Pokazilo se mu je ...
rapomažkov Ciril je bil eden izmed  tistih,  ki so sgH gi(j pripravljali za sveto birmo.                                  ^B
^fdp ,,To samonasebi ni nič posebnega!" bo morda rekel kdo izmed vas. Vendar vam moram takoj pove-dati, da je bilo to nekaj posebnega, nekaj izvanred-nega. Ciril je bil namreč še-le v prvem razredu. Za sveto birmo pa se navadno pripravljajo iz drugega in tretjega. To je prišlo pa tako le:
Oospod župnik so poklicali k sebi starše, kateri so mislili puslili otroke k sv. birmi. Prišel je tudi Ci-rilov oče in prosil gospoda župnika. naj bi pustili še Cirila.
Izprva so župnik zmajevali z glavo, kajti še iz drugega razreda so jih malo odločili. Ker so pa po-znali Cirila, da je pri vsi svoji mladosti dovolj pameten in vedno najboljši učenec, so privolili, pa samo pod tem pogojem, da bo vse znal kakor drugi.
No, in Ciril se je hodil z drugimi. starejšimi to-variši vsak teden trikrat pripravljat za sveti zakrament.
Kadar so ga kaj vprašali, se je vselej krepko od-rezal, da so ga drugi kar gledali. In nekatere je bilo celo malo sram, ker jih je Ciril daleko prekašal. To je čutil mali Ciril. Zato se je nalašč še bolj učil.
VCasih je sicer samo parkrat prebral in vendar je vselej dobro odgovarjal. Večkrat se je pa bolj za-nesel na svojo bistro glavico kot na svoje znanje. Ravno to ga je pa pokopalo.
Zadnji teden so hodiH k pouku. Vedno so mo-rali ponavljati stare reči in se učiti poleg tega še novih. Včasih so se mladi učenjaki zbrali v gozdu za vasjo, posedii do grmovju in začeli čebljati kakor vrabci, če
-  102  -
jim človek hoče kratili pravico do sladkega grozdja ali do prosa.
Ko so se naučili, so začeli drug drugega izpra-ševati. Česar ni kdo znal, je pa s svinčnikom zaznamo-val, da je še dobro ponovil. Po izvršeni dolžnosti so naredili skakalnice in začeli skakati. Pri teh je bil Ciril vedno prvi. Včasih. posebno zadnje dni, je vidno za-nemarjal utenje. Katektzem je navadno nosil zaprt. Oa ni na tihem ponavljal, je vsakdo Iahko opazil. saj še vprašanja ni pogledal. Ali pa jih je znal povrsli na pamet. Bog zna?
Toliko je pa znano, da mu je rekel nekoč An-žonov France, ko sta drugdrugega izpraševala: ,Ti, pri meni je pa drugače:" Skoro verjeti ni mogel, da bi Ciril ne znal.
Tudi gospod župnik so se ktnalu prepričali, da pri Cirilu ni vse v redu. Precej časa so ga izpraševali, pa vsako vprašanje je bilo bolj napačno. Izprva so mislili, da se le ne more spomniti. Pa vedno bolj je dokazoval, da se semtertja ni učil. Nekaj časa so ga še izpraševali, potem so mu kar naravnost povedali, da skoro gotovo ne bo nič z njegovo birmo, ker se ni vsega naučil. Cirilčku je bilo silno hudo, ko je to slišal. Hipoma se mu je zbudilo kesanje, zakaj se je preveč zanese] nase.
Prihodnjo uro so ga še enkrat vprašali. Pa spet je pokazal, da še marsikaj ne zna. ,Jaz bi te že pu-stil, ko bi se mogel popolnoma zanesti, da znaš vse. Priden si že, ker si se toliko naučil. BoS šel pa drugo leto, ko boš starejši. Le nikar ne bodi zaradi tega ža-losfen", so mu rekli gospod župnik.
Cirilčku pa so se usule takrat solze, skoro tako debele kot lešniki in grenke kot orehova lupina.
Vsa vas je takoj vedela, da se je Tomažkovemu Cirilu pokazilo, in da ne bo šel k birini. Njega pa je bilo tako sram, da se je skril v čumnato in se bridko razjokal.
Prišel je oni presrečni dan, ko so se odpeljali njegovi tovariši v mesto k birmi. Ciril sc ni pokazal iz hiše. Pri oknu je sedel in žalostno gledal, ko so se vozili mimo njega birmanci.
— 103  -
In kaj še-le. ko so se vrnili ? Vsi so imeli toliko lepih daril, le Cirilček nič. To ga je bolelo in bla-groval je svoje srečne tovariše. Sam pa je skoro jokal in tisli večer je sklenil, da mora iti tudi on drugo lcto, naj velja, kar hoče.
Upajmo, da bo možato ostal pri svoji besedi in skoro ponovil krščanski nauk, da se mu ne bo več pokazilo . . .                                             Taras  Vaziljev.        ^M