218 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 Božo Gra Fenauer: z g ODBe iz izg NaNsTVa V s rBiJO iN BOJe V Na s re Mski F rONTi. Izdal in založil Etno servis, Zavod za raziskovalne, izobraževalne in promo- cijske dejavnosti Ljubljana s podporo Klubov koroških Slovencev Maribor in Ljubljana – Maribor 2018, 203 str. Na slovenskih knjižnih policah se je konec januarja letos pojavila nova, zanimiva in sporočilno prepričljiva knjiga dr. Boža Grafenauerja z na - slovom Zgodbe iz izgnanstva in bojev na Sremski fronti. Spremno besedo sta prispevala dva ugledna slovenska zgodovinarja in plodna raziskovalca novejše slovenske narodne zgodovine dr. dušan nećak in dr. Marjan ž ni- darič , lektor pa je bil prof. Ivan Žigart. Dr. Dušan Nećak je med drugim izpo- stavil, da »ni čudno, da je prav v času druge svetovne vojne stopilo v veljavo mednarodno humanitarno pravo. Prav v vojnem času in v času vojaških spo- padov sploh so namreč najbolj pogosto kršene človekove pravice, kot so umo- ri, poboji, mučenja, etnična čiščenja in posilstva«. Zelo ilustrativno je po- udaril, da sta vojna in njene posledice »največje zlo, ki ga človek lahko stori sočloveku. In človek je ustvarjalec zla, ne orožje. Zato tudi pravične vojne ni, je samo pravična obramba zoper tiste- ga, ki je vojno sprožil in vodil. Sloven- ci sodimo k sreči k tistim narodom, ki vojn nikoli nismo spodbujali in ne začenjali. Na žalost pa smo se bili ne- malokrat prisiljeni vojevati za svoj ob- stanek: takšnih, ki so nas želeli izničiti ali nam kratiti pravico samostojnega bivanja na lastni zemlji, ni bilo ma- lo. Tudi v drugi svetovni vojni je bilo tako«. Dr. Marjan Žnidarič, odličen poznavalec dogajanja v okupirani slo- venski Štajerski, pa je v svoji spremni besedi vnovič argumentirano izposta- vil nesporno zgodovinsko resnico, da so leta 1941 okupatorji slovenski na- rod obsodili na fizično uničenje. Na- cistični načrt o uničenju slovenskega naroda kot etnične skupnosti, je imel tri bistvene elemente: množični izgon, načrtno in množično naseljevanje Nemcev ter popolno ponemčenje vseh tistih prebivalcev zasedenih slovenskih pokrajin, ki naj bi začasno še ostali do- ma. »Množično izganjanje slovenske- ga prebivalstva so imeli nacisti celo za pogoj, brez katerega raznarodovalnega dela sploh ne bi bilo mogoče opraviti. Zato so pri izganjanju in deportacijah Slovencev vztrajali tudi takrat, ko so jih v drugih deželah že določili za čas po vojni«, je še poudaril dr. Marjan Žni- darič in dodal, da so« daleč od doma in domovine slovenski izgnanci živeli raztreseni po številnih deželah Evro- pe, od južne Srbije do severne Nemčije. V prvem in drugem valu deportacij v času od 6. junija do 2. septembra 1941 so bili Slovenci izgnani v Srbijo, Bosno in na Hrvaško. Pri tem pa se je zgodi- lo nekaj, česar nacisti niso predvideli. Enako zasužnjeni narodi so izgnane Slovence humano in prijateljsko spre- jeli ter jim tovariško ponudili roko v pomoč«. Novih knjižnih del na to tematiko je bilo v zadnjih letih relativno malo ali skoraj nič, zato je najnovejše delo prof. dr. Boža Grafenauerja, ki po stroki ni zgodovinar, temveč pravnik, toliko dragocenejše. Da je vešč peresa, potr- jujejo številne knjige, ki jih je napisal s področja ustavnega prava, javne upra- ve, upravnega prava in lokalne samo- uprave kot profesor Pravne fakultete OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 219 v Mariboru in tudi kot minister za lo- kalno samoupravo v Drnovškovi vladi med leti 1997–2000. Tokrat se je lotil dela na zgodovinsko tematiko in treba je zapisati, da je posebnost njegovega prispevka v zakladnico slovenskega zgodovinopisja pristop k delu, ki je očitno temeljil na kompleksni in ce- loviti analizi izgonov Slovencev med drugo svetovno vojno po okupaciji in razkosanju jugoslovanske Slovenije aprila 1941. Tekoča pripoved in rdeča nit knjige je zgrajena na usodi lastne družine. Med številnimi izgnanimi zavednimi slovenskimi družinami v Srbijo je bila namreč tudi družina Lud- vika Grafenauerja, koroškega Slovenca, rojenega v kmečki družini v Blačah v Ziljski dolini (po domače »pri Klepu«). Kot mladenič je moral ob izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 zapusti- ti rodno Ziljsko dolino. Po šolanju na učiteljišču v Velikovcu in v Mariboru je štirinajst let poučeval v Šentanelu nad Prevaljami, od koder se je družina Grafenauer leta 1939 preselila na slo- vensko Štajersko. V Framu je Ludvik Grafenauer postal upravitelj tamkaj- šnje osnovne šole in je pomembno so- oblikoval utrip kraja in okolice. Avtor knjige je vse to spretno vtkal v vsebino dela, v katerem so v ospredju usode družinskih članov Grafenauerjevih: Ludvika, Marije, roj. Sonjak, Danice, por. Vrbnjak, Ludvika Grafenauerja ml. in Zdravka. Drobci njihovega do- življanje vojne in izgnanstva se berljivo iskrijo in ponujajo zelo preprosto sliko tega za Slovence krutega časa. Ob ime- novanih je dodanih še nekaj zapisov o širši družini in njenih članih, in sicer o družini Sonjak iz Jamnice, iz katere izhaja Marija Grafenauer, in o družini Valentina Grafenauerja, Ludvikovega brata, ki je po plebiscitu leta 1920 prav tako moral zapustiti rodno Koroško. Naključje je hotelo, da jih je usoda iz- gnanstva v Srbiji vnovič povezala in da so delili nesrečo slovenskih izgnancev v Srbijo. Avtor je knjigo razdelil na tri smiselno in vsebinsko zaokrožene dele. V prvem delu je obdelal in predstavil razmere pred okupacijo na slovenskem Štajerskem in na območju Frama vse do odhoda Grafenauerjeve družine v izgnanstvo v Srbijo. V drugem, osre- dnjem in najobširnejšem delu pa je celovito obdelal šesti transport sloven- skih izgnancev in njegovo pot iz Ma- ribora do Srbije. V tem poglavju piše o sprejemu naših izgnancev v Srbiji in poudarja, da so bili lepo sprejeti. Ana- lizira in piše o življenju v vasi Venčane v letu 1941, o povezanosti slovenskih izgnancev in katoliških duhovnikov v Šumadiji, o napadu Kosmajskega od- reda na Nedićeve žandarje v vasi Ven- čane 8. 10. 1941, o poštnih zvezah in povezavah z Beogradom in o pomoči brata Valentina (Zdravka) družini Ludvika Grafenauerja, ki jim je ob- čutno olajšala bivanje v izgnanstvu. Avtor ne zaobide niti sodelovanja in vloge mnogih izgnancev v uporu proti okupatorju in ocenjuje, da se večina teh ni nikoli več vrnila na svoja ognjišča. Obema poglavjema je dodan izjemno obsežen seznam uporabljenih virov in literature. Zdi se mi primerno izposta- viti avtorjevo odločitev, da po teme- ljitem lastnem premisleku in analizi nabora ugotovitev iz virov, literature in pričevanj izlušči pomembnejše drobce in jih ilustrativno kompleksno predsta- vi bralcem. Avtor se pri tem ni naslonil zgolj na razpoložljivo literaturo in na arhivske vire, pač pa se je podal tudi na teren, v kraje, kjer so člani družine Gra- 220 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 fenauer preživljali vojna leta v izgnan- stvu. Bil je v mnogih srbskih arhivih in muzejih in zbiral podatke, srečal se je z ljudmi v Šumadiji iz okraja Lazarevac, prisluhnil je njihovi pripovedi, zgod- bam in usodam, ki so jih delili s slo- venskimi izgnanci. Takšen pristop mu je omogočil dovolj raznolik nabor vi- rov, na osnovi katerih je popisal usode Grafenauerjevih, skozi katere vnovič podoživljamo tragedijo izgonov ljudi z domačih ognjišč. Imel je srečo, da je našel veliko spominskih zapisov očeta in da je ta gradiva po študiju primerno obdelal in jih umestil v čas, na katere- ga se nanašajo. Vidi se, da ni zgolj ne- kritično povzemal spominov, pač pa je zapisane spomine primerjal z drugimi viri in s strokovno literaturo. Kot do- ber pravnik in upokojeni univerzitetni učitelj na mariborski Pravni fakulteti je znal poiskati srednjo pot do čim bolj objektivne resnice, upoštevajoč načela materialne resnice in proste presoje do- kazov. Zapisanemu zato ni kaj očitati. Morda bodo bolj zahtevni bralci pogre- šali nekaj več sistematičnosti. Tretji del knjige, ki se mi zdi za bral- ce celo nekoliko bolj zanimiv od prvih dveh, je posvečen dogodkom na Srem- ski fronti. To izpostavljam zato, ker o teh silovitih spopadih jugoslovanskih (in tudi slovenskih) partizanskih enot z Nemci v odprti fronti v Sremu še vedno vemo relativno malo. V Grafenauerjevi knjigi je del tega vojaškega spopada, ki je terjal velikanske žrtve zlasti na par- tizanski strani, opisan v poglavju z na- slovom Tragični dan slovenskih fantov, deklet, mož in žena na Sremski fronti. Spoznamo nastanek Sremske fronte in njen preboj ter sodelovanje 5. (sloven- skega) bataljona v tej vojaški operaciji, ki je že sodila med sklepne operacije JA za osvoboditev Jugoslavije. Dogod- ke lahko pobliže spoznavamo skozi pisma in dnevnike Ludvika Grafenau- erja, iz katerih veje globoko sporočilo o trpljenju, umiranju in hotenju Slovenk in Slovencev na Sremski fronti. Spomin na tragične usode Slovenk in Slovencev je še vedno preslabo vpet v zgodovinska spoznanja in resnico o tem dogajanju, vključno z operacijo Zimska nevihta na ravnicah Srema. Ludvik Grafenauer je dnevnik (rokopis s svinčnikom na dveh listih je pisan kot opomnik z na- vajanjem ključnih besed) pisal med 17. januarjem in 1. aprilom 1945. Osrednja dela dnevnika se nanašata na 17 . januar 1945, na »tragični dan, ko so na sremski fronti izgubili življenje številni sloven- ski borci in borke, in na popis trpljenja v ujetništvu«. Poučno in zanimivo bra- nje, ki bo po mojem globokem prepri- čanju vzpodbudilo katerega od mlajših zgodovinarjev, da se znanstvenorazi- skovalno loti tega poglavja in ga celo- vito obdela, vključno z ohranjanjem zgodovinskega spomina na slovenske žrtve Sremske fronte. Dela bo imel dovolj, saj je že Grafenauer izpostavil več kot dovolj odprtih vprašanj in tu- di dilem, na katere bo treba objektivno odgovoriti. Že zaradi tega je njegova knjiga dragocen izziv za zgodovinarje, ki lahko marsikaj od zapisanega doda- tno osvetlijo in objektivizirajo. Avtor je tudi zelo korektno pripomnil, da bi morala država Slovenija dostojno po- skrbeti za grobove in grobišča padlih slovenskih bork in borcev na Srem- ski fronti, jih evidentirati, urediti in seveda – vzdrževati. Tudi to poglavje zaključuje obsežen seznam uporablje- nih pričevanj, virov in literature, celo- tno besedilo knjige pa je opremljeno z znanstvenim aparatom in s sprotnimi OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 221 opombami pod črto. Na koncu je doda- no še kazalo osebnih imen. Škoda, da ni tudi stvarnega kazala in povzetka v nemškem ali angleškem jeziku. Ker pa se pisanje v dobršni meri nanaša na dogajanje v Srbiji, ne bi bil odveč še povzetek v srbskem jeziku. Upajmo, da bo te povzetke prinesel ponatis ali celo druga, dopolnjena izdaja. Avtor je v knjigi objavil veliko do- kumentarnega in slikovnega gradiva (morda bi lahko bile nekatere fotogra- fije objavljene tudi v večjem formatu), kar samo še dopolnjuje njeno verodo- stojnost in bogati njeno sporočilnost. Kljub temu da to ni znanstvena mo- nografija o slovenskih izgnancih in o Sremski fronti, je knjiga koristna osvežitev tovrstnega čtiva in prispevek k spoznavanju drobnih, vsakdanjih te- gob in trpljenja slovenskih izgnancev na konkretnem primeru ene od sloven- skih družin iz Frama. S knjigo je posta- vil najlepši spomenik očetu in materi ter mnogim drugim slovenskim dru- žinam v izgnanstvu in tudi na ta način pripomogel k ohranjanju spomina na eno od najtemnejših poglavij sloven- ske narodne zgodovine. Izgoni zave- dnih slovenskih družin iz okupirane slovenske Štajerske so bili namreč del obsežnih raznarodovalnih ukrepov, ki so jih izvajali nacisti v času okupacije 1941–1945. Božo Grafenauer je s knjigo pripomogel k uresničevanju besed dr. Marjana Žnidariča, da je za »celovit in objektiven pogled na dogajanja v tistih usodnih časih pomembno poznavanje doživetij vsakega posameznika, dru- žin, zaokroženih skupin in naroda kot celote. Slovenski izgnanci, ki so davne- ga leta 1941 morali pod prisilo na hitro zapustiti svoje domove, so dokaz, kako kruta in nepravična je vojna«. Marjan Toš