DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec			Velja 8 K na leto	
II. zvezek	V Ljubljani, februar 1917.			XXXIV. letnik.
Vzvišenost govorništva.
Govoril P. Viktor Kolb D. J. pri ustanovitvi govorniškega odseka Leonove družbe dne 6. oktobra 1913 v Solnogradu. — Poslovenil C. P.
(Konec.)
Sedaj pa se obrnimo k najodličnejši prednosti govorništva: govorništvo je najmogočnejša izmed vseh umetnosti, najsilnejša izmed vsega človeškega delovanja.
IIo?./.n ra delva x’ ovdev d.vi)Q(hnov Čeivoregov jrt/Aet. — »Mnogo močnega je na zemlji, toda nič izmed tega, kar se giblje, ni močnejše kot človek.«1 Najmočnejši na zemlji je človek, i n najmočnejše v človeku je njegova prosta v o -1 j a. Noben dokaz za duhovnost človeške duše se mi ne zdi bolj očividen kot dejstvo, da nobena materialna sila človeka ne more prisiliti, da bi ljubil ali sovražil — če noče.
S pomočjo vzvodov in strojev moremo dvigati skale, ugovoru človeškega duha pa ni kos noben stroj; s kanoni in karte-čami zapodimo v beg celo armado, toda enega človeka prisiliti k temu, da bi kaj hotel, zato so vse armade cele zemlje preslabe. Človeka ukovati v verige, se še ne pravi upogniti njegovo voljo; razkosati ga v kose, se še ne pravi zlomiti njegovo voljo. Torej ta najmočnejša, ta najbolj duhovna, ta najbolj človeku lastna zmožnost je pravo polje govorništva; človekovo voljo obvladati, njo, četudi nasprotuje, pripeljati tja, kamor hoče govornik; da se človek uklone, da njegov ugovor onemi, da se da voditi, da rad, z veseljem, z navdušenjem sledi govorniku; ljudi, katerih ni mogoče prisiliti z železom in mečem, prisiliti z besedo. To je namen in naloga kraljevske umetnosti govora, — »govorništva, ki obvlada duše«. »Meni se zdi,« piše Cicero,2 »da sploh ni nič silne j šeg a, kakor pa premoči, z besedo cel zbor ljudi obdržati v pozornosti, njegovega duha
1 Sophokl. Antig. 338.
s L. c. I., 8.
Duhovni Pastir.
6
prikleniti, njegovo voljo voditi, kamor hočeš, in jo odvrniti od tam, odkoder ti hočeš.« Virtuoz na orgle pritisne na tipke na orglah, in ta dosedaj mrtvi, nemi instrument da odgovor na vsak njegov pritisk, — sedaj nežen kot dih zefirja, pa zopet mogočen kot viharna nevihta; oblast duha nad mrtvim instrumentom, vredno začudenja, občudovanja. Toda kaj pa je to, če primerjamo z govorništvom? Tu stoje tisoči zbrani okrog govorniškega odra, možje in žene, otroci in starčki, bogati in revni, omikani in nevedni, nekateri srečni, drugi zopet potrti nesreč. Tu stoje prijatelji in sovražniki, dobri in hudobni: govornik se prikaže, njegov pogled splava čez zbrano množico, nikdar je še ni videl, tuji so mu, toda ko začne, ko njegov govor narašča, tedaj kakor da bi zgrabil tisoče človeških src in se dotaknil najskrivnejših strun z mogočno roko, da zadone v mogočnem akordu, kakor on hoče: sedaj nežno in tiho vdano, sedaj zopet mogočno bobneče kakor razburkano morje; sedaj jim dovoli, da zavriskajo v veselju, potem zatrepetajo v strahu, zagore v ljubezni tako, kakor prihaja dih iz njegovih ust. Tisti, ki so mu bili pred eno uro še tuji, se uklonejo pred njim, ga občudujejo, mu zaupajo in mu slede, on jih obvlada, njihova srca, njihove strasti, njihovo voljo; tistih, katerih ne bi bilo mogoče peljati z verigami, vodi on z dihom svojih ust: on je kralj v kraljestvu duhov. Kar pravi Schiller o pevcu, to se popolnoma in o vsem more reči tudi o govorniku:
»Wic in den Liiften der Sturmwind saust,
Man weifl nicht, von wannen er kommt und braust,
Wie der Quell aus verborgenen Tiefen: —
So des Redners Wort aus dem Innern schallt —
Und wecket der dunklen Gefiihle Gewalt,
Die im Herzen wunderbar schliefen.«
Kakšna čuda moči nam našteva zgodovina govorništva! Vsem je znan govor, katerega v Shakespeareju govori Antonij ob mrtvem Cezarjevem truplu. Čas nam ne dopušča, da bi ga tukaj ponavljal, spomnil bi rad prečastiti zbor na Ciceronov govor za L i g a r i j a. Cezar je pravkar izrekel pomiloščenje za Cicerona, ki se je proti njemu boril, ni bil torej na noben način z njim v prijateljskem razmerju; Ligarij, katerega najdemo pozneje med njegovimi morilci, je bil tožen novih hudodelstev zoper njega. Cezar pride s pisano obsodbo proti Ligariju v sodni zbor. Sam govornik prve vrste, je sklenil, da se za vse Ciceronove govorniške umetnosti ne bo menil; on ni bil kak čustven človek, ampak surov rimski vojak. A sedaj, ko se Cicero vedno močneje, vedno silneje dviga, tedaj, tako pripoveduje P 1 u t a r c h,1 je pričel Cezar barvo izpreminjati, in takrat, ko se je Cicero spominjal farzalške bitke, trepetati na vsem telesu, dokler ni že pisana obsodba padla iz njegovih
1 Cicer. 39.
rok. Ali je kaj silnejšega kot umetnost, ki povzroči, da trepeta osvojitelj sveta, ki je bil navajen neustrašeno gledati navale sovražnih trum?
K vsemu temu pa pride še to, kar je Cicero že pred 2000 leti izrekel, da je govorništvo najredkejša izmed umetnosti.1
»Kamorkoli obrnem svoje misli in svojo pozornost,« piše veliki rimski govornik, »v vseh umetnostih, ne samo v enostavnih, ampak tudi v najtežavnejših, najdemo odlične može v velikem številu. Kdo bi pač, če hočemo znanje velikih mož meriti po koristi in velikosti, ne cenil više poveljnika kot govornika? Kdo pa more dvomiti, da je ta edina država vzredila odličnih vojskovodij skoro nešteto, odličnih govornikov pa komaj par?« Ravno isto pove potem o državnikih, isto dokaže na filozofih, matematikih, glasbenikih. »Morda«, tako piše, »je med vsemi, ki so cveteli v umetnosti, število pesnikov najmanjše, med katerimi je redkokdaj kateri kaj posebnega storil, in vendar imamo še manj govornikov kot pesnikov. To malo število govornikov je toliko bolj čudno, ker druge umetnosti črpajo iz skritih in zelo oddaljenih virov, govorništvo pa se bavi s tem, kar je dostopno vsem, kar je v vsakdanjem življenju navadno; tako sicer, da pri drugih umetnostih to najbolj občudujejo, kar je najbolj oddaljeno od razumevanja navadnih ljudi, pri govorniku pa ravno največja napaka obstoji v tem, da se oddalji od navadnega življenja, od mišljenja in čutenja preprostega človeka. V resnici tudi ne moremo reči, da se več ljudi peča z drugimi umetnostmi, ali da bi druge umetnosti bolj ljudi vabile ali se odlikovale s tem, da preskrbe tistim, ki se z njimi bavijo, lepšo bodočnost, ravno nasprotno, ravno zgovornost je večina ljudem potrebna (politikom, diplomatom, juristom, ljudskim govornikom); ravno govorništvu je bila v vseh časih odprta pot k največjim plačam, k milosti, bogastvu in častem; talenti in zmožnosti so bile vedno na razpolago za različne odlične proizvode.«
Kdo bi se torej po pravici ne čudil, da je — kakor daleč sega spomin vseh časov, vseh dob, vseh dežel — vendar število govornikov tako majhno, dovršenih v vseh ozirih v vseh časih zelo, zelo malo, srednjih že nekoliko več. — Kar je rekel Cicero pred 2000 leti, to prepuščam slavnemu zboru, da obrača na današnje razmere.
Vzrok za to ravnokar označeno opazovanje vidi Cicero v tem, da je govorništvo najtežavnejša izmed umetnosti. Govorništvo je namreč po tem starem mojstru govorništva »nekaj tako velikega, da to ljudje komaj slutijo, sestavljeno iz mnogih umetnosti in študija«;1 2 zahteva največ na-
1	L. c. L, 5.
2	L. c. I., 4.
ravne nadarjenosti in vsestransko govornikovo izobrazbo. Vsaka umetnost suponira gotove naravne darove, za popolnega govornika pa jih je treba največ.' Ne govorim o vnanjem nastopu, o postavi, obrazu, očesu, zadržanju; kajti vsakdo ve, kolike važnosti je vse to za uspeh govora. Govornik potrebuje zdravja, prijetno donečega, obsežnega glasu; treba je, da ima jasnega duha, zanesljiv spomin, plemenito živahno fantazijo, predvsem pa globoko, za vse občutljivo srce. Pectus est, quod disertos facit: »srce je, ki dela govornika« — pravi Kvintilijan,- Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti; kdor hoče druge ganiti, mora sam jokati. Si vis me flere, dolendum est primum ipsi tibi.1 2 3 S temi naravnimi darovi pa mora govornik združevati obsežno splošno izobrazbo, nič, kar splošno ljudi zanima, mu ne sme biti tuje; čim bolj obsežno je njegovo znanje, tem bolje za govornika. »Po mojem mnenju,« piše C i c e r o ,4 »ne more nihče biti vse hvale vreden govornik, če ni dobro poučen o vseh velikih rečeh; etenim ex rerum cognitione efflorescat et retundet oratio — kajti iz spoznanja reči mora govor rasti in teči.« To splošno znanje pa še ne zadošča, mi zahtevamo od govornika strokovnega znanja o onih predmetih, katerih zastopnik hoče biti. Strokovno znanje od juridičnega govornika, od političnega, od socialnega, od teološkega govornika; govor brez takega študija svoje posebne stroke imenuje Cie ero5 6 ne samo »prazno otroško blebetanje«, ampak smešno in neopravičeno igro. Kolikor bolj govornik svoj predmet obvlada, tem večji umotvor bo njegov govor. Cui lecta potenter erit res, nec facun-dia deseret hunc nec lucidus ordo." »Kdor je dobro podkovan v svoji stroki, temu ne bo manjkalo izraza in ne jasne razporeditve.« K temu pride kot neodpustljiva lastnost govornika fini takt — caput artis est decere7 — o katerem piše Goethe: Ne iz tega, kar pove, ampak iz tega, kar modro zamolči, spoznamo mojstra sloga. Iz celega predmeta to izbrati, kar mu služi, opustiti, kar ga ovira, po okolnostih oseb, časa, kraja, predmeta.
Govornik mora dalje biti mojster v dialektiki. On mora ne samo vedeti, kaj naj pove, kaj ne, ampak v kakšnem redu, po kakšni razporeditvi mora to povedati, da dokazi delujejo gotovo, da poslušalca oklepajo vedno močneje, vedno sil-neje, kajti govor mora vedno rasti in naraščati, dokler ni nobenega izhoda več. Poslušalcem mora vsak izhod zapreti, vse nji-
1	Cf. Cicero 1. c. I., 25.
2	Lib. de instit. oratoria X., 7.
2 Horat. ep. ad Pisones n. 101.
* L. c. I., 6.
5	Ibi.
6	Horat. ep. ad Pis. n. 40.
7	Cicero 1. c. I., 29.
hove ugovore brati v njihovih očeh, jih razpršiti in zase porabiti. Dokaz na dokaz, primero za primero grmaditi, dokler se poslušalci ne upognejo in čudeč se ne uklonejo pod silo govora.
Končno mora govornik biti popoln poznavatelj človeškega srca. Vsak utrip, vsaka žilica človeškega srca mu mora biti znana, skrivni dohodi k vsem gibom srca mu morajo stati odprti, — in on mora vedeti, na kateri ton odmevajo. Mojstrsko delo, neprekosljivo v tem oziru, imamo pri Shakespeareju v drami »K r a 1 j Iva n«.1 Komornik Hubert ima naročilo, mladega princa Arturja oslepiti; s trdnim sklepom, da se ne da ganiti po nobeni stvari, vstopi z žarečim razbeljenim železom v roki. Dva-, trikrat se ustavlja besedam otrokovim: »M ladi deček, moram.,.in hočem: prisegel sem: — izžgati moram tvoje oči z razbeljenim železo m.« Dete govori dalje — in Hubert vrže železo proč in gre in sam s seboj govori: Ljubko dete, spavaj brez skrbi, v svesti si, da ti Hubert za bogastvo celega sveta ne bo nič hudega prizadjal.«
Kaj naj rečem o prednašanju, ki že samo zase- predstavlja eno najplemenitejših umetnosti življenja, ki je samo že neštetim umetnikom prineslo nesmrtno slavo, velikim tragedom, katerih vse prizadevanje je šlo za tem, kar mora pri govorniku priti še k vsemu drugemu. Obvladanje jezika prav do najmanjših nežnosti in fines izraza, čista izreka, pravo poudarjanje, jasno umevanje, prava hitrost, pravilni o d -m o r. Kakšna umetnost v izpremembi obraza, v pogledu, v postavi, kakšen čar v gestah, kakšna neskončnost izpreminjanja in raznoličnosti!
Uvaževanja vredne so besede Ciceronove »Govornik mora združevati bistrovidnost, ostrost logike, znanje filozofa, malodane jezik pesnika, spomin jurista, glas trageda, pred-našajočo umetnost dovršenega igralca; vsled tega pa v človeški družbi ni nič redkejšega kot dovršen govornik. To, vsled česar drugi umetniki žanjejo priznanje, če obvladujejo samo za silo, ne najde pri govorniku milosti, če vsega vpolnimeri v sebi ne združuje.«
Vse to mora govornik obvladati, lahko in gotovo, in vrhu tega, pač največ ja razlika od vseh umetnosti: ko tako razvija največjo umetnost, nikdar ne sme nihče niti slutiti, da hodi po poti umetnosti; kar drugim umetnikom prinaša največjo slavo, biti priznan kot umetnik, bi bilo njemu v grajo; kakor K v i n t i 1 i j a n1 * 3 po pravici piše: Cum ... ubicumque ars ostendatur, veritas abesse videatur — »k e r,
1 4. dej., 1. nastop.
* De oratore I., 128.
3	L. c. IX., 3.
kjerkoli se zapazi umetnost, se začne dvomiti o resnici.« On mora umetnost tako obvladati, da je pri vsem mojstrstvu samo naraven izliv njegovega značaja, vse njegove osebnosti.
Iz povedanega se predvsem razvidi, kako velika napaka je bila storjena za izobrazbo in pouk našega naroda s tem, da so govorništvo črtali iz vrste učnih predmetov. »Poglej,« tako kliče že Cicero,1 »koliko bolj se prizadevajo za malenkostne, neznatne stvari kot za to umetnost, ki je — kakor priznavajo vsi — največja.« Kljub največji nadarjenosti, najlepšim talentom, se ne morejo pričakovati odlični glasbeniki, slikarji, kiparji, arhitekti tam, kjer nadarjenosti in talentom ni dana prilika za izobrazbo; tem manj morejo nastopiti odlični govorniki tam, kjer je vsakdo v tej najtežavnejši izmed vseh umetnosti navezan le na samega sebe. Kako velika je škoda, ki nastane iz tega, moremo spoznati, če pomislimo, kako velika je korist, katero črpajo iz govorništva vsi za vsa polja človekovega delovanja.
Iz tega pa tudi sledi, kako velik, č asu primeren in potreben je načrt Leonove družbe, v posebnem odseku to najveličastnejšo izmed vseh umetnosti z vso skrbjo in požrtvovalnostjo gojiti; in kako se boste gotovo vsi, katerim so svete največje človekove dobrine, z veseljem in navdušenjem oklenili tega podjetja, katero bo ne samo Leonovi družbi v čast, vsem, ki so pri tem udeleženi, v korist, ampak tudi Cerkvi in državi v rešitev.
Misijonske pridige.
16. Pijančevanje.
Sv. Janez pripoveduje v 6. poglavju svojega evangelija, da je Jezus v puščavi 5000 ljudi nasitil s peterimi kruhi in dvema ribama. Bila je to velika in čudežna gostija, ki jo je božji Zveličar napravil ljudem. Pri nobeni gostiji pa ne manjka pijače. Kako torej to, da sv. Janez govori le o jedi, pijače pa niti ne omeni? Gotovo je bila kje v bližini voda; zakaj je Jezus ni spremenil v vino, kakor je to storil malo prej v Kani Galilejski? To bi bil čudež, nad katerim bi bili gotovo vsi strmeli. Jezus ni hotel storiti tega, da se ne bi ljudje vpijanili in krivde zvrnili nanj. Človek je že tak, da se rad izgovarja na druge; saj je celo Adam krivdo za svoj greh zvračeval na Boga, rekoč: »Žena, ki si mi jo dal v tovarišico, mi je dala od drevesa in sem jedel.« (I. Moz, 3. 12.) Tudi ljudstvo bi moglo reči Jezusu:
L. c. I., 28.
Vino, ki si ga nam dal ti, nas je zmotilo. Jezus je torej dal ljudstvu kruha in rib, katere so mu utešile ne le lakoto, marveč tudi žejo.
Pijančevanje je strast, ki je žalibog silno ukoreninjena med našim ljudstvom. Huje vlada v krajih, kjer ne raste vino, ker se ljudem prodaja ponarejena pijača in žganje, pravzaprav špirit, zmešan z vodo, ki popolnoma zblodi ljudi. Potrebno je torej, da v sv. misijonu pride tudi ta stvar na vrsto. — Resničen je sicer pregovor: Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne. Zategadelj je malo upanja zame, da bi koga odvrnil od pijančevanja. Vendar pri Bogu je vse mogoče, torej tudi jaz nočem obupati; in če se mi z božjo pomočjo posreči le enega odvrniti od te strasti, prav srčno bom hvalil Boga.
I.	Kaj je pijanost? Pijanost je nezmerno uživanje opojnih pijač, ki človeka pripravi ob pamet in ga vpodobi neumni živali.
1.	Pijanec se pregreši zoper naravo. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi; dal mu je neumrjočo dušo, ki oživlja telo in da človeku umstveno sposobnost, t. j. človek ima um in prosto voljo, on misli in hoče. — Kaj pa porečete o človeku, ki vrže od sebe vso pamet in postane podoben živini? Gotovo se zelo pregreši in je kazniv, kdor bližnjemu poda kupo opojne ali strupene pijače in ga omami, da se ne zaveda. Tembolj se pregreši oni, ki sam sebe vedoma in prostovoljno opije in omami svojo pamet. Sv. očetje imenujejo tedaj pijanca prostovoljnega norca. — Lucifer se je po lastni krivdi iz angela luči spreobrnil v satana; tako tudi pijanec. Razloček je le ta, da je Lucifer ohranil naravne zmožnosti, pija|nec pa zapravi ne le milost božjo, marveč tudi rabo naravne pameti. Obseden človek postane popolno orodje satanovo; govori jezike, ki se jih ni učil, razodeva skrivnosti, ki jih sam ne more vedeti. Tudi pijanec stori iz človeka satanovo orodje. Iz pijanca namreč ne govori človek, ampak špirit; on počenja stvari, katerih bi se sramoval, da se jih zaveda. Obsedenec in norec se nam smilita, pijanec se ne smili nikomur, ker je po lastni krivdi izgubil pamet. — Poglejte ga, ki prihaja iz gostilne; cesta je zanj preozka, njegove noge so preslabe, da bi nosile ostudno breme; misliti pe more, govoriti še manj, ker jezik se mu zapleta. Kvečjemu bruhne iz sebe kako kletev in nespodobno besedo. — Spotakne se in pade v blato. Psi prihajajo, ga ovo-bujejo in teko zopet naprej; oni najdejo pot domov, on ne. In to naj bi bila podoba božja? Ne, pijanec ni več podoba božja, ker je zapravil pamet, zapravil vse lepe, dušne zmožnosti.
2.	Pijanec se pregreši zoper vero, kajti on ne gre več k maši, ne gre k spovedi; in če gre, laže Sv. Duhu; obljubi namreč, da hoče pustiti pijačo, pa kmalu prelomi obljubo in se
napije morda še na dan sv. obhajila. Pijanec zasramuje sv. Cerkev, zaničuje duhovne, pohujšuje nedolžnost, z nogami tepta drago Kri Jezusovo. — Dandanašnji je zasramovanje duhovnikov pri brezvercih običajna stvar; veste pa, katera vrsta ljudi se najbolj odlikuje v tem? — Pijanci, ali sploh taki, ki strežejo le mesenemu poželenju. Duhovnik uči, da je pijanost greh; pijanec pa pravi, da ni greh, ampak le slabost. — Duhovnik uči, da pijanec dela sramoto katoliške veri, ker drugoverci s prstom kažejo na nas, češ: Takšni so katoličani! In kaj stori pijanec? Ob nedeljah in največjih praznikih sedi v gostilni, pije in rjove, kakor zverina. — Duhovnik svari in uči; pijanec posluša svarilo, iz cerkve grede pa se naravnost poda v gostilno. Ali ni tedaj pijanost naravnost zoper vero? Se bomo li čudili, ako Sv. Duh pravi, da »pijanci ne bodo posedli nebeškega kraljestva«? (I. Kor. 6, 10.) Tudi jim žuga pri preroku Jeremiji: »Upijanil jih bom... in večno bodo spali in se ne bodo zbudili.« (51, 57.) — Umro naj, kakor so živeli, umro naj v svojih grehih.
Leta 1872. je živel v ubožnici nekega ameriškega mesta mož, rojen na Nemškem, ki je bil nekdaj bogat, a po pijači je prišel na beraško palico. Da bi si kaj opomogel, gre v Ameriko, ali strast ga ni hotela zapustiti. Odpade od vere, grozno zasramuje Boga, Cerkev, svete zakramente in vse, kar je nam svetega. Kakor je živel, tako je umrl. Že več dni ga pogrešajo v ubožnici, a nihče ne ve, kam bi bil prešel. — Dne 27. oktcbra najdejo kose njegove obleke in kosti njegovega telesa, ležeče semtertja. In veste, kje jih najdejo? V svinjaku. Strast ga je poživinila, žival ga je požrla.
3.	Pijanec se pregreši zoper zdravje in življenje. Špirit, ki se nahaja v vsaki opojni pijači, bodisi vino, pivo ali žganje, je strašno škodljiv človeškemu zdravju. Špirit se namreč ne razkroji v želodcu, kakor druge tekočine, ampak preide naravnost v kri, jo hipoma razgreje, tako da človek v prvem trenutku čuti v sebi nekako gorkoto in razburjenost. Zategadelj nekateri najraje pijejo žganje, češ, to me vsaj pogreje in pokrepča. Pravi učinek je pa ravno nasproten, ker trenotni ogenj silno slabi kri in čutnice. Že preprosti ljudje vedo, da pozimi ni dobo piti žganje, ker odzačetka greje, potem pa zebe. Torej žganje nikakor ne redi in ne krepča človeka, marveč ga samo razdraži in trenotno razburja. — Gotovo ste že skusili, da je človek le tedaj čil, lahek i/n pripraven za delo, kadar je prav zmeren. Včasih so bili hribolazci tega mnenja, da žgana pijača krepi človeka. Dandanes pa so planinci in kolesarji popolnoma prepričani, da žganje, kakor kaže beseda, žge moči in ga nikakor ni priporočati.
Poslušajte učenjake, kako oni sodijo o žgani pijači. Dr. Fick, profesor v Wurzburgu, piše: »Popolnoma je dognano, da tudi majhen požirek alkohola zmanjšuje delavno moč, in
vse, kar ljudje besedičijo o krepilni moči žganih pijač, je zgolj le zmota in domišljija. Požirek žganja, ki si ga privošči revež radi majhne cene, je na vsak način škodljiv njegovemu zdravju. Vsak krajcar tedaj, ki ga delavec izda za opojne pijače, je škodljiv ne le njegovemu žepu, marveč tudi zdravju.«
Dr. Baer v Berlinu piše: »Alkohol ne more ohraniti ne moči, ne zdravja, marveč razdira telo, opustošuje zdravje in goljufa revno ljudstvo. Kdor zatira žganjepitje, je pravi prijatelj ljudstva.«
Če ne verjamete zdravnikom, vprašajte skušnjo; ona uči, da žganje razje želodec, zatorej žgjanjepivec ne more jesti, kri mu zvodeni, noge mu otečejo, jetra se mu spridijo, zgodaj, prezgodaj mora v zemljo. — V večjih mestih dostikrat razsajajo kužne bolezni: vročinska, kolera, koze itd. In veste, katerih ljudi se bolezen najpreje in najraje prime? — Največ zboli in umrje pijancev.
4.	Strašno krivico dela pijanec nadalje svoji družini. Sv. Pavel piše učencu Timoteju: »Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, zatajil je vero in je hujši od nevernika.« (5, 8.) — Človek je dolžan, ljubiti vsakogar, prijatelja in sovražnika. Vendar nas veže do nekaterih še posebna vez ljubezni; ti so: oče, mati, ki sta nam dala življenje; žena, ki je dala možu srce in cvet svoje mladosti; otroci, ki jih je podarilo samo nebo. Sveta dolžnost je torej, ljubiti družino in zanjo skrbeti na vse mogoče načine. Ravno v tej zadevi pa ima pijanec trji srce od divje zveripe. On si zaliva grlo, žena pa živi doma v največji revščini. Otroci se doma tresejo mraza in kličejo: Mati, kruha, kruha! — Mati pa jim ga ne more dati, ker je mož zadnji vinar zapil v žganjariji. — Nedavno sem videl, da so žandarji mladega fanta vklenjenega peljali v ječo. Bil je sin znanega pijanca. Ubogi mladenič! Oče je vse pognal po svojem grlu, sin pa, da ne umrje gladu, je stegnil roko po tujem blagu. Otroci rastejo, pohujšani po lastnem očetu, in kar se sezida v šoli ali cerkvi, podere se doma. Mladeniči sami zgodaj zaidejo v gostilne in slabe druščine, od staršev soc se naučili kletve in sedaj preklinjajo svoje lastne starše; da, roko vzdignejo zoper nje, da bi jih tepli in si nakopljejo na glavo grozno prokletstvo božje.
Nesrečna hiša, ki ima takega gospodarja, nesrečna družina, ki ima takega očeta. Tudi dobri otroci tožijo, da ne morejo spoštovati očeta, ki pije venomer in nič ne skrbi zanje. — Gorje pa ženi, ko pride domovi Ko sta se vzela, je bil dober in ljudomil; odkar je pa začel piti, je zdivjal popolnoma. Glej ga, kako lomasti po hiši, razsaja in preklinja, da je groza; razbija okna, stole in posodo in spravi vse sosede pokoncu. Tam v kotu se pai tišče otroci. Oh, ubogi otroci! Bog se jih usmili! Tiho si šepečejo v uho: Oče so zopet pijani, bežimo in po-skrijmo se! — Ali zasluži ta mož ime očeta? Ne, to ni oče,
to je divja zver. — In žena, uboga žena skuša s krotkimi in milimi besedami potolažiti moža. Pa kakšen odgovor? — Preljubi poslušalci in vi, angeli božji, zakrijte si obraze, da ne vidite nečloveškega moža, ki s krutim udarcem podere ženo na tla in jo suje s svojim čevljem. Uboga žena, Bog se te usmili! Da si vedela, kaj te čaka v zakonskem stanu, pač ne bi bila podala možu svoje roke; rajši nego v ženitvanjsko krilo, bi se bila zavila v mrtvaški prt.
5.	Pijanec se slednjič pregreši zoper Boga samega. Bogu je lastna obilna radodarnost. Silno se torej pregreši človek, ki veže Bogu roke, da nam ne more dajati svojih darov. In tak človek, ki božjemu usmiljenju stavi meje, je pijanec. Vsak grešnik lahko reši svojo dušo, če se skesa in spove svojih grehov. Desni razbojnik je v zadnjem trenutku prosil Jezusa milosti in bil je uslišan. Nečistnik, ki je oskrunjen od ostudnega dejanja, pa čuti mrzlo roko neizprosne smrti, lahko zakliče iz dna srca: Bogu bodi meni grešniku milostljiv, in skesani vzklik ga more rešiti. Pijanec pa, ki leži pred nami nezavesten, ne more se kesati, ne more klicati usmiljenja. Sv. Cerkev v svoji milobi tudi pijancu ne odreče svetih zakramentov v smrtni sili, ali odveza in sv. olje bo pomagalo le tedaj, če se pijanec kesa v svojem srcu, ali če je želel v svojem življenju, da se hoče ob smrtni uri spraviti z Bogom; obsoditi nočemo nikogar; toda, če se že pošten kristjan boji sodbe, kaka sodba čaka nepoboljšljivega pijanca?
II. Vsled hudega nagnjenja je človek tako nespameten, da to, kar mu je Bog podelil v zdravje in korist, zlorabi v greh in v svojo dušno in telesno škodo. Bog je ustvaril vino, da bi si z njim krepčali telesne moči in zdravje. Timotej, Pavlov učenec, je bil jako zdržen mož in pil je le vodo. Toda vsled obilnega apostolskega delovanja je tako opešal, da mu piše sveti Pavel: »Ne pij dalje same vode, temuč pij malo vina zavoljo svojega želodca in zavoljo svojega pogostnega bolehanja.« (I. Tim. 5, 23.) — Vino bodi torej zdravilo in krepilo; ali človeška strast, ki ne pozna nobene meje, preobrne zdravilo v najhujši strup; kdor torej pije nezmerno, dela Bogu veliko nečast, nekako prekrižuje božje namere in z božjim darom samim žali Boga.
Smelo trdim, da poleg nečistosti največ nesreče stori pijanost, ki je sestra nečistosti; ker pijanec razsipa premoženje, stori nesrečno svojo družino, zapravlja zdravje, pa tudi dušo in večno življenje. Veliko uslugo bi storil človeštvu, kdor bi iznašel izdaten pripomoček zoper to človeka nevredno strast. V novejšem času se mnogi bavijo s tem vprašanjem. Vpeljane so družbe treznosti, pa ne dosegajo še povsem svojega namena; deloma, ker ne pristopajo tisti, ki so najbolj potrebni, deloma ker družabniki ne spolnujejo prostovoljio sprejetih dolžnosti. Zategadelj začenjajo misleči možje vedno bolj spoznavati, da
edini pripomoček zoper pijančevanje je zdržnost od alkoholnih pijač, in sicer popolna zdržnost vsaj žganih pijač. Osnovala so se že po mnogih deželah društva, katerih člani se zavežejo, da ne bodo pokusili opojne pijače.1 Kardinal Manning na Angleškem se je mnogo trudil za družbe treznosti, ali skušnja ga je učila, da ta pcmoček ne zadostuje. Začel je tedaj razširjati družbo popolne zdržnosti in ob svoji smrti je zapustil samo v Londonu 28.000 katoliških zdržnikov. — V Švici so se zdržniki razdelili v dve vrsti. Prva vrsta se popolnoma zdržuje vsake oipojne pijače, druga pa je sprejela sledeče pogoje: Nikdar ne piti žganja, otrokom ne prodajati opojnih pijač, sploh zmerno živeti in en dan v tednu se popolnoma zdržati ter društvene namene na vse strani širiti. Vse pa ne bo izdalo nič, ako ne bodo pristopili verski nagibi, in ti so:
1.	Trden sklep. Prepričani bodite, da se nagnjenje do pijančevanja da ne samo zmanjšati, marveč tudi premagati. Človek ima prosto voljo in stori, kar hoče. Kdo me more siliti, da pijem nezmerno? — Pred nekaterimi leti je prišel rokodelski pomočnik na svojem potovanju v gostilno. Gostilničar natoči kozarček žganja in ga postavi predenj. Pomočnik pa reče: Lahko bi izpil to čašico in ne rečem, da bi je ne izpil rad. Ali bil sem pred leti strasten žganjepivec in malo, da me ni žganje pokopalo. V skrajni sili naredim obljubo, da nikdar več ne pokusim žganja. Od začetka je šlo težko, zdaj pa sem popolnoma premagal strast. Torej dajte mi kozarec vina in potem hitro dalje. — Kar so mogli drugi, zakaj ne bi tudi vi? Sklenite torej v sv. misijonu: Žganja ne več. Pijanci pa res nočemo ostati!
2.	Brez posebne pomoči božje bodo vsi vaši sklepi zaman. Kako bi se človek mogel odpovedati strasti, ako mu Bog ne pomaga, saj je strast takorekoč druga narava. Božja pomoč pa vam bo na razpolago v tisti meri, v kateri boste; prosili zanjo. Torej vsako jutro, vsak večer, zlasti pa pri sv. maši en očenaš in češčenamarijo, da bi se mogli krepko ustaviti pogubni strasti. Redno prejemajte sv. zakramente, izvolite si modrega spovednika in slepo ga ubogajte.
3.	Predvsem pa je potrebno, da se varujete priložnosti. Torej, če imaš v lastni hiši opojno pijačo, ne zahajaj sam v klet, marveč daj ključ ženi ali zanesljivi osebi, in pij le toliko, kolikor ti ona da. Se pa napiješ v gostilni, ne hodi več vanjo. Nič ti ne pomaga, če greš v gostilno z najtrdnejšim namenom, da se nočeš opiti; glej, krčmar in tovariši bodo že
1 Prim.: Zlata doba, deset letnikov. — Dr. Fr. Kovačič, Alkohol i z e m , Maribor, 1915. — Dr. Ant. B. Jeglič: Mladeničem, 11. zvezek, str. 62—82. — Društveni govornik, III. zvezek: Fr. V.: Alkoholno vprašanje (str. 245—288), kjer je navedena tudi druga tozadevna literatura.
skrbeli, da ne prideš trezen iz nje. Ah, kolikokrat tožite čez davkarijo, češ, vse moram znositi vanjo. Ali povem vam, davkarija vas ne bo spravila na beraško palico, pač pa gostilna, v katero znosite čez leto toliko prostovoljnega davka, da bi prav lahko živeli ž njim in si še namnožili premoženje. Gostilne so na svojem mestu, ako služijo svojemu namenu. Namen gostiln pa je, lačnemu dati jesti, žejnemu piti, namreč popotnikom in takim, ki doma nimajo hrane. Ali dandanes malokatera gostilna služi temu namenu; večinoma so kraj dobičkarije, kraj nezmernosti, kraj razuzdanosti. — Si žejen, pij vodo, ki krepi dušo in telo in ji ohrani zdravi. Ali če že hočeš piti kozarec vina, pošlji ponj v gostilno. — Toda gostilničar si že ve ohraniti pivcev, in če nič ne pomaga, norčuje se iz mož, češ, vedno se držite doma ženinega krila; semkaj pridite, možje se imamo mnogo pogovoriti o srenjskih zadevah, o kupčiji itd. In res, to pomaga. Povem ti pa, nobeden izmed tvojih navideznih prijateljev te ne bo miloval, če pojdeš v nič. Prijatelji so ti le toliko časa, dokler imaš kaj v žepu. Ne daj se torej pregovoriti; ljubši ti bodi prijateljstvo poštenih sosedov in dopadajenje božje.
Gorje patebi, ki pijanim še ponujaš pijače; ki veš, da mož ženi in otrokom trga izpred ust in nese v gostilno; tvoja hiša je predpekel, v katerem se zbira satanova svojat! Gorje tebi, ki vžigaš strast nezmernosti in se pri tem debeliš. Reci, če si upaš, večnemu Sodniku: »Njihova kri naj pride čez mene in moje otroke!« — Pojdi domov in preštej krvni davek, ki si ga prejel za prodani strup. Štej groše, pomočene s solzami nesrečne žene in lačnih otrok, ki bodo nakopali tebi in tvoji družini prekletstvo vdov in sirot, pa tudi prekletstvo maščevalnega Boga. — Če je še rešitev za vas, tedaj je le v trdnem sklepu: Pokvarjene pijače ne več prodajati, omotene in zapravljivce ne več siliti k pijači!
Ni dolgo let, kar je živela v ozki ulici velikega mesta revna družina; oče je bil nekdaj priden rokodelec in skrben oče svoji družini. Seznanil se je pa s hudobnimi tovariši; ti so ga peljali v gostilno, postal je pijanec. Začel je opuščati sv. mašo in spoved, večinoma je tičal v krčmi. Zmanjkovalo je dela, tedaj pa tudi denarja. Prodajal je hišno opravo, celo obleko žene in otrok, za skupiček pil žganje. Otroci so se oblačili v strgane cunje in gotovo bi bili umrli gladu, da ni skrbel zanje starejši brat. Žena je dostikrat kleče prosila moža, naj ostane doma; za odgovor je čula kletev in bila tepena.
Nekega dne pride ves divji domov in radi malenkosti se zjezi, zagrabi nož in hudo rani starejšega, dobrega sina. Sin sicer okreva, ali ker mora v livarni opravljati težka dela, zboli in umrje. — Oče pije naprej in se ne zmeni za Boga, ki ga je večkrat svaril po nenavadnih dogodkih v družini. Slednjič je bila mera božje potrpežljivosti polna, umrl je, kakor je živel. Zgo-
dilo se je pa tako. V tretjem nadstropju, v podstrešni izbici kleči njegova žena o polnoči in moli zanj. Po polnoči prilomasti mož domov, popolnoma pijan. Glavo ima krvavo, obraz je ves zatekel. Sprl se je bil namreč s svojimi tovariši in stepel. Ko vidi, da čaka žena nanj, zareži nanjo: »Čemu čepiš tukaj in brez potrebe žgeš luč? Menda bi me rada zatožila sosedom? Če ne greš precej spat, te ubijem!« — Žena se prestraši, vendar mu reče prav rahlo: »Dragi moj, ranjen si, pusti, da ti izperem krvavi obraz!« — On pa zakriči: »Če mi ne greš spat, te ubijem pri tej priči!« Žena, od lakote in čuvanja vsa onemogla, se zgrudi na tla in omedli. Pijanec se sklone čeznjo in se ji reži z uprav satanskim obrazom, potem jo suje s težkimi čevlji in hodi po njej. Sosedje čujejo ropot, a nihče se ne upa notri. Šele ko odide pijanec iz hiše, pridejo pogledat in najdejo ženo na tleh v nezavesti. Kri ji curkoma lije iz ust in nosu. Hitro pokličejo gospoda, ali mogel jo je le odvezati in ji podeliti sv. poslednje olje. Živela je krščansko in večkrat prejemala svete zakramente. Iz ljubezni do Jezusa je potrpežljivo prenašala križ in tudi zdaj ni tožila moža, marveč z znamenji pokazala, da mu odpusti od srca.
Prihodnjo noč čuje soseda pri mrliču. Pozno v noč prihaja nekdo po stopnicah; vrata se malo odpro in skozi nje pomoli morilec strašen svoj obraz. Divje se ozira po sobici, kakor bi nekaj iskal. Nato stopi noter in zakliče: »Kje je moja žena?« — Soseda se vzdigne, pokaže na mrliča in reče z resnobnim glasom: »Morilec, glej tukaj svojo ženo!« — Mož stopi blizu, se sklone nad mrliča in zavpije: »Moj Bog, kaj sem storil, moja žena je mrtva!« Rekši obledi kot zid in pade na tla z vso svojo težo. Žena kliče na pomoč, sosedje prihite, dvignejo nesrečneža, in ko pride k sebi, je bil blazen.
Zopet pokličejo duhovnika, a ničesar ni mogel, ker mož je bil tako togoten, da ga je držalo šest mož. Drugi dan zopet pride duhovnik in najde moža sicer mirnega, a popolnoma obupanega. Duhovnik stopi k postelji in mu jame prigovarjati prav Prijazno in ljubeznivo: »Ubogi mož! Kakor je videti, bo treba umreti in stopiti pred sodni stol božji; pripravite se torej za spoved in skušajte obuditi srčno kesanje, ker še je čas.« — Pijanec srepo pogleda služabnika božjega in reče: »Zame ni več nobene odveze, jaz sem pogubljen, pogubljen na veke!« Duhovnik ga opominja, naj zaupa na božje usmiljenje in na priprošnjo Marije Device. Mož pa vpije: »Zame ni več usmiljenja. Celo Preteklo noč sem videl pri postelji stati ženo in sina, ki sta mi žugala in kazala tja v kot, kjer so bili zbrani peklenski duhovi. Približali so se moji postelji, se mi rogali, me zvezali in mi povedali, da me vzamejo to noč in me peljejo s seboj v pekel. Ne trudite se z menoj, prepozno je, prepozno!« — Duhovnik mu prigovarja še nadalje, a govoril je kamenitemu srcu; pijanec Ža ne posluša.
Bilo je ravno o polnoči; ko odbije ura, brezbožnež grozno zakriči in umrje. Iz polnočne teme se je preselil v večno peklensko temo, kajti Sv. Duh pravi: »Pijanci ne bodo posedli nebeškega kraljestva.«
Krščanski možje! Bog me varuj, da bi jaz katerega izmed vas imel za pijanca. A če so kateri med vami zapadli tej strasti, pomislite, da se je Jezus triintrideset let za vas postil, molil in delal, samo da bi rešil vaše duše. Trpel je lakoto, in ko je visel na lesu križa, ga je žejalo tako, da je zaklical z milim glasom: »Žejen sem!« Dali so mu jesiha, namešanega z žolčem, in ko je bil pokusil, ni hotel piti; ker pijača je bila opojna, on pa je hotel ostati vedrega uma do zadnjega trenutka. Vse to je pretrpel, da bi nebeškemu Očetu zadostil za tvojo nezmernost. Ali hočeš še zanaprej Jezusu podajati jesiha in žolča? In svojo dušo pogubljati, za katero je on trpel pekočo žejo? Ali hočeš še naprej z nogami teptati Jezusovo drago Kri?
—	Ah, nikar, nikar! Reši se, še je čas! Si grešil, delaj
pokoro; odpovej se brezmerni pijači, žganju pa daj slovo za zmerom. S pijanostjo si zaslužil večno pogubljenje, z zdržnostjo boš naredil pokoro in mir vesti bo zopet prišel v te. Tvojega spreobrnjenja se bodo veselili angeli božji, in molitve tvoje žene in otrok te bodo podpirale, da se ne povrneš več v stari greh. Amen.	P. Hugolin Sattner.
Postni govori.
1. V boj!
Nemo coronabitur, nisi legitime cer-taverit.
Nihče ne bo kronan, ako se ni po postavi vojskoval. II. Tim. 2, 5.
Predragi v Gospodu! Ko sem lansko leto na današnjo nedeljo stopil pred vas, sem vam stavil trojno vprašanje: Človek odkod? Človek čemu? Človek kam? In odgovor na to trojno vprašanje je bil: Od Boga smo, za Boga smo, na poti smo k Bogu.1 Služimo Bogu, smo rekli tedaj, naše plačilo bodo lepa, večna nebesa. Za izrek sem vzel besede prerokove: »Ustvaril sem te, k svoji časti sem te ustvaril«. (Iz. 53. 7.) Danes pa sem začel z besedami sv. Pavla: »Nemo coronabitur, nisi legitime certaverit, — nihče ne bo kronan, ako se ni po postavi vojskoval.« (II. Tim. 2, 5.)
Naše življenje je boj. »Militia vita hominis super terram,
—	boj je človekovo življenje na zemlji (Job. 7, 1), pravi pobožni in izkušani Job. — Naše življenje je boj in temu boju ne bo utekel nikdo. Adam je moral v boj: ti si človek; tudi ti boš moral
1 »Duh. Pastir« 1916, str. 152 in sl.
v boj. Kristus je šel v boj: ti si kristjan; tudi ti boš moral v boj. Vsi imamo istega sovražnika, sv. Ignacij mu pravi »sovražnik človeške narave«. Adama je ustvaril Bog za nebesa: zavidni satan napoveduje Adamu boj; Kristus je prišel na ta svet, da reši zasužnjene otroke božje: zavidni satan kliče Kristusa na boj. Kristjani! Vi ste ustvarjeni od Boga za nebesa, tudi vam napoveduje boj zavidni satan. Kristjani! Bodete li zmagali v tem strašnem boju? Gotovo, če bodete le sledili v tem boju zgled drugega, ne prvega Adama, ne zgled Adamov, temveč zgled Kristusov. »Exemplum dedi vobis — zgled sem vam dal« (Jan. 13, 15), te besede Jezusove veljajo tudi za boj. Kristjani! Bodete li dosegli lepi venec večne slave, venec, s katerim vas’ želi ovenčati dobri Bog v svojih in v vaših nebesih? Bojujte se »legitime — po postavi«! Stvar je važna, predmet ogromen, razdelimo ga na dva dela. Prvi del: veliki boj Jezusov; drugi del: nauki za nas.
Veliki boj Jezusov.
Satan slavi slavje! V svojih krempljih drži svet. Vsi narodi so v njegovi vlasti, vsi, le mali narod izraelski ne, toda tudi ta je že okužen od njegovega duha. In satan je srečen in blažen, kolikor pač more biti srečen in blažen satan. Samo ena misel ga moti: moja vlada ne bo stalna, nekdo mi bo strl glavo. Dobro si je zapomnil vrag besede, ki jih je slišal v raju; vrag ima dober spomin. Sedaj bi bil na vrhuncu svoje slave, ali ravno sedaj se je navršila 69. sedmica Davidova: Mesija bo prišel in ta bo osnoval drugo, svoje kraljestvo na zemlji. ..
V	Betlehemu se je rodilo čudovito dete! Da ni to dete obljubljeni Mesija? Judovsko ljudstvo nima več kralja, dete se je rodilo v Betlehemu, iz Davidove hiše je, tudi čas se strinja. Ali to uboštvo! Sin Njegov se ne bo rodil v toliki bedi! Vendar naj dete umre, Herod naj mi bo pomočnik! Ha, otrok beži v Egipt. Ne, ne, to ni Njegov sin, Njegov sin ne bi bežal, vsemogočen kakor On! . ..
In bil je miren satan dvanajst let.
V	templju se pojavi dvanajstletni deček! — To razvito dete mu je pravo čudo. Videl sem ga, kako je molil deček. Uh, ta nadzemeljska pobožnost! In sedaj, kako odgovarja, kako vprašuje; odkod temu otroku ta modrost? Ha, vendar ni! S starši se vrača v Nazaret. Ni ne to Njegov sin, to je sin tesarjev, poznam ga moža. Toda, vrag, oprezen moraš biti! ...
Satan ni več srečen, ni več miren.
Moti ga Nazaretski mladenič! Različno se govori o njem, marsikaj mi ni jasno. Ali Njegov sin v delavnici, kdo bo to verjel? Sin Onega (jaz ga ne morem imenovati s pravim imenom), sin Onega, ki nas je vrgel, prej angele, sedaj vrage,
na mig Svoje vsemogočne volje v večno brezdno, sin Onega da bi delal, se trudil in mučil, se potil za svoj vsakdanji kruh! In še nekaj. On da bi slušal, pokoraval se ukazom uboge žene, siromašnega tesarja! Ne, ne, to ni On, ni ne! Vsaj že to dokazuje, da ni On, ker ostaja v delavnici, namesto da bi učil ljudstvo o svojem kraljestvu. Seveda ni; ali pazi, pazi, vrag, da te ne premoti tvoja stara pamet... No, kaj je to? On zapušča Nazaret, poslavlja se od matere. Vrag, za njim!
Jezus se da od sv. Janeza krstiti! — Oddahnil se je vrag: to ni On! Ali kaj je zopet to? Kaj sem slišal? »To je moj ljubljeni sin.« Odkod ta glas? Da nisem morda sanjal? Ne, ne, satanu se ne sanja, satan čuje. To ponižanje! Njegov sin med grešniki, med mojimi! Čemu Njemu krst, ta ceremonija Janezova? Slišal sem pa le: »Moj sin!« E, moj sin, to se pravi moj otrok: svetniki se imenujejo Njegovi otroci...
Jezus v puščavi! — V samoti moli Jezus in se posti. Satan ga je opazoval štirideset dni. Sedaj je čas, sedaj ali pa nikdar! Ali je Njegov sin ali pa ni; ako je, bo spoznal mene in moje misli: ne bo se mi dobro godilo. Nič ne dene, bom vsaj vedel, pri čem da sem. Če pa ni Njegov sin? Vsekako je to izreden človek, svetnik, poslan od Njega na svet človeštvu v pomoč. V boj moram, tudi On mora v boj; ali kako? Lačen je; štirideset dni ni ničesar okusil: naj si preskrbi hrane na čudežen način, naj poizkusi delati, kakor dela On, pa je moj! ... »Ako si Sin božji, reci, da naj bodo ti kameni kruh« (Mat. 4, 3). Ali, človek, kdaj bo vendar enkrat konec te grozne pokore? Prosim te, štirideset dni postiti se! Si li zelo gladen? Kako ne bi bil gladen, ubožec! Rad bi ti postregel; toda verjemi mi, vse, kar sem ponesel s seboj, sem porabil, ni koščka kruha nimam. Veš kaj? Ljudje pravijo, da si ti Sin božji. Bog pa lahko čudeže dela. Reci torej, naj se tale kamen izpremeni v kruh. — In Jezus? Kako odbija drugi Adam ponudeno mu jabolko? »Pisano je: Človek ne živi samo ob kruhu, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust« (ib. 4). .. Kaj je torej dosegel satan? Čisto nič. Zapušča li vsaj bojno polje po prvem tako sramotnem porazu? Tudi ne. Satan izmišlja drug naval. — Kako spretno se brani ta človek (menda je vendar samo človek), brani se z besedami sv. pisma. E, tudi jaz poznam to pismo. Lucifer! Glavo kvišku, le pogumno naprej! Toda kako? Že vem. Povedem ga na vrh templja, pokažem mu novo pot na ulico, naj si razbije glavo, kakor si jo je razbil Adam: On ima silno zaupanje v Njega. Dobro. Ravno to zaupanje v pomoč od zgoraj naj postane grešno! ... »Ako si Sin božji, vrzi se doli; zakaj pisano je: Svojim angelom je zapovedal zavoljo tebe, in na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš« (ib. 5). Glej, na vrhu templja sva. Veš kaj? Če si res to, kar mislijo in upajo neki, če si res Sin božji, boš pač poznal nalogo svojega poslanstva: ustanovitev Njegovega kraljestva na zemlji.
Te naloge pa ti ne more nič bolje pospešiti kakor to, kar ti bom sedajle prijateljski svetoval. Spusti se doli, plavaj počasi z vrha na ulico. Nič bati se, ker pisano je: Svojim angelom je zapovedal zavoljo tebe in na rokah te bodo nosili. Boš videl, uspeh bo krasen. Svet se bo čudil, trumoma pojdejo ljudje za teboj in Njegovo kraljestvo je ustanovljeno. — In Jezus? Mirno odgovarja Jezus z besedami sv. pisma: »Spet je pisano: Ne izkušaj Gospoda, svojega Boga« (ib, 7) , . . Je li satan dosegel, kar je hotel? Ne. Je li vsaj sedaj po drugem sramotnem porazu ostavil bojno polje. Tudi ne. Satan izmišlja tretji naval. — Lucifer! Kaj se bojiš? Nastopi odločno; ali On ali ti! Toda če me zopet sramotno poniža? Ponižanja se bojim. Ha, bolj ponižan ne morem biti kakor sem že, lučenoša nekdaj pred nebeškimi dvori, sedaj knez teme. In vendar še vedno knez, knez pekla in vsaj sedaj še tudi knez sveta! ... »Vse to ti dam, ako (predme) padeš in me moliš« (ib. 9). Oprosti, pozabil sem ti nekaj povedati. Jaz sem knez, gospodar zemlje. Glej, vse kar vidiš, vsa ta lepa bogata kraljestva so moja. In poslušaj, tudi tvoja, če padeš predme na kolena ter se mi pokloniš. — In Jezus? »Vade satana, poberi se, satan; zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi« (ib. 11).
To je bil veliki boj! Prvi boj je bil v raju: Adam se je boril nesrečno in raj se je pretvoril v puščavo. Drugi boj se je bil v puščavi: Jezus se je boril slavno, in puščava se je pretvorila v raj. V raju se je pojavil po boju angel, kerub z ognjenim mečem v roki; tudi po tem drugem boju so se pojavili angeli. »In glej, angeli so pristopili in mu stregli« (ib. 11), stregli slavnemu zmagovalcu Jezusu Kristusu, ki se je boril za nas tako slavno, drugi Adam.
Nauk za nas.
Boj je naše življenje na zemlji: vsaka izkušnjava je boj. In kje žive ljudje brez izkušnjav? Mladi sv. Janez Berchmanns se bojuje, bojuje se sveti starček Hieronim. Boj čaka tudi vas, za ta boj vam podajam nauk: ravnajte se po njem in zmaga bo vaša.
1.	Pred bojem se moramo pripraviti za boj.
Kristjani! Vedite
a)	Boriti se moramo: »Fili, accedens ad servitium Dei, praepara animam tuam ad tentationem — sin, ko stopiš v božjo službo, pripravi svojo dušo za izkušnjavo« (Sir. 2, 1).
Zato naj bo naš prvi sklep: Dokler bo mir, ne bom stal prekrižanih rok in čakal, kdaj da se začne boj! — Vedite:
b)	V vsakem boju moremo zmagati: »Non patietur vos tentari supra id, quod potestis. — Bog pa je zvest, ki vas ne bo pustil skušati bolj kakor premorete« (I. Kor. 10, 13).
7
Duhovni Pastir.
Drugi naš sklep naj bo: Ne bati se in ne plašiti se; z zaupanjem v boj. — Vedite
c)	Opraviti bomo imeli z zvitim sovražnikom. On nam zavida, on nas sovraži in vendar prihaja v belini črni vrag, licemer, lažnik od začetka.
Tretji naš sklep naj bo torej: Ne podcenjevati, ne omalovaževati sovražnika! — Vedite
č) Sovražnik ni sam, ni brez zaveznikov in njegovi zavezniki so često nevarnejši nego sam satan: »Inimici tui domestici tui — in človekovi sovražniki bodo njegovi domači« (Mat. 10, 36).
Bodi torej naš četrti sklep: Sovražnikove zaveznike moram poznati in stopiti jim na pot! Kratko, bodimo oprezni in pripravimo se za boj! Kako da se pripravimo za boj? Po zgledu Jezusovem!
Jezus je bil v puščavi, kjer je molil in se postil štirideset dni. Kristjani! Ljubite samoto. V samoti ni toliko grešnih priložnosti. V puščavo ne morete, to vem; in ker ne morete reči: »Bog in jaz in nikdo drugi!« recite vsaj: »Vedno s preljubim Bogom, vedno v pri-čujočnosti božji!« . . . Kristjani! Ljubite molitev! Da zmagamo v izkušnjavi, zato potrebujemo milosti; brez molitve pa ne bomo dobili te milosti: »Sine me nihil potestis — brez mene ne morete ničesar,« pravi Gospod (Jan. 15, 5) in: »Oportet semper orare — vedno moramo moliti.« Vedno moliti vi ne morete; napravite vsako jutro dober namen in vsako vaše delo bo molitev. In kako lahko je napraviti dober namen! Recite pobožno: V imenu Očeta in Sina in Sv. Duha, vse v imenu božjem ... Kristjani! Ne bojte se pokore, ne zanemarite pokorniških del! Kakšna pokorniška dela da naj opravljam? Kroti svoje telo, tega najhujšega in najbolj nevarnega zaveznika hudobnega duha. To naj ti bo prva in največja pokora.
Jahaški, jezdni konj služi jahaču, ali je mnogo jezdecev že vrgla na tla neukročena žival. Mnogi so našli pri tem tudi že smrt. Stoji li jahaški konj, ki se dobro krmi z ovsem, samo en dan v hlevu, novinec drugi dan ni več varen na njem; stoji li več dni pri polnih jaslih, more se pripetiti tudi najboljšemu jezdecu, da proti svoji volji izmeri konjsko višino. Naše telo je liki jezdni, jahaški konj, in mi? Ali nismo v duhovnem življenju pravi novinci? Mnogo izkušenih mož, celo svetih duhovnikov in redovnikov je vrgel ta neukročeni konj v večno brezdno, drugi so si zlomili nogo ali roko ali rebro. Glejte prve pokore: Malo manj ovsa besni živali! In vedite, tudi v načinu, kako jemo, je nemala pokora ... So jezdni konji, ki se radi plašijo: ta se boji temnih, črnih predmetov, drugi ne more sli-
sati groma. Dober jezdec pazi, pazi tudi ti, prijatelj! Pazi na oko: si li močnejši, nego je bil David; si li modrejši, nego li je bil Salomon? Skozi oči prihaja smrt ... Pazi na uho: ušesa so vrata, skozi katera prihaja sovražnik. Mnogi, mnogi so bili v boju premagani, ker niso pazili na oči, niso pazili na ušesa. Blisk, prijatelj, zasleplja, a grom zagluša: kaj bo s teboj v boju, s slepim, gluhim vojakom? ... Neodpustljiva in kaznilna je napaka, če vojak ne obuzda konja. O jezik, n e o b -uzdani jezik, koliko gorja si že provzročil na zemlji, koliko v večnosti! Toda dosti o jezdnem, jahaškem konju!
Kristjani! Če se bomo pripravili za boj po zgledu Jezusovem v samoti, z molitvijo in pa z deli pokore, bomo imeli dvojno korist: mi bomo dobro oboroženi in sovražnik bo oslabljen, brez močnih zaveznikov. Mirno in brez strahu gremo lahko v boj.
2.	Kako pa v boju samem? — Mnogo bitk je bilo izgubljenih, ker se ni pazilo na začetek boja; torej: principiis obsta — ustavi se v začetku! Sovražnika poznamo, on je zvit: zato prihaja z neznatnimi stvarmi. Kar bi rad, ni še hudo, ni še greh, da celo lepo se nam zdi in koristno in potrebno. In žal, mnogi poslušajo črnega v belo oblečenega angela sladki glas. Le en zgled: Beri to knjigo, ta lepi časopis, da se tudi ti priučiš lepemu slogu, samo zato, da se tudi ti obogatiš z lepimi mislimi: iz knjig in iz časopisov teh se spleta venec dehtečih cvetk! O da, plete se venec iz rož, ki rastejo v blatu in v močvirju. In drug zgled: iz čaše prijetnega prijateljstva in nedolžne ljubezni se pije, ali se izpija do dna grdi strup. — V boju ostanimo mirni, ne dajmo se preplašiti. Hudoba je liki jezična, prepirljiva, zlobna ženska (to prispodobo, prosim, sem našel pri sv. Ignaciju). Ste li že videli tako žensko v prepiru s svojim možem? Bog pomagaj možu, če se žene prestraši! Ni je groznejše furije. Če ji pa mož, kakor pravimo pri nas, zobe pokaže, izgubi se hitro z bojnega polja žalostna junakinja. Prvo je torej mir. Delaj mirno dalje, ne spuščaj se v razgovor s sovražnikom! Ti pišeš, bereš: izkušnja-vec prihaja. Dobro, dobro, nimam časa! Ti pleteš, ti šivaš: iz-hušnjavec prihaja. Dobro, dobro, mar ne vidiš, da nimam časa! hi moliš, pripravljaš se za sv. obhajilo: izkušnjavec prihaja. Ali te ni sram, nečisti duh, in sedajle, ko se z Bogom pogovarjam! Veste li, kako dela včasih gospoda, če bi jo rad kdo obiskal, a obisk ji ni dobrodošel? Služkinja že ve, kaj ima storiti v takem slučaju: »Gospa so nekaj bolehni, ne sprejmejo nikogar.« Tako storite tudi vi. Volja, to je naša velika, močna gospa; brez nje nobene zasluge, brez nje nobenega
greha! Razum, gospod, sliši, da želi nekdo obiskati gospo Voljo. Pa pravi Razum, modri gospodar, svojemu slugi, dobremu in zvestemu Spominu: »E, sluga, poznaš li človeka, ki bi rad k nam?« »Kako ga ne bi poznal, dobri gospodar? Star znanec je, sam satan je!« Res je, neumna služkinja, ki nič ne misli, ki ni v mislih nikdar zbrana, ime ji je Domišljija, ta bi seveda rada kaj vmes povedala, toda modri Razum verjame zvestemu Spominu: »Volje ni doma!« — in satan mora iti.
3.	In po boju? — Kristjani! Po boju bodite veseli in pripravljeni na nov boj! Ko sije solnce, bodeš li vrgel dežnik v peč? Bodeš li peč poleti podrl? To je vse, kar vam pravim za po boju ... Dobro! Jaz bi pa rad nekaj vprašal? Drago mi je, le vprašaj! Ko bi se pa jaz iz tega boja vrnil ne ravno smrtno ranjen, ali ranjen vendar, kaj pa takrat? I, kaj pa takrat? Nedolžno vprašanje, naj ti odgovore nedolžni otroci. Janezek in Jožek letata po dvorišču ko za stavo. Naenkrat, kaj češ, nesreča ne spi, na tleh ležita Janezek in Jožek. Jožek skoči pokonci, otere si prah pa leti dalje. Janezek pa obleži v prahu in grozno vpije. Pridejo mati: »Janezek, kaj pa je?« »Padel sem, padel!« »Pa vstani in drugič bolje pazi!« Janezek kriči dalje. »Ali si se udaril?« »Padel sem, padel!« . . . Neredki slučaj v duhovnem življenju. Kaj da ti je storiti, če prideš iz boja ranjen? Bodi vesel, da nisi mrtev; vstani, očisti prah pa leti naprej proti nebesom. Glej tudi, kje, kam te je ranila sovražna puščica in pa zakaj: tu je tvoja slaba stran, semkaj postavi zvesto stražo. Satan ve dobro, kje da naj napada: liki zvit vojskovodja napade, kjer misli, da bo najlažje zmagal.. . Tudi jaz bi nekaj vprašal, pa mi je tako težko; ne upam se. Nič se ne boj, le pogumno odvali kamen, boš videl, kako bo zbežala kača! Ko bi bil kdo v takem boju smrtno ranjen, kaj pa takrat? Moj nesrečni prijatelj, si li ti oni mrtvec? Aj, prosim te in rotim te, posveti Bogu in zveličanju svoje uboge duše sveti postni čas in premišljuj hudobijo smrtnega greha.1 Odpri oči pa boš videl svojo grdo rano, odpri ušesa pa boš slišal, kaj je smrtni greh v luči vere, ki se varati ne more, kaj v luči našega razuma, ki vidi jasno, ko se duša ne skriva za temnimi oblaki strasti in poželenja. Poslušaj izkušenega človeka, ko te bo vodil na rob pekla: v žaru pekla se ti bo pokazal smrtni greh, malenkost prej in slabost človeška, grozen velikan. Ne boj se ga, duhovnika, ne boj se je, mrtvaške sveče: mrtvaške sveče bledi sijaj širi jasno svetlobo na vso okolico smrtnega
1 Glej postne govore v »Duh. Pastirju«, 1. 1916., str. 152—176.
greha. Odpri oko, odpri uho, odpri srce pa ne prezri govornikovega opomina:	Uredi
svoje račune, dokler je še čas. Za božjo voljo, da ne bo prepozno:	Bog je usmiljenje,
da, ali je Bog tudi pravičnost. Amen.
Franjo Umnik.
2, Po stopinjah Pilatovih — nikar!
Naj vam, predragi v Gospodu, najprej povem, kaj sem te dni zopet bral v malem zvezku: »Duhovnikovi sponi i n i«.
Meseca julija 1908.
Njega ni več!
Bil je prej tako dober, tako plemenit, oj, kako ga mi je žal! Njega ni več! Poletel je za zlatim metuljem brez skrbi, ne sluteč nevarnost, brezdna, v katero bo padel. In kar je še bolj žalostno: čutil je v srcu bol, poznal grdega črva, odetega v pisana krila zlatega metulja, ali je le dalje pel veselo pesem, ali je dalje bral dehteče cvetje. Zvesti tovariši žalujejo, tužna plače mati. In on je videl žalostne matere vroče solze in on se je rogal materinim solzam; in on je videl žalostne tovariše in on se je rogal žalosti tovarišev ... Prišel si k meni; vesel sem te bil. Kaj te je vodilo k meni? Milost, kdo drugi, milost božja. Tam je bilo, pred podobo sv. Ksaverija. Celo svoje življenje si mi odkril: ti li je bilo lažje? Prijatelj moj mladi! Po Pilatovih stopinjah hodiš; ta pot te vodi v brezdno večno. Nazaj, nazaj, dokler je še čas! Pridi kmalu zopet! Pridem! ... Bil sem mesec dni z doma. Ko sem se vrnil, mladeniča ni bilo več med živimi. Mlad je padel v grob, neizmirjen s svetom, nepomirjen z Bogom. Aj, to je moral biti čuden pogreb, pogreb katoliškega mladeniča brez katoliškega duhovnika! Na grobu so slavili bogokletno njegovo brezverstvo, jeklen značaj pokojnikov, a domovina se je čudila, kako da je to mogoče v katoliški deželi, in mnogim so se takrat odprle že dremne oči. Ko sem pisal v svoje »Spomine«: Z Bogom, mladi moj otrovani prijatelj! Žal te mi je, pomagati ti ne morem. Odbil si posvečeno roko, ki ima oblast, da odpusti tudi največji greh, takrat je bilo rosno moje oko. Nisi me slušal, zdaj me slišati ne moreš. Na robu onega lista pa sem si zapisal: »Pobiral je za Pilatom stopinje«, ali: »Lahki (mali ali odpustljivi) grehi vodijo v smrt.«
Predragi v Gospodu! To je le en list iz »Duhovnikovih spominov«. Za mrtve moremo le še moliti, žive moramo rešiti.
Kristjani! Zadnjo nedeljo smo opazovali veliki boj v puščavi. Kako zamamljivo napada satan! On obeta mnogo, toda njegove obljube so krive in lažne. Vse to ti dam! Pa kaj mi boš vendar dalo, ti revše ubogo? Bogastvo, čast, uživanje. H a ,
bogastvo — prah, čast — dim, uživanje — neizčrpno vrelo kesanja. In za kakšno ceno? Mojo dušo želiš zase in za svoj pekel. Nikdar! ... In kako zvito napada satan! Počasi, stopnjema, le stopnjema, da se le svrha doseže! — Kristjani! Bojte se lahkih (malih ali odpustljivih) grehov; če se jih ne bojite zaradi njih teže, bojte se jih zaradi njih števila!
Ednica je majhna številka. Ponovi ednico desetkrat, stokrat, tisočkrat, milijonkrat. lepe številke, kajne? K a j je kapljica vode? Toda potoki, reke, morja? Poznate li silo hudournikov in moč rek, strahote poplav? Na planini je sedla ptičica na vejico, vejica se je potresla, z nje je padla kepa snega: ali ste že slišali o plazovih? Človek sam ne premore mnogo: vojska je skupina posameznikov, in vojska podira zidove liki poplava, in vojska ruši mesta liki plaz. »A j, lahki grehi, to so ribice, to so mušice!« Naj le bodo; ali so te ribice, te mušice škodovale človeškemu rodu več kakor pa kiti v morju, kakor pa sloni na kopnem. V naših očeh so lahki grehi le lahki, toda v očeh božjih? David šteje vojsko (bil je malo prevzeten): kuga mu pomori 70.000 ljudi; M oz e s udari s palico ob skalo (Bog mu je rekel, da naj samo reče skali): Mozes ni smel v obljubljeno deželo. In o čem nam govore vice? Vzemi, položi na tehtnico pekel z vsemi njegovimi večnimi mukami, na drugo stran pa položi le en najmanjši lahki greh, kaj je težje? Vera nas uči, da je lahki greh težji. To se vam čudno zdi? Greh, vsak greh je »malum culpae«, a kazen, vsaka kazen je le »malum poenae«, to se pravi: V peklu trpi stvor, prokleti človek, z grehom se žali Stvarnik, neizmerni Bog. »Toda mi smo slišali, v šoli so nas učili, v cerkvi so nam rekli: 10, 100, 1000 lahkih grehov še ni smrten greh; čemu torej to pretiravanje?« Prijatelj! Lepo, da se spominjaš, kaj so te učili v šoli, kaj so ti govorili v cerkvi; toda, kaj so pa potem še rekli gospod? Ko bi moje besede bile pretirane, to pretiravanje ni moje. Sv. Gregor Veliki piše: Ako ljudje prezirajo svoja dela, svoje lahke grehe zaradi njih teže, naj se jih boje, ko jih štejejo. Slično govore sv. Ciprijan, sv. Izidor, sv. Bernard in drugi. In ta trditev temelji na našem zdravem razumu, na naši sveti veri, na izkušnji.
Kje je bolezen, ki bi bila smrt? Ni je. Pa zakaj se ljudje boje bolezni? Zato, ker so bolezni kal smrti. Razumete li sedaj, kaj nam pravi naš razum? Še jasnejši je govor sv. vere.
Velikih grehov se boš obvaroval v velikih izkušnjavah le z veliko milostjo božjo. Kdor pa žali Boga s pogostnimi lahkimi grehi, more li ta računati na to izredno milost? Jasen je govor sv. vere. — Vzemi dleto, pa prebij kamen ali pa daj, da naj voda, kapljica za kapljico pada na kamen. Isti uspeh z vodo, »non vi«, ne s silo kakor z železom, »sed saepe cadendo«, s čestim padanjem. Zakon narave je ta, da iz malega raste veliko, pravi pesnik. Pod nebom vse raste: raste drevo in častoljubje raste, raste ptica in oholost raste, raste žival in poltenost raste, raste človek in strast raste, iz mladičev so zrastli jastrebi in tigri. In sedaj vas vprašam: če nam je težko, če ne moremo zmagati palčkov, kako nam bo v boju z velikani? Čudna je beseda sv. Janeza Zlatoustega. On sam pravi: el XQ7I ti ftavfiaoTbv elnelv. Meni se zdi (čudna beseda), da se nam velikih grehov ni treba toliko bati kakor malih. Pri smrtnih grehih nas straši že ime, a lahkemu grehu jemlje ime strah in grozo; zato pa ne pazimo na male grehe in medtem padamo v velike — »xru rn^ecog yivetai ueyd/.a naftevdovrcov ii/liojv«.
In izkušnja le potrjuje te besede. Satan je hotel, da naj bo Juda njegov. Mar mislite, da se je satan približal apostolu: Juda, prosim te, bodi tako prijazen, pa mi prodaj Jezusa. O seveda! Drugače, drugače. Satan je zvit; stopnjema, le stopnjema! Od nepopolnosti nas vodi v lahke grehe, od lahkih grehov nas vodi v smrtne grehe. Pajek prede pajčevino, vrvar spleta vrv, kovač kuje verige. Juda, varčevati bo treba, varčevati! Dobra misel zares. In malo poskrbeti za pod stare dni. Kajpada, čista resnica. — Pajek prede pajčevino. Pa kaj malega na stran deti; četudi ni popolnoma pravično, le male vsote, zato pa večkrat! — Vrvar spleta vrv. Lakomnost se je polotila Jude: »Kaj mi daste?« Za trideset srebrnikov je prodal Juda svojega Boga. Dosegel je satan, kar je želel, stopnjema; skokoma tega ne bi bil dosegel nikdar. Na, pravi še zviti vrvar, na, Juda, vrv — in Juda se je obesil. Sedaj se zvija v verigah, ki mu jih je skoval peklenski kovač. — Satan je hotel, da naj bo njegov Poncij Pilat. Poglejmo tega moža; trpljenje Jezusovo je polno naukov.
Jezus pred Pilatom! Kakšno tožbo imate proti temu človeku? Ko ta človek ne bi bil zločinec, ne bi ga bili tebi izdali. Razume se, da ta odgovor ni zadovoljil rimskega uradnika. Sodnik je hotel izvedeti zločin. On je upornik, ki brani cesarju dajati, kar je cesarjevega, on sam se dela za kralja. Za kralja se izdaja? Sedaj mora stvar preiskavati sodnik, cesarjev namestnik. Pilat je bil dober pravnik, hitro je uvidel, da iz teh ljudi govori le zavist. Ta človek da bi branil dajati cesarju davek ? Ta človek da je uoornik ? Morda filozof, revolucijonar že ne. Ali si ti res kralj? Moje kraljestvo ni od tega sveta. Torej ti si vendarle kralj? Da, jaz sem kralj, kralj resnice. Ha,
kaj je resnica? Kje naj jo iščem, kje naj jo najdem? Pilatu je bilo preiskave dovolj, kaj je bilo mar Pilatu za resnico! Prva napaka: vnemarnost za resnico, človek bi rekel, verski indiferentizem. — Judje ne popuščajo, Jezus mora k Herodu,
Jezus pred Herodom! Pred kom stoji Najčistejši, Najsvetejši? Pred nečistnikom, pred konkubinarcem, pred krvnikom sv. Janeza Krstnika. In ta abotni kralj bi rad videl veliko delo velikega čudotvorca! Jezus molči in zato ga oblečejo v belo obleko, v obleko umobolnega človeka. In kdo je kriv, da je tako brezsramno zasramovana večna Modrost? Pilat in njegova druga napaka: Pilatova neodločnost! —
Jezus zopet pred Pilatom! Sedaj stoji Pilat pred alternativo, naj si izbere: ali — ali! Ali naj obsodi nedolžnega človeka na smrt, ali pa naj pade v nemilost pri judovskih prvakih. Prvo ne sme biti, mu pravi vest; drugo tudi ne, kriči njegova častihlepnost. Kaj naj storim? Že vem. Krasno! Utišal bom vest in Judov ne bom žalil. Jaz ne najdem na njem krivde, tudi Herod, moj prijatelj, ne; torej, jaz ga bom dal vam za ljubav šibati in potem ga izpustim. Ker, gospodje, na smrt ga obsoditi, to ni mogoče, vest ne da; no, do krvi in do kosti izšibati ga (ha, ravno pravično to tudi ni, nedolžen je, toda politične razmere so pač take, kaj razume svet o železnih, političnih zahtevah!), bičati ga, da, da, to že gre ... Presvetli gospod! Krivica se ne popravlja s krivico: to je kriva in pa pogubonosna politika. Namestnik rimskega cesarja, ti učeni sodnik, mar še ne opažaš, s kako silnim korakom stopaš v propast? In vzrok? Tvoja tretja napaka: rad bi se prilagodil razmeram, tvoj oportunizem, tvoja brezvestna politika! —
Jezus in Baraba! In bičan je bil Jezus vsled Pilatove modre politike in s trnjem je bil venčan Jezus vsled Pilatove nemarnosti. »Ecce homo!« Glejte človeka, ali je to še človek? In odgovor? Na križ ž njim! Na križ ž njim! .,. Da, da, Pilat! Kdor je rekel a, mora reči tudi b: bičanje je bilo samo žalostna, krvava predigra smrtne obsodbe. Toda to mi ne da vest. Krvavi, skoraj preveč krvavi eksperiment, poizkus se mi ni posrečil; morda mi bo pomagala zvijača. Pilat, ti prekanjeni diplomat! Ti padaš v novo napako, bolje, ti se pogrezaš v svoji glavni napaki, in tej se pravi popustljivost! Bom poizkusil. V ječi imam lopova, razbojnika, ubijalca. Predstavil ju bom narodu: Naj narod voli sam! Krasno, divno! Da se že prej nisem spomnil! Želi li narod Jezusa, dobro, rad ga jim dam; zahteva li narod Barabo, kaj morem jaz za to? Toda, narod bo gotovo zahteval Jezusa. In ako vendar ne? V tem sicer neverjetnem slučaju bom mogel reči: Ne jaz, ampak volja naroda. Javno
mnenje je bilo proti mojemu osebnemu prepričanju: kdo bi se mogel boriti proti javnemu mnenju! »Vox populi!« ... In narod je izbiral in narod je izbral — Barabo. Pilat je v vidni zadregi: Kaj naj počnem z Jezusom? Na križ ž njim! Toda on je nedolžen! Ako tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju! Pilat je stavil narod pred alternativo: narod naj izbira in izbere. Sedaj naj Pilat izbira in izbere: ali — ali! Ali naj obsodi nedolžnega človeka na smrt, ali pa naj pade v nemilost v Rimu, pri kralju, in naj seveda izgubi tudi službo, tako častno in mastno! In Jezus je bil nedolžen obsojen na smrt in Baraba je bil prost. Judje so zadovoljni, Pilat ostane v službi in — miren Rim. Vse je bilo mirno, še pekel je bil miren: Pilat je bil njegov. Samo, samo tvoja vest, Pilat, ni bila mirna in ne bo mirna nikdar! — V južni Galiji stoji pečina, s te pečine je skočil človek, samo-ubojica. Tradicija, ustno izročilo, pa nam pove, da je bil to bivši cesarski namestnik, Poncij Pilat. Vzrok pa izvemo iz apostolskega veroizpovedanja: »Crucifixus sub Pontio Pilato« — križan pod Poncijem Pilatom ...
Kristjani! Verjamete li sedaj svojemu razumu, verjamete li sv. veri, in če še nimate svoje izkušnje, verjamete li izkušnji drugih: kam da vodijo lahki grehi? Juda je propoved-nik, propovednik je Pilat. In o čem govorita ta glasna govornika? Oba o istem predmetu: Varujte se vsaj vi lahkih grehov, ker Sv. Duh se ne moti: Kdor prezira malo, pada po malem v veliko!
Koliko nesrečnih, prokletih v žrelu peklenskem je sličnih Pilatu, koliko grešnikov, ki v verigah hudičevih še žive, je stopalo po stopinjah Pilatovih, koliko kristjanov, ki so sicer še v milosti božji, je zamreženih v mreže hudobnega duha, v mreže, ki se bodo izpremenile v verige, nam kliče Pilat, če se ne bodo še o pravem času raztrgale te mreže! Zato, prosim vas in zaklinjam vas, predragi v Gospodu, varujte se lahkih grehov!
Varujte se lahkih grehov
1.	zato, ker so lahki grehi hudo sami v sebi.
Tema, vsaka tema se protivi luči; greh, vsak greh se protivi božjim lastnostim. Bog ima pravico, da zapoveduje in da zabranjuje, on je absolutni, neomejeni gospodar. Bog zapoveduje in zabranjuje in sankcija je večno prokletstvo. In če se izda božja zapoved ali prepoved tudi brez te zagrožene kazni, nasprotuje le greh neomejenemu gospostvu božjemu. Ravnotako je greh, vsak greh v nasprotju z božjo dobroto, svetostjo, modrostjo, torej vedno razžaljenje Boga, vedno torej zlo, hudo v sebi...
Varujte se lahkih grehov
2.	zaradi njih učinkov.
a)	Posvečujoče milosti božje nas lahki grehi ne oropajo: rja se ne prime zlata, ali, ali! Kraljevski sin se igra na ulici s prostimi dečki, pije v gostilni s prostimi ljudmi: še je kraljevič, ali, ali!
b)	Ljubezni ne ugase lahki grehi, toda njen žar se zmanjšuje. Ali ste videli ono krasno drevesce lani? Polno cvetja, polno sadu. A letos? Še živi, še ima v sebi življenje drevesce, toda kolika izpre-memba! — Ali ste videli onega krasnega dečka lani? Lic rdečica — jabolka rdeča, nog brzina — metulja letu nevarna. Pomladna slika! A letos? Še živi, še ima v sebi življenje deček, toda kolika izprememba! Jeseni slika! To je človek poln lahkih grehov: jesenska slika, a za jesenjo prihaja zima... Najbolj žalosten je tretji učinek, žalosten in grozen.
c)	Lahki grehi vodijo v smrtni greh. To se dogaja navadno stopnjema, spomnite se izdajstva Judovega; včasih hitro, mislite na Pilata. Ne, ne; tisoč, milijon lahkih grehov ni enako niti enemu smrtnemu grehu, toda lahki, posebno česti in premišljeni lahki grehi so več ali manj gotova priprava na smrtni greh. Volja se je privadila grehu, človek je izgubil prvi strah, Bog ne da nehvaležniku izredne milosti, satan napade in človek je v smrtnem grehu. Le svojega prvega smrtnega greha se spomnite, pa recite, če ni tako: težkemu grehu je odprl vrata lahki greh. Težki greh in lahki greh, to sta dva tatinska bratca. Kjer ne more v hišo, v tvoje srce, debeli tat, tam zleze skozi okno suhi tat in odpre od znotraj vrata smrtnemu grehu — lahki greh.
Kristjani! Dvojni sklep naj bo plod današnjega govora.
Prvi sklep:	Nikdar več ne porečem:	»To ni
smrtni greh, to je le lahki greh!« Četudi niso lahki grehi sulice za presv. Srce Jezusovo, šibe za presv. Telo so pa le.
Drugi sklep: Potrudil se bom, da zmanjšam število lahkih grehov, posebno onih, v katere padam pogostokrat in pa več ali manj premišljeno. Ako je vsak lahki greh nevaren, lahki greh iz navade je še nevarnejši: Juda je kradel!
Kristjani! Varujte se lahkih grehov, pa ne bodete grešili smrtno. V mislih se plete venec, ne spletajte trnjevega venca presvetemu Srcu Jezusovemu! V delih se režejo šibe, ne režite šib za presveto Telo Jezusovo, in obvarovali se bodete najgroznejše smrti, smrti smrtnega greha. Amen.
Franjo Umnik.
Praznik očiščevanja bi. Device Marije ali svečnica.
Človek je dolžan tudi v svoji mladosti služiti Bogu.
Mnogovrstne so bile daritve, s katerimi je moralo izraelsko ljudstvo v stari zavezi častiti svojega Boga, ga spoznavati za Gospoda življenja in smrti. Darovali so Izraelci Bogu krvave in nekrvave daritve. Darovali so mu živali, darovali jedila, darovali poljske pridelke. Vse to so delali Izraelci na izrecno povelje Gospodovo, Bog je zahteval te daritve. Da, še več, Bog je tudi določil, da se mu ne smejo darovati kakršnekoli reči. Pri krvavih daritvah so mu smeli darovati le čiste in brezmadežne živali, in sicer prvorojence. Če so mu darovali jedila, in je bil jedilni dar iz moke, tedaj je moral biti iz čiste pšenične moke brez kvasu, kvas namreč pomenja skvarjeno srce, nad katerim Bog nima dopadenja, Ravnotako so mu morali tudi pri poljskih in drugih pridelkih darovati le prvine, prve pridelke. Da, tudi svoje prvorojence moškega spola so morali prinesti Bogu v dar in jih potem zopet odkupiti. Povsod, pri vseh daritvah je veljala zapoved, katero je nekdaj dal Bog po Mozesu izraelskemu ljudstvu: »Posveti mi vse prvorojeno med Izraelovimi sinovi, kakor od ljudi, tako od živali, zakaj moje je vse!« (II. Moz. 13, 2.) Po vsej pravici je Bog to zahteval. Če je namreč le on dal vsakemu bitju življenje; če je namreč brez njegovega blagoslova ves človeški trud zaman; če brez njega nobeno bitje niti za trenutek ne more bivati: tedaj se pač spodobi, da mi Boga priznavamo za Gospoda življenja in smrti, da ga priznavamo za Gospoda življenja in smrti s tem, da mu posvečujemo, darujemo vse najboljše. Dragi v Gospodu! Tudi človek je stvar božja, da, za angeli najimenitnejše bitje, katero je ustvarila božja vsemogočnost, A vsemogočni Stvarnik je pa ustvaril človeka, da ga časti, da se mu posveti za celo življenje, da mu služi celo svoje življenje. Zatorej mora človek Bogu služiti tudi v mladih letih, v dnevih svoje mladosti. Zatorej mora človek Bogu posvetiti tudi prvine svojega življenja, svojo mladost. Krščanska mladina! To zahteva ljubi Bog tudi izrecno od tebe, ko pravi: »Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti!« (Prid. 12, 1.) Kaj misli svet o mladosti? Kako naj živi mladina? Čednost, krepostno življenje ni za mlade ljudi, pravi svet, ampak za stare. Mlad človek, trdi svet, naj pije v polnih požirkih svetno veselje. Služba božja, čednostno življenje ni po mnenju grešnega sveta za mlade ljudi, to jim ogreni lepo mladost. Na pobožnost naj mislijo po mnenju sveta mladi ljudje šele tedaj, ko se postarajo, ko jim mine mladostna veselost.
Tako misli, dragi v Gospodu, svet o mladosti, in Bogu bodi potoženo, da se mnogo mladine ravna po teh krivih načelih in zaraditega tudi časno in večno pogubi. Svet pravi, da se mora mladost izživeti, iznoreti; jaz pa pravim, mladost in pobožnost ste dve reči, katerih ne smemo nikdar ločiti. Pobožnost je namreč pravzaprav v tem, da se Bogu posvetimo, da Bogu služimo. Kdor zvesto Bogu služi, ta je pobožen, kreposten. Rekel sem vam v začetku svojega današnjega govora, da se mora tudi mladina Bogu posvetiti, Bogu služiti. Zakaj pa mora vsak človek tudi majnik svojega življenja darovati Bogu? To zahteva ljubi Bog in časna ter večna sreča mladine. Prezamudno bi bilo, ako bi vam hotel danes ti oboji svoji trditvi dokazati. Zaraditega sem sklenil, da vam danes, ko obhajamo praznik Marijinega očiščevanja in darovanja, ko obhajamo spomin, kako se je novorojeni Zveličar, komaj štirideset dni star, daroval svojemu nebeškemu Očetu, pokažem, da Bog zahteva, da mu človek že v mladih dneh služi »iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli« (Mat. 22, 37).
Dragi krščanski mladeniči in dekleta! Bog zahteva od vas, da mu služite že v cvetju svojega življenja. Pa ima ljubi Bog pravico, to od vas zahtevati? Gotovo. Bog je vaš Stvarnik, od njega imate dušo in telo. On vas ohranjuje, da se ne povrnete v nič. Vsak trenutek vašega življenja je dar božji. Povejte mi, ali niste torej z dušo in s telesom, z vsemi močmi, dušnimi in telesnimi, last božja? Da, tudi sedaj v mladosti morate priznati, da ste last božja, da imate od Boga, karkoli imate. Zaraditega morate tudi sedaj v mladosti Bogu služiti. Vprašam vas, ali vam je dal znabiti vsemogočni Bog zdaj v vaši mladosti dopust, da mu ni treba služiti? O ne, ravno nasprotno beremo v sv. pismu. Sv. pismo pravi: »Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti!« (Prid. 12, 1.) Med gromom in bliskom je govoril Bog na Sinajski gori izraelskemu ljudstvu: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog.« Teh besed ni govoril Bog na Sinajski gori samo izraelskemu ljudstvu, ampak vsem ljudem, tudi meni in tebi. Ta beseda odmeva s Sinajske gore skozi vsa stoletja, odmeva od vseh narodov, tako da jo sliši vsak človek. Dokler otrok ne pride k pameti, dokler ne razloči dobrega od hudega, ne razume te besede. Ko pa pride otrok k pameti, ko začne spoznavati Boga, tedaj že tudi nekoliko spozna, kaj je dolžan Bogu; spozna, da je Bog njegov Gospod, in da je on njegov služabnik. Od trenutka, ko se začne človek zavedati pameti, morajo vse njegove misli in želje in dejanja biti uravnana po božji volji, po zapovedih božjih. Niti en trenutek krščanski mladeniči in dekleta, niste sami svoji, neodvisni od Boga. Če torej niti enega trenutka ne smete vzeti, ukrasti
Bogu, da bi ga darovali svetu, kateri mladenič bi torej smel vsa svoja mlada leta komu drugemu posvetiti, darovati kakor Bogu?
Vi, predragi mladeniči in mladenke, pa niste samo ljudje, ampak ste tudi kristjani, ste tudi krščanski mladeniči in mladenke! Kdaj ste pa postali krščanski mladeniči in mladenke? Kdaj ste postali iz otrok jeze božje otroci božje ljubezni, iz sužnjev satanovih otroci in prijatelji božji? Kdaj vas je doletela ta čast, več vredna kot vse zemeljske časti! Kajne, pri sv. krstu vas je doletela ta izredna čast? Preden pa vas je krstil duhovnik Gospodov, vas je vprašal slovesno: »Ali se odpoveš hudiču, njegovemu dejanju, njegovemu napuhu?« A vi ste trikrat zatrdili po svojih botrih, da se odpoveste. To svojo krstno obljubo ste sami ponovili pri prvem sv. obhajilu. S to obljubo ste slovesno obljubili, da nočete služiti satanu, grehu, ampak edino le Bogu. Najprimernejši čas in najlepša prilika, da vršite to, kar ste nekoč obljubili, so vaša mladostna leta. Ali se pa hočete ravno v mladostnih letih izneveriti Bogu in svoja najlepša leta žrtvovati satanu, grehu? Vsakdo izmed nas ve, kaj se zgodi z vojakom, ki sramotno prelomi svojo prisego, prisego zvestobe do smrti, ki sramotno zapusti polkovo zastavo. Smrtna kazen ga doleti, ako ga vlove, Bog je Gospod življenja in smrti. Njemu pač ni treba, da vas vlovi, ako vas hoče kaznovati zaradi vaše nezvestobe. On vas ima povsod in vedno v svoji oblasti in vas lahko kaznuje, kadar vas hoče. Ako vas torej ljubi Bog ne kaznuje precej po storjenem grehu in vi vsled božje dobrotljivosti in prizanesljivosti vedno kopičite greh na greh, tedaj postaja vaša hudobija tem večja, čim dalje časa prelamljate Bogu obljubo zvestobe. Krščanski mladeniči in mladenke! Pri sv. krstu vam je tudi duhovnik podal belo oblačilo, rekoč: »Prejmi belo oblačilo, nosi je neomadeževano do sodnjega stola Jezusa Kristusa, da zadobiš večno življenje!« Belo oblačilo, katero si prejel pri sv. krstu iz rok duhovnikovih, pomenja milost božjo, ki je vašo dušo opravičila, posvetila, ozaljšala. To oblačilo bi moral vsakdo izmed vas celo svoje življenje ohraniti čisto in prinesti neomadeževano pred sodnji stol Jezusa Kristusa. Če bodete torej prinesli to svoje krstno oblačilo čisto in neomadeževano pred sodnji stol Kristusov, bode vaš delež po smrti večno veselje, ako ga pa ne prinesete, bode pa vaš delež večno trpljenje. Kateri mladenič, katera mladenka bodeta tako predrzna, tako hudobna, da bodeta z raznovrstnimi grehi ogrdila, omadeževala svoje belo krstno oblačilo?
Ko je zagledal očak Jakob okrvavljeno oblačilo svojega ljubljenca Jožefa, je raztrgal vsled nepopisne žalosti svojo obleko in je oblekel obleko žalosti, V nepopisni, neutolažljivi žalosti je tugoval in žaloval sivolasi oče za svojim izgubljenim sinom in je gojil samo to željo, da bi kmalu šel pod zemljo za izgubljenim sinom. Krščanska mladina! Ne le nebeški Oče, vsa nebesa, Sin božji, Sv. Duh, preblažena Devica Marija, vsi angeli
in svetniki žalujejo, ako smem tako reči, nad teboj, ako vidijo, da si cele mesece, da, cela leta zakopana v greh, da nosiš cele mesece, da, cela leta na sebi znamenje smrti.
Krščanski mladeniči in mladenke! Vi ste torej dolžni že v mladih letih služiti svojemu Bogu in Stvarniku. To vaš Stvarnik izrecno od vas zahteva. Pa tudi pri sv. krstu ste obljubili po svojih botrih ljubemu Bogu, da mu bodete zvesto služili vse dni svojega življenja. Zatorej so oni mladeniči in dekleta, ki živijo v svojih mladih letih le grehu, le svojim strastem, nepokorni svojemu Bogu in Stvarniku. A življenje takih nesrečnežev in nesrečnic ni samo izrecna nepokorščina nasproti Bogu, ampak je tudi skrajna lahkomiselnost, ki vsebuje veliko dušno nevarnost. Mladenič, ki se ne zmeniš prav nič za svojo dušo, za večnost, ki te je samo trdno zdravje, povej mi, kdo ti daje zagotovilo, da te ne bodo mogoče v zelo kratkem času položili na mrtvaški oder? Mladenka, ti tavaš v močvirju najgrših pregreh, povej mi, ali ni mogoče, da ti Bog pretrga v zelo kratkem času nit življenja! Kaj bi bilo s teboj v tem slučaju? Ali ni torej velika lahkomiselnost in nespametnost, v mladosti ljubiti le greh in ne svojega Boga in Stvarnika? Krščanska mladina, skrbi, da boš ljubila z vsemi silami svojega mladega srca svojega Stvarnika! Saj je vaše srce ustvarjeno za to ljubezen. Bog ga je ustvaril za to ljubezen. Bog je vcepil, vsadil v naša srca ljubezen in izrecno hoče, da ga ljubite, da ga ljubite tudi v dnevih svoje mladosti. Darujte mu torej prvine svojega življenja! To mu bode v veliko veselje. Seveda mu satan ne privošči tega veselja. Zaraditega si prizadeva na vso moč, da bi ravno mladino ločil od Boga. Zaraditega si prizadeva na vse mogoče načine, da bi navezal mladino na reči, ki že po svoji naravi ugajajo mladim srcem. Denar, čast, ples, razveseljevanje, prostost, to je zate, to je tvoja sreča, govori satan mladim srcem. Ker si prizadeva satan, pridobiti zase mlada srca, zato se mnogokrat bije hud boj v mladih srcih. Koliko veselje je vsledtega za troedinega Boga, ako vidi, da se ti, draga mladina, odpoveduješ svetu, grehu ter se odločuješ za čednostno življenje, govoreča s kraljevim pevcem: »Meni je pa dobro, držati se Boga in v Gospoda Boga staviti svoje zaupanje« (Ps. 72, 28). Da, dobro je za človeka, ako v svoji mladosti ljubi Boga, se boji Boga. Čim težavnejše boje pa moraš, krščanska mladina, izvojevati nad satanom, nad lastnim grešnim poželenjem in nad zapeljivim svetom, da ostaneš zvesta Bogu, čednosti, tem ljubši, dražji si božjemu Zveličarju. Sv. evangelij nam poroča o treh mrtvecih, katere je obudil Zveličar k življenju. A izmed teh treh mrtvecev sta bila dva mlada: mladenič iz Najma in Jajrova hči. S tema dvema čudežema je božji Zveličar nadvse jasno pokazal, kako draga, ljuba mu je mladina. A v Zveličarjevem življenju nahajamo še drugih dokazov, ki nam solnčnojasno osvetljujejo njegovo veliko ljubezen do mla-
dine. Znano vam je, dragi v Gospodu, da je živel Zveličar približno 30 let v Nazaretu. Zakaj je bival Zveličar tako dolgo v tihem Nazaretu, zakaj je bil tako dolgo nepoznan in prikrit svetu? Glej, krščanska mladina, božji Zveličar je vsa ona leta, katera je preživel v tihem Nazaretu, mislil nate, posvetil tebh ti dajal mnoge zglede lepega čednostnega življenja! Božji Zveličar vam je, krščanski mladeniči in mladenke, pokazal s svojim skritim življenjem v Nazaretu, da se smete in morete le tedaj imenovati krščanske mladeniče in dekleta, ako vas dičijo pobožnost, delavnost in pokorščina.
Iz tega lahko posnamete, kako hudo žalite Boga, ako svojih mladih let ne darujete njemu, ampak satanu. Vprašam vas, krščanski mladeniči in mladenke, kaj jemljete, kradete, zapravljate Bogu in kaj mu obetate, ako svoja mlada leta darujete satanu, žrtvujete grehu. Kradete, zapravljate Bogu, kar je že gotovo, kar mu lahko zdaj daste, a obetate mu, kar je še negotovo, o čemer ne veste, ali mu bodete mogli kdaj dati ali ne. Kradete Bogu sedanjost, to, kar bi mu lahko darovali, a obetate mu prihodnost, to, kar je njegovo. Iz tega lahko razvidiš, krščanski mladenič, kako neumno govorijo oni, ki pravijo: zdaj sem mlad, zdaj se bom veselil, na starost bom služil Bogu. Krščanska mladina, nikar ne skušaj Boga! Tanko nit tvojega življenja drži on v svojih rokah in še danes, kaj danes, kar zdaj jo lahko pretrga in tvojega življenja je konec. Veš pa, dragi, kamor drevo pade, tam tudi obleži. Kakršna smrt, takšna večnost. Ker je velikanske važnosti, da krščanska mladina daruje, žrtvuje svojo mladost Bogu, čednosti, zato vam hočem danes k sklepu svojega govora še pokazati, kaj kradete, kaj jemljete, kaj obetate Bogu, ako mladost darujete grehu, svetu, in šele v starosti nameravate služiti Bogu.
Ako darujete mladost grehu in šele starost nameravate posvetiti Bogu, tedaj kradete Bogu to, kar imate najboljšega, kradete mu mladost, ki je najpripravnejša za krepost. Mlado telo je še namreč neomadeževano, je še tempelj Sv. Duha, posvečen po tolikih zakramentih. Razum mladega človeka je še čil in nepopačen, še ne pozna raznih predsodkov in zaraditega rad veruje krščanske resnice. Mlado srce je še nepopačeno in sprejemljivo za vse dobro. Vse to kradete Bogu in darujete grehu, svetu, satanu, ako v mladih letih ne služite Bogu. Zaraditega pravi Bog po vsej pravici o mladini, ki daruje mladost grehu, sledeče: »Ostrmite nebesa zaraditega in njih vrata močno žalujte« (Jer. 2, 12), ako vidite, kako mi krade krščanska mladina najljubše in najdražje reči ter jih daruje mojemu najhujšemu protivniku, satanu! Lahko si mislimo, kako se raduje, veseli satan, ako se mu posreči, da pripravi mnogo krščanske mladine do tega, da okrade mladina najlepša leta svojega življenja Bogu in daruje njemu.
Vprašam te, krščanska mladina, ki žrtvuješ najlepša leta svojega življenja grehu, satanu, kaj obetaš darovati Bogu na večer svojega življenja. Same ostanke, to, kar bo ostalo grehu, satanu, strastem?! Telo, omadeževano z grehi, zastrupljeno z grehi?! Oko zatemnjeno, lica bleda, jezik drzen, razuzdan, dušo, na kateri se komaj pozna naravna podoba božja?! Spomin, domišljijo, omadeževano z najostudnejšimi mislimi in željami?! Srce, ki je postalo močvirje grehov?! Voljo, oslabljeno vsled greha?! To naj ostane Bogu?! To mislite darovati na stara leta Bogu, od katerega imate vse?! Ako ukaže vladar svojemu podložniku, iti v vojsko zoper sovražnika, ki namerava uničiti njegov prestol in njegovo državo, in bi se podložnik obotavljal, češ, zdaj ne pojdem, zdaj sem mlad, ampak pojdem, ko bom star, ko se bodem moral opirati na bergle. Kaj bi si mislil cesar o takem vojaku? Kaj si mislite vi, krščanski mladeniči? Ali bi ne bil tak vojak podoba mladeniča, ki daruje svojo mladost grehu, a svojo starost pa misli posvetiti svojemu Stvarniku?
Krščanski mladeniči in dekleta, nikar se ne ustavljajte Bogu! Strah pred njegovo kaznijo naj vas varuje nesreče, da bi služili grehu! Spomnite se besed sv. Pavla: »Bog se ne da zasmehovati« (Gal. 6, 7). Res, da je Bog prizanesljiv, a le toliko, kolikor to dopušča njegova neskončna pravičnost. Vsak trenutek vas lahko kaznuje. A če bi vas smrt zalotila nepripravljene, kam bi prišli?! Še bolj pa kot strah pred kaznim božjo naj vas sili ljubezen do Boga, da se v mladosti popolnoma posvetite svojemu Stvarniku; saj je on vaš edini in najboljši prijatelj. Proč torej z grehom, s svetom! Naj vam bodo v vaši mladosti zmeraj zvezda vodnica besede sv. pisma, ki pravi: »Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti!« (Prid. 12, 1.) Amen.	p. Dionizij DuSej.
Prva predpepelnična nedelja.
O odlašanju pokore.
Kaj stojite ves dan brez dela?
Mat. 20, 6.
K mrtvaški postelji smrtnonevamega bolnika je pristopil nekoč zdravnik. Ni dolgo opazoval bolnika, ampak obrnil se je do okoli stoječih in resno rekel: »Hitro pojdite po duhovnika; ne bo dolgo in bolnik bo umrl.« Kako strašna, groze-polna je ta novica!
Sv. Avguštin je bil izkušen, moder in svetovnoznan dušni zdravnik. In kot tak je zapisal besede, ki zadenejo tudi nas. On pravi: »Trojna vrsta kristjanov živi na svetu. Prvi so ohra-
nili krstno nedolžnost, drugi so sicer padli, a so se spokorili in so v pokori stanovitni, in tretjič taki, ki so grešili, še greše, žive v grehih in odlašajo svoje izpreobrnjenje in pokoro na zadnjo uro.« O prvih in drugih pravi, da je njihovo zveličanje zagotovljeno; o tretjih pa izreče dvomljivo sodbo: »Ne trdim, da bodo zveličani, tudi ne obljubim, jaz celo ne slutim, da bi bili zveličani.« Ah, in tako hite v pogubo!
Predragi v Gospodu! Ali ne pravi isto tudi današnji evangelij? Jezus kliče v svoj vinograd kristjane ob vsaki uri, to je ob vsakem času. In koliko jih je, ki preslišijo ta ljubeznivi glas, zamude ga celo na zadnjo uro. In kakor so se izgovarjali svetopisemski delavci, tako se izgovarjajo tudi dandanes grešniki, ki čakajo enajste, to je zadnje ure, da se izpreobrnejo. Morda je tudi tukaj med nami kaj tako lahkomiselnih kristjanov. Da jih otmem te brezskrbnosti, hočemo danes premišljevati, kako prazni in ničevi so izgovori onih, ki odlašajo pokoro do zadnjega,
Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas!
Bere se v priliki o ljuljki pri sv. Mateju v 13. pogl., da je rastla na neki njivi ljuljka med pšenico. Hlapci pa so jo hoteli izrvati. »Hočeš li, da gremo in jo populimo?« so vprašali. Toda gospodar je odgovoril: »Pustite jo rasti, potem se zbere in v ogenj vrže.« Ta prilika je slika trdovratnih grešnikov. V njej se kaže na eni strani neskončno božje usmiljenje in potrpežljivost, na drugi strani pa strogost in pravičnost, ki bo zadela trdovratne nespokornike.
Sv. Avguštin pravi, da hudobni duh na dva načina grešnike slepi: z obupom in s predrznim zaupanjem. Pred grehom ga vabi vanj z upom, češ, saj je Bog usmiljen, ti bo že odpustil. Po grehu pa z obupnostjo, češ, zate je vse izgubljeno, prehudo si grešil. Zato opominja svetnik vsakogar: »Po grehu upaj na usmiljenje, pred grehom pa trepetaj pred njegovo pravico in jezo. Zares, tak ne zasluži usmiljenja, ki se ga poslužuje zato, da Boga žali. »Usmiljenje je za tistega, ki se Boga boji,« je pela Marija.
Pač se težko najde tako obupan človek, da bi se kar naravnost hotel pogubiti. Grešnik sicer hoče grešiti, a ne tako, da bi izgubil upanje na zveličanje. Greši in si misli: Storil bom ta greh, a potem se ga spovem, saj Bog je usmiljen. Toda ali niso tako govorili že mnogi, ki so sedaj pogubljeni?!
1.	Kolikokrat slišimo izgovor: Saj so se tudi drugi, celo svetniki, šele pozneje izpreobrnili. Jaz vas pa vprašam: Koliko svetnikov se je šele pozneje izpreobr-nilo? Najdemo le enega: desnega razbojnika. In kaj pravi o njem sv. Avguštin? »Eden je, o grešnik, zato, da ne obupaš; a samo eden je, da predrzno ne zaupaš!« Včasih se pretrga
8
Duhovni Pnstir.
vrv, s katero se je hotel kdo obesiti. Ali se bo kdo predrzno obešal, češ, morda se pa vrv le pretrga? To je le izjema. Jona prerok je bil rešen iz globočine morja po veliki ribi. Ali naj se ljudje mečejo v morje, češ, morda jih bo riba vrgla na suho? Egiptovski Jožef je bil iz ječe povzdignjen za kraljevega namestnika. Ali naj se kdo da v ječo obsoditi, češ, da bo prišel do kraljeve časti? Mardoheju so izkazovali kraljeve časti, ko je bil malo prej na vislice obsojen. Ali naj ga kdo posnema, češ, da bo prišel do kraljeve časti? Vse to, predragi, je izjema. Izjema in posebna milost božja je, da se kdo na smrtni postelji izpreobrne. Ali hočemo mi skušati Boga in se igrati s svojim zveličanjem?
2.	Pa nadalje se izgovarja grešnik: Saj so nebesa
ustvarjena za ljudi. Da, prav gotovo za ljudi, a ne za vse ljudi. Gledališča po mestih so tudi zidana za ljudi, a vanj sme le tisti, ki plača vstopnino. Blago po izložbah je tudi za ljudi, a le za tiste, ki plačajo zahtevano ceno. Nebesa so ustvarjena za ljudi, a sv. Pavel našteva celo vrsto tistih, ki ne pojdejo v nebeško kraljestvo, in vendar pravi Jezus:	»Veliko je
poklicanih, a malo izvoljeni h.«
3.	Pa morda praviš nadalje: Saj Bog je usmiljen! Gotovo. Bog je usmiljen, neskončno usmiljen, in vendar je kljub temu pekel napolnjen z zavrženimi, kajti kakor je usmiljen, ravnotako je tudi pravičen. »Pravičen sem in usmiljen,« je rekel Jezus neki dan sv. Brigiti, »toda ljudje me imajo samo za usmiljenega.« Sv. Bernard trdi, da je bil Lucifer zato tako hitro v pekel pahnjen, ker je upal na usmiljenje božje. Kralj Manase je bil hudoben, toda izpreobrnil se je in Bog mu je odpustil. Ko je pa njegov sin Amon videl, kako lahko je dobil oče odpuščenje, se je vdal brezbožnemu življenju. A za Amona ni bilo več odpuščenja. Skratka: Bog trpi, a ne potrpi vselej. Ako bi vselej potrpel, potem bi se nihče več ne pogubil. Reklo bi se Boga zasmehovati, ako bi kdo hotel vedno Boga žaliti in se naposled zveličati. Da pa je Bog res usmiljen, kaže vse tvoje življenje. Bog bi te bil lahko po prvem grehu pahnil v pekel kakor angele, a tega ni storil. Bog ti prizanaša do današnjega dneva. Ali ti bo morda še nadalje? Kdo ve? Sv. Alfonz pripoveduje o nekem mladeniču, ki je razuzdano živel in na vse opomine, da bi se poboljšal, vedno odgovarjal: »Jaz imam v nebesih svetnico — namreč božjo usmiljenost — na njo se zanašam.« Hitro zboli. Hoče se izpovedati. Toda hudobni duh mu postavi pred oči toliko grehov, da ta ves obupan zavpije: »Zame ni več usmiljenja,« in umrje.
4.	Pa še nadalje se izgovarja grešnik: Bog mi je doslej izkazal toliko usmiljenja, upam, da ga tudi še nadalje izkaže. O kristjan, ali zato, ker ti je doslej izkazal usmiljenje, ali zato ga hočeš žaliti? Ali se ne
pravi to, predrzno zaničevati usmiljenosti božje? Zato pač ti je Bog prizanašal, da bi se poboljšal in objokoval svoje izgubljeno življenje.
Življenjepis č. o. Ludovika la Nuza pripoveduje, da sta v Palermu živela dva prijatelja. Neki dan gresta na izprehod. Eden od teh dveh — Cezar po imenu, bil je gledališki igralec — pravi svojemu zamišljenemu tovarišu: »Kaj stavim, da si bil ti danes pri spovedi, ker si tako zamišljen. Čuj me, kaj je meni povedal nekdaj o. la Nuza: ako se v dvanajstih letih ne poboljšam, bom umrl nesrečne smrti. Od tedaj sem veliko sveta prehodil, bil sem velikrat v smrtni nevarnosti, a vedno sem se rešil. Zdaj, ko preteka dvanajsto leto, sem bolj zdrav kot kdaj.« Povabi ga še na prihodnjo igro, katero je sam zložil, in se poslovi. Dne 24. novembra 1668 je nastopil Cezar zdrav v gledališču. Med igro ga zadene kap in mrtev se zgrudi v naročje neke igralke. Glejte, kaj pravi Sv. Duh: »Klical sem te, ti pa si se ustavljal.«
5.	Pa še nadalje se izgovarja grešnik: Na smrtni postelji se bom izpreobrnil, skesano se spovedal in srečno umrl. Toda ali pa veš, da boš umrl navadne smrti, da boš bolan, da se boš lahko pripravil na smrt? Ali ni mogoče, da nanagloma umrješ? Pojdi na pokopališče in videl boš, koliko jih tam počiva, ki so nanagloma, neprevideni umrli. In nihče od teh ni tega pričakoval. Ali je pred par leti kdo od umrlih vojakov mislil, da bo nanagloma umrl tam v tuji zemlji, daleč od domače zemlje? Da, ali more kdo od nas zagotovo trditi, da bo doživel nocojšnji večer? Gotovo je, da bo kdo od nas nepreviden in nanagloma umrl. Kdo? Jaz ali ti? Jaz ne vem, toda Jezus pravi, da ob uri, ki je ne vemo, pride Sin človekov.
6.	Toda praviš: Če pride nenadno smrt, tedaj obudim popolni kes, in popolni kes v sili zadostuje in izbriše vse grehe. O kristjan, ali pa veš, kaj je popolni kes in kako se mora obuditi. Med tisoči grešnikov ga bo mogel komaj kdo obuditi. Saj je popolni kes posebna milost božja, in ne veš, če ti jo Bog da. In v nesreči — kakor uči izkušnja — človek tako malo misli na kes, marveč kako bi se rešil.
Ti so poglavitni izgovori poleg veliko drugih tem podobnih.
Predragi v Gospodu! Niti eno uro ne smemo odlašati pokore, sicer se nam lahko pripeti kot onemu mladeniču, o katerem pripoveduje sv. Alfonz. V Rimu se odloči mladenič, ki je dolgo v grehih živel, za izpreobrnjenje in dolgo spoved. Dogovoril se je za dan in uro z nekim spovednikom. Da bi spoved bolje opravil in ničesar ne pozabil, jo celo napiše. Določeno uro gre proti cerkvi, a pot ga pelje mimo hiše svoje sogrešnice. Vest mu je rekla, naj gre po drugi poti, a mislil si je, bom hitro mimo šel. Pri oknu pa je stala zapeljivka in ga k sebi klicala. Pravi, da nima časa in mora v cerkev, »Ej, samo trenutek,« pravi ona.
Mladenič si misli, to ne bo škodilo, morda tudi njo izpreobrnem. Gre v hišo, toda vsled človeške slabosti pade spet v greh. V tem trenutku ga zadene kap in v trenutku je bil mrlič. V žepu so še našli spisano njegovo spoved ...
To je eden izmed tisoč zgledov. Sedaj nas sveta Cerkev, Bog kliče. Če ga ne slušamo, bo morda prepozno. Jezus pravi: »Vi me boste iskali (v smrtni uri), toda v svojih grehih boste umrli.« Da, zato pa, »če danes zaslišite njegov glas, nikar ne zakrknite svojih src!« Amen.	Fr. K.
Druga predpepelnična nedelja.
O božji besedi.
Seme je božja beseda. Luk. 8, 11.
Predragi v Gospodu! Ni nam treba razlagati današnje prilike, ker jo je razložil že sam naš Gospod. Seme, pravi, je božja beseda, tista beseda božja, o kateri je rekel pri drugi priliki, da je hrana naše duše, »kajti človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust«; o kateri pravi sv. apostol Pavel, da je kakor dvorezen meč. Meč resnice je torej in kruh, ki hrani našo dušo za večno življenje. Ali pač moremo po telesnem uživanju hlepečemu človeku dati boljšega kruha kakor je ta? Kako važen je ta kruh, kako lahko ga vsi dobe! Zato hočemo o tem božjem semenu, o tem božjem kruhu danes nekaj več izpregovoriti, in sicer: 1. o veliki vrednosti božje besede, in 2. o ugovorih proti božji besedi.
Jezus Kristus, neustvarjena Beseda božja, razsvetli nas! I.
I.	Ne samo naše telo, ampak tudi naša duša potrebuje hrane, kajti glad trpe in po hrani hrepene tri njene glavne zmožnosti: a) razum želi resnice, b) volja moči in nagibov, in c) srce hrepeni po tolažbi. To trojno hrano pa dobi naša duša v čudovitem kruhu, ki se nam podaja v božji besedi,
a)	Naš razum hrepeni po resnici:	vedeti,
znati in resnico poiskati hoče vsak človek. To hrepenenje se kaže že v otroku, ki z veliko radovednostjo poizveduje in povprašuje po vsaki stvari. Resnico uživati hoče mladina, ki veliko let prebije po raznih šolah. Resnico uživati hoče človek še v starosti, ki se dan za dnem napaja pri viru lastnih in drugih izkušenj. Da, že v raju je privolila Eva v izkušnjavo kače, ker ji je satan obetal, da se ji bodo oči odprle in da bo spoznala dobro in hudo. Toda kje naj najde človek polnost čiste
in nepokvarjene resnice? Iskali so jo modrijani v starih časih, katerim še ni bilo odprto razodetje, in iščejo jo učenjaki novih časov, ki so odpadli od krščanstva. In kaj najdejo? Zopet temo poganstva. O ubogi človeški razum, kje boš našel uteho in zadovoljnost? Edinole v besedi božji, v razodetju božjem, v naukih krščanstva so dobili vsi narodi svetlobo, mir in srečo. To nam da tako lep odgovor na vsa vprašanja o svetu, o Bogu, o času in večnosti. Hvala torej nebeškemu Očetu za ta božji kruh!
b)	Naša volja teži po nagibih in po moči za dobro. Po naravi namreč teži človek vedno k slabemu. In kakor posamezniku, godi se vsemu človeštvu. Iz stanja nedolžnosti so padli prvi starši v greh in kmalu je bil na zemlji cel rod grešnikov, da je moral Bog vse končati v prestrašnem ve-, soljnem potopu. In tudi pozneje. Kolikrat je od Boga odpadel celo izraelski narod, za katerega je Bog sam tako očetovsko skrbel, ga vodil in učil! In slepo, od strasti zamorjeno ljudstvo pogansko se je valjalo v blatu pregreh: malikovalo je, morilo starše, jedlo človeško meso, zametavalo otroke, ljudi kupovalo in prodajalo kakor neumno živino. Kako to ukrotiti in omejiti? Odkod omika današnjih dni? Od krščanstva, od besede božje. Za vse te cvetke se imamo zahvaliti besedi božji, ki se je oznanjala našim pradedom, oznanjuje tudi nam. Da, krščanska duša, kaj te zadržuje, da ne padeš dan za dnem v pregrehe? Božja beseda, ki je živa kot dvorezen meč, beseda in nauk o čednosti in pregrehi, o pravici in krivici, o plačilu in kazni. Zahvaljen bodi Bog za besedo božjo!
c)	Naše srce želi slednjič tolažbe. Ubogo človeško srce hoče tega krepčila, da mu ne postane življenje pretežka peza. Zlasti pa potrebuje tega v nesreči. Kje pa dobi tolažbe? Zopet v besedi božji. Kristjan izve v pridigah, da žalost in trpljenje niso prave nesreče, ampak poizkušnje in viri večne blaženosti v nebesih. Zato so se veselili svetniki trpljenja, zato je klicala sv. Terezija: »Ali trpeti, ali umreti,« zato je klical sv. Ksaverij na indijskih planjavah, zmučen potov in trpljenja, a pri tem čuteč neizmerno tolažbe: »Dovolj, Gospod, dovolj, sicer veselja umrjem.« In glejmo na smrtno posteljo kristjana! Kako vdano trpi po zgledu Jezusovem! Kako vdano umira! Ali nimamo dovolj vzroka, tretjič, zahvaliti se Bogu za dar božje besede?
Doslej smo videli koristi, ki jih daje beseda božja že na tem svetu. A kakšna bi bila naša usoda v večnosti, če ne bi imeli božjih naukov? Večna poguba. Saj ne bi poznali pota v nebo brez Jezusa; in če bi ga tudi poznali, ne bi imeli dovolj moči, na tem potu vztrajati do konca. Tako bi žalostno in nevedno živeli, nesrečno in brez tolažbe umrli in se večno pogubili.
Nekdaj je šlo ljudstvo za Jezusom v puščavo. In ker je bilo lačno, ga je Jezus čudovito nasitil. Ljudje vseh časov trpe
lakoto na svoji duši v tej zemski puščavi. In nebeški Oče jih nasičuje z naukom svojega Sina. Kakor pa imajo največje dobrote božje svoje nehvaležnike, ima jih tudi božja beseda. Poslušajmo v drugem delu najpogostnejše ugovore proti pridigam.
II.	1. Jaz že vnaprej vem, kaj se bo pridigalo; čemu torej poslušati, ugovarja prvi. Ne, predragi, ti ne veš vsega, kaj se pridiguje. Ti ne znaš morebiti niti vsega katekizma, in vendar je katekizem le en del bogoslovja. Morda poznaš verske resnice, a le površno, nepopolno. Sv. Terezija je nekoč slišala pesem o nebesih in se je zamaknila. Ti pa poslušaš pridigo o nebesih in pri tem zdehaš od dolgega časa. Odkod ta razlika? Svetnica je imela jasno spoznanje o nebesih, ti pa le slabo. Ravno najboljši in najbolj poučeni kristjani najraje poslušajo božjo besedo, medtem ko se mlačni, nevedni in slabi ogibljejo pridig in zato so nevedni: »Gorje vam, če ste modri v svojih lastnih očeh!«
2.	Drugi zopet pravijo: Saj lahko mesto pridige kaj pobožnega beremo. Med branjem in poslušanjem je isti razloček kot med živim in mrtvim. Pridiga je živa, branje mrtva beseda božja. In apostol pravi: vera pride od poslušanja. Svet je bil izpreobrnjen po pridigah apostolov, ne po knjigah. Bog jim je rekel: pojdite in učite vse narode, ni pa rekel: pojdite in pišite. In isto velja tudi še dandanes.
3.	Toda, pravijo, pridige so silno dolgočasne. Pa komu se zde dolgočasne? Poslušajmo, kaj pravi Jezus: »Kdor je iz Boga, posluša božjo besedo. Zato vi niste iz Boga, ker ne poslušate božje besede!« Med apostoli je bil tudi eden, kateremu so se zdele Jezusove besede dolgočasne. In zato je šel vun od zadnje večerje. In ta je bil Judež Iškarijot. In ako vidimo dandanes, kako ljudje med pridigo ali šele po pridigi prihajajo v cerkev, ali ne veljajo njim besede: »O nesrečni Jude-ževi bratje ali sestre, ali je tudi vam beseda božja dolgočasna?«
4.	Ah, kdo bi poslušal pridige, v katerih se ljudje vedno zmerjajo. Toda, kdo je kriv, da morajo pridigarji vedno opominjati, svariti in pretiti? Neki duhovnik je vedno govoril proti pijančevanju. Ljudje, nevoljni, so se prišli k njemu pritožit. A on jih potolaži: »Ljubi moji, pustite pijančevanje in jaz bom jenjal o tem pridigati.« Poslušajmo preroke, apostole in Jezusa samega, kako ostre besede so rabili: kače, gadjo zalego, pobeljene grobove in hinavce imenuje Jezus farizeje. Najhujša kazen za vsako župnijo je ta, da ji Bog pošlje duhovnike, ki vse spregledajo, ki ničesar ne grajajo. O, da bi nam Boč obudil v teh težkih časih mnogo duhovnikov, ki bi z močjo Elije in z ostrostjo Jeremije govorili, o katerih pravi sveto pismo, da je bila v njih ustih beseda božja kakor ogenj in kladivo, ki drobi kamenje.
5.	Pa nazadnje pravijo: Pridigarji vznemirjajo 1 j u d i. Mogoče je, da bi kdo radi pridige omedlel, umrl pa
gotovo še ni nihče. In vendar bi bilo boljše tisočkrat umreti kakor se le enkrat pogubiti. 0 sladko vznemirjenje, katero sta prerok David vsled svarjenja Natanaela in Avguštin vsled pridig sv. Ambrozija občutila! O, da bi bili tudi mi presunjeni, vznemirjeni do kesanja in poboljšanja!
6.	Še enega ne smemo prezreti: Govornik mi ne u g a j a. Res je, pridigar ti ne sme in ne mara dopasti. Toda on ne govori sam iz sebe, ampak kot božji poslanec. Mali preroki so ravnotako, z istim pooblaščenjem oznanjali voljo božjo kot štirje veliki preroki. Ne, mi sami sebi ne smemo po pridigi iskati časti, ampak mi iščemo čast božjo.
Predragi! To so navadni, a ničevi izgovori. Sklenimo zato danes, da bomo radi poslušali božjo besedo in jo sprejemali ne kot človeški, ampak kot božji nauk, in da bo ta nauk za nas res postal seme, ki bo rodilo stoteren sad za večno življenje! Amen.	Fr. K.
Tretja predpepelnična nedelja.
Tri duhovne cvetice pred izpostavljenim Najsvetejšim.
Priložnostni govor za dan celodnevnega češčenja sv. Rešnjega Telesa ali (z drugim uvodom) za štirideseturno pobožnost v čast sv, Rešnjemu Telesu.
Srečna misel, da je v naši škofiji določen v teku leta za vsako župnijo poseben dan, ko je Jezus v najsvetejšem zakramentu izpostavljen v očitno, skupno češčenje skozi 12 u r in so verniki nujno povabljeni, prejeti sv. obhajilo ter se udeležiti popolnega odpustka. To je zares »dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo se in veselimo se v njem« (Ps. 117, 24). Ta dan je dotična župnija kakor zastopnica vse škofije pred sv. Rešnjim Telesom. Zato tudi treba, da se zbira v prav obilnem številu pred Najsvetejšim in prihajajo verniki s pobožnim srcem.
Da bi vašo pobožnost bolj vnel, hočem vam sedaj položiti na srce, kaj zlasti imate misliti in čutiti pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom ali katere čednosti vzbujajte v svojem srcu. Zato rečem: Prvo dejanje vaše pobožnosti tukaj bodi ponižna in živa vera, drugo: srčna zahvala, tretje: spravne prošnje pred evharističnim Jezusom.
Bodi vse v čast najsvetejšemu zakramentu!
Lepo in prijetno je, ko je oltar ozaljšan s svežimi cvetlicami. Gotovo je Bogu všeč, ko se delo njegove vsemogočnosti obrne njemu v čast. Prinesite pa tudi duhovnih cvetlic pred njegov oltar, zlasti k molitvenim uram.
I. Prva taka duhovna cvetlica, Jezusu prijeten dar, je čednost ponižne, žive vere.
1.	Jezus Kristus je Bog od vekomaj, iste božje narave kakor Bog Oče in Bog Sveti Duh. Imenuje se božji Sin, ker ni ustvarjen, ampak rojen od Očeta. Kot večni Bog si je prisvojil človeško naravo in postane kot včlovečeni Bog pri daritvi svete maše pod podobama kruha in vina pričujoč.
Da je temu tako, pričajo njegove besede, ko je obljubil in postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa, in uči nas tega tudi sveta Cerkev.
Sv. Ciril Jeruzalemski, ki je umrl leta 386., piše: »Že nauk sv. Pavla zadostuje, prepričati vas o resničnosti božjih skrivnosti, po katerih ste vi, ko ste jih bili deležni, postali eno telo in kri s Kristusom. Zakaj apostol pripoveduje: Tisto noč, ko je bil izdan, je vzel Jezus kruh, in zahvalil ter razlomil in rekel: Vzemite in jejte; to je moje telo, katero bo za vas dano. Ravnotako tudi kelih, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Ker je sam rekel nad kruhom: To je moje telo: kdo bi si upal o tem dvomiti? In ker je sam zatrdil, da je v kelihu njegova kri: kdo bi imel še kak pomislek zoper to ter bi dejal, da to ni njegova kri?« Sv. cerkveni učenik nadaljuje: »Jezus je nekikrat v Kani na Galilejskem vodo izpremenil v vino samo z dejanjem svoje volje: ali ni ravno tako verjetno, da je izpremenil vino v svojo kri? Ne imej torej kruha in vina samo kot tvarino, zakaj po izreku Gospodovem sta telo in kri Kristusova. Zakaj ako-ravno ti čuti kažejo le tvarino, le podobo, prepričuje te sveta vera, da je to telo in kri Kristusova. Ne sodi tega po okusu, ampak po veri, in bodi popolnoma in nedvomno prepričan, da si bil deležen telesa in krvi Kristusove.« Tako sv. Ciril Jeruzalemski.
Sv. Ambrozij pa piše: »O stvarjenju sveta bereš: On je rekel, in je bilo; on je ukazal, in je bilo ustvarjeno. Ali naj beseda Gospodova, ki je mogla to iz nič ustvariti, kar ni bilo, ne more tudi tega, kar je bilo, izpremeniti v to, kar poprej ni bilo?«
Znamenite so tudi besede sv. Janeza Damaščana: »Ako je Bog, večna Beseda, postal sam prostovoljno človek in si čisto, neomadeževano kri svete in vedne Device pripravil v svoje meso: ali ni mogel storiti, da je kruh postal njegovo telo in vino njegova kri?«
Zato je prva naša dolžnost, da Jezusa polni žive vere ponižno molimo v najsvetejšem zakramentu. In ravno iz svete vere nam prihaja zasluženje za nebesa.
2.	Ko je prišla Marija obiskat teto Elizabeto, ji je le-ta rekla: »Blagor ti, ki si verovala« (Luk. 1, 45). Polna svete vere je bila Marija prva, ki je molila novorojenega Zveličarja. Drugi je bil pač nadangel z množico nebeških knezov. Poleg deviške Matere je sv. rednik Jožef. Potem ubožni pastirji, trije
Modri, starček Simeon ter pobožna vdova Ana in gotovo še več drugih, ki so se mu poklanjali. Tisti pa, ki niso prišli, so bili meščani betlehemski in jeruzalemski; vlada kralja Heroda ga je celo zasledovala.
Kakor v Betlehemu, tako so se tudi v Kalarnaumu kmalu postavili eni proti včlovečenemu Sinu božjemu, in sicer v najsvetejšem zakramentu, drugi pa zanj. Zakaj komaj je začel govoriti o tem, da jim bo dal svoje lastno meso jesti in svojo lastno kri piti, že so nekateri vprašali: »Kako nam more ta svoje meso dati jesti?« (Jan. 6, 53.) In akoravno jih je poučil, da jim ne bo dal svojega zaklanega mesa, ampak Samega sebe na duhovni način, vendar pa živ in telesno, odstopilo je veliko njegovih učencev in niso več z njim hodili, pravi sv. pismo (Jan. 6, 67). Njegova obljuba se jim je zdela nespametna. Pa tudi apostole bi bil Jezus rajši pustil oditi, kakor da bi bil svoje besede preklical ali razlagal drugače. Na njegovo vprašanje: »Hočete tudi vi proč iti?« nastopi Simon Peter ter odgovori: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš; in mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji« (Jan. 6, 68—70).
Kristjani! Za prvakom apostolov tudi mi govorimo pri molitvenih urah pred izpostavljenim taistim Jezusom v zakramentu oltarja: Mi verujemo in spoznamo, da si ti Kristus, Sin božji! Mi se ponižno uklonimo tvojim besedam v sv. pismu in te molimo v presvetem zakramentu, rekoč: Češčen in hvaljen bodi vselej najsvetejši in božji zakrament! Mi verujemo in spoznavamo, da si tukaj pričujoč, ne v podobi, ampak v resnici, po božji in človeški naravi, s telesom in z dušo, živ Bog! V tej veri smo se tu zbrali in klečimo pred teboj ter molimo: Jezus, skriti Bog v presv. zakramentu, živi in vladaj na veke!
Tako in podobno moliti na glas je (bila) navada v Lurdu ob evharističnih procesijah. Vsled tako verne in zaupljive molitve duhovnikov in ljudstva je marsikdo ozdravel telesno, marsikdo dušno.
II. Druga duhovna cvetka pred oltarjem Gospodovim bodi presrčna zahvala.
S tem, da je včlovečeni Sin božji pod podobama kruha in vina pričujoč, prinese samega sebe v dar božjemu veličastvu, kakor se je na krvav način daroval enkrat za vselej na oltarju sv. križa, in se hkrati daje v hrano otrokom božjim. Ves začuden kliče sv. Janez Zlatoust: »Pomisli, o človek, kakšna je ta daritev, kateri se hočeš približati, da ti, ki si prah in pepel, prejmeš telo in kri Gospodovo!«
Kako dobro dene to vernemu srcu, ko je prepričano, da se božjemu veličastvu dan na dan opravlja ta dar neskončne hvale, neskončne zahvale in neskončne spravne veljave, dar, po katerem moremo od Boga tudi vse izprositi in doseči! Kolika dobrotljivost božja ie v tem, da imamo v mesu in krvi
Jezusovi sredstvo, po katerem moremo božje življenje v duši, posvečujočo milost, ohraniti in pomnožiti! Kolika tolažba je to za nas uboge zemljane, da živimo tu na zemlji skupaj z včlo-večenim Sinom božjim! Ali ste že kdaj to pomislili? Bog med nami, Bog z nami, kar pomeni preroška beseda o njem: Emanuel.
Naš Odrešenik bi bil mogel tudi tako narediti, da bi se sv. maša darovala samo v eni cerkvi na zemlji in sv. obhajilo smelo prejeti samo tam v tisti edini cerkvi ali da bi bilo dovoljeno sv. Rešnje Telo shranjeno imeti po raznih cerkvah samo za bolnike. Že to bi bila velika milost, za katero bi se nikoli ne mogli dovolj zahvaliti. No, in sedaj sme vsak mašnik vsak dan opraviti najsvetejšo daritev in smejo pri nji verniki prejeti sv. obhajilo tudi vsak dan. Imamo tudi svojega božjega Zveličarja noč in dan po vseh katoliških župnih cerkvah. Koliko hvalo in zahvalo smo mu šele sedaj dolžni! Kako naj mu jo izkazujemo? Deloma storimo to skupno z zahvalno pesmijo ob evharističnih pobožnostih. In jaz menim, da so papež Pij X. ukazali vsemu katoliškemu svetu zahvalno pesem na koncu evharistične tridnevnice zato, da bi se enkrat v letu skupno zahvalili za najsvetejši zakrament.
Moremo pa tudi pri molitvenih urah z besedami najsrčnejše zahvale moliti, rekoč na primer: O preljubeznivi Jezus, zahvalimo te, da se vsak dan daruješ svojemu nebeškemu Očetu na naših oltarjih, zahvalimo, da te moremo tu ne le ob takih slovesnostih, ampak vsak dan moliti in častiti v najsvetejšem zakramentu. Zahvalimo te za vse dobro, kar iz sv. maše, iz sv. obhajila, iz tvoje pričujočnosti izvira na nas. na naše družine, na naše soseske, na našo župnijo, na vso našo okolico. Zahvalimo te, da te vojska ni ločila od nas! Ker bi bila to le delna zahvala, treba, da to, za kar Jezusa zahvaljujemo z besedo, tudi sami dejanjsko izvršujete. Tako delujete apostolsko, ko jih s spodbudnim zgledom vedno več navajate k s v. m a š i tudi ob delavnikih, k vsakdanjemu s v. o b h a j i 1 u in pogostnemu obiskanju Jezusa v župni cerkvi, kakor bi govorili s psalmistom: »Pridite, molimo!« (Ps. 94, 6.) Taka zahvala v besedi in dejanju vam donese tudi vedno več milosti,
III.	Tretjič moramo Jezusa ob celodnevnem češčenju prositi odpuščenja za vse, kar mora prestajati v zakramentu ljubezni nehvaležnosti, žalitev, da, celo nečasti. Taka ponižna, spravna prošnja je tretja cvetlica pred prestolom Najsvetejšega.
So katoliški kristjani, kateri opuščajo celo velikonočno dolžnost bodisi iz lahkomiselnosti, iz napačne sramežljivosti, iz verske mlačnosti, iz nedostatka trdne volje, se resno poboljšati, ali zavoljo nevere. So dalje tudi katoliški kristjani, kateri se predrznejo s smrtnim grehom na duši spre-
jeti v svoje srce pravega-živega Boga, bodisi, da so kak velik greh zamolčali pri spovedi ali ga hoteli zmanjšati po številu in važnih okoliščinah, ali da so se po opravljeni spovedi pred sv. obhajilom spet smrtno pregrešili. O kako hudo dene to najsvetejšemu Srcu Jezusovemu! Pri marsikom se pogreša zadostna priprava in zahvala za sv. obhajilo, mnogi nimajo zbranega duha pri Jezusu in z Jezusom na dan sv. obhajila.
Koliko jih je zlasti po mestih in tvorniških krajih, kateri opuščajo ob nedeljah in zapovedanih praznikih sv. mašo. Pa tudi po deželi, na kmetih, se najdejo taki brezbrižneži, ki jim je ljubši krčma, igra ali kak »štant«, kakor sv. maša ali Jezus, izpostavljen v monštranci, da pridige, pri kateri se razlagajo »besede večnega življenja«, niti ne omenim. Tako tudi se od raznih nespodobnežev v hiši božji kar z gnusom obrnem.
Kaj pa se bere v liturgiji ali bogoslužju sv. Jakoba? »Naj molči umrljivo meso, naj bo tu pričujoče s svetim strahom in naj ne goji nobenih posvetnih misli! Saj pride kralj vseh kraljev in Gospod vojnih trum, Kristus naš Bog, da bi se tu daroval in vernikom podal v jed.« Mnogo jih je, žalibog, kateri se po tem opominu ne ravnajo, in tudi med ženskim spolom. Kjer ni žive vere, tam ni svetega spoštovanja, ni ponižnosti, ni božje ljubezni, ni svetega hrepenenja po sadovih Kristusove odrešilne smrti, ki se nam naklanjajo ravno po nekrvavi daritvi nove zaveze.
V litanijah Jezusovega presv. Srca molimo »Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno« in »zavoljo naših hudobij potrto«, usmili se nas! Molimo pa tudi: »Srce Jezusovo, sprava za naše grehe«, »naš mir in naša sprava«, »daritev za grešnike«, usmili se nas!
Zatorej ga prosimo pri očitnem češčenju odpuščenja in sprave takole in podobno: O neskončno sveti Jezus v zakra-kramentu ljubezni, mi se ti obtožujemo in obžalujemo vso mrzloto, vso malomarnost, vso nehvaležnost, vse žalitve, vse zaničevanje, katero prejemaš tukaj in po drugih svetih krajih! Zato se hočemo mi potruditi, da te bomo v prihodnje bolj spoštljivo, bolj pobožno, bolj vneto, s čistejšim srcem tu molili, častili ter prejemali v presvetem zakramentu! Prosimo te milosti in usmiljenja zase in tudi za tiste uboge duše v vicah, ki zavoljo takih grehov trpe strašne kazni! Pomilosti jih, sprejmi jih v nebeški raj, saj so nazadnje vendarle hrepenele po tebi, ki si »večna luč«, »upanje v tebi umirajočih« in »naše življenje in vstajenje«!
Ko smo tako položili tri duhovne cvetlice: živo vero, presrčno zahvalo in spravno prošnjo — na oltar Najsvetejšega, sklenimo s pobožnim zdihljajem: »Jezus, tebi živim! Jezus, tebi umrjem! Jezus, tvoj sem živ in mrtev!« Amen.
Val. Bernik.
Prva postna nedelja.
Zakaj premišljujmo Jezusovo trpljenje?
Pri sv. evangelistu Mateju v 26. poglavju beremo: In pri-godilo se je, ko je Jezus vse te govore dokončal, je izpregovoril svojim učencem: »Vi veste, da bo čez dva dni velikanoč in Sin človekov bo izdan, da ga bodo križali.« Te besede, katere je Gospod govoril najbrže veliki torek, napovedujejo nov in najvažnejši oddelek v njegovem življenju, namreč njegovo trpljenje.
Kot hvaležni kristjani se ozrimo tudi mi takoj prvo postno nedeljo na trpljenje našega Zveličarja.
I.	Vzroki, ki nas nagibajo Kristusovo trpljenje premišljevati, so trije:
1. Prvi nagib je vzvišenost trpljenja sani e g a. Vse na Odrešeniku, vsaka beseda in vsako dejanje, je nadvse veličastno in važno, zlasti pa skrivnosti njegovega trpljenja. To so pač poslednje stopinje njegovega življenja. Doslej je svetil s čednostnimi zgledi v navadnem življenju, potem je dajal zgled s svojim apostolskim delovanjem, z nauki in s čudeži, sedaj bo dopolnil in dovršil odrešenje s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo. Učili in čudeže delali so tudi drugi sveti možje, svet odrešiti je mogel le on. Zato je skrivnost tega trpljenja, cilj in konec, više1 obseg in pečat naloge, katero je imel dovršiti, namen njego , ega poslanstva in življenja in obseg njegovih oblasti. In te oblasti so zlasti tri.
a)	Odrešenik je naš kralj. On je prišel iz tega namena, da bi iz zemlje in nebes ustanovil mogočno kraljestvo, v katerem bi našli vsi ljudje pravo prostost in varstvo, časno in večno srečo. To kraljestvo pa je bilo treba prej osvojiti. Satan je bil glavar in knez tega sveta in ga je vladal z grehom in s strastmi in z zunanjo državno oblastjo, ki se je kazala v poganstvu in v judovsko brezbožni državi. S satanom je zdaj pričel Gospod boj. Bil je to junaški dvoboj. On zmaga s tem, ko umrje in reši človeštvo iz sužnjosti greha in strasti, dobi svoje pristaše, ustanovi svoje kraljestvo in si zasluži s svojim vstajenjem oblast, sedeti na desnici božji in soditi žive in mrtve. Zdaj je izgnan knez sveta in Kristus na križ povišan potegne vse nase. In po trpljenju zasede svoj vladarski prestol.
b)	Kristus je pa tudi prerok in postavo-d a j a v e c. S tem, da je pokoren do smrti na križu, izpolni vse prerokbe in odstrani staro ceremonijalno in nravno postavo. S svojim trpljenjem potrdi in posveti nauk o križu in zatajevanju, nauk o poniževanju, potrdi in pokaže svojo lju-
bežen do nebeškega Očeta in do nas. Sam postane najveličastnejši zgled vseh čednosti,
c)	Kristus je pa tudi veliki duhovnik. S svojim trpljenjem in smrtjo se je daroval; ta dar pa je veličasten in vzvišen vsled imenitnosti njegove osebe, imeniten radi ljubezni, s katero se je daroval, radi velikih bolečin, katere je prestal, saj je celo človeštvo — poganstvo in judovstvo — pri tem sodelovalo. Ta daritev je tako velika v svojih pred-podobah in prerokbah od začetka sveta. Ta daritev je tako velika radi neskončnih zasluženj, radi češčenja božjega. Ta daritev je prinesla spravo in blagoslov in neizmerne zaklade za človeštvo. To je večna zaveza, ki druži nebo in zemljo, v njej se solnčita čas in večnost. S svojo smrtjo je postal večni veliki duhovnik. Nikjer ni pokazal, nikjer ni združil teh oblasti lepše in popolneje kot v svojem trpljenju. Zato je govoril tolikokrat o svojem trpljenju, želel si ga je, hrepenel je po njem in z obrazom proti Jeruzalemu obrnjen je hitel pred svojimi učenci naprej z besedami: Gremo gori v Jeruzalem in dopolnilo se bo vse, kar so pisali preroki o Sinu človekovem.
2.	Drugič je tudi prav, da premišljujemo Gospodovo trpljenje. Spodobi se pač, da nanj mislimo in na njegove bolečine, ker ga ni nič več stalo kot t o. Stalo ga je njegovo dragoceno življenje, in to celo v takih mukah. In življenje je sladko in življenje dati je grenko in največja vseh bolečin. In to življenje, ki je bilo tako dragoceno za čas in večnost, ki ohranjuje vsako drugo življenje, je moral darovati v najlepših letih in v tako sramotnih okoliščinah. Zato pač ni preveč, če vsaj mislimo na to, kar je za nas trpel. Drugič mislijo ljudje tako malo na to trpljenje. Vsi kraji in pota in ceste so prenapolnjene obiskovalcev; križev pot je tako malo obiskan. Zato se pritožuje Gospod po prerokih, da je sam, zapuščen in brez sočutja in tolažbe. In vendar je edinole hvaležnost in ljubezen, ki mu jo damo, plačilo za njegov trud. Vse drugo ima že kot Sin božji. Nikar mu tega edinega plačila ne kratimo!
3.	Tretji vzrok je pa naša lastna korist. To trpljenje je sveto, ki pa tudi posvečuje nas. Vsi blagoslovi in koristi in dobrote izvirajo iz tega trpljenja. Predvsem stud pred grehom. Zasluženie tega trpljenja nam izbrisuje grehe in misel, spomin na to trpljenje nas varuje pred grehom. In če bi grešnik obupal, mu snet vlije zaupanje v Boga. Obupanemu pokaže trpljenje, koliko je vredna njegova duša in koliko je Kristus zanj pretrpel. Svetost nadalje obstoji v tem, da zatiramo neredna nagnjenja in strasti. In kaj nam kaže njihovo moč bolj živo in grozno kot smrt Gospodova? Strasti — jeza, sovraštvo, nevoščljivost itd. — so bili igralci pri tej strašni žaloigri. Torej ni bolišega zgleda in nagiba v boju proti našim strastem kot Jezus Kristus sam.
Končno pa se kaže svetost v tem, da imamo moč, pogum, srčnost in gorečnost, delati in tudi trpeti za Boga in njegovo kraljestvo. To je duh križa, trpljenja, zatajevanja in požrtvovalnosti, da delamo za čast božjo in za zveličanje ljudi. Zato so svetniki premišljevali radi Gospodovo trpljenje in se posvetili.
II. Kako naj premišljujemo Kristusovo trpljenje? Najprvo je potrebno, da si živo pred-o č i m o v duhu skrivnosti trpljenja. Da pa to dosežemo, se moramo uživeti v mišljenje, katero je Kristusa prešinjalo. On je je smatral kot življenjsko nalogo, kot cilj svojega prihoda na svet, kot namen svojega poslanstva. Vedno je je imel pred očmi, hrepenel je po njem, z učenci o tem govoril; to je bil kelih, katerega je moral piti, krst, s katerim mora biti krščen, to je dokaz njegove ljubezni do Boga in do nas. In svojo nebeško slavo je smatral kot plačilo za trpljenje in smrt. Vse pa naj prešinja misel, on me je ljubil in zame, prav zame vse to trpel.
Nadaljnje pobožnosti so premišljevanje žalostnega dela sv. rožnega venca, sv. križev pot, ta ljudska in res lepa pobožnost, ko takorekoč spremljamo Gospoda na njegovi zadnji poti. Končno pa je daritev sv. maše, ki je krona in višek vseh pobožnosti, ker je po svojem bistvu in vrednosti nadaljevanje in dokončanje daritve na križu. Najlepše pa pokažemo Gospodu svojo ljubezen, če vršimo in se urimo dejansko v onih čednostih, ki nam jih kažejo posamezne skrivnosti. Na ta način v resnici ž njim trpimo in vse čednosti in dobra dela so takorekoč cvetlice in dokazi ljubezni, katere mu steljemo in sipljemo na križev pot. Amen.
_______ Fr. K.
Priložnostni govori.
C. kr. deželni šolski nadzornik
dr. Mihael Opeka:
O vzgoji za delo.
Predavanje za starše.
O orlu pripovedujejo, da pelje svoje mladiče nakvišku proti solncu. Tiste, ki morejo pogledati v solnce, spozna za zdrav rod in jih ohrani pri življenju; tiste pa, ki solnčne luči ne preneso, kot pohabljence brez prizanašanja zadavi. — Nekaj podobnega dela z nami življenje, kakor hitro se zavemo. Tudi ono nas postavi na neko poskušnjo; samo da nam ne da gledati v solnce, marveč v mrak, v svoj lastni mrak. Tisti, ki pogumno zazre v temne sence življenja, tistega življenje spozna za sebe
vrednega; slabiče, ki tega ne morejo, ki se ustrašijo teme in mraku, pa spravi podse in jih pogubi v svojem vrtincu. To je največkrat resnično, moji častiti poslušalci. Zato pa moramo mi vsi, ki spremljamo mladino na pot v življenje, ki mladino vzgajamo, vzgojiti jo tako, da se ne bo zbala temnih plati življenja. Z drugo besedo: ker je življenje vsem velikokrat zares težko, da, naravnost neusmiljeno in kruto, moramo mi iz mladine narediti plemenite ljudi — to že, to je eno, to smo že zadnjič slišali, in to da vera, na katero se zaupno opremo tudi v težavah —, a poleg tega pa ne smemo vzgojiti mevž in mehkužev, marveč krepke, močne ljudi, kakor iz železa in jekla, po katerih bo — če se mu bo zljubilo — življenje lahko tolklo s kladivom svojih nezgod ... Več stvari je potrebnih, da mladino vzgojimo jekleno, in mislil sem, da bom mogel danes izpregovoriti vam vsaj o dveh. Ko pa sem obe premišljeval, sem videl, da vi, moji častiti poslušalci, ne bi imeli potrpljenja poslušati me o obeh — predolgo bi trajalo. Zato bom izpregovoril samo o eni, pa zelo važni stvari, ki jo moramo sami dati mladini na pot v življenje, če hočemo, da se življenja ne bo bala in da je življenje ne bo strlo, in to je — ljubezen do dela.
Starši! Mladino moramo navaditi delati, drugače ne bo srečna! Kako to? Pa sem zadnjič dejal, da bodo vaši otroci srečni, če bodo verni... 0 da, rekel sem, ampak lenuhi ravno verni niso — to je tisto! Delo je zapoved narave in zapoved vere. Torej dvakrat zapoved božja. Kdor potemtakem delo mrzi, ta ni prepojen z duhom in z resnico vere, ni pravi kristjan. Zato naj se za svojo srečo nikar ne sklicuje na vero, čeprav moli: Oče naš .. . daj nam danes naš vsakdanji kruh. Moliti: Daj nam danes naš vsakdanji kruh — in lepo roke križem držati in glavo med blazinami zakopano imeti — to se ne pravi veren biti, ampak iz Boga in iz vere norca se delati. Taki ne smejo biti vaši otroci! Zato jih šola uči delati. Vsaka ura pouka v tem ali onem predmetu je obenem ura pouka v delu. Vsaka naloga, ki jo šola naloži za doma, je klic, opomin: Otroci, delajte! Poleg tega šola ljubezen do dela izrecno priporoča, naroča, zabičuje z besedo in zgledom. Tudi z zgledom. Gospodične učiteljice in gospodje učitelji vestno vršijo svoje stanovske dolžnosti in so glasne in žive pridige za delo. Tako šola. — Kaj pa dom? Kako pa starši? Ali podpirate šolo v tem prevažnem, v tem velikem pouku o delu? Ali prilivate temu, kar se v šoli sadi? Častite matere in zelo spoštovani očetje, to morate! Kako pa? Kaj vam je storiti?
Predvsem morate otrokom večkrat govoriti o potrebi in dolžnosti dela. Vsi moramo delati: tako smo ustvarjeni in tako je volja božja. Vse in vsaka stvar v prirodi božji se nekako udejstvuje, giblje, deluje: rastline popolneje nego mrtve stvari, in živali popolneje nego rastline. Zato moramo tudi ljudje, ki smo najpopolnejša bitja v vidnem stvarstvu, delati. Vsi, visoki
in nizki, stari, posebno pa še mladi. Kralji delajo in cesarji — koliko je delal naš presvetli cesar Franc Jožef v svojem življenju, v svoji visoki starosti! — bogatini in preprosti ljudje in siromaki. Ti tako, oni drugače, eni z rokami, eni z glavo, kakor pravimo, eni težje, eni lažje, itd. To mi odrasli vsi vemo. Otroci pa se tega ne zavedajo, zato jim moramo to povedati zdaj na ta, zdaj na oni način. Da ne bodo mislili, da samo nje silimo, n. pr. k učenju. Zato jim povejte, starši: Glej, onegav se mora tudi učiti. Je bogat, pa učiti se mora, če hoče kaj postati. In vsi, ki jih vidiš, da so gospodje ali gospe, ljubi otrok, vsi so se morali učiti. In ta in oni, ki ima tako lepo hišo, mora tudi delati. Glej, in jaz, tvoj oče, tudi, otrok moj, in mama tudi — oba morava delati, če se hočemo preživiti... Tako je treba otroke poučiti. Lepo, ljubeznivo, kakor bodi vsak pouk ljubezniv, prijazen, da ga otrok rad posluša — ne zadirljiv, oduren, sirov.
Potem, spoštovani moji očetje in matere, govorite otrokom pogosto o blagoslovu dela. Predvsem, da nas delo preživlja in nam daje časno blagostanje. Delo ima zlato dno. Saj veste tisto o Rudolfu Habsburškem. Rudolf Habsburški je prišel nekoč blizu Bazela k nekemu strojarju. Ta je ravno pred strojnico kože razobešal. — Ti bi pač rajši imel nekaj zlata v hiši nego to umazano rokodelstvo — ga nagovori cesar. — O, saj ga imam! — odgovori strojar in poprosi cesarja, da bi šel malo v hišo. Rudolf gre. In glej, gospodinja prinese na mizo vina v srebrnih in pozlačenih posodah, in strojar, ki je bil za malo časa izginil, pride zdaj pozdravit cesarja ves v žametasti obleki.
—	Pa kako, pravi cesar — da se pri svojem bogastvu ukvarjaš s tako nečednim rokodelstvom? — Tako, odgovori strojar — ker sem si ž njim bogastvo pridobil in bi ga brez njega tudi kmalu spet izgubil. — Imaš prav. pravi cesar in stisne možu roko.1 Delo ima zlato dno. Res je. Ne rodi sicer vsakomur zlata, potrebnega živeža pa, če ni posebne nesreče, daje vsakomu. To je blagoslov dela za telo, katero poleg tega ohranja tudi zdravo in krepko, če je delo telesno in seveda ne prenaporno.
—	Ohranja pa vsakršno delo tudi dušo, obvaruje jo moralne plesnobe in gnilobe. Kdor ne dela, ta ima čas za vse neumnosti in hudobije. Redovni predstojnik je neprestano pozival svoje redovne brate na delo, rekoč: Če redovnik dela, ga skuša en budi duh, če ne dela, pa sto. To velja za vsakogar. Mladenič, ki dela, ne bo postaial po vogalih in posedal po kavarnah. Deklica, ki je prijateljica dela, ne bo po desetkrat na dan na enem in istem, petdeset metrov dolgem šetališču, vselej z drugačno frizuro na glavi. Kdor dela, temu ni treba iskati nepoštenih zabav in druščin. Mož, ki ljubi delo. ne utegne pohajkovali po gostilnah in posedati pri igrah. Žena, ki živi delu,
1 Prim. Fr. X. Wetzel, Der Mann. 10. Auflage. Ravensburg. Verlag von Friedrich Alber. Str. 12.
nima časa premišljevati ne pikantnih romanov, ne ženantnih mod ... Vse, kar kali v duši, je dobro in zdravo, bistro, čisto — kakor valčki v studencu, ki vedno teče in žubori. O stoječih vodah pa vsi vemo, da se rade in kmalu izkvarijo — in kaj se vse potem notri zaredi, moj Bog! ...
Učite, starši, otroke delo spoštovati in ljubiti, ker delo človeka tako neizrečeno zadovoljnega naredi. Oh, če jaz pomislim svojega preprostega, ubogega očeta! Koliko je mož delal in trpel! Veliko let kot preprost dninar od jutra do večera za štiri goldinarje na teden. In pozneje na majhnem posestvu — nič kot delo in trud. Pa kako je bil mož zmerom zadovoljen! O ti delavni mož! Resnično mu v sinovski hvaležnosti nisem vedel napisati na grob drugega kot te-le besede:
Od mladih nog do poznih dni
trpljenje
in bogovdanost —:
Tako se gre v življenjel
— Oprostite, da sem vpletel v govor tudi ta spomin! — O zasluženju dela za večnost mi skoraj ne kaže govoriti, da ne bo kdo dejal, da je to zopet pridiga. Pa kaj — naj reče! Nič, starši! Le povejte, tudi to povejte svojim otrokom, da če delo Bogu darujemo, da velja delo za molitev. O, in koliko je to vredno, posebno v vseh onih stanovih in poklicih, kjer je res veliko dela in malo časa za molitev! Človek se zjutraj na kratko Bogu priporoči in pristavi dober namen: Svoje delo, o Bog, darujem tebi. Dobro je! Kar čez dan delamo — samo da je pošteno — vse je molitev! O, koliko zakladov si lahko naberem, če sem sicer krščanski človek, če sem v prijateljstvu z Bogom! Kako nepopisen je ta blagoslov dela! — Vse to, spoštovani moji poslušalci, očetje in matere, pripovedujte otrokom, vsega tega jih lepo učite; boste videli: tiho in neopaženo bo vaš pouk zoril v mladih dušah veselje in ljubezen do dela, ki je nas vseh dolžnost in potreba in ki je tako velik njegov blagoslov.
Drugo, častiti starši, kar je potrebno, je pa to, da — kakor šola — tako tudi vi otroke učite, kaj in kako naj delajo. Kaj. Najprvo potrebne stvari, potlej koristne in nazadnje šele samo prijetne. Tu nekateri starši nimajo pravega razsodka. Otroka bodo navajali k vsemu mogočemu, samo ne predvsem k potrebnemu. — Oh, naš fant, pravi mama — ta je le za muziko! Na klavirju je že vse preigral, zdaj začne vijolino in citre. Zmerom je samo v tem. Tako sem ga vesela .., Zelo spoštovani moji poslušalci! Jaz upam, da me boste prav razumeli. Menda vsaj ne bo kdo mislil, da sem jaz zoper glasbo ali katerokoli lepo umetnost. Bog blagoslovi ta mladi talent! Ampak samo da ne bo pri klavirju in goslih in citrah življenja zaigral! Ta in oni, ki prenaša razne muzikalične škatle po ulicah in ki ima vsakovrstne posebne ure za vse neobligatne
9
Duhovni Pastir.
jezike hkrati in je čudovito nadarjen za tak in tak šport, v šoli nič ne naredi in v življenju potlej tudi nič. Za šolskega otroka je učenje prva stvar. To je njegov stan in njegova stanovska dolžnost. Kadar je to opravljeno, potlej pride šele drugo na vrsto. Le opazujte, očetje, matere, vsekako opazujte, za katero stvar ima otrok posebno nadarjenost: to vam bo pomagalo uravnavati njegovo vzgojo. Toda pri delu pa le lepo po vrsti: najprvo potrebno, potlej koristno, nazadnje šele to, kar je samo prijetno.
To se mi zdi zelo važno. In zelo važno se mi zdi tudi, da učite otroke, kako naj delajo. Kako? S pridom, temeljito, ne površno. Ne samo malo pobrskati pri delu; ne samo malo pogledati v knjigo, nekaj pogodrnjati — pa konec . .. Lepo, globoko in popolnoma. Vsako delo dovršiti. Drugo za drugim. Ne deset reči hkrati začenjati, pa nobene dokončati. In sproti delati. Kar je danes treba, danes; kar jutri, jutri: ne pa od štirinajstih dni skupaj — ali na mesec — ali na kvatre. To je zlasti pri učenju velikega pomena. Kar se tako skupaj nahlasta, to nič ne velja. Tisti dež je dober, ki lepo polagoma namoči zemljo — ne ploha, ki naenkrat pridrvi...
Kar tiče kakovosti dela, vam, častiti moji očetje in matere, ne smem pozabiti zelo, zelo priporočiti enega stavka, ki ga tudi vi, prosim, zmerom naprej utrjujte v svojih otrokih z besedo in z zgledom. Stavek je ta: da ni nobeno delo prenizko, nečastno ali celo sramotno. Kaj pa naj se otroci, ko so opravili šolsko delo, uče delati, če ne preprostih in koristnih domačih del? Znesti skupaj to in ono, opraviti namesto očeta, matere to pot, ono pot, pomagati staršem pri vsem, kar je hišnih opravil. Zlasti deklice! Učile so se vezenja, pletenja, šivanja — izvrstno! prav! Ampak učite jih tudi pospravljati posteljo, sobo, pobrisati prah, pomesti. Tudi to ne bo škodilo. — Oh, naša že ne bo tega! — Zakaj pa ne? Da bi ji padla krona z glave, bi jo morala prej na glavi imeti! E, matere, matere! Jaz pa poznam človeka — moškega, ne žensko — ki je po osmi šoli za svoj poklic študiral v daljnjem mestu, v nekem jezuitskem zavodu — sedem let. Pa mu v celih sedmih letih ni niti enkrat nihče ne sobnih tal izmil, ne prahu pobrisal, ne postelje pripravil, ne čevljev osnažil. To vse je moral delati zmerom sam. Ko je šest let preteklo, je bil za duhovna posvečen. Tisto popoldne pred svojo novo mašo je poiskal skupaj najbolj trde krtače in je kamenita tla v svoji sobi z vodo in s cunjami in s krtačami prav temeljito obdelal. Potem je dobro pobral skupaj ves prah, kar ga je videl, in sobo lepo uredil. Ob devetih zvečer si je še vode za umivanje prinesel in čevlje kar mogoče svetlo zlikal. Drugo jutro je pa pel novo mašo v dragocenem plašču, ki ga je sama cesarica Elizabeta podarila dotični cerkvi. Tako je stal pred oltarjem in nič mu ni škodilo tisto zaničevano delo prejšnjega dne. Pa kaj! Ta človek je bil iz siromašne kmečke hiše — nič zato, če je v za-
vodu sam opravljal te vrste delo. Toda ta človek, o katerem vam pripovedujem, je imel tovariše, ki so bili iz vse drugačnih hiš. Eden n. pr. je bil poljski grof, tako bogat, da je podpiral vse revne Poljake tistega velikega mesta. Pa si je za novo mašo in prej in potlej ravnotako sam snažil sobo in čevlje. En drug je bil hrvaški plemič. Temu od začetka stvar ni posebno ugajala. Pisal je o svojih »hlapčevskih« delih tudi svoji materi. In ta je bila vsa nesrečna, da je sin prišel v tako — in je pisala sinu vse s solzami pokapano pismo. Sin pa kmalu ni bil nič nesrečen in tudi danes ga ni nič sram, da je sobo snažil in čevlje likal, ko je v Zagrebu univerzitetni profesor. —
In takih zgledov lahko po svetu dobite na stotisoče. Veljavne ljudi, ki se jim ne zdi zamalo prijeti tudi za nizko delo. To povejte svojim otrokom: tudi nizko delo ima svoj blagoslov — kdo ve, če ne veliko večjega, nego visoko in imenitno.
In to sem vam želel povedati o delu. Ne vam pravzaprav, ampak vašim otrokom. Prosim vas, vzgajajte otroke v tem duhu. Nikar naj se vam otroci ne smilijo. Nikar se koj pritožiti, če je šola naložila en dan eno stran več učenja. Nikar hoditi, matere, zjutraj ob šestih k posteljicam, rekoč: — Sirotek, kako si truden! Le še malo pospančkaj! Kar zavij se, pa v zid se obrni! ... Ne tako! — Kvišku! recite — pokonci, otrok: na molitev in na delo! —
Kot dijak sem imel za nemščino profesorja, ki si je sam naredil tak-le napis za na grob: Im Traume des Lebens habe ich nur eine Wahrheit gefunden — die Arbeit. V sanjah življenja sem našel le eno resnico — delo. Ta napis ima svoje napake. Predvsem življenje niso sanje, ampak trda resnica, ki tistega, kdor misli, da lahko kar dremlje in tjavendan sanja, zgrabi za lase in ga strese tako, da se gotovo prebudi in vzdrami.,. Potem tudi to ni res, da bi bilo delo edina resnica v življenju. Pa vendar je napis lep, ker pravi, da je delo nekaj velikega na svetu. In to imej namesto na grobu vsak rajši zapisano v spominu, to vi, starši, zapišite otrokom globoko v srce. To — in pa, kar sem zadnjič govoril: Vero in delo!
Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo pa moli naj vmes!
Le pogum, starši! Mi jih bomo učili — in vi učite otroke moliti in delati: pa boste videli, da bomo nekaj naredili iz te vaše in naše preljubljene mladine!
Tako. In tudi danes hvala lepa za bogato udeležbo. Za topot se poslovim od vas. Ob drugi priliki pa bi želel še govoriti z vami o stvareh, ki se tičejo sreče vaših otrok. Zato vas, zelo cenjeni moji poslušalci, prosim, da bi, kadar vas zopet povabim, zopet bili tako prijazni in bi se povabilu odzvali.
Govor pri blagoslavljanju Marijinega znamenja.'
Spoštovani častilci Marijini! Ker mi je dana prilika, da morem govoriti pri blagoslavljanju Marijine kapelice, postavljene v proslavo petdesetletnega jubileja, odkar se je prikazala Brezmadežna v Lurdu, dovolite mi, da grem za mnogo, mnogo let nazaj ter vas popeljem v dobo še pred rojstvom Kristusovim. — Cesar Avgust je vladal rimsko državo, ko je mlada deklica, vsa srečna, vsa vesela brzih korakov hitela tja v judovske gore. Daši je bila strma pot, dasi je bila kamenita, nič ne počiva deklica, in akoravno se ji od truda rdečijo lica in ji pojema sapa, ona hiti, da preje pride k svoji sorodnici Elizabeti. Že se bliža hišici. Sama ne ve, kako bi pozdravila svojo edino sorodnico. Toda Elizabeta, stara žena, ji prihiti nasproti in jo pozdravi: »Odkod to meni, da pride k meni mati mojega Gospoda? Blažena si med ženami!« In ta deklica, vsa srečna, vsa vesela, zapoje ono pesem, katera se uresničuje tudi danes na tem mestu, zapoje in pravi: »Moja duša poveličuje Gospoda, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Zakaj odslej me bodo blagrovali vsi narodi.«
Cenjeni poslušalci! Vi veste, kdo je ta deklica. Vi veste, da je Marija, ki je dobila iz neba ono veselo sporočilo, da bo postala Mati božja. Veste pa tudi, kako se je uresničilo njeno prerokovanje. 2000 let bo kmalu preteklo in njena beseda se dan na dan bolj uresničuje. Kdo prešteje svetišča, sezidana v čast tej Devici? Od velikanskih cerkva, ki vzdigujejo mogočne svoje stolpe proti nebu, pa do kapelic in znamenj, ki ob potih kažejo čast Marijino, kdo jih prešteje? Vse v čast Mariji! Od mogočnih skladb, s katerimi so glasbeni umetniki proslavljali Marijo, pa do preproste pesmice, ki se poje v vaški cerkvici, vse tekmuje, da Marijo poveličujejo vsi narodi! Od imena, katero dobi imenitna princezinja pri sv. krstu, pa do imena preproste kmečke deklice, vse se klanja previsoki Gospe Mariji in priporoča svojo družino v njeno varstvo! Ko zjutraj še mrak leži po poljani in vsi ljudje še počivajo v sladkem spanju, že zadoni zvon iz cerkvenih lin ter poje slavo Oni, ki nam je rodila Zveličarja. In oče, ki se prvi zbudi iz sladkega, okrepčujočega spanja, zbudi tudi družino in pravi: Molimo angelsko češčenje. V težkem delu se je spehala družina na polju, vročina dneva je najhujša. Tedaj se pa zopet oglasi farni zvon, in oče, oprt na motiko, dene klobuk z glave, zopet pokliče družino in pravi: Počastimo Marijo! Otrpli so udje pridnih delavcev pri truda-polnem delu. Želijo si počitka. A še enkrat jih spomni zvona glas iz farne cerkve, naj dajo čast Oni, ki je rekla: »Odslej me bodo blagrovali vsi narodi.« In odkrije se cela družina, moli in
' V Studenem, dne 4. oktobra 1908.
časti Marijo, svojo mater. Tako se je godilo vselej, odkar je Marija postala božja Mati. Države so propadle, ni jih več! Narodi so izmrli, ni jih več! Posamezni zemljani so legli v grobove, tam mirno spijo, a eno je ostalo! Ostalo je češčenje matere Marije!
Prišlo je leto 1854. Takrat so mogočneje zaplapolala srca Mariji vdanih kristjanov. Nanovo, pa z večjim navdušenjem so se oglasile pesmi v čast Mariji! Sv. oče papež Pij IX. so razglasili, da je od Boga razodeta resnica svete vere, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta. Zvonovi so zazvonili po vsem katoliškem svetu! Vneti pisatelji so pisali knjige v čast Mariji, vneti katoliški duhovniki so šli na prižnice ter slavili mater Marijo, in pobožni verniki so sklepali roke, pripogibali kolena in se priporočali Brezmadežni. Nova čast, novo slavje za preblaženo Devico, kajne, dragi poslušalci!
Toda, kakor ima vsakdo sovražnike, tako brez sovražnikov ni bila tudi Marija. Da, odpadniki od svete Cerkve so izkušali ta novi biser Marijin umazati, in žal mi je, da moram 'reči, da so bili med temi tudi kristjani. A Jezus ljubi svojo Mater, ljubi jo neskončno, ljubi jo bolj, kakor so jo mogli ti sovražiti.
Dne 11. februarja 1858 je bilo, ko je Marija sama povedala, da je »Brezmadežno spočetje«. V mestu Lurdu se je prikazala pastirici Bernardki, tam je stopila sama s svojimi prečistimi nogami na naš pregrešni svet, da ga je prepričala, da je »Brezmadežno spočetje«. V tem mestu je začel izvirati čudodelni studenček, ki ozdravlja bolezni, tam deli ona milosti, in verni in neverni kristjani morajo priznavati že do 7000 čudežev, ki so se zgodili v tem milostipolnem kraju.
Od tega dogodka naprej se pa poje Mariji še večja slava. Nebroj pesmic se je zložilo lurški Mariji v čast! Nebroj molitvic kipi v prošnjah in slavospevih v zahvalo in priprošnjo k lurški Materi božji. Neštevilno oltarjev se je postavilo v čast Mariji lurški, in ob petdesetletnici njenega prikazovanja vse tekmuje, kako bi počastilo lurško Marijo
Cenjeni farani! Tudi vi niste zaostali v češčenju Matere božje. Jaz vas poznam že nekaj let in vselej sem videl, da spoznavate Marijo za svojo Mater. Zaostati pa niste hoteli tudi letos, ko je petdeset let, odkar se je Marija v Lurdu prvič prikazala. Vi ste hoteli tekmovati z drugimi častilci Marijinimi, zalo ste zbirali gradivo, zbirali denar in se trudili, da se je Mariji lurški sezidala ta kapelica in v njo postavila ta krasna Marijina podoba. Ljubi moji, kaj naj rečem? Sprejmite srčno zahvalo za vse, kar ste se trudili, kar ste žrtvovali, za vse, kar ste storili. Vedite, da vam to hvalo izrekam kot duhovnik, kot poslanec božji. Oni. ki mi je naročil, kaj naj učim. Oni mi je tudi naročil, naj se v Njegovem imenu zahvalim. Sprejmite torej, dragi farani, zahvalo za vse, kar ste žrtvovali za to kapelico
v imenu Jezusa, ki je Sin matere Marije, katero hočete s tem znamenjem počastiti in ji tudi vnaprej v tem znamenju izkazovati čast.
Preden Vas, preč. gospod župnik, prosim v imenu faranov, da blagoslovite kapelico, se obrnem do Marijine podobe! Ljuba naša mati Marija! Iz nebes vesela gledaš, kako te časti preprosto, pa pošteno ljudstvo. Varuj, vodi, vladaj ta verni narod! In ko boš gledala može in fante, ki bodo hodili mimo tega tvojega znamenja in se ti odkrivali, blagoslavljaj jih! Ko boš gledala žene in dekleta, ki se bodo prekriževale pred tvojo podobo, pošiljaj svoj blagoslov za njimi. In ko bo potrto srce pokleknilo pred tvojo podobo, izprosi mu pomoči. Glej milostno na to vas, glej milostno na vso to faro, glej milostno na našo slovensko domovino in izkaži se nam Mater! Amen.	Andrej Ažman.
Nagovori za mladino.1
4.	O grehu.
(Konec.1 2)
Oče in mati sta šla po svojih opravkih. Otrok je čisto sam doma. Ve pa, da so mati prinesli celo košarico lepih jabolk in jih shranili v kuhinji. Počasi zapusti sobo. Notranji glas mu govori — ali na misel mu pride: ne vzemi — greh je! Pa si misli: to nič ni; eno jabolko — oh, to je malenkost — in ukrade. — Deček je nemiren v šoli. Gospod učitelj, ki je slišal nemir, a dečka ni videl, vpraša: »Ali si ti to naredil?« Deček zardi in misli: tako mala laž — to nič ni — in samo enkrat — oh, to ni nič hudega; zlaže se g. učitelju, — Otrok opusti sv. mašo v nedeljo. Misli: to ni nič hudega; bom šel pa drugo nedeljo v cerkev.
Tako in podobno se izgovarja, kdor dela greh. Preljubi otroci! Ali greh res ni nič hudega? Ako dobi nova obleka le en sam madež, je izgubila svojo prvotno lepoto. Podobno je tudi z dušo. Dobi le majhen madež, ni več tako lepa kakor prej; dobi pa velik madež, izgubi svojo lepoto. In kateri madež zmanjša ali celo popolnoma vzame lepoto naši neumrjoči duši? Greh — edino greh je to zlo za dušo; mali greh jo omadežuje, veliki ali smrtni ji pa ukrade vso nadnaravno — nebeško lepoto. Ali greh res ni nič hudega, preljubi otroci! Hudo — silno hudo, da, največje in edino hudo je greh. Človek — kakor veste — obstoji iz duše in telesa; kaj od teh dveh je več vredno? Duša je neizmerno več vredna, kajti ona je podobna Bogu. Kako bi
1	Glej »Duhovni Pastir«, 1917, str. 65.
2	Glej »Duhovni Pastir«, 1917, str. 70.
se morali varovati, da bi ne omadeževali te podobe božje? In vendar — kako malo skrbe premnogi otroci za svojo dušo! Koliko grehov narede, ne sicer velikih, pač pa malih! Da, dobe se tudi taki, ki delajo smrtne grehe! Oh, kolika škoda je to za otroka! — A ne samo, da grehi omadežujejo dušo, temveč žalijo tudi Boga. Od njega imamo vse. Dal nam je dušo in telo. Vsak dan nas živi. Pripravil nam je nebesa. Zares, dober je naš nebeški Oče! In tega dobrega Boga žališ — ljubi moj otrok! Nad teboj torej toži: »Otroke sem zredil in povišal, oni so me pa zaničevali.« (Iz. 1, 2.) Dober otrok ne žali svojega očeta, temveč ga uboga in posluša. Enako se tudi dober deček — pridna deklica — na vso moč varuje vsakega greha, da ne žali svojega dobrega Boga. Bodite tudi vi vsi med temi dobrimi in pridnimi otroci!
Vsak greh — kakor sem rekel — omadežuje dušo in žali Boga. Zato pa Bog tudi kaznuje vsakega grešnika, Angele je Bog kaznoval, ker so grešili; kaznoval je Juda, ker je izdal Jezusa. Kaznuje pa tudi male grehe. Mozes je dvomil, bo li pritekla voda iz skale ali ne? Grešil je — mali greh je storil. Bog mu ni prizanesel, ampak umrl je in ni smel v obljubljeno deželo. Kazen brez usmiljenja čaka vsakega grešnika, tudi grešnim otrokom Bog ne prizanaša. Tepe jih tukaj na svetu, kaznuje pa tudi v večnosti. Je li morda greh malenkost ali nič? Hudo — edino in največje zlo je na svetu.
Škrjanček se je ujel v zanko. Bridko je tožil: »O jaz nesrečni, ubogi ptiček! Nisem kradel zlatih zrnic, ne srebrnih ali bisernih. Oh, ječmenovo zrno mi je prineslo smrt!« Preljubi otroci! Upam, da nimate velikih ali smrtnih grehov; pa tudi mali grehi so veliko — največje hudo: omadežujejo dušo, žalijo Boga in zaslužijo kazen. Pa še več! Mali grehi vodijo v smrtne. Kdor se malih ne bo bal, bo sčasoma postal velik grešnik; smrtni greh je pa smrt za dušo. Zato se na vso moč varujte vsakega greha. V izkušnjavi recite: Jezus, varuj me; Marija, stoj mi ob strani. Amen.	P. Arhangelj Appej, katehet.
5.	O zaupanju v Marijo.1
Na današnji dan so se izpolnile srčne želje pobožnega starčka Simeona. Željno je pričakoval in goreče molil in prosil Boga, da bi videl svojega Zveličarja. Uslišan je bil. Marija prinese Jezusa štirideseti dan po rojstvu — ravno na današnji dan — v tempelj in ga daruje Bogu. Simeon ga vesel vzame na svoje naročje, hvali Boga in med drugim tudi reče o Jezusu, da je "luč v razsvetljenje nevernikov« (Luk. 2, 32), to se pravi, da bo Jezus s svojimi nauki razsvetlil pogane. In ker je Simeon ime-
' Zn praznik Marijinega očiščevanja in za druge Marijine praznike.
noval Jezusa luč, zato se danes blagoslavljajo sveče; odtod tudi ime svečnica današnjemu dnevu. — Srečen je bil starček Simeon — kajneda, ljubi otroci! Da, srečen je bil ta sveti mož, ker je videl svojega Zveličarja. To srečo boste dosegli tudi vi. V nebesih boste gledali ljubega Jezusa v božji lepoti. Marija vas bo popeljala k božjemu Sinu. Le zaupajte vanjo!
Poglej, ljubi otrok, na Marijino sliko in si predstavi, da poleg Marije stoji angel Gabriel in govori takole: »Ne boj se, Marija, ker milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in sina dobila, in imenuj njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega imenovan« (Luk. 1, 31—32). S temi besedami je angel Gospodov oznanil Mariji, da bo postala mati Jezusova. Kolika čast je bila to pač za ubožno, nedolžno Devico! Nihče na zemlji, pa tudi v nebesih ni bil tako povišan kot Marija v tistem trenutku, ko je postala mati Jezusa. In zakaj? — Kdo pa je Jezus? Druga božja oseba je, Sin božji — naravnost Bog sam. In tega vzvišenega Sina je rodila Marija, ga vzgojevala in redila, pestovala in učila, zanj skrbela — z eno besedo: kakor se mati za vas trudijo in vam dajo, česar potrebujete, ravnotako je tudi Marija delala za svojega ljubega Jezusa. Zares — Marija je bila dobra in skrbna mati — a Mati božja, ker je bil njen Sin Bog sam. O kakšno odlikovanje je to za Marijo — pa kolika tolažba za nas! Ime — »božja mati« nam kaže njeno najvišjo čast in vzbuja v naših srcih posebno zaupanje. Kajti Marija kot božja Mati je nekako vsemogočna, ne tako kakor Bog, ki lahko stori vse, kar hoče; pač pa je Marija vsemogočna v tem, ker s svojo prošnjo doseže pri Jezusu vse, kar hoče. »Molitev božje porodnice« — pravi sv. Antonin — »je kakor povelje, zato je nemogoče, da ne bi bila uslišana.« Oh, kako mogočna je Marija! Vse lahko izprosi, vedno lahko pomaga. Zaupajte torej v Marijo! Zaupajte tem bolj, ker ima prav posebno rada otroke. Kakor Jezus, tako tudi Marija ljubi otroke. Neprestano moli za otročiče in jih varuje. — Zaupno vzdihuj k Mariji — moj otrok — posebno, kadar si v nevarnosti, da bi grešil. Takrat reci prisrčno: Marija, varuj me! — Spomni se, da sem tvoj otrok! Tako govori — tako kliči Marijo. Ne boj se Marije! Kakor najrajši poiščeš svojo mater, kadar se ti zgodi kaj neprijetnega, tako zaupno se zateci brez strahu k Mariji, zakaj Marija je tudi tvoja mati. Tako vzvišena Gospa, tako mogočna Kraljica, pa je tvoja mati! Da, Marija je tvoja mati. Jezus ti jo je dal z besedami: »Glej, tvoja mati!« (Jan. 19, 27.) O kolika dobrota zate, da imaš tako mogočno mater v nebesih. Ne samo mogočna je Marija, temuč tudi skrbna in ljubezniva mati. Noč in dan te varuje, moli zate, da bi te zveličala. Vsi dobro poučeni otroci vedo za to resnico in se izročajo v njeno varstvo. Naj omenim le enega dečka! — Dvanajstletni otrok je prišel v mesto, da bi hodil v šolo. Stanoval je v zavetišču. Doma je imel samo še mater. Čez nekaj mesecev pa mati zboli in umrje. Kdo naj pove dečku to
žalostno novico? Nihče si ne upa. Medtem se spomni njegov predstojnik, da deček zelo ljubi in časti Marijo. Pokliče ga k sebi, pelje na vrt pred Marijino kapelico. Nekaj časa oba molita, Nato pravi gospod: »Moj otrok, poglej Marijo; ta je sedaj tvoja mati.« Deček ga razume. Pade v njegovo naročje in milo joka. Kmalu se vzdrami in reče: »O Marija, mater sem izgubil; bodi odslej ti moja mati — varuj me in pripelji me k materi in očetu v nebesa.« — Glejte, otroci, dečkovo veliko zaupanje v Marijo in ga posnemajte! Saj ste se Mariji popolnoma izročili. Svetinjice na vaših prsih pričajo, da ste Marijini otroci. Kolika sreča za vas, da je Marija vaša posebna varihinja in priprošnjica v nebesih. Marija sicer nobenega ne zapusti, ker je mati vseh ljudi — nobenemu ne odbije prošnje, ker kot Mati božja lahko zmeraj pomaga; a na poseben način pa čuje nad onimi, ki so bili sprejeti kot Marijini varovanci v Marijin vrtec. Ne misli pa, ljubi otrok, da je dovolj, da nosiš Marijino svetinjico, da si uvrščen v njen vrtec — to ni dovolj — temuč bodi dobra, žlahtna cvetka v vrtcu Marijinem. To se pravi: živi tako, kakor ukazujejo pravila Marijinega vrtca, ki so napisana na podobici, ki si jo prejel, ko si postal Marijin otrok. Marsikdo pozabi na te dolžnosti. Ali si tudi ti med temi?
Otrok Marijin! Le poglej svojo Gospo na tej sliki in iznova obljubi, da hočeš njej služiti, jo ljubiti, častiti, in sicer kot otrok v Marijinem vrtcu, pozneje pa v Marijini družbi. O blagor zvestemu otroku Marijinemu! Zveste otroke Marija posebno varuje in blagoslavlja. Le zaupajte v Marijo! Kot božja Mati je mogočna, kot vaša mati je skrbna in ljubezniva. Marija bo vas popeljala v nebesa. Tam boste gledali milega Jezusa v nebeški lepoti. Kolika sreča vas čaka v Marijini družbi. Boste li zapustili Marijo? Ne — nikoli — pravite. — O Marija, ohrani vse v tem trdnem sklepu! Amen.	P. Arhangelj Appej, katehet
6.	O nevoščljivosti,1
Gospodar je imel delavce v vinogradu. Najel jih je, in sicer ene zjutraj, druge ob deveti uri, druge opoldne, ene pa tak« pozno, da so delali samo eno uro. Zvečer je dal vsem enako plačilo. Sicer bi lahko dal enemu več, drugemu manj, kakor je delal v vinogradu več ali manj časa. Pa ker je bil dober, je dal tudi onim, ki so bili najeti šele proti večeru, ravnotoliko, kakor tistim, ki so delali ves dan. To je užalilo delavce, ki so prvi prišli v vinograd, in bili so žalostni, ker so poslednji več prejeli, kakor so zaslužili, bili so nevoščljivi. — Tem hlapcem je podoben tisti otrok, ki je hud, ako dobi bratec večji kos kruha; ki se jezi, če ima drugi boljše spričevalo; ki je žalosten, ako
Zu prvo predpepclnično nedeljo.
ima sosedov otrok lepšo obleko. Tak otrok ne privošči drugemu onega, kar mu je Bog dal ali kar so mu dali starši ali kdo drugi. In kako nespametno, grdo in škodljivo je za vsakega, kdor goji nevoščljivost! Le poslušajte!
Pes je ukradel kos mesa in plaval ž njim na drugo stran. V vodi zagleda psa, ki tudi nese kos mesa. Nevoščljivost se ga loti. Plane hitro na tega psa, da mu iztrga meso. Medtem izpusti svoj kos, a tudi pri onem psu nič ne dobi. Zakaj v vodi je videl samega sebe. Saj, če pogledamo v vodo, vidimo same sebe kakor v ogledalu, seveda bolj temno. Kaj je torej, preljubi otroci, psu koristila nevoščljivost? Prav nič; še svoj kos je izgubil, ker je meso padlo v vodo. — Nespameten je bil pes, poreče vsak. A mu ne smemo zameriti, ker je žival brez uma. V resnici nespameten pa je nevoščljiv otrok! Žalosten je, če kdo zna v šoli; jezi se, ako dobi součenec boljše izpričevalo; hud je, ako je kdo lepši, močnejši, ako ima bogate starše; vesel je, ako katerega zadene nesreča. Ima li kakšno korist od tega? Morda mu bo nevoščljivost prinesla boljše izpričevalo, večjo moč, bogate starše? Ne — otroci moji! Ali ni nespametno biti nevoščljiv? Gotovo! Boste še v prihodnje gojili v srcu to napako? — Premagujte se, in to tem bolj, ker je nevoščljivost zelo ostudna.
Poglejmo le, kje je nevoščljivost doma in odkod je prišla na svet? Pekel je njena domovina. Od tam se je razširila po zemlji. Hudobni duh je vsled greha izgubil nebesa. Siino je trpel. Adam in Eva sta se veselila v raju in še večje veselje ju je čakalo v nebesih. Ta sreča je grizla hudobnega duha. Žalosten je bil in ni privoščil prvemu človeku veselja, katero mu je Bog pripravil. Nevoščljiv je bil. In kaj se zgodi? Nevoščljivost ga pripelje v raj. Skrije se v kačo in zapelje v greh prve starše. Sedaj je bil zadovoljen hudobni duh. — O, otroci! V peklu se je torej začela nevoščljivost in iz pekla je prišla na svet. Prvi nevoščljivec je bil hudobni duh. »Po nevoščljivosti hudobnega duha je smrt prišla na svet, in kateri so na njegovi strani, ga posnemajo« (Modr. 2, 24, 25). Ali ni ostudno, posnemati onega, katerega je Bog zavrgel? In vendar, kolikokrat je že bil ta ali oni izmed vas nevoščljiv? Ljubi otrok! Varuj se tega ostudnega greha! Kadarkoli te napade nevoščljivost, premagaj se; reci odločno: nočem biti podoben hudobnemu duhu — o Jezus, pomagaj mi! Da, zatiraj nevoščljivost, in to tem bolj, ker nevoščljivec navadno pada tudi v druge grehe. Nevoščljivost je namreč poglaviten greh; iz nje izvirajo mnogi drugi grehi. Kako škodljiva je tedaj nevoščljivost!
Oče Jakob je napravil Jožefu pisano suknjo. Bratje so mu bili radi nje nevoščljivi; a ker niso premagali tega greha, so začeli Jožefa sovražiti, obkladati s priimki, vrgli so ga v vodnjak, hoteli so ga umoriti, — slednjič so ga prodali v Egipt, očeta pa nalagali, da je Jožefa požrla divja zver. Koliko grehov
so pač naredili, ker so bili nevoščljivi! Otroci, varujte se tega greha! Marsikaterega je nevoščljivost zapeljala, da se je jezil, lagal, pretepal, škodo delal ali kaj drugega hudega storil.
Zares, škodljiva je nevoščljivost, pa tudi ostuden in nespameten, kakor smo videli, je tisti, ki goji to pregreho. Upam, da boste odložili to grdo napako. Seveda se je težko premagati, ali zaupajte v Jezusa in v Marijo. Kličite ju na pomoč, kadar se pokaže v vašem srcu nevoščljivost — in zmagali boste. Vse življenje pa se ravnajte po besedah sv. Pavla: »Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi« (Rim. 12, 15). To se pravi: privoščite vsakemu dobro in veselite se s srečo drugega kakor s svojo in imejte sočutje nad nezgodo svojega bližnjega. Amen.
P. Arhangelj Appej, katehet.
7. O laži.1
Nedolžni Abel leži na polju. Mrtev je. Kajn — lastni brat — ga je umoril. Bog vpraša Kajna: »Kje je Abel, tvoj brat?« Kajn odgovori: »Ne vem; ali sem mar jaz varih svojega brata?« (I. Moz. 4, 9.) Kaj govoriš, ubijalec? Ne veš za brata? Preljubi otroci! Ali mu res ni bilo znano, kje je Abel? — Dobro je vedel; vedel je, da leži mrtev na polju. Ali vedoma je drugače govoril, kakor je mislil, z drugo besedo: Kajn je lagal. In žal, da premnogi otroci dostikrat posnemajo hudobnega Kajna! Namesto da bi vedno in povsod govorili resnico, se lažejo svojim ljubim staršem, učiteljem, součencem in drugim. Reči smem, da ni skoro greha, ki bi bil tako razširjen med otroki, kakor 1 a ž. Mnogim je prišla laž že v navado. Naj vam danes nekoliko povem o tem grdem in ostudnem grehu!
Lažnjivega človeka predvsem ne mara Bog. Sveto pismo nam to potrdi z besedami: »Lažnive ustnice so Gospodu gnusoba.« (Preg. 12, 22.) Gnusi se tedaj Bogu tisti, ki laže. In zakaj? Preljubi otroci! Kdo je bil tisti, ki je prvi lagal? Hudobni duh je lagal v raju: »Ne bosta umrla ne,« je rekel Evi. »Oči se vama bodo odprle(, in bosta kakor bogova ter spoznala dobro in hudo.« (I, Moz. 3, 4, 5.) Ali se bo res to zgodilo, kar je tu hudobni duh zatrjeval Evi? O, vedel je dobro, kaj čaka prva človeka, ako bosta jedla od srednjega drevesa. Govoril torej ni resnice — nesramno je lagal. A ne samo to pot je lagal, hudobni duh češče laže; celo Jezusa samega je hotel z lažjo zapeljati v greh: »Vse to ti dam, če padeš predme in me moliš.« (Mat. 4, 9, 1.) Vse, kar se vidi z gore, hoče dati Jezusu. A čigavo je bilo ono, kar je ponujal? Njegovo ne, temveč božje. To je sam vedel. Govoril je tedaj vedoma drugače, kakor je mislil: lagal je. Prav govori sv. Janez: »Hudobni duh je lažnik in oče laži.« (Jan. 8, 44.) In ti, otrok moj, kolikokrat lažeš! Delaš tako, kakor hu-
' Za prvo postno nedeljo.
dobni duh! Njega torej posnemaš? Njegov otrok si; hudobni duh je tvoj oče! A kako bi te mogel Bog ljubiti, ker živiš tako, kakor tisti, ki ga je Bog pahnil v pekel. Bog te ne mara, gabiš se mu! — Ako bi videli v kozarcu grdo pijačo — plesnivo — ki bi še smrdela — oh, kdo bi jo hotel zaužiti! Stran bi se obrnil vsak, obraz bi se stresel, nevoljo pokazal; pravimo: pijača bi se mu gnusila. Tako se gnusi Bogu tudi oni, ki laže, »Lažnive ustnice so Gospodu gnusoba.« Vem, da bi rad dopadel Bogu. Poboljšaj se! V prihodnje bodi odkritosrčen, to se pravi: govori vedno le resnico. Na ta način boš dopadel Bogu, a ne samo njemu, temveč tudi ljudem, kajti tudi ljudem se gnusi lažniv otrok.
Na nekem otoku je bil pri sodbah zmeraj navzoč mož, ki je imel v roki velik kol. Čemu neki je ta mož stal v sodniji? Zapovedano mu je bilo, naj vsakega, ki bi lagal pri sodišču, takoj pobije s kolom. Tako zelo so ti ljudje sovražili laž. A tudi dandanes se ljudem gabi in gnusi oni, ki laže. Lažnivega človeka nihče ne ljubi, ne verjame mu, čeravno govori resnico. Posebno pa se gnusi lažniv otrok staršem in učiteljem. Najmanj ljubezni okušajo doma in v šoli oni dečki in tiste deklice, ki imajo to grdo napako, da radi lažejo. Zares »grd madež je laž na človeku« (Sir. 20, 26). Da, tako grd madež je laž, da niti Bog, niti ljudje ne marajo za onega, ki laže.
To je dobro vedela mati sv. Frančiška Šaleškega. Ko je bil ta svetnik še otrok, mu je večkrat govorila: »Ljubi otrok, le lagati nikar! Laž je grda pred Bogom in pred ljudmi. Laž je od hudobnega duha, in kdor laže, postane otrok satanov.« Dobri deček si je zapomnil te besede in tudi tako živel, kakor ga je mati učila. Iz njegovih ust ni nikdar prišla nobena laž. Če je kdaj kaj napačnega storil, je rajši pripoznal, kakor da bi se z lažjo odtegnil kazni.
O da bi bili vsi podobni temu odkritosrčnemu dečku! Odkritosrčnega otroka ljubi Bog in ljudje. Dosedaj je ta ali oni lagal, z lažjo si pomagal, z lažjo druge dolžil. Ali naj tako dela še v prihodnje? Kaj ti pomaga laž? Bog tako vse ve; laž pride hitro na dan, grda in ostudna je, kakor smo videli. Ali boš še lagal? — Ah, ljubi Jezus, žal mi je, da sem lagal. Nočem biti več v številu onih, ki posnemajo hudobnega duha in se gnusijo tebi in ljudem, temveč vselej hočem govoriti resnico. - Izpolnjuj ta sklep in dopadel boš Bogu in ljudem. Amen.
P. Arhangelj Appej, katehet.
8. O Jezusovem trpljenju.
Na gori Moriji je vse pripravljeno: oltar je postavljen, nanj so položena drva, meč in ogenj sta pri rokah, Izak zvezan leži vrhu gromade. Zdajci prime Abraham za meč, da bi zaklal in
daroval svojega sina. Kar zakliče angel Gospodov: »Stoj, Abraham, nič žalega ne stori mladeniču!« (I. Moz. 22, 12.) — Na ravnotem kraju — preljubi otroci — kjer bi bil moral biti darovan nedolžni Izak, se je dvatisoč let pozneje daroval naš mili Jezus. Pri njegovi daritvi ni zaklical angel vojakom: dovolj je, nehajte s svojim groznim delom, vzemite s križa božjega Sina — ne, temveč Jezus je trpel neznosne bolečine do smrti, ker je sam tako hotel: »Darovan je, ker je sam hotel« (Iz. 53, 7.), govori prerok. Daritev je bila končana. — Na Jezusovo trpljenje nas posebno spominja sveti postni čas, to je ves čas od pepelnice do Velike noči. Dobri verniki v tem času pogosto pogledujejo na križ Gospodov. Imejmo tudi mi danes Jezusa pred očmi in premišljujmo njegovo grozno trpljenje.
Po zadnji večerji je šel Jezus na Oljisko goro. Pri vhodu na vrt Getzemani se poslovi od svojih apostolov in vzame v vrt le Petra, Janeza in Jakoba. Tudi od teh treh se oddalji — in zdaj se prične njegov smrtni boj. Glej, otrok moj! svojega milega Zveličarja, kako se trese, kako moli in kako teko krvave kaplje po njegovem obličju in padajo na zemljo! Glej, kako ga čez nekaj ur pozneje zgrabijo sovražniki, zvežejo, sujejo in kot hu-dodelnika odpeljejo v mesto Jeruzalem! Stopi k stebru in poslušaj, kako ga bičajo: udarec za udarcem pada na njegovo sveto telo, kri teče na tla, krvave rane sei pokažejo v vsej grozoti! Poglej na njegovo glavo! Namesto zlate krone nosi trnjevo, ki ga zbada in trpinči. Spremi ubogega Jezusa na Kalvarijo in glej, kako nese težki križ, kako pada pod njegovo težo in znova dobiva udarce! Slednjič dvigni oči na križ! Tu visi, pribit z žreblji, med nebom in zemljo. Pomagati si ničesar ne more. Tri dolge ure trpi grozne bolečine. Končno pa izdihne svojo dušo. Ljubi otrok! imej vse to, kar sem sedaj povedal o Jezusu, pred očmi in spoznal boš, da je imel prav prerok, ki je zapisal te-le žalostne besede: »O vi vsi, ki greste po potu, pomislite in poglejte, če je kaka bolečina, kakor je bolečina moja« (Žal. pes. 1, 12). Dosedaj ni bilo bolečine tako velike, tako hude na svetu, pa je tudi v prihodnje nikdar ne bo tako grozne, kakršno je občutil naš dobri Jezus. Veliko, neizmerno veliko je trpel Zveličar na svojem telesu. Smili se vam gotovo, ljubi otroci! In kako ne? Hudo nam je, če žival trpi; bolj hudo še, če človek; a hudo, zelo hudo nam je, ko vidimo ljubega Jezusa v tolikem trpljenju. — Pa nisem še vsega povedal. Razen na telesu je mnogo trpel tudi n a d u š i. Le poslušajte!
»Žalostna je moja duša« (Mat. 26, 38), je zaklical Jezus v vrtu Getzemani, »tako žalostna je bila, da potim krvavi pot.« Žalostna je bila njegova duša, ker so ga apostoli zapustili, Juda izdal, Peter, poglavar vseh, celo trikrat zatajil. Žalosten je bil Jezus, ker so ga sovražniki kleli, sramotili in vse hudo o njem govorili tudi takrat, ko je največ trpel, viseč med dvema raz-
bojnikoma. Otožno je bilo njegovo srce, ko je videl Marijo, svojo ljubo mater, vso zalito s solzami. Žalosten je bil Jezus, ko je gledal pred seboj vse ljudi celega sveta, tudi vse otroke in vedel kot Bog, da ga bodo še žalili, čeravno je zanje toliko trpel. Zares, mnogo je dobri Zveličar trpel na svoji duši!
(Konec prihodnjič.)
Pogled na slovstvo.
Naloge vojaškega duhovnega pastirja na bojni črti. — Preč. c. in kr. apostolski vojni vikar je izdal 25. oktobra 1916 nov zvezek v o ja -škega dušnopastirskega lista,1 ki na 95 straneh poleg mnogih uradnih odredb, določil in pojasnil podrejeni duhovščini ter osebne statistike objavlja (na str. 3—17) izvrsten članek o nalogah vojaškega duhovnega pastirja na bojni črti, ki ga je spisal vojni kurat dr. J. P a r s c h. Pisatelj, profesor pastoralke in goreč dušni pastir, na podlagi 17 mesečnega pastirovanja (pri češko-nemškem pešpolku iz Moravske) sintetično razglablja pisano, zamotano snov, »bogato, zelo kamenito, a tudi plodonosno polje«, »brez šminke, prostodušno«; prav kakor treba, spretno in poučno. Ker spis ni le pripomoček in izpodbuda vojnim kuratom, ampak tudi za vse duhovnike zelo informativen ozir vojnega pastirstva, o katerem se je razširilo dokaj netočnih mnenj tudi v slovenskih deželah, bi bilo želeti, da se širši krogi duhovščine seznanijo z njegovo vsebino.
Pregledno pisani spis kratko in precizno uvodoma pobije puhlico, da je duhovnik v vojski nepotreben in dokaže eksistenčno pravo vojnega duhovnika (pospeševatelj državo ohranjujoče vere in morale — pravo vojakov do verskega vodstva in tolažbe — voditelj mrliške knjige) in poudarja odločujoči pomen in vsebino osebnosti vojnega kurata (modrost, nad-kriljujoča naobrazba, finost in ljubeznivost v občevanju, hrabrost, delavnost, dušnopastirska gorečnost, skrb za lastno posvetitev). Nato določi glavni namen v vojaškem duhovnem pastirstvu (rešitev duš vojakov) in posebne namene (priprava na blaženo smrt, vzgoja vojaških čednosti, varstvo pred vojnimi nevarnostmi). Glavna naravna pripomočka pri tem delu sta: smrtna nevarnost, v kateri so vojaki, in stotniška šarža vojnega kurata, ovire pa: vojne razmere, včasih vojaška poveljstva, vojaki sami (pomanjkljiva vzgoja, slabi zgledi, napačna sramežljivost, apatija, lahkomiselnost). Potem pa razpravlja pisatelj v podrobnosti i z v r -
1 Pastoralblatt ftir die k. u k. kathol. Militar- und Marine-geistlichkeit. Wien 1916. V lastni založbi. Naročiti ga more vsak duhovnik v knjigarni »Reichspost«, Dunaj VIII.
sevanje vojnega pastirstva: pri zdravih, ranjenih, skrb za mrtve.
Pastirska skrb za zdrave se izvršuje s sv. mašo, pridigo, delitvijo sv. zakramentov, vplivom cerkvenega leta, z osebnim stikom. Zanimivih podatkov iz pisateljeve prakse in praktičnih nasvetov, njegovih težav in uspehov ni mogoče v okviru tega poročila podrobneje navesti, dasi so zelo poučni, zlasti za tiste, ki radi z besedo in peresom sodijo vojne kurate, njih delo in življenje. Vsebina pridig, ki naj vselej spremljajo sv. mašo in naj bodo predvsem: preproste, praktične, kratke, bodi: priprava na smrt, vojaške čednosti, varstvo pred nevarnostmi za vero in nravnost. Edino pravilna snov za pridige! Vojaki, ki bodo o tem dobro poučeni, bodo tudi hrabri. Tudi to poglavje je zelo poučno; le glede jezikovnih težkoč je premalo točno. Največja ovira v pastiro-vanju premnogih kuratov je neznanje jezikov. Danes se v vsakem oddelku govori več (tri do deset) jezikov; zato so najporabnejši slovanski kurati, zlasti slovenski in slovaški. Vojska je nanovo dokazala resnico pregovora: Kolikor jezikov kdo zna, toliko mož velja. -— Poglavje o s v. s p o v e d i (in generalni odvezi), sv. obhajilu in cerkvenem letu je krajše. Pri dušnopastirskem delovanju na bojnem polju — in o tem govori spis — tudi ni pričakovati tistih uspehov kot doma. More pa se reči, da čim dalje traja vojska, tem pogosteje se vrši služba božja in dele sv. zakramenti, kjer je sploh mogoče, ker je pastirstvo zdaj končno urejeno in vpliv dušnih pastirjev na merodajnih mestih večji. Pogojeno je poglavje o osebnem stiku kurata z vojaštvom, častniki in moštvom. Le eno — meni se zdi najvažnejše — je izpuščeno: kurat bodi srednik med častniki in moštvom, v korist in pomoč vsem pomoči potrebnim. Kot duhovnik more biti zaupen tudi s preprostim vojakom, kot častnik ima besedo med častniki; zato more odkriti marsikako rano in jo s svojim vplivom ozdraviti. Seveda kse mora zopet pribiti: treba znati jezike.
Ozir skrbi za ranjence odkriva pisatelj razne ovire, katerim pa, žal, ni moč odpomoči. Če v katerem oziru, velja tu oni: vojska je vojska. Glede dobre volje zdravnikov je preveč optimističen. Misel, da kurat podpiraj zdravnika pri njegovem poslu, je v splošnem dobra, a pisca predaleč zapelje. Kuratu naj se olajša sodelovanje, nikar pa naj se ne obtežuje z novimi predpisi. — Za padle vojake se po pravici potegne, dasi so v vojski prilike in poveljniki, oziroma čete, pri katerih se ne doseže lahko, kar mrtvim gre. Tudi kuratovo pisarniško delo, važno in časoma zelo obsežno, primerno omenja.
Ta spis, pa tudi ostala vsebina, ki se ozira v objavljenih določilih vojaškega škofa in drugih vojaških oblasti tudi na delokrog civilnih župnih uradov, ki imajo vedno več opravila z zadevami Vojakov (smrtni slučaji, poroke itd.), zasluži, da publikacija preč. apostolskega vikarijata dospe tudi v roke čimveč civilnim gospodom duhovnikom, predvsem seveda onim, ki žive v bojnem in etapnem ozemlju.	Jernej Hainer, vojni kurat.
Slovenska stenografija. — Priredil F r. N o v a k , c. kr. gimnazijski profesor. Cena K 4-20. V Ljubljani, 1916. Katol. Bukvama. — Zaznamek okrajšav korespondenčnega pisma. Sestavil Fr. Novak, c. kr. gimnazijski profesor. Cena K 3-—. V Ljubljani, 1916. Katoliška Bukvama.
Monakovci se po pravici ponašajo s svojim rojakom Gabels-bergerjem, ki si je s svojo stenografijo pridobil svetovnoslavno ime. Mimogrede bodi povedano, da je bil Franc Ks. Gabelsberger (f 1849) dober katoličan.
Sam je svoj sestav najprej namenil za nemški jezik, a njegovi učenci so ga kmalu priredili tudi za druge jezike; znano je n. pr., da • so ga na vatikanskem cerkvenem zboru s sijajnim uspehom rabili za zapisovanje latinskih govorov. Tudi nam Slovencem ni več neznan. Kar nas je starejših, smo se na gimnaziji učili nemške stenografije, le z zasebno pridnostjo se je ta ali oni pečal tudi s slovensko. Dobro se še spominjam, kako sva se pred 36 leti kot gojenca v Aloj-zijevišču skupno vadila s sedanjim trnovskim dekanom, gosp. dr. J. Kržišnikom, po tedanjem Bezenškovem »Jugoslovanskem stenograf u«, ki je bil predvsem določen za Hrvate, a naj bi obenem združeval z njimi tudi Slovence.
Dijaki poznejših let so bili že srečnejši. Poleg nemške se je v šoli uvedla tudi slovenska stenografija kot neobvezen predmet in dobili so v roke brez primere boljši pripomoček: Novakovo učno knjigo.
Sedaj jo imamo že v III. izdaji pred seboj. Pri naših učnih knjigah je to redek dogodek, ki priča, da knjiga ugaja in ima mnogo •odjemalcev. Ne bom je hvalil: to so že storili ali bodo še strokovnjaki v svojih ocenah. Namen tem vrsticam je, opozoriti na obe publikaciji duhovne sobrate, zlasti tiste, ki so se na gimnaziji naučili nemške, ne pa tudi slovenske stenografije. »Slovenske stenografije« I. del obsega korespondenčno pismo ter z »Zaznamkom okrajšav korespondenčnega pisma« popolnoma zadostuje za navadne potrebe. V primeroma kratkem času se je mogoče prepričati, kako umno in spretno je prilagodil gospod profesor Gabelsbergerjev sestav za naš lepi materni jezik. Ne podaja nam le predelanega Bezenška. Naslonil se je bolj na Čehe, in sicer ne v škodo za razvoj in napredek stenografije med Slovenci. Vsak izmed nas iz svoje izkušnje vč, koliko časa nam jemlje pisanje. Zunaj na potu hočeš včasih zaznamovati kako dobro misel, cerkven govor ali kak drug sestavek v glavnih obrisih osnovati, pri duhovnih vajah si začrtati najlepše utrinke za poznejšo uporabo —, toda dolgo se ne moreš muditi s pisanjem, ne utegneš. Tudi tukaj velja pregovor: Čas je denar. Velik in prijeten pripomoček - v takih in sličnih okolnostih nam podaja Gabelsbergerjeva umetnost. Zato bodi Novakova »Slovenska stenografija« z »Zaznamkom okrajšav« vred toplo priporočena.	Dr. Fr. Pernč.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške Tiskarne.