V partizanih smo ga vsi poznali
Stanka Sagadin, upokojenka¦-.
Bil je znana osebnost. Posebno v partiza-nih smo ga vsi poznali. Kolikor nismo imeli z njim osebnega stika smo ga poznali po nje-govih delih. Videvali smo ga na raznih se-stankih, kjer nam je govoril. Mislim, da je to najhujša izguba, ki nas je doletela v tem dramatičnem času revolucionarnih spre-memb našega socialističnega samoupravlja-nja, ki jih je nakazal prav Edvard, v svojih delih. Ta izguba je nenadomestljiva za vso Jugoslavijo in za ves mednarodni napredni svet.
Jaz pa še posebej cenim tovariša Kardelja po njegovih človeških in moralnih kvalite-tah. V partizanih, v partijski šoli, v bazi 20, na Rogu, leta 1944 sem bila skupaj z njegovo ženo Pepco. Z njo ni bilo težko dubiti kon-takta in.tako sva se večkrat pogovarjali tudi kot ženski popolnoma domače. Zelo dobro se spominjam, ko je pripovedovala, kako dober mož je njen Edo, kako ji pomaga pri gospodinjskem delu, ker ve, da žena še ni enakopravna in da še vedno velja, da je gospodinjstvo za moške še vedno sramotno delo. On je bil drugačen in ji je med drugim tudi poFT.ivai jiosodo. vendar je istočasno, — se je nasmehnila — gledal skoz: ek>io, da ga ne bi videli soborci.
Tudi po osvoboditvi sem se srečevala z njegovo ženo in prek nje spoznavala njuno srečo, ki pa je, na žalost, morala tudi zelo veliko pretrpeti.
Takoj po vojni, ko je prišel v Beograd kot najbližji sodelavec tovariša Tita in med prvi-mi tudi ustvarjalec naše nove Jugoslavije, je bil strahotno zaposlen. Delali so dan in noč, vendar je kljub temu našel čas, da je vsak večer pred odhodom na nočno delo in razgo-vore svojemu sinu v postelji pel uspavanke.