62
V obrambo verodostojnosti Tumovih »Spominov"
Pod naslovom „Kako piše zgodovino dr. Henrik Turna" je objavil ..Slovenec" v št. 129 od 10. junija ,pl. % nekaij kritično-polemionih pripomb k avtobiografiji pokojnega dr. Turne in v št. 136. od 18. junija pl. 1. tudi njihovo nadaljevanje pod naslovom „Dr. Turna in londonski pakt". Pisec je vzel iz Tumove knjige tri navedbe in o njih kategorično zatrjuje, da si jih je Tuma kratko in malo izmislil. Če pogledamo njegovo ..dokazovanje" malo bolj od blizu, se prav vidi, da ne vzdrži nobene kritike in da je storil v vseh treh točkah pokojnemu Turni krivico. To hočem na najkrajši način pokazati v naslednjem.
1. Razgovor Turne s Hohenlohejem. Tuma piše v spominih, da se je avgusta 1917 sešel na Dunaju s princem Hohenlohejem na razgovor. Kritik pa pravi, „da si je dr. Tuma to svojo trditev popolnoma izmislil, da daje samemu sebi neko važnost" in ponuja za to ..direkten dokaz". Toda v vsem njegovem raz-motrivanju ni niti sledu kakega dokaza. Predvsem Tuma prav nikjer ne govori o ministru Hohenloheju in so torej vsa protislovna piščeva izvajanja o „tako zaposlenem ministru H." ki „ni bil več minister in tudi ni imel nobenega izgleda več, da bi še kdaj postal" in podobna, povsem brezpredmetna. Prav tako brezpredmetno je vprašanje, ali se je H. avgusta 1917 ganil iz svoje palače ali ne. Svoje trditve, da se je H. ..odtegnil vsem stikom z zunanjim svetom", „da se je bil čisto zaprl vase" in da ni imel ne le nobene besede v zunanje- in notranjepolitičnih
vprašanjih monarhije, ampak tudi »nobenega interesa zanje" (?!), bi bil pisec moral šele dokazati, da bi mu mogli priznati upravičenost sklepa, češ da se mu ne zdi verjetno, da bi Hohenloheja mogel takrat zanimati kak razgovor s Tumo. Pa tudi če bi pisec dokazal, da je bil H. takrat res tako brezbrižen, bi vendarle ne mogel izključiti, da bi utegnil imeti vsaj od časa do časa „lucida intervalla", ko se je v njem prebudilo zanimanje za to, kaj se po svetu godi. Kritikova konstrukcija, ki naj bi bila »dokaz", se zruši do tal pri prvem dotiku. Edini, ki bi mogel postavljati glede tega razgovora Turno na 1 a ž, bi mogel biti pač le Hohen-lohe sam... Tumovo mnenje o nastanku majniške deklaracije in njegovo opiranje tega mnenja na Hohenlohe jeve izjave zahteva stvarne kritike, ne pa takih trhlih konstrukcij. Stvarni kritik bi mogel najbolj uspešno zavrniti Tumovo mnenje z zgodovinskim pojasnilom, kakšne izjave je želela Clam Martinieeva vlada od čeških, slovenskih in drugih poslancev. Hohenlohe je lahko izrazil samo svoje zasebno mnenje; prav verjetno je, da je ta pristaš demokratizacije Avstrije — za kar so ga svoj čas nasprotniki nazvali „rdeči princ" — 1. 1917. videl rešitev Avstrije le v precejšnjih koncesijah njenim zatiranim narodom. Nestvarni kritik pa se je vsemu temu izognil in raje vrgel na Tumo svoj kategorični, a nič manj neopravičeni očitek. Kritikovo površnost lepo izpričuje nezgoda, ki se mu je primerila pri dokazovanju: Pri njem beremo, kakor da „se je rodila majska deklaracija" šele po 26. juniju istega leta (po padcu Clam Martiniceve vlade)! No, če že tako površno čita svoje lastne spise, potem se ni čuditi, da je še bolj površen pri čitanju tujih, kakor bomo videli pri ostalih dveh točkah.
2.  Tumove študije v »Kriegsarchiv u". — Vsakemu pazljivemu bralcu je moralo biti takoj jasno — in seveda bi moralo biti jasno tudi vsakemu količkaj vestnemu kritiku — o kakšnem „Kriegsarchivu" piše Turna v spominih, iz njegovega opisa (str. 360): „V tem arhivu so se nabirala vsa dela, ki so se tikala vojne, iz vsega sveta..." Jasno je, da gre tu za posebni oddelek dvorne knjižnice, v katerem se je zbirala politična literatura o vojni, ne pa za arhiv vojnega ministrstva, kjer so hranili seveda vse kaj drugega, samo politične literature ne, ki ga pa kritik tako živo in dramatično opisuje, da bi le Turna mogel vanj! V obrambo Turne proti kritikovemu napadu je že lanska »Slovenija" prinesla dve beležki. Prva (24. št.) navaja pripovedovanje dr. Ivana Prijatelja, „da je Turna takrat res bil pri njem in proučeval vojno-politično literaturo", druga pa (25. št.) stvarno popravlja Tumo v izrazu, da bi namreč moral napisati »Kriegs-sammlung", a ne „Kriegsarchiv", in pove, da je Turna dobival po dr. Prijatelju na razpolago gradivo iz »Kriegssammlung", ki ni bilo dostopno javnosti. Da sta pisca teh dveh beležk bolje informirana od kritika, dokazujeta dva Tumova dopisa dr. Prijatelju. V prvem od srede junija 1917 čitamo: »...Sedaj predelam gradivo, katerega sem nabral, ki mi bo dobro služilo. Srčna hvala za vso Vašo prijaznost!" V drugem od 28. I. 1918 se mu zopet zahvaljuje in pripominja: »Okoristil sem se Vaše dobrote prav z uspehom in dobil za svoja dela mnogo gradiva in informacij." Kaj po vsem tem še ostane od kritikove trditve, da si je Turna kar na lepem »storijo" o »Kriegsarchivu" izmislil. Samo to, da je popravil Tumovo zmotno navedbo, češ da je bil dr. Prijatelj tedaj nadporočnik in kot tak šef »Kriegsarchiva". Vsa ostala njegova storija pa je v celoti izmišljena!
3.  Tumovi razgovori z dr. Žerjavom in dr. Laginjo o londonskem paktu. Kritik zatrjuje, da so ti razgovori »popolna bajka". »Direkten dokaz" ima takoj pri roki: Žerjava in Laginje avgusta meseca 1917 na Dunaju ni bilo in se torej nista mogla tam v tistem času s Tumo^ raz-govarjati o ničemer in tudi o londonskem paktu ne. Če je ta kritikova trditev
63
pravilna in ne konstruirana kakor njegov opis Hohenlohejeve indolence in zastraženega „Kriegsarchiva", za katerega sploh ne gre, potem drži zaključek, da je Turna svoje razgovore z Žerjavom in Laginjo napačno uvrstil na mesto, kjer govori o svojem bivanju na Dunaju avgusta 1917 na predkonferenci za Stookholm. Treba jih je torej datirati s poznejšim datumom, ne pa trditi, da jih zato sploh ni bilo. Korespondenca med Turno in Žerjavom dokazuje, da sta se na Dunaju shajala (tako n. pr. sporoča Turna Žerjavu v pismu od 11. I. 1918, da pride na Dunaj „ter se osebno pomeniva... svojo adreso Vam pustim v parlamentu, ako se ne srečava"). Stvarni kritik bi popravil datum, ne pa očital Tumi, da „nam je natvezel popolno bajko". Sploh pa raziskavanje, v katerem mesecu so se ti razgovori vršili, nima nobene važnosti. V a ž n o in z a n i m i v o pa je, raziskati, ali je bila kakšna razlika med Tumovirn in Žerjavovim gledanjem na londonski pakt. Da, takšna razlika je bila: Žerjav je smatral, da je londonska pogodba „k sreči obsoletna" (gl. njegovo pismo Tumi od 2. I. 1918, ki je objavljeno v urednikovih dopolnitvah k Tumovirn spominom na str. 462 zgoraj), medtem ko je imel Turna iz „vojnega arhiva" o njej vsekakor boljše informacije in bolj realen pojem o njeni nevarnosti. Vprašanje je, ali je imel Turna prav, ko je slovenske politike opozarjal „na nevarnost, ki preti slovenskemu Primorju, Goriški in Istri v primeru zmage držav sporazuma" (zakaj je kritik pri citiranju kratkega stavka postavil piko za besedo „Primorju"?!)? Ali je imel prav, ko je pisal na neko Žerjavovo pripombo glede stališča Setona-Watsona do Slovencev v „Napreju" decembra 1917: „... ne odločajo posamezna mnenja, pač pa realne sile, ki se danes ob A d r i j i bore za prvenstvo. Žal, da moram dostaviti, da v tej borbi igra slovenski narod docela pasivno vlogo, dočim je vloga Hrvatov in Srbov precej nestalna in še danes nejasna"? Vsak stvarni kritik bi mu danes pač lahko priznal, da je imel takrat prav in da je imel tudi vso pravico, da to v spominih tudi pribije. Tarna tudi nikakor ne zanika in mu nikakor ni bilo neznano — kar pa mu kritik vendarle očita —, da so slovenski in hrvatski emigranti nastopali proti londonskemu paktu. Saj piše na str. 361 zgoraj — na isti strani, s katere kritik citira! — takole: „Nisem pa mogel najti v „Kriegsarchivu" nobene vsaj nekoliko pomembne monografije slovenskih in hrvatskih emigrantov v antantnih državah. Ti so pač imeli od leta 1915. do leta 1917. časa dovolj, da bi temeljito pojasnili vse narodne, socialne, gospodarske in politične razmere v Primorju, ne le površno publicistično ali z letaki, kakor so to storili." Kritik namreč sploh ni razumel smisla celega Tumovega odstavka, ko piše, da bi bil Turna hotel, da slovenski politiki z Dunaja šele „pouče" emigrante o obstoju londonskega pakta. Ne, za to Tumi ni šlo, ampak za to, da bi koordiniral obe svoji politiki — na Dunaju in v Parizu, Londonu itd. — za uspešen odboj nevarnosti londonskega pakta. Ali ne dokazuje omenjeni odstavek iz Zerjavovega pisma, da se je vsaj Žerjav lahkoverno zazibal t sanje, da je londonska pogodba „k sreči obsoletna" ter da zmaga antante in Italije prinaša samo svobodo?! Zanimivo bi bilo raziskati, odkod ta usodna lahkovernost in pozneje vsa tista naivna vera v Wilsona itd. itd. Stvarni kritik bi nudil kaj informacij k temu vprašanju, Tumi pa priznal, da ni bil niti lahkoveren niti malomaren, da je nevarnosti realno gledal v oči in si prizadeval, da odpre zanjo oči tudi drugim.
Henrik Turna je v predgovoru k spominu zapisal: ,,Ako je v njih kaj netočnega, prosim bralce, da mi oproste morebitne napake v zgodovinskih podatkih in jih stvarno popravijo".                                                                                 D. K.
1. številka letošnjega letnika ima za eno polo večji obseg.
64