bilo, ve samo tisti, ki je vse to sam doživel. Kdor se hoče o tem prepričati, mora pogledati zadevni arhiv. Kljub vsemu temu pa je društvo doseglo malenkostne uspehe. Za jesensko krmljenje v letu 1943. nismo prejeli nikakega sladkorja. Za spomladansko krmljenje v letu 1944. nam je dovolila nemška okupacijska oblast 15.800 kg sladkorja pod pogojem, da odda čebelar za vsake 4 kg sladkorja po i kg medu zn socialne ustanove. Sladkor so prejeli po odredbi nemške oblasti samo čebelarji iz krajev, zasedenih po okupatorju. Podružnice južno od Ljubljane niso prišle v poštev. Za jesensko krmljenje leta 1 ‘>44. je dovolila nemška okupacijska oblast 8.400 k{? sladkorju izrecno samo zu čebelarje, stanujoče v občinah: Ljubljana. Ježica, Polje, Hudnik in Dobrova, kar je vzbudilo pri čebelarjih drugih podružnic veliko nejevoljo. Ves trud in dokazovanje društvenega odbora, da bi prejeli sladkor vsi čebelarji, je bil brezuspeše n. Nuknadno smo izvedeli, da je okupator oddal nekaj sladkorja preko Prevoda občinam: Brezovica, Velike Lašče, Sodražica in Dobrepolje. Kadar je društvo posredovalo za nakazilo sladkorja, vselej je prejelo odgovor, da sladkorja niti za ljudsko prehrano ni, kako neki naj ga nakažejo čebelarjem. Za nakazilo sladkorja v bližnji jeseni je storilo društvo potrebne ukrepe. Naš bodoči delovni program. Na seji dne 19. maja lega leta smo se spomnili velikih dogodkov, ki so se zvršili v našem narodnem življenju in ki so nam prinesli po prestanem trpljenju, zaničevanju in poniževanju težko in željno pričakovano narodno osvobojenje in z njim svobodno Slovenijo. Na tej seji sein poročal o bodočem delovnem programu pri društvu. Ker sem večino točk tega delovnega programa omenil že v dosedanjem svojem poročilu in smo uvrstili ta program v člen 2. pravil nove čebelarske zadruge, ne bom s tem izgubljal časa. P r e o s n o v a d r u š t v a. Na sestanku dne 12. juniju tega leta, katerega so se udeležili zastopniki Slovenskega čebelarskega društva in zastopniki Čebelarske zadruge uslužbencev drž. železnic, je podal tajnik Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo in referent za čebelarstvo pri ministrstvu za kmetijstvo prof. Mihelič nekaj smernic o bodočem zadružnem življenju v naši svobodni domovini. Priporočal je, naj se vsi čebelarji združijo v enotno čebelarsko zadrugo, ki naj obsega vso Slovenijo. Navzoči zastopniki obeh čebelarskih organizacij so se strinjali s smernicami tov. Miheliča in sklenili soglasno, da bo vsaka organizacija stavila članom na občnem zboru predlog, naj preneha s svojim dosedanjim delovanjem in prenese vse svoje aktivno in pasivno imetje na novo Čebelarsko zadrugo z omejenim jamstvom v Ljubljani, ki bo poslovala v smislu dosedanjih njenih pravil in z istim ciljem. Izvoljen je bil pripravljalni odbor, v katerem so bili tovariši Žnideršič, Arko in Kobal kot zastopniki Slovenskega čebelurskega društva in tovariša Cvetko in Škot kot zastopnika Čebelarske zadruge uslužbencev drž. železnic. Pripravljalni odbor je imel več sej, na katerih je obravnaval pravila nove Čebelarske zadruge in pripravil vse potrebno za ustanovno skupščino, ki bo danes ob 10.30 v tej dvorani. Tovariši ! V svojem tajniškem poročilu sem se dotaknil le glavnih stvari, v podrobnosti se nisem spuščal. Upam pa, da ste že iz tega kratkega poročila lahko spoznali delo, ki ga je vršilo društvo v težkih časih okupacije. Sedaj, ko smo dosegli svojo popolno svobodo, se poprimimo dela z vsemi svojimi močmi in skušajmo vzbuditi v nas vseh speče sile, da bomo v najkrajšem času popravili škodo, ki nam jo je povzročila vojna in se bomo povzpeli v čebelarstvu na isto kulturno stopnjo, kakor to vidimo pri drugih naprednih in kulturnih narodih. Predsednik je dal tajniško poročilo na glasovanje. Bilo je po krajši debati soglasno sprejeto. Poročilo blagajnika upravnega odbora je podal tov. Josip Kobal in sicer za poslovna leta 1943, 1944 in 1945. Izvajal je: Že v tajniškem poročilu sem omenil, da se zaradi vojnih razmer in prometnih težkoč občni zbori niso mogli vršiti. Zato vam danes poročam o računskem zaključku za gori navedena leta. Imovina L c Dolg L c Blagajna 32.587 95 Premoženje 8.180 90 Poštna hranilnica . . . 2.073 52 Premoženje Janš. doma 214.620 80 Terjatve 3.709 65 Podpore 3.100 — Upniki in dolžniki . . 1.000 — Zavarovalni sklad . • . 6.030 04 Knjižnica 0.086 28 Dolg sladkor, skladu 56.790 49 Zaloga knjig 4.651 96 Čebelarske podružnice: Zaloga kranjičev • • • 3.200 — dol K 94 — Elektrarna: vloga . . • 76 — rezerva 14.878 30 Drevesnica 2.046 06 Sotrud. honorarji: dolg 273 78 Inventar uprav. odd. 29.572 98 Članarina: zgube . . . 63 46 Inventar Janš. doma 1.484 96 Plemenilne postaje . . 1.328 60 Cel), podr. na /as. ozem. 14.878 30 Janšev dom: posojilo 6.471 25 Janšev dom: posestvo 202.091 48 Dobiček 4.861 69 Posojilo doma sladkor- ^ nemu skladu .... 6.762 92 Upravni oddelek: izrav- nava 6.471 25 316.693 31 316.693 31 | Račun zgube in dobička upravnega oddelka in Janševega doma 31. decembra 1943. Dohodki L c Stroški L c Slov. čebelar: tisk ■ ■ Slov. čebelar: honorarji Pisarniške potrebščine • Potnine Občni zbor Opazovalne postaje • • Združenje kmetovalcev Zavarovalni sklad . . . Amortizacija doma . . Dobiček 16.204 8.706 2.144 80 30 180 433 920 4.500 4.861 70 25 06 20 60 20 69 Članarina Slovenski čebelar: stari letniki Društvena čebelarnu: prispevek 30.780 • 514 7.524 90 38.818 90 38.818 90 V Ljubljani, dne 31. decembra 1943. Predsednik: A. Žnideršič 1. r. Za blagajnika: Josip Kobal 1. r. I mo vi na L c Dolg L c Blagajna 10.761 90 Premoženje 10.776 78 Poštna hranilnica • • ■ 806 05 Premoženje Janš. doma 216.886 61 Terjutve 3.206 15 Zavarovalni sklad . . . 9.407 64 Upniki in dolžniki . • 1.000 — Sladkorni sklad: dolg - 51.442 02 Knjižnica 8.050 73 Čebelarske podružnice: Plemenilne postaje ■ . 4.283 50 dolg 244 — Zaloga kranjičev . . . 3.200 — rezerva 14.878 30 Elektrarna: vloga . . 76 — Sotrudn. honorarji: dolg 273 78 Drevesnica 3.239 86 Plemenilne postaje . . 1.328 60 Inventar upravn. odd. . 31.926 23 Janšev dom: posojilo . 6.471 25 Inventar Janš. doma . . 1.758 26 ✓ Čeb. podr. na zas. ozem. 14.878 30 z' Janšev dom: posestvo . 200.068 98 Posojilo sladkor, skladu 9.482 92 Upravni odd-: izravnava 6.471 25 Zguba 12.498 85 311.708 98 311.708 98 1 1 Račun zgube in dobička upravnega oddelka in Janševega doma 31. decembra 1944. Stroški L c Dohodki L c Čeb. zbornik: tisk itd. • Čeb. zbornik: honorarji Pisarniške potrebščine • Opazovalne postaje . ■ Zavar. sklud: prispevek Amortizacija doma . • Poslovni stroški . • • 42.664 18.038 743 230 570 4.500 1.540 30 25 20 Zaloga knjig Podpore Članarina Slovenski čebelar: stari letniki Članarina: dobiček • ■ Zguba Društvena čebelama: prispevek 2.841 11.237 34.020 614 63 12.498 7.011 29 15 46 85 68.285 75 68.285 75 V Ljubljani, dne "51. decembru 1944. Predsednik: A. Žnideršič I. r. Za blagajnika: Josip Kobal I. r. Imovina L c Dolg L c Blagajna Poštna hranilnica . . . Terjatve Knjižnica Inventar uprav. odd. • Plemenilne postaje . . Zaloga kranjičev . • • Ccb. podr. na zas. o/.em. Posestvo Janš. doma . • Janšev dom: inventar . Janšev dom: vloga . . Sladkor, sklad: posojilo Upravni odd.: posojilo • Premoženje Zaloga knjig 100.207 722 3.206 46.662 286.186 14.784 12.000 14.878 1,828.833 1.783 76 15 855 6.471 2.692 92.539 45 41 15 93 90 30 33 26 92 25 87 Upniki Janš. dom: premoženje Zavarovalni sklad . . . Sladkorni sklad: dolg . Članarina Čebelar, podr.: rezerva za dubioze Janšev dom: posojilo . Ccb. zadr. železničarjev Zaloga: višja vrednost . Dobiček 30.037 1,851.121 8,749 23.938 31.390 14.878 6.471 41.562 394.210 24.539 50 76 64 88 30 25 97 47 2,426.899 77 2,426.899 77 Račun zgube in dobička upravnega oddelka in Janševega doma 30. junija leta 1945. Stroški L c Dohodki L c Ured. in sotrud. honorar Drevesnica Zavar. sklad: prispevek Janš. dom: stroški . . Janš. dom: amortizacija Dobiček 250 3.239 342 442 4.500 24.539 86 47 Pisarniške potrebščine • Zaloga knjig: iztržek Podpora Ccb. podružnice: dolg • Dolg na sotrud. honorar. Čebelama: prispevek . 55 17.000 8.899 244 273 6.840 50 25 80 78 33.313 33 33.313 33 V Ljubljani, dne 30. junija 1945. Predsednik: A. Žnideršič 1. r. Za blagajnika: Josip Kobal 1. r. Imovina L c L c Gotovina v blagajni Vloga v Poštni hranilnici v Ljubljani .... Gotovina v hrambi Kredit, zavoda v Ljubljani Vloga v Mestni hranilnici v Ljubljani .... Zaloga blaga Dolžniki Predplačilo za blago Inventar: prodajalne satnišnice 7.500 1.500 26.426 1.926 25.000 2.303 107.669 10.814 8.000 9.000 50 82 38 30 19.1140 — j Račun zgube in dobička Izguba L c L c Trgovski stroški: plače 50.380 — davščine 3.204 40 zavarovalni prispevki za uslužbence .... 11.017 90 zavarovalnina proti požaru in vlomu 667 40 reklama, oglasi in prispevek za zimsko pomoč 8.105 — j kurjava, razsvetljava in vodarina 1.196 35 prispevek za Janšev dom, poprava inventarja 8.799 — prispevki za Združenje trgovcev iti za telefon 521 — Ostali mali izdatki 4.358 15 88.249 20 Nabava omota za nadrobno prodajo 2.673 75 Odpis od vrednosti inventarja 1.360 90 Dobiček v letu t()4i 15.000 — 107.283 85 1 1.140 Premoženje: prenos iz letu 1()42. dobiček v letu 1943 175.000 15.000 190.000 191.140 z dne 31. decembra 1943. Dobiček Kosmati dohodek pri prodaji blaga Popusti pri nabavi blaga . . . . 100.141 1.142 107.283 Pregledala in v redu našla: Krnnc Resman I. r. Ivan Šmujdek I. r. Imovina L c L c Gotovina v blagajni 881 15 Vloga v Poštni hranilnici v Ljubljani .... 1.156 82 Vloga v Mestni hranilnici v Ljubljani .... 2.900 j Zaloga blaga 211.654 93 Dolžniki 5.157 10 j Inventur: prodajalne 6.750 — satnišnice 1.250 — 8.000 — 229.750 — | Račun zgube in dobička Izguba Lir c lir c Trgovski stroški: plače 69.760 — davščine 5.062 — zavarovalni prispevki za uslužbence .... 16.151 40 zavarovalnina proti požaru in vlomu . . . 1.192 40 j oglasi in reklama 1.630 — ! kurjava, razsvetljava in vodarina 3.694 — poprava inventarja in adaptacije 8.244 50 prispevki za Združenje trgovcev in za telefon 733 — j Ostali mali izdatki 3.282 60 109.749 90 Nabava omota za nadrobno prodajo 169 — Odpis od vrednosti inventarja 1.000 — 1 Dobiček v letu 1044 20.000 — 130.918 90 1 1 Dolg L c L c Varščina »Prevoda« za izposojene posode . • • Premoženje: prenos iz leta 1943 dobiček v letu 1944 190.000 20.000 — 19.750 210.000 — 229.750 — z dne 31. decembra 1944 Dobiček Lir Lir Kosmati dohodek pri prodaji blaga . . Popusti pri nabavi blaga................... 127.301 3.617 130.918 90 Pregledala in v redu našla: Franc Resman 1. r. Ivan Šinajdek 1. r. Imovina L c Din P L c Din P Vloga v Poštni hranilnici v Ljubljani .... 576 82 173 04 Vlogi v Mestni hranilnici l . v Ljubljani .... 2.900 — 870 — Zaloga blaga .... 866.667 73 259.999 95 Dolžniki 36.144 60 10.843 — Inventar: prodajalne 53.333 — 16.000 satnišniee 30.000 — 9.000 83.333 25.000 — 989.622 15 290.886 — II || | Račun zgube in dobička Izguba L c Din P L c Din P Trgovski stroški: plače 51.170 — 15.351 — davščine 2.463 20 739 — zav. prisp. za uslužb. 11.093 10 3.327 90 oglasi 128 50 38 50 kurjava, razsvetljava in vodarina . . . 10.966 05 3.289 80 prispevek za Janš. dom 6.840 — 2.052 — prispevki za Združe- nje trgovcev in za telefon 778 50 233 50 Ostali mali izdatki . . 2.281 15 684 30 85.720 50 25.716 — Prebitek zaradi cenitve blaga in inventarju v dinarje 1 772.028 15 231.608 — 857.748 65 257.324 — | | 1 1 Dolg L c Din P L c j Din P Upniki 7.594 J 2.278 Premoženje: prenos iz leta 1944. . 210.000 63.000 prebitek zaradi cenit- ve blaga in inven- tarja v dinarje . . 772.028 15 231.608 982.028 15 294.608 989.622 15 296.886 — 1 1 1 II z dne 30. junija 1945. Dobiček Din Din Kosmati doh. pri blagu Obresti in popusti . . Pribitek k vrednosti inventarja ................. 777.667 4.748 233.300 1.424 75.333 22.600 857.748 257.324 Pregledala in v redu našla: Franc Resman 1. r. Ivan Smajdek 1. r. Pri razpravi o blagajniškem poročilu je bil sprejet predlog, naj se poročilo priobči v društvenem glasilu. Tov. Dermelj je vprašal, koliko znaša društvena imovina po 47. letih obstoja. Tov. predsednik mu je pojasnil, da znaša društveno premoženje brez Čebe-larne nad 2 milijona lir ali okroglo 700.000 din. Član tov. Ivo Verbič je ugotovil, da jc bilo društveno premoženje do leta 1930. malenkostno. V tem letu se je postavilo vse društveno poslovanje na zdravo osnovo, tako da se je vse premoženje nabralo prav za prav samo v zadnjih 15 letih. Poročilo je bilo po glasovanju z odobravanjem sprejeto. Blagajniško poročilo o Društveni čebelami je podal njen vodja tov- Arko. Izvajal je: Zadnji občni zbor društva je bil 20. junija 1943. Zaradi tega bom v naslednjem na kratko poročal o premoženjskem stanju in delovanju čebelarne od 1. januarja leta 1943. dalje do 30. junija 1945, s katerim dnem je Čebelama zaključila svoje poslovne knjige v lirski veljavi ter po uradni predpisani novi ocenitvi blaga tudi v D. F. J. dinarski veljavi. Promet, ki je znašal v letu 1943. lir 784.000.—, je v letu 1944. padel na lir 418-000.— in je v prvem polletju 1945 dosegel vsoto lir 178.000.—. Posledica nazadovanju prometa je bilo pomanjkanje medu, oziroma ga zaradi prenizkih maksimalnih cen nismo dobili v nakup. Tudi zaloge čebelarskih potrebščin nismo mogli obnavljati. Stroški režije so pa stalno naraščali. Vendar smo vse te težkoče prestali in imeli uspeh, da je premoženjsko stanje ostalo približno na višini, kot je bilo konec leta 1939. Premoženje je znašalo konec leta 1939........................din 320.000.— konec leta 1942........................lir 175.000.— konec leta 1943........................lir 190.000.— konec leta 1944........................lir 210000.— 30. junija 1945 je pa znašalo premoženje po cenitvi blaga in inventarja v D. F. J................................., , , , , din 294.000.— Briga vodstva Čebelarne v novi dobi bo morala biti, čimprej poskrbeti za nabavo manjkajočih čebelarskih potrebščin prvovrstne kakovosti in po najnižji ceni. Člani društva, oziroma bodoči zadružniki, se naprošajo, da ponudijo najprej Čebelami v nakup med in vosek ter da kupujejo panje in čebelarske potrebščine lo pri njej, odnosno pri njenih poslovalnicah, ki se bodo v kratkem ustanovile. Po kratki debati je bilo poročilo z odobravanjem sprejeto. Poročilo pregledovalcev računov je podal tov. Šmajdek, ki je ugotovil, da so vsi računi in vse priloge v najlepšem redu. Vsi računski zaključki so pravilno sestavljeni. Poudaril je, da sta zaloga in inventar cenjena nizko in znaša resnična vrednost blaga nad ocenjeno vsoto. Predlagal je razrešnico, ki je bila soglasno sprejeta. Preosnova društva v zadrugo. Poročilo o preosnovi Slovenskega čebelarskega društva in prenosu celotne imovine na Čebelarsko zadrugo za Slovenijo z o. j. v Ljubljani je podal posle-vodeči tajnik tov. Kobal. Izvajal je: 2e v svojem tajniškem poročilu sem omenil, da je sklenil ožji odbor našega društva na svoji seji dne 12. junija tega leta preosnovati sedanje društvo in ga postaviti na zadružno podlago. S preosnovo ne bomo ničesar izgubili, pač pa pridobili. Saj je znano vam vsem, da se vse naše življenje in delovanje presnavlja, ker zahteva duh časa povsem nov red. Zadružno življenje priporoča tudi naša Narodna vlada in izjavlja, da ga bo povsod moralno in gmotno podpirala. Naša bodoča Čebelarska zadruga sme torej z gotovostjo pričakovati vsestranske podpore. Hkratu z našim društvom bo prenehala tudi Čebelarska zadruga uslužbencev drž. železnic v Ljubljani in bo prenesla vse svoje imetje na novo Čebelarsko zadrugo. Ker se naše društvo ne bo razšlo, ampak saino preosnovalo v zadrugo, ki bo poslovala docela v smislu dosedanjih pravil in z istim ciljem, lahko mirne duše sklenemo, da se vse naše aktivno in pasivno imetje prenese na novo Čebelarsko zadrugo, kakor to določa i? 36. društvenih pravil, ki pravi: »Premoženje društvu prevzame v varstvo v primeru prostovoljnega razida kakor v primeru oblastnega razpusta Kmetijska družba v Ljubljani, ki ga upravlja 10 let. Ako se v tem času ustanovi novo čebelarsko društvo ali zadruga v smislu teh pravil in z istim ciljem, mora izročiti premoženje temu društvu ali zadrugi.« Tov. predsednika prosim, do da v razgovor nastopni predlog: Občni zbor Slovenskega čebelarskega društva naj sklene, da se dosedanje društvo preosnuje v Čebelarsko zadrugo z omejenim jamstvom v Ljubljani, na katero se prenese vse aktivno in pasivno imetje dosedanjega Slovenskega čebelarskega društva in njegovih podružnic po stanju z dne 30. junija 1945, Tov. Ivo Verbič je vprašal, kaj bo s premoženjem podružnic. 'lov. predsednik mu je odgovoril, da preide lastnina podružnic no zadrugo, ki bo ustanovljeno. Tov. Dermelj pripominja, da imajo delegati premalo vpogleda in je prosil, naj nekdo podu širše poročilo, zakaj spreminjamo društvo v zadrugo. Na to vprašanje je odgovoril tov. Mihelič. Tov. Bukovec je stavil ponovno vprašanje, kakšna bo bodoča usoda naših podružnic. Tov. predsednik je poudaril, da se bodo podružnice v smislu zadružnih pravil reorganizirale in bodo delovulc naprej. Tov. Kobal je nato prečital predlog o preosnovi društva in prenosu vse društvene imovine na Čebelarsko zadrugo. Predsednik je dal predlog na glasovanje. Občni zbor se je strinjal in soglasno sprejel ta sklep. Po izglasovanju tega sklepa je predsednik tov. Žnideršič poudaril: S sklepom, ki smo ga pravkar sprejeli, smo v društvu prelomili pruv tako, kot se je to zgodilo v letu 1930., ko smo ga postavili na novo gospodarsko osnovo, /uto z gotovostjo upum, da nam bo nova Čebelarska zadruga prinesla novih pobud in novega napredka v slovenskem čebelarstvu. Ustanovni občni zbor Čebelarske zadruge za Slovenijo Po izvršenem občnem zboru Slovenskega čebelarskega društvu so se prejšnjim zborovulcem pridružili še delegati bivše Čebelarske zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani. Predsednik pripravljalnega odbora tov. Žnideršič je pozdravil vse navzoče in ugotovil, da je bila skupščina pravilno sklicana. Ustanovitveno izjavo je podpisalo 29 čebelarjev. Po teh uvodnih besedah je skupščina soglasno izvolila za predsednika otč. zbora prof. tov. Miheliča, tajnika Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo in referenta za čebelarstvo pri Ministrstvu za kmetijstvo. Novo izvoljeni predsednik je v uvodu svojega govora pozdravil vse borce za našo svobodo, vse internirance in vse one čebelarje, ki so na ta ali oni način trpeli pod okupatorjem in doprinesli svoj delež za narodno osamosvojitev. Obsodil pa je narodne izdajalce, za katere ni mesta v naši novi Čebelarski zadrugi. Naša oblast je ljudska oblast. Zato moramo vsi udarniško zagrabiti za delo. Postaviti moramo zadrugo na solidno in trdno gospodarsko osnovo. Pri nas se je mnogo pisalo o čebelarstvu; a čebelarstvo v bivši Jugoslaviji kljub temu ni igralo skoro nobene vloge v našem narodnem gospodarstvu. Drugi narodi so nas daleč prekosili. Izgovor, da nismo imeli mož ali da nas oblast ni zadostno podpirala, ni zadosten. Krivda je tudi na naši organizaciji in na čebelarjih samih. Dosedanja oblast se za malega človeka ni dosti brigala. Naša nova oblast pa je ljudska oblast. Zato je naša dolžnost, da jo mi čebelarji v novi čebelarski zadrugi podpremo in ustvarimo trden gospodarski temelj. Da nam bo naša ljudska oblast res naklonjena, je zagotovilo prav v njeni ljudskosti in demokratičnosti. Formalno se z ustanovitvijo Čebelarske zadruge nič ne izpreminja. Praktično pa bo zadruga odprla nove poti, po katerih bodo stopali čebelarji boljšim časom nasproti. Nova zadruga bo vse pozitivne vrednote in izkušnje dosedanjega dela čebelarjev vzela v svoj program. Priključila pa bo še nekaj več. Pospeševala bo razvoj čebelarstva. Vsa skrb bo posvečena izboljšanju čebelne paše, zatiranju kužnih bolezni in znanstvenemu proučevanju. Dokončno pa bo pokopala zadruga vse, kar je doslej oviralo uspeh dela. Čebelarstvo mora postati res produktivna panoga našega gospodarstva. V našo čebelarsko zadrugo mora vstopiti sleherni čebelar, kajti zadruga mu bo nudila vse. Zastavili bomo vse sile za razvoj zadruge, kakršnega si želimo, da postane res prava ljudska organizacija. Po tehtnih besedah tov. Miheliča je razpravljala skupščina o novih zadružnih pravilih in jih soglasno odobrila. Nato so sledile volitve. V upravni odbor je bilo izvoljenih devet tovarišev, ki so se konstituirali takole: tov- Mihelič Stane iz Ljubljane, predsednik; » Žnideršič Anton iz Ljubljane, podpredsednik; » Raič Slavko iz Ljubljane, tajnik; » Cvetko Franc iz Ljubljane, blagujnik; Cedilnik Viktor iz Št. Vida nad Ljubljano, odbornik; » Elsner Ivan iz Ljubljane, odbornik; » Janežič Janko iz Domžal, odbornik; j> Košmerl Vinko iz Ljubljane, odbornik; » Polič Ruža iz Grosuplja, odbornica. V nadzorni odbor je bilo izvoljenih pet tovarišev, in sicer: Šmajdek Ivan, Debevec Leopold in Senegačnik Edvard, vsi iz Ljubljane; Erjavec Franc iz Radovljice in ing. Rihar Jože iz Celja. Za predsednika nadzornega odbora je bil izvoljen tov. Šmajdek. Pozdrav maršalu Jugoslavije. Skupščina je z navdušenjem sprejela predlog, da se odpošlje pozdravna brzojavka maršalu Jugoslavije, Josipu Brozu-Titu. Brzojavka se je glasila: »Slovenski čebelarji, zbrani na ustanovni skupščini Čebelarske zadruge za Slovenijo, v Ljubljani, Vas pozdravljamo kot svojega državnega voditelja in osvoboditelja ter Vam izražamo svojo udanost in neomajno zaupanje.« Pri slučajnostih so razpravljali udeleženci skupščine o zadružnih dajatvah. Izrazili so bojazen, da ne bo mogoče plačati deleža revnim čebelarjem. Nasproti temu je poudaril predsednik, da se delež lahko plača v obrokih. V zadrugo je treba pritegnili vse čebelarje. Delegat Slovenskega Primorja je predlagal, naj se pomnoži kader čebelarskih učiteljev oziroma predavateljev. Priredi naj se čim več tečajev posebno po Primorskem, kjer niso čebelarji že 25 let ničesar slišali v materinščini. Razpravljali smo dalje o medu in njegovi ceni ter o dodelitvi sladkorja čebelarjem po krajih, kjer je bila slaba čebelna paša. Predsednik je pouadril, da bo treba tem krajem pomagati, podčrtal pa je tudi dolžnost slehernega čebelarja, du odda po potrebi pridelani med za občo porabo, ker je pomanjkanje sladkorja še vedno dovolj občutno. Na vprašanje glede zaplenjenih čebel je predsednik pojasnil, da morajo oskrbniki paziti na prevzete čebele, med iztočiti in ga oddati zadružni trgovini, denar pa naložiti na naslov Komisije za upravo narodne imovine. Na stavljeno vprašanje glede novih panjev, posod za med in drugih čebelarskih potrebščin je odgovoril tov. Arko, da ima trgovina večje število teh potrebščin na zalogi. Panje in posodo pa naj dobe predvsem tisti čebelarji, ki so zaradi vojnih dogodkov trpeli škodo pri svojem čebelarstvu. Ker je bil s tem dnevni red izčrpan, je predsednik tov. Mihelič skupščino zaključil s pozivom na složno in skupno delo za dobrobit čebelarjev in procvit slovenskega čebelarstva. Delovanje upravnega odbora Čebelarske zadruge Delovanje upravnega odbora naše zadruge je bilo po ustanovni skupščini kaj živahno. Do 1. novembra je imel odbor S sej. Na prvi seji se je odbor konstituiral. Za predsednika je bil soglasno izvoljen tov. prof. Mihelič, tajnik Inic. zadr. odbora za Slovenijo. Tajniške posle je prevzel prof. Slavko Raič, za blagajnika je bil določen tov. Cvetko Franc. Na tej seji smo se dogovorili, da se sestanejo glavni funkcionarji zadruge vsak dan ob 18. uri na kratek posvet. Na drugi seji je upravni odbor razpravljal o načrtu pravilnika, ki ga je; predložil tov. predsednik. Odbor je sklenil, da bo ustanovil po vseh okrajih podružnice, te pa bodo ustanavljale na svojem področju Čebelarske družine, kjer sc bo pokazala potreba. Po izpopolnitvi je bil pravilnik soglasno sprejet. Pravilnik smo potem razmnožili in ga razposlali vsem Okrajnim iniciativnim zadružnim odborom, vsem kmet. referentom pri okrajnih NOÖ in vsem interesentom po Sloveniji. Naprosili smo jih, da čimprej skličejo sestanke čebelarjev, ki naj izvolijo pripravljalni odbor za ustanovitev podružnice. Na tej seji je upravni odbor sklenil, da ostanejo vsi dosedanji uslužbenci do nadaljnjega na svojem mestu. Tretja seja upravnega odbora je bila posvečena predvsem likvidaciji Čebelarske zadruge usl. drž. železnic. Udeležili so se seje člani upravnega in nadzornega odbora te zadruge. Tov. Škof je prečital zaključno bilanco zadruge. Iz nje je razvidno, da je znašalo akt. imetje 89.511 din 02 p, pasivno pa 54.392 din 35 p, prebitek je torej znašal 35.118 din 69 p, ki ga je prevzela nova Čebelarska zadruga. Sprejeti so bili naslednji sklepi: a) Čebelnjak v Zalogu prevzame v varstvo tov. Škof. b) Vsi deleži, ki so bili vplačani, se bodo prenesli na novo zadrugo. c) Kdor izstopi, se mu vrne delež po vuluti, ki je bila veljavna ob vstopu v zadrugo. č) Zadružniki, ki ne odpovedo deleža do stavljenega roka, se smatrajo, da so pristopili k novi zadrugi. Poziv naj se priobči v Slov. Čebelarju in v Novi zadrugi. d) Tov. Cvetko nuj sestavi do konca leta kroniko bivše Zel. čebelar, zadruge. Sladkor za krmljenje čebel. Ministrstvo za trgovino in preskrbo je dovolilo 80.000 kg sladkorja za krmljenje čebel s pogojem, da oddamo Navodu za vsak kilogram sladkorja 1 kg medu. Na čebelno družino dobi čebelar največ 3 kg sladkorja po 30.— din, oddati pa mora 41/» kg medu po 40.^ din franko naša trgovina, da pomagamo s presežkom čebelarjem po pasivnih krajih. Odbor je sklenil, da pozove v dnevnikih KNOO po okrajih, kjer je bila slaba čebelna paša in čebelarji niso pridelali nobenega medu, da nemudoma sestavijo s sodelovanjem prizadetih čebelarjev spiske, ki naj jih potrdi referent za kmetijstvo pri ONOO, da res ni bilo v okraju zadostne čebelne paše. Spiski naj se pošljejo Čebelarski zadrugi. Za resničnost podatkov jamčijo predlagatelji. Komisija, sestoječa iz zastopnikov Ministrstva za kmetijstvo in Čebelarske zadruge, je doslej razdelila okrog 25.000 kg sladkorja. Na tretji seji smo sklenili osnovati odsek za tisk in propagando. Načeljuje mu tov. predsednik. Slovenski čebelar bo izšel v začetku novembra. Nadalje smo ustanovili odsek za organizacijo, ki ga vodi tov. Cvetko. Na tej seji smo sprejeli v zadrugo 140 čebelarjev. Na četrti seji je bilo sprejetih nadaljnjih 88 čebelarjev v zadrugo. Tov. Cvetko je poročal o izvršenih sestankih čebelarjev po okrajih. Sprejeli smo nastopne sklepe: 1. Za organizacijski odsek se dovoli kredit 20.000 din. 2. Skliče nuj se sestanek vseh čebelarjev iz okraja Grosuplje, ki naj odloči, ali naj bo sedež podružnice v Grosuplju ali v Stični. Razpravljali smo o sladkorju in sklenili: 1. Ko dospejo spiski KNOO, naj se takoj odpošlje vloga na Ministrstvo za kmetijstvo, da bi smela zadruga oddajati sladkor čebelarjem po pasivnih krajih brez oddaje medu. 2. Posamezni čebelarji, ki prosijo za sladkor naruvnost pri zadrugi, naj se napotijo na krajevne in okrajne NOO. 3. Pri izvedbi organizacije mislimo tudi na primorske čebelarje. Tov. Cvetko naj stavi predlog za načrtno organizacijo po teh krajih. Upravni odbor je razpravljal na seji o potrebi za zadrugo. Sklenil je: Čebelarska zadruga naj zaprosi pri Iniciativnem zadružnem odboru za Slovenijo za kredit v znesku 500.000 din. Po prejemu denarja naj se vrne posojilo 200.000 din Mestni hranilnici ljubljanski. Na četrti seji se je ustanovil stavbni odsek, ki mu načeljuje tov. Žnideršič. Ta odsek naj do konca leta 1945 predloži idealen načrt za napravo novega skladišča. Načrt naj se potem pregleda in odobri na občnem zboru. Končno je sklenil upravni odbor, naj se začne s kuho medice in poko mede- nega peciva. Peta seja izvršnega odbora je bila 8. oktobra 1945. Na njej je bilo sprejetih v zadrugo 447 čebelarjev. Sprejeti so bili še nastopni sklepi: 1. Tisk Slovenskega čebelarja za leto 1945. se odda Zadružni tiskarni v Ljubljani kot najnižji ponudnici. Ponudila je tudi najboljši papir. 2. Prva številka se natisne v 6000, 2. in 3. številka v 4000 izvodih. 3. Prva številka Slovenskega čebelarja se pošlje vsem doslej v zadrugo spre- jetim zadružnikom in vsem drugim čebelarjem. Člani zadruge jo dobe brezplačno, drugi čebelarji jo prejmejo na ogled. Če ne pristopijo k zadrugi in ne plačajo naročnine, sc jim nadaljnje pošiljanje lista ustavi. 4. Nečlani plačajo za vse tri številke 40 din. Posamezna številka stune 15 din. 5. Urejevanje lista bo brezplačno prevzel tov. Mihelič. Članki se v letošnjem letniku ne honorirajo. Povrnejo se vsem efektivni stroški, ki bi jih imeli dopisniki. Po poročilu tov. Cvetka o organizaciji zadruge po Sloveniji je bil sprejet sklep, naj se agitira na vseh sestankih, da pristopajo čebelarji v zadrugo v obilnem številu in naj plačajo po več deležev. Iz poročila o sladkorni akciji je razvidno, da so čebelarji prijavili 23.946 čeb. družin, za katere so prosili 71-808 kg sladkorja. Sprejeti so bili naslednji sklepi: 1. Komisija naj pregleda doposlane spiske in porazdeli sladkor. 2. Okrajni kmetijski referenti naj se obveste o dodeljeni količini sladkorja. Podpišejo naj oni in še 4 čebelarji iz okraja izjavo, ki z njo jamčijo za plačilo sladkorja. Čim izjava dospe, naj se sladkor odpošlje. 3. Kmetijski referenti naj sladkor dele med čebelarje na skupnem sestanku. Čebelarji morajo podpisati izjavo, da bodo sladkor porabili samo za krmljenje čebel in da niso pridelali nobenega medu. Za zlorabo je vsak osebno odgovoren. 4. Ker ima podružnica v Mariboru v zalogi nekaj sladkorja, naj ga razdeli med čebelarje-prosilce po istih načelih, kot je sklenila komisija v Ljubljani. Pri nadaljnjem posvetovanju je odbor sprejel tele sklepe: a) Vodi naj se evidenčna knjiga o vseh sprejetih sklepih. b) Pri Lesno produktivni zadrugi v Češnjici se naroči 50 m3 smrekovih desk po maksimalni ceni. c) Za nakup medu je pooblastil Navod Čebelarsko zadrugo. Šesta seja izvršnega odbora je bila 15. oktobra. Sprejeli smo v zadrugo nadaljnjih 383 čebelarjev. Na tej seji je bil sprejet sklep, da se poleg sedanjih odsekov ustanovi še gospodarski odsek, ki ga bo vodil tov- Cedilnik. Sestavi naj konkretne predloge za nadaljnje vodstvo trgovine. Pri nadaljnjem razpravljanju je izvršni odbor sklenil: 1. Naroče naj se za vse podružnice enotne štampiljke z običajnim grbom in čebelico v sredini ter z besedilom: Čebelarska zadruga za Slovenijo — podružnica v............ 2. Glede na odredbo Ministrstva za trgovino in preskrbo se ne sme nikomur oddajati med. 3. Kjer koli se dobe kake čebelarske potrebščine, naj se nakupijo in potem porazdele po okrajih. Podružnicam naj se pošlje primeren dopis, da poizvedujejo po trgovinah o teh predmetih in o uspehu poročajo. 4. Od zaplenjenih čebel naj kupi naša zadruga 40 A. 7,. panjev, jih prestavi v nove, stare pa popravi in proda. Delo naj izvede gospodarski odsek. Sedma seja izvršnega odbora je bila 22. oktobra. Med razpravljanjem o tekočih zadevah so bili sprejeti nastopni sklepi: 1. Naročili smo 1500 kg papirja za tisk Slovenskega čebelarja. Zadostoval bo za prvih deset številk pri nakladi 4000 izvodov. 2. Napisne tablice se izroče v delo pleskarju Martincu kot najnižjeinu ponudniku. 3. V zadrugo so bili sprejeti 203 čebelarji. Osma seja izvršnega odbora jo bila 29. oktobra 1945. Sprejetih je bilo v zadrugo 55 čebelarjev. Skupno je bilo doslei sprejetih 1320 čebelarjev. Če k temu prištejemo še 500 zadružnikov bivše Čebelarske zadruge uslužbencev državnih železnic, šteje zadruga danes nad 1800 zadružnikov, kar je len uspeh dosedanjega dela. Pri nadaljnjem posvetovanju so bili sprejeti nastopni sklepi: 1. Ker se je nabralo mnogo gradiva, bosta izšli 1. in 2. številka Slovenskega čebelarja skupno na približno 3 tiskovnih polah. 2. Slovenskega čebelarja bo krasila na ovojni strani lepa originalna slika. 3. Sestanek čebelarjev za Ljubljano in okolico smo preložili na nedeljo 25. novembra. 4. Pravilnik za Čebelarske družine bo upravni odbor sestavil in predložil seji širšega upravnega odbora, ki naj bo pred novim letom 1946. Na predlog gospodarskega odseka so bili sprejeti tile važni sklepi: 1. Skladišče za čebelarske potrebščine se vodi ločeno od detajlne trgovine in podružnic. Izvršijo se vse priprave, da se začne z novim poslovanjem najkasneje z novim letom 1946. 2. Tov. Treo bo prevzela v detajlni trgovini posle poslovodja. Vsi uslužbenci v trgovini solidarno jamčijo za blago v trgovini in podpišejo jamstveno listino v znesku 80.000 din. Vsak uslužbenec jamči sorazmerno po svojih mesečnih prejemkih. Jamstvo prevzamejo potem, ko bo urejen točen popis blaga (inventura) in bodo določene cene. # 3. Uredili smo službene prejemke vsem uslužbencem. 4. Čebelarji doline Struge pri Dobrepoljah dobe 150 kg sladkorja. 5. Podružnica Škofja Loka naj sporoči, zakaj niso prejeli sladkorja čebelarji iz Poljanske doline. 6. Sladkor za Celje dobi podružnica Čebelarske zadruge potem, ko se ustanovi in se pokaže potreba. 7. Lesni produktivni zadrugi v Češnjici naj se pošlje vzorec A. Ž. panja, po katerem naj zadruga izdela 1 panj in napravi kalkulacijo. 8. Gospodarski odsek pooblaščamo, da odkupi od Kmetijskega ministrstva 200 praznih A.Z. panjev in jih da v morebitno popravilo. O tem naj gospodarski odsek poroča na prihodnji seji. 9. Osnuje naj se čimprej odsek za plemenilne postaje in odsek za obvešče-vulne postaje ter ureditev pasišč. V tem pogledu naj se sporazumno postopa z ministrstvom za kmetijstvo. 10. Vse podružnice Čebelarske zadruge naj se naprosijo, da poročajo, kakšen inventar so imele bivše Čebelarske podružnice. Ugotove naj, kje je sedaj ta inventar. Isto velja za inventar plemenilnih in opazovalnih postaj. V tem poročilu smo navedli le glavne zadeve, o katerih je sklepal izvršni odbor naše zadruge. Vendar pa že te kažejo, da je bilo dosedanje delovanje upravnega odbora dokaj živahno in uspešno. K. Delo organizacijskega odseka Čebelarske zadruge Da bi se organizacija podružnic in čebelarskih družin našo čebelarske zadruge v posameznih okrajnih okoliših čimprej izvedla, je upravni odbor naše zadruge na svoji drugi seji imenoval za načelnika organizacijskega odseka tov. Cvetka, ki si naj pridobi sodelavce, du skupno z njimi to delo izvede. Prvi sestanki čebelarjev so bili sklicani dne 23. septembru t. 1. in se je do 4. novembru letos vršilo že 33 sestankov na sedežih okrajev, to je: v Novem mestu. Slov. Konjicah, Muri-boru, Krunju, Trebnjem, Prevuljuh, Kamniku, Grosuplju, Trbovljah, Ptuju, Celju, Dol. Lendavi, Murski Soboti, Gornji Radgoni, Krškem, Šoštanju, Šmarju pri Jelšah, Črnomlju, Škofji Loki, Gornjem gradu, Kočevju, Ljutomeru, Jesenicah in Rakeku. Na teh sestankih so si čebelarji izvolili pripravljalne odbore za ustanovitev čebe-lurskih podružnic, ki si bodo zopet v svojem okrnjnein okolišu osnovale potrebno število čebelarskih družin. Posamezni pripravljalni odbori čebelarskih podružnic so s svojim delom že tako daleč nupredovuii, du organizacijski odsek sklicuje že ustanovne skupščine posameznih podružnic. Te so se vršile že v Ljutomeru, na Jesenicah, v Mariboru, Slov. Konjicah, Škofji Loki, Prevuljuh, Črnomlju, Krunju in Trebnjem. Nu željo čebelurjev kumniškegu okraju se je sedež čebelarske podružnice prenesel iz Kamnika v Domžale. Jstotako je želja čebelarjev kočevskega okraja, da nuj bo sedež čebelurske podružnice v Ribnici. Upruvni odbor nuše zudruge se je postuvil na stališče, da je trebu v vsakem oziru upoštevati želje članstva. Zato ni oporekal Knmničunom in Ribničunom, če so si sedež čebelurske podružnice prenesli izven sedežu okraju. Jim pač krajevne razmere tako bolj prijajo. Danušnji čus in novi red zahtevata marsikuko spremembo. Suj pregovor pravi: »Ljudski glas je božji glas«, in tegu se bomo v vsakem oziru držali. Izven sedežev okrajev so se čebelurski sestunki vršili tudi v Luškem, Domžuluh, Ribnici, Starem trgu pri Rakeku in Tržiču. Na vseh teh sestankih so bili navzoči tudi delegati nuše zudruge, ki so navzočim obrazložili program upravnega odbora in sprejemali na znanje želje in potrebe člunstva. Povprečna udeležba čebelarjev na sestankih je bila okoli 50 čebelarjev. Navzoči so so povsod zelo zanimali za Cebelursko zadrugo in z zaupanjem gledajo v njeno bodočnost. Posebno čebelarji iz kmečkih in delavskih vrst pozdravljajo združitev vseh čebelarjev v močni in enotni čebelarski ustanovi, ki bo nepristransko služila poedincu, kakor tudi celokupnemu narodnemu gospodarstvu. Kakor rečeno, nikjer na teh sestankih ni bilo pomišljanja za pristop k naši novi čebelarski zdrugi. Edino v Celju je neki navzoči čebelar iznesel pomislek, češ da^se v zadrugi laže vršijo nepravilnosti kakor pu drugje. Temu čebelurju pripominjumo samo to, da ne pojmuje duha dunušnjega čusu in du ni poučen o vršenju nudzorstvu nad današnjimi zadrugami. Naš delegat nam je prinesel z nekega sestanka tudi sledeči dopis, naslovljen nu nekega našega tamkajšnjega zaupnika. — »Priloženo vračamo pristopne izjuve s poročilom, da naši čebelarji odklunjujo sludkor, ker je pristopninu previsoka in nihče tegu ne zmore.« — Za tem dopisom tiči vse kuj drugegu kot pu previsoku pristopninu. Tovariši! Ce bi mi pod vodstvom takih ljudi obnavljuli našo razrušeno domovino, tedaj bi bil temelj nuše stuvbe zelo trhel. Ker pu vemo, da vodijo obnovo nuše razrušene domovine žuljuve roke ljudskih množic, luhko z mirno vestjo gledumo v lepšo bodočnost našegu naroda. Egoistom, ki hočejo samo jemati in nič dati, ni mestu med nami. Mi nikogar ne silimo v našo zadrugo in nikogar no odklanjumo, če je poštenegu mišljenju in poštene preteklosti. Kljub temu. du stu sumo dvu, rekli bi — pomisleka — iz različnih vzrokov in to od inteligentov proti vstopu v našo zadrugo, je do danes pristopilo in popolnoma plačalo delež in pristopnino že 2226 čebelarjev in še vedno novi pristopajo. To so v pretežni večini kmetje in delavci, ki v zadružnem pojmovanju zgoraj omenjene inteligente zelo prekašajo. Na temelju zadružne zavednosti takih zadružnikov se grudi naše novo gospodurstvo. Tovuriši čebelarji! Zavedajte se, da je Čebelarska zadruga Vaša last, ona je nastala iz potrebe po združitvi vseh čebelarjev v enotno in med seboj tesno po- vezano zadrugo, ki bo ustrezala vsem potrebam našega čebelarstva. Pri nas v Sloveniji ne sme biti nobenega pošteno mislečega čebelarja, ki ne bi bil včlanjen v naši zadrugi. Mi vemo, tla je v današnjih časih hudo za dinarje, vendar pa sc moramo zavedati, da to, kar gradimo, gradimo za sebe in svoje potomce, ki bodo nekoč znali kritično presojati naše obnovitveno delo. Vsakega posameznega pošteno mislečega čebelarja v vsaki zakotni vasi moramo poiskati in ga pritegniti k naši zadrugi, da z združenimi močmi gradimo iu obnavljamo to. kar nam je okupator uničil. C. Pravila Čebelarske zadruge za Slovenijo z omejenim jamstvom v Ljubljani 1. Ime, čas, okoliš in čas trajanja. Cl. 1. Ime zadruge je: Čebelarska zadruga za Slovenijo z omejenim jamstvom v Ljubljani. Sedež zadruge je v Ljubljani. Okoliš zadruge obsega vso Slovenijo. Zadruga je ustanovljena za nedoločen čus. II. Naloga zadruge. Cl. 2. Naloga zadruge ie, pospeševuti gospodarske koristi svojih članov, s tem du u) nakupuje, izdeluje, predeluje in prodaja čebelarske potrebščine za svoje člane brez posrednikov; b) vnovčuje pridelke svojih članov brez posrednikov; c) vrši in pospešuje trgovino z živimi čebelami; č) ustunavlja po potrebi odseke, podružnice in čebelarske družine; d) gradi delavnice, skladišča in postavlja ali najema zadružne čebelnjake na pasiščih; e) organizira prevažanje čebel v pašo in skrbi za njeno izboljšanje; f) širi strokovno znanje: 1. z izdajanjem lastnega strokovnega glasila in knjig; 2. z vzdrževanjem lastne strokovne knjižnice in širjenjem poučnih spisov; 3. z izobraževanjem čebelarskih učiteljev in mojstrov, s prirejanjem shodov, tečajev, predavanj, razstav itd.; 4. z ustanavljanjem opazovalnih, plemenilnih, selekcijskih in preizkusnih postaj ter vzrejevališč za matice; g) skrbi za zatiranje čebelnih kužnih bolezni in zbira za ta namen sklad; h) zbiru in čuva predmete in učila za svoj muzej; i) skrbi za ustanovitev čebelarske šole in znanstvenega zavoda; j) podpira koristi čebelarstvu v pravnih vprašanjih in sporih ter vpliva nn čebelarsko zakonodajo; k) skrbi za dosego podpor iz javnih sredstev; 1) čuva in pomnožuje sklad za dom Antona Janše. Vse te nuloge vrši zadruga z namenom samopomoči in izboljšanja gospodarstva svojih članov in delovnega ljudstva. III. Članstvo. Cl. "v Clan zadruge more postati vsak polnopraven državljan, ki se ukvarja s čebelarstvom, ki prebiva v okolišu zadruge, ki brezpogojno pristane na pravila s pismeno pristopno izjavo in ki plača pristopnino in delež. Clane sprejema upravni odbor, ki mora voditi spisek članstva. Za odklonitev ni potrebno navesti razlogov. Cl. 4. Članstvo v zadrugi preneha z izstopom ali s smrtjo zadružniku ali z izključitvijo. Zadružnik more izstopiti iz zadruge tako, da najmanj 30 dni pred koncem poslovnega leta pismeno prijavi svoj izstop upravnemu odboru. Clan, ki izstopi iz zadruge, je dolžan svoje obveznosti poravnati v odpovednem roku. Članstvo prestane šele konec tistega poslovnega leta, v katerem je poravnal svoje obveznosti. Za umrle člane so dolžni poravnati njihove obveznosti do zadruge pravni nasledniki. Upravni odbor ima pravico izključiti zadružnika, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti in nasprotuje zadružnim ciljem. Članstvo preneha z dnem sklepa seje upravnega odobra, vendar ima vsak izključeni zadružnik pravico pritožbe proti izključitvi na prvi prihodnji skupščini. O izključitvi mora biti član s priporočenim pismom obveščen. Pritožbo mora vložiti pismeno najmanj 8 dni pred skupščino. Bivši zadružniki in dediči umrlega zadružnika jamčijo za obveznosti zadruge, ki so nastale do prestanka članstva, dve leti po končanem poslovnem letu, v katerem so prestali biti zadružniki. Cl. 5. Zadružni delež znaša 100 din. Po potrebi sme skupščina višino deleža spremeniti. Višino pristopnine določi skupščina. Zadružnik lahko vpiše po več zadružnih deležev, ki se morajo vplačati ob vstopu v zadrugo. V izjemnih primerih pa sme upravni odbor dovoliti tudi plačevanje v rednih mesečnih obrokih. Kdor v roku enega leta od dne, ko je postal član, ne plača svojega deleža, izgubi vse vplačane zneske v korist rezervnega sklada zadruge. Pri izstopu iz zadruge se izplačajo deleži takrat, ko preneha jamstvo za obveznosti zadruge. Vsak zadružnik jamči še z desetkratnim zneskom vpisanih deležev. Zadruga daje svojim članom čebelarske potrebščine za ono število čebelarskih družin, ki so bile prijavljene. Razen deležev in pristopnine pa mora vsak zadružnik plačati letni prispevek za prejemanje zadružnega glasila. Višino določi skupščina. IV. Sredstva zadruge. Cl. 6. Sredstva zadruge so: zadružna glavnica, obstoječa iz imovine, prevzete od bivšega Slovenskega čebelarskega društva in bivše Čebelarske zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani, zadružni deleži, prispevki za zadružno glasilo, dohodki iz zadružnih podjetij, pristopnine, rezervni in drugi skladi, izposojila in javna imovina, dana zadrugi v uporabo in užitek. Zadružni deleži se ne obrestujejo in se na nje ne izplačujejo dividende. Čl. 7. Najmanj 50% vsakoletnega poslovnega prebitka se mora pripisati rezervnemu skladu, dokler ne doseže 20 kratne višine vpisanih deležev, nato najmanj eno petino, ostali prebitek se porabi za druge sklade in namene. Za izredne in uspešne napore v poslovanju se smejo določiti zadružnikom posebne nagrade, o katerih sklepu skupščina. Čl. 8. Poslovna izguba se krije iz rezervnega sklada, če pn ta ne zadostuje, iz deležev in jamstva zadružnikov. V. Organi zadruge. Čl. 9. Organi zadruge so: 1. upravni odbor, 2. nadzorni odbor in ’S. skupščina. Čl. 10. Upravni odbor sestavljajo: predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik, pet odbornikov in po en odbornik vsake podružnice. Voli jih skupščina z nadpolovič-no večino glasov. Prav tako izvoli skupščina pet namestnikov, ki stopijo po vrstnem redu, kot so bili izvoljeni, na mesta članov upravnega odbora, ki so bila na ta ali oni način izpraznjena med poslovnim letom. Upravni odbor pooblasti izmed sebe potrebno število odbornikov, ki tvorijo izvršni odbor in ki naj stanujejo po možnosti v Ljubljani ali njeni bližnji okolici. Funkcijska doba upravnega odbora traja tri leta. Vsako leto se zamenja oziroma se ponovno izvoli ena tretjina članov, ki jih za prvi dve leti določi žreb. Izločeni so pa lahko ponovno izvoljeni. Skupščina sme posamezne člane ali ves upravni odbor vsak čas odstaviti, če namerno ali iz malomarnosti ne izpolnjujejo svojih dolžnosti. Čl. 11. Zadrugo zastopata in zanjo podpisujeta predsednik in tajnik upravnega odbora, če pa sta odsotna, dva za to pooblaščena člana upravnega odbora ali poleg enega odbornika pooblaščeni uradnik kot sopodpisnik. Čl. 12. Upravni odbor vodi vse posle zadruge, kolikor niso pridržani skupščini. Tekoče zadeve rešuje na sejah, ki so sklepčne, če so bili povabljeni vsi člani upravnega odbora in če je prisotna več kot polovica članov. Sklepa se z večino glasov, ob enakosti glasov pa velja, da predlog ni sprejet. O poteku seje se vodi zapisnik, ki ga podpišejo vsi navzoči člani odbora. Na zahtevo posameznega člana upravnega odbora se mora zapisati v zapisnik nje- govo morebitno oddvojeno mnenje. Seja mora biti sklicana najmanj dvakrat na leto, seja izvršnega odbora pa najmanj enkrat na mesec. Cl. 13. Člani upravnega odbora odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo z dejanji ali z oplistitvijo dolžnosti, ki izvirajo iz teli pravil in sklepov skupščine. Upravni odbor mora predložiti skupščini natančno poročilo o svojem poslovanju; razrešni-co mu podeli skupščina z večino glasov na osnovi poročila nadzornega odbora. Cl. 14. Nadzorni odbor je sestavljen iz pet članov. Člane nadzornega odbora in dva namestnika voli skupščina z nadpolovično večino glasov. Nadzorni odbor je dolžan, da nadzoruje celotno poslovanje upravnega odbora, uslužbencev in pooblaščencev zadruge in da skrbi za to, da se pravočasno pregledajo letni sklepni računi ter da se predlože skupščini, če tega ne stori upravni odbor. Dolžan je preskusiti letne sklepne račune, predloge o uporabi poslovnega prebitka in o pokritju poslovne zgube. Predložiti mora skupščini izčrpno poročilo o poslovanju zadruge. Na skupščini nastopa kot celota, vendar lahko posamezni član pove svoje oddvojeno mnenje, če se ne strinja s skupnim mnenjem. Čl. 15. Nadzorni odbor mora takoj sklicati izredno skupščino, če to zahteva korist zadruge, zlasti če opazi znatnejše pogreške v vodstvu poslov. V takih primerih sme, če je nevarnost zaradi zamude, takoj odstraniti od dolžnosti posamezne člane upravnega odbora ali ves upravni odbor, vendar mora tedaj v 15 dneh sklicati izredno skupščino, ki ji mora predložiti vse nepravilnosti, zaradi katerih je bilo treba odstraniti posamezne člane ali ves upravni odbor. Sicer velja vse tisto, kar je bilo navedeno pri upravnem odboru. Čl. 16. Skupščina odloča o tem-le: a) voli in izmenjava člane upravnega in nadzornega odbora; b) sklepa o letnih sklepnih računih, o uporabi poslovnega prebitka, o pokritju poslovne zgube, o podeljevanju razreš-nice članom upravnega in nadzornega odbora; c) sklepa o poročilu nadzornega odbora in o revizijskih poročilih; č) sklepa o višini zneska, do katerega sme upravni odbor zadrugo zadolžiti; d) sklepa načelno o načinu prodaje proizvodov zadruge in predelanega blaga; e) spreminja in dopolnjuje pravila; f) sklepa o ustanavljanju odsekov in zadružnih podjetij in o nakupovanju nepremičnin; g) sklepa o prestanku zadruge ali o spojitvi zadruge z drugo zadrugo; h) sklepa o pritožbah zadružnikov proti poslovanju članov upravnega in nadzornega odbora. Čl. 17. Redno skupščino skliče upravni odbor enkrat na leto, in sicer v štirih mesecih po končanem poslovnem letu. Če upravni odbor ne skliče redne skupščine ob pravem času, jo je dolžan sklicati nadzorni odbor v nadaljnjem mesecu dni, če je ne skliče niti nadzorni odbor, jo sme sklicati vsak zadružnik po predhodni dovolitvi okrožnega narodnega kot registrskega sodišča. Čl. 18. Izredno skupščino mora sklicati upravni odbor, če to zahteva važna korist zadruge, ali če se izstopivši člani upravnega ali nadzornega odbora ne morejo nadomestiti z namestniki. Isto velja za nadzorni odbor. Sklicanje izredne skupščine sine vsak čas zahtevati najmanj desetina zadružnikov. V tem primeru mora upravni odbor sklicati skupščino najkasneje v 15 dneh. Če je ne skliče upravni odbor, jo mora sklicati na zahtevo zadružnikov nadzorni odbor. Če je ne skliče niti nadzorni odbor, jo smejo sklicati zadružniki sami po predhodni odobritvi okrožnega narodnega kot registrskega sodišča. Čl. 19. Vabilo nu skupščino se objavi na zadružni razglasni deski, v zadružnem glasilu in v uradnem listu najmanj 8 dni pred skupščino. Prav tako se mora vabilo na skupščino vsaj 8 dni prej predložiti tudi Revizijski zvezi, dokler te ni, pa Iniciativnemu zadružnemu odboru za Slovenijo v Ljubljani. Vabilo mora obsegati kraj, prostor, dan in uro skupščine, kakor tudi dnevni red. Besedilo vseh predlaganih sprememb ali dopolnitev pravil mora biti razpoloženo vsaj 2 dni pred skupščino na vpogled zadružnikom v zadružnih prostorih ali na kakršnem koli drugem primernem kraju, ki mora biti označen na vabilu. Ker je za vsako spremembo ali dopolnitev pravil potrebna predhodna soglasnost Revizijske zveze, mora biti besedilo pravočasno predloženo Revizijski zvezi, dokler pa te ni, pa Iniciativnemu zadružnemu odboru za Slovenijo v Ljubljani. Cl. 20. Skupščina je sklepčna samo, če je bila sklicana tako, kot določa prejšnji člen in če je navzoča vsaj polovica po delegatih zastopanih zadružnikov, vendar se veljavno sklepa ne glede na število prisotnih eno uro po določenem času. kar mora biti na vabilu objavljeno. Za sklep je potrebno. da glasuje za predlog več kakor polovica delegatov. Zu vsakih 15 članov se voli en delegat. Za ostanek 8 ali več članov se voli še en delegat. Določbe o volitvi delegatov predpiše po pooblastilu skupščine upravni odbor s pravilnikom o volitvah delegatov in organizaciji podružnic. Za sklep, s katerim se spreminjajo pravila, kakor tudi za sklep o prestanku ali spojitvi zadruge z drugo zadrugo, mora glasovati več kakor polovica vseh delegatov. Če pa ne bi bilo za sklepanje potrebne večine, skliče upravni odbor po preteku 15 dni novo skupščino, ki pa je sklepčna pri vsakem številu navzočih delegatov. Vsak delegat ima samo en glas. O načinu glasovanja odloča skupščina. Veljavno se more sklepati samo o stvareh, ki so bile objavljene v dnevnem redu, razen pritožb izključenih zadružnikov. Skupščini predseduje predsednik upravnega odbora, če jo je sklical nadzorni odbor, njegov predsednik. Če jo skličejo zadružniki, izvoli skupščina predsednika; do njegove izvolitve pa vodi skupščino eden izmed sklicateljev. Čl. 21. Ü poteku skupščine se vodi zapisnik, ki ga piše zapisnikar, izvoljen od skupščine- Zapisnik in seznam navzočih zadružnikov, ki ga mora napraviti upravni odbor (uli nadzorni odbor, ali zadružniki-sklicatelji), podpišejo predsednik, zapisnikar in dva overovatelja. ki ju izbere skupščina izmed navzočih delegatov. Zapisnik o skupščini mora upravni odbor dati zadružnikom na vpogled najkasneje 5 do 15 dni po končani skupščini v zadružnih prostorih ob rednem poslovnem času (zaradi možnosti izpodbijanja sklepov skupščine po vsakem zadružniku s tožbo, ki jo vloži pri okrožnem narodnem sodišču). Revizijski zvezi je dolžan predložiti tudi prepise odobrenih sklepnih računov, dokler te ni, pa Iniciutivnemu zadružnemu odboru za Slovenijo v Ljubljani. VI. Prestanek zadruge. Čl. 22. Zadruga preneha: a) če to sklene skupščina, b) če se spoji z drugo zadrugo, e) če jo razpusti registrsko sodišče. Čl. 25. Registrsko sodišče sme sumo uli nu pobudo Revizijske zveze zadrugo razpustili: 1. če posluje v nusprotju s pravili uli krši njih predpise ter prestopkov kljub ponovnemu opozorilu ne odpravi; 2. če ostune število zadružnikov več kot leto dni izpod 7. Čl. 24. Zadruga, ki preneha, se mora likvidirati, razen v primeru spojitve. Likvidacijo opravijo člani upravnega odbora ali nu skupščini izvoljeni likvidatorji, ki so odgovorni neposredno zadružnikom in se lahko vsak čas odpokličejo. Čl. 25. Po likvidaciji se preostala imovina izroči Narodni vladi Slovenije, ministrstvu zu kmetijstvo, ki jo izroči enaki ali slični zadrugi na svojem področju, ko se ta ustanovi. VII. Računovodstvo zadruge. Čl. 26. Upravni odbor je dolžan redno voditi računske knjige, ki so zadrugi potrebne po predmetu in obsegu poslovanja, in sicer tuko, da se utegnejo iz njih vsak čas videti njeni posli in njih gibanje, kakor (udi stanje imovine in obveznosti zadruge. Upravni odbor inora v začetku zadružnega poslovanja napraviti popis (inventuro), v kateri točno popiše vsa aktiva in pasiva. Na podstavi tega popisa napravi bilanco. Najkasneje v treh mesečin po končanem poslovnem letu, ki se sklada s koledarskim, mora sestaviti in podpisati sklepne račune za minulo leto in jih v tem roku predložiti nadzornemu odboru. Letni sklepni računi morajo obsegati bilanco, to je spisek aktiv in spisek pu-siv, nato račun dohodkov in izdatkov, ka- kor tudi številčno stanje zadružnikov s stanjem vpisanih in vplačanih deležev. Letni sklepni računi se morajo prebrati na redni skupščini, vsaj 8 dni pred skupščino pa morajo biti vsem zadružnikom na vpogled v prostorih zadruge- VIII. Objave in priobčitve zadruge. Cl. 27. Kolikor ni v teh pravilih določeno drugače, se vse priobčitve zadruge članom izvrše veljavno s tem, da se nabijejo na zadružni deski. IX. Podružnice in čebelarske družine. Cl. 28. Po potrebi ustanavlja upravni odbor podružnice. Njihov delokrog je določen s pravilnikom o volitvah delegatov in organizaciji podružnic, ki ga po pooblastilu skupščine predpiše upravni odbor. Podružnice ustanavljajo v svojem okolišu čebelarske družine, ki si iz vrst članov izvolijo zaupnika družine. Delokrog zaupnikov določa pravilnik, ki ga predpiše upravni odbor zadruge. Pravilnik o volitvah delegatov in organizaciji podružnic Čebelarske zadruge za Slovenijo v Ljubljani 1. Delegati in članski sestanki. Cl. 1. Upravni odbor zadruge določi v sporazumu s čebelarji, člani zadruge, okoliš vsake podružnice. Cl. 2. V smislu člena 20 zadružnih pravil volijo zadružni člani vsako leto na članskih sestankih svojih podružnic delegate in sicer tako, da pride na vsakih 15 članov po en delegat, od ostanka članov pa nadaljnji delegat samo tedaj, če znaša ta ostanek najmanj 8 članov. Zapisnik o vo litvi delegatov služi delegatom kot legitimacija na skupščini. Cl. 3. Upravni odbor skliče za vsako podružnico posebej članski sestanek za volitev delegatov. Ti članski sestanki morajo biti sklicani najkasneje 3 mesece po končanem poslovnem letu, najmanj pa mesec dni pred skupščino. Cl. 4. Vabilo na članski sestanek za volitev delegatov podružničnega odbora in kandidatov za upravni odbor se objavi z navedbo dnevnega reda, kraja in časa v zadružnem glasilu in nabije na razglasni deski podružnice najmanj 8 dni pred sestankom. Cl. 5. Na dnevnem redu teh članskih sestankov morajo biti najmanj tele točke: a) poročilo o letnih sklepnih računih in poročilo o poslovanju zadruge v preteklem poslovnem letu: b) razprave o predlogih za skupščino zadruge; c) volitev podružničnega odbora; č) volitev delegatov za skupščino; d) določitev dveh kandidatov za upravni odbor v smislu čl. 10 zadružnih pravil. Cl. <>. Tak članski sestanek je sklepčen samo. če je bil sklican tako, kot je določeno v čl. 4 in je navzoča vsaj polovica zadružnikov; ne glede na število prisotnih pa sklepa veljavno pol ure po objavljenem času. Ta določba mora biti objavljena na vabilih. Prvemu članskemu sestanku podružnice predseduje in ga vodi pooblaščenec upravnega odbora, kasnejše članske sestanke pa vodi predsednik poslovnega odbora podružnice. Sklep je veljaven, če glasuje zanj več kot polovica navzočih zadružnikov. Delegati se volijo s poimenskim glasovanjem. Izvoljen j e tisti, ki dobi večino glasov. Cl. ?. O članskem sestanku se piše zapisnik. Na prvem sestanku ga piše zapisnikar, ki ga izvolijo prisotni zadružniki, na na-daljnjjh pa tajnik poslovnega odbora podružnice, če sestanek ne sklene drugače. Na članskih sestankih, na katerih se volijo delegati za skupščino, se izvolita tudi dva overovatelja zapisnika. Zapisnik podpišejo predsednik, zapis- niknr in oba overovatelja; najpozneje v enem tednu ga je treba predložiti upravnemu odboru v overovljenem prepisu. Cl. 8. Mandat izvoljenih delegatov traja do izvolitve novih delegatov. Cl. 9. Druge članske sestanke podružnic skliče lahko upravni odbor, kadar se mu zdi potrebno, ali (vsaj dvakrut na leto) predsednik poslovnega odbora po sklepu odbora ali po želji zadružnikov. Na teh sestankih se razpravlja o tekočih zadevah zadruge, zato je dolžnost upravnega odbora zadruge in odbora podružnice, da na teh sestankih poročata o svojem delovanju in o perečih vprašanjih podružnice in celokupne zadruge. Ti sestanki so namenjeni tudi zadružni vzgoji in naj bodo po možnosti združeni s kako čebelarsko ali družabno-kulturno prireditvijo. Sklicatelj določi vedno tudi dnevni red sestanka. Tako upravni odbor zadruge kakor odbor podružnice sta na zahtevo najmanj ene desetine članov podružnice dolžna, sklicati članski sestanek. II. Odbor podružnice. Cl. 10. Podružnice volijo svoje odbore, po šest članov za tri leta. Vsako leto izpadeta po dva člana. Za pr\i dve leti določi izločitev žreb Na mesto izločenih članov se volijo novi, vendar se izločeni lahko ponovno izvolijo. Odbor izvoli iz svoje srede predsednika, tajnika, blagajnika in gospodarja. Članski sestanek lahko vsak čas odstavi posamezne člane odbora ali celo ves podružnični odbor, če nima do n jega več zaupanja. V tem primeru se skliče po čl. 4 članski sestanek. Točka o izmenjavi osameznega odbornika ali celotnega od-ora mora biti postavljena na dnevni red. Cl. 11. Odbor podružnice ima tele dolžnosti: a) da zastopa koristi in težnje zadružnikov iz okoliša podružnice in jih sporoča upravnemu odboru, v kolikor jih ne more rešiti sam v svojem delokrogu ali ni za to pristojen; b) da vrši nadzorstvo nad uslužbenci podružnice, če jih ima, in nad celotnim poslovanjem; c) da rešuje pritožbe zadružnikov glede poslovanja podružnice, v kolikor ni za to pristojen upravni odbor; č) da sklepa v okviru pooblastila upravnega odbora o tekočih zadevah podružnice in da skrbi za njeno redno poslovanje; d) da sprejema pristopne izjave novih članov iz okoliša podružnice in jih odstopa v sklepanje upravnemu odboru; e) da poroča redno mesečno upravnemu odboru o poslovanju podružnice in o težnjah zadružnikov svojega okoliša; f) da sklicuje članske sestanke za okoliš svoje podružnice v smislu člena 9; g) da vzdržuje strokovne knjižice, skrbi za članski inventar podružnice in upravljia zadružne čebelarske objekte svojega okoliša; h) da ustanavlja v sporazumu z upravnim odborom opazoValne, plemenilne, selekcijske, preizkusne in druge postaje; i) da ustanavlja Čebelarske družine, kjer se pokaže potreba; j) da kontrolira čebelarstvo svojega okoliša; k) da kontrolira med in posreduje pri nakupu in prodaji medil, voska in čebelarskih potrebščin; 1) da vrši propagando za zadružni tisk in pridobiva sotrudnike za zadružno glasilo; m) da v sporazumu z načrti upravnega odbora prireja čebelarske tečaje, predavanja, shode, razstave in druge čebelarske prireditve. n) da deluje samoiniciativno za izboljšanje čebelarstva v svojem ooklišu. Cl. 12. Da morejo podružnice uspevati, jih zalaga zadruga s čebelarskimi potrebščinami in produkti- Nadalje jim daje za pospeševanje čebelarstva v njihovem okolišu vso možno materialno in moralno podporo. Podružnice smejo vršiti samo take posle, ki so v korist zadruge in čebelarstva; vse čebelarske produkte, ki jih imajo naprodaj zadružni člani, morajo ponuditi v nakup najprej zadrugi, ki jih bo kupovala prvenstveno le od svojih članov. Cl. 13. Podružnica sme prodajati tudi čebelarske predmete in potrebščine, ki jih ni naročila pri zadrugi, če jih dobi drugod ceneje kot v zadrugi, pa no kakovosti ne zaostajajo za predmeti, ki so naprodaj v zadrugi, ali če jih zadruga sploh nima. Dolžna pa je podružnica kupovati pri zadrugi potrebščine, ki jih izdelujejo delavnice zadruge. Vsekakor pa mora podružnica obvestiti zadrugo, preden kupi potrebščine izven zadruge. Podružnica mora prodajati čebelarske potrebščine, ki jih je kupila v zadrugi, po cenah, kukor jih je določil upravni odbor zadruge ali skupščina. Čl. 14. Poslovni prebitek podružnice mora upravni odbor zadruge uporabiti po do-tiranju rezervnega sklada zadruge v smislu člena 7 pravil za pospeševanje in potrebe čebelarstva v okolišu podružnice po predhodnem sporazumu s podružnico, če ne sklene skupščina drugače. Cl. 15. V kolikor ni pogojev za samostojni trgovski lokal pooružnice, naj poslovni odbor v sporazumu z upravnim odborom sklene dogovor s krajevno Nabavno in rodajno zadrugo zaradi prodaje in na-upa čebelarskih potrebščin in produktov. Cl. 16. Upravni odbor lahko pozove poslovni odbor podružnice ali pa njegovega predsednika na skupno sejo, da poroča in se posvetuje o zadevah svoje podružnice. Cl. 17. Upravni odbor mora sklicati konference odborov posameznih podružnic med oslovnim letom, da na njih iznese te-oče probleme zadruge in da tako medsebojno poveže poslovanje posameznih odružnic in podružničnih odborov. Ta-e konference se morajo vršiti najmanj enkrat na leto. Upravni odbor pa lahko skliče med poslovnim letom tudi konference delegatov. Cl. 18. Odbor podružnice odgovarja za pravilno poslovanje v podružnici; vsi člani podružničnega odbora jamčijo nerazdelno za škodo, ki bi nastala po njihovi krivdi. ZADRUŽNI VESTNIK Poziv! Vsi zadružniki bivše Čebelarske zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani, ki ne prijavijo svojega izstopa do 31. decembra 1945, se smatrajo, da so pristopili k novi Čebelarski zadrugi za Slovenijo v Ljubljani. Njih delež se začasno prizna kot polno vplačani delež 100 dinarjev. Vsakdo pa mora plačati pristopnino 10 din. t Sladkor Podružnice in mnogi člani zadruge prosijo naknadno za dodelitev sladkorja. Upravni odbor obvešča vse te prosilce, da bo ugodil njih prošnji, če bo prejel obljubljeni sladkor. Čebelarske potrebščine Vse podružnice opozarjamo na oglas zadružne prodajalne, ki iz njega lahko razvidijo, katere potrebščine lahko dobijo. Prosimo pa vse funkcionarje podružnic, naj poizvedujejo pri trgovcih svojega področja, katere čebelarske potrebščine bi se morda dobile v njih trgovinah. Potrebujemo: žeblje, vijake, polzaporice, šarnirje, nasadila, rin-čice itd. Štampiljke Za vse podružnice je upravni odbor naročil enotne štampiljke, ki jih bodo prejele še ta mesec. Poslovne knjige, enotne, smo kupili. Prejmejo jih vse podružnice. Za izdatke naj blagajniki predlože upravnemu odboru zadruge dokumentiran stroškovnik, da se jim povrnejo. Opazovalne postaje Čebelarji, ki so imeli pred vojno opazovalno postajo, naj javijo, če imajo še tehinico in toplomer. Če ne, naj povedo, kdo je opremo vzel in kje je sedaj. Plemenilne postaje Podružnice, ki so imele plemenilne postaje, naj pregledajo inventar in naj poročajo, v kakšnem stanju je. Zadružniki, ki so doslej plačali samo del deleža, naj skrbe, da čimprej nakažejo še ostali del, da jim doslej vplačani denar ne zapade. Bolezenski strokovnjaki, ki so obiskovali pred vojno tečaj za spoznavanje in zatiranje čebelnili bolezni, zlasti nalezljivih, naj takoj javijo upravnemu odboru Čebelarske zadruge svoje sedanje hi val išče. Podružnice, ki žele, da se'ustanovi na njili sedežu trgovina s čebelarskimi potrebščinami, naj to sporoče upravnemu odboru v Ljubljani. Čebelarske družine Osnutek pravilnika bodo v kratkem prejeli poslovni odbori podružnic, ki naj skličejo sejo in povabijo nanjo zastopnike čebelarskih družin, da pregledajo osnutek in dodajo svoje predloge. Podružnice naj popišejo v svojem okolišu ves čebelarski inventar, ki je bil lasi bivšega Slovenskega čebelarskega društva in njegovih podružnic. Inventar, ki so si ga prilastili med vojno posamezni čebelarji, je treba vrnili sedanjim podružnicam oziroma čebelarskim družinam v tistem kraju. Popis inventarja pošljite tudi Čebelarski zadrugi za Slovenijo v Ljubljani. Čebelarje. ki se obračajo na Čebelarsko zadrugo za Slovenijo v Ljubljani zaradi čebel, ki so bile zaplenjene, opozarjamo, da s temi čebelami, čebelarskim orodjem in panji razpolaga Komisija za upravo narodne imovine oziroma ministrstvo za kmetijstvo narodne vlade Slovenije. Članke in dopise za Slovenskega čebelarja pošiljajte na naslov: Uredništvo »Slovenskega čebelarja«. Čebelarska zadruga za Slovenijo \ Ljubljani. TyrSeva cesta št. 21. Opozarjamo odbore podružnic Čebelarske zadruge za Slovenijo, da so dolžni pošiljati mesečna poročila upravnemu odboru Čebelarski' zadruge. Kratke izvlečke o delu podružnic bomo iz teh poročil objavljali tudi v Slovenskem čebelarju. Tekmujte! Čebelarji, pošiljajte predloge in kritiko našega dela upravnemu odboru Čebelarske zadruge za Slovenijo in tudi na ta način sodelujte pri obnovi našega čebelarstva. Slovenski čebelar bo zanimiv tedaj, ko bo prinašal poročila iz vseh predelov Slovenije, zalo sodelujte vsi v našem skupnem listu. Če gre človek po deželi, najde vsepovsod polno pomembnih čebelarskih zanimivosti. Pišite o njih! Če hočemo, da bo naš list za vse. moramo vsi sodelovati v njem. Podružnice naj se ne pritožujejo, če ne bomo piša Ii nič o čebelarstvu njihovega okoliša: krivda bo na njih, ker nam ne pošiljajo dopisov in poročil. Po sklepu občnega zbora dobe letos čebelarji, ki so člani Čebelarske zadruge za Slovenijo, Slovenskega čebelarja b r e z p 1 a č n o. Za nečlane znaša naročnina za tri številke Slovenskega čebelarja, ki bodo izšle letos, 40 dinarjev, posamezna številka pa 15 din. Prvi dve številki smo posluli na ogled tudi čebelarjem, ki še niso člani Čebelarske zadruge za Slovenijo. Kdor bi ne hotel postati član Čebelarske zadruge in tudi ne naročnik »Slovenskega čebelarja«, naj to številko v r n e. Čebelarske potrebščine, ki jih ima Zadružna čebelama v zalogi: A. Ž. panji na 9 in 10 satov Polovičarji na 9 satov Kranjiči Palice za AŽ panje na 9 in 10 satov Tečaji, francoski Tečaji na vijak Škrnjaki vseh velikosti Šarnirji, ozki Zapahi za okenca Vijaki razne velikosti Mreže za okenca Matične rešetke Kvačice Kvačnice Zabijači Satniki, nezbiti Zapahi za žrelo na babico Zapahi, dvokrilni Kotniki Begalnice, trotolovke Slamnice za AŽ panje na 10 satnikov Šotni Žica Žveplalniki Zajemalke zu vosek Stojala za odlaganje posameznih satov Klešče za prečno stavbo Omelca Pitalniki Turinški baloni Matičnica (prof. Verbičeva), kranjicn. Škatlica za pošiljanje matic Matič, za plemenilnike Posnemači Lončki za med: ’/4, */2, 1 kg Razne etikete Pločevinaste posode za med Društveni znaki Članske izkaznice Kolajna »Antonu Janše« Knjige: Čebelne bolezni Anton Janša Vrednost in uporaba medu Zbornik 1944 — vezan in broširan Izdaja Čebelarska zadruga za Slovenijo v Ljubljani; urejuje Stane Mihelič s sodelovanjem uredniškega odboru — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani ZAVAROVALNI ZAVOD SLOVENIJE je osnovan iz VZAJEMNE ZAVAROVALNICE, od katere je prevzel vsa zavarovanja V upravi zavoda sodeluje NARODNA VLADA SLOVENIJE z večino odbornikov. Zavaruje: požar — vlom — steklo — zvonove — nezgode — avtomobile — transport življenje — Karitas ZAVAROVALNI ZAVOD SLOVENIJE podružnica centrala podružnica Celje Ljubljana Maribor Vodnikova 2 Miklošičeva 19 Orožnova 8 tel. 37-76, 37-77 telefon 29-80 Slovenski čebelarji! Zavarujte vse svoje premično in nepremično premoženje pri Zavarovalnem zavodu Sloveuije!