France Vodnik J Kelih grenkobe od bregov Indije. Bila je Sulamit kraljica naša. Telesa njenega belota, smaragdov, biserov odsvit in njene ustnice žarele so v življenje naše. Takrat — zakaj, o Bog, je moralo to priti? — je jeknil klic z gor naših, vstal v belih sanjah očrnel obraz, oko globoko, žuljave roke. Takrat, o bratje, sanjam svetlim dali smo slovo, v življenje novo smo stopili s težko nogo. France Vodnik / Kelih grenkobe Moja duša je bila žalostna do smrti kot Njegova takrat na vrtu Getsemani, " ko je trpel muke strašne zapuščenosti. Brez angela tolažnika sem trpel muke samote in nisem zaprosil ne v srcu ne z besedo, naj gre mimo mene ta kelih. In v neizrekljivi bolečini sem kletve sikal proti Bogu in ga nazival neusmiljenega rablja duš; a k tebi sami, draga, sem molil v tej uri viharja in teme v najzadnjem dnu srca, vpijoče rane: O, zdaj si ti moj Jezus, o, zdaj si ti moje Jagnje — sprejmi v svoje rane me, sprejmi me in odreši me! Ko je molčal še Bog, si se mi nasmehnila — o ti, 45* 707 France Vodnik I Sveta maša ki edina bediš nad drobno zibko mojega srca, od vseh zapuščenega. ~y France Vodnik / Sveta maša Med množico vernih sem klečal v svetem somraku hiše božje kot izobčenec. Ko je duhovnik pred oltarjem k darovanju dvignil kruh in kelih, sveto Rešnje Telo, sveto Rešnjo Kri, — se je v nemi grozi razklalo moje srce. In sem zavpil s silnim glasom, da je odmevalo od obokov cerkve mojega srca: Jaz verujem, verujem, verujem! Jezus sam da bi me zatel, je nad menoj to drobno, plaho ptičko, v ljubezni roke razprostrl: ki je hotela ubežati mu — moje srce. Sklonil se je tik do mojega srca in je šepetal: «Kod si blodil, blodil, otrokec moj (še v blodnjah sem bil jaz s teboj), ali boš zdaj za zmeraj moj, jaz sem te ljubil od vekomaj...» Jaz pa sem le zaihtel v sebi kot majhno dete in bilo mi je tako dobro. Bilo mi je neskončno dobro vedeti: vsi verni so tako svetli, med njimi ne tujcev ne zoprnikov ni, samo bratje in sestre — nad njimi Jezusova dlan blesti.