T
K A
MESEČNIKI
SLEEPWALKERS
režija:	Mick Garris
scenarj:	Stephen King
fotografija:	Rodney Charters
glasba:	Nicholas Pike
igrajo:	Brian Krause, Madchen Amick
produkcija:	Columbia Pictures, ZDA, 1992
Film, delan po literarni predlogi Stephena Kinga prepoznamo tako, da se ga loti znan režiser (Kubrick, DePalma, Carpenter} in vanj vnese vizualno podobo besede, ki jo King kot reformator horrorja prepričljivo obvlada. Film, ki se ga je kakorkoli lotil King sam pa prepoznamo po tem, da se v njem King sam tudi osebno pojavi ter po tem, da obrazce grozljivke potencira in nadgrajuje, namesto da bi se jim izogibal. Zdi se, kot da bi hotel King v filmih, ki jih je oscenaril ali režiral, poudariti ravno tisto površno in klišejsko, po katerem prepoznamo večino od-
začele izumirati že v petdesetih, delujejo socialno neprilagojeno in zrabljajo strah pred okoljem kot nekaj, s čimer se bo najlažje poistovetil puber-tetnik, ciljna publika in konzu-ment serijske produkcije grozljivk— tisti torej, ki še ne ve, da so pošasti del vsakdanjosti in ki serijskega morilca ne prepozna zato, ker se ne razlikuje od njemu istovetnih
ljudi. Sleepwalkers s svojim pomanjkanjem ambicioznosti in izvirnosti tako deluje kot še ena lansirna rampa, s katere se bo Kingovo ime in slavo brez večjih naporov pognalo med filmsko občinstvo. Stephen King nas bo tudi v bodoče najbolj prestrašil s tem, da se bo iotil novega filma.
MAX MODIC
padnih produktov horror žanra — to pa zato, da bi najhitreje in brez prevelikega poglabljanja prepoznali film kot žanr in njega kot horror eminenco. Sleepwalkers se ravno tako kot Maximum Overdrive, Pet Sematary, Creepshow in Sometimes They Come Back odlikuje po konformističnih specialnih efektih, ki prikrivajo nezmožnost ustvarjanja psihološke napetosti ter po tem, da izkorišča pošast kot nekaj, kar imresionira samo teenagersko publiko. Poleg tega pa »mesečniki«, varianta volkodlakov, patetičnih pošasti, ki so
VAMPIRSKI MOTOCIKEL
I BOUGHT A VAMPIRE MOTORCYCLE
■ ■□□□__________
režija:	Dirk Campbell
scenarij:	Mycai Miller, John Wolskel
fotografija:	Tom Ingle
glasba:	Dean Friedman
igrajo:	Neil Morrisey, Amanda Noar, Michael Elphick, Anthony Daniels
produkcija:	Dirk Productions, Velika Britanija, 1989
Vampirskf motocikel Dirka Campbella je britanski odgovor na ameriško splatterpunk ponudbo Troma&Co. Oživeli motorni dvokolesnik v tem filmu nadomesti svoje štirikolesne sorodnike, s katerimi smo se srečevali v preteklih dvajsetih letih. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih je bil avto kot simbol potrošniške družbe par excellence sicer lahko »živ«, vendar le v di-sneyevskem pomenu te besede - moral je biti obenem tudi »dober«! Takšna sta, denimo, prva dva filma iz serije o hrošču Herbieju, ki ju je režiral Robert Stevenson: Herbie - Ah, ta čudoviti avto! (The Love Bug, 1969) in Herbie znova tekmuje (Herbie Rides Again, 1974). Vzporedno z zatonom serije o Herbieju, ki ga zaznamujeta dva filma Vin-centa Mc Eveetyja - Herbie gre v Monte Carlo (Herbie Goes to Monte Carlo, 1977) in Herbie Goes Bananas (1980) - pa nastopi koncept avtomobila kot poosebljenega zla, ki ga promovirajo filmi Avto ubijalec (The Car, Elliot Sllverstein, 1977), Kristina (Christine, John Carpenter, 1983) in Maximum Overdrive (Stephen King, 1986). Vampirski motocikel je nastal kot posledica srečanja Mycala Millerja in Johna Wol-skela (nekoč montažerja pri Central Television, sicer pa producenta in scenarista Vampirskega motocikla, ki ga je Miller tudi montiral) s
Samom Raimijem, režiserjem kultnih horrorjev Evil Dead I-III (1983, 1987 in 1992), pri nas znanega predvsem po filmu Darkman (1990). Seveda pa Raimi ni bil edini vir navdiha: med sestavinami te prvovrstne, skrajno »črne« komedije, so še satanizem ter elementi vampirske in splatter-punk mitologije - denimo, poži-vinjene motoristične tolpe. Osrednji motiv tega filma predstavlja demonska obsedenost motocikla znamke Norton Commando, kjer gre citiranje Friedkinovega Izganjalca hudiča (The Exorcist, 1973) tako daleč, da je hudobnemu duhu ime Arih-man (iranski bog zla nasproti babilonskemu Pazuzuju) -Zlodej je torej obakrat srednje-azijskega izvora! Režiser Campbell se je izognil pasti, v katero padejo mnogi avtorji horror-komedij, ki ne jemljejo dovolj resno horror-komponente. Uspelo mu je ustvariti film, ki je takšna kombinacija sardoničnega humorja, sek-sizma in groze, da si ga celo v Avoriazu niso upali uvrstiti v svoj program. Glede na to, da ta festival sicer premore »strašno« sekcijo, (La Section i 7 Peur), že samo to dejstvo dovolj zgovorno priča, kako provokativno je Campbellovo nizkoproračunsko delce, ki predrzno posega na področje tistih nekaj redkih še preostalih tabujev svoje zvrsti.
IGOR KERNEL